Ob morju
(Opis. - Spisal J. L.) ---. V. Ceo^Mm^
®(Mstro imenujejo  ,,nesrečno".   In v resnici:  — kadar se ozrete po teh
||M pustih  holmih,  pokritih s kamenjem in zaraščenih z nizkim, zapra-
ccfo=>6  §enim jn ocj soinca ožganim grmičevjem, obide vas tiha otožnost. Tam
ni veselih, ljubeznivih krajin, ni ponosno šumečih, visokih gozdov, ni šepe-
tajočih vrelcev ne širokih rek. Vse je tiho, samotno,  pozabljeno.  Casih na-
letite tu pa tam na ubožno vas. Hiše so trdno zidane, krite s težko opeko;
okna so majhna, toliko da bi človek pomolel glavo skoz nje.  A nenadoma
se vam oko vzradosti: — tam v dolini in po holmu navzgor se razprostira
zelen vinograd; vmes stoje figova drevesa s svojim širokim listjem, v daljavi
-*S    158    9*-   ¦
pa se pase čeda ovac in pastir v rjavo-sukneni obleki leži v travi in poje z zategnjenim glasom neko pesem. Na obzorju se dviga visok zvonik, a krog njega so raztresena poslopja z rdečimi strehami; bližate se majhnemu mestecu, ležečemu na zelenem holmu.
A jaz sem ljubil to valovito, žalostno krajino, te gole holme, ta skrita mesteca. Na večer, kadar je padalo solnce vedno nižje proti zahodnemu obzorju, ostavil sem mesto ter se napravil na izprehod. Vročina je polagoma pojenjavala, od juga je prihajal hladen veter in zrak je bil poln prijetnega vonja. Kmalu so izginila izpred mojih očij visoka mestna poslopja. Pot se je vila navkreber. Na obeh straneh nizko grmovje; tu pa tam skupine mladih, še nedavno nasajenih smrek. Na cesti je ležalo prahu do gležnjev in pri vsakem koraku se je dvigal bel oblak in prah je padal na obraz in obleko. Nebo je bilo jasno; samo na zahodu so se razprostirali ozki oblaki, ki so rudeli vedno svetleje, kolikor bolj se jim je bližalo solnce.
Nenadno se je obrnila pot na desno in lep razgled se je razgrnil pred mano. Pristanišče je ležalo tatn doli mirno in tiho; šum od obrežja ni pri-hajal do mene. Casih so se zazibale visoke jarbole ladij. Tam so se jadra razgrnila in mala ribiška ladija je splula od brega ter plavala lahno zibaje se proti odprtemu morju. Visoka poslopja oddaljenega mesta so se svetila v ugašujočih solnčnih žarkih, valovi so zdaj pa zdaj komaj vidno zatrepetali in za hip so se prikazale bleščeče bele proge. A tam nad pristaniščem, — tam v daljni daljavi, do meglenega obzorja, širila se je samotna isterska krajina s svojimi golimi holmi in skritimi zelenimi dolinicami.
Stopal sem dalje. Približaval se je mrak in čez cesto so legale sencc. Zdelo se je, da se obzorje oži in da se niža nebo, ki je postajalo polagoma zmirom temneje. Tisti ozki oblaki na zahodu so se raztezali, da so zagrnili naposled vse obzorje, a padali so vedno nižje in njihova barva, prej lahno rožnata, izpremenila se je v krvavo-rdečo.
Srečal sem neko žensko. Sedela je na vozu pred velikim sodom. Velik vol je povešal giavo, vlekel počasi težki voz ter zamahoval z repom, da je odganjal nenavadno velike, črne muhe, ki so brenčale krog njega. Zenska je bila oblečena v obleko \z težkega, rjavega sukna; ker je bilo toplo, imeia je rokave svoje jope na hrbtu prevezane. Njen obraz je bil rjav in prc-prežen z neštevilnimi gubami. Priganjala je vola z nekakim čudnim, za-molklim glasom; človeku bi se zdelo, da prihaja ta glas od bogve kod, — daleč tam izza gora . ..
Glejte, — zdaj se je razgrnilo pred mojimi pogledi odprto morje. Četudi si videl še tolikrat to neizmerno gladino, vendar se ti srce čudovito razširi, kadar zašumč pred tabo valovi svobodnega morja.
Solnce se je že skoro dotaknilo valov. Njegova svetloba je oslabela; boječe poslavljaje se trepečejo zadnji rdeči žarki na obrežju. Oblaki so se spremenili v vodoravne rdeče črte, temneje in temneje, kolikor bolj so se oddaljevale od solnca. Nebo je bilo čudovito. Treba bi bilo slikarja, da bi vam naslikal te krasne izpreminjajočc se barve, ki so se razlivale lahno po tej velikanski božji kupoli. Vzhod je bil temen in meglen, na zahodu pa se
-«    159   &*-
je lesketalo in bleščalo, kakor bi stresali nebeški angelji svetle bisere po nebu in morju .. .
Solnce je zašlo.
Dolge temne sence so prihajale od vzhoda ter legale na valove, kjer se je samo še zdaj pa zdaj zasvetila srebrna proga. Postalo je hladno in za-pihal je opojen veter od juga, — iz Italije.
Zavil sem se v suknjo ter se vrnil proti domu. Mesto je ležalo v do-lini tiho in temno; a \z teme se je bleščalo na tisoče drobnih lučic. To so biia razsvetljena okna mestnih poslopij.