Igra je igra
6. »Nočem.«
Na Kovačevem vrtu je bilo vse živo kakor na raravljišču, — »Jaz bom začel loviti; pripravite se!« je klical Dornikov Peter. — »Že dobro!«
Igra sc je pričela. Golobje — otroci — so letali okrog golobnjakov. Naenkrat pridrvi jastreb — Dor-nikov Peter — in kogar ujame, mora postati namesto njega jastreb. Če pa nič ne ujame, mora pa še en-krat loviti. — Komaj začno, že drži Peter v svojih »krempljih« Kosovega Matevža.
86
»Kosov — jastreb!« zavpijc in igra se nadaljuje.
Nesreča je hotela, da je tisto popoldne moral
največkrat loviti ravno Kosov Matevž. Kako je bil hud!
»Nalašč samomene lovite!« se je jezil nad tovariši.
Pred golobnjakom.
»Saj ni res.«
Potolažil se je zaenkrat.   A ko je moral šestič loviti, tedaj ga je zopet pograbila silna jeza.
 87
i»Ne grem lovit, pa ne grem!« je vpil nad Strna-dovim. Francetom, ki ga je ujel, »nalašč si ravno mene zagrabil.«
»Ujet si bil, le kar pojdi!« — »Nočem.«
»Saj moraš.« — Pa nočem« — »Pa moraš.«
»Na, če moram,« se raztogoti Matevž in pri-loži Francetu eno za uho. Francek noče biti Matevžu dolžnik, pa mu pripeljc eno od druge strani. Prične se boj, srdit in strašen, Igra je končana. Eni odhitc proti domu, drugi čakajo, kdaj in kakšen bo konec boju.
»Kako pa to,« pravijo Kovačev oče, ko pogle-dajo skozi okno, »da gredo otroci že proti domu? Saj so ponavadi bolj pozni. Moram vseeno pogledat, kaj to pomeni.«
Gredo na dvorišče in tam najdejo Matevža in Franceta, ki se premetavata po tleh in drug dru-gega obkladata s pcstmi.
»Oho, kaj pa to! — Narazen! — Narazen, pra-vim! — Čakajta no!«
Oče poiščejo nckaj palici podobnega, in to zdra-vilo spravi oba bojevnika kvišku.
»Kaj pomeni ta boj?«
»Meni nagajajo.  Samo jaz moram loviti.«
»Saj ni res. Drugi tudi love, samo Matevž je moral danes največkrat, zato je pa hud.«
»Saj ni res!« — »Res je, res.«
»Kdo je pa  prvi udaril?«  poizvedujejo  oče.
»Matevž, Matevž.« — »Ali si res?« — »Res, ker mi nagajajo.« — »Saj ni res, ni res!«
»Veste kaj, otroci. Igra vam bodi v razvedrilo in v veselje. Kdor se pa misli pri igri jeziti in pre-tepati, kdor misli druge dražiti, ta ne sme nikdar več na naše dvorišče. Ali ste razumeli?« — »Smo, smo!«
»Vidva si pa podajta roki v spravo. Za kazen pa en teden ne smeta k nam. Za danes pa vsi domov!«
Kako dolg je bil za Franceta in za Matevža tisti teden. Kri jima je tudi toliko ohladil, da se pri igri nista več razprla. Na Kovačevem dvorišču je pa zopet zavladalo veselje.                         J. E. Bogumil