Januš Golec: Dve spominshi plošci. Pri Lapuhovih na Vrhu se je zbrala na zahvalno nedeljo popoldne malodane cela župnija. Med pokanjem topičev so blagoslovili na slovesen način spominsko kapelo in obenem se je posvetila premožna in ugledna Lapuhova družina presvet. Srcu Jezusovemu. Župnik je govoril ganljivo in kazal na novo pozidano znamenje kot na spomin žalosti in zagotovilo blagoslova za bodočnost. Kapela je imela na eni strani uzidano marmornato ploščo s fotografijo in z napisom v zlatih črkah: »V spomin na Štefana Lapuh, posestnika na Vrhu, ki je padel novembra 1914 v dolgotrajni bitki pri Novem mjastu v Galiciji. Blagopokojnemu svetila večna luč! Rodbina Lapuh.« Ko je gospod župnik odkril ploščo, je poklical zbranim v spomin, kedo in kaj je bil celi fari Lapuhov Štefan, katerega. je iztrgala družini, sosedom, občini in župniji svetovna vojna^ Od novembra 1914 do blagoslovitve te spominske kapele o Štefanu ni bilo kljub vestnemu poizvedovanju nobenega življenskega znaka. Spominska plošča na kapeli bodi vsakemu mimoidočemu opomin: Privošči blagemu Štefanu večni pokoj na tujih tleh! Blagoslovitev spominske kapele je obenem tudi domači praznik za Lapuhovo hišo, ki je dobila Štefanu vrednega naslednika, ki je posvetil danes sebe in svojce najmogočnejšemu in najboljšemu Srcu Jezusovemu! Zbrani župljani so to popoldne jokali pri spominu na padlega Štefana, obenem pa se tudi vzgledovali na Antonu Sekirniku, ki je poročil pred dvema leti Lapuhovo vdovo ter dom in posest znatno dvignil. Cerkveni slovesnosti je sledila bogata pogostitev, ki je potekla med pretakanjem solz pri spominu na_ žrtev svetovne vojne; pa bila zaključena med veselim petjem, z židano voljo in ukanjem na zdravje ter srečo gostoljubnega, uglednega ter obče spoštovanega drugega Lapuha — Antona Sekirnika. Cele tedne po omenjeni slovesnosti je šel glas po fari inpreko njenih mej o prisrčnosti slavlja na Vrhu pri Lapuhovih na zahvalno nedeljo. Na popoldne je šlo na božični post, ko je stopil v trgovinoKresnika bradat moški in je stisnil krepko roko trgovcu kakor staremu znancu in prijatelju. Kresnik se je pozdrava prestra- Sil, izmaknil je roko, kakor bi se bil dotaknil kače in kriknil: »Jezus — Marija, si li ustal od mrtvih?« Gledala sta se prijatelja vsa osupla, dokler si ni opomogel Kresnik toliko od nenadne prikazni, da je razločil in se zavedel, da stoji pred njirn resnični Lapuhov Štefan, katerega ni videl od mobilizacije do danes in je molil tolikokrat za njegov večni dušni pokoj. Prvemu strahu in presenečenju je sledil objem in povabilo na razgovor po tolikih letih ločitve. Kresnik je kmalu znal, da Štefan pri Novem mjastu ni bil ubit, tudi ga ni pobrala kaka kužna bolezen, ampak ga je odvedla ruska roka v daljno Sibirijo, kjer se je vical do pred kratkem, ko se mu je posrečil pobeg. Lahko bi že bil sicer nekaj dni poprej doma, a je čakal nalašč na sveti večer, da bo svidenje tem bolj prisrčno in tudi potomcem v trajen spomin. Kakor je Kresnik bil vesel nenadne prijateljeve vrnitve, tako ga je zabolelo na dno srca, da je baš on taisti, ki bo moral kot prvi porušiti i.n prepoditi vrnulemu vse sanje o blaženosti svidenja na domu. Le kako pričeti, kako na dan z resnico, da prijatelj ne obupa, predno je zagledal ljubljeni in tolikanj zaželjeni dom od daleč? V zadregi: kako in kaj, mu je poslalo nebo pametno in rešilno misel, da je pričel pouk o prošlosti s posvetitvijo Lapuhovine presv. Srcu na zahvalno nedeljo. Župnikove besede so ganile vse do glasnih solz, ko je priporočal baš njega Štefana najboljšemu Srcu in ga domneval med izvoljenimi v nebesih, ko pa ni bilo od njega toliko let niti najmanjšega glasu. Sedaj je še le postalo Štefanu jasno, da so se morale doigrati v njegovi odsotnosti na njegovem domu važne spremembe. Obsul je Kresnika z uprašanji o domu in domačih. Prijatelj je odgovarjal preudarno in naglasil, da se je cmožila njegova edinka Katrca, ki gospodinji že skoro dve leti pri Pečnikovih v sosedni fari, kjer so že nekaj rodov na najboljšem glasu glede premoženja in ugleda. In baš radi odhoda pridne hčerke z doma, ker Katrca je sledila pri možitvi klicu srca, je bila njegova žena Marička prisiljena, da se je ozrla po stalni moški opori, saj gospodarstvo brez gospodarja gre navzdol, četudi podpira gospodinja kar tri vogle pri hiši. Ko je oplazila Lapuha zavest, da mu je ujetništvo ugrabilo •otroka, ženo in dom, katerega je podedoval po očetu kot sin edinec, je skočil kakor iz spanja zdraženi lev po koncu in zarjul: »Ha, jaz sem mar rade volje bil za sužnja v tujini; žena pri polni skledi pa se je udala drugemu!« Kresnik je uvidel, da je buknil prenaglo z naihujšo resnico na dan. Rotii je do nerazsodnosti razburjenega Štefana, naj ne bo burja in naj posluhne razlago usode do konca. Za Boga milega, Marička je storila vse. kar je pod solncem mogoče, da bi bila zvedela, kako in kaj je bilo z njim. Vojaška oblast jej je potrdila. da je padel in da je pokopan nekje v Galiciji v skupnem grobu. Dosti dolgo ga je objokavala in tudi pri drugi možitvi je kljub vsem najbolj zapeljivim ponudbam sledila pameti in gospodarski razsodnosti. Klavžarjev Matevž je vendar vzor moža, ki je preustrojil Lapuhovino z naprednim gospodarstvom in velja za prvega moža v fari. In ravno on Matevž je pozidal kapelico z marmornato ploščo njemu Štefanu v večni spomin. Ime Klavžarjev Matevž je Lapuha znova podžgalo, da je udaril po mizi in jezno izbruhnil: »Ta telega dolgopeta se je lizal krog Maričke, predno sem jo zasnubil jaz. Ko mene ni bilo, se je obesila prvemu ljubčeku krog vratu. Ženska zvestoba — prazne pene! Ubil bom oba,-dom zažgal, saj zame ni več prostora na svetu! Ob vse sem in sedaj bi naj gledal od daleč, kako se ogreva tujec v naročju moje žene in ne na svojem, ampak na mojem domu! Vsemu bodem napravil konecT Rusija me je naučila, kako se obračuna z nezvestimi ženami! Vsi se mi bodo krohotali na glas, če si ne odrežem zadoščenja z lastno pestjo!« Stol je pognal po sobi, da se je odbil z ropotom ob omari. Kresnikova je prihitela možu na odpomoč, da ga ne bi mustačasti tujec še ubil na sveti večer. Koj je prepoznala Štefana in kakor mati ga je pobožala po nagubančenem čelu s prepričevalnim zagotovilom, da bo še vse dobro in morda boljše nego je bilo poprej. Le prvi jezi ne prepustiti vajeti in to še posebno ne po tolikih letih v rojstnem kraju na sveti večer. Nocoj naj ostane pri njih, jutri bo treba pa stopiti h gospodu župniku, ki je preizkušen duhovni oče vseh župljanov. Krivde ni na nobeni strani in radi tega se mora zagonetka razvozljati, kakor se spodobi za pametne kristjane. Z materinsko milino govorjene tolažilne besede so uplivale tudi pomirjevalno na ogenj v Štefanovi notrajnosti. Pil je čaj, vzel prigrizek in poslušal umirjeno vse spremembe na njegovem domu in v najbližji okolici. V trdem mraku se je podal v spremstvu prijatelia na Vrh, da bi videl vsaj od daleč svoj dom na sveti večer. Kresnik ga ni pustil samega, da bi se kje ne prenaglil in si nakopal pri neizmerni nesreči še krvav zločin. Štefan je videl dom, uprt ob prijatelja, skrit v senco orjaškega kostanja. Ogledal si je kapelico s spominsko ploščo . . . Po njegovi notrajnosti so se borili: razočaranje, srd nad prehudim udarcem usode in ganutje, ker je vse prihrumelo nanj — prav za prav nezakrivljeno.. Pri ogledovanju doma ni govoril on in ne Kresnik; bil je sveti večer in Štefan tujec na Vrhu... Zaihtel je na glas, ko ga je prijel prijatelj pod pazduho in ga povabil na božicnico pod tujo streho. Pri polnočnici so bile oči vseh uprte v bradatega tujca, ki je sedel v obleki ruskega delavca v klopi poleg Kresnika. Ljudje so med seboj šepetali, ugibali in prišli do zaključka, da je po- setil trgovca že kak Rus, ki je delal pri njem med vojno kot ujetnik. Nepopisno je bilo Štefanu po tolikih letib. pri slovesni polnočnici v domači farni cerkvi, ki je ostala še prav tako doma•ča, kakor jo je bil zapustil. Sivolasi župnik, kateremu je še on ministriral, je bil že bolj sključen, a pel je še vedno z onim mehkim glasom, ki je bil svarilo in klic za mlado ter staro. Stari organist je ubiral one mile slovenske božične, ki so ganile že tisočera in tisočera srca in jih ogrele za sveto, blaženo noč. — Polnočnica v slovenski cerkvi je balzam miru in občutek miline verskega prepričanja tudi za najbolj zboljševizirano srce. Ko so zabučale orglje pri gloriji in se je zazibala eela •cerkev v angelsko lepi božični pesmi, da so zavalovale številne prižgane lučice, se je začelo odtajati tudi Štefanovo srce .... Usoda mu je iztrgala: otroka, ženo in dom; a ostal mu je nespremenjen, neokrnjen dom cerkve s presladkim oznanilom: mir se razliva . . . Po končani polnočnici je vzdramil Štefana iz obujanja spominov gospod župnik, ki ga je odpeljal seboj v župnišče, odkoder so videli ljudje luč celo noč do zjutrajne sv. maše na bo_ični dan. Kedo je bil brkasti tujec pri polnočnici, katerega sta poznala le Kresnik in gospod župnik, ni uganil na Božič nikdo. Na Štefanovo je bil Rus zopet pri službi božji v Kresnikovi klopi. Ko se je približalo obhajilo, je šel tujec iz klopi po celi cerkvi proti glavnemu oltarju in njegov obraz so videle ženske. Pred obhajilno mizo je pokleknil in ko je duhovnik kazal vernikom sv. hostijo in jim klical v spomin trikratni: Glejte, jagnje božje . . ., je Klavžerjeva Marička kriknila na ves glas in se zgrudila v klopi nezavestna! Tujec je prejel sv. obhajilo in ostal mirno kleče pri obhajilni mizi, dasi je nastal glasen šunder, ko so odnesli iz cerkve Klavžerco in je bilo na mah znano vsem: Lapuhov Štefan — Jezus in Marija — bila je najbrž le prikazen . . . Ko je župnik zopet odpeljal tujca izpred glavnega oltarja, &o videli vsi, da ne gre za prikazen duha, da se je Štefan vrnil po toliko letih baš za Božič iz ujetništva. Ako bi bil kedo pognal med Vrholane bombo, bi jih ne bil tako presenetil ter iz¦nenadil nego jih je Lapuh, ker se je vrnil, ko so vendar čitali vsi z zlatimi črkami v kamen uklesano, da je davno mrtev in večni pokoj njegovi blagi duši! Vse je govorilo istino in izrodke domišljije o Štefanu, Marički in Lapuhovini, ki je dobila nazaj prvotnega gospodarja. Še najbolj zagonetno na celi kot iz groba pognani vrnitvi je bilo dejstvo, da so videli Štefana v svoji sredini le pri pol¦nočnici in na Štefanovo pri sv. obhajilu in nato je izginil. _ni so bili mnenja, da si je končal iz obupa sam življenje. — Drugi so trdili z vso resnostjo, da je tudi on v drugič oženjen _ale. v Rusiji in je prišel domov le pogledat tako od daleč. Na Lapuhovini je zagotavljala služinčad, da Štefana niso videli na domu, da ni posetil pred izginom žene, katero je še vedno prekuhavala vročica, vendar je izven vsake resne nevarnosti. Na smrt preplašeni Klavžer je znal o Štefanovi vrnitvi toliko kakor drugi; župnik in Kresnik sta samo zmigavala z ramami, ako je kedo silil v njiju, kako in kaj je z Lapuhom. Zvedela je še javnost, da je obiskal župnik Klavžerco v bolezni in jej povedal nekaj tako tolažilnega in naravnost veselega, da je kmalu po tem posetu zapustila bolniško postelj in bila z vsemi, kakor bi se ne bilo zgodilo prav nič. Prepričali so se še tudi Vrholani na lastne oči, da je s stene Lapuhove kapelice zginila spominska plošča, ki je oznanjala pokojnemu Štefanu večni mir in pokoj! Nad vse skrivnostna zadeva z Lapuhovo vrnitvijo in s še bolj tajinstvenim izginom se je razmnožila in narasla s časom v pravljično bajnost. Za drugi Božič po tem dogodku je bil Vrh uverjen, da bo stopil v domačo župno cerkev pri polnočnici Lapuhov Štefan. Ker ga ni bilo k polnočnici, bi bil moral sprejeti sv. obhajilo na Štefanovo, saj je godoval. Sv. Štefan je prešel brez Lapuha in to je bila zopet zagonetka, še bolj zavita v neprodirnost nego pojav po toliko letih. Dve leti so govorili Vrholani in njih sosedi ob vseh mogočih prilikah o Lapuhu, njegovem vstajenju od mrtvih, o prejemu sv. obhajila in o izginutju, ki je že morala biti pot v srečno večnost. Pri drugem štefanovanju po Lapuhovi vrnitvi je imel župnik vrholski do solz ganljivo pridigo o mučeništvu in njega plodonosnih sadovih. Kar je pa bilo najbolj čudno in je užgalo v vseh pekočo radovednost, je bilo župnikovo oznanilo, da bodo ta popoldne pri Lapuhovi kapeli večernice in odkritje spominske plošče. Še povdariti ni treba, da se je zbral celi Vrh — mlado ter odraslo, da bi slišalo in videlo, kaj za božjo voljo se je zgodilo z Lapuhom. Nobeden ni upal niti slišno dihati, ko je na Štefanovo popoldne stopil stari gospod pred Lapuhovo kapelo na vzvišeni prostor in pokazal z roko na še zakrito ploščo z naznanilom, da bodo še pozni rodovi ponosni na ta spomin krščanskega premagovanja in čudotvorne mo6i sv. vere. Nato je osvežil poslušalcem vse, kar se je bilo zgodilo pred dvemi leti za božične praznike v njihovi fari. Lapuhova vrnitev in izgin nista bili prikazni — ne — istina! Sedaj upraša on dolgoletni vrholski dušni pastir zbrane: Kateri izmed njih bi bil ravnal tako svetniško velikodušno, kakor je to storil Štefan? Najbrž nobeden, ker je povojna doba vse izpridila ter podivjala mladino kakor odrasle. In kaj je zmogel v svoji preblagi notrajnosti s pomočjo tolažil in zagotovil sv. vere Lapuhov Štefan, je uklesano z zlatimi črkami v beli marmor in se glasi: »V hvaležen spomin presv. Srcu Jezusovemu za srečno vrnitev iz dolgoletnega ruskega ujetništva — brat Peregrin Lapuh.« Govornik je potegnil s plošče pregrinjalo, da je zasvetil zlati napis vsem, ki so stali v bližini znamenja. In do solz ganjeni starček je pojasnjeval med glasnim plakanjem navzočih, da se je odrekcl Lapuhov Štefan po pretresu položaja po vrnitvi ženi ter rojstnemu domu in stopil v samostan, kjer je položil baš na današnji dan slovesno obljubo kot brat Peregrin. Lapuhova kapela je doživela tekom dveh let odkritje dveh spominskih plošč. Prva plošča je bila nekaj vsakdanjega, kar je videti po vojni skoro po vsaki župniji; druga pa je v letih povojne posurovelosti v celi Sloveniji edina vesela prikazen in priča, da sta moč in blaženost sv. vere uplivnejša nego dragocenost: dobre žene, lepo vzgojenega otroka in vzorno urejenega doma.