liENRIK STESKA: Zakonodaja v Sloveniji.*) Vrhovno državno oblast delimo po njenih opravilih v zakonodajno, v izvršilno in v pravosodno oblast. Vsaka teh treh funkcij je važna, a najvažnejsa je pač zakonodajna oblast. Ona daje predpise, kako naj bo vsa država organizovana ter kako bodi medsebojno razmerje med posamezniki in pa med posameznikom in državo urejeno. Umljivo je tedaj, da tudi širše sloje zanima vprašanje, kdo zakone izdaja, oziroma že obstoječe izpreminja. Takoj ob državnem prevratu je prešla vsa oblast na Narodno veče SHS v Zagrebu. V smislu točke I., št. 1, 2 in 3, sporazumno z Narodnim večem SHS izdane naredbe celokupne Narodne vlade SHS z dne 14. novembra 1918, št. 111, o prehodni upravi v Sloveniji naj bi Narodno veče SHS v Zagrebu odločevalo le o vprašanjih, ki so v zvezi s temeljnimi načeli ujedinjenja naroda SHS v državo SHS in v vseh vprašanjih, ki jih v Narodno veče odposlani zastopniki politiških strank priznavajo za skupna. V vseh drugih slučajih pa naj bi od Narodnega veča SHS v Zagrebu imenovana in pod njega vrhovnim vodstvom stoječa Narodna vlada SHS v Ljubljani upravljala Slovenijo, ne da bi pri upravljanju rabila še posebnih pritrdil Narodnega veča SHS, V smislu ravnokar navedene naredbe o prehodni upravi so vsi avstrijski zakoni in naredbe, kolikor ne nasprotujejo naredbi o prehodni upravi, *) Posebno na kmetih so vobče učitelji edini sloj, ki more dati ljudstvu potrebnih pojasnil o orRanizaciji naše države. Zlasti važno je sedaj vprašanje, kako je z zakonodajo v Sloveniji v prehodni dobi. Na podlagi izkušenj kot deželnovladni tajnik in začasni predsednik na ljubljanski .¦ladi poslujoče upravne komisije je g. Steska spisal članek, ki ga priobčujemo učiteljstvu v ravnanje. — Uredn. ostali v veljavi. Povsem umljivo je, da je siiieia Narouna viada SH5 v Ljubljani, ozuoma njeni stvarno pristojni oduelki izuajati nove lzvrsiine nareabe k zakonom m stare ministrske nareabe izpreniinjati, saj je bila najvisja upravna obiast in služuena mstanca. JKravega zakonodajnega činueija, ki zakone bouisi za vso državo onb, boaisi za blovenijo izdajal, takrat še m bilo. Ako ni zakonodajniii Ciniteijev, poiem preide zacasna pravica, izdajati zaKone za silo, na najvisjo upravno oblast. laka najvisja upravna obiast je bila v sRupnih vprasanjiti Marodno veče, v ostalein pa Narouna vlada bllS za Slovenijo. /.akone za siio inier.ujemo vobče zasiine naieabe. Z njimi so se smeli ocipraviti ali izpremeniti prejsnja zakonita doiociia. KaKor Mro se bo zbralo pravilno izvoljeno ricirodno predstavništvo, se bodo moraie le zasiine nareaoe njeinu predložiti v potrjenje, ker bodo sicer prišie ob veljavo. Lme 24. novembra 1918, je sklenilo Narodno veče SttS v Zagrebu združitev dižave Slovencev, Hrvatov in Srbov s kiaijevinama Srbijo in (Jrno goro. Dne 1. decembra 1918 so odposlanci Narodnega veča SrlS izvršiii ta sklep, ko so v Belgradu regentu kraljevine brbije izročili doticno adreso in je regent proglasil ujedinjenje išrbije z zemljami države Slovencev, lirvatov in Srbov v edinstveno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tera pa še ni takoj prenehala tedanja izredna upravna oblast Narodnega veča SiriS v Zagrebu in Narodne viade SiiS v Ljubljani, zakaj prvo ministrstvo kraljevine ShS je priseglo šele 20. decembra 1918. Do 20. decembra je smela Narcdna vlada, oziroma njeni stvarno pristojni oddclki nedvomno izdajati zasilne naredbe. Z 20. decembrom ni le prenehalo Narodno veče SHS biti najvašji činitelj med Slovenici, Mrvati in Srbi na ozemlju bivše avstro-ogrske monarhije, temveč tudi Narodna vlada SflS v Ljubljani ni več najvišja upravna oblast in službena instanca. Pravica izdajati zasilne naredbe bi tedaj morala preiti od ljubljanske Narodne vlade na osrednjo vlado v Belgradu; saj je ta pravica ne le povsem izredna, temveč tudi najgloblje segajoča funkcija javne uprave. Belgrajska vlada pa se seveda ni mogla takoj posluževati teh pravic ter je začasno pustila Narodni vladi SHS v Ljubljani prejšnjo kompetenco. Sele dne 20. januarja 1919 je bila odobrena ostavka predsednika in nekaterih poverjenikov Narodne vlade SHS v Ljubljani. Z islim dnem sta bila imenovana predsednik in podpredsednik deželne vlade za Slovenijo, a poleg poverjenikov, katerih ostavka ni bila sprejeta, so začasno tudi demisionirani poverjeniki še vodili poverjeniške posle, in ne smemo dvomiti o tem, da je smela zaradi neurejenih razmer v Belgradu izvršiti ta provizorična deželna vlada začasno še vedno vse posle najvišje instance, kolikor ni belgrajska osrednja vlada izrečno kaj drugega odredila. Trditi tedaj smemo, da omenjena izredna naredbena oblast od 20. decembra 1918 naprej pravzaprav ne pristoja ljubljanski pokrajinski vladi, a težki položaj, v katerem sta se belgrajska in ljubljanska vlada nahajali, opravičuje sedanje postopanje. Treba je bilo, da se zaradi nujne potrebe nekatera neodložljiva vprašanja v Sloveinii urede, a belgrajska vlada ni imela zadostno uradnikov, ki bi bili vešči naših v Sloveniji veljavnih zakonov in ki bi poznali naše razmere. Belgrajska ministrstva takrat vobče še niso bila povsem kos svoji nalogi in tedaj niso mogla nase pritegniti omenjene izredne naredbene pravice pokrajinskih vlad. Sporno pa je nadalje tudi vprašanje, v kakšni meri smejo od regenta imenovani ministri brez regentovega pritrjevanja izdajati zasilne naredbe, oziroma potrditi zasilne naredbe pokrajinskih vlad. Eno pa je gotovo, da toliko časa, dokler ni bila niti vsa deželna vlada za Slovenijo imenovana, si je ta pač smela lastiti vsaj v n u j n i h slučajih tudi i z r e d nih pravic. Kdor upošteva vse zunanjepolitiške težkoče in kateremu je bistvo važnejše od oblike, ta lahko z mirno vestjo pripozna formalno veljavnost zasilnih naredb naše deželne vlade tudi za čas med 20. decembrom 1918 in koncem februaria 1919. Koncem februarja 1919 so bili imenovani tudi ostali člani deželne vlade za Slovcnijo ter so mogli poverjeniki, katerih ostavka je bila sprejeta, tudi dejanski odstopiti. Od tega trenutka sme javnost že strožje postopanje pri izdaianju zasilnih naredb zahtevati, in tudi belgrajska vlada je v svojem odloku z dne 3. marca 1919, št. 6564 notr. min., izrečno poudarjala, da se naredbe deželne vlade, izvzemši naredbe posameznih poverjenikov, ne smejo več izdajati brez vednosti, oziroma odobrenja onega ministrstva, v čigar resort spada dotični predmet. V vsakem primeru se mora osnutek naredbe z vsestransko obrazloženim poročilom poslati dotičnemuministrstvu v pretres in odobrenje. Ako sepredmet naredbe tiče več ministrstev, jevposlati osnutek onemu ministrstvu, ki je pri tem najbolj zainteresovano. Le v primerih hipne in neodložljive potrebe sme deželna vlada samolastno izdati naredbo, mora jo pa zaeno z razglasitvijo vposlati dotičnemu ministrstvu v naknadno odobrenje. Brezhiben ta ministrski odlok sicer ni, zakaj gotovo je velika anomalija, če naj pri takih zasilnih naredbah, ki časih prav globoko v zasebno in javno življenje segajo, zadošča poprejšnje ali naknadno odobrenje ministrov, dočim je za druga upravna dejanja, kakor n. pr. za imenovanje višjih uradnikov, treba regentove pritrditve. Poleg tega tehtnega pomisleka se nam pa je ozirati tudi na adreso Narodnega veča SHS z dne 1. decembra 1918, na odgovor regenta kraljevine Srbijc, na poslanico regenta kraljevine SHS z dne 6. prosinca 1919, na sklicanje narodnega predstavništva na 1. marca 1919 >n končno na prestolni govor z dne 16. marca 1919. Sosebno važno je, da poudarja adresa bivšega suverenega Narodnega veča odgovornost državne vlade narodnemu predstavništvu, ter da regent v svojein odgovoru izjavlja, da bo vlada vse ukrenila, da se čimprej uresniči vse tisto, kar adresa glede prehodne dobe predlaga. V regentovi poslanici je izrečno omenjeno, da bo narodno predstavništvo, ki je seve le nekak surogat za pravi ljudski parlament, začasni, a vendar polnomočni zakonodajni činitelj v naši državi. Prestolni govor pravi, da ima osrednja vlada narodnemu predstavništvu izročiti poleg volilnega reda za ustavotvorno skupščino, načrta za začasno ustavo in agrarno reformo tudi druge predloge, ki jih zahtevajo sedanji trenutki, da se predlože, prouče in uzakonijo, da bi se dežela čimprej dvignila. Seveda prva naloga narodnega predstavništva je pač volilni red za ustavotvorno skupščino in potem pridejo šele druge stvari v poštev. Sedanji čas pa zahteva nujne neodložljive odredbe, in sedanji parlament, ki je tudi nekak vojni surogat, niorda nima potrebne notranje sile, da bi bil v polni meri kos svoji težavni nalogi, saj so ti poslanci le zastopniki politiških strank, a doslej še ne vemo, kako bodo volilci na prihodnjih volitvah govorili. In vendar, ta izredna naredbena oblast osrednjc ali deželne vlade, ki je bi!o začetkoma neko potrebno zlo, mora sedaj prenehati, ker sicer bo pravni čut preveč trpel. Gorje državi, v kateri se vera v zakone omaje! Lahkota, s katero »izvršilne« oblasti kar meni nič tebi nič stare pravne institucije in zakone izpreminjajo, ne da bi pri tem zastopniki naroda sodelovali, ta lahkota ustvarja neko skrajno nevarno revolucijsko razpoloženje v mišljenju širokih slojev m izpodkopava vsako spoštovanje pred tujimi pravicami.