546
bolj naraščajo, kajti 1. 1860, jih je bilo šele 134.000, 1. 1889. že 216.000 in 1899. celo 269.000. Mohame-danov so našteli 1.1889. še 46.082, 1.1899. pa 43.740 (O'740/o); torej se njih število tudi tu krči.
Kakor pri narodnostih, tako opažamo v balkanskih državah tudi pri verah, da vladajoča vera vedno bolj napreduje, druge pa pojemajo, relativno in nekatere tudi absolutno. Najbolj se krčijo moha-medani, najbolj se množijo v primeri z drugimi minoritetami judje.
Težišče evropskega prebivalstva je v preteklem stoletju izpremenilo svojo lego in se je pomaknilo proti  severovzhodu.  Skupno  s to premestitvijo se
je izpremenilo tudi razmerje med velikimi jezikovnimi in verskimi skupinami evropskimi. Pleme, ki je bilo pred sto leti numerično najmočnejše, Romani v južni in zapadni Evropi, so se morali umakniti Germanom in v zadnjem času tudi Slovanom. Najmočnejši po številu so sedaj Germani, a Slovani so takoj za njimi, Romani pa že daleč zadaj.
Ravno tako katoliška konfesija ne more dohajati pravoslavne in protestanske vere, razmerje med njimi je obratno kakor je bilo pred sto leti. Vzrok je edinole nazadovanje romanskega plemena.
Da pa vse to premikanje ni brez posledic na politično življenje, je očividno, in v resnici dandanes politično težišče ni več tam, kjer je bilo začetkom XIX. stoletja.
S
Romanca o zadnji pesmi.
Zložil Silvin Sardenko.
evec pride skozi vas.
—   Pevec, stoj!
Tako pesem mi zasviraj
in zapoj,
da v očeh
zaiskri se večen smeh.
Ko bi pevec tako pesem peti znal,
kdaj že ne bi več s to harfo potoval! —   -
—   Jaz jo znam.
Čuj, zapojem ti jo sam.
„Kaj so meni vaši zlati ?
Prah rumen!
Kaj so meni vaši raji ?
Prah strupen !
Vrh neba
zlati raj se blesketa."
In odšel je spet po vasi.
Ljudstvo, hoj !
Novo pesem danes poje
pevec tvoj.
In vesel
glas od harfe je zvenel.
Ljudstvu pa je šinil v lice
srd in gnjev:
—  Kdo umeti, pevec, more
takšen spev?
Plah in nem
komaj se je skril ljudem.
Šel je k vodi. Vrgel harfo
pod tolmun,
razvenela, onemela
godba strun —
le odmev
še odpel je zadnji spev.
Rekrutova.
Zložil  Silvin Sardenko.
,e čopasti škrjanec po vrtu poletava: jesen je. Iti moram. Planina, bodi zdrava!
Kaj, Rižko tresorepko, pritekel si za mano? Ne greva s puško v hosto, pod puško grem v Ljubljano.
Pospremi ti me, potok. Čemu si tak togoten? Do polja greva skupaj, da pot ne bo samoten.
Ti cerkev iznad griča, kaj si hotela reči ? —  Molila bom, da vse se ti more prav izteči.
—  Pa kdaj se kaj povrneš ?
Velikonočni teden,
če stotnik mi dovoli
in če bo jopič čeden . . .
KG5SK3