Cerkev in politika. Škof Bonomelli v Kremoni je napisal devetdeset strani obsezajočo brošuro pod naslovom »Cerkev«, kakor smo to omenili že v zadnji številki. Ta brošura je v vseh cerkvenih in politiških krogih Italije zbudila izredno veliko senzacijo. Škof Bonomelli, ki mu je danes osemdeset let, je že znan zaradi svojega italijanskega nacionalnega mišljenja in svojega prizadevanja v svrho ceTkvenih in socialnih reform. Dobil je zaradi tega od Vatikana že več ukorov. V omenjeni brošuri se bavi z razmerjem med Italijo in Vatikanom, z razmerjem med domovino in cerkvijo in z razmerjem med vero in politiko. Pravi, da je cerkev sicer božjega izvora, ali, po dolgem svojem potu preneseno med ljudi, jo pokrivata tudi človeški prah in umazanost. Zato pa se onega. kar je v njej božjega, ne sme zamenjavati z onim, kar so dodale človeške roke. Nihče ne more trditi, da bi bili zato, ker je cerkev sveta, sveti tudi papeži, škofje in drugi duhovniki. Nikdar niso pogrešili oni, ki so izvrševali svojo sveto pravico. opominjajoč cerkvene pastirje na njihove dolžnosti, kakor n. pr. Katarina Siennska in Girolamo Savonarola, kateri poslednji je moral pretrpeti mučeniško smrt na gromadi. Zastopniki cerkve bi se morali spominjati, da niso nič drugega, nego skromni zastopniki Kristovi. Papeževa nezmotljivost ne sme imeti nič skupnega s politiko, v katene področju so izpostavljeni zmotam in slabostim. Glavna namer_a te knjige pa je: pomirjenje med cerkvijo in državo. Kako veljavno se dajajo ta izvajanja kremonskega škofa aplicirati tud'i na naše slovenske razmere! Škof Bonomelli je prepričan, da bi bilo pomirjenje med cerkvijo in državo le na korist — obema! Prepričan ie. da je zamenjavanje koristi vere in politike le na škodo — prve. Istotako smo prepričani mi, da je pri nas indentificiranje koristi kake politiške stranke s koristmi vere in cerkve le na neizraerno škodo za resnično versko čuvstvovanje. Tudi najhrupneje zmagoslavje ne odpravlja pri nas dejstva, da se spajanje vere s politiko sicer res silno debeli — stranka, da se pa s tem zastruplja razmerje med enim delom naroda in zastopniki cerkve, kar gotovo ne more biti na korist tej poslednji. Zamera gor, zamera dol: naše uverjenje je, da govori kremonski škof prav, ko pravi, da naj ne bo cerkev, ki je božjega izvora in kii bodi zato sveta in vzvišena, v odvisnosti od politike, ki je, pa naj se reče. kar hoče, in naj jo izvršui'e, kdior hoče,t vendarle delo člcveškega uma, torej izpostavljeno — zmotam!