248
Jezikoslovne stvari.
Ali u ali v.
Kakor reka naprej teče, tako se tudi jezik vedno bolj razvija in oglaja. Slovnica, ta je le nekak j6z, ki jezik varuje nepravilnosti. Ker si sem ter tje prizadevamo , da bi jeziku dali čedno in pristojno obleko, pravijo nekateri, da se nam tujci posmehujejo. No, tu so tujci; oni se nam ne posmehujejo toliko zarad tega prizadetja, ampak nam samim, slovenskemu narodu sploh. Na take ljudi se ne moremo ozirati , dasi nts pitajo s „philologische nation". Da! to je naša čast! Zato se je pa tudi naš jezik v čuda malo letih, ko so drugi trebali stoletja, tako izobrazil, ukrepii in razvil, kakor noben drug jezik na svetu ne. Med vsemi, tudi med slovanskimi jeziki, se je naš jezik ohranil dosedaj najbolj čistega. Drugi jeziki težavno iztrebljajo tuja besede, naš je pa tako drzen, da se jih ceio poprijema, se ve da, vehkrat brez najmanje potrebe.
Marsikaj smo že v slovnico sprejeli, zlasti od Srbo-hrvatov, in dokaj nedostatoega. Sprejmimo še to, kar je zares potrebno; ne, sprejmimo od svojega naroda — kaj pa? — to-le malenkost: U mesto v; zavoljo tega se nam ne bode slovstvo podrlo, pač pa še le podprlo. Pri nas in pri Cehih, ki pa v tem niso posneme vredni, opravlja črka V dve službi: vo-kala in konsonanta, na primer, voda, v vodo, kar ne gre, da bi razne glasove pisali z enakim znamenjem. Ločimo to tudi mi, kakor izborno ločijo Srbohr-vati in drugi Slovani.
Navajam pa za to svoje priporočanje te-le razloge: 1) staroslovenščina ni tako pisala, ker je to stvar ločila; 2) prvi pisatelji novosloveoščine so to razločevali, pisavši v';  3) tudi  novejši pisatelji   so tako delali,   pi-
249
savši u, glej na pr. Rozmanovo katehetiko „u Celovca 1855", kar pa trma drugih slovnikov ni hotela posne mati; menda se jim je zdel u preveč pravoslaven; 4) naš narod govori U, narod pa je tu merodajen, a ne le prosti narod, nego i omikanci izgovarjajo u, ne v, že zarad blagoglasja, ako tudi samim sebi nasprotovaje pišejo v; 5) se ohrani prava izreka, kajti Stajarski Slovenci, prevzeti nemškega upiiva, napak izgovarjajo V kakor trdi f, na pr. f&ljub, f mizi, zdraf itd., kar bi se ne godilo, ko bi se ta glas pisal s posebnim in svojim pravim znamenjem; 6) se za znaten korak približamo Hrvatom in Srbom , dasi je to slovo videti le malega pomena; 7) imajo tudi drugi Slovani slično ločilo. Poljaki imajo za naš glas U, ki ga napak in nerodno zaznamljamo z v, angleški široki W, kateri bi se tudi nam priporočal, ko bi se malosrčniki ob-nj ne spodtikali; 8) ker uvedba tega razločevanja in pisanja ne prizadeva nikakih tegob in nikomur, niti pisateljem niti črkostavcem; 9) ker ni prav nobene potrebe, da bi pisali v za u.
Ugovarjalo bi se, da V pri glagolih, na pr. všteti, Ušteti, je vendar potreben, že zarad razločevanja. Jaz pa mislim, da ne in sicer zato, ker tukaj ni prav za prav nobene razlike in zato je tudi narod ne dela; ako hoče pa razločevati in je to zares potrebno , onda pravi: ušteti se. Kaj se bode kmet še le na podlagi nemškega jezika učil, kdaj ima v sio\euščini pisati Všteti ali ušteti, ako njegov izgovor tega ne loči? Ce bi pa utegnil v takem izgovoru nastati kak dvoj : Vpeljati ein-f upeljati ent-fiihren, tedaj se ga narod ogiblje in rajše pravi odpeljati. Srbohrvati, neimajoči tega tan-kolasnega razločevanja, se vendar v svojih pojmovih in v preciznem izražanju nikdar ne motijo. Pa kdor ima rad to rogovilo in pa polglasni e, no, naj se mu ne pregovarja to veselje! Raje naj bi se pesnikom privoščila ta licentia, kedar so s kakim zlogom v zadregi.
Čudno bi bilo pa res, da bi drugako pisali, dru-gako pa izgovarjali, kakor počnejo smešni Angleži, ne le v slovstvu, ampak tudi v dejanstvu, ki so se grdo pridušali, da ,,Turška mora cela biti", pa so vendar si na tihem najlepši kos odkrhnili, samo zato, da bode Turška „celaa ostala!
„Novice" se od nekdaj ne ustrašijo tekoj rabiti, kar je dobro, naj tudi v prihodnje pišejo drugim za lep zgled u mesto V, ako nečejo biti prehitene, zakaj uver-jen sem do dobra, da se bode pisalo tako, vsaj u ima pri nas domovinsko pravico. *)                                   M.
*) Navedeni predlog, da bi Slovenci pisali u povsod, kjer izgovarjamo u, ne pa v, je resnega prevdarka vreden, — zato smo radi vzeli pričujoči Članek v svoj list, ki se sicer ne briga za marsikake druge neopravičene novotarije, o katerih je gotovo, da so le ephemeride. ,,Novice" so že pred 20 leti toliko pisale o bližanji slovenščine hrvaščini (srbščini), o potopu slovenščine v hrvaščino in o občnem jeziku slovanskem, da nočejo dandanes prazne slame mlatiti. Naukom zdrave pravilnosti pa so listine „Novicu zmirom odprte, zato so, kakor gori rečeno, rade dale prostora pričujočemu članku, že-leče, da bi nam strokovnjaki ,,sine iraw< a ,,studio" svojo misel razodeli o predlogu pisateljevem, ki se sklada s tem, kar trdijo Metelko, Potočnik, Janežič v svojih slovnicah, da se v slovenščini u izgovarja kot u v nemščini, v pa kot w.
Vred*