Hi

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

110376


.NAVODILA

ta


°Q®



1


Drogerija in fotomanufaktura

ANTON KANC SINOVA

LJUBLJANA, Židovska ulica 1

priporoča svojo bogato zalogo fotografskih
kamer svetovnih znamk Ica, Voigtlander,
Goerz, kakor tudi plošče, papirje,
kemikalije in vse fotografske
potrebščine.

••••■••••••••••••••••

Zahtevajte cenik! Oglejte si zalogo!

UPORABLJAJTE PRI MEDLIH NEGATIVIH

«.tXT P A

v * 7^

ki celo pri prav medlih
ploščah daje krepke §3
l/l temnoirne odtise.

Razvijalni ton: temno-
črn. Tenjite v Senolu!

Chemitche Fabrik auf Aktien

(vorm. E. Scherins)

Reprasentanz in Wien VI.,

VVebsasse No. 2 a

REPRASENTANT: A. E. HORWARTER

NAVODILA

FOTOGRAFE - AMATERJ E

NAUK O FOTOGRAFIRANJU
S PRAKTIČNIMI
NASVETI IN
SLIKAMI

ZALOŽILA

DROGERIJA A. KANC SINOVA

1926

LJUBLJANA

JJObJIo

V

110376

TISK ZVEZNE TISKARNE IN KNJIGARNE
V LJUBLJANI

Predgovor

Razmah fotografske umetnosti nas sili, da v kratkih
besedah podamo našim amaterjem nekaj najvažnejših
navodil, kako si pridobe potrebne spretnosti, in jih na
ta način uvedemo v bistvena-'načela fotografije in foto¬
grafiranja.

Ker smo bili doslej brez lastne strokovne literature,
naj služi ta knjižica kot majhen donesek v prid razvoju
amaterske fotografije; obenem pa naj nudi začetniku
oporo pri prvih poskusih ter ga tako uvede v pravilno
pojmovanje amaterstva. Mnogo je namreč začetnikov,
ki brez pravega vodstva zaidejo na napačna pota ali pa
zaradi početnih težkoč prekmalu opešajo.

Natančnost in vestnost sta neobhodni lastnosti pra¬
vega amaterja. Kdor se torej oklene te umetnosti z
ljubeznijo in potrebno resnostjo, bode imel svoj trud
kmalu poplačan. Veselje in zadoščenje, pa tudi v ponos
bo vsakemu amaterju, ako bodo njegovi uspehi rastli;
kajti fotografija ni le mehanično delo in igračkanje,
temveč vpliva v precejšnji meri tudi na duševna svoj-
stva posameznika s tem, da mu vzbuja smisel za lepoto
in estetsko pojmovanje, nadalje pravilno opazovanje in
mu vobče oblikuje okus.

Tudi praktične strani fotografije ni omalovaževati.
Kako lahko si okrasiš sobo ali dom z lepimi in primer¬
nimi slikami, s katerimi so brez dvoma zvezani prijetni

1*

3

spomini, bodisi da si planinec, športnik ali karkoli. Zlasti
še, ako pravilno preceniš lepoto naših krajev, kjer je še
prav posebno dosti prilike za udejstvovanje fotografa-
a mater ja.

Pa tudi sicer, kadar delaš izlete ali greš na poto¬
vanje ali pa tudi doma, kakor na pr. v otroški sobi itd.,
lahko najdeš prekrasne in hvaležne slike, ki tvorijo
kasneje zbirko doživljajev in spominov tebi in tvojim.

Ljubezen do stvari in vsestranska vestnost naj vo¬
dita amaterja, smoter in svrha pa mu bodi večno neza¬
dovoljstvo in stremljenje k zboljšanju in popolnosti.

Čeprav je fotografija prav za prav iznajdba nedavne
prošlosti, je njena vsestranska uporaba v raznih panogah
današnjega življenja že docela osvojila svet.

Spričo te svoje razširjenosti je pa postala foto¬
grafska umetnost tudi vsakomur dostopna; 'zlasti še, ako
upoštevamo, da je moderna tehnika pri fotografiji že
marsikaj poenostavila. Z ustvaritvijo velike industrije pa
so se pripomočki pocenili tako, da dandanes število
fotografov-amaterjev stalno raste.

Kdorkoli se namerava posvetiti amaterstvu, si mora
predvsem osvojiti potrebno znanje, osnovnih zakonov,
nato šele naj misli o nabavi vseh potrebščin, oziraje se
pri tem na praktičnost in vrednost kakor tudi na raz¬
mere, v katerih bode deloval kot fotograf-amater.

4

I. DEL.

Kako nastane fotografija.

V fotografski aparat vložiš zadaj stekleno ploščo, ki
je na eni strani prevlečena z emulzijo kemične sestavine
bromovega srebra. Spredaj na aparatu pa je pritrjena
leča, skozi katero prihajajo svetlobni žarki do steklene
plošče. Bromovo srebro pa ima tako lastnost, da na onih
mestih, kamor prodre svetloba, potemni in se kemično
izpremeni potem, ko razviješ fotografsko ploščo v po¬
sebnih raztopinah. Na ta način se že na plošči pokaže
slika, ki pa je prozorna. Na onih mestih, kjer so vplivali
svetlejši žarki, je plošča temnejša, na drugih, temnih
mestih pa svetlejša oz. prodornejša. Na primer nebo je
videti na plošči temno, nasprotno pa temna stena ostane
skoro prozorna. Poleg tega je vsa slika obrnjena, ker se
svetlobni žarki v leči lomijo oz. križajo. Zato imenujemo
tako sliko negativno ali negativ.

Ko smo dosegli po določenih pravilih potrebno trpež-
nost plošče, položimo na njo fotografski papir, ki je tudi
na eni strani prevlečen z občutljivo zmesjo klorovega
srebra. Nato ploščo izpostavimo močni svetlobi. Občut¬
ljivost papirja povzroči, da skozi prozorna mesta na
plošči svetloba prodre silneje in ta mesta na papirju po¬
temnijo. Skozi temna mesta v plošči pa pride malo ali
nič svetlobe in ta mesta ostanejo svetlejša ali popolnoma
bela. Na ta način smo dobili sliko v pravem razmerju

5

svetlobnih stopenj posnetega predmeta ter jo imenujemo
pozitivno sliko ali pozitiv.

Za fotografijo sta torej važni dve dejanji: izgoto-
vitev plošče ali negativa ter izgotovitev posnetka ali po¬
zitiva.

Ploščo izdelamo le eno, a posnetkov poljubno število.

Fotografski aparat ali kamera.

Najvažnejši del amaterjevega inventarja je brez
dvoma njegova kamera. Nastane torej vprašanje, kakšno
kamero naj si nabavim, da bode ustrezala mojemu smo¬
tru in bom z njo zadovoljen? To je prav tehtno vpra¬
šanje; kajti upoštevati je treba, da amaterji uporabljajo
in posnemajo slike vsak po svojem okusu, nadalje da
so krajevne razmere in morebitna praktična potreba po^-
sameznika prav različne in končno je važna tudi gmotna
stran pri nakupu kamere.

Ako vzamemo v poštev vsa ta dejstva, moramo za¬
ključiti, da naj vsakdo pred nabavo foto^kamere dobro
preudari vse te činjenice, ker dober aparat  je prvi
pogoj za uspešno in trajno amaterstvo.

Kamera ali aparat sestoji iz sledečih glavnih delov:

Kamera  v ožjem pomenu besede (camera obscura),
je popolnoma zaprt zabojček, ki nikjer ne sme propuščati
svetlobe v notranjost. Ta zabojček je lahko lesen, obi¬
čajno pa obstoji iz zgibljivega usnjenega meha, ki je
zadaj pritrjen na okrov  je. To okrovje služi obenem
za zunanje stene kamere, v katero se ta zloži. Spredaj
se meh zožuje in se konča na nosilni deski objektiva,
imenovani o b j e k t i v n i c a. Na okviru zadaj je vstav-

6

ljeno motno steklo s s v e 11 o b r a n o m , ki za-
slanja motno steklo pred svetlobo in omogoča opazovanje
ter uravnavanje pri posnemanju. Na objektivnici pa je
pritrjen objektiv,  ki je navadno vdelan v zaklop za
odpiranje in zapiranje objektiva.

Slika L : Amaterska kamera

Gotovo najvažnejši del fotografskega aparata je
njegov objektiv,  ker od tega zavisi o s t r o t a in natanč¬
nost slike. In to je baš ono, kar je amaterju najbolj
potrebno. Zato je pri nakupu aparata posebno paziti na
dober objektiv, ki je prvi pogoj za dobro sliko.

Radi tega si hočemo sestavo objektiva ogledati ne¬
koliko natančneje. Vsak objektiv sestoji iz dveh ali več
leč, ki so med seboj tako urejene, da svetlobni žarki,
ki padajo skozi objektiv, narišejo na motnem steklu
obrnjeno, a v vseli podrobnostih natančno sliko predmeta,

7

ki je viden pred kamero. Razlikujemo več vrst leč. Zbi¬
ralne leče so one, ki so v sredini debelejše kot na robeh,
imenujemo jih tudi izbočene, vzbokle ali konveksne. Že
ime pove, da se žarki v njih tako lomijo, da se primikajo
na drugi strani v eno točko, ki se imenuje gorišče. To
lahko opazujemo na navadnem povečevalnem steklu.
Nasprotno so pa tiste leče, ki so v sredini tanjše nego
na robeh, vdrte, vbokle ali konkavne. Te leče lomijo
žarke tako, da jih razpršijo. Nadalje obstajajo kombini¬
rane ali združne vrste leč; te so po svoji obliki na eni
strani vzbokle in na drugi uleknjene.

Cilede na to, da se svetlobni žarki, ki prihajajo skozi
zbiralno lečo, lomijo in razsipajo v barvah (mavrica),
je važno dejstvo, da se raznobarvni žarki lomijo v raznih
kotih, kar povzroča, da so gorišča na raznih točkah za
lečo. Na primer vijolični in modri žarki imajo svoja
gorišča bliže za lečo nego ostali. Nadalje bodi omenjeno,
da so fotografske plošče za razne barve različno občut¬
ljive, iz česar sledi, da sama leča zbiralka ni še uporab¬
ljiva za fotografski objektiv; kajti rumeni žarki so za
naše oko najsvetlejši in tudi na motnem steklu najbolje
služijo za uravnavanje.

Pri sestavljanju objektivov se uporabljajo razne vrste
leč v takem razmerju, da svetlobne žarke lomijo tako,
da se ti ne razprše v barvne pramene. Take leče imenu¬
jemo ahromatične; vse žarke združujejo v eni točki in
na motnem steklu vidimo predmet ostro zarisan, na
plošči pa nastane slika na prav istem mestu.

Navadne leče imajo različne napake, ki pa se lahko
popravijo ali odpravijo s sestavo raznovrstnih leč, dalje
leč iz raznega stekla itd. Dandanes se uporabljajo največ
dvodelni objektivi, pri katerih vsak del sestoji iz dveh

8

ali več leč, ki so med seboj ali zlepljene ali prosto stoječe.
Polovici objektiva sta deloma popolnoma enaki (sime¬
trični) ter se lahko uporabljata tudi posamezno.

Glede na. kakovost razlikujemo preproste vrste ob¬
jektivov, od katerih 'so najbolj poznani: ahromatični
ali pokrajinski objektiv in pa tako imenovani peri¬
skop.  Te vrste objektivov pa niso popolne, ker imajo
napako, da slike na robeh ne rišejo z enako točnostjo in

Slika 2.

Anastigmat Dvojni objektiv

razločnostjo kot v sredini. Radi tega in še radi drugih
nedostatkov se rabijo le pri prav navadnih kamerah.
Boljši so a p 1 a n a t i, dvojni simetrični objektiv, ki je z
ozirom na nizko ceno prav priporočljiv. Toda tudi apla-
nat ima še to napako, da riše sliko v sredini sicer dovolj
ostro, a na robeh manj. To je astigmatičnost objektiva,
ki pa se da izboljšati ž zmanjšanjem odprtine pri objek¬
tivu. Toda kljub temu je aplanat prav dobro uporaben za
posnetke pokrajin in portretov ter sploh povsod, kjer ni
potrebno, osvetlitev omejiti do najmanjšega.

9

Najboljši in v vseh ozirih popravljeni objektiv pa je
anastigmat,  ker riše pri popolni odprtini v vsej sliki ena¬
komerno ostro ter se more izrabiti tako vsa površina
objektiva. Razlikujemo simetrične, nesimetrične, dalje
zlepljene in nezlepljene anastigmate. Pri večini sime¬
tričnih objektivov se lahko uporablja zadnja polovica
sama kot prav dober navaden objektiv. Ker se poveča
gorišče, pa nastane slika približno še enkrat tolikšna kot
pri posnetku z obema polovicama. Ako sta obe polovici
anastigmata anastigmatično popravljeni, se objektiv ime¬
nuje dvojni anastigmat,  ki je obenem višek optičnih iz¬
delkov v fotografske svrhe.

Od najbolj priljubljenih anastigmatov omenjamo dvoj¬
ni anastigmat »D a g o r« firme Goerz, C o 11 i n e a r —
Voigtlander, L i n e a r a n a s t i g m a t — Rietzschel,
dvojni Amatar, Protar  itd. Posebno je še pri¬
poročljiv dvojni anastigmat »T e s s a r« tvrdke Zeiss, ki
je sicer nesimetričen, a se z nastavkom distarne leče na¬
domesti uporaba zadnje leče. V tem slučaju pa je po¬
trebno 4 kratno osvetljenje in močno zoženje odprtine
objektiva.

Posebna vrsta objektivov so tako zvani tele-
o b j e k t i v i,  ki služijo za to, da bolj oddaljene predmete
fotografiramo v sorazmerno precejšnji velikosti. Nadalje
so v rabi še objektivski nastavki, ki se v raznih kombi¬
nacijah uporabljajo v podobne namene.

Pri ocenitvi objektiva je predvsem upoštevati še
goriščno razdaljo in svetlobno jakost.  Že spredaj
smo imenovali gorišče, t.- j. točko, kjer se družijo skozi
zbiralno lečo prihajajoči svetlobni žarki. Razdalja pa od
sredine objektiva do gorišča se zove goriščna raz¬
dalja.

10

Razmerje med goriščno razdaljo in med relativnim
premerom svetlobo prepuščajočega objektiva se imenuje
svetilnost ali svetlobna jakost.  Vzemimo, da znaša go-
riščna razdalja 180 mm, a relativni premer objektiva
40 mm, t. j. 40 : 180- ali 1 : 4'5. Pravimo, da je svetilnost
objektiva v razmerju 1 : 4'5, piše se pogosto tudi f : 4'5.
Svetilnost objektiva si najlaže predočimo, ako pomislimo,
da pri večjem premeru objektiva prihaja v aparat več
svetlobe kakor pri ožjem objektivu. V praksi pa se prav
ta jakost označuje kot razmerje med premerom in go¬
riščno razdaljo odnosno oddaljenostjo objektiva od
plošče. Moderna tehnika je že toliko napredovala, da se
sedaj izdelujejo že objektivi s svetilnostjo 1 : V2  ter pri
manjših kamerah objektiv zavzema skoro vso površino
plošče. Najbolj so priljubljeni objektivi s svetilnostjo
1 : 6'8 in 1 : 6'3, močnejši pa 1 : 4'5.

Ostrota ozadja  ali globine se meri po tem, da so
poleg predmeta, na katerega smo uravnali, ostri tudi vsi
ostali predmeti, ki se v sliki nahajajo spredaj in zadaj za
dotičnim predmetom; torej se mora ostrota raztegati od
ospredja k ozadju, reče se tudi: prostorninsko razteg-
njenje ostrote naprej in navzad. Imenujemo jo tudi glo¬
binsko ostroto. Ista zavisi od goriščne razdalje in od
odprtine objektiva. Čim krajša je prva in čim manjša je
odprtina objektiva, tem jačja je ostrota. V nasprotnem
slučaju je obratno.

Ostrota globine je torej prav tako omembe vredna,
ker največkrat plastičnost slike zavisi baš od ostrote
v raznih stopnjah ozadja oz. globine. Zapomnimo si le:
čim krajša je goriščna razdalja in čim manjša odprtina
objektiva, tem večja je ostrota. Ako torej hočemo po¬
večati ostroto, moramo zmanjšati svetlobno jakost, t. j.

11

zožiti objektivu odprtino. Zato imajo objektivi s prav
močno svetilnostjo globinsko ostroto nekoliko zmanjšano,
vendar se tega v praksi skoraj ne opazi.

Zaslonka  je v objektiv, vdelana priprava, s katero
moremo odprtino ali premer objektiva poljubno zmanj¬
šati ali povečati. Priprava je sestavljena zelo priročno,
tako da ostane odprtina vedno v sredini objektiva in v
pravilnem krogu vrisana. Z zaslonko uravnavamo sve¬
tilnost in obenem globinsko ostroto, kakor smo zgoraj
razložili. Ako zmanjšamo odprtino objektiva, t. j. da jo
z zaslonko zožimo, se prvič zmanjša svetilnost objektiva,
drugič pa se istočasno poveča globinska ostrota. Zaslon¬
ka je torej jako važen regulator pri uporabi objektiva.
Običajno je ta regulator v zvezi s kazalom in tabelo, na
kateri so označene različne stopnje svetilnosti, tako da
je ravnanje z zaslonko zelo olajšano tudi začetnikom.

Zaklop,  ki je tudi pritrjen na objektivnici in v ka¬
terem je nastanjen prednji del objektiva, ppvzroča, da
odpiramo ali zapiramo objektiv po potrebi.

Navadni zaklop je urejen tako, da objektiv odpremo
za trajno ali samo za toliko časa, kolikor delujemo fi¬
zično nanj s pomočjo sprožila.  Boljši so opremljeni
z lestvico za trajno odprt objektiv, dalje za različne, tre-
r.otne posnetke od 1 sekunde do 1/300 sekunde. Med naj¬
boljše sodobne zaklope je prišteti zaklop »Compour«, ki
deluje zelo točno in zanesljivo. V novejšem času so pri¬
šle v promet kamere s tako zvanim razpornim zaklo¬
pom, ki omogočajo trenotne posnetke do 1/1000 sekunde
in tudi več. Ti zaklopi pa so za običajnega amaterja pre¬
več nepriročni in imajo tudi manj prednosti nego poprej
opisani.

12

Sprožila  služijo kot pripomoček za odpiranje in za¬
piranje zaklopa. So neobhodno potrebni pri časovnih
posnetkih. Imamo razne vrste sprožil, od katerih so naj¬
boljša kovinasta, ki na preprost način brez tresenja od¬
pirajo in zapirajo objektiv.

3  4  5  6  1  8  10  15/16

Slika 3.: Kovinasta sprožila Slika 4.: Xewtonovo iskalo

To so glavni deli običajne fotografske kamere, kot
so v pretežni večini v rabi pri amaterjih. Omeniti mo¬
ramo samo še nekaj naprav na aparatu, ki so zlasti
začetniku v veliko oporo.

Iskalo  je priprava, ki nam pokaže, ne da opazujemo
v aparatu, sliko v oni velikosti in obsegu, kakor je zari-

13

sana na motnem steklu. To je zlasti važno za one ka¬
mere, ki nimajo motnega stekla in pa za trenotne po¬
snetke tedaj, kadar bodisi ne utegnemo opazovati obseg
slike v aparatu ali pa, kadar se premika predmet, ki ga
kanimo posneti. Iskalo je ali b r i 1 j a n t n o ali pa N e w-
t o n o v o razgledno. Ali ostrote na iskalu ni mogoče
določiti. Na iskalu je pritrjena še vodoravnica,  po
kateri ugotovimo, dali stoji kamera pravilno in kam je
nagnjena. Urejeno je iskalo tako, da sliko lahko opa¬
zuješ, kadar je kamera postavljena bodisi pokončno ali
počez.

Objektivnica  stoji na tirišču, t. j. pregibljivem po¬
krovu aparata, ki se odpira na pritisk ob stranske za¬
porne priprave. Po tirišču vodi tir, po katerem teče ob-
jektivska deska ali objektivnica. Oboje služi pri uravna¬
vanju, bodisi da posnemamo predmet v daljavi ali iz
bližine. Spredaj na robu tirišča pa je običajno pričvr¬
ščena lestvica, ki omogoča uravnavanje, ne da bi opazo¬
vali sliko na motnem steklu; kajti na tej lestvici so šte¬
vilke, kažoče oddaljenost predmeta, ki ga nameravamo
posneti, od aparata v metrih. Na objektivnici pa je ka¬
zalo, ki naznanja na lestvici, kedaj je predmet oddaljen
označeno število metrov od objektiva. Nadalje opaziš na
tej lestvici zarezo, v kateri obstane objektivnica, kadar
jo potegnemo po tiru iz aparata. Ako tedaj pogledamo
na lestvico, vidimo, da kazalo ne kaže na številko, tem¬
več na neko znamenje, ki slici dvema krogoma ali pa
osmici. To znamenje pomeni, da je aparat uravnan na
neskončno.  Izteg aparata je tedaj približno enak goriščni
razdalji objektiva. V splošnem je goriščna razdalja v
primeri s sliko, ki jo vidimo na motnem steklu, v pra-

14

vilnem razmerju, t. j. goriščna razdalja je približno
tolikšna ali le nekaj večja nego daljša stran slike. Na pr.
pri obliki 9 X 12 znaša 12 — 15 cm. Vsi predmeti, ki so
torej od aparata oddaljeni v tem primeru od 12—15 m,
ali več, so že natančno uravnani. Ako pa stoji predmet
bliže, moramo izteg pomakniti dalje naprej; v ta namen
je na enem robu tirišča vdelan vijak, s čigar pomočjo
premikamo objektivnico bodisi naprej ali nazaj. Pri bolj¬
ših aparatih je tirišče urejeno tako, da je mogoče tir z
vijakom potegniti preko tirišča naprej, toda le, ako je
meh' dovolj dolg. Pravimo* da ima aparat dvojni izteg.
Ta nam služi pri posnemanju na prav kratke razdalje,
na pr. reprodukcije, ali pa tedaj, če pri simetričnih dvoj¬
nih objektivih fotografiramo samo z zadnjo polovico
objektiva.

Na aparatu nahajamo še po dve stojalni matici, ki
služita za pričvrstitev stojala k aparatu. Matici sta vde¬
lani tako, da kamero lahko rabimo za pokončne ali po-
čezne slike.

Navadno so aparati opremljeni tudi z vijaki, ki omo¬
gočajo premikanje objektivnice  navzgor ali
navzdol, oziroma v eno ali drugo stran. To je prav
važna priprava, ker amater često prihaja v položaj, da
ne more ali ne sme aparata oz. stojala prestavljati, a na
motnem steklu vidi, da mu manjka zgoraj ali na straneh
za sliko potreben predmet. Treba je le vijak malo za¬
vrteti in objektivnica se pomakne v tisto stran.

Sedaj, ko smo opisali v glavnem najvažnejše dele
kamere, si hočemo še malo ogledati, katere kamere so
dandanes najbolj v rabi pri amaterjih in omeniti njihove
prednosti. ^

15

Vrste fotografskih aparatov.

Sklopite kamere  v amaterskih oblikah 6 X 9, 9 X 12
in 10 X 15  so zastran svoje priročnosti in vsestranske
uporabnosti zelo priljubljene. Izdelane so tako, da zložene
zavzemajo sorazmerno majhen prostor. Manjše oblike se
celo lahko spravijo v žep, pa tudi večje ne motijo ama¬
terja na potovanju, izprehodu itd. Trdno okrov je in pre¬
cizno napravljeni deli aparata, dalje okusna izdelava jih

Slika 5.: Sklopna kamera

stavlja .v dovršeni formi na svetovnem trgu na prvo
mesto. Rabijo' se lahko s stojalom ali tudi brez njega,
kadar delamo trenotne posnetke. Opazovanje nam omo¬
goča motno steklo s svetlobranom in pa iskalo, ki je
pritrjeno na-objektivski deski odnosno ob stranski steni
kamere. Te vrste kamere so opremljene s tabelo za
uravnavanje na določeno število metrov in neskončno

16

razdaljo. Izdelujejo se z najrazličnejšim objektivi, od
najpreprostejših do kamer z najjačjo svetilnostjo. Za
športnika, planinca itd. si ni misliti boljšega aparata,
kajti sklopna kamera je na mah pripravljena za posne¬
tek. Zaklopi dajejo možnost za trenotne posnetke do
1 250 sekunde.

Slika 6..: Luksuzna sklopna kamera

Sklopno kamero lahko upotrebljamo za plošče kakor
tudi za filme v zavojih, ker se kasete za film v zavojih
prav tako pritrdijo na aparat kakor one za plošče.

Sorodna vrsta te kamere je tako zvana kamera za
navite filme,  ki je v prvi vrsti namenjena za posnetke
s filmom. Urejena je tako, da se naviti film (6 ali 12
slik) posname, ne da bi bilo potrebno predevanje filma.
Po vsakem posnetku se s posebnim vijakom premakne
film za eno dolžino slike in s tem je aparat že zopet

2

17

pripravljen za posnetek. Zbog te prednosti in pa ker ni
za predevanje celih zavitkov filma treba nobene tem¬
nice, so se te kamere zelo prikupile. Običajne velikosti

Slika 7.: Sklopna filmska kamera

so 4 X 6'5, 6 X 6, 6 X 9 in 6'5 X 11. Nekatere teh
kamer so izdelane tudi za uporabo plošč.

Od sklopnih kamer so v rabi še one, pri katerih se
na pritisk same uravnavajo za posnetek na neskončno.
Opremljene so z razpornim zaklopom z brzino do 1/1000

18

sekunde. Uravnava se na bližje posnetke s pripravo na
objektivu. To so v prvi vrsti športne in reporterske ka¬
mere, ker spričo izredno hitre pripravljenosti nudijo
obilo prilike za trenotne posnetke.

Znamenite so še zrcalne kamere,  pri katerih je mo¬
goče sliko opazovati od zgoraj na motni plošči. S po-

Slika S.: Sklopna filmska kamera

močjo zrcala, ki je pritrjeno v notranjosti kamere v kotu
45°, se slika prenese na motno ploščo zgoraj v aparatu.
Zaklop, ki je razporni, je nameščen pred ploščo, tako da
sliko na motni plošči lahko opazujemo neposredno pred
posnetkom, tudi pri že odprti kaseti. Zaradi tega je ka¬
mera uporabljiva za najraznovrstnejše posnetke, kakor

2 *

19

Slika 9.: Zrcalna kamera, odprta

tiemu amaterju, ki ima po večini dovolj časa, da foto¬
grafira svoj motiv s preudarkom in ljubeznijo.

Od preprostih kamer naj omenimo še stojalne ka¬
mere,  ki so sicer starejše oblike, vendar dobro služijo
kot potovalne in domače kamere. Še preprostejše so

študije, umetniške, reporterske in druge svrhe. Ker pa
ima kamera precejšnji obseg in zato tudi ne majhno
težo, njena uporaba vendar ni povsem prikupna navad-

20

kamere, izdelane v obliki zabojčka, ki pa se uporabljajo
zgolj za posnetke na neskončno in tudi brez motne
plošče. To je prastara in tudi prvotna oblika fotografske
kamere, ki polagoma .prihaja v pozabnost.

Slika 10.: Zrcalna kamera, zaprta

Kasete,  v katere se vlagajo plošče, spadajo kot ne-
obhoden pripomoček k vsakemu aparatu. Imamo kovi-
naste ali lesene kasete, nadalje take, ki se vlagajo y
aparat ali prislanjajo k aparatu. Tudi dvojne kasete so
zelo priljubljene, toda te so le lesene. Kasete so sicer
izdelane na razne načine, vendar običajno 1  amater rabi
ozke kovinaste bodisi vtikalne ali pristavne kasete, kar

2 /

pa je odvisno od vrste aparata. V kasete za iil m v
zavojih  se vlagajo filmi pri dnevni luči. Kaseta je raz¬
deljena na dva dela, ki ju loči tanka pregraja. Porabljeni
film se z navijanjem spravi v zaprti del, dočim je na¬
slednji film že pripravljen za posnetek. Ko je porabljenih
vseh 12 filmov, se ves zavitek pri dnevni luči lahko sname
in vloži nova serija. Radi te prednosti in pa ker se pri
razvijanju ne krivijo toliko, so pri nekaterih amaterjih
filmi v zavojih prav priljubljeni.

Slika 11.: Kovinasta kaseta Slika 12.: Kaseta za film
za plošče v zavojih

Ako rabimo manjše plošče, nego je naš aparat od¬
nosno kasete, nam služijo kasetni vložki,  ki nam
omogočajo upotrebljati na primer v kaseti 9 X 12 plošče
6 X 9 ali v 10 X 15 plošče 9 X 12 ali 6 X 9 itd.
Ti vložki so kovinasti in jih lahko vlagamo v vse vrste
kaset.

Pri posnetkih, kjer osvetljujemo dlje kakor 1 25 se¬
kunde, moramo aparat pričvrstiti na stojalo.  Opisati
hočemo nekaj vrst fotografskih stojal, ki so za amaterje
najbolj priporočljiva.

22

Kovinasto  tro- ali večdelno stojalo obstoji iz treh
cevi, ki se vlagajo druga v drugo, na spodnjem delu
pa imajo priostreno konico; zgoraj so cevi pritrjene na
okroglo ploščo, ki ima v sredini vijak za pritrditev na
kamero. Večdelno kovinasto stojalo zavzema zloženo
skupaj prav malo prostora in je potemtakem pripravno

13.: Kovinasta stojala

za potovanja, izlete itd. Ker pa so cevi takega stojala
zelo tanke, večjim in težjim kameram ne dajejo dovolj
trdne podlage, kar more zlasti pri vetrovnem vremenu
kvarno vplivati na natančnost posnetka. Poznamo še
druge vrste kovinskih stojal, na pr. taka, pri katerih so

23

cev! druga poleg druge in so zložena ploščato, dalje
stojala, ki se morejo zložiti v lepo palico itd.

Izmed lesenih stojal so zelo priporočljiva vzmetna
stojala,  ki so sicer za malenkost večja od kovinskih,

Slika 14.: Lesena stojala

vendar ta nedostatek je v primeri s prednostmi skoro
brezpomemben. Prvič je tako leseno stojalo raztegnjeno
dosti više, drugič pa stoji docela trdno, kar je za res¬
nega amaterja velikega pomena. Dobimo lahko tro-,
četvero- ali večdelna lesena stojala raznih sistemov.

24

kakor na vzmet, ali za posamično pričvrščanje in nam
je v tem oziru izbira lahka. Še trdnejša so potna
stojala,  ki so tudi lesena, a močneje zgrajena, ker
so predvsem namenjena potnim kameram, ki so večje
in tudi težje od navadnih sklopnih kamer. Poklicni foto¬
grafi pa imajo težka enonožna stojala, ki se premikajo
in postavljajo le z vijaki.

Izbera kamere.

Iz dosedaj navedenega začetniku še ne bode mogoče
dobiti popolnega pregleda o tem, za katero kamero naj
se odloči. Zato podamo v kratkem še tukaj nekaj na¬
svetov; kajti od amaterjeve kamere je odvisno, da li
bodo njegovi začetki uspešni in bode li vztrajal pri foto¬
grafski umetnosti.

Sicer je resnično, da se dajo tudi s prav preprostimi
aparati doseči razmeroma dobre slike, toda čim boljši
je aparat, oziroma objektiv, tem manj preglavic bode delal
amaterju bodisi zaradi pomanjkljive svetlobe ali drugih
zaprek. Dober aparat vam prihrani denar, čas in slabo
voljo. Zategadelj naj amater gleda predvsem na trden
izdelek, dobre leče in točen zaklop, ki dovoljuje trenutne
posnetke vsaj do 1/100 sekunde.

Kar se tičevelikosti,  je brez dvoma najbolj
razširjena kamera 9 X 12. Izmed ostalih oblik se mnogo
rabijo tudi 6 X 9 in 10 X 15. Komur je aparat 9 X 12
prevelik, si omisli manjšo obliko, t. j. 6X9,  katero lahko
nosi v žepu. Izredno uspele slike pa se naknadno lahko
povečajo na poljubno velikost, zlasti odkar so v prometu
priročni povečevalni aparati. Ako pa amater polaga po¬
sebno važnost na to, da so njegove slike že v originalu

25

primerno velike, osobito še, da zavzemajo obliko raz¬
glednice, tedaj se bo odločil za velikost 10 X 15, katere
kamere so sicer nekoliko večje in težje, toda slike so
zato znatno večje in posebno praktične. Ako je predmet
posnetka visok ali pa prav širok, je v obeh slučajih oblika
10 X 15 zelo hvaležna. Večjih oblik amaterji navadno
ne uporabljajo, kljub temu pa se dobe vsi amaterski
aparati tudi v velikosti 13 X 18.

Kakor smo že poprej omenili, so najbolj priporoč¬
ljive s k 1 o p n e kamere,  ki so zelo pripravne ter
ustrezajo v svoji izdelavi vsem težnjam amaterjev. Glede
optike pa pri izberi ne smemo preveč štediti, ker čim
boljši je objektiv, tem manj dragega materijala se skvari.
Najmanj, kar bi moral imeti amater, je a p 1 a n a t, ki
vsaj deloma ustreza zgoraj naznačenim zahtevam do¬
brega objektiva. Pri izberi objektiva je nadalje potrebno
razmotrivati, v kake posebne svrhe ga bode amater rabil.
Za posnetke pokrajin in sploh neživih predmetov, kjer
se. čas osvetljenja ne jemlje mnogo v poštev, je dober
tudi že objektiv z manjšo svetlobno silo. Kdor pa poleg
tega namerava posnemati tudi portrete in premikajoče se
predmete, temu je brez dvoma svetovati, da pri izberi
polaga važnost na svetlobno jakost. Za dirke, tekme in
obče športne posnetke, pri katerih mora biti osvetljenje
skrajno kratko, je priporočati objektive s povprečno svet¬
lobno jakostjo 1 : 4'5.

Za fotografiranje slik, rizb in vseh posnetkov, kjer
se upošteva geometrična pravilnost, je na vsak način
potreben dvojni objektiv.

Previdnost pa je potrebna pri objektivih brez označ¬
be optične firme.

26

Ako torej cena pri izbiranju kamere nima tolikšnega
pomena, tedaj je izbirati le med a n a s t i g m a t i, ki
amaterju dajejo možnost za vsestransko uporabo. Sred¬
nje jaka svetlobna sila je od 1 : 8 — 1 : 7. Boljše vrste
pa 1 : 6'8 in 1 : 6'3. Universalen  je končno le
dvojni  a n a s t i g m a t s svetlobno silo 1 : 6'8 ali
1 : 6'3. Goriščna razdalja sme biti pri tem kvečjemu
tolikšna, kolikor znaša diagonala plošče, katero name¬
ravaš uporabljati. Ako torej imamo kamero 9 X 12, bi
morala znašati goriščna razdalja 15 cm ali pri kameri
10 X 15 — 18 cm itd. Najmanj pa more biti goriščna
razdalja tolikšna, kot je dolžina plošče, torej 12, 15 itd.
Objektivi, čijih goriščna razdalja znaša manj kot dolžina
plošče, učinkujejo geometrično nepravilno. Ravne črte
cest ali hiš so videti predolge in prostornina mnogo
pregloboka. >

V splošnem je še pri kameri upoštevati solidnost
izdelka, trdnost objektivnice, dalje tudi to, da naj izvira
aparat kakor tudi objektiv od tovarne, ki ima dober
sloves. Končna izbira najčešče zavisi od cene, toda
denar, naložen v dober aparat, se dobro obrestuje; kajti
fotografiranje z dobro kamero je ceneje nego s slabo,
ker se pokvari neprimerno manj dragega materijala. -

II. DEL.

Kaj naj fotografiram.

Splošna navodila.

Amater začetnik dela največje napake s tem, da
fotografira vse povprek brez predhodnega študija po¬
snetka. Predvsem je treba poudariti, da pri fotografiji
ni glavno bolj ali manj mehanično delo razvijanja plošč
in sledečega kopiranja, temveč največja važnost leži v
iskanju pravega motiva. Tudi ni potrebno odpravljati
se v depe kraje«, da dobimo primerne posnetke; kajti
tudi najpreprostejša pokrajina ali katerakoli slika, dobro
preštudirana in pravilno posneta, napravlja najboljši
vtis. Treba se je torej učiti gledati ter opazovati. Vaditi
se je v opazovanju pri različnih stopnjah svetlobe, dalje
ob raznih letnih časih in z različnih točk.

Mnogo pogrešk se napravi tudi zato, ker se preveč
upoštevajo vplivi barv, zlasti razni odsevi solnčne svet¬
lobe in sploh močnih barv. Na primer pokrajina, ki se
ti zdi po svojih bujnih barvnih efektih prekrasna, je na
fotografiji lahko popolnoma brezizrazna. Pravilna raz¬
vrstitev ravnih in krivih črt, dalje pravilna svetloba in
senca ter upoštevanje stopenj globinske oddaljenosti so
najvažnejše strani pri izbiranju motiva. Amater mora
izbrani motiv dobro pretehtati in na podlagi lastnega
opazovanja določiti čas in točko za postavitev kamere
in ko si je v vsem na jasnem, šele tedaj naj napravi

-28

posnetek. Tako dobljeno sliko mora zopet sam kritično
presoditi ter odločiti, ali se slika ujema z onim vtiskom,
ki ga je pred posnetkom doživel v naravi in ga priča¬
koval. Tako napravljena slika je ljubitelju v pravo zado¬
voljstvo. Z ljubeznijo in lastnim študijem pridobljeni
uspeh pa je amaterju največje veselje. Le na ta način
bode vztrajal pri svoji dobri stvari in lahko računa na
trajen uspeh. Umetnost ni toliko v izvrševanju fotograf¬
skega dela, kolikor v umetniškem stremljenju,
dobiti izrazito in učinkovito sliko.

Pokrajinski posnetek  je najhvaležnejša slika in ob¬
enem lep okrasek, bodisi da visi v sobi na steni ali pa
v zbirki. Slikovitost narave, s posebnim ozirom na pre¬
krasne naše gore, nudi nepregledno vrsto divnih pano¬
ram in skritih kotičkov, ki so amaterju v svoji roman¬
tiki vrlo dobrodošli. Pri pokrajinski sliki je upoštevati
ospredje in ozadje,  da je razmerje med obema v
pravilni zvezi in da eno ne kvari drugega. Malenkostni
predmeti v ospredju, ki nevajenemu očesu uidejo iz vida,
vzbujajo na sliki obilo fantazije, ako prehaja pokrajina
nemoteno v globino in se v ozadju mirno izgublja.

Pestrost in enotnost slike pa ne zavisi le od pra¬
vilnih linij,  temveč tudi od pravilne razdelitve svet¬
lobnih in senčnih partij. Poglavitno mora biti poudar¬
jeno, nevažno ostane ob strani. Kot ospredje je dobro
uporabljivo: voda, pot ali steza, ki vodi v globino slike,
tako tudi mostiček, plot, znamenje, drevesno deblo,
jarek, cvetlice, grmovje itd. Ne sme pa biti v ospredju
ravnih dolgih črt, ki tečejo vzporedno z robom slike ali
tudi prevelikih ravnih ploskev, ker motijo harmonijo.
Hvaležni so tudi motivi ob vodi, kjer je najlažje dobiti
izraz plastičnim valovom in sencam na vodi. Po dežju,

29

ko je zrak čist in so tla razhojena ter razvožena, je
zlasti obilo pripravnih motivov.

V ospredju pokrajin se je varovati preveč osebnih
posnetkov, ker motijo slikovitost. Ako pa se že namestijo,
je treba osebe postaviti tako, da čutiš, kakor bi bile slu¬
čajno na tistem mestu, ne pa kot bi jih amater vabil
»prosim, prav prijazno!«.

Oblaki ne smejo manjkati na dobri pokrajinski sliki;
zakaj če se ozadje neha kot odrezano na obzorju brez
prehoda v nebo, učinkuje to grobo in neestetično. Za
posnetek oblakov pa se morajo rabiti ortohroma-
t i č n e plošče in poleg tega še svetlobni filter.
Ako pa oblakov ni mogoče posneti, tedaj jih lahko pri
kopiranju slike umetno nadomestiš. Najlepši so posa¬
mezni svetli oblaki, ki na višnjevem nebu izgledajo kot
kulise. Enakomerno oblačno nebo ne nudi slikovitosti.

Zlasti lepe so snežne pokrajine,  toda pri .posnetku
je potreba obilo previdnosti. Enolična snežna ploskev
mora imeti v ospredju bodisi globoke sence ali pa kak
drug predmet, na katerem se ustavi oko. Pri teh po¬
snetkih se morajo tudi rabiti poleg svetlobnega filtra še
ortohromatične plošče, ki so zavarovane proti svet¬
lobnim refleksom v steklu. Sneg daje na ta način zelo
izrazito plastiko, in pri dobri solnčni svetlobi so pokra¬
jine v snegu izmed najlepših.

Portreti  za amaterja niso toliko privlačni posnetki,
ker ne vzbujajo umetniškega udejstvovanja amaterja,
kolikor niso kot spomin važni za posameznika. Slika
skupine, nameščene pred ploščo tako, da učinkuje nepri¬
siljeno in vzbuja zamisel iz domačega življenja, je lahko
prav prisrčna. Izogibati pa se je one premišljene poze,

30

ki sili na smeh in nikakor ni v ponos resnemu amaterju.
Pri posnetkih oseb ali skupin je polagati posebno važ¬
nost na pravilno perspektivo. Aparat mora biti vedno
vsaj 2 metra oddaljen od objekta, ker sicer so videti roke
in noge nesorazmerno velike. Ozadje je izbrati prirodno
in harmonično, da ne moti in ne sili v ospredje. Tudi ne
sme biti ozadje enako ostro kot portret. Preveč enolično
ozadje pa učinkuje utrudljivo. Končno tudi obraz osebe
ne sme biti preveč oster, ker aparat oziroma dober ob¬
jektiv zariše v sliki vse potankosti, ki jih sicer s prostim
očesom niti ne opazimo. Zato je dobro, če se pri urav¬
navanju pazi na to, da obraz ni preoster. Razsvetljava
portreta mora biti umerjena, ker sicer močne sence in
konture dado obličju tuj izraz. Objektiv naj stoji v višini
očesa, da se ne vidi obraz od spodaj. Aparat mora stati
popolnoma vodoravno.

Skupinske slike,  kakor smo že omenili, naj bodo
neprisiljene, razvrščene tako, da podajajo prizor iz do¬
mačega življenja ali tudi iz športnih doživljajev itd. Tudi
pri teh posnetkih je upoštevati zgoraj navedene pri¬
pombe. Zanimiv je skrivoma napravljen posnetek iz
otročje sobe ali iz kateregakoli domačega kota, tako da
je na podobi razvidna popolna neprisiljenost. Učinek,
takih slik je prav značilen in hvaležen, zlasti, ker osta¬
nejo trajen spomin. Igrajoči'se otroci, domače živali itd.
nudijo vsakomur obilo prilike za snimke.

Arhitekture in notranjščine  so tudi često predmet
amaterjevega posnetka, pri katerih vrstah posnetkov je
zlasti paziti na perspektivo. Motno steklo mora biti na¬
vpično, o čemer se lahko osvedočimo na vodoravnici,
ki jo nahajamo na iskalu. Kadar pri normalno stoječi
kameri višina ali širina ne zadošča za ves posnetek,

31

moramo rabiti pripravo za premikanje objektiva. Obi¬
čajne sklopne kamere imajo zato posebne vijake, s kate¬
rimi moremo objektivnico pomikati v vodoravni in na¬
vpični smeri. Ako pa tudi s tako premaknjenim objek¬
tivom ne dosežemo polnega obsega slike, tedaj moramo
ves aparat postaviti toliko bolj nazaj. Če pa smo nagnili
kamero navzgor ali navzdol, tedaj nastane slika s slabo
perspektivo, ker se navpične vzporedne črte zgoraj ozi¬
roma spodaj približujejo.

Pri arhitekturah  je uporabljati dovolj majhno za¬
slonko, da dobimo glavni predmet v sliko enakomerno
ostro. V ozadju je ostrota lahko manjša. Svetloba mora
padati od strani. Preveč jako solnce zmanjša plastiko in
napravi sliko premalo izrazito. Najprimernejši čas za
arhitekturne snimke je zjutraj ali zvečer, ko je svetloba
bolj enakomerna, in sence niso tako kontrastne. Kamero
je postaviti od strani, ker bi sicer vzporedne črte s spod¬
njim robom slike ne učinkovale lepo.

Posnetki notranjščin  uspejo le, ako imamo kamero
z dvojnim objektivom, ker ta ravnih črt ne riše krivo.
Da pa se izognemo pretirane perspektive, ne sme biti v
ospredju preblizu kamere nobenih predmetov, kakor
mize, klopi itd. Tudi je važno, da je kamera postavljena
v višini oči odraslega človeka. Desna in leva polovica
slike naj ne bodeta simetrični. Glede postavljanja aparata
in premikanja objektivnice velja isto kot pri arhitekturah.
Za posnetke notranjščin je uporabljati o r t o h r o ma¬
ti č n e in brezobstretne  plošče. Svetloba naj bode
raztresena, ker osvetljenje traja itak dalje časa, varovati
se je samo toliko, da se pri posnemanju aparat ne trese,
bodisi radi slabih tal ali pa če bi takrat kdo hodil po
sobi. Uravnati je sliko na predmet, ki stoji v neposredni

32

bližini v ospredju. Zaslonka pa mora biti manjša, da so
tudi predmeti v ozadju dovolj ostri.

Za reprodukcijo  slik, fotografij, risb itd. se najbolje
uporablja kamera z dvojnim iztegom. Sliko je namestiti
tako, da je s ploščo vzporedna ter da pada na njo enako¬
merna svetloba. Objektiv pa mora biti naravnan točno
na sredino slike. Z nekolikšno vajo pa je pri teh vrstah
posnetkov lahko doseči prilično izurjenost.

Fotografska plošča in film.

Preden v nadaljnjem pričnemo z opisom posnetka,
si najprej oglejmo fotografsko ploščo,  ki ni nič drugega
kot na navadno steklo prevlečena bromosrebrna
želatina. Na prevlečeni strani je plošča videti rumen-
kasto-bela. Ako pa jo otipamo z roko, se dobro loči
drobno hrapava in motna površina želatine od druge
strani, ki je le gladko steklo. Kakor smo že spredaj na
kratko omenili, ima bromosrebro to lastnost, da je za
svetlobo močno občutljivo. Bromosrebrna zmes sestoji
iz jako drobnih zrnec, ki so v želatini enakomerno raz¬
deljena. Imenuje se tudi emulzija. Ako torej to bromo-
srebrno emulzijo osvetliš, se na suhi plošči še ne pozna
učinek. Šele kadar ploščo kopljemo v razvijalu, osvet¬
ljena mesta potemne, t. j. iz bromosrebra se izloči srebro.
Pri izdelovanju plošč,' ko se te ogrevajo, se s stopnje¬
vanjem toplote lahko dosežejo razne stopnje občutlji¬
vosti, ki jo navadno merimo po Scheinerjevih stopinjah.
Te stopinje se določijo s posebnim aparatom, ki se ime¬
nuje sensitometer.  Zelo občutljive plošče so pri
20—22 stopinjah (Ultrarapid), srednje občutljive pri
15—17 stopinjah (Extrarapid) in še manj občutljive pri

3

33

10—15 stopinjah. Za merilo občutljivosti so še drugi
sistemi, ki pa se manj izvajajo.

Plošča je neobčutljiva pri temnordeči luči,
zato se morajo vsa dela vršiti v temnici in šele tedaj,
ko je plošča popolnoma izdelana, jo smemo prenesti na
dnevno luč. Čuvati moramo plošče pred vlago; skrbno
shranjene plošče pa ostanejo mesece in cela leta dobre.
Tudi velike spremembe toplote vplivajo na fotografsko
ploščo slabo in jih utegnejo pokvariti.

Namesto plošč se uporabljajo tudi filmi,  ki pa niso
toliko trpežni kot plošče. Film je popolnoma enako iz¬
delan kot plošča, samo da podloga obstoji iz tankega
upogljivega celuloida. Občutnost je ista kakor pri plo¬
ščah. Ima pa tc prednost, da je v primeri s ploščo dosti
lažji. Vlaganje filmov se vrši pri dnevni luči v celih
zavitkih ali zvitkih in so zbog teh vrlin zelo priljubljeni,
zlasti za potovanja. Vendar za resno umetniško delo
film ni toliko priporočljiv kot plošča. Razlikujemo filme
v z a v o j i h in navite filme.  Poslednji se rabijo pri
kamerah s posebno zato izdelano zadnjo steno, kamor
se vdene naviti film, dočim film v zavojih lahko rabimo
pri vsakem aparatu, ako imamo filmsko kaseto.

Pri ploščah razlikujemo navadne in barvno občutljive
plošče. Navadne plošče imajo svojstvo, da se jih primejo
zgolj violetni in modri svetlobni žarki, torej barve, ki se
našemu očesu zde temne. Za ostale barve te plošče niso
občutljive. Ako pa dodamo tekoči bromosrebrni želatini
še določene raztopine barvnih  sestavin, se bromo-
srebrna zrnca prepoje s temi barvami. Na ta način po¬
stane plošča občutljiva tudi za dotične barve, ki so bar¬
vilu komplementarne. Tako se na priliko pri rdečilu
emulzija napravi občutljiva za zeleno itd. Na ta način

34

izgotovljene plošče so barvno-občutljive  in po¬
dajajo slike, v katerih razločujemo razne stopnje svetlih
in temnih barvnih tonov. V prometu nahajamo dve vrsti
barvno občutljivih plošč. Ortohromatične in pan-
hromatične.  Prve so občutljive zlasti za zeleno in
rumeno-zeleno barvo, ne pa za rdečo, druge pa so poleg
tega občutljive še za zeleno, oranžno in rdečo barvo.
Zato moramo poudariti, da je vobče za pravo podajanje
barvnih vrednot skoro pri vseh vrstah posnetkov pripo¬
ročati ortohromatične plošče,  katerih splošna
občutljivost je dovoljna za vsakojaka posnetja.

Ker v naslednjem odstavku govorimo o posnetku,
moramo pred tem vložiti  p 1 o šč  o v k a s e t o. Plošče
se dobe v zavitkih po 12, ovite v dvojni črn papir. Kakor
smo že povedali, se mora plošča vložiti v temnici pri
temnordeči luči. Preden pa ploščo vdenemo, je treba
pogledati, ali se je ne drži kakšna smet,.ker bi sicer na
tistem mestu plošča ne bila osvetljena in bi v negativu
nastale svetle okrogle pike. Prej ko jo torej vložiš, jo
nalahno osnaži z mehkim širokim čopičem. Nato šele
vloži ploščo v kaseto tako, da je motna stran obrnjena
ven ter kaseto dobro in previdno zapri. Z roko se plošče
v nobenem slučaju ne smeš dotikati, ker bi na prizadetem
mestu gotovo nastal madež. Napolnjeno kaseto moraš
čuvati kolikor mogoče pred svetlobo. Najbolje je, ako jo
zaviješ v črno cunjo ali v zato izdelano torbo. Pripo¬
minjamo, da se v kasetah neporabljene plošče ne smejo
držati predolgo, ker bi se v nekih primerih pokvarile.
Posebno velja to za nove kasete, ki še niso dodobra
izsušene.

3 ’

35

III. DEL.

Posnetek.

Uravnavanje.

Ako imamo izbran predmet posnetka, moramo naj¬
prej postaviti stojalo in nanje priviti kamero. Ko smo
nato določili prostor, s katerega hočemo fotografirati,
pregledamo, da li kamera stoji dovolj trdno na stojalu
in ali je aparat v pravilnem položaju, t. j. da je tirišče
vodoravno in objektivnica navpično. O tem se prepri¬
čamo na vodoravnici. Posledice, ki nastanejo, kadar
kamera visi navzdol ali je dvignjena, smo opisali že v
prejšnjem poglavju, Kadar imamo torej kamero pravilno
postavljeno, odpremo svetlobran za motno ploščo in
objektiv, da opazujemo sliko s polno zaslonko.

Če le mogoče, naj aparat stoji v popolni senci, na
noben način pa s o 1 n c e ne sme sijati  neposredno
v o b j e k t i v. Za obsenčanje si pomagamo lahko z roko,
klobukom ali s črno cunjo, ki jo itak potrebujemo, da
laže opazujemo sliko na motni plošči.

Pred posnetkom smo se seveda že odločili, naj bo li
slika pokončna ali počezna, in smo tudi aparat tako
privili na stojalo.

Sedaj sliko uravnamo, t. j. s premikanjem objek-
tivnice oz. objektiva dosežemo potrebno ostroto. Na

36

motni plošči vidimo sliko seveda narobe obrnjeno, toda
to naj nas ne moti, ker se temu privadimo. Na motni
plošči opazujemo ponajveč srednji del slike in tudi po
njem uravnamo; kajti .pri popolnoma odprtem objektivu
je slika samo v sredini prav ostra, ako naš objektiv ni
vsaj anastigmat. Uravnavamo predvsem na glavni pred¬
met slike, ki stoji vselej v ospredju. Čim bliže postaviš
aparat predmetu, namenjenemu za slikanje, tem večji
je tudi na sliki in tembolj moramo iztegniti pristroj.

Pri portretih uravnavamo na oči, odnosno na oko,
ki je aparatu najbližje; pri celih osebah pa na sredino,
t. j. na prsi. Razen pri portretih je tole važno za vse
ostale posnetke: čim dalje smo od predmeta, tem boljša
bode perspektiva in tem vernejša podobnost. Pri sku¬
pinah je paziti na to, da so vse osebe približno enako
oddaljene od kamere, zato jih razvrstimo v lahnem pol¬
krogu pred aparatom, nato pa uravnavamo na eno izmed
srednjih oseb v skupini. Ko vidimo, da smo z uravna¬
vanjem že dosegli potrebno ostroto, je prvi del posnetka
opravljen. Kamera se sedaj ne sme več premikati in
tudi ako je predmet posnetka oseba, mora vztrajati v
dotičnem položaju popolnoma nepremično, drugače bi
bila podoba medla.

Kadar pa posnemljemo pokrajino, ki nima ospredja
prav blizu objektiva, nam je uravnavanje olajšano s tem,
da izvlečemo objektivnico do znamenja neskončno,
ki ga vidiš na pritrjeni tabeli na tirišču. Ako tako urav¬
nano sliko opazujemo še na motni plošči, se nam od
neke oddaljenosti naprej zdi vse enako ostro, le naj¬
bližje ospredje se kaže manj ostro, kar pa ne kvari
celotnega vtisa.

37

Določitev zaslonke.

Ko smo tedaj z uravnavanjem pri kraju, premislimo,
katero zaslonko  naj vzamemo. Kot splošno pravilo
naj velja: zaslonka bodi tem manjša, čim dalje leži pred¬
met oz. čim globlje sega ozadje, seveda pri pokrajinskih
slikah. Nasprotno pa si je treba zapomniti, da moramo z
zmanjšanjem zaslonke sorazmerno podaljšati čas osvet-
ljenja. V splošnem mnogi priporočajo rabo ne premajh¬
nih zaslonk, ker neke podobe izgubijo s tem na sliko¬
vitosti, posebej pa še portreti, ki so videti preveč plo¬
skovni. Zato je uporabljati pri potretih, otročjih slikah
in drugih trenotnih posnetkih po možnosti vso odprtino
objektiva. Skupinski snimki zahtevajo srednjo zaslonko,
stavbe pa tolikšno, da je tudi ozadje še dovolj ostro.

Pokrajine pa dobimo bolj plastične, bolj kipovite,
ako zaslonka ni prevelika; kajti globinska ostrota znatno
prispeva k slikovitosti krajevidov. Zaslonka je nadalje
odvisna od svetlobe, ki nam je ob posnetku na razpo¬
lago: čim močnejša je torej svetloba, tem manj smo
vezani na zaslonko, to se- pravi, da tedaj zaslonko lahko
po volji zožimo, ker še zmerom .ostane možnost, da
osvetlimo le trenotno.

Edino pri reprodukcijah in posnetkih v tehnične ali
znanstvene svrhe je potrebna prav ozka zaslonka, da
dobimo povoljno ostroto in žive robove. Sicer pa učinek
zožene zaslonke vsakokrat opazujemo na motni plošči,
kar- je še najbolj zanesljivo.

Zaslonke, ki jih imajo običajno sklopne kamere, so
izdelane tako, da z njimi dobimo lahko katerokoli odpr¬
tino objektiva. Tudi imajo vse boljše kamere na objek¬
tivu številke, ki označujejo njegovo relativno odprtino.

3S

Ta je izražena kot razmerje med goriščno razdaljo in
dejanskim premerom objektiva. Ako ima na primer ob¬
jektiv goriščno razdaljo 120 mm in zaslonko z učinkovito
odprtino 15 mm, tedaj znaša relativna odprtina f : 8 ker
120 : 15 = 8.

Pravilna uporaba zaslonke je važna zlasti zato, da
pri osvetljevanju najprej določimo zaslonko po tehtnem
preudarku in nato osvetljujemo na tej podlagi; kajti
bolje je, da nam je pri posnemanju znana vsaj ena činje-
nica, kakor da imamo težkoče najprej z določitvijo za¬
slonke in potem še z določitvijo osvetlitve same. Lahko
pa ravnamo tudi nasprotno, da vnaprej ugotovimo čas
osvetljenja in potem določimo zaslonko. Vendar to ni
vedno mogoče, zlasti, kadar je preslaba svetloba ali pa
pri posnetkih, kjer je naprej treba določiti zoženo za¬
slonko. Ko smo tedaj določili zaslonko, pristopimo k
odreditvi osvetljenja samega.

Kako dobimo pravi  č a s o sv  e 11 j e n j a.

Najprej objektiv zapremo, Nato izvlečemo motno
ploščo iz aparata in na njeno mesto vstavimo kaseto
s ploščo. To moramo izvršiti kar najbolj previdno, da
se pri tem ne premakne kamera. Sedaj se ustanovi čas
osvetljenja. Tudi tu veljajo pravila, po katerih se nam
že po kratki skušnji posreči zadeti pravi čas osvetljenja.
Kratka osvetlitev sledi: kadar imamo veliko zaslonko;
pri močni svetlobi; kadar rabimo jako občutljive plošče;
pri zelo oddaljenih predmetih. Na drugi strani pa je
osvetlitev dolga: kadar imamo ozko zaslonko; v zgodnjih
jutranjih ali poznih popoldanskih urah; v zimskih me¬
secih (ako ni snega); pri zelo oblačnem nebu, v gosti
senci; v sobah; ako je predmet posnetka zelo blizu in pri

39

uporabi svetlobnega filtra. V dvomljivih slučajih je bolje
osvetliti nekoliko več kakor premalo.

Ker je od pravilnega osvetljenja bistveno odvisen
uspeh posnetka, se hočemo pri tem poglavju še nekoliko
pomuditi. Osvetljenje je najtežja naloga za začetnika.
Predvsem si moram biti na jasnem, da li naj bode osvet¬
ljenje trenotno ali časovno, t. j. ali traja samo del se¬
kunde ali vso sekundo oziroma še več.

Ako je zaklop tako izdelan, da mehanično osvetljuje
posamezne dele od 1 1—1 100 sekunde, moremo računati
na to, da se vedno lahko prepričamo, je li bilo osvetljenje
pravilno, oziroma, koliko bi bili morali osvetliti. Ako pa
zaklop ni tako prirejen, si moramo pač pridobiti, toliko
vaje, da smo v položaju sami določiti osvetlitev.

Merodajno za osvetlitev je ospredje. Ako je to zelo
temno, ozadje pa neprimerno svetlejše, je vzeti nekakšno
srednjo pot, nagibaje se k daljšemu; kajti nekoliko pre¬
več osvetljeno ploščo še vedno lahko vsaj za silo po¬
pravimo, dočim premalo osvetljene ne moremo skoro v
nobenem slučaju spraviti do uporabne slike. Pri nekoliko
vaje tudi začetnik kmalu izprevidi približno vrednost
osvetljenja, zlasti če si je po vsakem posnetku dobro
zapomnil zaslonko in čas osvetljenja ter druge potrebne
podatke, kakor: dnevni čas, svetlobo itd. Na podlagi
teh podatkov in dobljenih negativov lahko vsakdo sam
presodi, je li trajala osvetlitev preveč ali premalo. Pri
daljši praksi se približno točna osvetlitev določi tudi že
lahko po ocenitvi svetlobne jakosti slike na motni plošči.

Prav dober pripomoček za določitev osvetljenja so
razne osvetljevalne tabele,  katerih uporaba je
zelo enostavna in še dokaj zanesljiva. Brez dvoma pa
taka razpredelnica nudi začetniku in tudi že vajenemu

40

amaterju dobro oporo ter varuje oba pred grobimi napa¬
kami. V prometu je cela vrsta raznih tabel in je nemo¬
goče reči, katera izmed njih bi bila najboljša. Vsekakor
pa lahko mirno priporočamo novi » Fotomer «, ki je prav¬
kar izšel v slovenskem jeziku in je spričo svoje priroč¬
nosti ter točne označbe zelo priljubljen. Pri pravilnem
uporabljanju je skoro izključeno, da bi se plošča popol¬
noma pokvarila. Prednost »Fotomera« pa je še posebno
hitra določitev i zaslonke in osvetljenja samega. Raz¬
deljen je »Fotomer« v 6 tabel, v katerih najdemo naj¬
različnejše prilike in slučaje za vse mogoče vrste po¬
snetkov.

Jako priporočljiv način je lastna preizkušnja o osvet-
ljenju, ki jo napravimo na sledeči način: Od ene in iste
pokrajine (najbolje svetlo poslopje z drevjem, nebom in
osebami v ospredju), napravimo pri dobri svetlobi šest
posnetkov, drugega za drugim; pri vseh šestih upo¬
rabljamo enak čas za osvetlitev, recimo 1/10 sekunde,
a vsakokrat z drugo zaslonko. Plošče ali film morajo
biti enake kakovosti. O teh posnetkih si napravimo točen
zapisek in številke, da moremo pozneje primerjati po¬
snetke in jih oceniti. Proces razvijanja se mora izvršiti
istočasno; ker le na ta način se bo pokazala pravilna
razlika med ploščami. Pri primerjanju izdelanih negati¬
vov takoj vidimo, kateri je najboljši, t. j. v vseh podrob¬
nostih dobro izdelan. Na ta način dobimo takoj vpogled
v potrebno praktično izrabo svojega aparata. Izkustva,
ki smo jih takisto pridobili, s pridom uporabljamo pri
poznejših posnetkih s tem, da vedno znova primerjamo
med seboj svetlobne in ostale razmere, ki so nam bile
dane pri posnemanju onih šestih slik s sedanjimi.

41

Upoštevajoč, da je plošča nerabna šele takrat, kadar
je 8 krat preveč ali premalo osvetljena, moramo zaklju¬
čiti, da pri pazljivem posnemanju le v najtežjih slučajih
grešimo toliko, da slika postane nemogoča. Ako pa nam
pri posnemanju služi osvetljevalna tabela »Fotomer«,
moremo skoro vselej računati na uspeh.

Po tehtnem preudarku glede osvetljen ja in ko smo
zaklop pripravili na določen čas, pritisnemo na prožilo
in po izvršeni osvetlitvi takoj zapremo kaseto. Pri tem
pa je zopet paziti, da med osvetlitvijo kamera stoji po¬
polnoma mirno, dalje da s pritiskom na prožilo ne po¬
vzročimo pretresljaja. Nekateri aparati imajo druge
vrste zaklope in prožila, toda v bistvu in načelu je po¬
stopek pri osvetljenju isti. Pri posnetkih pa, kjer traja
osvetljenie nad 1 sekundo, oziroma dlje, ne moremo
osvetliti z automatičnim, centralnim zaklopom, ter šte¬
jemo sekundo na ta način, da izgovarjamo polglasno
daljše število; najbolje sliči pravi sekundi enakomerno
izrečena beseda: enaindvajset. O tem se lahko prepri¬
čamo, če opazujemo na uri trajanje ene sekunde in pri
tem štejemo enakomerno od enaindvajset dalje.

Plošča je torej osvetljena. Na mesto, kjer je bila
kaseta, vtaknemo nazaj motno ploščo in kamero pori¬
nemo nazaj v okrovje. S tem je prvi del fotografije
končan.

Temnica.

Kakor smo že omenili, se morajo plošče vlagati v
kaseto v temnici; prav tako se mora plošča v temnici
vzeti iz nje. Tudi vse nadaljnje delo s ploščo se vrši v
temnici in lahko rečemo, da dobro urejena in opremljena
temnica bistveno pripomore amaterju do uspeha. V tem-

42

Slika 15,: Svetiljka z rdečo in Slika 16.: Eno- in dvocilinderska

rumeno šipo petrolejka

čavnica mora biti zakrita. Močan, črn papir nam najbolje
služi pri tem. Ako pa nimamo na razpolago primernega
prostora, katerega bi lahko tudi med dnevom uporab¬
ljali v to svrho, moremo zvečer pri popolnoma zastrtih

nico ne sme prodreti noben svetel žarek, o čemer se naj¬
laže preverimo, ako nekoliko minut brez vsake luči
vztrajamo v njej. Vsaka najmanjša odprtina, tudi klju-

43

oknih vsako sobo spremeniti v temnico. Vendar je tudi
v tem slučaju paziti na to, da skozi okno ne prodre
bodisi mesečina ali svetloba z ulice.

Za razsvetljavo temnice nam služi lahko vsak
umetni svetlobni vir, ki sveti skozi rubinasto-
rdeče steklo,  bodisi da je to cilinder, pokrov, žar¬
nica itd. Že najnavadnejša petrolejka popolnoma zado-

. stuje za začetniške posle. Prav primerne so tudi sve-
tiljke, bodisi na svečo ali drugačno luč, samo pri teh je
dobro paziti, da nikjer ne uhaja svetloba, kar bi moglo
ploščo prerano skvariti. Nadalje morajo imeti takšni
izvori svetlobe dobro urejeno pripravo za zračenje, ker
sicer slabo gore in širijo neprijeten duh. Kdor pa ima
električno razsvetljavo, mu je gotovo najbolje uporab¬
ljiva rubinasto-rdeča žarnica.  Namesto nje so
v rabi tudi stekleni rubinasti pokrovi, ki se v posebnem

Slika 17.: Električne svetiljke

44

navoju pritrdijo na navadno žarnico. Ni pa vsako rdeče
steklo dobro za fotografsko rabo; zato ga kupuj le v
trgovinah fotografskih potrebščin. Rdeča luč v temnici
pa tudi ne sme biti preslabotna, ker si s tem preveč
otežkočimo opazovanje plošče.

V naslednjem naj na kratko omenimo še vse ostale
potrebščine, ki so neobhodno potrebne za razvijanje in
druga opravila.

Za razvijanje, fiksiranje in izpiranje plošče moramo
imeti najmanj tri v ta namen izdelane posode ali
sklede.  Najbolj priporočljive so iz stekla, porcelana ali

Slika 18.: Fotografske sklede

železne emajlirane. Zaradi nizke cene so tudi sklede iz
papirne mase zelo priljubljene, dasi premalo trpežne.
Za vodo oziroma izpiranje bi zadoščala tudi skleda iz
pocinkane pločevine, ali zbog jedkih kislin, ki se upo¬
rabljajo, bi njihova trajna raba ne bila priporočljiva. Iz
navedenega bo začetniku lahko izbirati pri nakupu, zlasti
če ne gleda na ceno. Omenimo naj še, da so bele sklede
primernejše, ker se v njih olajša opazovanje plošče in
so v temnici tudi bolj vidne. Glede velikosti je priporočati
nabavo tolikšnih skled, da vsaj po dve plošči hkrati
lahko izpiramo ali fiksiramo, ker nam gre sicer delo

45

le počasi izpod rok. V dobro urejeni temnici pa jih je
treba več, tako da imamo posebne posodice za vse raz¬
lične raztopine, ki jih pri fotografskem delu rabimo.
Dobro je, ako so sklede enake, da jih zaznamujemo s
črkami posameznih raztopin. Zlasti se ona, v kateri fi¬
ksiramo, ne sme nikdar uporabljati v druge svrhe. Po
uporabi se morajo sklede dobro izplahniti in očistiti. '
Za fotografske kemikalije se dobe posebne stekle¬
nice,  najrajši iz temnejšega stekla, ki se morajo nepro-

Slika. 19.: Lijak Slika 20.: Menzura Slika 21.: Stojalo za sušenje plošč

dušno zapirati. Opremljene morajo biti z napisi vsebine,
da se s tem prepreči vsakršna zamenjava. Nadalje mora
biti v temnici eden ali več steklenih lijakov,  ker raz¬
lite raztopine kvarijo pohištvo ali tla. Tudi menzure
za merjenje kubičnih cm ne sme manjkati v temnici.
Od ostalih priprav naj imenujemo le še leseno sto¬
jalo,  na katerem se suše izgotovljene plošče in pa
držalo za plošče,  da nam ni plošče vedno s prsti
jemati iz skled.

46

Kadar je vse to pripravljeno, lahko pričnemo s pr¬
vim delom v temnici, t. j. z razvijanjem.  Zato se
hočemo seznaniti s sestavino razvijala ter omeniti naj¬
pomembnejše vrste in sestave razvijal.

Razvijalo.

Razvijalo je kemična sestavina, ki ima lastnost, da
osvetljeno bromosrebro spremeni v črno, kovinsko sre¬
bro, neosvetljeno pa da dalje časa pusti nespremenjeno.
Ako torej osvetljeno ploščo razvijamo,.se pri tem v bro-
mosrebrni emulziji vrši kemični proces, pri katerem se
bromosrebro razkroji v svoje prvine, t. j. v brom in v
kovinsko srebro. Na ta način osvobojeni brom se spoji
s sodo oz. pepeliko razvijala v bromnato sol, ki ostane
raztopljena, medtem ko se ločeno kovinsko srebro usede
v skrajno drobnih črnih zrncih tam, kjer je bilo poprej
v bromosrebrni emulziji ter ondi tvori temno črno used¬
lino. Koder je. plošča močno osvetljena, se izloči mnogo
srebra, manj pa tam, kamor je prišlo manj svetlobe.
Na mestih, kjer svetloba ni dosegla plošče, ne nastane
razkroj emulzije. Na razviti plošči vidimo, da so naj¬
svetlejša polja posnetega predmeta najtemnejša, dočim
so temna polja pustila bromosrebro nespremenjeno.
Taka v svetlih in temnih obrisih zamenjana slika se torej
imenuje negativ.

Razločujemo hitro in počasi delujoča razvijala. Vsa¬
ko razvijalo sestoji iz treh sestavin:

1. razvijalno bistvo,  ki povzroči počrnenje
plošče (Glycin, Hydrochinon, Metol etc.);

2. sredstvo za ohranitev,  ki prepreči pred¬

časno razkrojitev prvin radi zračnega kisika (Natriutn-
sulfit) in : <

47

3. a I k a 1 i č n o sestavino (pepelika, soda), ki
razvijanje bolj ali manj pospešuje.

Te tri sestavine se raztope v vodi v predpisanem
razmerju; receptov o sestavi razvijala je prav obilo.
Začetniku je priporočiti Glycinovo razvijalo, ker učinkuje
počasi in je še dosti stanovitno. Razvijalo hraniš raz¬
redčeno ali pa koncentrirano. Zadnje je trajnejše ter ima
to prednost, da se lahko večkrat prenovi. Razvijala
raznih znamk dobimo že pripravljena za uporabo ali pa
si jih sestavimo sami.

Glycinovo razvijalo  n. pr. sestoji iz:

1000 cm 3  vode,

250 g natrijevega sulfita, kristal.,

250 g pepelike,

50 g glycina.

Za uporabo razredčiš 1 del zgornje sestavine s 3 — 5
deli vode, nakar je razvijalo za uporabo gotovo. Pri se¬
stavljanju je treba postopati sledeče: V čisti vodi, naj¬
bolje prekuhani, raztopiš najprej natrij, ko je ta popol¬
noma raztopljen, raztopimo glycin in nato pepeliko. V
kratkem času je vse raztopljeno’. Tako pripravljeno raz¬
vijalo je popolnoma brezbarvno in čisto, ako so bile
kemikalije sveže. Steklenico z razvijalom moraš dobro
zapreti in paziti, da je shranjena na temnem, suhem
prostoru.

V naslednjem hočem imenovati še nekatera razvi¬
jala in njih posebnosti.

Razvijalo Metol  je zlasti sposobno za trenotne po¬
snetke, ker razvija zelo hitro. Dela čisto in se dolgo drži.

Adlurol  je malo občutljiv za temperaturo, dobro
ohranljiv in deluje dosti hitro.

48

Rodinal  deluje zelo hitro in tudi pri malo osvetljenih
ploščah uspešno.

Satrapol  daje nežne negative, je soroden Metolu.

Hydrochinon  je najstarejši v fotografski praksi; za¬
stran občutljivosti napram spremembi toplote je treba
vzdržati v temnici stalno primerno temperaturo.

Metol-Hydrochinon  je skoro najbolj priljubljen. V
sebi združuje vrline svojih obeh glavnih sestavin in je
zato primeren za vse vrste posnetkov. Imenujemo ga
zato lahko univerzalnega.  Razvija brzo 1 , jasno in.
krepko v temnočrnih tonih. Dobiš ga lahko že sestav¬
ljenega. Kdor pa hoče imeti doma vedno sveže in dobro
razvijalo, naj si ga sestavi v ločenih delih, tako zvani
ABC,  ki ima poleg drugih tudi to prednost, da je naj¬
cenejši, da se vedno lahko sestavi na novo razredčen in
je glede temperature skoro neobčutljiv.

Razvijalo »Metol-Hydrochinon« sestoji iz;

1000 cm s  destilirane vode,

50 g natrij, sulfita,

2 g metola,

6 g Hydrochinona,

135 g sode, kristal, in

10 cnr bromkalijeve raztopine v razmerju 1 : 10.

Še trajnejše pa je zgoraj omenjeno razvijalo ABC,
ki se pripravi sledeče:

A.  V prekuhani vodi raztopimo v prvo steklenico
vsebine enega litra po vrsti:

14 g metola in nato 140 g natrijevega sulfita.

B.  V drugi steklenici, ki istotako drži 1 1, raztopimo
v prekuhani vodi 17 g hydrochinona in nato 100 g na¬
trijevega sulfita.

4

49

C. V tretji steklenici enega litra raztopimo 150 g
kristalizirane sode in

D.  v četrti steklenici raztopimo v enem litru vrele
vode 150 g pepelike.

Za uporabo zlijemo od raztopin A. B.  in C. od vsake
po 100 cm 3  in dolijemo prav tolikšno količino t. j.
300 cm 3  čiste vode ter 5—10 cm 3  10% raztopine brom-
kalija. Ako nekoliko zmanjšamo del raztopine A,  dobimo
mehkeje delujoče razvijalo, če pa zmanjšamo del raz¬
topine B,  dobimo trdo in krepko razvijalo. Še krepkeje
delujoče razvijalo napraviš, ako namesto raztopine, C
vzameš D  v enaki množini. Vse ostalo pa, kakor smo
poprej naznačili. Te vrste razvijalo, ki se jako dobro in
trajno drži, je pri amaterjih zelo priljubljeno.

Delo v temnici.

Razvijanje plošče.

Kadar imaš tedaj pripravljeno razvijalo, lahko prič¬
neš z delom v temnici.

Predvsem si prineseš potrebne pripomočke, t. j.
skledo  za razvijanje, v katero naliješ precejšnjo
količino razvijala;  dalje v drugo skledo čiste
v o d e in v tretjo f i k s i r n e k o p e 1 i, o kateri bodemo
še govorili. Vse te količine morajo imeti navadno sobno
temperaturo t. j. 17—18" C. Rdečo luč smo si že poprej
pripravili; skleda, v kateri razvijamo, ne sme biti pre¬
blizu nje, ker je vedno bolje, da pride do plošče čim
manj svetlobe, tudi rdeče. Ako je torej vse v redu, vza¬
memo najprej ploščo iz kasete, ne pred lučjo, nego v
senci. Plošča se sme prijemati vedno samo edino na

50

robeh, nikoli pa tako, da bi se prst dotikal strani, kjer
je emulzija. Pri tem mora biti ta motna stran plošče
obrnjena navzgor. V razvijalno skledo položimo ploščo
od strani pod tekočino tako, da je plošča v hipu Vsa pod
tekočino. V ta namen zagugljemo skledo, da razvijalo
pljuskne od ene strani do druge in takoj zmoči vso
ploščo. Najlaže je to, ako nagnemo’skledo na eno stran,
potem položimo v dotično stran ploščo in skledo spu¬
stimo. Ko je plošča v razvijalo, se takoj prepričaj, je li
v resnici vsa pod tekočino in poglej od strani na povr¬
šino razvijala proti luči. Ce so poedini deli plošče še
suhi in če so na plošči nastali mehurčki ali otočki, je
z brzim guganjem sklede ali s prstom odstraniti te nedo-
statke, sicer bi se na plošči poznale svetlejše in temnejše
proge, kar se pozneje ne da več popraviti. Ko je plošča
v razvijalu, potisni skledo bolj v senco in jo nalahno
ziblji ves čas razvijanja; to pa zategadelj, da se tekočina
vedno znova meša in obnavlja.

Po preteku približno 1 minute se pomakne skleda
zopet bliže k luči, da opazujemo, kako napreduje razvi¬
janje. Ako je bila plošča pravilno osvetljena, se ria njej
že poznajo posamezni obrisi. Najprej potemne najsvet¬
lejši deli slike, n. pr. nebo, ali na portretih bele stvari
kakor ovratnik, perilo itd., nato se stopnjema prikazujejo
ostali deli slike, ki so bili manj osvetljeni. Ko je že precej
jasno videti sliko na plošči, jo vzamemo previdno, držeč
jo na robeh, iz razvijala in proti luči opazujemo, koliko
je proces razvijanja že napredoval. Ploščo položimo
takoj zopet nazaj v skledo, katero ves čas lahno zib¬
ljemo. Poudarjam pa, da plošče ne gre prepogosto jemati
iz razvijala, ker bi ji to moglo škodovati. Kadar pri
opazovanju skozi ploščo, obrnjeno proti luči, vidimo, da

4 *

51

je slika tudi že v potankostih dobro razločna in so naj¬
svetlejša mesta že krepko počrnela t. j. postala nepro¬
zorna, a na drugi, stekleni strani pa se že vidijo temni
obrisi, je to znamenje, da je razvijalo že dovolj učin¬
kovalo na bromosrebrno želatino. Razvijanje smatramo
za končano.

Takoj tu pa moram pripomniti, da pri fiksiranju
plošča izgubi na krepkosti; pravimo, »da gre slika
nazaj«. Zato je treba to dejstvo upoštevati že pri raz¬
vijanju in ploščo razvijati nekoliko močneje. Prozornost
negativa v raznih stopnjah imenujemo njegovo go¬
stoto.  Začetniki navadno napravijo to napako, da raz¬
vijanje prezgodaj prekinejo. Približno pravilno osvet¬
ljena plošča je pri predpisani temperaturi kemikalij raz¬
vita približno v 5' minutah.

Cim dlje razvijaš ploščo, tem gostejša se zde temna
mesta, čim manj razvijaš, tem prozornejša so. Vedno
pa je boljše razvijati nekoliko več nego premalo. Sploh
je razvijanje plošče zelo važno in je zato neobhodno
potrebno, da se amater poglobi v to bodisi s študijem
dobrih negativov ali pa sam preizkuša, primerja ter se
uči opazovati ploščo med razvijanjem, da bo mogel točno
opredeliti posamezne stopnje gostote temnih in prosojnih
mest v negativu. V tem leži dobršen kos pravega foto¬
grafskega dela, od katerega je vsekdar odvisen tudi
celotni uspeh napravljene slike. Nikoli pa se dovolj ne
poudarja zahtevek po brezpogojni snažnosti in pazljivosti.

Ko smo torej ugotovili, da .je plošča zadostno raz¬
vita, jo zopet oprezno vzamemo iz razvijala ter jo v
skledi z vodo dobro izperemo. Ne smemo pa tega opraviti
površno, ker bi sicer na plošči preostali sledovi razvijala

52

slabo učinkovali na sledeči proces: fiksiranje, in bi fi-
ksirno kopel pokvarili. Izpirati je torej treba ploščo vsaj
1 minuto. Nato se ploščo dene v skledo s fiksirno ko¬
peljo. Vse to se seveda godi tudi nadalje pri rdeči luči.

Fiksiranje negativa.

Pri kemičnem presnavljanju v razvijalu se izloči
zgolj en del bromosrebra, ostali del pa ostane še na¬
dalje v emulziji. Zato je taka plošča še vedno zelo ob¬
čutljiva. Treba je potemtakem preostalo bromosrebro
odstraniti in s tem ploščo napraviti neobčutljivo. V ta
namen služi f i k s i r n a kopel,  tudi natron  imeno¬
vana. Ta ima lastnost, da vse neosvetljeno bromosrebro
raztopi, ne da bi pri tem škodoval kovinskosrebrnim
usedlinam v emulziji. Plošča mora ostati v fiksirni kopeli
približno 20—25 minut, med katerim časom skledo več¬
krat pogugljemo. Pri tem se sme v temnici že rabiti
temnorumena luč.

Fiksiranje je končano, kadar na zadnji stekleni
strani plošče ni videti več nobenih belih lis. Vendar se
plošča takrat še ne sme vzeti iz kopeli, temveč se pusti
tam še kakih 10 minut. Ako je plošča premalo fiksirana,
se kesneje na motni strani napravijo rumeni madeži.

Razne vrste fiksirne soli dobimo v dozah ali za¬
vitkih, lahko pa si jo sami pripravimo na sledeči način:

Na liter vode vzamemo 250 g natrijevega sulfita
in 20 g natrijevega bisulfita in oboje docela raztopimo.
V tej zmesi je fiksirna kopel že rabljiva, ima pa to slabo
stran, da se kmalu izčrpa in je treba večkrat drugo pri¬
pravljati.

Plošče, ki so zadostno razvite in dobro izprane,
lahko fiksiramo tudi v'posebnih fiksirnih kadunjah, kjer

53

stoje plošče pokonci in se dosti hitreje fiksirajo. Tudi
fiksirna kopel mora imeti določeno temperaturo, to je
okrog 18" C. S fiksirno kopeljo moramo biti vobče jako
oprezni.  Ako samo ena kaplja te tekočine pade v
razvijalo, je to za nadaljnjo rabo brezpogojno zanič.
Isto je pri vseli ostalih kemikalijah, s katerimi utegne
priti fiksirna kopel v dotiko. Zategadelj je imeti stekle¬
nico z natronom kakor tudi skledo za fiksiranje popol¬
noma ločeno od ostalih potrebščin.  Treba
je torej skrajne previdnosti in snažnosti.

Zelo važno je tudi, da imamo pri vseh fotografskih
opravilih roke oz. prste dovolj snažne. Kadar se nam
torej zmočijo z razvijalom, ne zadostuje, da si roke
enostavno obrišemo, nego si moramo prste najprej
dobro umiti  v vodi in trdo obrisati.  Potem
šele smemo s prsti v fiksirno ali katerokoli drugo kopel.
Le na ta način bodemo mogli doseči lepe in brezhibne
slike; kajti snažnost pri fotografskem delu je prav tako
važna kot delo samo.

Izpiranje negativa.

Ko vzamemo ploščo iz fiksirne kopeli, jo najprej
dobro splahnemo v čisti vodi, potlej pa jo položimo v
skledo z vodo, da se dodobra izpere.  Plošča leži
seveda v skledi z emulzijo navzgor. V vodi mora ostati
najmanj eno uro, tekom katere moramo vodo vsaj
6 krat izmenjati.  Še boljše pa je, ako ploščo izpi¬
ramo s tekočo vodo. Tedaj zadostuje 20 — 30 minut. Po¬
sebno pripravne so izpiralne kadunje,  v katerih
se plošče hitreje čistijo in voda na eni strani teče v
posodo, na drugi strani pa odteka.

54

Sušenje plošče.

Dobro izprano ploščo še enkrat pregledamo in ako
leži na emulziji kak drobec ali smet, jo previdno od¬
stranimo s ploskvo dlanjo, nato pa jo damo sušit. Pri
sušenju mora plošča stati navpično,  najbolje na
sušilnem stojalu  in v prostoru, ki je dokaj zračen.
Varovati pa je ploščo pred prahom, ker bi se sicer oprijel

Slika 22.: Izpiralna posoda

mokre emulzije. Sušenje traja 3—6 ur. Sušenje na vlaž¬
nem prostoru bi utegnilo plošči škodovati. Prav tako tudi
preveč vročine, ker se emulzija topi že pri 30° C.

Zelo hitro se 1  plošča suši, ako jo tako postavimo, da
voda dobro odteče in jo nato za približno 10 minut polo¬
žimo v čisti alkohol.  V tem slučaju se posuši že po
nekoliko minutah. Tudi ako ploščo nekoliko okopljemo
v formalinovi raztopini  (100 cm 3  vode in
10 cm 3  formalina) ter jo nato segrejemo v bližini pre¬
cejšnje toplote, zelo hitro osahne. Toda priporočati ne
moremo teh načinov sušenja, ker plošči kolikor toliko

55

škodujejo. Filmov pa v nobenem slučaju ne smemo mo¬
čiti z alkoholom, ker je celuloid močno občutljiv.

Posušeno ploščo shranimo v suhem in zračnem pro¬
storu, najbolje v posebnem zavitku ali ovoju, da jo ob¬
varujemo vsakršnih poškodb. Dobro je, ako je ta ovoj
iz prozornega papirja, kar nam pri poznejšem iskanju
prihrani čas. Suho ploščo tudi lahko lakiramo,  za
kar pa je potrebno precej vaje in se amaterju skoroda
ne izplača.

Razvijanje filmov.

Razvijanje filmov v zavitkih se v ničemer ne raz¬
likuje od razvijanja plošč, ker leže v skledi istotako
ravno kot plošče. Ako se film močno zvija, moramo vzeti
obilo razvijala, da ne nastanejo mehurčki in ne dobimo
na filmu tako zvanih otokov. Drugače je pri navitih
filmih, ki so sploh zelo upogljivi in jih je težko zravnati.
Razvijajo se na dva načina.

Naviti film odmotamo in na zaznamovanih mestih
odrežemo s škarjami posamezne filme ter jih skupno
denemo v posodo z obilo vode, da se nekoliko omehčajo
in zravnajo. Medtem pripravimo v razvijalno skledo
večjo količino razvijala in razvijamo film za filmom.
Paziti moramo, da se filmi v razvijala ne zlepijo ter da
so stalno pokriti s tekočino'. Skledo moramo previdno
gugati in neprestano paziti, da gre vse v redu. Razvi¬
janje je končano, kadar film tudi na drugi strani kaže
razločno temne obrise, ker morajo biti naviti filmi spričo
svoje drobnejše bromosrebrne želatine krepkeje razviti.
Nato jih položimo zopet v posodo z vodo in jih dobro
izperemo.

56

Lahko pa navite filme razvijamo cele, nerazrezane
naenkrat. V tem slučaju držimo film na obeh koncih ter
ga najpoprej vsega zmočimo v vodi, da razvijalo bolj
enakomerno prime. Za prijemanje filmov imamo posebna
d r ž a 1 a , da z rokami preveč ne odrgnemo robov. Naviti
film se lahko razvija tudi v posebni okrogli posodi —
v tako imenovanem razvijalnem aparatu.  Pri
razvijanju teh filmov ne sme biti rdeča luč preblizu, ker

Slika 23.: Skleda za razvijanje filma

je film več časa na zraku in razmeroma dolgo izpostav¬
ljen luči. Povsem razviti filmi se dobro izperejo, v fi-
ksirni kopeli, dobro fiksirajo in nato temeljito izperejo
v čisti vodi. Pri fiksiranju se mora film večkrat previdno
premikati, ker se posamezni deli emulzije radi sprimejo
z zunanjo plastjo filma. Izpiranje filma traja najmanj
2  uri. Ako je film razrezan, pazi, da ostri robovi in ogli
zvitih filmov ne poškodujejo sosednim želatine.

Glede sušenja filmov je pripomniti sledeče. Za po-
spešenja se film ne sme namočiti v alkohol. Za sušenje

57

pa je treba film obesiti najbolje z držalom vred na raz¬
peto vrvico ali drugam, le da prosto visi. Dobro je, ako
ga spodaj obtežimo s tem, da pripnemo nanj kak težji
predmet. Ne smemo pa navitih filmov sušiti na kakršni¬
koli podlagi, ker bi se z njo zlepili. Tudi film v zavitkih
se mora sušiti viseč. Najbolje je, pritrditi jih na razpeto
vrvico s posebnimi držali ali pa z bucikami.

Izgotovljene filmske negative shranimo najbolje v
album ali knjigo, da se ne zvijajo in so stalno vsaj malo
obteženi. Zelo pripravni so posebni albumi s prozornimi
zavitki, kamor se vlagajo filmi.

O nedostatkih negativa.

Sedaj ploščo ali negativ lahko prenesemo na papir.
Vendar preden pričnemo poglavje o izgotovitvi pozitiva,
hočemo še nekoliko premotriti, kakšen sme biti negativ,
o njegovih nedostatkih in njih popravljanju.

Pravilno osvetljena in razvita plošča, ako jo opa¬
zujemo proti luči v vseh podrobnostih in obrisih ter
razmerju med senco in svetlobo, je videti enakomerna
in harmonična. Najjačje luči so krepko črne, globoke
sence pa so skoro stekleno prozorne, vendar se vse po¬
tankosti dobro razločijo. Ker pa ima amater često, zlasti
v začetku, opraviti z dvomljivimi negativi, hočemo v na¬
slednjem opisati, kako je ločiti razne hibe na plošči med
seboj.

Negativ je lahko preveč ali premalo osvetljen, preveč
ali premalo razvit, dalje oster ali medel. So pa tudi še
druge napake, ki pa za začetnika ne pridejo v poštev.
Z ozirom na te hibe ločimo tudi negative v krepke
ali trde, mehke ali medle, tanke ali goste,
plitve ali izrazite in jasne ali zastrte.

58  '

Negativ je trd, ako je razmerje med svetlobo
in senco preveliko. Poleg popolnoma črnih povsem pro¬
zorna polja. Kot vzrok navedemo prekratko osvet¬
litev  pri sorazmerno dolgem razvijanju.  To
trdoto povzroči pa lahko tudi staro razvijalo ali pa pre¬
velika količina bromovega kalija.

Mehek je negativ,  kadar najsvetlejši deli niso
dovolj počrneli. Plošča je sicer dobro uporabna.

Pregosta je plošča,  ako so svetla in pre¬
svetla mesta enakomerno počrnela  in je sploh
neprozorna. Tudi podrobnih obrisov ni mogoče dobro
ločiti.

V obeh slučajih je navadno plošča preveč osvetljena
in preveč razvita. Tak negativ je težko uporaben.

Tanek je negativ,  kadar luči niso dovolj po¬
krite in je vobče spoznati le malo obrisov  v senci.
Osvetljenje je trajalo mnogo premalo  časa. Lahko
tudi, da je bilo razvijalo premrzlo  ali preveč raz¬
redčeno.

Medel je negativ,  ki ima premajhno razno¬
likost med senčnimi in svetlimi točkami. Svetlobe so
rjave  namesto črne; v sencah vidimo sicer vse obrise,
ki pa so motni. Plošča je bila premočno osvet¬
ljen  a ali pa je bilo razvijalo nad normalno temperaturo.

O plitkosti  govorimo pri medli svetlobi posne¬
tega predmeta v nasprotju z bleščečim negativom pri
plastični svetlobi.

Ker je začetniku težko določiti in opredeliti slabo
narejeno ploščo, naj vedno premisli, je li pri razvijanju
slika prihajala hitro ali počasi na dan. Preveč osvet¬
ljene plošče se razvijajo jako brzo in v

59

vseh odtenkih skoro naenkrat,  doeirn pri manj osvet¬
ljenih slika prihaja počasi in plošča potemni prav za prav
le od predolgega razvijanja.

Pogosti pojav je tudi zastrta plošča.  Ves ne¬
gativ je enakomerno ali tudi samo deloma pokrit s sivo
kopren  o ; , pod katero gine slika. Vzroki so prav mnogo¬
številni. Posameznih pa ne bodemo naštevali, omenimo
naj le, da je običajno premalo snažno in premalo na¬
tančno ravnanje povzročilo to hibo. Morda temnica ni
bila dovolj skrbno zagrnjena in je dnevna svetloba pro¬
drla do plošče, ali pa nismo prstov dovolj otrli ali pa je
v razvijalo prišlo kaj natrona. Nadaljnje vzroke lahko
iščemo izven temnice: Stare in pokvarjene plošče; ka¬
mera ali kaseta prepuščata svetlobo, zaprašen objektiv
itd. itd.

Kakor rečeno, vse te nedostatke je dosti lažje z a -
braniti  nego popraviti.  Zato zopet poudarjamo,
da je pri vsakem fotografskem delu neobhodna n a j-
večja pazljivost in vestnost;  kolikor pa se
to delo opravlja v temnici, kar največja snažnost in
natančnost!

Omeniti hočemo samo eno hibo še, ki pa je bolj
tehniškega značaja in je njen vzrok tako zvana o b -
stretnost.  Pri slikah zelo svetlih predmetov s temno
okolico se dogaja, da na najsvetlejšem mestu ni videti
točnih obrisov, ampak je vse megleno daleč v temno
okolico. To zapazimo že pri razvijanju, ker je prizadeti
del neobičajno črn in se dostikrat razteza na večji del
slike. Zlasti je opaziti ta pojav pri slikah temnejših no¬
tranjščin s svetlimi okni, dalje pri posnetkih gorečih
svetiljk,- pri pokrajinah s svetlim nebom itd.

60

Ta pojav nastane zbog odbijanja svetlobe na sledeči
način: svetlobni žarek, ki pade na ploščo, se ne ustavi
na bromosrebrni želatini, temveč prodre na zgornjo ste¬
kleno ploskev, odko.der se odbije pošev skozi steklo na
spodnjo ploskev stekla in od tu zopet nazaj pošev skozi
steklo ter vnovič osvetli bromosrebrno želatino od zadaj,
samo bolj oddaljeno od mesta, kjer je žarek prvotno
prišel do emulzije. Ker pa svetlobni žarek medtem izgubi
nekaj svetilnosti, je drugi odsev slabejši. Čim daljša je
njegova pot, tem manjši je vpliv. Takšen obstretni sijaj
na ven polagoma prehaja v temnejšo okolico in se v
njej izgubi.

Zategadelj moramo zadržati svetlobni žarek, pre¬
den drugič preide do bromosrebrne želatine. To se na¬
pravi na ta način, da se pri izdelovanju plošč uvrsti med
bromosrebrno emulzijo in med steklo tanka rdeče bar¬
vana plast želatine, ki uniči vpliv žarkov. Tako izdelane
plošče se imenujejo brezobstretne in jih je močneje raz¬
vijati, ker so zastran dvojne želatine gostejše.

Izboljšanje negativa.

Splošen nasvet.

Kljub vsej pazljivosti in točnosti pa ni vedno
mogoče doseči briljantnih negativov. Včasih, zlasti pri
posnetkih, ki jih smatramo za važne, pa smo dobili
pomanjkljiv negativ, ki bi ga kazalo izboljšati.

Plošče, ki so bile ali premalo osvetljene ali pa
premalo razvite, moremo v nekih okoliščinah ojačiti s
kemičnim sredstvom, ki se mu pravi jačalo. Meglene
pregoste in prerazvite plošče pa se dajo razredčiti z
razredčevalom.

67

Iz enostavnega razloga, da tudi pri najboljši volji
iz plošče, ki je v eni ali drugi stvari močno pomanjkljiva,
ne moremo napraviti docela dobrega negativa, obeh po¬
stopkov ojačevanja in razredčevanja ne priporočamo,
ker je uspeh vedno negotov in nikdar ni mogoče tako
dobiti sijajnega negativa. Omejimo se samo na skrajno
potrebo. Ako je plošča mnogo premalo osvetljena, je
skoro odveč vsak trud, ker bi bil brezuspešen. Pri sred¬
nje pomanjkljivem osvetljenju se da pomagati, ako
ploščo na poseben način ojačimo.

O j a č e n j e.

Najbolj priporočljiva ojačevala so uran  in s u b 1 i-
m a t. Ojačenje negativa pa se posreči le tedaj, ako je
bila plošča zadosti fiksirana in temeljito izprana. Točno
navodilo o ojačevanju je sicer priloženo vsakemu zavitku
ojačevala, nekaj podatkov pa v naslednjem podajamo:

Ojačevanje s sublimatom  je priporočljivo,
ako je potrebno le malenkostno ojačenje, n. pr. takrat,
kadar ploščo prezgodaj vzamemo iz razvijala. Kemično
je to ojačevalo sestavljeno:

2 g sublimata,

2 g bromkalija,

3—4 kapljice čiste solne kisline in

100 cm 3  vode.

Bodi previden, ker sublimat je hud strup!  V tej
raztopini dobi počrnela plast srebra v emulziji belkasto
barvo; ako naj bo ojačenje samo neznatno, tedaj plošča
ne sme biti toliko časa v tej tekočini, da bi tudi steklena
stran postala bela, temveč jo je treba že poprej vzeti

(2

ven. Najvišja stopnja ojačenja je dosežena, ako je
negativ na obeh straneh in tudi tedaj, če pogledamo
skozenj, belkast. Pazi pa, da plošča ni predolgo v
sublimatni raztopini, ker jo razje.

Ako smo ploščo’ do potrebne stopnje napravili bel¬
kasto, jo najmanj 10 minut dobro peremo in jo nato
položimo v 15 odstotno raztopino natrijevega s u 1 -
fita.  (15 g natr. sulf. in 100 cm :i  vode.) V tej tekočini
negativ polagoma počrni. Kadar se nam zdi, da je ne¬
gativ dovolj gost, ga vzamemo ven in vsaj % ure dobro
izpiramo 1 . Predolgo kopanje v natrijevi kopeli ima za
posledico, da ojačenje zopet oslabi. Močneje počrni ne¬
gativ, ako namesto natrijevega sulfita vzamemo katero¬
koli razvijalo. n

Ojačenje z uranom  pa nam daje še močnejše
kontraste v negativu.

V uranovem ojačevalu postane negativ rdečkasto
rjav in izrazit v svetlobnih in senčnih mestih. Toda težje
je pri tem pogoditi, kedaj je 1  dovolj ojačen, ker ojačenje
ni toliko zgostilno, kakor pri prejšnjem, temveč negativ
v nekih plasteh le močno pordeči. Ojačenja ne smemo
odlašati toliko časa, da bi tudi največje sence postale
rdečkasto rjave.

Ako je negativ zadostno ojačen, se najprej korenito
splakne v vodi, ki postane mastna. Izpiranje traja okroglo
četrt ure, dokler najgloblje sence niso več rumenkaste.
Pri daljšem pranju bi doseženi učinek oslabel.

Z uranom je zato bolje jačiti nego s sublimatom,
ker je potrebna pri prvem le ena raztopina, zato je pa
nekoliko manj trajen od sublimata. Največkrat zadostuje
pri ojačenju z uranom, da črne ali sive srebrne usedline
dobe lahno rjavkast ton. Potrebno pa je za spoznavanje

63

nekoliko vaje, v kar začetnik lahko porabi nekoliko
skvarjenih plošč.

Nadaljnje ojačevalo je bakreno,  ki vsebuje ba¬
krene soli, rdečo lugasto sol in kisli kalij. Negativi po¬
stanejo v bakrenem ojačevalu rdečkasti, vendar ojačenje
se da doseči le prav neznatno, tako da se ne more pri¬
merjati $ sublimatnim ali uranom. Pri ojačenju je zlasti
upoštevati: Tako sublimat kakor tudi uranov nitrat sta
zelo huda strupa in se dobita samo z oblastvenim do¬
voljenjem.

Temeljito fiksiranje in izpiranje je prvi pogoj za po¬
srečeno jačenje.

Največja snažnost ne samo pri posodah in skledah,
temveč pazi tudi na čiste roke, katere si poprej dobro
umij!

Skleda se med ojačevanjem nalahno guglje.

Trde in goste plošče, pri katerih so obrisi zakriti v
neprodorno črno emulzijo, moremo izboljšati, ako jih
razredčimo ali oslabimo.  Take plošče so bile ali preveč
osvetljene ali pa premočno razvite. Nekatere kemične
spojine imajo namreč lastnost, da počrnelo srebrasto
usedlino zopet raztope oz. razkroje, da postane redkejša
in prozornejša. S tem se tudi omilijo močni kontrasti
med sencami in lučmi. Pri razredčevanju lahko posto¬
pamo na dva načina; bodisi razredčimo negativ z r d e č o
lugasto soljo  (Ferrociankalij) ali pa z amoni¬
jevim persulfatom.  Kakor pri ojačevanju, je treba
tudi pri razredčevanju upoštevati, da je plošča dovolj
fiksirana ter izprana, ako hočemo uspeti.

Najobičajnejše je ferociankalijevo oslabljevalo ali
razredčevalo, ki sestoji iz enega dela 5 odstotne lužne
soli in 2 delov čiste natronove raztopine (1 : 5). Sestavina

64

ni trajna, le posamezne prvine zase lahko hranimo v
temnem prostoru.

Negativ položimo tedaj v tako tekočino, z emulzijo
navzgor in skledo gugljemo kakor pri razvijanju. Že po
nekaj sekundah postaja negativ svetlejši. Ves čas mo¬
ramo ogledovati ploščo proti svetlobi in jo takoj dati v
vodo, čim so najmočnejše sence postale svetlejše. Plošča
se nato izpira kakor po fiksiranju. Ako je bil negativ
zelo gost, se mora često po oslabljenju ojačiti z uranovim
ojačevalom, seveda potem ko je plošča dodobra izprana.

Z amonijevim persulfatom  slabimo, kadar
je negativ v svojih sencah stekleno prozoren, luči pa
preveč počrnele. To se dogaja najčešče pri pokrajinah
z nebom in oblaki. Ploščo položimo v sveže pripravljeno
3 odstotno raztopino amonijevega persulfata, ki oslabi le
najgostejše dele negativa. Kadar so ti gosti deli slike
postali svetlejši do zaželjene gostote, položimo ploščo
v navadno kislo fiksirno kopel ali v raztopino natrijevega
sulfita, da oslabljenje takoj prekinemo. V vodi namreč bi
se proces slabitve nadaljeval. V fiksirni kopeli zadostuje
5 minut, nakar ploščo vsaj 2 uri izpiramo in nato posu¬
šimo. Slabljenje z amonijevim persulfatom se najbolje
posreči, ako ne damo, da bi se plošča najprej posušila,
ampak še mokro, seveda dobro izprano ploščo peremo
v oslabljevalu.

Retuširanje negativa.

Negativ pa ima lahko še druge napake, katerih do
sedaj še nismo omenili. Ako ga opazujemo proti svetlobi,
vidimo pogosto drobne pegice ali točke, ki so ali svetle
ali pa črne. Tudi se primeri, da je videti na plošči cele

65

Praske v emulziji. Izpravljanje takih napak se imenuje
r e t u š i r a n j e. Omenimo naj le še, da taki ncdostatki
nastanejo cesto po nepazljivosti pri vlaganju v kaseto ali
pa pozneje pri razvijanju. Zadostuje, da se plošče drži
drobna smet, pa tisto mesto ni osvetljeno in v negativu
dobimo prozorno piko. Zato je treba ploščo, preden se
vloži v kaseto, dobro pregledati in očistiti. Enako nastane
v negativu pega, ako pri razvijanju plošče -nisi položil v
skledo pravilno ter so se na plošči napravili drobni
mehurčki.

Kdor hoče torej te nedostatke odpraviti, ploščo re-
tušira. Plošča se položi tako, da dobiva svetlobo od spo¬
daj, najbolje na nalašč zato izdelano ret u širno sto¬
jalo.  Retušira se'lahko na emulziji ali pa na drugi strani,
na steklu. Prosojne pege, pike ali praske se z jako drob¬
nim, ostrim čopičem  izpolnijo s tušem ali temno
sepijo. S konico čopiča delamo drobne pike in točno
pazimo na obrise. Čopič je komaj malo moker in barva
ne sme biti temnejša od okolice. Ako so taki madeži na
obrazu, mora biti barva prav neznatno temna. Za take
primere lahko porabljamo tudi svinčnik,  srednje trd
in zelo šilast. S svinčnikom delamo na zadevnih mestih
prav nalahno zavojile črte ali pa samo pike toliko časa,
da dobimo gostoto, ki se sklada z najbližjo okolico na
plošči. Čim nežnejše so črte ali pike; tem laže dosežemo
enakomernost, a tem težavnejše je delo. Ako pa ne za¬
dostuje enkratno retuširanje, moramo istotako nalahno
črtkanje ponoviti, dokler nismo dosegli enakomernosti.

To delo pa je silo težavno in zahteva mnogo vaje
in še več potrpežljivosti. Umetnost retuširanja obstoji
namreč v tem. da z nanašanjem grafita ali barve na po¬
škodovano mesto v plošči madeža ne zvečamo ter da

66

zadenemo enako stopnjo gostote. Ost čopiča se na emul¬
ziji ne sme upogniti, sicer bo točka še večja.

Večje stekleno prozorne ploskve lahko zgostimo na
ta način, da na stekleno stran plošče nanesemo karmi-
naste barve. Še drug' način za zgostitev večjih ploskev je
ta, da na vso ploščo na steklo nalijemo enakomerno plast
motnega laka,  ki se takoj posuši. Nato pa na onih
mestih, ki so preveč gosta, z nožem izstržemo lak raz
steklo. Na ta način gostoto celotne plošče dokaj izena¬
čimo. To je zlasti priporočljivo za pokrajine, pri katerih
je ospredje močno svetlejše kot ozadje odnosno kot nebo
in oblaki.

Tudi lahko na stekleno stran plošče nalepimo zelo
prozoren bel papir, na katerega s svinčnikom nanesemo
potrebno okrepitev prozornih lis ali ploskev.

Za vsakršno retušo pa je, kot rečeno, potrebno mnogo
vaje. Dobra retuša nikakor ne sme biti vsiljiva; bolje
sploh ne retuširati. Na vsak način pa je pri vsakršnem
popravljanju negativa potrebna skrajna premišljenost in
opreznost. Začetnik pa naj si dobro zapomni, da je nepri¬
merno lažje s potrebno pazljivostjo in vestnostjo doseči
brezhiben negativ, kakor pa pomanjkljivega kakorkoli
izboljšati!

Splošne opombe.

Preden preidemo k nadaljnjemu poglavju, hočemo tu
še enkrat opozoriti začetnika na temeljne zahteve pri
izgotavljanju negativa.

Posode morajo biti vedno skrbno zbrisane in točno
opredeljene za posamezne kemikalije. Isto tako tudi
sklede. Da jih ne zamenjamo, je dobro imeti na stekle¬
nicah in skledah znamenja ali napise. Zlasti pred natrijem

67

je potrebna skrajna pazljivost, ker se taki madeži ne
dado zlepa odstraniti. Zato: po uporabi izprazni vse
sklede in temeljito očisti. Ako kemikalije dolgo časa stoje
odprte na zraku, se brezpogojno skvarijo.

Prsti morajo biti vedno snažni! Po vsakem dotiku s
katerokoli raztopino, jih najprej v vodi umij in trdo
obriši!

Že takoj izpočetka se privadi na čisto in snažno
delo. S tem obvaruješ mizo, stole, tla in obleko pred
poškodbami in obenem prihraniš mnogo fotografskega
materijala, ki bi se ti sicer spridil. Plošče, papirje, kemi¬
kalije imej shranjene na suhem, zračnem prostoru in jih
ne puščaj razmetanih po temnici!

Kdor hoče torej z resnim delom v kratkem doseči
zadovoljive uspehe, naj predvsem dela počasi in s pre¬
udarkom, obenem pa upošteva dane nasvete glede snaž¬
nosti in vestnosti vobče.

Glede na to, da je proces razvijanja plošče za foto¬
grafa amaterja najvažnejši in tudi najzanimivejši, naj se
vsakdo s potrebno vnemo poglobi v delo in prva raz¬
očaranja in težave bodo v kratkem času premagana z
zbranimi izkušnjami.

68

IV. DEL.

Kako nastane pozitiv.

Način, kako iz negativa dobimo pozitivno sliko ali
pozitiv, je po svojem bistvu sličen prvotnemu procesu
osvetljenja plošče; z ozirom na delo samo pa je spre¬
memba negativa v pozitiv neprimerno lažja, zlasti ako je
naš negativ brezhiben.

V negativu so sence in luči v obratnem stanju in
poleg tega je vsa slika obrnjena, ako gledaš ploščo s
strani, kjer je emulzija. Da dobimo pravilno, posnetemu
predmetu podobno sliko, položimo na negativ — emulzijo
na emulzijo — poseben s klorovim srebrom prepariran
papir, ki ima lastnost, da na svetlobi potemni. Torej;
klorosrebrni papir potemni tam, kjer je prodrla svetloba
skozi prozorno ploščo; na neprozornih oz. malo prosoj¬
nih mestih pa ostane bel. Ta proces se imenuje pozi¬
tivni ali kopirni proces.  Običajno kopiramo na
papir, vendar je mogoče napraviti tudi druge snovi ob¬
čutljive.

Navadni fotografski papirji imajo svojstvo, da pri
dnevni luči potemne oz. vidoma počrne, dočim drugi le
pod nekimi vplivi. Tako razločujemo: kopirni papir,
ki na svetlobi vidno počrni in r a z v i j a 1 n i papir,
ki postane temen šele, kadar ga denemo v razvijalo. Ko¬
pirni papirji so manj občutljivi in potrebujejo jako močnih
svetlobnih učinkov, dočim so razvijalni močno dovzetni

69

in zadostuje preprosta umetna svetloba navadne sve-
tiljke, da dovolj osvetli papir.

Kopirni papirji so zato pripravni, ker se vse delo
vrši pri dnevni luči in je na njih mogoče opazovati ter
nadzirati kopiranje. Stanovitni so pa le kratko dobo, ker
po par mesecih oblede, dočim razvijalni papirji vzdrže
neomejeno stanovitnost, a z njimi se dela le v temnici.

Najvažnejši pripomoček za kopiranje je kopirni
okvir,  kamor se položi plošča z emulzijo navzgor in na

ploščo papir. Pokrov, ki ga pritiska na papir posebna
vzmet, je dvodelen, da moremo opazovati kopiranje ene
polovice, ne da pri tem premaknemo papir ali ploščo.
Kopirni okvirji so v rabi tudi taki, pri katerih je posebna
steklena plošča, da se na to polože lahko negativi raznih
velikosti. Kopiranje pa se vrši takole:

Kopirni papirji.

Kopiranje.

Najprej na negativu stekleno stran dobro očistimo,
ker nečistoča povzroča madeže na sliki. Tudi okvirno

70

steklo, ako je na okviru, očistimo skrbno. Sedaj položimo
ploščo z emulzijo navzgor v okvir in nanjo fotografski
kopirni okvir tako, da se emulziji dotikata. Nato z eno
roko tiščimo papir, da se ne premakne, a z drugo vsta¬
vimo pokrov in vzmeti zapremo. Z emulzijo namazana
stran papirja se spozna po tem, da se na tej strani papir
blešči, ali ako je papir medel, da je videti rumenkast ter
se nekoliko upogiba navznoter. Ne dotikaj pa se papirja,
ker se bo sicer poznalo na sliki. Seveda morata biti papir

Slika 25.: Kopirni okvir

kakor tudi negativ popolnoma suha. Ko je okvir zaprt,
ga postavi tako, da ga obseva raztresena toda enako¬
merna svetloba, pokonci ali pošev. Zdaj pa zdaj nadzoruj
kopiranje s tem, da vzameš okvir in ga v senci — naj¬
bolje v senčnem kotu sobe na pol odpreš ter privzdigneš
papir. Paziti pa je, da se pri tem papir ne premakne,
ker bi dobili na ta način dvojne obrise. Preden prijemaš
papir, si temeljito osnaži in otri prste.

Kopirati je toliko časa, da je slika temnejša, nego jo
hočemo imeti, ko bo izdelana. Najgloblje sence so tedaj
dobile že bronast sijaj, medtem ko so najsvetlejši deli

71

slike že prilično krepki. Močnejše kopiranje je potrebno
zategadelj, ker v kopelih znatno izgubi na krepkosti. Če
torej pri nadziranju kopiranja vidimo, da je kopija še
prešibka, zapremo okvir nazaj in ga zopet položimo na
prejšnje mesto. Z nekoliko vaje bo tudi začetnik v krat¬
kem času presodil pravilno stopnjo kopiranja.

Ako hočemo brzo kopirati, obrnemo kopirni okvir
proti solncu, toda ta način ni priporočljiv, ker s tem do¬
bimo preveč izrazite sence. Priporoča pa se na solncu
kopirati prav trde negative, ki na ta način dajo mehke
slike. Pri kopiranju moremo s pomočjo posebnih vinjet
dobiti tako sliko, da se proti robovom enakomerno iz¬
gublja v belo. Tako vinjeto položimo zunaj okvira na
sliko in čim bolj je vinjeta oddaljena od okvira, tem
nežnejši je prehod. Ali kopirati se mora le pri raztreseni
svetlobi.

Pri kopiranju se uporabljajo nadalje razne vrste iz¬
rezkov kakor ovalni, okrogli, oglati itd., kar zavisi od
slike odnosno od njene velikosti.

Kadar se del slike kopira prehitro, drugi temnejši
deli pa prepočasi, tedaj z zakrivanjem prvega kopiranje
lahko izenačimo. Za zakrivanje uporabljamo kos papirja
ali lepenke, katero držimo oziroma nalahno premikamo
v razdalji vsaj četrt metra pred ploščo. Paziti pa je, da
s tem ne napravimo preostro odrezane slike.

Po končanem kopiranju vzamemo papir iz okvira
in ga položimo v skledo, ki smo si jo v ta namen že
poprej pripravili. V skledo nalijemo raztopino ž v e -
plenokislega natrija  (fiksirnatron). Lepše pa so
slike, ako jih najprej kopljemo v tako zvani zlati
kopeli,  kjer dobe znani fotografski ton, ki ostane tudi
trajnejši. V tej kopeli slika hitro zadobiva pravi ton ter

72

moramo to kopel takoj prekiniti, ko vidimo, da smo to
dosegli. Nato sliko v vodi izperemo in jo denemo v
f i k s i r n o kopel,  ki jo šele prav utrdi. V tej kopeli
držimo sliko 10 — 20 minut, nakar jo korenito izpiramo
v čisti vodi — najmanj 2 uri. Naposled sliko s filtrirnim
papirjem ali še bolje z mehko cunjico obrišemo in po¬
sušimo.

Kopirano sliko pa tudi lahko istočasno tenjimo in
fiksiramo, kar gre tudi hitreje, ker rabimo samo eno
kopel. Močno kopirane papirje položimo takoj v fiksirno
kopel, ki sestoji iz raztopine natrona in zlate soli poleg
svinčene soli. Ta raztopina se dobi že pripravljena za
uporabo, ker je sestavljanje združeno z raznimi nepri-
likami. Imenujemo jo t e n j i 1 n o - f i k s i r n o kopel.
Tudi tu je vzeti za podlago temperaturo 16 — 18" C.
Skleda, v kateri hočemo tenjiti kopije, naj ne bo na pre¬
hudi svetlobi, najbolje v senčnem kotu sobe, ali sploh
kakem temnejšem prostoru, kamor ne prodre solnce.
Papir z emulzijo navzgor položimo v kopel tako, da je
ves v hipu v tekočini. Skleda se mora ves čas gugati!
Spremembo na sliki opazimo takoj; postaja vedno svet¬
lejša, najprej rumenkastorjava, kmalu pa preide v rjav-
kasto-vijoletno in končno v temnomodro. Ysa sprememba
traja največ % ure.

Ko je slika dosegla pravilen ton ali barvno somerje,
jo temeljito oplahnemo in denemo v skledo z vodo, kjer
naj se izpira  vsaj eno uro; vodo pri tem izmenjamo
vsaj vsake četrt ure. Dobro izprano sliko z mehko cu¬
njico ali filtrirnim papirjem previdno obrišemo in jo po¬
sušimo. Najbolje je sliko obesiti, lahko pa jo tudi polo¬
žimo. Pri sušenju se papir zvija in ga je treba izravnati,
n. pr. v knjigi, ter obtežiti za nekaj ur.

73

Sliko je treba še obrezati,  kar se najbolje na¬
pravi z obrezovalnim peresom  ali s škarjami
za papir. Pri prirezovanju nam dobro služijo posebne
steklene plošče,  ob katerih vlečemo držalo s
peresom.

Nadalje sliko nalepimo  s posebnim lepilom na
karton, v album ali kamorkoli. Za sušenje in lepljenje
slik na lepenko so posebni aparati, ki pa za amaterja
niso praktičnega pomena. Omenimo naj le toliko, da je

Slika 26.: Steklo za obrezovanje Slika 27.: Obrezovalno pero

jako važno poglavje o končni priredbi slike; kajti foto¬
grafija z okusnim robom in v prikladni obliki snažno
nalepljena na trd papir ali v album učinkuje neprimerno
lepše, nego pa površna kopija brez vsakršne lične zu¬
nanje oblike. Ker pa je to odvisno od posameznikovega
okusa, je začetniku dano obilo prilike, da se vežba in
poglablja v študij lepih zgledov, ter s tem pridobiva pre¬
potreben estetski nazor in oblikuje svoj okus.

V tem poglavju naj omenimo še posebno vrsto ko¬
pirnih papirjev, tako imenovani s a m o t e n j i 1 n i p a -

74

pirji  (Cellofix). Izdelani so tako, da že sami vsebujejo
določeno množino zlate in svinčene soli. Kopljemo jih
tedaj le v navadni f i k s i r n i kopeli.  Ko dosežejo pri¬
meren ton, so slike narejene. Glede izpiranja velja isto
kakor pri prej omenjenih. Lahko pa te papirje po kopi¬
ranju kopljemo v raztopini navadne kuhinjske
soli  in nato v fiksirni kopeli. Postopek je isti kakor pri
prejšnjih. Pripominjamo samo še, da je v vsakem zavitku
priloženo natančno navodilo, ki bo začetniku jako dobro¬
došlo.

Opravilo s kopirnimi papirji pa vzame amaterju
mnogo časa in je često premučno čakati na potrebno
dnevno svetlobo; poleg tega so slike na kopirnem papirju
manj stanovitne. Zato je amaterju mnogo ljubši razvijalni
papir, ki se mora sicer opravljati v temnici, a je delo z
njim vrlo enostavno in so slike tudi bolj uporabljive;
poleg tega pa je še neprimerno bolj stanoviten in vzdržljiv.

Razvijalni papirji.

Razvijalni papirji  so v svojem bistvu enaki
fotografskim ploščam in se razvijajo na popolnoma enak
način. Imamo dve vrsti teh papirjev, in sicer brom o-
srebrne in klorobromosrebrne  (na plinsko
luč). Prvi so močno, drugi znatno manj občutljivi. Pri
obeh vrstah je na posebnem papirju na eni strani drobna
plast želatine, koje površina je lahko svetla ali medla
oziroma gladka ali hrapava.

Bromosrebnii papir  je zelo občutljiv in se sme rabiti
le v temnici, toda zadostuje svetlordeča luč. Z njim se
dosežejo rjavkasto črne, sivkasto-rjave, rdečkaste in
zelenkaste kopije. Osvetlitev traja kvečjemu par sekund,

75

zatorej je ta papir zlasti primeren za povečanje.
Tista stran papirja, na kateri je namazana želatina, se
spozna po tem, da se papir na znotraj zvija, in ako ga
potipamo, čutimo, da se tam papir lepi. Kopiranje
se vrši na podoben način kot pri kopirnih papirjih. Na
medlo stran plošče položimo papir tako, da se z želatino
dotika negativa, katerega smo že poprej vložili v okvir.
Za osvetljevanje zadostuje navadna petrolejka ali elek¬
trična žarnica. Dnevna svetloba je za te vrste papirja
premočna. Kopirni okvir se postavi približno pol metra
od luči in se pokrije z lepenko. Nato jo odmaknemo in
pazimo, da ne pada na ploščo nobena senca. Osvetlitev
traja pri normalnem negativu 1 do 6 sekund. Natančno
ni tega mogoče vnaprej določiti, ker je to odvisno od
gostote posameznega negativa. Da pa ne pokvarimo
preveč papirja, poskušamo najprej na ozkih papirnih tra¬
kovih, ki smo si jih v ta namen narezali. Ako vidimo,
da je na pr. 3 sekunde premalo, osvetlimo naslednji trak
5 sekund; to se ponavlja toliko časa, da dobimo pravilni
čas za dotično ploščo, in si ga napišemo. Nato je vložiti
v okvir cel papir in ga postaviti na isto^mesto, ter ga
.pri enaki svetlobi enak čas osvetljujemo. Ako je del slike
preteman, ga pri kopiranju zasenčimo s papirjem, toda
ne preblizu, ali pa okvir položimo napošev, da je svetlejša
stran plošče nekoliko bolj oddaljena od luči nego druga,
temnejša.

Razvijanje  osvetljenega papirja se, kakor rečeno,
nadaljuje pri svetlordeči luči v temnici. V določeno
skledo smo nalili dovolj razvijala, v katerega denemo
papir tako, da je hipoma ves v tekočini. Slučajno nastale
otočke ali mehurčke nemudoma s prsti odstranimo. Pra¬
vilno osvetljena slika se prične kazati že po nekoliko

76

sekundah. Skledo živahno gugljemo, da se razvijalo
enakomerno razliva po papirju. Dobro je tudi, ako se
papir, preden pride v razvijalo, zmoči v vodi, da se s
tem izognemo vsem napakam, ki bi sicer lahko nastale.

Za razvijanje je uporabljivo vsako razvijalo,
ki je primerno za plošče. Posebno je priporočljivo raz¬
vijalo Mctol-Hydrochinon ali pa Satrapol, ki je približno
enako sestavljeno. Kdor pa si sestavlja kemikalije sam,
naj uporablja spredaj opisano razvijalo ABC.  Razvijanje
pa mora biti najkasneje v 5 minutah dovršeno, da ohra¬
nijo slike jasne in čiste beline. Temperaturo razvijala
je držati okoli 18" C. Hladnejša tekočina učinkuje počasi.
Opomnim naj še, da preveč bromovega kalija povzroči
nelepe zelenkaste kopije. Prozorni negativi se osvetlju¬
jejo kratko, a se krepko razvijejo. Trdi negativi pa se
močneje osvetljujejo in razvijajo v nekoliko razredčenem
razvijalu. Ker se slika pojavi mnogo hitreje kakor pri
plošči, je treba dobro paziti!

Ako je razvijanje dospelo do potrebne stopnje/ne¬
mudoma vzamemo papir iz razvijala, ga dobro izperemo
v čisti vodi ter denemo v f i k s i r n o kopel,  kakor
pri ploščah. Sveže razvijalo daje lepše slike, zato ne
štedi z njim. Pri fiksiranju slika še za spoznanje po¬
temni, uvažuj to pri razvijanju.

V fiksiraj kopeli ostane papir vsaj ] 4 ure s sliko
obrnjen navzdol. Važno je. da se tekočina v skledi med
fiksiranjem često plajha, ker se s tem izogneš nečistim
robovom in pogosto tudi drugim nedostatkom. Fiksirne
kopeli ne uporabljaj stare, ker škoduje drobni bromo-
srebrni želatini.

Izpiranje in sušenje  se vrši na enak način
kakor pri kopirnih okvirih. Potrebna je le skrajna snaž-

77

nost in natančnost, pa bodeš imel čiste in jasne slike.
Tudi pri teh papirjih dobiš v zavitku natančna navodila
in važne opombe.

Klorobromosrebrni papirji  so znatno manj občutljivi
od prejšnjih in imajo zategadelj prednost, da jih je laže
osvetljevati, pri delu pa zadostuje, ako imamo v temnici
rumeno luč,  ki temu papirju prav nič ne škoduje.

V kopirni okvir lahko vlagamo ne samo pri rumeni
luči, temveč tudi v senci navadne luči ali celo pri dnevni
svetlobi, ako delamo v popolni senci. Klorobromosrebrni
papir je mnogo m a n j občutljiv kot bromosrebrni, po¬
temtakem je dobro uporabljati za osvetljevanje moč¬
nejši svetlobni vir,  sicer bi trajalo predolgo.
Zatorej osvetljujemo lahko tudi na dnevni svetlobi, ven¬
dar v tem primeru ne več ko par sekund. Kjer je na
razpolago električna luč, traja osvetljenje v oddaljenosti
okrog 25 cm 10 do 20 sekund, kar je odvisno od gostote
negativa. Na vsak način pravi čas preizkusimo na pa¬
pirnih trakovih, ker bi sicer pokvarili mnogo materijala.
Med najboljše klorobromosrebrne papirje štejemo razne
vrste: Mimosa, Satrap, Kodak, Gevaert itd. Po svojih
posebnostih zaznamujejo posamezne znamke najrazno-
vrstnejše serije, tako gladke, 'hrapave, svetle, medle,
dalje normalne, mehke, trde itd. Od vseh teh vrst se dobe
tudi razglednice, ki so po svoji prikupni in pripravni
obliki amaterjem najbolj priljubljene. V splošnem pa se
je ravnati po navodilih, ki so papirju itak priložena.

Ko smo dognali pravilno osvetlitev, vložimo v ko¬
pirni okvir izrezek oblike, kakršno želimo sliko, in nanj
položimo papir. Osvetlimo pa po že opisanem načinu.
Nato v navadnem razvijalu sliko razvijamo. Kako se
papir devlje v razvijalo, smo že povedali. Skledo med

78

razvijanjem pridno gugljemo, da v sliki ne nastanejo
madeži. Ako smo osvetlili pravilno, prične slika prihajati
že po nekoliko sekundah, vse razvijanje pa traja 1—2
minuti. Sliko nato izperemo,  da ustavimo nadaljnje
razvijanje in jo po’tem denemo v fiksirno kopel.

Da zelo hitro razvijanje brzo ustavimo, priredimo
še eno kopel, sestoječo iz 100 cm 3  vode in okrog 2 cm 3
ocetne kisline. V tej raztopini se razvijanje trenotno
ustavi  in v splošnem slika zadobi zelo čiste beline.
Po eni minuti to kopel prekinemo, sliko operemo in
nadaljujemo s fiksiranjem. Fiksiranje in nadaljnje delo,
to je izpiranje v vodi, sušenje  ter drugo, je
kakor pri bromosrebrnih papirjih.

Ob normalnem osvetljen ju in razvijanju se dobe pri
večini klorobromosrebrnih papirjih modrikasto-črne ko¬
pije. Obilo osvetljenje in razredčeno razvijalo dajeta
topel ton, temnorjave slike pa nastajajo, ako uporabljamo,
razvijalo posebne znamke, kakor Ranol, Platinol itd. V
splošnem pa so klorobromosrebrni papirji zelo različni,
kolikor se tiče občutljivosti in tonov; potrebno je zato,
da se na posamezno vrsto papirja privadimo.

Sprememba navadnega sivega tona
fotografij, izdelanih na bromo- ali klorobromosrebrni
papir, v drug ton je večkrat prav zaželjena in ni niti
težka. Izvrši se potem, ko je kopija dobro izfiksirana in
do konca oprana. Treba je le kemično vplivati na sre¬
brno usedlino. Na ta način lahko dobimo rjave, rdečkaste
ali modre tone, ki nekatere vrste slik neprimerno po¬
vzdignejo. Pri tem procesu je pa temeljni pogoj, da je
kopija prav dobro fiksirana in kar najbolj izprana. Kakor
smo pri klorobromosrebrnem papirju rabili v temnici ves
čas rumeno luč, tako moremo opraviti tenjenje že pri

79

močno zasenčeni dnevni svetlobi ali pa pri navadni umet¬
ni luči. Natančen postopek je itak priložen pri dotičnem
fabrikatu; tega navodila se je strogo držati. Dobijo se
že pripravljene razne vrste tenjilnih kemikalij, ki naj se
po navodilu razredčijo. Pokrajinske slike, zlasti še
zimske pokrajine neprimerno pridobe, ako jih z uspehom
tenjimo rdečkasto, rjavo, odnosno modro. To delo je
osobito hvaležno amaterju; kajti neprecenljiv užitek si
pripravi, ako se mu posreči pri tej ali oni sliki zadeti
pravo barvo, in ne moreš si misliti lepšega okrasa v
stanovanju kakor taka podoba.

Kakor pri ploščah, imamo tudi tu retuširanje pozi¬
tiva.  V prvi vrsti uporabljamo retušo za pokritje raznih
peg in madežev, ki so nastali ali pri kopiranju, odnosno
razvijanju, ali pa izvirajo še iz negativa. Zato nam služijo
a k v a r e 1 n e barve  in koničast čopič s prožno ostjo.
Dobe se tudi posebne retušne barve  kakor tudi
barvni svinčniki raznih odtenkov. S čopičem, ki smo ga
nalahno namočili v priležno barvo, delamo na dotičnem
mestu drobne pike. Zahteva pa se tudi tu precej vaje in
spretnosti; kajti retuša mora ostati v sliki skrita in ne
sme bosti v oči. Izurjeno oko bo kmalu spoznalo, katera
mesta v sliki je potreba prekriti in koliko.

Do popolne slike je samo še korak, ki pa je sam
na sebi za amaterja zelo važen. Treba je namreč dolo¬
čiti še pravilen izrez  iz vse slike ali format
prirezati. Oblika plošče često zavede amaterja, da skuša
dobiti čim več na ploščo in potem prav nerad od slike.
kaj žrtvuje. Vsako sliko moraš na vseh straneh in v
vseh mogočih oblikah opazovati, da je celotni vtis zares
skladen in soglasen. Ta točka se navadno premalo upo¬
števa. Dostikrat dobimo poleg glavnega na ploščo tudi

80

postranske predmete, ker smo vezani na običajno obliko
plošč. Tu je treba torej vse nebistveno izločiti in neusmi-
t  ljeno manjšati. Nič zato, ako dobimo na ta način manjšo
sliko; saj ni nikjer zapisano, da bi morale biti vse slike
;  v velikosti plošč.

Ako smo na ploščo dobili preveč ospredja ali preveč
neba, nas rešijo le škarje. Preden pa pridejo na vrsto,
poskušamo s papirjem vtise raznih oblik tako, da neke
dele slike zakrivamo. V ta namen si prikrojiš iz lepenke
dve pravokotni ravnili in z njima po mili volji zagrinjaš
robove ter primerjaš posamezne dojme med seboj. Ne
velikost, temveč harmonična oblika napravi učinkovito
sliko.

Naposled naj omenim še dejstvo, da je končni vtis
odvisen tudi od tega, kje in kako je slika nalepljena
oziroma pritrjena.  Podlaga naj bo ubrana s sliko,
ne prežive, kričeče barve, in slika ne izgreši prave svoje
veljave. Učinek se lahko zveča s tem, da se na podlogo
nalepi še drug nevtralen papir, ki pa le z ozkim robom
gleda izpod slike. V albumih in zbirkah z raznobarvnim
papirjem je slike urediti tako, da na isti strani prilepljene
slike tvorijo prav tako harmonično celoto, seveda ne v
simetriji, marveč v- svojem notranjem bistvu.

6

81

V. DEL.

Svetlobni filter in njega uporaba.

Amater, ki mu je do tega, da bodo njegove slike
v resnici ustrezale vsaj približno barvnim vrednotam
posnetih pokrajin, notranjščin, cvetic itd., ne bo mogel
uspešno delovati brez rumenega svetlobnega fil¬
tra.  Tudi pri barvno občutljivih ploščah prevladuje še
vpliv modre barve; treba je torej vpliv teh višnjevih
žarkov zmanjšati, kar se doseže s tem, da pred objektiv
denemo rumeno steklo, na katerem se ti svetlobni žarki
vsaj deloma zadrže. Ostali žarki, kakor zeleni, rdeči in
rumeni pa nemoteno učinkujejo tudi skozi to žolto steklo.

V prodaji dobimo posebno izdelane svetlobne filtre
raznih kakovosti. Svetle, temnejše in prav temne. Amater
izbere navadno srednje močan  filter, ki mu služi
potem pri raznovrstnih posnetkih. Ni pa vsake stvari
mogoče posneti s filtrom; kajti upoštevati je treba, da
se posrečijo zgolj oni posnetki, pri katerih med lučjo in
senco ni prevelike razlike. Zelo je priporočati uporabo
filtra pri morskih posnetkih, dalje pri zimskih in planin¬
skih pokrajinah itd., vobče torej tam, kjer imamo obilo
bele in modre barve, oziroma, kjer je mnogo svetlobe
in solnca.

Jako prikladni so svetlobni filtri »Agfa«, poudariti
pa je treba, da je pri posnetkih s filtrom uporabljati iz¬
ključno barvočutne plošče! Osvetljevanje se zaradi filtra

82

nekoliko zavleče, kar zavisi od njegove gostote. Pri
srednje temnih filtrih si moramo zapomniti, da se osvet¬
litev podaljša za 3—4 krat. Svetlobni filter se pritrdi
spredaj na objektiv s posebnim držalom, ki se dobiva
skupno s filtrom. Upoštevati pa je treba, da uravna¬
vanje slike izvršimo s filtrom,  enako tudi
določitev zaslonke. Svetlobni filter nam bistveno pripo¬
more do slik, ki so v pravem barvnem razmerju s pred¬
metom posnetka in je zato amaterju njegovo uporabo
le priporočati.

6 *

83

VI. DEL.

O povečanju.

Amater, ki je v fotografski umetnosti že prebil prve
težkoče in ima med svojimi negativi marsikaj lepega,
si bode gotovo želel te slike v povečani obliki;
kajti pri povečanju pridejo šele posamezne vrline in po¬
tankosti prav do veljave. Slike velikih oblik pa se s
pridom uporabljajo kot sobni okrasek ter imajo kot take
trajno vrednost. Zato je povečanje za izurjenega ama¬
terja skoro neobhodno potrebno.

Za povečanje je potreben poseben povečevalni apa¬
rat, kajti oblike amaterskih kamer se v pretežni večini
sučejo okrog znanih velikosti 6 X 9 do 10 X 15. Vsako
tako sliko pa s povečevalnim aparatom lahko zvečamo
najmanj na 13 X 18 in preko 24 X 30 do vprav znatno
velikih formatov. Povečanje samo pa ni niti težko izved¬
ljivo niti drago. Zlasti še, ako ima naša kamera dobro
optiko in dvojni izteg. Kot mero optike vzamemo dober
dvojni anastigmat. Zaradi tega je na to okoliščino misliti
že pri prvotnem nakupu aparata.

Povečanje se lahko vrši na več načinov, bodisi da
razširimo negativ sam, iz katerega napravimo na običajen
način kopije, ali pa da s svojega negativa neposredno
povečamo na določeno veliko obliko na papir. Na drugi
strani pa razločujemo povečanje pri d n e v n i 1 u č i ter
z umetno lučjo.

M

Od navedenih načinov hočemo opisati le one, ki pri¬
dejo za amaterja v prvi vrsti v poštev in pa kojih delo
ni preveč težavno. V mislih imamo direktno povečanje
pri dnevni in umetni luči. Za povečanje pri dnevni svet¬
lobi služi  aparat, čigar uporaba je vrlo enostavna. Se¬
stoji iz zoženega lesenega zaboja, v čigar ožjem koncu
je posebna kaseta za negativ, na širšem koncu pa se
nahaja plošča, na katero pritrdimo bromosrebrni
papir  v določeni velikosti. V sredini pa je vdelan na

Slika 28.: Povečevalnik na dnevno svetlobo

posebni deski objektiv, ki prenaša svetlobo skozi nega¬
tiv na papir. Ko smo vložili ploščo in papir, seveda v
temnici, nastavimo ves aparat proti dnevni svetlobi ter
osvetljujemo s pritiskom na poseben mehanizem, in s
tem odpremo objektiv. Po osvetljenju objektiv zopet za¬
premo. Osvetljenje traja pri normalnem negativu 1—5
minut, kar je odvisno od jakosti dnevne svetlobe in od
svetlobne jakosti objektiva. Natančen čas doženemo s
poskusom na papirne trakove. Med osvetljevanjem mora

aparat stati  nepremično.  Razvijanje in vse nadaljnje
delo se vrši tako, kakor smo to opisali pri bromosrebrnih
papirjih. Pri povečanju s tem aparatom pa smo vezani na
obliko, ki jo ima aparat in ki ne sega preko 18 X 24 cm.

Da pa smo pri povečanju neodvisni od oblike, se
poslužimo projekcijskega aparata,  pri katerem je v rabi
kot svetlobni vir močna električna luč. Uporablja pa se
lahko tudi plinska ali petrolejska svetiljka. Nekatere
vrste teh aparatov so zgrajene tako, da se pri njih more

Slika 29.: Povečevalni aparat

s pridom uporabljati lastna kamera, ki ima, kot rečeno,
dvojni izteg  in dober dvojni objektiv.  Pove¬
čanje se vrši v temnici ali pa zvečer v sobi.

Aparat postavimo na mizo; na steno ali na posebno
stojalo pa postavimo v navpično lego risalno desko v
primerno višino. V zato pripravljeno kaseto vložimo
ploščo, obrnjeno z emulzijo k objektivu. Velikost slike se
ravna po oddaljenosti od aparata. Čim bliže gremo k

86

aparatu, tem manjša je slika. Ostro uravnavanje se vrši
pri odprti zaslonki' z iztegovanjem objektivnice s po¬
močjo vijaka. Po uravnanju reguliramo še luč tako, da
s premikanjem dosežemo na papirju oz. steni popolnoma
enakomerno svetlobo. Medtem smo ploščo vzeli iz apa¬
rata ter jo sedaj zopet vložimo. Samo ob sebi je umljivo,
da mora biti aparat dobro zaprt, da nikjer ne propušča
niti najmanjše svetlobe. Čas za osvetljenje določimo na
že znani način. Nato sledi razvijanje, fiksiranje in izpi¬
ranje, kakor je to sploh pri bromosrebrnih papirjih; kajti
le ti so v prvi vrsti sposobni za pove¬
čave,  dočim je pri klorobromosrebrnih papirjih osvet¬
ljenje predolgotrajno.

Takle projekcijski in povečevalni aparat ima mnogo
prednosti pred onim za dnevno luč; kajti dnevna luč se
neprestano izpreminja in ni niti v teku onega časa, ki je
potreben za poskušanje osvetljenja, popolnoma enak.
Radi tega imamo pri osvetljevanju ob dnevni luči velike
težave, dočim je umetna luč v e d n o enaka  in je dolo¬
čitev časa zelo lahka. Za delo s tem aparatom lahko
rabimo vsak teman prostor, bodisi v temnici ali v na¬
vadni sobi. Dobro je, ako je pred svetlobnim virom vde¬
lano medlo steklo, ki sicer zadrži nekoliko svetlobe, zato
pa jo enakomerno razdeli in s tem izborno služi svojemu
namenu.

V aparatu samem nahajamo dve zbiralni leči, ime¬
novani kondenzor,  ki sta pritrjeni med svetlobnim
virom ter ploščo. Premer kondenzorja mora biti nekoliko
večji kakor diagonala plošče, ker bi ogli na sliki sicer
potemneli. Na pr. za format 9 X 12 = 16 cm premera.
Luč v aparatu naj bo gibljiva, da s premikanjem dose¬
žemo večjo enakomernost.

87

Z uporabo lastne kamere si lahko napravimo
dober povečevalni aparat, bodisi s kondenzorjem ali pa
tudi brez njega. Ako se odločimo za kondenzor, ga na¬
mestimo na sprednjo steno zaboja, tako da svetlobo po¬
polnoma zapira. Kot svetlobni vir služi lahko že močna
petrolejka, boljša pa je seveda električna žarnica s pre¬
cejšnjo svetlobno močjo. Zelo priporočljive so v ta namen
polvatne obločne žarnice s približno 500 svečami. Kot
rečeno, je nadalje vstaviti še medlo steklo, ki svetlobo
enakomerno razdeli, s čimer pridobi fotografija sliko¬
vitosti in mehkobe.

Slika 30.: Povečevalni nastavek

Moremo pa si omisliti povečevalni aparat brez
k o n d e n z o r j a. V tem slučaju si nabavimo popolnoma
zaprt zaboj v obliki povečevalnega aparata. V notranjo¬
sti je vdelana lesena deska s — 4 do 6 — močnimi
polvatnimi žarnicami, vsaka po okrog 75—120 sveč. Naj¬
bolj uporabne so žarnice »Philipps Argenta«, čijih enako¬
merna medla svetloba se pri povečanju dobro uveljavlja.
Pred žarnicami v majhni oddaljenosti pritrdimo eno ali
dvoje medlih stekel in pred temi je prostor, kamor vsta¬
vimo posebno kaseto in svojo kamero. Zaradi močnih

88

luči je potrebna še dobra ventilacijska na¬
prava, ki omogoča obilno izmenjavo svežega zraka.

Slika 31.: Povečevalni navpični aparat

Deska, na katero pritrdimo papir, mora stati vzporedno
s ploščo v aparatu in mora biti gibljiva. Na ta način

89

izdelan povečevalni aparat je vsestransko uporabljiv in
dovoljuje povečave do nedoločene velikosti.

V zadnjem času so v prometu še povečevalni apa¬
rati v navpični konstrukciji  in taki, ki služijo
kot nastavek k kameri. Obe vrsti sta toplo priporočljivi,
ker z njima tudi začetnik brez posebnega truda doseže
zadovoljive uspehe. Uporabljajo se lahko povsod, kjer
je vpeljan električni tok. Poudariti je treba to prednost,
da porabijo prav malo prostora in nobenih drugih pri¬
prav. Oblika povečanih slik pa je deloma omejena, kar
pa ne zmanjšuje njihove obče uporabnosti.

90

K sklepu  naj še enkrat podčrtamo neprecenljivo
vzgojno vrednost fotografske umetnosti, ki združuje ko¬
ristno z lepim in vpliva blažilno na človeškega duha.

Fotografiranje samo na sebi sicer še ni prava umet¬
nost, ali v vsakem pogledu dovršene in harmonično iz¬
oblikovane slike so umetnine šele tedaj,  kadar vi¬
dimo v njih ne le konkretni predmet, marveč pravo
življenje,  kar vpliva blažilno na našo notranjost ter
vzbuja v nas estetski čut.

Dober amater naj pravilno umeva svojo stvar ter
se ravna točno  po navodilih. Poleg tega naj bode pri
stvari ne le zato, da si s fotografiranjem krajša čas,
marveč naj se vseh opravil — od izbere posnetka do
zadnje poteze — loti z ljubeznijo in veseljem.
Samo na ta način bode njegovo delo rodilo uspeh ter ga
vodilo do popolnosti.

Začetniku bode ta knjižica služila v toliko, da si na¬
bere neobhodno potrebnih osnovnih teoretskih naukov;
zato naj jo pazno čita. Vse ostalo pa bode na podlagi teh
navodil spoznaval pri praktičnem delu. Ker pa smo bili
spričo odmerjenega prostora prisiljeni nekaj nebistvenih
odstavkov izpustiti, naj nam čitatelji tega ne jemljejo
v zlo; kajti naš namen je edino ta, da lepo fotografsko
umetnost napravimo dostopno vsem, ki se ne morejo
posluževati iz katerihkoli vzrokov tuje literature in pa
vsem začetnikom, ker v domačem jeziku doslej v tem
obsegu nismo imeli nobene knjige. Želimo si torej le to,
da bi amaterji pridno prebirali te nasvete, s trudom
zbrane, in bi se z njimi tudi okoristili.

91

Vsebina.

. Stran

PREDGOVOR.

I. DEL

Kako nastane fotografija.

1. Negativ.5

2. Pozitiv .6

Fotografski aparat ali kamera.

1. Kamera . .   6

2. Objektiv ..7

3. Lastnosti in vrste objektiva. 7

4. Zaslonka, zaklop.12

5. Sprožilo, iskalo, vodoravnica ....   13

6. Objektivnica, izteg ..14

Vrste fotografskih aparatov.

L Sklopne kamere. 16

2. Kamere za filme.17

3. Zrcalne kamere.19

4. Stojalne kamere..20

Kasete.21

Stojala.22

Izbirakamere . 25

II. DEL.

Kaj naj fotografiram.

L Splošna navodila.28

2. Pokrejinski posnetki.29

3. Portreti.30

4. Skupinske slike.31

5. Arhitekture in notranjščine.32

6. Reprodukcije.33

Fotografska plošča in film.

T. Plošča.33

2. Film.34

3. Vlaganje v kaseto.35

III. DEL.

Posnetek

1. Uravnavanje.'.36

2. Določitev zaslonke.38

3. Kako dobimo pravi čas osvetljenja.39

Temnica. .42

Razvijalo.47

Delo v temnici.

1. Razvijanje plošče.50

2. Fiksiranje negativa.53

3. Izpiranje negativa.'. . . . 54

4. Sušenje plošče.55

5. Razvijanje filmov.56

O nedostatkih negativa.58

Izboljšanje negativa.

T. Splošen nasvet.61

2. Ojačenje.62

3. Oslabljenje.64

4. Retuširanje negativa.65

IV. DEL.

Kakonastanepozitiv.69

Kopirni papirji.

L Kopiranje.70

2. Tenjenje kopij.72

3. Fiksiranje.73

4. Izpiranje.73

5. Obrezovanje in lepljenje.74

6. Samotenjilni papirji.75

Razvijalni papirji.

1. Bromosrebrni.75

2. Klorobromosrebrni.78

3. Barvno tenjenje.79

Retuširanje pozitiva.80

Določitev oblike in namestitev slik  . . . 80

V. DEL.

Svetlobni filter in njega uporaba  . . . . 82

VI. DEL.

O povečanju.

1. Povečanje pri dnevni svetlobi.84

2. Povečanje s projekcijskim aparatom.86

3. Aparati brez kondenzorja.88

4. Navpični povečevalni aparat in povečevalni nastavki . 90

Sklep.91

Foiomer

FOTOMANUFAKT URA

ANTON KANC SINOVA

LJUBLJANA * ŽIDOVSKA ULICA

W"

!? \ Vaš s

potovanje
na slikah

Vam bo stalen vir lepih spominov. Zato ne zamudite
fotografiranja na Vaših potovanjih in izletih na gore.
Vse, kar ste videli in doživeli, lahko potem vsak
čas pričarate pred Vaše oko.

Materijal za slikanje pa mora biti prvovrsten.

AGFA naviti filmi in filmi v zavojih

(Rollfilm — Filmpack)

so zelo občutljivi za svetlobo, zanesljivi, vložljivi pri
dnevni luči, enostavni za razvijanje. Edino pripravno
za popotnika in turista

figfa-Photo, Berlin SO 36

Zakaj ravno
Ferutz plošče
in Kodak papirje


Poizkusite in videli
!!! bodete zakaj !!!

GEVAERT

PAPIRJI, PLOŠČE IN NAVITI
FILMI SO SVETOVNOZNANI

tovarna kovinastih stojal

>ROTU<

KOVIN ASTA STOJALA

iz medi in aluminija, priznano solidne iz¬
delke, nadalje stojalne nastavke dobavlja

..ROB.

TUMMLER

Dobivajo se v trgovinah fot. potrebščin

Dobeln



Za amaterja neprecenljivi

APARATI

I* a

lita d '"'""HiiiM III . ..

Voigtlander

so solidne kamere in oprem¬
ljene z najboljšimi objektivi in
zaklopi.

•••••••••••••••••••••••••••••»•••••••••••••••••v

Oglejte si brezobvezno našo
zalogo v drogeriji

ANTON KANC SINOVA

LJUBLJANA, Židovska ulica 1.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000511787

/