Jezušček Vdclav Kosmak — Jožef Gruden. I. Ml^/Sunaj tema, megla in tiho. Le zdajpazdaj PM^sjl zalaja pes, zaškripljejo vrata. Korakov ni Bžssiil slišati v debelem snegu. Kar zazveni nepričakovano kakor iz daljne, neznane daljave tam nekje na koncu mesteca tro-benta, in večno mili pastirski zvoki odmevajo v tihi sveti večer. Zvene tako znano pa vendar čudovitc tuje, kakor bi odmevali z onih gor, kjer so pred tisoč in več leti betlehemski pastirji igrali in pre-pevali na čast novorojenemu Odrešeniku. Toliko da so zadonele pastirske trobente, pa so zažarela grajska okna v veliki dvorani. Oskrbni-kova žena je z možem vred prižigala sveče na ve-likem božičnem drevescu. Na drevescu je bilo obe-šenega toliko sadja, slaščic in različnih igrač, da nikdar tega, Pod njim na tleh je stal konj za uj-čkanje, je sedela kakor živo dete velika punica s pravilnimi lasmi in ležala harmonika. Prav na vrhu je bil prilepljen krasen smejoč Jezušček z razpro-strtimi ročicami in z zlato zarjo krog glave. Kadar pa so bile vse svečice prižgane. je oskrb-nikova žena z malim zvončkom pozvonila. Vrata so se odprla, in stara gospa je peljala z veselim obrazom troje otrok v sobo: Mirjana, Nadico in Verico. »Jojmene!« so vzkliknili vsi trije otroci naen-krat, se ustavili pri samih vratih in gledali z veli-kimi jasnimi očmi. Starši so zrli na otroke in plavali v radosti. »Naprej, naprej l« so klicali mamica otroke z najvljudnejšim glasom. »Glejte no, kaj vam je Jezu-šček prinesel!« Otrocl so skočili k drevescu, pa niso vedeli, kaj bi najprej gledali. »Babica, razdelite!« je poklical oskrbnik mater. Stara gospa je začela razdajati z drevesca različne 178 malenkosti. Najmlajši deklici koralc, trobentico in ™ gibljive igračke, starcjši knjigo s podobarai in uhane, dečku pa denarnico in nožič. Otroci so vriskali in od vesclja poskakovali, in starši so bili vsi veseli z otroki vred. Naenkrat pa se je deček zagledal v konja pod drevescem in je veselo vzkliknil: »Ali je ta moj?« »Tvoj, tvoj,« so potrdili mamica, »pa harmonika tudi.« V skoku si je deček potegnil konja sredi sobe, ga zasedel in jahal tako ošabno kakor še Napoleon— po zmagi pri Slavkovu ne. H »No, Nadira,« so rekli mamica podarivši starejši deklici punico, »na, tukaj ti je prinesel Jezušček punčko. Ime ji je Ivica. Pazi nanjo, da ne bode jokala.« Deklica se je ustrašila: »Kaj ta tudi plače?« »O tudi, tudi, le poslušaj.« In mati so stisnili punico, pa je zaječala: »ece«. »O joj!« je Nadica plosknila z rokanri in takoj segla po punčki. »Pojdi sem, Ivica; mamica so te,m veš.« I Vzela je punčko v naročje, jo poljubila in te-šila: »vs — vs — vs!« Rajali so pozno v noč. Naposled so dali otroke spat, in ti so vam spali v zlatih sanjah do belega dne. Na vse zgodaj — kmalu po polnoči — so zvo-novi pri cerkvi slovesno zapeli in vabili verne, naj pohite z betlehemskimi pastirji vred poklonit se novorojenemu Odrešeniku. Ljudje so jih slišali, pa hiteli v hram božji, samo pri oskrbnikovih ne ; tam je vse spalo, razen stare dekle. Ta je vstala in šla molit v cerkev zase in za vse domače, zlasti pa za male »dušice«, Otroci so se vzbudili šele po sedmih, in njih prva besedica je bila »papat«. Mati in babica sta hiteli, jih spravili iz postelj, umili ter jim dali kave z rozinovo potico. Mirjan pa proti svoji navadi ni pojedel vscga, rajši se je šel ujčkat na konja. ^ 179 ^" Nadica je šla k svoji »Ivici« gledat, ali še spi. — Pa je spala. »Mamica,« je vprašala mater, »a kje je tisti Jezušček, ki nam je vse to prinesel?« »Kaj ga nisi videla ? Gori na drevescu.« Mati so peljali otroke v sosednjo sobo pa jim pokazali Jezuščka, prilepljenega vrh drevesca. Otroci so zrli nanj s topo pobožnostjo. Ko so na sveti večer pri oskrbnikovih okna vzplamenela, so sedeli nasproti v koči ob gobovi juhi in mlečni kaši Vernik z ženo in dečkom Jož-kom vred. »Mati, kdo to tam zunaj trobi ?« je vprašal Jožek. »Pastir, dragi moj, da se je rodil Jczušček.« Deček se je nasmejal, in ko se je spomnil, ka; so mu mati o Jezuščku pripovedovali, je gledal sanjavo predse. Naenkrat je vzkliknil: »0 joj: ko-liko je pri oskrbnikovih lučic! Kaj pa je to ?« Starši so pogledali vun na obžarjena okna, in mati so rckli žalostni: »K oskrbnikovim je prišcl Jezušček.« »A k nam ga ne bo?« je vprašal deček. »Pri nas je že bil, Jožek, saj ti jc nekaj pri-nesel; stoj no.« In mati so šli vun in prinesli dečku na gline-nem krožniku jabolk pa orehov. Toliko da ni deček od veselja zavriskal. »Pa tistega Jezuščka nisem jaz nič videl!« »Počakaj, ga boš videl v cerkvi pri polnočnici. Ali pojdeš ?« »Pojdem, pojdem,« je zatrjeval deček ves vesel. »Moral boš kmalu vstati,« so mu zapretili oče s prstom. ^m »Pa bom,« je obljubil deček. tB Po večerji so zapeli oče in mati: »Rodil se nam je kralj nebes,« molili in legli«— 180 I f »Mati,« je prosil deček na pol bdeč, na pol speč, »ne pozabite me zbuditi!« »0 nič se ne boj, te bom že.« Še preden so zvonovi zapeli k polnočnici, je bila pri Vernikovih že luč. Hiteli so k polnočnici in mati so stopili z Jožkom vred prav blizu k ol-tarju. Ko so drugič zapeli zvonovi,' je prižgal cer-kvenik vse sveče na oltarju, da je bilo vse v iučkah. Zdaj je duhovnik prišel iz zakristije, in s kora so orglje zabučale. Duhovnik je odprl sveto hranišče in je izpo-stavil sv. Rešnje Telo na vrh oltarja, kjer je bilo največ lučic. »Mati, kje je tisti Jezušček?« je vprašal deček. »Tamle.« so pokazali mati na zlato monštranco. In deček je gledal vso mašo, v tanki kamižolici od mraza drgetaje, na Jezuščka v zlati monštranci. Oči so mu iskrile od veselja. Ta Jezušček mu je bil bolj všcč kakor oskrbnikovim otrokom. In Je-zuščku je bil Jožek tudi bolj všeč kakor oskrbni-kovi otroci.