Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijndski učitclj. (Dalje.) nioje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slisiš, fcoristnega skusiš, zapiši! — Po tej poti otmeš manikaj t pozabljivoBti, in postavljaš likrati aam sebi stalni spominek po priBlovioi lathiski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisaua čerka ostane". 15. dan septembra. (V grof Harrach-ovi sličini galeriji.) V inali dunajski kažipotni knjižici, ki me je opomnila -marsikake znamenitosti, bral sem, da se grof Harracb-ova sličina galerija vsako sredo in saboto videti more, in da hrani ona izverstna dela. Danes popoldan je bilo zopet nekaj ur prostib, toraj smo se bili napotili vsi štirji gorenjski učitelji proti Harracb-ovi palači, katera se nabaja v znotranjem mestu, Freiung, h. št. 3. Postrežljivi portir nam je na vprašanje, kje je sličina galerija, z veliko prijaznostjo odgovoril in pokazal nam pot proti vbodu. Le grede smo se nahajali na omenjenem kraji. Tri velike in ena maujša soba hranijo bogato zbirko. Vse stene so od tal do stropa poobešene s sprelepimi slikarijami, vsaka ima pozlačeni okvir, in raznoverstnosti v predmetih in barvah je toliko, da se človek kar zamakne v ogledovanje. Jako pripravno bilo je tudi to, da je koj v pervi sobi na mizi ležal sličini zaznamek (katalog), ki naznanuje pomčn posamesnih slik in tudi umetnikova imena. S tem zaznamkom v rokah bodili smo od stene, do stene, od sobe do sobe, in napajali oči v ogledovanji izverstnih slikarskih umotvorov. Ker so vse sobe tako vravnane, da pada svitloba od stropa dol, so tudi slike enakomerno razsvittjene, kar očesu posebno dobro de. Zlasti zadnja soba kazala nam je toliko lepotij, da se jih nismo mogli z lepa nagledati. Da bi pa tu govoril bolj natanjčno o posamesnih delih, bi mogel preveč pisati, in bi presegalo to tudi moj namen. Zadostuje naj to, če rečem, da nobenemu ne more žal biti za korake, ako se potrudi v dragoceno Harrach-ovo sličino galerijo. — 16. dan septembra. (Izlet s preč. gosp. kapitularom o. Schirnhoferjem v Klosterneuburg.) Akoravno nam na Dunaji ni nobeden dan minul brez ukov iD brez prida, so nam bili vender izleti v okolico posebno prijetni, ker so nam služili poleg pridobljenih vŁd tudi v veliko zabavo. In ker si je bil zlasti preč. gosp. docent Schirnhofer s svojo inteligentno, ob enem pa tudi resnično prijazno, ali bolje reči prijateljsko obnašo proti nam serca vseh učiteljev pridobil, smo se tudi že več dni naprej veselili današnjega izleta v Klosterneuburg; in to tem več, ker je imel biti zadnji. Ob 1. popoldanski uri napovedano nam je bilo sniditi se na nJudenplatz-u" v znotranjem mestu, kjer so nas pričakovali naročeni »omnibus-i". Lepi dan in nenasitljiva vedoželjnost sta bila precej sporodila v meni misel, češ: nfant tu-le gori na verh omnibusove strehe (kjer je bil vravnan sedež za tri osebe) boš splezal; od tam boš lahko gledal na okrog, da boš nkontent". Sicer boš, ako vas voznjač prekucne, padel za ene koinolce dalje kot drugi, pa — saj si precej velik, se boš že pobral". Tako sem jo bil zmodroval, namen tudi speljal, in se tega kratko malo ne kesal. Iz znotranjega mesta prišedši peljali smo se mimo »Votiv-cerkve", deržavne zbornice, Rudolfove vojašnice in Jozefinum-a, tu dalje po meni neznanih in tedaj tudi še ne vidjenih ulicab IX. dunajskega okraja. Konjički bili so bolj slabe postave in urnosti, zoper kar se pa jez nisem imel čisto nič pritoževati. Sem vsaj vedel, da bom vendar kako reč lahko bolj natanjko ogledal. Zunaj »Nussdorfer Linie" se nam je k desni hipoma svet odperl. Vgledal sera v pervej versti kake dva streljaja oddaljen cesar Ferdinandov stroj, ki goni vodo iz Donove po dunajskih vodnjakih; — višej naprej in bolj proti zapadu pa se mi je kazala zmed nižjih poslopij nova Brigittenau-ska cerkev, katero sim bil že nedavno poprej v bližavi bolje natanjčno ogledal. — Na levo razprostirali so se nain ob cesti nizki griči, kjer more biti posebno prijetno bivati; kajti poletnih hiš videti je po njih mnogo; da, še več, bogati verniki Mojzesove vere vravnali so si celo tu prostore za svoj večni počitek, t. j. svoje pokopališče. V ozadji teh gričev dvigujeta se zmed verste raztegnjenega gorovja zelo enako naši Šmarni gori dva sosedna verhova, Golovec (Kahlenberg) in Leopoldova gora (Leopoldsberg), obadva okinčana z mogočnitni stavbami in cerkvama. Ako bi tudi ne bil vedel, da bližamo se Donovi, bil mi bi naznanjeval to žc vlažni vetrič, ki nam je naproti pihljal, sira od ogromne reke, mokrotni zrak. Kmalu smo bili v nNussdorf-u." Ta vas spominja nekoliko na ljubljansko predmestje Krakovo, kajti tudi tu videti je mnogo malih vertičev z razno zelenjavo, kar se v mestu lahko dobro proda. Od »Nussdorf-a" naprej zaobernilo se je naše popotvanje proti zapadu v dolino, katero omejuje k levi Leopoldova gora, k desni BBisamberg", dolinsko planoto pa skoraj vso zauzema ogromna Donova, hrušivši nam nasproti, ter podivši dalje svoje valove prek Dunaja in proti Ogriji. Krasna naravska slika pač je to! Raz Leopoldove gore bliščala nam je v dolino velika dvastoipna cerkev, in danes sera lahko gledal v resnici oni predmet, katerega sem pismeno izdeloval svoje dni pri učiteljski preskušnji, ko mi je bil dotični gosp. učitclj dal poslovenjati — se ve brez slovarja — iz nekega berila oziroma tehniških izrazov gotovo ne lahko zgodovinsko povest ndie Griindung des Stiftes Klosterneuburg". Taisto uro pač nisem mislil na to, da čez toliko in toliko let bom djansko lahko prevdarjal, kako dalječ zanesel je bil veter naličje mejne grofinje Neže, sopruge Leopold-a IV. (s priimkom Svetega), in sicer iz visocega grajščinskega hodišča na Leopoldovi gori do tje, kjer se zdaj nahaja Klosterneuburški samostan. — Pa tudi še mnogi drugi predmeti stavili so se, mi na mojem potu pred oči. Vozivši se tesno ob podnožji Leopoldove gore videti sem mogel, kako se stavljajo železnice. Tik vozne ceste namreč delali so cesar Franc-Jožefovo železnico, ki gre in pelja proti češkemu. Mislil sem včasih: Bog ve, kake terdne podlage delajo tacim napravam, po katerib se prevažvajo strašanske teže; ali od vsega tega tu ni bilo sledu, akoravno se vije železnična tir tik ob obrezju dereče Donove. Vsa Bcopernija" zastala je v tem, da so na eni strani kopali breg, in na drugi delali iz skopane persti nasip, ter pokladali gor lesene podlage za šine *). Naj bolj zanimala pa me je mogočna kraljica avstrijskih rek, modra Donova, po kateri je vesljalo mnogo šajk in manjših ladjic. Tem predmetom pridružil se je zdajci tudi še drugi, nov prizor. Naravnost pred nami pokazal se je namreč na zmernem gričku veličastni Klosterneuburški samostan z dvastolpno cerkvijo; poleg njega k levi mično mestice, še dalje naprej unkraj Donove v ravnini mesto Korneuburg, ter mnogo druzih *) Bral sem poznej v oasnikih, kake težave je delala vožnja s pričetka na tej železnici. Jaz scm se teinu ravno tako čudil, kot ,,jercmiadam", ker so na Dunaji zadnja leta novonasajeni drevoredi šli tako naglo pod zlo. Kdor je videl Franc-Jožefovo želcznico dclati, in kdor jc bil priča, kako so n. pr. 1. 18G9. mladim drevesom včasili ob naj hujsi popoldanski vročini prilivali, laliko je natanjčno amel vse tn, zraven pa tudi v živo razvidel, kaj pomeni ncmški rek : ,,Alles purer Sclnvindel!" Pisavec. vasi i. t. d. Počasni vožnji vklub smo bili poprej v Klosterneuburg-u', kakor sem želel. V bližavi mesta odpirala se nam je k levi obširna stranska dolina, kjer se verste vinogradi za vinogradom; ob desni poleg ceste pak so prostori, kjer se vadijo postavljati vojaki ^pionirji" mostove. V Klosterneuburg-u in sploh ob mestib pri Donovi biva namreč mnogo vojakov te verste, med katere vverstujejo tudi naše bistroumne slovenske fante. Potem ko nas je objel koščati drevored, in smo se vozili mimo novega kolodvora, jela se nam je pospenjati cesta navkreber; verh višine smo bili pa tudi že v jako prijaznem mesticu. Prišedši čez glavni terg, ki je ozališan z visokim kamnitnim spominkom ter kipom Matere Božje ukrenili smo odtod proti samostanu, da bi zvedeli, kje se nahaja veliki sadjerejni vert in vinogradi, kar oboje ogledati bil je namen našega izleta. Tu pričakoval nas je že eden zmed vertnarjev, in hipoma napotili smo se naprej proti sadjerejnemu vertu, ki se nabaja zunaj mesta na zgornji strani. Koliko časa bi mogel o tej ogromni drevesnici gov.oriti, lahko posnamejo spoštovani gg. sobratje iz tega, ako povem, da obsega 20 oralov zemlje, in da se nahaja v njej okoli 3000 sort raznoverstnih sadnih plemen in tudi nekaterih nenavadnih gozdnih dreves. Kar daje vertu tudi še posebno prijetnost, je njegovi visoki položaj in neizrekljivo mikaven, res klasičen razgled iz njega. Na desno doli, konec navpičnega griča, stoji majestetični samostan s prekrasno dvastolpno cerkvijo; okrog njega na izhodni in zapadni strani mesto, nasproti nam unkraj ogromne Donove mesto Korneuburg in brib Bisamberg z okopi iz leta 1866. za Avstrijo tako žalostnega; od tega hriba proti levi pa v ozadji obširne okolice versta nizkih gričev, po katerih je bilo ravnokar omenjenega 1866. leta Prusov kar natlačeno, ki so hotli vlomiti na Dunaj. Po pripovedovanji gosp. vertnarja so se prav dobro videla iz sadjerejnega verta nočna stražna ognja (Wachfeuer) teb naših velikih neprijatlov, katerim pa vendar temu vkljub mnogi zasleplenci gladijo tudi še naše dni ravno pot v lepo Avstrijo!!! Konec sprelepega razgleda dela k levi dalječ gori razvalina Bieitenstein-ska. Lega verta je polagoma navzdolna; nekoliko je tudi stopničasto-vravnanega (terrassenartig); oddelek njegov, zvani, ;,pomologisch-botanischer Garten" ima še posebno ograjo iz živega plota (tedaj vert v vertu), da je toliko bolj zavarovan pred kakim nepovabljenim gostom. Sprehajaje se po obširnih prostorih razlagal nam je g. vertnar to in uno, pravil o raznem ravnanji iu postopanji pri odgojenji dreves, in marsikako opombo bi si bil rad vpisal, ko bi nam ne bilo treba preveč hiteti. In zakaj ? Temni oblaki zagernili so bili namreč celo obzovje, vsaki trenutek protili nam z hudo ploho, katera nas je res tudi, vzajemno z hudim pišom, veliko prezgodaj zapodila iz verta. Prav zelo velik križ nam je bila napravila ta jako neprijetna nevihta — čez naš račun; kajti iz sadjerejnega verta namenjeni smo bili še v vinograde, kar pa je zdaj žarad precej velike daljave in pri vedno hujšem nalivu lnoglo zaostati. Napotili smo se toraj nazaj proti mestu, ter hoteli tarn ogledati vsaj še one naprave, pri katerih nam dež nagajati ni mogel. Perva pot bila je proti samostanski sodariji (Bindorei). Ondi nahaja in kaže se namreč menda po vsej Avstriji znani sodček, ki ne derži nič več in nič manj, kot 999 veder, ali 39.960 bokalov. Iz kakšnega vzroka se ne rabi več, in zakaj je bil prenesen iz kleti v sodarijo, nisem vprašal; nekoliko pa povc že njegov šaljivi napis, ki se glasi: „130 Jahre alt, War's mir iin Keller nun zu kalt, Dort rutschten 1000 iibei'n Riiken, Auch hier wird niau mieh nicht zerdriiken." Prijazni sodar nam je velikana (zarad teme v sodariji) vsega osvetil, da smo mogli natanjčno oglcdati ga; tudi čepne durice nara je odperl, da smo, kar nas je bilo bolj silnih radovednežev, lahko v njega zlezli. No, in da sem bil tudi jaz vmes, se ume. Počastila sva jaz in S—e sod gotovo nenavadno s teni, da sva v njegovem oserčji krepko zapela našo slovensko-narodno: BPridi Gorenec", kar je po vsej sodariji bobneče odmevalo. (Dalje prihodnjič.)