Železne niti 17 Igor Šmid
281
Igor Šmid
Režiser, redni profesor za televizijsko režijo
na AGRFT Univerze v Ljubljani
Tadeja Šuštar
Železne niti 17 Igor Šmid
282
Sedem let je bil svobodni umetnik, scenarist in koscenarist; kot univerzitetni diplomi-
rani filmsko-televizijski režiser je podpisan pod preko 400 televizijskih, filmskih, upri-
zoritveno-gledaliških in avdio-vizualnih del: za to umetniško režijsko delo je prejel več 
nacionalnih in mednarodnih nagrad; kot pedagoški mentor je podpisan pod podobno 
število študijskih del študentov filma in televizije na AGRFT, nekatera med njimi nagra-
jena v nacionalnem in mednarodnem prostoru.
Bil je ustanovitelj in večinski lastnik podjetja – produkcijske hiše Triada (s stalnim 
naslovom na Jesenovcu v Železnikih), kjer je deloval kot izvršni producent ter produ-
cent svojih režijskih del, pa tudi del nekaterih drugih slovenskih filmskih in televizijskih 
režiserjev. 
Bil je prodekan AGRFT in predstojnik Oddelka za film in televizijo na AGRFT (oboje v 
več mandatih). 
Bil je član programskega sveta Kulturno-umetniškega programa TV Ljubljana (v 
osemdesetih).
Bil je strokovni predavatelj in od sodišča večkrat imenovani sodni izvedenec za podro-
čje filma in televizije.
Bil je ustanovni član GIZSFP (Gospodarsko interesno združenje slovenskih filmskih 
producentov) in večletni predsednik tega združenja.
Bil je član in predsednik Sveta Slovenskega filmskega centra, javne agencije Republike 
Slovenije. 
Bil je snemalec nekaj televizijskih oddaj, bil je montažer svojih študijskih filmov in 
nekaterih svojih avdio-vizualnih del.
Bil je igralec nekaj epizodnih vlog v slovenskih filmih in na televiziji.
V gimnazijskih in študijskih letih je bil nazorsko gledano neke vrste ''idealistični ultra-
marksist'', ker je zaznaval napake in zablode socialistično-komunističnega-samouprav-
nega družbenega reda in verjel, da je to zato, ker prvenstveno del politikov in povzpet-
niki izrabljajo marksizem za prevlado, za popolno oblast, ne pa da bi ga uporabljali 
za dobrobit vseh ljudi. In se danes sprašuje, ali nemara naši politiki in povzpetniki ne 
počnejo podobnega z demokracijo …
Igorjeva ustvarjalnost, njegov umetniški čut, ki sta bila v njem močno zakoreninjena 
že v gimnaziji, sta ga obvarovala, da se kljub mamljivi ponudbi ni podal v svet politike. 
Njegov odgovor je bil: ''Umetnik je nad politiko in jaz ne bom politik, hočem biti umet- 
nik!'' 
''Mene tepe, ker naglas povem komu, kar mu gre, sem preveč odprt.''
Železne niti 17 Igor Šmid
283
Pogovor se je zgodil v času Igorjevega dopusta v 
hladu njegove terase, ki ponuja, kot pravi, najlepši 
razgled v Železnikih.
Praviš, da si dan začel v službi. Le kaj tako 
pomembnega in neodložljivega si moral še 
narediti?
Na akademiji ''zidamo'' nove prostore na mestu 
nekdanje Fakultete za kemijo, kar pomeni, da je 
prostorsko razreševanje AGRFT-ja, nekdaj AIU-ja 
(Akademije za igralsko umetnost), v ''predzadnjem 
krogu'', še vedno ne povsem razrešeno, a bo ogro-
men korak naprej. Ukvarjamo se z javnimi razpisi 
za nabavo opreme, in ker roki ne upoštevajo do-
pustov, moram pač nekatere stvari urejati tudi med 
dopustom. 
Pri kratici AIU pa ne morem mimo profesorja 
Franceta Koblarja: bil je matičar AIU-ja, se pravi usta-
novni profesor. Ustanovitelji AIU so bili namreč Filip 
Kumbatovič - Kalan, Vladimir Kralj in France Koblar. 
Koblar kot literarni in gledališki kritik, zgodovinar, 
teatrolog, urednik in redni član SAZU-ja je glede na 
svoje delovanje preprosto moral biti zraven. Rad se 
pošalim, da sem kot Železnikar na akademiji ''tron-
folger'' tega našega pomembnega rojaka.
Si še na kak drug način povezan s Koblarjem?
Spomnim se edinega osebnega srečanja z njim. Na 
prireditvi ob podelitvi naziva častni občan Železni-
kov Francetu Koblarju, ki je bila v takrat še precej 
novi šolski telovadnici, sem recitiral Župančičevo 
Ciciban, cicifuj. Takrat sem bil v drugem ali tretjem 
razredu in potrepljal me je po ramenu in pohvalil: 
''To si pa lepo povedal.'' Spomnim se tudi, da je bil 
moj stari ata, Drago Dolenc, med prvimi kupci in 
bralci njegove knjige Moj obračun. Knjigo so priča-
kovali, vedeli so, da jo je napisal, vendar je želel, da 
izide posthumno. Starega očeta Draga je še posebej 
zanimalo, kako bo v knjigi predstavil razmerje med 
liberalci in klerikalci v Železnikih. Drago, ki je bil 
bolj iz liberalne sfere, se je z večino navedb v knjigi 
strinjal. Dejal je, da je bil Koblar pošten človek, ki je 
korektno zapisal zgodovino. Seveda pa mu je mes-
toma tudi strastno oporekal: vsakemu se v spomin 
dogodki vtisnejo malo drugače … Ko sem študiral 
na akademiji, mi sicer nihče tega ni predstavili kot 
obvezno čtivo, sem pa našel in imam shranjenih šest 
skript, ki jih je Koblar pripravil za študijski proces 
pri svojem predmetu na akademiji, zgodovina dra-
me oziroma dramatike.
In če se vrneva zdaj k notoričnemu problemu, 
prostorski stiski akademije, s katero sva začela …
Ukvarjamo se z umetnostjo! Kar se je dogajalo z aka-
demijo 75 let, kaže optiko pogleda odločevalcev na 
umetnost: naša akademija, profesorji in študentje 
smo bili brezdomci, ki smo se dobrih 70 let potikali 
po hišah, ki so bile le na pol ali pa sploh niso bile 
naše. V drugi polovici devetdesetih nismo imeli nič, 
niti kvadratnega centimetra. In smo začeli, naša 
profesorska generacija, na čelu s kolegom profe-
sorjem Miranom Zupaničem, ki je bil večkrat dekan 
(jaz pa dvakrat prodekan) AGRFT, z dolgotrajnim 
procesom, v različnih formah, od razlaganja in ar-
gumentiranja do urejanja zasilnih lokacij, do prote-
stov na ulici. Mene kolega Zupanič včasih heca, da 
sem ''Kvedrov ata'', ker sem res enormno energije 
posvetil urejanju razpadajoče stavbe in dveh film-
sko-televizijskih studiev v njej na Kvedrovi ulici. To 
hišo je zgradilo edino slovensko distribucijsko pod-
jetje Vesna film. Lokacija stavbe je bila pomembna, 
saj je bila blizu carinarnica. Večina filmov, ki smo 
jih na primer leta 1975 gledali v slovenskih kinih, 
je prišlo iz te stavbe, ker je bil v njej laboratorij za 
podnaslavljanje s slovenskimi podnapisi. Kopije so 
prišle v carinarnico z vlakom, kamor so jih šli iskat 
s samotežem, jih nato podnaslovili s ''štancanjem'' 
in od tam dalje razposlali včasih kar z avtobusi do 
približno 650 kinodvoran po Sloveniji (danes pa 
kvečjemu desetina tega).
Trenutno bivamo na Trubarjevi 3, stavbo je Uni-
verza v Ljubljani, katere članica ja AGRFT, kupila in 
smo v njej končno v svojih lastnih prostorih. V hiši 
je bilo nekdaj skladišče starega Centromerkurja. Je 
pa premalo prostora za vse naše dejavnosti; kajti mi 
ne potrebujemo samo predavalnic, pedagoških ka-
Železne niti 17 Igor Šmid
284
binetov, arhiva, knjižnice, upravnih pisarn, ampak 
tudi produkcijske prostore: gledališke odre, filmsko-
-televizijske studie, baletne, pevske prostore … Za 
take prostore na Trubarjevi ni možnosti. Aškerčeva 
nam zato prinaša popolnoma nove perspektive, pa 
tudi potencialne težave, od dislociranosti do visokih 
obratovalnih stroškov, za katere bo verjetno treba 
pridobivati dodatna sredstva, kar bo težka naloga. 
Stavba je nova, vendar ni idealna, ker so morali oh-
raniti gabarite stare stavbe, kar pomeni, da ni bilo 
mogoče upoštevati vseh naših specifičnih zahtev 
in potreb, ki jih pedagoški proces naše akademije 
ima, če seveda želimo izobraziti, vzgojiti ustvarjalen 
vrhunski umetniški kader. A vendar, novosti so vzne-
mirljive! V gledališkem delu nove stavbe imamo pet 
študijskih odrov, za vsak letnik enega, ki so skoraj vsi 
malo večji, kot je bil sedaj naš največji, ki smo ga ime-
li. Pomeni, da vsi lahko delajo naenkrat, kar sedaj ni 
bilo mogoče. Imamo veliko gledališko dvorano, na-
menjeno javnim predstavam, torej imamo pravi te-
ater. Pa baletnico oziroma prostor za gib, pa pevski 
prostor. Poleg naštetega imamo še vse pripadajoče 
prostore, kot na primer garderobe. Na filmsko-televi-
zijski strani imamo kinodvorano, ki bo tako kot veli-
ka gledališka dvorana javni prostor, v katerem bodo 
kinopredstave, projekcije, ki jih bomo pripravili za 
javnost. Pa montaže, studio za obdelavo zvoka, vad-
nica in veliki ter mali studio, slednji tudi za potrebe 
AKTV (Akademske televizije, katere odgovorni ure-
dnik sem in deluje že nekaj let: www.aktv.si). 
In v novih prostorih se potemtakem skriva 
tvoje delovno dopustovanje?
Ja, danes sem se ukvarjal s tehnično opremo naših 
novih televizijskih prostorov. Resda sem tehnični 
laik, a ker je nuja, da televizijski režiser vsaj poz-
na, če ne že do določene mere obvladuje tehniko, 
mi moje zanimanje (že iz otroških let) za tehniko, 
precej tudi elektroniko in računalništvo, pride zelo 
prav. Potem v gimnaziji sem do tretjega letnika res-
no želel študirati fiziko. Zdaj pa sem vesel in pono-
sen, da na AGRFT pripadam generaciji, ki ji je uspel 
velik premik – upam, da na bolje!
Kako je šla tvoja pot proti izbiri življenjske 
kariere? Si že od nekdaj vedel, da boš režiser? 
Televizijski režiser!
Vse se je začelo že v osnovni šoli, ko sem nastopal 
skoraj na vsaki proslavi. V gimnaziji sem se ''potuh-
nil'', saj mi je bilo recitiranja vrh glave in sem svoj ta-
lent želel skriti, kar mi je uspelo nekako do polovice 
gimnazije, ko me je profesorica slovenščine Alenka 
Profesorji televizijske in filmske režije v začetku 21. stoletja: Igor Šmid, Janez Drozg (po odhodu v pokoj zaslužni 
profesor Univerze v Ljubljani), Matjaž Klopčič, Miran Zupanič.
Železne niti 17 Igor Šmid
285
Okorn poklicala, naj nekaj preberem. Popolnoma 
sem pozabil, da bi moral biti ''nevtralen'', in sem in-
terpretiral, poudarjal … In je vzkliknila: ''Ja, Igor, kje 
si bil do sedaj?! … Tebi to gre sijajno!'' In sem bil nazaj, 
ponovno utirjen k proslavam in tudi gledališču. V 
tretjem letniku sem sodeloval v koprodukciji Loškega 
odra in Gimnazije Škofja Loka, ko smo uprizorili Can-
karjeve Hlapce. Režiral je Andrej Šubic, ki je bil leto 
starejši in je danes zdravnik, ki se še vedno ukvarja 
z gledališčem. Jaz sem igral Komarja. Poleg tega sem, 
ker je bilo to moje zelo glasbeno obdobje, uglasbil 
pesem, ki jo je za Hlapce napisal Igor Torkar. V tistem 
času sem namreč lahko celo noč igral kitaro za druž-
bo … Hlapce smo uspešno premierno uprizorili na 
Loškem odru in potem imeli še kar nekaj ponovitev.
In takrat si se odločil, da bo tvoja študijska iz-
bira AGRFT!
Povsem resno sem do takrat razmišljal o študiju fizi-
ke. Andrej mi enkrat pove, da naslednji dan gre na 
informativni dan na AGRFT, bil je v četrtem letniku 
gimnazije (in je zares šel kasneje študirat medicino). 
In sem šel z njim. On je šel na gledališko-radijsko 
režijo, mene je bolj zanimala filmsko-televizijska 
režija. Potem me je začelo premikati. V četrtem 
letniku sem šel na informativni dan še enkrat, za 
vsak primer, če se je kaj spremenilo (smeh). Ni se, 
le pri meni so se amaterske izkušnje z nastopanjem, 
glasbo, fotografiranjem in snemanjem lepile v neka-
kšen ''gesamtkunst'': filmska in televizijska režija je 
nekako vsebovala vse to.
Kaj je bilo tisto, kar te je nagovarjalo k fiziki? 
Si imel kakšen vzrok, da bi bila fizika lahko 
tvoja izbira?
Kot otroka me je navduševalo vesolje. Imel sem tele-
skop, gledal sem luno, zvezde … Morda največje doži-
vetje mojega otroštva je bil pristanek na Luni 21. juli-
ja 1969. Nisem hotel iti spat in mislim, da sem gledal 
televizijo dva dni skupaj. Oboževal sem Borisa Ber-
ganta (ko sem ga spoznal kasneje pri režijskem delu 
na RTV, sem izvedel, da ga kličejo Piki) in profesorja 
Vlada Ribariča, ki sta poročala o poletu, pristanku 
in povratku Apolla 11. Zelo me je mikalo vesolje, 
astronavtika in od tod ideja o študiju fizike. Vendar 
sem bil dovolj star, da mi je bilo jasno, da bo ob za-
četku študija fizike treba korenito izboljšati znanje 
tako matematike kot fizike. Misel na tako študijsko 
sedenje mi ni bila najbolj pogodu, pa še režija je 
prevladala, povsem. Vendar danes precej spremljam 
predavanja sodobnikov fizikov na YouTubu: končno 
razumem Einsteinovo relativnost, flirtam s teorijo 
strun in se nadejam poenotenja nasprotujočih si na-
čel kvantne mehanike in splošne teorije relativnosti. 
Menda ste bili kar družinski ljubitelji fotogra-
fije?
Vsekakor smo bili fotografsko ''preskrbljena'' rodbi-
na. Stari ata Drago je imel tri fotoaparate še iz prve 
polovice 20. stoletja in je dobro fotografiral, tako 
je kar veliko družinskega fotoarhiva iz teh časov. 
Veliko je fotografiral stric Jože, pa mami Vanja je 
fotografirala, tudi risala in slikala. Imela je roko za 
slikanje in risanje, zato je v mladih letih hodila v uk 
k Lokačovemu Jožu, ki je bil tehnični risar v Iskri in 
poznan lokalni slikar, samouk. Narisala in naslikala 
je kar lepo število slik, risb ter jih tudi veliko sama 
vrgla proč. Odlično je znala portretirati s svinčni-
kom. Vsaj nekaj njenih listov se je ohranilo.
Dojenček Igor in 15-letni stric Jože Dolenc (Igor: 
"Res kul slika s štimungom šestdesetih, septembra ali 
oktobra 1961 ...").
Železne niti 17 Igor Šmid
286
Vsi umetniški talenti in navdušenje nad lepim 
so se potem prenesli nate!?
Menim, da ne gre toliko za gene, ampak se človek 
tega navzame iz okolja, če ljudje okrog tebe gojijo 
neko umetnost, spretnost, veščino. Mene je prev-
zel fotoaparat. Že od malega sem rad pritiskal na 
sprožilec fotoaparata. Če me spomin ne vara, smo 
šli v šestem razredu na ekskurzijo na Kostanjevico 
na Krki in sem vzel fotoaparat s črno-belim filmom 
za 36 posnetkov. Še vedno imam seveda album 
slik s te ekskurzije. V šoli je bil fotolaboratorij, ki 
pa ni deloval, ker v času, ko sem hodil v osnovno 
šolo, fotokrožka ni bilo. Vedel sem, da so v njem 
kemikalije, povečevalnik, zato sem prosil, če lahko 
fotolaboratorij uporabim. Dobil sem dovoljenje, le 
fotopapir sem moral preskrbeti sam. Opremil sem 
se z literaturo in se sam naučil razviti film, ekspo-
nirati in razviti fotografije. Uspelo mi je razviti prvi 
film in potem tudi tega z ekskurzije. Fotografije sem 
oštevilčil in jih nesel sošolcem. Zbral sem naročila, 
naredil kopije in pobral denar, s katerim sem kupil 
fotomaterial, ki sem ga potem rabil zase. Sčasoma 
sem uspel urediti svoj fotolaboratorij, ko sem bil v 
sedmem razredu, seveda s pomočjo staršev in starih 
staršev, z denarjem od rojstnih dni …
Precej zgodaj si se seznanil tudi s kamero, ne 
le s fotoaparatom?
Ja. Bil sem menda v šestem razredu. Mož tete Maj-
de, atijeve sestre, Dieter, je bil sicer ''šlosar'', a zelo 
zabaven tehnični tip, danes bi rekli, da je bil ''teh-
nofrik''. Meni sta iz Nemčije vedno prinašala zanimi-
ve tehnične igrače, da sem lahko sestavil npr. radio, 
ogromno tega. Ko si je Dieter kupil novo kamero 
Super 8, je staro Normal 8 podaril meni. In sem 
začel snemati na veliko. Posnetega imam kar nekaj 
materiala, tako na primer tri leta taborjenja v Fa-
žani. Moja mami Vanja je bila pri tabornikih ''stara 
šina'' (starešina) in so mi taborniki kupili film, da 
sem lahko snemal. Kasneje je Sine (stric Jože, ki sem 
Ekskurzija v 6.razredu. V drugi vrsti Tone Luznar, Stane Hafnar, v prvi vrsti Mario Kavčič, Zdenko Soklič, Jože Šmid, 
Igor Šmid, Janez Beguš, Boris Gortnar, Marjo Šmid, Primož Šmid.
Železne niti 17 Igor Šmid
287
mu nadimek kot otrok dal jaz) kupil tonsko kamero, 
jaz pa sem jo uporabljal precej več kot on. Posnel 
sem šrango vrstnice Vilme Logar in še marsikaj za-
nimivega. Nabralo se je okrog deset ur filmskega 
materiala. Kar presune me, kako čas beži, ko prizori 
obujajo spomine, ki sem jih takrat, pred dobrimi 40 
leti, ujel na filmski trak.
Kdaj pa si začutil svojo režijsko žilico? Kdaj si 
ugotovil, na kateri strani kamere hočeš biti, 
da boš resnično izkoristil ves svoj potencial?
Po nastopanju v Hlapcih sem v četrtem letniku re-
žiral dve proslavi pod znamko Gimnazije Škofja 
Loka: eno v Partizanu, kjer smo imeli telovadbo in 
je danes Sokolski dom, in drugo na Loškem odru. 
Ena je bila proslava za 29. november in druga za 
1. maj. Bil sem tudi scenarist in dosegel, da so jo 
profesorji in sošolci spremljali prilično odprtih ust. 
Začetek je bil udaren, pank: ''Lublana je bolana …!'' 
Skombinirali smo Pankrte, Pabla Nerudo, Tagoreja 
… In lirsko nežna je bila tista, ki smo jo ustvarili za 
1. maj: Kajuh in Bandiera Rossa, vse v rdeči, barvi 
ljubezni in upora … Bili sta drugačni, mnogim zelo 
všeč: ''To je b'la najbolš proslava!'' je bilo slišati. Vem, 
da sta bili na nek način naivni, vendar smo verjeli 
vase, verjeli, da lahko svet vzamemo s tečajev in ga 
obrnemo okrog … Vse to so bile moje iztočnice, ki so 
me usmerjale v režijo. No, nekaj najbrž tudi šolski 
uspeh, bil sem odličen vso osnovno šolo, v gimna-
ziji malo odličen pa malo prav dober, vse spise sem 
pisal pet in bil odličen na maturi s samimi peticami. 
V osnovni šoli ne pomnim, da bi se kdaj kaj dosti 
učil, naredil sem nalogo, in to takoj, ko sem prišel 
domov, in to je bilo več ali manj vse. V gimnaziji sem 
se nekaj več učil, na primer geografijo, ker se s pro-
fesorico nisva najbolje razumela, ampak da bi ure 
in ure sedel in ''štrebal'', tega nisem počel, večinoma 
sem si pomembne stvari zapomnil že pri pouku. Sla-
ba plat tega je bila, da nikoli nisem dobil ''sitzledra'', 
nekih pravih študijskih delovnih navad …
Mogoče pa tega nisi potreboval!?
Imel sem velik besedni zaklad, kar mi je najbrž 
dala razgledana, kultivirana familija. Pravljice so 
mi brali, odkar se zavedam, in že v začetku sem bil 
zelo natančen glede tudi najmanjše spremembe pri 
vsebini. Nisem dovolil, da bi jih spreminjali, zato 
sem vsakemu takoj povedal: ''Ne, tako in tako je …!'' 
Ogromno sem znal na pamet, danes ne znam niče-
sar več. Tudi recitacij iz osnovne šole ne pomnim 
več: očitno je bil moj spomin poln in se je kasneje 
resetiral … Prijemala se me je tudi glasba. Že stari 
1967 – mami Vanja, 
Igor, ati Jože.
Železne niti 17 Igor Šmid
288
ata Drago je bil amaterski ''muzkontar'', stric Jože je 
nosil domov gramofonske plošče in sem že od otro-
štva poslušal glasbo: Mozart in Beethoven, operne 
arije, francoski šansoni. Nato pop, folk in seveda 
rock. V gimnaziji do progresivnega rocka in jazza. 
Vse to se mi je nabiralo … Najslabši sem bil mogoče 
v likovnem smislu. In ko na vse to zložiš umetnostno 
besedo, glasbo kot abstraktno doživljanje sveta, 
nazorsko občutenje in premišljanje sveta, nekako 
dobiš režijo. In tako sem šel na sprejemne izpite 
na AGRFT, na katere sem se moral pripraviti: na in-
formativnem dnevu sem se prijavil na tečajnico. V 
okviru te smo imeli dva ali tri termine, ko smo se 
hodili pripravljat na sprejemne. 
Kaj točno je bila tečajnica?
V njej so nam razložili, kako se piše scenarij in kako 
snemalna knjiga, ker smo morali oddati oboje za 
kratek film. To je bila naloga, ki si jo moral narediti 
vnaprej. Bilo je zaželeno, da oddamo tudi film, ki ni 
bil obvezen, ker je veljalo, da je to drago in da si tega 
v socializmu ne more vsak privoščiti … Moram pove-
dati, da smo vsi, ki smo bili sprejeti, posneli film. Moj 
je bil Skozi, nastopal je moj prijatelj in sošolec Hef, 
dogajalo se je v Železnikih, zgodba se je odvijala 
okrog delavca, delovnega dne, časa, ki teče … Spre-
jemni izpiti so trajali teden dni, ker smo poleg film-
sko-televizijskega dela imeli še preizkus umetnosti 
giba, preizkus govora, jezikovnega posluha … Komi-
sijo sem spravil v smeh, ker so mi pri umetnosti giba 
rekli: ''Vi ste pijanec. Pokažite to. Brez besed.'' Na vo-
ljo sem imel mizo in stol. In na koncu sem omahnil, 
hotel sem odigrati, da se lik na koncu spotakne ob 
mizo in pade. Jaz sem se zares spotaknil in treščil na 
tla ter ob tem prevrnil tudi mizo in stol. Vse je šlo 
po tleh. Odigral sem tako resnično, da mi je komisija 
ploskala. Ko smo zaključili s preizkusi, ni bilo še nič 
znano, kako smo se izkazali. Obvestilo, ki je prišlo 
po pošti, sem čakal kake tri tedne!
Po sprejemnih si šel domov in tukaj nastopi še 
tvoja neizpolnjena kariera! Rezervni scenarij?
Takrat se nismo vpisali na fakultete po principu treh 
želja, kot je to sedaj, ampak je bilo jasno, da se bom, 
če sprejemnega izpita ne naredim, nekam moral vpi-
sati. Spogledoval sem se sicer s FSPN (Fakulteta za 
sociologijo, politične vede in novinarstvo), pa ven-
dar mi študij tam ni bil pogodu … Zato eno dopoldne 
vzamem v roke telefonski imenik in poiščem števil-
ko Splošne plovbe Piran. Zavrtim in prosim, da me 
povežejo s kadrovsko službo. Oglasi se gospa, takrat 
še tovarišica, ki ji razložim, kdo sem, da sem gim-
nazijec, odličen maturant in me zanima morebitna 
služba. Najprej mi odgovori, da to pa ne bo šlo, da 
za take pa pri njih ni služb. Vseeno mi je namenila 
nekaj časa, tako da sem ji lahko razložil, za kaj točno 
gre in v kakšni situaciji sem se znašel. In sicer, da ča-
kam na rezultate z AGRFT-ja in da ne vem, kako bo … 
Mogoče se je spomnila tudi pevca Lada Leskovarja in 
igralca Borisa Cavazze, ki sta oba obiskovala srednjo 
pomorsko šolo, a me je začela prepričevati, da bom 
zagotovo sprejet, da bo vse v redu, da moram iti štu-
dirat. In sem jo nazaj prepričeval, da razumem, kako 
(Stari) ata Drago Dolenc in vnuk Igor: "Če že ne zaradi 
genov, pa gotovo zato, ker sem bil toliko z njim, imam 
po njem kar nekaj lastnosti, tudi nekaj vzkipljivosti ..."
Železne niti 17 Igor Šmid
289
se začne delo na ladji: z ribanjem palube, in da vem, 
da je za tako delo tudi gimnazijska izobrazba dobra, 
a se še kar ni dala in je vztrajala, da še premislim 
glede ladje, a sem vztrajal pri svojem tako dolgo, da 
je na koncu, po približno tri četrt ure, rekla: ''Poča-
kaj na rezultat, in če ne boš sprejet, pokliči in ti bom 
nekaj zrihtala!'' In sem tako imel skoraj zagotovljeno 
službo na ladji pri Splošni plovbi Piran. Resno sem 
bil odločen, da grem, če ne naredim sprejemnega 
izpita, na ladjo in plujem od luke do luke in imam v 
vsaki luki eno familijo (smeh) …
Od kje ti ideja, da se zaposliš na ladji, pri Splo-
šni plovbi Piran, na morju?
Poleg nekakšnega romantičnega dojemanja pomor-
stva me je morda v enem delu spodbudil televizijski 
dokumentarni feljton/serija o pomorščakih Človek 
brez meja, ki ga je naredil Rudi Klarič sredi sedem-
desetih prejšnjega stoletja, v katerem je predstavil, 
kaj se dogaja na ladji: prikaz, ki vsekakor ni bil ro-
mantičen. Snemal je mornarje pri težaškem delu in 
njihove pripovedi, grilali so na ladji, ga pili, imeli 
mačka, stiskalo jih je domotožje zaradi družine, ki 
je že pol leta niso videli, pa o težavah na morju, o 
vetrovih, valovih, nevihtah … Menim, da mi je bila 
blizu kombinacija romantike in hkrati surovosti. 
Sprejemni izpit si uspešno naredil, a morje 
ostaja tvoja nesojena kariera. 
Šel sem študirat in sem bil kar priden, končal sem v 
štirih letih. Ko sem šel na akademijo, da se vpišem, 
sem se srečal s Tito Simoniti! Ti je kaj znano ime?
Ja, teta mi je razložila, da je to mami letošnje 
Kresnikove nagrajenke Veronike Simoniti in 
izhaja iz Železnikov …
Ja, Benedikova je! Poznal sem jo po pripovedi, ker je 
bila njena mama, ki nastopa v tej knjigi, prijateljica 
moje stare mame Marice (Popčeve). Tita je bojda iz 
obdobij počitnic, ki jih je preživljala tudi v Železni-
kih, zelo rada imela mojo staro mamo, poznala je 
tudi Vanjo (mojo mamo). Ko sem se prišel vpisat, je 
bila v referatu za študijske zadeve. Vedela je, čigav 
sem, in me seveda vprašala najprej po stari mami in 
moji mami, šele nato sva se vpisala, s tem da sem jo 
vprašal o smiselnosti mojega vpisa, ker sem moral 
v vojsko. Najprej sploh ni razumela, o kakšni vojski 
govorim. Pojasnil sem, da bo celotna jugoslovanska 
pogimnazijska oz. srednješolska generacija vsak čas 
odšla na služenje vojaškega roka, da je to po zakonu. 
Imel sem občutek, da o tem nič ne ve. Zanimalo me 
je, kaj naj naredim, saj sem 8. oktobra imel odhod v 
vojsko, 1. oktobra pa so se začela predavanja in vaje. 
Glede tega mi je Tita naročila, naj prvi teden kar ho-
dim na akademijo. In tako sem se prvi teden vsak 
dan peljal v Ljubljano in zbiral inskripcije v indeks. 
Podobno kot pri Titi se mi je zgodilo tudi pri profe-
sorju Klopčiču, ki me je takoj prepoznal in se me kot 
bruca razveselil, a se hkrati tudi jezil, ker me potem 
od naslednjega tedna naprej eno leto ne bo, pa ne 
zato, ker bi šprical, ampak ker bom šel v vojsko. Mor-
da se motim, a imel sem občutek, da na akademiji, v 
umetniškem mehurčku, nihče ni čisto dobro vedel, 
da mi moramo še na služenje vojaškega roka.
In kje si služil vojaški rok?
V Varaždinu. Po prvotnem pozivu bi ga moral nekje 
v Črni gori. Vendar so se stvari drugače zasukale, 
ker je bil oče gimnazijske sošolke Mirjane major v 
Kranju. Bil je Črnogorec in sva se zelo dobro razu-
mela. Vem, kako težko se je leta 1991 vrnil z JLA v 
Beograd, ker se je pravzaprav čutil Gorenjca, saj je 
bil v Sloveniji že 30 let. Vrnitev je bila kruta, ker so 
jim obljubili vse, resničnost pa je bila potem povsem 
drugačna.
In kakšne spomine imaš na vojsko?
Dobre. Bil sem edinec, sestro sem dobil, ko sem bil 
v vojski. Zame kot edinca je bilo služenje vojaškega 
roka zelo pomembno in potrebno s socializacijskega 
vidika, pa tudi kot neke vrste osamosvojitev. Danes 
vidim, da bi za 19-letnike, tako fante kot dekleta, 
bilo morda smiselno uvesti neko vrste obveznega, 
ne nujno vojaškega, služenja, kjer zvečer ne moreš 
iti v "mama hotel", ki bi trajalo vsaj kakih devet me-
secev. In tako me je vojska nekako pripravila za štu-
Železne niti 17 Igor Šmid
290
dij v Ljubljani, ko sem sicer še prišel domov za konec 
tedna, da mi je mami oprala in me malo pockrkljala 
(''A ne, mami!?'' doda hudomušno.). Seveda je bilo 
v vojski tudi kaj neprijetnega, a večinoma se spom-
nim le na zabavne stvari.
Si vojsko služil sam ali si bil skupaj s katerim 
od prijateljev, znancev?
Sam sem bil, ker mi je Mirjanin oče uredil spremem-
bo. Po prvem pozivu bi služil skupaj z nekaterimi 
gimnazijskimi sošolci v Črni gori. Po novem-starem 
pozivu, saj je bila sprememba vojne pošte popravlje-
na kar s korektorjem Edigs, sem šel sam v Varaždin, 
ker je bilo bližje. Ko sem doma povedal za Varaždin, 
mi je ati rekel, da ima tam prijatelja, za katerega sem 
vedel, ker sta se občasno slišala po telefonu. In to je 
bil (pove počasi v zagorsko-čakovskem narečju, kot 
je govoril Robert): ''Robert Aman, on ti je bil od tate 
moga isto ratni kamerad, služili su vojsko zajedno u 
Strumici.'' Babica, njegova mama, je bila izrezana Si-
mone Signoret (francoska igralka) in je rada popila 
kak konjak. Bili so super družina. In oče je poklical 
Roberta, da sin pride v Varaždin na služenje vojaške-
ga roka. In Robert je bil ves navdušen: ''Pa to ti je tak 
fino, kaj se budemo družili!'' Tako da sem bil skoraj 
vsak teden pri njih, kjer sem imel ''civilko''. Stike 
smo negovali še leta potem … Vem, da sta babica in 
Robert pokojna, kako je z ostalimi, ne vem, vendar 
načrtujemo družinski izlet v Varaždin v, upam, bliž-
nji prihodnosti, da ugotovim, kaj je z njimi.
Kaj pa doživetja v JLA? Kolikor se spomnim, 
ste se vsi vračali z za nas nenavadnimi zgod-
bami?
Moja je taka: Pride zjutraj naš kapetan in reče: ''Četri 
dobrovoljca!'' Hitro sem se naučil, da se je v vojski 
dobro čim prej javiti. Lahko je sicer super dobro ali 
pa super slabo, ker nikoli niso vnaprej povedali, za 
kaj potrebujejo prostovoljce. Ampak sem si mislil: 
kdor ne riskira, ne profitira. Res smo morali delati 
ves teden ''cel šiht'', vendar v zelo počasnem tempu, 
medtem ko so ostali trdo vadili. In sicer smo vsak 
dan šli v Varaždin Breg, na planoto oziroma gričevje 
nad Varaždinom, za katerega je Robert rekel, da ve-
liko domačinov misli, da je tam pod zemljo vojaška 
industrija, da včasih ponoči bobni … Naj bi bila v 
gozdovih ''mrtva straža'', vsaj tako so rekli, ki strelja 
brez opozorila … No, zares pa so bila tam res sicer 
na veliki površini raztresena skladišča z orožjem in 
opremo, ker je bil Varaždin strateška točka v obram-
bi proti vzhodnemu bloku, Madžarski. Bilo je res 
ogromno kanonov, tovornjakov …
Ali so bila skladišča pod zemljo, v bregu?
Ne, to je bilo v gozdu, po vrhu planote, v hangarjih. 
In naša naloga je bila inventura dela te opreme, to-
rej administrativno preverjanje stanja. Spomnim se, 
da sem našel en odličen ameriški usnjen kombine-
zon za motor, podložen z ovčko, čelado, vse tipi-top, 
in sem razmišljal, kako bi si ga prisvojil (haha) …
Ali si si potem premislil?
Seveda. Kajti preden so nas poslali gor, smo mora-
li na varnostno preverko. Vsi smo bili gimnazijci, 
Mami Vanja, takrat že noseča z Mašo, sin – vojak Igor. 
Varaždin, 1981.
Železne niti 17 Igor Šmid
291
večinoma odprte glave in smo živeli generacijsko 
''bratstvo in enotnost'', ne po logiki komunistične 
partije. Skupaj smo bili Beograjčan, Bosanec in Šip-
tar, poslušali smo Azro (znana jugoslovanska rock 
skupina iz osemdesetih let prejšnjega stoletja) …
In kaj je to pomenilo?
KOS, torej Kontraobveščevalna služba, je preverila 
vsakega posebej od nas štirih prostovoljcev. Pride 
prvi ven, debelo gleda in pravi: ''Pa ovaj sve zna!'', 
enako tudi druga dva. Vstopim in za mizo, po kav-
bojsko, na obrnjenem stolu, sedi kapetan KOS-a 
pred odprtim predalom pisalne mize, kar sem videl 
ob vstopu. Vedeli smo, da je študiral psihologijo in 
je vojsko služil po končani fakulteti in bil v šoli za 
oficirje rezerviste. A ker po odsluženi vojski najbrž 
ni našel službe, se je ''aktiviral'' in pristal v KOS-u. 
Kot psiholog je bil seveda namazan z vsemi žavba-
mi: ''Jeli, Igore, kako ti mama ... Vanja, jeli?'' Pa sem 
rekel, da je dobro in da je noseča. In sem ga takoj 
našel, tega še ni vedel, ni pisalo v moji kartoteki, ki 
jo je skoraj zagotovo imel v predalu pisalne mize 
(smeh). In naprej: ''Pa stari … Jože, učitelj, kako je? 
Pa vidim, da je on daleko služio armiju, u Strumici.'' 
In seveda sem odgovoril, da je bilo tako. In je na-
daljeval: ''Imao si problema s milicijom, je li?'' Takoj 
sem se spomnil dogodka, ki ga je verjetno imel v 
mislih: Šli smo iz kina oziroma iz Taspodn'ga malo 
''nafrfuleni''. In pred takratno Čevljarno, danes 
Tušem, so bile ob cesti zložene opeke. Hormoni so 
delovali na polno, bil sem poln samega sebe …, zato 
sem zagrabil opeko, jo vrgel in zaklical za prijatelji, 
ki so bili nekaj metrov pred mano: ''Ujemi!'' Seveda 
je nobeden ni ujel, zato je opeka treščila na tla in 
se razletela. Mi smo se zarežali, zbrcali kose s ceste 
in nadaljevali pot. Dogodek sredi noči ni ostal ne-
opažen. Naslednje jutro se je k nam domov pripeljal 
miličnik Edo, ki so ga o dogodku obvestili. Kdo nas 
je prijavil, ne vem, se je pa miličnik o dogajanju po-
zanimal že pri drugih udeleženih. Takoj sem priznal, 
da sem razbil opeko in da sem jo pripravljen plačati 
… Vendar je on nadaljeval, da je to kaljenje nočnega 
miru, in tako dalje. Tako da sem mu kar predlagal, 
naj me, če je prekršek tako hud, kar zaprejo … Milič-
nik je potem odšel in iz zadeve ni bilo nič, je pa šlo 
v zapisnik in v mojo kartoteko, ki je potovala z me-
noj tudi na služenje vojaškega roka. Kapetanu sem 
potem kar naravnost povedal, da bi znal na podlagi 
nekaterih stvarnih podatkov, empatije in domišljije 
tudi jaz o njem marsikaj naplesti. Je najprej osupnil 
psiholog kapetan, onemel, globoko zajel sapo in re-
kel le še, da nas pošiljajo na strogo zaupno vojaško 
nalogo, o kateri ne smemo nikoli nikomur ničesar 
povedati. Jaz pa sem kar žarel, saj sem ga na nek na-
čin razkrinkal. 
Iz strogo zaupnih vojaških nalog si se podal 
na pot filmsko-televizijske kariere. Režirati 
si začel že med študijem – ali je bilo to le za 
šolski, študijski namen?
Takrat na akademiji nismo imeli pogojev, da bi re-
žirali na televizijski način, zato smo režirali oddaje 
rednega programa RTV, ki so nam jih pridobili pro-
fesorji Fran Žižek, prvi slovenski televizijski režiser, 
Igor Košir (takrat asistent, kasneje profesor) in Ja-
nez Drozg. Slednji, s katerim sva bila v nadaljevanju 
še posebno povezana, je s televizije prišel na akade-
mijo in nam prenesel ogromno védenja in režijske 
Igor pri vojakih. Brez puške, z gumijastimi škornji 
Borovo.
Železne niti 17 Igor Šmid
292
izkušnje. Poleg tega si je neumorno prizadeval, da 
smo lahko čim več praktično režirali: šel je skozi ena 
vrata in so ga vrgli ven in je šel skozi druga in so ga 
tudi dali ven in je šel skozi okno in nazadnje dose-
gel, da je lahko rekel: ''Tole boste našemu študentu 
dali, da bo režiral, da se bo kaj naučil, ker bo sicer 
jutri prišel k vam in ne bo nič znal in …!'' V izobra-
ževanju poleg teorije režiser potrebuje tudi pravo, 
ne le simulirano praktično režijsko delo, trening, če 
hoče potem resno delati. Ta pouk je načelno potekal 
tako, da smo se v študijskem procesu pripravljali, 
večinoma ''na papirju'', in potem šli na televizijo re-
žirat oddaje.
Začel si z Žižkom, ki te je učil publicistične te-
levizije, od dnevnika, vesti, pogovornih oddaj, 
podiumov, talk showov … 
V drugem letniku je bila moja naloga režirati Kul-
turne diagonale, oba z voditeljico/novinarko Alen-
ko Zor (danes Simoniti), sva bila na novo in bil sem 
vržen v morje in sem plaval, kakor sem vedel in 
znal. Imeli smo tri ali štiri kamere, s tem da je bila 
televizijska režija (kot prostor z ogromno monitor-
ji) zame takrat skoraj znanstvena fantastika. Vendar 
mi je na koncu uspelo doumeti nekaj zelo pomemb-
nega: sprva sem mislil, da je pomembno zgolj gle-
dati, pa sem takrat ugotovil, da je pri tovrstni kon-
verzacijski televizijski oddaji najprej pomembno 
natančno poslušati in šele nato gledati!
So ti Kulturne diagonale razkrile še kakšno 
televizijsko zakonitost tistega časa?
Janez Lombergar, umetnostni zgodovinar po izo-
brazbi, ki je diplomiral pri prof. dr. Nacetu Šumiju, 
je bil takrat mlad televizijski novinar v kulturni 
redakciji. Bilo je nekaj let po potresu v Breginju. Te-
žnja stroke (arhitekturne, umetnostnozgodovinske) 
je bila ohraniti specifično krajinsko arhitekturo 
mediteransko-alpske kombinacije, država pa ni bila 
voljna primakniti denarja za drago obnovo starih 
hiš. Stroka je vztrajala, domačini pa vsi niso imeli 
sredstev, da bi za ohranitev specifične arhitekture 
lahko plačali tako veliko ceno, kajti vsak element 
njihove prvotne arhitekture je bil nekajkrat draž-
ji od standardnega. Del občanov Breginja je tako 
odkrito nasprotoval stroki, na njihovo stran je (s 
figo v žepu) pristopila politika – ravno tista, ki ni 
omogočila finančnih subvencij. Lombergar, ki je 
najprej pripravil prispevek, je v njem izrazito sto-
pil na stran stroke. Po mnenju politike je bilo tako 
Na Ptuju: Igor, Fran Žižek (pionir – režiser slovenske televizije), Janez Drozg (Igor: "Bil sem izvršni producent portreta 
Frana Žižka, ki ga je režiral Janez Drozg. Oba moja profesorja. Pokojna. Oba v mislih potujeta z menoj.").
Železne niti 17 Igor Šmid
293
enostransko poročanje nedopustno in zjutraj so 
pregorevali telefoni, ker ni bila predstavljena tudi 
druga stran. Zato je Lombergar dobil nalogo, da se 
morata obe strani soočiti in bosta obe imeli mož-
nost povedati vsaka svoje mnenje. Sodeloval sem 
pri tem ''popravnem izpitu''. Urednik kulturne re-
dakcije je bil Jože Hudeček. Pred snemanjem oddaje 
so se predstavniki obeh strani sestali v Hudečkovi 
pisarni. Srečanje, ki sem mu kot režiser moral pri-
sostvovati, zato da sem jih spoznal, je preraslo v hud 
prepir, ki se je meni zdel, da bi bil vreden posnetka. 
Spor se je stopnjeval tako močno, da so domačini 
iz Breginja vstali in odšli. Hudeček je tekel za njimi 
in jih je pred vrati prosil, naj se vrnejo v studio … 
Vrnili so se. V studiu smo se pripravili na snemanje. 
Takrat sem, kljub temu da sem se na trenutke lovil 
kot začetnik, že nekaj bolj samozavestno delal in 
koordiniral: ''Kamera 3, P2 na Lombergarja …, na 
3 …, rez …, zdaj!'' Oddaja se je snemala, ni šla v živo. 
V žargonu rečemo ''live on tape'', torej ''v živo na 
trak'', to pomeni, je oddaja, ko jo posnameš, že prip-
ravljena za predvajanje. 
Torej je nič ne montiraš?
Montira se sproti, to je televizijska režija, kjer je več 
kamer. Gre za snemanje na način živega televizijske-
ga prenosa tako, da posebej nismo montirali, mor-
da smo med snemanjem ustavili posnetek, poiskali 
primerno mesto za rez in od tam na novo posneli … 
Hudeček je za mojim hrbtom hodil gor in dol. Potem 
je Lombergar vprašal in eden od strokovnjakov je 
odgovoril. In medtem ko je govoril, kar vsebinsko ni 
bilo na politični liniji, je Hudeček glasno zahteval: 
''Stop! Ustavite to!'' Jaz kot režiser, poln samega sebe, 
sem jezno in odločno rekel: ''V režiji, kjer režiram, 
samo režiser sme reči stop!'' Seveda me je Hudeček 
takoj utišal, češ, le kaj naj bi ta mulc vedel. Ampak 
zadaj je sedel moj mentor Igor Košir, ki je Hudečku 
rekel: ''Ja, Jože, režiser je kapitan ladje. Lastnik ladje 
mu lahko prej in potem daje navodila, kam in kdaj 
naj pripluje. Ko pa pluje, pa o plovbi odloča kapitan. 
Če ima ladja dva kapitana, ima vse možnosti, da po-
tone. Zato ima Igor, no, naš študent režije, prav. Ti 
bi moral stopiti k njemu in mu na uho povedati, naj 
ustavi snemanje, ker nekaj po tvoji uredniški presoji 
ni dobro.''
Lombergarju je Hudeček naročil, kako naj ponov-
no vpraša, in odgovor je bil medel, nič več oster. 
In smo odrezali prejšnje vprašanje in odgovor in 
presneli z novim vprašanjem in odgovorom … Tako 
sem doživel, kako je bil Jože Hudeček orodje poli-
tične cenzure, drugače si ne znam razlagati. Tovariš 
Jože Hudeček, s katerim sem se vsa nadaljnja leta 
lepo razumel, je po osamosvojitvi, ko je začel tudi 
pisateljevati, bil nekje označen tudi kot disidentski, 
meščanski ustvarjalec v prejšnjem režimu …
Ljudje s televizijskega ekrana, s filmskega 
platna so malodane doma v vsaki dnevni sobi. 
Nekako jih vsi poznamo … Kdo so bili tvoji so-
šolci, vrstniki?
Imel sem dvojne sošolce, ker sem bil v 1. letnik 
uradno vpisan v letu 1980/81 in ponovno v letu 
1981/82. Tako so bili moji vrstniki v prvem letniku 
(ko sem le en teden obiskoval predavanja zaradi 
služenja JLA) igralci Brane Završan, Veronika Drolc, 
Jagoda Tovirac in Ivan Rupnik, gledališko-radijska 
režiserja Dragan Živadinov in Jože Valentič, dra-
maturginji Eda Čufar in Vilma Štritof. Filmsko-te-
levizijski režiserji smo Mile Vilarovski (zdaj Vilar), 
Olga Pajek in jaz. V naslednji generaciji sta bila moja 
sošolca Boštjan Korbar in Jure Žikič, v prvem letni-
ku (kasneje je ta študij opustil) še Vinko Mödern- 
dorfer, ki je bil sicer absolvent gledališko-radijske 
režije; igralci Roman Končar (moj tesen prijatelj in 
sodelavec vrsto let, bila sva kot rit pa hlače, a sva se 
potem nekako oddaljila – a to je dolga zgodba), Bra-
ne Šturbej, Iztok Mlakar, Uroš Maček, Violeta Tomič, 
Bernarda Oman, Marko Boben, Kondi Pižorn (štu-
diral je le 1. letnik), dramaturginje Diana Koloini, 
Marinka Poštrak in Vesna Jurca ter dramaturg Igor 
Palčič. Osebno poznam vsaj štiri generacije pred 
mano (pa tudi vse tja do ustanovitve AIU velik del 
nekdanjih študentov) in več ali manj vse generacije 
za menoj do danes … Znanstev in sodelovanj je v 
naših poklicih nešteto, druženja temu primerno … 
Železne niti 17 Igor Šmid
294
Ko smo kasneje delali Periskop, sem pri vsaki odda-
ji spoznal kakih 20 novih ljudi, odraslih in otrok … 
Čez dan smo garali, čez vse meje, zvečer pa smo si 
tudi znali dati duška. 
In čigava ideja je bil odlična oddaja za mlade 
in stare Periskop?
To je bilo pa takole: z Lombergarjem sva se spoznala 
ob breginjskem ''popravnem izpitu''. Kmalu je pos-
tal odgovorni urednik OMP (otroški in mladinski 
program), si mislim, da morda tudi zato, da bi bil 
tam politično morda manj ''nevaren''. Res je politika 
nekako izginila iz vsebin OMP, a program se je pod 
Lombergarjem razbohotil. Imel je učinkovito takti-
ko: predpostavljene je zasipal s stotinami natipka-
nimi stranmi: koncepti, zamisli, elaborati … Ker 
od drugih urednikov niso dobili toliko materialov, 
je uspeval dobiti več sredstev, resursov, program-
skih terminov … Tako je koncipiral tudi oddajo z 
delovnim naslovom Pionirski magazin (sicer je v 
šestdesetih televizijska oddaja s takim naslovom že 
obstajala).
Kako ste prišli do takega formata oddaje? 
Oddaja je bila za naše razmere nekaj povsem 
novega, izjemno kvalitetnega in privlačnega, 
neverjetno gledljiva za staro in mlado …
Lombergar nas je nekako kar z dekreti sestavil sku-
paj: Tatjano Trtnik kot redaktorico, Mojco Valič (zdaj 
Dumančič, zdaj je dopisnica TVS iz Primorske) kot 
pomočnico redaktorice, Jana Zakonjška (ki je sicer 
še pred prvo oddajo prenehal biti član ožje ekipe) in 
mene kot režiserja. Začeli smo z delom, sicer precej 
burno, ker je bila Tatjana jezna na Lombergarja, ker 
so jo po dopustu preprosto prestavili iz informativ-
nega programa v OMP: po letih dela kot novinarka 
jo je mikal televizijski dokumentarizem. Tudi kasne-
je smo precej glasno in energično reševali številne 
delovne konflikte, ker smo bili na kupu trije levi: 
Lombergar, Trtnik, Šmid. Pregledovali smo mate- 
rial, zbirali ideje z možganskim viharji, šli na oglede 
v Beograd, Sarajevo, kjer so delali Nedeljni zabav-
nik s pevcem Vajto in Slavkom Štimcem, se navdu-
ševali ob francoskem televizijskem kvizu Phillipe, 
ki so ga igralci kviza iz studia usmerjali. Phillipe je 
potoval z ladjo, čolnom, letalom, vlakom … in moral 
določene stvari poiskati … To je bila izredna in sijaj-
na televizijska produkcija. No, ta oddaja je nekako 
zasnovala princip živega javljanja in posredno tudi 
lik Josa, ki se mu je kasneje pridružila še Desa. Naš 
vzor so bile najboljše otroško-mladinske televizijske 
oddaje po Evropi, od belgijske oddaje Electron do 
beograjsko/sarajevskega – nekdaj BBC-jevega te-
levizijskega – režiserja Johna Timothya Byforda, ki 
nas je spomnil na prevladujočo BBC-jevo sintagmo 
za otroški televizijski program ''Learn by fun'' (uče-
nje skozi zabavo). Vse te ideje, rešitve smo zamešali 
in ustvarili Periskop! Ime oddaje je prispeval, Tatja-
na ga je v hecu imenovala ABC Novak, pesnik (in da-
nes profesor na Filozofski fakulteti) Boris A. Novak. 
Kako ste prišli do pesnika Borisa A. Novaka? 
Naključno?
Ne. Pobarali smo pesnike Pavčka, Novaka, Grafena-
uerja (in še koga), naj nam predlagajo naslov. In No-
vak je predlagal Periskop in se je prijelo. Kmalu po 
prvih sestankih je v ekipo prišel še Gojmir Lešnjak 
- Gojc in tako je Periskop dobival vsebino in podo-
bo. Za prve tri oddaje sem jaz napisal scenarije, a 
jih zaradi režije diplomske televizijske drame nisem 
mogel režirati, zato je režiral Franc Arko. Kasneje je 
scenarije pisala Tatjana, večji del od vseh oddaj sem 
režiral jaz. Mislim, da smo našli ravno pravo formo. 
Še zdaj se zgodi, če srečam koga, ki je bil gledalec 
Periskopa, in povem, da sem režiral večji del teh 
oddaj, praviloma navdušeno odgovori: ''Kaj?! Peri-
skop! To je bila moja najljubša oddaja vseh časov!'' 
Prišli smo celo v slovensko enciklopedijo, kjer je 
kot prvi pomen besede 'podmorniška naprava' in 
kot drugi 'znamenita oddaja TV Ljubljana v drugi 
polovici osemdesetih let'. Res smo naredili nekaj 
pomembnega za tisti čas. Oddajo so gledali stari in 
mladi, ker je bila zabavna in poučna. Pravili so, da 
je Periskop oddaja, ki prazni ulice. In potem smo se, 
tako kot so razpadli Beatli, tudi mi samoukinili. Na 
vrhuncu moči. 
Železne niti 17 Igor Šmid
295
Ste res zavestno nehali ''na višku svoje slave''? 
Prostovoljno in soglasno?
Nehali smo, ker nam je ta ista ustanova, v kateri 
smo nastali, dajala vedno slabše pogoje. Naju s 
Tatjano je Periskop tudi osebno povezal in sva to 
živela, to je bil življenjski projekt, ki se je nada-
ljeval z oddajo Pod klobukom. Kakih dobrih 200 
igranih oddaj, ki so terjale vaje, resno delo. To, da 
sem posnel dva celovečerna igrana filma, se mi 
zdi, v primerjavi z maso teh oddaj, raztegnjeno v 
kakih 20 let, delo manjšega obsega. Čeprav tudi 
celovečerni film hitro terja dve ali tri leta mesto-
ma zelo, mestoma manj intenzivnega režijskega 
delovanja. Režiral sem tudi zadnjo oddajo TV 
Ljubljana za JRT (Jugoslovanska radio-televizija), 
silvestrski program, Top Hat Show 157 – Tajči. Iz-
računali so, da je oddajo tisti večer gledalo okoli 
šest milijonov ljudi … A televizijska režija kot 
umetniška funkcija je, tako so menili in menijo 
nekateri nekdanji in sedanji prevladujoči kritiki, 
nekateri ''salonski levičarski'' publicisti in kar je 
še takih kopitarjev, inferiorna filmski režiji. Celo 
kak filmar se temu rad pridruži. To, da kopitarji 
nimajo vedenja o izdelavi čevljev, pa menda sploh 
ni važno … In k degradaciji televizijske režije nato 
prispevajo, jej, res, v kakšnem času živimo, še celo 
nekateri televizijski šefi: če je namreč režiser su-
veren, odločen in pripravljen, bo seveda terjal po-
goje. To tudi stane. Šefi pa razpolagajo z denarjem 
in raje angažirajo priučenega realizatorja, ki ne 
bo povzročal ne vsebinskih in ne finančnih težav 
… Važna je itak količina minut programa, kvaliteta 
pa … (globok izdih).
Delal si tudi oddajo Sveta noč – slovenske jasli-
ce, ki ste jo posneli v Baški grapi …
Ja, morda me zato naši salonski levičarji niso ma-
rali … Sem pa, zanimivo, za to oddajo in hkrati za 
televizijski režijski opus v OMP prejel Zlati ekran 
revije Večer. K delu me je povabil Lombergar, ure-
dnik OMP, ki je kasneje kar dobro krmaril med 
obema stranema, med ''rdečimi in črnimi''. Že tak-
rat se je morda pripravljal, da bo enkrat direktor 
TV Slovenija (smeh). Takrat je sodeloval še ure-
dnik tednika Družina, dr. Drago Klemenčič, ki je 
kasneje prišel na RTVS in postal prvi odgovorni 
urednik verskega programa TV Slovenija. Scena-
risti smo bili mi trije (torej Klemenčič, Lombergar 
in jaz), raziskavo in pripoved o nastanku pesmi 
sta prispevala onadva, jaz pa sem pisal o doga-
janju v vasici pod hribi. Klemenčič je bil nekdaj 
kaplan v Stržišču in smo si šli to lokacijo ogledat. 
Ker je to tako blizu Železnikov, da so to praktično 
tudi že naši kraji, mi je bilo tam že zato simpatič-
no. V vse skupaj sem vgradil še vso svojo otroško 
izkušnjo z božičnim časom. Pravzaprav ne z boži-
čem, ampak s svetim večerom. K polnočnici nismo 
hodili, smo pa doma pri Dolencu kot del hišne, 
Na snemanju oddaje Periskop v
Predjamskem gradu: Peter Habicht 
(mikroman, Igor: "En najbolj
zabavnih ljudi, kar sem jih kdaj 
srečal..."), Igor, Stojan Zupan
(rekviziter), Jos Zalokar (Igor:
"Pač Jos iz Periskopa!"), Lenart
Vipotnik (snemalec, Igor: "Dragi 
prijatelj Lenč – zdaj je v pokoju – 
izjemen televizijski snemalec,
izjemen slikar naturščik, nekdaj sva 
prebila ogromno časa skupaj, na 
snemanjih, pa tudi izven njih ...").
Železne niti 17 Igor Šmid
296
družinske tradicije vedno pokadili. S starim atom 
sva pred tem postavila jaslice, ki jih je kot otrok 
napravil atov v partizanih padli najmlajši brat 
Radovan, partizansko Perun, pomočnik politko-
misarja Vojkove brigade. (Mimogrede: Perun je po 
smrti v času nemške ofenzive jeseni 1944 ležal na 
parah v cerkvi na Otlici, na pogrebu pa ga je ob so-
borcih partizanih s krščanskim obredom pokopal 
tamkajšnji župnik …). Stara mama je tiho molila 
in to je bilo vse, kar se tiče praznovanja božiča v 
mojem otroštvu.
Ko sva z montažerjem gledala ravnokar zmonti-
rani prizor z družino ob večerji, rezanju potice, je 
v montažo vstopila tajnica režije Katja (Breskvar, 
zdaj pokojna). Ko se je prizor končal, sem videl sled 
solzic na licih.
Na predstavitev oddaje je dr. Klemenčič povabil 
dr. Alojza Šuštarja, takratnega nadškofa. Takrat sem 
ga prvič srečal osebno: v preprosti, prilično ponoše-
ni črni obleki, z zlepljenimi očali … Skromen, kar se 
da. Močno mi je stisnil roko. Na isti točki, kot je ga-
nilo Katjo, je očitno ganilo tudi njega, sedel je pred 
menoj in zaznal sem, da si je snel očala in si obrisal 
oči … Ko je v temi še tekla odjavna špica, se je obr-
nil k meni in mi spet močno stisnil roko. Da sem mu 
obudil čudovite spomine na otroštvo … 
In to je bil moj namen: ne ta ali ona ideološka ali 
svetovnonazorska pozicija, zgolj človek v svojem 
občutenju in dojemanju sveta …
Ali je bila oddaja o pesmi Sveta noč prva v 
nizu, pri katerih si sodeloval z Dragom Kle-
menčičem, ali je bila edina?
Z Dragom sem še sodeloval. V nizu Korenine sloven-
ske lipe sva posnela še dve seriji šestih oddaj Božje 
poti ob italijansko-slovenski meji in Božje poti ob 
avstrijsko-slovenski meji. Tudi kasneje sem se z njim 
na televizijskih hodnikih pogosto srečeval. Vedno 
sva poklepetala in se nasmejala, ko sem mu vedno 
povedal, da se še nisem spreobrnil. Potem pa sem 
režiral še njegov portret Zrcalo in svetilnik, kar je bil 
njegov moto pri uredniškem delovanju v televizij-
skem mediju: televizija naj bo zrcalo, ne konveksno 
in ne konkavno. Naj kaže stvarno podobo življenja. 
In naj bo tudi svetilnik, ki kaže pot naprej.
V letu, ko sta ti umrli mami in stara mama, so 
odšli še trije tebi dragi prijatelji.
Mojega prijatelja in snemalca, Zagrebčana Borisa 
Turkovića – Stenlija, ki je bil le nekaj let starejši 
od mene, je zadela možganska kap. Še danes sem 
prepričan, da je bil vzrok njegove terminalne bolez-
ni stres: v času vojne na Hrvaškem je snemal v Liki 
in videl posledice morije … V avtomobilski nesreči 
je umrl legendarni jugoslovanski lutkar, Zadrčan 
Branko Stojaković, ki je bil moj fenomenalni sode-
lavec pri lutkovni seriji Ku-Ku in sijajen prijatelj (še 
vedno sem v stikih z njegovo družino, leta in leta 
smo skupaj dopustovali, najprej skupaj z Brankom 
Igor: "V prvem planu snemalec, moj nepozabni Boris 
Turković – Stenli, ob meni tonska mojstrica Hanna 
Preuss-Slak: mala ekipa študijskega dokumentarnega 
filma Veš, sine, jaz sem bohem."
Režiser Igor, scenarist Frane Puntar in oblikovalec lutk 
in scenografije Branko Stojaković – med snemanjem 
televizijske lutkovne serije Ku-Ku.
Železne niti 17 Igor Šmid
297
na njihovi barki, potem pri soprogi Tatiki pri njenih 
na Hvaru), čeprav je bil starejši od mojih staršev. In 
za nameček še draga teta Majda …
Kako si to sprejel, predelal?
Pač predelaš. Začel sem pa na smrt gledati drugače. 
Vse nas neizogibno čaka. In tu ni kaj. Bilo je hudo. 
Zelo me je zaznamovalo, z morda celo pretiranim 
delom sem kompenziral vse te izgube in obenem 
so me leta 1992 povabili na akademijo – vabilo, da 
postanem visokošolski asistent, je sprožil moj nek-
danji profesor in kasnejši kolega, zaslužni profesor 
Univerze v Ljubljani, Janez Drozg.
Življenja in smrti žal ali bolje na srečo ne mo-
remo malo po svoje zrežirati. Kako bi ti opisal 
delo televizijskega režiserja? Kaj točno delaš?
Vse je odvisno od tega, kako in kje režiser vstopa 
v zgodbo! Kjer koli lahko posežeš v dejanje pred 
kamero s stališča oblike, ampak oblike se drži tudi 
vsebina. Trdim, da režiser mora vstopiti čim prej v 
vsebino, da jo lahko tudi sooblikuje. Vedno govorim 
o režiserju, ki je tega sposoben, ki je za to kompeten-
ten. Študij na akademiji ponuja teoretične in prak-
tične temelje, a bodoči televizijski režiser mora biti 
široko razgledan, da se lahko znajde v različnih te-
matikah, da mu je blizu humanistika in naravoslov-
je, pa umetnost na splošno, da ga stvari zanimajo, 
ker na televiziji vse to rabiš in tudi uporabiš … Ko se 
sprogramira, napiše oddaja, ko se ve, kaj bo, mora 
režiser vstopiti preprosto zato, da iz tega, kar je na-
pisano, ustvari, materializira dogajanje pred kame-
rami. In da vidi in sliši. Ker bo to videl in slišal tudi 
gledalec, ker je televizijski režiser tam v pripravah, 
na snemanju, v montaži, namesto njega: (idealnega) 
gledalca. To je njegova naloga.
Kako je z odnosom režiser–igralec?
Lahko je velika strast, na meji erotizma, ko si ''gleda-
ta drug drugemu v glavo'', če tega ni, je lahko tudi 
zelo težko. Zato tudi delamo z zasedbami, iščemo 
ljudi, s katerimi si lahko povezan na neverbalni rav-
ni. Igralci so zelo posebni ljudje …
Koliko moraš igralca usmerjati? Koliko ga 
smeš?
Ni recepta. Vsekakor potrebuješ veliko samozavesti. 
Govorim o prezenci, moči prepričevanja, da ti uspe 
prepričati dotičnega o svojem prav. 
Imaš v spominu kak dogodek, ko si v dobro 
filma moral delovati zelo samozavestno in 
prepričevati ljudi?
Bil sem asistent režije, volonter, še študent, pri fil-
mu Eva Francija Slaka. Poslali so me v Novo mesto, 
da v eni srednjih šol in Društvu upokojencev obves-
tim statiste, kdaj in kam naj pridejo. Vse naj bi bilo 
že dogovorjeno. Rabili smo kakih 30 statistov za za-
pornike. Vendar niso kaj dosti vedeli o tem dogovo-
ru. Prepuščen sem bil svoji iznajdljivosti. Razumel 
sem, da nalogo moram izpeljati in da nič ne pomaga 
Šmidovi. (Igor: "Fotografija, ki mi lahko v sekundi 
prikliče solze: nikogar na tej sliki ni več med živimi, niti 
moje sestrične Marjetke ...") Sedi stara mama Mari-
ja Šmid – Mici, rojena Demšar, Tončkova iz Martinj 
Vrha, iz Grape. Najljubši teti Francka in Majda, se-
strična Marjetka, ati Jože, strica Janko in Niko.
Železne niti 17 Igor Šmid
298
javkati, če nekdo ni dobro opravil svojega dela. V 
Novem mestu sem tako paradiral gor in dol in vabil 
moške, da bi statirali v filmu. Nekatere sem uspel 
pridobiti. Pa me je potem kdo celo povabil na dva 
deci cvička ali pa jaz koga. Med drugimi mi je uspelo 
prepričati tudi skupino Romov. Do večera sem bil že 
pošteno okajen, tako da sem naročil vsa možna bu-
jenja, da zjutraj ne bi zaspal. Vsem sem naročil, da 
se ob 7. uri dobimo pred zaporom. In ko sem zjutraj 
s težko glavo prišel pred zapor, so se že zbirali, tudi 
skupina Romov je že bila tam. Vsega skupaj je prišlo 
kakih 70 ljudi, kar je pomenilo, da sem bil izjemno 
sugestiven in da smo imeli vsaj enkrat več ljudi, kot 
smo jih potrebovali. 
In kako si rešil tako nepredvideno zagato?
Običajno je bilo tako, da je od petih obljub držala 
ena ali dve, več ne. Tokrat je bilo drugače. Zato sem 
vedel, da bodo statisti stali več denarja, a do bo to šlo 
skozi … Vendar ko je prišla ekipa, mi je režiser Slak 
Vesna Milek, Igor Šmid, 
Lado Bizovičar. Igor: 
"Igralca v celovečernem 
igranem filmu Anina 
provizija, formalno si-
cer naturščika, a sploh 
Lado z maratonsko 
izkušnjo dela pred ka-
mero. Oba z izrazitim 
igralskim organom, ki 
ga meni najbolj jasno 
odraža značilen glas. 
Lepo sodelovanje!"
Igralca Boris Cavazza 
in Emir Hadžihafiz-
begović ter režiser
Igor na snemanju
Podnajemnikov.
Železne niti 17 Igor Šmid
299
naročil, naj jih ''postrojim'', da si jih ogleda. Nato je 
izbral zgolj tiste, ki so se mu zdeli primerni: kakšnih 
20 posameznikov! Ostale je poslal domov. Bil sem 
besen na režiserja, ker sem vedel, da so nekateri 
vzeli dopust. Romska skupina, ki sem jim obljubljal, 
da bodo filmski zvezdniki, prav tako ni bila izbrana. 
Takrat sem kar videl, kako mi bodo naložili batine, 
ko me dobijo v pest. Zato sem šel v zapor in paznika 
prosil, naj me pelje do samice, in mu naročil, naj me 
zapre in pride iskat čez dve uri. Sprva je mislil, da 
se hecam, a ko sem mu razložil situacijo z Romi, se 
je namuznil in zaprl vrata. Legel sem na posteljo in 
gledal v zrak. Prej kot v dveh urah me je prišel iskat 
in povedal, da je parkirišče prazno (smeh). 
Imaš kakšnega vzornika?
V času študija je name izmed vseh najbolj vplival 
Andrej Tarkovski s filmom Zrcalo. Spomnim se, da 
sem se po projekciji počutil, kot bi bil zadet. Tarkov- 
ski velja za filmsko ikono, kot so tudi Ingemar Ber-
gman, Federico Fellini, Billy Wilder, John Ford. Res 
me je prevzel, tako da sem v tretjem letniku naredil 
film, v katerem sem se zgledoval po njem. V tistem 
času smo se udeležili Festivala evropskih filmskih 
šol v Münchnu. In na njem so me hvalili v smislu, to 
je pa kot Tarkovski, ta slovanska duša, bravo Šmid … 
In si dolgo vztrajal v duhu Tarkovskega?
Sčasoma sem ugotovil, da jaz nisem Tarkovski, in kar 
je še pomembnejše, da Tarkovski ni Šmid (smeh)! 
Da sva različna človeka in da je prav tako. Od tu da-
lje sem prav ustvarjalni princip ''learn by fun'' neka-
ko najbolj ponotranjil. Res sem bil veliko nasmejan, 
čeprav v moji notranjosti ni vedno tako vedro. Poleg 
tega nekako stremim, da vsakega, s katerim sem v 
stiku, želim držati v dobri volji. Pa še nekaj sem, to 
zdaj vidim, nekako podedoval od pokojnega očeta: 
nenehno iskanje in zapiranje prepada med materia-
lizmom in idealizmom … na poetičen način.
Kaj pa Razjarnikovi v prometu?
To je bila televizijska nadaljevanka, ki je skušala 
ozavestiti gledalce k varnemu ravnanju v prome-
tu. Naš moto je bil, da smo, če si vsaj en otrok manj 
zlomi roko v prometu, naredili vse. Nekateri so nam 
očitali, da je bila nanizanka pogrošna! Ampak če jo 
primerjam s tem, kaj je danes pogrošno, Razjarniko-
vi to zagotovo niso bili. Imeli smo večjo gledanost 
kot TV Dnevnik. Seveda so se oglasili tudi kritiki, 
takoj po prvi epizodi, a so potem potihnili!
In če se vrneva na snemanje filmov. Če te prav 
razumem, si sam sestavil, izumil računalnik, 
s katerim si obdelal svoj film?
Film Brezno smo zdaj že davnega leta 1997 snemali 
na filmski material, potem smo sliko digitalizirali 
in jo v digitalni obliki montirali, obdelali zvok, dali 
zmontirati negative in na koncu smo imeli klasično 
filmsko kopijo. Danes je, razen zelo redkih izjem, 
celoten proces digitalen. Tudi sedaj imam kakih 13 
računalnikov (no, večinoma to so stare škatle, a še 
delujejo). Shranjen imam tudi še delujoči prvi ra-
čunalnik, ki sva ga s stricem Sinetom skupaj kupila 
leta 1986. V nadaljevanju sem jih kar nekaj sesta-
vil sam, za hobi. Pa načelno je bilo ceneje. Poznal 
sem proces digitalne montaže, ki pa pri nas sploh 
še ni uspešno deloval. Odločil sem se, da bomo film 
montirali digitalno. Računalniško podjetje, kjer sem 
Igor (za kamero na snemanju filma Brezno): "Če imajo 
nekateri fetiš na velike ali hitre avtomobile, potem mi 
filmarji stavimo na velike kamere. (smeh)"
Železne niti 17 Igor Šmid
300
nabavil komponente, je pristopilo tudi kot sponzor 
k filmu. ''Skrivna sestavina,'' naročena v Nemčiji za 
majhen denar, je bila posebna grafična kartica, ki 
je bila sicer namenjena amaterskemu delu s sliko. 
Jaz pa sem vse natančno proučil in ugotovil, da je 
sposobna v nelinearni montaži dati povsem solidne 
rezultate. Šel sem še do slovenskega zastopnika za 
program Adobe Premiere, ki mi je odstopil brez-
plačno licenco in tudi postal sponzor filma. Za nekaj 
tisoč mark sem sestavil mašino, ki je odlično delova-
la. Našega montažerja sem naučil dela z montažnim 
programom in delo je steklo, brez zapletov. Kasneje 
sem računalnik posodil kolegu producentu celove-
černega igranega filma: režiser je bil sprva nezau-
pljiv, a je ugotovil, da se pravzaprav vse dobro vidi 
in dobro sliši! Kajti pri klasični filmski montaži se je 
včasih zgodilo, da se, če je bila žarnica zaprašena in 
tonski magneti umazani, ni niti slišalo niti videlo ... 
In kaj se je s tvojim filmom in tvojo digitalno 
montažo dogajalo v nadaljevanju?
Film je bil leta 1998 sprejet na takrat enega bolj 
uglednih mednarodnih filmskih festivalov v ZDA, 
na AFI (American Film Institute) Festival – Festival 
Ameriškega filmskega inštituta v Los Angelesu. Tako 
se je naš film vrtel v Hollywoodu! Po udeležbi na 
festivalu sem dobil uradno vabilo, da se včlanim v 
prestižni Directors Guild of America (ameriški reži- 
serski ceh). 
Tvoje potovanje na festival je prav tako poseb-
na zgodba, ali pa zamujena priložnost, kot 
praviš?
Na letališču me je počakal mladenič, da me s kom-
bijem odpelje na festival oz. v hotel. Razložil je, da 
tudi snema in fotografira, na festivalu pa dela kot 
šofer. Pogovor je nanesel tudi na montažo in poda-
tek, da sem sam sestavil računalniški sistem za mon-
tažo za zelo malo denarja, ga je čisto osupnil. Takrat 
so v Hollywoodu že uporabljali Avid, ki pa je bil drag 
kot žafran, dostopen le visokobudžetnim filmskim 
projektom. Moj sistem pa je stal nekaj tisoč nemških 
mark oz. dolarjev. Moj šofer je podatek o mojem sis-
temu montaže razširil in začeli so me klicati mladi 
filmmakerji iz Los Angelesa, da bi jim razložil, kako 
in kaj. Klic sem dobil tudi ob štirih zjutraj! Ko sem 
bil že davno doma, sem se zavedel, da sem morda 
zapravil solidno podjetniško priložnost: če bi na-
mesto (zastonjske) razlage kličečim ponudil, da jim 
sistem za primerno ceno izdelam. Mar bi ostal tam 
in bi šraufal računalnike, tako bi Avid propadel, jaz 
bi pa štel dolarčke (smeh) …
Na festivalu si se čisto nenadejano srečal in 
''pogovarjal'' z Donaldom Sutherlandom, slav-
nim kanadskim igralcem!?
Dogajanju je botrovala utrujenost zaradi skoraj 
24-urnega potovanja iz Ljubljane v LA, časovnega za-
mika ter kakšnega piva in viskija preveč. Festival je 
v eni od festivalskih kinodvoran organiziral Tribute 
to Donald Sutherland: pogovor z znamenitim ho- 
lywoodskim igralcem, sicer Kanadčanom, so spre-
mljali odlomki njegovega igralskega filmskega dela. 
Čeprav sem šoferja prosil, naj me peljejo v hotel, so 
vztrajali, naj ne zamudim prilike druženja z Donal-
dom Sutherlandom, ki je bila v obliki banketa zanj in 
za goste in organizatorje festivala. Gost festivala sem 
bil seveda tudi jaz. Sedel sem nekje zadaj v dvorani in 
mislim, da sem v trenutku, ko sem obmiroval, zaspal. 
Ko je bilo konec, so se morali kar potruditi, da so me 
zbudili. Spet sem želel v hotel, a so me vseeno prep-
ričali, naj grem na banket. Tam sem že začel zdraviti 
mačka in pil zgolj mineralno vodo, da sem se malo 
osvežil. Donald Sutherland se mi je nasmihal in mi 
celo pomahal, pa tudi vsi drugi so se nekako muzali 
ob pogledu name. Zdelo se mi je, da sem očitno ne-
kaj zamudil, in sem jih povprašal, kaj bi to bilo. Pove-
dali so mi, da se je med vsaj uro in pol intervjuja, ko 
je pripovedoval o svojem delu, med drugim, kako je 
bilo igrati Casanovo in delati s Fellinijem, iz globine 
dvorane slišalo moje glasno smrčanje, ki je gospoda 
Sutherlanda sprva presenetilo, a se mu je kasneje, ko 
me nikakor niso mogli niti utišati niti zbuditi, zdelo 
vedno bolj zabavno in ga je spravljalo v smeh, z njim 
vred pa celo dvorano. Pogovarjal sem se z Donaldom 
Sutherlandom, ne da bi za to vedel (smeh).
Železne niti 17 Igor Šmid
301
Ljudje radi izpostavimo, kaj je najboljše, naj-
lepše, še posebno, če se komu s tem prikupi-
mo. Ali zate obstaja najboljši film vseh časov?
Ne maram razvrščanja v smislu moj najboljši film, ker 
ga ni! In ne pozabimo na televizijske oddaje! So dela, 
ki so mi ostala, ki so me zaznamovala, ki so name 
vplivala. Ne morem reči, da je Zrcalo moj najboljši 
film ali pa Amarcord, ki mi je fenomenalen in bi ga 
lahko gledal stokrat. Recepcija je odvisna od mojega 
aktualnega počutja, psihofizičnega prereza. Morda 
bi lahko sestavil seznam, npr. stotih naj del … Je pa 
odločno predlog za tale intervju (smeh). Podobno 
doživljam tudi glasbo, pa knjige, tudi likovnost. 
Si hodil v glasbeno šolo?
Ja.
Glede na tri kitare, ki jih imaš tako lepo 
postavljene v svoji delovni sobi, si se najbrž 
učil kitare!? 
Ne, klavir, tri leta (dolga zgodba, smeh). ''Ali bi se 
učil klavir ali bi šel k verouku?'' je bilo atijevo vpra-
šanje. Mami je dodala, da je super, če znaš igrati 
klavir. Potem je ati nekako mimogrede rekel, da bi 
sicer lahko šel tudi k verouku, da pa oboje ne bo šlo, 
ker je to skupaj prevelika obveznost. Vedela sta, da 
bi jaz najbrž želel tja, kamor bo šla večina sošolcev. 
Ker pa sem do muzike tudi imel neko afiniteto, sta 
me uspela ujeti na finto v smislu, da sem sam odločil 
in izbral klavir. V glasbeno šolo sem torej šel zato, 
da ne bi šel k verouku. To jima je odgovarjalo, saj sta 
bila zaposlena v šoli, ati učitelj, mami tajnica: bilo je 
pač tako, da bi morda imela v službi težave, če bi jaz 
hodil k verouku … 
Si imel lepo otroštvo?
Absolutno. V milih otroških dneh, ko vpijaš vase 
svet okrog sebe in ko ni bilo vrtca ter sta bila ati in 
mami v službi, se je moj svet vrtel med starim atom 
Dragom in staro mamo Marico. Velikokrat sem šel 
tudi k Šmidovi stari mami Mici, ki je naredila naj-
boljša jajčka na oko v globoki, črni kozici, ki je rav-
no pasala v rinke na štedilniku na drva. Pri Dolencu 
na Jesenovcu 1 smo živeli na tem prepihu med rural-
nim, naravo in Železniki … Kmetje nismo bili, a svoj 
prvi denar sem zaslužil s senom. 
Pri kmečkih opravilih si te pa kar težko pred-
stavljam!
Imeli smo kar velik travnik in senožet. Je bilo kar 
nekaj za pokosit in kar nekaj sena smo pridelali. Ata 
Drago mi je odmeril kvadrat približno 10 x 10 me-
trov, ki sem ga sam pokosil, ata je nadziral, da sem 
varno kosil; zvečer sem dal v kup in zjutraj razstlal, 
obrnil in posušil. In ko je prišel Jelencov Korl iz 
Dražgoš odkupit seno, sem svoje seno dal posebej v 
rjuho, da ga je Korl posebej stehtal in mi ga posebej 
plačal, tistih nekaj kil (smeh).
Kaj pa spomini na šolo?
Da vidim, če znam našteti vse svoje razredničarke: 
v prvem Mojca Kankelj, v drugem Helena Kramar, 
Igor, klavir in knjižnica pr' Dolenc.
Igor: "Tako redko se je pustila slikati, da sem res po-
nosen, da sem uspel škljocniti ta redek portret moje 
tako ljube stare mame Marije Dolenc – Marice, rojene 
Košmelj, Popčove z Racovnika."
Železne niti 17 Igor Šmid
302
v tretjem Rezka Potočnik, v četrtem Anči Bogataj, 
petem Cveta Košmelj in od šestega naprej Barbka 
Kumer. Upam, da nisem kaj zamešal ali pozabil …
V sedemdesetih smo tudi v Železnikih imeli ki-
nodvorano, ki je sedaj nimamo! In kino ni bil 
samo film, bil je družaben dogodek.
Mislim, da kino na Češnjici leta 1998, ko smo prip-
ravili zelo lepo obiskano projekcijo mojega filma 
Brezno, sicer ni več redno obratoval. Se pa jaz še 
spomnim kina v Kulturnem (Sokolskem) domu – 
tam sem gledal prvega Kekca! S pavzami, ker je bil le 
en projektor in je bilo treba vmes zamenjati kolute. 
Kinodvorana v Zadružnem domu na Češnjici pa je 
bila po velikosti primerljiva s kinom Vič v Ljublja-
ni (morda je imela celo kak sedež več). In kolikor 
pomnim, običajno vsaj dve tretjini polna. Predstave 
so bile ob sredah in petkih zvečer ter ob sobotah in 
nedeljah popoldne in zvečer. In v kino smo šli, vsaj 
kar se mene tiče, ne glede na plakat na Klovžah. In 
nato smo šli zasedat in predebatirat videno in še vse 
ostalo zraven: najprej v Taspod'nga, kjer sta nata-
karja Maks Jelenc in Tone Škoda uspela v 15 minu-
tah postreči in poračunati kakih 150 ljudi. Res, da 
smo pili v glavnem pivo in so steklenice kar letele 
po prostoru. Naslednja postaja je bila pr' Turk, če je 
imela Tončka še odprto. Naročili smo spet pivo, pa 
nas je malo postrani gledala, vendar je rekla: ''Pivo 
je še kar.'' Bobi palčke nam je prinesla zato, da ne bi 
kadili. Za plačilo je kar približno, po svoje ocenila, 
koliko naj bi bilo, vsekakor pa vedno manj, kot bi 
moralo po ceniku biti. Nato smo se oglasili v Tazgor-
nem in potem na namizni fuzbal v Klub (Mladinski 
klub, ki ga je ustanovila Igorjeva generacija in je 
imel svoje prostore v vili v Egrovem vrtu na Racov-
niku). V Menzo, kjer so bili sicer pretežno starejši, 
smo pokukali, da smo vedeli, kdo je kje, nato pa k 
Mer', kjer je bila ob kegljišču tudi marjanca (fliper), 
pa včasih še tarok. Ne vedno, a včasih še v Čumnato, 
v disko Vulkan. Nekdanjo delavnico Furtovega ata 
(upam, da se prav spomnim, da je bil to ta prostor) 
sta sinova Zdravc in Zvone s prijatelji prebarvala 
v bolj psihadelične barve, montirala kakšno rdečo 
oz. barvasto žarnico, gramofon in ozvočenje, ki je 
bobnelo: Deep Purple, Cream, Led Zeppelin … Ven 
se skoraj ni slišalo, ker so bile stene debele, okno 
pa prekrito s starim modrocem. In potem domov na 
Jesenovec … 
Jej, tukaj se prikrade: Oj, mladost ti moja, kam si 
šla, kje si …
Te je kdaj vabila tujina?
Pravzaprav je. Prvi svetovni filmski festival, na ka-
terega sem šel, je bil v Karlovyh Varyh, festival CI-
LECT-a (Združenje svetovnih visokih filmskih šol). 
Tam sem spoznal profesorja Dicka Rossa, ki je bil 
''Head of Film Department at Royal College of Arts'' 
iz Londona. Ker je iz njihove delegacije nekdo po 
nesreči na nočnem žuru v študentskem domu, kjer 
smo spali, polomil okensko kljuko, je uprava tega 
doma naredila cel škandal iz tega, čeprav je bil sto-
rilec pripravljen škodo v celoti poravnati. Ko je bila 
zaključna prireditev festivala in smo se vse delega-
cije vrstile na odru, sem izkoristil priliko in vzel mi-
krofon ter nagovoril polno dvorano, vključno z vi-
sokimi predstavniki češko-slovaških oblasti (pozor: 
berlinski zid je takrat še trdno stal!). Nekaj v smislu, 
naj pač ne delajo iz muhe slona, če je nekdo po ne-
sreči polomil okensko kljuko … Po dvorani je završa-
lo, vsi so vedeli za dogodek in so začeli skandirati … 
Cela revolucija (smeh), oblastniki v prvih vrstah pa 
so malo osramočeni gledali v tla. Dick Ross je prav 
tako vstal, ploskal, kasneje mi je prišel čestitat za 
tako pokončno držo. Naslednjič sva se srečala na 
festivalu v Münchnu. Ko je videl moj dokumentarec, 
si je brisal solze, tako ga je prevzel. In ko sva bila še 
tretjič skupaj v Münchnu, me je povabil v London. 
Takrat ni bilo Erasmus izmenjav kot danes, obsta-
jale so izmenjave kot neke vrste podiplomskega 
izpopolnjevanja. Ponudba je bila mamljiva, a tako 
bivanje stane, poleg tega sem že kar resno delal na 
televiziji in bi to pomenilo, da bi delo potem dobil 
verjetno kdo drug ... 
Dick me je pozval, naj premislim, in če se odlo-
čim, da pridem, je obljubil, da mi bo pomagal, koli-
kor mi bo lahko, obljubil mi je, da bo poskušal pos-
Železne niti 17 Igor Šmid
303
redovati pri British Councilu za štipendijo. Seveda 
sem razmišljal, kaj naj naredim, na televiziji so me 
lepo založili z delom, čeprav ni bilo veliko denarja, 
vendar si tudi od Anglije tisti hip nisem prav veli-
ko obetal, zato se nisem odločil. Mogoče bi se mi 
življenje drugače obrnilo, odprla druga vrata ali … 
Kdo ve! Vsekakor pa mi je bilo v veliko zadoščenje, 
da je znameniti profesor Dick Ross, ki ga je visoko 
čislal ves CILECT, v meni prepoznal potencial. Dal 
mi je samozavest. Prav tisto leto je bila Rossova šola 
nagrajena na tem festivalu kot najboljša evropska 
visoka filmska šola. Kakšno desetletje kasneje pa 
smo tudi mi, AGRFT, dobili prav to nagrado, ko je 
bila AGRFT najboljša visoka evropska filmska šola. 
In tvoje nagrade?
Moja prva je bila univerzitetna Prešernova nagrada 
za umetniško študijsko delo Veš sine, jaz sem bohem, 
dokumentarni film leta 1984 za 1983. Takrat so 
podelili 12 univerzitetnih nagrad, tri so bile ume-
tniške: uprizoritvene umetnosti, glasbena in likov-
na umetnost, ostalih devet je šlo drugim članicam 
univerze. Za isti film sem prejel posebno priznanje 
Metoda Badjura z diplomo za najbolj enovitega film-
skega avtorja študenta na Tednu domačega filma v 
Celju. Dobili smo kolektivno nagrado RTV Ljubljana 
za Periskop. Na festivalu JRT v Neumu smo za Peri-
skop dobili nagrado za najboljšo tehnično kvaliteto. 
Zlati ekran za moj opus v takratnem OMP in še pose-
bej za oddajo Sveta noč – slovenske jaslice, to je bila 
ugledna nagrada strokovne žirije. Na Mednarodnem 
festivalu Bar Črna gora z mednarodno žirijo in pre-
cej močno konkurenco, saj so se ga udeležili tudi 
BBC in Švedi z otroškim in mladinskim programom, 
smo dobili nagrado za najboljšo otroško igrano se-
rijo: Razjarnikovi v prometu. Za film Brezno sem 
dobil nagrado občinstva na Festivalu slovenskega 
filma v Portorožu. Brezno je dobilo tudi nagrado za 
scenografijo in Darja Reichman je dobila Stopovo 
nagrado za igralko leta za najboljšo glavno vlogo. 
Film je dobil še dve priznanji, eno v Italiji, eno na 
Hrvaškem, zelo dobro so ga gledali na Sarajevskem 
filmskem festivalu, pa na že omenjenem festivalu 
AFI v LA-ju. Za oddajo Pod Klobukom smo prejeli 
''skupinskega'' viktorja (hm, ali celo dva, zdaj sem 
pa res pozabil ...) za najboljšo otroško in mladinsko 
televizijsko oddajo. Dobili smo še nagrado revije 
Vikend (priloge Dela), gong za niz televizijskih od-
daj iz ciklusa Volja najde pot in še posebej za odda-
jo Grajski ljudje, ki sem jo režiral, dokumentarno 
Igor, v osemdesetih
oz. svojih dvajsetih.
Železne niti 17 Igor Šmid
304
oddajo o zavodu Hrastovec: tam je ''slepo črevo 
Slovenije'', tam živijo tisti, ki ne morejo drugam. 
Od shizofrenikov, duševnih bolnikov, tistih z iz-
nakaženim videzom, do tistih zapuščenih, ki so se 
jim družine odpovedale … Ko to doživiš, te stisne … 
Na predstavitvi oddaje pa sem neizmerno užival, 
kot razposajen otrok: prišel je cel avtobus stanoval-
cev Hrastovca. Za njih je bil to dogodek: ne le, da so 
videli oddajo, kjer so nastopali, domenili smo se, da 
si bodo ogledali tudi nacionalno televizijo od znot-
raj. V studie, po hodnikih ter tudi v kakšno pisarno 
… Npr. h generalnemu direktorju RTVS. Saj so tudi 
oni naši gledalci, mar ne? Dojel sem, da je morda 
vprašanje norosti vprašanje perspektive (smeh) …
Kako gre sodelovanje s KUD France Koblar? 
Vem, da si jim priskočil na pomoč pri eni nji-
hovih zadnjih predstav, Za nacionalni interes.
Režiserka sodobne Partljičeve komedije Mateja Mar-
kelj me je ''na gliho'' poklicala in vprašala, ali bi ji 
lahko pomagal pri njeni prvi režiji: takemu vabilu 
sem se preprosto moral odzvati. Žal vmes zdaj že 
pokojni in dragi Stane Koblar me je leta nazaj nekaj-
krat ''snubil'' k sodelovanju, pa Karla Reya me je tudi 
nagovarjala: vedno sem se iskreno razveselil takega 
predloga vabila, a hkrati je bilo časovno in logistič-
no zame neizvedljivo. Tudi po Matejinem vabilu sem 
zaradi pomanjkanja časa sodeloval le na nekaj va-
jah. Kar sem sugeriral, sem kasneje na podlagi feed 
backa Mateje, vseh sodelujočih in nastopajočih do-
bil dober občutek: da moji nasveti niso zgrešili cilja. 
Iskreno lepo sem se počutil, ko so me na premieri 
povabili na odrski poklon s celotno ekipo. In seveda 
smo se nato silno prijetno družili najprej v gardero-
bi in v nadaljevanju v Menzi … globoko v noč (smeh). 
Seveda bom v prihodnosti, če bo vabilo še prišlo in 
bom, upam, premogel dovolj časa in energije, še z 
veseljem sodeloval. Se mi mota po glavi tudi ena 
ideja …, a naj ostane zaenkrat še pri meni (smeh). 
In tvoj odnos do hudourniške reke Sore? Ne-
koč si rekel, da se je ati vse življenje boril z 
naravo?
Ko začne Sora naraščati, začnem trepetati, kaj bo, 
kot najbrž, vsaj po letu 2007, velik del Železnikar-
jev. Na Jesenovcu 2 je bila v času mojega življenja 
v pritličju (kleti tako ali tako hiša nima) voda pet-
krat, trikrat je odnesla most, ki je bil ob nekdaj 
nevzdrževani poti ''za krajem'' edina povezava hiše 
s cesto. Leta 1990 je bilo vode v pritličju blizu me-
tra, leta 2007 tam okoli 1,4 metra. Da o materialni 
škodi niti ne govorimo: grozno je, da je ta zadnja 
poplava vzela tudi življenja, Mirkotovo, ki je bil naš 
sosed, in Marinino, ki je bila družinska prijateljica 
in sodelavka atija in mami. Pa še nekaj: poplava leta 
1990 je bila zaradi stresa skoraj zanesljivo sprožilec 
bolezni moje mame in poplava leta 2007 podobno 
nekakšen povod za bolezen, ki je kasneje zmagala 
pri mojem očetu. Tako da mi nekje v možganih vrta 
misel, da so meni in sestri Maši oba starša odnesle 
poplave … In sedaj, ko se pripravlja protipoplavni 
načrt za Železnike, so v projektu pozabili na ukrepe 
za zaščito naše hiše, to je sedaj (po skoraj triletnem 
molku države) dokazano, saj imam o tem pisno izja-
vo pristojne državne direkcije za vode. Naj bi sicer 
zdaj te ukrepe doprojektirali in izvedli, ko (in če) se 
bo začel izvajati projekt protipoplavne zaščite Že-
leznikov. Bomo videli … (globok vdih) To situacijo 
doživljam kot krivico, ki žal ne le jezi, ampak tudi 
globoko prizadene!
Družina Šmid: oče Jože Šmid, sin Igor Šmid, mama 
Vanja Šmid (rojena Dolenc), hči Maša Šmid.
Železne niti 17 Igor Šmid
305
Tvoj dom je tu v tvoji hiši, ne v Ljubljani?
''Duhovno'' sem doma pr' Dolenc. Tam sem živel od 
rojstva pa skoraj do polnoletnosti. Je pa to danes 
dom sestrine družine. Kot najstnica je sestra Maša 
stricu Jožetu (Sinetu) pomagala skrbeti za starega 
ata Draga, kasneje tudi za strica … Zdaj sem seveda 
vesel, da Maša in njen partner Blaž skrbita za hišo 
in okolico, pa ponosen na nečakinje: Neli gre letos 
na faks, Pia je pri koncu osnovne šole, Kristina pa 
stalna družba Pinu in Zoyi. Včasih grem z njima na 
sprehod do ''ta zgorn'ga'' jezu (in ne Dolenčevega 
jezu, kot mu je kdo zgodovinsko neuk danes nadel 
ime) in se jezim, kdo za vraga mi je z rušenjem sta-
rega jezu ukradel mladostne spomine na našo ''Co-
pacabano'', na moje zatočišče, kjer sem bil kot mulc 
vsak dan … In pogledam tja čez jez na Dolenčevo 
hišo in tam teče film mojih spominov: vidim starega 
ata Draga, ki se jezi na krte, staro mamo Marico, ki 
pleve vrt, našega novofundlandca Umbota, ki leže 
na vogalu hiše čaka Sineta (strica Jožeta), da se 
pripelje v spačku, atija Jožeta, ki za malo zeleno pi-
salno mizo piše priprave za jutrišnji pouk, in mami 
Vanjo, ki v ležalniku za hišo, kljub zaplatam snega 
naokoli, lovi še zadnje sončne žarke popoldneva … 
Zdaj nikogar njih ni več med nami … Hkrati presun- 
ljivo, žalostno, a tudi katarzično: saj tu sta moja 
Pino in Zoya, ki brkljata ob vodi, in mami Jožica, ki 
nam doma Pr Šmid kuha kosilo in hkrati po telefo-
nu ureja zadnje podrobnosti naslednjega snemanja 
(je magistrica ekonomskih znanosti, producentka 
oddelka Film in televizija na AGRFT in visokošolska 
asistentka za področje produkcije).
Pomenljivo je še nekaj: Železnikarji uporabljamo 
dva zanimiva izraza, ki sta vezana na našo ozko doli-
no, v kateri živimo: dolven in gorven. Oba vsebujeta 
pojem ''ven'' in ''ukazujeta'', da je treba tako ali dru-
gače občasno ven iz te grape, pa če je to potovanje 
ali hribolazenje ali izleti ali služba, ker če si predol-
go zgolj v tej grapi, naraste depresija ali še kaj huj-
šega. Treba je stremeti za tem, da čutiš pripadnost, 
da si del tukajšnjega življenja, a da hkrati realiziraš 
ta ''ven''! Moja mami si je kot dekle želela, sanjala, 
da bo šla v Hollywood. A jo je življenje pribilo sem.
Moram povedati, da sem skozi leta bivanja v Lju-
Sedi Jože Dolenc – Sine, boter na klopci sedečima Zoyi Tisi in Pinu Brinu, zadaj njuna starša Igor Šmid in Jožica 
Blatnik.
Železne niti 17 Igor Šmid
306
bljani marsikomu v šali rekel, da sem Železnikar na 
prisilnem delu v Ljubljani. Zares pa sem vesel, da 
je del mojega življenja vezan tudi na Ljubljano, saj 
to mesto, če ga doživljaš intenzivno, v mislih imam 
npr. razna snemanja, toliko desetletij kot jaz, moraš 
nujno imeti tudi rad. 
In sedaj si ti najstarejši Šmidovc?
Ja. In imamo še drugo hišno ime: Pr Misjonarčk. Tu 
pri nas se je reklo Pr Šmid ali Pr Misjonarčk. Drugo 
hišno ime je meni zelo zanimivo in me čisto nič ne 
moti, atiju ni bilo. Ko so zbirali podatke za domača 
hišna imena v Železnikih, sta za našo hišo dva: Pr 
Šmid in tudi Pr Misjonarčk. Zapisana zgodba je, da je 
v tej hiši nekoč živel gospod, ki se je rad lepo oblačil 
in so mu zato Železnikarji rekli Misjonarčk. Pripo-
ved, ki pa mi jo je prenesel ati, pa gre takole: Janez 
Šmid, moj stari ata, je preživel tri leta in pol prve 
svetovne vojne, Galicijo in Soško fronto, ter je imel 
neznansko srečo, da je kot navaden soldat to morijo 
preživel. Ko je prišel domov, se je zaposlil kot gozdni 
delavec, vse življenje je nato delal večinoma na Jelo-
vici. Zaobljubil naj bi se bil Mariji, ker je ostal živ, da 
si bo za prvo plačo dal narediti belo ''za ta gmašno'' 
obleko. Obljubo je držal in se je v tej obleki pojavil v 
cerkvi in nato v gostilni, kjer je bil seveda edini v beli 
obleki. Železnikarji, znani po neverjetni domiselno-
sti in tudi porogljivosti nadimkov, ki so jih znali dati 
človeku, so mu takoj nadeli vzdevek Misjonarčk. 
In ati prav zaradi tega porogljivega prizvoka tega 
vzdevka ni maral. Jaz pa z njim nimam težav (smeh).
Ampak ti meniš, da bela ''za ta gmašna obleka'' 
ni bila samo zaradi zaobljube.
Ded Janez Šmid se je, kakšna tragedija, smrtno po-
nesrečil ob padcu z drevesa, ko so moj ati, teta Maj-
da (oba takrat otroka) in on nabirali češnje: tako ga 
seveda nisem poznal. S staro mamo Mici sta imela 
pet otrok. Starejša sinova (strica Janko in Niko) sta 
bila kot mladeniča oba zelo rada oblečena po zadnji 
modi, no, saj tudi moj ati je bil takrat, vsaj po sta-
rih fotografijah sodeč, tudi rad moderno oblečen. 
Gala UNICEF-ov 
koncert: ambasador 
UNICEF-a in nastopa-
joči na koncertu Roger 
Moore (7-kratni James 
Bond), scenaristka 
in urednica koncerta 
Tatjana Trtnik, odrski 
in televizijski režiser 
koncerta Igor Šmid.
V devetdesetih: ati Jože, Igor, sestra Maša, sedi ata 
Drago.
Železne niti 17 Igor Šmid
307
Zato si malo mislim, da so Železnikarji nekaj soli 
pri vzdevku le imeli: morda se je tudi stari ata Janez 
dobro počutil, saj je bila bela obleka za čas in razme-
re po prvi svetovni vojni kar ekstravagantno obla-
čilo. Jasno, ko je potem naredil hišo na Jesenovcu, 
se je med starimi Železnikarji prijelo hišno ime Pr 
Misjonarčk. Resnici na ljubo pa sosedje Jesenovčani 
nikoli niso uporabljali tega imena in smo tudi mi pr 
Dolenc vedno govorili, da grem ''k Šmid''. 
Živiš življenje leva, delaš kot lev in verjetno 
se tudi boriš kot lev. Razburljivim zasebnim 
in poklicnim življenjskim scenarijem se zato 
nisi mogel izogniti.
Produkcijsko hišo Triada sem ustanovil, ker so 
koncem osemdesetih let grozili, da bodo ukinili 
status svobodnega umetnika. Nekateri so hodili 
protestirat pred Sekretariat za kulturo, jaz pa nisem 
imel časa, ker sem moral delati, da sem zaslužil za 
vsakdanje osnovne potrebe, vzdrževanje katrce in 
plačevanje najemnine za stanovanje. Ustanovil sem 
podjetje z namenom, da se v njem zaposlim, če bodo 
status ukinili. Pravi podjetnik nisem bil nikoli: delal 
sem veliko, za kar sem hvaležen, da sem lahko, a ve-
liko denarja nisem znal zaslužiti. 
Dobri dve desetletji skupnega življenja s Tatja-
no in njeno hčerko Tanjo, ki ima zdaj tudi že svojo 
družino, sta seveda neizbrisni, prav tako ogromno 
skupno ustvarjalno delo. Razhod je bil boleč, a tako 
se življenje obrača.
Trenutno se najbolj posvečaš dvojčkoma in Jo-
žici. Tudi sedaj je najbrž razburljivo in ognje-
vito, a na drugačen način.
Ko sva z Jožico zaživela skupaj, sva stanovanje 
najprej najela, potem pa ugotovila, da je pametne-
je plačevati kredit kot najemnino in sva v Ljubljani 
kupila manjše stanovanje. Nato sva se trudila za 
potomce in žal nama je uspelo prepozno (a v dob-
ri dvojni meri), da bi dvojčka Pinota Brina in Zoyo 
Tiso videl tudi ati. Imam se za Železnikarja in sem 
tukaj tudi stalno prijavljen, moji trije pa še v Lju-
bljani: bomo pa videli, kaj bo prinesla prihodnost. 
Nisva še poročena, vendar ni rečeno, da ne bova. O 
Igor: "Mi. Družina."
Železne niti 17 Igor Šmid
308
tem zadnje čase kar dosti razmišljam in načrtujem … 
Pogosto mi rečejo, da imam veliko hišo, a sem jo 
podedoval. Raje bi imel očeta in mamo živa kot pa 
hišo. Dvojčka sta namreč podvig, sploh pri najinih 
letih. Gledam precej mlajše starše, ki brez pomoči 
starih staršev nikakor ne zmorejo vsega z otroki. 
Tega luksuza midva z Jožico nisva imela, saj sta bila 
Jožičina starša v Zadrečki dolini predaleč za vsako-
dnevno pomoč, Jožičin ata Anton Blatnik - Tona pa 
je vrhu vsega lani preminul. V izjemnih situacijah, 
ko ni šlo drugače, sva poiskala pomoč varušk, eno 
njih sva našla v Podlonku, čisto slučajno se je na 
oglas (ni vedela, kdo smo) javila Tadeja Tolar (zdaj 
učiteljica na OŠ v Železnikih), ki je hčerka mojega 
vrstnika Rudija. Kakšno naključje, a ne?! 
Kljub častitljivim letom zdaj včasih pride k nam 
ali v Ljubljano ali na Jesenovec Jožičina mama, (tudi) 
Jožica, in marsikaj postori. A pri vsem skupaj, pa če 
se še tako trudim, moja ljuba Jožica nosi levji delež 
družinskega bremena: lahko jo zgolj občudujem!
 
P. S.: Svoje preteklo življenje doživljam kot preple-
tajoče se tokove različnih zgodb. Najbrž me to naj-
bolj zaznamuje: kako zgodbe deliti s soljudmi na kar 
se da zanimiv način. Prostora in časa ni nikoli dovolj 
in spomin je včasih nepredvidljiva zverca, ki se zna 
potuhniti. Zato sem zanesljivo nehote in nezavedno 
izpustil kakšno morda še bolj zanimivo zgodbo, kot 
so te, tu zapisane. Tako tudi v njih sodelujoče moje 
najbližje, prijatelje, vrstnike, sošolce in sodelavce … 
In ne našel najboljše fotografije … To mi seveda ni v 
uteho! Sem pa zadovoljen, če se, spoštovana bralka/
bralec, tvoje branje tega intervjuja, najdaljšega, kar 
sem jih kdaj imel, končuje s tem postskriptumom: 
pomeni, da moje zgodbe vzbujajo tvojo pozornost. 
Hvala.
Igor, iskrena hvala za vse zgodbe in zgodbice 
tvojega življenja, ki si jih bil pripravljen deliti 
z bralci Železnih niti.
Foto: arhiv Igorja Šmida