zasnovan »Vodnik za čitanje Prešernovih pesnitev«, ki prikazuje, kako so v »približni časovni zapovrstnosti« nastajale poedine pesmi in kako si razvojno sledijo. (Preseneča pa me zahteva kritika v »Sodobnosti«, naj bi »Vodnik za č i t a n j e« obsegal tudi Prešernovo tragedijo, ki je ni.)
Po svoji vsebinski popolnosti, tekstni dognanosti in zunanje oblikovni urejenosti spada nova edicija Prešerna, ki jo bo Tiskovna zadruga v kratkem dopolnila še s posebno knjigo variant, med najlepše in trajno pomembne knjige. V njej živi umetniška beseda našega največjega lirika ne le v vsej svoji pristnosti in elementarnosti, ampak je tudi grafično izredno plastično podana. Kidričev Prešeren je v celoti kakor v podrobnostih doslej najbolj dovršena izdaja pesnikove literarne zapuščine, mojstrsko delo, ki je zraslo na temeljitem znanstvenem proučevanju duha, besede in misli naše največje in osrednje kreativne osebnosti.
NOVA GRUDNOVA LIRIKA
VLADIMIR   PAVŠIČ
pred dnevi, ko smo prvič dobili v roke Grudnovo »Dvanajsto uro«, je nanesel pogovor na našo novo liriko in na notranji razvoj, ki ga doživlja zadnja leta, ali bolje, zadnje mesece. »Ali se vam ne zdi paradoksalno«, je omenil gospod, ki stoji sredi našega literarnega ustvarjanja in pozna njegove podtalne tokove, »da je lirika naših starejših pesnikov zadnje čase bolj aktualna, bolj sodobna kakor lirika večine naših mladih in najmlajših. Glejte, pri njih človek čuti utrip, razgibanost sveta, sodobno stvarnost prekvašeno v čisto liriko, dočirn se mladi vse pogosteje izgubljajo nazaj v subjektivizem, v bolestne kroge svojih samotnih doživljanj.« — Pozornejši pogled v liriko naših revij bi vsakogar prepričal, da ta ugotovitev nikakor niso samo besede. Ali se potemtakem znova začenja proces, ki ga tako dobro poznamo iz zgodovine literature: umik pred nasilno stvarnostjo, umik, ki so ga napravile v dobah minimalne svobode cele generacije. Ali se tudi danes, ko divja preko kontinenta in preko vsega sveta bič nesvobode in tiranije, kažejo znaki preplaha, zgodnje resignacije, in ali ni morda lirika, ta najobčutljivejši registrator podzavestnih in komaj zavestnih valovanj človeške duše, že pokazala značilne simptome? Ali je mlada generacija, katere najgloblja intimnost se o s vešča v liriki, že prijela za kljuko, da v obupu in preplahu zapahne vrata rned seboj in svetom ter se zamakne v bolestne privide svoje samote. Ali naj pridušeni glasovi naše lirike govore o tem, da je imel tudi naš novi realizem zelo rahle poganjke, ki so, komaj izpostavljeni pekočemu soncu in viharju, usahnili in onemogli. Ali nas je res že prvi nezastrti pogled svetu v obraz preplašil in smo se skrivajoč kot ptice pred nevihto potuhnili v svoja gnezda in utihnili? Kakor ti lahko en sam komaj opazen gib, ena sama nehote izrečena besedica, pove o človeku več kakor dolga razpravljanja in pogovora, tako ti lahko ena sama lirična pesem pove o intimnosti dobe več kakor obširne razprave in knjige. In lirika naših mladih poetov začenja, zaenkrat še tiho, šepetati o umiku. Kasko daleč pojde ta proces, ne vemo, jasno je samo, da je ta proces v najgloblji zvezi z vsemi dogajanjem v našem ožjem in širšem svetu in da ga sama kritika ne bi mogla zaustaviti. Kritika lahko samo ugotovi, da je lirika tiranskih razdobij zgodovine najmočneje dokumentirala moč svojih tvorcev in njihovih sodobnikov s tem, da
299
je bila borbena in je klicala ne k umiku, marveč k naskoku na življenje. Razvoj naše nove lirike, naše nove literature, ki gre z dogajanjem v svetu novemu razdobju naproti, je torej v precejšnji meri odvisen od življenjsike moči in zavesti nas sodobnikov.
Ko smo nekako pred desetimi leti, v navalu prvega navdušenja za literaturo, hlastali za knjigami in nam je bila knjiga prav tako zagonetka kakor življenje samo, smo se srečali najprej s Prešernom, našo »moderno« in ekspresionisti, ki so takrat — vsaj zdelo se nam je tako —* vladali po naših revijah kakor čarovniki; bili smo opojeni od teh srečanj kakor od prve majske ljubezni. Toda ko sem se v tistem času prvič srečal z Grudnovo liriko, me ni: mogla prav navdušiti niti ogreti. Nad »Narcisom« sem moško zamahnil z roko: žuborenje besed, sentimentalnost! »Primorske pesmi« so bile na eni strani preveč objektivne, da bi ogrele mladega subjektivista, ki se je, kakor vsi njegovih in ne samo njegovih let, imel za središče vesoljnega sveta, na drugi strani pa preveč nacionalno zanosne, da jih ne bi krstil za patetične in jih za vselej odložil med spoštljivo šaro naše rodoljubne poezije. Kakor se spominjam, me je na svoj način ogrela samo pesem Tržaškim bratom, čeprav je bila servirana s katedra in smo jo morali deklamirati v zdolgočasene šolske klopi. Včasih so vtisi prvega srečanja s kakim poetom prav tako odločilni kakor prvi vtisi srečanja z neznanim človekom: včasih zamahneš prvič ,z roko in greš mimo njega, ne da bi se še kdaj skušal podrobneje in globlje seznaniti z njim. Tako bi bilo morda z 'mojim razmerjem do Grudna, da ni pesnik Narcisa in Primorskih pesmi znova opozoril nase z liriko, ki jo je začel pred leti objavljati v Sodobnosti. Toda ne samo opozoril. Takoj s prvimi pesmimi se nam je razodel nov Gruden, ves prečiščen v omamni melanholiji svojega zrelega moškega čustvovanja, opojen kakor vino, ki je dolgo časa počivalo zakopano globoko v kleteh. Njegove pesmi so prinašale s seboj vonj daljnih jesenskih vetrov, opoj poletnih trav v večernem soncu, dih v dežju in soncu prekvašene zemlje in sredi vsega tega upor in tesnobo, ki jo nosimo v sebi vsi otroci tega stoletja. Gruden, ki je dotlej zatcn.il in skoro izginil iz zavesti naše čitajoče publike, je nenadoma vstal in spregovoril naravnost iz nas, odločneje in globlje kakor večina mladih pesnikov.
Kaj čuda, če sem segel nazaj po njegovih starejših pesmih, nad katerimi smo svoj čas tako; prešerno zamahnili z roiko. Ali se ne oglašajo že v »Narcisu« glasovi, ki ti s tako sugestivno silo govore iz njegovih novih pesmi, ali ne poje iz njih melodija, ki se ji moraš v težki omami predajati, ko prebiraš njegovo »Dvanajsto uro«. Ali ne cvete že v »Narcisu« njegova živa čustvenost, ki se je tako razbohotila v njegovi novi liriki? Vendar je med liriko »Narcisa« in »Dvanajste ure« precejšnja, ne samo časovna razdalja: kar je bilo tam odmaknjeno v nekakšno megleno, večerno daljo, se je primaknilo bliže in zaživelo v otipljivi prisotnosti potencirano resničnega sveta, kar je bilo tam manirirane, romantično čustvene sentimentalnosti, je tu docela izginila in prerasla jo je zrela erotika, polna zadržane moške melanholije, erotika, ki ji je tuje vse drugotno in konvencionalno. Če je bil tam še ves zajet v božajoče valove narcistične zaljubljenosti v samega sebe, je tu razširil svoja doživetja navzven in ustvaril nekaj prav svojstvene socialne lirike. Če subjektivizem veže novo pesniško zbirko Iga Grudna z »Narcisom«, pa njen realistični objektivizem kaže nazaj na njegove »Primorske pesmi«. Če nas ta objektivizem svoje dni, ko smo bili vsi več ali manj inficirani od ekspresionistične psihoze, ni mogel pritegniti in smo šli površno preko njega, lahko šele danes cenimo in doživimo vso lepoto nekaterih Grudnovih motivov s Krasa, nabrežinskih kamnolomov, slovenskega primorja. Kakor kamenita kra-
300
ška pokrajina so trde te pesmi v svoji trpkosti, kakor konture nabrezinskih teras v pekočem julijskem soncu so jasne in čiste. In če" danes bereš motive o nabrezinskih kamnolomih, kraških ribičih, Barkovljankah, se zaveš, da jih je napisal isti pesnik, ki je ustvaril Delavko Terezo, Savske perice, Deklo, Barake. In če bereš danes njegovo zanosnoi elegijo Tržaškim bratom, veš, da od nje do Silvetstrove zdraviee in do pesmi Nad agonijami sveta ni bilo daleč. In vendar je bilo treba skoro dve desetletji življenja. Ta leta pesnikovega, slovenskega in svetovnega razvoja so dala novo vsebino njegovi liriki, teh skoro dvajset nemirnih, težkih let jim je dalo novo miselno težo, novo okolje, v katerem živi pesnik, jim je dalo novo barvo, nova doživetja in novo silo.
Gruden ni šel tista pot, kakor jo prečesto hodi večina naših umetnikov in intelektualcev, mislim, da bi se v moški dobi godrnjavo in zagrenjeno umaknil vase in šel s cinizmom, brezbrižnostjo, ali kakorkoli že, preko: dogajanj v sodobnem svetu. Nasprotno, bolj; kot kdaj prej je s svojim srcem sredi valovanja sodobne stvarnosti, njegova misel in njegovo čustvo1 sta se odprla tako na široko, da z grozo sprejemata vase »dvanajsto uro« starega sveta, zaprtega v slepo ulico z mrtvimi, zastrtimi okni, da v nemem obupu drhtita z vsemi stotisoči klanih in teptanih po vseh kontinentih sveta; »Posedam v krčmi, da ljudem se skrijem, na Almerijo mislim vse te dni, na Nanking in kako Šanghaj gori, na mrtve narodov človeških pijem«, se izpoveduje v svoji Baladi naših dni, ki je z nekaterimi Klopčičevimi edinstvena pesem v naši novejši liriki, in zaključuje s tragično groteskno vizijo:
Pijan se dvignem kot orkan s potresom, razkrivam strop in streho do neba, apokaliptični nestvor sveta boga izzivam proti krvosesom, ki v Almeriji, Nankingu, Šanghaj u morili so otroke solnčnih mest, lovim jih v pest in davim jih za vest ob Jankcekjangu in ob reki Taju. Obup in vera, hrepenenje in resignacija, upor in malodušje, moč in onemoglost, kakšna simfonija nasprotij, ki se  do bolesti bijejo med sabo, vre iz teh pesmi! Koga ne bi pretresla tesnoba, ki leži na dnu pesmi »Na razpotju«, kjer kliče v onemoglem zanosu:
Hej, pogrebci, mumije iz davne dobe, ležite v zatohle faraonske grobe! Naj nebo prekolje se kot zastor sivi: Solnca! solnca! — kličemo, ki smo še živi. Zdi se mi, da s tako viharnim obupom še nihče po vojni ni zaklical na poma-ganje, kakor Gruden v teh svojih pesmih. In ali ne govori naravnost iz srca tisočev in tisočev sodobnega človeštva, ko se izpoveduje:
Nad agonijami sveta in žitja vseh narodov in bednih vseh ljudi v resničnost tvojega sem zdvomil bitja, prelomil sem se v dvom ob tebi, Bog, kot brodolomec vržen ob čeri... in sklene z onemoglim priznanjem:
Brez vere, brez zavetja in brez kritja
oziramo v temi se naokrog,
nad brezni umiramo viharnih dni.
21
301
Vrednost te Grudnove lirike, ki ji tvori mračno ozadje stvarnost naših viharnih dni, je predvsem v iskrenosti in sili njenih doživetij, da njen patos ni nikjer potvorjen, narejen, marveč vre ves čist in plameneč globoko iz vsega pesnikovega bitja. Vir njegovih vizij in spoznanj je v globini njegovega doživljanja in sila tega doživljanja daje sugestivno prepričevalnost njegovim spoznanjem in njegovim vizijam.
V teh pesmih, ki mogočno pretresajo Grudnovo liriko, zbrano v »Dvanajsti uri«, v teh pesmih, ki stražijo na začetku in koncu knjige kakor neme sfinge in mečejo svoje viharne sence preko vseh pokrajin njegovega pesniškega sveta, se je Grudnovo občutje življenja sprostilo do skrajnih višin in razsežnosti. V njih se umika melanholični podton, ki zveni na dnu vseh drugih pesmi, temnemu obupu in neugnani bolečini. Polna melanholije in neme resignacije pa je njegova erotična lirika. Kakor mirna, topla svetloba poznopoletnega neba sije ta melanholija preko pesmi: Pesnikova izpoved, Ljubim te, Grlice, Odgovor na pismo, In taborna mori, Kamniške elegije- Ta Grudnova ljubezenska lirika, ki se ji pridružujejo Pesmi natakarice Pepce (ciklus se nadaljuje v Sodobnosti), Dekla, Perice na Savi, Delavka Tereza, v katerih se na svojstven način spajata socialna in erotična motivika, sodi brez dvoma med najlepše, kar nam je dala povojna poezija in jo lahko postavimo ob stran poznejši Prešernovi in Puškinovi erotični pesmi. Umirjeno občutje o neizbežni tragiki ljubezni, ki zveni iz Kamniških elegij:
V vrtince nepoznanih nam usod nezrel se trga v nas za plodom plod: ljubav, drhteča v cvetu sanj in nad, ni kot drevo, viseče čez prepad? prehaja včasih v tiho nostalgijo:
Ne hodim ti na pot kalit miru, pretruden sem, da bi te ljubil spet, a nate mislim vedno kot na svet, •ki sem ugledal ga v najlepšem snu. V teh pesmih, iz katerih zveni nostalgija po izgubljenem kot daljna omamna muzika, kjer ljubezen izgoreva v svojih predvečernih barvah in akordih in je bogata kakor sonce v zatonu, kjer človek z nekoliko utrujenim pogledom objema pokrajine svoje preteklosti in  je  hrepenenje  ujeto  v začarane  kroge večerne samote, je Gruden ves preprost, kakor je preprost človek, ki je pogledal globoko v življenje. — Med najlepše, kar nam je dal Gruden v tej zbirki, pa lahko štejemo nekaj pesmi, v katerih je za hip pustil svojo osebno erotiko in tragiko sodobnega človeštva ob strani pa prisluhnil skritemu snovanju malega življenja in iz te perspektive premeril večno vprašanje o človekovem bitju in smrti.
Kam omahnila so strta ji krila, ko se nad grobom je zemlja zaprla? Šla je od nas in ne bo se vrnila, v šestem je letu Marjanca umrla... končuje pesem Ob smrti   bratove hčerke, kd bi ji po toplem občutju, čudoviti notranji  melodioznosti in subtilni preprostosti komaj  našel primero med našo novejšo liriko. V tej pesmi in njej podobnih: V tihi ulici, Papagajček Kiki, Spomin na staro mater, je morda Gruden najbolj svojstven, najbolj prisrčen. Tudi v pesmih prigodniškega značaja, kakor so poslanice mrtvim prijateljem, je Gruden umetnik:  nikoli ne zaide v prazen patos  in prisiljen intelektualizem.  Saj   so končno vse njegove pesmi nastale iz resničnih doživetij, pa naj jim je bil povod
802
notranji ali zunanji. Vsa Grudnova lirika je kljub vplivom nove romantike, ki jih pa skoro ni več čutiti, realistično preprosta. Ta preprostost besede, ki pa najde vedno izraz najsubtilnejšim odtenkom doživljanja, to prepletanje docela realističnih impresij iz vsakdanjega življenja z najbolj skritimi emocijami pesnikovega notranjega sveta, ti mirno, skoro monotono valujoči verzi, melodioznost jezika, barvita metaforika, živa iskrenost doživljanja dajejo pesmim čar, ki se mu ni moč ustavljati.
Vendar, ali je osvajalna sila, neminljivi čar nove Grudnove lirike, ki jo je natočil kakor omamljivo, nevarno vino v svojo pesniško zbirko, samo v omenjenem? Ali se sploh da izraziti, definirati, kje je sugestivna moč, kje so vrela lepote vsake resnične umetnine? Ali bi bila globoka skrivnost, kar je umetnost, še skrivnost, ko bi jo definirali? Ali ni tudi kritika kakor vse znanosti tega sveta omejena na to, da samo ugotavlja zakone in ne more prodreti v poslednje vzroke teh zakonov? Ce astronomija ugotavlja zakonitosti gibanja nebesnih sistemov, ali bo mogla kdaj ugotoviti zadnje vzroke gibanja? Če biologija ugotavlja sedeže inteligenčnih funkcij v človeških možganih, ali se je s temi približala vprašanju bistva mišljenja? In če kritika ugotavlja emocije, ki jih umetnina vzbuja, ali bo mogla kdaj prodreti v poslednje vzroke teh emocij? — Kaj je prav za prav beseda, kje so njena temna vrela in odkod njena moč nad človekom? Beseda nima nobene docela določene, za vse enako veljavne pojmovne vrednote, marveč jo vsakdoi doživlja po svoje v skladu s svojo notranjo^ organizacijo in trenutnim nastrojenjem. Ali se ne meri moč lirika po tem, v koliko napolni besedo s svojim čustvenim in miselnim bogastvom in prisili človeka, da se vda njihovi sugestiji, torej valovanju pesnikovega čustvovanja. Ali ni pesnikova moč prav v tem, da odvzame besedam ves njihov balast in jih napravi za nositeljice svojih notranjih doživetij, da da celo banalnim besedam dih lepote. Notranje doživljanje pesnika je kakor en sam nepretrgan tok, prelivajoč se od prebujenja do zatona zavesti, besede so kakor mala, drobna okenca, ki se včasih odpro, da pogledamo skoznje v šumečo reko njegovega duhovnega snovanja. In ta okenca so ponajvečkrat motna, komaj prosojna, mavrično barvana, da le redkokdaj dogledamo skoznje na dnoi pesnikovih notranjih tokov. Podobne misli so mi prihajale v zavest, ko sem se vdajal muziki Grudnovih verzov in razmišljal o njihovi lepoti. Knjiga njegove lirike je kakor čudovita simfonija barv, vonjav in glasov, ki se v melanholični svetlobi jesenskega neba prelivajo v najintimnejše pokrajine naše notranjosti.
PROUČEVANJE SLOVANSKE ZGODOVINE V SOVJETSKI RUSIJI
P. BOG ATYREV
V zgodovinskem institutu Akademije ved SSSR je bil ustanovljen oddelek za proučevanje slovanstva. Predsednik oddelka dopisni član Akademije ved V. J. Pičeta je poročal dopisniku »Izvestij« o perspektivah bodočega dela. Navajamo nekaj odlomkov iz razgovora s prof. V. J. Pičeto.
Ustanovitev   tega    oddelka    v    zgodovinskem   institutu   popolnoma    ustreza potrebam sovjetske znanosti. Zgodovina Slovanov je nerazdružno spojena z zgo-
2J*
303