Nekaj spominov Luke Jelenca Ob proslavi 50 letnice skupne slovenske učiteljske organizacije smo smatrali za potrebno naprositi tudi šolskega ravnatelja v p. g. Luko Jelenca, da nam pove nekaj svojih spominov. Kljub svojim 83. letom je dolgoletni predsednik »Zaveze« in pozneje poverjenik UJU Luka Jelenc še krepak in delaven. Na vrtu »Učiteljske tiskarne« se še vedno okretno giblje med gredicami in skrbi, da zelenjava dobro uspeva. Bri tem njegovem — morda sedaj najljubšem — opravilu se ga srečal. Domenila sva se za razgovor, v katerem naj bi mi povedal nekaj iz spominov na svoje delo v učiteljski organizaciji. Ko sem ga drugi dan obiskal, je takole potekel najin razgovor: Letos je minilo 50 let od ustanovitve »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«. Ali ste se že ob ustanovitvi udejstvovali v njej? — Ne! Med ustanovnike »Zaveze« se ne morem prištevati. V odbar sem bil namreč izvoljen šele 1. 1890. na občnem zboru v Celju, a predsedstvo mi je bilo poverjeno na »Zavezinem« občnem zboru v Novem mestu 1. 1895. Ze takoj po ustanovitvi :te fako važne in takrat nad vse potrebne učiteljske organizacije sem se kot mlad učitelj začel zanimati za njena načela, deloval sem za n.veno uveljavljanje in pred vsem za njene uspehe. Morda je bil prav to vzrok, da so me tovariši volili v njen odbor in mi naito poverili tudi predsedstvo. Kako se je razvijala »Zaveza« pod Vašim predsedstvom? Ali ste imeli dobre sodelavce? — Prva leta razvoja so bila dokaj težka, je potožil. Odbor »Zaveze« je bil po pravilih sestavljen iz predsednika in dveh podpredsednikov, dveh tajnikov, blagajnika in osmih odbornikov. Vsi smo bili iz raznih krajev Slovenije. Niiti ožjega odbora ni bilo na sedežu društva, čeprav so to zahtevala pravila, ki jim je bilo v tem pogledu ustreženo le prvo leto. Pozneje so bili vsi odbomiki iz podeželja. Razumeli boste, da je bila tudi ekspeditivnost organizacije temu primerna. Seveda se v tistih časih itudi ni zahtevalo od »Zaveze« toliko in ni imela takega stališča in dela kot ga ima učiteljska organizacija dancis. Za moje sodelavce bi radi vedeli! Bilo jih je mnogo, toda med najizrazitejše že v prvih letih svojega udejstvovanja, ki so mi ostali živo y spominu štejem M. Nerata. prvega urednika »Popotnika«, Armina Gradišnika in Frana Kocbeka oba ustanovnika »Zaveze«, Franca Luznarja dolgoletnega blagajnika in Vilibalda Rusa tajnika društva, Veko&lav* Strmška, Dragotina Česnika in pozneje tudi Engelbenta Gangla, dolgbletnega urednikaj »Učiteljskega tovariša«. Bila jih je še dolga vrsta, toda če bi Vam hotel naštcvati vse, bi imeli v članku premalo prostora. Pogovor je nanesel tudi na nebistvene podrobnosti, a kmalu sva bila zopet pni stvari. Katera vprašanja so bila v dobi Vašega predsednikovanja za učiteljstvo in organizacijo najbolj pereča? Zamislil se je nekoliko preden je začel pripovedovatd: — Mnogo je bilo vprašan.j. Učiteljstvo se je že od ustanovitve »Zaveze« zanimalo za najrazličnejša javna vpirašanja, toda narodna stvar nam je bila najbolj pri srcu in z njo v nerazdružni zvezi je biilo vprašanje dviga slovenskega šolstva dn gmotno vprašanje tedanjega učiteljstva. Težko je bilo, ko so nas prcd vojno s podeljevan.jem doklad delili v dve vrsti učiteljstva. Kakšne in katere vidne uspehe je takrat izvojevala organizacija? — Težko vprašanje, je vzdihnil. — Združili smo vse učiteljstvo v enotno organizacijo. In prav to je bilo največjega pomena za takrat tako važen pravilen razvoj slovenske narodne misli in zavesti. E>noten nastop učiteljstva je pripomogel do postopne ureditve šolstva in tudi reševanja vprašanja učiteljskih plač. Sicer smo v gmotnem pogledu dosegli le spremembo krajevnega sistema V osebni sistem, to je, da niso bile plače za vsak kraj drugačne, marveč so bili določeni trije razredi učiteljskih plač. Toda pravo rešitev gmotnega vprašanja je dosegla organizaci.ja šele po osvobojenju, ko je prosvetni minister Svetozar Pribičevič odločil prevedbo učiteljstva v rang državnih uradnikov II. kategorije. Seveda smo to dosegli po težki borbi in z neštetimi intervencijami. V času mojega predsedništva smo uredili tudi vprašanje Zavezinih listov. »Učiteljski tovariš« jc postal šolsko političen in »Popotnik« pedagoški list. Ustanovili smo mladinski list »Zvonček«, ki ga je urejeval Engelbert Gangl. Znano Vam je, da smo izdajali tudi mladinske knjige. Za stanovske gospodarske in socialne ustanove so bili takrat postavl.jeni trdni temelji. O tem pričajo dancs Učiteljska tiskarna, Učiteljski dom v Ljubljani, Učiteljska Samopomoč i. dr. Kako je bilo s snovanjem jugoslovanske in slovanske učiteljske zveze? — »Zaveza slovenskih učiteljskih društev« se je pozneje spremenila v »Zavezo avsltrijskih jugosilovanskih učiteljskih društev«, ker smo s tem preimenovanjem računali na pristop dalmatinskega učiteljstva. K odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani je prišel tudi urednik »Prosvete«, Jovan Jovanovič, učitelj iz Kragujevca. V svajem listu je nato propagiral večkra>tne sestanke, prireditve in tudi razstave srbskega in slovenskega učiteljstva. In ob proslavi 25 letnice Udruženja srbskega učiteljstva v Bcogradu 1. 1908. je bila sprožena misel osnovanja Jugoslovanske učiteljske zveze, ki pa na žalost zaradi prevelikih ovir ni bila realizirana. Pač pa je bila v Pragi 1. 1908. osnovana Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji. Kako pa je bilo s snovanjem Udruženja jugoslovanskega učiteljstva? — Po osvobojenju smo pri vodstvu Zaveze takoj spoznali potrebo po osnovanju enotne učiteljske organizacije za vso Jugoslavijo. Ni bilo lahko — težka je bila borba, premostiti smo morali nešteto zaprek preden je prišlo do ustanovnega občnega zbora leta 1920. Pravila, ki jih je predlagala »Zaveza«, je izdelal tov. Engelbert Gangl. Mnenja so bila na kongresu zelo deljena in le odločnemu nastopu iSlovenske delegacije, ki sem jo takrat vodil jaz, gre zahvala, da je bilo udruženje osnovano. Še zadnje vprašanje: Kako dolgo ste bili predsednik učfteljske organizacije in zakaj ste odstopili? Njegov pogled, kot da z.re v davno preteklost, mi je razodel, da mu to vprašanje ni najprijetnejše, vendar je odgovoril. — Polnih 30 let sem sfral na čelu slovenske učiteljske organizacije. Dolga in odločna je bila moja borba za naradne in učiteljske pravice. — Uspehe naj presojajo drugi. — Umaknil sem se iz UJU in podal ostavko na mesto poverjenika ob začetku deklaračne borbe. Nisem se mogel strinjaiti z načinom, kako se je hotelo izvesti sprejet.je Deklaracije v organizaciji. Tudi sem čutil v njej obsodbo načina vsega svojega dela za koristi učiteljskega stanu. Z »Edinstvom« sem še neka.j časa sodeloval, a sem se po dolgoletni borbi in delu končno umaknil v pokoj tudi kot organizačni delavec. Neprijetnosti, ki sem jih imel, prepuščam pozabljenju. Krepko mi je še stisnil roko in poslovila sva se. v_ M-ž. Luka Jelenc, dolgoletni predsednik : •Zaveze«