Marija Brenčič
Dva oblaka
Due beli meglici, doa bela oblaka sta doigniia se iz morja. V doe rosni tenčici odeta junaka sta splavala tja do neba.
In plavala daleč sta čez pokrajine prek hribov, gora in ravnin oisoko, še više od strme pečine — junaka nebesnih sinjin.
In ko nad dolino sta našo priplula prek vrtoo, gozdoo in polja, sta bisernih kapljic nam drobnih nasula, prelepih nebeških solza.
Zato zelenijo nam šumni gozdovi; zato obrodi nam poije; in cvetja prepolni so naši vrtovi, ker solze neba jih poje.