Za poduk in kratek čas. Crtice iz slovanskega bojišča v Aziji in Evropi. IV. nKdor visoko leta, rad nizko pade", velja sedaj slobodno o prevzetnib Turkib in jihovib lizunih, nemških in magjarskib turkoljubib. Prvi 80 celi pretečeni mesec po svetu trobili, kako 3 pase mogoČDO prodirajo v Crnogoro, kako že ta omaguje in da bo ktnalu vsa dežela poteptana in turška laet. Turkoljubi so pa njim prav dajali, z velikim krohotom so Siovanom rogali se ,iu že komaj čakali na zaželjeno jim vest, da je ernogorski knez ubit, ulovljen ali pa izguan. Dunajski šaljivi listič ,,Figaro" je snltana žo naslikal, kako se veselja reži držeč za nogico majhno žabico in rekoč: ,,žabico (črnogorca) že imam, sedaj še moram medveda (Rusa) dobiti''. Ali junaški Črnogorci so vse postavili na sraruoto. Res jc, turkoljubi bi sila radi Crnogorce, kakor poprek vse Slovane, v žlici vode potopili, toda ti so jim odgovorili z potoki prelite turske krvi. Turki so res namenili Čmogoro zdrobiti, a ta jiui jc postala smrtna jama iu grob. Tri pase so udarili od 3 strani v ubogo deželo, a sedaj so vsi tepeni in vrženi vun. Saibpaša je bil 3krat tepen iD v trdujavico Spuž zagnan, Mehemed paša je isto tako bil 2krat promagau in drugokrat od Kolašina proti Sjenici odbit, jegovi Turki so delouia mrtvi, deloraa po gorab raztepeni. Toda najbujša se je godila aajbujšemu in najnevaraišeaiu sovražniku Šulejman-paši. Ta  je privlekel iz Bosni je in Hercegovine 30.000 Tarkov, ž njimi napal Vukotiča pri Krstacu ifl ga potisnil od Dužke soteske nazaj proti črnogorskej meji. Sedaj je naglo prasnil skozi sotesko in v izstradaui Nikšič spiavil 5000 tovorov živeža. Ro je to bilo Btorjeno, je začel v Crnogoro prodirati ter se kmalu polastil starega kloštra v Ostrogu. Dal ga je požgati. Od Ostroga naprej je še imel kakih 10 ur boda, da bi se zedinil z Saib-pašem pri Spužu. No zedinil se je, toda se le po 9dnevnem groznem klauju pcpolnotua tepen iu premagan. Najprvlje je hotel črez Planiuce proti Bogatiču, ali tukaj mu je knez Nikolaj pot zastavil. Sulejnianpaša jo krene tedaj proti Povijanam, ali tudi tukaj se je kmalu prepričal, da brez neizmerne zgube ne more napicj. Zato sklene iti nazaj črez  Ostrog in Nikšiče v Hercegovine. Ali groza, tudi to ni bilo več mogoče. Vukotič in Sočica sta ga natibonna zalezla za hrbtom in vse prelaze in stczice zadclala in zastavila. Zato skleue naposled marširati naprej proti Albaniji, naj velja kaj velja. Pot ni bila več dolga, samo 8 ur še, toda bila je za njega strašna, celih 9 dni se je moral braniti proti srditim Crnogorceni, ki so na ozko stezo od obeh strani streljali nepreneboma, včasih tudi po  noči; hiabre ženske ia celo otroci so^valili skate iz strmih vi8očin na divje Turčine. Se le deseti den je Sulejman-paša zamogel uiti v Albauijo. Zgubil je skoro vso svojo vojsko. Kajti mrtvib je pustil v črnogori več kakor 10.000 inož; ostali vojaki so pa skoro vsi več ali meDJe budo ranjeni.  Da 80 črnogorci tudi veliko trpeli, to sc da misliti. Toda palo jih je le kakih 1000 mož, ker so večjidel Turke napadali iz varnih visočin, poskriti za strmim skalovjem. Vsekako pa je zguba 1000 mož občutljiva za inalo Crnogoro, kder je skoro  vsak možki oženjen. Torej plaku muogo vdov po  svojih moževih ia veliko sirot se joče za svojimi  očeti, kojih več ni, ker so svoje življenje pustili v obrambo svoje domovine, katcro je Turk mnogo-  krat že pustoši), a še nikdar ne popoluem podvrgel.  Turške druhali bile so naposled še vselej srečno  izgnane; vendar tako zuaagovito, tako slavno, kakor sedaj, še menda nikoli. Kar so letos meseca junija črnogorski junaki storili, to bo v zgodovini slovanski zapisano z zlatiiui črkami. Vsi Slovani se zainoremo ponašati z junaštvom Cruogorcev; pozui zauamci bodo z veseljem jihova dela prebi- rali in občudovali. Djanja čruogorskih junakov se bodo prištevala najsijajuišim, najslavnišim junaštvora. Slava jim ostane ueumrla! Crnogorci so potemci tistib Srbov, Rateri so 1. 1389 po nesrečni bitki na Kosovem polju pred divjimi Turki pobegnoli v nepristopno skalovje na meji med Albauijo in Hercegoviuo. Carja Lazarja, ki je na Kosovem polju storil juuaškosrnrt, hrabri svak Bališ in jegov s\n Skatemir Črnoje sta zuekaterirai rodbinami tje pribežala in se Tuikov  srečuo obrauila. črnojeviči so bili voditelji in vladarji v Črnogori do 1. 1516. To leto se je Juri Črnojevič preselil v Benetke k starišem svoje žene, rojene Mocenigo. Namesto Crnojevičev so potem vladarstvo prevzeli hrabri iu slavui Petroviči. Najbolj slovita Peter I. in Peter II. Prvi je vladaril od 1. 1777—1830 ter se je srečno vojskoval zoper Turke in Francoze. Tem je 1. 1812 vzel cel6 Kotor pa ga j«j moral 1. 1814 piepustiti Avstriji. Peter II. od 1. 1830—51 slovi kot pesuik in pisatelj jugoslovanski. On je bil ob euern tudi vladika ali škof črnogorski. Njegov naslednik je  bil Danijlo, bratov sin. Tega je 1. 1862 razžaljen Crnogorec zavratno ustrelil in ker ni zapustil nobenega sina, je slavnega brata Mirka sin, Nikolaj Postal črnogorski knez in ta je sedanji vladar Črnogore. Dežela črnogorskih sokolov je mala in uboga, meri komaj 80 Dmilj in to je še večjidel samo golo, črno skalovje, podobno pustemu in žalostnemu Krasu blizu Trsta. Le izbodnjo stran pokriva nekaj hrastovega, bukovega iu srarekovega gozda. Nekatere gore so po 7600 črevljev visoke skale. Med gorami so ozke dolinice, po katerih sejejo kuruzo, rž, ječmen, oves ter sadijo krompir, zelje, največ pa čebulja in česnika. Po gorah pasejo ovce in koze, po skadarskem jezeru ribijo in ob njegovih obalih je nekaj sadunoBnikov ia vinogradov. Črnogora je tedaj poprek uboga deželica, ki ne more preživeti vseh svojih 196.000 prebivalcev. Zato iščejo posebno možki po drugod dela in zaslužka. Največ jib gre na morje. Vendar če pride Ijuba domovina v nevarnost in v njej zaostale žene iu otroci, tedaj pa biti vse doruu ua obrambo. Možki zgrabijo za puške in handžare, ženske pa skrbijo za živež in za ranjence. m m i';. Smešničar 27. Gospod doktor, rece nek človek vstopivši v pisaruo advokatovo, vzeiuite me za hlapca pri vaši pristavi! ,,Ni mogoče, mu od- govori advokat, ali si že pozabil, da sem te nedavno pri sodniji moral braniti, ker si bil zarad tatbine tožen?" Nisem pozabil, goepod, marveč prav takrat sem zanpanje do vas dobil, da me boste radi v službo vzeli, ker ste me tako goreee zagovarjali, da sem bil tatbiae nekriv spozuaa!