Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 539 Jürgen Matthäus und Frank Bajohr (Hg.), Alfred Rosenberg, Die Tagebücher von 1934 bis 1944. Frankfurt am Main; S. Fischer V erlag GmbH., 2015, 650 strani. (Eine Publikation des Jack, Joseph and Morton Mandel Center for Advanced Holo- caust Studies am United States Holocaust Memorial Museum,Washington, D. C., und des Zentrums für Holocaust Studien am Institut für Zeitgeschichte, München.) Pri prebiranju neke knjige znamenitega zgodovinarja Erica Hobsbawma, kjer je iz črpno obravnaval holokavst nad Judi med drugo svetovno vojno v Nem čiji in ga seveda obsodil, me je za čudilo, da ni niti z besedo omenil na črtovanega in v veliki meri izvedenega nacisti čnega iztrebljenja Slovanov. Ko sem o tem vprašal nekega našega strokovnjaka za sodobno zgodovino, mi je odgovoril, da je najbrž vzrok tej opustitvi pa č v tem da je Eric Hobsbawm judovskega rodu in da na dogodke gleda le s svojih ozkih stališ č. Sam pa sem pred dolgimi leti v neki nemški publikaciji naletel na zapis o iztrebljenju (holokavstu) Slovanov. Nato pa sem v nemškem tedniku Die Zeit pred nekaj leti našel članek o ustanovitvi Muzeja SS (Sturmstaffel) v Nürnbergu, za katerega so pridobili tudi Himmlerjev zasebni arhiv, v katerem je bilo veliko doslej neznanih ali manj znanih zapisov, med drugim tudi o iztrebljanju Slovanov med drugo svetovno vojno. Da so bile v za četku nacizma paravojaške, od štiridesetih let naprej pa kar vojaške enote SS pod Himmlerjevim poveljstvom poglavitne izvajalke holokavsta nad Judi in ubijalke raznih drugih narodov v drugi svetovni vojni, je tudi splošno znano. Nato sem našel v knjigi Wernerja Maserja, ki obravnava zgodovino Hitlerjevega Mojega boja z izvle čki in komentarji 1 zapis: »Z za četkom vojnega pohoda na Poljsko je (Hitler) s peresno potezo sprožil uni čevalno akcijo, ozna čeno z »evtanazijo«, ki so ji kmalu sledile akcije proti Judom. Skupaj naj bi na vzhodu pod š čitom zmagovite nemške vzhodne armade umrlo 30 milijonov Judov in Slovanov. S tem bi se ta teritorij prebivalstveno izpraznil in napravil prostor za Nemce.« Hitlerjev zapis, ki je bil na pragu teh svetovnonazorskih akcij, je izviral z dne 16. septembra 1919, še iz časa ko je Hitler bil vojak. Ta dokument dokazuje, da je bil Hitlerjev svetovni nazor decembra 1919 v obrisih glede antisemitizma in protislovanstva že bolj kot ne izoblikovan. Ta dokument pa tudi kaže, da v tem času v Hitlerjevem svetovnem nazoru še manjkajo grozovito pervertirane pred- stave, ki v njegovem »Mojem boju« prestavljajo splošno sliko in so na poznejše 1 Werner Maser: Adolf Hitlers Mein Kampf. Geschichte - Auszüge - Kommentare. Bechte Verlag, Esslingen, F. A. Herbig Verlagsbuchhandlung GmbH, München, 1981, str. 231 Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 540 Hitlerjeve odlo čitve odlo čilno vplivale. Še v času njegovih »volitev« za diktatorsko vladajo čega »vodjo« svoje stranke (NSDAP) v juliju 1921 se je v glavnem ravnal tako po tradicionalnih konceptih, kot tudi po formulacijah nemških in avstrijskih Vsenemcev (Alldeutschen), katerih pojmovni rezervoar, antisemiti čni argumenti in programi so mu bili znani že od njegovega šolanja v Linzu. Nekje sem prebral, da je Himmler še v prvih mesecih leta 1945, ko se je mudil nekje na vzhodu, izjavil, da sme konec druge svetovne vojne preživeti le 5 odstotkov Slovanov. Prav tako je splošno znano, da se v Hitlerjevem rajhu nobena stvar ni doga- jala in izvajala brez nacionalsocialisti čne ideološke podstati. Tako sem za čel iskati ideološka izhodiš ča za predvideno in izvedeno iztrebljenje Slovanov. V nacional- socialisti čni bibliji »Mein Kampf« neposredno o holokavstvu Judov in Slovanov ni izrecnih zapisov. V njem je sicer zanimiv, toda povsem obroben zapis o Hitlerjevem prvem politi čnem dejanju sploh, ki je bilo naperjeno proti Slovanom. Še kot dijak drugega ali tretjega razreda realke v Linzu je namre č ves drobiž iz svojega hranilnika izpraznil in ga dal v korist avstrijskega germanizatorskega društva »Schulverein«, ki je ustanavljalo nemške šole na Spodnjem Štajerskem, tudi v mojem rojstnem kraju Laško, z namenom germanizacije Slovencev. Seveda je bil Hitler glavni ideolog svoje stranke, toda le v grobih obrisih. S podrobnostmi se ni utegnil ukvarjati. Pomembna strankarska ideologa pa sta bila Heinrich Himmler, po študiju agronom in Albert Rosenberg, po študiju arhitekt. Himmler je postal pozneje poveljnik zloglasnih, prvotno paravojaških, pozneje pa kar vojaških enot SS in SA (Sturmabteilung). Prek teh enot je bil predvsem usmer- jen v konkretno izvajanje strankinih in pozneje državnih odlo čitev. On je osebno vodil in nadzoroval delovanje odredov SS in delovanje koncentracijskih taboriš č. S strankino ideologijo se je ukvarjal bolj ob robu. Razen tega skoraj zanesljivo ni zapustil kakih osnutkov programskih zapisov, še manj seveda osebnega dnevnika, ker ga ni pisal. Pisal je sicer kake beležke na koledarje, toda te za zgodovino nimajo skoraj nobene vrednosti. Pisno gradivo uradov, ki jim je na čeloval in SS enot je seveda izjemno tehtno, toda do sedaj menda ni podrobno obdelano, gotovo ne tisto, ki ga je pridobil novoustanovljeni SS muzej v Nürnbergu. Drugi ideolog, nacionalnega socializma je bil od prvih za četkov te stranke pa do konca Hitlerjevega rajha, Alfred Rosenberg. Predlani pa so izšli Rosenbergovi dnevniki od leta 1934 do 1944 v delu: 2 To knjigo sem si oskrbel v upanju, da bom morda v njej našel, ideološko podlago za omenjeno iztrebljanje Slovanov. V naslednjem bo na kratko orisana življenjska pot Alfreda Rosenberga, ker se je na njej, zaradi razmer v katerih je pa č živel, oblikoval, seveda poleg Hitlerja, 2 Jürgen Matthäus und Frank Bajohr (Hg.): Alfred Rosenberg, Die Tagebücher von 1934 bis 1944. S. Fischer Verlag GmbH., Frankfurt am Main, 2015, 650 strani. Eine Publikation des Jack, Joseph and Morton Mandel Center for Advanced Holocaust Studies am United States Holocaust Memorial Museum,Washington, D. C., und des Zentrums für Holocaust Studien am Institut für Zeitgeschichte, München. Die hier vorgetragenen Meinungen sind die der Herausgeber und refl ektieren nicht die Meinungen des U. S. Holocaust Memorial Museums oder des Instituts für Zeitgeschichte. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 541 v poglavitnega ideologa nacionalnega socializma. Rojen je bil 12. januarja 1893 v tedaj ruski Estoniji, v mestu Talin, v nemško-baltski družini. V tedanjih baltskih deželah so vladale velike narodnostne razprtije. Nemci so si seveda lastili premo č. Po študiju arhitekture v Rigi in Moskvi se je preselil v tedaj od poraza v prvi svetov- ni vojni in od revolucijskih dogajanj povsem razrvano Nem čijo. V Münchnu se je priklju čil tedanjim nazadnjaškim narodnjaškim (völkisch) politi čnim strujam, ki so zastopale nemško nacionalno pristnost in rasno čistost. Sčasoma se je uveljavil kot pisec bojevitih spisov s poudarjeno protijudovsko in protikomunisti čno ostjo. V tedaj še mladi Nacisti čni stranki NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei) se je uveljavil predvsem zaradi osebnih izkušenj o pravi vsebini in naravi judovsko- -boljševisti čne vladavine, ki jo je še sam doživel v oktobrski revoluciji v svoji do- movini. V nacisti čni stranki je veljal kot izvedenec za vzhod. Zelo verjetno je, da je posredno vplival na program NSDAP, ki je bil proglašen leta 1920, posebno v to čki 4. »Državljan je lahko le tisti, ki je sonarodnjak (V olksgenosse). Sonarodnjak pa je lahko le tisti, ki je nemške krvi, ne glede na konfesijo. Noben Jud torej ne more biti sonarodnjak.« To je bil temelj najprej strankinega, nato pa državnega antisemitizma, ki je naposled prerasel v holokavst. Seveda pa je isto veljalo za rasno manjvredne narode, kakor so bili Slovani. Zanimivo pa je, da izrazita manjvrednost slovanske rase, vsaj neposredno, v publikacijah, ki so mi bile dostopne, ni bila nikjer zapisana. Da je bil Rosenberg skoraj gotovo udeležen pri oblikovanju strankinega programa kaže tudi to, da je postal pozneje njegov uradni komentator. Uspelo se mu je preriniti v ožji krog Hitlerjevih osebnih sodelavcev. L. 1923 je prevzel izdajateljstvo stran- kinega časopisa Völkischer Beobachter. V svojih prvih knjigah, ki jih tukaj ne kaže navajati, je izražal naravnost »monomani čni antisemitizem«. Od leta 1924 je izdajal mednarodno periodi čno revijo »Weltkampf«, ki je bila namenjena zagovornikom bele rase. Njegova kariera v stranki brez njegove izredne publicisti čne in konceptualne produktivnosti, ki je drugi v vrhu stranke niso imeli, ne bi bila mogo ča. Ta je izrav- navala njegovo hibo, da ni bil posebno dober agitacijski govornik in organizator in mu je dejansko ustvarila položaj Hitlerjevega zaupnika. Leta 1930 je izšel njegov Opus Magnum »Der Mythos des 20. Jahrhunderts« s katerim je postal Spiritus Rector strankine ideologije. Navezujo č se na Houstona Stewarta Chamberlaina in Paula de Lagarde je Rosenberg skonstruiral dihotomni sistem, v katerem sta si stali nasproti »rasa« in »nasprotna rasa«, torej so si bili Nemci in Judje v kategori čnem nasprotju. To nasprotje naj bi bilo domnevno globoko zakoreninjeno. Premagati bi ga naj bilo mogo če le konfrontativno, z zmago prve ali druge strani. Rosenberg je NSDAP in njenim vodilnim funkcionarjem stalno dajal ob čutek da njena ideološka na čela ne temeljijo na idiosinkraziji, fantazijah o nadmo či in ob čutkih sovražnosti, temve č so nasprotno izvedena globinskopsihološko in so znanstveno utemeljena. O tem je bil sam seveda najbolj prepri čan. Že dolgo prej, preden je za čel z dnevniškimi zapiski, je njegovo mišljenje teklo po svetovnonazorskih tirih, ki niso omogo čali nikakršne kriti čne analize in je realnost smela prodreti v zavest le tedaj, če je potrjevala nje- gova že vnaprej »zacementirana« stališ ča. Noben drug NS-ideolog ali funkcionar ni izdelal tako ambicioznega miselnega modela. Rosenbergov ideološki rigorizem je dajal glavno smer njegovemu politi čnemu ravnanju. Posamezne antisemiti čne Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 542 pasaže iz njegove knjige je prevzel Hitler v svojo knjigo »Mein Kampf«. 3 Hitler je Rosenberga, sicer z rahlim prizvokom, imenoval za »cerkvenega o četa« nacionalnega socializma in »vratarja vzhoda«. Rosenbergove nacionalsocialisti čne ideje niso bile protiversko usmerjene. Kljub temu so ve čino njegovih knjig v Vatikanu vpisali na Index librorum prohibitorum zaradi rasizma, ki ga je Sveti sedež strogo zavra čal. Nikoli pa niso na ta indeks vpisali Hitlerjevega poglavitnega dela Mein Kampf, baje zato, ker Hitler nikoli ni izstopil iz katoliške Cerkve. »Krš čanska kultura« ki jo je Rosenberg v svojih zgodnjih traktatih hotel mobilizirati proti »judovski nevarnosti« se je v poznejših izdajah teh del spremenila v »nemško kulturo«. Za obravnavano temo pa je sila pomembno, da sta tako Hitler kakor Ro- senberg že l. 1919 za čela vladavino boljševikov v Rusiji šteti kot čisto obliko vladavine Judov. Z nacionalsocialisti čno fuzijo antisemitizma in antiboljševizma je bilo doseženo naju činkovitejše legitimiranje za poznejšo uni čevalno vojno proti Sovjetski zvezi. Rosenberg je Sovjetsko zvezo od njene ustanovitve naprej štel za sovražnico Nem čije in to prav zaradi fuzije boljševizma in semitizma, kar pa z realnostjo ni imelo nobene zveze. Še vlada Nemškega cesarstva je sredi druge svetovne vojne želela z Rusijo skleniti separatni mir, da bi se rešila vojskovanja na vzhodni fronti. Zato je stopila v zvezo z rusko boljševiško frakcijo, ki je morala zbežati iz Rusije in se je ustalila v Švici, kjer se je v Zürichu potikala po kavarnah in politizirala. Emisarji nemške vlade so tem salonskim komunistom ponudili, da jih spravijo nazaj v Rusijo, kjer bodo lahko zanetili revolucijo, ki se je je pozneje prijelo ime Oktobrska revolucija. Ko bodo prišli na oblast naj bi nemudoma pod- pisali separatni mir. S tem je skupina komunistov - boljševikov, z Leninom na čelu, soglašala. Nemška vlada jih je v zaplombiranih vagonih dala prepeljati iz Švice čez Nem čijo na rusko mejo. Po prvi verziji do prve ruske železniške postaje Brest Litovsk, po drugi verziji pa čez skandinavske države do Sankt Petersburga. Ta skupina komunistov je zanetila Oktobrsko revolucijo in prevzela oblast v novo osnovani Sovjetski zvezi. Seveda je izpolnila obljubo in takoj sklenila separatni mir z Nem čijo ter se nehala vojskovati. Nova ruska komunisti čna vlada je takoj vzpostavila odli čne odnose z Weimarsko republiko. To je bila prva država, ki je mednarodnopravno priznala Sovjetsko zvezo. Weimarska republika je hotela obiti prepovedi glede sestave njene armade (le nekaj polkov pehote) in njenega oboroževanja, ki ga sploh ne bi smelo biti, kar je bilo zajeto v versajski pogodbi. Sovjetska vlada je nemški vladi dovolila, da je v Sibiriji gradila tovarne letal. Zaradi sibirske prostranosti so lahko delali tudi poskuse z letali, ne da bi kaka druga država to zaznala. Podobne tovarne so Sovjeti dovolili tudi za izdelavo tankov. Nemška vlada je širokogrudno dovolila, da je odšlo takoj v prvih letih po revoluciji, v Sovjetsko zvezo ve č deset tiso č nemških inženirjev in tehniških mojstrov, ki so v njej dejansko izvedli elektrifi kacijo in industrializacijo. Toda tega pristnega sodelovanja Nem čije in Sovjetske zveze nacisti čna stranka in pozneje Hitlerjeva država nikakor ni priznavala. 3 Adolf Hitler: Mein Kampf, I. del objavljen 1925, II. del leta 1926. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 543 Pri ideološkem in takti čno politi čnem stališ ču o nelo čljivi zvezi »judovskega parazitskega naroda« in boljševizma je Rosenberg, kakor izhaja iz dnevniških za- piskov, trdovratno vztrajal do konca. Razen tega je ostal do konca prepri čan, da gre pri neizbežnem spopadu judovstva in nacionalnega socializma za »svetovni boj«. Pri tem je Rosenberg stiliziral Nem čijo kot zahrbtno napadeno državo, ki se ima pravico braniti pred Judi. Razen tega naj bi Nem čija pospeševala antisemiti čna in narodnjaška (völkische) gibanja v evropskih državah s ciljem ustanovitve Antisemiti čne interna- cionale, ki bi bila na svetovni ravni nasprotje tedanjega Društva narodov. Po velikem volilnem uspehu NSDAP leta 1930 je Rosenberg postal poslanec državnega zbora (Reichstag), kjer je nastopal kot vrhunski strankin zunanjepoliti čni ekspert. Kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti je postal vodja Zunanjepoliti čnega urada NSDAP (APA), ki je bil neuradna konkurenca zunanjemu ministrstvu. Nato je postal Reichsleiter (strankarska oznaka za člane gremija 20 osebnosti, ki so sestavljale strankino vodstvo in so po Hitlerjevem imenovanju opravljale po vsej državi dolo čene izbrane visoke strankine funkcije). Rosenberg je bil imenovan za Hitlerjevega pooblaš čenca za celotno svetovnonazorsko šolanje in vzgojo v NSDAP . Pri vsem, kar se je po NS-razumevanju nanašalo na judovsko-boljševisti čne zadeve je Rosenberg uveljavljal svoje sogovorniške pravice in je svoja stališ ča neredko uveljavil proti svojim mogo čnim konkurentom. Kljub svojim visokim položajem pa je bil Rosenberg v Hitlerjevi vladavini vendarle bolj na obrobju, ker ni imel ministrskega položaja in državnih (ministrskih) kompetenc pa č ni mogel nikjer uveljavljati. To pa se je spremenilo v obeh prvih letih druge svetovne vojne. Podrobnosti o tem moramo opustiti. Pravi ogromen skok v Rosenbergovi karieri je pomenil nemški vojni napad na Sovjetsko zvezo. Pri za četnih na črtovanjih vojne proti Sovjetski zvezi je bil namre č kot specialist za vzhod in boljševizem že udeležen. 20. aprila 1941 je bil imenovan za »Poobla- š čenca za osrednjo obdelavo vprašanj vzhodnoevropskega prostora«. Iz dnevniških zapiskov izhaja, da je Rosenberg imenovanje na to izjemno pomembno mesto štel za svojo »veliko uro«. Z vsemi svojimi mo čmi si je prizadeval Hitlerjevo zaupanje opravi čiti z uporabo vseh novih radikalnih možnosti za izvedbo vseh nacional- socialisti čnih ciljev na vzhodu. Z njegovim nekoliko kasnejšim imenovanjem za »ministra (Reichsminister) za zasedena vzhodna ozemlja« je Rosenberg postal »vladar« nad ozemljem, ki je segalo od Vzhodnega do Kaspijskega morja. Ta regija je bila predvidena, da bo oskrbovala nemško armado in »doma čo fronto« s potrebnimi resursi, zagotovila »ogromen naselitveni prostor za Nemce na vzhodu« in na dolgi rok zavarovala nemško nadvlado v Evropi, brez realnih možnosti napada nanjo. Neuspeh nemške ofenzive konec leta 1941 pred Moskvo, je NS-vizijam postavil ožje meje, vendar je Rosenbergova oblastna sfera z državnima komisari- atoma Ostland in Ukrajina še vendarle obsegala ve č kot pol milijona kvadratnih kilometrov ozemlja s približno 30 milijoni prebivalcev. Rosenberg je tukaj videl prostor – ogromno obmo čje – kjer se lahko nacionalsocialisti čni svetovni nazor v praksi dobro preizkusi. Rosenberg je spadal med poglavitne nosilce politike, ki je uveljavljala nemško strategijo »uni čevalne vojne« v zaledju za fronto s svojimi zasedbenimi ukrepi, Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 544 ki so bili za tamkajšnje prebivalce fatalni. Čeprav se je v svojih spomenicah v primerjavi z drugimi NS velefunkcionarji zavzemal za zmerno politiko do Ukra- jincev in nekaterih drugih neruskih narodov, da bi si s tem lažje pridobili resurse za vojskovanje, je kljub temu v resnici podpiral ropanje in plenjenje ter ubijanje tamkajšnjega prebivalstva. Navidezna pomirjevalna in germanizacijska politika je terjala smrt milijonov civilistov na sovjetskih ozemljih, zasedenih od Nemcev. Judje so bili od prvih dni nemške zasedbe prve in poglavitne žrtve množi čnih streljanj nemške regularne armade, SS in posebnih borbenih oddelkov policije. Z uvedbo civilne uprave na zasedenih ozemljih od julija 1941 naprej so se Rosenberg in njegovi pooblaš čenci na terenu skušali vklju čiti v to vladavino nasilja in so s tem pospešili prehod v genocid tako Judov kakor Slovanov. Naposled poglejmo kaj se najde v obravnavani knjigi o naši temi – iztreblje- nju Slovanov. Na kratko: neposredno pravzaprav ni č, posredno pa kar precej. Po mnenju izdajateljev Rosenbergove knjige z dnevniškimi zapiski, ti zagotovo niso bili namenjeni za objavo, temve č so bile le datumske beležke, ki naj bi služile za osvežitev spomina za poznejši natan čnejši prikaz dogodkov ali dogajanj. Zapiski sploh niso bili jezikovno tako dognani oz. ustrezno formulirani, da bi bili primerni za objavo. Vsebinsko pa so seveda bili tehtni, le zapis je bil bolj geselski. Po za četku v letu 1934 so bili pretežno rasisti čni, antisemitski in manj nacionalsocialisti čni. Iz njih je izhajalo, da je sobivanje Nemcev in Judov v Nem čiji nemogo če. Iz tega je izhajal projekt preselitve Judov v druge države. V igri so bile Palestina, del otoka Madagaskar in Alaska. Vendar Palestina po Rosenbergovem mnenju zaradi majhnosti ni ustrezala. Izselitve pa ni bilo mogo če izvesti. Zato so po za četku druge svetovne vojne za čeli izvajati »Endlösung« (dokon čno rešitev, iztrebljenje Judov). V obravnavani knjigi sicer ni stvarnega kazala, temve č le osebno, krajevno in pokrajinsko. V knjigi so v Rosenbergovih zapisih le nekajkrat omenjeni Slovani, vendar ne v zvezi z obravnavano tematiko. Pa č pa je pogosto omenjena uni čevalna vojna proti Sovjetski zvezi, ki naj bi se kon čala z njenim popolnim uni čenjem. Med vojno pa bi morali uni čevati civilne doma čine v zaledju za nemško fronto. Na ve č mestih se najde tudi zapis o nujnosti izpraznitve celih pokrajin za novo naselitev nemških prebivalcev. Kaj naj bi se dogodilo z dotlejšnjimi prebivalci, ve činoma ni omenjeno. Na nekaj mestih pa je vendarle zapisano da naj bi jih naselili na dotlej nenaseljenih ali redko naseljenih obmo čjih. Seveda ni nikjer omenjeno uni čevanje civilnega prebivalstva in sistemati čno uničevanje milijonov ruskih vojakov v nem- škem vojnem ujetništvu in prisilnih delavcev z vzhoda v nemški oborožitveni in drugi industriji. O čitno so parolo o uni čevanju ali iztrebljanju Slovanov uporabljali le v ožjih strankinih in vojaških krogih ter v eksekucijskih enotah. Da pa to ni bila neka skrivna koda, ampak uveljavljeno poimenovanje, seveda v najožjih strankinih, politi čnih in vojaških krogih, kaže dejstvo, da je bil Rosenberg na nürnberškem Mednarodnem vojaškem tribunalu leta 1946 obtožen raznih vojnih zlo činov, med drugim tudi iztrebljenja Slovanov in Judov. V obtožnici je zapisan celo ta vrstni red. Na procesu je pred sodniki narekoval na zapisnik, »da mu fi zi čno uni čenje Slovanov in Judov, nikoli ni prišlo na misel.« Nepojmljivo je, da bi se kdo na tako visokem tribunalu zagovarjal za delikt, za katerega ne bi bil obtožen, je pa Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 545 bil dejansko izvršen. Torej je bil Rosenberg na omenjenem tribunalu obtožen tudi fi zi čnega uni čenja Slovanov. Ko se je vojna sre ča prevesila v škodo Nemcev in se je situacija na frontah zaostrila, so rivalizirajo če nemške instance pridobivale na mo či. Zaradi njih je Rosenberg postopoma izgubljal politi čni vpliv. Hitlerju pa je ostal zvest do konca. Po koncu vojne so ga ameriški vojaki aretirali. Pred Internacionalnim vojaškim tribunalom (IMT) v Nürnbergu je bil skupaj z drugimi poglavitnimi državnimi funkcionarji »Tretjega rajha« obtožen zlo činov proti človeštvu, vojaških zlo činov, udeležbe pri pripravah na napadalno vojno in zlo činov proti miru. V zaporu je nekdanji glavni NS-ideolog nadaljeval s svojim pisanjem v duhu nespremenljivo veljavne rasne utopije. Ti njegovi »zadnji zapisi« so še zdaj v desni čarskih radi- kalnih krogih zelo cenjeni. Po izreku sodbe, da je kriv v vseh to čkah obtožbe, mu je bila izre čena smrtna kazen in je bil 16. oktobra 1946 usmr čen. Pri uni čevanju Slovanov na obmo čju Sovjetske zveze med vojno ni mogo če razlikovati med delovanjem civilnih oblasti, SS-odredov, oddelkov policije in žandarmerije in redne nemške armade. Pa č pa so bile okupacijske oblasti neko- liko milejše do posameznih narodov v okviru Sovjetske zveze, posebej npr. do Ukrajincev, ki so v veliki ve čini nasprotovali vladavini Sovjetov in so bili zato precej naklonjeni nemški zasedbi Ukrajine. Tudi razne azijske neruske narode so Nemci do neke mere preferirali. Ostrina nemških genocidnih ukrepov pa je bila nedvoumno uperjena proti Rusom. Naj kot dopolnilo k omenjenim zlo činskim ukrepom proti Slovanom še omenim, da je v poglavju Ideologija Adolfa Hitlerja v knjigi Wilfrida Daima: Der Mann, der Hitler die Ideen gab. Wiesbaden, brez letnice izida, vendar po koncu druge svetovne vojne, str. 213-234, naštetih 12 ukrepov, ki naj vsestransko omejujo če in naposled smrtno zadenejo rasno manjvredne ljudi. Toda prikaz teh ukrepov bi še bolj presegel že tako predolgo recenzijo Rosenbergove knjige in ga zato moramo opustiti. Pa č pa je treba omeniti, da so tudi na Spodnjem Štajerskem že prve tedne po nemški zasedbi, hkrati z vpisom v edino na Spodnjem Štajerskem dovoljeno politi čno organizacijo »Steirischer Heimatbund« (Štajerska domovinska zveza) izvajali rasne preglede, kjer so rasno neustrezne ljudi uvrstili med zaš čitence Nemškega rajha (Schutzangehörige des Deutschen Reiches), ki so bili predvideni za zaprtje v delovna taboriš ča, kjer bi zaradi iz črpanosti od dela in lakote pomrli. Taki dve veliki taboriš či sta bili v Strniš ču pri Ptuju in v Teznem pri Mariboru, kjer so delali v tovarni letalskih delov, iz katere je nastala pozneje TAM, tovarna avtomobilov v Mariboru. Manjše delovno taboriš če naj bi bilo krajši čas tudi v Medlogu pri Celju. Zaradi porazov nemške armade in SS- ter SA-enot na vzhodni fronti v nadaljevanju vojne, tega projekta o uni čenju rasno neustreznih ljudi iz Spodnje Štajerske k sre či niso uspeli izvesti v predvidenem, temve č v dokaj zmanjšanem obsegu. Jože Ma ček