Janez Samotar
Pastirčkove želje po domu
Ti, moja ovčka bela,            Tam trava je zelena
ki moj si večni diug,          kot srca večni up;
kako boš ti vesela,              in ko je pokošena,
ko pojdeva na jug!              diši na moč njen kup.
Tam so planine naše           Pastirček tam ne strada
ovite v večni žar;                ne zjutraj ne zvečer,
sam Bog na soncu jaše        saj kakor je navada,
skoz temo in vihar.             je kruh in ovčji sir!
Tam dnevi so vsi lepi         Pa Bogu še v veselje,
brez sence in megle;           kot prava božja stvar,
in kot da gre po stepi,        brez druge srčne želje
pastirček skoznje gre.          zahvali se za dar!
Za konec iz potoka zajame si vode; in ko se je naloka, spat ves presrečen gre!
154           ^^^^_