tGustav Voduiek Dne 17. t. m. ob 20. uri jc umrl v Trbovljah šolski ravnatelj v pokoju gospod Gustav Vodušek, ki je bil obencm tri dcsetlctja okrajni šolski nadzornik za srez Brežice, Sevnica, Kozje in Laško ter župan trboveljski. Pokojni g. Vodušek je bil markantna osebnost, okoli katerega se je dolgo dobo sukalo vse javno življenjc naše največje rudniške občine. mož, ki so ga dičilc izredno velike sposobnosti in vrline kot vzgojitelja, organizatorja in upravnika. Rojen je bil 17. julija 1859. v Vitanju pri Celju. Obiskoval ic gimnazijo v Celju, učiteljišče pa v Mariboru. Kot mlad, idealen učitelj je nastopil svojo prvo službo v Teharjih. Z ozirom na svoje odlične sposobnosti je postal, komaj 23 let star, že nadučitelj na šoli v Globokem pri Brežicah. Od tam je bil premeščen v Hrastnik, a iz Hrastnika kot nadučitelj v Trbovlje-Vode in odtod v Trbovljetrg, kjer je služboval 32 let kot ravnatelj deške in dekliške šole, in sicer od 1. okt. 1892. do 30. junija 1924., ko je stopil v pokoj. Vsa njegova službena doba je znašala skupno 45 let, kar je nekaj izrednega. Meseca junija 1924. 1. so objavili časopisi imena tistih državnih uradnikov iz učiteljskih vrst, ki jih je prosvetno ministrstvo upokojilo po čl. 141., ker so dovršili v tem letu 65 let starosti. Med temi je bil tudi rajni g. Gustav Vodušek. Kako plodonosno je bilo pokojnikovo delovanje na šolskem polju, je razvidno žc iz tega, da je on kot okrajni šolski nadzor- nik z vso svojo ljubeznijo in močnim vplivom skrbel za graditev novih šol. Kakor gobe po dežju so rasle nove moderne šolske stavbe. V Voduškovem področju se je zgradilo nič manj kot 46 šolskih. poslopij, ustrezajočih vsem pedagoškim in zdravstvenim predpisom. Vzporedno z graditvijo novih šolskih stavb se je dvigal tudi šolski pouk v njegovem rajonu. Pač zlata doba razvoja slovenskega šolstva! V tistih časih, ko se je naš narod prebujal iz stoletne letargije, se je nadzornik Vodušek na odločilnih mestih z vso odločnostjo in izredno diplomatsko spretnostjo zavzemal za uvedbo slovenskega pouka na šolah, kjer se je takrat poučevalo izključno v nemškem jeziku. Velenemškim avstrijskim krogom to seveda ni bilo všeč, vendar pa je šolska oblast njegove vztrajne in pametne nasvete upoštevala ter dovolila pri pouku v šolah uvedbo slovenščine. S svojimi zvezami jc dosegel, da ni bilo v Trbovljah med svetovno vojno političnih preganjanj, kakor po drugih krajih. Leta 1905. je bil namreč izvoljen za župana trboveljske občine ter jo vodil z največjo previdnostjo do prevrata, kasneje pa več let kot gerent v jako razburkani povojni dobi. Imel je pri dblastih velik vpliv ter je vedno dosegel uspehe bodisi osebne, socialne ali gospodarske narave. Leta 1928. je bil zopet z veliko večino glasov izvoljen za župana v Trbovljah ter ostal na tem položaju do meseca maja leta 1934., ko je zaradi bolehnosti prostovoljno odstopil in se umaknil iz javnega življenja ter se popolnonna posvetil svoji ljubljeni družini. S ponosom je lahko zrl nazaj na svoje javno delovanjc, na velike uspehe, ki jih je dosegel, posebno kot šolski nadzornik in župan. Dvig narodnega šolstva, ustanovitev zadružne elektrarne in zadružne posojilnice, nadalje ustanovitev meščanske šole v Trbovljah in zgraditev velikega modernega poslopja za njo, kakor tudi nova klavnica in hladilnica, novi tržni prostor in nešteto drugih javnih naprav, so plod njegovega neumornega truda. Nastala bi cela knjiga, če bi hoteli količkaj podrobneje popisati javno delovanje Voduškovo. Blagopokojni Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj je odlikoval tega velezaslužnega moža za njegove vscstransko bogate uspehe na narodno - kulturnem in gospodarsko - političnem polju z redom Belega orla, z redom Jugoslov. krone in z redom sv. Save IV. stopnje. Ime Gustava Voduška se bo ohranilo v trajno lepem spominu ne le v Trbovljah, temveč tudi v splošni slovenski kulturi in politični zgodovini. Slava mu! J. P.