240
Kardinal Gerhard Ludwig Müller
Uboštvo kot izziv za Cerkev
Soterilogija in etika
Odgovornost Cerkve za svet
»Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje,
žalost in tesnoba Kristusovih učencev.« S tem programatičnim stavkom Pastoralna konstitucija Veselje in upanje (Gaudium et spes) o Cerkvi v današnjem svetu odpira razmišljanje o temeljnih vprašanjih človeka v svetu. O tem, da je treba vedno na novo uveljavljati človekovo dostojanstvo, stalno razmišljati o povezanosti človeštva, o zapletenih vprašanjih sveta človekovega dela, o njegovem individualnem oblikovanju življenja v družini, njegovem kulturnem prispevku v svetu, ki se z veliko naglico spreminja; to je celoten spekter tem, ki jih obravnava Pastoralna konstitucija o Cerkvi v današnjem svetu. Vse to se nanaša na načelno vprašanje o mestu, ki ga ima človek v svetu, v katerem živi. S tem je povezano tudi vprašanje o tem, kakšne posledice izhajajo iz vere glede na pravilno ravnanje v konkretnem človekovem življenjskem položaju. Postavlja pa se tudi vprašanje, kakšno vlogo in funkcijo zavzema Cerkev v tem sistemu, v katerem se mora človek v času, ki mu je na voljo, vedno na novo orientirati.
Gerhard Ludwig Kardinal Müller, roj. 1947, duhovnik 1978, profesor dogmatične teologije na univerzi v Münchnu, škof v Regensburgu 2002, prefekt Kongregacije za verski nauk 2012, kardinal 2014. - Njegov članek: Soteriologie und Ethik. Die Armut als Herausforderung für die Kirche je prevedel Marijan Peklaj.
Uboštvo kot izziv za Cerkev	241
Uboštvo se kot problem človeštva kaže v najgrozovitejših oblikah v smrti milijonov ljudi, ki nimajo vsakdanjega kruha, ki bi jim olajšal glad, in katerih življenjska doba je zaradi omejenih ali kar neobstoječih sredstev za preživljanje grozljivo kratka. Odpravljanje tega brezupa s podpiranjem programov pomoči, ki naj trpečim dajo občutek dostojanstva in možnosti odločanja o sebi, je ena najvažnejših nalog Cerkve.1 To ubijalsko pomanjkanje prizadeva številne dežele našega planeta.
Papež Frančišek, ki se odločno zavzema za »ubožno Cerkev za uboge«, je že večkrat izpostavil notranjo povezanost med soterio-logijo in etiko: Izkustvo, da smo vse prejeli od Boga, nas priganja k temu, da bi bili pripravljeni velikodušno deliti in drugim dajati, kar sami imamo. Zahtevati solidarnost, a je sami ne izkazovati -to se zgodi tedaj, »kadar človek, ki je izgubil upanje v presežno obzorje, izgubi tudi okus za tisto, česar ni mogoče plačati, okus za to, da bi delal dobro zato, ker je v tem delu preprosto nekaj lepega (prim. Lk 6,33 sl.). Kadar pa se nasprotno človek navadi, da izvršuje osnovno solidarnost, ki ga povezuje z vsemi drugimi ljudmi - na to nas spominja socialni nauk Cerkve -, potem ve, da dobrin, ki jih poseduje, ne more obdržati zase. [...] Kadar dobrin, ki jih poseduje, ne uporablja samo za lastne potrebe, se te razširijo, pomnožijo in prinašajo pogosto nepričakovan sad.«2
Uboštvo kot vprašanje teologije
Teološka vprašanja v zvezi uboštvom in ubogimi so v zadnjih desetletjih posebno intenzivno obravnavali na južnoameriški celini. Gradili so na izkušnjah zatiranja in izkoriščanja in iskali rešitve, kako bi iz posamezne stiske oblikovali vprašanje teološkega razmisleka. To pa ni bilo teoretiziranje o uboštvu, ampak spopadanje s problemom, kako s pomočjo razmisleka izdelati načine potrebne pomoči in jih nuditi. Pri tem je prišlo do notranje pluralnosti teologije in do novega nujnega ukvarjanja s stisko milijonov ljudi na ozadju soteriologije in etike. Kako bi lahko pomagale bogate dežele
242
Kardinal Gerhard Ludwig Müller
in celine? Kaj lahko k temu, da bi se izboljšal življenjski položaj ljudi, prispeva Cerkev s svojimi sredstvi?
V ekleziološkem govorjenju o communio, s pogledom, ki sega preko vseh etničnih in narodnih kategorij in v vsakem človeku vidi brata ali sestro, Cerkev, ki zaobjema ves svet, sebe razume kot skupnost, ki se zaveda, da je dolžna skrbeti za celotno človeško družino. Tako je treba misliti tudi na rešitve, ki bi pripeljale k izboljšanju konkretnih življenjskih okolnosti vseh ljudi. Prizadevanje na tem področju ne sme škodovati cerkvenemu učenju, ampak se mora izvajati v soglasju z načeli katoliškega družbenega nauka. Tako ne smemo zamolčati tudi problematičnih oblik tako imenovane teologije osvoboditve. Kongregacija za verski nauk je o teh upravičeno spregovorila in jih kritizirala v dveh obširnih dokumentih. Besedili sta pripomogli k razjasnitvi in razumevanju svobode in osvoboditve.3
Uboštvo kot evropski problem
Če usmerimo pogled na Evropo, v zvezi s temo uboštvo najprej pomislimo na dežele ob robu Evropske unije ali v tistih državah na vzhodnem robu Unije, ki so bile šele nedavno pridružene, ne pa na tiste na sredini, ki so članice že od začetka, kot sta Nemčija in Francija. Vendar bo finančno gospodarski položaj v prihodnosti tudi v nekaterih tako imenovanih bogatih državah Evropske unije prinašal vedno nove izzive. Iz tega bodo nastajale družbene krivice, ki ne bodo omogočale, da bi se človek mogel preživljati z lastnim delom, ali bodo zamajale družbeno mrežo zdravstvene oskrbe. Tako bo uboštvo strahotni proizvod zgrešenega gospodarjenja, za katero so krivi tisti, ki so odgovorni v politiki, in tisti, ki delujejo na gospodarskem področju. Uboštvo v Evropi ustvarjajo ljudje in manjkajoče strukture za razreševanje težav gospodarske in politične ureditve, zato ga v tem oziru ne moremo imeti za neizogiben izid ali delo usode, kot na primer jemljemo stiske, ki jih povzročajo podnebne spremembe ali naravne katastrofe. Ker narašča samovolja
Uboštvo kot izziv za Cerkev
243
številnih ljudi, ki skrbijo predvsem za to, da bi si pridobili osebne koristi, in niso dovolj pozorni na interese soljudi ali jih ti sploh ne zanimajo, bo uboštvo postalo problem, ki bo zavzemal cela področja tudi v evropskih deželah. To je izziv za antropologijo in etiko, da bi spet spomnili na to, da človečnost pomeni več kakor svetni dosežki, kupna moč in gospodarska učinkovitost. Človeka kot osebo je treba v sistemu velikih načel katoliškega družbenega nauka - subsidiarnost, solidarnost in osebnost - postaviti v središče. Posebno konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes s poudarkom spominja na spoštovanje človeške osebe, ko v številki 27 pravi: »Vsakdo mora na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj 'drugi jaz', in imeti mora obzir zlasti do njegovega življenja in do nujno potrebnih sredstev za človeka dostojno življenje.« V številki 25 pa beremo: »Kajti počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba, ki po svoji naravi nujno potrebuje družbeno življenje.«
Begunstvo in uboštvo
Ko se teologija v Evropi 21. stoletja loteva teme uboštva, je to nujna reakcija na spremembe v politiki, družbi in gospodarstvu, ki so že dobro vidne in včasih kar otipljive. Dogajajo se v premaknjenem zaznavanju kulture in etnične pluralnosti, ki bo imela za do sedaj (skoraj) zaprti svetovni in kulturni sistem »Evropa« posledice, ki jih ni mogoče izračunati. S tokom beguncev iz dežel, nad katere so se zgrnile bolečine vojne in terorja, se bo vprašanje uboštva prav tako zastavilo z novo ostrino. Verjetno se bo Evropa v prihodnosti vse bolj soočala z nasiljem, rasizmom in zatiranjem - ne glede na izkušnje iz druge svetovne vojne, ki bi jo vendarle morale opominjati k prizadevanju za drugačen, boljši svet.
Varnost dobro premišljene socialne mreže, ki smo je vajeni, bo trčila na svoje meje in gospodarski napredek bo prej pripeljal k povečanju razlik med revnimi in bogatimi kot pa k »blaginji za vse«, kar je deklarirani cilj socialnega tržnega gospodarstva, ki naj
244
Kardinal Gerhard Ludwig Müller
bi ravno po zadnji svetovni vojni zagotavljal novo gospodarsko ureditev.
K temu je treba prišteti področja težav, kot so na primer denarne stiske družin. Ali so stari in bolni ljudje še zmožni sami oblikovati svoje življenje? Ali ne prihajata človekovo dostojanstvo in njegova pravica, da sam odloča o sebi, v roke drugih?
Na človečnost naravnana pomoč
S tem pa smo načeli tudi načelno težavo, kako premagovati uboštvo. Države, v katerih vlada blaginja, so v posebno odgovornem položaju. Vendar jih to, da lahko pomagajo, ne sme zapeljati k temu, da bi ljudem v stiski nudile zgolj denarna in tehnična sredstva pomoči. To je vsekakor prvi in pomemben korak, ko je treba poskrbeti za osnovne potrebe in reševanje življenj. Mora pa biti jasno, da na prejemnike ne smemo gledati samo kot na potrošnike trga in njegovih gospodarskih interesov. Papež Janez Pavel II. je 1987 v svoji socialni okrožnici Sollicitudo rei socialis ponovno uporabil pojem, ki ga je uveljavil papež Pavel VI. v okrožnici Populorum progressio, namreč pojem »razvoj«. Nakazal je, da »mehanistični optimizem« (št. 27) s svojo razvojno pomočjo, ki je bila omejena na tehnične in denarne oblike, ni v pozitivnem smislu spremenil položaja prizadetih dežel v stiski. Pomoč, ki je omejena na tvarne dobrine, človeku ne ustreza. Zato se morajo bogate dežele trajno zavedati svoje dolžnosti, da na človeško osebo gledajo v njeni posebni teološko-antropološki razsežnosti kot ustvarjeno bitje in Božjo podobo. Zato je treba uboštvo in pomoč obravnavati tudi pod teološkimi vidiki ter v dejavni in konkretni pripravljenosti za pomoč doživljati njeno uresničevanje v okviru solidarnosti in svobode. Znotraj evropskih meja bo to izziv na področju etnične raznolikosti in kulturno različno zaznamovanih ljudi, ko se bo gospodarski položaj spremenil in oskrba ne bo več povsod zagotovljena.
Že sedaj je življenjski položaj upokojencev, brezposelnih in družin s številnimi otroki skrb vzbujajoč; ustrezno bo zajamčen
Uboštvo kot izziv za Cerkev	245
samo takrat, kadar bosta poleg zagotovljene osnovne oskrbe priznani kot posebna vrednota tudi samospoštovanje in samoodlo-čanje, kar izhaja iz tega, da je človek oseba. Jezusova odrešilna volja zajema celotnega človeka - v njegovi telesnosti in v njegovi usmerjenosti k presežnemu kot osebno bitje. Teologija in Cerkev imata skupaj dolžnost, da razvijata strategije, ki sta se jim obe zapisali. Šele postavitev teološke osnove vodi proti delovanju, ki je umerjeno po človeku in more njegovo stisko spremeniti v pozitivno smer, tako v tvarnem kot duhovnem pogledu. Cerkev more preko vseh verskih, družbenih, političnih in etničnih razlik prispevati k temeljnemu soglasju o človekovem dostojanstvu in pravicah. Da bi smiselno in človeku primerno odgovorila na vprašanje uboštva, da bi bila do človeka, ki trpi pomanjkanje, pravična v vsej njegovi danosti kot od Boga ustvarjenega bitja, da bi ga osvobodila revščine, krivic, zatiranja in drugih oblik bolečih izkušenj, je nujno, da da tej osnovni predpostavki osrednje mesto. Šele takrat bo pomoč ubogim postala pomoč človeka za človeka. Marsikateri nesrečnež, ki je zašel v stisko, bo morda šele takrat prvikrat doživel svoje dostojanstvo kot oseba.
Papež Benedikt XVI. je v svoji prvi okrožnici Deus caritas est poudaril: »Karitativne organizacije Cerkve predstavljajo ... svoj-sko delo (opus proprium), njej najbolj lastno nalogo, v kateri se delujoča ne postavi ob stran, marveč sama deluje kot neposredno odgovorni osebek in stori to, kar ustreza njenemu bistvu. Cerkev nikoli ne more biti razrešena izvrševanja karitativne dejavnosti kot občestveno urejene dejavnosti vernikov« (št. 29)4.
V navodilu Libertatis conscientia z dne 22. marca 19865 je Kongregacija za verski nauk službo ljubezni, ki spada k bistvu Cerkve, opisala s sledečimi besedami: »Z ljubeznijo do ubogih končno Cerkev pričuje za človekovo dostojanstvo. Cerkev jasno naglaša, da je človek več vreden po tem, kar je, kakor po tem, kar ima. [...] Izbira, ki daje prednost ubogim, nikakor ni znamenje partikularizma, se pravi pristranosti ali sektaštva, temveč razodeva vesoljnost narave in poslanstva Cerkve. Ta opcija, ta izbira nikogar ne izključuje. To je razlog, zakaj Cerkev te izbire ne more izraziti s
246
Kardinal Gerhard Ludwig Müller
sociološkimi ali ideološkimi utesnjevalnimi kategorijami; saj bi jo te spremenile v pristransko izbiro, ki bi povzročala spore« (št. 68).
Ubogi je zaupan skrbi Cerkve
Ko se teologija ukvarja s problematiko uboštva v Evropi, se ji odpirajo še dodatna tematska področja, ki jih mora pritegniti, če želi priti do rešitve, ki zajema celotnega človeka: uresničevanje solidarnosti tako med posameznimi ljudmi kot znotraj skupnosti narodov, prizadevanje za trajen mir znotraj posamezne države in v mednarodni politiki, iskanje resnice in stremljenje k pravičnosti. Na te mnogovrstne izzive lahko odgovori le teologija, ki se trudi za sintezo in upošteva vse vidike uboštva z njihovimi posledicami vred.
Posebno močno je treba pritegniti soteriologijo, katere težišče je v sistematičnem odkrivanju Jezusove odrešilne volje. Kot Božji Sin je Jezus Kristus dokončni prinašalec odrešenja in tisti nosilec upanja človeštva, ki vse priteguje k sebi. On je universale concretum,6 neprekosljiva konkretizacija vesoljne Božje odrešilne volje, ki je ni mogoče razveljaviti. Kristjan se udeležuje Božjega dela osvobajanja človeka za njegovo dostojanstvo in zveličanje. Ravnanje z ubogimi in v trpečimi je treba meriti po evangelijih, ki so kritično izhodišče za premislek o človekovem delu, ko gre za uboštvo in trpljenje. Tako, da moremo iz njih za vsak položaj posebej izpeljati način, kako odpraviti uboštvo. Gre za ubogega in za njegovo dostojanstvo, za katero ne more biti boljšega zagovornika, kot je Cerkev, ki v zgodovini naprej nosi in izvršuje Jezusovo odrešilno delo. Pri tem je križ eshatološko razodetje opcije za uboge, iz katere ni izključen noben človek.
Navedek iz okrožnice Janeza Pavla II. Evangelium vitae nam lahko pomaga kot povabilo, da se bomo bolj zavzeto ukvarjali s problematiko uboštva, zatiranja, krivičnosti, pomanjkanja integracije, preseljevanja in družbenih napetosti. Pred temi stvarmi ne sme nihče zapirati oči in k reševanju teh problemov so poklicani vsi deli družbe, predvsem pa Cerkev kot zagovornica vseh
Uboštvo kot izziv za Cerkev	247
trpečih: »Vsak človek je prav zaradi skrivnosti Božje besede, ki se je učlovečila (prim. Jn 1,14), zaupan materinski skrbi Cerkve. Zato vsaka grožnja človekovemu dostojanstvu in življenju nujno odmeva v srcu same Cerkve, jo nujno zadeva v jedru njene vere v odrešenjsko učlovečenje Božjega Sina, jo nujno pritegne v njeno poslanstvo, da po vsem svetu in vsemu stvarstvu oznanja evangelij življenja (prim. Mr 16,15).«7
Opombe
1	Papež Benedikt XVI., okrožnica Bog je ljubezen, 25: »Ljubeče služenje za Cerkev ni dejavnost socialnega skrbstva, ki bi jo mogli prepustiti tudi drugim, marveč spada k njenemu bistvu, je njen bistveni izraz, ki se mu Cerkev ne more odpovedati.«
2	Papež Frančišek, Spremna beseda v: Gerhard Ludwig Müller, Armut. Die Herausforderung für den Glauben. Mit einem Geleitwort von Papst Franziskus, München 2014, 10 sl.
3	Navodilo Libertatis nuntius, 6. avgust1984; Navodilo Libertatis conscientia, 22. marec 1985.
4	Papež Benedikt XVI., okr. Deus caritas est, v: Communio 16 (2006) 1-44. Ponatis v: CD 112, Ljubljana 2006.
5	V slovenščini je dokument izšel pod naslovom Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi, CD 31, Ljubljana 1986.
6	Ta izraz je uvedel Nikolaj Kuzanski (1401-1464). Hans Urs von Balthasar ga navaja v svojem delu Theodramatik. Izraz pomeni, da je odrešenj ska solidarnost ontološka (metafizčna) in hkrati zaobjema vesolje in vsakega posameznika (op. J. R. Armogathe).
7	Janez Pavel II., Okrožnica Evangelium vitae (Evangelij življenja), CD 60, Ljubljana 1995, št. 3.