414
Dr. Fr. L.: Naše  kritično  stališče.
pisov slovnice in slovarje ne samo asirskega, ampak tudi akadskega jezika. Sicer vse težkoce še dandanes niso odstranjene, a neumno bi bilo posnemati slavnega kritika Alfreda Gut-s c h m i d a , ki je najprej v „Jahrbiicher fur klassische Philologie", 1875 in pozneje v posebni knjigi: „Die Assvriologie in Deutschland, Leipzig 1876" hotel osmešiti vse pridobitke in napore asirijologov. Smelo smemo trditi, da se dandanes čitajo klinopisi tako gotovo in pravilno, ko drugi spominiki slavne starodavnosti. In tako je postal klinopis imeniten in verodostojen vir za zgodovino staro-azijskih narodov.
Kako dobro in gladko so znali tolmačiti asirsko-babilonske klinopise že 1. 1857., dokazuje prevod imenitnega Tiglat-Pileserjevega napisa, katerega je dala prevesti azijatska družba v Londonu štirim najboljšim tedanjim asirijo-logom: Talbotu, Hincksu, Oppertu in Raw-linsonu. Razdelil se je omenjeni, ravno takrat najdeni klinopis, onim štirim učenjakom, da ga vsak posebej prevede in prevod v zapečatenem zavitku dopošlje za to nalašč sestavljenemu odboru. Odbor je nato prevode primerjal in izjavil, da se vjemajo ne samo glede zmisla v obče, nego tudi v posamnih besedah. Samo pri težkih in dvomljivih mestih se prestavljala niso strinjali, a ta mesta so tudi oni že naprej zaznamovali kot dvomljiva. O resničnosti tega se lahko prepriča vsak in sicer iz priobčenih prevodov.
Toliko naporov je bilo tedaj treba, da so se razvozlale zagonetke   asirsko-babilon-
["'esnikom očitajo, da niso srečni, kadar se lotijo drugega posla poleg pesništva. Zlasti na znanstvenem polju je izpodletelo marsikateremu pesniku, ker je imel svoje vmišljene ideje za golo resnico. Oba največja nemška pesnika nam potrjujeta našo misel. Seveda ni pravila brez izjeme ; zlasti pri nas Slovencih se zdi, da so izjeme jako obilne. Vodnik je bil gramatikar in zgodovinar, Stritar je kritik in celo socijalni politik, Valjavec, Krek — velika učenjaka, in gospod  Aškerc naposled tudi  — temeljit kritik.
Gospoda Aškerca poznajo naši čitatelji zlasti iz 2. zvezka njegovih poezij, katere smo lani oce-njali. Čeprav je odtlej objavil že nekaj novih pesmij, vendar nas te ne zanimajo toliko, kolikor obširna in temeljita kritika Govekarjeve povesti »Ljubezen in rodoljubje", objavljena v letošnji 3.—5. štev. »Ljubljanskega Zvona". Ta
skega klinopisa, nepredorne tisoče in tisoče let. Da znamo dandanes Citati te imenitne napise, imamo zahvaliti najbolj Ravvlinsona in H i n c k s a , nekaj tudi Grotefenda in de Saulcy-ja. Delo razvozlavanja pa je dovršil in ovenčal sedanji predsednik „Instituta de France" Julij Opperts pomočjo tedaj najdenih asirskih „silabarjev" (1. 1859.).*) Precej bogato paberkovanje na polju klinopisnega tolmačenja nadaljujejo in so nadaljevali več ali manj vsi boljši asirijologi, posebno pa: Me-nant, Norris, Talbot, GeorgeSmith, Sayce, Schrader, Friderik Delitzsch, P. Haupt,  Amiaud  in  drugi.
Ako pomislimo, kako gorostasne zapreke so se stavile razvozlalcem, koliko zmot in predsodkov je bilo popraviti, kako počasi, bi rekel, Črko za Črko, znamenje za znamenjem je bilo treba razvozlavati, tedaj se moramo Čuditi človeškemu umu in volji, da sta stvorila tako imenitni umotvor, ki bo človeštvu v slavo in ponos na vse veke. Bistrost in znanost zapadnih učenjakov sta pri tem slavili pravo zmagoslavje.
_____________                  (Dalje.)
l) Wahrend dem Grotefend die Ehre gebiihrt gelegt zu haben den Eckstein und wahrend Henry Rawlinsons' Verdienst es ist gelegt zu haben das tiefe und breite Fundament der Keilschriftforschung, hat Oppert uber dieseFundamente das stattliche Gebaude der Assvriologie aufgefiihrt. Beitrage zur Assvriologie II. Bd., str. 523. Oppert je spisal do leta 1892. nič manj ko 366 del in knjižic, med temi tudi Eulogv (pohvalni govor) on Franz de Miklosich.  Comptes Rendues XIX. 13. Mr. 1891.
kritika ne ocenjuje samo omenjene povesti, ampak tudi splošno razklada umetniško in kritično stališče. Zatorej je ona kritika skoro umetnostna razprava o podlagi umetnosti sploh in o  stališču  pesništva posebej.
Dokazov ne rabi mnogo gospod Aškerc. V oceni sami tako navdušeno slavi pisatelja Go-vekarja, da se beroč nehote spominjaš pesniških prostostij. A jedna stvar je v tej oceni in razpravi vredna hvale: pisatelj govori tako o d-k r i t o in j a s n o , da sedaj do dobra poznamo njegove nazore o umetnosti in njegovo stališče Ta jasnost nam je jako všeč, ker tudi sami radi povemo vsakomur jasno in odkrito besedo.
V oceni se gospod Aškerc dotika tudi stališča in kritikovanja našega. Zato nas ta kritika pozivlje, da tudi mi označimo in obranimo svoje  stališče.
Naše kritično stališče.
(Spisal dr. Fr. L.)
Dr. Fr. L.: Naše  kritično  stališče.
415
I.
Najprej sami o sebi. Gospod Aškerc nam je posvetil nekaj vrstic; piše namreč: „Kam privede lahko človeka enostransko versko stališče, to dokazuje n. pr. g. dr. Lampe v lanskem ,Domu in Svetu' štev. 17. Ta kritik je naj-slobodomiselnejši med vsemi ,katoliškimi' našimi kritiki; piše še najbolj objektivno in lojalno ; zavijati in lagati ni njegova manira. Pa enostransko stališče je zavedlo že tudi njega v absurdnost. — V tisti številki ocenjuje namreč moje ,Lirske in epske poezije'; pripoznava pravično, da se moje ,poezije' bore za svobodo narodno, socijalno in za svobodo mišljenja. Na koncu svoje ocene pa vendar pravi gospod kritik, da te ,poezije' niso istinito krščanske! Potemtakem torej borba za omenjeno trojno svobodo sama ni krščanska ? Ali ima torej krščanstvo namen vzgajati le sužnje, avtomate in marijonete ? Ne verjamem."
Našim čitateljem in nam samim so te besede deloma prav ugodne za take prilike, ob katerih nas nasprotniki napadajo zaradi naših ocen in nam očitajo zavijanje in pristranost. Da nas gospod Aškerc imenuje ,najsvobodo-miselnejšega' med vsemi ,katoliškimi' našimi kritiki, tudi to nam bodi na znanje. Bili so časi, ko smo čitali drugačne izjave. Povemo pa gospodu Aškercu kakor tudi drugim to-le: Da, zares smo slobodomiselni, in veseli nas, da je ta značaj v naših spisih in ocenah našel mož, ki ni sicer našega mišljenja. Toda kaj je prav za prav ta naša slobodomiselnost ? Ta slobodomiselnost je najprej popolnoma trdno, živo in čisto prepričanje o stvari, katero učimo in zagovarjamo. Kdor je trdno prepričan o kaki stvari, tisti se zanjo nič ne boji; kdor pa se ne boji, pogleda vsakomur slobodno in odkrito v oči, zagovarja svoje prepričanje mirno, čeprav odločno, in popolno zaupa, da prido-bode resnici in pravici zmago. In to načelo, to pravilo nas vodi vsikdar v spisih in ocenah. Niti najmanj ne dvomimo, da bi ne bilo resnično, kar zagovarjamo, zato se pa tudi nikogar ne bojimo, in ni nas strah nasprotnikov in njih naporov. Ni nam zato, da bi zmanjševali objektivno veljavo nasprotnih dokazov ali preminjali njih istinite misli. Nasprotnika ne grdimo in ne zbadamo; hudih namer mu ne podtikamo, njegovih pravih vrlin ne zamolču-jemo — — — v vsem tem smo res slobodomiselni ali bolje: slobodoljubni. Ta slobodo-ljubnost in notranja mirnost — mislimo — je najslajši sad, ki ga nam daje naša nebeška vera, naše katoliško prepričanje. In ako bi ne imeli poleg tega sadu iz katoliškega prepričanja no-
bene druge dobrote, bilo bi že to dovolj plačila za udano vernost.
K temu pripominjamo pa dvoje. Prvič mislimo, da imajo tudi drugi naši .katoliški' kritiki najboljšo voljo ravnati po načelih krščanske slobodoljubnosti, in da jih zato ne zadeva prezirljivo očitanje gospoda Aškerca. V polemiki, pošteni in slobodomiselni, ne vlačite oseb na površino, marveč pazite, da odgovorite dokazom. Drugič pa izrekamo najodločneje, da svoje slobodomiselnosti nikakor ne umevamo v navadnem zmislu, da namreč smeš misliti in delati kar hočeš, nikakor ne umevamo v pomenu obrabljenega liberalizma, ampak jedino le v onem obsegu, katerega nam določuje božji zakon. Da, to je slobodomiselno, da se Človek slobodno ali iz prave ljubezni popolnoma in zaupno ukloni božji najsvetejši volji, in v tej ljubezni božji se Čutiš slobodnega, kakor bi te ne vezal niti jeden zakon. Kako različna je slobodomiselnost naša od Aškerčeve, to bomo videli pozneje. Poudariti pa smo hoteli to zaradi tega, ker nas tudi nekaj — a jako malo — prijateljev ne umeva vselej. Nekaterih — sicer jako poštenih — mož mišljenje je tako ozko, da se jim zdi jako slabo, ako pohvalimo v tem ali onem oziru včasih nasprotnika ali pograjamo kakega somišljenika ali prijatelja. S tem še ni rečeno, da so nam všeč nasprotniki ali nevšeČ prijatelji, marveč ravnamo se le po pravilih pravičnosti. Jednako nas uči evangeljski vzgled: „Gospod (bogati Človek) je hvalil krivičnega hišnika, da je modro storil, zakaj otroci tega sveta so modre j š i v svojem rodu, kakor otroci luči."   (Luk. 16,  8.)
Gospodu Aškercu se zdi to naše stališče jednostransko, zato, ker je versko; zdi se mu, da nas je to stališče zavedlo že v absurdnost. O — gospod štajerski duhovni sobrat: s takim očitanjem treba ravnati nekoliko previdneje! Absurdnost je nezmiselnost: pameten Človek je ne izreče lahko, še manj pa zapise. Ko smo pred dvema letoma pisali o potresu, tedaj nam je jednako nekdo očital absurdnost, čeprav so bile misli popolnoma skladne, kakor so tudi v lanski kritiki Aškerčevih pesmij. Res se bore te pesmi za slobodo narodno, socijalno in za slo-bodo mišljenja, a ta sloboda Aškerčeva ni krščanska sloboda, in zato tudi te poezije niso istinito krščanske. Te poezije namreč ne priznavajo in ne izrekajo, da bi bila jedina krščanska vera prava in resnična vera. Gospod pesnik si misli slobodno mišljenje tako, da je prosto vsakomur, ali ima vero krščansko, ali izlamsko, ali kako drugo. In to naj je krščansko ? Krščanska vera je ali resnična ali ni resnična; tretjega načina in pridevka si ne morem misliti. Ako je resnična, tedaj jo moramo   priznavati,  in v
416
Književnost.
tem oziru ni najmanjše slobode, ker nikdar nismo slobodni v tem, ali naj resnico priznavamo ali ne. Ako pa ni resnična, tedaj jo je treba zavreči, in tu zopet ni več nikake slobode. Da bi naša krščanska vera dajala komu slobodo, naj jo ali sprejme ali zavrže, naj slo-bodno misli, tega ne more trditi noben pameten človek. In zato pravimo resnično in ne absurdno, da borba za slobodo mišljenja v Aškerčevem zmislu ni krščanska in ne more biti krščanska. Tudi Aškerčeva borba za soci-jalno slobodo ni krščanska. Tega danes ne dokazujemo, a dokažemo pozneje, ako bo kdo zahteval tak dokaz. Ako pa pravimo, da one pesmi niso krščanske, ne trdimo s tem tudi (kakor se zdi gospodu Aškercu), da ima krščanstvo namen: vzgajati sužnje, avtomate in mari-jonete.  Krščanstvo vzgaja dobre kristijane, ka-
Doma in po svetu.
IV.
Prva polovica sedanjega leta je bila jako viharna. Nekateri pojavi, katere smo opazovali ob novem letu, so že dozoreli. Državni zbor v Avstriji je zaključen: nemška manjšina je bila tako nestrpna, da ga je vlada morala preložiti. Zanimivo je, da smo si Slovenci z Rusini in Hrvati osnovali skupno „slovansko-krščansko zvezo". — Končana je tudi grško-turška vojska. Grki so premagani in sedaj pričakujejo, da se velevlasti za nje pobotajo s Turki. V početku je ves krščanski svet čutil z Grki, ki so so se vzdignili za zatirane brate na Kreti. Pa vedna nesreča grške države — pravi neki državnik — je ta, da se je prehitro napila novodobne kulture. Nebrojno akademično izobraženih ljudij, ki ne morejo dobiti službe, je vedna nevarnost za državni red. Ti ljudje, voditelji tako imenovane narodne zveze, so hoteli porabiti to priliko, da uničijo prestol ter ustanove ljudovlado, v kateri bi glavno korist imeli sami. Zato so hujskali ljudstvo v boj, predno je našlo zaveznikov in predno je bilo pripravljeno. Veselo znamenje je, da sta si avstrijski cesar in ruski car obljubila, da bodeta vzajemno postopala v vprašanju orijentalskem. Ta jedinost med obema mogočnima državama je tudi poroštvo, da se še ohrani svetovni mir in se prepreči nadaljnja vojska. Jedna nevarnost je tako odstranjena. So pa še druge, ki prete Evropi. Prva je silni razvoj socijalne demokracije. Neki francoski list je sestavil v tem oziru zanimivo statistiko. L. 1893. so imeli socijalni demokratje na Nemškem 48 državnih poslancev. 41 časnikov-dnevnikov, 123   drugih listov;  na Francoskem   62  poslancev,
teri ljubijo in molijo Kristusa kot Boga in človeka v jedni osebi, pa verujejo njegovemu nauku tako trdno, da so pripravljeni vsak trenutek umreti zanj, ako treba, nikar pa, da bi jim Kristusa častiti ne bilo nič več vredno kakor po mohamedansko moliti Alaha. Kristijan ni suženj, ni avtomat in marijoneta, pa tudi ni vetrnjak, ki se suče za dobičkom, ali za novimi in modernimi nazori ; ni napuh-njenec, ki bi svojo pamet čislal bolj kakor božje razodetje; ni veseljak, ki bi hotel uživati slasti tega sveta; ni mož, kateremu je jedino pravo stališče humaniteta : kristijan je slobodoljuben, ker srce njegovo je prosto, saj ne pozna sile, pa tudi močno, ker ima ueizcrpljivo moč v svoji trdni veri, v neomahljivem prepričanju in zaupanju.                                                         (Dalje.)
78 listov; na Laškem 19 poslancev, 33 listov; na Danskem 9 poslancev, 6 listov; v Belgiji 29 poslancev, 5 dnevnikov in mnogo drugih listov. V Avstriji so imeli že 1. 1893. 65 listov; letos pa so si priborili pri zadnjih volitvah do 15 poslancev. Te številke jasno govore. — Druga nevarnost pa preti Evropi od vshoda. Zgodovina pripoveduje, kako so cesto v prošlih časih iz Azije drvili boja-željni rodovi v Evropo, ter po mnogih krajih z ognjem in mečem zatrli vsako omiko. Sedaj pa vshod ne straši z bojevitimi Četami, pač pa z neizprosno konkurenčno na gospodarskem polju. Menimo neizmerno kitajsko in mlado japonsko državo, ki se pripravljata na gospodarski boj z Evropo. Kitajski trgovci in delavci izpodrivajo bolj in bolj evropske naseljence po vseh ozemljih Tihega morja. Se celo premeteni Amerikanci so morali proti vseljevanju Kitajcev izdati ostre zakone. Jed-nako se svojih učiteljev otresajo tudi Japonci, ki so si nepričakovano hitro prisvojili novodobno kulturo. Obrt in trgovina na Japonskem neizmerno napredujeta. L. 1883. je bilo ondi samo 83 tvornic, leta 1893. pa že 1 163. L. 1872. so zgradili Evropci prvo železnico, dolgo 18 angleških milj, leta 1895. pa so imeli Japonci že več železnic, v dolgosti 2245 milj, vse v svojih rokah, z domačimi delavci in uradniki. Z mnogimi izdelki, kateri so se prej vozili iz Evrope, že sedaj zakladajo Japonci sosedne Kitajce. Japonski delavec je boljši od evropskega. Živi priprosto, ne pozna skoro nikakih potreb ter ni nič manj razumen. V mnogih strokah so že od nekdaj Japonci prekašali Evropce. Tudi izseljevati so se jeli Japonci. Ravnokar je odšla prva Četa izseljencev v Mehiko, poskusit srečo.
Razne   stvari.
Dr. Fr. L.: Naše  kritično  stališče.
539
smrt — zato mesto venca   na  grob bodo naj mu te vrste v spomin!
Ilija Okrugič (Sriemac) se je rodil dne 12. vel. travna 1. 1827. v sremskih Karlovcih, kjer je tudi dovršil šole 1. 1842. in potem stopil v Djakovu v bogoslovno semenišče. Že tu je pesnikoval in pošiljal svoje pesmi „Zori Dalmatinski". L. 1847. je dokončal bogoslovje, a premlad — komaj mu je bilo dvajset let — je bil šele leta 1850. posvečen v duhovnika in sicer prvi od sedanjega djakovskega škofa. Služboval je kot kapelan v Kukujevcih in Sotu, ne ravno velikih vaseh, do 1. 1855 ; tedaj pa je prišel za „prebendarja" v Djakovo. Bavil se je tu zmerom s pesništvom in starinoslovjem, česar ni opustil tudi na stare dni, kakor je pokazal na arheološkem kongresu v Spletu leta 1894. V Djakovu je spisal svojo glumo: »Sučurica i šubara", katero so bogoslovci glu-mili v škofijskem dvorcu. L. 1862. je šel za župnika v Sarvaš med Nemce, katere je pa kmalu ostavil in se preselil v Levanjsko, kjer je ostal do 1. 1866.; to leto je postal župnik Petervaradina grada. Tu so ga povišali 1. 1885. za opata sv. Dimitrije sremskega in letos je tu umrl dne 30. vel. travna, poprej še odlikovan z viteškim redom sv. Save.
II.
Jako mnogo zmešnjave delajo v leposlovnih sodbah z besedo : ,sloboda ali prostost'. Pisatelji se pritožujejo, da jim uredniki ne dovoljujejo dovolj prostosti, uredniki isto tako, da jim pisatelji preveč kratijo uredniško slobodo ; zlasti pa se kritiki borč vse povprek za slobodo ali proti slobodi. Ta zahteva popolno in vsestransko slobodo za leposlovne proizvode, oni pa se ustavlja in trdi, da nravni in este-tiČni zakoni ne dovoljujejo take slobode, in da je umotvor tem boljši, čim bolj izpolnjuje večne zakone prave dobrote in lepote.
Kritika gosp. Aškerca deluje za slobodo. Tudi pesmi njegove se bore za slobodo, kakor smo poudarjali ob drugi priliki.
Sloboda je dragocen dar, ki ga je prejel človek od Stvarnika. Zaradi slobode moremo izbirati izmed raznih stvarij to in ono, moremo delati ali pa delo pustiti, delati dobro ali slabo. Kakor vsaka zmožnost, tako se dopolnjuje in razširja tudi   sloboda,   ako   jo   hočemo   gojiti.
Ilija Okrugič je mnogo prepotoval, poznan in priljubljen je bil povsodi; kar je treba posebno poudarjati, bil je najboljša vez med Hrvati in Srbi, kar je tudi pokazal njegov veličastni in sijajni pogreb, kakor so pisali srbski in hrvaški Časopisi. Plodovit pesnik in pisatelj je bil in zopet treba omeniti, da so njegova dela imela velik vpliv na Hrvate in Srbe, kar se tiče sloge. Čislali so ga ti in oni visoko, o Čemer sem se sam prepričal. Razven prigodnih pesmij in nekaj pripovestij je napisal poleg že imenovane glume še za srbsko gledališče novosadsko: „ Grabancijaš djak", in za bel-gradsko : „Varadinka Mara", in pa dramo: „Sokico", katero je 1. 1884. izdala „Hrv. Matica". Prav lep je tudi dolg spev, izdan v posebni knjigi 1. 1893. o 50oletnici rojstva sv. Janeza Kapistrana, kateri je, kakor pravijo, pokopan v Iloku, v katerem samostanu sva z rajnim Okrugičem skupaj prenočevala. Zadnji čas je delal na lepi drami: „Dojcin Petar", v kateri je popularizirana zgodovina. Razven tega se je bavil tudi z arheologijo in govoril na prvem krščanskem arheološkem kongresu o izkopinah, o katerih je tudi pisal znani arheolog Ad. Hy-trek. Takšnega pospeševalca sloge bodo pogrešali odslej  Srbi in  Hrvati.
Izpopolnjuje se izvestno tedaj, kadar se manjšajo njene ovire, n. pr. strasti, ali kadar volja dela bolj po pameti in kadar ima čimdalje več predmetov na izbiro. Čim krepkejša je tvoja volja, tem krepkejša je tvoja sloboda. Ako pa te vsak hipec premaga jeza ali poželjivost, ne moreš se hvaliti s prostostjo svojega duha.
Večinoma pa umevajo naši pisatelji slobodo drugače. Sloboda jim je neodvisnost, katero si mislijo nekam tako : nad nami ni nikake oblasti, nobenega gospodarja in nobene postave, po kateri bi se morali ravnati. Zaradi tega smemo delati, kakor se nam ljubi; pisatelji smejo pisati vse, kar jim ugaja, in ni se jim treba ozirati na nobeno stran. Nravni zakoni nimajo nikakega pomena za pisatelja, zakaj umetnost je sama sebi namen in pravi umetnik se sme ozirati jedino na umetnostne zakone. Ko bi se klanjal nravnim zakonom, oneČastil in potlačil bi umetnost. Se huje pa bi se pregrešil zoper umetnost, ko bi se klanjal verskim zakonom in stopal na versko stališče. — Taka sloboda se zdi nekaterim  kritikom za književ-
Naše kritično stališče.
(Spisal  dr. Fr. L.)
54°
Dr. Fr. L.: Naše kritično stališče.
nost tako potrebna, da brez nje neki ne more napredovati. Zato se bore zanjo z vsemi močmi. Toda — te slobode ne zagovarjamo, temveč trdimo, da je prav tako v kvar književnosti, kakor je življenju ali naši sreči. Ta sloboda ali neodvisnost je nepokornost ali razbrzdanost nasproti nravnim zakonom, in drugega nič. Naj
Tabernakel iz jekla. (V Podragi pri Vipavi.)
mi pijanec zatrjuje, da sme popivati, kolikor se mu ljubi, ali naj mi pisatelj zatrjuje, da sme pisati o čemer koli: oboje sodi v isto vrsto razbrzdanosti. ,Sloboda', ki je sama na sebi dragocena stvar, mora obema služiti v to, da ž njo zakrivata svoje prave misli in težnje.
Da, tudi mi smo za slobodo, za obširno in resnično, toda za pravo, ne za slepilno, ne za neodvisnost Človeškega poželenja.
Krščanska vera se hvali s slobodo, in to po pravici, zakaj kaže nam pot, po kateri se oprostimo vseh kvarljivih in grešnih spon. Kdor se trudi po naukih krščanske vere za kreposti, ta si pridobi polagoma čudovito slobodo, da ga ne veže nobena spona strasti, ali slabega nagnjenja, ali malovrednih ozirov. Kakšna je pa sloboda, za katero se trudi Aškerčeva poezija? ,Sloboda mišljenja' je n. pr. v tem, da se ti ni treba klanjati mislim in nazorom drugih ljudij, ampak da misliš po svoje. — Prav je, da misli kdo po svoje in živahno rabi svoj um; a napačno je, da se ne klanja pravim in dobrim nazorom drugih ljudij. Ako so n. pr. ti nazori — nazori zvedenih ali izkušenih ljudij, ako so trdni in resnični, tedaj nismo prosti, da bi drugače mislili. Glede" na resnice nismo nič prosti; gledčna božje (verske) nauke tudi nismo nič prosti: sprejeti jih moramo, ali so nam ljubi ali ne. Kakor je v sredi krepost, tako je v sredi tudi prava sloboda. Svoje misli in svojo pamet slepo drugim prodati ni sloboda, ampak lahkovernost in lenoba; misliti, karkoli se ti zdi, ne ukloniti se razlogom in avtoriteti, ni sloboda, ampak razbrzdanost. Ali sme torej pesnik priporočati slobodo mišljenja, ne da bi veri ali pametni pokorščini branil ali — kakor pravimo —- zavaroval pravice ?
In sloboda socijalna? Srečna država, srečen narod, kateremu cvete mila sloboda ! Sloboda je izmed največjih dobrot človeške družbe; po njej teže narodi od pamtiveka. A vsaka sloboda ni narodom v srečo. V državi mora biti red, mora biti zakon, mora biti oblast in pokorščina. Le preradi imajo slabi elementi v državi vsako oblast za tiranstvo. Dandanes imajo države večinoma slobodne ustave: kdo in kje so torej Aškerčevi ,tirani'? Ruski samodržec? Slobodomiselni kapitalisti? O sedanjih tiranih samo sploh govoriti je nevarno za državni red, zakaj človeka se rada polasti nezadovoljnost in upornost, zlasti ubožnejših stanov: to pa ne vodi do sreče. Bodi to dovolj! Mislimo, da nismo delali gospodu Aškercu krivice, ko smo sicer priznali njegovo delovanje za slobodo, a te slobode nismo brezpogojno  odobravali.
Očitno je, da mnogi (ne vsi) pisatelji delujejo za krivo in pogubno slobodo, kadar se poganjajo za slobodno umetnost. Podreti žele
Književnost.  —
Razne stvari.
541
vsako veljavo, odmakniti nravne zakone in se veseliti vsestranske neodvisnosti. Ta neodvisnost je prav tako prazna misel, kakor da je Človek sam iz sebe in ne iz Boga.
In naj tu povem svoje prepričanje, katero sem si pridobil iz čitanja slobodomiselnih pisateljev. Večinoma sem našel, da se pritožujejo zaradi kratenja slobode samo slabi in srednji talenti. Ker jim njihova sposobnost ne podaje dovolj umetniškega gradiva, ki bi zaradi svoje vrline mikala, ker ne morejo delovati izvirno in s prirodno silo, hlastajo po takih predmetih. ki dražijo počutnost, ki zanimajo zaradi posebne drznosti, zaradi nenavadne oblike, zaradi osebnih napadov, zaradi razkrivanja osebnih ali skritih razmer. Slobodomisleci si hočejo razširiti svoj delokrog na slabo, nenravno stran, ker jim do-
Hrvaška književnost.
Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1896.
(Dalje.)
Poviest srednjega vieka. Po najboljim pi-scima izradio Franjo Valla. Treči dio. Od druge polovine jednaestoga vieka do god. 1453. Drugi svezak. Sa kazalom imena i stvari za sva tri diela. — 8°. Str. 556. Cena 3 gld. — Ta knjiga je VII. del „Svjetske poviesti", katero izdaje „Ma-tica Hrvatska". V primernem redu obdeluje naš zgodovinar zadnjo dobo srednjega veka in sicer v Italiji, Nemčiji, Španiji, Skandinaviji. Nato slika važne dogodke na vshodu, ki so pozneje silno vplivali na Evropo: kaže nam Carigrajske vladarje od 1. 1057. do 1453- Tu se prikaže na obzorju turška država in poleg nje mongolska ; padec Carigrada končuje ta žalostni kos vshodne zgodovine, da začenja ali uvaja še žalostnejšo. Zanimanje se nam  vzbudi, ko prehajamo  nato  k  dogodkom  pri
Raz n e
Letna poročila naših šol.
Dobili smo ta-le letna poročila  naših šol :
Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymna-siuuis tu Laibach, veroffentlicht am Schlusse des Schuljahres l8g6jgy durch den Director Andreas Senekovič.
Izvestje e. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani v šolskem letu l8g6\qj. Na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran Wiesthaler.
Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums in Rudolfswert /ur das Schuljahr i8g6jqj.
mišljija v nravnih predmetih ne kaže dovolj tvarine za delo. Zato mi je javkanje o premajhni slobodi vselej znamenje premajhne pesniške zmožnosti. Le tisti oštir toči birso ali drugo škodljivo brozgo, ki nima zdrave pijače. Kdaj so se pritoževali Dante, Shakespeare, Schiller o premajhni slobodi ? Genij ima vedno dovolj slobode, ker ima dovolj predmetov; dovolj predmetov pa ima, ker ima dovolj moči za delo.
Kar se nas tiče, nikdar ne čutimo, da bi imeli premalo slobode. Kadar vemo za resnico in pravico, tedaj imamo popolno slobodo, da jo povemo, bodisi komu ljubo ali ne. Za lažnive, slabe, pohujšljive stvari si pa ne želimo slobode in skoro nam je žal, da jo imamo toliko. (Konec.)
Ogrih, južnih Slovanih in Rumuncih. Potem po-hitimo k severnim Slovanom: Čehom, Poljakom in Rusom. Zadnji del naše knjige pa nam slika prosveto v zapadni, južni in severni Evropi v poslednjih stoletjih srednjega veka: papeštvo in cerkvene dogodke, narodne književnosti pri romanskih in germanskih narodih in naposled književnost slovansko.
Kakor vidimo, je tvarina te knjige prav za nas Slovane nad vse važna. Posebno pohvalno omenjamo, da je pisatelj vseskozi živo opisal kulturno zgodovino in ni podal samo suhih dogodkov ali imen vladarskih. Kar se tiče duha tega dela, smemo reči, da ni sovražen katoliški cerkvi, nasprotno : strankarstva nismo opazili. Pisava je jako mična, jezik gladek. Ne dvomimo prav nič, da se bo ta knjiga — kakor njene prednice — mnogo čitala v pouk in tudi zabavo. (Zaradi tesnega prostora zadostuj to poročilo; morda se ozremo nanjo še  ob  drugi  priliki.)                                        F. L.
stvari.
Jahresbericht des k. k. Staatsgymna-siums in Krainburg veroffentlicht am Schlusse des Schuljahres  l8q6jg" durch  die  Direction.
Letno  izvestje  c. kr. obrtnih   strokovnih
šol (strokovna šola za obdelovanje lesa ^ javno risarsko šolo in strokovna šola za umetno vedenje in čipkarstvo) v Ljubljani o šolskem letu 18g6 do i8gj. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Subic. V Ljubljani i8gy.
Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole
Književnost.
573
Naše kritično stališče.
(Spisal  dr. Fr. L.)
III.
I rav Čudno se nam zdi, kako piše gospod Aškerc o kritikih, katerim ni ugajala povest »Ljubezen in rodoljubje". Te kritike je del vse v jedno vrsto in za to vrsto izbral značilno ime „katoliški". Tako si je ustvaril prav znameniti izraz: »Katoliški kritiki." Tudi pisatelja teh vrstic je del v to vrsto, četudi — kakor smo že čitali — jako blagohotno. Sicer pa niso ^katoliški kritiki" g. Aškercu nič kaj ljubi. Najprej jih je malo ščipnil ter jim rekel: „tako zvani katoliški kritiki", nato jih je švrknil in jim dejal: „tako zvani katoliško-estetiČni kritiki." Potem jih je pozval mogočno pred svoj sodni stol: „Kdo so pa pri nas tisti možje, ki se zbirajo v tem taboru?" In ko jih je popolnoma obsodil, povedal jim je kratko, da so »psevdo-kritiki (lažikritiki), ki so napredovali samo v zavijanju in podtikanju . . . Kadarkoli izide knjiga, ki jim ni po volji, vzamejo v roke svoje srednjeveške zarjavele sulice in ,povegrane' helebarde pa hajd na boj zoper brezverske pisatelje." Tako neki ravnajo  ti  »kritikastri" !
Ni naša naloga zagovarjati pisatelje »Rira-skega Katolika" in kritike »Slovenčeve", katerim v prvi vrsti odgovarja g. Aškerc, opozarjamo pa na moderno rabo besede »katoliški". Da se ognemo vsakemu razkladanju, pravimo : Četudi rabi pisatelj ta izraz v svojem zmislu, da »katoliški kritiki hočejo biti katoliški, a v istini niso", vendar je žaljiv in sicer ne za kritike , ampak za katoliško stvar samo in za katoličane sploh. ,Katoliški' pomenja cerkveno družbo, katero je ustanovil božji Izvelicar sam. Zaradi tega je pač neprimerno, da se rabi ta beseda v zasmehljivem ali žaljivem pomenu. Ko bi jo rabil tako kak protestant ali Žid, ne bi se nič spotikal: da jo pa rabi katoliški duhovnik, to je nekoliko čudno. G. Aškerc naj imenuje svoje neljube kritike ;;kritikastre", šušmarje, nevedneže ... to bodi, a ne imenuj jih katoliške, ako neČe, da ga imenujemo človeka, ki pljuva svoji lastni materi v obraz. Dobro vemo, da je v nekih časopisih prišla beseda »katoliški" v vrsto zabavljivk in psovk, vemo tudi, da jo rabijo tako nekateri sovražniki katoliškega imena med Slovenci: a da pobira v leposlovnem listu stopinje za takimi ljudmi ponosen slovenski pesnik, tega ne moremo trpeti.
Se zanimivejše je, kako določuje g. Aškerc jedino pravo stališče v leposlovju in kako za-metuje stališče katoliških kritikov. Njegove be-
sede so te-le: „Stališče naših ,katoliških' kritikov je absolutno versko stališče. Vsakdo se sme postaviti na stališče, na katero hoče ; vpraša se samo, če je njegovo stališče pravo. V svetovni prosveti višje stoječi narodi so že zdavnaj dokazali, da takšno versko stališče nikakor ni zadostno pri ocenjevanju umetniških in pesniških del, marveč, da je skrajnje enostransko. Kdor se postavi na tako stališče, ta mora dosledno zavreči najlepše bisere svetovne literature in umetnosti starega in novega Časa. To se je povedalo že stokrat in stokrat! — Največja umetnost je tista, ki išče v človeku to, kar je v njem Človeškega. Zato je tudi najvišje estetično stališče — stališče humanitete. Največji duhovi drugih narodov so že zdavnaj dokazali, da ne moremo govoriti ne o poganski, ne o židovski, ne o indski, ne o mo-hamedanski niti krščanski estetiki, ampak o estetiki splošno-ČloveŠki. Tako vsaj uče drugi, naprednejši narodi, nego smo mi Slovenci. To tukaj konstatujem. Gotovo je tudi to, da mi sami ne moremo imeti svoje posebne estetike, niti svoje posebne kulture, ker smo samo majhna vejica velikega drevesa — človeštva. In ravno zato m o-ramo —hočemo ali nočemo —¦ napredovati, drugače preide evropska prosveta preko nas na ,dnevni red' in izgubljeni bodemo. Saj vidimo, da napredujejo tudi naši slovanski bratje na severu in jugu "
Poglejmo sedaj bliže, koliko resnice in doslednosti je v prejšnjih besedah. Absolutno versko stališče umevamo tako, da imajo do-tiČni kritiki katoliško vero za absolutno ali popolnoma pravo in zaradi tega veljavno tudi za umetnost. To je vsekako res, pa tudi prav. Ali morda g. Aškerc zahteva, naj so katoliški kritiki na stališču verskega dvoma, ali indi-ferentizma, ali celo brezverstva i —• Kar piše nadalje gosp. Aškerc, to se ne da dobro zlagati. »Vsakdo se sme postaviti na stališče, na katero hoče ..." Tu ugovarjamo in trdimo, da ne, zakaj nihče se ne bi smel postaviti na drugo stališče kakor na pravo. Zato je pisatelj to tudi sam izrekel: »vpraša se samo, če je pravo." No, ako se to vpraša (in vprašati se pac mora), potem se ne sme vsakdo postaviti na stališče, katero hoče. Kakor je v tem stavku logično nesoglasje, tako je v naslednjih stavkih zgodovinska neresnica. Noben narod še ni dokazal, da je versko stališče nezadostno pri ocenjevanju umetniških del. Kaj pa je naše versko
574
Dr. Fr. L.: Naše kritično stališče.
stališče? To, da imamo svojo katoliško vero za pravo in resnično. In to moje prepričanje me dela nesposobnega in „nezadostnega" za ocenjevanje umetniških del, to me dela skrajnje enostranskega! Da, poznamo to frazo, a žalostno je, da ponavlja to bedasto frazo katoliški duhovnik in pesnik — in kritik. Katoliška vera je ali resnična ali neresnična. Ako je resnična, pravo je tudi katoliško versko stališče; ako ni prava, tedaj je katoliško stališče napačno in krivo. Čemu torej maha naš kritik po strani, Čemu pravi: »nezadostno in enostransko", naj reče: „krivo stališče", naj reče »katoliško stališče je krivo prepričanje", potem bodo mnogi Še bolj vedeli pri čem so, kakor vedo sedaj.
„Kedor se postavi na tako (versko stališče), ta mora dosledno zavreči najlepše bisere svetovne literature in umetnosti starega in novega Časa." Gospod Aškerc : ali se ne pravi to zgodovinsko resnico naravnost prevreči ? Cisto nasprotno je resnično, namreč : Kdor se postavi na neversko stališče, ta mora dosledno zavreči najlepše bisere svetovne literature. Kaj je neki »Ilijada" kakor vsestransko verski epos? Kaj je »Odiseja" brez bajeslovnih, torej verskih delov ? Kaj so veličastne grške tragedije kakor strogo-verske igre, verski bogoČastni Čini? Kaj je Dantejev Čudoviti spev kakor versko in celo bogoslovsko nadahnjeno opevanje glavnih verskih resnic in človeških razmer? Jednako so verski proizvodiTassov „Oslobojeni Jeruzalem", Miltonov »Izgubljeni raj", da ne govorim o srednjeveških proizvodih. Indske „Vede" paČniso neznane gospodu kritiku. Shakespeare je pesnik ne samo na verskem, ampak celo na katoliškem stališču ; Goethejevo največje delo „Faust" ni umevno brez verskega stališča; Schillerjeve »Marija Stuart", »Devica orleanska", »Pesem o zvonu" stoje na popolnoma verskem stališču. In Mickievvicz, Gundulič, Preradovič, Prešeren — ali so na neverskem stališču ? Ali so ti proizvodi morda manj vredni kakor Byro-novi in Heinejevi in Turgenjevovi ? Zato se mi brez nedoslednosti stavimo na stališče, da je naša katoliška vera gola resnica, in ob jednem jako cenimo in slavimo navedene proizvode svetovne literature.
»Največja umetnost je tista, ki išče v človeku to, kar je v njem človeškega." Ako ima ta stavek popolno misel, bilo bi menda v človeku tudi nekaj, kar ni človeškega, in umetnost, ki išče tisto nečloveško stvar, ni največja. Radi bi paČ vedeli, kaj je v človeku takega, da ni iz njegove narave. Zaradi tega pravimo, da je prejšnji stavek zopet — nemška fraza. Naj bi bil gospod Aškerc rekel: „Prava umetnost nam kaže   naravo   Človeško,   človekovo   posebnost,
njegove dobre in slabe strani . . ." : to lahko umeva vsakdo, in to je tudi resnično, čeprav ni to še vsa umetnost. Poleg tega treba poudariti, da umetnost nam ne sme in ne more kazati vse narave Človeške. — In sedaj sklepa gospod kritik: »Zato je tudi najvišje estetično stališče — stališče humanitete." Gospod kritik je hotel reči, da se oziramo s tega najvišjega stališča samo na človeško naravo, nič na vero ali narodnost ali kaj postranskega. Toda nerodno je za to misel rabiti besedo »humaniteto", ki pomenja Človekoljubnost. Hu-maniteta v navadnem pomenu nima z umetnostjo nič opraviti. Ako smo umeli gospoda kritika" prav, da je namreč najvišje stališče umetniško obče- ali vsečloveško, opozarjamo takoj na to, da ne spada samo človek v umetnost, ampak tudi druga priroda, in potemtakem je višje stališče — stališče prirode. Seveda nam ugovarja gospod kritik, da ne govori o predmetu umetnosti, ampak o načinu in pravilu umetniškega stvarjenja, kateri način bodi samo čisto-človeški, ne pa verski ali narodni. Dobro ! Recimo, da hočemo priznavati tudi mi občečloveško stališče ali »stališče huma-nitete", a tu se vpraša: Kaj pa je Čisto človeško ali občečloveško? Kdo nam to pove? Drugače umeva Človeka katoličan, drugače protestant, drugače mohamedan, drugače Kant, drugače Schopenhauer, drugače Leibnitz, drugače Platon, drugače Aristotel. Kaj je torej humaniteta" Kaj je človeško? Kaj je stališče humanitete? — Tu lahko vidi gosp. Aškerc, da nikakor ni prišel stvari do dna in ni določil stališča. Prav zaradi tega je tudi neveljavno to, kar piše nadalje : »Največji duhovi drugih narodov so že zdavnaj dokazali, da ne moremo govoriti ne o poganski, ne o židovski, ne o indijski, ne o mohamedanski niti o krščanski estetiki, ampak o estetiki splošno Človeški. Tako vsaj uČe drugi, naprednejši narodi, nego smo mi Slovenci." — Da vidimo! ,Estetika je nauk o lepoti', tako pravijo navadno in kratko. Prav za prav je pa estetika nauk o zakonih, po katerih čutimo (ali s čutenjem spoznavamo) lepoto v prirodi in v umotvorih. Vsak nauk, vsaka veda pa se da misliti ali kot skupina resnic, kot urejeno spoznavanje samo na sebi (objektivno), ali pa kot subjektivno znanje. Veda sama na sebi (objektivno) res ni ne krščanska ne poganska, kakor tudi govorjenje, številjenje ali kaj jednakega ni ne pogansko ne krščansko ampak človeško. Govoriti, peti, pisati zna lahko ravno tako pogan kakor tudi kristijan. Ko bi kdo mogel ustvariti tako objektivno estetiko, ne bi bila ne poganska, ne krščanska. A tako estetiko si samo mislimo, v resnici je ni, v resnici je samo tista estetika,
Dr. Fr. L.: Naše kritično stališče.
575
katero imamo v spisih Aristotelovih, Horaci-jevih, Boileauovih, Schillerjevih, Vischerjevih, recimo tudi Stritarjevih in —Aškerčevih. Kakšna je neki ta estetika ? Ali res ni ne krščanska, ne poganska ? PrviČ je izvestno, da piše Aristotel
—  pogan — drugače, kakor n. pr. jezuit Jung-mann, in Aristotelova estetika je poganska, Jungmannova je krščanska; Stritar razklada estetiČna načela — ne splošno človeško, ampak
—   po načinu idealistov, Aškerc pa hoče razkladati po načinu realistov. Drugič je nemogoče, da bi ne delovale vera, krajevne in narodne šege in razmere, vzgoja in navade na učenjaka toliko, da tudi piše ali pogansko ali raohamedansko ali krščansko. Zato sem jako radoveden, katerega učenjaka delo ima gospod Aškerc za učno knjigo ne poganske, ne krščanske, ne idealistične, ne realistične, ne slovenske, ne nemške, ampak splošno Človeške estetike. Naprednejši narodi ne uČe tega, kar trdi gospod Aškerc, marveč konstatovati mora tudi on, da imajo oni narodi estetične spise deloma versko nadahnjene, deloma neverske, deloma realistične, deloma kritične, deloma empirične, deloma idealistične, saj drugače tudi ne more biti. Zato je nadalje gotovo, da ne samo mi Slovenci imamo lahko svojo posebno   estetiko,   ampak   ima jo
ahko celo gospod Aškerc, ali tudi jaz; treba le, da imava trdne dokaze za svoje nauke, dovolj snovi, lep red y razkladanju, gladko in jasno pisavo —¦ pa sva dobra estetika, Četudi prava posebneža. Zastran tega, ali moremo Slovenci (ali Slovani) imeti svojo posebno kulturo, ali moramo napredovati gredoč za Romani in Germani, naj se domeni gospod Aškerc z gospodom urednikom „Slov. sveta". To ne spada v naš razgovor, kakor tudi ne o tem, kako pojde evropska prosveta memo nas na dnevni red.
Iz tega je razvidel premišljujoči Čitatelj, da trditve gospoda Aškerca ne morejo obstati pred kritičnim nožem in da njegov napad na stališče katoliških kritikov ni posebno spreten in silen, Vsa ta stvar se da kratko določiti nekako tako-le:
Katero bodi stališče prave estetike?* Vsekako tako, da je estetika povsem resnična, ali da se njeni nauki vjemajo z istino. Tisto estetično stališče je torej pravo, s katerega sodimo o lepoti v prirodi in lepih delih resnično in pravično. A kdo nam pokaže tako stališče? Vsestransko resnična veda, resnično naziranje o Človeku, njega prirodi in namenu. Ker pa razlaga vedo vsak učenjak po svoje, treba je preiskovati, kateri učenjak uči pravo vedo o človeku in o prirodi. Nadalje vemo tudi, da uČe o človeku mnogo tudi vere, kakor krščanska, židovska, mobamedanska. Vpraša se torej, ali uci katera izmed teh ver resnične nauke o človeku in o prirodi, ali nobena.
Ker doslej g. Aškerc še nikjer ni naravnost rekel, da krščanska aH katoliška vera ni prava, marveč on kot katoliški duhovnik teden za tednom javno uči, da je katoliška vera popolnoma resnična, zato priznava on tudi: i. da ni med katoliško vero in med pravo ali resnično vedo nobenega nasprotja; 2. da podaje katoliška vera mnogo naukov, ki so višji, obširnejši in trdnejši, kakor nauki vednostni; 3. priznava, da verski naši nauki dopolnjujejo in razširjajo naše znanje ali vedo; pamet in vera si nista  neprijazni, marveč soglasno nam podajeta
Monstrancija v Slavini.
resnice, v lepi jedinosti nam kažeta vesoljni svet, posebej še človeka, pa tudi Stvarnika samega. To velja seveda le o pravi vedi in pravi veri.
Gospod Aškerc priznava vse to in vendar piše, da je versko stališče skrajnje jednostransko; le stališče Čiste humanitete da je pravo. To je pač tako, kakor Če kdo stoji na Šmarni gori pri Ljubljani, pa trdi mogočno, da stališče na Triglavu je mnogo nižje in bolj omejeno nego njegovo, razgled pa je jednostranski. —¦ Stališče krive vere — to je jednostransko in vrh tega Še napačno, goljufivo; stališče prave, božje
576
Dr. Fr. L.: Naše kritično stališče.
vere pa je najvišje, najobširnejse, najtrdnejše. To priznava vsaka normalna pamet, bodisi pri naprednih narodih, bodisi pri nas siromašnih Slovencih. Oni „največji duhovi drugih narodov" so večinoma možje, ki so se odpovedali krščanski veri ali so ji celo sovražni. Ti ne pravijo samo, da je kršČansko-versko stališče jedno-stransko, ampak tudi,  da je krivo.
Vsem onim, ki imajo proti verskemu stališču take pomisleke kakor g. Aškerc, priporočamo nujno, naj vendar bolje ločijo katoliško stališče in stališče kakega katoliškega pisatelja ali kritika. Ni vsak katoliški pisatelj na resničnem katoliškem stališču; ni vselej na tem stališču oni, ki hoče biti izključno katoliški, ne oni, ki hoče biti prostega ali liberalnega mišljenja. Nekateri katoliški kritiki in sploh pisatelji, ki imajo več gorečnosti kakor učenosti in ponižnosti, imajo tako ozko obzorje, da je ž njimi res težko govoriti pametno besedo Drugi pa si ustvarijo svoje katoliško prepričanje po taki fasoni, ka-koršna se jim zdi glede" na njihove razmere najprikladnejša; njihovo stališče je tako, da se nanje vstopi lahko kdorkoli si bodi. — Niti prvo niti drugo ni katoliško stališče. Katoliško stališče ne more biti jednostransko; ako je namreč jednostransko, ni katoliško, — ako je krivo, ni katoliško, — ako je neutemeljeno in nedokazano, ni katoliško, — ako je samo za jedno dobo, za jedno deželo in jeden narod, ni katoliško, ¦— ako ni znanstveno, marveč le fantastično ali mistično, ni katoliško, — ako ni splošno Človeško, ni katoliško. Tako, g. Aškerc, treba je soditi, kaj je versko, kaj katoliško! Tudi nam je najvišje stališče — stališče huma-nitete: toda vemo, da je prava, Čista in popolna humaniteta v krščanski veri; vzor humanitete nam je Kristus. Katoliška cerkev je vedno učila pravo humaniteto in gojila pravo umetnost, kolikor je mogla. Fanatični krivoverci so po cerkvah razbijali kipe in trgali slike, rimski papeži so zbirali starodavne ostanke lepe umetnosti v svojih muzejih. Pojdite v Rim, pojdite v Vatikan, g. Aškerc, pa bodete videli, je-li kato-liško-versko stališče res jednostransko ali ne.
O tej stvari smo že dovolj pisali v listu in na platnicah. Dan na dan čitamo v neverskih knjigah in spisih očitanje, kakoršno omenja tudi naš kritik. To je lahko umevno, ker taki kritiki poznajo vse drugo bolje nego katoliško vero in katoliško stališče. Obžalovati pa je, da hodi za takimi kritiki tudi naš pesnik. Zatorej ne moremo drugače kakor priporočati mu, naj mirneje in natančneje proučuje katoliško stališče; trdno upamo, da po temeljitem uku ne bo več tako pisal, kakor je pisal sedaj. G. Aškerc ima tudi pisatelja teh vrstic za jednostranskega kri-
tika. Slobodno! Vendar imamo jasno zavest, da je naše stališče visoko in mnogostransko, naše obzorje obširno vsaj toliko kolikor našega nasprotnika.
Pripovedujejo, da je arabski poveljnik Omar dal sežgati veliko aleksandrijsko knjižnico s tem-le modrim odlokom: „Ali je v teh knjigah to, kar je v koranu, tedaj so nepotrebne; ali pa so nasprotne temu, kar je v koranu, tedaj so škodljive." Tudi to stališče je bilo versko stališče in mnogi nam podtikajo jednako mišljenje, kakor da preganjamo vse, kar ni versko. To pa ni res. Katoliška cerkev in katoliški duh ne" nasprotuje ne vedi, ne umetnosti, ne kateremu koli napredku, marveč sodeluje povsodi po svoje več ali manj, kolikor more po ugodnih ali neugodnih razmerah. In z namenom pišemo »katoliški" ne »krščanski", ker prav ono ime za-bavljivo rabijo naši nasprotniki, mi pa je rabimo s ponosom, izražujoČ s tem ono vesoljnost, obsežnost, splošnost, občečloveško in obČesvetno moČ svoje vere in cerkve, katere slepi nasprotniki ne vidijo.
Ne glede na take može, ki so imeli med katoličani sicer dobro, gorečo voljo in dobre namene, a premalo izobraženosti in semtertje tudi premalo skromnosti, ne glede na divje sovražnike krščanske vere, ne glede na take katoličane, kateri prezirajo to. kar je bistveno katoliškega: hodimo po oni poti, po kateri je hodila vedno naša sveta cerkev, in ljubimo vedo in umetnost kot najlepši in najrodovitnejši cvetki  človeškega duha.