246 BORISOV: Naša Tigra. igra je bilo ime naši mački. Brez te koristne živali ne inore biti nobena liiša na kinetih, in tudi mi smo vedno redili po enega teh mišjih strahov. Kdo bi pa tudi mogel nastavljati vse križem pasti: po skednjih in kaščah, hlevih in čumnatah. Ko nam je poginil stari Ris, ki je vestno izvrševal svoje mačje posle dvanajst let pri enem gospodarju, srno takoj po-vprašali po vasi, kje bi se dobil vreden naslednik staremu Risu. A tiste čase v vsej vasi ni bilo dobiti mladega zaroda , kar je bilo zlasti nam otrokom sil-no žal. Veselili smo se že, kako se bomo igrali z mlado mačko, celo kraguljček in rdeč trak smo ji že kupili, a mačke ni bilo. Naša hiša je stala blizu Save. Z vodo sern se sprijaznil že v zgodnji mladosti, ker smo otroci kar naprej brodili po mlakužah ob Savi. Poleti smo bili menda več v vodi kot na suhem, če ne upoštevam noči. Neko vroče popoldne, ko smo ravno s tovorom obložene ladje vlekli čez lužo — rekli smo, da plovemo v Ameriko — nas ustavi sredi pota klic sosedovega Tinčka. Fant je stal v grmovju ob Savi in kazal na neko skalo sredi vode. Takoj je bila vsa družba pri njem. Kaj smo videli? Po skali je hodila tigrasta mačica in milo mijavkala. Ootovo so jo neusmiljeni vaški otroci vrgli v Savo, in ubožico je zanesel val na ta otočič. »Rešimo jo!« To je bilo naše povelje, ki smo se zanje vsi zavzeli. A kako? Različna so bila mnenja, a pravih malo. Okrog one skale je bila vo-da globoka in nevarna zaradi vrtincev. Mi smo bili sicer plavači, a preveč predrzni ne. Nihče si ni upal splavati na skalo po mačko. A česar ne zmore moč, to naredi razum. Naredili smo tako: Nekdo je stekel dotnov po konec široke deske in malo skledico mleka. Ta*rešilni plov smo privezali na dolg trak in ga iz-pustili po vodi navzdol do skale. Nad skalo je bila namreč voda toliko plit-va, da sino jo lahko bredli. Od tam sino poslali rešilni plov in za vado skle-dico mleka na niom. Počasi in previdno smo spuščali svojo pripravo po vodi, da bi se nam ne ponesrečil načrt. Tam, kjer so bili vrtinci, je plov nekoliko zaplesal, a požrlo ga • 247 -— bala in da bi nam ne skočila v vodo. Tako smo jo srečno privlekli na breg in jo rešli gotovega pogina. Videti je bilo. kot bi žival čutila, kakšno dobroto smo ji naredili. Do-brikaje se, se je stiskala zdaj k enemu, zdaj k drugemu. Bila je še vsa mo-kra in od mraza se je tresla. Zdaj je prišla šele toliko k pogumu, da je za-čela lokati rnleko, ki srno ga ji po »ladji« že poslali naproti. Ko je žival jedla, se je začelo ugibanje, koliko je stara, odkod je prišla v vodo in slično. »Več nirna kot dva meseca«, je trdil eden. »Tri ima gotovo«, je ugovarjal drugi, samo da je pogovor tekel naprej". »Gotovo so jo mlinarjevi vrgli v vodo, ali je pa plavala čez Savo v našo vas, ker je na oni strani zmanjkalo miši, a so jo valovi zanesli tako daleč«. — Tako je sodil najmlajši med nami, a nikomur ni prišlo na misel, da bi ugovarjal njegovi modrosti o potnanjkanju miši in mačkinih plaval-nih vajah. — Medtem je mačka pojedla mleko, in sklenjeno je bilo, da bo eival naša. Dali smo ji takoj irne Tigra in jo nesli domov. Na dolgo in širo-ko smo vsakemu pripovedovali, kako smo jo rešili iz smrtne nevarnosti., Par dni smo imeli opravila samo z mačko. Veliko je pa žival pridobila. na ugledu, ko nam je vkratkem privlekla od nekod miško. Hvalili smo jo na vse pretege, da take mačke ni v vasi, ker je takoj prve dni pogledala za nočnimi nadležnicami. Moji materi se je rnačka skoro ravno tako studila kot miš. Ni rnogla trpeti te živali v kuhinji ali v sobi. Naša Tigra je irnela pa to navado, da je vsako tniš prinesla pokazat prav v kuhinjo. Zato sta z materjo marsikdai leteli okrog hiše, a mačke to ni izpametovalo. Nekaj posebnega je pa bilo pri Tigri io, da se sni pritaknila jedil, če-ravno je dobila omare odprte. Vendar se je našel človek, ki je hotel uničiti našo žival. Nekega dne se je privlekla domov vsa razbita. Ena prednjih nog je bila popolnoma zlom-•ljena. Hoteli smo jo ujeti, a ni se pustila kot navadno. Oče je rekel, da jo moramo ubiti, da se ue bo nuičila naprej. A kaj takega si nismo upali iz-vršiti, zlasti ker smo že večkrat slišali, da je mačka jako trdna žival. Ranjena Tigra je zlezla na skedenj v seno in tam je ležala več dni, ne da bi se genila. Vsak dan po trikrat smo ji nosili hrane, toliko, da je imela vedno dovolj. Ob nedeljah sem si odtrgal celo malo mesa od svojih ust, samo da je bila tudi Tigra deležna naših dobrot. Pri taki postrežbi je umljivo, da je Tigra krnalu ozdravela. Čez nekaj dni je že prilezla za kratek čas na vrt. Hoteli smo jo ujeti, pa se nam ni pu-stila. Odkar jo je zadela nesreča, se je izogibala ljudi in celo nas, ki smo ji v bolezmi stregli.Vendar si je žival dobro zapomnila, kdo ji je prinesel kdaj hrane na ležišče. To sem uvidel pozneje, ko sern študiral v mestu in me po več meseeev rii bilo domov. Kadar je po dolgem času zaslišala zopet inoj glas, je takoj pritekla k ineni in se mi začela dobrikati. K drugemu človeku ni šla za nobeno ceno. iSploh se ie po oni nesreči izogibala hiše. V sobo ie prišla samo takrat, ka- —" 2-?8 ¦- — dar sem bil jaz doma. Tako si je dobro zapomnila, kdo je njen zaščitnik. Prve dni je hodila za menoj kot psiček. Če sem šel v gozd ali na polje — gotovo je šla tudi ona za menoj. Dolgo let je služila Tigra naši hiši. Na stara leta }o je pa priiela čudna muha. Ko je jeseni dozorel žir, in so se polhi odebeleli, jo je pobrala v bu-kov gozd. Cela dva meseca je ni bilo. Tako-le na zimo se je pa vrnila tako lepo rejena, da se ji je delal celo podbradek. Seveda je bila tudi leto za le-tom zaradi tega bolj plašna. Edir.o rr.eni se je še brez skrbi približala. Neko jesen seni bil primoran ostati doma na kmetih. Bil je že čas, ko je imela Tigra navado oditi na jesensko gostijo v gozd. A to leto ni šla. »Zaradi tebe ne gre«, mi je rekla nekoč mati. Pozno na ]esen sem od-šel jaz v mesto. Nekaj dni na to je pa tudi Tigra izginila v gozd. Od takrat je pa ni bilo več nazaj. Končala jo je gotovo sovražna žival. ali je pa poginila zaradi starosti. Skoda je bilo res te naše Tigre.