—-°-»   65   »-•— K. ANDREJEV:
Bajki starega hrasta.
( 0^i ^\\ rišla je pomlad in zbudila poljano, ki je bila žaspala |^KL>?          j   | pod belo sneženo odejo. Iz zemlje je zopet vzklilo
H^i J J nešteto zelišč; žuželke so zopet zabrenčale v toplem mgKjO ^S^C^ zraku in se poigravale v solnčnih žarkih. Drevje in iPPP^^^r grmovje je zopet ozelenelo in na vejicah so se po-/^          \\        kazali cvetovi v najrazličnejših barvah.
\ls*««^                     Vesela je bila mlada jablana,  ko je videla vse
I   ^i|^pP   ¦-JJl   prazniško okrog sebe;   še  veselejša  pa  je bila zato,
ker je  dobila tudi ona lepo, zeleno obleko.  Ko se
ozre naokrog, ugleda lepega metuljčka, ki je letal od cveta do cveta. Kmalu
ugleda drugega in tretjega,  za njim  pa  celo krdelce drugib.   Nekateri so
bili beli kot sneg, drugi rumeni, tretji rdeči, nekateri pa pisani.
Nekoliko trenutkov se zamisli mlada jablana, potem pa nagovori veliko staro hruško, ki ni stala daleč od nje.
»Tetka, ali vidiš tam na polju metuijčke?" vpraša jablanica.
»Da, vidim jih," odgovori starka.
»Poglej, tetka, nekateri so enobarvni, drugi so pisani, tretji pikčasti."
»Vidim," de starka.
BAli so metuljčki že dolgo na svetu?"
BŽe od nekdaj."
Jn kdo jih je ustvaril?" je vprašala zopet jablanica.
Stara hruška je vedela, da ne bo vprašanj nikdar konec, zato ji reče:
No, ker si tako radovedna, povem ti bajko o drevju in metuljčkih, ki nam jo je pripovedoval stari hrast. Vidiš, tam-le je rastel, kjer je oni štorj Bil je že silno star in onemogel; posušil se je, in lansko jesen so ga posekali.
Nekega večera, ko je bilo vse tiho okroginokrog, nam je začel pripo-vedovati stari hrast to-le:
Pred tisoč in tisoč leti, ko je ustvaril Stvarnik našo zemljo, je posul čez njo brezštevilno semen, ki so vzklila, zazelenela. Drevje je kmalu doraslo in lepo razcvetelo. Takrat je bila prva pomlad. Drevje je bilo srečno, ker je imelo tako lepo suknjico in tako lepo dišeče, raznobarvno cvetje. Toda cvetje ni ostalo vedno na vejicah, ampak se je čez nekoliko časa osulo. Ko je drevje izgubilo cvetje, je tako žalostno zastokalo v mrak, da se je Stvarniku zasmililo. Da bi ga potolažil, je zarodil na vejah, kjer so bili cveti, sadje, odpadlo cvetje pa je izpremenil čez noč v metulje, ki so se dvignili in letali ter sedali na vejice, da se odpočijejo in prespijo temno noč. Drugi dan, ko je vzšlo zlato solnce, so se spet prebudili poredni zaspančki in od-leteli čez trate, pa zopet prifrfetali. Tako so kratkočasili drevje vse leto, dokler ni prišla zima in ni zaspalo z metuljčki vred tudi drevje pod debelo snežno odejo.
_^,   66   ~-
»Tako je pripovedoval ded, stari hrast," reče hruška jablanici, ko konča s pripovedovanjem.
»Tetka, tetka, ali se izpreminjajo tudi sedaj osuti cveti v metuljčke?" vpraša spet mlada radovednica.
BNe, ne," odgovori starka; ,ded nam je rekel, da se je zgodilo tako samo na prvo potnlad.
In sedaj ti povem še drugo bajko, ki sem jo slišala od starega hrasta:
V tistem času, ko je bila prva pomlad, je prišlo za njo poletje in nato jesen, kakor dandanes. Jeseni je izgubilo drevje dozorelo sadje, listi so obledeli, zarumeneli in drug za drugim je popadal z veje, dokler ni ostalo drevje golo. In vnovič je zajokalo drevje v mrtvo noč. — Prišla je zima. Na zemljo so začele padati snežinke; kmalu je bilo vse ovito v belo odejo. Potočki in reke so zamrznile. Drevje je strmelo predse v svet in drhteč je pričakovalo, kaj bo. Burja, ki je prej divjala, se je utolažila, oblaki so se razpršili, in pri!:azal se je mesec ter posvetil s svojo bledo svetlobo čez deželo. In drevje je takrat ostrmelo, ko je videlo pred seboj tako izpre-menjeno pokrajino. Čudilo se je belemu, blestečemu snegu in gladkemu ledu, ki so se na njem tako čudovito lomili bledi nebesni žarki. Tem bolj pa se je čudilo drevje, ko je videlo, da je pokrito s prelepo obleko, čudilo se je prekrasnim, blesketajočim se lestencem, ki so viseli od njihovih vej in vejic Drevje je mislilo, da je posuto s tisoč in tisoč briljanti. Vsako drevo je ta sijaj tako očaral, da ni nič več tožilo po nežnem cvetju, ne po sadju in tudi na liste je popolnoma pozabilo.
Omamljeno od tolikega sijaja in blišča, je zaspalo in se prebudilo šele na pomlad, ko so začeli izginjati lestenci pred toplim solncem."
BVidiš, draga jablanica," reče stara hruška, Bzima je tako zlobna, da nam odvzame vse listje, vendar je tako dobrosrčna, da nas nagradi zanje z briljanti in z mirnim spanjem."