Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru.  (Dalje.) Plamen je švignil skozi strcho in osvetlil gozd okoli koče. Na robu jasc so opazili prcsek v gozdu, tja so pohiteli, našli drčo in se spustili po njej. V nekaj minutah so bili pri reki. Iz gozda so se čuli glasovi. »Prihajajo —!« je prisluhnil cornel, »Brž si poiščimo čoln, pa proč odtod!« Blizu splavišča so našli v mirni vodi tri čolne, po indijansko iz skorje narejene in s smolo zalite. Za štiri je bilo v vsakem prostora. Nemudoma so se spravili nad nje. »Sedli bomo v enega, dva pa privezali in vzeli s seboj, da nas ne bodo mogli zasledovati.« Prijeli so za vesla in odrinili. Veslači so zasukali čoln po reki navzgor. »Ne!« je odkimal cornel in prijel za krmilo, »Navzdol!« »Zakaj? Saj pojdemo vendar globlje na zapad, v Kansas, na zborovanje trampov —T« »Vsekakor. Pa Old Firehand bo gotovo zvedel za naše namene in —.« »Kdo mu jih bo neki izdal?« »Ne pozabi na ujetnike! Izpraševal jih bo in gotovo izsilil iz njih vse, kar vejo o mojih namerah. Jutri bo iskal našo sled ob reki navzgor. Mi pa pojdemo navzdol. Zmešali mu bomo sled.« »Misli na veliki ovinek!« »Ne bo prevelik. Veslali bomo do prve prerije, jutri prispemo. Tam potopimo čolne in si ukrademo v najbližnji indijanski vasi '-onje pa se obrnemo nazaj na sever. V enem dnevu dohitimo zamudo, rafterji pa bodo zaman iskali za nami.« Pluli so v senci brega, dokler je še segal svit požara do njih, pa krenili na sredo. Naglo jih je odnesel tok navzdol in tudi veslali so na vso moč. ,Westmani in rafterji so medtem hiteli po gozdu, požar so zagledali že od daleč. Ko so prispeli na jaso, je bila že vsa koča v plamenih. Seveda so letele krepke besede in kletvice za trampi, pomagati pa se ni dalo več, na gašenje ni bilo misliti. Old Firehand jih je tolažil. »Mislil sem si, da vam bo cornel eno zagodel —! Pa ni se vam treba preveč jeziti! Če sprejmete predlog, ki vam ga bom sedajle ponudil, dobite delo in tak bogat zaslužek, da izlahka nadomestite izgubo! O tem še bomo govorili. Zaenkrat poglejmo, ali smo sami in ali ni morebiti katcri lopovov ostal kje V gozdu.« Natančno so preiskali okolico, pa niso našli ničesar sumljivega. Zbrali so te spet pri goreči koči in posedli krog Old Firehanda. Ujetnike so položili v stran, da niso slišali, kaj se pogovarjajo. »Predvsem, prijatelji,« je začcl Old Firehand, »mi obljubite s častno besedo, da ne bodete izdali, kar vam bom povedal, pa če bi tudi ne sprejeli mojega predloga! Vem, da ste pošteni Ijudje, ki se lahko zanesem na njihovo besedo.« Segli so mu v roko in obljubili. Old Firehand je pomišljal, gledal rafterjc s svojimi sinjimi očmi, kot da jim misli brati na dnu duše, pa počasi začel: »Ali pozna kateri izmed vas planinsko vodovje gori v Skalnem gorovju, ki mu pravijo Srebrno jezero?« »Za ime vem,« je pravil edcn in drugi drvar, »pri jezeru pa šc nisem bil.« Le Droll je rekel: »Poznam jezero in tudi vidcl sem ga že.«.' »Dobro! Nič ne de, če še nistc bili pri jczeru. Jaz sem bil že večkrat tam gori in sem našel marsikaj.« Pomolčal je in spet pogledal po rafterjih pa nadaljeval: »Jezerp leži sredi nedostopnih skalnih sten, po ozkih. mračnih soteskah se pride do njega. In v ska- lovju tistih sotesk so skrite izredno bogate žile, polne plemenitc rude. Več takih žil sem naše.. In sklenil scm, da bom tisto bogastvo dvignil. Poiskal sem si izkušenega strokovnjaka, rudarskega inženjerja, z menoj pojde, da pregleda najdišče in zasodi, ali bi se dalo izkoristiti in ali bi sc izplačalo, da se porabi vodna moč za kopanje. Po mojem mnenju bi bil tam gori potrebcn veleobrat, ne samo za pri« dobivanje rude, ampak tudi za odvoz. In ker je za tak obrat treba mnogo delavskih moči, bi se moral urediti tudi velikopotezen dovoz živil in vobče vse, kar spada k takemu obratu. Pa kakor rečeno, inženjer bo zasodil, ali bi se tak obrat v velikem izplačal, Mislim pa, da se bo. Zaenkrat sva namenjena z inženjerjem v gore* da si pogledava položaj. Pot je nevarna, saj gre po najdivjejših krajih zapada. Potreboval bi četo izkušenih ljudi, ki bi nas spremljali. In prav posebno pa bi jih potreboval, ko se bo obrat začel. In za tak posel se mi zdite vi, prijatelji, najbolj pripravni. Zapad poznate, pogumni ste, vajeni ste naporov in pomanjkanja, ki ga je treba tvegati v divjini. Vabim vas, pridružite se mi! Pustite zaenkrat drvarenje in jezdite z menoj k jezeru! Dobro vas plačam, se razume!« Old Firehandovo vabilo je vzbudilo živahno za-< nimanje. Vsi so bili kar navdušeni. Nevarno bi sicer bilo, to so vsi priznavali, naporno pa ne posebno. Drvarsko delo pa je naporno in brez nevarnosti tudi ni. »Lepa ponudba!« je hvalil stari Blenter. »Sijajna; ponudba —! Kako rad bi šcl z vami, kako rad —! Ne radi plačila, saj zaslužimo hvalabogu pri drvarenju tudi, pač pa radi doživljajev, ki so tako čisto po mojem okusu. In pa ker bi bila za mene izredna čast, da bi smel spremljati slavnega Old Firehanda. Ampak — ni mogoče!« »Zakaj ne? Saj ste rekli spodaj pri vodi, da bi radi šli z menoj!« »Da! Pa tistikrat sem mislil, da pojdete za cornelom. On je tisti, ki ga moram najti, za njim moram! Mojo srečo mi je uničil, maščevati se moram, ne smem več izgubiti njegove sledi. Če grem z vami, pa ga morebiti ne bom videl nikdar več —.« »Z menoj pa je prav taka!« je pridjal Droll. »Prav_ rad bi šel z vami —. Za plačilo mi vobče ni, nisem odvisen od takih dohodkov. In tudi mene bi zanimali doživljaji. Pa tudi jaz ne smem izgubiti izpred oči rdečega cornela.« % Old Firehand je prikimaval. v* »Verjamem vam, Blenter! Obračunali bi radi s tistim lopovom —. Le opozoril vas bom, da si je maščevanje za take zločine pridržala božja pravica! In prepričan sem, da ga bo našla, prej ali slej, in tudi brez vas!« Zresnil se je, pa pogledal Drolla. l »Tudi vi imate račune z njim, ki še niso poravnani?« Droll je pokašljal. ^'\ »Hm —! Ni maščevanje —. So drugi razlogi —t Morebiti vam kedaj šc tudi to povem. Poglavitno je, za njim moram in težko mi je, da ne morem z vami.« Old Firehandu je šinil po obrazu skrivnosten smehljaj. »Oba torej sta namenjena za cornelom —. Dobila bi ga rada —. Hm —! Morebiti pa se vama želja izpolni vprav tedaj, če gresta z menoj —, Naj vama povem! Ko smo odšli z jase spodaj, sem vzel tudi ujetnike s seboj. Pogledal sem si jih in našel med njimi enega, ki je še čisto mlad. Ni mu videti, da bi bil že docela pokvarjen. Nagovoril me je, vzel sem Ła na stran in zvedel, da mu ni za trarape, žal mu je, da jc šel med nje, le radi brata se jim jc pridružil, ki pa je padel v nočnem boju. Prosil me je, naj mu prizanesem, in namignil, da vc marsikaj o cornelovih nsmenih, ter dejal, da bi mi jih izdal, čc bi usmiljenu ravnal z njim. Dalje sledi.