fiti
IM. A
Bii


šentjurski lokalni časopis
letnik VIII, št.4



c !	!
11




18.april 2001
cena 250 SIT
poknina plačana pri pošti Celje
Uh

- 4 j

. 'Siti1
POPOLNA PONUDBA NA PODROČJU NEPREMIČNIN
►	NAKUP IN PRODAJA NEPREMIČNIN ► IZVEDENIŠKA MNENJA V GRADBENIŠTVU
►	POSREDOVANJE PRI PROMETU ► STROKOVNO TEHNIČNO SVETOVANJE IN NADZOR
Z NEPREMIČNINAMI	► VPIS LASTNINSKE PRAVICE V ZK IN VPIS
► OCENJEVANJE NEPREMIČNIN	ETAŽNE LASTNINE
Ul. Dušana Kvedra 11,3230 Šentjur, tel.: 03/ 74 71 042, GSM: 041/ 69 92 56

nvTOPimuiicn
Na bencinskem servisu OMV ISTRABENZ - ŠENTJUR
■	■	Ob delovnikih od 7. do 21. ure sobote in nedelje od 7. do 13. ure
d.O.O.
PODJETJE ZA TRGOVINO IN AAARKETING Ljubljanska 6,
d.o.o.

'M
NAGRADNO ŽREBANJE KARTONČKOV ZA PRANJE
20.4.2001 ob 18. uri
ki bo v prostorih bara Benz na bencinskem servisu OMV ISTRABENZ Šentjur.
1.	NAGRADA: 300 litrov goriva!
2.	NAGRADA: 4 letne gume BARUM 165/70R 13 x montažo!
3.	NAGRADA: motorno olje OMV START G (41) in 5 kuponov xa pranje avtomobila!
V nagradnem žrebanju bodo sodelovali vsi, ki so zbrali potrebno število pranj in oddali izpolnjen kartonček s prilogami (računi za pranje) delavcu v avtopralnici ali trgovcu na bencinskem servisu (navodila so na kartončku za pranje). Izpolnjene kartončke lahko oddate do 20.04.2001 do 16. ure, zato tisti, ki vam še manjka eno ali več pranj pohitite.
Ne pozabite napisati imena, priimka in točnega naslova.

sreda, is. april 2001
Franc Kovač
PRAZNIKI
Ne vem več, ali je res, dajihjevseveč, alipameni čas tako hitro beži, da se skoraj držijo drug drugega?
Iz rane mladosti se spominjam le božiča in velike noči, ki ju je vedno spremljalo obilje obrednih, pa tudi skoraj izključno folklornih vložkov. Vmes je bila cela vrsta čisto navadnih dni. Zlasti velika noč, če je bila pozna in je sovpadla z razcvetom pomladanske narave, je bila za otroško dušo vedno velik dogodek. Podobno kot božič s svojo zimsko idiliko. Na drugem mestu so že bili godovni dnevi očeta in matere. Birme in prvega obhajila se komajda spomnim...To je bilo obdobje, ko so praznike opredeljevali starši. V osnovnošolskem času sta se jim pridružila “privzgojena” 1. maj in dan mladosti; zanimivo, da 29. november nikoli ni imel prave praznične vsebine. Verjetno tudi zato, ker smo ob teh prostih dnevih praviloma delali več kot običajno.
Potem je prišla kriza praznikov. Kajpada le moja osebna, kajti izven moje zavesti so prazniki prav gotovo funkcionirali ves čas v polno. Po smrti staršev nam je v širši družini ostal skoraj izključno le še dan mrtvih, v lastni družini pa praznične identitete nismo uspeli razviti, niti na osebni ravni niti na verski osnovi. Poroke, rojstva, rojstni dnevi... so bili le dogodki, nikoli pa prazniki v smislu obreda.
Tudi tisti zunanji prazniki, občinski, državni... nekako niso funkcionirali. Šele plebiscit o samostojnosti in samostojnost Slovenije sta mi spet vzbudila potrebo po obrednem praznovanju, a žal je praktično nikoli nisem uspel polno uresničiti. Obred namreč funkcionira le, če je množičen in združujoč, to pa naša državna praznika še nista. Niti državna niti občinska oblast na tem nista načrtno ničesar naredili. Praznike pa je brez dvoma treba “delati”.
Tako sem ostal brez praznikov. In življenje brez praznikov je kot božja pot brez gostilne - tako sem videl nekje napisano. Preostalo mi je le, da tako rekoč od zunaj, neprizadeto opazujem, kaj in kako praznujejo moji znanci, prijatelji, soobčani...
In kaj opažam? Izven verske sfere praznikov praktično skoraj ni več! Ker pa potreba po praznikih ni usahnila, verski prazniki, ki so po svojem bistvu izrazito intimni, prehajajo v javno sfero, v izrazito pozunanjeni obliki. Tako velika noč menda že kar za večino praznujočih ni več največji verski praznik, temveč je praznik “šunke in potice”, božič je praznik družinskega miru in sreče in le še v manjši meri dan Kristusovega rojstva in tako naprej.
Posebej • zanimivo je pravkar končano praznovanje 25. marca, materinskega dne, sicer pa praznika Marijinega brezmadežnega spočetja.
Čeprav je izrazit verski praznik in čeprav izvira iz ene izmed najmanj sprejetih verskih dogem, postaja vse bolj javno - cerkveni praznik številka ena. Zlasti še v šentjurski občini. Ni je bilo namreč šole, vrtca, krajevne skupnosti, društva..., ki ne bi imela tega dne svojo javno predstavo. Ne da bi oporekal materinstvu njegovo zasluženo aureolo, vendarle ne morem mimo ugotovitve, da gre za prehajanje širšega “civilnega” dneva žena v versko sfero. Gre za več ali manj spontani proces, gotovo spodbujan in usmerjan tudi od Cerkve, ki je našel neverjetno močan odmev v državnih ustanovah, šolah, vrtcih, na Občini. Po številu javnih prireditev sodeč je materinski dan postal nesporno naš daleč najodmevnejši praznik. Njegovo preraščanje 8. marca je le eno od znamenj, da naša “civilna” družba izven verskih vrednot nima svoje prave identitete, vzgojitelji, pedagogi, pa tudi politiki pa ne svoje vizije zadovoljevanja potreb po laičnih praznikih. Kar posredno pomeni, da nimajo laičnih družbenih vrednot. Ali pa se jim iz konformističnih razlogov odpovedujejo. Pač, čaščenje materinstva je samo po sebi tako elementarno, nikoli sporno, da tu res ni mogoče zgrešiti. Toda iz takšnega praznovanja tudi ni mogoče izvleči kaj več kot le ganljivko ob javni demonstraciji otroške nedolžne neposrednosti. To pa je za dobrega vzgojitelja ali politika absolutno prenizko postavljen cilj. Mnenjski voditelji bi morali imeti nekaj več širine, in to širino tudi izžarevati v svoje okolje. Če bo naša družba temeljila pretežno le na verskih in cerkvenih vrednotah, se nam obeta razvoj v za današnji čas nenavadni smeri, v zraščanje države s Cerkvijo. Kar ne more pripeljati nikamor drugam kot v resno krizo obeh inštitucij.
Četudi Cerkev in oblast na šentjurski lokalni ravni odlično sodelujeta in vsaj navzven ni čutiti nobenih napetosti, je prikriti konflikt že tukaj. Tisti, ki se ne prištevamo k cerkvenemu občestvu, nismo “naši”, nismo čisto “pravi”, kar ima za posledico beg v druga duhovna okolja, tudi v intelektualno samoizolacijo. Da o posledicah za naš materialni razvoj zaradi vse bolj očitnih nasprotij med našo fundamentalistično usmerjeno občinsko oblastjo in pretežno laično “ljubljansko" državo, sploh ne govorim.
No, tako sem namesto ob prazničnem razmišljanju o prazničnih zadevah končal pri politiziranju. Še dobro, da so ŠN izšle po velikonočnih praznikih in ste ušli grožnji, da bi vam velikonočni zajtrk teknil manj praznično.
Morda pa poskusite “po novem” praznovati 27. april in 1. maj!
IZ VSEBINE
OS zamajal županov stolček	4
Občina razpada - odhaja Planina	8
Tekma za 364 milijonov -Slom d.o.o.: Meja d.d. 1:0	9
Anketa: Umetna oploditev za
samske ženske 9
Kaplan Sandi Koren o Cervi, veri, ŠKMŠ in še o čem 16
Naši doktorji znanosti
dr. Niko Samec 18
Test: Po šentjurskih gostilnah
je vandrati lajn 20
Predstavljamo Ivanka Uduč 22
Mesečnik Šentjurske novice izdaja:
Šentjurske novice, d.o.o., Šentjur, Dušana Kvedra 11
Slavni in odgovorni urednik:
Franc Kovač
lektoriranje:
Eva Kovač
Postavitev in oblikovanje:
Jure Godler Tisk:
Grafika Gracer, Celje 8% DDV je vračunan v ceno.
Naslova uredništva:
Dušana Kvedra 11,3230 Šenljur
Telefon:
03 574 15 00,041 759 816
E-pošta:
sentjurske.novice@siol.net Spletna verzija:
www.myfreehost.com/sentjurske-novice Žiro račun:
Šentjurske novice 50770-601-24123.
naslednja številka:
v°reU\	gga
22» maj 2001
Komentiramo 19. sejo občinskega sveta

Dan, ko se je zamajal tron Jurija Malovrha
Ali bo šla 19. seja OS v anale kot prelomna, kot trenutek, ko se je tudi v Šentjurju vsebinsko začel demokratični dialog, ali pa bo le ostala kratka neuspešna epizoda v prizadevanju šentjurske opozicije, da načne samozadostnost občinskih oblastnikov, se bo prav kmalu pokazalo. Najkasneje na naslednji obravnavi občinskega proračuna.
Nadzorni odbor ni bil več zadovoljen s “kavico”
Kriza se je začela pri Nadzornem odboru. Le -ta je odklonil “županovo povabilo na kavico” in je namesto prijateljskemu prikimavanju županovim zagotovilom, da so na Občini pošteni in še enkrat samo pošteni, predlagal, da jim naj raje pokaže nekaj tozadevnih papirjev. Kljub temu, da se je predsednik NO, sicer tudi generalni direktor Alposa, menda močno branil takšne nevljudnosti, je obveljala volja večine nadzornikov. Zlasti “hudobna” naj bi bila g. Polnar (LDS) in Justin (SDS). Zakoniti občinski nadzorniki zdaj prehstavajo občinske bilance, zaključni račun Občine pa čaka na ledu. Nihče ne pričakuje, da bodo našh bogvekaj, toda že samo dejstvo, da so se resno lotili njim zaupane naloge, ki jo očitno nameravajo opravljati tudi v prihodnje, je dobro zagotovilo, da smo se tudi v Šentjmju končno začeli učiti demokracije.
Županov predlog proračuna padel
Neodvisna lista končno neodvisna - in v opoziciji, Združena lista čvrsto v županovem objemu
Končno se je le zgodilo, kar je bilo po novoletni “proračunski burki” v gostilni Erjavec na Kalobju tudi pričakovati. Takšnega norčevanja iz občinskih svetnikov, pač tistih, ki niso vključeni v županove in Čoklove igre, kot sta si jih tam privoščila ob asistenci poslušne SKD + SLS svetniške ekipe, očitno tudi v Šentjurju ni mogoče kar tako pozabiti. Kot vse kaže, je prekipelo svetnikoma iz Neodvisne liste, ki sta se v vladajoči koaliciji navehčala vloge petega kolesa, pa sta se začela približevati opoziciji, to je svetnikom LDS in SDS, s čimer se je razmerje v OS med opozicijo in oblastjo kritično izenačilo na 13 : 13. To pa je idealno izhodišče za začetek dialoga. Ampak le teoretično, kot se je tokrat pokazalo pri glasovanju o proračunu. Branko Oset (SDS) namreč vztrajno igra vlogo šentjurskega Puckota, podobno kot Erjavec in Jeršič iz Združene liste, ki prav tako iz opozicijskih klopi zvesto podpirata vladajočo SLS + SKD. Kljub temu pa županov predlog proračuna ni dobil zadovoljive podpore in Jurij Malovrh dela v devetem letu svojega vladanja prvič proračunski popravni izpit.
Kako je padal predlog občinskega proračuna
Začelo seje relativno nedolžno. Svetniki LDS, SDS, NL so zlahka izračunali, da imajo skupaj s svetnikoma Združene liste v občinskem svetu kar absolutno večino, kar pomeni, da bi se spodobilo, da se občinska oblast, zlasti še podžupan Čoki, ki zdaj več ali manj komandira na Občini, pri načrtovanju občinske politike - ta pa se začne in konča pri razpo-reditvi občinskega denarja,
posvetuje tudi z njimi. K županovemu predlogu porabe proračunskih sredstev so pri-pravili nekaj svojih pripomb v formalni obliki amandmajev, jih med seboj uskladili ter sklenili, da jih bodo tako usklajene na seji OS branih “do zadnje kaplje krvi”.
Pripravih in uskladili so 31 predlogov sprememb proračuna,	med
Janez Čokl-srečen katerimi večina ne pomeni drugega kot obrobno premetavanje denarja iz ene postavke v drugo, z ene ceste na drugo, z enega vodovoda na drugega. Praviloma so zajemali iz SLS + SKD “pohtičnih” postavk in prerazporejali po svoje. Dogovor je držal vse do en dan pred sejo OS.
“Zarotniki” izdani
Kdo od “zarotnikov” je obvestil “sovražni” tabor o pripravljeni “diverziji”, je težko reči. Dejstvo, da je Združena h sta zadnji hip vložila tudi	nove,
neusklajene amandmaje, en dan pred glasovanjem, pa je tudi odrekla svojo podporo ceh vrsti prej že dogovorjenim amandmajem partnerjev, je bil indikativen znak, da
Cveto Erjavec spet pokleknil je spet “prebegnil” Cveto Erjavec.
Njegovo izgovarjanje, da je tako pač odločilo na svoji seji vodstvo Združene liste, ima sicer svojo težo, toda le redki verjamejo, da je to res. Daleč bolj verjetneje, daje Cveto Erjavec manipuliral z vodstvom ZLSD, ah pa je celo samoiniciativno prodal njihovo kožo na račun učvrstitev svoje pozicije predsednika sveta KS Šentjur in delovnega mesta žene, ki je županova tajnica.
Kaj je hotela opozicija in kako je propadel njen upor
Amandmaji Združene hste so bili zelo benigne narave in naravnani predvsem na šentjursko mestno komunalo. Niso posegali v županovo vizijo. Ker so bih prvi na vrsti, je bila večina tistih, ki so bih predhodno “zarotniško” usklajeni, sprejeta. Predlog, da se denar za skavte in tabornike razporeja po programih in ne “na lepe oči”, ki je bil zelo pošten, toda lahno pohtično provokativen, je na glasovanju prvi padel. Manjkala sta dva glasova. Čigava? Glasovanje z
VODA IN VOLITVE
Očitno postaja, da prihaja pri vodo oskrbi
_____odročnih krajev naše občine
I do velikih investicijskih I rošad. V zadnjih letih se je I vlagalo precej denarja v dva ■ 7 v. JK vodovodna sistema, ki naj bi I oskrbela z pitno vodo severni FV -	del občine v okolici Dramelj
in južni del občine, predele v KS Slivnice, Prevorje in Kalobje. Oba projekta je podpirala tudi država, z finančnimi sredstvi iz naslova demografije, v zadnjih treh letih je v našo občino tako prišlo preko 100 milijonov. V letošnjem predlogu proračuna pa je občinska politika to kolikor toliko	uravnoteženo izgradnjo vodovodov,
podredila lokalnim volitvam, ki nas bodo zadele drugo leto. Letos občina kandidira za državna sredstva za demografsko ogrožena območja le z dvema projektoma: vodovod Dramlje-Vodule in cesto Prapretno v KS Planina in očitno je, da župan plačuje glasove na volitvah oziroma utrjuje pozicije svojih svetnikov iz teh krajev. Žrtev te nove županove predvolilne taktike je projekt za vodovod Prevorje in Kalobje, kateremu sestavljalci proračuna niso namenili niti tolarja. Vse to pa kaže na dejstvo, da to območje za župana na zadnjih volitvah ni kazalo pretiranega navdušenja kajti tu je njegova bivša-sedanja stranka doživela trd pristanek. Če bo ta županova poteza vplivala vzgojno na prebivalce Prevorja in Kalobja se bo videlo drugo leto na lokalnih volitvah,	dejstvo	pa je, da	takšnega
proračunskega pasulja noče jesti vse več ljudi, kajti razmišljajo o pečenki, ki jo bodo spekli v svoji občini.
Ludvik Žafran.
glasovalno napravo je namreč praktično tajno (čeprav je po statutu predpisano javno glasovanje). Verjetno je šlo za “maščevanje” svetnikov SDS, katerim je Erjavec tik pred zdajci vnaprej odpovedal podporo pri glasovanju za njihove amandmaje. Polom opozicije seje pričel.
Občinski svetniki proti izgradnji kulturnega centra Šentjur
Skupna zamisel opozicije, da prisih občinsko oblast v načrtovanje prepotrebnega novega občinskega kulturnega centra, kjer bi poleg sodobne dvorane imeh tudi pevske sobe, glasbeno šolo, knjižnico, prostore za mlade in še kaj, je bila največja vsebinska novost in za inertno občinsko oblast tudi najhujša provokacija. Sedanja občinska oblast namreč dosledno zagovarja, da se problemi prostorov za kulturne
Šentjursi*
NOVICE
dejavnosti rešujejo razdrobljeno. Tako naj bi se knjižnica delala v enem od stanovanjskih blokov, mladi naj bi svoje prostore dobili nekje na Anderburgu, kulturno dvorano, takšno kot je, bi samo “flikala” še naprej, o stiskah glasbene šole ne razmišlja itd. Med opozicijo povsem usklajeni amandma, za katerega smo nastrgah za začetek spodbudnih 22 milijonov SIT, je vložila Neodvisna lista. Amandmaje padel.
Glasovalna naprava se je tokrat "pokvarila” pri LDS, “špilferderber” je Združena lista
Padec tega za opozicijo ključnega amandmaja je bil več kot jasno znamenje, da “zaroti” slabo kaže. Opoziciji je ostala le še možnost - da z javnim glasovanjem prisili sozarotnike k spoštovanju dogovora, ah pa k odkriti kolaboraciji z oblastjo. Zato se tokrat glasovalna naprava ni “pokvarila” Škobemetu (SLS + SKD), | temveč Artnaku I (LDS).
Po izsiljenem (javnem glasovanju z dviganjem rok se je nedvoumno pokazalo, da je proti izgradnji novega kulturnega | centra v Šentjurju Združena lista. Zakaj so se tako odločili, bodo pač morali sami slej ko prej povedati šentjurski javnosti. Da je proti glasoval predsednik sveta KS Šentjur mesto Erjavec, ki bi moral biti prvi za, pa je bilo pomembno znamenje, da se je prav on zlomil pod županovimi pritiski. S to potezo je verjetno dokončno zapečatil svojo pohtično kariero v Združeni Usti, verjetno pa tudi sanje o stolčku šentjurskega župana.
Jože Artnak "pokvaril" glasovalno napravo
Vsi ključni amandmaji opozicije so padli
Tako župan ni sprejel zahteve (amandma LDS), da se končno dogradi objekt v športnem parku, tudi ni bil pripravljen primakniti dovolj denarja za športno dejavnost, bil je proti, da bi vsaj del denarja (5 miUjonov SIT), ki bo šel v vodovod Dramlje (28 miUjonov SIT), porabiU za vodo na Prevorju in Kalobju. Od 11 amandmajev SDS je bil sprejet le amandma za izgradnjo pločnika na Ponikvi. Po vrsti so propadU vsi amandmaji, ki so kakorkoli posegali v županovo videnje občinske pohtike. SDS tako ni uspela zagotoviti denarja za stanovanja,	za
začetek izgradnje arheološkega parka -naselbine na Rifniku, ni uspela s predlogom Anton Zdolšek - zvestoba za racionalnejšo stranki	porabo občinskega
denarja	pri
Turističnem centru in
Lokalno podjetniškem centru, padel je predlog za pričetek urejanja centra Gorice...Vse po vrsti sta pomagala sesuti svetnika Združene Uste. Kako kruto disciplinirano so glasovali svetniki SLS + SKD, ki jim je podžupan Čoki vsakemu posebej pripravil “švinglceglce", da se ja ne bi niti slučajno kdo zmotil, lepo priča primer Toneta Zdolška s Ponikve, ki je gladko glasoval zoper	oba
opozicijska ponkovška amandmaja (za pločnik in za vodovod Zg. Selce). Sprejetih je bilo le nekaj nepomembnih amandmajev, s katerimi je župan očitno nameraval omehčati nekatere opozicijske svetnike zlasti iz vrst LDS. Tokrat se mu kupčkanje ni izšlo.
Proračun kljub “kolaboraciji" Združene liste padel
Županov predlog proračuna so poleg svetnikov SLS + SKD podprU še Cveto Erajvec, Božidar Jeršič (oba ZLSD) in Branko Oset (SDS), kar je pa skupaj dalo le 13 glasov, to je enega premalo. Župan je dobU košarico in domačo nalogo, da pripravi drugačen predlog porabe občinskih financ.
Ali se bo župan te naloge lotil bolj kooperativno, tudi s posvetovanjem z vsemi svetniki, ali pa bo naprej trmoglavil s preglasovanjem, je odvisno skoraj izključno le od Združene liste. Če stranka v resnici podpira “telovadbo” svojega predsednika v OS, potem s pogovori ne bo nič. Delal bo le glasovalni stroj SLS +SKD + ZLSD + Oset. Obstaja še možnost, da bi SDS končno disciplinirala Branka Oseta, ampak le teoretična, kajti Oset ima vso podporo predsednika SDS Justina, ki očitno gradi svojo občinsko pohtično karizmo na prikritem sodelovanju z vladajočo garnituro.
Podrobneje o vsebini proračuna 2001 bomo poročah, ko bo prišla pred OS njegova nova verzija.
Nadaljevanje seje je bilo več ali manj zgolj formalnost
Turistični informacijski center - potreba ah spet le igra z občinskim denarjem?
Odlok je sprejet, Turistični informativni center bomo imeh, plačala bo Občina. Za pol leta 1,5 milijona. Ocenjujem, da bi nas prišlo ceneje, če bi vsakemu turistu (ki bo prišel v občino mimo ponkovške župnije in Slomškovega čaščenja) dah teden dni zastonj pijačo in jedačo. Če bo TIC vodil res “zvesti Malovrhov človek”, kot se shši, potem je zadeva veliko bolj razumljiva._______
Za varstvo otroka več kot znaša mesečna plača delavke v Tolu
Brez ene same besede ugovora je bil sprejet sklep, da se dvignejo cene v vrtcih za 11 oziroma za 10 %. Tako bo zdaj varstvo v mlajših oddelkih stalo 59 386 SIT, v starejših pa 50 276 SIT.
Edi Peperko je obširno razložil, zakaj bolj poceni ni mogoče: koeficienti, novi dodatki po kolektivni pogodbi, napredovanja vzgojiteljic, dolgovi za nazaj itd. Direktorica Ketiševa je bila ob njegovi obrazložitvi skorajda ganjena, občinski svetniki pa očitno apatični. Vse vehke besede na septembrski seji o relativno predragih vrtcih, o iskanju možnih rezerv... so bile očitno odveč in pozabljene. Šentjursko otroško varstvo je spet med najdražjimi v državi.
Ampak kdo bi se zato sekiral, če sta Peperko in župan z obema rokama za. Saj občina plača iz proračuna 71,7 % vsega tega zneska, starši pa le nekaj čez 28 %! Skupaj kar 211 milijonov SIT ah približno toliko kot znese vzdrževanje in izgradnja vseh cest v občini. Kako drugače bi se vrtičkarice pogajale s starši, če bi le ti morali plačevati polno ceno? Zlasti z delavko iz Tola, ki bi morala še malo “pofušati”, da bi lahko plačala vrtec za svojega dojenčka. Ampak če plača država, je zadeva neprimerno bolj enostavna.
Ob 21. uri je bila seja pri koncu. Pravzaprav le njen prvi del. Drugi del, nič manj pester je napovedan za 23. april. Ampak še vedno brez zaključnega računa in proračuna Občine. Bosta pa na tapeti obe knjižniški Tatjani, Mercator, pa sprememba občinskega statuta, soglasje za izločitev Planine in Ponikve iz občine...
Zora Ketiš za drage vrtce

Plima mlečne reke tudi v Šentjuiju
Razburjenje, ki ga je povzročil kmečki mlečni punt, me je privedlo do direktorja KZ Šentjur ing. Pušnika. Sicer sem se želel še prej pogovoriti z Ivanom Mastnakom iz Lokarij, ki ni le član državnega vodstva Kmetijsko gozdarske zbornice, temveč so Mastnaki tudi največji proizvajalci mleka daleč naokoli, a ni in ni šlo. Ivan nikoli nima časa.
G. Pušnik, zakaj je šlo in zakaj niste štrajkali tudi dobavitelji mleka mlekarne v Arji vasi?
“ Pri nas nismo imeli razloga za štrajk, saj so nam mleko plačali normalno. Težavo so povzročile Ljubljanske mlekarne, ki so zadrugam posebej zaračunale še stroške transporta in zbiranja mleka, kar je skupaj zneslo nekaj več kot 7 tolarjev pri litru. Zadruge so ta strošek kajpada morale zaračunati naprej kmetom. Ljubljančani so pač na takšen način poskušali priti do nižje odkupne cene, hkrati pa tudi do izvoznih spodbud, ki jih daje država. Pa se jim ni izšlo.”
Kaj bo po vašem mnenju prinesla liberalizacija mlečnega trga?
“Ne vem, tega pa res ne morem napovedovati. Dejstvo je, da imamo v Slovenji precejšnje viške mleka (okrog 30%), da je odkupna cena mleka franko mlekarna pri nas 71 tolarjev, to je za 8 tolaijev nižja od enake cene v Nemčiji in za 4 tolarje nižja, kot je v Avstriji, kar pomeni, da bi naše mlekarne lahko bile izvozno uspešne. Ob tem
moramo še vedeti, da jim država primakne še dodatno 3,5 milijarde SIT izvoznih spodbud, kar spet znese 7 SIT na liter. Pa se ne izide. Torej težave z mlekom lahko pričakujemo še naprej. Tudi zato, ker je naša kalkulativna proizvajalna cena za liter mleka že sedaj višja (74,4 SIT), kot jo dosegamo na trgu. Če pa upoštevamo, da ima slovenska kmetija povprečno 5 krav, potem je lastna proizvajalna cena celo za 18% višja od priznane. Kljub temu pa je mleka vse več in več. Tudi v Šentjurju. Lani smo odkupili 7,5 milijona litrov mleka, kar je skoraj za desetino več kot leto prej, število proizvajalcev mleka pa se je celo zmanjšalo za 11,3%. Letos januarja smo zabeležili spet porast odkupa in to kar za 22%.”
Kaj se torej dogaja? Zakaj kmetje silijo v mlečno proizvodnjo, kjer imamo viške, in ne v pitanje, kjer moramo uvoziti okrog 30% govejega mesa? Ob vsem tem pa je pitanje tehnološko in kapitalsko manj zahtevno.
“Logika je enostavna: pri mleku kmetje dosegajo 90% kalkulativne cene, pri pitanju pa samo okrog 75%. Torej bi pitali z veliko izgubo, ki je več ni mogoče “požuliti”. Zakaj država še kljub temu spodbuja še vedno mlečno proizvodnjo, za domače meso pa ji tako rekoč ni mar, se res ne da razumeti. Gre za vpliv raznih lobijev, uvoznikov, trgovcev...” Kar nespodbudno umazano zveni. Kaj se bo zgodilo, ko pride EU?
“Vsekakor nas čakajo omejitve v obliki kvot. Slovenska mlečna proizvodnja pa je za Evropo mala in nepomembna. Če bi dvignih porabo mleka in mlečnih izdelkov na evropsko raven, bi nam ta hip mleka zmanjkalo. Resnično si ne bi upal prav nič napovedovati, kaj čaka naše mlekarje.”
Kaj pa če liberalizacija trga prinese zmanjšanje odkupne cene mleka?
“Mislim, da bi imeli splošen kmečki štrajk. Pa to še sploh ne bi bilo najhuje. Težje bi bile druge posledice.”
________________________________________________FJL
GRUDA - JURMES
Od 15. februarja naprej imamo v Šentjurju novo firmo Gruda - Jurmes. O tem, kaj jev resnici novega v novi firmi, pa tudi sicer v njihovi dejavnosti, sem se pogovarjal z direktorjem Jurmesa RadomTržanom.
Najprej nekaj besed o “norih kravah”, slinavki in parkljevki ter o splošnem stanju v slovenski mesno predelovalni branži.
“Nič posebno atraktivnega ni. Medijska kampanja se počasi umirja, poraba mesa pa raste. V Jurmesu smo meseca marca že dosegli običajno raven prometa, resda na račun predpraznične konjunkture pri svinjini, pa vendarle. Pa tudi sicer pri nas nismo imeli takšnega upada povpraševanja kot v večjih mestih. Subvencioniranje izvoza v bivše jugoslovanske republike je napravilo svoje.
V slovenski mesno predelovalni industriji se je že pričel proces združevanja. Ljubljanska regija (Kraljeve mesnine. Mesnine dežele kranjske), Agrokombinat Krško in Kostanjevica so že v Mercatorju, drugi pa še več ali manj čakamo. Mi računamo, da bomo slej ko prej prišli skupaj s Celjani, Mariborčani, G. Radgono in Strašekom in bi pokrivali nekaj čez 40% slovenskega trga.”
Zakaj Gruda - Jurmes?
“Gre za pripravo na združevalne procese v našem prostoru. Gruda je znana izvozna blagovna znamka in s pripojitvijo, ki smo jo dokončno izvedli februarja, nismo le pridobili na statičnem kapitalu, temveč razširjamo svojo dejavnost tudi na trgovino z živimi živalmi, konjskim mesom, kunci, opremo. S pripojitvijo smo prevzeli 20 njihovih zaposlenih, letos načrtujemo 20% rast prihodka.”
Jurmes je očitno uspešna družba. Kakšne bodo letos dividende?
“Ne bojih. Imamo vsega nekaj manj kot 5 milijonov dobička, ki bi ga naj skupščina delničarjev v celoti vložila v utrjevanje firme.”
Ali ni 5 milijonov nekam malo?
“Res ni veliko, je pa z ozirom na lansko mesno krizo vseeno zadovoljivo. Pomurka je pridelal na primer okrog 800 milijonov SIT izgube.”
Plače v Jurmesu naj ne bi bile ravno visoke?
“To je res. Lani smo bili še malenkost nad kolektivno pogodbo, ker pa potem nismo šli v zviševanje, smo letos gotovo že pod črto. Januarja in februarja smo jih dodatno še celo znižali. Tako pač je, da lastniki zahtevajo pozitivno poslovanje. Res pa je tudi, da delavcev nismo odpuščali, kar je za te krizne čase skoraj nenavadno.”
F.K.
Rado Tržan
Lovci so “kradli” smeti naravi
Letos so se lovci v svoji čistilni plastika... Pomagali smo si s traktorji, vnemi zagnali v boste okrog Rozalije, vitli, pa ni šlo. Dve smetišči sta ostali v Trške boste (med Razkožami in za naslednje leto. Nič veliko bolje ni
Kmetijsko šolo) in Kamenske bilo v Trških hostah, to je nad gozdove. V soboto, 7. aprila, so uspeli Kmetijsko šolo. V Brečkotovi jami, ki
Dragotova ekipa Iz Vrtanega ob "trofejah"
potegniti s seboj v akcijo še 10 ribičev, 26 drugih krajanov in preko 70 šolarjev. Iz gozdov so skupaj potegnil 53 m3 različnih odpadkov. Po končanem delu se je okrog 60 udeležencev čistilnega pohoda zbralo pri Lovskem domu, ob golažu, s katerim so jih pogostili lovci.
O akciji sem se pogovarjal s predsednikom LD Šentjur Andijem Prevolnikom.
G. Prevolnik, kakšna so vaša letošnja spoznanja? So ljudje v neposredni okolici Šentjurja bolj ekološko ozaveščeni?
“Ne, sploh ne. Gozdovi okrog Rozalije so prava katastrofa: kamionske gume, bela tehnika,
smo jo enkrat že izpraznili, je bilo spet odlagališče...”
Čistili ste tudi strugo Pešnice?
“Tam so delati ribiči in šolarji pod vodstvom Milana Horvata. Kar pridni so biti in so nabrati skoraj 4 m3 raznih drobnih odpadkov.”
Kaj narediti?
“Veliko smo se pogovarjati o tem. Lovci bomo sicer drugo leto še šli v akcijo, toda smetarji pa res ne mislimo postati. Ukrepati mora občina, bodisi z rigoroznejšimi posegi komunalnega inšpektorja, ali pa s kontajnerji na več mestih. Lovci smo se vsekakor odločiti, da bomo ugotovljene kršitelje brez milosti prijavljati.”
F.K.

sreda, 18. april 2001
Jurjevanje v novem zagonu
Spet smo pred “Veselim jurjevanjem”, daleč največjo in verjetno tudi najdražjo šentjursko javno prireditvijo. Da se pripravljajo novosti, ki naj bi tej naši tradiciji dale novega zagona, smo slišali. Kaj nam pripravljajo, sem poskušal izvedeti pri letošnjih akterjih. Tajnik KS Bebar, kije menda postal osrednje gibalo praznovanja, je besedo prepustil kar svojim sodelavcem, v prvi vrsti Aniti Koleša.
V nedeljo konji in Stamparlov Pepi
Gospa Koleša, kaj novega, kaj poživljajočega pripravljate? Po mojem mnenju so bili posegi v praznovanje nujni, saj je zanimanje za jurjevanje v zadnjih letih očitno upadalo.
“Ne bi rekla, da jmjevnje izgublja na svoji priljubljenosti, kljub temu pa res pripravljamo
nekatere novosti, ki pa ne posegajo bistveno v sam koncept prireditve. Osrednji del, to je nedeljska konjska povorka, ki je vse doslej bila najbolj obiskana, v bistvu ostaja enaka. Večji poudarek bo le na skupinah na vozovih. Ampak, kaj se bo res zgodilo, morate vprašati predsednika Konjerejskega društva Šentjur Žuraja, ki je organizator tega dela. Vodenje in komentiranje povorke je prevzel Darko Žvižej - Stamparlov Pepi, kar naj bi bila kar zanimiva poteza.__
Novost bo srednjeveška tržnica, postavljena okrog farne cerkve, ki jo pripravlja društvo pridelovalcev zdravilnih rastlin “Arnika”. Seveda v kombinaciji s ponudbo aktivov kmečkih žena, slaščičarjev iz Kmetijske šole in drugih. Popoldne bodo pri Kazlarju fantovske igre, ki jih pripravlja Društvo podeželske mladine. Veselice v nedeljo naj ne bi bilo.
G. Žuraj, vaša točka, konjska parada, naj bi tudi postregla z nekaterimi novostmi. Kaj nam boste pokazali novega?
“Ne bi še mogel vsega povedati, ker so zadeve še v teku. Predvsem se trudimo, da bi na vozovih imeli skupine, ki bi nekaj prikazovale. Do sedaj imamo dogovorjenih 8 vozov, ampak nekaj več jih še zagotovo bo. Skupina s Preverja (ljudski pevci) bo prikazala vasovanje nekoč, predice iz Dobrine že poznamo, Pitjevec bo prevažal pijačo - sod. Gobec iz Kraševca bo imel na vozu staro kmečko mehanizacijo, Drobne Stanko bo vozil zeleno bratovščino, Lesjak ah Gajšek fante na enrikanju, jaz bom verjetno pripravil skupino mlatičev...
Kako bo z jezdeci, še ne vem. Iz našega društva jih bo gotovo vsaj deset, veliko pa jih bo prišlo tudi iz dragih krajev. Tudi v Jakobu imajo zdaj samostojno konjerejsko društvo in bodo verjetno prišh.
Jurjevanje 2000
V	petek rock koncert “Hude” in brezplačni avtobus
Prva in morda tudi največja novost je “Šentrock” koncert v šotora pred Lipo, ki se bo zgodil v petek zvečer. Nastopilo bo več domačih rockovskih skupin (Žurdov, Špilferdberji, Zakon...) kot gostje pa popularna celjska skupina Nude. Pričakujemo lep in buren večer. ŠKMŠ pa je organiziral celo brezplačni avtobusni prevoz iz smeri s Planine in SUvnice, in smeri Dramlje, Ponikva
V	soboto viteške igre in veselica
V soboto bomo poleg tradicionalnega sejma, na katerem bodo med dragim šentjurski cvetličarji (sofinanciranje KS mesto) poceni prodajali balkonsko cvetje, nastopa pihalnih godb in Jutjevega pohoda imeli atraktiven viteški nastop. Okrog 12. ure se bodo pred Lipo začele viteške igre v režiji društva “Sokol” iz Ljubljane. Dvoboji, mečevanja, streljanje z lokom, sojenje čarovnici KunigundL.vse seveda v originalnih kostumih in z orožjem iz srednjega veka. Celodnevno sobotno dogajanje se bo ob 18. uri nadaljevalo z revijo narodno zabavnih ansamblov, ki ga organizira g. Pešak -prijavljenih je kar 16 skupinkončalo pa naj bi se s pravo veselico pod šotorom."
O kuhnarični razstavi Kmetijske šole ter naših gostincev, ah o tradicionalnem šanku šentjurskih vinogradnikov niti ne bi izgubljala besed. Skratka, treba je priti, poskusiti in sodelovati.”
F.K.
Odločitev o cinkarniški deponiji še čaka
Kaj se dogaja okrog cinkamiške deponije “Za travnikom”, sem poskušal izvedeti pri predsedniku svet KS Blagovna Jožetu Gajšku.
‘Nič posebnega se ne dogaja. Predlagali smo podaljšanje javne razprave o spremembi odloka, našo komisijo pa smo zadolžili, da zbere vse podatke o možnih vplivih na okolje. Ko bomo imeli njene ugotovitve, bomo šli pred občane. Sami se bodo morah odločiti.” Ali vendar ne bi bilo razumno, da vodstvo KS in Občine vendarle imata svoje mnenje o tej zadevi in z njun pomagata pri odločitvi?
“Že tako sem slišal očitke na svoj račun, zato res ne bom ničesar rekel. Vsaka beseda bi bila odveč, vsako besedo si lahko kdo po svoje razlaga.” Slišati je bilo, da pri tej deponiji vendarle ne gre za resnično ogroženost, temveč, da posamezniki skušajo na njen račun čim več iztržiti?
. “Gotovo je tudi nekaj takšnih. Tudi sam sem slišal, da so nekateri od najbolj glasnih že ponudih Cinkarni svoja zemljišča. Ampak jaz verjamem, daje ljudi strah, da se čutijo ogrožene. Ko bomo imeh v rokah verodostojne podatke, se bomo odločah.”
Sem slišal, da bi tudi Blagovna rada samostojno občino?
“Ha, ha, to pa ne bo držalo.”
F.K.
Kam bo zajadral Tolo?
Da je Tok) v težkem položaju, čivkajo že vrabci na strehah ulice Leona Dobrotinška, informacije, da še lanskega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni plačal, da so zaslužki delavk mizemi in podobno, pa samo potrjujejo, da je kriza očitna. Kaj se v resniciv Tolu dogaja, sem upal zvedeti pri direktorici Saši Vidic. Zaman, kajti ko mi je uspelo priti do nje, me je odpravila ekspresno z izjavo, da nima kaj povedati. Da pač delajo in se trudijo, to naj bi bilo vse.
Poskusil sem pri predsednici sindikata KNSS Neodvisnost Nevenki Obrez.
Gospa Obrez, kako vam gre v Tolu?
“Ne vem, kaj naj vam rečem, da ne bo narobe. Bolj malo podatkov imam. Delavskega sveta nimamo, od direktorice pa tudi nič ne zvemo. Lahko le rečem, da imamo vsi delavci brez izjeme, razen vodstva in mojstrov, minimalne plače, ki znašajo neto okrog 55 000 SIT, da plače praktično zamujajo za cel mesec, pa še kaj nepredvidenega se včasih zgodi z našim denarjem.”
Alije res, da ima direktorica blizu 600 000 SIT plače, poleg tega pa ji je Tolo menda kupil tudi avto, s katerim se vozi, jasno na račun firme, vsak dan domov v Kranj?
“O njeni plati nimam podatkov, glede avta pa imate prav. Če bodo naši člani sindikata zahtevah podatek o njeni plači, ga bom šla iskat, sicer pa ne. Le zakaj bi si nakopavala nepotrebne težave. Moram pa povedati, da je splošno mnenje, da je direktorica zelo sposobna in da bi Tolo izkopala iz krize, če bi prišla vsaj dve leti prej. Zdaj pa naj bi menda bili preveč v dolgovih.”
Biti sindikalni funkcionar v Tolu očitno ni enostavno? Slišal sem tudi, da imate v Tolu dva sindikata in sicer delavski sindikat, to je vaš, m Svobodni sindikat, Id pa je bolj za šefe?
“Očitno ulica ve vse in ni treba, da še jaz kaj rečem zraven. Vsekakor je sindikalno delo v firmi, ki se iz dneva v dan bori za obstanek, zelo otežkočeno. Povsem brez moči smo.”
F.K.
Ščktjurti*
NOVICE
Pred razpadom šentjurske občine
Odhaja tudi Planina
Šentjurska občina, mali imperij Jurija Malovrha, nezadržno razpada. Po tem ko je uspel pobeg Dobju, kljub restriktivni zakonodaji in odkritim nasprotnim prizadevanjem našega župana in poslanca, so osamosvojitvena krila dobili tudi Ponkovljani, Slivničani in seveda Planinčani. Lokalne volitve se nezadržno bližajo, osamosvojitveni roki že resno trkajo na vrata. Le še ta in prihodnji mesec je nekaj časa, potem bodo šle osamosvojitvene sanje spet za 4 leta v hladilnik. Kot vse kaže, so pri ustanavljanju občine najdalje prišli v KS Planina, o tem, kako daleč pa so res že pririnili, sem se pogovarjal s predsednikom sveta KS Planina Romanom Plankom.
G. Planko, ali Planina res zapušča “varno” šentjursko okrilje?
“Varno? Ha, ha! Čisto zares se trudimo v to smer. Da želimo na Planini samostojno občino, menda res že dolgo ni nobena skrivnost. Na referendumu leta 1993 je bila ta odločitev nesporno sprejeta, mislim, da je takrat dobila 89% glasov, a nismo uspeli. Ker Planina nima dovolj prebivalcev. Vsega skupaj nas je 1880 duš, kar je res precej manj od predpisanih 5000, toda kot se je kasneje pokazalo, ta kriterij sploh ni bil najpomembnejši. Takrat in v naslednjih letih seje osamosvojilo več deset občin, ki so manjše od naše. BiH smo užaljeni in smo leta 1994 poskušah organizirano protestno bojkotirati lokalne voUtve. Bojkot ni uspel, ker nas je pretentala občinska poUtika. Naši SKD in LDS sta zadnji hip popustih pritiskom iz občinskega središča in po volitvah tudi sami prevzeli oblast v KS. Za samostojno občino potem nista naredili veliko. Takrat smo tudi izgubiH dobro garnituro lokalnih voditeljev, ki so se zaradi teh igric povsem umaknili iz javnega življenja. Zakaj nismo uspeh čez štiri leta, ko so uspeh v Dobju? Tudi zato, ker se naši predstavniki niso dovolj trudih. Slabo je tudi bilo, daje bil župan Malovrh član državnozborskega odbora za lokalno samoupravo, kjer nas je zelo učinkovito blokiral.”
Toda ali vaši krajani sploh še hočejo samostojno občino?
“V to sem trdno prepričan. Letos smo imeh zbore krajanov po vaških skupnostih, na katerih se ni niti enkrat samkrat pojavila dilema samostojna občina da ah ne, temveč samo, kdaj jo bomo imeli. Uspešnost dobjanske občine je še dodatna vehka spodbuda.”
In kako danes izgledajo vaše opcije v Ljubljani? Saj se še vedno tam odloča o usodi občine Planina?
“Lahko se samo pohvalim. Odlično sodelujemo z g. Lavrincem iz Odbora za lokalno samoupravo, imamo zagotovila tudi od nekaterih drugih pomembnih ljudi, tako da smo prepričani, da večjih težav ne bo. Lobiramo, lobiramo... Imamo pripravljene vse papirje, tudi šentjurski občinski svet nam je dal svoje soglasje. Vse je pripravljeno za uspešen štart.”
Zdaj pa najpomembnejše vprašanje: zakaj samostojna občina?
“Zelo težko je na kratko odgovoriti, vse pa se začne in konča pri denarju. Naj za začetek naveden samo nekaj številk.___________________
Nobenega dvoma ni, da se šentjurski občinski denar pretežno troši v samem centru Šentjurja, ne trdimo, da neupravičeno, toda Planina od tega nima takorekoč ničesar. Šentjur kot občinsko središče se razvija, Planina pa postaja vse bolj pozabljena obrobna vas, brez tiste nujne infrastrukture za razvoj domačega podjetništva in za zagotavljanje ustrezne kvahtete življenja naših krajanov. Že dolgo več ne verjamemo, da se ta trend lahko spremeni, da bi morebitna druga občinska oblast našla bolj pravičen ključ za dehtev proračunskega denarja. Tega enostavno nikoli ne bo. Beg mladih kadrov se bo nadaljeval, Planina bo tonila v demografsko depresijo, nazadnje bomo ostali povsem brez tistih najsposobnejših, ki bi še lahko potegnih naš voz naprej. Takega scenarija enostavno ne smemo sprejeti in ga ne sprejemamo. Ne nazadnje je zelo pomembno, daje tudi sistem financiranja občin v Sloveniji takšen, daje naklonjen malim občinam. Če bi se šentjurska občina pred osmimi leti razbila na pet manjših občin, sem prepričan, bi te občine dobile iz državne blagajne najmanj za polovico več denarja, kot jih dobiva sedaj vehka šentjurska občina. To pa pomeni v 8 letih dodatne 3 do 4 milijarde SIT več, kar pa je velik kup denarja. Po naših izračunih bo znašal planinski občinski proračun nekaj manj kot 200 milijonov. Kaj to pomeni v primerjavi z 12 milijoni, s katerimi KS razpolaga sedaj, je jasno. Pa ne gre samo za količino denarja, še pomembneje je, da bomo z njim razpolagah sami, po svojem razmisleku in preudarku. Motivacijski faktor je velikokrat več vreden od sredstev in tu vidim največjo prednost samostojne občine. Prav na tem področju pa je šentjurska Občina najbolj šibka. Mimo lahko rečem, da se za nas na Planini res komaj kaj naredi v tej smeri. Poglejte samo, kako dolgo traja, da skozi občinsko proceduro pridejo na primer spremembe dolgoročnega prostorskega plana. Naši podjetniki pa čakajo in čakajo.
Nazadnje pa bo o naših načrtih odločal Šentjur in ne mi tukaj. Ne, tako ne more iti naprej. Pa da ne govorim o raznih projektih, kreditih, pomoči na državni ravni, ki iz podobnih razlogov do Planine sploh ne pridejo.”
Kaj pa kadri? Imate zaupanja vredne ljudi, ki so hkrati tudi sposobni voditi tako zahteven
projekt kot je razvoj območja občine?
“Ta hip morda res kaže na kadrovske težave, toda če se zadeve ne bomo lotih, bodo sčasoma kadrovske težave vse težje. Planina ima dovolj izobraženih ljudi, le pritegniti jih moramo in obdržati doma.”
In če z občino ne uspete?
“Moramo uspeti. V nasprotnem primem se bom odločno zavzel zato, da se odpovemo tudi KS. Krajevna skupnost že sedaj finančno ne pomeni kaj več kot katerokoh društvo, Občina nam prepušča več ah manj le “umazane” posle, ki jih mi tu opravljamo skoraj izključno iz entuziazma. Pa naj pridejo gor občinski uradniki, vsi po vrsti so v nasprotju z nami dobro plačani, in naj porazdelijo še teh 12 milijonov SIT! Sam se bom gotovo takoj povsem umaknil iz pohtike.”
Pa veliko sreče in uspehov na novi poti! Boste pri ŠN naročili posebno planinsko izdajo našega časopisa?
“Hvala za lepe želje. Glede slednjega, hm, no, bomo videh.”
Ali o samostojni občini razmišljajo tudi Planinčani? V torek, 10. aprila pozno popoldne, je bila Planina kot izumrla. Nikjer žive duše. V prostorih Klumpa pa sem le našel sogovornike.
Iztok Senica:
“Kaj veliko o tej temi ne bi vedel povedati. Vse se vrti okrog denarja, podatkov o finančni plati te
JdOoJesli.a'
f^y
sreda, 18. april 2001
B553
osamosvojitve pa ni. V ožjih krogih v KS menda že vejo nekaj več, med ljudmi pa se veliko ne govori in ne razmišlja o tem. Verjetno bo denarja res več, toda več bo tudi izdatkov, za šolo, vrtec, zdravstveni dom... Res ne vem, kakšna bo bilanca. Jaz glede občine nisem ravno med najbolj zagriženimi, ampak sem za. Treba je poskusiti, saj je Planina v
šentjurski občini res zapostavljena. Referendum bo uspel. Računam, da bo za samostojno občino glasovalo okrog 75% volivcev.
Milan Žagar:
“V vprašanju je denar, V KS nisem aktiven, zato ne bi mogel reči, kako je z denarjem. Dvomim, da bi nam ostalo kaj več kot sedaj. Pred odločitvijo bo treba dati v javnost več podatkov.
Toda tudi v šentjurski občini nimamo ravno zavidljivega položaja. Župan se sicer vedno nekaj napihuje, toda za Planino se je res naredilo zelo zelo malo. Samo poglejte naše ceste! Na vse strani makadam, asfaltna povezava s Šentjurjem
-
pa je gotovo najslabša v vsej občini. Toda, če bi bilo res, kar se sliši iz Dobja, da jim gre zdaj vehko bolje, potem bi bil tudi jaz takoj za. Dobrih kadrov ima Planina dovolj, sami pa bi tudi že zlahka reših problem asfaltne baze.
F.K.
Vlado Arzenšek:
Ne prodam se za nobeno ceno
Predsednik KNSS Neodvisnost Cevame Vlado Arzenšek je med šentjurskimi sindikalnimi delavci opazna osebnost; brezkompromisen je, ko gre za delavske pravice in za pravičnost. Da je resnično iz pravega testa, kaže tudi njegov volilni rezultat na zadnjih sindikalnih volitvah v Cevami, kjer je dobil soglasno ponovni mandat, prav tako pa pri volitvah v svet delavcev.
G. Arzenšek, spominjam se lanske novinarske konference v Alposu, ki je bila izjemno ostra in kritična. Ali vas je uprava zaradi iye vzela v precep?
“Kar precej hude krvi je bilo. Tudi na upravo so nas klicali in nam grozili, češ da smo škodili ugledu firme. Pa ni bilo iz tega nič, imeli smo dovolj podatkov, tudi podporo v regiji. Ne, nobenih posledic nisem imel.”
Takrat ste grozili s stavko?
“Ni bilo potrebe. Z upravo smo se sporazumeli za določene prerazporeditve pri plačah in sicer tako, da so najnižji razredi dobili dodatka 29%, vsi naslednji pa manj. Najvišji samo +1,9 %.”
In zdaj s plačami ni več težav?
“Seveda so težave. Vsi vemo, da inflacija dela, naše plače pa vztrajno zaostajajo. Mi smo sicer pristali, da tisti, ki so lani dobili največ, to sta prva
zahtevamo, da ga člani sindikata dobijo najkasneje do junija, pogovaijamo se zaradi slabih malic, ki jih kuhajo v hotelu Žonta, o dopustih, zaposlovanju za določen čas in podobno.
Kako sodelujete z drugimi sindikati v podjetju?
Glede tega nisem najbolj zadovoljen. Vse breme navadno pade na naša pleča, drugi pa se več ali manj šlepajo z nami.”
Ali sindikat ve, kakšen je bil poslovni uspeh za lansko leto, kolikšne so najvišje plače v podjetju? Si upate vprašati generalnega direktmja, kaj vse je v njegovi individualni pogodbi?
“Svet delavcev je bil seznanjen z rezultati poslovanja. Mislim, da smo prišli skozi brez rdečih številk, z nekaj manj kot 100 milijoni SIT dobička. Moram priznati, da individualnih pogodb ne poznam, mislim pa, da ima sindikat pravico do vpogleda v te zadeve. Jih bomo zahtevah. Pred dvema, tremi leti je imel generalni direktor 800 000 SIT bruto, koliko ima zdaj, pa res ne vem.” Šentjursko javnost še vedno zanima status
dva razreda, ostanejo na istem, srednji razredi naj bi Alposove firme v Celovcu. Ima sindikat kakšne dobih zraven 4,5 %, za vse drage pa naj bi se podatke o dejavnosti Alpos - Celovca? upoštevalo izhodišče po kolektivni pogodbi. Tu so “Ne, nič konkretnega ne vemo. Sliši se le, da je nas nekoliko potegnili, saj nekateri delavci s plačami provizija tega podjetja, preko katerega gre ves več ne dosegajo kolektivne pogodbe. Radi bi dosegh, Alposov uvoz in izvoz, le prevelika. Pravijo, da da bi uprava sama skušala slediti vsaj inflacijskim zaradi ugodnih kreditov, kijih Alpos tam jemlje.” indeksom, ne pa, da jo moramo vedno tako ali Kako se počutite kot sindikalni voditelj? drugače opominjati. Radi bi imeli tudi nov pravilnik “Ne preveč dobro. Vedno sem na udara z obeh o plačah. Zahtevamo, da se iz količnika za delovno strani, od mene mnogi pričakujejo tisto, česar si sami mesto izloči dodatek za minulo delo. Plača naj bo za ne upajo. To je živčni posel, ki mi nažira zdravje, enako delovno mesto enaka, minulo delo pa dodatek Sem že enkrat sklenil, da imam dovolj tega, no pa na to. Prav tako zahtevamo, da se delavcem, ki so z sem sedaj spet m. Sindikalist, čeprav je zakonsko dolgoletnim delom pridobili določena znanja, prizna zaščiten, je vedno izpostavljen. In nikoli, res nikoli, interna kvalifikacija. Zavzemamo se tudi za se ne sme pustiti kupiti."
stimulativno nagrajevanje. Z upravo se dobimo 13. aprila, pa vam bom potem morda lahko kaj več povedal.”
Kako pa je sicer z delavskimi pravicami v Alposu? Kakšne probleme še imate?
“Na splošno, razen višine plač, nimamo večjih
Bi še kaj povedali šentjurski javnosti?
“Apeliral bi na delavce tudi v manjših privatnih firmah, da se organizirajo. Pri tem smo jim vedno pripravljeni pomagati.
Opozoril bi še na to, da Svobodni sindikati dajejo nekdanje sindikalne prostore v najem, mi pa se
težav. Celo po 5000 tolarjev na vsakega člana moramo sestajati v gostilnah. Do teh prostorov sindikata smo dobili. Je pa tako, da zatišja nikoli ni. imamo tudi mi pravico in če bo treba, jo bomo Sindikat ima vedno kaj opraviti. Regres bo, dosegh tudi z javnim protestom.”	F.K.
Slom d.o.o. : Meja d.d. 1 : 0
Da se je prva runda v dvoboju za 563 milijonov končala v prid tožene stranke, sem izvedel tako mimogrede. Direktor Sloma g. Holešek je namreč protestiral, da njegovih izjav v prejšnji številki nisem povsem pravilno povzel, in ko sem se oglasil pri njem, da napako popravim, je udaril s to novico.
Najprej g. Holešek, kaj je bilo narobe z mojim člankom?
“Dve stvari sta, ki me motita. Odstavek, kjer pišete 'o fiktivnih vložkih, se da razumeti, da gre za fiktivne vložke v Slom d.o.o., kar pa nikakor ne ustreza resnici. Vsi vložki v Slom so bili stvarni. O fiktivnih zneskih se je nekaj govorilo v povezavi s tako imenovanimi inovacijskimi dohodki v Meji, o čemer pa jaz res nič ne vem in o tem tudi nisem govoril.
Drugi primer pa je glede vaše trditve, da “pri gradnji hladilnice ni bilo vse čisto”. Hladilnica je bila res izjemno draga, toda ne zaradi mahinacij kogar koli temveč predvsem zaradi Markovičevih mark in njim sledeče inflacije. Res pa je tudi, da je takrat bila nabavljena hladilna tehnika relativno draga, zlasti v primeijavi z današnjimi cenami.”
Prav, se opravičujem. Sem pač narobe razumel. Bolj me zanima, kaj se je zgodilo na sodišču v pravdi za 563 milijonov SIT?
“Težko vam to na kratko opišem. Gre za to, da je sodišče s sklepom zavrnilo tožbo Meje in Pid Trdnjava iz procesnih razlogov. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ah je šlo za oškodovanje družbenega premoženja, temveč je ugotovilo, da Pid Trdnjava ni pravdni upravičenec. Po Zakonu o privatizaciji bi to lahko bila le Slovenska razvojna družba.
To je zaenkrat vse. Meja se bo verjetno na ta sklep pritožila, kaj pa se iz te pravde lahko izcimi, bi zelo težko rekel. V dveh, treh letih zagotovo nič.”
F.K.
Anketa
Umetna oploditev za samske ženske?
Ob sprejemanju zakonodaje o biomedicinski pomoči neplodnim parom se je slovenska javnost razvnela ob predlogu, da bi imele pravico do umetne oploditve vse ženske, torej tudi tiste, ki iz kakršnega koli razloga nimajo partnerja. Mnogi v tem ne vidijo nič spornega, zlasti konzervativnejši in cerkveni krogi pa so odločno povzdignili svoj glas proti. Da gre za kratenje pravice otroka do popolne družine, do očeta, da so torej pravice otroka pred pravicami matere. Gre za zanimivo filozofsko vprašanje, ki se tesno navezuje na pravico do materinstva.
Vprašali smo naše občanke in občane, kako bi oni razrešili to dilemo. Ali res le razvito moško - žensko partnerstvo zagotavlja ugodno klimo za razvoj otroka, je biološki oče res nenadomestljiv član sodobne družine?
Goce Kalajdžiski iz Šentjurja:
Vsaka ženska, ne glede na to ali je poročena ali samska, ima pravico	do
materinstva, seveda če je telesno	in
duhovno zdrava osebnost. In tudi pravico, da se sama odloči, kako bo do otroka prišla. Toliko govorimo o enakopravnosti žensk, danes ženske obvladujejo veliko zelo zahtevnih poklicev, so političarke, direktorice... sedaj pa naj bi jim nekdo vnaprej odrekal sposobnost odgovorne vzgoje otroka. Ali jim celo z zakonom prepovedal materinstvo, če pač niso uspele najti partnerja, ki bi jim pomagal vsaj spočeti otroka? To je nesmisel. Nešteto je primerov, da so otroci samskih mater enako uspešni in srečni ljudje kot otroci iz popolnih družin. Po mojem mnenju je pravica do materinstva vrednostno pred pravico otroka do takšnega ali drugačnega biološkega ali duhovnega očetom '
Ivica PodgtiČfek iz Vodruža:
;ir;
-
.*> 5
Tu ni nobenega dvoma:	otrok
potrebuje očeta in mater. Četudi ima mati otroka še tako rada, tiste prave, nujno potrebne popotnice za življenje mu sama ne more dati. Pravica otroka do urejene družine je brez dvoma pred pravico ženske, da si svoje takšne ali drugačne probleme rešuje s pomočjo materinstva. 9 let sem delala v vzgojnem zavodu v Švici in sem na svoji koži občutila, kakšne težave imajo otroci iz neurejenih družin. Naravnost grozljive. Za obstoj družbe bi bilo nevarno, če ne bi gradila na družini, zato je prav, da z zakonom prepove takšne eksperimente.
Sintija Podpečan s Planine:
“Ja, samska ženska ima brez dvoma pravico do otroka, če si ga res želi, če ima razvit materinski čut. Če se je razumsko odločila za takšen poseg, kot je umetna oploditev, to brez dvoma pomeni, da bo njen otrok zaželen in
srečen. Verjetno še bolj kot mnogi od otrok, ki so spočeti iz povsem drugih razlogov. Seveda je lepo, če ima otrok oba starša in je vse tako, kot naj bi bilo, toda življenje je tudi drugačno. Nič koliko je samskih mater, ki imajo čudovite otroke. Če ima ženska slabe izkušnje z moškim, ali pa iz kakršnega koli drugega razloga ne more ali noče “naravno" spočeti, je prav, da se ji to omogoči.
Anica Veber, socialna delavka:
Ne bi se opredeljevala za ali proti pravici do umetne oploditve za samske ženske, rekla pa bi, da je zame pravica otroka	do
normalnih življenjskih pogojev, torej tudi do varnosti v družinskem okolju, pred pravico ženske do materinstva. Iz lastnih izkušenj vem, da otrok potrebuje očeta, da se njegove vloge v družini ne da nadomestiti. Ob tem dajem na stran dejstvo, da očetje večkrat tega svojega poslanstva ne uresničijo in bi mnogokrat otrok celo bolje shajal brez slabega očeta. Dejstvo je, da so otroci brez očeta čustveno prizadeti, da o materialni plati tega problema sploh ne govorim. Pa je morda materialna prizadetost celo drugotnega pomena. Zavestno že vnaprej prikrajšati otroka, se mi ne zdi prav.
Jože Mastnak s Proseniškega:
Sploh ne vidim, kje je tu problem, vsak človek ima pravico odločati o sebi in starši imajo pravico in dolžnost odločati o otrocih. Le zakaj ne tudi samska ženska? Pri tem pa sploh ni pomembno, ah gre za popolno ali nepopolno
družino. Tudi moški sam ima enako pravico do posvojitve otroka. Res pa je, da gre bolj za izjemo kot za pravilo. Ni res, da so otroci iz nepopolnih družin psihološko ali socialno problematični, celo nasprotno, veliko primerov poznam, ko so ravno ti otroci še bolj zaželeni in deležni več ljubezni in skrbi. Da o primerjavi s problemi v problematičnih družinah sploh ne govorim. Gre enostavno za ideološke in verske predsodke, ki v današnjem času nimajo nobene osnove.
Jožica Žogan iz Šentjurja:
Jaz sem proti. Vsak otrok potrebuje tudi očeta, njegova pravica pa je gotovo pred sebično pravico matere	do
umetnega materinstva. Otroci brez očeta so brez dvoma prizadeti in trpijo. Ne vem, kaj bi še rekla, enostavno nisem za to in tudi svoji hčeri tega ne bi dovolila. Ampak havla bogu, nimam teh težav, saj imam tule v vozičku že pravnučka.
Cvetka Jager, direktorica CSD:
Gre za dve pravici, ki ju je treba spoštovati, pa čeprav se v bistvu izključujeta. Pravica samske ženske	do
materinstva, ki iz različnih razlogov, trenutno ali tudi trajno nima ali ne želi imeti partnerstvu z moškim, je po mojem njena nesporna človekova pravica. Da bi jo celo izključili z zakonom, ne bi bilo prav. Saj končno nismo več v srednjem veku. Po drugi strani pa je nesporna tudi pravica otroka do obeh staršev. Vse sicer kaže, da imajo otroci iz nepopolnih družin večje vzgojne težave, toda to, mislim, objektivno statistično sploh ni dokazano. Končno je v naši občini vsaka četrta družina nepopolna, to je brez očeta ali brez matere. Ali je vrednostno zadovoljstvo samske ženske ob materinstvu zadosten ekvivalent morebitni čustveni prikrajšanosti otroka, je filozofsko vprašanje.
F.K.
"'novice
sreda, 18. april 2001
Literarni večer Majde Rezec - prevorski praznik
Da je življenje na vasi nekaj povsem drugega kot v mestu, je še enkrat pokazala polna prevorska šolska dvorana. Celo v Celju ali Ljubljani, da o Šentjurju sploh ne govorim, se menda le redko zgodi, da bi na literarni večer prišla cela stotnija obiskovalcev, kot se je to zgodilo v petek, 30. marca, na literarnem večeru domačinke Majde Rezec.
Dobro, navzočnost sorodnikov in “sotrpinov” iz šentjurskega literarnega društva je samoumevna in pričakovana, vsi drugi,	nekaj
desetin starih ali mladih, pa so vsaj za moje razumevanje pesniškega navdušenja že krepko presenečenje. Toda ne za Prevoije. Prevoijani očitno zelo dobro poznajo svojo sokrajanko Majdo, ki je mimogrede tudi tajnica KS, pa vodja pevske skupine “Ljudski pevci s Prevoija”, tako rekoč že “inventar” pri vseh kulturnih in manj kulturnih dogodkih v kraju, administrativna svetovalka in še marsikaj. Ne nazadnje tudi tista, ki svojim sokrajanom piše rimane čestitke, napitnice, po potrebi tudi govore, vesele ali žalostne. Skratka Majda Rezec je “deklica za vse” in že kar “Naša Majda”. Alije potem kaj čudnega, da so Prevorjani sprejeli njeno pogumno odločitev, da stopi pred njih, jim odrecitira nekaj svojih pesniških stvaritev, dobrohotno in množično. Če že ne zaradi njene poezije, pa vsaj zaradi nje same.
Večer se je zame začel skoraj z dveurno zamudo. Na občinskem programu prireditev je pisalo “ob 18. uri”, Majda meje ustno povabila “ob 19. uri”, na vabilih Literarnega društva je menda pisalo “ob 19.30 uri”, v resnici pa se je začelo kakšnih 10 minut pred osmo. Ampak, sem bil očitno edini tako zmedeno obveščen, kajti njeni šentjurski kolegi - literati so prišli zelo točno, ob 19.45. Ta “domačnost” pa je tudi vse, kar “Majdinemu večem” lahko zamerim.
Večer se je začel s pevskim nastopom prevorskih ljudskih pevcev, nadaljeval z recitacijami (recitirab sta izmenično Anita Koleša in Majda sama), prijazno sentimentalnimi glasbenimi vložki Gašperja Jelena, zelo dolgim esejem o Majdini ustvarjalnosti Rada Palirja, končal pa z aplavzi. Aplavz se je vrstil za aplavzom, zanimivo, še najmočnejšega so Prevoijani namenili Palirju, vzdušje se je topilo od neposrednosti in prijaznosti, Majda je sijala od zadovoljstva. Kar naenkrat je bila ura mimo in na vrsti je bila pogostitev. Kajpada za vse. Vino, sokovi, narezki, tlačenka, Ocvirkova potica, različna
domača peciva, suhe slive... Gašper je vzel v roko harmoniko, okrog njega in prevorskih ljudskih pevcev se je zbrala skupina pevcev, ki so začeli milo prepevati. Pomagala jim je vsa dvorana. Tako nekako je menda bilo nekoč, takrat ko še ni bilo televizije, avtomobilov..., ko s(m)o bili še vsi sicer lačni in razcapani, toda srečni, kot poje Majda Rezec v svojih pesmih.
Iskreno moram priznati, da me Majdina poezija ni posebno prevzela. V njenih pesmih so mi všeč rime, ritem, všeč mi je, ker se čuti, da Majda stremi k popolnosti verza, pogrešam pa tisto pravo, močno intimno spoznavno in čustveno izraznost, ki se človeku usede v dušo. Kot da se Majda boji sama sebe, življenja takšnega kot je in se zateka v več ali manj namišljeno idiliko bodisi domačega kraja, Kozjanskega, preteklosti ali pozunanjene sedanjosti. Precej boljše so njene “ljudske” pete pesmi.
Ampak dajmo raje besedo njenim sokrajanom. Spraševal sem jih, kako ocenjujejo ta večer, katera pesem jim je bila najbolj všeč, katero Majdino pesem znajo na pamet in še kaj? In imel sem veliko težav, da sem dobil nekaj izjav, kajti vsi so bežali pred menoj, kot da imam kugo.
Edi Škoberne iz Straške gorce: “Zelo mi je bilo všeč. Všeč mi je, ker je naša ženska, ker je človek z močnim interesom za domač kraj, za domače ljudi. In to kljub temu, da za vse to nima kaj veliko časa. Tista pesem, daje za šankom stati hudo, je bila najboljša. Ne, na pamet res ne znam nobene, bi pa bilo prav, da bi se katere naučil.”
Maijan Bevc iz Krivice: “Občudujem Majdo, da je vse te pesmi uspela tako lepo napisati, kljub kmetiji, trem otrokom, pevskim vajam, službi... Ta zadnja o hišici za gozdom, ta mi je bila najbolj všeč. Ne, na pamet ne znam nobene. Bomo pa imeli zdaj vaje, s kasete...” se je pošalil.
Feliks Kolman, Majdin oče: “ Ne, po meni tega nima. Nikoli nisem bil za pisanje, pel pa sem vedno rad. Kdaj in zakaj je začela pisati, ne vem. Ko je bila doma, še ni nič kazalo na to. Besedila so kar v redu. Kaj vem katera bi mi bila najbolj všeč. Mogoče tista otročja, ali pa Mavrica. Ne, da bi mi pesmi posebej kazala ali čitala, ne to pa ne. Pa zakaj bi mi jih, ko pa je sama bolj pametna od mene.” Sabina Rezec, Majdina 16 letna hči: “ Sem zelo vesela in ponosna, da mami tako piše, pa čeprav, priznam, njenih pesmi doma skoraj da ne berem. Mi jih pa sama velikokrat prebere, drugi dan, potem ko se sama zvečer namatra z njimi, me včasih vpraša za nasvet, če je kakšna beseda prava, knjižna oziroma, če je dobro napisano. Te pesmi nocoj tu, v tem vzdušju, so se mi zdele še lepše. Ampak mama ima še veliko drugih pesmi. Skoraj vsak teden pokliče kdo, pa mu mora napisati čestitko v verzih, ali pa kakšno smešnico in podobno. Tudi govore odlično piše. Dobrajc.”
Majdi sem postavil dve bolj “hudobni” vprašanji. Zakaj piše in zakaj je za svoj večer izbrala same “zunanje” pesmi?
“ Zakaj pišem? V uteho mi je. Kar me bob, dam na papir, pa je bolje. Ne, nocoj res ni Mo nobene bolj poglobljene pesmi. Ker so le - te žalostne, sem se odločila, da ne maram težiti ljudem. Res pa je, da šote poglobljene pesmi še vse iz časov po mamini smrti. Dandanes takih pesmi več ne pišem, zavestno se jim izogibam. Raje pišem veselo, za druženje in petje, res površinsko. Lahko bi rekla, da pišem kar tako, opisno, kar vidim, kar mi povejo starejši, o običajih in življenju nekoč, o naravi, otrocih, pa o Prevorju in Kozjanski deželi, kar vse je del mene. Prav nobene potrebe nimam po izpovedovanju, ali pa po učenju pri slovenskih klasikih. Takšna kot sem, je čisto dovolj zame. Pa tudi mislim, da čustev in fantazij sploh ne bi znala učinkovito prenesti na papir.”
F.K.
ŠtuUJurdi
NOVICE
Vrhunskost Mojce Krajnc
2. marca letos nas je Šentjurčane znana šentjurska glasbena poustvarjalka - pianistka Mojca Krajnc ponovno razveselila s svojim samostojnim koncertom, s katerim je brez dvoma uspešno izvedla svoj “apel podobo na ogled postavi” . Maloštevilno občinstvo (komii pa je še danes - v času kulture nekulture - do prave glasbe, ko pa nas od vsepovsod zasipavajo njeni instant nadomestki in potvorbe?!) je imelo priložnost zaužiti skrbno pripravljen in ambiciozno zastavljen glasbeni posladek, ki se mu bo nedvomno trajno zapisal v spomin. Program koncerta je obsegal zanimiv izbor iz svetovne in domače pianistične literature vse od baroka pa do našega povojnega obobja: 2 Bachova preludija s pripadajočima fugama, Beethovnovo sonato Apassionato, Debussyjev trodelni klavirski ciklus, eno od Chopinovih etud, etudo Prokofjeva ter eno od paradnih skladb našega mojstra skladanja za klavir Janka Ravnika.
Nedvomno izrazito zahteven, morda celo nekoliko preambiciozen program je mlada koncertantka, sicer še študentka pianistike na Ljubljanski akademiji za glasbo v razredu profesorja Jarca, izvedla samozavestno, odločno, z veliko zanjo značilne energije in temperamenta, a tudi z dosti glasbenega občutka in vživljanja v stilna obdobja glasbe, s solidnim obvladovanjem fraziranja, zlasti pa z zavidljivo tehnično izvajalsko spretnostjo, ki se občasno povzpe prav do briljantnosti. Posebno je navdušila z glasbeno prefinjenim in učinkovitim Debussyjevim delom Pour piano - delom, ki se njenemu glasbenemu temperamentu najbrž maksimalno prilega.
Navdušujoče je bilo občudovati bravurozen ples njenih prstov po klaviaturi v virtuoznih pasažah in še zlasti spretnost leve roke. Ob tem obvladovanju instrumenta pianistka očitno zelo uživa, ob čemer se nakazuje nevarnost zdrsa v zgolj tehnično popolno obvladovanje izvajanih skladb na	škodo
njihovega duha, njihove glasbene vsebine. Nekaj od tega je bilo čuti pri strastni, divje romantični Beethovnovi sonati, ki je po svoji zahtevnosti nedvomno respektabilen poustvarjalni zalogaj. Kot poseben piamstikin dosežek je nujno poudariti, da je celoten program koncerta, kar pomeni za celo knjigo potiskanega notnega papirja, izvedla na pamet, kar bržkone uspe le nekaj glasbenim poustvarjalcem v Sloveniji in kar priča o silnem dometu njenega glasbenega spomina, globini dojemanja glasbe, pa tudi o intenzivnosti in
doslednosti vadenja odnosno priprav na izvedbo. Glede na to izvajalki manjše spodrsljaje v izvajanem gostem in zapletenem notnem tkivu z lahkoto odpustimo, še zlasti ker se ob njih odlično znajde in izmota, kot da se ni nič zgodilo.
Že Mojčin prejšnji koncert na tem mestu je bil navdušujoč, sedanji - zadnji pa še bolj, saj je demonstriral izvajalkin nezadržni nadaljnji napredek in vstop v bistvo plemenite umetnosti z imenom glasba. Kot tak nas je - maloštevilno publiko, kar je nastop spremenilo v izrazito intimen umetniški dogodek, ob katerem je morda tudi zaradi tega še izraziteje uživala - utrdil v prepričanju, da imamo opravka z izrazito nadarjeno in obetavno mlado glasbenico z zavidljivimi možnostmi oziroma perspektivami. Čeprav doma v “provinci” z vsemi atributi provincialnosti že lep čas obilno prerašča te okvire in se po vsem videzu prebija najbrž kar proti samemu vrhu slovenske pianistike. Zanjo skrajno žaljivo, za naše mestece pa sramotno bi bilo, da bi njen zadnji koncert - za Šentjur nedvomno prvovrstni kulturni dogodek - ostal brez odmeva oziroma bil medijsko prezrt.
Po vsem tem nam ne preostane drugega, da Mojci zaželimo nadaljnji optimalni razcvet njenega poustvarjalnega glasbenega talenta in dooblikovanje njene umetniške individualnosti. Dosego teh ciljev ji njena marljivost, temperament in ljubezen do glasbene umetnosti tako rekoč zagotavljajo.
Rado Palir
Branko In Emil pleteta
Amonova fanta iz Straške Gorce sta prevorska znamnitost. Pleteta. Pleteta koše, košare, jerbase, reduseje, peharje...Tudi po naročilu kaj napravita. Na idiličnem hribčku sredi Straške gorce stoji njuna domačija, stara hiša, prenovljen hlev, kajpada tudi traktor in mehanizacija, kar vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če zraven domačije ne bi stala mala vikendica, v kateri imata brata Amon pletarsko delavnico. Pa sem mislil, da so koši in košare že . preteklost. Vsaj 60 različnih, lepo izdelanih pletarskih izdelkov je čakalo na kupce.
“Tako bi rekel, da so in niso preteklost. Tu pri nas po hribih je koš še vedno pomembno "transportno” sredstvo. Teh tudi narediva največ in jih največ tudi uspeva prodati. Košare so že manj v uporabi, razni pehatji, podstavki in podobno pa so že bolj okrasna zadeva. Tudi na Prevorju se namreč poje vse več kupljenega kruha. Koliko zasluživa? Tako bolj malo, bolj simbolično. Lahko bi že rekel, da delava bolj zaradi veselja, za razvedrilo, kot zaradi denarja. V košu je takole okrog 3 dni dela, če pa računam še čas za nabiranje in pripravo šibja, cepanje leskovih viter, izdelava čeljusti, locna, pripravo kostanjevih kolčkov... pa lahko prištejem še en dan zraven. Stane 5000 tolarjev - seveda, če ga uspeva sploh prodati. Nekaj več sva te robe naredila za spominski park Trebče, tudi naša KS
tu in tam kaj vzame, sicer pa največ znanci za razna darila.”
Kako sta začela, kje sta se naučila te obrti? Je pletarstvo vaša družinska tradicija?
“Začela sva že takoj po osnovni šoli. Ne vem, kaj naju je spodbudilo, ker na naši domačiji prej pletarstva ni bilo. No, oče je spletel tu in tam kakšen koš, a bi lahko rekel, da sva se pletarstva navadila kar sama.Verjetno sva tako prišla do kakšnega dinarja. Potem pa je šlo počasi naprej, imela sva veselje, in ga še imava.”
Gledam te peharje, jerbase... to je spet neka povsem druga tehnika?
“Je. Drugače se dela. Začne se pa pri sejanju rži. Rž potem na roko požanjeva, otepeva zrna, vsako steblo je potrebno posebej očistiti.
Samo ročno delo. Iz že pripravljenega materiala spletem pehar morda v enem dnevu. Cena?
Okrog 1500 tolarjev.”
Branko in Emil nista le pletarja temveč tudi muzealca. Na polici v delavnici imata razloženih okrog 100 starih predmetov, ki so se prej valjali
po domačih podstrešjih, zdaj pa so lepo porazporejeni in zloženi v delavnici kot v pravem muzeju: kolovrati, razne petrolejke, likalniki, domača orodja od cimerače do Škarij za striženje ovc, vsaj 200 let star samokres, pa komat, možnar, zajec za sezuvanje škornjev... Preveč, da bi vse naštel. Pojdite v Straško Gorco in si oglejte! Branko In Emil vam bosta rada pokazala vse kar imata in znata.
»tebu/e/,
meja, kmetijsko
podjetje	Šentjur, d.d.
CESTA LEONA DOBROTINŠKA 3, 3230 ŠENTJUR
Samopostrežna prodajalna
CESTA NA KMETIJSKO ŠOLO, 3230 ŠENTJUR
Tel.: 03/574 31 94
MEJA Šentjur praznuje prvo obletnico svoje prodajalne, zato vabi vse zveste kupce v soboto dne 28.04.2001 na degustacije različnih izdelkov.
Poleg preizkušanj dobrot pa čaka vsakega obiskovalca še posebno PRESENEČENJE!
0VINOLjutomermn 11	313,00	0	HrenovkeJurmes Ikg	919,00
O SOK ACE Radenska 1,51	149,90	O	Sir Edamec Ikg	950,00
0 VINO Merlot Goriška Brda II	349,90	O0ljeCekin2/l	419,00
o KEKSI Frolini 1 kg	286,90	o	Posebna klobasa Jurmes 1 kg	639,00
0 OLJE oljne ogrcice steklenica 11166,00	O	Pril 0,5 lPower Gel,Limona	209,00
AKCIJSKA
PRODAJA
od 23.4. do 30.4.2001 oziroma do razprodaje zalog!
Mo ugoden noluig
JAJC, JABMK, TESTENIN ki USNIKOV!
Šmijurikt)
NOVICE
f
SMhft
TRGOVINA
STONim
d.o.o.
Ljubljanska c. 26, 3230 Šentjur, tel. in fax: 03 57 41 151, email: elba@siol.net |
TRGOVINA Z OGREVALNO TEHNIKO, ELEKTROMATERIALOM IN VODOVODOM
10% GOTOVINSKI POPUST
za MEŠALNE BATERIJE in BOJLERJE do 30.4.2001
Za dodatne informacije smo Vam na voljo na tel.: 03/57 41 151 ali 031/33 64 59
Delovni čas
PON-PET 7h - 19h	— - ^
SOB 7h - 12h
# PRODAJA ZLATEGA NAKITA
’ IZDELAVA ZLATEGA NAKITA PO ŽELJI STRANKE Z VGRAJENIMI j DRAGIMI ALI POLDRAGIMI i KAMNI	JM
KRSTNA IN . OBHAJILNA & DARILA
fr PRODAJA ROČNIH UR IN BUDILK
EKSPRES IZDELAVA POROČNIH PRSTANOV
PRODAJA JAPONSKIH IN KITAJSIH BISEROV
VELIKA IZBIRA BELEGA ZLATA
PLINSKE PECI
GORILNIKI na OUE,	FERELLA
PLIN in ODPADNO OUE od 139.000 SIT
že od 54.300 SIT
KOMBINIRANE PECI
FERCFF5 119.681 SIT
V Cene so brez DDV in veljajo do razprodaje zalog. Slike so simbolične.
GO
ZLATARSTVO
Milan Gajšek s.p.
V TRŽNO PRODAJNEM CENTRU V ŠENTJURJU Drofenikova 16, tel.: 03/ 749 20 30

sreda, 18. april 2001
Prvo leto konkurence
Šentjurske novice še vedno vredne vsakega Šentjurčana
Ravno te dni mineva leto, odkar so Šentjurske novice dobile konkurenco. Manever utišanja “tečnega” Kovača se je dolgo napovedoval znotraj vrat občinskega Meva, toda izid prve številke “Šentjurčana”, 19. aprila 2000, je kljub vsemu pomenil veliko presenečenje. Rodil, in ob umetni pomoči medijskega ujčkanja potrebnih botrov očitno tudi shodil, se je še en lokalni medij, “Šentjurčan”. Za vsakega Šentjurčana, ki je še vedno vreden Šentjurskih novic. Dajmo besedne igre raje na stran in nastavimo ogledalo trenutni šentjurski medijski stvarnosti!
Brez dvoma sta “Šentjurčan” in Šentjurske novice glavna arbitra. Sicer tudi Novi tednik vsaj enkrat mesečno podrobno obdela naše območje, ki mu je zato, kot kaže, zelo hvaležno. Vsaj kar se tiče števila naročnikov, ki naj bi jih bilo na šentjurskem koncu največ; in tudi naši osnovnošolci menda pridno pridobivajo nove. Zanimivo in za oba šentjurska medija nič kaj spodbudno. Omenimo še mariborski Večer. Njegovo celjsko uredništvo se zelo tmdi, da bi bil Šentjur prisoten, a se kar prevečkrat omejijo na prepisovanje in razširjanje informacij iz koledarja prireditev. Kljub vsemu pa od vseh, zdaj šestih slovenskih dnevnikov, naši kotanji namenjajo največ pozornosti. Alpos je doslej izdal le eno številko svojega časopisa in zaenkrat bi bilo njegovo vlogo in prihodnost v šentjurskem prostoru še preuranjeno ocenjevati. Po nekaj težavah z urednikom pa menda zdaj pripravljajo nove številke.
Kot se spodobi, pometimo najprej pred svojim pragom. Težko bi rekli, da so se Šentjurske novice v zadnjem lem revolucionarno spremenile. Pa vendarle nam je konkurenca dala krila in brez dvoma smo izboljšali kakovost. Poleti smo tudi že imeli razdelan projekt štirinajstdnevnika, saj smo pričakovali, da bo na jesen z njim udaril “Šentjurčan”. Pa se na koncu nismo odločili za tveganje. Finančno projekt ni bil nič bolj kritičen kot pri mesečniku, zaškripalo pa bi pri vsebini. Praktično je le urednik tisti, ki je vseskozi “na preži”, preostah del uredništva pa smo po večini
študentje, ki delamo po sistemu iz danes na jutri. V stilu Šentjurskih novic, bi bilo dvakrat na mesec nemogoče napolniti časopis. Pa tudi zelo tvegano bi bilo vse skupaj in utmdljivo, saj bi si bilo takorekoč nemogoče omisliti počitnice. Vendarle nismo profesionalci, ki bi morali “skakati" na glavo in se iti vojno z do zob oboroženimi nasprotniki...
Šentjurske novice so poleg mesečnika pristopile k še nekaterim projektom. Brez dvoma je potrebno izpostaviti domačo stran na internem, ki postaja vse bolj konkurenčen medij. 1100 obiskov v dveh mesecih in številne pohvale so dobro izhodišče za nadaljevanje. Tudi organizacija predvolilnega soočenja in sodelovanje v akciji Športnik leta nista ravno mačji kašelj. Škoda, da se je sfižila okrogla miza okrog zloglasne Planince.
Pa pustimo samohvalo ob strani. Tudi problemi so. Novinarska ekipa se sicer širi, toda področja kot so Dramlje in južni del občine še vedno ostajajo brez stalnega dopisnika. Pa vendarle se ta težava pri mesečniku da nekako nevtralizirati.
Da, kritiki nam očitajo neobjektivnost, kar pa po mojem mnenju ne drži.	Smo le
brezkompromisni, včasih	tudi	nekoliko
nediplomatski, kar nam kdaj tudi škodi. Toda drugače ne znamo in nočemo! Iščemo zanimivosti ter morebitne nepravilnosti. In ravno to je čar in tudi del poslanstva novinarskega poklica, neke vrste četrte veje oblasti. Pravi novinar vrta in vrta. Resje, daje pri komentiranju nemogoče biti objektiven, toda na lokalni ravni omejitev na golo poročanje postane kaj kmalu dolgočasno. Vedno pa obstaja možnost odgovora in dmgačnega mnenja, toda tega si v Šentjurju takorekoč nihče ne upa, razen na račun lastnih, predvsem političnih interesov. V novinarstvu pa si je, kot je rekel eden znanih slovenskih urednikov, potrebno predvsem upati.
Za konec še o “Šentjurčanu”. Ne, pravzaprav jim ni kaj očitati. Prav pridni so. Vsakih 14 dni uspejo napolniti 40 strani lepo oblikovanih
strani! Vsa čast! Koncept je pač tak, kakršen je. Da so se na skoraj vseh naslovnicah pojavili otroci, pove marsikaj. Preizkušeni know-how sistem, ki v okolju kot je šentjursko, prinaša ovacije. Nič spornega! Edino, kar jih tepe, je brez dvoma vpliv ustanoviteljev in širše druščine z Mestnega trga 10, katerega je kljub uradnemu umiku, še kako čutiti. V vsaki številki se pojavijo tako ah drugače zapakirani. Ko je treba položaj umiriti, sadijo rožice, se slikajo, pojejo, se dražijo doma in po svetu... Ko začutijo nevarnost, zluščijo kakšno bučnico in preko svojih agentov spišejo kakšen krut tekst, ob katerem naj bi se nasprotniki podelali v hlače.
Seveda pa ima “Šentjurčan” nekaj dobrih strani. V njem se v sliki in malo manj besedi pojavlja mnogo ljudi, kar ŠN ni nikoli uspelo. To področje, kije sicer zelo populistično, smo preveč zapostavljali in nekako nismo uspeli razviti pravega stika s tistimi bralci, ki časopis kupujejo zato, da vidijo v njem sebe, sorodnike in znance. Samokritično lahko ugotovimo, da bi se z določeno mejo dobrega okusa dalo "osvojiti" to področje. Toda zdaj smo zavzeli drugačen koncept in kot kaže, smo utrdili svojo vlogo v šentjurskem prostora. Ljudje kljub konkurenci, ki izide dvakrat mesečno, še vedno sežejo po Novicah. Da, kar pogosto nas pokritizirajo, a vsi, razen ortodoksnih nasprotnikov, dodajo, da bi brez njih bilo dolgčas in da Šentjur ne sme imeti samo lepo spolirane, z rožicami ozaljšane resnice. Življenje pač ni popevka...
Pravzaprav bi tudi brez “Šentjurčana” bilo dolgčas. Osvojili so svojo publiko, ki jim je očitno zvesta. Priznam, da tu sam preletim vsako številko, čeprav razen kakšnih dobrih reportaž in komentaijev, predvsem gospoda Mosbrakerja, težko najdem kaj fascinantega. Toda če jih ljudje kupujejo, so že pravi... Smo si pač različni!
Kot kaže, bo "Šentjurčan” še naprej osvajal šentjursko sceno, Šentjurske novice pa še naprej ostajajo vredne vsakega Šentjurčana.
Luka Hvale
Praznovale smo materinski dan
Šentjursko društvo upokojencev je praznovalo materinski dan v hotelu Žonta.
Po prazničnem kosilu je sledil kulturni program. ŽPZ skladateljev Ipavcev je s svojim petjem zvabil veselje in radost še na tako otožen obraz. Niso nas pozabili tudi naši najmlajši iz OŠ Franja Malgaja. Praznovanje smo nadaljevale ob zvokih ansambla Štajerski trio. Kulturni program so pripravili tudi upokojenci z branjem pesmi različnih pesnikov na temo materinstva in mater. Ples, petje in dobra volja so se iz ure v uro stopnjevah vse do poznih nočnih ur.
Zbrane matere se prav lepo zahvaljujemo vsem nastopajočim in Društvu upokojencev za nepozabni večer.
Anica Hvalec
Pozor, steklina še vedno razsaja!
V tednu pred veliko nočjo so šentjurski živinozdravniki cepili pse proti steklini. Če ste morebiti zamudili svoj datum, je vaš kuža še vedno dobrodošel v ambulanti za male živali na Veterinarski postaji.
Ob veliki noči
Sandi Koren, šentjurski kaplan, o Cerkvi, ŠKMŠ in še o čem
G. Koren, že tri leta šentjurski kaplan, mlad (28 let) in dinamičen Mariborčan, je osebnost, ki je po zaslugi “Šentjurčana”, kjer vodi svojo pestro duhovno stran, eden redkih naših duhovnikov, ki se pojavlja v šentjurskem javnem življenju. Moram priznati, da sem ga najprej opazil zaradi njegovih duhovitih šal, njegov komentar o ŠKMŠ v zadnji številki “Šentjurčana” pa me je spodbudil, da sem ga prosil za pogovor. Duhovniki so praviloma skoraj nedotakljive osebnosti izpred oltarja ah s prižnice, kjer jim seveda nihče nikoli ne ugovarja, kaplan Koren pa si očitno prizadeva biti drugačen. Svoj komentar o ŠKMŠ je naravnal tako, da je zavestno pristal ng javni dialog s šentjursko študentsko populacijo, kar je v Šentjurju, kjer se celo politiki in javni delavci praviloma obnašajo do javnosti v stilu rekla “psi lajajo, kravana gre dalje”, nekaj posebnega, vsekakor pozitivnega.
Gospod Koren, za uvod kar nekaj besed o vašem komentarju o ŠKMŠ. Pričakujete polemiko s študenti?
“Pričakujem njihov odgovor, kakšne posebne polemike pa ne. Toda če bo do nje prišlo, sem pripravljen. Na internetu spremljam njihovo dejavnost in moram jih pohvaliti. Ob vsem tem stokanju, da v Šentjurju ni dovolj storjenega za mlade, se namreč z njimi celo strinjam in sem vesel, da so nekaj naredili. V Šentjurju resnično mladi nimajo niti spodobne kinodvorane, nimajo svoje kulturne ponudbe, debatnih, potopisnih in podobnih večerov, celo šport, ki naj bi bil zelo razvit nima prave množičnosti. Toda kaj ponuja ŠKMŠ? Ne, ne kritiziram jih, le opozarjam, da bi bilo mogoče narediti še veliko več, veliko koristnejšega, kot so žurke, ki so kar preokupacija ŠKMŠ."
Mene in verjetno tudi škmšjevce ste presenetili s svojim javnim nastopom, kar je za Šentjur nekaj nenavadnega.
“Za Šentjur morda že, toda jaz še vedno reagiram kot Mariborčan, kot meščan večjega mesta, kjer se takšne zadeve ne jemljejo tako osebno. V Šentjurju je morda res prevladujoča miselnost da v javnost lahko pride le tisto, kar je lepo, urejeno, boleča resnica pa se najraje pomete pod preprogo.”
Podobno razmišljamo tudi v Šentjurskih novicah. Kako Vi ocenjujete naš časopis?
“Moram priznati, da mi ŠN bolj redko pridejo v roke, sicer pa osebno z njimi nimam slabih izkušenj. Med duhovniki pa vendarle velja, da ste preveč kritični, tudi negativno naravnani do Cerkve, da marsikdaj prestopite, kako bi rekel, mejo dobrega okusa. To pa za lokalni časopis, kjer vsi hočejo videti več ali manj le sebe, seveda v lepi luči, ni najbolje.”
Bi bili pripravljeni v ŠN voditi svojo rubriko, recimo dialog z verujočimi in neverujočimi o njihovih dilemah glede vere, cerkve, vrednot?
“Bi, seveda bi. Kar uvedite jo, pa bomo poskusili.”
Za šentjursko občinsko oblast v veliki meri velja splošno mnenje, daje preveč zlizana s Cerkvijo, pa tudi, da na volitvah zmaguje več ali manj izkoriščajoč verska čustva volivcev?
“ Župnik ima samo en glas, v cerkvi pa volivci zagotovo niso dobili niti najmanjšega namiga, kako naj volijo. Če so ljudje izvolili svoje kandidate zaradi njihovega nazora, vernosti, ker jim pač zaupajo, je to njihova demokratična pravica in so vaši očitki neupravičeni. Sicer pa sami dobro veste, kdo je v naši deželi desetletja razlikoval ljudi po verski pripadnosti. Če se v Šentjurju res dogaja, kar vi pravite in čemur jaz oporekam, da se nekaj podobnega in to v nasprotno smer, to je, da imajo v javnih službah prednost verni ljudje, potem to ni prav. Razlikujemo se lahko po pridnosti, koristnosti...nikakor pa ne po veri.”
V	zadnjem času je vse bolj očitno, da si Cerkev močno prizadeva za večji vpliv v javnem življenju. Je to v skladu z njenim poslanstvom?
“Cerkev ima vso pravico, da tako kot sleherna civilna pravna oseba deluje javno, da se zavzema, da tako rečem, za svoje interese. Pa čeprav gre v tem primem bolj za moralne norme, pravice, za srečo ljudi... Je pa res, da tega ljudje niso navajeni. Cerkev je bila dolga desetletja zaprta v zakristije, zato je zdaj vsem bolj na očeh oziroma se ustvarja videz, da hoče imeti glavno besedo. Cerkev se dobro zaveda, da je njeno poslanstvo duhovno in usmerjeno v dobrobit ljudi in da bi bilo zanjo pogubno, če bi se kakorkoli spajdašila s katerokoli politično stranko ali državno oblastjo, zato se temu v velikem loku izogiba. Jasno, tudi v Šentjurju.”
Problem je drugje. Cerkev sicer res pravi, da želi biti enakopravna javna civilno pravna inštitucija, toda pri tem pa ne dovoljuje, da bi bila izpostavljena enaki javni obravnavi, kritiki. Za sebe zahteva izjemen, več ali manj nedotakljiv status.
“Nikomur ni všeč, če ga kritizirajo. Vendar pa Cerkev ne uporablja metod, kot je na primer izkoriščanje naših zmanipuliranih javnih medijev v škodo Cerkve, da bi branila svoj prav. Je pa brez dvoma inštitucija z veliko zgodovinsko, kulturno in moralno težo, ki lahko in tudi mora opozaijati na krivice, na to, kaj je prav in kaj ni prav.”
V	zadnjem času se veliko sliši o evangelizacije Cerkve. Kaj nam prinaša?
“Nova evangelizacija Cerkve je že nekaj desetletij trajajoči razvoj približevanja vere sodobnemu človeku. Tako duhovnik na primer ni nič več vzvišena osebnost, zaščitena z nerazumljivo latinščino in obrnjena vstran od vernikov, ni več
samo duhovni oče, temveč tudi predvsem brat in enakovreden član cerkvenega občestva. Pa to ni najpomembnejši smisel nove evangelizacije, je le njen zunanji, najopaznejši del.”
Gre pri tako imenovani teologiji osvoboditve, ali pa pri škofu Grmiču, za evangelizacije?
“V določeni meri že, v bistvu pa ne. V obeh primerih je razvoj šel v politizacijo Cerkve, kar pa seveda ni prava smer.”
Bil sem navzoč na sinodinalnem dekanijsken srečanju na Ponikvi, kjer je govoril tudi škof dr. Stres, a iz njegovega izvajanja nisem mogel razbrati, da bi šlo za pomembne, da ne rečem revolucionarne premike v slovenski Cerkvi?
“Zagotovo velikih premikov sinoda ne more narediti, niti cerkvenih in še manj božjih zakonov ne more in noče spreminjati. Lahko le daje navodila, s svojimi pravili uokvirja versko prakso. Predvsem pa bo skušala približati vero ljudem.”
Ali to pomeni, da bo slovenska Cerkev postala bolj strpna do tistih vernikov, Id ne spoštujejo dosledno njenih zahtev, ne prakticirajo zakramentov, ne sledijo dogmam?
“Da in ne. Na eni strani nikakor noče izključevati, izobčevati tistih, ki v vsem ne sledijo njenim naukom, po drugi strani pa bo verjetno uskladila zelo raznoliko prakso priprave in prejemanja zakramentov. Morda je prisotne preveč “folklore”, po drugi strani pa peša prava vernost, čeprav je težko videti v človekovo dušo in o tem
Bralce ŠN pozivamo k dialogu s kaplanom Korenom o temi vera in Cerkev v sodobni družbi, zlasti v Šentjurju! Svoja mnenja, vprašanja in opažanja pošljite na naslov: Šentjurske novice, D. Kvedra 11, ali pa po EP sentjurske.novice@siol.net!
soditi. Vsekakor pa tudi takšnih vernikov Bog in Cerkev na zavračata, ker je človek pač le človek in ne idealno svetniško bitje.”
Kaj menite o uvedbi cerkvenega davka?
Slovenska Cerkev živi od miloščine, od nabirke, kar ni lahko. V svetu se smatra, da je dejavnost Cerkve družbeno koristna in se zato na različne načine tudi financira. Pri nas pa zaenkrat še ne. Pa čeprav skrbimo na primer tudi za veliko večino cerkva, ki so kulturni spomeniki, za vzgojo in tako naprej. Vendar pa cerkvenega davka, kot ga imajo v Nemčiji in Avstriji, cerkev pri nas ne želi in ga ne bo. Bolj se je razmišljalo o modelu financiranja Cerkev, kot velja v Italiji ali Španiji, kjer se vsak državljan sam odloča, kateri organizaciji ali društvu bo namenil obvezen delček svoje davščine. Nič še ni dorečenega.”
Kako ocenjujete duhovno - versko stanje v šentjurski župniji?
“Nisem domačin in moja sodba gotovo ne more biti najbolj merodajna. Okrog 20% župljanov se
‘""novice
sreda, 18. april 2001
redno udeležuje verskih obredov, kar se mi zdi sorazmerno ugodno, imamo veliko različnih aktivnih skupin, od veroučnih, molitvenih, birmanskih do skavtov, ministrantov, Karitas, pevskih zborov. Šentjur očitno ni bil nikoli prav goreče “rdeče” veren, in je morda zato lažje.”
In še za konec: kaj bi sporočili bralcem ŠN o pomenu velike noči?
“Velika noč, ki je največji krščanski praznik, je hkrati lep in zelo težak praznik. Vera v Kristusovo vstajenje je naše bistvo, je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti, a je tudi ne smemo zanikati. Zunanji blišč tega praznika, kije tradicionalen, poln
simbolike, slikovitosti in čustvene zavzetosti - cvetna nedelja, veliki petek, blagoslov jedil, pokanje... Vse to so vzporednice, ki naj bi človeka spomnile na dogodek, ko je Kristus iz ljubezni do človeka naredil veliko, zelo veliko. Želel bi, da nas spodbudijo, da v tem smislu tudi sami nekaj postorimo za svojega bližnjega.”	'	F.K.
Butara rekorderka se je uprla
Vse je šlo dolgo lepo po načrtih. Toni Vrečko in Robi Podpečnik, odločna 16 - letnika iz Hutunja, sta pripravila vse za rekordno butaro. Lansko rekordno dolžino (20 metrov) sta sklenila povečati kar za 5 metrov in se tako prav gotovo vpisati v knjigo šentjurskih rekordov. Teden dni sta stikala za leskovno po Okrogu, našla primerni smrekovi
sušici, ju “sštukala", vse skupaj lepo spletla v okrog 700 kg težko in natančno 25 metrov dolgo butaro.
Kot se za butare spodobi, so transport opravili nosači. Brata Tovornik, Vodopivec, Žogan iz Srževice, Sovič iz Slatine, Jaka Faktor, pa brata Mohor, Špur s Ponikve (ki se nekaj slini okrog ene od hotunjskih deklet) in še nekateri, so si jo v petek popoldne naložili na ramena in hajd proti farni cerkvi na Ponikvi. 13 jih je šlo na pot, torej okrog 55 kg bremena na enega, kar nikakor ni bil mačji kašelj. Prva prezaslužena postaja pri Gustlu, za mlajše sok, za malo starejše vino, domači dekleti iz spremstva sta postregli tudi s pecivom. Pešpot proti Ponikvi jim je dala vetra. A so vse zmogli, z dobro voljo in nasmehom.
Prave težave pa so se začele pri postavljanju butare. Pričakoval sem, da jo bodo lepo potegnili v tum, a je bilo odločeno, da jo “vkopljejo” za cerkvijo, kjer bo žegnanje, in postavijo pokonci. Dvajset možakarjev, vključno s ponkovškim župnikom Hermanom, opremljenih s specialnimi drogovi in vilicami, jo je skušalo postaviti pokonci. Pa ni šlo.
Zlomila se je. Kar grozljivo je bilo vse skupaj videti, a seje vse srečno končalo. Bo pač leže na stolicah počakala na blagoslov.
Toni Vrečko, ti si glavni konstruktor in organizator, kaj bo zdaj?
“Nič ne moremo. Pretežka je bila in vrh spodnje sušice seje zlomil. Seveda sem malo razočaran, ker prava butara mora stati. Z Robijem sva hotela narediti rekord, pa sva se uštela. Ta najina butara je zagotovo največja v zgodovini Ponikve in verjetno tudi v vsem Šentjuiju, toda žal ne šteje. No, pa vseeno je bilo lepo. Drugo leto bova spet poskusila. Morda bo potrebno uporabiti tudi še več močnejše leskovne, močnejšo sušico. Seveda bi lahko uporabili za oporo tudi kakšen drug material, toda to potem ne bi bilo več tisto pravo. Vse mora biti leseno in domače in samo mora stati.”
Tako je ponkovška butara velikanka končala leže na stolicah. Kar pa seveda ni mogel biti razlog, da ob njej ne bi utrujena in vesela družba popila nekaj kozarcev ter pojedla dva ali tri pladnje bogate orehove potice.
F.K.
Toni Vrečko
Tradicija - hotunjski
topničarji
Tako kot že 11 let doslej, so tudi letos pričeli s svojo kanonado točno opoldne na veliko soboto. 8 “topov”, lepo postrojenih med dva mlaja, ponosno izobešen prapor, šotor, v njem seveda kuhinja in mize. Na veliko soboto so sebi in vsem obiskovalcem, takole okrog 200 so jih imeli do 22. ure zvečer, stregli s pasuljem, ki so ga zalivali z Ošanšekovim in Podkrajškovim vinom.
Kanonitji delajo pod budnim očesom najstarejšega člana g. Šibala s Ponikve, ki med drugim tudi vestno beleži število šusov. Njegov sistem je preizkušen in i nezmotljiv: poln žep točno preštetih fižolov, ob vsaki salvi pa se en fižol preseli v drugi žep. Vsakih pet minut, 1 čas je točno odmetjen, je odjeknila
šotora se za veliko noč zvrsti vsa Ponikva.”
Kaj pa denar, za šotor, pijačo, “municijo”?
m m
■	■ -•s*!
“Ni težav. Tule imamo skrinjico za prostovoljne prispevke, v kateri se je lani nabralo okrog 60 000 SIT in to bo dovolj za letos. Imamo tudi sponzorje, šotore nam da civilna zaščita zastonj.” Je tale vaša kanonada nevarna?
“V 12 letih nismo imeli niti ene nesreče, trpijo pa ušesa. Čeprav imamo glušnike ali pa vato v ušesih, nam takole 14 dni še kar
salva, ki se menda sliši vse tja do Loč. V soboto je odjeknilo 800 detonacij, prav toliko pa tudi v nedeljo.
Vodja hotunjskih topničarjev je Andrej Pisanec.
G. Pisanec, nekaj besed o zgodovini in organiziraiyu Hotunjskih topničarjev?
“Začeli smo pred 12 leti, družina Ivenčnik, Gustl Vovk, pa midva z očetom, najprej z dvema topovoma ki smo jima počasi večali družbo. Zdaj nas je 19 in imamo 8 topov. Gre za običaj in predvsem za družabnost; m v našem
šumi po glavi.”
Kaj pa ljudje, se nihče ne pritožuje zaradi kalitve nočnega mira?
“ Pri tem pa smo dosledni. Strelja se le med 12. in 22. uro. Tudi v času žegnanja jedil pri Mastenovem križu strogo molčimo.”
In za konec, čeprav mi je po nekaj salvah že krepko brnelo po glavi, sem z veseljem prevzel njihovi darili, originalni topničarski rokavnik in sprejem v častno članstvo.
Hvala.
F.K.
sreda, 18. april 2001
1«M4J
Kdo so naši doktorji znanosti?
Doc. dr. Niko Samec, univ. dipl. ing. strojništva:
“Okoljske probleme lahko rešuje le tehnika”
Veijetno ni prav veliko naših občanov, ki so že slišali za dr. Samca. Tudi sam sem se prvič srečal z njim šele pred enim dobrim mesecem, na vročem zboru občanov Blagovne. Bilje eden redkih, če že ne celo edini, kije s strani prizadetih občanov vnesel v čustveno pregreto razpravo o cinkamiški deponiji Za travnikom nekaj trezne preudarnosti. Pa ga sokrajani kljub temu niso izžvižgali. Zgodilo se je celo nasprotno, izbrali so ga za predsednika komisije, ki zastopa njihove interese v pogajanjih s Cinkarno in z občinskimi oblastmi. Kar gotovo pomeni, da ga dobro poznajo in cenijo. Kar pa niti ni presenetljivo, saj je njihov sokrajan Niko vodja laboratorija za zgorevanje in okoljsko inženerstvo na Inštitutu za energetsko, procesno in okoljsko inženerstvo na Strojni fakulteti v Mariboru. Torej je poklican za reševanje problemov okolja.
Dr. Samec, kakšna je bila Vaša pot do humanistike, tehnične inteligence pa je vse manj in raziskovalca in univerzitetnega predavatelja?	manj. To je nadvse resen problem naše družbe.
“Ničesar Skoraj več nimamo dobrih inžineijev, ki bi znali spektakularnega ni poiskati najboljše rešitve za nastale tehnične bilo. Rodil sem se probleme. In zato smo deležni vse večjega tule malo čez, na nezaupanja. Od tu tudi izvirajo vse večji konflikti s kmetiji na Ogorevcu civilno družbo, ki zlasti glede varstva okolja zahteva in preživljal otroštvo več, kot ji tehnika lahko nudi. Država bo morala kmečkega otroka, odločneje poseči v usmeijanje študija, zagotavljati kot vsi moji vrstniki, štipendije, študijske pogoje, izpopolnjevanja v Že od malega pa sem tujini... Poglejte tehnološko najbolj razvite države, čutil privlačnost strojev,	zlasti
motoijev z notranjim izgorevanjem.
Spomnim se, da je že takrat zame srečanje s traktorjem, nedoumljivim strojem, v katerega vliješ nekaj nafte in že njegovi zobniki in prenosi ustvarjajo prave čudeže, vedno pomenilo pravo doživetje. Ja, priznam, še sedaj mi zaigra srce, ko mi oče porine v roko kosilnico in pokaže zrel travnik.
Strojno - tehnična šola v Celju in študij strojništva na mariborski Strojni fakulteti sta bila zato kar logično nadaljevanje mojega poklicnega dozorevanja. Po diplomi sem delal v železarni Štore kot raziskovalec tople predelave jekla, po zaslugi mentorja prof. Doboviška sem dobil štipendijo za Nemčijo ali Japonsko! Tam je inženirski poklic podiplomski študij v Nemčiji. Leta 1999 sem kot cenjen, stroka pa uživa zaupanje javnosti. Pri nas je gostujoči raziskovalec na področju zgorevanja ravno nasprotno. Morda tudi zato, ker so fosilnih goriv in sežiganja odpadnih snovi delal tudi strokovnjaki v preteklosti marsikdaj odpovedali, na Univerzi Berkley v Kaliforniji. Doktorat imam s marsikaj zamolčali.
področja zgorevanja. Področje zgorevanja, Kot slišim, seje nekaj podobnega dogajalo tudi s sežiganja in preučevanje vplivov na okolje, tehniško Cinkamo. Ljudje so bili že večkrat “nategnjeni”, varstvo okolja v raziskovalnem in pedagoškem zavedeni, zato je skoraj iracionalni revolf karšnega smislu so tudi sedaj moje poglavitne preokupacije. imamo na Proseniškem, povsem razumljiv."
Brez dvoma ste torej pravi človek za ta trenutek, Ves čas se vrtiva okrog problema cinkamiške ko je na Proseniškem takorekoč v zraku vse živo deponije na Proseniškem. Zadevo gotovo dobro zaradi cinkamiških načrtov za suho deponiranje poznate, zato me zelo zanima, kaj menite vi, kako je sadre. Toda moja dilema je drugačna: ati ni nekoliko mogoče rešiti ta nerešljiv problem? nenavadno, da strojniki - tehniki rešujete probleme “Zelo nekorektno bi bilo, če bi prejudiciral okolja, ki jih brez vas pravzaprav sploh ne bi bilo? kakršno koli rešitev, saj nimam v rokah takorekoč “Mislim, da ni čisto tako. Tehnološki razvoj je nobenih argumentov, nobenih podatkov. Lahko bi dosegel določeno stopnjo, obstoj človeštva temelji rekel, da ničesar ne poznam. Zadeve se nameravam na njem, in poti nazaj več ni. Strinjam se, da je lotiti trezno in brez čustvenih plašnic. To pomeni, okolje degradirano, da je to slabo, toda povsem da bomo od Cinkarne zahtevali vse zbrane podatke neokrnjene narave več ni in je pri današnji stopnji 0 ugotovljenih vplivih že obstoječe deponije na civilizacije več ne more biti. To pa ne pomeni, da se okolje, kot tudi vsa poročila ustreznih inštitucij o je potrebno vdati v usodo. Z okoljskimi problemi se možnih vplivih na okolje zaradi predlaganih je potrebno soočiti, jih sprejeti tudi koz izziv in jih sprememb oziroma suhega deponiranja sadre. Če reševati. Toda, ali mislite, da jih lahko rešujejo s0 bo pokazalo, da kvarnih vplivov ni pričakovati, zdravniki, pravniki ali celo filozofi? Okoljske ajj pa So morda takšne narave, da jih je pod probleme lahko rešuje le tehnika. Prav zato mislim, določenimi pogoji mogoče sprejeti, bomo s temi da je naša mariborska študijska usmeritev še kako podatki prišli pred zbor občanov. Biti apriori proti, aktualna in potrebna. Žal, tega naša država še ni proti napredku, pa tudi proti Cinkarni, kije za naše dojela. Poglejte, danes vse drvi v študij prava, razmere pomemben gospodarski gigant, ni naša
Kako lepa je bila moja dolina
naloga niti naša pot. Toda zavedamo se, da je naše okolje že tako rekoč nepopravljivo degradirano, zato pod nobenim pogojem ne bomo pristali na nadaljnjo degradacijo. Odločamo se lahko izključno le za manjše zlo od obstoječega.”
Toda, ati suho deponiranje sadre ne pomeni tudi sanacije obstoječe deponije?
“Morda je to celo res. Toda o tem nas mora Cinkarna prepričati. Ne vem, kako nas bodo prepričali, da neposredni sosedje deponije ne bomo prizadeti zaradi hrupa gradbene mehanizacije, bagrov, kamionov, ali pa morda tudi zaradi prahu? Verjamem pa, da bo naštete probleme možno reševati z različnimi varnostnimi ukrepi, šele nazadnje morda tudi z neposrednimi dogovori investitorja z najbolj prizadetimi enajstimi družinami, bodisi v obliki odškodnin, rente, ali kako drugače. Ne bomo pa se pogajali o posegih, ki bi nam tako ah dmgače utegniti trajno poslabšati kvaliteto bivanja. Vsekakor pa si bomo, preden kar koti rečemo, temeljito ogledati katero od delujočih podobnih deponij v Evropi.”
Ati to pomeni, da vendarle v načelu dopuščate načrtovani prostorski poseg v deponijo?
“Načeloma ga dopuščam, ga moram dopustiti, pa čeprav osebno ne verjamem, da do tega lahko pride. Opozoriti namreč moram na 31. člen Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki Cinkarni dopušča uporabo deponije, takšne kot je, le še do leta 2008. Ker cinkamiška deponija ne ustreza zahtevam tega Pravilnika, jo bo Cinkarna morala najkasneje do konca tega prehodnega obdobja zapreti in sanirati. Torej bi bila njena investicija v suho deponijo povsem brez haska.”
Zanimivo je, da imate v bližini cinkamiške deponije kar dve črni deponiji, Id pa sta jih ustvariti kar vaši občani sami. Prav možno je, da sta okoljsko morda še bolj sporni kot je cinkamiška?
“To je res in res je tudi, da gre za našo okoljsko dvoličnost. Ob tem pa ne izključujem odgovornosti lokalnih oblasti in državnih inšpekcij, ki očitno niso sposobne ustaviti niti tako eklatantnih kršitev okoljske zakonodaje.”
Župan Malovrh je na vašem zborovanju v telovadnici deloval zelo nevtralno in dopadljivo. Je bilo to dovolj produktivno stališče?
“Vzel si je čas za nas, pokazal razumevanje za naše probleme in to je dovolj. Kako seje predhodno pogovarjal s Cinkamo, seveda ne morem vedeti. Veijamem, daje na naši strani.”
Sežiganje odpadkov je vaša strokovna domena. Kaj menite o sežigalnici v Kidričevem?
“Zgolj deponiranje odpadkov pomeni najdražjo ekološko rešitev. Zagovarjam recikliranje in sežiganje. Konkretno o sežigalnici v Kidričevem ne
‘"'novice
sreda, 18. april 2001
bom rekel ničesar, ker je v javnosti preveč zastarelih podatkov. Dejstvo je, da sodobne tehnologije omogočajo povsem korektno sežiganje odpadkov.”
Šentjur gre v izgradnjo komunalne čistilne naprave. Je to v redu?
“Seveda je v redu, kajti sicer bomo uničih vse naše vode. Pri tem pa velja vedeti, da je čistilna naprava skoraj brez smisla, če nima sistemsko urejenega odstranjevanja odpadnega mulja. Odlaganje na komunalnih deponijah je absolutno predrago in neperspektivno."
Politika? Poznate šentjurske razmere?
“Politika me niti slučajno ne zanima. Jaz sem tehnik in verjamem stroki, argumentom. Sicer pa menim, da imamo danes takšno stopnjo demokracije, da posameznik lahko uveljavlja javni interes tudi izven političnih struktur.
Sem šentjurski občan in me šentjurska scena seveda zanima. Pa ne toliko prometna ali
komunalna kot okoljska. Potrudil se bom, da bom še bolj na tekočem."
Radi bivate na Proseniškem?
“Zelo rad in nikakor ne nameravam zamenjati bivalnega okolja. Tu sem doma in te doline, grape in močvirja so zame vedno najlepši. Tudi ta dolina, ki jo zdaj prekrivajo milijoni kubikov sadre, je bila nekoč enako lepa...”
Med ljudmi velja, da je mariborska univerza nekako v senci ljubljanske?
“Ne, to pa ni res in tega ne dovolim reči. Ena ima morda boljše ene programe, druga druge. Sta popolnoma enakovredni.”
Vaši načrti, ambicije?
“Nimam velikih in čvrstih načrtov. Moje raziskovalno in pedagoško delo me povsem izpolnjuje in si ne predstavljam, da bi lahko počel še kaj dragega."
Bi se za milijonsko plačo zaposlili v Cinkarni? Pa še blizu doma bi bili?
‘Ne, kaj takega tudi v sanjah ne bi storil.”
Ste vemi?
“V smislu cerkvenih dogem zagotovo ne. Sicer pa tudi tehnik včasih prihaja v dileme, ko tu in tam zasluti nekakšen odrešujoč nedorečen višji smisel. Vendar rešitev v nadzemeljskem vsemogočnem bitju ne iščem.
Kaj počnete, ko niste v službi?
“Skoraj vedno sem v službi. Grem zjutraj in se vračam v mraku. Sicer pa, kot vidite, gradimo hišo, imam družino. Edino razkošje mi predstavlja individualni šport. Vsak dragi dan pretečem 10 kilometrov, vmes se grem fitnes. Med tekom se umirim, regeneriram, vse premislim. Ja verjamem v zasvojenost z endorfini. Pa tudi v tisti pregovor o zdravem duhu v zdravem telesu.”
Hvala za pogovor in Vaš čas!
F.K.
Ponkovški turistični delavci so zborovali
Občni zbor TOD je bil v petek, 30. marca 2001. Predsednik Slavko Špur je v svojem poročilu o delu TOD Ponikva za leto 2000 povedal:
V	minulem letu so izvedli več samostojnih akcij, sodelovali pa so tudi v različnih aktivnostih za promocijo Ponikve in občine Šentjur, njenih znamenitosti, gostoljubnosti in prijaznosti. Izdali so novo zloženko o Ponikvi ter s prispevkom dopolnili znamenitosti in informacije o našem kraju v zborniku Drobtinice iz Ponikve. Žal pa niso uspeli narediti označitve naravoslovne poti. Slava Kovačič je o tem že pripravila ustrezen tekst.
Samostojno so organizirali več prireditev, kjer so sodelovali tudi z drugimi društvi, KS in župniščem. Predstavili so se na mednarodnem sejmu Alpe - Adria v Ljubljani, v aprilu so skupaj s KS in Lovsko družino organizirah čiščenje okolja, v maju so sodelovali pri izvedbi tradicionalnega orientacijskega pohoda, junija so sodelovali pri sprejemu skavtov in njihovem bivanju na Ponikvi, septembra so sodelovali pri izvedbi ob 200 letnici rojstva A. M. Slomška, v novembra pa so organizirali tradicionalno prireditev “Martinovi dnevi”. Za člane je bil v juniju organiziran izlet v Goriška Brda. Poleg teh nalog se člani TOD Ponikva aktivno vključujejo v prireditve, ki jih organizirajo ostala društva.
V	programu dela za leto 2001 so si zastavili:
1 .Označitev naravoslovne poti, obveščanje agencij o programih, turistični in gostinski ponudbi, organizirano vodenje skupin, promocijo v okviru TIC.
2.	Zbiranje gradiva za ureditev spominskih sob Blaža Kocena na Hotunju in Mihaela Zagajška v Zagaju, obnovitev Lesnikave hiše, označiti, očistiti in ograditi ponikalnico na Perišah in Boletini
3.	Sodelovanje na sejmu Alpe - Adria, pomoč pri župnijskih prireditvah, Martinovi dnevi
4.	Akcija pomladnega urejanja okolja, izvedba predavanj na temo turizma, dopolnitev stalne razstave v pisarni TOD, projekt vinsko turistične ceste
Društvo bo v letu 2001 dobilo sredstva iz članarine, dotacije občine Šentjur, od vodenja skupin in prodaje spominkov. Nekaj pa jim je ostalo od lani. Skupaj planirajo prihodke v višini 800.000 SIT.
Denar bodo v celoti porabili za označbo naravoslovne poti, za nakup spominkov, za organizacijo predavanj, za opremo pisarne ter za prireditve in razstave.
Na občnem zboru so bili izvoljeni tudi novi organi društva. Predsednik ostaja g. Špur, podpredsednica ga. Vrečko Marija. Blagajno vodi ga. Žohar Dragica.
Letos je TOD Ponikva podelilo priznanje za gostoljubje v turizmu in dejavnosti na Martinovih dnevih Lovski družini Ponikva in DPM Ponikva. Lovsko društvo je pripravilo odmevno razstavo na Martinovih dnevih v lanskem letu (2000). Članice DPM Ponikva pa vsako leto pomagajo pri izvedbi Martinovih dni, svoje delo so v sliki in besedi predstavile na Martinovih dnevih v letu 1999, v pisarni TOD-da Ponikva.
M.L
Ponkovljani in Drameljčani so se dobili na Slomu
Člani DPM Ponikva in DPM Dramlje že nekaj let sodelujejo in se srečujejo na raznih prireditvah, pohodih, pustovanjih... Letos so bili organizatorji srečanja člani DPM Ponikva, ki so povabili sesede na obisk z namenom, da jim razkažejo nekatere znamenitosti domačega kraja.
Pot so pričeli pri g. Stanku Gobcu, lastniku vile Vrtnica. Ogledali so si stare predmete, ki jih g. Stanko zbira že nekaj let in izvedeh pestro zgodovino o stavbi, njenih lastnikih in ljudeh, ki so povezani z zgodovino Ponikve.
Nato so se udeleženci podali proti rojstni hiši rojaka, blaženega A. M. Slomška na Slom. Tu so si ogledali kratek film o Slomšku, izvedeli življenjsko zgodbo Slomška in si ogledali prostore v rojstni hiši.
Pot jih je vodila mimo cerkve svetega Ožbalta do centra vasi, kjer so si ogledali še farno cerkev. G. Miha Herman jih je prijazno sprejel in razložil zgodovino fare in pomen fresk v cerkvi.
Prijetno druženje so zaključili ob dobri domači hrani na kmečkem turizmu Zdolšek - Šuc v Okrogu. Udeleženci so bili zelo zadovoljni z ogledom Ponikve. Na koncu so se še poveselili in se dogovorih o nadaljnjem sodelovanju in srečanjih društev.
IN. L

sreda, 18. april 2001
IZ šentjurskih gostilnah smo ocenjavali:

KR NEKI
Med vožnjo avtomobila sladko kinkam in se prepuščam toploti primorskega sonca, medtem ko vozim iz Portoroža, kjer sem bil na dvodnevnem službenem rajanju (in če pomislim, da sem bil prepričan, da se je življenje s koncem študija končalo...). Ko je zabrnel telefon, meje tako zdrznil iz prijetnega spanca, da sem avto skoraj zapeljal v jarek. Zopet je prišel čas za ocenjevanje, mi je rekel glas po telefonu. Bil sem kar malo presenečen, ker že dobro leto dni komajda še kaj pišem za Šentjurske novice. Na veliko olajšanje nekaterih. Informatični kruh je bil pač preveč mamljiv, da bi še ostal v Šentjurju. Hm, kaj pa bi sploh ocenjevali, sem vprašal. Če se prav spomnim, so Novice ocenjevale že pizze, sladolede, kave, in veijetno tudi vlažnost zraka v šentjurskih gostilnah in restavracijah. Pivo, prileti glas v telefon in avto še enkrat skoraj zapelje v jarek.
Pivo? Ideja se sliši kakopak zelo zanimiva. Kot vsak vestni voznik, ki med vožnjo naj ne bi klepetal po telefonu, ker je to bojda zelo nevarno, sem tudi jaz samo na hitro potrdil mojo udeležbo v tej poljudno-znanstveni odpravi tima Šentjurskih novic, ter zopet priprl oči v dve ravni črti in se prepustil angelcem, da so me odnesli v deželo spanca utrujenega človeka.
Ko je končno napočil dan za ocenjevanje, se je izkazalo, da je organizacija tima Šentjurskih novic nekam odšla, kajti nihče ni vedel, za kaj se sploh gre. Zakaj bi sploh ocenjevali pivo, saj imajo naše gostilne itak samo laško, pa morda še kje union. Kaj pa bi potem ocenjevali, modrujem s sotrpini? Ne vemo, kr neki bi ocenjevah. Tudi prav. In, ker ocenjujemo samo kr neki, nismo bili kot vedno novinarsko našpičeni in pozorni na malenkosti. Tu pa tam si nismo niti zapomnili ime gostilne, zato bo ta članek videti bolj razmetan. Mišljen je itak samo za ležemo branje, tako da smo se temu primemo tudi lotili tega podviga.
Zaradi omejitev v smislu biti na kraju a in malo kasneje na kraju b, kar izključuje nadaljnoj prisotnost subjekta na kraju a, smo minitumejo izvedli v enem dihu. Moto izbire gostiln/ lokalov/ napajališč/ štrikpunktov,... pa je bil, da vsaj večina posadke le tam še ni oziroma že leta ni bila. Prvi je bil na vrsti...
Anderburg
V soboto dopoldan je bila ta gostilna bolj ali manj prazna. Le dva veijetno redna obiskovalca, sta se naslanjala na šank in nekaj težila natakarici. Preden nas bo kdo po glavi, naj povemo še samo to, da nimamo doktoratov iz notranjega opremljanja, vemo pa kaj nam je všeč, zato se čutimo upravičene do kritiziranja ah pohvale notranjosti gostiln. Recimo, vemo, da nam je všeč les, ker tako prijetno posrka vase razno svetlobo in tako daje občutek domačnosti in prijetnosti in topline. Nekako 10 let nazaj pa je Slovenijo pretresla moda, da morajo biti gostilne opremljene z marmorjem, ogledali in čim več kovin, celo mize. V takšnih gostilnah se človek počuti precej nervozno, da kar začuti svoje plombe. Čeprav gostilna Anderburg na srečo ni zašla v ta ekstrem, se nas je vseeno polotil takšen občutek, pa
čeprav čisto majhen. Aja, pred lokalom je pogosto stlačena zgledna zbirka Japoncev, korejcev in tudi kaj evropskega bi se našlo, goste pa najprej pozdravi palma, ki je morala v tistem mrazu, kar precej stisniti vlakna (op.: stisniti zobe pri rastlinah).
Natakarica je bilo mlado dekle, ki pa svojega posla ni ravno najbolje obvladalo. Začelo seje že pri naročevanju. Ker je bila sobota dopoldan in maček hud, smo se nekako odpovedati pivu ati drugim alkoholnim pijačam. Začeti so padati kofetki, toda moja malenkost nekako ne pije kave, ker je na lastne oči videla grozo in strah, ki jo kava povzroča.
Ko sem bil še v študentu, so tam seveda stanovale tudi študentke. In kmalu sem se naučil, da jih okoli poldneva, ko so vstale, ni bilo pametno z ničemer ogovarjati, niti z nedolžnim pozdravom. Zakaj izgledalo so strašno, kot zverine iz najbolj grozljivih nočnih mor. Lasje so v ščetinah štrleli na vse strani, kot kakšna stara kovinska krtača. Pod očmi so nosile velike modre vrečke, same oče pa zaradi milijona razpočenih žilic niso bile bele, temveč popolnoma rdeče. Njihova koža je bila podobna brusnemu papirju, imele so zelo dolge kremplje, nosile pa so se klumpasto in renčale na vsakogar, ki jim je prišel bližje od pet metrov. Potem so te kreature zasedle kuhinjo, nedolžni fantje pa smo se raje hitro pobrali na balkon in tam še naprej diskutirali o smislu življenja. Kljub temu mi ta fenomenalna transformacija sicer prijetnih in radoživih mladenk v odurne stvore ni šla iz glave, zato sem jih na vami razdalji prikrito opazoval. Stvori so se kot prazne vreče krompiija sesedle na stole in z glavo padle m mizo. Le en stvor je dal greti vodo, pri tem pa neizmerno trpel in ječal. Ko se je voda zagrela je taisti stvor še z večjo muko in ječanjem vanjo nasul kave in jo potem potresel ostalim stvorom. Pred očmi se mi je potem zgodila še ena transformacija - vsi ti stvori se v nekaj sekundah spremenili nazaj v ljubka ženska bitja. Lasje so se poravnali, koža je dobila lep in sijoč izgled, razpokane žilice so dobesedno nekam izginile, kremplji izginili, ječanje in stokanje pa se je spremenilo v običajno žlobudranje ženskega čenčanja. Takrat smo vedeli, da jim je zopet varno pristopiti.
Ugotovil sem, da je kava res neka huda droga, ki človeka prav hudo fizično, psihično pa še prav posebej zmaliči. In ko enkrat kava potegne v svoje brezno odvisnosti, poti nazaj menda ni. Zato sem se odločil, daje v življenju ne bom pil.
Zato sem v gostilni Na Anderbrugu naročil belo kavo. Natakarica pokima in mi prinese navadno kavo. Za trenutek sem bil prepričan da se pač rada šali, zato smo se vsi skupaj prijetno nasmejati. Ha ha, zdaj pa mi prosim prinesi belo kavo. Tu pa se je zataknilo. Nekako mi je hotela dopovedati, da sem naročil kavo. In bolj ko sem jo prepričeval, da je nisem, bolj mi je pravila da sem jo.
Nekje v globoko v svoji nežni in nenasilni duši sem začutil zametke
jeze in nasilja, še posebej, ker mi je natakarica s svojim stališčem dala vedeti, da nima rada, če jo kdo tako zeza v glavo. Trma je rasla na obeh straneh dokler se končno ni spomnila zlatega pravila, da ima gost vedno prav. In kako lepo, celo blagohotno mi prinešene kave ne bo zaračunala. Kot bi bila to moja krivda.
No, se je izkazalo, da bele kave nimajo sploh, prav tako ne metinega čaja, tako da je moja malenkost na koncu srkala vročo čokolado. Vtis pa se je kasneje še malce poslabšal, ko je eden izmed nas po nesreči potil svoj napitek. Kljub glasnim reakcijam, ni natakarica trznila niti s trepalnico, zato je kolega skomignil z rameni in se vdal v usodo in žalostno gledal flek na mizi, kako se počasi širi. Ko je prišel čas na plačilo, se je izkazalo, da smo veijetno že čisto popedrani fantki, saj nihče od nas ni uspel priklicati natakarice. Bolj ko smo mahati in s svojimi očitno zelo nežnimi glaski klicati dekle, da nam izstavi račun, manj nam je to uspelo. Končno je nekdo preiskal svoje celo telo in združil različne dele svoje možatosti v eno veliko kepo v grlu, ter jo z velikim naporom spravil skozi usta v obliki zelo raskavega in trdega glasu in natakarica seje končno primajala.
Ker smo ocenjevali kr neki, se bomo raje vzdržati kakršnihkoli komentarjev in ocen. Pot nas je vodila naprej v...
Zanzibar
Ta gostilna stoji pri Termbcu v Čmotici. Ob vhodu nas je takoj udaril blišč ogledal, marmorja in še kakšnih ducat vrst kovin. Plombe so začele skeleti, da ni bilo res. Akvarij z ribicami v kotu je sicer pomagal k ublažitvi te napetosti, vendar ne dosti. Je pa zato bila postrežba tip-top. Komaj smo sedli, se je iz oblačka pojavila natakarica, pobrala naročila, izginila in se že sekundo kasneje zopet materializirala pri naši mizi. Ahhh, končno metin čaj. Omeniti velja tudi udomačene palme, ki so iz svojih ozkih teglcev prav zanzibarsko poganjale kvišku.
No, na eni izmed nekoč praznih stenskih površin, ki je kar klicala pozornost, je potemtakem
L>/*'
našo pozornost pritegnila freska v naivnem slogu, ki po naših predvidevanjih in uporabi logične dedukcije prikazuje Zanzibar ali nekaj podobnega. Upodobljeni objekt je nekako vkleščen ob robovih (nova tehnika?) in tako nismo imeli preveč možnosti za analizo. Iz dobro obveščenih virov smo kasneje izvedeli, da smo opazovali remek delo samega lastnika (mimogrede, enega od naših oglaševalcev), kije baje tudi “zdizajniral" lokal, kar potrjuje ustvaijalnost in racionalnost Šentjurčanov na vseh področjih.
S tem pa naenkrat nismo imeli več kaj povedati na to temo, zato smo se malo odpravili na wc. V nasprotju z imenom gostilne, ni bil prav nič zanzibarsko urejen. Saj ne, da bi vedeli, kako izgledajo wc-ji v Zanzibarju, ampak verjetno ne tako, kot pri nas. Ali pa tudi, kdo ve. Wc je bil čisto povprečno opremljen in malce čistejši kot je to navada v drugih gostilnah, prav prijetno presenečenje pa so bili veliki beli bonboni, ki sem jih našel v pisoarju. Prav pozorno do obiskovalcev. Pa še dobri so bili. Njam.
Nasvet: za lažje izločanje priporočamo še tih, ambientalen zvok slapu, ki bi se širil po sanitarijah. Iz pravljic v procesu učlovečenje običajno presedlamo na stripe in risanke ...
Popa)? Oliva?
Zadnja gostilna prve polovice te Odiseje pa je bila na majhnem otočku sredi še manjšega jezerca na Proseniškem. Ime te gostilne je nekaj v stilu Popaj in Oliva, ali nekaj takega; pač, najnovejše šentjursko napajališče, ki nam še ni sedlo pod skalpe. Stvar obstaja s pomočjo pravne fmte tako, da je registrirana kot klub in ne kot gostilna. Zato si lahko privošči malo več. Recimo to, da ima dva kar dva vhoda sumljivega izgleda. Eden je steklen in čeprav nanj z druga strani pritiska gora glasbene opreme, ima še vedno toliko prostora, da se bi se dalo vstopiti. Vendar bi bilo takšno zvijanje skozi ozko odprtino vseeno malce preveč sumljivo, zato smo upravičeno domnevali, da so tisti pravi vhod verjetno naslednja vrata. In res, na njih piše da je vhod dovoljen samo članom društva in simpatizerjem. V trenutku smo postali deklarirani
simpatizerji in vstopili, čeprav nismo imeli pojma, kaj sploh simpatiziramo. Sedli smo v prijeten kot za podolgovato leseno mizo in uživali ob pogledu na jezerce, ki je vilo kakšna dva metra naprej.
Naši obveščevalci so nam zatrdili, da je na Rajskem otoku (palm nismo zasledili), kot se zadevi menda pravilno pravi, v nočnih urah prav veselo. Za to menda skrbita dve Soslovanki poduralskega pedigreja. Gotovo je ob dveh zjutraj zanimivo prisluhniti uvoženim vicom, medtem, ko se po utrujajočem tednu nasloniš na lično skombinirano leseno mizo.
Biti smo že dovolj skutirani, da smo si privoščiti piva, potem pa nehati simpatizirati, še posebej ko je račun iz blagajne čudno prečudno izginil (zato pri uredniku ne bomo mogli uveljavljati povrnitve stroškov) in se odpraviti domov mamicam na kosilo ter tako končati prvi del ocenjevanja kr neki.
Po pokosilnem zbom nekako ni bilo prave ideje za ustvarjalno posedanje. Vendar, ker je ustrezni kazalec kazal svoje, ustrezna lučka pa je to le še potrjevala, smo se preseliti v...
Benz
Nikoli si nisem mislil, da v imenu Istrabenz, zadnji zlog predstavlja gostinsko dejavnost. Potemtakem ime znanega polotoka predstavlja prodajo nafte in pritiklin, ki jih nudijo tovrstne postojanke. Naš Benz je med dragim znan tudi po dražestni postrežnici, ki upehanim voznikom, potem ko napojijo svoje krdelo pod havbo, pomaga vzpostaviti homeostatično ravnotežje. Za časa našega obiska je sicer ordinirala “šefica” in svoje poslanstvo opravila korektno.
Iz udobnih usnjenih garnitur je poleg svojega štirialivečkolesnega ljubljenca odličen pogled na nastajajočo obrtno cono, pa na skladišče plina, nenazadnje pa na šentjurskiga očaka, Rifhik. Da ne bom diskriminiral palmologov, sicer ne morem priseči, vendar ti. južno turbo zelenje je tudi našlo prijeten domek. In Benz tu še ne konča svojih skrivnosti... na steni novačita ljubitelje lokalne topografije karti šentjurskega mesta in občine, čeprav bi bilo ob vseh izpeljanih in napovedanih odcepitvah primemo pripisati bivše. Pa to še ni
vse... korak v levo je takorekoč kotiček za tiste s poslovno žilico. Lističi s kupim-prodam-najamem-zamenjam variantami so pravi eksampel, da naša liberalnodemokratska deželica živi prosto trgovino - skoraj primer za učbenike ekonomije. Če pa nam vse to še vedno ni dovolj, se lahko s pogledom zapičimo v televizijski aparat in gledamo TV prodajo.
In ker ima naša ekipa še žive spomine na ocenjevanje šentjurskih vecejev, nam je lahko žal, da se tamkajšnje kraljestvo intimnosti ni uvrstilo na tisto za evaluacijo.
Za cilj tokratnega gira smo zaradi logističnih potreb izbrati kar železniško postajo...
Peron
Barček je bil eden prvih posttranzicijskih lokalov, ki gaje šentjurska mladina vzela za svojega. Ravno v jeku revolucije Perona pa se je med njim in ta pravim peronom pojavila veriga, ki še danes spominja na to obdobje, manj prisebne državljane pa loči od zone, ki jim preprečuje, da, bognedaj, ne bi mogli postati davkoplačevalci. In kje so časi, ko je veljala prisega, da pir ne bo nikoli dražji od 110 tolaijev...
Gospodična za šankom, z umetelno pričesko, daje vtis stare dobre socrealistične točajke, ki je imela vedno kakšno dobro besedo za h kruhu hitečega delavca. Paglavce, ki so ob igranju elektronskega pikada postati preveč razigrani, odločno pomiri: “Njehite, bom fsje vvgasnala!” Ah, kolizija desetletij in slogov na šentjurskem oknu v svet. In kaj je lepšega, ko na matični postaji kupiš svoje Sportske in prefotokopiraš nalogo od sošolke. Vse to ponuja današnji Peron.
Z Benzom ga veže pogled na Rifnik, kar je v bistvu moč storiti tudi iz Zanzibatja in Anderburga, kar potrjuje njegovo simbolno vlogo, ki jo bomo Šentjurčani v prihodnje seveda bogato izkoristili.
In tako se nam je posvetilo: fora našega ocenjevanja bi morati pravzaprav biti kafiči s pogledom na Rifnik kot merodajni arbiter. Pika.
mf et br & co.
f	NAŠE ŽIVLJENJE - KRATEK JE DAN	X
Goethe je nekoč dejal:„Zares, kratko je življenje. Človeku bi lahko privoščilo, da ga preživi veselo od jutra do večera." V sreči bi se veseliti rojstva, ljubezni, prijateljstva, družine... Toda življenje ni samo to. Življenje je tudi smrt, žalost, trpljenje, starost bolezen. Življenje. Pa vendar je kratko kot dan.
Tako so poimenovati in zasnovali letošnji Dan odprtih vrat v osnovni šoti Dobje.
Projekt je potekal podobno kot prejšnja leta. Idejna voditeljica je bila tudi tokrat Marija Robič, v končni mozaik pa je prav vsak priložil delček svojega dela. Na nižji stopnji, od prvega do tretjega razreda, so se pogovarjati predvsem o družini; kako v njej živi več generacij, kako je, ko dobimo dojenčka in podobno. "Geografija in zgodovina" sta zbirati podatke o starostni strukturi v občini, kukati v drage kulture in raziskovali različna življenska obdobja človeka. "Etika” je iskala pot skozi življenje, se poklicno usmerjala in si upala podreti tudi tabu okrog smrti. VBiologija" je hotela vedeti vse o razvoju človeka, o Nstaranju prebivalstva, o življenju nekoč in danes.
"Matematika" je vestno obdelala podatke o starostni strukturi prebivalstva, "slovenščina" je s pesniki in pisatelji iskala smisel človekovega življenja, a razmišljala in ustvarjala je tudi sama. "Likovna in tehnika" sta ustvarjali, slikali in sestavljali, medtem ko je "glasba" na vse grlo prepevala o življenju.
31. marca pa so otroci in učitelji odprti vrata in obiskovalcem v predstavi pokazali svojo ustvarjalnost Razdeliti so jo na posamezne življenjske sklope; otroštvo, mladost odraslost in starost Letos se je morda za spoznanje več plesalo, kar pa je dalo prireditvi še bolj dinamičen značaj. Meni osebno pa je najbolj segel do srca zbor na koncu z Reginino Naj ljubezen združi vse ljudi.
Ravnatelj je bil videti tako dobre volje, da je bilo vprašanje precejodveč, pa vseeno.
G. Krampi kako ste zadovoljni z letošnjo prireditvijo?
Mislim, da je lepo uspela. Sicer smo že malo razmišljali o kakšni pavzi, da bi letos morda projekt preskočiti, a kaj hočeš. Prireditev ima tradicijo devetih
let in mislim, da nam ljudje ne bi kar skozi prste pogledali, če bi jo opustili.
Marija Robič pa je dejala:,, Ideja je bila sicer moja, a brez sodelovanja slehernega na šoti ne bi bilo nič. Naredili smo okviren program, ki je aktiviral vse učitelje in učence, pri sami prireditvi pa sta gotovo najbolj na prepihu slavistka in glasbenica."
Priznati moram, da razumem Dobjane, ki bi malo grdo gledalLče bi jim vzeli ta dan. Priljubil se je celo meni, ki z njim nimam drugega kot tale članek. Občudujem jih, ker ne padejo v rutino in ostajajo sveži vsako leto znova.
In kako se ta zgodba konča? Hja, s srečelovom, zakusko, mini obletnicami valet in vsespološnim zadovoljstvom. Kajti, tako kot so zapisali v vabilo, živeti pomeni: ustaviti se tam, kjer sije sonce! In sonce je sijalo kljub dežju zunaj. Tista prva zgodba pa bo ob leto skoraj zagotovo dobila nadaljevanje.
sreda, 18. april 2001

Predstavljamo šentjurske literate
IVANKA UDUČ: “Kljub vsemu si na dnu duše vedno sam.”
nisem bogata, toda zdi se, da se nimajo vsi časa razveseliti npr. lepega jutra.”
Cos je pri vas pravzaprav zagonetka. Pridno gospodinjite, molzete krave, pečete kruh, pišete
Rojena na Planini pri Sevnici leta 1949, je bila že v zgodnjem otroštvu zaznamovana z idiliko kmečkega življenja, ko je na Blatnem vrhu pri stari mami vsak delček življenja doživljala romantično; tako pravljično hišico in toplino doma kot tudi trdo delo in dejstvo, da bi bilo v tem času in kraju tudi stranišče prestiž. Ivanka še danes ohranja tradicijo peke kruha v kmečki krušni peči, pa tudi v "klasičnem" smislu je zagotovo dobra gospodinja in gostiteljica, saj naju je s prijateljico pričakala polna miza vabečih krofov in vonj po dobrotah čez vso kuhinjo.
“Zdi se mi, da je tudi moje spoštovanje do
Zastava
Obesila bi slovensko zastavo, pa dobro vem, da bi ne plapolala veselo.
Le komu bi naj plapolala, ko je v domovini pravičnost zaspala.
Kdo bo koga, kje in kdaj, parola naša je sedaj.
Zato zastava ne more vihrati, saj morala bi celo jokati-nad sedanjimi časi, ko se novi rojevamo zdaj hlapci.
hrane nekje iz otroštva pri stari mami, še vedno mi zveni v ušesih njeno vprašanje, če naj mi skuha jajčko. Spominjam se topline in vonja in pravljičnosti vsega tega.”
Tam na Blatnem vrhu je začela odkrivati življenje, trdo in lepo, ki ji je prebujalo čute in zorela je v pesnico. Sončni zahodi, dva oreha in gugalnica; vse še vedno živi v njenem spominu.
In kje je prav tisti moment, ki vas je motivirat, da svoje doživljanje ubesedite?
“V osnovni šoli smo pisali spise in spomnim se, da mi je g. Kranjc pod spisom napisal pohvalo. Pravzaprav je pisanje šlo z mano skozi življenje. Po končani kmetijski šoli sem šla za dve leti v Berlin in med drugim pustila za sabo svojo prvo ljubezen. Pisala sva si dolga pisma, ker je bila to takrat edina možna povezava. V tem času se je tudi izoblikovala moja ljubezen do domovine in svojega kraja. Nerada se spominjam nekih političnih zapletov, ki so nas zadrževali na letališču ravno, ko sem se vračala domov.”
Prva ljubezen vas je torej počakala, pa domač kraj tudi... Kako pa na vas vplivajo literarna dela ož literatura nasploh?
“Berem pač kolikor mi čas dopušča, zelo blizu mi je planinska pisateljica Anika NVambrechtsammer. Čutim nekakšno povezanost z njo, predvsem sem za svoj moto prevzela njene besede “Kljub vsemu si na dnu duše vedno sam." Namreč, kljub srečnemu družinskemu življenju in dobrim prijateljem si v svojem življenju navsezadnje samo ti in sam. Ana je sicer pisala v nemščini, vendar so teme nadvse
slovenske. Od slovenske poezije rada preberem še Kosovela, Minattija, Gradnika in Prešerna.” Kako bi opisali
svoje pesmi, kako in kdaj nastanejo?
“Ja, meni se zdijo preproste	in
navadne, g. Palir pa se je najbrž še bolj kot jaz poglobil vanje in našel vse mogoče (smeh)... Moja	prva
inspiracija je še vedno Blatni vrh. In vse, kar izhaja od tam. Pišem pa zelo različno. Pravzaprav sem kar naprej zaposlena, tako, da včasih kaka pesem nastaja medtem ko sem v štali, ali pa ko pečem kruh. Potem jo seveda zapišem in enkrat ali dvakrat prepišem malo drugače... Zelo različno. Rado Palir pravi, da bi lahko bile malo bolj izpiljene.”
Pravi pa tudi: "Ivankina poezija še zdaleč ni tako preprosta, enoplastna in enopomenska, kot se to morda zdi komu na prvi pogled. Pozorni bralec bo med vrsticami njenih praviloma kratkih in besedno skopih pesmih odkril globoke pomene ter izredno občutljivo in niansirano doživljanje sveta in tankočutno registriranje njegovih sprememb..."
Ivanka: “Še se držim rime, najbrž bi lahko rekla, da so v tem smislu pesmi klasične, sicer pa so, kakršne so, z njimi se izražam, spoštujem krajino, domovino in kmetstvo, z njimi na piano postavim svoja čustva in se na ta način tudi osvobajam. Na primer, ko je moja hči dvakrat zapored splavila, sem svojo žalost prelila na papir.”
Naslovne besede vašega literarnega večera so bile "Včasih je premalo besed in večkrat so besede premajhne’’... Sama si predstavljam vsaj dve interpretaciji, katera pa je vaša misel, ki stoji za njimi?
“Te besede sem zapisala že leta nazaj, na nekem pikniku. Samo pomislite- lahko si srečen tako, da kar ni besed, s katerimi bi to opisal, ali pa žalosten in beseda kar zamre v grlu.”
Za vas se govori, v pozitivnem smislu seveda, da ste “kulturna animatorka Planine". Kaj obsega planinsko kulturno življenje?
“S kulturnim življenjem je bolj slabo, niti dvorane nimamo, in vse kar je, je igra na prostem, za katero se potrudijo gasilci.
Nekateri ljudje so preveč materialno dobro podkovani in s časom tekmujejo za dobiček, pa je najbrž tudi to krivo, da ni zanimanja. Pred leti smo še imeli kdaj kakšno proslavo, pa je bilo skoraj več nastopajočih kot obiskovalcev. Gotovo bi jih več prišlo poslušat ansambel, kot pa spletanje besedne umetnosti.
Mogoče se slepim, ker sama
pesmi, pogrebne govore, razna voščila, ste porotnica na celjskem sodišču... Pa vam ga kar ne zmanjka.
“Vse to rada počnem. Dnevna opravila mi nekako niso dovolj. V pisanju in branju, pa v veri, iščem duhovno življenje. Če kaj napišem, si obogatim dan. Pri tem me spodbujajo predvsem hčerke, pa tudi “možiček” se je moral privaditi temu slogu, čeprav sem sprva imela skrbi glede tega. Zdaj pa sva se prilagodila drug drugemu, in takrat, ko on počiva, tudi jaz dam polet svoji duši.”
Omenili ste vero...
“Ja, verujem, držim se te vere, se mi zdi, da bi me kar zmotilo, če bi imela vpogled še v dmge vere. Najlažje bi bilo, če bi bila ena sama. Sicer pa veijamem v usodo. Nekatere stvari v življenju so ti namenjene in jih ne moreš spremenit. Treba jih
Pomladna
S toploto južnega vetra tipaš v svoj prihod bližajočega se zelenja in novega življenja
V toplih sapah je že vrba zadrhtela in ob njenih vzdihih je piščalka milo zadonela in njen zvok je ogrel mrzle doline.
O pomlad, vedno si ista, a vedno nova,
čista in močna odpiraš vrata __________tudi mojega doma.___________
je sprejeti in se kljub vsemu življenja veselit.”
Kako se po vašem mnenju pesnik razlikuje od drugih ljudi?
“Na pogled vsekakor ne. Najbrž je bolj čuteč. Pa tudi to velja, da trpljenje in stiske rojevajo več pesmi kot izobilje.”
Naj navedem besede Rada Pahlja: “To je eno samo hrepenenje po izgubljeni človeškosti in človečnosti, po notranji celovitosti, po edenskem

*
r
Z

Raju...Travma vdora modernega življenja v navidezno trdno, v resnici pa tako krhko idiliko vasi, je bržkone osnovna travma pesničinega življenja in se kot taka vedno znova reaktivira v pesničinem oziranju nazaj v idealizirani svet njenega otroštva...”
Moje vprašanje pa se nanaša na vero v prihodnost.
“Saj zaupam v prihodnost. Če bo le prisotna zdrava človeška pamet in z Božjo pomočjo.
Zavzemam se za čim manj poseganja v naravo, čeprav vsega niso krivi ljudje, gre tudi za udarce narave. Vendar se z naravnimi katastrofami ne bremenim ravno. Glede slovenske nacije- v nekem daljnogledu, mislim, da je pravzaprav ne bo več. Slovenski jezik izumira pod tujimi imeni in nazivi. Že vsakršna propaganda je v neslovenskem jeziku.”
Pa položaj ženske danes?
“Sposobne lahko pridejo do vsakršnih mest, lahko se povsod udejstvujejo. Ne vidim zatiranja. Spoznala sem, da se vedno najde delo, če pokažeš sposobnosti.”
Za konec še en citat (Palir): "Galerija človeških vrednot, ki se razpenja skozi nežno tkivo njenih verzov, je zaobsežena v sintagmi Človek človeku človek, na kar sodobni človek tako prerad pozablja oz. to sprejema le pogojno."
Eva
Koncertu ŽPZ Skladateljev Ipavcev ob rob
Ko pojejo naše ženske...
...je dvorana kajpada polna, nikogar pa ni, ki bi jih upal pokritizirati. Si bom zamero spet nakopal le jaz?
Vem, veliko časa in truda so ženske vložile v svoje delo, zato bi jih bilo treba hvaliti in še enkrat hvaliti. Pa saj to vsi tudi počnete. Ampak, če jih bomo vsi samo hvalili, potem same sploh ne bodo nikoli vedeli, ali so res dobre, ali ne bi bile lahko tudi boljše, nam vsem bolj pri srcu in same s seboj še bolj zadovoljne?
Kot sem že neštetokrat povedal, nisem strokovnjak, ki bi lahko ocenjeval pevske dosežke, prizadevam pa si opisati svoje doživljanje šentjurskih pevskih nastopov. To ponavljam tudi zaradi tega, da si prihranim zmrdovanje podžupana Cokla nad mojim pisanjem.
Takoj bom povedal, da me pevski večer šentjurskih pevk ni navdušil. Pa čeprav so bile one, poleg citrarke Irene Zdolšek in vokalne skupine Simone Zdolšek, še najboljši del večera. Večer kot celota, kot prireditev, je deloval preveč tradicionalno, preveč statično, premalo navdušujoče. Morda je res nemogoče, ali pa vsaj zelo težko, z vsakim nastopom prinesti na oder nekaj svežega, novega, toda kljub temu prihajam na šentjurske pevske nastope s tem zahtevnim pričakovanjem, in sem kajpada velikokrat razočaran. Tokrat, ko so šentjurske pevke pripeljale goste iz Zg. Velke, sem pričakoval nekaj drugačnega vsaj od njih. Pa ni bilo ničesar. Vsa čast Zg. Velki, ki je verjetno eden bolj zanikrnih slovenskih krajev, da premore tako bogato kulturno življenje, toda, resnici na ljubo, njeni pevci Šentjurju nimajo kaj pokazati. Vsak šentjurski pevski zbor jih zlahka da v koš. No, morda pa je bil to smisel njihovega gostovanja, sem razpredal, da pokažejo domačemu občinstvu razliko? Šele na koncu smo zvedeh, da je vzrok v predsednici ŽPZ, ki je doma iz Zg. Velke. Pa naj jim bo!
Druga šibka točka večera je bila povezovalka programa Marjana Novak. Morda sem res do nje malo preveč nestrpen, zlasti odkar se je s svojim “Šentjurčanom” odločila uničiti ŠN, toda njeni nastopi me v resnici dolgočasijo. Glasovno in nastopno je sicer odlična, v vsebinskem delu, kjer avditorij “futra” z vseh vetrov zbranimi citati po svoji meri, namesto da bi z aktualnimi informacijami spremljala dogajanje na odru, je pa za tistega, ki jo je poslušal vsaj trikrat, kar rahlo odveč. V Šentjurju imamo boljše (in cenejše?) moderatorje.
Sponzorji? Napovedovalka jih je zvesto naštela cel bataljon. Dolgočasno naštevanje sponzorjev je vsaj tako moteče kot TV reklama pred najbolj napetim prizorom v filmu. Kultrunemu dogodku pač ni v poseben okras. Ah res nastop ŽPZ tohko stane, da potrebuje poleg občinskega denarja še nabirko med nekaj desetinami kulturnih mecenov? Saj res, koliko pa stane takšenle koncert?
Vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da je bila dvorana polna, nabito polna, bi se lahko reklo. Občinstvo resda ni pokalo od navdušenja, a je očitno le bilo zadovoljeno. Torej nastop ŽPZ vendarle ni izzvenel tako v prazno, kot bi kdo utegnil sklepati iz mojega zapisa.
F.K.
Upor jezne gospodinje
Študentski klub mladih Šentjur je 8. aprila na Ponikvi organiziral gostovanje Kulturnega društva Lojze Savinjšek iz Nove Štifte. Kljub nedelji in slabemu vremenu je bila skoraj polna dvorana v veselje tako nastopajočim kot organizatorju. Amatersko kulturno društvo iz Zgornje savinjske doline obstaja že skoraj dvajset let, a so tokrat prvič nastopili na Šentjurskem. S komedijo Aleksandra Marodiča, “Upor jezne gospodinje” v svoji priredbi, so razvneli gledalce že ob začetku, kar pa seje tokom igre še nadaljevalo. Čeprav ponekod težje razumljeno, je poseben čar komediji dalo ravno savinjsko narečje igralcev. Le ti so se ob svojem performansu zelo potrudili. Aktualizirali so imena z dogajanjem v Šentjuiju in okolici, kar je poželo obilo smeha med gledalci.
Od igralske zasedbe moramo izpostaviti obe glavni vlogi. Branka Pistotnik v komediji Mara Drobež ter njenega moža na odru Iva Tesovnika, v igri Maks Drobež, ki sta svoji zahtevni vlogi odigrala že skoraj profesionalno, čeprav sta oba amaterja. Ne smemo pa niti mimo ostalih igralcev, ki so v celotni predstavi igrali bolj obrobne a nikakor ne nepomembne vloge. Gledalci smo dobili občutek, da so tudi zares ena velika družina.
Po uri in pol trajajoči igri, ki je bila lepo opremljena s svetlobnimi kot zvočnimi učinki, so zadovoljni gledalci odšli uživati vsak svoje nedeljsko popoldne. Igralci pa so nam zagotovili, da na Ponikvo še pridejo.
19
( Občudovanje ^		f Po luni do sonca ]
		Zdaj sva močna in mogočna.
Zasmejiš se in vsa potihnem.		da prekrijeva trudnost.
Nevidno te poslušam.		da izmijeva lenobo.
da preslišim vse ostalo.		V budnost se zbudiva,
		z budnostjo zaspiva.
Nemalo ptic strahu preplete ta prepad,		ne še prav zares,
od prej do zdaj in od vsega premalo,		nikoli prav globoko,
spet k vsemu naprej.		kresanja sanj so kres,
		nesanje, nespanje in ples,
V odmevu svobode kličejo po njej,		vse je jutro, že in še...
poljubljaš jo ti, obljubljam jo jaz.		Še čutim roke.
Za maj in cvetje preperele teme		tople mehke neutrudne,
in nanovo zacvetele snežinke na		kako polzijo skozi nepremičnost
drevesih.		časa.
		Še čutim boke.
Ravno zdaj, ko si,		tvoje svoje voljne oboje,
prav zdaj so izživele in izžele se		kako se središčijo v vrelce moči,
sledi trenutkov, ko me ni.		rojene brezbrižno v sladkosti noči.
1		nežno prebujene -
v	V		s toplimi vdihi in izdihi jutra. y
Naročam Šentjurske novice ^
Ime:____:
Priimek: Naslov: Podpis: -
sreda, 18. april 2001

MAVRIČNI SPLET BESED
Mladi smo pač takšni, da moramo vedno nekaj početi. Saj poznate majhne otroke, kar naprej poskakujejo z enega konca stanovanja v drugega in pri tem pogledajo v vsako škatlo. Radarjih peljemo na zrak, se morajo obvezno sprehoditi po vsaki poti in nobena luknja jim ne uide. Tako smo tudi mi, učenci OŠ Franja Malgaja, skupaj z našo učiteljico slovenščine go. Simono Zorko
pripravili igrico Korenčkov palček.
Zgodba govori o tem, kako se majhen palček skrega s svojo najboljšo prijateljico Sapramiško in odide po sveto. Pri tem sreča mnogo zanimivih Živah. Ko pa se hoče vrniti, ugotovi, da se je izgubil. Zgodba se srečno razplete, saj se Korenček in Sapramiška ponovno najdeta in spet sta prijatelja. Tisti, ki ste nas v ponedeljek, 27. marca, počastili s svojim obiskom, ste lahko iz zgodbe izluščili moto, daje prijatelju potrebno oprostiti, ker je tudi on samo človek s težavami. Ne smemo mu takoj zameriti, če nima enakega mnenja o stvari kot mi. To sta lahko ugotovila Marko in Tjaša, ki sta bila povezovalca celotne zgodbe in sta skupaj s Korenčkom ugotavljala napake svojega prijateljstva. Ker pa mi obožujemo zgodbe s srečnim koncem, sta na koncu tudi onadva ostala tako dobra prijatelja, kot sta bila, in odšla skupaj na pico.
Na to predstavo smo se pripravljali dobre tri tedne in marsikatera urica prostega časa je bila porabljena v ta namen. Ampak izplačalo seje, saj so nas vsi pohvalili. Čisto mogoče je, da naša predstava komu ni bila všeč, saj je nemogoče ugoditi prav vsem, ljudje pa imamo različne okuse. Kljub temu, da smo ogromnokrat vsak prizor ponovih, nas je bilo pred predstavo pošteno strah. Vsak izmed nas je med čakanjem na svoj prizor mrzhčno ponavljal svoje besedilo, saj se nihče ni hotel zmotiti. S tremo je pač tako, da te drži, dokler ne prideš na oder, potem pa izgine neznano kam. Po predstavi pa se počutiš za najmanj eno tono lažjega. V upanju, da bo šlo vse kot po maslu, smo se za zaveso tresli: Sabina Kompolšek kot Korenčkov palček, Sara Ojsteršek v vlogi Sapramiške, Nina Marot kot kača in Ščeper, Amadeja Tisel, ki je upodobila Kukavca, Alen Brilej, ki se oblekel v palčka Praprotnika, Nina Zupanc kot Čmomiška, Ksenija Pinter v vlogi žabe, Mojca Zupanc kot Mišji strah, zapela pa je tudi pesem Rdeč ferari, ter Marko Slemenšek in Tjaša Bosio, ki sta bila povezovalca celotne zgodbe. V vlogi sončnic so bile: Urška Košec, Klara Kresnik, Brina Bele in Nastja Hribernik, palčke pa so upodobili Tadej Oprešnik, Rok Salobir, Tomaž Bezenšek in Milan Drobnik. Seveda ne smem pozabiti omeniti g. Iva Brodeja, ki je naslikal sceno, ge. Nike Mihevc, ki nam je sešila kostume, g. Mitje Mastnaka, ki je poskrbel za melodije in g. Milana Mikolo, ki je opravljal z lučmi.
Ker je naša igrica požela tolikšen uspeh, upam, da prva predstava ni bila tudi zadnja. Dokazah smo namreč, da smo sposobni resnega dela in si skrajšati tudi naš prosti čas, samo da stvar uspe.
Nina Marot
Ponkovljani za Nežiko Žličar in Justino
Vrešak
V petek, 23. marca 2001, so za materinski dan v kulturnem domu na Ponikvi pripravili prireditev. Organizatorja sta bila OŠ Ponikva in KUD “Anton Martin Slomšek” Ponikva.
Nastopali so otroci WO pod vodstvom vzgojiteljic Jožice Ferlež ter ge. Erike Žnidar. Predstavili so se s starimi ljudskimi plesi in običaji. Zelo lepo so prikazali peričice. Učenci OŠ Ponikva so se predstavili z deklamacijami. Peli so člani šolskega otroškega pevskega zbora pod vodstvom prof. Andreje Galuf in člani otroškega cerkvenega zbora pod vodstvom Suzane Rožanc.
Na prireditev sta bili posebej povabljeni dve mami in babici, ki sta poleg svojega dela na kmetiji delovali tudi na kulturnem področju z igranjem in petjem. To sta 80-letna Nežika Žličar in 85-letna Justina Vrešak. V znak pozornosti in spoštovanja sta iz rok predsednice KUD “A. M. Slomšek” Ponikva, ge. Irene Zevnik prejeli sliko domačina, g. Maksa Kovačiča.
M.L
V Planico z Zavarovalnico Triglav
V petek, 16. marca, smo se nekateri učenci naše šole, OŠ Franja Malgaja, odpravili v Planico novim dogodivščinam naproti. Prijaviti se seveda ni mogel vsak, ker bi nas bilo drugače za najmanj dva avtobusa, Zavarovalnica Triglav pa nam je podarila samo enega. Prireditev, ki je potekala v Planici, je bila športna, zato smo lahko tja odšli le tisti, ki imamo radi šport. Prijavili so se lahko samo tisti, ki so se v tem šolskem letu na kakršen koli način ukvarjali s športom oz. so našo šolo zastopali na raznih športnih prireditvah, kot so občinska prvenstva v košarki, odbojki, krosu... Odhod smo imeli že ob 5.45, kar je za nas šolarje zelo zgodaj, saj ponavadi v šolo prihajamo okoli 8. ure, ampak dvomim, da je zaspanost komu delala težave.
Nobena skupina razposajenih šolarjev ne more iti sama na izlet, zato smo tudi mi imeli s sabo kar tri učitelje, ki so nas držali malo “na kratko.” Mislim, da se moramo zahvaliti vsem trem: ge. Nadi Adžie, g. Viliju Škomiku in g. Ivanu Kukoviču, da so sprejeli to odgovornost in nas sploh popeljali na izlet. Tudi tam je bilo poskrbljeno za naše želodčke in ni nam bilo treba poslušati žvrgolenja ptic v našem trebuhu. Zavarovalnica Triglav nam je pripravila tudi topel obrok. Vsak se je lahko nasitil s hrenovkami, kruhom in tophm čajem. Za presenečenje so poskrbeh tudi s tem, ko so nam podarili lepe rdeče šale, ki so nam prišli še kako prav.
Prireditev mi je bila zelo všeč, saj je to nekakšno posebno doživetje. Tisti, ki si poletov še niste ogledali izpod planiške velikanke, vam to toplo priporočam. Mislim, daje odveč zgubljati besede o tem, da ni bilo nikomur v posebno veselje, ko smo morah oditi. Na poti nazaj smo na avtobusu imeli še kviz, prav vsi tekmovalci pa smo dobili še skromne nagrade. Obiskali smo tudi domžalski McDonald’s, kjer smo lahko zapravili še tiste fienike, ki so nam ostah. Saj vem, da boste rekli: "Športniki! Pa hodijo v restavracije s hitro hrano.” Veste, človek si mora včasih tudi malo privoščiti, pa čeprav je nezdravo.
Nina Marot
Na Mihaela Zagajška pozabljamo
Vas Završe pri Grobelnem je znana po lepo urejenih domačijah (in najbrž tudi dobro situiranih gospodarjih), toda povsem drugačen vtis dobi slučajni popotniK ki zaide v bližino njihove cerkve. Kot da je čas množičnega obnavljanja in skrbi za cerkve Završe povsem obšel. Okrog slabo vzdrževane cerkve stoji na severni strani razpadajoči zid - škarpa, ob razvalinah pri vodi te pozdravi odlagališče odpadkov, boljša je le južna stran z lepo urejenimi novejšimi grobovi. Na tej razpadajoči škarpi s skrajnim naporom najdeš načeto nagrobno ploščo in z nje komajda razbereš, da je na tistem mestu pokopan Michael Zagaichek (v bohoričici). Večine vsebine ni mogoče prebrati, le komaj viden kelih priča o tem, da je bil pokojnik duhovnik.
Mihael Zagajšek, alias Jurij Zelenko, naš znani slovničar, rojen na Zagaju pri Ponikvi, je večino svojega življenjskega dela opravil na območju sedanje občine Šentjur, zlasti na Kalobju je pustil za seboj nepozabne spomine, si vsekakor zasluži več naše pozornosti. Upam, da bosta mariborska škofija in župnija iz Šentvida vendarle našli več interesa za vzdrževanje te kulturne in verske dediščine na Završah.Prijetno je slišati, da si KS Ponikva, verjetno pa tudi župnija, prizadevata za vgraditev spominske plošče v rojstnem okolju Mihaela Zagajška v Zagaju.
V. Jagodič
W7.TOJ
sreda, 18. april 2001
Obisk televizijcev
Pisal seje 5. april, ko je našo šolo obiskala ekipa oddaje Pod klobukom. Že cel teden smo jih nmlieno pričakovali in jih kljub enourni zamudi vseeno dočakali.
Predstavili smo jim celotno šolo, posneli pa so tudi učilnice devetletke, šolsko knjižnico, računalniško učilnico, telovadnico, nekaj minutk so utrgali tudi članom pevskega zbora med vajo, posebej zanje pa smo uprizorili nekaj odlomkov naše igrice Korenčkov palček. Skupaj z Diano Toplak in Igorjem Cesarjem, ki sta našo šolo predstavljala, so si ogledali Ipavčeve doprsne kipe, odpravili so se tudi v njihovo hišo in se sprehodih po vrtu, ki ga krasijo mogočna lipa, miza in vodnjak. Pot jih je vodila še mimo cerkve SvJurija proti Kmetijski šoli, kjer so izvedeh, da je bila to prva srednja šola v slovenskem jeziku na Štajerskem. Posneh so Malgajev spomenik in se malo sprehodih po našem malem mestu. Začudih so se, ker smo posneli lastni CD, enega smo jim tudi podarili in obljubili so, da ga bodo z veseljem poslušah. Ob njihovi pohvah naše igrice pa je vse nastopajoče vsaj za deset centimetrov vzdignilo v zrak. Ni kar tako, če te pohvah nekdo, kije vsak dan pred kamero.
Na lastni koži smo lahko doživeli, kako potekajo vsa takšna snemanja. Pojma nismo imeh, da se prav vsaka minutka na televiziji tolikokrat ponavlja. Če je med snemanjem kdo pozabil tekst, mu ni nihče rekel žal besede, kvečjemu kakšno spodbudno. Sploh nam niso dah vedeti, da so oni na tem področju profesionalci, mi pa amaterji. Vsi, ki smo pri snemanju sodelovah, pa smo bogatejši za veliko izkušnjo. Seveda predstavitev naše šole s tem še ni zaključena, saj nas čaka še obisk njihovega studia v Ljubljani, ki bo 8.5.2001. Vse skupaj si bo mogoče ogledati tudi po televiziji, in sicer 9.5.2001 ob 16.45 uri na prvem programu TVS. Ne smem pozabiti omeniti naše učiteljice Barbare Potočnik, ki je vzpostavila stik s televizijci in nam v veliki meri pomagala pri oblikovanju scenarija, saj predstavitev življenja in dela neke šole ni tako preprosto strniti v nekajminutni prispevek. Skoraj prepričana sem, da si bo prav vsak učenec in učitelj ogledal to oddajo skupaj s ponovitvijo. Seveda povabilo velja tudi vam, da boste lahko z nami uživali v našem ponosu, ki mu rečemo OŠ Franja Malgaja Šentjur.
Nina Marot
Akcija Kanček sreče
Aprila se zbirajo igrače
V skupnem sodelovanju Lokalnega odbora Stranke mladih Slovenije in Centra za socialno delo Šentjur se je v ponedeljek, 9. aprila, začela akcija z naslovom Kanček sreče, v kateri se bodo zbirale igrače za otroke, ki so zaradi slabih socialnih razmer na tem področju prikrajšani.
Akcija bo trajala do 30. aprila, zbirna mesta pa so na vseh šolah in vrtcih šentjurske občine, na sedežu Rdečega križa Šentjur in na šentjurskem Centru za socialno delo. Pobudnika sta k sodelovanju povabila tudi vse šentjurske pohtične stranke in društva. Pozivajo tudi bralce ŠN, da na kakšno od omenjenih zbirnih mest prinesejo igrače in da s tem dejanjem omogočijo prikrajšanim otrokom lepšo mladost!
L H.
Pisma
G. Kovač!
Našel sem vam novega naročnika, mislim, da bo to že kar šesti, ki sem ga spravil pod streho Šentjurskih novic. Sam sem naročnik od vsega začetka, moj izvod ŠN pa prebira vsaj 30 oseb in smo jih kar vsi veseli.
Organizirajte neko akcijo, na primer naročnik pridobi naročnika!
(Ulataj, Šibenik
Spoštovani g. Rataj
Hvala za spodbudne besede. In za naročnika seveda tudi. Pravzaprav za vseh šest. Menda imate prav, da le zadovoljni naročniki lahko razširijo vrste naročnikov. Vaš nasvet bom skušal kmalu uresničiti!
F.Kovač
ŠMARJE PRI JELŠAH
internet: http: //www.radio-stajerski-val.si e-mail:	desk@radio-stajerski-val.si
Studio
TeL 03 81710 30 03 817 1040
Centralo TeL 03 817 10 11 03 817 1037
Matura
“Še je čas...", mi zadnje tedne vse bolj odmeva v glavi, iz ozadja pa kriči tista grda, zoprna, neprivlačna, ogabna beseda MATURA!... Seveda. Že ptički čivkajo na drevju in črvi se oglašajo iz podzemlja, da bi bilo potrebno začeti migati v ritmu te tako (nejpriljubljene mature. Toda sedaj se posluša vse drugo.
Ni še tako daleč nazaj, ko sem prestopih srednješolske duri in začeh poslušati, poleg vseh ostalih traparij, tudi o končnem preizkusu, testu ali karkoli že to je - menda zrelostni izpit maturi. Mi, “fazani”, smo se samo priliznjeno nasmihah in prikimavah natolcevanjem, da naj zadevo že od začetka vzamemo resno. Ja, seveda: Matura = smisel življenja. Pa je šlo iz ušes nazaj ven v naravo... Smo brili norce iz ubogih rev maturantskih, ki so vsi bledi in izmučeni s strahovi v očeh paranoično tavah po šolskih hodnikih in njihovi, usmiljenja vredni dolgočasni pogovori, so temeljih na eni sami skupni točki: maturi! Kje je še to, smo si mislih mi, novopečeni mladiči, ki smo komaj zavohah vse sladkosti najstniškega življenja. Medtem, ko so oni preštevah točke in jih z lupo in obupom v očeh iskah po vseh zaprašenih kotičkih in izumljali nove možnosti o rešitvi lastne usode, smo mi brezskrbno uživah svoje začetniške srednješolske dni.
Vsako leto ista pesem, toda... besedilo ti postaja vse bolj znano in končno dojameš njegov pomen, ko ti začne bobneti v lastnih slušnih kanalih. Šele sedaj ti seže tudi do srca, do možganov, jeter, želodca, ledvic in... živčnih končičev!!!
Pa je doletelo tudi mene, da sem vložila del(ček) lastnega truda in se privlekla pred vrata “tete Mature”. Sedaj čakam tu, vsa prestrašena, zmedena, ponižna in ne vem ah naj pozvonim, potrkam ah kar vstopim. Ves čas sem vedela, da živi in dajo bom nekoč spoznala. Toliko sem že shšala o njej, več slabega kot dobrega in ravno zato ne vem. ah bo sprejem topel ali odbijajoč... Počutim se še manjšo pred tistimi ogromnimi vrati in si vse tišje pojem “Še je čas..."
Naenkrat utihnem in prisluhnem drugim, ki pljuvajo bolj ah manj prežvečene fraze. Petintridesetkrat na dan shšim, da sedaj pa gre zares! Starši že nekaj časa jočejo, da bi že bil čas, da se začnem resno pripravljati in naj se potopim med knjige in zvezke, pulijo si sive lase in vlečejo iz rokavov vse mogoče trike, da bi potrdih svoj prav. Profesorji izlivajo svoje frustracije na nas, uboge izgubljene maturante, in nas posiljujejo še z dodatnim (ne)znanjem, skačejo po razredu in kot vsako leto kričijo, da smo najbolj nemogoča generacija v zgodovini, neresni, neumni, leni iztrebki, ki jim ni pomoči.
Ne preostane ti nič drugega, kot da dobiš živčni zlom ob nekaterih črkah abecede (M,A,T,U,R), sploh, če so povezane skupaj v besedo MATURA in jih ne smeš več ne videti ne shšati.
Tolažilno vlogo v tem delu imajo seveda “stare bajte” in ostala svojat, ki s svojimi (ne)uspešnimi izkušnjami dehjo (ne)koristne nasvete, da matura itak ni tak bavbav, ampak da gre samo za psihični pritisk, da ni problem narediti, naj ne paničarimo in potem skupaj z nami zažvižgajo znano melodijo "Še je čas..." OK. Pa spet malo pomiriš želodec in brezskrbno uživaš pomlad...
Pa je prišel tisti dan, ko nam je v trenutku skopnel nasmeh z obrazov. S tresočo roko smo izpolnjevali prijavnice na željene fakultete in ponovno zbudih neutrudljivega črva, ki seje začel spet plaziti po telesnih votlinah in spreminjati mimo življenje v pekel... Ponovno so privrela na površje razmišljanja o sebi, življenju, lastnih željah... Ah mi bo uspelo? Pa sem se odločila, da bom začela plesati tako kot bodo oni žvižgah. Malo zamigala in se poleg ritma in besedila učila tudi novih plesnih korakov, a sem spet postala spomladansko utrujena in raje počnem vse ostale (ne)pomembne stvari.
Čakam... Prisluhnem bližajočim korakom neznane “tete”, ki jo bom prvič srečala in ne vem, kaj naj od nje sploh pričakujem. Ne vem, učih so me, naj ne sodim skozi tuje oči, torej čakam, dajo vidim in spoznam, čeprav bova skupaj le za kratek čas nekaj dni. Prvič me bo pozdravila menda že 5 .maja, ko ji bom v zahvalo lahko napisala esej, potem pa bova začeh skupaj odkrivati, kaj sva zamudih v preteklih letih in poskušah v najkrajšem času nadoknaditi zamujeno spoznanje. Upam, da se bova ujeh in če priznam, sem po eni strani že prav nestrpna, da jo končno spoznam, čeprav se mi strah razprši po žilah, kadar samo pomislim nanjo... Zato še vedno stojim pred vrati in si samo še v mislih pojem “Še je čas...
Maturantfka)
ftgimtifjpHjg
Pomladni sindrom
Vsako pomlad se z ljudmi dogaja nekaj posebno zanimivega. Če podrobno opazujemo svoje obnašanje, lahko zopet ugotavljamo, da smo bitja, čeprav tako zelo ločena od narave, hkrati še vedno njen del. Samo poglejte, kaj se zgodi, ko sonce milostno pošlje prve toplejše žarke; drevesa skorajda eksplodirajo od zelenja in iz temnih golih rogovil poženejo cvetovi, mlado listje. Pomladno cvetje si utira pot skozi napol zaledenelo zemljo, nato prekrije travnike s krhkimi cvetovi. Travo lahko skorajda vidimo rasti in naenkrat se zimska puščava spremeni v eno samo življenje. Življenje, ki cveti, zeleni, gomazi in je odločeno izživeti vso energijo do naslednje smrti -zime.
No, na takšen način verjetno piše kar velik odstotek vaših otrok, vsaj tistih, ki so še v osnovni šoli. Zdi se, da ničesar gospe učiteljice ne ljubijo bolj, kot spise z naslovom Pomlad in ko malčki vneto škrebljajo po papirju, se lahko one zasanjano zazro skozi okno... Da, tudi one so žrtve pomladnega sindroma. Zdi se, da le-ta nikogar ne pusti ravnodušnega. Mlado in staro se zažene proč od asfalta in betona, pomladni kriki napolnijo vse kotičke narave, ljudje pa tako vneto nabirajo regrat, kot bi bil še edini vir preživetja na tem svetu. Na vsakem koraku vidiš ljudi, ki nastavljajo obraz soncu, zelo dolgo srebajo kavice na kakšni terasi. Podeželske gospodinje se spremenijo v urbanistične planerje in pametujejo, kje bo najboljše strateško mesto za spomladansko solato. Vsesplošna idila? Simbolika življenja?
Ko nas narava takole razvaja in kaže svoj prijazen obraz, spet pozabljamo na njeno uničujočo moč. No, saj zelena drevesa res niso videti kdo ve kako nevarna, še manj prijazno toplo sonce. Življenjski cikel narave je precej preprost; rojstvo, odraslost, sadovi, odmiranje, smrt. Precej podobno človeškemu življenju. Vendar v naravi vedno znova sledi novo rojstvo, pri človeku je smrt končna. Večna zima. Rojevajo se sicer naslednje generacije, pa smo še vedno vendarle kot kakšne muhe enodnevnice. Drobne, umirajoče mušice, ki si lastijo zemljo in naravo, ker naj bi imele pač superiorne možgane. Še nikdar v zgodovini tega planeta se kaj takšnega ni zgodilo. Evolucija kaže, da narava vedno poskrbi za svoje ravnovesje in z eno potezo lahko zbriše sledove neke živalske vrste. Človek ruši njen krhki ekosistem, logično je pričakovati, da bomo lepega dne preprosto odstranjeni kot preveč moteč dejavnik. Sonce malce močneje zasije, pa nas preprosto spremeni v majhne ocvirke. Vesoljni potop (ste opazili, koliko dežja je zadnje čase?) se pojavlja že v svetih knjigah. Prva človeka naj bi bila vržena iz raja, ker sta vzela eno prepovedano jabolko, kaj se bo zgodilo s človeštvom, ki sije vzelo kar vse, kar je videlo? Če si ogledamo konkreten primer poigravanja z živimi bitji; ne le, daje mati zemlja izčrpana, saj smo iz njenih globin pokradh vse, kar naj bi izboljševalo kakovost naših življenj, skrunili smo tudi ves živalski svet. Da je človek mesojedo in rastlinojedo bitje, je jasno, vseeno pa to ne pojasnjuje umetno vzgajanje živine za njegovo prehrano. Živali se vzgaja množično; ogromni hlevi in klavnice so postali njihovi edini domovi. Bitja, ki so nekdaj prosto tekala po Šimih travnikih, smo najprej udomačili, za lastno prehrano. Vendar pitanje pujska (z jabolki, želodom, krompirjem), ki je potem postal hrana za družino za vse leto, ko se je meso znašlo na mizi enkrat tedensko, še ni bilo problematično. Krave so dolga leta lahko mulile sočno travo prostranih pašnikov, kokoši so se mimo sprehajale po širši okolici. Ker pa seje človek odločil, da bi rad jedel raznovrstno pečenko vsak dan, danes živalce stlačijo na nekaj kvadratnih metrov, ne da bi kdaj videle zunanji svet. Da ne govorimo o načinih njihove prehrane, pitanja, prevozov, životarjenja, ki služi le enemu cilju... Potem se čudimo, kaj se dogaja z našim svetom, ko gledamo množično pobijanje teh umetno vzgojenih mesnih polizdelkov zaradi izbruhov bolezni. Narava vrača udarec, se vam ne zdi? Zagotovo pripravlja kakšno presenečenje tudi za človeška bitja...
Upam, da vam nisem pokvarila kosila ali užitkov ob velikonočni šunki, ali kakšnega izleta v naravo. Pa vendar, ko se boste naslednjič čudili čudoviti moči narave, ki se vedno znova prebuja iz zimskega spanja, se spomnite davka, ki ga terjamo od nje. Kmalu bomo verjetno vračali z obrestmi... Resda človek ob svojem koncu pristane sredi grude ljube zemljice, vendar korenin več ne more pognati.
Apolonija
Po sledeh aprilskih zapiskov v ŠN
Časovni stroj
Franc Kovač, urednik ŠN, s seje Občinskega sveta “Med pobudami je bila zanimivejša tista, ki jo je podal Artnak (LDS) in sicer je zahteval, da se zmanjšajo plače vsem odgovornim občinskim uslužbencem, ki na pobude svetnikov odgovarjajo malomarno, ali pa sploh ne odgovarjajo.” (ŠN, april 2000)
Robert Polnar, član Nadzornega odbora Občine Šentjur “NO je najpomembnejša inštitucija civilne družbe, ima edini pristojnost celovitega nadzora nad zakonitostjo in racionalnostjo porabe javnega denarja.... Naravnost groteskno je, da so v NO člani, ki so poslovno, finančno ali kako drugače povezani z občinsko upravo.” (ŠN, april 2000)
Zoran Justin, ob imenovanju za predsednika OO SDS Šentjur “Zdajšnja oblast je preokupirana z izgradnjo infrastrukture, ... , za ekonomsko izboljševanje stanja, za nova delovna mesta pa se ne zmeni dovolj. Nič se ni naredilo na področju stanovanjske gradnje. Glede občinske uprave je pač tako, da le - ta praviloma postane inertna, če ni novih ljudi, pri nas pa se dogaja prav to, da se nič ne dogaja.” (ŠN, april 1999)
Edi Peperko, vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti “Z Vareškom smo že predlani prekinili pogodbo in od pomladi lanskega leta posluje na čmo. Doslej še nobena inšpekcija ni ukrepala, zato tudi ne morem reči, kdaj bomo ta objekt v resnici spet prevzeli.” (ŠN, april 1999)
Marija Budiša, predsednica iniciativnega odbora Društva naročnikov CA JV
“Poskušali bomo pridobiti vso potrebno dokumentacijo ter nato pozvati vse naročnike CATV k bojkotu, s katerim bomo prisilili Jerovška, da nam bo priznal naše solastniške deleže v kabelskem sistemu, hkrati pa tudi začeli razčiščevati z občinsko upravo glede njene vloge in tudi njenih pristojnosti. Občinske uprave, ki dela v nasprotju z interesi občanov, ne potrebujemo.” (ŠN, april 1998)
Vinko Jagodič, nekdanji občinski funkcionar “Alpos je nastal iz obrtne delavnice Poljestroj, ki je izdelovala mlatilnice - stresalke na motorni pogon in kasneje mline za žito..." (ŠN, april 1995)
Planinsko društvo Šentjur vabi
Prvi maj, občni zbor in izlet
Kot je že običaj, bo PD Šentjur tudi letos organiziralo tradicionalni prvomajski shod na Resevno, ki bo potekal v sklopu celjskih in svobodnih sindikatov.
Uradni del programa se bo pričel ob enajsti uri, z nagovorom predstavnika svobodnih sindikatov Slovenije, Franca Klepeja ter predsednika Planinskega društva Šentjur, Ivana Stražeta. V nadaljevanju bo goste zabaval ansambel Staneta Mikola iz Arclina, torej bo za vzdušje poskrbljeno, dobro voljo pa morate prinesti s seboj. Program bo trajal
nekje do devetnajste ure.
Še prej, 24. aprila, pa bo v hotelu Žonta, občni zbor PD Šentjur, kajti proslavili bodo 50-letnico delovanja društva. Petdeseti občni zbor se bo začel ob šestnajsti uri. Vabljeni so vsi člani društva in ostali ljubitelji gora, sicer pa bo uradno praznovanje potekalo na Resevni, 29.septembra.
Društvo pa je tudi sicer dejavno, saj je v soboto, 7. in nedeljo 8. aprila, potekal tečaj markacistov savinjskega meddruštvenega odbora. V tem odboru je vključenih petinštirideset društev, med njimi tudi šentjursko. Zaključek tečaja bo v prihajajočem vikendu.
Če vas je pomlad že dobro napolnila z energijo, vas šentjruski planinci vabijo tudi na izlet na Veliko Kozje, ki bo v soboto, 21. aprila. Zatorej pot pod noge!	M.K.
IMBUJ
sreda, 18. april 2001

Peter Jeršič s.p., Ul. Leona Dobrotinška, 3230 Šentjur (nasproti klavnice)
TRGOVINA Z GRADBENIM IN IZOLACIJSKIM MATERIALOM



mTrrTOvrn
•	PVC cevi
•	betonske zidake
•	vse vrste opek
•	Schiedel dimnike
•	cement, apno, mivko
različne vrste betonskih plošč in tlakovcev - Podlesnik in Stavbar
• nosilce in polnila
U __________________
•	barve Jupol, Belton in Bellop
•	demit fasade, stiropor,
•	kombi plošče
•	izolacije Novoterm in Tervol
•	opeko Bramac
•	opeko modul
y
DELOVNI ČAS od ponedeljka do pelka 7.00 - 18.00, ob sobotah 7.00 -13.00 TELEFON 03/749-18-77 FAKS 03/749-18-78 MOBITEL 0609/624-091
pcx
computers
Obiščite nas v pooblaščeni trgovini PCX Computers:
PC SERVIS d.o.o.
Drofenikova 16, Šentjur tel.: 03 74 90 500 • e-mail: pc.servis@bass.si
Celeron je registrirana blagovna znamka podjetja Intel Corporation. Intel Inside je zaščitena registrirana blagovna znamka podjetja Intel Corporation.
AKCIJA TRAJA DO KONCA APRILA!

LDS
Liberalna demokracija Slovenije
Spoštujemo našo preteklost ter jo prepuščamo zgodovinarjem.
Mi pa živimo za sedanjost in prihodnost.
in frla/cein y finw /i lije/ne// ieiyjii/e:
2J. a/ni/ in J.tna/.
Občinski odbor Šentjur pri Celju
OBNOVA SALONITNIH STREH
20 + 20 = 40 let
IZ STARE NOVA SALONITNA STREHA
VZDRŽEVANJE OBJEKTOV ing. Edvard Pilko s.p.,
Pohorska 2,3000 Celje, tel.: 041727 243
•	Zaščita starih salonitnih streh - s premazom akrilne smole, da azbestna vlakna zakrknejo in dajo trdoto salonitni plošči.
•	Barvanje v sivem ali opečnato rdečem odtenku.
•	Čiščenje in pritrditev vijakov strehe.
Garancija 10 let za material in delo!
avt^šaMLAI
LAKAR
Kakovost se plača. Obstajajo izjeme.
PRODAJA IN SERVIS VOZIL
STOPČE 32/B, GROBELNO, tel:03/ 5 74 66 100 E-mail: mla-car@siol.net
<e>
HVUHDAI
Možnost najema Hyundaievega kredita brez pologa w 11 v l s 40% obremenitvijo dohodka. Bonus 50.000 SIT ob menjavi kateregakoli rabljenega vozila Hyundai po sistemu staro za novo.
že za 1.687.507 11


Možnost najema Hyundaievega kredita po novih še ugodnejših pogojih.
Bonus 70.000 SIT ob menjavi kateregakoli rabljenega vozila Hyundai po sistemu staro za novo.
ELANTRA
že za 2.392.407 SIT
O OI IP F Možnost najema Hyundaievega finančnega najema s ^ ^ ^	4 mesečnim odlogom plačila. Bonus 70.000 SIT
ob menjavi kateregakoli rabljenega vozila Hyundai po sistemu staro za novo.	(C—
že za 2.598.583 SIT
Za vse tri modele velja garancija 3 leta ali na 100.000 km!
Hyundai Avto Trade in pooblaščeni prodajalci tel.: 01/ 230 20 91, www.hyunda-at.si
V mesecu APRILU boste ob menjavi rabljanega vozila po sistemu staro za novo resnično prihranili do 130.000 SIT.
Bfflg;
sreda, 18. april 2001
#4»
c
-,viyvww%-ruv^.rk^i.yv/,x>xvx/Xz'
13 let imam. Začeli so me zanimati fantje. Včasih < mi je kateri \šeč, pa ne vem, kaj naj potem naredim. I Čakam, da bo začel osvajati, vendar ni potem nič iz jj tega. A naj ga začnem jaz osvajati? Mislila sem, da fantje osvajajo, dekleta pa čakajo. Hvala za pomoč.
Več kot očitno je, da te je obsedel peklenšček, zakaj v tako nežni starosti ne smeš niti pomisliti na kaj drugega kot svoje lutkice in molitve. Sram te bodi, dete satansko! Sigurno si članica ŠKMŠ-ja. Takšne smo včasih skurili na grmadi, zdaj pa je to je izven mode, pa se moramo tega vzdržati, zato vedi, da imaš še srečo. Če boš o fantih razmišljala pred svojim 21. letom, ko boš postala cerkveno polnoletna, se ti bodo posušili možgani, koža nagrbančila, kolena skrivila, hrbtenica zvila, dobila boš peronosporo in ko boš umrla, se boš večno cvrla v pekla
(Je šentjurska moralna večina zadovoljna s tem odgovorom? So nehali brati? Je zrak čist?)
Ok, zdaj ko je varno, ti lahko konkretneje odgovorim na vprašanje. Hja, moško-ženski odnosi so komplicirani in še posebej glede človeških paritvenih ritualov je bilo napisanih na tisoče knjig. Če vse skupaj strnemo čisto na kratko, gre stvar takole: skozi desetletja in stoletja je veljalo, da je moški lovec, torej aktivni član osvajalnega rituala, da torej on osvaja, medtem ko igra ženska pasivno vlogo - se pusti občudovati in zapeljati. Če hočeš zamenjati vloge, moraš vedeti predvsem dve stvari. 1.) Ker so moški navajeni osvajati, se sčasoma tudi navadijo zavrnitve. Njihov ego sprva sicer trpi, toda sčasoma ugotovijo, da jih vse punce pač ne marajo v romantičnem smislu, zato zavrnitev postane čisto običajna stvar, ki ni razlog za večni obup in jok in stok. Ženske nimajo tovrstnih izkušenj, zato je lahko običajna zavrnitev s strani fanta popolna katastrofa epskih razsežnosti. V osvajanju boš morala dati od sebe svojo celotno ženskost in jo postaviti pred test-ali je dovolj privlačna za fanta, da ne bo mogel reči ne. In če se to zgodi, je lahko to hud udarec. Torej, ne meči se skozi okno, če bo do zavrnitve prišlo. Navadi se jih, tako kot moški. 2.) Ženske ste navajene, da vam občasno težijo moški, ki vas niti najmanj ne privlačijo. Na vas se limajo vsakojake moške smeti. Takšno teženje je seveda nezaželjeno in prav zelo neprijetno, toda sčasoma se ga pač navadite. Če boš ti osvajala, moraš vedeti, da moški nimajo teh izkušenj, ker niso vajeni, da jih ženske aktivno osvajajo. Niso vajeni, da jim kdaj spolno zaleži kakšna ženska, ki jih sploh ne privlači. Če se ti bo to zgodilo, bodo morda reagirali zelo nenavadno in tako čudno, da bo to zopet razbilo tvojo ženskost na tisoč drobnih koscev. Naj te njihova čudna reakcija zato ne pretrese.
Kako osvajati? Eh, tu si pa na svojem. Kalupov ni, bodi samo diplomatska in pozorno opazuj ter pravi trenutek povej pravo stvar. To je vsa skrivnost. Nikakor ne osvajaj oborožena s kakšnimi pribljubljenimi frazami in početjem. In za vsak primer, če šentjurski moralni policaji poleg prvega preberejo še zadnji odstavek:
Skratka, fej te bodi tega umazanega početja, dete izgubljeno! Molili bomo za tvojo izgubljeno dušo.
O dojkah
Kateri del ženskega telesa je najlepši? Preden se katera razjezi, naj hitro povem, da v tem članku ne bomo fragmentirali ženske lepote in jo s tem deplasirali. Kje pa. Ni šans. Vsi vemo, da je ženska lepota veliko več kot zgolj vsota njenih gradnikov. To je celovita zadeva, tako v telesu kot duhovni podobi. Saj razumete, ne? Kar je, recimo, na eni punci napačno, je lahko na drugi njen najlepši del. Tako je to. Lepota je na srečo pač subjektivna stvar. Ampak vseeno, dajmo si tokrat malce pobliže pogledati ženske prsi. Moški to pač radi počnejo. Zelo radi. Zelo zelo. Kar je napisano v zgornjem odstavku velja tudi za ženske prsi. Namreč, oblik teh sladkih dolin je tako ogromno veliko, malo morje pravzaprav, zato zanje ne smemo, ne moremo in tudi ne znamo reči, daje katera določena oblika bolj privlačna in bolj prava od druge oblike. Vsaj ne pavšalno. Spet gre za subjektivno lepoto - večina moških (pa tudi nekaj žensk) sama ugotovi, kakšne prsi jih najbolj privlačijo. A vendar je to šele začetek poti. Recimo, lepota ženskih prsi je namreč pogojena s celotno podobo telesa lastnice in ta lepota je zopet, uganili ste, subjektivna. Recimo, nekomu so lahko všeč velikanski baloni na suhem telescu, medtem ko bo nekomu drugemu to zelo ne-všeč. Nekateri se limajo samo na velike in čvrste, nekateri pa so nori na majhne. Nekateri imajo rajši privzdignjene, nekateri jih ljubijo nesmrtno manj privzdignjene. Četrtim sta bolj kot velikost dojke pomembna oblika in velikost bradavice. Lahko mirne duše zapišemo, da so razgledanemu moškemu všeč vsake prsi - majhne, srednje, velike, polne, tanke, čvrste, mehke, privzdignjene, itd - če jih le zna videti v sklopu celotne lepote in ženskosti lastnice in ne da privlačnost ženske deplasira z zoomiranjem na zgolj lastne mentalne projekcije idealnih prsi. Ampak resnici na ljubo, veliko, če ne že večina moških, počne ravno to.
Iz česa so narejene te sladostrastne in neizmerno privlačne krivulje? Kaj je v njih, da moške tako privlačijo? Da ob njih izgubijo glavo, se za njimi ozirajo tudi hote ah nehote? Da o njih že stoletja in tisočletja pišejo pesmi in hvalnice (saj veste, “tvoje prsi kot granatna jabolka” in podobno)? Oboževanje prsi s strani moške populacije je tako globoko zakoreninjeno, da je to že pogojni refleks -nemalokrat je marsikateri moški v nelagodni situaciji, ko mu podla moška narava v prisotnosti svoje punce oz. žene v trenutku in nezavedno obme glavo za parom jošk, ki slučajno gredo mimo. In čeprav ve, da tega ne bi smel narediti, mu častilec lepote v njem ne da mim tako dolgo, dokler so prsi v dometu pogleda. Ta spontana reakcija je nemalokrat enostavno močnejša od zavednega dela moške duše. Svoje čase je bila popularna reklama, ki je prikazovala dih jemajočo lepo Azijko in bataljon moških, ki je buljil v njene prsi na vsakem koraku, slogan reklame pa je bil: če bi ženske svoje prsi opazovale tako pogosto in pozorno, kot jim to počno moški, potem bi bilo smrti zaradi raka na dojkah veliko manj. Evo, to pove vse.
(se nadaljuje)
^ G. urednik	^
Tokrat sem pozna, ker me je čas prehitel, ker ga ni moč ustaviti. Vesele bi bila, če bi objavili še ta mesec. Želim vam še veliko uspehov pri ŠN, ki jih komaj čakam, da pridejo.
S.marec v DU Šmarje
V Domu upokojencev Šmarje so nam v počastitev 8. marca in 40 mučencev pripravili lepo prireditev. En dan prej so nas obiskah predstavniki šentjurskega Društva invalidov skupaj s pevskim zborom in aktivom kmečkih žena, ki so nam pripravih bogat kulturni program. Najprej sta nastopila harmonikar in klarinetist, za njima pa moški pevski zbor pod vodstvom Martina Avžnerja. Ob spremljavi muzikantov so “Vesele kmetice” uporabile vse domače “inštrumente”, od žage, stolice za klepanje, rifla... To seje eno celo uro razlegalo petje! Nazadnje so vsi zaplesali. Na dan 8. marca sta nam glavna sestra Majda in socialna delavka Karmen čestitali in nam podelili nageljne.
Hvala za pozornost in za še en lep dan.
Hilda Lokovšek
\_____________________________________________________
Spletne Šentjurske novice
Že več kot tisoč obiskov
Šentjurske novice na internetu so se očitno prijele! V dobrih dveh mesecih delovanja je spletno stran na naslovu www.mvfreehost.com/sentiurske-novice/ obiskalo okrog 1100 bralcev. Zaživela je rubrika Šentjurski forum, kmalu pa se obetajo še nekatere novosti in izboljšave.
Grafično smo že izboljšali in jo naredih bolj pregledno uvodno stran. Kmalu se obetajo še nekatere nove rubrike. Zaenkrat pa lahko obiskovalci spletnih Novic berejo vsaj tedensko obnovljene kratke novice in komentaije s Šentjurskega, teden dni po izidu tiskane izdaje, pa si lahko ogledajo najbolj zanimive članke aktualne številke. V napovedniku obveščamo o vseh prireditvah posameznega meseca, v trenutni anketi pa bralce sprašujemo, kakšno je njihovo mnenje o organiziranosti šentjurskega športa.
Prijela se je tudi že rubrika Šentjurski forum, kjer lahko obiskovalci sporočajo svoja mnenja o
šentjurskem dogajanju. Največ mnenj se je do sedaj pojavilo o šentjurskih policajih in o kaplanu in njegovih kolumnah v “Šentjurčanu”. Prejeli smo tudi kar nekaj pohval in predlogov za izboljšave, pisala pa sta tudi Šentjurčana, ki se trenutno nahajata v ZDA oziroma na Danskem. Internet je pač brez geografskih omejitev.
Še vedno pozivamo vsa društva in posameznike, ki imajo kakšno zanimivo informacijo ali pa bi radi sodelovali z nami, da se nam oglasijo na elektronski naslov sn_obvestila@email.si.
L. H.
sreda, 18. april 2001
H3B3
35 let učiteljica na Kmetijski šoli
(4. nadaljevanje)
Spominov je mnogo, zapisati bi morala še veliko dogodkov, da bi ohranili spomin na življenjsko pot šole in na ljudi ob njej. Pa o tem kdaj drugič. Za zaključek samo še nekaj podatkov o šoli danes.
Šola se je na začetku šolskega leta 1997/98 ločila od Vrtnarske šole v Medlogu in postala uradno Kmetijska in gospodinjska šola Šentjur. Šola ima danes 5 ha zemljišč, ki so šolska last. Del praktičnega pouka se izvaja še vedno na površinah in objektih, ki z njimi upravlja Meja d.d. Ta zemljišča so vključena v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in so last Ministrstva za šolstvo. Del praktičnega pouka izvajajo tudi na mojstrskih kmetijah po vsej celjski regiji. Med šolske učne objekte spada tudi vrtnarija, ki ima okrog 400 m2 pokritih površin, rastlinjakov za cvetje, zelenjavo. Imajo tudi 1 ha velik sadovnjak, v njegovem sklopu pa tudi 25 arov vinograda. V njem so leta 1999 pridelali 150 buteljk “šolske kapljice", za katero so dobili srebrno kolajno. V sadovnjaku urejajo nasad sortnega sestava jablan in hrušk, širijo pa tudi izbor koščičarjev.
Del nasada je zaščiten s protitočno mrežo, urejen pa je tudi sistem oroševanja proti zmrzali in sistem namakanja.
Leta 1999 je Šola dobila v najem od Sklada 0,79 ha vinograda na Ponkvici s sortami souvignon, sivi pinot in rumeni muškat. Za kletarjenje jim je priskočil na pomoč lastnik sosednjega vinograda. V kletnih prostorih šole urejajo vinsko klet, vinoteko, enološki laboratorij in degustacijsko sobo.
Posodobili so tudi učno kuhinjo, šivalnico, laboratorije in kabinete za kemijo in biologijo, rastlinjak in še mnogo drugega.
Za praktični pouk na posestvu so poleg vodje posestva vključeni tudi učitelji strokovnih predmetov. Na Šoli je zaposlenih 65 učiteljev in drugega osebja, od tega je 5 honorarcev.
V šolskem letu 200/2001 ima šola vpisanih 345 učencev na naslednjih programih: pomočnik kmetovalca in pomočnica gospodinje - oskrbnica (2,5 - letni p.); sadjar - vinogradnik, poljedelec - živinorejec, kmetovalka - gospodinja, slaščičar - konditor, pek (3 - letni p.); kmetijski tehnik (4 - letni p.); kmetijsko - gospodarski tehnik in kmetijsko - gospodinjski tehnik (3 + 2 - letni program).
Po podatkih Ministrstva za šolstvo bo Šola v naslednjem letu imela po en oddelek za vse programe, za poklic peka in slaščičarja pa je zanimanja celo za dva oddelka. Nasprotno pa na drugih sorodnih šolah po Sloveniji ukinjajo kar 14 različnih oddelkov.
Na šoli si tudi prizadevajo za pridobitev izobraževanja na ravni višje šole, za kar imajo poleg Kmetijske šole Grm največ možnosti. Naslednji prednostni nalogi Šole sta pridobitev telovadnice in za povrnitev vsega posestva. Kakovost izobraževanja namreč temelji na objektih za praktično usposabljanje za strokovna znanja. “Besede mikajo, zgledi vlečejo”, je stara ljudska modrost pri vzgoji in izobraževanju.
Za konec naj Šoli zaželim na njeni nadaljnji poti uspeh z besedico SREČNO!
Mag. Nevenka Cmok
Velika noč
Velika sobota jeJe polna dogajanj in po dinamiki tudi višek velike noči. Začela se je kar doma v pižami, z blagoslovljeno gobo, s katero nas je počastila sosedova punčka.	Blagoslov
velikonočnih jedil sem spremljal v župnijski cerkvi. Malo pred tretjo uro popoldne je bil Zg. trg zabasan z avtomobili, ljudje so prihajali z vseh strani, cerkev je bila kmalu polna. Prežal sem, za košaricami, ki bi jih bilo vredno imeti na sliki, pa ni šlo. Ali košarica ni bila nič Petrolova velikonočna zajčica v akciji posebnega, ah pa jo je lastnica narahlo zamaknila in sem tako ostal brez. Pred cerkvenimi vrati se je nabral že mali grozd čakajočih, ki gaje vztrajno redčil strupeno hladen veter, ki je po zimsko nesramno vrtinčil snežinke nad Šentjmjem.
Cvetna nedelja praznična klub dežnikom
Prehladno in nič se ne sliši, sem hitro ugotovil in izginil domov.
Scena se je ponovila popoldne ob petih pri Ahacu. Spet polna cerkev. Značilnost Ahaca je mladost. Prihajale so mlade družine z otroki, tudi skoraj z dojenčki. Tudi tu ni bilo časa za “test” košaric. Večinoma so bile manjše, diskretno okrašene, pokrite z belimi gladkimi ali vezenimi prtički. Iz ene je kukal tudi velik plišast zajček. Prerinil sem se v cerkev.
Obred je imel dekan Zemljič. S svojim značilnim nekoliko monotonim glasom je začel z “Oljsko goro”, nadaljeval s križevim potom. Ni imel množičnih pomagačev. Iz prvih vrst mu je zvesto sledilo nekaj ženskih glasov, zadaj pod korom, pa je bila klima bolj sproščena: mame in očetje so se še največ ubadali s svojim nadebudnim naraščajem, ki ni kazal pravega spoštovanja obreda.
ŠtHtjunk«
NOVICE
/z policijskega poročila za leio 2000
PROMET - UGODNO
Policijske cvetke
Bravo punce!
Zgodilo se je že sredi prejšnjega meseca v Maco baru pri kmetijski šoli. 17 - letni N.B. in M.R., učenki kmetijske šole, sta pogrešili pol škatle cigaret, ki naj bi jih bili pozabili na mizi, za katero pa seje tisti trenutek razkomotila njuna vrstnica F.M. Ta seveda o cigaretah ni hotela ničesar slišati. Beseda je dala besedo, vsaka nadaljnja ostrejšo, N.B. je klofnila osumljeno F.M., ta ji je podarjeno takoj vrnila. Razvnel se je krasen pretep, z lasanjem, valjanjem po tleh... Le dvigovanje kril in tepež po tazadnjih sta manjkala. Ker so bile v hlačah. Žal prizor ni posnet.
Zaradi maturantskega plesa v keho
V ranem nedeljskem jutru, po maturantskem plesu, je prišlo do iskric v Ulici Kozjanskega odreda. Pri moško ženskem spora med J.M in Z.T. je z basebalskim kijem skušal posredovati maturant T.M., ki pa ni bil najbolj uspešen. Na pomoč so mu priskočili šentjurski policisti, ki so vročekrvnega očka J.M. vzeli s seboj in ga spravili v “hladilnik”.
Nadzor nad vozniki: Policisti so ugotovili 4117 kršitev CPP (7% manj kot leto prej). Izrečenih je bilo 3200 denarnih kazni 917 oseb pa je šlo k sodniku za prekrške. 7 voznikov je bilo pridržanih do streznitev, začasno je bilo odvzetih 366 vozniških dovoljenj. Pihalo je 2101 voznikov, od tega jih je*bilo pozitivnih 420 (19,9%).
Prometne nesreče
V letu 2000 se je na območju Šentjurja zgodilo 383 prometnih nesreč. Število prometnih nesreč je v zadnjih petih letih v upadanju. Leta 1997 smo jih imeli 454. Manjša se tudi število smrtnih žrtev (lani 2 -avtocesta, leta 1997 pa 9).
Vzroki: hitrost 102, izsiljevanje prednosti 50, vožnja po sredi ali po levi 86, varnostna razdalja 57...
Najbofl nevarni termini: ob torkih in sobotah v poletnih mesecih med 9. in 12. uro.
Najnevarnejši vozniki: najpogostejši udeleženci v nesrečah so vozniki stari 24 -34 let (223 voznikov), sledijo jim mladinci (18 - 24 let - 158 oseb), nato starejši kolegi, 34 - 44 let (139 oseb) in kategorija 44 - 54 let (110 oseb). Zanimivo: med povzročitelji nesreč je kar enkrat manj “fajhtnih” kot pri naključnih nadzorih alkoholiziranosti.
Alkohol: med 395 povzročitelji jih je bilo pod vplivom maliganov 38 (9,6%), v krvi pa so imeli povprečno 1,72 promile alkohola
Telesne poškodbe: telesne poškodbe je zadobilo 110 udeležencev v prometu, največ ob torkih in petkih. Huje je bilo poškodovanih 42 oseb, lažje 66, 2 pa sta umrla.
Pobegi: Zgodilo se je 40 pobegov s kraja nesreče, od tega sojih policisti uspeli raziskati 28.
Tudi svakinje pretepajo
Da je pristna družinska navezanost in solidarnost neskončno raznolika, sta spet dokazala brata M. iz Šentjmja. S.M. se je grozno razburil, ker je I.M. na sam materinski dan parkiral pred njegovo garažo in zato ni čudno, da je svakinjo, ki je hitela bogokletno napako popravljati, prisebno skloftal in zlasal. Potem je še kar nekaj časa bližnjim in daljnim sosedom razlagal, kaj počne žlahta z njim, dokler niso ponj prišli policisti. Prespal je kar pri njih, na hladnem.
Streljal psa, ustrelil lastnika
I.P. zVisoč seje na dan 3. aprila odločil ločiti od svojega psa, ki mu je med dragim grozilo tudi cepljenje proti steklini za 6000 SIT. Plačani morilec, lovec V.P. s Planine, je pomeril, ustrelil in zgrešil. Drugi šus je bil dvakrat v polno: tri šibre je dobil tudi lastnik, za katerim se je poskušala skriti nedolžna pasja žrtev.
Nismo še brez jajc
To sta dne 7. aprila dokazala v lokalu Anderburg RF. iz Rogaške Slatine in RŠ iz Vrbnega. Kot vse kaže, so bili poleg maliganov posredi tudi hormoni, saj je bilo potrebno odločiti, kdo bo ostal s pričujočo žensko. Žal ne moremo poročati, kdo od njiju jo je dobil, ker so se prekmalu pojavili na sceni policisti. Ti bodo sodniku za prekrške poslali tudi natakarico T.K., ker je razboriti družbi preveč radodarno natakala kozarce.
Alkotest scena
V preteklem obdobju ni bilo rekordnih maliganskih uspehov. Še najbolje sta se odrezala 28-letni V.R iz Jele in 41 - letni B.R iz Šentjmja. Prvi je napihal 2,09, drugi pa 2,55, kar je pa seveda premalo, da bi se uvrstila na šentjursko lestvico najmočnejših. Še sreča, da sta bila brez vozniških dovoljenj, kajti sicer bi bila gladko ob njih.
Policijska opozorila
Prihaja čas mopedov in motoijev.
Prijetno se je popeljati z njimi - a tudi daleč najbolj nevarno. Starši, pravočasno podučite svoje otroke o nevarnostih, ki prežijo nanje!
Kontrola hitrosti
Laser gostuje v Šentjurju od 16. do 23. aprila Jd 22. do 29. aprila pa bodo nad vašo hitrostje joostreno bedeli šentjurski policisti v akcij ^Hitrost ubija”.______________________^
Študentska kronika
ADACTA * 30. 3. V Prostoru je s n o predaval o
svojem videnju odprave na Lhotse Boštjan Jezovšek. Nacija je bila navdušena in upamo, da se kmalu spet vidimo.
*	31. 3. ŠKMŠ je bil na redni skupščini sprejet v Zvezo študentskih klubov Slovenije -ŠKIS, podeljen pa mu je bil tudi status ŠOLS (študentska organizacija lokalne skupnosti) za področje UE Šentjur.
*	6. 4. V Prostoru smo priredili IH. odprto prvenstvo v zabavni igrici 4 v vrsto. 18 tekmovalcev, med drugim celo iz Ljubljane in Radovljice, je bilo težke muke na 49-poljskih bojiščih. Čast, diplomo, nagrade in lupčka od podpredsednice Maše in brucke Sergeje pa so si prislužili prvouvrščeni Uroš Lorger, z delovnim imenom Lordi, vicešampion in lanski prvak Sandi Potočnik - Eks/č, tretji pa je bil Andrej Kovačič - Emilio.
*	8. 4. Na Ponikvi so v kulturnem domu na naše povabilo odigrali gledališko predstavo Upor jezne gospodinje člani KUD Nova Štifta. Veliko smeha, kljub nekohko nenavadni uri predstave (15h).
*	13.4. Po decembrski odpovedi so v Prostor tokrat le prispeli celjski improvizatorji Mršu impro ex Demokratične legende in odimprovizirali.
*	Malonogometna škvadra ŠKMŠ - sokoli se iz toplih gnezdišč približno vsak petek podi za napihnjenim umetnim usnjem in brani našo čast. * Z otoplitvijo in ostalimi pomladnimi pritiklinami se je končala redna sobotna rekreacija v telovadnici na “malgajki”. Vidimo se zopet oktobra, načrtujemo pa tudi poseben dekliški termin.
* Na naši domači spletni strani so se končno znašli opisi nekaterih letošnjih dogodkov. Slike se še valjajo nekje po medmrežju in zaprašenih kotih, vendar smo jim dali ultimat. Dodali smo tudi forum, kjer nas lahko kritizirate ah celo hvalite, pričakujemo pa dosti predlogov za delo.
* Salve ŠKK! Čestitamo Študentskemu košarkarskemu klubu Šentjur za drugo osvojeno lovoriko v Medobčinski košarkarski ligi.
AD CIRCULANDUM
! 20. 4. /pet'k/ 20:00, šotor pri PC Lipa: V
okviru jurjevanja bo torej pri “zeleni trgovini”: rock fešta z Muddy river, Špilferderberji, Žurdov, Zakon in zvezdniki Nude.
1 27. 4. /pet'k/ 21:30, Prostor: OF parteezan žur z vikend rock skupino Delo na črno.
j 4.5. /pet'k/ 21:00, Prostor: potopisno predavanje Andreja Babiča “V deželi Khmerov -Kambodža".
! 8.5. /tor'k/ ves dan, Ljubljana - stadion pri kopališču Ilirija (med parkom Tivoli in hotelom
Lev): Študentska tržnica z udeležbo ŠKMŠ. Tema prireditve je: “gremo na kmete”.
V tekmovanju doma izdelanih vozov enoosnikov se bo merila tudi črnomajična ŠKMŠ ekipa s podporo tapravega kozjanskega Joužeta. Klubi bodo v pokušino dajali lokalne kuhnarične, enološke dobrine, poudarek pa bo na spominjanju časov naših babic.
! 12.5. /zbota/ 10:00, športni park Šentjur -IV. športne igre ŠKMŠ. Podoben scenarij kot že doslej: košarka 3:3, mali nogomet, tenis in srečanje okoliških študentskih klubov. Poskrbljeno bo za nagrade, grlo, želodec in ušesa.
1 Zbiramo prispevke za 9. cifro MOČI INTELIGENCE! Rok: konec maja! Kontakt: hyperlink "mailto:frecko25@hotmail.com” frecko25@hotmail.com ali naslovi, ki so v glavi rubrike.
*možne so spremembe, odpovedi ah organiziranje novih prireditev
sreda, 18. april 2001
Bfflg
Kuhaski kdiadc
Spet ne veste, kaj bi skuhale, pa še nekaj prazničnih dni je pred nami? Ko tako premišljujemo, se za nedeljska kosila večkrat odločimo za pečenko, saj z njo ni veliko dela. Tudi naš predlog bo tokrat priprava pečenke in to na različne načine:
PEČENKA S HRENOVKO ALI JAJCEM
Pripravimo primeren kos svinjskega mesa, ga solimo in po želji natremo s sesekljanim česnom ah kumino. Z nožem zarežemo v meso zarezo, v katero vtaknemo hrenovko, ki smo jo pred tem namazali z oljem. Namesto hrenovke lahko uporabimo trdo kuhana jajca. Lahko pa kombiniramo oboje hkrati. Pečemo kot ponavadi, med peko pridno zalivamo z maščobo, ki se izceja iz mesa. Pečenko narežemo na primerne rezine.
Takšno pečenko lahko uporabimo za pripravo raznih narezkov. V tem primeru hladno pečenko narežemo na tanjše rezine. Hrenovka ah jajce v pečenki delujeta kar prijetno za na pogled, predvsem pa malo drugače.
PEČENKA S KRUHOVIM NADEVOM
Meso pripravimo za peko - solimo in začinimo po želji. Nato z nožem naredimo večjo zarezo, da dobimo nekakšen žep, katerega zapolnimo z naslednjim nadevom:
1/4 kg starega kruha narežemo na tanjše kocke (cca. 1 cm ). V lončku stepemo eno ah dve jajci, prelijemo z malo mleka in s tem navlažimo narezan kruh. Ko je ta dobro prepojen, dodamo eno žlico pepražene čebule in malo sesekljanega peteršilja, dobro premešamo in s tem napolnimo zarezo v mesu. Odprtino zapremo z zobotrebci ali pa “zašijemo" s sukancem.
Meso prehjemo z vročo maščobo in počasi pečemo. Med peko pečenko večkrat zalivamo s tekočino, ki se scedi iz mesa. Pečeno narežemo na primerne kose.
PEČENKA IZ SESEKUANEGA MESA
Vzamemo lahko samo goveje meso ah pa ga kombiniramo s svinjskim. Meso zmeljemo. Dodamo eno surovo jajce, eno žlico sesekljane in prepražene čebule, malo sesekljanega peteršilja, lahko en strok česna, malo popra in še posolimo. Dodamo manjši kos kruha, ki smo ga namočili v mleko. Nameso kruha lahko dodamo bešamel (na maslu prepražimo žlico moke, ko malo zarumeni, jo zalijem z malo mleka in pustim, da malo prevre). Maso zelo dobro premešamo in pregnetemo. Dobro pregneteno maso oblikujemo v štruco, v sredino pa dodamo dve do tri kuhana jajca. Jajca z mesno maso dobro prekrijemo. Tako pripravljeno štruco damo v pekač. Preden jo damo v pečico, jo premažemo z raztopenim jajcem, kar ponovimo še enkrat med peko. Z maščobo jo lahko prehvamo šele kasneje.
PEČENKA IZ SESEKUANEGA MESA IN Z RIŽEM
Meso pripravimo kot v prejšnjem primeru. Namesto kruha oz. bešamela mesu dodamo na pol prepražen riž. Na 1 kg mesa vzamemo 3-4 žlice riža. Maso zopet dobro pregnetemo in pečemo kot prej.
Pri pečenkah iz sesekljanega mesa je zelo važno, da maso res dobro pregnetemo, sicer se nam pečenka pri rezanju rada drobi. Še bolj enostavno pa je, če maso zavijemo v svinjsko mrežico, tako nam ostane štruca lepo obhkovana, pa še bolj sočna ostane.
Kot priloge v vseh primerih lahko ponudimo krompir na razhčne načine in sezonsko solato, veijetno pa se domači ne bodo pritoževah tudi nad kakšno sladico.
C.H.
Med«? ketieek Vonje Berte«?
Moderno perilo
Imeti seksi postavo v telesu prilegajočih se oblačilih, biti ožja čez boke, imeti ploski trebuh... vse to lahko dosežemo s premišljeno izbranim spodnjim perilom. Moda, ki vrhnja oblačila vse bolj prilega telesu in večna želja po popolnih oblinah so prisilile tudi izdelovalce materialov in oblikovalce spodnjega perila v revolucionarne posege. Dobile smo udobno, estetsko in lahko perilo, ki pomaga oblikovati našo postavo. Sodobni materiah sintetičnega izvora so raztegljivi v eno ah v obe smeri, kombinacija obeh pa omogoča dodatne sposobnosti izdelka.
Tako perilo je prijetnega otipa, enostavno za vzdrževanje, krojeno brez odvečnih šivov.
Proizvajalci so nam že ponudili nekaj čudežnih kosov, brez katerih si marsikatera ženska ne more zamisliti vsakdana.
Kaj si torej nadeti pod obleko iz džersija, ki zaradi lastnosti materiala in kroja skoraj popolnoma razkriva obline?
Za to priložnost oblečemo čudežno kombinežo z naramnicami ah brez. Ima skrit nedrček z oblikovanimi košaricami in zelo majhne spodnjice. Navzven ni opaznih šivov, zaradi lastnosti materiala pa bo obseg
■ ženski zaveznik
na kritičnih točkah telesa manjši za dva do tri centimetre.
Letošnji kroji hlač v pasu odkrivajo marsikaj - spredaj in zadaj. Tiste s popolno postavo bodo oblekle tangice, že kilogram ah dva več od pasu navzdol in tako osovraženi celulit pa lahko katastrofalno sesujeta vse vaše namene. V veliko pomoč v tem primeru so spodnje hlačke, ki na kritičnih točkah sooblikujejo formo v želeno smer. Delno si lahko pomagamo z nogavicami, ki dvignejo zadnjico, stisnejo trebuh in stegna, v toplih dneh pa bodo le te nadomestile bodyform tsis hlačke z rahlo podaljšano |B hlačnico. V naših trgovinah je na J* voljo tudi elastično podkrilo, ki ima prav tako nalogo zmanjšati obseg pasu in bokov.
Ne glede na še tako skrbno izbrane zaveznike pa je treba vedeti, da se odvečnih kilogramov na kritičnih mestih lahko rešimo le z redno in vztrajno vadbo, naši zavezniki pa so na poti do cilja le pripomoček.
Trg
,ovina-
£$ag4tos!i$eviseH!iad
Vanja Bertoemi Leona Dobrotinika 5
Ketieek za zdravje
Kako ukrepati, ko nas imunski sistem opozarja
Če sta naš bioritem oziroma dobra psihofizična kondicija v krizi, ko se	počutimo
kronično utrujeni, slabo spimo, imamo težave z apetitom ah prebavo, vse pogosteje nas napadajo herpes na ustnicah in prehladna obolenja, moramo pomisliti tudi na krizo imunskega sistema. Če je sta vzrok slabšega delovanja našega imunskega sistema neustrezen način življenja in stres, se moramo zazreti vase in razmisliti o svojem odnosu do dela, življenja, naših ciljih... in napraviti pozitivni premik k boljši kvahteti življenja.
Če gre pa za težave imunskega sistema drugačnega izvora, moramo vedeti, s čim smo ga morda sami ogrozih in kako ga okrepiti.
Škodljivi dejavniki:	alkohol, droge,
stradanje, stres, pomanjkanje belih krvničk, rakasta obolenja, sladkor v krvi, kirurški posegi...
Pomembno je tudi vedenje o tesni povezanosti imunskega sistema in živčevja ter hormonskega sistema.
Bezgavke, vranica, priželjc so bogato oživčeni z vegetativnim živčevjem, ki deluje zunaj naše zavesti, njihova glavna naloga pa je uravnavanje delovanja notranjih organov (srca, žil, jeter, črevesa, spolnih organov). Delovanje hormonskega sistema tudi uravnavajo možgani in sicer njihov nezavedni vegetativni del. Možgani vsak trenutek dobivajo na milijone zunaj zavestnih informacij, na katere odgovarjajo z “refleksnimi” odzivi, o katerih nimamo “zavestno “ niti pojma.
Naša zavest je le zelo omejen del naše psihe. Naš imunski sistem je močno odvisen od tistega dela možganov, ki s pomočjo čustev uravnava našo psihifizično kondicijo.
Ko se “naučimo” biti srečni in se ustrezno odzivamo na soljudi in okolje, izpolnjujemo svoje socialne, ljubezenske, poslovne in še kakšne potrebe, takrat praviloma tudi imunski sistem funkcionira brez zapletov, ne da bi nam o njem bilo treba sploh razmišljati.
Draga Kovat - Škoberne dr. med
ŠeHtJunt*
NOVICE
Kak« de delo?
Gregor Lorger, rokometni vratar
Fant z Grobelnega v golu Pivovarne Laško
Nekaj o plačah...
V tej številki Šentjurskih novic sem sicer imela namen napisati nekaj najpogostejših vprašanj na razgovoru za službo. Ker pa sem dobila pismo, bi rada na to odgovorila, nasveti glede razgovora pa bodo objavljeni v naslednji številki. Bralka iz Dramelj sprašuje, kakšne so bistvene razlike med izhodiščno, minimalno in zajamčeno plačo. Ti pojmi so pogosto uporabljeni in misli, da bi bilo prav, če bi to razliko poznala.
Kljub določeni zmedi, ki velja na tem področju, je plače možno opredeliti na:
1.	Izhodiščna plača
Je najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje (sedmi odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. list RS, št. 40/97)). Kolektivne pogodbe določajo izhodiščno plačo za posamezni tarifni razred.
2.	Osnovna plača
Več dilem pa je v zvezi z opredelitvijo pojma osnovne plače, ki se v praksi bolj uporablja (določita jo delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi, je sestavni del plače delavca, je osnova za izračun dodatkov in nadomestil plače). Po mojem mnenju je osnovna plača enaka izhodiščni plači (ki se določa za tarifni razred oz. delovno mesto), povečani za obvezne dodatke na podlagi stanja ali dejstev na strani posameznega delavca.
3.	Zajamčena plača
Vsakemu delavcu je iz dela zajamčen osebni dohodek najmanj v višini, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Zajamčen osebni dohodek pripada delavcu, ki dela poln delovni čas in izpolnjuje svoje delovne obveznosti. (2. člen Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur. list RS, št. 48/90,38/94)).
4.	Minimalna plača
Minimalna plača pripada zaposlenemu delavcu za opravljeno delo v polnem ali z njim izenačenem delovnem času, določenem z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca. - ne glede torej na tarifni razred - 3. člen Zakona o minimalni plači (Ur. list RS, št. 39/99, 59/99)
Upam, da sem vsaj delno zadovoljila z odgovorom in seveda, hvala za pismo. Vabim vse bralce ŠN, ki jih zanima kaj s področja dela, da pišejo na naslov ŠN, Dušana Kvedra 11, ali pa se mi oglasijo na elektronski naslov: irenaJa@hotmail.com
Irena Jagodič
Gregor Lorger, 19 let, je rokometaš, natančneje rokometni vratar. Je član najuspešnejše slovenske ekipe, celjske Pivovarne laško. Je prvi mladinski vratar, v letošnji sezoni pa je branil tudi že na kar nekaj članskih tekmah slovenske Bge. Igra za slovensko mladinsko reprezentanco, s katero se pripravlja za nastop na evropskem prvenstvu v Švici.
Standardno vprašanje za začetek. Kako fant z Grobelnega postane rokometni vratar?
Začel sem v OŠ pri učitelju telovadbe Poldetu Tanjšku (nekoč aktivnemu rokometašu v mariborskem Braniku, op.), nadaljeval pa pri Sandrotu Stropniku in Dejanu Leskovšku, ki sta nekaj časa vodila rokometne treninge. No, vse skupaj se ni razvilo, sam pa sem pred petimi leti začel trenirati pri Pivovarni Laško. Na začetku sem nekoliko zaostajal za vrstniki, ki pa sem jih dohitel in tudi prehitel. Sem standardni mladinski vratar, že lani pa sem nekajkrat zaigral za člansko ekipo, v kateri sem za Peričem in Torlom tretji vratar.
Dobiš kaj priložnosti v prvem moštvu?
V evropski ligi razumljivo nisem bil v postavi, sem pa branil na kar nekaj članskih tekmah, ko je bil prvi vratar Dejan Perič poškodovan. Sicer pa ob dopoldnevih redno opravljam članske treninge, med januarskim svetovnim prvenstvom pa nas je veliko mladincev treniralo s prvo ekipo, saj je v Celju ostalo le pet članov.
So zvezde celjskega in evropskega rokometa kaj vzvišene?
Popolnoma nič! Že na samem začetku so me odlično sprejeli in mi veliko pomagajo z nasveti. Predvsem oba vrataija, s katerima zaradi posebnih vratarskih treningov preživim največ časa. Eden najboljših evropskih vratarjev Dejan Pejič je sijajen človek tako na kot izven igrišča. Nič drugače ni s Torlom. Trener Šojat je uspel letos resnično ustvariti super vzdušje.
Pa vam to kljub vsemu ni pomagalo, da bi se uvrstili v toliko želen evropski finale. Kje ti vidiš razloge za nepričakovan poraz s Španci?
Veliko težav smo imeli s poškodbami, tako da polfinale po mojem mnenju ni neuspeh. Je pa res, da smo se po ugodnem rezultatu v Španiji vsi že videli v velikem finalu. Toda Portland San Antonio je vrhunska ekipa, ki je izkoristila naš slab dan. Lahko preprosto rečem, da smo izgubili z boljšim.
Veliko seje govorilo, daje kriv zloščen parket v Golovcu.
To je lahko le posreden razlog, ki ne more biti vzrok za poraz. Res pa je, daje zelo drselo. Sredi tedna je bil parket zloščen in takoj je bilo opaziti, da to ni dobro. Do tekme so skušali to hibo odpraviti, vendar ni šlo. Toda razpravljati o tem nima smisla. Zdaj smo že preboleli poraz in potrebno je osvojiti nov naslov državnega prvaka. Potem pa bomo videli...
OSEBNA IZKAZNICA
Ime in priimek: Gregor Lorger Datum rojstva: 7. 9. 1981 Višina: 200 cm Teža: 86 kg
Izobrazba: zaključni letnik smeri elektro, ŠC Velenje
Naj pijača: Cocacola
Naj hrana: skoraj vse
Hobiji: rokomet in drugi športi
Največji uspehi:	Državni mladinski prvak,
zmagovalec Balaton cupa na Madžarskem in
turnirja Sportcultur na Dunaju
Načrti: Postati članski reprezentant
Kako vidiš svojo rokometno prihodnost? Boš ostal v Celju?
Želim se prebiti do članske reprezentance. Tudi prihodnjo sezono bom še lahko nastopal za mladince, tako da bom najbrž ostal v Celju, kjer so odlični pogoji za delo. Vse bo jasno po koncu sezone. Seveda je velik izziv branjenje za člansko ekipo in če bom kam posojen, se mi to ne zdi nič slabega. Letos zaključujem tudi s šolanjem, tako da se bom rokometu posvetil profesionalno.
Si tudi član mladinske reprezentance?
Pripravljamo se za evropsko prvenstvo, ki bo julija v Švici. Pred tedni smo bili na pripravah v Sevnici, konec maja pa gremo na turnejo v Španijo. Zaenkrat je krog reprezentantov še širok, seveda pa upam, da si bom uspel priboriti mesto v moštvu za Švico.
Kako usklajuješ šolo in vrhunski rokomet?
Vstanem ob šestih zjutraj in se odpravim v šolo v Velenje. Ob desetih sem običajno že na treningu v Golovcu, po njem pa se, če je potrebno, vrnem nazaj v šolske klopi. Vozim se z avtom, kajti drugače bi bilo termine nemogoče uskladiti.
Meniš, da bi se lahko rokomet razvil tudi v Šentjurju?
Močno dvomim. Celje je vendarle preblizu, pa tudi pogojev v Šentjurju ni. Pred leti je bil poskus, pa ni šlo. Telovadnica v Hruševcu je prekratka, zunaj pa se ne igra. Rokomet je sicer zelo popularen šport, toda v primerjavi s košarko in nogometom se rekreativno igra redko kje.
Sicer spremljaš šentjurski šport?
Kar pogosto sem na košarkarskih tekmah v Hruševcu, čeprav sem zdaj nekajkrat manjkal. Sicer pa šport podrobno spremljam iz časopisov.	L H.
sreda, 18. april 2001

Medobčinska košarkarska liga
Študentje na najvišji stopnički
Rekreativno ligaško tekmovanje, ki je trajalo vse od začetka oktobra in se z nekaj odmori zavleklo v sredino aprila, je končno doživelo epilog. Čeprav morajo šentjurski študentje odigrati še tekmo s slatinskimi veterani, je dovolj, da se prihodnjo soboto le pojavijo v Ratanski vasi in prevzamejo njihovo drugo lovoriko doslej.
Kljub zapletenemu položaju na lestvici, so zadnja kola minila v mrtvem teku obeh šentjurskih ekip. Študentje so poravnali račun proti Kozjanom in mladim Podčetrtčanom, s katerimi so doživeli kiks, premagali pa so tudi oslabljene slatinske veterane. Enako so storili tudi igralci Šentjurja 2000, s čimer so se zavihteli na končno drugo mesto.
Ker sta trenutno obe ekipi v dobri formi, bi bilo njuno medsebojno srečanje prava poslastica, saj kljub drugemu mestu pri Š-2000 opozarjajo na dejstva, da so bili v drugem delu prvenstva najboljša ekipa, poleg tega je v celotnem prvenstvu njihova obramba prejela najmanj točk, imale največjo pozitivno koš razliko in najboljšega strelca.
Mnogo pritožb je tudi letos letelo na sodniški kader in na organizacijo lige, čemur se pridružujemo tudi pri ŠN. Naslednjo sezono
bodo nujno potrebne korenite spremembe, saj je med nekaterimi ekipami izraženo mnogo nezadovoljstva. Ideja o ustanovitvi samostojnega tekmovanja, ki bi bilo cenejše in bolj v koraku s časom, ima tako vedno več privržencev.
Ob koncu sezone so za ŠN povedali:
Danilo Razboršek, trener Šentjurja 2000: “S
sezono smo zadovoljni, če pa bi Prezelj zaigral za nas že prej, bi lahko morda segli še višje. Vesel sem, da so se vpeljali nekateri mlajši igralci, ki prej niso imeli izkušenj z igro 5:5. Za naslednjo sezono si želim predvsem zadržati vse igralce.”
David Koželj, predsednik ŠKK: “Naša in moja pričakovanja smo izpolnili. Na srečo se v predolgi sezoni padec forme ni huje poznal. Kar se ekipe tiče, se bomo zadovoljili s trenutnim konceptom, ne bomo pa se branili svežih moči.”
Dejan Mihevc, trener ŠKK: “Pred sezono fantov in njihovih sposobnosti skoraj nisem poznal, zato sem pričakoval daljše obdobje za prilagajanje. Največji odliki ŠKK sta kolektivnost in najdaljša klop v ligi (nekaj tekem je odigral tudi perspektivni 14-letnik
Luka Zalokar), tako da odsotnost katerega izmed “ključnih” igralcev zlahka nadomestimo. Tudi drugače je bil pristop igralcev zadovoljiv, kar je zaradi velike konkurence v ekipi razumljivo. Ker se ekipa zbere le na tekmi, smo nekatere lažje nasprotnike izkoristili za trening.
Moja prva trenerska lovorika bo v domači kuhinji dobila častno mesto, o naslednji sezoni pa še nisem razmišljal.”
David Antolovič, kapetan ŠKK: “Kar se tiče igre smo šele v tej sezoni začeli resneje igrati consko obrambo. Seveda je bil potreben določen čas, da se igralci navadijo na trenerja in obratno.
Pohvaliti je treba soigralce, saj nas je bilo na tekmah vedno vsaj deset. Eden najbolj pozitivnih dogodkov je pojav lokalne konkurence. Na drugi strani pa je organizacija lige katastrofalna, kvaliteta sodnikov pa ni vredne še te besede. Poleg tega se ne zavedajo, da se je treba za sorazmerno dobro plačilo potruditi, ne pa priti dve minuti pred tekmo in se malo zrekreirati.”
br
Majski pohod po KS Slivnica
Člani Planinskega društva Gorica pri Slivnici tudi letos organizirajo pohod po KS, ki bo v nedeljo 5. maja. Peti tradicionalni pohod bo potekal po zahodnem delu krajevne skupnosti Gorica pri Slivnici (Urban, Trška gorca, Mravljak, Voduce, Col, Gorica) in bo trajal cca. 4. ure. Start ob 9.uri, startnina 500 tolarjev, zaključek v KD, kjer vas čakata ansambel in klobasa.
_________________________________________________________UL
Šentjurčanke vse hitrejše
Na četrtem novomeškem teku, ki ga je pripravil domači tekaški klub Portovald, smo v teku članic na 4000 m zabeležili tudi dve solidni šentjurski uvrstitvi. 1. Helena Javornik (Slovenska vojska) 13:16,5, 2. Anja Arzenšek (Velenje) 15:13,2, 3. Nataša Oset (Šentjur) 15:43,3, 5. Lucija Voga (Šentjur) 17:38,9.
Sklepni del košarkarske sezone
Suspenza vendarle ni bilo!
Košarkarji Kemoplast Alposa so na velikonočno soboto po podaljških izgubili v Zagorju, danes pa gostujejo v Škofji Loki. Vključno s to tekmo, je do konca prvenstva še pet krogov, od tega bodo Šentjurčani dvakrat igrali v Hruševcu. Teoretično sicer še vedno lahko izpadejo, toda za takšen scenarij bi se moralo poklopiti skoraj neverjetno število nesrečnih okoliščin. Ob pni zmagi pa bi kemoplastovci dokončno potrdili obstanek. Tudi grožnja KZS, da bo šentjurska ekipa suspendirana, se je srečno rešila...
Za kaj pravzaprav gre? V tednu po domači zmagi nad Triglavom je KZS v svojem biltenu objavila vest, da bo Šentjurčane skupaj s še nekaterimi moštvi suspendirala, ker še niso plačali odškodnine. Pri Kemoplast Alposuje bil sporen poletni prestop Mateja Črešnika iz šoštanjske Elektre. Ker je bil slednji ob
Lestvica lige za obstanek po 27., oziroma 28. krogih
	Ekipa	Št. zmag	Št. porazov	Točke
1.	Helios	14	14	42
2.	Triglav	12	16	40
3.	Kemoplast Alpos	11	16	38
4.	Zagorje	8	19	35
5.	Savinjski Hopsi	7	20	34
6.	Loka Kava	4	23	31
prestopu mladinski reprezentant, je njegova odškodnina matičnemu klubu znašala kar okrog 20. 000 DEM. Kot je znano, je Črešnik v Šentjur prišel
huje poškodovan in je se je šele na zadnjih tekmah pojavil v moštvu. Toda pravila so pravila in Šentjurčani so morali dolg poplačati, sicer bi se lahko letošnja sezona kljub dobrim igram končala klavrno. Na drugi strani pa Kemoplast Alpos še vedno ni dobil izplačane odškodnine od KK Celje, kamor sta pred lansko sezono odšla Roman Urbanija in Bojan Sušin.
Sicer pa se je moštvo Igorja Pučka med prvenstvenim odmorom zaradi finala pokala
Tekme Kemoplast Alposa do konca sezone:
6.	krog, sreda 18. april: Loka Kava-Kemoplast Alpos
7.	krog, sobota 21. april: Kemoplast Alpos-Savinjski Hopsi
8.	krog, sreda 25. april: Helios-Kemoplast Alpos
9.	krog, sobota 28. april: Triglav-Kemoplast Alpos
10.	krog, sreda 2. maj: Kemoplast Alpos-Zagorje
***Domače tekme se v dvorani Hruševec
pričnejo ob 19.30 uri.
pripravljalo na hud zaključni tempo, ko si bodo tekme sledile v ritmu sobota-sreda. Minulo soboto so tako
gostovali v Zagorju in v Zasavju še drugič v tej sezoni izgubili po podaljšku. Po izenačeni prvi četrtini so Šentjurčani zablesteli v drugi in ob polčasu vodili za 11 točk.
Toda gostitelji so jih kaj kmalu ujeli in rezultat je bil v nadaljevanju	vseskozi
izenačen. Po 40 minutah igre je bilo 88:88 in potreben je bil podaljšek, v katerem pa je Kemoplast Alpos na začetku napravil nekaj napak, kar je bilo dovolj, da so Zasavci ušli in na koncu zmagali s 105 : 99. Najboljši šentjurski strelec je bil s 34 točkami Novakovič, Misirača je dal 20, Kahvedžič 12, Petrovič pa 11 točk.
Danes Šentjurčani gostujejo v Škofji Loki, v sobotnem regionalnem derbiju pričakujejo prebujenje Savinjske Hopse, sezona pa se bo, upamo, zaključila v sredo, 2. maja, z gostovanjem Zagorja.
LH.
Cllpo#
KK ŠENTJUR

sreda, 18. april 2001
Blizu 140 otrok v Športnem parku
Mladi upi obnavljajo šentjurski nogomet
Po propadu članskega nogometa je skrb nad najpopularnejšo svetovno igro v Šentjurju prevzelo društvo Mladi upi. Združujejo blizu 140 članov, ki nastopajo v različnih kategorijah, med cicibani, mlajšimi in starejšimi dečki ter kadeti in mladinci. Okrog dela društva, njegovih vizij in problemov, smo govorili s strokovnim vodjem Bogdanom Jurkovnikom.
“Celoten projekt smo odlično zastavili že lansko poletje, zdaj pa v lem slogu tudi nadaljujemo. Imamo 128 registriranih igralcev, v zadnjem obdobju pa se nam jih je priključilo še nekaj novih. Tudi starši budno spremljajo delo in se nekateri celo udeležujejo treningov, tako da zaenkrat poteka vse po načrtih. Potencial imamo zelo velik, nekaj posameznikov pa še posebej izstopa in bodo ob pravem delu postali vrhunski igralci. Omogočiti pa jim seveda moramo optimalne razmere za delo", povedal Jurkovnik, sicer tudi sam nekoč aktiven nogometaš Kladivarja.
Vse selekcije so v marcu odigrale 23 tekem in iztržile zavidljive rezultate, tako so recimo starejši dečki zmagali na turnirju v Slovenskih Konjicah. Tudi v ligaških tekmah sta selekciji kadetov in mladincev odigrali dobro, čeprav so doma igrali v nemogočih pogojih. Zaradi velikih dolgov so namreč Športnemu parku odklopili vodo, telefon pa je že tako nekaj časa nem... Dolgovi bivšega kluba bojda znašajo blizu 800 tisočakov, edini naslov za njihovo pokritje pa je Občina Šentjur. “Razmere za delo so res obupne. Na srečo so nam vodo danes (13. april) vendarle priklopili in upam, da se bomo uspeli nekako izgovoriti pri NZS, sicer nas že na začetku
čaka kazen. Poravnava dolga naj bi šla na račun zmanjšanja postavk za šport mladih, kar se mi ne zdi prav. Resda nismo pridobitvena dejavnost, toda naše delo se bo poznalo na dolgi rok. Z ulice na dan potegnemo več kot sto otrok in jim ponudimo kakovostno preživljanje prostega časa. Zahvaliti se moramo številnim sponzorjem in
Društvo Mladi upi se zahvaljujejo sponzorjem, ki jim pomagajo: Jurmes, Štore valji, Mla-car, Mlekarna Celeia, Hotel Žonta, Andrej Arzenšek, Interfruct, Roman Plank, Elba, Janko Turnšek, Meja Šentjur in Mladinska knjiga. Zahvaljujejo se tudi vsem donatorjem, ki so Društvu pomagali materialno.
donatorjem, ki nam omogočajo delo na visokem nivoju. Pa ne mislim samo na nogomet. Pred mesecem smo organizirali tudi kulturno prireditev v hotelu Žonta, ki je doživela zelo dober odziv. Sem optimist in mislim, da lahko imamo v Šentjurju čez nekaj let kakovostno nogometno šolo in kar nekaj vrhunskih igralcev "je zaključil Jurkovnik.
L. H.
Pismo iz ZDA
Davorin Škornik se vrača 11. maja
Davorin Škornik je poleg Vojka Sotlarja predstavnik naselja Hruševec v ZDA. Sotlar, študent slavne vojaške akademije West point, ima do diplome le še nekaj izpitov in se bo kmalu za vedno vrnil z druge strani Atlantika. Škornik je študent prvega letnika na Bucknell University, za pot preko luže pa se je odločil predvsem zaradi igranja košarke. Te dni zaključuje še z zadnjimi izpiti, 11. maja pa se vrača v Šentjur.
'To sezono sem kot "freshman " izpeljal kar dobro, čeprav sem mislil, da bom vendarle igral nekoliko več. Imel sem nekaj problemov s poškodbami. Najprej sem si poškodoval stopalo, potem pa sem si zlomil še palec, zaradi česar sem imel tudi manjšo operacijo! V teh dneh imam pregled in upam, da bom kmalu lahko začel igrati. Že dva meseca sem brez tekem in komaj čakam, da se vrnem pod obroče", je po elektronski pošti sporočil 20-letni in 210 cm visoki košarkar.
Ekipa njegove univerze je imela solidno sezono, saj jim je le malo zmanjkalo, da bi se uvrstili v tekmovanje NCAA, kjer se pomerijo najboljša ameriška študentska moštva. V
kvalifikacijah njihove lige so prišli do polfinala, zdaj pa se že pripravljajo na novo sezono. 'Naslednje leto resno računamo na uvrstitev v NCAA, tako da že pridno vadimo. Večinoma smo v fitnesu, imamo pa tudi invidualne treninge. Tudi s šolo je še kar dobro, tako da mislim, da z zaključkom prvega letnika ne bom imel večjih problemov. Zaenkrat sem zadovoljen in upam, da bom lahko naslednjo sezono pripomogel, da se bo moja univerza uvrstila v NCAA. Lep pozdrav vsem v Šentjurju, še posebej pozdravljam vse zveste navijače", je zaključil Škornik, ki se domov vrača v petek, 11. maja.
L. H.
Ženska košarka
Nova liga, prva zmaga
Pionirke ŽKK Šentjur so šele nedavno zaključile s tekmovanjem v redni ligi, zdaj pa tekmujejo že v novi ligi, kije letošnja novost. V njej sodeluje dvajset ekip iz cele Slovenije in so razdeljene v štiri skupine po pet ekip.
Šentjurčanke so v skupini skupaj s Trbovljami, Domžalami, Ilirijo iz Ljubljane in Celjem. V prvem kolu so bile Šentjurčanke proste, prvo tekmo pa so odigrale proti Celjankam, in sicer v Šmatju, prejšnjo sobo, ko so zabeležile visoko zmago.
V novi ligi veljajo tudi nekoliko drugačna pravila igre, saj morajo na tekmi zaigrati vse košarkarice, Id sedijo na klopi. Vsa moštva se bodo
dvakrat pomerila med seboj, v nadaljnje tekmovanje pa se uvrstijo prve tri ekipe v skupini. V ZKK Šentjur načrtujejo, da se bodo uvrstili med prve tri ekipe, v ligo pa bodo prijavili tudi kadetsko ekipo. Tekmovanja bodo potekala čez celo poletje, vmes pa bodo Šentjurčanke “skočile” še na poletne priprave, da si pridobijo še dodatnih moči in kondicije.
M.K.
12. maja v Športnem parku Šentjur
ŠPORTNE IGRE 2001
V organizaciji ŠKMŠ se bodo v soboto, 12.maja 2001, zgodile že četrte Športne igre, poleg pohodov praktično edina množična rekreativna prireditev v Šentjurju. Tako kot vsa leta, se bodo nastopajoči pomerili v tenisu, malem nogometu in košarki.
Celodnevna prireditev se bo pričela ob 10. uri zjutraj, prijave pa se bodo zbirale do pol desetih. Prijaviti se je mogoče tudi predčasno, na naslov: ŠKMS, p.p. 75, Šentjur ali pa po elektronski pošti na naslovu info@skms.net. Podrobne in nove informacije okrog letošnjih športnih iger pa je moč spremljati na spletnem naslovu www.skms.net V tenisu se bodo pomerile dvojice, v nogometu ekipe s petimi člani, v košarki pa bomo spremljali turnir trojk. Tukaj je tudi novost vsaj bo vzporedno z moškim,
potekal prvič tudi ženski “streetbal”. Torej, punce gremo!
Vsi, ki se bodo prijavili in plačali simbolično prijavnino, bodo prejeli majice, najboljši pa bodo seveda še posebej nagrajeni. Poskrbljeno bo tudi za gostinsko ponudbo. Popoldne bo srečanje okoliških študentskih klubov. V ekshibicijskih tekmah se bodo v bližnji telovadnici dekleta pomerila v odbojki, fantje pa bodo na prostem odigrali košarkarske tekme. Zvečer sledi zabava, če bo vse posreči z znanim imenom slovenske glasbene scene!
L H.
Zelo dobra sezona najboljše šentjurske košarkarice
Potočnikova na reprezentančnih pripravah
24-letni košarkarici s Pesnice sicer ni uspelo ponoviti lanskega velikega uspeha, ko je s celjskim Merkurjem postala državna prvakinja, toda kljub vsemu je najbrž lahko z dosedanjim potekom sezone zadovoljna. V finalu košarkarskega državnega prvenstva za ženske so bile od ekipe Alenke Potočnik boljše košarkarice Ježice, ki so slavile z 2 :1 v zmagah. Alenka je bila celo sezono članica prve celjske peterke, zelo pa seje izkazala tudi na treh finalnih tekmah, ko je bila z 29 točkami (povprečje 9,7) druga strelka Merkurja. Odlične predstave skozi celotno sezono so ji prinesle povabilo v slovensko reprezentanco, s katero se trenutno nahaja na pripravah na Rogli in si bo med 18 igralkami skušala izboriti mesto v postavi za kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo.
L H.
sreda, 18. april 2001
ImM-U
Liga malega nggdmeta Ui4^Z001
PREDSTAVLJAMO VAM EKIPO:
MARATONIK MARCO POLO:
V ekipi so: S. Ograjenšek, J. Zgonc,
J. Šolinc, (kap.), M. Zidanšek, D. Fideršek, M. Podgoršek, D. Zvonar, M. Vezenšek, A. Vezenšek, B. Mosorko, R. Žičkar, B. Inket, B. Zupanc.
Frišni prvoligaš se je za letošnjo sezono dobro okrepil z novimi igralci, zato ne preseneča visoka uvrstitev...
Ekipa je skupaj že 17. Leto.
REZULTATI PO 3. KOLU:
I.	LIGA:
Kac - Obr. Zbr. 6:3, Ponikva - Maratonik
1:2,
Jakob - Dramlje 1:5, Makrokom - Gremlini 5:3, Friz. Tina - Loka 3:2, Švedi - Šentvid 1:3,
II.	LIGA:
El. Inst. Selič - MD777 9:1, Stopče - ŠD Dobrina 3:5, Tigri - Ventilčki 2:5, Cezar -Šahtjor 6:5, Sokoli/ŠKMŠ - BioDom 5:1, Samorastniki - Kelti 2:2, Gamsi - Kandy 8:2.
EKIPA APRILA
KLOP:
-BELAK (Darije) EAB0LE(KMN Penin)
IGRALEC MESECA: BREČKO (KAC)
Lestvica (točke, gol - razlika);
I. LIGA (3. kolo);		
KAC	9	17-9
MARATONIK M. POLO	9	9-2
FRIZERSTVO TINA	6	10-6
ŠENTVID	6	5-2
DRAMLJE	6	8-6
MAKROKOM	6	9-7
KM N PONIKVA	3	3-3
LOKA	3	8-10
OBRTNA ZBORNICA	3	8-10
ŠVEDI	0	5-10
JAKOB	0	3-11
GREMLINI	0	8-17
II. LIGA (3. kolo);
SOKOLI - ŠKMŠ	9	18-6
VENTILČKI	9	12-6
GAMSI	6	15-12
BIODOM ŽEGAR	6	8-8
ŠD DOBRINA	6	16-10
SAMORASTNIKI	4	12-6
ŠAHTJOR	3	10-6
ELEKTRO INST. SELIČ	3	10-9
STOPČE	3	10-10
CEZAR	3	12-20
KANDV	3	7-20
KELTI	1	8-16
MD777	0	1-9
TIGRI	0	5-16
:y Zor. Z
Izbrali so...
Športniki leta v KS Gorica pri Slivnici
Najbolje je, da se čimprej navadimo na neizogibno: v Gorici pri Slivnici so opravili razglasitev najboljših športnikov svoje krajevne skupnosti.
Minuli teden, v četrtek 12. aprila, je domače športno društvo pripravilo prijetno srečanje krajanov,
Kaj športnica In.
..naj športnik Slivnice
športnikov in predstavnikov družbenega življenja, ki so dodobra napolnili avlo kulturnega doma. Za glasbo je med prireditvijo poskrbel kitarist in kantavtor Blaž Pentek z znanimi priredbami. Predsednik ŠD Zoran Leskovšek je v svojem nagovom povedal, da bo prireditev odslej tradicionalna in se zahvalil KS in njenemu predsedniku Dušanu Polenšku za pokroviteljstvo in nagrade, ki staji ob pomoči znanega
atleta Ivana Kukovič»Johnya razdelila	med
najboljše športnike.
Športniki so bili razdeljeni v tri skupine: mladi nadaijeni športniki, športnice	in
športniki. Pri mladih športnikih so bili nominirani: motokrosist Damjan Tržan, rokometaš Žiga Urleb in nogometaš Tadej Turenšek, športnik leta je postal Damjan Športnica leta je atletinja Lucija nominirane pa so košarkašica Japja Polenšek in karateistka Veronika Anzeljc. Pri športnikih pa je športnik leta postal karateist Uroš Urieb, nominirana sta bila še atlet Luka Novak in jadralni padalec Damjan Čretnik. Prireditev se je zaključila z družabnim srečanjem, uradno okoli 21.ure, neuradno pa nekje ob enih zjutraj, ko sem po dolgem ovinku prispel domov.
I. Žafran
Tržan. postala Voga, bile še
Začenja se nova teniška sezona...
Tenis približati mladim
Člani teniškega kluba Šentjur so se konec marca zbrali na rednem občnem zbom. Preteklo leto delovanja so ocenili za zadovoljivo, sprejeli pa so tudi program dela za prihajajočo sezono, ki se bo, če bo vse po sreči, pričela že konec tega tedna. Oskrbnik Karti Majcen namreč te dni že pripravlja igrišča v Športnem parku. Vodstvo kluba ostaja isto, na novo pa so izvolili blagajničarko, ki je postala Laura Lajh. Tudi članarine so ostale enake lanskim. Člani bodo tako plačali 10.000 SIT, študenti 7,000, dijaki 5000, osnovnošolci pa 2.500 SIT. Igralna ura za nečlane stane 500 SIT, pod žarometi pa 750.
Kot je povedal predsednik Sergej Šešerko, bodo tudi letos izvedli vse tradicionalne tumiije, prvega že konec maja. Člani bodo celotno sezono igrali tudi t.i. piramido. V načrtu imajo, da bi si v dogovora z Bakom uredili garderobe in tuše. Sodelovali bodo s hotelom Žonta, katerega gostje bodo imeli na voljo igrišča v Športnem parku. V klubu pa si želijo pritegniti predvsem nove mlajše teniške navdušence. Vabijo vse osnovnošolce, da se jim pridružijo, sicer pa bodo šolam tudi ponuditi koriščenje igrišč v dopoldanskem času. Njihova ekipa, v postavi Kincl, Mackovšek, Esih, Oset in še nekateri, bo tudi letos nastopala v šmarski rekreativni ligi, kjer so v minulih sezonah že zabeležili vidne uspehe.
L. H.
NAGRADNA KRIŽANKA
PRAVILO
PISANJA
KROGLIČASTE
BAKTERIJE
GRŠKA
ČRKA
BIVŠI SL POLITIK (VIKTOR)
FINSKI
NOBELOVEC
OSVOBO-
DILNA
FRONTA
NASPR. OD ZGODNJI
SL. IGRAL ŠTEFKA
GESLO
STARA
ZAGREB.
GLASBENA
SKUPINA
EAST
DEL
KOLOVRATA
HRVAŠKI
TV
REŽISER
(ANGEL)
VRSTA
FILTRA,
GORILEC
KARLOVAC
GOROVJE V BOLGARIJI BRITISH RAVE
IZUMITEU
TOMAS-ALVA
ZVEZA
KOMUNISTOV
BREZALKO.
PIJAČE
PODLOŽN.
DELO
ZAČETNICI
SLOMŠKOVEGA
IMENA
IGRALKA
GARDNER
GESLO
(NADALJ.)
ITALIJANSKA
IGRALKA
POVZETEK
(FRANCOSKO;
TV NAPOVED BAŠ
RIMSKA ENA
ITALIJA
BONTON
RASTL.
BODICA
ITALJANSKI
SPOLNIK
VELIKI
ANTILI
BALTIŠKA
DRŽAVA
ITALJANSKI
SPOLNIK
POLMER
DOMAČA
ŽIVAL
OSEBNI
ZAIMEK
ČETRTI
SAMOGLA-
SNIK
GORA V JULIJCIH
KISIK
VETROVKA
SRBSKI
VLADAR
ŠTEFAN
DUŠIK
NOVI
TEDNIK
AVSTIJA
1000 KG
MESTO V PERUJU
SPORAZUM
MED
DRŽAVAMI
SLOVARČEK:IT. IGRALKA-ALIDAVALLI; DRŽAVNI SPORAZUM-ANTANTA;
Nagrade za marčevsko križanko podeljuje Jurmes d.d. Šentjur. Izžrebane reševalke, ki bodo o nagradah obveščene po pošti, so: Angela Arzenšek iz Razborja, Irena Jošt s Svetelke in Marija Krajnc iz Šentjurja. Čestitamo in dober tek.
Geslo aprilske križanke prepišite na dopisnico, prilepite kupon in vse skupaj pošljite na uredništvo ŠN, Kvedrova 11, Šentjur, najkasneje do 18. maja!
\___________________________________________1_________________________________________________________________
Šentjurske
NOVICE
nagradna krtin »ka MARIC 2001
Pepcina reportaža
Sem zadnjič bila pri maši v Dobju - ker je dobjanski gospod Zdolšek eden redkih, ki svojih vernikov ne cuka za rokav, zdaj za orgle, drugič za streho, tretjič ne vem že za kaj, sem se odločila, da postanem dobjanska župljanka - in meje prizadelo, ko sem pred cerkvijo slišala nekaj grdih in neresničnih na svoj račun. Oh, sem si rekla, Pepca, piši pač bolj mehko oh in ah varianto, pa ti bo lažje na zemlji. Le zakaj bi kritično gledala v zobe, no v klobaso, dobjanskim ženskam, ko skupaj s svojimi nezaupljivimi moškimi proslavljajo 8. marec, ali šimfala Tinčeta in njegov “Dolg cajt”, ko pa za isti denar tako milo pojejo, da človek ob odprtem grobu potoči za 30% več solz kot pri Žalujkinih totenfoglih. Prav imajo dobjanske ženske, ljudje potrebujejo lepo besedo. Špeglaj se, Pepca, sem si rekla, pri dobjanskemu županu Franciju, vedno medenobesednem in harmonikaško nasmejanem, za katerim vsi derejo. Skoraj tako kot sosedje Prevorjani za svojo Majdo, ki piše tako lepe pesmi, da se France iz Vrbe, ki za časa svojega življenja ni imel niti pod razno tako uspešnega literarnega večera kot prejšnji mesec Majdika, nevoščljivo premetava v grobu. In to kljub temu, da od konkurenčne Domime in njenih privržencev, razumljivo, ni bilo nikogar na njeni fešti. So pa bili tam gospe in gospodje pesniki in pisatelji iz Šentjmja, ki presenetljivo veliko pojejo in popijejo, z njimi pa tudi učeni Rado, ki ve o Majdinih pesmih enkrat več kot Majda z vsemi Prevotjani skupaj. Žal sem tudi
sama zamudila ta enkratni dogodek, ker tako rekoč noč in dan dežuram skupaj z Rikotom in njegovimi fanti, ki čakajo, da jim država homologizira njihovega fajverkarskega mercedesa. Čisto smo že živčni od te papirnate vojske, meni pa se tudi že na zdravju pozna. Od česa drugega bi mi potem lahko prišlo, da mi zadnjič na krvodajalski akciji niso hoteli vzeti krvi? Pa sem se tako obrisala za obaro oziroma kislo zelje s krompirjem v sosednjem Montparisu. Roko na srce, saj mi ni bilo toliko do Montparisa, ker se še vedno držim malo na Romana, ampak tisto flaško žganega, ki so ga vsi dobili za seboj, da doma lepo v mim trenirajo, sem pa kar pogrešala. Z njo bi le malo lažje počakala na našo planinsko občino, za katero se naši fantje menda borijo bolj žareče in že enkrat dalj časa kot nekoč partizani s fašisti in njihovimi pomagači. Potem bo na Planini vse čisto dmgače in veijamem, da se na mojem pogrebu ne bo več dogajalo, da bi ženske počepale kar za parkiranimi avtomobili, kot se je zadnjič zgodilo meni, ko me je kar tako na vsem lepem izdal mehur. Pa tudi našemu praporščaku Tončiju bi morda lahko kupili kakšen manj zelen hubertus, ali pa mu nabavili celo bele rokavičke. Da o naši zlati asfaltni bazi sploh ne govorim. To, dragi moji, vse to in še kaj bomo imeli, ko nam zasije zarja svobode.
Pa še to vam zaupam: kandidirala bom za planinsko županjo.
Vaša Pepca
Vsi različni - vsi enakopravni
Kdaj se bodo končno spravili tudi šentjurski občani, verniki in brezverni? Kmalu! Ko bo kaplan Koren predsednik ŠKMŠ, Jure Godler pa bo imel moralno vzgojo pri skavtih.
Sam je Izbiral
Sta občinski pravnici mali zato, ker je “strup v malih flaškah”, kot meni župan Malovrh, ah pa se nadaljuje Grdinova zgodba o kompleksu malega moškega. Da bi bila pravnica večja od župana? Le kje ste pa to videh!
Hudobija
Urednica in lastnica “Šentjurčana” Marjana Novak nam v svojih uvodnikih in Bučricah tako vztrajno ponuja svoje avtentične nauke o novinarski obrti, da zdaj res ni več nobenega dvoma, da bi nas rada sesula.
Objektivnost
Zakaj izhaja “Šentjurčan” v Dramljah. Da ja ne bi slučajno opazil kaj nepravilnega na šentjurski Občini.
Ni res - GSM -esovski
Ah je res, da je vodja občinskega oddelka za okolje in prostor dala prostor za GSM anteno na svoji garaži samo zato, da bi nagajala sosedom? Nikakor ni res. Prostor ni dala, temveč ga je prodala, in nikakor nima nič proti sosedom, temveč si grejo na živce le sosede.
Sploh ni res - županski
Ali je res, da se župan Malovrh zelo sekira zaradi razpadanja šentjurske občine? Sploh ni res. Ni je stvari, za katero bi se župan še sekiral.
Nagradno vprašanje
Ko dve županovi pravnici v enem mesecu ne uspeta odgovoriti na pisno vprašanje o zakonitosti občinskega soglasja za “Ratajevo” GSM postajo, pomeni: 1. Da bo potrebno na Občini zaposhti še eno pravnico; 2. Da župan testira potrpežljivostne sposobnosti svojih podanikov; 3. Da psi lajajo, karavana pa gre dalje.
T1C - presekan turistični gordijski vozel
Vprašanje je le, če bo 250 000 SIT občinskega denarja mesečno dovolj za informiranje in vodenje tistih treh turistov, ki se bodo predvidoma v drugi polovici leta namerno ali pomotoma izgubili v šentjurskem mestnem vrvežu.
Tepli so se v tajnosti
In to taekvvondoisti v Hruševcu na velikonočno soboto. Njihov mednarodni turnir je očitno takšna tajnost, najbrž zato, da jim ne bi kdo očital promoviranje nasilja med velikonočnimi prazniki.
Pomlad razsaja med politiki
SLS + SKD + ZDLS je zadnji presenetljivi združevalni dosežeke Butove stranke na Šentjurskem. In še en dokaz, da za pravo ljubezen ni meja. Cveto love Jurij.
Šentjurske novice vredne
vsakega Šentjurčana
-----------------------------------------
Vrelo jutro, sonce na nebu, oblakov nič, meglice vročinske vsepovsod. Glava težka, težke so noge, suho grlo, poten hrbet. Poslana nad nas je bila vročina, poslana od samega satana, peklenska vročina ni nič v primerjavi s to, ki mi žge po ramenih. Od kar smo pokopali Bezusa gre vse narobe. Sprašujem se kje je napaka. Smo pač odstranih še eno smet s tega sveta, kdo bo pa verjel njegovim oslarijam. Kdo bo pa nasedal takšnim bedarijam...
Pride mladenič po imenu Bezus, po postavi močan, stasit, z lepo, celo prelepo negovanimi dolgimi rjavimi lasmi, z nežno lepo oblikovano brado, nebeško plavimi očmi, nasmehom Gregorya Pečka, a vendar odločnega pogleda. Torej za današnje čase, nadpovprečno urejen mladec. Pride in začne širiti oslarije tipa: “Jaz sem novi odrešitelj”, ali pa “Sledite meni, jaz vam pokažem pravo pot, jaz bom tisti, ki vas bo rešil trpljenja". Zasledil sem tudi: “Jaz bolnim zdrave, jaz hranim lačne, jaz oblačim nage, jaz usmerjam izgubljene...”. Naivnež, le kdo mu bo verjel, pa kakšen egoist! V vsaki besedi je omenjal sebe, jaz to, jaz ono, jaz tretje. Kot da je samo on na svetu. Potem je sicer imel neke pomagače, kateri so dobili kar so iskali, trdili so namreč, da so bili slepi, zdaj pa vidijo, celo hromi naj bi hodili. Kakšne laži, čisto prav jim je! Še zdaj se spominjam, to je bila ena izmed boljših zabav, samo spomnim se kako so jih žgali, pa kako so vreščali v neznosnih bolečinah, pa se kar razvedrim, navkljub neznosni vročini. Pač, dobili so kar so želeli in iskali.
BEZUS
Bezus, Bezus, le kaj mu je bilo tega treba? Sploh ne vem od kod se je pojavil, vendar se lahko pohvahm-ostali so sicer zaceli dvomiti, jaz nisem nikoli-vseskozi sem vedel, daje Bezus en navaden prevarant. Sploh pa o tem priča nek rumenkast krogec nad njegovo glavo. Takoj smo vedeli, daje ta hologram načrtno narejen z najnovejšo računalniško opremo, narejen pa je bil zato, da so ga tisti bebci, ki so ga poslušali, nenehno gledali. Ta “nedolžni” krogec pa jih je hipnotiziral, da so začeli verjeti v oslarije, kijih je tvezil.
Takoj, ko sem spoznal njegove namere sem ga predal VSNE (Vrhovno sodišče nove ere), kjer so mu pravično sodih, saj je večina bila za eksekucijo. Večino predstavlja kar pet od petih vrhovnih sodnikov, drugače poštenih in častnih ljudi, ki vedno trezno in pravilno presodijo. Tudi tokrat so, celo brez mene (tudi jaz sem vrhovni sodnik), saj sem ravno takrat bolehal za neko obliko gripoze in sem si sojenje ogledal preko televizijskega ekrana. Nisem se preveč sekiral, kajti še zdaj imam v spominu izjavo sodnika Kamivorusa: “To odločitev smo namenili našemu dobremu prijatelju, ki žal danes ne more biti prisoten in na smrt obsoditi Bezusa, sicer vemo, da je bila to njegova skrita želja. Želimo mu seveda čimprejšnje okrevanje...”
Bezusa so žgali točno sedem dni po obsodbi. Zažig so prenašale vse vodilne televizijske postaje. Bil je veličasten ogenj, samo nekaj me bega.... Begajo me besede, ki jih je kričal Bezus, ko se je žgal v ognju. Glasile so nekako takole:
“Ljudje, žal vam bo, dal sem vam drugo priložnost, bila je druga in hkrati zadnja... Tako kot je meni vroče, tako bo vroče tudi vam!!! Tako kot zdaj mene žge do kosti, tako boste vi ožgani...” In potem še nekaj v stilu: “Oče niso vredni truda, pogubi jih, kajti dobro vedo kaj počnejo...”! Le kaj naj bi to pomenilo? Pojma nimam, mogoče mu je vonj lastnih zažganih podplatov udaril v nos, pa je malo bledel, le kdo bi vedel?
Bezus je bil pojava tega poletja, tega ne gre zanikati, še vedno pa ne vem, kaj naj naredim z novimi opeklinami na ramenih, saj se mi še prejšnji mehurji niso odstranili, pa že imam nove. Problemje tudi voda, oziroma voda sploh ni problem, kajti že nekaj časa je ni, tako da moramo zdaj prazniti zaloge globoko izpod zemlje. Na ušesa pa mi je tudi prišlo, da se po celi deželi prebujajo vulkani. Groza. Še vedno se sprašujem, komu smo se zamerili,da nas tako kaznuje? No pa saj, dokler nisem jaz v tistih 49% zemeljskega prebivalstva, kije že umrlo v prejšnjem mesecu se ne bom sekiral. Dokler imam svoje kolege sodnike, dokler lahko srebam kavico, dokler imam TV zaslon, pa če niso opekline prevelike se da živeti. Ampak še vedno me bega...
...Le kaj smo štorih napak???
“We‘re blind, weTe deaf, we're poor,we're sad, now....weTe DEAD!!!”
Luka Žeriav
\
• NAJVECJA PONUDBA JAPONSKIH VOZIL TOVOTA, SUZUKI
SUBARU
"eeiioLU DARILO V ČASU GARANCIJE 3 LETA 'S	-100 000 km
- JI—J DELO o sit
MATERIAL 0 SIT
ŠE VEDNO NAJVARNEJŠI MALČEK ($i TOVOTA
\tms
že od 2.717.000 SIT
PRODAJNO SERVISNI CENTER
/*Š7žr®a.o0.
Salon Celje, Miklošičeva 5 »Salon Šentjur, 747 17 74, 747 17 72, servis in rezervni deli
PONUDBA RABUENIH VOZU
Delovni čas:
ŠENTJUR - pon-pet: 8.00-17.00. sob: 8.00 12.00.
PE Colje - pon-čet: 8.00-18.00. pet: 8.00-15.00. sob: 8.00 12.00
UGODNI KREDITI TOM + 4.5% KREDIT NA POLOŽNICE STARO ZA NOVO STARO ZA STARO - LEASING
OPTIKA
■j OČESNA AMBULANTA

G U C CI
ANNE KLEIN
VERSACE

Gosposka 23, 3000 CELJE - Ul. Leona Dobrotinška 6b, 3230 ŠENTJUR
Največja in najkvalitetnejša izbira okvirjev z eno do deset letno GARANCIJO
OD
VALENTINO
(BIAHPRAMCO
FERRE
LUNBTTBS
Christian Dior
OvnguE
1L1KTROINSTALACIIE IN TRGOVINA

Anton SELIČ s.p.
Ul. II. Bataljona 16a, 3230 Šentjur Tel.: (03) 746 21 00 Fax: (03) 746 21 29
Tržnica Šentjur, Drofenikova 16 Tel./fax: (03) 749 09 50
POIV11ADANSKA AKCIJA SVETU
Velika izbira okrasnih Al-u vodotesnih svetilk za stopnišča, škarpe, vrtne poti, zelenice
W«Iil

TitpgcD^sOsD ©o
Šmarje pri Jelšah
u—r ei
18/2001
I
Delovni čas
od ponedeljka do petka
od 8. do 20. ure
v soboto
od 8. do 17. ure
v nedeljo
od 8. do 12. ure
Delovni čas med nrazniki
v petek 27. aprila 2D01
od 8. do 12. ure
v sredo 2. maja 2001
od 8. do 12. ure
ScCDaprnHJtMž V* Mercator
m7 T*
'JHHflKJffilISIH
■leee
r«E <-
i v -■S-


* U&odno.
1
REpemiNic

c b KLASJE
KLASJE C )
V' -
’ - •
h 41*
L :".l<. :j|
5000009459,4
C0BI55 0
Mercator
Mercatorjeva
Cena Dneva
7 izdelkov za 7 dni
Vabimo vas v Mercatorjeve prehrambne prodajalne.
y Mercator
Mercator SVS, d.d. Ptuj
A,
‘ ! 8
■. lit;’’
i 'lk, r#


i


V
I