LAST DS7AŠKE KN3&NICE ERŽ. GIKNAZI3E V KIUN3U
Občna zgodovina
za
slovensko ljudstvo.
Spisal
Josip Stare,
vodja kr. gimnazije v Belovaru.
Izdala in založila
družba sv. Mohora v Celovcu.
IV. zvezek.
1883.
Z dovoljenjem visokoöast. Krškega knezoškofijstva.
S 302/4
V IÍ&AN3U
Zgodovina novega veka.
TJ vod.
Ko je oh času splošnega preseljevanja narodov propalo zahodno rimsko cesarstvo, vtemelili so zmagovalni Germani več novih držav, od katerih je frankovska s pomočjo katoliške cerkve najmogočniša postala. V tej velikanskej državi, ki se je s časom ločila v nemško cesarstvo in francosko kraljestvo, prisvojili so si grajščaki čemdalje večo veljavo ter so na enej strani omejili moč svojih vladarjev, na drugej pa so kmetom vzeli prav vso svobodo in jih tlačili kakor kake sužnike. Frankovske grajščake posnemali so plemenitniki drugih držav in naposled je grajščinsko gospodstvo ali fevdalizem postal podlaga vsem sredovečnim državam. Trdo silo fevdalizma je nekoliko vkrotila katoliška cerkev, katera je zatiranemu ljudstvu bila edina tolažba, kraljem in cesarjem pa dobra pomoč zoper prevzetno gospodo. Sploh je katoliška cerkev vedno blažila surove navade sredovečnih narodov ter med njimi neprenehoma širila krščansko vero in omiko. Sad tega plemenitnega delovanja je dozorel ob času križarskih vojsk, ko se je vesoljno krščanstvo vzdignilo, da s svojo krvjo brani sveti križ zoper mohamedove častilce, ki so iz Azije in Afrike silili v Evropo. Če tudi krščanski junaki niso popolnoma dosegli svojega namena, korist teh svetih bojev je bila neprecenljiva za duševni razvoj in telesno blagostanje evropejskih narodov. Takoj po prvej križarskej vojni je z nova oživela prekmorska trgovina, vsled katere so od dne do dne bolj bogatela in cvetela italijanska mesta. Kakor v Italiji, tako se je tudi po ostalej Evropi jel povzdigovati meščanski stan, ki je postal krepka podpora vladarjem in kmetom zoper samolastno grajščinsko gospodo. Pa ne le državnej svobodi, ampak tudi omiki je v mestih zasvetila luč lepše prihodnosti. Bogata italijanska mesta so se kar skušala, katero bode imelo lepše cerkve in drugih javnih poslopij; katero bode vzdrževalo boljših šol in katero se bode moglo ponašati s slavnišimi umetniki in učenjaki. Odkar so se Italijani po četvrtej križarskej vojni v Carigradu bolje seznanili s starogrško omiko, pozivali so^ čemdalje več bizantinskih učenjakov prek morja, in kmalu so v Italiji vse raznotere znanosti in umetnosti tako cvetele, kakor še nikdar poprej. Mnogotere znajdbe in odkritje novega sveta bile so nasledki splošnega znanstvenega napredka proti koncu sred-
njega veka. Nobena stvar pa ni mogla znanstvenega izobraženja bolj pospešiti, kakor tiskarstvo, po katerem je bilo mogoče vsako novo misel takoj v sto in sto iztisih razposlati po širokem svetu.
Že po tem izrednem napredku v znanostih in umetnostih je bilo videti, da se bliža nova doba v zgodovini človeštva. Ali bilo je še drugih preimenitnih dogodb, ki so oznanovale to novo dobo. Iznajdba smodnika in vpeljava pušk in topov ste popolnoma spremenili vse dotadanje vojskovanje. Sredo-večni vitezi niso bili več varni, ne v železnej svojej opravi, ne v svojih gradovih, in vsa njihova telesna hrabrost jim ni nič pomogla proti vojščakom, ki so z novim orožjem razbeljene krogle od daleč va-nje streljali. Zdaj torej v vojski niso več konjiki in vitezi odločevali zmage, ampak izurjeni pešci, ki so znali ravnati s puškami in topovi. Kralji in mesta so odslej vedno imeli vojščakov v stalnej službi, in tako so se začele tako zvane „stoječe vojske“.
Preimeniten dogodek je tudi bil, ko so Turki leta 1453. osvojili Carigrad, ki se je ves srednji vek krepko ustavljal mohamedovskim napadom ter bil močna hramba krščanskej Evropi. Ves balkanski polotok do Belega-grada bil je zdaj v turškej oblasti. Ali Beligrad ni mogel silovitim Turkom dolgo braniti črez Savo, in kmalu so neverni zmagovalci stali pred Budimom in tudi pred Dunajem. Ogerska in Hrvaška, ki ste bili najbolj izvrženi turškemu nasilju, ste si po smrti Ljude-vika II. izvolili avstrijskega vojvodo Ferdinanda I. za svojega kralja, nadjaje se, da boste v zvezi z ostalimi habsburškimi deželami lože branili vero in domovino svojo. S to zvezo je bil položen temelj sedanjej Avstrijsko-Ogerskej monarkiji, ki je imela krščansko Evropo varovati pred mohamedovskimi neverniki, kakor jo je v celem srednjem veku varovalo bizantinsko cesarstvo. Iz Carigrada in drugih vzhodnih mest je pred surovimi Turki čemdalje več grških učenjakov, umetnikov in obrtnikov bežalo v Italijo, kjer so dobro došli po vsestranskej omiki hrepenečemu narodu. Toda ravno ko so umetnosti in znanosti v Italiji najbolj cvetele, jeli so usahovati viri velikega njenega bogastva. Odkar so namreč Turki posedli Malo-Azijo in Carigrad, je od dne do dne bolj pojemala italijanska prek-morska trgovina, dokler ni odkritje morskih potov v Indijo in Ameriko bil za njo smrtni udarec. Kakor so nekdaj italijanska mesta imela vso oblast nad sredozemnim morjem, tako ste zdaj Portugalska in Španjolska s svojimi ladijami gospodarili po širokih oceanih. K tem velikanskim spremembam pridružil
se je še cerkveni razdor na Nemškem, ki je v srednjej in se-vernej Evropi močno potresel katoliško cerkev ter v krvavih bojih podiral razne sredovečue naprave. Nemško cesarstvo, ki je prej v zvezi z rimskim cesarstvom imelo največo veljavo, je popolnoma oslabelo in jelo razpadati na premnogo manjih deželic, med tem ko se je čemdalje bolj povzdigovalo francosko kraljestvo. Ali tudi druge države so si pridobile večo veljavo in krepko so se upirale francoskej ali katerej koli drugej nadvladi. Med evropejskimi državami so se tadaj začele nove razmere na podlagi tako zvanega „političnega ravnotežja“, po katerem so se rnanje države v prihodnje združevale v medsobne zaveze, kakor hitro jim je pretila nevarnost od kake veče moči.
Ako to, kar smo tu povedali, le nekoliko preudarimo, in če pomislimo tudi vse to, kar je iz navedenega moralo izvirati, bomo sprevideli, da so se v petnajstem veku začeli novi časi in da po vsej pravici tudi v občnej zgodovini začenjamo novo dobo ali novi vek. Kakor ni mogoče reči, katerega leta je jenjal stari vek, ravno tako niti med srednjim in novim vekom ne moremo na tanko določiti mejo. Vsaj smo malo prej povedali, da ni en sam dogodek podrl sredovečnih naprav in da se ni vse kar v enem letu spremenilo. Ker se pa nekje vendar mora začeti, pridružili se bomo tistim zgodovinarjem, ki začenjajo novi vek leta 1492., v katerem je Krištof Kolumb našel Ameriko. Nekateri ločijo od novega veka devetnajsto stoletje zopet kot posebno dobo ali „naš vek“, in ž njimi jo bomo tudi mi potegnili. Po tem razumevamo pod novim vekom v ožjem pomenu ves čas od odkritja Amerike (1492) do začetka francoske revolucije (1789), in ga delimo na dve dobi.
I.	doba
od leta 1492 do 1648 t. j. od odkritja Amerike do westfalskega miru.
Ta doba zove se tudi doba reformacije ali cerkvenega razdora zato, ker so verski prepiri po vsej srednjej in severnej Evropi bili najimenitniše dogodbe ter povsod bili vzrok krvavim domačim bojem in velikim državnim prekucijam. ^ Habsburška rodbina, ki je takrat vladala na Španjolskem, Češkem, Ogerskem in Hrvaškem in po naslednih avstrijskih deželah, ter bila na največej stopnji svoje moči in slave, se je z vso silo uprla luteranom, ali ni mogla do dobrega zadušiti nove vere, marveč je po dolgoletnih vojskah zgubila prejšnj o veljavo
Nemški knezi postali so samostalni vladarji v svojih deželah, a cesarska oblast je odslej bila le na videz. Kakor na Nemškem tako so se habsburški vladarji tudi na Španjolskem v krvavih bojih poganjali za katoliško vero, ali naposled so izgubili velik kos Nizozemske, na samem Španjolskem pa so mnogi kraji nekoliko zarad izganjanja Maurov, nekoliko po izseljevanji v Ameriko postali pusti in siromašni. Kazen domačih verskih nasprotnikov so moč habsburškega rodu na enej strani slabili Francozi, ki so mu hoteli odtrgati bogate italijanske dežele, na drugej strani pa Turki, ki so vsak čas z brezštevilnimi vojskami prihrumeli črez mejo ter velik kos Hrvaške in Ogerske spravili pod svojo oblast.
Tudi na Francoskem so novoverci provzročili krvave domače vojske, ali niso si mogli pridobiti toliko veljave, kakor na Nemškem, in francoski kralji so po teh bojih bili močnejši, nego kdaj poprej. Angleška in Škotska ste se popolnoma ločili od katoliške cerkve, a verski boji so v teh deželah do dobrega omejili kraljevo oblast ter razširili in vtrdili pravice parlamenta ali državnega zbora. Skandinavske države so brez velikih pre-kucij odpravile katoliško cerkev ter vpeljale luteransko vero; odkar so pa Švedi v tridesetletnej vojski prišli nemškim protestantom na pomoč, se je moč švedske države tako povzdignila, da je za dalj časa v severnej Evropi bila prva, ter da je skoraj edina gospodovala na imenitnem baltiškem morji. Pruska je postala čisto protestantska dežela. Kuska je po zmagi nad Tatari imela sama seboj dosti opraviti in jej v tej dobi še ni bilo mnogo mar, kaj se v zahodnej Evropi godi. Na Poljskem so novoverci napravili še veco zmešnjavo ter tudi nekoliko pomagali slabiti državo, v katerej so v tej dobi (ravno narobe nego drugod) plemenitniki dobili čemdalje večo oblast, vzeli kralju vse pravice ter zatirali kmete kakor sužnike. Na Ogerskem je cerkveni razdor dobro došel Turkom in domačim nasprotnikom habsburških kraljev; med tem ko so Hrvatje ves ta čas prelivali junaško svojo kri za milo domovino in staro vero svojo. Italija je v tej dobi bila v oblasti tujih vladarjev, ali ostala je katoliška.
IX« doba
od l. 1648 do 1789, t. j. od tvest falskega miru do začetka francoske revolucije.
Po krvavih vojskah v poprejšnej dobi so narodi v nekaterih deželah več, v drugih manje iznemogli ter pred vsem drugim
hrepeneli po domačem miru in redu. To je dobro došlo po samovladi hrepenečim kraljem, ki so si po malem prisvojili popolnoma neomejeno oblast. Kmalu si je Francoska, kjer se je bila kraljeva moč najbolj povzdignila, v vojski za španjolski prestol pridobila prvo mesto in največo veljavo. Tu je Angleška stopila na bojišče ter se zdaj, kakor tudi v prihodnje najbolj poganjala za vzdržanje državnega ravnotežja. Kakor se je v zahodnej Evropi po španjolskej vojski povzdignila Francoska, tako je ob istem času po „severnem boji“ Kusija vzela Švedskej prvenstvo na baltiškem morji. Zdaj je bilo v Evropi petero prvih držav ali tako zvanih „velevlasti“, ki so druga proti drugej bile v nekakem ravnotežji. Te države so bile: Avstrija, Francoska, Angleška, Ruska in Pruska. Poslednja se je še le v tej dobi do dobrega vkrepila ter si priborila popolno državno neodvisnost, med tem ko je nekdaj slavna Poljska sramotno propala, strahovita Turčija pa svoje meje skrčila nazaj črez Savo in Donavo. Gospodstvo na velikem morji pridobila si je zdaj Angleška, ki je po svojih naselbinah v Ameriki in v vzhodnej Indiji svetovno trgovino na se spravila ter neizmerno obogatela; ali z brezobzirnim in samolastnim svojim ravnanjem so Angleži tako dolgo dražili Amerikance, dokler se poslednji niso uprli ter vtemelili neodvisno „zavezno državo“.
iznajdbe.
Med preimenitnimi dogodbami, ki so napovedovali novo dobo v razvoji človeštva, omenili smo tudi neke iznajdbe. Mislimo, da bomo čestitim čitateljem vstregli, ako o teh iznajdbah kaj več povemo, predno jamemo govoriti o zgodovini novega veka.
Na veliko morje se niti najpredrzniši brodarji niso upali, dokler niso poznavali k o m p a s a ali igle severnice. Zato so se y starih časih mornarji vozili vedno blizu obrežja in otokov, in le o lepem vremenu, če so jim solnce ali zvezde pot kazale, upali so se malo dalje od suhe zemlje. Kakor hitro pa se je bližal vihar ali če so črni oblaki po noči zakrivali jasno nebo, morali so v kakej luki iskati varnega zavetja in čakati ugod-nišega vremena. Videli smo torej, da so se ladje slavnih Feni-čanov, kakor tudi prevzetnih Benečanov po večem le po zaprtem sredozemnem morji zibale. Še le, ko so iznajdli kompas, mogli so se ljudje podati na široko morje, a ne da bi se izgubili v daljnih neznanih krajih. Kompas pa zovemo železno z magnetom odrgano iglo, ki ima to lastnost, da vedno proti
Občna zgodovina IV. zvezek.	2
severu kaže, če prosto visi, in zato jej tudi pravimo igla severnica. Kdo da je to čudno iglo iznajdel, ne vemo. Pravijo, da so jo Kitajci že davno poznavali in da smo jo mi od njih dobili. Nekateri mislijo, da jo je Benečan Marka Polo, ki je v trinajstem stoletji obhodil raznotere vzhodno-azijske dežele, prvi seboj prinesel; drugi pa trdé, da so jo Kitajci dali Arap-cem, a še le ti da so jo (v trinajstem stoletji) pokazali Italijanom, s katerimi so dalj časa prav živahno kupčevali. Brž ko ne bo ta trditev prava. Če pa v starih knjigah čitamo, da je iglo severnico iznajdel Italijan Flavijo Gioja, ki je bil doma iz Positana blizu slavnega trgovinskega mesta Amalfija, imamo to tako razumevati, da je on to napravo nekoliko poboljšal. Dandanes je kompas okrogla škateljica s steklenim pokrovom. Na dnu so zaznamovane razne strani sveta, a v sredi se na malej šibici prosto ziblje igla severnica. Kamor ta igla kaže, tam je severna stran, in zvedeni mornar ti bode po njej takoj vedel, kod njegova ladija plava in ne bo zašel niti v temnej noči, niti po dnevi, kadar ne vidi nikjer suhe zemlje, ampak le široko morje okoli sebe, a nebo nad seboj. Zdaj še le je bilo mogoče, da so se ljudje podajali daleč po velikem morji iskati novih do tadaj neznanih delov sveta. Brez igle severnice brž ko ne še dandanes ne bi vedeli za Ameriko.
Druga imenitna iznajdba je smodnik ali strelni prah, vsled katerega se je do dobrega spremenilo vse sredovečno vojskovanje in toliko druzega, kar je v zvezi s to grdo človeško navado, ki se pa menda ne bode odpravila, dokler bode ljudi na svetu. Skoraj gotovo je, da smo tudi strelni prah dobili od Kitajcev, ki so ga bajé že ob času Kristusovega rojstva poznavali. Toda takrat so Kitajci ta prah trebali le za rakete in in umetni ogenj, a niso še znali ž njimi streljati. Neko podobno zmes poznavali so tudi Bizantinci, ki so že v sedmem stoletji s carigrajskega ozidja metali tako zvani „grški ogenj“ na ladije oblegajočih Arapcev ter so ž njim sebe in vso krščansko Evropo obvarovali pred silnimi Mohamedovci. Stroji, s katerimi so to gorečo zmes metali na sovražnike, bili so prav taki, kakoršne so za isti namen imeli Kitajci, a pozneje Arapci. Po tem sodimo, da so Bizantinci svoj „grški ogenj“ morali dobiti od Kitajcev, s katerimi jih je nekaj časa vezala dosti živahna trgovina. Y Carigradu je „grški ogenj“ bil državna skrivnost, s katero se se zahodni Evropejci ob času križarskih vojsk seznanili. Napravljali so ga od salitra, žvepla in oglja, torej tako, kakor se dela pravi smodnik. Ali še dolgo niso znali ž njim streljati, ampak najprej so ž njim razpokali skalovje
in zidovje, in še le v štirnajstem stoletji so iz topov metali kamnene in železne krogle na sovražnike. Kdo je topove iz-najdel, ni znano; to pa je gotovo, da so jih Arapci na Špan-jolskem prvi imeli v začetku štirnajstega stoletja, kmalu potem jih je bilo v vseh evropejskih vojskah videti. Angleži so ž njimi prvikrat v bitvi pri Crepij-u streljali na Francoze ; a kako jih je Žižka v husovskih vojskah znal ravnati in popraviti, smo že prej povedali.
Nemci so dolgo časa trdili, da je strelni prah iznajdel nemški frančiškan Bertold Schwarz, o katerem pa nihče ni vedel povedati, kdaj in kje da se je rodil. Ta frančiškan se je pečal z lučbo in je vsak čas kaj novega poskušal. Nekega dne je slučajno nekoliko solitra, žvepla in oglja v možnarji zdrobil ter na vse skupaj položil težek kamen. Ko je na to jel ogenj kresati, pade iskra v možnar in, kakor hi trenil, se vname stolčena zmes, kamen pa je s strašno silo odletel proti stropu. Schwarz je kar obstrmel. Zdaj je zopet djal v možnar isto zmes in kamen gori, ter jo hote zažgal; in glej, kadarkoli je to ponavljal, vselej je zažgani prah z vso močjo zagnal kamen kvišku. Čudno iznajdbo razodene drugim, in kmalu so jeli zlivati železne cevi, iz katerih so težke krogle streljali na trdnjave in mesta sovražnikov. Nove naprave zvali so s prva možnarje, pozneje pa kanone ali topove, katere je človeški um vedno popravljal in poboljšal, dokler ni iznajdel puške, ki jo vsak vojščakov lahko seboj nosi in ž njo ravna, kakor ga je volja. Odslej torej v vojski ni več odločevala osobna hrabrost, ampak trebalo je dobrega poveljnika in v novem orožji izurjenih vojščakov.
Ko so proti koncu srednjega veka znanosti in umetnosti jele cveteti in se je od dne do dne množilo število ljudi, ki so hrepeneli po znanstvenej omiki, trebali so čemdalje več pisalnih priprav, zlasti cenejšega papirja. Y celem starem in tudi še v srednjem veku dolgo niso poznavali tacega papirja, kakoršnega imamo dandanes. Stari Egipčani pisali so na koži od papirjevega drevca, po katerem je tudi naš sedanji papir dobil svoje ime. Ali ta egiptovski papir je bil jako drag in ker ga v samem Egiptu niso imeli preveč, ga v drugih deželah niti za težke novce ni bilo mogoče dobiti. Ljudje so si tadaj morali drugače pomagati in jeli so pisati na kozjih in ovčjih kožah, katere so prav za to posebej ustrojili. Tri sto let pred Kristusovim rojstvom so v malo-azijskem mestu Pergamu narejali najbolje kože za pisavo ter so jih zato tudi zvali pergament. Ob času Kristusovega rojstva so po vseh
rimskih deželah pisali na pergamentu, ki pa nikakor ni bil tako pripraven, kakor naš papir; kajti nisi ga mogel v knjigo zvezati, ampak moral si ga zviti, a pri čitanji zopet odvijati. Za knjižico, ki jo dandanes lahko v žep vtaknemo, trebali hi v starih časih toliko pergamentnih zvitkov, da hi jih en sam človek komaj vzdignil. Misleči čitatelj bode torej sam sprevidel, kako so nevkretne pisalne priprave zavirale razvoj znanstvene omike.
Kitajci, ki pa niso mnogo občevali z drugimi narodi, bili so v tem srečniši. Že sto in petdeset let pred Kristusovim rojstvom so znali od surove pavole narejati tanek papir, na katerem se je dalo prav dobro pisati. Iz Kitajskega se je s časom ta obrtnija zanesla v sosednjo Bokaro in v osmem stoletji po Kristusu so v mestu Samarkandu izdelovali že mnogo pavolnatega papirja, katerega so arapski trgovci prodajali po vsej prednej Aziji. S časom so ga Arapi jeli sami izdelovati; s prva v Meki, a pozneje (okoli leta 1100) tudi na Španjolskem. Iz arapskih dežel so pavolnati papir razpošiljali po vsej Evropi, kjer se pa ta obrtnija ni mogla vdomačiti zato, ker je pavola bila predraga. Nekoliko ceneje je postal papir, ko so ga v dvanajstem stoletji na Španjolskem jeli delati iz starih pavol-natih cunj, med katere so po malem tudi platnene mešali. To je misleče ljudi dalje gnalo in niso prej mirovali, dokler se jim ni posrečilo izdelovati papir iz samih platnenih cunj, katerih je po evropejskih deželah bilo dovolj. Med najstarejše izdelovalnice platnenega papirja štejejo eno, ki je bila leta 1340. vtemeljena blizu Padove na Laškem, in drugo, katero so Nemci leta 1390. napravili v Norimbergu. Zdaj še le so papirju znižali ceno, da si ga je vsakdo mogel kupiti; zdaj so se tudi množile knjige, vendar pa so še zmiraj bile tako drage, da si jih je le premožni človek mogel omisliti, kajti prepisovanje stalo je mnogo časa in truda. En sam prepis svetega pisma je veljal štiri do pet sto goldinarjev.
Ker so knjige bile tako drage, se niti šole niso mogle prav razvijati. Učenci so po večem bili brez knjig in so le poslušali, kar jim je učitelj razlagal. Od premnogih koristnih stvari, ki jih je misleči človeški um iznajdel proti koncu srednjega veka, je torej tiskarstvo gotovo najimenitniše. Še le odkar so tiskarji jeli hitro in po ceni tiskati knjige na tisuče iztisov, se je znanstvena omika mogla prav razvijati, kajti zdaj si je vsakdo za male novce mogel kupiti knjige, in tudi priprost človek se je lahko naučil čitati in pisati.
Že v začetku štirnajstega stoletja so pobožni redovniki v
samostanih v lesene ploče izrezavali podobe svetnikov, jih namazali s kako barvo ter jih natisnili na pergament ali na papir. Toda te podobe so s prva bile tako slabe, da večkrat nisi mogel spoznati, katerega svetnika da predstavljajo. Kmalu so torej poleg svetnika jeli vrezavati njegovo ime. Proti koncu štirnajstega stoletja so se tudi posvetni ljudje poprijeli izrezovanja podob ter so zlasti kvarte delali. Nova umetnost se je čem dalj e bolj razvijala, in že so začeli besede iz svetega pisma in cele molitve ali pripovedke izrezavati v lesene ploče ter jih na papir tiskati. Zdaj je bilo mogoče tudi knjige tiskati, ali moralo bi se napraviti toliko ploč, kolikor bi v knjigi bilo strani; to pa bi stalo še več truda in novcev, nego navadni prepis, a ko bi bila knjiga gotova, ne bi bile ploče za nobeno rabo več in morale bi se zavreči. Tu se je našel mož, ki je vse žive dni premišljeval in delal na to, da bi iznajdel, kako bi se knjige dale hitro in cenó pomnožiti.
Ta mož bil je Ivan Gutenberg, doma iz Moguča na Nemškem, kjer se je rodil med letom Í393 in 1400. Bil je stare plemenitile rodbine, a ko je ta pri nekem meščanskem uporu morala (1. 1420) bežati iz Moguča, je ž njo tudi on zapustil svoje rojstno mesto. Več let je ostal na tujem in bival je večidel v Strasburgu. Tu je poskušal razne nove iznajdbe, ki se mu pa niso posrečile. Nazadnje se je poprijel tiskarstva. Prišlo mu je na misel, da bi se namesto celih besed in izrek izrezovale posamezne črke, katere bi bilo mogoče po volji zložiti in zopet razložiti, in bi človek mogel z istimi črkami tiskati po več različnih knjig. Bes je Gutenberg iz bukovega lesa izrezal črke, jih v besede skupaj zvezal, jih s črnilom namazal ter natisnil na papir. Ali lesene črke so bile preslabe, pa so se zlomile pod tiskalnico, ki jo je bil tudi Gutenberg sam iznajdel. Poskušal je torej s svinčenimi črkami, pa zopet ni šlo, kakor je želel. To poskušanje stalo ga je toliko novcev, da je potrošil vse svoje premoženje in tudi zadolžil se je bil precej! Zapustil je tadaj Strasburg ter se vrnil v Moguč (1. 1444). Tu se je sprijaznil z bogatim zlatarjem Ivanom F u s t o m in zdaj sta oba skupaj poskušala novo iznajdbo, a pridružil se jima je tudi Petar Schöffer, ki je znal prav lepo pisati. Poslednji je tiskarstvo najbolj pospešil s tem, da je začel črke vlivati ter za nje od raznih kovin naredil neko zmes, ki se pod tiskalnico ni zlomila. Tudi je iznajdel boljše črnilo. Zdaj je nova umetnost hitro napredovala in že so se lotili tiskanja svetega pisma, ki so ga do leta 1455. dovršili. Fust, jako lakomen človek, bi bil rad ves dobiček, ki ga je
prodavanje tiskanih knjig obetalo, za se obdržal, in je Guten-berga tožil zarad dveh tisuč goldinarjev, ki mu jih je bil posodil. Ker Gutenberg ni imel novcev, moral je grdemu oderuhu prepustiti vse tiskarske priprave, a sam si je drugje izposodil denarja ter osnoval novo tiskarnico, v katerej je delal do svoje smrti (1468). Obogatel Gutenberg ni, ali zato mu nihče ne more vzeti slave, da je on iznajdel za razvoj človeške omike tolikanj koristne umetnosti, njegovo ime pa se bode vedno sijalo med najimenitnišimi možmi, kar jih zgodovina pomni.
Med tem je Fust hodil po sejmih od mesta do mesta ter zlasti po vseučiliščih razprodal mnogo svetih pisem, katera so ljudje radi kupovali, kajti bila so lepo tiskana in jako po ceni. Prej so za prepis svetega pisma morali plačevati po pet sto goldinarjev, zdaj pa jim ga je Fust mnogo lepšega dal za petdeset zlatov. Ljudje so kar strmeli in niso mogli razumeti, kako je mogoče za tako malo novcev napisati toliko knjigo; še bolj pa so se čudili lepej pisavi, v katerej ne najdeš črke, ki bi bila le za las veča ali manjša od druge. Praznoverno ljudstvo je celó mislilo, da je Fust čarovnik ali coprnik, ki se je hudiču zapisal, da mu pomaga knjige pisati. Dolgo časa namreč nihče ni mogel zvedeti, kako se knjige tiskajo, kajti Fust in Schöffer sta imela svoje delavce zaprte, kakor v kakej ječi, da ne bi svetu razodeli nove iznajdbe. V tem se leta 1462 vname vojska, v katerej so sovražniki osvojili Moguč ter razdjali Fustovo tiskarnico. Mnogo prebivalcev je tadaj bežalo iz mesta in med njimi tudi skoraj vsi tiskarski pomočniki, ki so se razšli po Nemškem, Italijanskem in Francoskem. Povsod so jih prijazno sprejeli in v malo letih je vsako veče mesto imelo svojo tiskarnico. Najbolj je nova umetnost napredovala v Italiji, kjer so okoli leta 1500 že jako lepe knjige tiskali.
Odkritja.
Imenitnim dogodbam, ki so oznanovale začetek nove dobe, prištevamo tudi odkritje do tadaj neznanih delov naše zemlje. Bilo je že prej učenih mož, ki so trdili, da je naša zemlja okrogla in da prosto v svetu plava, ali velikej množici se je to čudno zdelo, dokler se niso pogumni možje podali na široko morje ter objadrali našo zemljo okol in okol. Zemljepisje je zdaj dobilo čisto novo podlago; pa tudi druge znanosti so se odslej popolnjevale, kajti v novem svetu našli so prirodopisci prej neznanih živali, rastlin in druzega več. Tudi so se Evropejci
seznanili z novimi narodi in s čisto tujo vero in omiko. Mnogo predrznih ljudi je v novem svetu hitro obogatelo ter s tem privabilo tisuč in tisuč novih izseljencev iz Evrope. Nove države so se vtemelile, nova mesta zidala, a čemdalje več prekmorskega blaga dohajalo je v Evropo. Yse to pa je tudi v Evropi pro-vzrokovalo marsikatere spremembe. Odkritje novega svetá je torej preimenitna dogodba in vredna, da o njej kaj več povemo.
Krištof Kolumb.
Odkar so Turki vzeli Carigrad, je od dne do dne bolj pešala trgovina z vzhodnimi deželami. Italijani, ki so živeli in bogateli od prekmorske trgovine, sprevideli so tadaj, da bo treba iti naravnost v Indijo po kavo, sladkor in drugo prek-morsko blago. Ali v tem so jih prehiteli Portugalci in Špan-jolci, ki so se prav živo lotili brodarstva, odkar so dovršili stoletne boje z mohamedovci, katere so zagnali nazaj v Afriko ; a razen tega jim je po samej legi njihove domovine ob atlantskem oceanu bilo sojeno, da si iščejo sreče na velikem morji. Skoraj ob istem času so Španjolci in Portugalci skušali priti po morji v vzhodno Indijo; ali med tem ko so poslednji mislili okoli Afrike prijadrati do svojega cilja, podali so se prvi naravnost proti zahodu črez široko morje, kamor jih je peljal Krištof Kolumb, učen in pogumen mož, kakoršnih zgodovina ne pomni mnogo.
Krištof Kolumb je bil sin italijanskega mornarja iz Genove, kjer se je rodil leta 1436. ali pa, kakor drugi mislijo, še le 1456. Že kot mali deček silil je na morje in ni odjenjal, dokler ga ni nek sorodnik vzel seboj na ladijo, ki je peljala vojščake v boj zoper mohamedovce in Benečane. Ko so sovražniki v hudem boji ladijo zažgali, je mali Krištof pogumno skočil v morje in srečno preplaval na suho. Od svojega štir-najstega leta služil je vedno na ladijah in obhodil je vse kraje, ki so evropejskim brodarjem takrat bili znani. Toda Krištof ni hotel ostati prost mornar, ampak želel se je naučiti vsega, česar je bilo treba, da bi s časom sam ladijo vodil. Pridno se je torej učil zemljepisja, zvezdarstva, merstva in risanja. Da bi se do dobrega izučil v mornarskih vednostih, šel je na Portugalsko, ki je takrat po vsej Evropi slovela, da ima najbolj zvedene in pogumne mornarje. Portugalski kralji so se sami zanimali za brodarstvo in ga na vso moč podpirali. V Lisabonu je Krištof Kolumb našel mnogo svojih rojakov in tudi sorodnikov, in hitro se je vdomačil. Tu se je tudi oženil
s hčerjo slovečega mornarja Jarneja Perestrella, ki je imel mnogo zemljovidov in raznega brodarskega orodja. Vse to je marljivemu Krištofu dobro došlo in kmalu je z bistrim svojim umom izmislil čisto nove osnove. Ker je zemlja okrogla, sklepal je, bi človek moral priti na vzhod, ko bi jadral vedno dalje naravnost proti zahodu. Tako je Kolumb mislil mnogo prej priti v vzhodno Indijo, nego Portugalci, ki so šli okol Afrike. V tem njegovem mnenji ga je vtrjeval učeni Florentinec Tos-canelli, s katerim je večkrat dopisoval ter ga popraševal za svet. Da je Krištof Kolumb prav sklepal, se je črez nekoliko let jasno pokazalo; le v tem se je zmotil, da si je pot okoli zemlje mislil mnogo krajšo, nego je v resnici bila. Zavidni njegovi nasprotniki so pozneje svetu trobili, da Kolumb ni sam najdel Amerike, ampak da je za njo zvedel v Islandiji, kjer je nekoliko let poprej bil. Ali to ni res. Sami Islandci takrat niso vedeli za njo, akoravno se je iz starih pisem dokazalo, da so sosednji Grönlandci nekdaj hodili v Ameriko. Da črez atlantsko morje ni daleč do suhe zemlje, sodil je Kolumb po tem, ker so na azorske otoke v časih priplavale neznane rastline in druge tuje stvari, ter enkrat celó dva mrliča čisto drugačne postave in barve od navadnih ljudi. Od dne do dne ga je bolj mikalo, da bi šel iskat to neznano deželo; ali za takošno podvzetje ni imel dovolj pomočkov, in moral je kako vlado prositi podpore.
Kot dober domoljub povrnil se je domu ter je najprej mestnemu starešinstvu v Genovi razodel svoj namen; pa brez vspeha, kajti nevedneži so se mu posmehovali, kakor kakemu prenapetemu sanjarji ter ga odpravili. Zdaj se je podal nazaj na Portugalsko, kjer so ravno takrat vse poskušali, da bi našli pot v vzhodno Indijo. Kralj Ivan II. je Kolumba prijazno sprejel in prosil ga je, naj mu vse na tanko pove, kako misli svoj naklep izpeljati. Navdušeni mož je rad vstregel kraljevej želji, ali zastonj je čakal pomoči. Ivan II. je med tem po na-črtanej poti skrivaj poslal nekoliko ladij, ki so se že črez nekoliko dni vrnile, in mornarji so trdili, da bi bilo abotno v onih krajih iskati suhe zemlje. Yes nejevoljen je Kolumb zapustil Portugalsko ter šel na Španjolsko, kjer sta takrat vladala kralj Ferdinand Aragonski in njegova soproga Izabela Kastiljska. Le-ta je ravno trebala mnogo novcev za vojsko z Granado, zadnjo mohamedovsko deželo na pirenejskem polotoku, in v prvi mah ni mogla podpirati negotove stvari. Vendar pa Kolumba ni opravila, ampak obetala mu je pomoči, kakor hitro bode mogoče. Y tem so Španjolci vzeli Granado (1492) in od
veselja nad to imenitno dogodbo je kraljica Izabela kar takoj ukazala vse pripraviti, česar treba za dolgo vožnjo po morji. Kolumbu se je tadaj spolnila davna želja. Pred odhodom mn je Izabela podelila velikih pravic ter ga imenovala za svojega namestnika v vseh deželah, ki jih bode našel.
Dne 3. avgusta 1. 1492 je pogumni mož s tremi ladijami in sto in dvajsetimi tovarši odrinil iz Palosa, malega primorskega mesta v španjolskej pokrajini Andaluziji. Srečno je prijadral na kanarske otoke, tu pa se je moral dalj časa muditi zato, ker se je bila ena ladija nekoliko pokvarila. Ko je bila zopet popravljena, preskrbeli so mornarji vse tri ladije s hladno vodo in šli so veselo dalje po neizmernem morji, koder se še nikdar ni nobena ladija zibala. Veter je bil ugoden in hitro kakor strela leteli so vedno dalje in dalje. Dan za dnevom je minul in ni bilo videti druzega, nego morje in nebo. Že je mornarjem vpalo srce in jeli so se bati, da ne bodo nikdar več videli suhe zemlje. Le Kolumb ni obupal in vedno jih je tolažil in jim dajal poguma, le tega jim ni povedal, kako daleč so že od doma. V tem so čudne prikazni še bolj prestrašile nevedne brodarje. Morsko površje bilo je namreč tako gosto zaraščeno z morsko travo, da so se ladije komaj dalje pomikale. Tu so mislili, da jih bode vseh konec. Začeli so mrmrati in silili v Kolumba, naj jih pelje nazaj proti domu. Pogumni vodja se niti zdaj ni dal strahovati, ampak stanovitno je šel dalje za svojim ciljem, ki ni bil več daleč. Morje ni bilo več globoko, kajti svinec je padel na dno, a na površji plavale so veje, trstje in druge stvari, ki so jasno pričale, daje suha zemlja blizu. Ker je solnce že zatonilo in se je začelo mračiti, je Kolumb dal jadra zvezati, da ne bi prehitro vozili in po noči na skalo zadeli, sam pa je še dolgo ostal na vrhu ladije. Kake dve uri pred polnočjo zapazil je, kako se je daleč za morjem ogenj zasvetil; okoli dveh po polnoči, ko je ravno mesec zasijal, pa je čuvaj z jadrnika veselo zakričal, da vidi suho zemljo. Takoj so vsi mornarji prihiteli na vrh ladije in kakor iz enega grla jeli so klicati: „zemlja! zemlja!“ in začeli so se od veselja jokati. Ginjeni so pokleknili pred bistroumnega vodjo ter ga prosili odpuščanja. Strel iz topa je zaostalima dvema ladijama oznanil veselo najdbo. Težko so čakali dneva. V tem poči zora in pred njimi se je razprostiral prijazen zelen otok. Bilo je dne 12. oktobra 1492, ko je Krištof Kolumb v svečanej opravi prvi stopil na suho, v levej roki držč španjolsko zastavo, v desnej pa goli meč, s katerim je nekolikokrati po zraku križem zamahal ter se v imenu
španjolske kraljice polastil otoka. Zdaj so zagrmeli topovi in srečni potovalci so z glasno godbo stopili na novi svet ter na mestu prvega svojega prihoda postavili velik leseni križ.
Na bregu se je med tem zbrala velika množica tamošnjih prebivalcev, ki so kar strmeli, kajti še nikdar niso videli ta-košnih ljudi in toliko druzih njim čudnih stvari. Bili so čisto nagi, a rudečkasto-rjave polti. Nekateri so v ušesih in nosnicah imeli zlate ploščice zataknene in mnogi so po golem telesu bili z raznimi barvami namazani. Svoj otok zvali so „Guanahani“, ali Kolumb ga je na spomin srečne svoje rešitve prekrstil v San Salvador t. j. po slovenski „odrešenikov otok“. Dandanes ga prištevamo Bahamskim otokom. S prva so otočani kakor plahe srne bežali pred čudnimi tujci; ko so jim pa Španjolci prijazno namigavali, prišli so bliže in pokleknili so pred njimi kakor pred bogovi. Kolumb je med nje razdelil steklenih biserov, malih zvončkov, igel, nožev in druzega drobiža več. Hvaležni divjaki so mu v zameno dali mnogo suhega zlata; a ko so videli, kako so ti tujci pohlepni na zlato, kazali so jim proti jugu. Španjolci so po tem sodili, da so ondi zlata bogati kraji, in odjadrali so tjekaj. Dne 27. oktobra našli so otok Kubu. Tudi tu so prebivalci bili nagi in so kar obstrmeli, ko so zagledali neznane tujce in njihove ladije. Kraj je bil jako prijazen in rodoviten. Yse je obilno in bujno raslo; na košatih drevesih žvrgolelo je brez števila raznovrstnih čudno pisanih tičev. Tu je Kolumb prvikrat videl, da ljudje tobak pijó; ali divjaki so na svojih lulah imeli po dve cevi ter so v vsako nosnico po eno zatikali. Lakomni Španjolci niso mnogo marali za razne plodove, ampak popraševali so samo po zlatu ter so ljudem, katerih niso mogli razumeti, kazali zlate ploščice. Divjaki so na to kričali „Haiti“ in pokazovali proti vzhodu. Španjolci so tadaj zopet dalje jadrali in dne 3. decembra so našli otok Haiti, ki so ga prekrstili v Hispaniolo ali malo Španjolsko. Nagi otočani so v prvi mah plašno bežali, ali kmalu so se jeli zopet prijazno bližati in z velikim spoštovanjem so tujcem prinesli rib, papig in raznovrstnega sadja v dar. Ločili so se v rodove, ki so imeli vsak svojega glavarja ali „kazika“. Enega teh glavarjev, ki je bil tudi čisto nag, so štirji možje na stolu prinesli, da je videl tujce in ogledal ladije, katerim se ni mogel načuditi. Dobrovoljni prebivalci so Špan-jolcem za raznoteri bliščeči drobiž dali zlata, kolikor so ga zmogli.
Krištof Kolumb se zdaj ni mislil dalje muditi v novem svetu, ampak hotel se je vrniti nazaj v Evropo, da bi Špan-
jolskemu kralju in kraljici poročal o zemlji . ki jo je našel. Tudi je trebal več ladij in bojnih priprav, da bi mogel novi svet dalje preiskovati in ga osvojiti za španjolskega kralja. Zadela ga je itak že mala nesreča, kajti eno ladijo mu je burja ob bregu razbila, z drugo pa mu je nekoliko neposlušnih mornarjev ušlo. Pred odhodom dal je od razbite ladije napraviti malo trdnjavo, kjer bi ga nekoliko Španjolcev imelo mirno čakati, dokler bi se ne povrnil. Dobrovoljni Indijanci t. j. stari ondešni prebivalci so sami pomagali deske in hlode znašati. Y tej trdnjavi pustil je Kolumb osem in trideset svojih ljudi, katerim je ojstro naročal, da naj bodo vedno prijazni z Indijanci in da naj jih nikar ne dražijo. Da bi divjakom pokazal, kaj Evropejci premorejo, so Španjolci na njegovo povelje morali pred zbrano množico izpeljati nekoliko vojaških vaj ter sprožiti puške. Nazadnje je dal iz topa ustreliti kroglo, ki je razbila, kar je še ostalo od nesrečne ladije. Indijanci so se od strahu kar zgrudili na tla, o tujcih pa so mislili, da morajo biti kaj več, kakor ljudje, kajti niso mogli razumeti, kako bi navadni človek mogel strelo in grom seboj nositi.
Ko je bilo vse pripravljeno, odjadral je Kolumb dne 4. januarja 1493. nazaj v Evropo. Tretji dan zadel je na pobegle tovarše. Kolumb jim je odpustil in zdaj so zopet skupaj dalje potovali. Med potjo nastal je velik vihar in bilo se je bati, da se boste obe ladiji potopili in ne bode nikogar, ki bi mogel v Evropo nositi poročilo o najdenih zemljah. Sam Kolumb je že obupal. Tu vzame kos pergamenta, napiše hitro na-nj celo svoje potovanje in ga dene v dobro zasmoljen sod, ki ga je na to vrgel v morje. Mislil si je, mogoče da sod nekako priplava do Evrope in bodo ljudje vendar le vedeli za novi svet. Pa vihar se je zopet polegel in dne 5. marca se je Kolumb srečno pripeljal v Palos na Španjolskem. Ko so v mestu od daleč zagledali njegovo ladijo, začeli so iz topov streljati, po cerkvah so z vsemi zvonili in več tisuč radovednega ljudstva se je zbralo na bregu, da vidi in pozdravi slavnega moža. V Palosu se Kolumb ni vtegnil dolgo muditi, ampak hitro je šel dalje v Barcelono, kjer sta takrat bivala išpanjolska vladarja. Tu so mu pripravili slovesen vzhod, pri katerem so dragocene in čudne stvari, ki jih je Kolumb seboj prinesel, očitno pred njimi nosili, da jih je videlo brezštevilno ljudstvo, ki je natlačilo vse ulice od brega do kraljevega dvora. Ferdinand in Izabela sta ga na prestolu sedé dočakala ter ga na vso moč odlikovala. Moral se je kraj prestola vsesti in vse na tanko povedati, kako je potoval, in popisati vse kraje, ki jih je
odkril. Ko je svoje poročilo dovršil, šli so vsi v cerkev ter z velikim navdušenjem zapeli zahvalno pesem. Portugalci so se zdaj kesali, da so prej Kolumba tako grdo odpravili in niso slušali njegovih nasvetov. Bali so se, da jih ne hi Španjolci na morji prekosili in že so mislili njihovo brodarenje zavirati. Tu jih je papež Aleksander VI. potolažil (1493) ter določil, da naj stotera milja od azorskih otokov proti zahodu bode meja med portugalskim in španjolskim posestvom. Kar bodo Portugalci takraj ustanovljene meje odkrili, naj bo njihovo, a kar leži suhe zemlje onkraj te meje proti zahodu, naj Španjolci posedejo. Ko Portugalci s to določbo niso bili zadovoljni, je papež sledeče leto omenjeno mejo preložil za sto in sedemdeset milj dalje proti zahodu.
Glas o novem svetu se je hitro raznesel po vsej Evropi, zlasti po Španjolskem. Mislili pa so takrat sploh, da so odkrite dežele zadnji konec Azije, ki bajé seže tako daleč okoli naše zemlje. Tega mnenja je bil sam Kolumb, ki še na smrtnej postelji ni vedel, da je našel nov del sveta. Ta zmota je bila tudi vzrok, da so odkrite otoke zvali Indijo, a tamošnje prebivalce Indijance. Še le potem, ko so videli, da je Amerika poseben del sveta’, od katerega je še dolga dolga pot črez morje do Azije, prekrstili so srednje-amerikansko otočje v zahodno Indijo, da so jo razlikovali od stare azijatske ali vzhodne Indije. Kakor v tem, tako so se tudi glede narave novih dežel motili. Pravili so, da, so tako bogate, da se človeku treba samo pripogniti in zlato po tleh pobirati. Bokodelci in poljedelci, ki so se do zdaj pridno in pošteno živeli, popustili so vse ter prosili Kolumba, naj jih v Indijo seboj vzame, da bodo tam zlato pobirali. Španjolski kralj je res namenil vece bro-dovje poslati v zahodno Indijo ter ondi vtemeljiti evropejsko naselbino, ali oglasilo se je toliko izseljencev, da ni bilo mogoče vseh na ladije vzeti. Izbrali so torej dve tisuče in pet sto najboljših rokodelcev in izurjenih vojščakov. Pridružilo pa se jim je tudi več duhovnikov, ki so šli med divjake oznano-vat sveto krščansko vero.
Dne 25. septembra 1493. je Kolumb v Kadiksu s sedem-najsterimi ladijami v drugič odrinil proti novemu svetu. Na tej poti je poverjeno mu brodovje vodil bolj proti jugu in našel je karaibske otoke Dominiko, Guadalupe, Portorico in druge. Ko so Španjolci stopili na suho, bežali so otočani pred njimi, ali v njihovih Kočah mogel si videti, kakošni so ti divjaki. Po tleh ležale so oglodane človeške kosti, a na ognjišči se je v velikih loncih kuhalo človeško meso. Španjolce je bilo
kar groza. Na Guadalupu našli so nekoliko žen in otrok, ki so jim povedali, da so na drugem otoku doma, ali da so jih divjaki po sili ugrabili ter seboj odpeljali; njihove možove da so že pojedli, njih pa zdaj pitajo, da bi jih potem tudi zaklali. Španjolci so nekoliko surovih Karaibov vlovili, nesrečne sirote pa so odpeljali nazaj na njihov dom. Odtod je Kolumb jadral na Haiti, kjer je bil pri obhodu pustil nekoliko tovaršev. Toda ni jih več našel, kajti vkljub ojstremu njegovemu naročilu, so dobrovoljne otočane z neusmiljenim ravnanjem tako razdražili, da jih je velika množica planila nad nje, jim razdjala trdnjavico ter pobila vse do zadnjega moža. Kolumb je zdaj nekoliko bolj proti severu vtemelil novo mestice, kateremu je španjol-skej kraljici na čast dal ime Izabela ter mu svojega brata Diega imenoval za glavarja. Na to je šel iskat nove zemlje ter odkril otok Jamajko. Ko se je črez pet mescev povrnil na Haiti, našel je ondi druzega svojega brata Jarneja, ki mu je iz Španjolskega pripeljal novih vojščakov in druzih potrebščin.
Med tem so izseljenci od dne do dne nezadovoljniši postajali. Mislili so, da bodo v novem svetu dobili kar na kupe ležečega zlata in Bog ve kaj še druzega več; zdaj pa so morali bolj delati in se truditi, ^ nego prej v Evropi. Mnogo se jih je tadaj vrnilo nazaj na Španjolsko in jeli so grdo obrekovati slavnega Kolumba, katerega so itak že davno sovražili zato, ker je bil tujec. Pri samem kralji so ga očrnili, da ravna na škodo španjolskega kraljestva, kajti da najdeni kraji niso mnogo vredni in da bodo le stroškov prizadevali. Kolumb mislil je takošnemu natolcevanju najbolj s tem v okom priti, da bi svojemu vladarju poslal obilnih zakladov. Dal je torej vse zlato, kolikor gaje bilo moči dobiti, skup spraviti. Ali pri tem nabiranji so Španjolci tolike krivice in grozovitnosti počenjali, da se je naposled sto tisuč divjakov vzdignilo in zatiralcem v bran postavilo. Kolumb ni imel več, nego dve sto pešcev in dvajset konjikov, pa je vendar nasprotnike zmagal; da so se takoj popolnoma razkropili. Tu se je pokazalo, kaj premorejo puške in topovi zoper sovražnike, ki ne poznajo ognjenega orožja, pa se le z lokom in sulico vojskujejo. ^Divjaki so bili tako preplašeni, da so vse dali, karkoli so Španjolci od njih zahtevali. V tem je kraljevi poslanec prišel črez morje ogledovat novi svet ter preiskovat, koliko je resnice na tem, kar so ljudje govorili o Kolumbu. Poslednji se od poslanca, ki je tudi bil njegov sovražnik, ni nadjal dobremu poročilu ter je rajši kar takoj sam odpotoval na Španjolsko, da bi se pred kraljem opravičil. Ferdinand je sprevidel njegovo
nedolžnost, ali minulo je še celo leto, predno je slavnemu možu dal ladij, da se je mogel zopet podati na pot proti zahodnej Indiji. Težko je bilo dobiti ljudi, ki bi hoteli tako daleč iti negotove sreče iskat. Tu je Kolumb nasvetoval, naj mu dajo obsojenih hudodelnikov, da mu bodo v indijskih rudnikih zlato kopali, namesto da bi se brez dela po ječah potikali. Kralj mu je voljo izpolnil, ali pošteni mož se je svojega nasveta kmalu kesal, kajti razuzdana druhal mu je prizadevala mnogo sitnosti in britkosti.
Konec majnika leta 1498. je tadaj Kolumb v tretjič odrinil črez morje. Imel je osem ladij, katere je to pot nekoliko bolj proti jugu vodil. Ček dva mesca bil je na morji, in še ni bilo videti suhe zemlje. Že mu je pošla vsa hrana, a od velike vročine popokali so vsi obroči na sodih. V tem se prikaže otok Trinidad ob ustji velike južno-amerikanske reke Orinoka. Po neizmernej širokosti te reke je zvedeni Kolumb sodil, da ne priteka iz kakega otoka, ampak od mnogo večega dela suhe zemlje. In ni se motil. Rad bi bil novo deželo bolje ogledal, ali hudodelniki na ladijah postajali so čemdalje nemirniši in moral jih je peljati na otok Haiti, kjer so bili španjolski naseljenci med tem vtemelili novo mesto sv. Domingo. Toda Kolumb je svoje rojake našel v jako žalostnem stanji. Niso slušali lepih naukov, katere jim je modri mož pred odhodom dal, niti so se hoteli pokoriti njegovemu bratu Jarneju, ampak po svoje so jeli ravnati ter so s samolastnim in neusmiljenim postopanjem uboge otočane tako razdražili, da so jim opusto-šili vsa zemljišča in jim pobrali ves živež. Z lepo zdaj ni bilo mogoče pomiriti razkačenih Indijancev in blagi Kolumb je, da-si ne rad, moral upornike ojstro kaznovati. Vso zemljo je razdelil med Španjolce, a vsakemu je po nekoliko Indijancev odločil kot sužnike, ki so prejšnjo svojo lastnino morali odslej obdelovati za neusmiljene svoje tlačitelje.
Koliko so nesrečni divjaki morali trpeti, bode vsakdo sam sprevidel, če pomisli, da so najprostejši hudodelniki, ki so prej bili zaprti po španjolskih ječah, zdaj postali njihovi gospodarji. Pa treba vedeti tudi to, da so Indijanci bili mnogo slabšega zdravja in slabše postave, nego Evropejci, ki so razen tega bili oboroženi s puškami in raznim drugim orožjem, kakoršnega divjaki niti poznali niso. Gorje jim tadaj, če so se kdaj skusili otresti pretežkega jarma. Okrutni gospodarji so vsak upor takoj z vso silo zadušili ter so v boji na slabe svoje nasprotnike ščuvali tudi divje pse, ki so po krvi sledili. Rudečo-rjavi ljudje po zahodno-indijskih otocih niso mogli prenašati težke sužnosti;
žalostnega in pobitega obraza so hodili na tlako in jeli so hitro umirati. Ko so Španjolci prvikrat prišli na Haiti, štel je celi otok kakih devet sto tisuö prebivalcev, a črez petnajst let bilo jih je komaj še kakih šestdeset tisuö. Še bolj pa mora človeka boleti srce, öe pomisli, da so grozovitni krvoloki bili kristjani. Mnogo pobožnih blagovestnikov se je tadaj krepko poganjalo za človeške pravice zatiranega ljudstva, ali njihova beseda je med oproščenimi hudodelniki bil glas vpijočega v puščavi. Med blagimi duhovniki, ki so skušali sužnjim Indijancem olajšati nečloveško njihovo stanje, se je najbolj odlikoval J ar ne j de las Casas. Že kot devetnajstletni mladeneč je Jarnej leta 1492. s Kolumbom šel v novi svet. Ko je videl, koliko morajo Indijanci trpeti, jeli so se mu jako smiliti in sklenil je, da bode vse žive dni delal na to, da bi tem revežem pomagal Vrnil se je tadaj na Španjolsko, šel za mniha v samostan svetega Dominika ter se pripravil za duhovski stan. Ob enem pa je že takrat svojemu kralju napisal obširno poročilo ali spomenico, kako v zahodnej Indiji neusmiljeno ravnajo s tamoš-njimi prebivalci. Tudi je mnogo dobrega nasvetoval, ali bilo je zastonj. Kmalu se je kot misijonar zopet podal v novi svet ter je z neutrudljivo gorečnostjo Indijancem oznanoval krščansko vero, španjolskim naseljencem pa skusil omečiti trda njihova srca. Dvanajstkrat se je peljal črez morje, da bi špan-jolskega kralja prosil pomoči zoper neusmiljene gospodarje, pa vse to mu ni nič pomagalo. Pozneje je zarad velikih svojih zaslug postal škof na Meksikanskem. Ali sveti mož je vsak čas zapustil svojo škofijo ter se podal med zapuščene Indijance. Ko Španjolci nikakor niso imeli miru pred pobožnim škofom, je nekdo nasvetoval, da naj se v novi svet iz Afrike pripeljejo zamorci, ki so bolj trdne postave in bodo v rudnikih lože delali. nego slabi Indijanci. Sebični naseljenci so se tega nasveta, ki bode kristjanom na večno sramoto, hitro poprijeli in tako se je začela grda kupčija s črnimi sužniki. Jarnej délas Casas ni mislil, da bodo kristjani popolnoma pozabili besede našega Odrešenika, ki je učil, da smo vsi ljudje bratje in otroci enega in istega nebeškega očeta, in ni nasprotoval omenjenemu nasvetu. To je njegovim nasprotnikom bilo dovolj, in razglasili so po svetu grdo laž, da si je on izmislil in nasvetoval trgovino s sužniki. Pa tudi potem, ko so jeli afrikanske zamorce vpeljevati v novi svet, trdosrčni gospodarji niso blaže ravnali s slabimi Indijanci, ampak gonili so jih na tlako, kakor poprej. De las Casas se je celih petdeset let potezal za ubogo ljudstvo, in tudi črnim sužnikom bi bil rad olajšal žalostno njihovo
osodo, ali vse njegovo prizadevanje bilo je brez vspelia. Naposled se je zahvalil za svojo škofijo ter se vrnil na Španjolsko v Madrid, kjer črez je nekoliko let v nekem samostanu kot sivi starček od žalosti umrl (1566).
Še več britkosti moral je doživeti slavni Kolumb, zoper katerega so očitni in skrivni sovražniki vedno rovali, kjerkoli so mogli. Ko je bil na svojem tretjem potovanji ravno zatrl upor na Haiti-ju ter vredil razmere med Indijanci in tamoš-njimi naseljenci, se pripelje iz Španjolskega neki Bovadilla, kateremu je kralj dal neomejeno oblast, da preiskuje tožbe zoper Kolumba. Toda Bovadilla, ki je sam bil velik nasprotnik slavnega moža, ni si glave belil, ampak verjel je, kar mu je nekoliko malopridnih naseljencev povedalo, ter je Krištofa Kolumba in njegovega brata Jarneja djal v železje in ju tako zvezana peljal nazaj v Evropo. Ko so se bližali španjolskemu obrežju, bilo je hudobnega poveljnika sram in odvezal je nedolžnemu možu železne verige.^ Ali grdo njegovo postopanje se je hitro razneslo po vsem Španjolskem in povsodi se je ljudstvo vzdignilo zoper njega ter kralja prisililo, da mu je vzel prejšnjo oblast. Kolumb je v Granadi pokleknil pred kralja in kraljico ter opravičil vse svoje ravnanje. Izabeli se je klečeči mož smilil in bila je jako ginjena. Tudi Ferdinand je sprevidel njegovo nedolžnost, ali popolnoma mu le ni zaupal. Ni ga imenoval za svojega namestnika, kakor mu je bil prej svečano obljubil, in še le črez dve leti mu je zopet dal nekoliko ladij, da je mogel nastopiti svoje četvrto potovanje (1502).
To pot je Kolumb ob panamskem medmorji iskal morsko ožino, po katerej je mislil priti v vzhodno Indijo, ali zastonj jo je iskal. Y velikem viharji mu je poginila ena ladija, z ostalimi pa se je komaj rešil na otok Jamajko, kjer so ga čakale nove nadloge. Stare strohnele ladije so se mu vse razdrle in ni mogel nikamor z otoka. Tu sta dva zvesta njegova tovarša Mendez in Fiesco pri divjakih vzela priprost iz hlodov izdobljen čoln in deset dni sta neprenehoma po dnevi in po noči pogumno veslala po morskih valovih, dokler nista srečno prišla na Haiti. Toda tu celih osem mescev nista mogla dobiti ladije, da bi šla po Kolumba, ki je med tem strašno pomanjkanje trpel in bil v smrtnej nevarnosti. Njegovi ljudje si niso dali dopovedati, da treba z divjaki z lepo ravnati, ampak kar po sili so jim vzeli, česar se jim je poljubilo. Divjaki so se zdaj vzdignili zoper svoje tlačitelje in gotovo bi jih bili vse poubili, da si Kolumb ni z zvijačo pomagal. Kakor že vemo, učil se je v mladih letih zvezdarstva in vedel je na tanko za
vse spremembe na nebu. Vedoč, da bode 1. marca 1504. mesec mrknil, oznanil je to divjakom nekoliko dni poprej ter jim rekel, da je to znamenje božje jeze. Ko je na to na oglasen dan res mesec potemnil, so divjaki kar obstrmeli ter učenemu možu pustili življenje in mu prinesli potrebne hrane. Črez osem dolgih mescev prijadrala je željno pričakovana rešilna ladija, ki sta jo Mendez in Fiesco kupila od nekega Španjolca. Yes potrt od bolezni in žalosti se je Kolumb vrnil domu na Špa-njolsko, kjer je nekoliko tednov po njegovem prihodu umrla kraljica Izabela. Po njegovej smrti se Kolumb ni mogel več nadjati nobene podpore, kajti kralj Ferdinand mu nikdar ni bil vdan in zdaj je skoraj čisto pozabil nanj. Bilo je celó dosti predrznih Španjolcev, ki so slavnega moža jeli očitno zasmehovati ter tajiti velike njegove zasluge, kajti da bi bil nove dežele tudi vsak drug človek lahko našel. Ko so v nekej družbi zopet jeli o tem govoriti, vzame Kolumb jajce in se obrne proti gospodi rekoč: „Kdo od vas bi znal to jajce na ost postaviti?“ Nihče se ne oglasi. Tu je Kolumb polagoma vtisnil ostri konec ter jajce na mizo postavil. Zdaj so vsi kakor iz enega grla zakričali: „Tako bi bili mi tudi znali!“ Nato jim Kolumb smehljaje zavrne: „Prav govorite, gospoda moja; ali ravno to je razloček med nami, da sem jaz edini to storil, kar bi bili vi vsi znali, pa niste storili!“ — Kmalu potem je slavni Kolumb še istega leta (1506) umrl v Valladolidu na Španjolskem. Bil je devet in petdeset let star. Njegovo telo so štirikrat predjali iz enega groba v drugi. Zdaj leži v glavnej cerkvi mesta Havane na otoku Kubi v Ameriki.
Tudi po Kolumbovej smrti so ljudje novi svet še dolgo prištevali Aziji in nihče ni mislil, da bi bilo treba odkritim deželam dati kako novo ime. Navadno so novi svet zvali Indijo. Med tem je dober Kolumbov prijatelj, italijan Amerigo Vespucci iz Plorencije, od leta 1497 do 1503 prepotoval nove dežele in jih prvi na tanko popisal. V Evropi so kaj radi čitali obširna njegova poročila in prestavljali so jih v razne jezike. Kmalu je Amerigovo ime bilo bolj znano, nego Kolumbovo, in naposled so nove dežele sploh jeli nazivati Amerigovo deželo ali Ameriko, ki so jo le po njegovih spisih poznali. To ime se je bilo v kratkem času tako vkoreninilo, da ga ni bilo mogoče več odpraviti. Ko se je pozneje pokazalo, da je Azija še daleč za morjem in da so odkrite dežele nov del sveta, dali so temu delu naše zemlje ime Amerika. Spodobilo bi se bilo pač, da bi ga zvali Kolumbijo, ali tako se zove le svobodna ljudovlada južnej v Ameriki.
Občna zgodovina IV. zvezek.
3
Odkritje Brazilije in Meksike.
Med tem ko so Španjolci v Ameriki odkrili toliko novega sveta, iskali so Portugalci po morji okol Afrike pot v vzhodno Indijo in našli so jo, kakor homo pozneje povedali. Leta 1500. je portugalski kralj zopet poslal poveljnika Kabrala z velikim brodovjem v Indijo, a naročil mu je, naj jadra bolj proti zahodu, da bi se ognil nevarnim viharjem ob afrikanskem obrežji. Ali Kabral držal se je preveč proti zahodu in prišel je v takrat še neznano deželo Brazilijo v južnej Ameriki. Ker se Brazilija razprostira ta kraj one meje, ki jo je papež leta 1494. ustanovil, ni bilo zarad nje nobenega prepira s Španjolci in je torej brez ugovora postala portugalska pokrajina. Portugalci so novo deželo s početka malo cenili, kajti v prvi mah niso našli ne zlata, ne srebra, niti drugih dragocenosti, katere bi mogli dobro spečati. Da pa jako rodovitna zemlja ne bi bila • brez koristi,^ so hudodelnike tje pošiljali, da bi jo kot naseljenci obdelovali. Še le ko so izgnani Židje nasadili sladkorjevo trstje in ko je se prav dobro obrodilo, poslal je portugalski kralj zvedenih mož črez morje, da bi deželo bolj na tanko preiskovali, a potem nasvetovali, kako bi jo bilo treba vrediti. Zdaj so se hitro vtemeljevale nove naselbine in od leta do leta so žetve bile obilniše raznega žita in druzega ploda. Še večo vrednost je Brazilija dobila, odkar so Portugalci v njej našli bogate zlate rudnike (1695), pozneje pa (1730) diamantov, da jih po celem svetu ne najdeš ne tako velikih, ne tako lepih. Ime „Brazilija“ dali so novej deželi zato, ker se v njej dobiva neizmerno mnogo prežilike, od katere se dá prav lepa barva skuhati. Sami Angleži kupujejo na leto po dvajset tisuč centov prežilike. To je ravno tista prežilika, s katero pri nas o veliki • noči pirhe barvajo. Tam, kjer so Portugalci prvikrat na suho stopili, postavil je Kabral velik leseni križ, po katerem se ondi povstalo mesto še dandanes zove Santa Cruz ali sveti Križ.
Odkar je Kolumb jadral po meksikanskem morji ter ondi iskal pot v vzhodno Indijo, so pogumni Španjolci večkrat zahajali v one kraje iskat novega sveta. Dolgo je trud bil brez vspeha. Tu pridejo nekega dne mornarji k Yelasquezu, kraljevemu namestniku na Kubi, in mu veselo poročajo, da so po-tovaje proti zahodu našli prelepo in jako rodovitno deželo, ki se jako razlikuje od doslej odkritih otokov. Ljudje niso nagi, ampak dobro oblečeni, bivajo po vaseh in po mestih, v katerih je videti lepih kamnenih poslopij, tempeljnov in visokih stolpov.
Velasquez je takoj dal deset ladij za pot pripraviti ter jim mladega in pogumnega Ferdinanda Korteza imenoval za poveljnika. Dne 12. februarja 1519. je Kortez odrinil proti tolikanj hvaljenej deželi. Seboj je vzel šest sto mož, šestnajst konj, in štirnajst topov. S tako malo četo je predrzni mož mislil osvojiti državo, ki je štela več miljonov ljudi. V šestih tednih je prišel do meksikanskega obrežja in dne 2. aprila je stopil na suho. Tamošnji prebivalci so kar strmeli; takošnih železno opravljenih mož in takega orožja še nikdar niso videli, Najbolj so se čudili konjikom, kajti od daleč niso mogli ločiti vojščaka od konja in mislili so, da je oboje le eno stvorenje skupaj zrašeno. Jako so se torej vstrašili, ko je vojščak s konja skočil in sta, kakor bi trenil, iz enega kosa bila dva; kar groza pa jih je bila, ko so neznani tujci zažgali top in se je zabliskalo in zagrmelo, kakor ob hudi uri. Zdaj so za gotovo mislili, da Kortez ni nihče drugi, nego sam božji sin, in da jih je prišel rešit cesarja Montezume, ki jih je tlačil z davki in drugimi bremeni. Mnogo ljudstva se mu je tadaj pridružilo, kakor svojemu odrešeniku. Meksikanski cesar je med tem že zvedel o prihodu čudnih belih tujcev in rad bi jih bil pregovoril, da bi se vrnili. Poslal jim je nekoliko imenitnih mož nasproti ter jih skusil z bogatimi darovi podkupiti, pa zastonj. Kortez jih je v taborji prijazno sprejel in rekel, da je poslanec mogočnega vlardarja iz jutrove dežele in da mora sam s cesarjem govoriti. Poslanci so mu zavrnili, da to ne bode mogoče; da bi pa cesarju lože na tanko poročali, imeli so seboj slikarjev, ki so vse, kar so nenavadnega videli, na platno slikali. Kortez jim tega ni branil, vendar pa jih je hotel nekoliko ustrašiti in dal je zažgati top. Meksikanci so se kar zgrudili na tla, drugi pa so zbežali. Črez sedem dni so se zopet vrnili in prinesli so seboj še večih darov, kakor prvo pot. Med bogatimi darili bile so tudi dve velikanske plodi, ena zlata, druga srebrna. Samo ta bila je vredna dva in trideset tisuč tolarjev. Zdaj se Kortez nikakor ni mislil vrniti, ampak še bolj ga je gnalo v bogato glavno mesto. Črez nekoliko dni so se poslanci še enkrat vrnili, a darov so toliko seboj imeli, da so trebali sto nosačev. Toda vse zastonj. Kortez se ni dal pregovoriti in vojska je bila gotova.
Kortez je dobro vedel, da njegovi tovarši niso vsi zanesljivi. Sklical jih je torej vse skupaj in jim razodel, da se bode treba pripraviti na hudo vojsko. Kekel je, da bo treba skuše-nega poveljnika; on sam da se ne poganja za to čast, ampak v kogar imajo največ zaupanja, tega naj si izvolijo in tudi on
se mu bode dobrovoljno pokoril, naj bode kdorkoli. Ysi kakor iz enega grla izvolili so Korteza. Le-ta jim na to pravi, da jih bode vodil, kakor bode najbolje vedel in znal, ali da nikogar ne sili v boj. Kdor ne gre dobre volje ž njim, naj se rajši takoj vrne nazaj na Kubo. Nihče se ne oglasi; vsi so hoteli iti ž njim. Na to je Kortez dal vse ladije sežgati, kajti rekel je, da jih ni treba če se nobeden neče vrniti, in ni je bilo več druge pomoči nego zmagati ali poginiti. Sto mož pustil je Kortez v trdnjavi Veracruz, ki jo je ravno sezidal, a z ostalimi petimi sto se je podal na pot proti glavnemu mestu Meksike. Pridružilo se mu je tudi šest tisuč nezadovoljnih prebivalcev, ki so se z njegovo pomočjo mislili osvoboditi mek-sikanske vlade. Ko so Španjolci med potjo prišli na goro, odprla se je njihovim očem prelepa ravan, na katerej so se vrstili zeleni gozdiči in obdelano polje, a vmes so se belila mesta in vasi. V mičnej dolini v sredi med dvema jezeroma pa se je lesketalo glavno mesto Meksiko, do katerega je pot držala črez dolge nasipe. Mesto štelo je črez šestdeset tisuč prebivalcev. Cesar Montezuma še ni vedel, ali bi tujce pustil v mesto ali ne; toda dokler je on ugibal, kaj mu je storiti, je Kortez bil že na nasipu ter se s celo svojo vojsko vtaboril pred mestnimi vrati. Zdaj mu je Montezuma sam v svečanem sprevodu šel nasproti ter ga povabil, naj pride v mesto. Na zlatem prestolu sedečega prinesli so ga njegovi strežaji v špan-jolski tabor, a spremljevali so ga najimenitniša državna gospoda. Kortez skoči s konja, se mu spodobno nakloni ter pozdravi v imenu španjolskega kralja. Po opravljenih medsobnih poklonih šli so vsi skupaj v mesto, kjer je Montezuma tujim gostom veliko od kamna zidano palačo odločil za stanovanje. Po ulicah je bilo vse natlačeno radovednega ljudstva, in celó na strehah se je kar glava glave tiščala.
Drugi dan se je Kortez šel svečano pokloniti k cesarju Montezumi, ki ga je prav prijazno sprejel ter ga na to sam vodil okol in mu razkazoval mesto. Peljal ga je tudi v tempelj najvišega boga, ki je imel čudno ime Viclipucli. Njegova podoba je bila zgnetena od pšenične moke in medu, a imela je zelene oči in rumene zobe. Temu čudnemu bogu darovali so človeška srca. Če je veliki duhovnik oglasil, daje Viclipucli gladen, morali so vojščaki iti ljudi lovit. Nesrečne vjetnike so do golega slekli ter jih gnali pred tempelj, kjer so jih duhovniki enega po enega položili na kamneno mizo in ga močno držali. Zdaj pristopi veliki duhovnik v rudečej obleki s črno namazanim obrazom, se z levo pestjo močno vpre na prša žive
žrtve, z desno roko pa razpara trebuh, iztrga srce in, dokler je toplo, maže ž njim lačnega boga po obrazu. Ostalo telo so vojščaki, ki so nesrečnega človeka vjeli, skuhali ali spekli in se veselo gostili. Sploh so Meksikanci takrat kaj radi jeli človeško meso, ki si ga mogel vsak dan v mesnici kupiti. Pri cesarju ni bilo nikoli obeda brez človeškega mesa, dokler ga Kortez ni pregovoril, da naj opusti grdo navado.
Kamneno poslopje, v katerem so Španjolci stanovali, je Kortez skrivaj vredil kakor kako trdnjavo; na zidu je nastavil topove, vhode je zadelal ter namestil straže, da se ni tre-bal bati nepričakovanega napada. Ko je bilo vse gotovo, zgrabil je Montezumo v cesarskem gradu, ga odpeljal v svojo trdnjavo ter ga čuval kakor kakega vjetnika. Toda lepo je ž njim ravnal in mu celó dovolil, da so njegovi svetovalci dohajali k njemu na posvetovanje; le ven ga ni pustil ter je tako postal gospodar glavnega meksikanskega mesta.
V tem je predrznemu Kortezu od druge strani pretila nova nevarnost. Yelesquez, španjolski namestnik na Kubi, že prej ni prav zaupal Kortezu; odkar je pa nekako zvedel o njegovej sreči v Meksiku, jel mu je zavidati njegovo slavo in bal se je, da ne bi pri španjolskem kralji dobil vece veljave , nego on. Hitro je tadaj na osemnajsterih ladijah poslal za njim osem sto vojščakov pešcev, osemdeset konjikov in dvanajst topov, da bi ga vjeli in zvezanega nazaj na Kubo pripeljali. Poveljnik tej vojski bil je Narvaez, človek, ki se v vojaških vednostih nikakor ni mogel meriti s hrabrim Kortezom. Le-ta je nekoliko mož pustil v Meksiku, z ostalimi pa je šel zoper novega svojega nasprotnika, ki je imel petkrat več vojščakov. Rad bi se bil torej z lepo ž njim pobotal, ko je pa vse njegovo prizadevanje bilo zastonj, odločil se je tudi to pot poskusiti srečo v obupnem boji. Po temnej noči je s svojimi tovarši preplaval reko ter nenadoma in tako hitro planil na speče sovražnike, da se niti niso mogli prav v bran postaviti. Kortez jim je vzel vse topove in ko je Narvaez poginil, privabil je vse njegove vojščake na svojo stran.
Srečni zmagovalec se je zdaj z novo močjo vrnil v glavno mesto. Tu so se bili Meksikanci med tem vzdignili zoper prevzetne Spanjolce in že so udarili na vtrjeno njihovo palačo, pa brez vspeha. Ko se je Kortez povrnil, vzdignili so se zopet ter vsak dan z nova napadali španjolsko trdnjavico. Sam Kortez jel se je bati in prosil je vjetega Montezumo, naj bi on skusil potolažiti razburjeno ljudstvo. Dobrovoljni cesar se je dal pregovoriti, ali komaj se je pokazal na vrhu palače, jeli so raz-
kačeni uporniki še bolj kričati. Zasramovali so ga z najgr-šimi besedami ter mu očitali, da je strahopetec, ki je svojo domovino tujcem izdal. Nazadnje se cela toča kamenja vsuje proti palači in nesrečni Montezuma se ranjen zgrudi na tla. Španjolci so ga hitro odnesli v njegovo sobo in mu lepo stregli, ali ni mu bilo moči pomagati. Bil je brez uma in ni hotel ne jesti, ne piti, dokler ni za nekoliko dni od gladi poginil.
Meksikanci niso več mirovali. Že so tudi iz drugih krajev dobivali pomoči ter s čemdalje večo silo udarjali na Španjolce. Kortez je kar iz topov streljal v nje in je strašno razdeval v njihovih vrstih, pa razdraženi nasprotniki se niso več dali ustrašiti. Španjolci so nazadnje sprevideli, da se bo treba umakniti. Dne 10. junija 1520. po noči, ko je^ bilo misliti, da ljudje trdo spe, šli so prav tiho iz mesta. Že so bili sredi nasipa, ko se je od mesta sem razlegal strašen krik in na desno in levo bilo je čuti brez števila ladij, na katerih so se oboroženi nasprotniki hitro vozili za pobeglimi tujci, jih došli ter okoli in okoli oklenili. Španjolci se na ozkem prostoru niso mogli prav braniti, a v temnej noči niso ločili prijatelja od neprija-telja. Vsak je kar slepo mahal okol sebe ter večkrat zadel lastnega rojaka. Še nikdar jih prej ni toliko poginilo, kolikor v tem obupnem boji; ali tudi Meksikanci so mnogo trpeli, in bilo jih je pozneje vedno groza, kadar so se spominjali te „strašne noči“. Kortez se je srečno prebil in živ dočakal drugega jutra, ali najbolji njegovi vojščaki so bili mrtvi, dve ti-suče zaveznikov je zbežalo, izgubil je vse topove, ves smodnik, malo da ne vse konje, a od bogatih zakladov ni mogel prav nič rešiti. Vendar ga nasprotniki v prvi čas niso dalje poganjali in brez ovir je z malo peščico svojih tovaršev prišel v Tlaskalo, kjer so bivali prvi njegovi zavezniki. Tu je počival od velikega napora ter se krepil za novi boj. Ali že v malo dneh pride za njim tolika vojska, da je na vsacega njegovih ljudi prišlo najmanje po sto nasprotnikov. Predrzni Kortez niti zdaj ni obupal, ampak ker je vedel, da s silo ničesar ne opravi, izmislil si je zvijačo. Ko je bil še v Meksiku, čul je da imajo Meksikanci prazno vero, da se le tako dolgo morejo nadjati zmage, dokler imajo državno zastavo v svojih rokah; kakor hitro pa bi jim sovražnik vzel zastavo, je tudi zmaga njegova. Kortez je sprevidel, da bi ga zdaj le ta vera mogla rešiti. Z malo svojo četo zagnal se je z vso silo naravnost med sovražnike, zgrabi zastavnika, mu zadere meč v srce, a sveto zastavo mu iztrga iz rok. Y tern trenotji razkropila se je vsa meksi-
kanska vojska in ni ga bilo več sovražnika, ki bi se upal upreti se presrečnemu zmagovalcu.
Španjolci bi se bili zdaj najrajši domu vrnili, ali pogumni •njihov vodja se ni dal pregovoriti, ampak že je zopet snoval nove naklepe zoper Meksikance, dasiravno ni imel ne smodnika, ne topov. Zaupal je v svojo srečo, ki ga še nikdar ni zapustila, in ni se motil. Kmalu po onej slavnej zmagi prijadralo je zaporedoma šest španjolskih ladij na meksikansko obrežje. Kar je bilo mož na ladijah, vse si je Kortez znal pridobiti in zopet je imel pet sto hrabrih vojščakov, štirdeset konj, osemdeset pušk in devet topov. Tudi med tamošnjimi prebivalci nabral si je zopet več tisuč zaveznikov in takoj se je napotil nazaj proti Meksikanskemu mestu, v katerem je stoloval novi cesar Gvatimozin. Prišedši do jezera dal je stesati trinajst ladij, da je mogel kar z vso močjo udariti na mesto. S takoš-nimi pripravami zamudil je pol leta, zlasti ker so tudi Mek-sikanci vse storili, da^ bi nasprotnikom zaprli pot črez jezero. Nazadnje pa so se Španjolci le prerili v mesto in že so se veselili nove svoje zmage; ali to pot so se prezgodaj veselili. Še isti dan na večer se je v mestu začel nov hud boj. Vsi prebivalci so se vzdignili zoper tujce in celó žene in otroci so kamenje na nje metali. Nekateri so šli na jezero in prekopali so nasipe, da Španjolci ne bi mogli bežati. Sam Kortez bil je v smrtnej nevarnosti. Padel je namreč s konja in že ga je šest meksikanskih vojščakov zgrabilo. V tem je hrabri špan-jolski junak Guzmann skočil med nje in jih toliko zadržal, da je Kortez zopet zasedel konja in ušel.
Pred mestom je Kortez zopet zbral svojo vojsko, ali pogrešal je šestdeset Španjolcev, od katerih je dvajset poginilo, štirdeset pa so jih nasprotniki vjeli. Meksikanci so še tisto noč slavili svojo zmago. Vse mesto je bilo svečano razsvetljeno, a najbolj se je svetil tempelj najvišega boga. Duhovniki so vjetnike žive parali ter topla njihova srca po starej navadi darovali bogu Viclipucliju, njihova telesa pa so kar na trgu spekli in se gostili. Španjolci zunaj mesta so čuli groznijok in stok svojih tovaršev, ali niso jim mogli pomagati. Šest tednov je Kortez ostal v svojem taborju, ki ga je močno zavaroval in ves ta čas se ni upal ponoviti boja z. Meksikanci. Ko se je bil pa dobro pripravil in nabral veliko vojsko zaveznikov, udaril je zopet na mesto in osvojil ga je. Zdaj so se zmagovalci strašno maščevali ter poklali štirdeset tisuč prebivalcev. Cesar Gvatimozin je hotel zbežati črez morje, ali na-
sprotniki so ga vjeli in izročili Kortezu, ki mu je prijazno podal roko in obljubil, da bode ž njim lepo ravnal.
Med tem so Španjolci po mestu ropali, a ko so dobili premalo zlata in srebra, so mislili, da so Meksikanci vse dragocenosti v jezero potopili. Zgrabili so več imenitnih vjetnikov in jih s strahovitimi mukami hoteli prisiliti, da bi jim povedali, kam so zaklade shranili. Cesarja in njegovega1 prvega svetovalca so na žerjavico položili in ju živa pekli. Gvatimozin je voljno trpel kakor pravi mučenik, a nesrečnemu svojemu to-varšu, kije britko stokal, je v kratko zavrnil: „Ali jaz nlar na rožicah ležim?“ Tu pride Kortez in reši oba strašnih bolečin.
Kakor Kolumb, imel je tudi Kortez sovražnikov, ki so mu zavidali njegovo slavo ter ga skušali očrniti pri španjol-skem kralju. Le-ta se je v prvi mah res dal pregovoriti in poslal je za njim nekega Tapio, kateri ga je imel vjeti in pripeljati nazaj na Španjolsko. Toda Tapia nikakor ni bil kos premetenemu Kortezu. Poslednji ga je z lepo odpravil, ob enem pa je španjolskemu kralju poslal obširno poročilo o svojih zmagah ga prosil, naj ga imenuje za svojega namestnika na Mek-sikanskem. Ko mu je kralj prošnjo uslišal, prizadeval se je Kortez na vso moč, da bi povérjeno mu državo z nova uredil. Najprej je dal popraviti glavno mesto, ki je od zadnjega boja bilo jako poškodovano. Tam, kjer je prej stal tempelj boga Viclipuclija, sezidal je prekrasno, štiri sto črevljev dolgo in sto in osemdeset črevljev široko cerkev; a Montezuinino palačo si je prenaredil za svoje stanovanje. Krščanska vera se je hitro širila in že za nekoiiko let je v Meksiki bilo trideset katoliških samostanov. Svojim tovaršem in drugim španjolsbim naseljencem je dal veliko zemljišča ter jim tamošnje prebivalce dodelil kot sužnike, ki so jim vsak večer morali dajati neko določeno mero zlata. To je bilo pretežko breme za Meksikance, ki so bili preslabe postave za težavno delo v rudnikih, in jeli so jako umirati. Ni čuda' da so se večkrat vzdignili zoper nove svoje gospodarje, če tudi brez vspeha, kajti Španjolci so jih vselej užugali in se strašno maščevali. Enkrat so črez štiri sto vpornikov na gromadi sežgali. Cesarja Gvatimozina so samo zato obesili, ker so ga na sumu imeli, da je skrivaj podpihoval upor. Kortez takošnega ravnanja nikakor ni odobraval, ali ni ga mogel niti ubraniti. On bi bil Meksikance najrajši z lepo pridobil za novo vlado, kakor tudi za krščansko vero. Sam je papežu pisal in ga prosil, naj mu pošlje pobožnih duhovnikov, ki bi ubogemu ljudstvu oznanovali večne resnice. Ko je več redovnikov minoritov prišlo črez morje, jih
je Kortez pri vsakej priliki odlikoval ter jih na vso moč podpiral v svetem njihovem delovanji. Njegov trud ni bil brez koristi. Z lepim svojim vedenjem je mnogo pripomogel, da so se Meksikanci odpovedali krivim bogovom ter da so odpravili grde navade, ki so se človeku kar gnjusile. Zdaj niso na pa-ganskih altarjih več krvavela živa človeška telesa, katerih so prej vsako leto po dvajset tisuč darovali. Ees velike so bile zasluge, katere si je Kortez v Meksiku pridobil za krščansko vero in za razvoj človeštva sploh. Prostor nam ne dopušča, da bi o tem še kaj več povedali. In vendar niso na kraljevem dvoru vedeli ceniti tega slavnega moža. Zavidni ovaduhi so ga očrnili, da hrepeni po neodvisnej oblasti in da se bo oklical samostalnega meksikanskega cesarja, kakor hitro se mu bode prilika ugodna zdela. Španjolski kralj je nesramnim obrekovalcem verjel in poslal je dragega namestnika v Meksiko, Kortezu pa je dal le toliko podpore, da je mogel iskati novih dežel. Kortez je bil tudi s tem zadovoljen. Podal se je v severne kraje in po dolgem trudu našel je leta 1536 polotok Kalifornijo, ki ima neizmerno mnogo zlatih rudnikov. Zdaj je zopet prosil kralja, da naj ga imenuje za namestnika v Meksiku, ah zastonj. Umrl je v Sevilli leta 1547. Njegovo telo so prenesli v Meksiko, kjer še dandanes počiva.
Prvo potovanje okoli zemlje.
Med tem ko je Kortez osvajal Meksiko, je drugi slavni mož, Ferdinand Magellan, našel pot okoli zemlje. Magellan je bil rojen Portugalec in se je že v službi svojega kralja Emanuela skazal jako zvedenega in pogumnega mornarja. Nad-jal se je bogate nagrade, a ni dobil niti zasluženega priznanja. To ga je bolelo, in nejevoljen je zapustil svojo domovino ter se podal na Španjolsko. Kralj Karel I. ga je takoj vzel v službo in mu dovolil, da je šel iskat novega pota v Azijo. Dal mu je pet ladij in nekaj črez dve sto mornarjev iu voj-, ščakov. Š temi je Magellan dne 20. septembra 1519 iz Seville odrinil proti jugo-zahodu. Jadral je mimo kanarskih otokov dalje do Brazilije. Tu je zavrnil proti jugu ter vedno gledal, če ne bi našel kake morske ožine, po katerej bi se mogel podati dalje proti zahodu. Dolgo je njegov trud bil brez vspeha. Dalje ko je šel, bolj je mraz pritiskal in od dne do dne so se množile razne nezgode in nevarnosti. Ena ladija se je razbila in komaj da so se ljudje rešili. Mornaiji jeli so mrmrati in in nazadnje so se celó vzdignili zoper svojega poveljnika. Grozili so se mu, da ga bodo v morje vrgli, če jih ne pelje nazaj
v Evropo. Magellan skušal jih je s počjetka z lepo potolažiti, ko pa to ni nič pomagalo, jel je ojstro postopati ž njimi. Nekoliko najpredrzniših upornikov je oh glavo djal, druge pa je vrgel na prvi otok, mimo katerega so jadrali. Tako je ostale prestrašil in na ladijah je bil zopet mir in red.
Proti koncu oktobra 1520 je Magellan srečno priplaval do južnega konca južne Amerike, in tu je med suho zemljo in tako zvano ognjeno zemljo našel morsko ožino, katero so že toliko let željno iskali. Njemu na čast se ta ožina še dandanes zove „Magellanova cesta“. Toda ravno zdaj, ko je mislil, da je blizu svojega cilja, začelo mu je pomanjkovati hrane. Ena ladija je skrivaj ušla in se vrnila nazaj v Evropo, z ostalimi tremi pa se je Magellan peljal skozi ožino in prišel je v veliki ocean t. j. največe morje na svetu, katerega prej še nobeden Evropejec ni videl. Yreme je bilo ugodno in morje tako mirno, da mu je Magellanova družba dala ime „tihi ocean“. Že so se tri mesce neprenehoma dalje vozili in ves čas niso na izmernem morskem površji našli druzega, kakor dva pusta otoka. Na ladijah bila je strašna sila; voda se jim je skazila, a dvopeka so le še prav malo imeli. (Dvopek zove se mornarski kruh, ki je tako zapečen, da se po več mescev ne skazi.) Ko je pa stiska bila največa, pokaže jim se črez dolgo časa zopet suha zemlja. Prišli so na otoke, katerim so dali ime „Ladroni“ ali „tatovski otoci“ zato, ker so videli, da tamošnji prebivalci radi kradejo. Tu so dobili zdrave vode in živeža, kolikor so trebali. Na daljnem potovanji našli so Filipinske otoke, ki spadajo že k Aziji. Na enem teh otokov se je Magellan sprijaznil z glavarjem in pregovoril ga je, da se je dal krstiti. Šel mu je celó pomagat zoper srednjega kralja na drugem otoku. S prva bili so srečni, kajti nasprotniki so kar bežali, ko so začele puške pokati; ali Španjolcem je kmalu zmanjkalo smodnika in niso mogli več streljati. Otočani so to takoj zapazili in hitro so se z novim pogumom vrnili na bojišče, na katerem so zdaj do dobrega užugali Svoje nasprotnike. Sam Magellan in mnogo njegovih tovaršev je v strašnem boji poginilo. Ostali Španjolci so se na to kar takoj napravili na pot. Ker je bilo premalo mornarjev za tri ladije, so eno sežgali, a za dvema, ki ju je vodil Carvallo, so odjadrali dalje. Prav kmalu so bile na molučkih otocih in kar strmeli so, ko so ondi našli Portugalce, ki so se bili okoli Afrike pripeljali. Tu so morali zopet pustiti eno ladijo, ki že ni bila več za vožnjo, in le z eno samo so se okoli Afrike vrnili v Evropo. Ker je tudi Carvallo med potjo umrl, je nazadnje prevzel po-
veljništvo Boštjan de Cano, ki je po triletnem težavnem potovanji dne 7. septembra 1522 srečno zopet prišel na Španjolsko. Od dve sto sedem in trideset mož vrnilo se jih je le sedemnajst, in tudi ti so bili malo da ne vsi bolni.
Balboa in Pizarro.
Še predno je Kortez osvojil Meksiko in se Magellan podal na pot okol zemlje, je Balboa, priprost, ali jako pogumen in predrzen človek, šel črez panamsko medmorje in našel pot do velikega oceana. Že Krištof Kolumb je v onih krajih iskal morja, po katerem je mislil priti v Azijo, ali ni ga našel. Španjolci so po njegovej smrti v isti namen pošiljali ladije proti Panami. Na enej teh ladij so se mornarji vzdignili zoper svojega vodjo, na mesto pa so Balboa izvolili za poveljnika. Balboa se je skazal vrednega nove časti. Vtemelil je v onih krajih prvo naselbino Santa Marija, a z ljubeznjivim ponašanjem vedel si je tamošnje divjake tako pridobiti, da so mu prinesli zlata, kolikor so ga zmogli. Nekega dne ga divjaški glavar vpraša, čemu treba toliko zlata, in mu svetuje, naj gre v ono deželo, ki leži ob velikej vodi;	tam	da ga	bode	še več
dobil. Takoj se je Balboa napravil	na	pot.	Izbral	si je	sto in
devetdeset najpredrzniših tovaršev in pogumno je šel ž njimi kar naravnost prek medmorja, črez hribe in doline, črez deroče vode in temne gozde. Ne strupeni gadi, ne divje zveri, ne žeja, ne glad jih niso mogli odvrniti od	težavne	poti v	zlato	deželo.
Že so pet in dvajset dni hodili in	še	nišo	videli	velike	vode.
Tisuč divjakov je dobrovoljno šlo ž njimi, da so jim pot kazali in pratež nosili. Naposled pridejo na goro in neznan svet se odpre njihovim očem (1513). Daleč proti zahodu razprostiralo se je morje, kateremu ni bilo mogoče videti kraja. To je bil veliki ocean. Balboa je pokleknil ter svoje roke hvaležno povzdignil proti nebu. Na to je šel dol do obrežja, in drže v enej roki ščit, v drugej meč stopi do pasa v morje ter ga okliče kot lastnino španjolskega kralja. Odtod se je Balboa podal dalje proti jugu iskat zlate dežele. Med potjo dobil je mnogo zlata in dragocenih biserjev, ali do zlate dežele bilo je še daleč in ne bi je niti mogel z malo peščico svojih tovaršev osvojiti. Vrnil se je torej nazaj v Santo Marijo ter odtod kralju Ferdinandu poročal o svojih najdbah, mu poslal lepih darov in ga ob enem prosil, naj ga imenuje za svojega namestnika v Dariemu ali na panamskem medmorji. Toda poslednja želja mu se ni izpolnila. Že je kralj poslal drugega namestnika Davilo, njemu pa je določil štiri ladije, da bi šel iskat zlate
dežele. Pa hudobni Davila mu je tudi to čast zavidal in dal ga je očitno ob glavo djati.
Davila ni bil mož za to, da bi se podal na nevarno pot v zlato deželo; ali našel se je drugi junak, ki je nekoliko let pozneje šel v tiste kraje sreče iskat, kamor se je že Balboa bil namenil. Ta mož bil je Franjo Pizarro, sin priprostih staršev, ki so ga še kot malega dečka brez izreje od doma poslali. Zapuščen od lastnih staršev moral je več let svinje pasti, a ko je odrasel, šel je z drugimi klateži v Ameriko. Ni je bilo nadloge, niti nevarnosti, ki bi se je bal; ljubezni do bližnjega in drugih blagih čutov nikdar niti poznaval ni; hrepenel je edino le za bogastvom. Pridružil se je bil Balboi ter ga spremil na poti k velikemu morji. Tu je marsikaj skusil ter se večkrat skazal bistroumnega in hrabrega junaka. Dobro je vedel, česar vsega treba na takošnem potovanji in da brez novcev ni moči priti v zlato deželo. Ker sam ni ničesar imel, poiskal si je dva bogata tovarša, ki sta njegove namene imela z novci podpirati. Ta dva bila sta Almagro in Ferdinand de Buque. Kupila sta ladijo ter nabrala kakih sto in dvajset mož, katerim je Pizarro bil poveljnik. Mesca novembra 1525 odrinili so od panamskega obrežja in bili so celo leto na morji, predno so prišli v tako zvano zlato deželo ali Peru. Pizarro je takoj sprevidel, da z malo svojo tovaršijo ne bode mogel osvojiti velike in dobro vravnaue države. Nakupil je torej za razen evropejski drobiž zlatih in srebrnih posod ter se vrnil na Španjolsko, kjer je kralju Karlu I. poročal o svojem potovanji ter ga prosil podpore, da bi mu mogel pokoriti bogato deželo. Karel ga je že za naprej imenoval za svojega namestnika v Peru-u, mu dovolil nabirati dobrovoljcev, ali novcev si je tudi zdaj moral izposoditi pri svojih prijateljih.
Y treh letih se je Pizarro zopet povrnil v Ameriko. Imel je tri ladije, kakih dve sto mož in nekoliko topov. Prišedši v Peru je kakor najhujši razbojnik planil s topovi nad tamošnje prebivalce, pridrl v njihove hiše ter jim pobral vse zlato in kar je dobil drugih vrednih stvari. S takim ravnanjem pač ne bi bil mnogo opravil, ako bi bil prišel kako leto poprej. Zdaj pa je v vladajočej rodbini ravno nastal razpor, ki je jako oslabil državno moč ter Španjolcem olajšal zmago. Poprejšnji peru-anski kralj Huana Kapak osvojil je sosednjo deželo ter se oženil s hčerjo tamošnjega vladarja. Iz tega zakona se je rodil sin Atahualpa, in Huana Kapak je pred smrtjo naredil, da naj si ta in Huaskar, njegov starejši sin iz prvega zakona, vso državo med seboj razdelita. Ker Huaskar nikakor ni hotel
v to privoliti, ga Atahualpa, ki je vojščake imel za se, užugal in djal v zapor. Y tem pridejo Španjolci. Vjeti Huaskar jim takoj zanesljivega prijatelja pošlje skrivaj nasproti in jih prosi pomoči. Ali tudi Atahualpa jih je hotel dobiti na svojo stran in poslal jim je bogatih darov. Pizarro mu je na to poročal, da ne more nič gotovega obljubiti, dokler sam ž njim ne govori, kajti da je poslanec mogočnega kralja iz jutrove dežele in da mu ima imenitnih stvari povedati. Še predno mu je kralj kaj odgovoril, šel je Pizarro pogumno dalje do Kaksa-malke, a tu je od dveh kamnitnih poslopij dal napraviti trdnjavico, pred katero je namestil dva topa. Kmalu pride sam Atahualpa s tako sijajnostjo v Kaksamalko, da so Španjolci kar strmeli. Sedel je na zlatem prestolu, ki so ga nosili naj-veljavniša državna gospoda. Pizarro ga je spodobno sprejel, ali takoj je prosil svojega duhovnika, naj kralju razloži najimenit-niše nauke krščanske vere. Ko tolmač ni znal besed prestaviti v peruanski jezik, vzame duhovnik sveto pismo in pravi: „Ta knjiga tako govori.“ Kralj tega ni mogel razumeti in ves začuden nastavi uho na knjigo, da bi čul, kaj da govori. Kar plane nejevoljen kvišku rekoč: „Saj nič ne govori,“ in trešči knjigo ob tla. Pizarro je komaj čakal, da bi imel vzroka kralja vjeti, in zakričal je na-nj: „Brezbožni malikovalec, ali boš božjo besedo ob tla metal? Ali ste videli. Španjolci? Kar zgrabite ga!“ — Pri tej priči so njegovi tovarši potegnili meče ter pomorili kraljeve spremljevalce, med tem ko je Pizarro sam odpeljal Atahualpo v svojo trdnjavo, pred katero je ob enem dal zažgati top, daje prestrašil in razpodil ostale Peruance.
Atahualpa je kmalu sprevidel, kako so Španjolci lakomni zlata. Ponudil je torej Pizarra, da mu bo celo sobo, v katerej je bil zaprt, tako visoko napolnil z zlatom, dokler more z raz-tegnenimi rokami doseči, če ga bode potem zopet izpustil. Španjolcem so se kar oči zasvetile; Pizarro pa je vzel kos oglja ter na vseh štirih stenah tako visoko začrtal, dokler je mogel doseči. Soba merila je dva in dvajset črevljev po dolgem in šestnajst po širokem. Kakor hitro so Peruanci culi, da je vjetega kralja mogoče osvoboditi, znašali so od vseh strani zlate posode in druzega zlatega orodja, katerega so toliko imeli, da ga niti niso mnogo cenili. Y tem je Huaskar, katerega so njegovi domači nasprotniki zaprtega imeli, Pizarra skrivaj poročal, da mu bode še večo sobo z zlatom napolnil, če bi ga osvobodil. Ko je Atahualpa to čul, ukazal je svojim ljudem, naj mu brata kar takoj umoré. Njegova volja se je zgodila. Španjolci pa so bili veseli, da so imeli enega nasprotnika manj.
Že so Peruanci sobo napolnili z zlatom, ali Pizarro jim kralja le ni hotel izpustiti, nekoliko zato, ker je mislil še več zlata dobiti, nekoliko pa tudi zato, ker ga je bil Atahualpa razžalil. Peruanski kralj se nobenej stvari ni toliko čudil, kolikor čitanju in pisanju. To znanje bilo mu je najbolj všeč in vsacega je spoštoval, kdor je znal čitati in pisati. Nekega dne prosil je Španjolca, naj mu na noht napiše ime „Bog“, a potem je vsakemu tujcu, kdor je k njemu prišel, pomolil palec ter ga skušal, če zna čitati. Ko mu je Pizarro, kateremu je tudi dal s palca brati, rekel, da ne zna ne čitati, ne pisati, mu Atahualpa zaničljivo zavrne, da se je pač še malo učil. To je mogočnega Pizarra strašno razkačilo in sklenil je, da se bode maščeval nad predrznim kraljem. Obsodil ga je na smrt bajé zato, ker je trdovratni malikovalec in je brata umoril. Hotel ga je živega sežgati, ali ker se je Atahualpa pred smrtjo dal krstiti, pomiloval ga je za toliko, da ga je prej zadavil in potem še le na gromado vrgel.
Po smrti obeh kraljev so Španjolci bili gospodarji cele peruanske ali tako zvane zlate dežele. Zdaj so si najprej bogati plen med seboj delili. Vsak pešec dobil je za dvajset tisuč tolarjev zlata in srebra, konjiki so dobili dvakrat toliko, a koliko so si Pizarro, Almagro in De Luque vzeli, tega nihče ne ve. Pizarrov najmlajši brat je za milijon tolarjev vrednosti nosil v Evropo španjolskemu kralju. Na Španjolskem so kar strmeli! Zdaj je vsak potepuh, kateremu se ni dalo delati, hotel iti v zlato deželo, in kmalu je v Peru-u kar mrgolelo vsakovrstnih klatežev, ki so z ubogimi Peruanci ravnali, kakor z živino. Pizarro je po starej navadi med nje razdelil zemljišča, a domače prebivalce jim je dodelil kot sužnike.
Dasiravno so Španjolci osvojili tudi Kucko, prestolnico starih kraljev, je vendar Pizarro ob morji sezidal novo glavno mesto Limo. Človek bi mislil, zdaj bodo zmagovalci mirno uživali sad tolikoletnega truda in se lepo vdomačili v bogatej deželi. Ali bilo je ravno narobe. Ko ni bilo več nikjer nobenega sovražnika, sprli so se glavarji med seboj. Almagro ni hotel več slušati prostega in prevzetnega Pizarra in prosil je španjolskega kralja, naj ga imenuje za posebnega namestnika v drugem kraji, ki leži dve sto milj od Pizarrove meje. Kralj mu je prošnjo uslišal in Almagro sije našel novo deželo čili, v katerej je bilo malo zlata, zato pa tem več krepkih in bo-jaželjnih ljudi. Tu je zdaj nabral veliko vojsko, se vrnil v Peru ter osvojil mesto Kucko, kjer je med drugimi vjel tudi dva Pizarrova brata. Eden mu je kmalu ušel, drugega pa si
je Pizarro izprosil, da bi ga bajé poslal na Španjolsko prosit kralja, naj on sam razsodi prepir. Ali oproščen vjetnik ni šel v Evropo, ampak prav kmalu se je povrnil z veliko vojsko svojega brata, udaril na Almagra, ga v hudem boji užugal in vjel, ga vlekel seboj v Limo, tu pa ob glavo djal. Takošno samolastno postopanje obudilo je grozovitnemu Pizarru čem-dalje več sovražnikov. Prijatelji so ga svarili, naj se varuje, ali smejal se jim je ter se prevzetno zanašal na svojo srečo. Nazadnje pa je tudi njemu bila ura maščevanja dne 26. junija 1541. Bila je nedelja. O poldne, ko so ljudje po tamošnjej navadi ravno malo zaspali, zbralo se je na ulici osemnajst zarotnikov, ki so na ves glas kričali: „Bog poživi našega kralja, a umrje naj krvolok!“ — Pogumno so šli naravnost proti na-mestnikovej palači in pri tej priči so umorili vojščaka, ki se jim je na vratih ustavil. Pizarro, ki je bil ravno pri obedu, zbežal je v zadnjo sobo, a ko so ga morilci zasledili, se je še dolgo branil kot pravi junak, akoravno je bil že tri in šestdeset let star. Naposled mu eden zarotnikov z vso močjo ojstro sulico zadere v vrat in zgrudil se je mrtev na tla. Ni ga bilo človeka, ki bi bil le solzico prelil za surovim in prevzetnim Pizarrom. Pa saj se tudi njemu nikdar noben človek ni smilil. Morilci si s krvavim svojim dejanjem niso mnogo koristili. Novi namestnik Yaca de Castro ni trebal njihove pomoči ter je mladega Almagra, ki je tudi bil med njimi, ob glavo djal zato, ker je hrepenel po samolastnej oblasti.
Franjo Pizarro je zapustil dva brata, Ferdinanda in Gon-zala. Prvi je šel na Španjolsko iskat pravice, kajti trdil je, da bi po smrti svojega brata on moral vladati v peruanskej deželi. Ali nihče se ni zmenil za njegove pravice, ampak djah so ga v zapor, v katerem je brž ko ne tudi umrl. Njegov mlajši brat Gonzalo ostal je v Peru-u in pridobil si je tohko privržencev, da si je osvojil Quito ter velik kos peruanske dežele spravil pod svojo oblast. Njegovi prijatelji so mu celó svetovali, naj se okliče za neodvisnega vladarja, ali Gonzalo tega ni hotel in zval se je vedno le namestnika španjolskega kralja. Toda poslednji mu nikakor ni hotel priznati njegove časti in poslal je črez morje Pedra de la Gasea, jako pravičnega in nesebičnega moža (1546). Prišedši v Peru vedel si je Gasea s prijaznim in dostojanstvenim obnašanjem pridobiti čemdalje večo veljavo; a ko je v imenu španjolskega kralja oklical popolno pomilostenje vsem, ki se bodo dobrovoljno odpovedali upornikom, je od dne do dne več prostih vojščakov in tudi častnikov privabil na svojo stran. Za leto'dni je brez
prelivanja krvi užugal vse nasprotnike, vjel Gonzala in ga ob glavo djal. Tako je poginil zadnji brat silovitega Pizarra. Pedro de la Gasea je zdaj vso deželo z nova vredil, dal modre postave, olajšal stanje ubogim Peruancem, ter sploh toliko dobrega in koristnega storil, da so ga tamošnji prebivalci častili kakor kakoršnega odrešenika. Ko je Gasea svoje delo dovršil, vrnil se je ubožen, kakor je prišel, nazaj na Španjolsko.
Tako so Španjolci dovršili osvojenje najimenitniših ameri-kanskih dežel, h katerim so po malem pridružili tudi Terro-firmo ali Novo Kastilijo v severnem delu južne Amerike. Kakor že vemo, je v vsakej deželi vladal kraljev namestnik, a v Madridu je posebno „indijsko svetovalstvo“, kot najviša oblast, nadzorovalo upravo v novih deželah. S prva so Španjolci v Ameriki le zlata in srebra iskali, in prvi naseljenci so s ta-mošnjimi prebivalci tako grdo ravnali, da je bila človeka kar groza. S časom pa so sprevideli, da to ne velja, in jeli so rodovitno zemljo pridno obdelovati ter med divjaki širiti krščansko omiko. Ob morji, kakor tudi v notranjej deželi postala so nova mesta, zidali so se krščanske cerkve in samostani, vtemelile škofije in celó dva vseučilišča, eno v Meksiki, drugo v Limi. Med istimi divjaki ustanovili so se misijoni t. j. duhovniki so se med njimi nastanili, da so jih vedno vtrjevali v svetej veri ter jih učili lepega krščanskega življenja. Imeli pa so krščanski blagovestniki težko nalogo, kajti surovi divjaki so težko razumevali vzvišene nauke, a nekoliko so se nove vere tudi zato branili, ker so isto vero imeli njihovi zatiralci. Da je prekmorska trgovina oživela bolj nego kdaj poprej, bode vsakdo sam sprevidel. Izdelki evropejske obrtnije so se v novih deželah dobro spečali, a iz Amerike prišlo je črez morje mnogo koristnih stvari, katerih v Evropi prej niti poznavali niso. Tu ne moremo vsega navesti; le en sad hočemo omeniti, namreč krompir, s katerimi se dandanes v Evropi toliko revežev hrani. Krompir je amerikanski sad, ki prej v Evropi ni rasel. Leta 1586. ga je Anglež Franjo Drake prvi prinesel na Angleško, od koder se je potem razširil po vsej Evropi. Na Slovenskem ga sadé še le kakih sto let. Tudi tobak je amerikanska rastlina, ali mnogo koristniše so raznovrstne rastline, od katerih nam lekarji napravljajo zdravila. Že to malo, kar smo tu omenili, nam kaže, kako imenitno je za človeštvo bilo odkritje Amerike.
Portugalci v vzliodnej Indiji.
Že v zgodovini srednjega veka smo povedali, kako so se Portugalci v petnajstem stoletji pridno lotili brodarstva in
trgovine. Isti kralji niso za nobeno stvar imeli toliko skrbi, kolikor za razvoj brodarstva, kajti sprevideli so, da nobena druga stvar ne bi mogla blagostanja poverjenega jim naroda tako povzdigniti, kakor prekmorska trgovina. Tudi smo že povedali, kako so se Portugalci prizadevali, da bi po morji našli pot v bogato Indijo. Y ta namen skusili so najprej priti okoli Afrike ter so po malem vedno dalje jadrali ob njenem zahodnem obrežji, dokler ni Jarnej Diaz leta 1486. našel njeni južni konec. Tu so bili taki viharji, da mornarji nikakor niso hoteli dalje iti in hrabri poveljnik moral se je vrniti v v Lisabon. Zarad velikih viharjev je Diaz predgorje ob južnej Afriki imenoval „burni nos“, ali kralj Ivan ga je prekrstil v „nos dobre nade,“ kajti rekel je: „zdaj se smemo nadjati, da bomo kmalu tudi našli pot v Indijo.“ Dobro je sklepal, dasi-ravno sam ni doživel tega veselja.
Njegov sin Emanuel „veliki“ je takoj drugo leto svojega vladanja dal štiri ladije pripraviti za pot v Indijo. Za poveljnika je imenoval zvedenega mornarja Vasco de Grama ter mu dal sto in šestdeset mož. Ko je bilo vse pripravljeno, so mornarji pred odhodom skoraj celo noč v cerkvi molili, a zjutraj so sprejeli sveto obhajilo. Po dovršenem cerkvenem opravilu odrinili so še tisti dan. Bilo je dne 8. julija 1497. Med potjo nastali so taki viharji, da so mornarji že skoraj obupali in na vso moč silili nazaj, ali pogumni Vasco de Gama se ni dal pregovoriti' in šel je vedno dalje. Mesca novembra je srečno objadral južni konec Afrike ter zavil proti vzhodu. Bavno na Božič je prvikrat na vzhodnem afrikanskem obrežji stopil na suho ter je zato ta kraj imenoval „božični breg“ ali Natale, kakor se še dandanes zove. Potujoč skoz mozambički kanal obstal je nekoliko v Mombazi, potem pa se je dalj časa mudil v Melindi, kjer ga je tamošnji mohamedovski sultan prijazno sprejel ter mu preskrbel zanesljivega vodnika, ki mu je kazal pot črez indijski ocean. Mesca maja prišel je srečno v mesto Kalikut na malabarskem obrežji, kjer se je zbralo mnogo radovednega ljudstva, da vidi tuje goste. Tudi kalikut-ski glavar Zamorin je Portugalce prijazno sprejel, dokler ga niso zoper nje naščuvali arapski trgovci, ki so se bali, da v prihodnje ne bi mogli indijskih pridelkov več tako dobro spe-čati, kakor doslej, ko je skoraj vsa trgovina med Evropo in Indijo bila v njihovih rokah. Bekli so tadaj Zamorinu, da so Portugalci vohuni, ki bodo vse ogledali, a potem bodo odšli in se zopet vrnili z veliko vojsko ter se polastili dežele. Vasco de Gama je skusil grdo obrekovanje ovreči, ali naščuvani glavar
Občna zgodovina IV. zvezek.	4
mu ni več verjel. Kmalu potem je Zamorin celó dal zapreti sedem Portugalcev, katere je pa zopet izpustil, ko je tudi Gama ujel nekoliko indijanskih ribčev. Zdaj se je hrabri poveljnik vrnil proti domu ter mesca avgusta 1499. srečno prišel na Portugalsko. Od sto in šestdeset mornarjev vrnilo se jih je le pet in petdeset. Kralj Emanuel je Vasca de Gama imenoval za grofa ter mu določil vsako leto po tri tisuč cekinov, kajti dobro je vedel ceniti velike njegove zasluge.
Skrbni kralj zdaj ni imel miru in takoj se je moralo zopet trinajst ladij pripraviti na pot v Indijo. Ker se Vasco de Gama še ni odpočil od prvega potovanja, je na njegovo priporočilo Kabral postal poveljnik novemu brodovju. Da bi se ognil velikim viharjem ob afrikanskem obrežji, zavil je Kabral po Gaminem nasvetu nekoliko dalje proti zahodu in tako je našel Brazilijo v južnej Ameriki, kar smo že prej povedali. Od Brazilije šel je zopet proti vzhodu in objadral je južni konec Afrike; ali med potjo mu je vihar razdjal nekoliko ladij, na katerih je med drugimi poginil Jarnej Diaz. Kakor Gama, šel je tudi Kabral črez Melindo v Kalikut, kjer je Zomorinu izročil lepih darov od kralja Emanuela ter ga zagotovil, da Portugalci nič druzega ne nameravajo, nego začeti trgovino z Indijo. Pa zopet se je kalikutski glavar dal od Arapov naščuvati in Kabral je komaj še o pravem času ušel na ladije. Pred odhodom je iz topov streljal na mesto, da bi nasprotnike nekoliko poplašil. V tem je Portugalcem dobro došla nesloga med samimi Indijanci. Glavarji manjših krajev niso radi slu-šali velike kneze ter so takoj potegnili z vsakim, ki bi jim pomagal do veče samostalnosti. Kabral je torej jadral malo dalje proti jugu v Kočin. Tamošnji glavar bil ga je jako vesel in takoj je s Portugalci sklenil prijateljsko zavezo ter dovolil, da so njihovi trgovci smeli svobodno dohajati v njegovo deželo. Ko je ladije napolnil z raznoterimi pridelki in dragocenostmi, vrnil se je Kabral v Evropo ter kralju na tanko poročal o indijskih razmerah. Dokazoval mu je, da brez izdašne vojaške pomoči ne bode mogoče v Indiji vtemeljiti naselbin, a brez teh da ni misliti na vspešno prekmorsko trgovino.
Kralj Emanuel si ni dolgo belil glave, kaj da mu je storiti, ampak že leta 1502. je oborožil dvajset ladij ter jim pogumnega in zvedenega Vasca de Gama dal za poveljnika. Prišedši v Kalikut se Gama ni šel pogajat z Zamorinom, ampak cel dan je iz topov streljal proti mestu, da so se Indijanci kar tresli od strahu. Iz pristanišča je odpeljal več arap-skih ladij ter obesil črez trideset Arapcev. Njihove glave, roke
in noge je djal v koš ter Zamorinu poslal za spomin, trupla pa je v morje pometal. Tako se je maščeval nad mohamedovci, ki so vedno ščuvali zoper Portugalce. Pa užugal je tudi Za-morinovo brodovje, vzel nekoliko ladij ter nabral mnogo bogatega plena, med drugim indijskega malika iz čistega zlata. Zamorin se je zdaj hotel maščevati nad kočinskim glavarjem, ki je tujcem bil prijatelj, in šel je z vojsko na-nj, da bi mu vzel njegovo deželo. Toda Portugalci so ga tudi od tod odgnali, a hvaležni glavar jim je zato dovolil, da so si na njegovem zemljišči smeli sezidati trdnjavico, ki je imela varovati portugalske trgovce in brodarje v Indiji. Sto in petdeset mož z dvema ladijama je, kot prva evropejska naselbina, ostalo v novej trdnjavi, ki so jej dali ime Santiago, a Edvard Pereira bil je prvi poveljnik v njej.
Komaj so se bili ostali Portugalci z bogatimi zakladi vrnili v Evropo, prišel je Zamorin s petdeset tisuč vojščakov v Kocin, ali zastonj. Zvedeni Pereira je celih pet mescev sebe in svojega zaveznika branil zoper mnogo večo nasprotno silo,. dokler ni dobil nove pomoči iz Portugalske ter sovražnike zapodil proti domu. Hvaležni kočinski glavar ga je hotel bogato nagraditi, ali Pereira sprosil si je samo pismeno potrdilo vseh svojih dejanj, da bi se mogel izkazati pred kraljem. Poslednji mu je zasluge priznal ter ga imenoval za poveljnika v Gvineji, ali zavidni hudobneži niso prej mirovali, dokler ga niso z laž-njivim obrekovanjem v ječo spravili. Tu je slavni junak s težkim železjem okovan dalj časa zdihoval, a ko so sprevideli njegovo nedolžnost in ga zopet izpustili, ni se nihče več zmenil za njegove zasluge in živel je ubožno do svoje smrti.
Med tem so se Portugalci čemdalje bolj vtrjevali v vz-hodnej Indiji. Kralj Emanuel je novemu poveljniku Pranji de Almeida poveril veliko bojno brodovje ter mu naročil, da ima ž njim ostati v Indiji za brambo trgovskih ladij. Imenoval ga je namestnega kralja ter ga pooblastil, da sme v Indiji vse tako vrediti, kakor misli, da bo prav. Kakor kak mogočen vladar je Almeida zdaj po Indiji zidal trdnjave, napovedoval semnje, izgnal iz mnogih krajev arapske trgovce, a več malih indijskih knezov je prisilil, da so portugalskega kralja priznali za svojega vrhovnega glavarja ter mu davek plačevali. Takošna mogočnost jela je skrbeti mohamedovce, in egiptovski sultan je namestnemu kralju napovedal vojsko, v katerej so mu celó krščanski Benečani pomagali; kajti sprevideli so, da bode tudi njihova trgovina veliko škodo trpela, če se Portugalci do dobrega vtrdé v Indiji. Almeida je na-
sprotnike zmagal y slavnej bitvi na morji leta 1509., ali v Lisabonu mu niso več prav zaupali in vzeli so mu njegovo čast. Še bolj se je odlikoval njegov naslednik, hrabri in premeteni Alfons Alb u qu er que, ki se je že prej skazal jako zvedenega poveljnika. Na kraljevo povelje je Arapcem zaprl pot iz perzijskega zaliva ter celó vzel imeniten otok Ormuz, na katerem se je tako rekoč stekala vsa trgovina med Perzijo, Arabijo in Egiptom. Ali niso mu dali potrebne pomoči, da bi se mogel vtrditi na osvojenem otoku, in moral ga je zopet prepustiti svojim nasprotnikom. Toda pri odhodu se je rotil, da si ne bode brade bril, dokler lepega otoka nazaj ne dobi. Ko je postal namestni kralj (1509—1515), imel je večo oblast in mogel je bolj po svoje ravnati. Sprevidel je, da treba portugalskim naselbinam dobrega glavnega mesta. Najbolj mu je bila po volji Goa, ki je imela jako pripravno pristanišče za ladije, in šel je z vojsko nad njo in jo osvojil (1510). Na to jo je ogradil z močnim zidovjem, jo povečal in polepšal s prekrasnimi cerkvami in drugimi poslopji. Bližnji in daljni knezi so prišli v Goo, poklonit se mogočnemu namestniku in isti kalikutski glavar se je pokoril njegovej oblasti. Albuquerque pa je šel še dalje in je v hudih bojih svojemu narodu odprl tudi pot v zadnjo Indijo. Tu je osvojil imenitno mesto Malako, kjer so se shajali trgovci vseh narodov vzhodne Azije. Najživahniša je bila kupčija z raznimi dišavami, ki rasejo na sosednjih molučkih otocih. Tudi na teh otocih so Portugalci vtemelili svoje naselbine, a kmalu so njihove ladije jadrale noter na Japansko, kjer so goreči blagovestniki Jezusove družbe z dobrim vspehom oznanovali Kristovo vero.
Med tem je Albuquerque-u bela brada zrasla do črez pas in spominjala ga je njegove obljube. Leta 1515. je torej zopet z bojnim brodovjem odjadral v perzijski zaliv in osvojil je Ormuž. S tem je dovršil slavno svoje delovanje v Aziji. Ko se je podal nazaj v Goo, doide ga kraljevo pismo, ki mu je vzelo njegovo oblast v Indiji. Njegov naslednik, malovredni človek, katerega so prej za kazen poslali nazaj na Portugalsko, se je doma znal opravičiti ter si sprositi naj večo čast, ki je mogla koga doleteti. To je zaslužnega Albuquerque-a strašno bolelo in dalo mu je smrtni udarec. Kar takoj je pisal kralju list, v katerem mu priporoča svojega sina, a potem je hotel še enkrat videti Goo. Pa še predno je ladija prišla v pristanišče, je slavni mož dne 16. septembra 1515. izdahnil. Pokopali so ga v Goi. Vojščaki so žalovali za njim, kakor za svojim očetom, in isti Indijanci spoštovali so ga kot modrega in
zmernega vladarja. Kralj Emanuel je sprevidel, da mu je veliko krivico prizadjal, in ni se mogel potolažiti. Ker storjenega ni več mogel popraviti, odlikoval je njegovega sina in mu podelil imenitne državne službe. Ko je ukazal, da naj se Albu-querque-ovo telo prenese v Lisabon, so se prebivalci Goe na vso moč uprli in niso ga hoteli izročiti, dokler jim ni rimski papež sam pisal pisma in jih pregovoril, da naj se vdajo v kraljevo voljo.
Še dolgo noben evropejski vladar ni imel v Aziji toliko moči, kakor portugalski kralj, katerega so po vsej pravici zvali gospodarja vse indijske trgovine. Od leta 1518. so portugalske ladije zahajale tudi na Kitajsko, ki je prej vsem tujcem bila tako rekoč zaprta. Ko so pa Portugalci užugali mogočnega morskega roparja, ki je tudi po Kitajskem ropal, jim je ta-mošnji cesar prepustil mali otok Makao, s katerega so smeli kupčevati s Čudnimi Kitajci, toda na suho niti zdaj niso smeli priti. Najimenitniše stvari, ki so jih Portugalci na Kitajskem kupovali, bili so čaj, svila in porculan. Tako so Portugalci svojo trgovino širili vedno dalje po raznih krajih Azije, dokler jih ni doma zadela velika nesreča leta 1580. Takrat je namreč izumrl rod njihovih domačih kraljev in ker se ni hitro našel veljavni naslednik, ki bi se vedel vtrditi na vladarskem prestolu, pride mogočni španjolski kralj Filip II. z veliko vojsko črez mejo in se polasti dežele.
Nizozemci in Angleži.
Pod španjolsko oblastjo je portugalska trgovina v Aziji jela čemdalje bolj propadati in od mnogih naselbin Portugalcem nazadnje ni ostalo druzega, nego Goa, Diu, Makao. Temu so bili največ vzrok španjolski kralji sami. ki se niso prav nič pečali za prekmorska posestva in trgovino Portugalcev. Še večo škodo pa so španjolski vladarji Portugalcem prizadjali s tem, da so vpornim Nizozemcem prepovedali hoditi v Lisabon in v druga portugalska mesta kupovat premorskega blaga. Nizozemci, ki so skoraj samo od te kupčije živeli, so tadaj bili prisiljeni iti naravnost v Azijo. Tu so se s prva ogibali portugalskih naselbin ter se podali na Sundajsko otočje. Ko so se pa doma osvobodili španjolske vlade ter postali neodvisni, rasla je tudi njihova moč v Aziji. Leta 1602. vtemelili so veliko brodarsko ali tako zvano „vzhodno-indijsko družbo“, kije edina smela svoje ladije pošiljati v vzhodno Indijo. Vsak nizozemski brodar je tadaj moral biti ud te družbe, ali pa ni smel v
Indijo voziti. Ta družba je dobila popolno vladarsko oblast v azijskih naselbinah, katerim je središče bilo v Bataviji na otoku Sumatri. Družba sama je dajala postave, imenovala uradnike ter najela in vdrževala vojsko. Njena moč je od dne do dne rasla in kmalu je v Aziji imela več sveta, nego so ga Portugalci kdaj imeli. Poslednjim so Nizozemci vzeli molučke otoke, polotok Malako, prelepi otok Cejlon in nazadnje celó mnogo imenitnih mest na malabarskem in koromandelskem obrežji. Izgnali so jih tudi iz Japana ter se ondi po prav nesramnej poti pridobili vse trgovinske pravice, ki so jih prej Portugalci imeli. Ravno takrat so namreč na Japanskem jeli neusmiljeno proganjati kristjane in podrli so vse cerkve, ki so jih bili goreči blagovestniki sezidali. Nizozemci, ki so bili protestantje, so razkačene malikovalce še bolj hujskali na katoliške kristjane in dokazovali, da so tudi oni njihovi sovražniki. Da bi jim pagani verjeli, da niso ene vere s proganjanimi katoličani, so protestantski mornarji pljuvali na Kristovo podobo. S takošnim obnašanjem so se Nizozemci prikupili malikovalnemu cesarju in smeli so odslej s svojimi ladijami hoditi na Japansko, kakor prej Portugalci. Ód Kitajcev so Nizozemci dobili otok Formoso. Po izgledu vzhodno-indijske vtemelila se je s časom tudi za-hodno-indijska družba (1621), kije svoje lađije pošiljala v zahodno Indijo, v Brazilijo in zahodno Afriko. Tako je mala Nizozemska v sedemnajstem stoletji imela toliko veljave na morji, kolikor je ni imela nobena druga država. Y osemnajstem stoletji prekosila jo je Angleška, ali vkljub temu je nizozemska prekmorska trgovina še dandanes dosti imenitna.
Angleška, ki je po svojej legi, v sredi med starim in novim svetom, najbolj pripravna, da gospodari na morji, je zadnja svoje ladije poslala na veliko morje. Da bi se izognili Španjolcem in Portugalcem, skušali so Angleži po severnem ledenem morji, bodi-si okol Evrope in Azije, bodi-si okol Amerike priti v vzhodno Indijo. Dasiravno svojega prvotnega cilja niso dosegli, bila so vendar ta potovanja jako koristna, kajti zvedeni mornarski poveljniki Davis, Hudson in drugi odkrili so mnogo neznanih otokov na severu naše zemlje, a prišli so v severno Ameriko, kjer so našli rodovitnih in za naseljevanje pripravnih krajev. Da bi se naseljevanje v severnej Ameriki pospešilo, vtemelila so se posebna društva, ki so za to skrbela. Toda Angleži se niso dolgo obotavljali, in kmalu so se tudi oni po navadnej poti okol Afrike podali v vzhodno Indijo , in že leta 1600. se je v Londonu vtemelila „vzhodno-indijska družba“, katerej je kraljica Elizabeta podelila velike pravice in
svoboščine. Kmalu ga ni bilo morja, po katerem se ne bi vozila kaka angleška ladija, in če je kje na našej zemlji bilo še kaj neznanega sveta, Angleži so ga gotovo našli. Od slavnih njihovih mož, ki so se odlikovali kot zvedeni brodarji, omenili bomo le enega, namreč Jakopa Kooka, ki nam je odkril Avstralijo, peti del naše zemlje.
Še v sedemnajstem stoletji so mornarji našli več otokov v velikem oceanu, a Nizozemci prijadrali so tudi na obrežje Nove Holandije. Ali takrat teh otokov niso mnogo cenili, niti so jih dobro poznavali. Še le Angleži, zlasti Kook, so te kraje bolj na tanko preiskali in našli toliko brezštevilnih otokov in toliko novih stvari, da so po vsej pravici vsa ta otočja skupaj razglasili kot posebni ali peti del sveta, kateremu so dali ime Avstralijat. j. južna dežela. Največi otok ali suha zemlja Avstralije zove se Nova Holandija, ki je za kakih deset tisuč kvadratnih milj manja od Evrope. Angleži so leta 1787. v Novej Holandiji vtemelili naselbino, kamor pošiljajo svoje hu-dodelnike, namesto da bi jih v ječah zaprte imeli in hranili. Nekateri se niti tam ne poboljšajo, ali večina se jih le popravi in postanejo prav delavni in koristni ljudje. Sploh so Angleži največ storili, da bi Avstralijo naselili in povzdignili njeno vrednost. Mislimo torej, da ne bode od več, ako omenimo še nekoliko črtic iz Kookovega življenja, predno končamo naše pripovedanje o odkritji novega sveta.
Jakop Kook rodil se je leta 1729 v Yorkskej grofovini na Angleškem, a bil je sin ubožnih staršev. Ko je nekoliko odrasel, služil je za prostega mornarja na ladiji, ki je vozila premog iz Novega Kastla v London. Tu je sprevidel, da brez računarskih vednosti ne bode nikdar mogel ladije voditi. Začel je tadaj prav varčno živeti, a za prihranjene novce je plačal učitelja, ki ga je učil vsega, kar zvedenemu mornarju treba. Zdaj je na velikem brodovji prosil službe in ko so Angleži na tanko preiskovali in risali vzhodno obrežje severne Amerike, skazal se je jako bistroumnega in zvedenega moža, kateremu smeš še kaj več zaupati. Odslej so ga pošiljali v malo znane kraje naše zemlje, da jih bolje pregleda. Na svojem prvem potovanji (1768—1771) je šel iz Angleškega v Brazilijo, a od tod okoli ognjene zemlje v južnej Ameriki v veliki ocean. Dalj časa se je mudil na otoku Otaheiti, kjer je našel dobrovoljne ljudi, ki so bili še priprosti, kakor otroci. Po dolgej vožnji proti jugu, kjer ni ničesar našel, obrnil se je proti Novej See-landiji in prvi našel, da to ni en sam otok, ampak da sta dva. Zdaj je jadral na Novo Holandijo in ko je na njenem
vzhodnem obrežji stopil na suho, preiskoval jo je tri mesce z največimi težavami in nevarnostmi. Na drugem potovanji (1772—1776) podal se je v južno ledeno morje zato, ker so ljudje takrat sploh mislili, da je ondi še neznana suha zemlja. Kook jadral je tako daleč proti jugu, kakor se pred njim še nihče ni upal, in do dobrega se je prepričal, da za onim morjem ni suhe zemlje. Še le ko pred seboj ni videl druzega, nego nepregledno ledeno polje, se je zopet vrnil proti Seelan-diji ter preiskoval več že znanih otokov, a našel je prvikrat Novo-Kaledonijo. Predno se je vrnil na Angleško, šel je še enkrat v južno ledeno morje, kjer je našel otoke južno Georgijo in Sandwichsland; ali zopet se je prepričal, da dalje proti jugu ni suhe zemlje. Zdaj je Kook imel iskati, če ne bi se moglo iz Angleškega priti v veliki ocean. V ta namen seje leta 1776. v tretjič podal na pot. Jadral je okol južne Afrike v vzhodno Indijo in v veliki ocean. Na mnogih otocih jedel je plodove, ki jih je bil na svojem prejšnem potovanji zasadil; na Ota-heiti-ju pa je videl, da so se nedolžni tamošnji ljudje z evropejsko omiko poprijeli tudi evropejskih napak in da so se med nje zanesle bolezni, katerih prej sploh niti poznali niso. Leta 1778. se je Kook podal proti severu ter je med potjo našel Sandwichske otoke, a mesca avgusta je srečno prispel v Beringovo morsko ožino, ki loči severno Ameriko od severne Azije. Tu je iskal in iskal, ali sprevidel je, da skoz sam led ni mogoče iti dalje proti severu. Zatorej se je vrnil na Sandwichske otoke, tu pa so ga divjaki v nekem prepiru ubili dne 14. februarja 1779.
Cerkveni razdor ali reformacija.
Že v srednjem veku smo videli, da so se v katoliško cerkev v časih vtihotapile nerodnosti, katere vrhovni cerkveni glavarji nikakor niso odobravali. Takošnim napakam bili so po največem vzrok nevedni duhovniki, ki niso imeli pravega poklica za sveti stan, ampak šli so le zato v cerkveno službo, da bi vživali njenih dohodkov. Da so pa večkrat nevredni možje dobivali imenitne duhovske časti, temu so bili krivi posvetna gospoda, ki so oddajali cerkvene službe ter pri tem le na svoj dobiček gledali, a bili so tudi premalo omikani, da bi mogli soditi, kdo je za duhovnika, a kdo ne. Kimski papeži so te nerodnosti dobro poznavali in storili so, kar so le mogli, da bi jih odpravili. Čitatelji se bodo še dobro spominjali, kako je papež Gregor VII. vse žive dni z največim trudom delal
na to, da bi cerkev in njene služabnike popolnoma odtrgal od posvetne oblasti, in kako se je bil varad tega zapletel v hude boje z nemškim cesarjem. Tudi pozneje bilo je dosti papežev, ki so se pogumno uprli posvetnej oblasti ter skusili cerkev očistiti vsega, kar ni spadalo v njo; ali vsemu le niso mogli kaj. Sklicevali so tudi cerkvene zbore, med katerimi je v srednjem veku zbor v Kostnici bil največi in najimenitniši. Vidimo torej, da so glavarji katoliške cerkve vedno skrbeli, kako da bi svojej cerkvi ohranili red in mir, ter odpravili vse, kar ne velja. Ali marsikaj se niti ne da kar črez noč spremeniti j kakor se v posvetnej državi potrebne spremembe le počasi
Íodé, ravno tako niti v cerkvenej državi ne more biti drugače.
!e se pa najdejo možje, ki ne morejo pričakati naravnega razvoja v državi ali cerkvi, ter jamejo narod hujskati zoper obstoječe oblasti, vname se upor. Takošen upor se je v začetku novega veka vzdignil zoper katoliško cerkev, ko je oznano-vanje odpustkov bilo nekim možem trn v peti in so jeli učiti, da se ta naprava ne vjema z besedami svetega pisma.
Katoliška cerkev je od nekdaj učila, da se spokorjenemu grešniku po zaslugah našega Izveličarja odpuščajo grehi. V zakramentu svete pokore nas cerkev, pooblaščena od Kristusa, reši večnega pogubljenja, ali ne odpušča nam začasnih kazni, marveč nam božja namestnica na zemlji za naše grehe daje nekaj za pokoro. Ta pokora je v prvih časih krščanstva bila jako ojstra. Kdor je s svojim grehom očitno pohujšanje dajal, moral se je tudi očitno spokoriti. Velik grešnik ni smel niti v cerkev iti, dokler ni opravil naložene mu pokore, ampak v trdej halji moral je med službo božjo stati na cerkvenih vratih in prosil je mimogredoče, naj molijo za-nj. Celó kralji in cesarji so včasih morali očitno pokoro delati. Čitatelji gotovo še pomnijo, kako je nemški cesar Henrik IV. po zimi tri dni od zore do mraka bos in gologlav moral stati pred cerkvenimi vratmi v Kanosi. Bilo je grešnikov, ki so tako hudo pokoro morali po več let opravljati; ali od nekdaj so škofi imeli pravico, da so smeli dosojeno kazen olajšati ali celó odpustiti, če so sprevideli, da je grešnik vreden takošne milosti. V časih so grešniku tudi dovolili, da je namesto pokore opravil kako dobro delo. Tako je n. p. papež Urban II. na zboru v Kler-montu vsem križarjem podelil popolne odpustke t. j. naredil je, da kdor se s skesanim srcem spove ter se potem vdeleži svete vojne , oproščen je vseh cerkvenih kazni, kajti velike nevarnosti in težave, katere bode med potjo in na bojišči moral trpeti, da veljajo toliko, kolikor vsaka druga pokora in še
več. Dve sto let pozneje je cerkveni zbor v Lijonu te odpustke podelil tudi tistim, ki sicer ne morejo sami iti v sveto vojno, pa jo podpirajo, bodi-si z novci ali z drugimi dobrovoljnimi darovi. Odslej so se odpustki čemdalje bolj pogostoma delili za dobre namene. Če je bilo treba zidati kako cerkev ali šolo, pa je zmanjkalo novcev, ali če ni bilo mogoče drugače nabrati vojske zoper Turke, dali so papeži oznanovati odpustke tistim, ki bi v ta namen, ki je v ozkej zvezi s krščansko vero, pripomogli s kakim darom ter ob enem opravili spoved in sprejeli sveto obhajilo, kakor se spodobi. Duhovniki ali redovniki, ki so oznanovali odpustke, pobirali so tudi dobrovoljne darove ter jih izročili svojim škofom. Ljudem, ki niso radi dajali, ni bilo oznanovanje odpustkov po volji in vsaka najmanjša stvarica jim je dobro došla, da so se mogli pritožiti zoper goreče oznanovalce ali pa so na nje sum zagnali, da nabranih novcev ne oddajajo pošteno. Lahko si torej mislimo, koliki hrup je nastal, če se je res našel duhovnik, ki je napačno vršil poverjeno mu, opravilo, kar se je tudi moglo zgoditi, saj se je celó med dvanajsterimi aposteljni našel izdajalec. Pripetilo pa se je tudi to, da so ljudje le površno poslušali gorečega govornika ter da so njegovo prizadevanje krivo razumeli. Mnogi so mislili, da se za par grošev more kupiti odpuščanje grehov in da potem ni treba iti k spovedi. Nekateri duhovniki so take nevedneže podučili, ali drugi so potrebno razjasnjenje nehoté ali pa tudi hoté opustili, da bi tem več darov nabrali ter se prikupili svojim cerkvenim, glavarjem. Sovražnikom katoliške cerkve je to bila voda na njihov mlin, in kar je posamezen človek zakrivil, to so zdaj očitali celej cerkvi. Največ vzroka kričati dal jim je dominikanec Ivan Tecelj, ki je leta 1517. po Saškem oznanoval nove odpustke ter se pri tem ni na tanko držal cerkvenih zapovedi.
Papež Julij II. je v Kirnu, kot glavnem mestu vesoljnega krščanstva začel zidati sv. Petru na čast velikansko in prelepo cerkev, kakoršne svet še ni videl. Vsi katoličani skupaj bi imeli pripomoči, da bi se ta veličanstvom spominek cerkvene edinosti čem preje dovršil. V ta namen sta papež Julij
II.	in njegov naslednik Leon X. oglasila popolne odpustke vsem tistim, ki bi se s skesanim srcem spovedali in vredno sprejeli sveto obhajilo, ter potem po svojej moči in dobrej volji podelili kak dar za zidanje cerkve sv. Petra v Kirnu. Vsak škof je v svojej škofiji imel na skrbi oznanovanje odpustkov in pobiranje darov. Mogučki nadškof si je za to delo izvolil dominikance, ki so bili znani kot jako dobri govorniki. Tako je
med drugimi redovniki tudi prej omenjeni Ivan Tecelj šel oz-nanovat odpustke. Toda pravijo, da Ivan ni le po cerkvah z lec pridigoval, ampak kjer je našel kaj ljudi, bodisi na cesti, bodisi na sejmih, tam je stopil med nje ter jih nagovarjal, naj se vdeleže odpustkov. To se ve, da ni bilo prav, in kakor hitro se je našel mož, ki se je upal očitno grajati njegovo postopanje, imel je takoj mnogo nezadovoljnih ljudi na svojej strani. Vse pa le ni res, kar so o Tecelju razglasili njegovi sovražniki.
Luter Martin.
Najmogočniši glas zoper Teceljevo ravnanje povzdignil je dr. Martin Luter, duhovnik reda avgustinskega in profesor bogoslovja na vseučilišču v Wittenbergu. Luter je bil sin ubožnih staršev iz Eislebena, kjer se je rodil leta 1483. Oče ga je ojstro izrejal in komaj da je deček jel prav hoditi, moral je tudi že v šolo. Ker se je dobro učil in je bilo videti, da ima bistro glavico, dal ga je skrbni oče tudi v latinske šole, in nazadnje celó na vseučilišče v Erfurt, kjer se je imel pravice učiti. Ali čudna dogodba je mladenča zavrnila na drugo pot. Ko je nekega dne (1505) s svojim najboljim prijateljem Alešem šel črez polje na sprehod, nastane vihar in strela ubije Aleša. To je Lutra tako pretreslo, da se je odpovedal svetu ter šel za redovnika v samostan sv. Avgustina. Očetu ta sklep ni bil po volji in jako je bil žalosten. Že prej je Luter rad prebiral sveto pismo ter se najrajši pečal z bogoslovjem. Rekel bi človek, v samostanu bo prav za-nj, tu bo srečen in zadovoljen. Ali bilo je ravno narobe. Y samoti jel je premišljevati samega sebe in ubil si je v glavo, da mu Bog nikdar ne bode odpustil velikih njegovih grehov. Postal je otožen in skoraj bi bil obupal. Samostanski predstojnik dr. Staupitz ga je tolažil, naj zaupa v Boga, in ker je sprevidel, da za mladega in učenega moža ni samostansko življenje, ga je saskemu knezu Frideriku „modremu“ priporočil, da ga je imenoval (1502) za profesorja na novem vseučilišču v Wittenbergu. S prva je Luter učil modroslovje, deset let pozneje pa bogoslovje ter je ob nedeljah in praznikih pridigoval v grajskej cerkvi. Vse ga je rado poslušalo, učenci na vseučilišču, a ljudstvo v cerkvi, ki je bila zmiraj polna, kadar je on pridigoval. Njegova beseda imela je veliko veljavo in mogel je mnogo koristiti, pa tudi dosti škodovati. Ko so ljudje pripovedovali, kako Ivan Tecelj okoli Wittenberga odpustke oznanuje, je Luter prvi zoper njega
povzdignil svoj glas in jel je očitno napadati katoliško cerkev. Takošno predrzno govorjenje je ljudem jako vgajalo in še rajši so ga poslušali, nego poprej. To mu je dajalo še večega poguma in šel je vedno dalje.
Y tem je Luter v latinskem jeziku napisal pet in devetdeset stavkov zoper nauke katoliške cerkve, zlasti zoper odpustke, jih na večer pred vsemi svetniki (1517) pribil na vrata grajske cerkve in pozval je vse učene može, naj mu dokažejo, da nima prav, če morejo. V prvi mah nihče ni mislil, da to ne velja, kajti učenjaki so takrat sploh imeli navado, da so očitno razglasili, kadar se jim je v znanstvenih preiskavanjih porodila kaka nova misel, ali če se o kakem obstoječem nauku jeli dvomiti. Luter sam takrat ni mislil, da je nastopil pot, ki ga bode odvrnila od katoliške cerkve. Kar je na cerkvena vrata pribil, to so drugi prepisali, potem dali tiskati ter hitro raztrosili po vsem Nemškem. Y Wittenbergu ni bilo nikogar, ki bi očitno ustal zoper Lutera in tudi po ostalem Nemškem se dolgo nihče ni oglasil, da bi bil pripravljen ovreči Luterove trditve. Le Tecelj je v svojih pridigah in tudi v spisih napadel Lutera, katerega je že takrat imenoval krivoverca. Y tem so ga marljivo podpirali njegovi tovarši dominikanci, med tem ko so avgustinci in učenjaki s prva molčali, kajti ves ta prepir se jim ni zdel nevaren, zlasti ker je sam Luter trdil, da je veren katoličan. Tem bolj se je priprosto ljudstvo zanimalo za wittenberskega profesorja, ki je ne le na Saškem, ampak po vsem Nemškem imel čemdalje več privržencev. Ali ljudje si niso belili glave, kako da treba razumeti novi nauk, marveč ga je vsak tako razlagal, kakor mu je najbolj kazalo. Kmet je mislil, da škofom in samostanom ne bo več treba desetine dajati, če Luterov nauk obvelja;- a drugi so mislili, da se bode vprihodnje vsakdo smel upreti višej oblasti, kadar mu kaka stvar ne bode po volji. Ali že so se Luteru grozili z najojstrejšimi kaznami, ki jih je postava za krivoverce določila in bil bi se morebiti že takrat vnel boj med obema strankama, da ni Lutera branil saski knez Friderik „modri“, ki se je za gotovo nadjal, da se bode ta prepir dal z lepo poravnati.
Sam rimski papež s prva ni mislil, da bi katoliškej cerkvi kaka nevarnost pretila in tudi on se je nadjal, da bode prepir med Luterom in dominikanci kmalu zopet potihnil. Ko je pa čul, kako je že skoraj vsa nemška država razburjena, ukazal je Luteru, da naj se pride v Kirn opravičit. Knez Friderik, kateremu se ni varno zdelo, da bi Luter šel v Kirn, pisal je papežu in ga prosil za-nj, da naj bi se smel na Nem-
škem pred kakim poslancem zagovarjati. Papež mn je prošnjo uslišal in, ker se je v Augsburgu ravno imel začeti državni zbor, naročil je svojemu zastopniku kardinalu Kajetanu, da naj tudi to stvar reši. Mesca oktobra 1518 je Luter prišel v Augsburg. Kardinal ga je prav ljubeznjivo sprejel in kakor kak star dober prijatelj ga je prav z lepo nagovarjal, naj se odpove svojim zmotam, in obljubil mu je, da ga bode branil, kakor bi le oče mogel skesanega svojega sina braniti. Ali Luter se ni dal omečiti, ampak kar vzkipel je in zahteval, naj mu iz svetega pisma dokaže, da nima prav. Takošen odgovor je kardinala osupnil; nadjal se je, da se bode obtoženec, vesel podeljene mu milosti, takoj pokoril; a ni si mislil, da bode tako trdovratno svoje trdil. Odpravil ga je tadaj od sebe in mu rekel, da se ne sme več vrniti, razun ako bi hotel preklicati svoj krivi nauk. Nekoliko dni potem je Luteru bilo žal, da se je tako prenaglil, in pisal je kardinalu pismo, v katerem ga prosi odpuščanja ter mu skuša mirno razložiti, zakaj da ne more svoje trditve preklicati. Ko mu kardinal na to ni ničesar odgovoril, je Luter skrivaj zbežal iz Augsburga, a pred odhodom je napisal list ali tako zvano apelacijo na papeža, katerega da treba o celej stvari bolj na tanko podučiti. Ta list so v Augsburgu očitno pribili, da ga je vsakdo mogel čitati.
Med tem so v Wittenbergu težko čakali, kaj da bo z Luterom, in jako so bili veseli, ko je tako kmalu bil zopet med njimi. Kardinalu Kajetanu pa nikakor ni bilo ljubo, da je Luter tako nenadoma zginil iz Augsburga in pisal je Frideriku saskemu, da naj ga pošlje v Kirn ali pa naj ga vsaj iz dežele spodi. Friderik v prvi mah ni vedel, kaj bi storil; ali kmalu se je odločil ter pisal kardinalu, da mu pravica ne dopušča kaznovati človeka, predno mu se ne dokaže, da je kriv, a razen tega da novemu vseučilišču ne more vzeti naj-boljega profesorja. Y teh homatijah je umrl cesar Maksimilijan L, in zdaj je Friderik saski, kot najstarejši knez, bil do nove volitve vladarjev mestnik na Nemškem. To je Luteru dobro došlo, kajti zdaj je mogel svoje krive nauke prav po volji dalje razvijati in širiti, a pomagal mu je njegov učeni prijatelj in tovarš na vseučilišči, Filip Melanchton. Rimskega papeža je verski prepir na Nemškem jel skrbeti in poslal je druzega poslanca, Karla Miltica, da bi skusil Lutera pregovoriti. Mesca januarja 1519. sta se v Altenburgu sešla. Miltic je z blagim in ljubeznjivim nagovaranjem znal Lutera tako omečiti, da se je vdal in mu obljubil, da ne bode več govoril o prepornih naukih, če bodo tudi njegovi nasprotniki molčali.
Yes ginjen je Luter papežu pisal list, y katerem med drugim pravi: „Pred Bogom in vsem njegovim stvarjenjem priznavam, da me nikdar ni bila volja in me niti zdaj ni, napadati ne rimske cerkve, ne oblasti Vaše svetosti.“
Toda pri splošnej razburjenosti ni bilo misliti, da bodo nasprotniki zdaj mirovali in molčali. Verski prepir se je bil že preveč razširil in ni ga bilo več mogoče potolažiti. Brž ko ne niti samemu Luteru ni bilo mnogo mar za spravo, kajti nekoliko dni potem, ko je omenjeni list poslal v Bim, pisal je svojemu prijatelju: „Ne vem, ali je papež sam antekrist, ali je le njegov apostelj.“ Med največimi njegovimi nasprotniki je bil doktor Eck, profesor na vseučilišči v Ingolstadtu na Bavarskem, jako učen in v svetem pismu zveden mož. Le-ta je wittenberške profesorje pozval, naj pridejo, in on jim bo iz svetega pisma dokazal njihovo zmoto. Luter pri vsej svojej predrznosti ni bil za učene prepire, in lahko bi ga bilo v zadrego spraviti. Zato se je drugi profesor, Andrej Bodenstein, jako navdušen zagovornik nove vere, odločil, da se pojde na mesto svojega prijatelja prepirati z doktorom Eckom. Mesca junija leta 1519. so se nasprotniki sešli v Lipskem in ž njimi zbrala se je tudi velika množica drugih ljudi, ki so radovedno poslušali, kako sta se učena nasprotnika drug druzega pobijala. Prepirali so se v pričo saskega vojvode Jurija celih devetnajst dni. Tudi Luter je bil poleg. Toda,'ta prepir je le še bolj razdražil nasprotnike, a ne da bi se pomirili. Lipski učenjaki razsodili so, da je Eck zmagal, in odlikovali in častili so ga na vso moč. To je občutljivega Lutera strašno jezilo in jel je čemdalje predrzniše napadati nauke katoliške cerkve. Izdal je zaporedoma dve knjižici; v prvej je nemškemu plemstvu razlagal, kako bi se krščanstvo moralo popraviti, v drugej pa je pisal o nekej „babilonske; sužnosti katoliške cerkve.“ Iz obeh se vidi, da je hotel do dobrega prebrniti ves dosadanji cerkveni red, kajti zavrgel je nauk o svetih zakramentih, a papežu je odrekel njegovo vrhovno oblast.
Doktor Eck je takoj po shodu v Lipskem šel v Bim ter je papežu na tanko poročil o verskih homatijah na Nemškem. Papež je sprevidel, da se prepir ne bode več z lepo poravnal, in sklenil je ojstro postopati z upornim wittenberškim profesorjem. Za zdaj je eno in štirdeset stavkov iz Luterovih spisov razglasil kot krivoverne, njega pa je pozval, da najkasneje v dveh mescih prekliče svojo zmoto; ko bi pa tudi po dveh mescih še trdovratno svoje trdil, bode ga očitno spoznal za krivoverca. Dasiravno je papeževo pismo bilo mirno pisano in
je bilo bolj podobno očetovskemu svarilu, nego ojstremu žu-ganju, vendar ni doseglo svojega namena. Lutera je najbolj jeziio, da je njegov največi nasprotnik doktor Eck to pismo iz Rima prinesel. Ves razkačen zbral je veliko množico dijakov in drugih ljudi, in šel ž njimi pred wittenberška mestna vrata, kjer je papeževo pismo in stari cerkveni zakonik z velikim hrupom na gromadi sežgal. - S tem se je očitno odpovedal ka-toliškej cerkvi ter jej napovedal vojsko.
Vsakdo je radovedno čakal, na katero stran se bode odločil novi cesar Karel V., ki je v kratkem imel priti na Nemško. Katoličani in luterani skusili so ga za se pridobiti. Stari saski knez Friderik pisal mu je pismo ter se na vso moč prizadeval, da bi njegovej milosti priporočil Lutera, ki se je tudi sam obrnil na cesarja ter mu tožil, kako da ga njegovi nasprotniki proganjajo. Karel V. je bil popolnoma vdan starej veri svojih prednikov in sklenil je, da bode z vso svojo cesarsko oblastjo delal na to, da se zopet povrne stari mir in red. Zato je oglasil, da se bodo na državnem zboru, ki ga je sklical v Worms, obravnovale tudi verske stvari.
Napovedani državni zbor se je začel kmalu po svečnici leta 1521. Najprej je papežev poslanec Aleander zbranej gospodi čital pismo, v katerem je rimski papež proklel Lutera in vse njegove privržence, a na to je dokazal, da uporni wit-tenberški profesor res uči nauke, katere je rimska cerkev spoznala kot krivoverske. Rekel je, da bi bilo čisto odveč pozivati Lutera v Worms, kajti da je že večkrat imel prilike, da prekliče svojo zmoto, pa je neče, ampak vedno le svoje trdi in si domišljuje, da sveto pismo bolje razumeva, nego ista katoliška cerkev. Cesar v prvi mah ni vedel, kaj bi storil, ali ko so nemški knezi silili va-nj in mu dokazovali, da ni varno kar obsoditi, a ne zaslišati moža, ki ima po vsem Nemškem toliko veljavnih privržencev, se je vdal njihovej želji. Poslal je v Wittenberg po Lutera ter mu s cesarskim listom zagotovil, da mu ne bode nihče ne med potjo, ne v Wormsu nič žalega storil, in da se bo smel svobodno zopet vrniti.
Prve dni aprila mesca se je Luter z mnogimi prijatelji podal na pot. V vseh mestih in tudi p e vaseh, koder je potoval, je velika množica radovednega ljudstva silila k njegovemu vozu, da bi videla predrznega redovnika, ki se je uprl samemu papežu, pred katerim so se v poprejšnjih časih kralji in cesarji ponižali. Y Wormsu ga je pred mestom toliko ljudi čakalo, da se je komaj preril do svojega stanovališča, in do pozne noči je pred hišo mrgolelo radovednih gledalcev. Takoj
drugo jutro je Luter moral iti v državni zbor. Na dvorišči pred zbornico stalo je mnogo vitezov, a med njimi stari junak Frönsberg. Le-ta je Lutera prijel za rame in mu rekel: „Martin, Martin, podajaš se v nevarnost, kakoršne nismo prestali ne jaz, ne drugi poveljniki niti v najhujših bojih; ali če misliš, da je tvoja prava, ne boj se, Bog te ne bode zapustil.“ Y tem so zaškripala vrata in Luter je stopil v dvorano, kjer je zborovala najimenitniša nemška gospoda. Ko se je bil cesarju spodobno naklonil, mu je vpravitelj zbora pokazal nekoliko knjig in ga vprašal, če jih je on spisal. Luter mu odgovori, da jih je. Zdaj ga vpravitelj dalje vpraša, če ga je volja, preklicati, kar je v njih napisanega, ali ne. Tuje Luteru vpadlo srce; obmolknil je in ni vedel, kaj bi rekel. Crez nekoliko trenutkov se zopet oglasi in prosi, naj mu dovolé, da bi smel še do druzega dne premišljevati. Uslišali so mu prošnjo, ali zborovi vpravitelj mu je zavrnil, da je imel pač že dovolj časa, če je hotel premišljevati. Cesar je molče gledal, le to je rekel svojemu sosedu, da bi ga ta človek ne mogel odvrniti od prave vere.
Drugi dan je Luter še le pod večer smel priti v zbornico. Ni se več bal, ampak pogumno je v dolgem govoru zagovarjal svoje nauke ter odločno rekel, da jih bo le potem preklical, če mu bodo iz svetega pisma dokazali, da je grešil. Vpravitelj zbora mu je odgovoril, da naposled nobena stvar ne bode več imela stanovitne veljave, če bode vsakdo sveto pismo po svoje razlagal, a ne bode priznaval ustnega poročila iz pervih krščanskih časov, niti se hotel pokoriti odlokom vesoljhe ali katoliške cerkve. Kekel mu je, da ga niso zato pozvali v Worms, da bi se ž njim prepirali, marveč zato, da bi slišali njegovo očitovanje. Luter je na to zavrnil: „Dobro! kar naravnost vam torej povem, da ne verujem ne papežu, ne cerkvenim zborom, ampak le to, kar mi kdo iz svetega pisma dokaže. Tu stojim, ne morem drugače. Bog mi pomagaj! Amen!“
Po tem očitovanju je Luter zopet šel iz zbornice. Še bi bili nekateri radi ubranili cerkveni razdor in podali so se več dni zaporedoma k Luteru ter ga v prijateljskem pogovoru skušali pregovoriti, da bi odjenjal od svoje trdovratnosti, pa bilo je vse zastonj. Nazadnje ga je trevirski škof pozval, naj sam nasvetuje, po kakej poti bi se, nesrečni prepir dal poravnati. Luter mu na to tako-le odgovori: „Ce je to človeško delo, propalo bode samo po sebi; če je pa božje, ga nikdar ne boste podrli.“ — V tem je cesar svečano rekel, da bode vse svoje dežele in, če bode treba, tudi svoje življenje dal za to, da se
sramotno početje ne bode dalje razvijalo. Toda kar je Luteru obljubil, to je tudi spolnil; ni ga zaprl, ampak pustil ga je svobodnega ter mu potni list podaljšal za eno in dvajset dni. Luter se je zdaj brez obotavljanja napravil na pot, a njegov varh, saski knez Friderik, je vse preskrbel, da se mu tudi v prihodnje ni hudo godilo. Ker ga ni več smel očitno braniti, ga je skrivaj varoval. Ko je Luter že tri dni bil na poti, plani nenadoma pet vitezov z zakritimi obrazi pred voz, ustavi konje, potegne Lutera z voza, eden vitezov ga dene pred se na konja in hitro kakor blisk zgine ž njim v gozdu. Voznik se je s praznim vozom vrnil v Worms, Lutera pa so po skrivnem naročilu saskega kneza preoblekli ter ga peljali na grad Wartburg, kjer je kot „vitez Jurij“ živel skoraj leto dni. Nihče ni poznal viteza Jurja, pa se tudi nihče ni mnogo zmenil za-nj, kajti družina je bila vajena tujih gostov, ki so vsak čas dohajali in zopet odhajali, ko so se nekateri dalj, drugi manj časa mudili v gradu. Med tem ko so njegovi nasprotniki mislili, da je mrtev, je Luter na Wartburgu mirno živel in pridno delal. Prestavljal je sveto pismo na nemški jezik; dopisoval s svojimi prijatelji, jih tolažil in spodbujal; a napisal je tudi več novih napadov na katoliško cerkev. Iz svetega pisma je marsikaj izpustil ali pa po svoje zavil, kar se ni vjemalo z njegovimi nauki; jezik pa je v tej prestavi tako lep in olikan, da pred njim nihče ni znal tako gladko nemško pisati. V ostalih spisih je med drugim trdil, da redovniške obljube ne veljajo; da bi se duhovniki morali ženiti; da bi se sv. maša morala odpraviti in druzega več. Včasih se je v samotnej svojej sobi tudi domišljeval, da ga hudič preganja. Nekega dne se mu je zdelo, da ga vidi v kotu sobe, in hitro zgrabi posodo s črnilom in jo trešči za njim. Še dandanes kažejo v onej sobi črne madeže na zidu, koder se je bajé takrat črnilo razlilo.
Po Luterovem odhodu iz Wormsa je cesar Karel V. nad njim in njegovimi privrženci oklical državni progon t. j. nihče ni smel ne Lutera, ne njegovih verskih prijateljev sprejeti ped svojo streho, niti jih nahraniti, ampak vsakdo je moral skusiti, da jih vjame ter izroči cesarju ali njegovim oblastim, da jih kaznujejo kot krivoverce. Le malo državnih gospodov je to pismo podpisalo, kajti večina jih je kmalu za Luterom odšla iz Wormsa. Toda že je nova vera imela po Nemškem toliko privržencev, da ni bilo mogoče spolniti ukazov državnega pro-gona. V mnogih krajih ga uiso niti razglasili, a Filip Melanchton je vkljub tej cesarskej prepovedi očitno branil novo vero.
Luter se je vedno pozival na sveto pismo, ki mu je bilo Občna zgodovina IV. zvezek.	5
edini vir, iz katerega je zajemal krščanske nauke. Česar kristjan ne najde v svetem pismu, tega niti ni treba verjeti. Tako je učil, 'in njegovi učenci so se na tanko držali njegovih besed. Ali kmalu so se našli možje, ki so sveto pismo drugače razlagali, nego Luter, in začela se nova zmešnjava. Prvi je bil njegov dobri prijatelj Bodenstein, ki se je v Lipskem na mesto njega prepiral z doktorom Eckom. Med tem ko je Luter mirno na gradu Wartburgu sedel in pisal, je Bodenstein v Witten-bergu kar po svoje prenaredil službo božjo ter napravil veliko prekucijo. Sveto mašo je odpravil, a sveto obhajilo je v podobi kruha in vina delil vsakemu, kdor je hotel, a ne da bi se trebal prej izpovedati. Ker mu je bilo zoperno vse, kar je bilo katoliško, nabral je veliko druhal dijakov in priprostih ljudi in šel je ž njimi iz cerkve v cerkev, razbil altarje, podobe svetnikov, križe, posvečene posode, raztrgal mašna oblačila, vrgel spovednice na cesto, a gorjé mu, kdor bi se mu skusil ustaviti. Večkrat je zahajal v delavnice med strojarje in črevljarje in jih prosil, naj mu razložijo kaki stavek iz svetega pisma, ki ga je seboj prinesel. Delavci so kar strmeli in se izgovarjali, da se tega niso učili; ali ni jim obveljalo, kajti Bodenstein jim je zavrnil z besedami svetega pisma, ki pravi, da je Bog pri-prostim ljudem marsikaj razodel, kar je modrim in učenim neznano. Kakor hitro je Luter čul o teh čudnih in silovitih do-godbah, je vkljub kneževej prepovedi šel iz Wartburga ter se podal naravnost v Wittenberg. Tu je osem dni zaporedoma pridigoval in s krepko svojo besedo je vkrotil upornike ter ustavil surovo divjanje zoper cerkvene svetinje. Isti Bodenstein je umolknil in moral je iti iz Wittenberga.
Toda kmalu so tudi v drugih krajih povstali nemiri, ki jih je obudila po novovercih oznanovana svoboda. Sam Luter je zdaj učil, da treba take upore s silo potlačiti, a da ne bi izgubil prav vso veljavo, skusil je mogočno posvetno gospodo dobiti na svojo stran. To se mu je tem prej posrečilo, ker je nemškim knezom svetoval, naj odpravijo bogate samostane ter se polasté njihovih zemljišč in druzega premoženja. Da bi se jim še bolj prikupil, je učil, da so posvetni vladarji ob enem tudi cerkveni glavarji v svojih deželah. Kmalu se je Luter tudi lotil dela, ki gaje prej grajal na svojem tovaršu Bodensteinu; napravil je namreč čisto nov cerkveni red. Odpravil je sveto mašo ter vso službo božjo vredil v nemškem jeziku. Sedovnike in redovnice je odvezal vseh storjenih obljub ter jim dovolil, da so šli iz samostanov. Duhovnikom je svetoval, da naj se ženijo, a sam si je bivšo redovnico Katarino Boro vzel za ženo.
Od svetih zakramentov obdržal je le dva, sv. kerst in sv. obhajilo, ki ga je delil v podobi kruha in vina. Postiti se ni bilo treba nikomur in tudi ne k spovedi hoditi. Ob nedeljah je šel v cerkev, kdor je hotel, a komur se ni ljubilo, mogel je doma sam sveto pismo citati in si ga po svoje razlagati. Vse to se je na tanko vjemalo s prvim Luterovim naukom, da dobra dela človeku nič ne pomagajo, ampak vsakdo naj samo veruje v zasluge našega odrešenika Jezusa Kristusa, in zveličan bode. Duhovnik mogel je zdaj postati vsak, kdor je znal citati, kajti 'Luter je trdil, da je sveto pismo po večem čisto jasno in lahko umljivo, a kar je manj razumljivega v njem, to človeku razjasni sam sveti Duh. Ivan „stanovitni“, kije po smrti svojega očeta Friderika „modrega“ (1525) nasledil kneževski prestol na Saškem, je prvi v svojej deželi vpeljal novi cerkveni red. Istega leta je Albrecht braniborski, veliki mojster nemških duhovnih vitezov, deželo svojega reda spremenil v posvetno vojvodstvo, sprejel luteransko vero ter se oženil z dansko knjeginjo. Na Nemškem so Luterov cerkveni red razun na Saškem sprejeli tudi v Duringiji, na Heskem, v Meklenburgu in v nekaterih krajih Braunsweiga. Nemški cesar je imel s tujimi sovražniki mnogo opraviti in se ni mogel verskim spremembam v lastnej državi tako upreti, kakor bi bil rad.
Malo prej smo omenili, da so nove cerkvene spremembe obetale nemškim knezom in drugej veljavnej gospodi velikih koristi. Ali ne le gospoda, tudi kmetje so hoteli novo vero obrniti v svoj prid. Ko so culi, da Luter oznanuje krščansko svobodo, pomislili so takoj na žalostni svoj stan, na tlako, na desetino in druga bremena, ki so jih morali trpeti. Prenapeti sovražniki katoliške cerkve so jih v tej njihovej veri še bolj vtrjevali ter podpihovali njihovo nezadovoljstvo. Kmetje so se tadaj najprej na Švabskem jeli gibati in tirjali so svoje pravice, katere jim je nek doktor napisal in sestavil v dvanajst členov. Zahtevali so, da bi si sami volili svoje duhovnike; da ne bi plačevali desetine; da ne bi bili več podložni grajščakom; da bi smeli zajce, tiče in ribe loviti; da bi smeli po gozdih svobodno drva sekati; da bi manj na tlako hodili; da bi svojim gospodarjem tako služili, kakor bi se dobrovoljno ž njimi pogodili : da bi se jim po starih, svobodnih postavah sodilo; da bi vsakdo moral srenjam povrniti, kar jim je po krivici vzél; -da bi tudi vdove in sirote imele pravice do svoje lastnine; a nazadnje so zahtevali, da naj se jim navedene pravice potrdijo, ali pa z dokazi iz svetega pisma ovržejo.
Te svoje tirjatve so kmetje poslali Luteru in ga prosili,
r>*
da naj jih zagovarja. Luter je bil v velikej zadregi, kajti ne hi se rad zameril gospodi. Svaril je torej kmete ter jim poročil, da naj mirni ostanejo, oh enem pa je grajščake prosil, da naj svojim podložnim saj nekoliko olajšajo težka bremena; ali niti kmetje, niti gospoda se niso zmenili za njegove besede. Nekaterim so gori omenjeni členi bili preblagi in sestavili so šestnajst ojstrejših. Kmalu je po vsem Nemškem vrelo, in vnela se je splošna kmetiška vojska. Najprej so se vzdignili švabski kmetje in prisilili so celó nekatere viteze, da so jim bili za poveljnike. Med poslednjimi se je najbolj odlikoval^Götz iz Berlichingena, a bil je med njimi tudi Bodenstein. Iz Švab-skega se je upor širil dalje ob reki Bajni in Majni, a zanesel se je tudi v Tiróle. Po vseh krajih bilo je dosti upornih čet, ki šo planile na gradove in samostane, jih oropali in sežgali, potem pa ugrabljeni plen med seboj delili in se gostili. Pridrli so tudi v cerkve, polomili vse križe, podobe in druge svetinje, duhovnike pa pred altarjem do smrti mučili. Vjete ple-menitnike so večkrat za kratek čas trpinčili, da je bilo človeka kar groza. Nekateri knezi so upornike prosili, drugi so jim žugali, a nekateri so jim celó obljubili, da jim bodo spolnili njihove želje; ali vse je bilo zastonj. Tu je Luter v novej knjižici zagrmil na nje ter hujskal veliko gospodo, naj brez milosti udarijo na kmetiške druhali ter jih ugonobijo kakor krvoločne razbojnike. Bekel je, da treba kmete ubijati, daviti, moriti, kakor kdo more, bodi-si očitno ali pa skrivaj; kajti da si ni mogoče misliti bolj strupene, nevarne in hudičeve stvari, nego je zdivjan človek. Po njegovem mnenji ga menda ni bilo več hudiča v peklu, ampak vsi so posedli nemške kmete. Pravil je, da bi si knez s preljivanjem krvi zdaj lože nebesa zaslužil, nego z molitvijo. Tako je pisal Luter in oznanoval križarsko vojsko na ubozega kmeta, med tem ko je sam gospodo učil, kako naj se obogaté s cerkvenim in samostanskim premoženjem. Mogočni knezi s prva sami med seboj niso bili zložni; kakor hitro pa so lotarinški vojvoda, škof trevirski in knez palatinski z močno in orožja vajeno vojsko šli nad upornike, se kmetje niso mogli dalje ustavljati. Mnogo jih je na bojišči poginilo, druge so vjeli ter jih zaprli v tamne ječe, ostali pa so’ se razkropili ter bežali, kamor je kdo mogel. Tako se je končala 1525 kmetiška vojska na Nemškem, kjer so ljudje za vsako početje našli dokazov v svetem pismu.
Še predno je kmetiški upor do dobrega potihnil, vnel se je drugi v mestu Miihlhausenu. Začetnik tega upora bil je Tomaž Münzer, ki si je čisto novo vero izmislil. Nekdaj
je Münzer bil duhovnik v Zvikovu, dokler ga niso zarad njegovih čudnih in državi nevarnih naukov spodili. Tadaj je šel v Wittenberg, kjer je Bodensteina dobil za se, ali ko se je bil Luter nenadoma povrnil iz Wartburga, morala sta oba bežati. Münzer je šel od mesta do mesta, in povsod je oznanoval svoje zmote. Nazadnje je prišel v Mühlhausen in pridobil si je toliko privržencev, da je ob času kmetiške vojske celo leto bil najviši gospodar v mestu. Že v Zvikovu je Tomaž Münzer trdil, da se je Bog njemu posebej razodel in da zdaj on mnogo bolje vé, nego Luter, kaj je krščanska svoboda. Pravil je, da se bode na zemlji vtemelilo novo krščansko kraljestvo, v katerem ne bode razločka med ljudmi, kajti v njem ne bode ne knezov, ne plemenitnikov, ne bogatinov, ne siromakov, ampak vsi bodo imeli enake pravice ter si med seboj delili vse posvetno blago. Učil je, da se morajo le odraščeni ljudje krstiti, kajti nezavedni otrok da ne more nobenih obljub storiti in zato da tak krst niti ne velja. Njegovi privrženci dali so se tadaj v drugič krstiti, in zarad tega zvali so jih prekrščene e ali anabaptist e. V tadanjih nemirnih časih našlo se jih je zlasti med priprostimi ljudmi mnogo, katerim je Münzerova vera bila po volji. Siromak si je mislil, da odslej ne bode več treba delati, ampak kar bogatemu bo vzel, česar bo trebal. Posebno kmetom, ki so se ravno vzdignili zoper grajščake, je ta nauk dobro došel in mnogo se jih je podalo v Mühlhausen, kjer je takrat bilo tako rekoč gnjezdo nove vere in so zaslepljeni prebivalci že dalj časa živeli, kakor jih je Münzer učil. Zdaj se je ta čudni apostelj postavil na čelo kmetom in šel je z mečem in ognjem oznanovat novo krščansko kraljestvo. Raz-djani gradovi in opustošeno polje pričali so, kod je novi odrešenik s svojimi učenci stopal.
Toda že so bili šteti duevi njegove slave. Deželni grof Filip Hesenski ter vojvoda Saški in Braunsweigski nabrali so močno vojsko in šli so naravnost proti Frankenhausenu, kjer se je bil Münzer s svojimi kmeti vtaboril. Da ti ne bodo kos izurjenim vojščakom, bilo je jasno, kakor beli dan. Zato so se knezi najprej skusili z lepo pogoditi in poročili so upornikom, da jim bodo vse oprostili, če se mirno razidejo in vrnejo vsak na svoj dom; ali da jim morajo izročiti orožje in največe podpihovalce. Münzer je takoj sprevidel, da mu grozi velika nevarnost, in hitro je sklical vse čete okoli sebe ter jih navduševal za boj. Rekel jim je med drugim: „Nikar ne obupajte, nevarnost ni tolika, kakoršna se človeku na prvi mah dozdeva. Udrite hrabro po brezbožnih sovražnikih, pa se nič ne bojte
njihovih topov. Naj le streljajo, jaz bom vse krogle vlovil v svoj rokav in nobena ne bode zadela vas.“ Ko jim je še dalje govoril o tlaki, desetini in drugih njihovih dolžnostih, pokaže se na nebu slučajno mavrica. Tu povzdigne Münzer svojo roko proti nebu in vzklikne: „Glejte, bratje, znamenje zmage, ki nam jo sam Bog obeta. Na noge! v boj!“ — Nespametni kmetje planejo na kneževe poslance, zgrabijo enega in ga na kose razsečejo. Mogočni knezi se zdaj niso več obotavljali, ampak dali so znamenje, in v tem zagrmijo topovi in izurjeni konjiki se z golimi sabljami zažend na Münzerovo vojsko. Kmalu je pet tisuč kmetov mrtvih ležalo na bojišči, ostali pa so bežali, kamor je kdo mogel. Tudi mesto Frankenhausen so zmagovalci vzeli ter v njem še tri sto meščanov in kmetov ob glavo djali (1525). Med nesrečniki je bil tudi Münzer, katerega so na svislih našli skritega. Zdaj je bilo konec novega krščanskega kraljestva.
V takošnih razmerah je na Nemškem malokdo mislil na wormski edikt ali državni progon zoper Lutera in njegove verske privržence. Cesar Karel V. je med tem imel v Italiji hude vojske, njegov brat Ferdinand pa je avstrijske dežele moral varovati proti mogočnemu turškemu sultanu Sulejmanu „velikemu“. Yse to je novovercem dobro došlo; Luter je brez skrbi nadaljeval začeto delo, in mnogo nemških dežel se je za zmiraj odcepilo od katoliške cerkve. Toda luteranski knezi so dobro vedeli, da jim cesar verskih sprememb ne bode dobro-voljno potrdil in da jih bode tudi s silo skušal pokoriti, kadar bode sklenil mir s tujimi sovražniki. Da bi se na takošne nevarnosti pripravili, dokler je čas, je deželni grof Filip Hesenski sklical luteransko gospodo na dogovor v Torgavo. Tu se je tadaj zbralo več knezov in grofov (1526) in sklenili so med seboj versko zavezo ter si obljubili, da bodo drug drugemu prišli na pomoč ter novo svojo vero tudi z orožjem branili, če bo treba. Toda cesar je tudi zdaj še mislil, da bi se verski prepir dal z lepo poravnati, ter je svojemu bratu in namestniku Ferdinandu naročil, naj v ta namen skliče državni zbor v Špeier (1529). Na tem zboru, na katerem je večina gospode bila katoliška, so sklenili, da naj v onih krajih, kjer so se do-zdaj držali wormskega edikta (t. j. da se niso izneverili kato-liškej cerkvi), tudi v prihodnje tako ostane; tam pa, kjer so sprejeli luteransko vero, ne smejo nič več spreminjati, in tudi ne smejo duhovniku braniti, ko bi hotel maševati. Zoper ta sklep so pričujoča luteranska gospoda „protestirali“ t. j. niso hoteli priznavati njegove veljave, in zato so zanaprej vsi novo-verci dobili ime „protestanti“.
Sledeče leto (1530) je cesar Karel V. sam prišel na Nemško ter sklical velik državni zbor v Augsburg. Da bi se na tauko vedelo, v čem da se protestanti ločijo od katoličanov, je Luterov tovarš Melanchton po cesarskem naročilu napisal celo Luterovo vero ali izpovedanje ter ga dal zboru, kjer so ga na glas pre-čitali. Katoličani so to izpoved takoj ovrgli v posebnem spisu, na kateri so protestantje zopet odgovorili z apologijo ali zagovorom svojih trditev. Ali ta zagovor jim ni nič koristil, kajti cesar jim je odločno rekel, da je njihova izpoved do dobrega ovržena, in da se torej morajo brez pogojev vrniti v katoliško cerkev ter ostati v njej do splošnega cerkvenega zbora, ki ima edini pravico razsojati o verskih rečeh ter odločiti, če treba kake spremembe ali ne.
Ta cesarski odlok je protestante prestrašil in zopet so jeli misliti, kako da bi si ohranili novo vero in ugrabljeno cerkveno premoženje. Y ta namen se je (1531) sedem knezov, dva grofa in štir in dvajset zastopnikov raznih protestantskih mest zbralo v Schmalkadenu, kjer so sklenili novo medsobno zavezo zoper vsakega, kdor bi jih hotel siliti nazaj v katoliško cerkev, in takoj so se jeli pripravljati na vojsko; ob enem pa so na Francosko, Angleško in Dansko poslali nekoliko zaupnih mož, da bi jim pri tamošnjih vladarjih sprosili pomoči zoper lastnega cesarja. Karel V. hotel se je tudi zdaj še izogniti domačej vojski in na novem državnem zboru v Norimbergu (1532) dovolil je protestantom, da smejo svojo vero svobodno izpovedati do prihodnjega cerkvenega zbora, zarad katerega se je že dogovarjal z rimskim papežem. Isti Luter je s tem verskim primirjem bil zadovoljen in protestantski knezi so cesarju zato obljubili pomoči zoper Turke, ki so se zopet bližali avstrijskim deželam.
Komaj so se bili luterani s cesarjem in s katoličani v Norimbergu vsaj začasno pomirili, vnel se je nov upor v mestu Münsteru, kjer so se zopet pokazali anabaptista (1534) ter jeli še bolj razsajati, kakor nekdaj v Mühlhausenu. Po smrti Tomaža Mtinzera je bilo misliti, da je konec čudne njegove vere; ali nekoliko njegovih tovaršev je iz Norimberga bežalo na Holandsko, kjer je takrat vsakdo smel spoznavati in učiti vero, ka-koršnokoli je hotel. Tam so se tadaj tudi anabaptisti ohranili, dokler se niso zopet povrnili na Nemško ter si v Münsteru pridobili mnogo privržencev. Y Münsteru je najprej neki Bernard Kotmann oznanoval luteransko vero in v kratkem času je katoliškej cerkvi izneveril šest far. Katoličanom so ostale samo škofijska in samostanske cerkve ter nekoliko .po-
družnic. Münsterski škof ni mogel žalostne spremembe ubraniti in skoraj bi bilo celo mesto postalo protestantsko. Kar Kot-mann ni mogel doseči s svojimi pridigami, to je dosegel s pomočjo svojega tovarša, suknarja Knipperdollinga, ki je očitno po ulicah in krčmah zasramoval škofa ter ljudi ščuval zoper katoliško cerkev. Y tem prideta iz Holandskega dva nova aposteljna, pekar Ivan Mathisen iz Harlema in krojač Ivan Bockelsohn iz Leidena. Oba sta bila navdušena anabaptista, t. j. privrženca tiste vere, ki jo je nekdaj Tomaž Münster učil. Prišedši v Münster sta takoj Kotmanna in Knipperdollinga za se dobila in za mesec dni je njihova stranka že bila najmogočniša v mestu, iz katerega so morali bežati škof in vsi korarji. Bockelsohn in Knipperdolling sta zjutraj že na vse zgodaj gologlava hodila po mestu ter oznanovala novo kraljestvo božje, v katerem bodo vsi ljudje imeli enake pravice in ga ne bo razločka med njimi. Kdor je hotel priti v to kraljestvo, moral se je dati z nova krstiti, a kdor se ni dal, tega so novi preroki iz mesta izgnali. Ko so bile nove volitve, izvolili so same vnete anabaptiste v mestno svetovalstvo, a Knipperdollinga za župana.
Zdaj se je v Münsteru začelo čisto novo življenje. Novi vladarji oropali so vse cerkve in samostane, razbili vse podobe in altarje, a kar so našli knjig in starih spisov, so na trgu očitno sežgali. Vse je moralo zginiti, kar je spominjalo na prejšnje čase. Lastnega premoženja ni smel nihče več imeti, ampak vse, kar je kdo imel, moral je izročiti sedmerim dija-konom, ki so oskrbovali skupno imetje. Pošten kovač, ki se je temu čudil, bil je pri tej priči ob glavo djan. Med tem je škof pri sosednjih knezih nabral nekoliko izurjene vojske, da bi si svoje mesto nazaj osvojil. Ali Münster je bil tako močno obzidan, da ga ni bilo mogoče z naskokom vzeti, in škofova vojska ga je morala tako dolgo oblegati, dokler prebivalcem v mestu ni zmanjkalo hrane. Mathisen se je celó ustil, da bode sovražnike zmagal, kakor GMeon v starem testamentu. Kes je na velikonočno nedeljo predrzno šel iz mesta, ali njegovo krdelce se je kar takoj nazaj vrnilo, njega pa so nasprotni vojščaki vjeli in na kose razsekali. Človek bi mislil, zdaj se bodo ljudje streznili in spoznali krive preroke; ali motil bi se. Zaslepljeni prebivalci so s prva res bili osupnjeni, ali Bockelsohn jih je kmalu potolažil rekoč, da mu je sveti Duh že davnej razodel, da bode prerok Mathisen dal življenje za svoje vernike, kakor je nekdaj Juda Makabej umrl za Izraelce. Ker so ljudje vse verjeli, izmislili so si nesramni sleparji vsak čas kaj novega,
65
I	y/'Vt* m .	ti
kar so potem razglasili kot božje razodenje. Knipperdolling je rekel, da se mora vse znižati, kar je visocega, in podrl je vse strehe na cerkvenih zvonikih, na katere je zdaj namestil topove, da je streljal na sovražnike. Nekega dne je Bockelsohn razodel, da je Gospod svojega služabnika Knipperdollinga izvolil za rabeljna v božjem kraljestvu. S pobožnim obrazom stopi mestni župan pred mogočnega preroka in veselo je prevzel podeljeni mu meč. Kmalu potem je Ivan Bockelsohn po noči vstal in strašno kričal po mestnih ulicah. Preplašeno ljudstvo je hitro skup letelo in ga prašalo, kaj da mu je. Premeteni hinavec kaže jim z roko, da mu je nebeški oče usta zaprl, ali da mu jih bo črez tri dni zopet odprl. Vsakdo je bil radoveden, kaj bo zdaj novega. Örez tri dni odpre prerok zopet svoja lažnjiva usta in povedal je, da je Gospod izvolil dvanajst starešin, ki bodo v prihodnje vladali nad dvanajsterimi rodovi božjega ljudstva ter mu postave dajali. Takoj je tudi razodel imena izvoljenih mož ter vsakemu dal meč kot znamenje nove oblasti. Dosedanje mestno svetovalstvo je moralo odstopiti, a na mesto njega je onih dvanajst starešin prevzelo vlado. Najbolj so pazili na to, da ne bi kdo več vžival in več imel, nego drugi. Zato zdaj ni smel nihče več doma jesti, ampak napravili so v razuih delih mesta očitne obednice ter imenovali posebne može, ki so skrbeli za kruh, meso, prikuho in pivo, ter tudi za obutev in obleko božjega naroda. Bile so to čudne naprave, ali zaslepljeno ljudstvo je voljno slušalo svoje preroke in se vsega privadilo. Ko so pa nesramni možje hoteli imeti po več žen, kakor so jih imeli kralji in patrijarhi v starem testamentu, vzdignili so se stari pošteni meščani ter predrznega Bockelsohna vrgli v ječo. Mislili so tudi že mesto izdati škofu, ali predolgo so se obotavljali in zamudili lepo priliko. Drugi so med tem razbili vrata in osvobodili preroka Bockelsohna, ki je na to pet in dvajset zmernih meščanov dal na trgu ustreliti, drugih šestdeset pa ob glavo djati. Knipperdolling, kot najviši državni rabelj, hotel se je posebno skazati ter je nekoliko obsojenih meščanov na dvoje razsekal.
Ivan Bockelsohn, nekdanji krojač, je zdaj bil v največej svojej slavi. Neki drugi prerok je namreč oznanil, da je nebeški oče Ivana izvolil za kralja ter mu namenil vlado nad vesoljnim svetom. Starešine so morali svoje meče zopet povrniti Bockelsohnu, katerega je omenjeni prerok na to pomazilil za kralja novega Siona. Kralj Ivan je zdaj pal na svoje obličje ter, kakor nekdaj Salomon, prosil Boga, naj mu da pameti in modrosti. Korarsko hišo so mu vredili za palačo, v proštiji pa
je stanovalo šestnajst njegovih žen. V sredi glavnega trga stal je prestol, na katerem je novi kralj vsak teden trikrat vršil najvišo svojo sodnijsko oblast. Takrat je bil ogrnjen s škrlata-stim plaščem, ki se je kar lesketal od zlata in dragocenih biserjev; njemu ob strani je nekoliko lepo oblečenih dečkov držalo meč, sveto pismo, krono in druga znamenja kraljeve časti; za njim pa je stala dobro oborožena telesna straža. Da bi kraljestvo božje razširil po celem svetu, je Bockelsohn na vse strani razposlal svoje aposteljne, ki pa niso bili srečni; kajti vse je prav kmalu doletela zaslužena kazen.
Med tem ko se je v Miinsteru vse to godilo, je škofova vojska vedno bolj pritiskala na mesto ter ga od vseh strani oklenila. Od zunaj tadaj ni bilo mogoče dobivati hrane. Da bi se mogli dalje braniti, so v mestu na vsakem praznem prostoru, na dvoriščih, trgih in celó po nekaterih ulicah napravili vrtove in njive; ali vse to ni nič pomagalo. Živeža je bilo vedno manj in začela se je čemdalje veča lakota. Ko ni bilo druzega, kuhali so skorjo od dreves, konjsko meso, mačke in miši. Videl si celó mater, ki je lastno dete spekla in si z njegovim mesom rešila življenje. Največi rogovileži so se zdaj streznili in radi bi oblegajočej vojski odprli vrata. Ali kralj Ivan tega nikakor ni dovolil in je nesrečno ljudstvo vedno tolažil, da je božja pomoč blizu. Ko pa take besede niso več pomagale, hotel je izstradane prebivalce strahovati ter je takoj vsacega ob glavo djal, kdor ni verjel lažnjivemu njegovemu prerokovanju. Nekega dne mu je pogumna žena očitno rekla, da to pač ni božja volja, da bi vsi ljudje od gladi poginili. Kazkačeni kralj jo je pri tej priči zgrabil ter vlekel na trg, kjer jo je sam usmrtil, potem pa s svojimi ženami plesal okol njenega trupla.
Že je bilo šestnajst mescev, odkar je mesto bilo zaprto; sila je bila strašna, a pomoči se ni bilo od nikoder nadjati. Tu se ohrabri star škofov vojščak, ki je tudi prestopil h krivovercem, a zdaj se je kesal svoje zmote. Na tanko je ogledal, kje bi se najlože prišlo v mesto, potem se je skrivaj vrnil v tabor in prosil milosti. Odpustili so mu in, ko je razodel svoj naklep, dali so mu štiri sto najpogumniših vojščakov. S temi je po noči, ko je ravno bil velik vihar, splezal na zid, pomoril straže ter se srečno preril do glavnega trga. Tu se hitro polasti nastavljenih topov in začne streljati na iznenadene prebivalce. Vnel se je strašen boj in kmalu je po vsem trgu ležal mrlič pri mrliču. Predrznim vojščakom bi se bilo slabo godilo, da ni eden med njimi o pravem času zasadil zastavo na mestno ozidje ter tako ostalej vojski dal znamenje k novemu naskoku.
Zdaj so škofovi vojščaki razbili vrata in ob petih zjutraj je celo mesto bilo v njihovej oblasti. Cel teden so zmagovalci iskali anabaptistov, ki so se bili skrili po kletih, tornjih in drugih kotih. Kotmana niso nikjer dobili, moral je torej v boji poginiti. Kralja Boekelsohna in njegovega rabeljna Knipper-dollinga so vjeli ter ju pol leta kakor kake čudne stvari kazali po raznih mestih, nazadnje pa so ju pripeljali nazaj v Münster ter ju javno na trgu usmrtili. Po surovej navadi tadanjih časov so štirje beriči vsakega celo uro z razbeljenimi kleščami šči-pali, potem pa mu razbeljeno bodalo zadrli v srce. Zdaj seje škof zopet povrnil v mesto, zatrl prav vsako sled luteranske in anabaptističke vere, in zopet so po vseh cerkvah opravljali katoliško službo božjo.
Cesar Karel V. se je takrat vedno moral vojskovati zdaj s Francozi, zdaj s Turki, in se za domače stvari ni mogel tako pečati, kakor bi bil rad. To je protestantom dobro došlo, kajti nihče se ni uprl njihovemu delovanju, in širili so svojo vero vedno dalje. Tudi zdaj so sicer še napravljali shode, da bi se protestanti in katoličani zopet zedinili, ali takošni dogovori so verske stranke le še bolj ločili drugo od druge in dokazali, da sprava med njimi ni mogoča. Vkljub temu cesar še ni obupal, ampak kakor hitro je sklenil mir s Francozi in Turki, jel je takoj zopet misliti, kako da bi nemškej državi povrnil mir in red. Nadjal se je tem boljega vspeha, ker mu je papež uslišal davno željo ter sklical (1545) splošni cerkveni zbor v Trident na južnem Tirolskem. Toda protestanti, ki so se prej sami pri vsakej priliki sklicavali na cerkveni zbor, zdaj niso hoteli poslati svojih zastopnikov v Trident, niti so se hoteli pokoriti zborovim sklepom. Vedeli so namreč, da bodo ondi v manjšini, pa so zahtevali, naj se skliče posebni cerkveni zbor samih nemških duhovnikov. Tu je Karel V. sklical (1546) vse nemške kneze na državni zbor v Kegensburg, da bi še enkrat in to zadnjikrat poskusil z lepo poravnati verski prepir. Ali vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj. Ivan Friderik, volilni knez saski, in Filip, deželni grof hesenski, ki sta kot glavarja šmalkaldenske zaveze bila najveljavniša protestantska kneza, nista niti prišla v zbor, dasiravno jima je cesar posebno naročil in ju rotil, naj za gotovo prideta. Takošna nepokorščina je cesarja razjezila in minula ga je vsa potrpežljivost, kajti sprevidel je, da bi iz verskega razpora mogel nastati državni razdor. Sklenil je torej, da bode upornike s silo pokoril, in jel se je pripravljati na vojsko, katerej se je toliko časa ogibal; ali očitno je razglasil, da ne misli zatreti nove vere, ne svo-
bode, ampak da hoče kaznovati samo dva neposlušna kneza, katerima je vera plašč, s katerim zakrivata hudobne svoje naklepe. Med tem ko sta se saski knez in hesenski grof še obotavljala in ugibala, kaj bi storila, je cesar s svojim oklicom mnogo protestantov odvrnil od šmalkaldenske zaveze, a saskega vojvodo Mavra je celó privabil na svojo stran s tem, da mu je zagotovil Devinsko in Halberstadtsko škofijo ter mu obljubil, da mu bode podelil čast volilnega kneza, katero je doslej imel uporni saski knez Friderik.
Med temi pripravami je Luter Martin mesca februarja leta 1546. umrl v Eislebenu, kamor je bil šel v nekem opravilu. Tako vsaj ni doživel prve domače vojske, katerej je on bil vzrok. Do zadnjega je neprenehoma pisal zoper katoliško cerkev, katere pa ni mogel podreti. Še bolj ga je bolelo to, da med istimi protestanti ni bilo zloge in da se mu je v samem Wittenbergu izneverilo mnogo privržencev, katerim je Zwingli bolj po volji učil. Mrtvo njegovo telo so slovesno prenesli v Wittenberg ter ga položili v grajsko rako.
Kmalu po Luterovej smrti se je vnela vojska med cesarjem in glavarji šmalkaldenske zaveze. Cesar je zmagal ter oba upornika, kneza Ivana Friderika in grofa Filipa, djal v zapor. Protestanti so težko čakali, kaj bo zdaj. Bali so se, da bo razkačeni zmagovalec kar prepovedal novo vero in da se bodo vsi morali povrniti v katoliško cerkev. Toda jako so se motili. Karel V. je dobro vedel, da bode verska sprava le takrat stanovitna, če se katoličani in protestanti z lepo pomirijo. Zatorej niti zdaj ni hotel z vojaško silo zatreti nove vere, ampak zopet je sklical državni zbor v Augsburg, kamor so to pot vsi nemški knezi prišli (1547). Bilo je med njimi protestantov, ki bi bili priznali tudi sklepe cerkvenega zbora, ko bi njihovi duhovniki smeli iti v Trident ter ondi zagovarjati svoje nauke. Y tem so se v Tridentu začele kužne bolezni in zbor se je za nekoliko časa moral preseliti v Bologno. Tje se ve da protestanti ne bi šli, in ker se itak ni bilo nadjati, da bode cerkveni zbor kmalu dovršil imenitno svoje delovanje, je skrbni cesar nasvetoval, da bi protestanti in katoličani izvolili nekoliko učenih in poštenih mož, in ti da bi potem napravili začasno spravo. Zbranim knezom je ta predlog bil po volji in takoj so izvolili nekoliko zaupnih mož. Le-ti so vse razmere dobro preudarili ter sklenili začasno pogodbo (1548) ali tako zvani „avgsburški interim“, po katerem so protestanti smeli deliti sveto obhajilo v podobi kruha in vina, duhovniki so obdržali svoje žene, knezi pa ugrabljeno cerkveno premoženje; zato pa so zopet priznali vseh
sedem svetih zakramentov. Ali s to pogodbo niso bili zadovoljni ne protestanti, ne katoličani; eni so trdili, da jim je premalo dala, drugi, da jim je preveč vzela. Sam papež je bil zoper njo in ojstro je grajal, da se cesar vtika v stvari, o katerih sme le papež ah pa cerkveni zbor sklepati. Od protestantov se je „interimu“ naj trdo vratniše upiralo mesto Devin, ali saski vojvoda Mavro je prišel z vojsko in ga s trinajstmesečnim obleganjem prisilil, da se je podal cesarjevej volji. Pa niti isti vojvoda Mavro ni bil za pogodbo in ko je dosegel, kar je želel, izneveril se je cesarju ter se zoper njega skrivaj zavezal s francoskim kraljem. Že je z vojsko šel nad njega in skoraj bi ga bil vjel, ali cesar je še o pravem času zvedel o njegovem prihodu in po noči je iz Insbruka zbežal črez hribe na Koroško v Belak.
Ko je Karel V. videl, da ga je izdal mož, kateremu je največ zaupal, ni več mislil, da bi se verski razpor mogel še kdaj poravnati. Želel je, da bi se nasprotniki vsaj na toliko pomirili, da bi se ne bilo bati nove domače vojske. Ker je bil bolehen, naročil je svojemu bratu Ferdinandu, naj on to stvar dožene, kakor ve in zna. Ferdinand je na to v Pasavu (1552) z najveljavnišimi nemškimi knezi sklenil začasno pogodbo, ki je veljala do prihodnjega državnega zbora. Po tej pogodbi so protestanti, ki so se držali onega izpovedovanja, ki ga je Melanchton leta 1530. dal državnemu zboru v Augsburgu, dobili prav vse pravice, ki so jih katoličani imeli. Daši ne rad, je Karel V. vendar podpisal pasavsko pogodbo, ki se je na prihodnjem državnem zboru imela dopolniti.
Obljubljeni državni zbor je cesarjev brat in namestnik Ferdinand že leta 1555. sklical v Augsburg, kjer so se katoličani in luterani do dobrega pomirili na podlagi pasavske pogodbe. Sklenili so, da imajo protestanti augsburške izpovedi popolno versko svobodo in vse državne pravice, kakor katoličani. Knezom pustili so vse ugrabljeno cerkveno premoženje, le to so rekli, da se škof ali opat, ki bi prestopil na protestantsko vero, ima v prihodnje odreči vseh svojih časti in dohodkov, ki jih je kot služabnik katoliške cerkve vžival. Zoper ta cerkveni pridržek ali reservat so protestanti nekoliko ugovarjali, ali ni jim obveljalo. Tudi nam je omeniti, da je augs-burški verski mir veljal le za luterano t. j. za protestante, ki so spoznavali tako zvano augsburško izpovedanje. Kdor se je držal naukov, ki so jih učili Zwingli, Kalvin ali Münzer, ni imel nobenih državnih pravic in ni smel niti vere svoje očitno izpovedati. Kakor je omenjeni cerkveni pridržek večkrat bil
vzrok novim prepirom , tako so tudi privrženci prepovedanih naukov, zlasti tako zvani reformirci obudili nemire, iz katerih se je s časom izlegla dolgoletna verska vojska.
Zwingli in Kalvin.
Že v dosadanjem pripovedanju cerkvenega razdora smo omenili nekatere može, ki so tudi bili sovražniki katoliške cerkve, pa se vendar niso vjemali z Luterom, ampak razlagali so sveto pismo po svoje, kakor n. pr. Tomaž Münzer. Ali na Nemškem se taki možje niso mogli obdržati, kajti Luter si je o pravem času vedel pridobiti mogočne kneze, ki so mu z vojsko pomagali bodisi zope? katoličane, bodisi zoper druge novo-verce. Y svobodno Švicarsko pa njegova moč ni segala. Tu sta si tadaj dva druga moža pridobila veljavo, kakoršno je Luter imel na Nemškem. Prvi je bil Zwingli, ki je skoraj ob istem času, kakor Luter jel napadati oznanovanje odpustkov, a potem katoliško cerkev; drugi je bil Prancoz Kalvin, ki je zarad svojih naukov moral bežati na Švajcarsko.
Ulrik Zwingli rodil se je leta 1484 v Wildhausn blizu Toggenburga na Švajcarskem. Po dovršenih šolah je postal duhovnik in odlikoval se je kot jako dober govornik. Pa tudi zdaj se je rad učil in skoraj vedno je tičal pri knjigah. Papežev poslanec mu je zato vsako leto preskrbel petdeset goldinarjev podpore, da si je lože kupoval novih knjig. Pa da-si je bii učen, pobožen le ni bil in ni tako živel, kakor bi se za duhovnika spodobilo. Ko je bil prestavljen v Zürich in je na novega leta dan (1519) prvikrat pridigoval, razlagal je že take nauke, ki se nikakor ne vjemajo s katoliško vero. Glasovi, ki so takrat dohajali iz Nemškega, ohrabrili so ga, da je vedno predrzniše napadal katoliško cerkev, in našlo se je le premnogo ljudi, katerim je njegovo ravnanje bilo po volji. Mestno sveto-valstvo v Zürichu je na to (1523) napovedalo javni prepir, da bi se videlo, če Zwingli prav uči ali ne. Prišlo je le nekoliko priprostih redovnikov, ki učenemu nasprotniku niso bili kos in mu niso znali ovreči njegove zmote. Mestno svetovalstvo, ki itak ni bilo prijazno katoliškej cerkvi, je tadaj Zwingliju naročilo, da naj tudi v prihodnje oznanuje čisti evangelij brez vseh cerkvenih dodatkov. Zwingli se je v svojem nauku precej vjemal z Luterom. Ni priznaval vrhovne papeževe oblasti; zavrgel je ustno poročilo in trdil, da treba verovati le to, kar se da dokazati iz svetega pisma; rekel je, da se duhovniki morajo ženiti; da sta le dva sveta zakramenta itd. Le o svetem
obhajilu in o cerkvenej oblasti je bil druzega mnenja. Med tem ko je Luter veroval v pričujočnost Jezusa Kristusa v svetem rešnem telesu, je Zwingli učil, da kruh in vino le pomenita Kristusovo telo in kri, in da je sveto obhajilo le neki spomin ná smrt našega Odrešenika. Gledé cerkvene oblasti je Zwingli rekel, da je vsaka krščanska srenja neka cerkev za se, ki svobodno voli svoje duhovnike in nima nad seboj nobene druge oblasti; Luter pa je trdil, da je posvetni vladar tudi cerkveni glavar v svojej deželi.
V Zürichu je Zwingli dobil čemdalje večo veljavo. Po njegovem nasvetu je mestno svetovalstvo (1525) prepovedalo vse procesije in odpravilo samostane; iz cerkev je dalo pometati in sežgati altarje, križe in podobe; od srebrnih in zlatih posod je dalo denarje kovati; če so cerkvene stene bile slikane, jih je dalo pobeliti; a po vsem mestu je ojstro prepovedalo katoliško službo božjo. Katoličani so prosili, naj jim vsaj eno cerkev še puste; ali zastonj so prosili. Iz Züricha so Zwing-lijevi učenci njegovo vero razširili tudi po drugih švajcarskih mestih. Med njimi se je najbolj odlikoval Okolampadij v Baselu. Prepirov, ki so se večkrat vneli med novoverci in katoličani, ne bodemo tu pripovedovali. V severnih bolj gosposkih krajih, v Appenzellu, Schaffhausenu, Bernu, Glarusu sprejeli so novo vero; stari kmetiški kantoni Schwyz, Uri, Unterwalden, Lucern in Cug pa so ostali verni katoliškej cerkvi ter se na vso moč uprli novim prorokom. Nazadnje se je vnela huda vojska med nasprotnimi verskimi strankami, dokler niso katoličani v bitvi pri Kappelu (1531) popolnoma zmagali. Sam Zwingli je na bojišči poginil. Ko je hudo ranjen ležal z obrazom proti tlem obrnjen, stopi nekoliko katoliških vojščakov bliže k njemu in ga vpraša, če se ne bi hotel spovedati, ali odmajal je z glavo, da ne. Tu ga eden vojščakov prebode, potem pa so njegovo telo sežgali. Po Kappelskej bitvi so v mnogih krajih, kjer so katoličani bili močnejši, do dobrega zopet zatrli novo vero. Zwinglijevi privrženci zovejo se tudi reformirci zato, ker so si domišljevali, da spoznavajo reformirano ali popravljeno krščansko vero.
Drugi švajcarski reformator bil je Ivan Kalvin, rojen v Noyonu na Francoskem (1509). Njegov oče je bil priprost sodar in ni mogel mnogo storiti za izrejo svojega sina. Ali Ivan je imel strica opata, kateri ga je s prva sam podučeval; ko je pa sprevidel, da je deček bistroumen in'se rad uči, poslal ga je v velike šole v Pariz. Tu se je Kalvin učil bogoslovja in kakor hitro bi bil za duhovnika posvečen, bila mu je dobra
fara namenjena. V tem se je nadepolni mladeneč premislil, zapustil Pariz ter šel v Orleans in Bourges učit se pravoslovja. V Bourgesu ga je nemški profesor seznanil z nauki, ki jih je Luter takrat na Nemškem učil. Kalvin se je kmalu navdušil za novo vero in jel jo je najprej oznanovati po vaseh okoli Bourgesa, potem pa je šel tudi v Pariz. Ali tu se mu je takoj ustavila posvetna oblast in komaj da je še o pravem času zbežal iz mesta. Rad bi se bil še nekolikokrat povrnil v Pariz, ali ni mu bilo dovoljeno in podal se je na Švajcarsko, kjer je reformirana vera bila že v najlepšem cvetu. V Baselu je (1535) dal na svitlo svoje glavno delo „poduk v krščanskej veri“, v katerem je na tanko razložil novo svojo vero, ki je Zwinglijevej najbolj podobna. Zato se tudi kalvinci zovejo reformirci. Najbolj se je Kalvin od ostalih reformatorjev ločil v nauku o svetem obhajilu. Učil je, da je Jezus Kristus v svetem resnem telesu le v duhu pričujoč, ne pa s krvjo in z mesom; a sveto obhajilo da je za kristjana duševna hrana t. j. kadar duhovnik človeku položi posvečeni kruh na jezik, podeli njegovej duši neko nadnaravno moč. Razun tega si je Kalvin izmislil nov nauk o predeetinaciji. Trdil je namreč, da je Bog neke ljudi vstvaril za nebesa, druge za pekel; da je torej vsakemu že od vekomaj sojeno, če bo zveličan ali pogubljen. Sveti krst po njegovem mnenji ni nič druzega, kakor neko zunanje znamenje, da je otrok sprejet v krščansko cerkev. Rekel je, da se posvetna oblast nima prav nič vtikati v cerkveno vpravo, ampak vsaka krščanska občina si svobodno voli svoje starešine ali presbitere, a ti se imajo v imenitnih stvareh posvetovati na skupnih shodih ali sinodah, ki so ob enem najviša oblast v verskih rečeh. Y ostalih naukih se je Kalvin po večem vje-mal z Luterom in Zwinglijem.
Iz Basela se je Kalvin preselil v Ženevo, kjer je mestno svetovalstvo ravno izgnalo svojega škofa ter oklicalo svobodno ljudovlado. Novi reformator jim je tadaj dobro došel, in kmalu si je znal pridobiti toliko veljave, da je v verskih rečeh le njegova beseda odločevala in naposled je bil skoraj neomejeni gospodar v Ženevi, ki je postalo neko pribežališče vseh verskih beguncev iz Francoskega, Nemškega in Talijanskega. Ali velike njegove prekucije niso vsem meščanom bile po volji, in izgnali so ga iz Ženeve. Zdaj je Kalvin šel v Strasburg, od koder se je njegova vera širila po Nemškem in Francoskem. Črez tri leta pa so njegovi prijatelji v Ženevi zopet zmagali in smel se je vrniti v mesto, v katerem je zdaj ostal do svoje smrti (1564). Velika svečanost, s katero so ga sprejeli, ga je
ohrabrila, da je öemdalje predrzniši postajal ter tako ojstre postave dajal, kakoršnih se noben posvetni vladar ne bi upal dajati. Prepovedal je v Ženevi plese, gledališča in vse druge veselice; gospe niso smele nositi nikakoršnega dragocenega lišpa, ne prelepih oblačil; za izposojen denar ni smel nihče pobirati obresti, a trgovec je svoje bíago smel le za tisto ceno prodajati, za katero gaje kupil; kdor je očitno grešil, je moral očitno pokoro delati. Mladim ljudem to nikakor ni bilo po volji, ali morali so se hote ali nehoté pokoriti novemu cerkve ■ nemu redu, katerega je mogočni reformator z največo ojstrostjo obdržaval. Te hude cerkvene zapovedi so vzrok, da so kalvinci postali čmerni in otožni ljudje. Ne bode odveč, ako tu navedemo nekoliko primerov, ki nam kažejo, kakošno moč je Kalvin v Ženevi imel in kako je brez obzira vsakega kaznoval, kdor se je pregrešil zoper njegove naredbe.
Mestni svetovalec Perrin je z otrokom prišel v cerkev, da bi mu bil za botra. Ali Kalvin mu kar naravnost in na glas zavrne, da ne more biti za botra, kajti da je premalo pobožen. To je Perrina razjezilo in jel je strašno razsajati po cerkvi. Kalvin ga je zato preklel, in Perrin ni smel več biti niti mestni svetovalec. Drugi veljavni gospod je moral očitno pokoro delati, zato ker se je pri nekem obedu posmehoval Kalvinovim na-redbam. Nekega Grueta so ob glavo djali zato, ker je nekoliko nesramnih pesem zložil ter pisal zoper Kalvinov cerkveni red. Dobrega svojega prijatelja Serveta je Kalvin dal živega na gromadi sežgati zato, ker je tajil sveto Trojico. Iz teh primerov pa tudi vidimo, da protestanti nikakor niso potrpeli z drugoverci, ampak neusmiljeno so jih preganjali, če so jih mogli. Vkljub velikej svojej moči je Kalvin vendar ostal nesebičen ter bil zmiraj jako delaven. Plače je imel samo petdeset tolarjev na leto, a razun tega dvanajst mer žita, dva soda vina in stanovanje. Vsa njegova zapuščina, nekoliko knjig in malo pohištva, bila je vredna nekaj črez sto tolarjev. Pridigoval je vsak dan; trikrat na teden je podučeval v bogoslovji; prav pogostoma je dopisoval zverskimi svojimi prijatelji po drugih deželah; in še je vtegnil hoditi po hišah, kjer se je vtikal v vse razmere svojih vernikov. Umrl je leta 1564. in ni še spolnil celih pet in petdeset let. Po njegovej smrti je njegov učeni prijatelj Beza razširjeval njegovo tako zvano reformirano vero ter jej zlasti med nemškimi luterani pridobil mnogo privržencev. Ali reformirci so kmalu odjenjali od one ojstrosti, ki jo je zahteval njihov učitelj, in dandanes tudi v Ženevi ne živč več tako, kakor v Kalvinovih časih.
Občna zgodovina IV. zvezek.	6
Haz voj protestantske vere po raznili deželah.
Potem, ko smo povedali, kako so trije najimenitniši reformatorji vtemelili nove vere, moramo tudi še omeniti, kako so se njihovi nauki širili po raznih evropejskih deželah. Na Nemškem je Luterova ali „augsburška izpoved“ imela največ privržencev. Najbolj se je vtrdila v severnih krajih, med tem ko so v južnih deželah, zlasti na Bavarskem, ostali zvesti ka-toliškej cerkvi. Nemci ob Bajni so se poprijeli Kalvinove ali reformirane vere, ki si je pa s časom tudi po ostalem Nemškem pridobila mnogo privržencev.
Iz Nemškega se je Luterova vera jela kmalu širiti po sosednjih slovenskih in severo-evropejskih deželah. Najprej so se ž njo seznanili Cehi, med katerimi je še od Husovih časov bilo mnogo nasprotnikov katoliške cerkve. Od poslednjih so nekateri prišli v Lipsko, ko se je Bodenstein ondi prepiral z doktorom Eckom, ter so potem novo vero zanesli domu med svoje rojake. Večina čeških husovcev je zdaj očitno prestopila na Lu-terovo stran, ali sestavila je posebno češko izpoved, ki se skoraj nič ne loči od augsburške izpovedi. Na Ogerskem si je Luterova vera pridobila mnogo privržencev med Slovaki, med tem ko je Magjarom bolj vgajal Kalvinov nauk. Tudi v avstrijskih deželah in celó med Slovenci in Hrvati je bilo že mnogo lu-teranov; ali na Slovenskem so jih avstrijski vladarji kmalu do dobrega zatrli, na Hrvaškem pa se jim je takoj v začetku odločno uprl deželni zbor, ki nikakor ni dovolil, da bi protestantski pridigarji narodu okužili staro vero, za katero so Hrvati ravno takrat toliko krvi prelivali v hudih bojih s Turki. Kako je veliki mojster nemških duhovnih vitezov postal luteran ter vso Prusko izneveril katoliškej cerkvi, smo že prej povedali. Pa ne le po Pruskem, tudi še dalje po Livonskem in Kuronskem se je širila Luterova vera, a dosti privržencev dobila si je celó na Poljskem. Na Švedskem, Danskem in Norvežkem so vladarji sami brez velikega hrupa odpravili katoliško cerkev, se polastili njenega premoženja ter Luterovo vero oklicali za državno vero.
Drugače je bilo na Francoskem. Tu se je posvetna oblast vedno ustavljala reformaciji in Kalvin je moral bežati na Švaj-carsko, ko je v Parizu jel oznanovati svoje nauke. Ali Kalvin niti na tujem ni miroval, ampak pridno je dopisoval s svojimi prijatelji na Francoskem in jih vabil v Ženevo, kjer so se navzeli njegovega mišljenja ter ga potem skrivaj širili doma med
svojimi rojaki. Kmalu je po vsem Francoskem mrgolelo kal-vincev, ki so med seboj sklenili versko zavezo ter brž ko ne zato dobili ime hugenoti. Za slabega vladanja kralja Franja II. in Karla IX. so hugenoti tako mogočni postali, da jih niti v dolgoletnih krvavih vojskah ni bilo mogoče zatreti in obdržali so se kot posebna verska stranka do konca sedemnajstega stoletja.
Prav kmalu se je nova vera zatrosila na Nizozemsko, katero je trgovina vezala skoraj z vso Evropo, zlasti pa z bližnjimi nemškimi in francoskimi mesti. V nizozemskih mestih bilo je zmiraj dosti tujcev in hitro si zvedel, če se je kje po svetu kaj novega zgodilo. Nizozemci so se torej kmalu seznanili z vsemi novimi verami in nihče jim ni branil, če so se hoteli za katero odločiti. Velika državljanska svoboda privabila je prognanee iz raznih dežel na Nizozemsko, in našel si tam luteranov, anabaptistov in kalvincev. Poslednjih je bilo največ in, ko so se severni nizozemski kraji odcepili od južnih ter se zedinili v novo samostalno državo, oklicali so reformirano vero za državno vero.
Ko je na Angleško prišel glas o Luteru in njegovih naukih , je kralj Henrik VIII. sam ustal zoper njega in napisal knjigo, v katerem je zagovarjal sedem svetih zakramentov. Papež ga je zarad tega pohvalil in imenoval „branitelja svete vere.“ Ali kmalu jo je tudi Henrik VIII. na drugo pot za-krenil. Hotel se je namreč ločiti od svoje zakonske žene in, ker mu papež tega ni dovolil, oklical je samega sebe za vrhovnega cerkvenega glavarja na Angleškem. Sicer pa ni v kato-liškej veri nič spremenil, razun da je odpravil vse samostane ter se polastil njihovega premoženja. Posvetna gospoda in tudi duhovniki so po večein odobrili nov cerkveni red; če se mu je pa kdo trdovratno ustavljal, ga: je kralj iz dežele izgnal ali pa v ječo vrgel in ob glavo djal. Še le po Henrikovej smrti je canterburski škof Cranmer za mladoletnega kralja Edvarda VI. vpeljal kalvinsko vero, katero je potem nova kraljica Marija prepovedala ter zopet priznala papeža za vrhovnega cerkvenega glavarja. Ko je Marija kmalu umrla, je njena naslednica Elizabeta vnovič pretrgala zvezo z Eimom ter oklicala posebno anglikansko vero za Angleže. Ta vera šteje devet in trideset členov in uči skoraj isto, kar Kalvin; le cerkveni red ja Elizabeta spremenila ter ni dovolila, da bi si vsaka občina svobodno volila svoje duhovnike, ampak naredila je, da ima kralj biti najviši cerkveni glavar, a ta da si za veče kraje imenuje svoje namestnike ali škofe. Zato ker je angleška cerkev ob-
G*
držala škofe, zove se tudi škofijska ali episkopalska. Bilo pa je na Angleškem ljudi, ki so se na tanko držali Kalvinovih naukov ter niso priznali od vlade imenovanih škofov, ampak hoteli so si sami voliti svoje starešine ali presbiterje. Da se ločijo od episkopalcer, zvali so se p r es bi t er j an c i ali pa tudi puritanci, kar pomeni čiste kalvince. Tem verskim strankam se je nazadnje pridružila še tretja, ki ni hotela imeti prav nobene cerkvene oblasti. Privrženci te stranke dali so si ime independenti ali neodvisni ljudje. Na Škotskem, kjer kralji niso imeli toliko moči, kakor na Angleškem, je Ivan Knox, ki je dalj časa bival v Ženevi in se ondi sprijaznil s Kalvinom, oznanoval kal vinsko vero in ni prej miroval, dokler se ni ves narod izneveril katoliškej cerkvi.
Tu smo v kratkem naveli vse dežele, v katerih so protestanti popolnoma spodrinili staro katoliško vero, ali pa se poleg nje obdržali. Več o teh verskih spremembah in o pre-kucijah, katere so vzrokovali, povedali bomo v zgodovini posameznih držav posebej.
Cerkveni zbor v Tridentu in družba Jezusova.
Med tem ko so tako zvani reformatori vsak po svoje pre-narejali krščansko vero, tudi katoliška cerkev ni mirovala. Papež Pavel III. je že leta 1542. sklical splošen cerkveni zbor, ki se je pa zarad vojske med nemškim cesarjem in francoskim kraljem še le leta 1545. začel v Tridentu v Tirolah. To je naj-imenitniši zbor katoliške cerkve, kajti on je za vse prihodnje čase na tanko določil, kaj ima pravi katoličan verovati, a kaj ne. Razen tega so zbrani duhovni gospodje odpravili nekatere dotadanje navade, katere so nasprotniki katoliške cerkve hoté ali nehoté krivo umeli ter potem dolžili cerkev, da ne uči pravi Kristusov Dauk. Tako so n. pr. sklenili, da se v prihodnje ne bodo oznanovali odpustki za kak poseben namen. Ker so protestanti tako sirovo divjali zoper podobe svetnikov, so v Tridentu posebno poudarjali, da katoliška cerkev nikdar ni učila, da se imajo svetniki moliti, ampak ona jih je dotlej in jih bode tudi v prihodnje le spoštovala, kakor spoštujemo tudi druge slavne može, ki so se odlikovali, bodi-si kot učenjaki ali umetniki, bodi-si kot zakonodavci ali sicer kot dobrotniki človeštva. Zato so duhovnikom naročali, naj ljudstvo v teh in druzih naukih dobro poduéé, da ne bodo nasprotniki, če tudi po krivici, kričali na katoličane in jih psovali, da so malikovalci. Da ne bi pomanjkovalo dobrih in pobožnih duhovnikov,
so sklenili, da naj vsak škof za svojo škofijo skusi napraviti seminišče, v katerih bi se mladenei mogli odgajati in pripravljati za duhovniški stan, kakor treba. Sploh so na cerkvenem zboru v Tridentu na vse mislili, kar bi moglo koristiti kato-liškej cerkvi, katero so do dobrega vredili in popravih, če je na videz bilo kaj napačnega v njej. Ali predaleč bi zašli, ko bi hoteli vse povedati, kar so v Tridentu obravnavali in sklepali. Protestanti niso hoteli priti v zbor niti so hoteli priznati njegove veljave ter so s tem jasno pokazali, da jim je bil le prazen izgovor, ko so se prej pozivali na cerkveni zbor. Ker se je zborovanje dvakrat na dalj časa pretrgalo, minulo je celih osemnajst let, predno so zastopniki katoliške cerkve, dovršili (1563) imenitno svoje delo. Zdaj je bila skrb škofov, da se katoliška cerkev po vseh deželah vredi po sklepih tridentinskega zbora, in tudi katoliški vladarji so za to obljubili svojo pomoč. Ali trebalo je tudi med ljudstvom obuditi navdušenje za katoliško cerkev ter ga vtrditi v veri, da ga ne bi zaslepili zapeljivi protestantski nauki. To delo pa so prevzeli udje Jezusove družbe, katero je vtemelil sveti Ignacij.
Istega leta (1492), v katerem je Krištof Kolumb odkril Ameriko, se je španjolskemu plemenitniku na gradu Lojoli rodil sin Ignacij. Ko je spolnil šestnajst let, prišel je Ignacij na. dvor kralja Ferdinanda „katoliškega“ in kraljice Izabele Kastiljske, in kmalu se je kot hraber junak odlikoval v boji zoper nejevernike. Odločil se je torej za vojaški stan in zvesto je služil svojemu kralju do leta 1521. Takrat je zoper Francoze branil mesto Pampelono ter si pri tem zlomil nogo. Zdaj so ga odnesli na njegov rodbinski grad Lojolor kjer je dolgo dolgo ležal in grozne bolečine trpel, predno je zopet okreval. Da bi si kratil dolg čas, prebiral je življenje Kristusovo in svetnikov božjih. S prva mu takošno čitanje ni vgajalo, ali kmalu se ga je privadil in naposled ga je tako navdušilo za sveto vero, da je sklenil vse svoje žive dni Bogu posvetiti, če bode še kdaj ozdravil. Kakor hitro mu je bilo bolje in je mogel zopet hoditi, poslovil se je pri svojih ljudeh ter šel na božjo pot k materi božji v Montferrat. Tu je pred podobo device Marije odložil svojo viteško opravo ter se jel pripravljati za svoj poklic. Potoval je tudi v Palestino na božji grob, a ko se je povrnil , se je na slovečih učiliščih v Barceloni, v Alkali in v Parizu še celih deset let prav pridno učil bogoslovja, da bi tudi s svojim znanjem mogel delati na poveličanje katoliške cerkve. Y Parizu našel je več prijateljev, ki so se vjemali ž njim, in leta 1534. na dan vnebohoda Marijinega so vsi skupaj
y malej cerkvi Matere božje slovesno obljubili, da pojdejo v Palestino nejevernikom oznanovat krščansko vero ; če pa to ne bi bilo mogoče, prosili bodo rimskega papeža, naj zaukazuje ž njimi, kakor hoče. Ob enem pa so Bogu obljubili, da bodo čisto in siromašno živeli ter vse svoje moči le njemu posvetili. Ta pobožna zaveza bila je prvi začetek družbe, ki je pozneje tako imenitna postala.
Ker se je bila ravno vnela vojska med Benečani in Turki, ni bilo mogoče potovati v sveto deželo. Ignacij se je tadaj podal v Bim ter ondi sestavil red „Jezusove družbe“, katero je papež Pavel III. takoj potrdil (1540) in jej podelil velikih pravic. „Vse za večo slavo božjo!“ bil je pregovor ali geslo nove družbe, a kdor je hotel k njej pristopiti, moral je obljubiti: da se ne bode nikdar ženil, da bode svoje glavarje brez ugovora slušal, da ne bode nikdar imel posvetnega blaga, ter da pojde nejevernikom in krivovercem na konec sveta oznanovat pravo vero, če se mu bode ukazalo. S prva je družba Jezusova štela samo deset udov, a ko je njen vtemeljitelj umrl (1556), bilo jih je črez tisuč. Kmalu se je razširila po vsem svetu in v osemnajstem stoletji štela je že kakih dva in dvajset tisuč redovnikov, med katerimi je bilo več nego polovica duhovnikov. Dasiravno razstrešeni po vsem svetu, bili so vendar kakor udje enega telesa ozko zvezani med seboj. Glava vseh bil je njihov general, ki je bival v Eimu, ter odtod ravnal celo družbo. Njemu so predstojniki raznih pokrajin morali na tanko poročati o svojih samostanih in o vsakem posameznem udu, da je mogel takoj vsakej nerodnosti v okom priti.
Najimenitniše opravilo Jezusove družbe je bila izreja mladine. Jezuitske šole so nekdaj po vsej Evropi slovele kot najboljše. Učitelji so s svojimi učenci prijazno postopali, jih vedno nadzorovali in varovali vsega, kar bi moglo popačiti nedolžna njihova srca. Da bi jih spodbujali k marljivosti, napravljali so večkrat očitne govorniške vaje, bolje učence so pohvalili, a najbolje odlikovali. Da bi mladenči ostali zdravi, morali so s primernim skakanjem in drugimi telesnimi vajami krepiti svoja uda, a da bi se privadili spodobnega gosposkega vedenja, so napravljali tudi gledališčine igre. Za mladenče, ki so želeli pristopiti v Jezusovo družbo, imeli so jezuiti posebna učilišča, v katera so sprejemali samo najbolj obdarovane učence. Toda morali so se dolgo učiti in prestati težke preskušnje, predno so smeli storiti redovniško obljubo. Zdaj pa so se z nova morali učiti in se pripravljati za svoj prihodnji poklic, kajti vsakemu je bilo takoj v začetku odločeno opravilo, za katero je
kazal največ duševnih zmožnosti. Tako so se nekateri odgajali za učitelje, drugi za spovednike, zopet drugi za pridigarje in misijonarje itd. Ni je bilo znanosti, s katero se jezuiti ne bi bili pečali, in za katero ne bi mogli pokazati iz gvoje srede nekoliko slavnih mož.
Pa tudi zunaj Evrope so jezuiti delali na razvoj človeštva ter se odlikovali kot zvedeni misijonarji med divjaki in pa-gani. Y južnej Ameriki so v divjem Paragvaju vtemelili čisto krščansko državo. Najprej so med tamošnje divjake šli ozna-novat krščansko vero in, ko se jim je plemenitno delo posrečilo , naselili so se za stalno med njimi ter jih učili lepšega človeškega življenja. Preskrbeli so jim iz Evrope raznovrstnega gospodarskega in hišnega orodja, naročili raznega semenja ter jih učili poljedelstva in najpotrebniše obrtnije. Surovi divjaki so v nekoliko letih postali prav pošteni in pridni kmetovalci ter pobožni kristjani.
Tudi v Aziji so jezuiti z dobrim vspehom oznanovali krščansko vero. Prvi in najslavniši je bil sveti Frančišk Ksaver, ki se je s Portugalci odpeljal v vzhodno Indijo. Najprej je V Goi evropejske naseljence spodbujal k pobožnosti, da ne bi s svojim življenjem malikovalcem pohujšanja dajali. Posebno ljubil je otroke in večkrat jih je po ulicah z zvončkom skup sklical, jim pripovedoval o našem Odrešeniku ter jih učil lepih čednosti. Ko so mu portugalski mornarji pravili o Japancih in o nesramnem njihovem malikovalstvu, je sv. Frančišk takoj sklenil, da pojde med nje oznanovat pravo vero. Toda ker so Portugalci le po dvakrat na leto jadrali na Japansko, bilo mu je predolgo čakati in pogodil se je z morskim roparjem, da je njega in še dva njegova tovarša vzel na ladijo ter jih peljal črez morje. Sedem mescev so se vozili in prestali mnogo hudih viharjev, a prišli so vendar le srečno na otok Ximo. Tu je morski ropar pobožne popotnike djal na suho ter šel dalje. Brez orožja in brez novcev je sv. Frančišk z dvema tovaršema stal na čisto tujej zemlji. Ali imel je seboj Japanca, katerega je v Goi pokrstil, in ta mu je tu bil za tolmača. Za leto dni se je sveti mož tako dobro naučil japanskega jezika, kakor da bi bil rojen Japanec. Z,lepo svojo besedo in preblagim in lju-beznjivim ravnanjem znal se je hitro prikupiti tamošnjim prebivalcem, ki so ga častili, kakor kakošnega svetnika. Y dveh letih prehodil je vso japansko deželo in ni ga bilo imenitnišega mesta, da ne bi v njem tisuč in še več ljudi pridobil krščan-skej veri. Sami kralji dali so se krstiti. Že je bilo misliti, da se na Japanskem bliža konec malikovalstvu. Tu se je sveti
Frančišk podal na Kitajsko, da M tudi temu narodu, katerega so Japanci najbolj cenili, pokazal luč večne resnice. Ali predno je ta novi cilj dosegel, umrl je pet in trideset let star. Pokopali so ga v Goi. Po njegovej smrti se je krščanstvo na Japanskem nekoliko let še prav lepo razvijalo in več sto udov Jezusove družbe je pridno nadaljevalo, kar je sv. Frančišk Ksaver začel. Ali proti koncu šestnajstega stoletja so se tamo-šnji vladarji zopet izneverili krščanskej veri in jeli so kristjane neusmiljeno preganjati. Enkrat so dvajset tisuč Japancev na križ pribili, drugo pot pa so jih črez trideset tisuč ob glavo djali, a leta 1638. ga v celej deželi ni bilo več kristjana. S tem končujemo splosne dogodbe, ki smo jih. kot uvod postavili na začetek novega veka, da bi častiti čitatelji lože razumeli zgodovino posameznih držav, o katerih bomo zdaj govorili.
I.	Nemško cesarstvo,
I.	Od Maksimilijana I. do westfalskega miru.
Akoravno so nemški knezi imeli pravico, da si volijo za cesarja, kogarkoli so hoteli, vendar skoraj niso mogli drugače, nego da so ostali verni avstrijskej ali habsburškej rodbini, ki je bila najmogočniša ter si je edina mogla pridobiti veljavo po vsej državi. Zatorej so si v tej dobi nemški cesarji sledili, kakor po kakem stalnem zakonu. Še bolj pa se je moč habsburškega roda povzdignila, ko so njeni sinovi v začetku novega veka zasedli tudi španjolski prestol. Zdaj ga v Evropi in v Ameriki ni bilo kralja, ki bi se mogel meriti z avstrijskimi vladarji. To je najbolj jezilo francoske kralje, katerim je odslej bila prva skrb, kako da bi podkopali moč in veljavo avstrijskih vladarjev, zoper katere so vedno rovali ter jim nakopavali na glavo sovražnikov, kjerkoli so jih našli. Ob enem s francoskimi kralji pa je tudi cerkveni razdor jako slabil moč avstrijske rodbine, dokler ni krvava tridesetletna vojska cesar-skej oblasti vzela skoraj vso veljavo, a povzdignila moč nemških knezov.
Maksimilijan I.
Ko so imenitne dogodbe napovedale novo dobo, je nemški prestol zasedel cesar Maksimilijan I. (1493—1519), mož, katerega zgodovinarji imenujejo „zadnjega viteza“. Ta priimek si je Maksimilijan pridobil zato, ker je v mladih letih bil predrzen in hraber, kakor kak slavni vitez v srednjem veku, pa tudi zato, ker je sploh bil navdušen za mnogotere sredo večne naprave in navade, katere bi bil rad zopet oživil, kakor je tudi želel, da bi cesarsko oblast povzdignil do takošne moči in slave, kakoršno je nekdaj imel cesar Friderik „rudečobradec“. Po celem Nemškem ga takrat ni bilo več gospoda, ki bi bil sredovečnim vitezom tako podoben, kakor Maksimilijan. Ko je še živel njegov oče cesar Friderik III. in so v Worm.su napravili svečani turnir ali viteške igre, prišel je med drugimi francosk velikan Claude de Barre in nekako zamišljeno je pogledoval na zbrane nemške viteze ter jih pozival, naj se gredo ž njim skušat. Dolgo se nihče ni upal zgrabiti se s takim golijatom; kar priskoči na
hitrem konji neznani vitez z zagrnjenim obrazom v bliščečej vojaškej opravi in začne se boriti. Vse je strmelo in radovedno gledalo, kdo da bo zmagal; v tem se je neznani vitez prav spretno zaletel v svojega nasprotnika in kakor zvedeni junak ga pri tej priči s sedla vrže. Zmagovalec odgrne železno zaveso in začudeni gledalci so v njem spoznali cesarjevega sina. Kakor se je Maksimilijan rad boril, tako je tudi rad hodil v lov na divje koze po najviših gorskih vrhovih, in čem veča je bila nevarnost, tem bolj ga je veselilo in ni se vstrašil ne medveda, ne druge zveri. Ljubil pa je tudi druge mirne zabave, ki so mu blažile um in srce. Posebno rad se je pečal s pesništvom ter je jako spoštoval in podpiral pesnike in druge umetnike. Bil je lepe postave in tako ljubeznjivega obnašanja, da se je takoj vsakemu prikupil.
Ko je zasedel cesarski prestol, imel je že izdelan načrt, kako da bo vladal. Dal si je tri glavne naloge. Hotel je namreč peljati veliko križarsko vojsko zoper Turke, da bi jih zagnal nazaj v Azijo; cesarskej oblasti želel je na Nemškem in v Italiji povrniti nekdanjo veljavo; a rad bi bil tudi svojej rodbini pomnožil dedne dežele ali tako zvano domačo moč. Prva želja se mu ni spolnila, kajti nemška gospoda mu niso hoteli pomagati, a sam ni imel novcev, da bi mogel nabrati vojsko, kakoršno je trebal, da bi bil kos Turkom, ki so čem-dalje mogočniši postajali. Maksimilijan je sploh imel malo novcev in večkrat ni mogel poravnati stroškov za vsakdanje potrebe cesarskega dvora. Zato se je po smrti svoje prve žene Marije Burgundske oženil z bogato Marijo Blanko iz Milana, ki je imela več dote, nego je bilo cesarjevih dohodkov od treh let skupaj. Da bi bilo na Nemškem treba cesarju povzdigniti njegovo veljavo, to so gospoda sama nekoliko sprevideli in, ko je Maksimilijan na državnem zboru v Wormsu (1595) navdušeno govoril za vojsko proti Turkom, so mu zavrnili, da treba najprej doma napraviti red. Da bi to stvar do dobrega dognali, so se istega leta na jesen še enkrat zbrali v Wormsu in sklenili tako zvani „večni mir“. Prepovedali so namreč vse medsobne poboje ter vtemelili najviše državno sodišče v Frankfurtu, na katerem so se imele razsojati pravde med gospodo. Posebno so poudarjali, da se ima prav ojstro kaznovati, kdor bi kalil javni mir ter kakor razbojnik napadal potujoče trgovce in druge ljudi. Da bi se sklenjene postave lože izvrševale, je Maksimilijan vso nemško državo razdelil na deset okrožij ter za vsako imenoval po enega okrožnega glavarja, ki je z nekoliko svetovalcev pazil na red ter hudodelnike izročil sodniji.
Teže je bilo vrediti talijanske razmere, kajti nemška gospoda niso cesarju dali dovolj pomoči, da bi mogel obdržati svojo oblast nad gorenjo Italijo. Med tem je francoski kralj Ljudevit XII. z veliko vojsko prišel črez gore, si osvojil vso Milansko vojvodino (1499) ter celó strica Maksimilijanove soproge odpeljal kot vjetnika seboj na Francosko in ga vrgel v ječo, kjer je ostal do svoje smrti. Maksimilijan vsega tega ni mogel ubraniti in bil je zadovoljen, da je Ljudevik nemške cesarje priznal kot vrhovne vladarje nad Milanom. Pa tudi to je bilo le na videz, kajti ko je Maksimilijan hotel iti v Rim, da bi ga papež po starodavnej navadi za cesarja kronal, se ni upal iti skozi Milan, ampak napotil se je črez Benetke; ali Benečani ga niso pustili črez mejo in moral se je vrniti proti domu zato, ker mu nemški knezi niti zdaj niso dali potrebne vojaške pomoči. Zval se je tadaj samo „izvoljeni rimski cesar“ in tako so se tudi njegovi nasledniki podpisovali, kakor hitro so bili v Ahenu venčani za nemškega kralja. Nad Benečani pa bi se bil Maksimilijan le rad maščeval. Zavezal se je torej zoper nje s francoskim kraljem in jim hotel vzeti ves svet, ki so si ga v gorenjej Italiji osvojili; ali niti to se mu ni posrečilo , kajti premeteni Benečani znali so svoje nasprotnike kmalu razdražiti.
Najbolje se mu je spolnila tretja želja, da bi povečal domačo moč svoje rodbine. Kot edini sin habsburškega rodu je že po očetu nasledil vse avstrijske dežele. K temu je po svojej prvej ženi dobil grofovino Burgundijo in Nizozemsko. Iz tega zakona se mu je rodil sin Filip, ki se je oženil z Ivano, edino hčerjo kralja Ferdinanda aragonskega in kraljice Izabele kastiljske, ter tako dobil pravico do španjolskega prestola. Tega sicer ni doživel, ker ga je smrt prehitela, ali zato je njegov sin Karel V. pozneje dobil vse španjolske in avstrijske dežele ter tudi postal nemški cesar. Dragemu svojemu vnuku Ferdinandu, mlajšemu Karlovemu bratu, pa je Maksimilijan našel ženo, po katerej so Habsburgovci že v malo letih dobili tri nove kraljevine. Oženil ga je namreč z Ano, sestro češkega, ogerskega in hrvaškega kralja Ljudevika II., med tem, ko je ta vzel Ferdinandovo sestro Marijo za ženo. Ob enem s temi ženitbami sta Ferdinandov ded, cesar Maksimilijan, in Ljude-vikov oče Vladislav II. Jagelonc sklenila pogodbo, po katerej bode tista rodbina, ki bode drugo preživela, po njej nasledila tudi njene dežele. Ker je že isti Ljudevik II. umrl brez otrok, je Ferdinand po njegovej smrti (1526) postal češki, ogerski in hrvaški kralj. Tako je cesar Maksimilijan z ženitvami in po-
godbami bolj povzdignil svojo rodbino, nego bi jo bil z vojskami. Zato so si ljudje takrat izmislili primeren pregovor: „Drugi naj se vojskujejo, ti srečna Avstrija pa se ženi.“
Predno končamo pripovedanje o cesarju Maksimilijanu I., naj še to omenimo, da je on na Nemškem napravil prvo pošto in sicer od Dunaja do Brusela (1516). Za vrhovnega vodjo nemških pošt je imenoval tirolskega grofa Franjo Turna-Taksisa, katerega so v tej službi nasledili tudi njegovi nasledniki. Nekoliko let pred smrtjo si je Maksimilijan dal napraviti mrtvaško Skrinjo in, kamorkoli je potoval, povsod jo je seboj vozil, da bi ga spominjala na zadnjo uro. Ko je umrl (1519), so ga po njegovem naročilu položili v isto škrinjo ter ga pokopali v njegovem rojstnem kraji, v Dunajskem Novem-mestu. Tu še dandanes leži pod velikim altarjem dvorske kapele.
Karel V.
Po Maksimilijanovej smrti se nemški knezi niso mogli takoj odločiti, koga da bi posadili na cesarski prestol. Njegov vnuk Karel V. bil jim je premogočen, kajti že je bil španjolski kralj, a po svojem dedu je zdaj nasledil vse stare avstrijske dežele. Bali so se torej, da bi jim ne omejil njihovih svoboščin, ki so si jih ob raznih prilikah prisvojili, bodisi po pravici ali po krivici. V tem pride francoski kralj Franjo I. in jim samega sebe priporoča za cesarja. Obetal jim je novih svoboščin in bogatega darila v gotovem novcu. Našel je nekoliko sebičnih knezov, ki so se dali podkupiti in mu obljubili svoj glas; a nadjal se je, da bode tudi rimski papež delal za njega. Ali ni mu obveljalo. Večina nemških knezov je sprevidela, da bi bila vendar prevelika sramota, ko bi Francoz bil Nemcem za cesarja, in hoteli so izvoliti saskega kneza Friderika „modrega“. Toda le-ta se je izgovarjal, da je prestar, ter jim priporočal Karla V. Rekel je, da bi Karel ravno zato bil najboljši, ker je mogočen, kajti da bo tem lože nemško državo branil zoper Turke, med tem ko bi drugi niti domačih nasprotnikov ne mogel užugati. Njegova beseda je odločila in vsi so Maksimilijanovega vnuka Karla V. izvolili za cesarja; ali moral jim je s posebnim pismom zagotoviti, da jim ne bode kratil starih pravic.
Karel je bil ravno v Barceloni, ko mu je posel prinesel veselo poročilo, da so ga izvolili za cesarja. Hitro se je podal na pot in, ko so ga v Ahenu ovenčali za nemškega kralja (23. oktobra 1520), se je takoj tudi zval „izvoljeni cesar“ ter
je na prihodnjo spomlad (1521) sklical državni zbor v Worms, kjer se je med drugim imel poravnati cerkveni razdor, o katerem smo že v uvodu govorili. Ker Luter ni hotel preklicati svojih naukov, je cesar nad njim in njegovimi privrženci oglasil državni progon. Karel je vedel, da ga v časih po več let ne hode na Nemško* a da med tem ne bi zanemaril vladarskih dolžnosti, je mlajšega svojega brata Ferdinanda imenoval za namestnika ter mu zato dobrovoljno odstopil stare avstrijske dežele (1522).
Največi nasprotnik Karla V. je bil francoski kralj Franjo I., ki bi bil sam rad postal nemški cesar. Ko se mu želja ni spolnila, sklenil je, da bode novemu cesarju škodoval, kolikor mu bode mogel. Ali tudi Karel ni mislil mirovati, ampak zahteval je, da mu Francozi morajo povrniti Milan, in trdil, da mu gre tudi francoska Burgundija, katero je kralj Ljudevik XI. vzel njegovej starej materi Mariji. Tako se je začela prva francoska vojska v Italiji (1521—1525.) Karel se je bil zavezal s papežem Leonom X. in nekimi malimi talijanskimi knezi, a dobil je tudi angleškega kralja Henrika Vlil. na svojo stran. Francozi mu tadaj niso bili kos in že prvo leto so se morali pred močnejšimi nasprotniki vmakniti iz vojvodine Milanske, katero je nemški cesar zdaj podelil Franju Sforzi.
Toda kralj Franjo I. ni obupal in takoj sledeče leto je z novo vojsko udaril črez mejo, da bi si lepo vojvodino zopet nazaj osvojil. Pa ni se mu posrečilo. Ravno zdaj, ko ga je najbolj trebal, izneveril se mu je vojvoda Karel Bourbonski, eden najboljših njegovih poveljnikov, katerega je bil hudo razžalil. Ta izguba je bila tem veča, ker je zvedeni vojvoda prestopil v cesarsko vojsko ter jo sam vodil zoper francoskega kralja. Poslednji se je tadaj moral nazaj pomikati in je med potjo izgubil tudi druzega svojega poveljnika Bayarda, ki so ga zvali „viteza brez straha in madeža“. Bayard se je že od mladih nog odlikoval kot hraber junak in pošten človek. Služil je že dva francoska kralja in ju spremljeval v razne vojske, v katerih se je bil v vojaštvu tako izuril, da ga Franjo po vsem svojem kraljestvu ni našel boljšega poveljnika. Ko so se Francozi zdaj morali iz Italije nazaj pomikati, bil je Bayard med zadnjimi. Y tem prifrči od cesarske strani velika krogla in ga zadene ravno v križ, da ni mogel več na konji sedeti. Sprevidel je, da zanj ni več rešitve in prosil je strežaja, naj mu pomaga s konja ter ga posadi v travo. Tu je na drevo naslonjen gledal proti napredujočej cesarskej vojski in rekel, da se pravi junak niti v smrtnej uri ne sme s hrbtom proti so-
vražniku obrniti. Mnogo zvestih tovarišev se kar ni hotelo ganiti od njega, ali stari poveljenik jih je ojstro posvaril ter jim ukazal, nai hitro gredó za kraljem, kamor jih kliče njihova dolžnost. Ostal je tadaj sam s svojim strežajem ter se kot dober kristjan pripravljal na smrt. Y tem pridejo nasprotniki. Ko je cesarski poveljnik Pescara videl pod drevesom slavnega junaka, hotel mu je pomagati, ali bilo je prepozno. Dal je torej razpeti šator ter napraviti mehko posteljo, na katerej je Bayard še štiri ure živel. Vojvoda Karel Bourbonski je starega svojega tovarša tolažil in mu rekel, da je poslal po najboljšega zdravnika; toda umirajoči poveljnik mu zavrne, da ne treba več zdravnika, ampak da prosi duhovnika. Takoj so mu spolnili pobožno željo in, komaj da se je izpovedal in sprejel sveto obhajilo, izdihnil je pravično svojo dušo.
Cesarjevi so na to šli dalje na samo Francosko, katero je vojvoda Bourbonski nameraval osvojiti ter jo potem s cesarjem deliti. Francozi so bili v velikej nevarnosti, a ker si niso mogli drugače pomagati, opustošili so za seboj vso deželo. Nasprotniki so se nadjali, da bodo na južnem Francoskem dobili mnogo živeža, zdaj pa je bilo narobe. Istradani vojščaki jeli so mrmrati iu Karel Bourbonski jih je, da si ne rad, moral peljati nazaj v Italijo. To je kralju Franju I. dalo novega poguma. Hitro je nabral veliko vojsko in brez obotavljanja se je zopet podal na pot proti Italiji. Iznenadeni nasprotniki mu se v prvi mah niso mogli ustaviti in skoraj brez upora je vzel Milan ter tudi jel oblegati močno vtrjeno Pavijo, na katero je cele tri mesce iz topov streljal. Cesarjevi vojščaki, ki že dalj časa niso dobili zgovorjene plače, bi se bili skoraj razšli na vse strani. Tu je vojvoda Bourbonski zastavil vso svojo zlatnino in druge dragocenosti, poveljnik Lannoy pa vse svoje dohodke in kmalu je vojska bila zopet skupaj. Vrli vojvoda šel je ž njo naravnost proti Faviji, kjer se je zdaj vnela huda in odločilna bitva. Francoski kralj se je sam boril kot hraber junak, ali ker so ob enem tudi cesarjevi iz mesta udarili na-nj, se ni mogel na nobeno stran ganiti in kmalu bi bil sam poginil v strašnem bojnem metežu, kajti nikakor se ni hotel podati zmagujočim nasprotnikom, ki so ga popolnoma oklenili. Tu stopi plemeniti Lannoy, ki je tudi bil Francoz v cesarskej službi, pred njega, mu poljubi roko in vzame meč, namesto katerega mu je dal svojo sabljo, da ne bi hrabri kralj bil brez orožja.
Cesar Karel V. je takrat bil na Španjolskem, a ko mu je došlo poročilo o slavnej zmagi pri Paviji, je ukazal, da naj slavnega vjetnika denejo na ladijo ter ga črez morje pripeljejo
v Madrid. Tu je francoski kralj Franjo I. bil celili enajst mescev vjet, dokler ni podpisal jako težke pogodbe. Odrekel se je Milanske vojvodine in tudi Neapolja ter obljubil, da bode cesarju povrnil Burgundijo in mu izroöil svoja sinova, da bosta porok za sklenjeni mir (1526). Kakor hitro pa je Franjo I. bil zopet na Francoskem, oglasil je, da madridske pogodbe nikakor ne more držati zato, ker jo je podpisal kot vjetnik in bi ž njo prelomil prisego, s katero je zasedel francoski prestol. Dobil je tudi papeža na svojo stran ter ž njim sklenil tako zvano sveto zavezo, h katerej so pristopili Benečani, angleški kralj in milanski vojvoda Franjo Sforza, ki so se vsi bali, da ne bi cesar Karel V. premogočen postal. Zavezniki so torej sklenil^ da bodo cesarju vzeli prav vso oblast nad Italijo.
Karel V. se je strašno razjezil, ko je zvedel, da Franjo I. nikakor ne misli spolniti, kar je v Madridu obljubil. Kar očitno ga je zasramoval, da ni mož beseda, in pozval ga je na dvoboj. Daši je francoski kralj bil hraber vojščak, sam se le ni hotel boriti z nemškim cesarjem, ampak rajši je nabral novo vojsko ter jo poslal v Italijo. Tako se je začela druga francoska vojska (1527—1529). Y Milanu so je bili jako veseli, kajti mnogo so trpeli od cesarskih vojščakov, ki so še od bit ve pri Paviji ostali v deželi ter kakor kaki razbojniki jemali mirnim prebivalcem, česar se jim je ljubilo zato, ker iz Nemškega niso dobivali zgovorjenega plačila. Njihov poveljnik Karel Bour-bonski jim tega ni mogel braniti, in naposled jim je samo Milansko mesto plačevalo po pet tisuč cekinov na dan, da bi svoje prebivalce obvarovalo surovih napadov. Ko se je zdaj zopet začela vojska s Francozi, je Karel V. še nekoliko tisuč najemnikov, skoraj samih luteranov, poslal v Italijo, novcev pa nič. Vojvoda Bourbonski v prvi mah ni vedel, kaj bi storil. Plačevati toliko vojščakov ni mogel, razpustiti pa jih ni smel. Tu se vzdigne z vso svojo vojsko, zapustiti Milan in se napoti proti Rimu. Razuzdani najemniki, med katerimi je bilo Italijanov, Španjolcev in Nemcev, bili so veseli novega povelja in z nepopisljivim navdušenjem so stopali za ljubljenim poveljnikom, ki jim je obetal bogatega plena. Luteranski Nemci pa so se še posebno ohrabrili, ko so dobili ukaz, da pojdejo nad papeža.
Prišedši pred Rim jeli so ga takoj z vso silo naskakovati; ali starodavno mesto je bilo še zmiraj dobro zavarovano in hrabri vojščaki so ga branili kakor pravi junaki. Naskok za naskokom so srečno odbijali in marsikateri suro vež je v lastnej krvi obležal, predno je lakomno svojo dušo nasitil z nagrabljenim
plenom. Tudi vojvodo Karla Bourbonskega je zadela sovražna, kroglja in zgrudil se je mrtev na tla. Smrt ljubljenega poveljnika je napadovalcem dala novega poguma in predrli so v mesto, po katerem so zdaj razsajali, kakor nekdaj Goti in Vandali ali pa še hujše. Kakor izstradani volkovi drli so od palače do palače, od cerkve do cerkve, in kar je bilo vrednega, kar je bilo drazega, vse bi bili radi pobrali. Mnogo imenitne gospode in tudi škofov so zmagovalci do smrti mučili, ker jim bajé niso hoteli povedati, kam da so skrili novce. Pa brezbožni divjaki se niso zadovoljili samo s plenom, ampak nesramno njihovo srce hrepenelo je tudi po raznovrstnih hudobijah. Zdaj se je tu, zdaj tam vzdignil strašni požar; po hišah ležala so mrtva telesa oskrunjenih žen in nedolžnih otročičev; mnoge lepe kapelice so postale konjski hlevi; a pijani nemški vojščaki so na se devali svečane kardinalske oprave ter svojega Luter Martina izvolili za papeža. Človeka je kar groza, če pomisli, da so takošne grdobije počenjali krščeni ljudje. Papež je zbežal v angeljski grad ali sovražniki so ga okoli in okoli oklenili ter zahtevali, da naj jim plača štiri sto tisuč cekinov. Že jim je polovico izplačal, tu se mu črez šest mescev posreči, da je po noči ušel iz trde sužnosti ter si tako prihranil ostalo odkupnino. Poročila o groznih hudobijah, ki so jih cesarski vojščaki v Kirnu počenjali, osupnila so ves katoliški svet. Karel V. pisal je krščanskim vladarjem ter se opravičeval, da seje vse to godilo brez njegovega znanja in dovoljenja. Na njegovem dvoru so se morali vsi v črno obleči, a po špan-jolskih cerkvah so po njegovem naročilu napravili očitne molitve, da bi Bog osvobodil papeža.
Med tem je francoska vojska v gorenjej Italiji vzela mesto za mestom in bila bi osvojila vso milansko vojvodino, ko ne bi bil kralj Franjo I. svojemu poveljniku Lautrecu ukazal, naj gre hitro papežu na pomoč, a potem da naj skusi dobiti Nea-polj v svojo oblast. Razuzdano življenje je cesarsko vojsko v Rimu jako oslabilo; mnogo vojščakov je pomrlo, ostali pa so se pred Francozi pomikali dalje proti jugu ter se zaprli v Nea-polj. Lautrec je kmalu prišel za njimi ter se s svojo vojsko vtaboril na suhem okoli mesta, njegovi zavezniki Genovežani pa so na morji z ladijami zaprli vhod v neapoljsko pristanišče. Že je bilo misliti, da se bodo cesarski vojščaki morali podati. Ali poveljnik genoveškega brodovja, slavni Andrej Doria, se je nenadoma izneveril francoskemu kralju, ki ga je bil jako razžalil, in preskrboval je mesto z živežem. Lautrec je tadaj zastonj čakal, da bi se mu Neapolj podal in, ko so se v nje-
govern taboru začele kužne bolezni, moral se je brez vspeha zopet vrniti proti domu. Tako sta oba nasprotnika opešala in želela sta miru. Y ta namen ste se cesarjeva teta Margareta in mati francoskega kralja, Louiza savojska, podali v Cambrai (1529), kjer ste se tako pogodili, da se bode Franjo I. za zmiraj odrekel Italije ter svoja sinova, ki sta bila še v Madridu, odkupil za dva milijona tolarjev, Karel V. pa si bo za prihodnje čase pridržal pravico na francosko Bourgundijo.
Ko je mir bil sklenjen, šel je Karel V. v Bologno, kjer ga je papež Kliment YII. svečano ovenčal za lombardskega kralja in rimskega cesarja (1530). To je bilo zadnjikrat, da je rimski papež nemškega kralja za cesarja kronal. Nemški kralji so se v pripodnje zvali samo „izvoljeni cesarji“, v Kirn pa ni šel nobeden več. Y Bologni je Karel V. prosil papeža, naj bi sklical splošni cerkveni zbor, kateri bi imel poravnati cerkveni razdor, ki je na Nemškem čemdalje veči postajal. Kliment YII. mu za zdaj prošnje ni mogel uslišati, pa niti ni imel upanja, da bi se novoverci vdali razsodbi cerkvenega zbora, in ni se motil. Kako so se protestanti na državnem zboru v Špeieru (1529) uprli sklepu večine; kako so sledeče leto v Augsburgu cesarju izročili pismeno svojo versko izpoved; kako so med seboj sklenili šmalkaldensko zavezo (1531); in kako so se v Norimbergu (1532) začasno pogodili s cesarjevim bratom Ferdinandom in s katoličani, povedali smo v vvodu, ko smo obširniše govorili o cerkvenem razdoru. Da je cesar moral popustiti, temu so nekoliko bili vzrok Turki, ki so z velikanskimi vojskami prihrumeli črez Savo ter strašno razsajali po deželah cesarjevega brata Ferdinanda. Leta 1529 prišli so do Dunaja in tudi nemško cesarstvo je bilo v velikej nevarnosti. Ali vkljub temu protestanti niso hoteli dati vojaške pomoči, dokler jim Ferdinand v cesarjevem imenu ni dovolil, da smejo vsaj začasno spoznavati novo vero. S Turki v zvezi pa je bil francoski kralj Franjo I., ki je vsak čas pošiljal svoje poslance v Carigrad, da so mogočnega sultana Sulejmana ščuvali zoper habsburgške vladarje.
Komaj da so verski prepiri malo potihnili in je bil za nekoliko časa tudi mir s Francozi, ko je cesar Karel moral zopet drugam peljati vojsko. To pot je šel celó črez morje. Y severnej Afriki vgnjezdil se je predrzen razbojnik Hajredin Barbarossa in vtemelil je v Algiru državo od samih morskih roparjev. Da bi se lože obdržal, zavezal se je s turškim sultanom in ga nekako priznaval za svojega vrhovnega vladarja. Ker je ropal po krščanskih deželah, ga je turški car še pod-
Občna zgodovina IV. zvezek.	7
piral ter mu dajal bojnih ladij na po mod Primorska mesta na Italijanskem in Španjolskem niso bila niti trenutek varna pred silnimi in dobro oboroženimi razbojniki, katerih je kar mrgolelo po sredozemnem morji. Tudi trgovina je pešala, kajti težko je bilo potujočej ladiji ujiti prežajočim roparjem, a še teže ubraniti se njihovega napada. Hajredin bil je tako mogočen, da je z razbojniško vojsko šel na tuniškega kralja Mulej-Hassana in mu vzel njegovo deželo. Da bi te divjake vsaj nekoliko strahoval, je Karel V. pri venčanji v Bologni (1530) duhovnim vitezom svetega Ivana podelil otok Malto, Gozzo in Tripolis v Afriki proti temu, da bi sredozemno morje očistili od razbojnikov, ki so kot mohamedovci itak bili sovražniki krščanske vere. Ali duhovni vitezi niso bili kos silovitim roparjem in Karel Y. je sklenil, da pojde sam nad nje, kakor hitro mu bode mogoče.
Leta 1535 je cesar v Genovi zbral štiri sto in dvajset, nekaj španjolskih, nekaj italijanskih ladij ter s slavnim vojvodom Andrejem Doriom odjadral proti Afriki. Tu je Karel V. najprej z naskokom vzel Hajredinovo trdnjavo Goletto, potem pa se z vso vojsko vtaboril pred mestom Tunisom, v katerem je bilo črez dvajset tisuč krščenih vjetnikov zaprtih. Ko so le-ti zvedeli, da je krščanski cesar pred mestom, razbili so ječe ter pospešili zmago oblegajočej vojski, ki je Hajredinove razbojnike do dobrega užugala in razpodila. V Tunisu je Karel V. osvobodil dva in dvajset tisuč krščanskih sužnikov ter jih pustil domu, a pred odhodom je vsakemu dal novcev na pot. Ta dan bil mu je najlepši v celem njegovem življenji in do solz ginjen je rekel, da je rešitev tolikega števila kristjanov največi dobiček te vojne, če tudi sicer ne bi ničesar koristila. Zmagovalni cesar je samo Goletto in nekoliko drugih mest ob morji za se obdržal, vso ostalo deželo pa je povrnil prejšnjemu vladarju Mulej-Hassanu.
Med tem ko se je Karel V. slavno vojskoval s sovražniki vesoljnega krščanstva, je francoski kralj Franjo I. zoper njega ščuval nemške protestante ter ob enem v Carigradu po svojem poslancu nagovarjal turškega sultana, da naj z novo vojsko udari na avstrijske dežele in če mogoče tudi na Nemško. Cesar bi potem imel drugod dosti opraviti in ne bi mogel braniti Milanske vojvodine, katero bi si Francozi z lahka osvojili, zlasti ker je ravno takrat Franjo Sforza, dotadanji milanski vojvoda, umrl brez otrok. Kakor hitro je Karel V. čul, da Franjo I. zopet ruje, se je kar takoj povrnil iz Afrike ter z vojsko vdaril v južno Francosko. Prišel je že do Marseilla, ali, ker
so Francozi sami opustošili celo Provenco, mu je zmanjkalo živeža in vojščaki so od velikega napora jeli bolehati. Vrnil se je torej zopet nazaj v Italijo ter v Nizzi s francoskim kraljem sklenil (1538) primirje na deset let. Kar je kdo od nju takrat imel v svojej oblasti, to je ves ta čas imel obdržati. Dve leti potem je Karel V. Milan podelil svojemu sinu Filipu (1540).
Po bitvi pri Tunisu so se morski roparji skrili po raznih kotih v Algiru, dokler je mogočni cesar s svojo vojsko še bival v Afriki. Komaj pa je cesar odšel, je Hajredin zopet zbral svoje razbojnike, zavezal se s francoskim kraljem ter začel neusmiljeno ropati po italijanskem obrežji. Karel V. je mislil, da ga bode le z novo vojsko mogel do dobrega vkro-titi, in pripravljal se je leta 1541 zopet na pot. Bilo je že v jeseni in skušeni Andrej Doria je cesarja svaril, da je zdaj že prepozno za takošna začetja, kajti da bodo nastali viharji in ne bode voziti se ob severnej Afriki. Ali pogumni cesar ni maral za njegove besede; še so mu bili v spominu slavni dnevi pred Tunisom in nadjal se je, da mu pojde to pot vse po sreči. Ni se dal pregovoriti in z najboljim upom je odrinil proti Algiru. Ali Doria je predobro prerokoval. Ob afri-kanskem obrežji je res nastal silen vihar in razbil je veči del cesarskega brodovja. Ostala vojska je sicer stopila na suho, ali urni turški konjiki in deževno vreme jej niso dali, da bi se vtaborila. Karel V. je sprevidel, da ni moči ničesar začeti in šel je z utrujenimi vojščaki takoj nazaj na ladije ter se odpeljal proti domu.
Glas o cesarjevej nesreči v Algiru je francoskega kralja jako razveselil, kajti nadjal se je, da bode zdaj vendar nekako dobil Milansko vojvodino, po katerej je vse žive dni tolikanj hrepenel. Cas se mu je zdel tem ugodniši, ker je turški car Sulejman ravno zopet šel na Ogersko, a na Nemškem se je vojvoda Klevski vzdignil proti cesarju. S poslednjim se je Franjo I. zavezal ter to pot svojo srečo poskusil na Nizozemskem, med tem ko so ob istem času francoske in turške ladije pustošile po zahodnej Italiji. Ali cesar je Klevskega vojvodo kmalu užugal (1543), sledeče leto pa je šel na Francosko in bil je že blizu Pariza. Zdaj je Franjo I. prvi prosil miru, a Karel Y. mu ga je rad dal. Pogodila sta se v Krespy-u (1544) tako, da se je francoski kralj za zmiraj odrekel Milana, zato pa mu je nemški cesar pustil Bourgundijo.
Leto po tej zadnjej francoskej vojski se je v Tridentu začel splošni cerkveni zbor (1545) in nemški cesar se je nadjal, da se bo zdaj tudi verski razdor popolnoma polegel. Ali
zastonj je pozival protestante, naj pošljejo svoje može v zbor; uporni knezi niso prišli niti na državni zbor v Kegensburg, kjer so se imeli vrediti razmere med protestanti in katoličani na Nemškem. To je cesarja strašno razjezilo in sklenil je, da bode neposlušne kneze z vojaško silo upokoril. Toda protestanti, ki so že davnej med seboj sklenili versko zavezo v Šmalkal-denu, imeli so za boj pripravljeno vojsko ter jej skušenega Boštijana Šertlina dali za poveljnika. Le-ta je hotel kar takoj (1546) udariti na cesarjevo vojsko, ki je na tirolskej meji čakala pomoči iz Italije in mu nikakor ni bila kos. _ Ali cesarjevi so se hitro vmaknili na Bavarsko, kamor Sertlin ni smel iti zato, ker se bavarski vojvoda še na nobeno stran ni odločil; a ko je hotel zasesti alpinske soteske, da bi talijan-skej vojski zaprl pot na Nemško, so se Tirolci vzdignili, ob enem pa mu je od samih glavarjev šmalkaldenske zaveze došlo povelje, da ne sme stopiti na tirolska tla. Tako se je cesarska vojska mogla še o pravem času pomnožiti in se pripravljati za boj.
Še bi bili protestanti mogli užugati cesarja, da^ so hitro udarili nanj, ko je pri Landshutu zbiral vojsko; ali Šertlin in grof Filip hesenski sta se vedno pričkala ter zamudila pravi čas. Karel V. je med tem tudi saskega vojvodo Mavra dobil za se ter mu obljubil kneževino Saško, če mu pomaga. Saška dežela se je namreč ločila v kneževino in vojvodino, a knez Ivan Friderik in vojvoda Mavro sta bila oba ene krvi in oba protestanta; ali Mavro ni bil tako vnet za novo vero in je za obljubljeno nagrado rad pomagal zoper svojega sorodnika, ko je cesar v državnem progonu, ki ga je oklical nad uporniki, posebno poudarjal, da ne misli nikogar proganjati zavolj vere, ampak da hoče samo upornike kaznovati. Iz Landshuta se je Karel V. vmaknil v Ingolstadt ter se s čemdalje večo vojsko zavaroval v dobro vtrjenem taboru, a za vrhovnega poveljnika je imenoval zvedenega vojvodo Albo. Bilo je misliti, da se bode pri Ingolstadtu vnela odločilna bitva, ali nesložni protestanti, ki so prvi napovedali vojsko, so se še zmiraj obotavljali, dokler jim ni zmanjkalo novcev in hrane ter je ob enem počil glas, da je vojvoda Mavro vdaril v kneževino Saško in jo skoraj vso osvojil.
Knez Ivan Friderik je zdaj kar takoj zapustil svoje zaveznike ter s svojim krdelom hitel proti domu, da bi rešil zgubljeno kneževino. Po njegovem odhodu se je ostala vojska kmalu razkropila in vsa južna Nemška se je zopet pokorila cesarju, ki je na to šel za Ivanom Friderikom. Le-ta je svojo
deželo kmalu zopet nazaj dobil, potem pa Mavra podil črez mejo in mu vzel mnogo mest. Y tem pride cesarska vojska in ga doide ob Labi. Iznenadeni knez se hitro vmakne črez reko, podere za seboj most, in dal je vse ladije in čolne prepeljati na desni breg, da jih ne bi nasprotniki dobili. Mislil je tadaj, da se mu ni treba bati sovražnega napada, in brez skrbi se je s svojo vojsko vtaboril pri Miihlbergu (1547). Ali še istega dne na večer najde cesarski poveljnik Alba mlinarja, ki se je strašno togotil na Sase zato, ker so mu vzeli dva konja, in hotel se je maščevati nad njimi. Pokazal je cesarjevim mesto, na katerem je bila Laba tako plitka, da bi konjiki brez nevarnosti šli črez njo. Drugo jutro je gosta megla pokrivala zemljo in nisi mogel videti z enega brega na drugi. Tu so pogumni španjolski vojščaki odložili vojaško opravo, vzeli meč med zobe ter pogumno preplavali na onkraj reke, kjer so nasprotnikom odtrgali mnogo ladij in jih z velikim veseljem pripeljali na to stran. Zdaj so konjiki šli črez, a v ladijah so se prepeljavali strelci in drugi pešci. Za njimi so tudi cesar, njegov brat Ferdinand, vojvoda Mavro in poveljnik Alba na konjih prebredli plitko reko.
Bila je nedelja in saski knez Ivan Friderik je ravno pridigo poslušal, ko mu pride poročilo, da so nasprotniki že blizu. S prva ni verjel, da bi bilo to mogoče, ali kmalu se je z lastnimi očmi prepričal, da je res. Hitro se je vzdignil s svojo vojsko in hotel zbežati v Wittenberg, kajti vedel je, da cesarjevej vojski ni kos. Ali že je bilo prepozno. Sovražniki so mu bili takoj za petami in se z vso silo vrgli na-nj. Hoté ali nehoté so se Sasi zdaj morali ustaviti in začeti boj, v katerem so jih nasprotniki popolnoma užugali ter jih razpodili na vse strani. Tudi Ivan Friderik je na hitrem konji skusil zbežati, ali četa španjolskih vojščakov ga je vjela in moral se je podati. Vojvoda Alba ga je sam peljal pred cesarja. Vjeti knez je pred Karlom pokleknil in ga nagovoril rekoč: „Premilostivi cesar!“ Ta pa mu hitro pretrga besedo in ga vpraša: „Kaj, zdaj sem vaš premilostivi cesar? Tako me že davnej niste zvali!“ Na to se Ivan Friderik zopet oglasi in pravi: „Vjetnik sem vašega veličanstva in ne prosim vas ničesar, samo dajte mi ječo, kakoršna se daje knezu.“ Cesar mu je željo spolnil, ali prisilil ga je, da se je odrekel kneževske oblasti in vseh svojih dežel, in moral je ostati v zaporu. Kneževino Saško in volilno pravico je Karel V. dal vojvodi Mavru, kakor mu je bil že prej obljubil, le neki kraji ostali so kneževim otrokom. Ivan Friderik se je vdal v svojo
osođo, cesar pa je ž njim lepo ravnal; imel ga je vedno pri sebi kakor kakega gosta in mu dovolil, da je v Wittenbergu cel teden bival doma pri svojej ženi. Zmagovalni cesar zdaj sploh ni proganjal verskih nasprotnikov, kakor bi bil mogel, in ni mn bilo ljubo, ko so na Saškem ustavili protestantsko službo, dokler je on tam bival. V Wittenbergu ogledal si je vse imenitniše stvari in šel je tudi v grajsko cerkev ter si dal pokazati Luterov grob. Tu mu je vojvoda Alba svetoval, naj telo tega krivoverca izkoplje in sežge, ali cesar mu je zavrnil: „Pustite ga, naj počiva, našel bo svojega sodnika drugod; jaz se vojskujem z živimi, a ne z mrtvimi.“
Po bitvi pri Mühlbergu je hesenski grof Filip sprevidel, da se sam ne bode mogel obdržati, in prosil je svojega zeta Mavra saskega, naj ga priporoči cesarju. Ko je kmalu potem Karel V. prišel v Halle, ga je Filip očitno prosil odpuščanja in priznal, da je grešil. Cesar mu je pustil deželo, ali djal ga je za nekoliko časa v zapor, akoravno je njegovemu zetu obljubil, da ga bode takoj zopet osvobodil. To je Mavra jezilo in čakal je samo ugodne prilike, da bi se maščeval nad cesarjem, katerega zdaj itak ni več trebal, ko je dobil, kar je želel.
Po teh dogodbah je Karel V. skusil cerkveni razdor na Nemškem poravnati s tako zvanim „interimom“ ali začasno pogodbo, ki pa ni bila ps volji ne protestantom, ne katoličanom. Vojvoda Mavro je na videz sicer bil za njo ter oblegal Devin, ki se je ustavljal pogodbi, ali brž ko ne je le zato slušal cesarjev ukaz, da je mogel nabrati veliko vojsko. Celih trinajst mescev je oblegal uporno mesto in kakor da ga nalašč ni hotel vzeti; a med tem je z najstarejšim sinom vjetega grofa Filipa, z Albrechtom braniborskim in s francoskim kraljem Henrikom II. skrivaj sklenil zavezo zoper cesarja. Ko se mu je Devin na zadnje vendar le podal, zavezal se je Mavro tudi s tamošnjimi protestanti, vojske pa nikakor ni hotel razpustiti. Bilo je skušenih mož, ki so takoj spregledali izdajne Mavrine naklepe in svarili cesarja, ali ta je popolnoma zaupal staremu svojemu zavezniku in ni si dal dopovedati. Premeteni Mavro ga je do dobrega zaslepil. Pisal mu je prav prijazno, da bo v kratkem sam prišel v Insbruk, kjer si je že najel stanovanje. Bil je tudi že na poti; kar se zopet obrne in poroči cesarju, da je bolan. V tem poči glas, da je francoski kralj Henrik II. udaril črez mejo ter si osvojil nemška mesta Metz, Toul in Verdun, in zdaj je hitro tudi Mavro s svojo vojsko stopal proti Insbruku.
Karel V., ki je bil hudo bolan in je moral v postelji
ležati, je kar obstrmel, ko so mu povedali, da sovražna vojska že ni več daleč. Pri tej priči je izpustil vjetega kneza Ivana Friderika, sam pa je hitro zbežal, da ne bi izdajalcem prišel v pest. Položili so ga v nosilnico in ga še isti dan iz Ins-bruka nesli črez visoke tirolske gore na Koroško. Celo noč so hodili, si z bakljami svetili in niso prej obstali, dokler niso prišli v Belak, kjer se ni bilo bati sovražnikov. Tako je mogočni cesar moral bežati pred knezom, katerega je tolikanj odlikoval in mu zaupal, kakor nikomur drugemu. To ga je budo bolelo in ni se več nadjal, da bi bilo še kdaj mogoče, poravnati cerkveni razdor. Zato je podpisal pasavsko pogodbo (1552) in potrdil tudi augsburgški mir (1552), po katerem so protestanti augsburške izpovedi dobili vse tiste verske in državljanske pravice, katere so katoličani imeli. Le to je stan in bolehni cesar še želel, da bi francoskemu kralju ugrabljena tri mesta nazaj vzel: ali vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj in naposled je z nasprotnikom moral skleniti primirje na pet let.
Zadnje dogodbe so Karlu pokazale, da mu nobena stvar več ne gre po sreči. Ves čas svojega vladanja se je trudil, da bi poravnal cerkveni razdor, pa zastonj; Francozi so mu odtrgali lep kos nemške dežele, in ne more jim ga nazaj vzeti; razen tega so ga telesne moči od dne do dne bolj zapuščale in noben zdravnik mu ni mogel pomagati. Sprevidel je, kako vse mine, in bilo mu je zoperno vse, kar ga je spominjalo na cesarsko moč in sijajnost. V tem pride star vojaški poveljnik in ga prosi, naj ga pusti iz službe. Ko ga cesar vpraša, zakaj da neče več služiti, mu vojščak odgovori, da človeku na meji med svetom in smrtjo treba nekoliko časa, da na sebe misli in se pripravlja na večnost. Karlu V. so te besede starega poveljnika bile po volji in sklenil je, da se bode tudi on odpovedal svojej oblasti ter se samo z Bogom pečal. Mesca oktobra 1555. je v Brüssel sklical vso imenitno gospodo in slovesno je vlado na Nizozemskem prepustil svojemu sinu Filipu, kateremu je že prej dal Neapolj in Milan. Možje, ki nikdar niso jokali, bili so do solz ginjeni, ko se je stari cesar, bolan in sit življenja, opiraje se na kneza Oran-skega, vzdignil s prestola in na kratko omenil, kaj da je vse storil. Rekel je: „Od svojega sedemnajstega leta bil sem devetkrat na Nemškem, šestkrat na Španjolskem, sedemkrat v Italiji, štirikrat na Francoskem, desetkrat na Nizozemskem, dvakrat na Angleškem in tudi dvakrat v Afriki; enajstkrat sem se po morji peljal, dosti sem se vojskoval in zmagoval,
ter mnogokrat sklepal mir in prijateljske zaveze. Vse to sem storil za sveto vero in državo svojo, dokler so mi dopuščale telesne moči. Zdaj sem star in bolehen in ne morem več spolnovati mojih vladarskih dolžnosti. Zato naj na mesto mene vladarsko breme prevzame mladi, trdni in hrabri knez, moj sin Filip. Tega odslej slušajte in mu bodite zvesti, mene pa odpustite, če sem kdaj kaj storil, kar ni bilo pravo.“ Na to se je obrnil k svojemu sinu ter ga kakor ljubeznjivi in skrbni oče opominjal, naj bode pravičen in pobožen, a vlada naj tako, ; da bode vreden visoke oblasti, katero mu je Bog poveril. Go-vorenje mu je sapo zaprlo in ves truden se zgrudi nazaj na prestol. Tu poklekne Filip pred njega in mu poljubi roko.
Po novem letu (1556) je Karel V. svojemu sinu Filipu odstopil vse španjolske dežele in, ko je (mesca septembra) . tudi nemško cesarstvo prepustil svojemu bratu Ferdinandu, izgovoril si je na leto po sto tisoč cekinov ter se odpovedal vsej vladarskej oblasti. Zdaj je šel na ladijo in se odpeljal na Španjolsko. Nizozemsko in angleško brodovje ga je sprem-ljevalo in mu med potjo skazovalo zadnjo posvetno čast. V Laredu na Biskajskem ga je čakal voz, na katerem je bila narejena mehka postelja. Na to so položili bolnega cesarja in ga počasi in varno peljali dalje do Burgosa, kjer so ga čakali španjolska gospoda in se mu zadnjikrat poklonili. Y Burgosu se je cesar poslovil tudi od svojih služabnikov in jih pred odhodom bogato obdaroval. Njegove dve sestri ste ga spremili i do Valladolida, odtod pa je sam potoval dalje do sv. Justa v Estramaduri, kjer si je poleg samostana svetega Jeronima najel šest sob. Tu je mirno in pobožno še dve leti živel in se pripravljal na smrt. Vsak dan je z redovniki v koru molil, a za kratek čas je obdeloval mali vrtec pri hiši ali pa je v sobi ure sestavljal. Bad bi bil napravil dve uri, ki bi se popolnoma vjemali in bi vedno čisto enako kazali; ali nikakor jih ni mogel naravnati, kakor je želel. Ko je cesar videl, da je ves njegov trud zastonj, je zadovoljno vzkliknil: „Niti dveh ur, ki sem jih sam naredil, ne morem naravnati, kakor bi rad, a hotel sem toliko raznih ljudstev prisiliti, da bi se vsi enako pokorili mojej volji!“ — Najrajši pa je Karel V. v svetem Justu mislil na smrt, kajti sam je sprevidel, da pri svojej bolehnosti ne more več dolgo živeti. Bil je že tako pripravljen na zadnjo uro, da je želel videti svoj lastni pogreb. In res so nekega dne morali v samostanskej cerkvi napraviti mrtvaški oder in vse stene zagrniti s črnim suknom. Na to so cesarjevi strežaji z gorečimi bakljami v roči paroma prišli
v cerkev, a za njimi je stopal sam Karel v mrtvaškej obleki ter se vlegel na oder. Zdaj je zadonela žalostna godba, a redovniki so peli pesmi in opravili navadne molitve za mrtve. Toda ta svečanost je cesarja strašno pretresla in takoj drugi dan ga je zgrabila huda vročnica, za katero je kmalu potem umrl (1558). Bil je osem in petdeset let star. Za njegovega vladanja je avstrijska ali habsburška rodbina dosegla najviši vrh svoje moči in slave.
Ferdinand I. in Maksimilijan II.
Karla V. je na Nemškem nasledil njegov mlajši brat Ferdinandi. (1556—1564), kateri ga je že prej vedno namestoval na državnih zborih in drugod, kadar so cesarja razna opravila zvala v druge dežele. Volilni knezi so ga zatorej na cesarjevo priporočilo že leta 1531 izvolili za nemškega kralja. Ferdinand in njegovi nasledniki so bili ob enem tudi avstrijski vladarji ter češki, ogerski in hrvatski kralji. Ker bomo o avstrijskih deželah posebej govorili, omenili bomo tu le to, kar se tiče nemške zgodovine in kar je ž njo v najožej dotiki. Ferdinand bil je že star, ko je po svojem bratu sam prevzel vlado na Nemškem, in imel je dovolj skušenj. Dobro je vedel, da se cerkveni razdor nikdar več ne bo dal poravnati, zatorej ni nikogar silil, da bi se povrnil v katoliško cerkev, ampak skusil je, da bi z blagim in sprevidnim ravnanjem ohranil mir med katoličani in protestanti. Ali tudi to je bilo težko, kajti verski nasprotniki niso drug drugemu zaupali in že takrat je bilo videti, da se bodo med njimi prej ali slej vneli hudi boji. Za zdaj so se protestanti sami med seboj prepirali, kajti luteran je kal vinca, a kalvinec luterana bolj črtil, nego istega katoličana. Pa tudi luterani sami med seboj niso bili složni. Med tem ko so nekateri bili za nauke nekoliko zmernišega Melanhtona, so se drugi na tanko držali Luterovih besed in trdili, da je Luter edini prav umel sveto pismo. Zato je cesar Ferdinand svojim sinovom na vso moč priporočal, naj kakor njihovi predniki ostanejo zvesti starej krščanskej veri, ki je edina prava. Pokazal jim je, kaki sad je dozdaj obrodila tako zvana reformacija; nič druzega, nego razdor in upor. Protestanti vpijejo po svobodi, a sami zatirajo, katoličane, kjerkoli jih morejo. Avstrijske dežele je Ferdinand razdelil med tri sinove, od katerih ga je Maksimilijan kot najstarejši nasledil tudi na cesarskem prestolu.
Maksimilijan II. (1564—1576) je kot kraljevič bil
jako nagnjen protestantskej veri in mnogi so prerokovali, da se bode takoj očitno odpovedal katoliškej cerkvi, kakor hitro mu oče umrje. To prerokovanje se sicer ni spolnilo, vendar pa je novi cesar v svojih avstrijskih deželah protestantom dovolil tolikih svoboščin, kakor noben drug vladar ne ; in tudi potem ko je zopet bil popolnoma vdan katoliškej cerkvi, pustil je protestantom dane pravice. Rekel je, da gre le Bogu soditi človeška srca; papežu pa se je opravičil, da je protestantom moral nekoliko popustiti, kajti sicer bi se zopet vzdignili in moral bi jim še več dovoliti. Toda cesarjevo popuščanje je katoličanom mnogo škodilo; kajti med tem ko so se v avstrijskih deželah protestanti čemdalje bolj šopirili in svobodno živeli, niso protestantski knezi prej mirovali, dokler niso zadnjega katoličana izgnali iz svojih dežel. Tudi se protestanti niso zmenili za augsburško pogodbo in so vkljub cerkvenemu pridržku mnogo velikih škofij in bogatih opatij na se spravili. To pa mora Maksimilijanu vsakdo priznati, da je pazil na mir v državi in da je ostro kaznoval viteze-razbojnike in drugo gospodo, ki so z orožjem napadali svoje sosede in se niso hoteli pokoriti razsodbam državnega sodišča.
Iiudolfll. in Matija,
Maksimilijanov sin in naslednik Rudolf II. (1576 do 1612) bil je jako učen mož, ali takošnih zmožnosti, kakoršnih treba dobremu vladarju, le ni imel. Tudi ga vladanje nikdar ni veselilo in prepuščal je vsa imenitna državna opravila drugim, med tem ko je sam na svojem gradu v Pragu tičal v knjigah in se navadno za cel svet niti zmenil ni. Najrajši se je pečal z astrologijo in alkimijo. Rudolf je namreč spadal med tiste čudne može, ki so mislili, da si človek more iz zvezd prihodnost prerokovati in da bi bilo mogoče prav po ceni zlato delati, ko bi človek vedel, koliko in katere tvarine treba zliti v eno zmes. Prve so zvali astrologe, druge alkimiste, a Rudolf je bil oboje. Rad je torej imel pri sebi učene može, da se je ž njimi posvetoval, in zvezdarja Tycho de Brahe in Keppler sta dalj časa bivala pri njem v Pragu. Tudi konje je Rudolf rad imel in včasih je po cele ure v konjskem hlevu hodil sem ter tje. Ysakdo bo takoj sprevidel, da tak cesar ni bil za tadanje čase, ko je bilo vse napeto in so iz najmanjšega prepira mogli nastati hudi boji. Treba je bilo modrega in krepkega vladarja, ki je na vse pazil in vsaki najmanjši razpor takoj v začetku z lepo poravnal ali pa s
silo zadušil. Malomarni Budolf pa se za vse to ni pečal in kmalu so se ponovili stari nemiri, ki so jasno kazali, da se bližajo hudi časi. Nasprotne verske stranke so bile tako razkačene druga na drugo, da se protestanti sedanjega popravljenega koledarja samo zato niso hoteli poprijeti, ker ga je papež Gregor XIII. (1582) razglasil, in ostali so še dolgo časa pri starem, kakoršnega imajo še dandanes ruski kristjani. Najbolj pa nam posamezne dogodbe pričajo, kakošne so takrat bile razmere na Nemškem. Tu bomo le nekatere povedali.
Y	katoliškem mestu Achenu bilo je nekoliko protestantov augsburške izpovedi. Mestno svetovalstvo jim njihove vere ni branilo, le tega jim ni dovolilo, da bi obnašali kake mestne službe. Y tem so se v Achenu naselili kalvinci ali reformirci iz bližnje Nizozemske, in število protestantov se je kmalu tako pomnožilo, da so (1580) zahtevali, naj jim mesto prepusti eno cerkev za njihovo službo božjo. Ko je katoliško svetovalstvo to prošnjo odbilo, predrli so protestanti v mestno hišo, pobrali ondi shranjeno orožje ter si sami prisvojili vse meščanske pravice. Po naročilu cesarja Budolfa so Kolinski in Tre-virski knez in Klevski vojvoda šli z vojsko nad upornike, osvojili Achen ter zopet oklicali stari red.
Kmalu potem se je Kolinski nadškof Gebhard oženil z grofico Agnezo Mansfeldsko, a ker po katoliških postavah to ni bilo dovoljeno, prestopil je h kalvinskej veri, katero je zdaj mislil po vsej škofiji oklicati. Temu so se korarji odločno uprli ter namesto njega izvolili dosedanjega Liitiškega škofa Ernesta za Kolinskega nadškofa. Papež je novo volitev odobril ter proklel Gebharda, ki se je svojemu nasledniku vmaknil ter se s svojo ženo preselil v Strasburg. Za njim so trije korarji, katerim je papež tudi vzel njihove časti, prišli v Strasburg in tu je na njihovo prizadevanje pri novej volitvi bil protestant izvoljen za škofa. Ali protestant se ni mogel obdržati na škofovskem sedežu in moral ga je kmalu prepustiti katoličanu.
Y	Donauwörtu so protestanti ovrgli katoliško mestno starešinstvo ter izvolili same protestante za svetovalce. Zdaj so oni bili gospodarji v mestu in sklenili so (1577), da bodo le tisti prebivalci dobivali meščanske pravice, ki se bodo dali od protestantskega duhovnika poročati in samo njemu dali svoje otroke krstiti. Katoličanom, katerim so vzeli farno cerkev, so komaj še dovolili, da so smeli v samostanskej cerkvi opravljati službo božjo, toda zunaj cerkve prepovedali so jim prav vse procesije in pogrebe, in le skrivaj je duhovnik mogel s
svetim resnim telesom iti k bolniku. Ali moč protestantskega starešinstva segala je le do mestnega obzidja; zunaj mesta in po okolici vladal je bavarski vojvoda, ki je bil vnet katoličan. Donauwörtski katoličani so zatorej svoje pobožnosti radi opravljali na bližnjej božjej poti. To je protestante strašno jezilo in še bolj so nadlegovali miroljubne katoliške prebivalce. Nekega dne so poslednji zopet šli s procesijo na božjo pot, a ko so se zvečer vrnili, čakala jih je pri mestnih vratih protestantska druhal, ki je zdaj začela kamenje metati na nje, potem pa se je še bolj ohrabrila in planila z bati na pobožne romarje, jim raztrgala zastave, polomila križe, jih prav grdo zasramovala in razpodila na vse strani. Katoličani so šli protestante tožit cesarju Eudolfu, ki je na to bavarskemu vojvodi naročil, naj kaznuje upornike. Yojvoda je z močno vojsko udaril na Donauwört, ga osvojil in izgnal vse protestante, mesto pa je za se obdržal zato, ker mu ni moglo odškodovati vojnih stroškov.
Tu smo naveli nekoliko primerov, kjer je posvetna oblast užugala uporne protestante in so katoličani nazadnje vendar le obdržali svoje pravice. Ali v mnogih krajih bilo je narobe. Protestanti so nekoliko za prejšnjega cesarja Maksimilijana II., nekoliko za Rudolfa II. katoličanom vzeli škofije Devin, Bremen, Eigo, Mezibor, Naumburg, Branibor, Minden in mnogo opati.], a ne da bi jim posvetna oblast mogla braniti. Dasiravno je vse to bilo zoper pogodbe augsburškega verskega miru, so protestanti vendar že kričali, da se jim strašna krivica godi in da se bo treba drugače ustavljati cesarskemu nasilju. Ko je tadaj pretila velika nevarnost od Turkov, niso protestantski knezi hoteli dati nobene pomoči, ampak palatinski grof Friderik V. jih je celó nagovoril, da so med seboj sklenili zavezo ali unijo (1608). Udje te protestantske zaveze so morali imeti vedno nekoliko vojske pripravljene, da bi vsak čas mogli svojim verskim tovaršem priti na pomoč zoper katoličane in cesarja. Niti zdaj se malomarni Rudolf ni ganil iz svojega grada, ampak mirno je gledal po nebu, kaj mu bodo zvezde povedale. To je katoličane jelo skrbeti in sprevideli so, da si bodo morali sami pomagati. Kakor protestanti, tako so zdaj tudi oni med seboj sklenili katoliško zavezo ali ligo (1609), katerej se je na čelo postavil zvedeni in hrabri bavarski vojvoda Maksimilijan. Tako se je bila vsa nemška država ločila v dva nasprotna tabora, in bliže je prihajal čas, ko so se protestantje in katoličani v krvavem boji zgrabili drug druzega in se je nemška zemlja dolga leta razmakala s krvjo domačih
sinov. Znamenj k tej groznej vojski pa niso dali Nemci sami, ampak njihovi verski bratje na Češkem.
V dednih habsburških deželah so še bolj čutili slabo vlado zanikernega Rudolfa, nego na Nemškem. Tudi na Avstrijskem so namreč protestanti čemdalje predrzniši postajali in ni ga bilo več pravega mira in reda; a ob istem času so na Ogerskem Turki z novo silo pritiskali. Zastonj si cesarja prosil pomoči; on se s takimi stvarmi ni rad belil glave, pa jih je lahkoumno prepuščal slabim svojim svetovalcem. Tu se je isti cesarjev brat Matija postavil na čelo nezadovoljne avstrijske in ogerske gospode in prisilil je brata, da mu je moral prepustiti vlado na Ogerskem, Hrvaškem, Avstrijskem in Moravskem. Da bi si vsaj Češko, Lužico in Šlesko še ohranil, razglasil je Rudolf hitro cesarsko pismo ali maj es tat, s katerim je češkim protestantom podelil velikih svoboščin. Dovolil jim je, da so smeli svobodno izpovedati svojo vero ter si izmed sebe izvoliti poseben odbor ali tako zvane defensorje, ki so imeli paziti, da jim nihče ne bi kratil podeljenih pravic; ter se takoj smeli upreti, ko bi se protestantom kje kaka krivica godila. Velika in mala gospoda ter svobodna kraljeva mesta pa so si po majestatu smeli na svojem zemljišči zidati protestantske cerkve ali šole. Ali kmalu se je Rudolf kesal, da je podpisal majestat, in rad bi ga zopet preklical. V ta namen je svojega brata, pasavskega škofa Leopolda, prosil, da naj nabere vojsko ter pride ž njo na Češko. V tem pa so se tudi čehi vzdignili ter pozvali na pomoč Matijo, ki je Leopoldovo vojsko zapodil črez mejo, Rudolfa pa prisilil, da mu je prepustil tudi še češko. Rudolf se je vdal, ali od jeze je zgrizel pero, s katerim je podpisal, da se odreka kraljeve oblasti, potem pa je stopil k oknu ter proklel praško mesto rekoč: „Nehvaležni Prag, povzdignil sem te do tolike slave, ti pa svojega dobrotnika od sebe suješ. Bog naj usliši mojo kletev in kaznuje naj tebe in vso Češko!“ — Nesrečnemu kralju ni ostalo druzega, nego cesarski naslov, od katerega pa ni mogel živeti. Zato mu je Matija obljubil na leto po tri sto tisuč goldinarjev podpore ; ali Rudolf je ni dolgo vžival, kajti kmalu ga je dohitela smrt (mesca januarja 1612).
Nemški knezi so se zdaj zbrali v Frankfurtu, in protestanti in katoličani so Rudolfovega brata Matijo brez ugovora izvolili za nemškega cesarja. Matija (1612—1619) se je na vso moč prizadeval, da bi katoličanom in protestantom vstre-gel ter da bi bil vsem enako pravičen; ali že so na Nemškem bile nasprotne verske stranke tako razkačene druga na drugo,
da na državnih zborih niso več mogli skleniti nobene niti najbolj nedolžne stvari, in niti najsprevidniši cesar ne bi v tako razburjenih časih mogel ustaviti strašne vojske, ki se je zdaj začela.
Tridesetletna vojska. Ferdinand II. in III.
V češkem mesticu Grobu, ki je bilo pod oblastjo praškega škofa, in v Brunovu, ki je spadalo pod tamošnjega opata, so si protestanti proti volji svojih gospodarjev zidali cerkev ter se pozivali na majestat. V tem pismu cesarja Budolfa pa je bilo jasno rečeno, da si le gospoda in svobodna mesta smejo zidati protestantske cerkve, a nikakor ne taka mesta, ki spadajo pod oblast kakega katoliškega gospoda, bodi-si duhovnega ali posvetnega. Ali defensorji so majestat po svoje razlagali in trdili, da so duhovna mesta od nekdaj vživala vse tiste pravice, kakoršne svobodna kraljeva mesta, in v Grobu iu v Brunovu so protestanti dozidali svoje cerkve. V tem je kraljevo sodišče razsodilo, da so protestanti majestat napačno razlagali in na to je praški škof dal cerkev v Grobu podreti, brunovski opat pa tamošnjo zapreti, a kdor se je ustavljal, djali so ga v zapor. Protestanti so se zarad tega pritožili samemu cesarju, ali nič jim ni pomagalo. Cesarjevi namestniki v Pragu izročili so jim pismen odgovor, da njihove pritožbe niso opravičene in da ima zdaj biti mir besedi. To je protestante še bolj razdražilo in jeli so kričati, da so ono pismo napisali praški namestniki, ki so bili znani kot vneti katoličani, a cesar da ga je samo podpisal. Najbolj je vpil mladi grof Turn in ščuval ljudi k uporu.
Takoj drugo jutro potem, ko jim je došel cesarjev odgovor, so se protestanti, gosposki in priprosti, zbrali (dne 13. maja 1618) v Pragu na vseučilišči in odtod so se vsi skupaj z orožjem v roči in s strašnim hrupom podali na kraljevi grad. Kar naravnost so drli v dvorano, kjer so cesarjevi namestniki sedeli pri svojem opravilu in, ko so jih grdo opsovali, zgrabili so dva od njih, Martinica in Slavato, ter ju vrgli črez okno v globoki grajski jarek, a za njima vrgli so tudi tajnega pisarja Pabricija. Srečno naključje je vse tri rešilo smrti. Protestanti so še tisti dan izvolili trideset tako zvanih direktorjev, katerim so začasno poverili vlado , a na to so začeli nabirati vojsko, katerej so grofa Turna imenovali za poveljnika. Ob enem so na vse strani razposlali može, ki so imeli protestante drugih dežel pozivati, da bi se ž njimi zaveg-ali zoper cesarja, zlasti pa so nemško unijo prosili pomoči. Jezuiti, praški nad-
škof in brunovski opat so morali iti iz dežele, a kdor bi se uprl novej vladi, imel se je bati najostrejše kazni.
Vsakdo je takoj sprevidel, da se češki upor ne bo dal drugače zadušiti, kakor s silo. Toda cesar Matija, ki je bil že star in bolehen in si želel miru, si tega nikakor ni dal dopovedati in skusil se je z uporniki z lepo pobotati. Takošno obotavljanje je protestantom dobro došlo, kajti mogli so se bolje pripraviti ter si najprej pokoriti svoje domače nasprotnike, predno so začeli vojsko s cesarjem. Najtrdovratniše se je nove vlade branilo katoliško mesto Budjejovice in že ga je grof Turn jel oblegati. Mladi kralj Ferdinand, ki je že leta 1517 bil izvoljen za naslednika svojemu stricu Matiji, tadaj ni več poslušal miroljubnega strica, ampak hitro je nabral deset tisuč vojščakov ter jih s poveljnikom Dampierom poslal na Češko. Grof Turn zdaj ni mogel Budjejovic dalje oblegati, zato pa je cesarsko vojsko užugal v bitvi pri Časlavi in zopet pri Lomnici ter jo prisilil, da se je vrnila nazaj na Avstrijsko. Tudi drugi cesarski poveljnik Bouquoi ni nič opravil in moral se je pred zmagovalnim Turnom vmakniti v Budjejovice, kjer je ostal crez zimo. Med tem je grof Mansfeld prišel z nemško vojsko Čehom na pomoč, vzel z naskokom imenitno mesto Pelzenj ter se v njem vtaboril. To je ohrabrilo šleske in lu-žičke protestante, da so se tudi oni izneverili cesarju ter pridružili češkim upornikom. Cesar je zopet poskusil, da bi se lepo pomiril, in isti Ferdinand je zdaj bil zato, ali v tem je Matija umrl (20. marca 1619) in pogajanje se je zopet razbilo.
Novi kralj Ferdinand II. (1619—1637) je Čehom poročil, da bode spoštoval vse stare njihove svoboščine in da bode protestantom pustil pravice , katere jim je cesar Budolf z majestatom podelil. Ali češki uporniki zdaj niso Ferdinanda več priznavali za svojega kralja, in niso hoteli ž njim niti skleniti primirja, katerega je prosil, kajti že je grof Turn nabral veliko vojsko, udaril na Moravsko, prisilil tamošnje protestante, da so se mu pridružili, potem pa je šel naravnost proti Dunaju ter se vtaboril pred mestom, kjer je mislil počakati obljubljeno pomoč od erdeljskega kneza Betlen Gabora. Ferdinand se ni nadjal, da bodo Čehi tako kmalu prišli do Dunaja in ni imel prav nič vojščakov pri sebi. Dal je torej zapreti mestna vrata, ali skoraj mu ne bi bilo to nič pomagalo, kajti dunajski protestanti so jih hoteli odpreti in Turna pustiti v mesto. Dunajčani so bili v velikem strahu in svetovali so kralju, naj se s sovražnikom pobota. Ferdinand edini ni obupal, ampak zavrnil je boječim svetovalcem: „Zdaj imam
na druge stvari misliti, teh sovražnikov pa me ni strah. V pričo njih pojdem v Frankfurt in dal si bom s cesarsko krono ovenčati svojo glavo, o katerej sodijo, da je že zgubljena.“ — Pa že so češke kroglje frčale črez mestno obzidje in tudi cesarski grad je bil že na več krajih poškodovan. To je kraljevim nasprotnikom dalo poguma in dne 11. junija 1619 prid ere nenadoma šestnajst predrznih protestantov v delavnej obleki v grad in sili v kralja, naj s češkimi uporniki sklene prijateljsko pogodbo. Najnesramniši med njimi zgrabil je Ferdinanda za suknjo in zaničljivo je kričal: „No, Nandek, ali ne boš podpisal?“ — Toda v tem ko je predrznež izustil svoje besede, zadoné pred gradom trobente in bobnji, ki so naznanili prihod konjikov — oklopnikov, katero je poveljnik Bouquoi hitro poslal na Dunaj kralju na pomoč. Kakor da bi bilo treščilo med nje, razkropili so se uporniki na vse strani; nekateri so bežali v Turnov tabor, drugi pa so se skrili po kletih in drugih kotih. Kmalu na to pride poročilo, da je Bouquoi na Češkem užugal Mansfelda, in Turn je dobil ukaz, da naj takoj z vso vojsko pride Pragu na pomoč.
Po odhodu češke vojske se je Ferdinand II. takoj podal v Frankfurt, kjer so ga nemški knezi brez ugovora izvolili za cesarja in ga svečano kronali. Skoraj ob istem času so uporni Čehi razglasili, da ga ne priznavajo več za svojega kralja, ter so češki prestol ponudili palatinskemu grofu in'knezu Frideriku V., ki je bil glava protestantske unije na Nemškem, in bi torej svojim novim zaveznikom mogel nakloniti izdatne vojaške pomoči, zlasti ker je bil v rodu z mogočnim nizozemskim knezom, Mavrom Oranskim, in bil zet angleškega kralja Jakoba I. Dasiravno je Friderik sam jako hrepenel po kraljevej kroni, zdaj se je vendar obotavljal, ali bi jo sprejel ali ne, kajti dobro je vedel, kakošne homatije si bo s tem na glavo nakopal. Tu stopi prevzetna njegova žena pred njega in mu zaničljivo pravi: „Predrznil si se snubiti kraljevo hčer, a zdaj se bojiš sprejeti krono, ki ti jo dobrovoljno ponujajo! Eajši živim na kraljevem dvoru ob suhem kruhu, nego se gostim pri kneževskej mizi.“ — Friderik se je vdal in šel je v Prag, kjer so ga (4. novembra 1619) z veliko svečanostjo okronali za češkega kralja. Tudi iz Šleske, Moravske in Lužice so se mu poslanci prišli pokloniti.
Toda kratka je bila slava novega kralja. Friderik ni bil mož, ki bi se v tedanjih razmerah mogel obdržati, niti se je češkemu narodu znal prikupiti. Priprostemu ljudstvu se je zameril zato, ker ni spoštoval starih narodnih svetinj ter je
iz cerkve svetega Yida odpravil vse oltarje in svetnike; gospodo pa je žalil, ker je tuje svetovalce seboj pripeljal ter jim prepustil vso skrb za državna opravila. Posebno nejevoljna sta bila Turn in Mansfeld, ki sta se bila že večkrat skazala kot zvedena poveljnika. Sploh narod ni bil zadovoljen z novimi spremembami, in ne katoličani, ne luterani niso marali za kalvinskega kralja. Friderik, kakor da vsega tega ne bi videl, se je brez skrbi gostil in veselil ter lahkoumno zapravljal dohodke svojega kraljestva, kateremu je čemdalje veča nevarnost pretila. Turn je sicer že enkrat šel na Avstrijsko in združil se je z Betlen Gaborom, ali Dunaja le ni mogel vzeti in, ko mu je zmanjkalo živeža, moral se je vrniti proti domu. Pa niti druga češka vojska ni imela bolje sreče pred Dunajem.
Med tem je cesar dobival novih zaveznikov zoper češke upornike. Katoliška liga na Nemškem je odločno stopila na njegovo stran, papež mu je obljubil podporo v novcih, a španjolski kralj mu je poslal novcev in vojščakov, ki so takoj šli v Friderikovo grofijo Pfalco. Tudi luteranski knez Ivan Jurij saski, kateremu ni bilo po volji, da je kalvinec postal kralj v njegovem najbližnjem sosedstvu, bil je za Ferdinanda ter mu obljubil, da mu bode pokoril Šlesko in Lužico. Najbolj pa se je bavarski vojvoda Maksimilijan potezal za cesarja in jel je kar takoj nabirati veliko vojsko, ki je bila dobro preskrbljena z orožjem in živežem. S to vojsko je Maksimilijan udaril na gorenjo Avstrijo ter najprej tamošnje upornike pokoril cesarskej oblasti, potem pa hitro šel na češko in stal je pred Pragom, predno se je Friderik mogel pripraviti na boj. Tu se mu je pridružil Bouquoi s cesarsko vojsko in še istega dne (8. novembra 1620) se je na belej gori vnela strašna bitva, ki je odločila žalostno osodo češkega naroda. Lahkoumni Friderik se je v kraljevem gradu v Pragu ravno gostil in niti vedel ni, da se je pred mestom kak boj začel. Še le ko je bilo slišati grmenje topov in je poslanec za poslancem. dohajal s poročilom o velikej nevarnosti, ki preti Čehom, se je zanikerni kralj vzdignil in šel na mestno ozidje. Prišel je ravno, ko so njegovi vojščaki brez vsacega reda bežali pred zmagovalno cesarsko vojsko ter na vso moč leteli, da bi pred sovražniki prišli v mesto. Prag je bil dobro vtrjen in še ni bilo vse zgubljeno. Ali Friderik je kar po prvej nesreči obupal, zapustil svojo vojsko in kraljestvo, v naglici pozabil celó vsa svoja pisma in, kakor hitro je mogel, bežal je črez Šlesko na Holandsko. Ker je samo eno zimo sedel na češkem prestolu, dali so mu zaničljivo ime „zimski kralj“.
Občna zgodovina IY. zvezek.	8
Zapuščeni od svojega kralja so češka gospoda zapustili vojsko, a takoj drugi dan so zmagovalcu odprli Prag ter se podali na milost in nemilost. Vsa Češka se je zopet pokorila cesarju in protestanti so trepetaje čakali, kaj lbo ž njimi. S prva je bilo misliti, da bo Ferdinand upornike velikodušno pomilostil in pozabil, kar je bilo. Cele tri mesce je bilo vse tiho, a ko so se ljudje najmanje nadjali, začela se je grozna sodba. Osem in štirideset prvih podpihovalcev so zaprli, sedem in dvajset ob glavo djali, a njihovo premoženje so prodali. Na to je Ferdinand raztrgal majestat, izgnal vse protestantske duhovnike iz dežele, jezuite pa je zopet nazaj pozval. Nad pobeglim Friderikom je oklical državni progon ter mu vzel vse časti in dedno njegovo deželo Pfalco. Protestantska unija na Nemškem se je po belogorskej bitvi takoj dobrovoljno razvezala, da je ne bi zadela kazen zmagovalnega cesarja; le katoliška liga ni razpustila vojske, ampak poverila jo je zvedenemu poveljniku Tilly-ju, ki je imel vsak najmanjši upor takoj v začetku zadušiti.
Najpred je Tilly imel izvršiti državni progon nad pala-tinskim knezom Friderikom ter mu vzeti Pfalco, katero so sicer že španjolski vojščaki napadli, ali je niso mogli do dobrega osvojiti. Med tem ko je izgnani knez svojega tasta, angleškega kralja, zastonj prosil pomoči in ga je tudi unija pustila na cedilu, mu je predrzni grof Mansfeld edini ostal zvest ter se v Pfalci hrabro upiral cesarjevim zaveznikom. S holandskimi novci nabral je dvajset tisuč najemnikov ter svetu pokazal žalosten primer, kako si vojska sama preskrbljuje, česar jej treba. Kamorkoli je namreč Mansfeld z razuzdano svojo vojsko prišel, bodisi v katoliške, bodisi v protestantske kraje, povsodi je od prebivalcev tirjal davka ali pa je svojej druhali dovolil, da je ropala, kolikor je hotela. To je ohrabrilo bojaželjnega badenskega grofa Friderika, da je tudi on s tujimi novci nabral vojsko ter se pridružil Mansfeldu. Tilly jima ni mogel do živega, dokler sta bila složna; kakor hitro pa sta se sprla ter se zopet razdražila, je pri Wimpfenu popolnoma užugal badenskega grofa in mu vojsko čisto razkropil. Pa Mansfeld še ni obupal in kmalu je dobil novega tovarša, Kristijana braunSweigskega, s katerim je še nekoliko časa nadaljeval strašno vojskovanje. Kakor divji razbojniki so njegovi vojščaki razsajali po zahoduej Nemškej, ropali cerkve in samostane, vjete katoliške duhovnike pa so mučili, da je bila človeka kar groza. V tem je Kristijan šel malo predaleč od svojega zaveznika, in hitro je Tilly udaril nanj ter mu pri Hčchstu
uničil dobro polovico vojske. Zmagani poveljnik je z ostalimi vojščaki bežal k Mansfeldu in zdaj sta oba skupaj šla pustošit po Elsasu.
Izgnani Friderik je sprevidel, da se od razbojnih zaveznikov le nima nadjati srečnega konca svoje pravde. Obrnil se je torej na samega cesarja in ga prosil milosti. Obljubil mu je. da ga bode kleče prosil odpuščanja, če mu povrne deželo in časti. Da bi cesarja tem prej omečil, je grofa Mansfelda in Kristjana očitno odpustil iz svoje službe. Ali vse to mu ni nič pomagalo. Ferdinand je gorenjo in dolenjo Pfaleo podelil svojemu staremu prijatelju vojvodi Maksimilijanu ter naredil, da imajo bavarski vojvode v prihodnje biti volilni knezi namesto palatinskih grofov. Ob istem času je cesar saskemu knezu zato, ker mu je vpokoril Šlesko, od svojih dežel prepustil Lužico, toda pridržal si je pravico, da si jo sme nazaj odkupiti, ko bi jo hotel. Mansfeld in Kristijan sta se zdaj s svojimi četami podala na Nizozemsko ter se vdeležila boja zoper Španjolce, potem pa sta šla zopet ropat po zahodnem Nemškem, dokler ju ni Tilly pri Stadtlohnu blizu Münstera zmagal ter jima popolnoma uničil vojsko. Poveljnika sta bežala in se rešila na Nizozemsko.
Moč nemškega cesarja se je bila v zadnjih vojskah tako povzdignila, kakor že davnej ne. Protestanti jeli so se bati, da bodo zdaj morali povrniti vsa posestva/ki so jih bili vzeli katoliškej cerkvi, a nekateri so celó mislili, da bode Ferdinand skusil do dobrega zatreti protestantsko vero na Nemškem. Tega cesar zdaj še nikakor ni nameraval, ampak hotel je katoliškej cerkvi le to zagotoviti, kar je tadaj še imela, ter očistiti nemško državo od razbojnih druhali. Zato ni razpustil ligine vojske, ampak naročil je poveljniku Tilly-ju, naj bode za vsak slučaj pripravljen. Protestanti na dolenjem Saškem, t. j. na severnem Nemškem so imeli slabo vest in niso zaupali cesarju. Hoteli so se torej tudi oni pripraviti na boj, ali ker jih je skušnja učila, da sami ničesar ne opravijo, izvolili so danskega kralja Kristijana IV. za svojega verskega glavarja in varha. Kristijan, ki je bil izgnanemu palatinskemu grofu Frideriku svak, jel je takoj nabirati vojsko, za katero je iz Holandskega in Angleškega in tudi iz Francoskega dobil podpore v gotovem novcu. Takoj sta se tudi Mansfeld in Kristijan braunsweigski vrnila na Nemško in dobila sta poveljništvo nad oddelkom nove zavezne vojske. Cesar se teh vojaških priprav ni vstrašil, le to mu ni bilo po volji, da se je vedno moral oslanjati na tujo pomoč, zlasti na katoliško ligo in nje-
nega glavarja Maksimilijana bavarskega, ki bi vtegnil s (lasom premogočen postati. Sprevidel je, da bi mu trebalo lastne vojske, ali ni imel novcev, da bi si jo mogel nabrati. Tu se mu ponudi češki grajščak Waldštein, da mu bode iz zadrege pomagal.
Albrecht Waldštein seje rodil v Pragu od luteranskih staršev, pozneje pa je prestopil v katoliško cerkev. V mladih letih se je mnogo učil, bil na več vseučiliščih, a da bi se še bolj izobrazil, potoval je na Holandsko, Angleško, Francosko in Italijansko. V Padovi ga je posebno mikalo zvezdarstvo in pridno se ga je učil, kajti veroval je, da človek iz zvezd more svojo prihodnost zvedeti. V tej veri ga je posebno vtrdil zvezdar Seni, ki mu je iz zvezd porokoval, da mu je velika slava namenjena. To je Waldsteina tako razveselilo, da mu je Seni odslej bil najljubši prijatelj in vzel ga je seboj	na češko, kjer sta po	noči skupaj zvezde	gledala
in v svojej	domišliji	vedno kaj novega čitala na nebu.	Na teh
potovanjih pa se je Waldstein čisto odtujil svojemu narodu in uporno gibanje njegovih rojakov mu ni prav nič vgajalo. Sebično in slavohlepno njegovo srce vleklo ga je k cesarskemu dvoru in v vojaško službo. Da bi se v tej mogel odlikovati, trebalo mu je v tadanjih časih mnogo novcev, katerih pa ni imel, kajti	po očetu	je nasledil le	malo gospodarstvo.	Oženil
se je torej	z bogato	staro vdovo,	ki je kmalu umrla	in mu
zapustila velika posestva na Moravskem. Y bitvi na belej gori je Waldštein vodil svoj polk konjikov, ki so se med vsemi najbolj odlikovali in jako pospešili zmago. Ko se je začela ostra sodba in so mnogi uporniki na morišči poginili, drugi iz dežele bežali, jim je cesar prodal vse njihovo premoženje. Pri tej priliki si je Waldštein za male novce nakupil toliko zarubljenih grajščiu po Češkem, da ga po vsem kraljestvu ni bilo tako bogatega moža, kakor je bil on. Za izkazane službe mu je cesar dal za povrh še grajščino Friedland ter ga najprej povzdignil za grofa, potem ga imenoval kneza in nazadnje celó vojvodo.
Waldštein je zdaj svoje nekdanje življenje tudi res po kneževsko vredil. Y Pragu si je ob reki Yltavi nakupil sto malih hiš, jih podrl ter si na istem mestu nasadil lep vrt ter sezidal prekrasno palačo, ki jo še dandanes prištevajo najlepšim poslopjem praškega mesta. Y njej boš med drugim videl domačo kapelico okinčano s slikami, ki so jih slikali slavni talijanski umetniki, v velikej dvorani pa so zidovi obloženi z gladkim rudečkastim mramorjem. Ali take sijajnosti danes ni
več v njej, kakor je kila takrat, ko je v njej prebival čudni zvezdogledec in slavni vojvoda. Takrat je kar mrgolelo od velikega Števila raznih strežajev in dvorjanov, ki so vsi imeli dragocena svilnata, žametasta in z zlatom obšita oblačila. Pravijo, da niti na cesarskem dvoru nisi videl takošnega sijaja, in da so strežaji večkrat iz cesarjeve službe prestopili v Wald-šteinovo. Vse to je Waldstein le zato storil, da se je kazal in da je svet o njem govoril; lahkoumno zapravljal pa nikdar ni, marveč bil je znan kot jako dober gospodar.
Najbolj se je Waldštein odlikoval kot zveden in hraber poveljnik, pa se tudi nikomur ni znal tako prikupiti, kakor vojščakom. V njegovej službi ni nihče pomanjkanja trpel in če je vsakdo moral na tanjko spolnovati ukaze mrkogledega poveljnika, je tudi vedel, da ga za vsako dobro storjeno delo čaka bogata nagrada. Častnike ali oficirje je večkrat pogostil ter jih bogato obdaroval z novci; toda ni pozabil niti prostega vojščaka, katerega je večkrat prijazno z roko po rami udaril, ga pohvalil ali kaj popraševal. in mu včasih tudi privoščil kaj gotovega. Gorjé pa, kdor bi se le v najmanjšej stvarci pregrešil zoper njegovo zapoved. Pri tej priliki bi ga brez milosti dal obesiti ali pa ustreljiti. Kes, bilo je malo takošnih mož, kakoršen je bil WaldStein, ki bi bil mogel mnogo koristiti, ko bi lepe svoje darove in zmožnosti posvetil kakemu vzvišenemu namenu; ali ravno tega on ni poznaval. Bil je mrzel sebičnik, ki ni ljubil ne katoliške svoje vere, ne svojega naroda, ne cesarja, ampak edino le samega sebe. Sebe hotel je povzdigniti više in više in, ko je že bil prvi za cesarjem, mu še ni bilo zadosti in jel je hrepeneti po kraljevej kroni. Takošen je bil mož, ki se je cesarju ponudil, da mu bo iz zadrege pomagal in mu preskrbel vojsko, ki bode neodvisna od katoliške lige, od Maksimilijana bavarskega in od vsakega druzega nemškega kneza.
Waldstein je cesarju Ferdinandu obljubil, da mu bode nabral vojsko, ki bode štela petdeset tisuč mož in ga ne bode stala niti beliča, če mu poveri neomejeno oblast nad njo. Cesar se je s prva nekoliko obotavljal in ni se upal podeliti čudnemu možu toliko moči. Toda ker si ni vedel drugače pomagati, se je naposled vendar le vdal ter mu podpisal pooblastilo, da sme vojsko nabirati. Waldštein je že daleč po Evropi slovel kot dober in skušen poveljnik in kakor hitro je počil glas, da vojščake nabira, se dobrovoljci iz vseh krajev hiteli v njegov tabor. Časi so bili sploh slabi, vedne vojske zatrle so trgovino in obrtnijo, in povsodi je bilo mnogo ljudi
brez zaslužka. Ker Walditein ni prašal nobenega ne odkod je doma, ne kake vere da je, ampak zahteval le to, da mu je vsaki zvestobo in pokorščino obljubil, zbralo se je v njegovem taboru vsakovrstnih ljudi. Bilo je katoličanov in protestantov, Nemcev, Talijanov, Španjolcev, poljskih kozakov in Hrvatov-krajišnikov, ki so se v bojih s Turki dobro izurili v vojaštvu in se skoraj popolnoma odvadili druzega dela. Za prvi čas je Waldstein to vojsko sam oskrboval, pozneje pa je po vseh krajih, koder je hodil, ljudem nakladal velike davke, da jo je mogel živiti in plačevati. Ropati je s početka ostro prepovedal in zagrozil se je, da bo dal takoj vsakega obesiti, kdor se bo dotaknil tuje stvari. Toda nizi poveljniki so to zapoved le tako dolgo spolnovali, dokler so mu bili pred očmi; a ko mu ljudje niso mogli več plačevati velikih davkov, je tudi on odjenjal ter svojej vojski dovolil ropati in pustošiti, in protestanti in katoličani so hudo čutili to zvano „cesarsko vojsko“, ki je kmalu narasla na sto tisuč mož.
Ko je danski kralj Kristijan IV. zvedel, da je nova cesarska vojska na poti, naročil je grofu Mansfeldu, naj s svojim oddelkom čuva v Desavi most črez Labo ter Waldšteinu brani črez reko. Pri desavskem mostu se je torej nova cesarska vojska prvikrat zgrabila s sovražnikom in ga v jako hudem boji popolnoma užugala. Zmagani Mansfeld se je zdaj pomikal nazaj na Šlesko, a ker mu je Waldstein bil takoj za petami, šel je dalje na gorenjo Ogersko, da bi se ondi združil z er-deljskim knezom Betlen Gaborom. To se mu je sicer posrečilo ali ni mu nič pomagalo, kajti niti Magjari, niti Turki niso bili za vojsko s cesarjem, zlasti ko Waldstein ni prestopil ogerske meje, ampak se vrnil nazaj na Nemško, liginemu poveljniku Tilly-ju pomagat zoper danskega kralja in protestante. Mansfeld je tadaj malo svojo vojsko razpustil, topove in drugo vojaško orodje je v Budinu prodal Turkom ter šel z nekoliko tovarši v Dalmacijo, od koder se je mislil na beneškej ladiji peljati na Angleško, odtod pa se zopet povrniti na Nemško. Ali v teh njegovih naklepih ga je v Dalmaciji prehitela smrt. Ko je čutil, da ga zapuščajo telesne moči in da se mu bliža zadnja ura, hotel je kot pravi junak umreti. Djal je na se popolno vojaško opravo, opasal meč in opiraje se na dva tovarša je stojé umrl, šest in štirdeset let star.
Med tem je Tilly, poveljnik katoliške lige, pri braun-sweigskem mesticu Lutteru zadel na danskega kralja Kristijana IV. in ga popolnoma užugal. Vzel mu je šestdeset zastav in vse topove. Takoj na to pride WaldStein od ogerske meje
Ill
in zdaj sta oba šla za premaganim kraljem, mu skupaj vzela cel Holstein, a dokler se je Tilly vojskoval z ostalimi protestanti, je Waldštein osvojil tudi ge Sleswig in Jütland ter kralja Kristijana zapodil na njegove otoke. Stragno so Wald-gteinovi vojščaki ropali po osvojenih danskih pokrajinah in ko so nesrečnim prebivalcem skoraj vse pobrali, peljal jih je zmagovalni poveljnik na Meklenburško, od koder je izgnal oba tamošnja vojvoda zato, ker sta Kristijanu pomagala. Iz Meklenburga se je Waldgteinova vojska vsula na sosednjo Pomoransko in tudi tod le strašno ropala in pustošila, dasi-ravno je tamošnji vojvoda bil miroljuben človek in se ni vtikal v tadanje homatije. Waldštein, ki je zdaj imel že sto tisuč vojščakov, hotel se je namreč vtrditi ob baltiškem morji, da bi od ondot lože dosegel svoje namene. Ali tu se mu je najimenitniše mesto Stralsund hrabro uprlo in ni ga mogel nikakor osvojiti. Rotil se je, da ga mora vzeti, če bi bilo tudi na samo nebo prikovano, pa vse zastonj. Med tem ko je njegova vojska na suhem naskakovala mestno zidovje, so prebivalci črez morje od švedskega kralja dobivali pomoči in ni se jim bilo treba podati. To je skušenega Waldšteina jelo skrbeti, kajti bal se je, da se ne bi Danci in Švedi proti njemu zavezali. Zato se je z danskim kraljem Kristijanom jel pogajati in sklenil je ž njim mir v Ltibeku (1629). Povrnil mu je vse njegove dežele proti temu, da se je odrekel vsake zaveze s cesarjevimi sovražniki ter da se sploh ne bode več vtikal v razmere nemških protestantov.
Waldštein je nameraval nemškega cesarja povzdigniti nad vse ostale vladarje, sam pa je hotel biti prvi za njim. M mu bilo dosti, da ga je Ferdinand II. imenoval kneza Friedland-skega (1627) ter ga obdaroval z novimi posestvi na Šleskem, ampak hotel je biti enak najmogočnišim nemškim knezom. Na dunajskem dvoru ponujali so mu dansko krono, ali premeteni Waldštein je dobro vedel, da se ne bi mogel obdržati na kraljevem prestolu in si je sam izvolil drugo varnišo deželo, namreč Meklenburško. Cesar mu je prošnjo uslišal ter ga imenoval vojvodo in kneza nemške države (1629). Na Nemškem so se bile tadaj razmere čisto spremenile. Protestanti so bili popolnoma užugani in ni ga bilo sovražnika, ki bi se upal vzdigniti se zoper cesarja, čigar poveljnik je vsak najmanjši upor kar takoj potlačil. Ferdinand II. je torej mislil, da bi bil zdaj pravi čas povrniti katoliškej cerkvi, kar so jej njeni nasprotniki vzeli, in malo pred liibeškim mirom je oklical tako zvani „restitucijonalni edikt“ t. j. ukaz, da imajo prote-
stanti povrniti vsa cerkvena posestva, ki so si jih bili od pa-savske pogodbe (1552) po krivici prisvojili. Protestanti so bili kar osupnjeni, kajti imeli bi povrniti dve nadškofiji, dvanajst škofij in skoraj vse opatije in samostane po severnem Nemškem. Yse njihove prošnje so bile zastonj, kajti Waldstein je s svojo in z ligino vojsko šel zdaj na eno, zdaj na drugo posestvo ter protestante brez milosti izganjal. Razuzdani vojščaki se niso dali več ukrotiti in strašno so ropali in pustošili, kamorkoli so prišli, bodisi v protestantske, bodisi v katoliške kraje.
Zdaj so se tudi katoliška gospoda jeli pritoževati na Waldsteina in, ker so se bali, da bi cesar ž njegovo pomočjo mogel tudi njihove svoboščine omejiti, zavezali so se s protestantskimi svojimi rojaki ter skupaj ž njimi delali na to, da bi odpravili mogočnega poveljnika. Kmalu se jim je ponudila ugodna prilika in dosegli so svoj namen. Leta 1630 je namreč cesar v Regensburg sklical državni zbor, na katerem so imeli njegovega sina izvoliti za nemškega kralja. Ali zbrana gospoda niso hoteli o volitvi ničesar vedeti; ampak kar vsi so jeli strašno vpiti na mogočnega in predrznega Waldšteina in njegovo vojsko. Zahtevali so, da naj cesar pri tej priči odpusti tega poveljnika in razpusti razbojno njegovo druhal. Najbolj se je togotil bavarski vojvoda Maksimilijan, ki je izgubil prejšnjo veljavo, odkar je cesar imel lastno vojsko. Ta upor je dobro došel francoskemu kralju, ki je vedno gledal, kdaj in kje bi mogel avstrijskim vladarjem škodovati. Tudi zdaj je v Regensburgu bil francoski poslanec, ki je nemškim knezom obetal zlate gradove in jih ščuval, naj nikakor ne odjenjajo, dokler jim cesar ne spolni njihovih terjatev. In tako je tudi bilo. Ferdinand se je dal pregovoriti in, če tudi ne rad, podpisal je vendar pismo ter iz svoje službe odpustil moža, brez katerega ni imel skoraj nobene moči na Nemškem.
Waldštein se je ta čas s svojo vojsko vtaboril na Švab-skem in bil je pripravljen vsak trenutek stopati proti Regensburgu, da bi strahoval neposlušne kneze; ali zastonj je čakal povelja, da naj pride. V tem mu cesarska poslanca prineseta cesarsko pismo. Nista se mu upala povedati, kaj da je v pismu, ali Waldštein je natanko vedel vse, kar se je v Regensburgu godilo, in jima rekel, da je že davnej v zvezdah eital, da je hudobni Maksimilijanov duh cesarja popolnoma spravil pod svojo oblast. Tudi se ni upiral nepričakovanemu ukazu, kakor so se nekateri bali, ampak takoj je odstopil. Pravijo, da mu je tako svetoval njegov prijatelj Seni, katerega je bil bavarski vojvoda bajé podkupil. Le Meklenburško bi si bil
rad obdržal, ali cesar mu je ni pustil, ampak povrnil jo je prejšnjim vojvodam. To je Waldsteina najbolj bolelo in zarotil se je, da ne bode nikdar več služil Habsburžanom. Zdaj je razpustil svoje vojščake, od katerih so se nekateri vrnili na svoj dom, drugi pa so prestopili v ligino vojsko, katerej je Tilly bil poveljnik. Pred odhodom je Waldstein bogato obdaroval častnike in tudi priproste vojščake ter se podal na svoja posestva. Navadno je bival na jičinskem gradu ali pa v prekrasnej svojej palači v Pragu, kjer je bilo vse vravnano, kakor na dvoru kakega vladarja. Ali v sredi te kraljeve sijaj-nosti je Waldštein čisto za se živel, z nikomur se ni družil in malokdaj je s kom govoril. Vedno je bil zamišljen, po noči pa je zvezde gledal ter čakal, kdaj ga bode doletela slava, katero mu je Seni prorokoval.
Ko je cesar na državnem zboru v Regensburgu odjenjal . ter upornim knezom za voljo razpustil svojo vojsko, so se protestanti z nova ohrabrili in kmalu se je vojska zopet začela. Komaj da je Waldstein odšel na svoje grajščine, se je mogočni švedski kralj Gustav Adolf pripeljal črez morje ter z dobro izurjeno vojsko stopil na nemška tla, da bi verskim svojim bratom pomagal zoper katoliškega cesarja. Gustav Adolf je bil dober vladar, a še boljši poveljnik. Da bi povzdignil blagostanje poverjenega mu naroda, nameraval je baltiško morje spraviti popolnoma pod svojo oblast, da bi potem le Švedi gospodarili in brodarili po tem preimenitnem morji. Zarad tega se je že dalj časa vojskoval s Poljaki; ali še predno je to vojsko do dobrega dovršil, zvale so ga razne dogodbe- na Nemško. Kot vnet protestant bi bil že prej rad prišel pomagat svojim verskim bratom, zlasti ker je hrepenel po nemškem pomorji, ali ni se mogel zoper dva nasprotnika ob enem vojskovati in hotel je najprej enega užugati. Y tem so se Francozi jeli vmes vtikati. Kavno takrat je na Francoskem vladal Ljudevik XIII. in slavni njegov minister Richelieu, ki je z bistrim svojim umom takoj sprevidel, kako bi mogel povzdigniti moč svojega kralja, če tudi po nepoštenej poti. Kakor njegovi predniki, tako je tudi on pri vsakej priliki roval zoper avstrijske vladarje ter jih skusil oslabiti. Nemške protestante je vedno ščuval zoper cesarja, a, zdaj ko seje ves svet nadjal miru, je hitro Poljake in Švede nekako pomiril ter švedskega kralja nagovarjal, da naj gre na Nemško. Obljubil mu je denarne podpore in Gustav Adolf se je dal pregovoriti, kajti žalilo ga je tudi to, da je Waldstein meklen-burške vojvode, njegove sorodnike, iz dežele izgnal.
O kresu leta 1630. je Gustav Adolf petnajst tisuč vojščakov, ki so se bili v poljskej vojski dobro izurili, pripeljal na Nemško. Ko je v Pomorji stopil na suho, je v pričo svoje vojske pokleknil, se Bogu zahvalil za srečno vožnjo po morji ter ga prosil blagoslova za daljno bojevanje. Mislil je, da ga bodo protestanti veselo pozdravljali kot svojega odrešenika in mu kar takoj iz vseh krajev dohajali na pomoč; ali jako se je bil zmotil. Protestantski knezi so se ga celó vstrašili in se s prva nikakor niso hoteli vdeležiti njegove vojne. Nekateri so se bali cesarja, drugi pa švedskemu kralju niso zaupali zato, ker se jim je dozdevalo, da mu ni toliko mar za vero, kolikor za nemške kraje ob baltiškem morji, katere bi rad spravil pod svojo oblast. Gustav Adolf je tadaj sam moral začeti vojsko. Najprej je cesarske vojščake izgnal iz Meklen-burga in Pomorja ter jel oblegati trdnjavo Stetin, katere mu stari pomorski vojvoda Boguslav ni hotel z lepo prepustiti, da se ne bi cesarju zameril. Ko pa Švedi niso odjenjali ter čemdalje hujše pritiskali, se je Boguslav vendar le ž njimi zavezal ter jim prepustil imenitno mesto.
Mnogo trdovratniši je bil braniborski knez Jurij Viljem, ki Švedom nikakor ni hotel dati trdnjav Kiistrina in Spandave. Gustav Adolf mu je očital, da je izdajalec svetega evangelja in da bode sodnji dan pred samim Bogom moral opravičevati versko svojo malomarnost; a naposled se je zagrozil, da se bode kar takoj vrnil v Stokholm, če mu sami protestanti, zarad katerih je prišel črez morje, ne bodo pomagali. Tudi saski knez se ni hotel s tujim kraljem zavezati, ampak pozval je več protestantskih knezov v Lipso, kjer so sklenili, da se ne bodo na nobeno stran odločili in da bodo domačo svojo neodvisnost branili zoper vsacega, bodisi nemški cesar ali pa švedski kralj. Le grof hesenski in vojvoda weimarski sta brez obotavljanja ponudila svojo pomoč Gustav Adolfu. Temu je tudi priprosto protestantsko ljudstvo bilo vdano in spoštovalo ga je res kakor kakega odrešenika, zlasti v prvem času, dokler so njegovi vojščaki še slušali ostre zapovedi in niso ropali in pustošili, kakor prej cesarjevi. Vkljub nasprotovanju nekaterih knezov je švedski kralj torej vendar imel dosti privržencev na Nemškem in prišel je ravno o pravem času, kajti silna Waldšteinova vojska se je razšla in mnogo odpuščenih vojščakov je zdaj stopilo v švedsko službo.
Od protestantskih mest se je prvi vzdignil Devin, ki se je že v Luterovih časih odpovedal katoliškej cerkvi in jej vzel mnogo posestev in samostanov. Komaj je počil glas, da je
Gustav Adolf na Nemškem, takoj so mu iz Devina poročili, da mu bodo z velikim veseljem odprli mestna vrata ter se podali pod njegovo varstvo, samo naj pride. Ali švedski kralj jim prošnje ni mogel uslišati, kajti pot je držala črez Saško, a saski knez ni pustil nobene vojske skozi svojo deželo, da mu ne bi mogli očitati, da jo s tem ali onim vleče. Med tem pride Tilly s cesarsko vojsko po drugej poti pred Devin in jame ga z vso silo oblegati, da bi se potem v njem zavaroval zoper Švede. Gustav Adolf, ki se je še nadjal, da bo saskega kneza z lepo pregovoril, je tadaj poslal v Devin zvedenega poveljnika Falkenberga, ki je imel prebivalce ohrabriti in voditi brambo mesta, dokler ne bi švedska vojska prišla na pomoč. Tilly-ju se je torej jako mudilo in ko močno vtr-jenega mesta ni mogel tako hitro vzeti, kakor bi rad, poročil je prebivalcem, naj se sami podajo, jim obljubil popolno po-miloščenje ter jih opomnil na strašno gorjé, ki jih čaka, če bodo trdovratni ostali. Toda zastonj so bile vse njegove besede. Zopet je dal zažigati topove in brez števila razbeljenih krogelj se je vsulo nad mestom. Proti večeru pa omolkne grmenje in z mestnega zidovja je bilo videti, kakor da bi se cesarjevi na odhod pripravljali. Zdaj so meščani bili veseli, kajti za gotovo so se nadjali, da so Švedi blizu in brez skrbi so šli spat.
Ali gibanje v cesarskem taboru je bila le zvijača, ki jo je nasvetoval grof Pappenheim. Po noči je Tilly vse pripravil za zadnji naskok in drugo jutro (dne 20. maja 1631) so vojščaki Pappenheimovega krdela hitro pristavili lestve in, predno so se nasprotniki mogli v bran postaviti, so najpogumniši bili na devinskem obzidji. Tu .so pomorili redko nastavljene straže ter se prerili do vrat, katere so takoj razbili, da je ostala vojska mogla v mesto. Falkenberg še ni obupal in z vso močjo se je uprl napredujočim nasprotnikom, da bi jih nazaj zagnal; ali v tem ga zadene kroglja, in pri tej priči je mrtev obležal. Iznenadeni prebivalci so se po večem še le zbudili, ko je začelo plat zvona biti in ko se je že raznesel glas, da jim je poveljnik poginil. Akoravno so sprevideli, da je ni več rešitve, se vendar niti zdaj niso podali, ampak zadelali so duri in streljali iz oken, a s streh so opeke metali na zmagovalne sovražnike, ki so v strašnem boji morali vsako ulico posebej osvajati.
To je cesarjevo vojsko le še bolj razkačilo in, ko jej je Tilly po dovršenem boji dovolil ropati, začelo se je novo gorjé. Kakor divje zveri so se razkačeni vojščaki razkropili po mestu, predrli v hiše, preiskali vsa kota ter morili in pustošili, da
je bilo groza. Ob enem je na reč krajih začelo goreti in drugo jutro so kupi pepela in podrti zidovi pričali, kje je prej ta dan stalo cveteče mesto Devin; le velika cerkev, samostan in nekaj črez sto koč ob Labi je ostalo, a poginilo je v vsem črez dvajset tisuč ljudi. Še le tretji dan, ko so iz ulic odpravili mrliče in razsuto kamenje, je zmagovalni Tilly med osmojenimi in s krvjo poškropljenimi razvalinami slavil svoj vhod. Solze so mu zalile oči, ko se je okol oziral in videl, da je vse propadlo. Nadjal se je, da si bode osvojil močno trdnjavo zoper Švede, a ostalo mu je pusto pogorišče. Prišedši v veliko cerkev našel je črez tisuč ljudi, skoraj same žene in otroke, ki so v božjej hiši iskali pribežališča pred neusmiljenimi sovražniki, in so dva dni in dve noči bili brez jedi in pijače. Ves ginjen ukazal je med nje razdeliti kruha, da ne bi od gladi poginili. Tilly ni bil zadovoljen s takim koncem imenitnega mesta; le Pappenheim je v tem videl kazen božjo in poročil je na Dunaj, da je od razdejanja Troje in Jeruzalema ni bilo dogodbe, ki bi se mogla primerjati razdejanju Devina.
Zvedeni Tilly je sprevidel, da bode zdaj moral švedskega kralja na drugem kraji počakati, zlasti ker niti v razdejanem Devinu, niti v okolici ni mogel dobiti hrane za svojo vojsko. Šel je torej na Saško in hotel ob enem tamošnjega kneza prisiliti, da bi odločno stopil na cesarsko stran ter se ž njim zavezal zoper Švede. Ali tega ni dosegel, marveč je saski knez hitro poslal svoje poslance k švedskemu kralju ter ga prav lepo prosil pomoči. Gustav Adolf se na videz dolgo ni dal omečiti, a naposled je le pod težkimi pogoji obljubil pomoči. Zahteval je, da naj mu knez prepusti Wittenberg; da naj mu cele tri mesce plačuje vojsko; da naj mu izroči najstarejšega sina, da bode porok za njegovo zvestobo; a pošlje naj mu tudi vse slabe svetovalce, da jih bode kaznoval. Preplašeni saski knez je v vse privolil. Ko so mu poslanci povedali, kaj da kralj zahteva, rekel je: „Ne le Wittenberg, ampak vso Saško mu zastavim; in ne samo enega sina, ampak vso svojo rodbino in sebe samega mu bom izročil in poslal vse, ki so mi odsvetovali, da se nisem takoj s početka ž njim zavezal.“ — Švedskemu kralju se je smilil knez, ki je bil v takošnej zadregi, in odjenjal je od svojih terjatev; le toliko novcev je zahteval, kolikor ga je vojska stala za mesec dni. Na to sta sklenila zavezo zoper cesarja in saska vojska se je takoj združila s švedsko.
Tilly je ravno osvojil Lipsko mesto, ko so Švedi in Sasi prišli nad njega. Pri Breitenfeldu. ne daleč od Tipskega, so
nasprotniki zadeli drug na druzega in takoj je grmenje topov napovedalo, da se je začela huda bitva (1631). Tilly se je z vso silo zagnal na Sase in jih tako otepel, da so jeli na vse strani bežati. Knez je med potjo zgubil svoj klobuk, a ni ga vtegnil pobrati, ampak neprenehoma je dalje bežal, dokler se ni čutil varnega pred sovražniki. Še le v Eulenburgu je malo postal, ter popil vrč piva, da se je malo okrepčal. Tem bolj se je držal njegov zaveznik, kralj švedski. Cesarski poveljnik Pappenheim ga¡ je sedemkrat s svojimi konjiki naskočil, ali brez vspeha. Tudi Tilly ni nič opravil, ko je razpodil Sase in prišel svojemu tovaršu na pomoč. Tako so cesarjevi že opešali, predno so se nasprotniki začeli prav bojevati. V tem se vzdigne švedski poveljnik Horn in plane s svojimi vojščaki na sovražnike, katerim je ob istem času Gustav Adolf na bližnjem homcu vzel skoraj vse topove in jih obrnil proti njim. Cesarjeva vojska silnim nasprotnikom ni bila kos in jela je bežati takoj po prvem boji, v katerem je poginilo sedem tisuč vojščakov. Sam Tilly je bil v smrtnej nevarnosti. Švedski konjik vsekal mu je že nekoliko ran in bil mu je tako blizu, da ga je z doljnim koncem puške treščil po rami. Y tem priskoči grof Lauenburg in ustreli konjika. Hudo ranjen se je Tilly na to podal v Halberstadt, kamor je tudi Pappenheim s svojim krdelom prišel za njim.
Po bitvi pri Breitenfeldu so se na Nemškem kar črez noč spremenile dosedanje razmere. Protestantom, ki so bili že čisto poklapljeni, so se zopet ohrabrili in popolnoma so zaupali zmagovalnemu švedskemu kralju, katerega so z velikim navdušenjem slavili kot svojega odrešenika ter ga povsodi veselo pozdravljali, kamorkoli je prišel. Mesto za mestom se mu je brez upora podalo ter mu obudilo novih upov in novih naklepov. S saskim knezom sta zdaj bila najboljša prijatelja in skupaj sta osnovala načrt, kakp bosta nadaljevala vojsko. Med tem ko je saski knez imel osvojiti Češko in druge cesarske dežele, šel je Gustav Adolf proti zahodu črez Durinško in Frankovsko do Moguča. Tu je drugemu svojemu zavezniku, vojvodi Bernardu weimarskemu prepustil vojsko ob Bajni, sam pa se je obrnil proti Bavarskej, ki je bila središče in najbolja podpora katoliškej „ligi“. Ali bolj ko se je protestantsko ljudstvo navduševalo zanj, bolj so se ga knezi bali, kajti bil jim je premogočen. Čemdalje bolj so sprevidali, da sé je le na videz prišel bojevat za protestantsko vero, prav za prav pa bi si rad osvojil nemških dežel ali celó postal nemški kralj. Yse njegovo ravnanje je kazalo na to; kamorkoli je prišel,
povsodi so se mu morali pokloniti kot novemu svojemu gospodarju, in v vseh imenitnih nemških mestih je vredil švedsko vlado. Niti istemu palatinskemu grofu Frideriku V. ni hotel povrniti osvojene Pfalce, ampak poveril jo je svojim namestnikom. V njegovej vojski ni bilo več prvotnega reda, in kmalu so Švedi hujše razsajali, nego prej Waldšteinovi vojščaki. Posebno katoliški prebivalci so mnogo trpeli. Sovražniki so jim pobrali, kar so mogli in kar so trebali, a nazadnje so jih še pomorili, če se jim je poljubilo. Da bi katoliško Bavarsko obvaroval teh strašnih sovražnikov, se je Tilly s svojo vojsko postavil ob reki Lehu, da bi Švedom branil črez mejo. Ali staremu poveljniku se je izneverila nekdanja sreča. Velika kroglja iz nasprotnega topa mu je zdrobila koleno, da je pri tej priči s konja padel, a petnajst dni potem je umrl v Ingolstadtu (1632). Bil je tri in sedemdeset let star.
Po bitvi pri Lehu je Gustav Adolf skoraj vso Bavarsko imel v svojej oblasti in tlačil jo je s strašnimi davki. Bavarska prestolnica Monakovo in druga mesta so se mu večidel dobrovoljno podala in mu spolnila vse terjatve zato, da ni dal svojim vojščakom ropati. Le trdnjava Ingolstadt, kamor so se bili umaknili Tillyjevi vojščaki, se je hrabro branila in ni je mogel osvojiti. Med tem ko je švedski kralj zmagovalno prehodil zahodne in južne nemške dežele, je saska vojska kmalu po bitvi pri Breitenfeldu prestopila češko mejo ter si brez odpora osvojila glavno mesto Prag, kjer se je zdaj nastanil saski knez. Ž njim se je povrnilo mnogo čeških izseljencev, ki so prej zarad vere morali zapustiti svojo domovino ter bežati na tuje.
Cesar Ferdinand je bil v strašnej zadregi, češka je bila v saskej oblasti, na Nemškem je gospodoval švedski kralj Gustav Adolf, a katoliške vojske je po bitvi pri Lehu bilo komaj toliko, da je branila Ingolstadt, kjer je za svojo rano umrl njen hrabri in skušeni poveljnik Tilly. Ferdinand je dobro vedel, da se ima še večih nesreč nadjati, če ne bode prej ko mogoče nabral novo vojsko. Ali kako ? Nekateri so mu svetovali, naj se zopet pobota z Waldsteinom in španjolski kralj mu je v ta namen takoj obljubil milijon cekinov podpore; drugi pa so temu nasprotovali in se na vso moč branili mogočnega zvezdogleda. Toda ni ga bilo izbora, Waldštein je bil edini, ki je v tadanjih razmerah mogel nabrati vojsko in ki bi se mogel skušati s hrabrim švedskim kraljem. Cesar je tadaj svojega svetovalca poslal k njemu v Znojm ter ga prosil, naj zopet prevzame poveljništvo. Pa zastonj. Waldstein se
nikakor ni dal pregovoriti. Tu pošlje cesar o božiču leta 1631 veljavnišega gospoda, kneza Eggenberga, kateremu je Wald-Stein po dolgem obotavljanju naposled toliko obljubil, da bode nabral štirideset tisuč vojščakov, ali da jim bode samo prve tri mesce za poveljnika.
Waldštein je svojo obljubo spolnil. Kakor hitro je počil glas, da on zopet vojščake nabira, so dobrovoljci iz vseh bližnjih in daljnih krajev hiteli v Znojm, in mesca sušca 1632 je štirideset tisuč mož bilo pripravljenih na boj. Ali takrat je tudi že potekel tretji mesec in Waldštein ni hotel dalje služiti. Vsakdo je dobro vedel, da se bode vojska takoj zopet razšla, če jej bodo dali druzega poveljnika, in cesar Ferdinand se je tadaj jel z nova pogajati z Waldšteinom. Le-ta se je dolgo branil, naposled pa se je vendar dal pregovoriti in ostal je vrhovni poveljnik proti temu, da mu je cesar za plačilo obljubil deželo in druzega več. Ferdinand je želel, da bi vsaj njegov sin smel biti v taboru; ali Waldštein v to ni privolil, kajti rekel je, da potem on ne bi imel prave veljave pri vojščakih. Ostal je tadaj sam neomejen vrhovni poveljnik, a za cesarja in za katoliško vero mu je bilo še manje mar, nego poprej.
Waldstein je z novo vojsko najprej šel na Češko, od koder je zmagovalno podil Sase ter jim takoj v prvem naskoku vzel Prag. Na to je mislil iti na Saško in Braniborsko, da bi užu-gal tamošnje kneze ter švedskemu kralju zastopil pot proti domu. Ali bavarski vojvoda Maksimilijan pošiljal je poslanca za poslancem in ga prosil, naj mu kakor hitro mogoče pride na pomoč zoper Švede, ki so čemdalje bolj pritiskali na-nj ter mu že skoraj vsa mesta vzeli. Waldšteiu še ni pozabil, kako je malo let poprej ravno Maksimilijan najbolj roval zoper njega in rad bi ga bil pustil na cedilu. Ali ker so tudi iz Dunaja dohajala pisma, da naj gre najprej zoper samega Gustav Adolfa, odjenjal je od svojega naklepa in se napotil proti Bavarskej. Y Hebu je Maksimilijan sam prišel v njegov tabor in ga prav lepo prosil pomoči. To, da se je njegov največi nasprotnik tako pred njim ponižal, je Waldsteinu jako vgajalo in pridružil se je nesrečnemu vojvodi, ki je imel kakih dvajset tisuč vojščakov. Zdaj sta skupaj šla nad Švede, ki so se bili vtaborili pri Norimbergu, od koder so dobivali hrane.
Bavarski vojvoda bi bil rad kar takoj udaril na sovražnike, ali skušeni Waldštein ni bil zato, kajti nova njegova vojska še ni bila dovolj izurjena in dobro je vedel, koliko bi mu ena sama nesreča mogla škodovati. Zato se je na bližnjih
gričih pred mestom dobro zavaroval in čakal sovražnega napada. Celih devet tednov sta dva najbolja poveljnika tadanjega časa v vtrjenem taboru stala drug proti drugemu in nobeden se ni upal druzega napasti. Ko je pa Švedom naposled zmanjkalo živeža in ga niso mogli od nikoder dobiti, se je Gustav Adolf vzdignil in udaril na Waldáteinov tabor. Cel dan so se eni in drugi hrabro bojevali, ali Švedi niso mogli ničesar opraviti. Gustav Adolf je tadaj s svojo vojsko zapustil Norim-berg ter se pomikal nazaj proti jugu, nadjaje se, da pojdejo nasprotniki za njim in da jih bode na kakem drugem kraji lože užugal. Toda Waldštein' se je obrnil na severno stran ter gel na Saško, kakor je že prej nameraval. Saški knez je hitro poslal svojega poslanca k švedskemu kralju in ga rotil, naj mu brž pride na pomoč. Gustav Adolf je sprevidel veliko nevarnost, ki je pretila njegovemu zavezniku in brez obotavljanja se je podal na pot. Kamorkoli je prišel, povsodi so mu protestantski prebivalci z nepopisljivim veseljem šli nasproti in ga slavili kot svojega odrešenika. "Vedno je velika gnječa bila okoli njega; ljudje so kar poklekali pred njim in vsakdo se je hotel dotakniti njegovega oblačila ali njegovega meča.
V	Erfurtu se je poslovil od svoje žene, potem pa se je pri Naumburgu vtaboril.
Ker je bilo že po vseh svetih in je začel mraz pritiskati, mislil je "VValdštein. da Gustav Adolf pred zimo ne bode ponovil boja. Bil je torej brez skrbi in poslal je grofa Pappen-heima z velikim delom vojske proti Rajni, da bi osvojil neke trdnjave ter ondi ostal do spomladi. Ko je Gustav to zvedel, vzdignil se je pri tej priči z vso svojo vojsko in hitro stopal proti Lützenu, malemu mesticu ne daleč od Lipskega, in tu se je pod večer dne 15. novembra 1632 vtaboril VValdšteinovej vojski nasproti. Drugo jutro, ko je še gosta megla pokrivala vso okolico, sta poveljnika razvrstila svoje vojščake in jih pripravljala na boj. Švedski kralj je pokleknil, za njim vsa vojska, in vsi skupaj so Bogu na čast zapeli pesem, katero je sprem-ljevala vojaška godba. Na to je kralj zasedel konja, objahal vsa krdela in jim s krepko besedo dajal poguma. Tudi Wald-šfcein je hrabril svojo vojsko, obetal nagrade junakom ter se z ostrimi kaznimi grozil vsakemu, kdor ne bi spolnil vojaške svoje dolžnosti.
Okoli enajste ure dopoldne je solnce razpodilo meglo in nasprotniki so že drug proti drugemu stali v bojnem redu.
Y tem napove kralj boj in dolga vrsta švedskih vojščakov zakriči „Bog z nami!“ in se z vso silo zažene v sovražnike.
Toda zdaj zagrmé cesarski topovi in kar vrsta za vrsto se zgindi na tla. Takoj so drugi stopili na njihovo mesto in vnel se je obupen boj, v katerem bi bili kmalu eni, kmalu drugi zmagali, in je bilo težko reči, kdo da je hrabriši. Gustav Adolf je sam vodil svoje vojščake, in kakor hitro je čul, da na kakem koncu omahujejo, takoj je jahal k njim in jim dajal novega poguma. Ko je ravno zopet jahal na drugi konec svoje vojske, zaletel se je nevedoma nekoliko preblizu pred sovražnike, v tem sproži zveden cesarsk strelec puško in mu stare roko. Od strašnih bolečin je skoraj omedlel, le toliko moči je še imel, da je Lauenburškemu vojvodi namignil, naj ga hitro odneso iz bojnega meteža. Ta hip prifrči druga kroglja in ga zadene v hrbet. „Moj Bog! moj Bog!“ je zdih-nil in se zgrudil s konja, ki je s krvjo polit letal po taboru okol ter raznašal strašno novico.
Kakor divji levi so se švedski vojščaki z junaškim srcem zagnali v nasprotnike, jim vzeli topove ter jih proti njim obrnili. Že so Švedi zmagali. Y tem pride Pappenheim z novo vojsko na bojišče in boj se z nova začne. Razkačeni poveljnik bi se sam rad zgrabil s švedskim kraljem in zagnal se je v naj-veči metež. Eno krdelo je srečno užugal in že je hotel drugo napasti, kar ga dve sovražni kroglji zaporedoma zadenete v prsi in morali so ga odnesti iz boja. V šatorji so mu povedali, da je tudi Gustav Adolf poginil. Pa še ni bilo konca grozo-vitnemu boju; še le večerni mrak je ustavil nečloveško klanje. Y Waldšteinovej vojski so se najbolj odlikovali boja vajeni Hrvati; vendar pa smemo reči, da so to pot zmagali Švedi, katere je po smrti njihovega kralja vodil vojvoda Bernard Weimarski. Waldstein se je po tej bitvi vrnil na Češko in je v Pragu brez usmiljenja sodil svojo vojsko. Enajst viših častnikov, ki so z bojišča bežali, je dal na mestnem trgu očitno ob glavo djati; sedem drugih je dal obesiti; imena štirdesetih častnikov, ki so mu ušli, je na vislice pribil; a zastavo tistega polka, ki je prvi bežal, je dal sramotno sežgati.
Gustav Adolf je zapustil edino hčer Kristino, ki je komaj spolnila sedem let. Državni zbor je tadaj vlado poveril posebnemu svetovalstvu, to pa je bistroumnemu in zvedenemu kancelarju Axel-Oxenstjerni podelilo neomejeno oblast, da naj zarad vojske na Nemškem po svojej sprevidnosti sam sklene, kar misli, da je za Švedsko najbolje. Axel Oxenstjerna, ki je ta čas bival na Nemškem, je odločil, da se ima vojska nadaljevati, ter je vojvodo Bernarda Weimarskega imenoval za vrhovnega poveljnika. Na to ga je posebno nagovarjal francoski
Občna- zgodovina IV. zvezek.	9
minister Richelieu, ki bi bil nemškemu cesarstvu rad odtrgal Elsas in Lotaringijo in mu je torej kazalo, da bi se nadaljevala vojska, katero je z novci podpiral. Pa dasiravno je švedski kancelar z nemškimi protestanti sklenil novo zavezo v Heilbronu (1633), moči in edinosti le ni bilo več med njimi, kakor prej dokler je živel Gustav Adolf. Drug drugemu niso zaupali ter so tako sami slabili svojo moč. Saškemu knezu se je za malo zdelo, da bi slušal ukaze tujega kancelarja; a niti zvedeni švedski poveljniki Baner, Torstenson, Horn in drugi se niso hoteli pokoravati novemu vrhovnemu poveljniku vojvodi Weimarskemu. Vsak je svojo vojsko vodil, kakor se je njemu samemu zdelo, in ni hotel druzega podpirati; vojvoda Weimarski se je polastil frankovskih krajev, general Hom pa je osvojil ves Elsas.
Valdštein bi bil nesložne nasprotnike mogel do dobrega užugati, ko bi bil hotel; ali on se je drugače premislil. Sprevidel je namreč, da protestantske vere nikakor ni več mogoče zatreti; a skušnja ga je učila, da cesarju nič ne pomaga, če tudi desetkrat zmaga, kajti ena sama bitva naj se nesrečno konča, in zopet bo vse izgubljeno. Hotel je torej vsakakor skleniti mir s protestanti ter jim zagotoviti popolno versko svobodo iii enake pravice s katoličani. Češki izseljenci bi se smeli vrniti v svojo domovino in imela bi se jim povrniti vsa njihova posestva. Sploh bi po njegovem moralo vse biti zopet tako, kakor je bilo na Nemškem in na Češkem pred začetkom vojske. Da bi ta namen dosegel, je po bitvi pri Lfltzenu ostal na Češkem ter se s saskim in braniborskim knezom pogajal zarad miru. Tudi je ta dva protestantska kneza nagovarjal, da naj se ž njim zavežeta zoper Švede, katere bi vsi skupaj tem lože izgnali iz Nemškega. Protestantom so ponudbe bile po volji, ali nekoliko niso Waldšteinu prav zaupali, nekoliko pa so se bali, da cesar ne bode odobril sklepov svojega poveljnika. Posebno češki izseljenci, katerih je največ bilo v Draždanih, so se na vso moč branili avstrijskih vladarjev in zahtevali so, da naj bi si Čehi izvolili novega kralja. Najljubši bi jim bil Waldštein, zarad katerega se je izgnani grof Kin-skij že pogajal s francoskim dvorom.
Francozom je naklep čeških protestantov dobro došel in takoj soWaldsteinu ponudili veliko podporo v gotovem novcu. Waldstein te ponudbo ni sprejel, ali je ni niti odbil, ampak molčal je in ni hotel nič gotovega odgovoriti, dokler ne bi do dobrega vedel, pri čem da je. češka krona se mu ni prav varna zdela in rajši bi bil vzel dolenjo Pfalco, katero je tem
lože mislil dobiti, ker je izgnani grof Friderik V. ravno takrat umrl. To so bile najimenitniše stvari, zarad katerih se je Waldstein po bitvi pri Liitzenu skrivaj pogajal s cesarjevimi nasprotniki. Da bi se lože dogovarjal s saskim knezom, se je podal (1633) na Šlesko, katero so protestanski zavezniki vso spravili pod svojo oblast. Pa Waldštein se niti zdaj ni mislil bojevati, kajti vzel je seboj le malo vojske, tem več pa raznih strežajev in druzih spremljevalcev, in človek bi bil sodil, da se je pripeljal kak mogočen kralj, a ne vojaški poveljnik. Še le, ko Švedi niso hoteli odobriti njegovih predlogov in sé je poganjanje razbilo, udaril je Waldstein na sovražno vojsko, jo popolnoma užugal in vjel deset tisuč vojščakov ter tudi njihovega poveljnika, izgnanega češkega grofa Turna, ki je takrat bil v švedckej službi. S to bitvo je mogočni cesarski poveljnik svetu pokazal, da je še zmiraj stari junak, in protestanti so se ga zopet jeli bati. Hrvaški konjiki so drli noter na Brani-borsko in v Pomorje, a braniborski knez je pred njimi bežal iz Berlina. Ha Dunaji so bili neizmerno veseli te nove zmage; tem bolj pa so bili osupnjeni, ko je došlo poročilo, da je Waldštein vjetega Turna zopet izpustil. Zvedeni vojvoda je cesarja tolažil in mu pisal, da je bolje, če je Turn pri sovražnikih, kakor v ječi, kajti ko bi Švedi imeli več takošnih generalov, vzel bi jim pol sveta. Da je dobro sodil, kaže nam to, da Oxenstjerna Turnu ni več zaupal nobenega vojaškega oddelka.
Med tem je Bernard Weimarski s švedsko vojsko z nova udaril na Bavarsko, pridrl noter do Regensburga in bližal se je tudi že avstrijskej meji. Na Dunaji so bili v velikem strahu in cesar je WaldSteinu ukazal, naj gre hitro bavarskemu vojvodi na pomoč. Waldštein se je pokoril cesarjevemu povelju, ali ni mogel vse vojske seboj vzeti, kajti nekoliko je moral pustiti na Šleskem, da je ne bi sovražniki zopet vzeli, nekoliko je je namestil na češkem, kjer so se bali saskega vpada; in le z ostalo vojsko se je podal na Bavarsko. Toda ker je imel premalo topov, ni ničesar opravil in vrnil se je nazaj na Češko. Maksimilijan bavarski, ki je ostal brez pomoči, je zdaj na vso moč delal na to, da bi cesar Wald-šteinu vzel vojsko. Samolastno ravnanje in čudno obnašanje tega mogočnega poveljnika je cesarja že dalj časa skrbelo in rad bi bil Maksimilijanu spolnil željo; ali kako ? Trebalo je prav varno postopati, kajti če bi Waldštein zvedel, da mu kaka nevarnost preti, mogel bi z vso vojsko prestopiti k protestantom in se strašno maščevati. Zato je cesar zanesljivim
možem naročil, da naj opazujejo vse, kar se godi v taboru ter skusijo WaldSteinu izneveriti najimenitniše generale. Ali Waldstein je po svojih vohunih takoj zvedel, kaj se na Dunaji zoper njega kuje, in jel se je zopet skrivaj dogovarjati s protestanti in Francozi. Bil je na vse pripravljen. Da bi vedel, če se more zanašati na svojo vojsko, je v Pelznu, kjer je takrat imel svoj glavni stan, sklical več vernih polkovnikov in generalov, jim tožil, kako da mu na Dunaji malo zaupajo, ter rekel, da ga je volja odpovedati se poveljništvu.
Kakor strela iz vedrega neba so te besede prešinile pričujočo vojaško gospodo. Tega se niso nadjali in sklenili so, da bodo ljubljenega poveljnika skusili odvrniti od njegovega naklepa. Toda premeteni Waldstein se je dal dolgo prositi in nazadnje se je vdal le proti temu, da so mu tudi častniki obljubili, da se mu ne bodo izneverili. Vsi so mu z velikim navdušenjem obljubili zvestobo in podpisali so pismo, v katerem pravijo, da ga bodo branili do zadnje kaplje krvi ter da bodo storili vse, kar bi bilo njemu in njegovej vojski na korist. Ali že je tudi cesar nekoliko generalov dobil na svojo stran in, ko je čul o pelzenskej zavezi, je dne 24. januarja 1634 podpisal pismo, s katerim je WaldSteinu vzel vso oblast, a na mesto njega grofa Gallasa imenoval za vrhovnega poveljnika. To pismo je samo Gallas dobil v roke in bilo mu je naročeno, da naj ga še le takrat razglasi, kadar se mu bode varno zdelo. Ko je WaldSteinu došel glas o teh spremembah, se mu je že velika večina vojščakov izneverila in tudi Piccolomini, eden najboljših njegovih prijateljev, je cesarju skrivaj obljubil zvestobo.
Waldstein je sprevidel, da mu preti velika nevarnost in da nima več časa obotavljati se. Obrnil se je torej na naj-bližnjega švedskega poveljnika Bernarda Weimarskega, ki je takrat bil v Begensburgu, in prosil ga je, naj mu kar takoj pride na pomoč. Da bi se lože ž njim združil, se je WaldStein iz Pelzna podal v mestice Heb na češko-bavarskej meji, in tje je pozval tudi verne svoje polkovnike z vojščaki. Še se je nadjal, da se mu bodo njegovi naklepi posrečili in ni se prav nič bal. Njegov zvezdar mu je namreč iz zvezd prorokoval, da mu velika nevarnost grozi ali da jej bo ušel ter se potem še više povzdignil. Y Hebu sta zapovedovala dva protestantska častnika Gordon in Lesley, rojena Škota, in bilo se je nadjati, da bosta svojemu poveljniku tem rajši služila, če ju bode peljal na katoličane. Na ta dva in na polkovnika Butt-lera se je Waldstein posebno zanašal, ali jako se je zmotil.
Buttler, katoliški Irec, je cesarju bil popolnoma vdan in rekel je, da bi rajši sam dal življenje, nego da bi ga izdal. Njemu se je sicer nekaj dozdevalo, ali gotovega ni nič vedel in prišel je v Heb. Tu je Waldštein še isti večer po svojem prihodu pozval Lesleya k sebi in mu razodel izdajalni naklep. Lesley je bil kar osupnjen in šel je Gordona prašat, kaj bi storil. Najrajši bi bila oba zbežala iz mesta, ali bilo je že prepozno. Drugo jutro na vse zgodaj pa sta ju Ilov in Trčka najzvestejša Waldšteinova tovarša, skusila pridobiti ter jima v poveljnikovem imenu obetala bogate darove; ali vse zastonj. Tudi Buttler se ni dal spregovoriti, marveč je Gordona in Lesleya pozval k sebi, da bi se zmenili, kaj jim je početi. Sklenili so, da bodo pomorili vse izdajalce, ki so se za isti večer napovedali Gordonu v goste.
Gordon je bival v vtrjenem gradu poleg mesta. Zvečer zbrali so se pri njem Trčka, Ilov, grof Kinsky, Waldšteinov tajni pisar Neuman, Lesley in Buttler, in bili so jako dobre volje. Ko so se bili že napili in je tudi družina šla k večerji, se nenadoma odpro vrata in Buttlerjev častnik Giraldin stopi z oboroženimi vojščaki^ v sobo in zakriči na ves glas: „Kdo je za cesarja?“ — „Živio Ferdinand!“ se na to, kakor iz enega grla, oglasijo Buttler, Gordon in Lesley ter odstopijo na stran. Gosti so hitro segli po sabljah, da bi se branili, ali bilo je prepozno in za nekoliko trenutkov so vsi mrtvi ležali po tleh. Zunaj na dvorišči stalo je še kakih pet in dvajset vojščakov, ki so med tem pomorili strežaje ubitih izdajalcev. Vse se je tako naglo in tiho zvršilo, da zunaj grada ni o tem nihče nič slišal. Zdaj se odpro grajska vrata in Buttler, Giraldin in Devereux se z najpogumnišimi vojščaki prav tiho podajo v mesto proti stanovališču vrhovnega poveljnika.
Bilo je ob enajstih zvečer. Buttler je ostal pred vrežnimi vrati, Giraldin se je postavil pred izhod iz dvorišča, a Devereux je s svojimi vojščaki, ki so bili oboroženi z ojstrimi sulicami, šel po stopnicah gori. Pred Waldšteinovo sobo zadenejo na njegovega strežaja, ki jih posvari, da naj nikar tako ne ropočejo, kajti gospod je bolan in treba miru. Razkačeni vojščak ga suni s sulico, da se je kar zgrudil na tla; v tem pa drugi strežaj zbeži in zakriči na ves glas: „Uporniki! uporniki!“ — Na te besede vstane Waldstein iz postelje in v samej srajci skoči k oknu, da bi poklical stražo; ali že je Devereux z vojščaki bil v sobi in se zadere nanj: „Ti torej hočeš cesarsko vojsko izdati sovražniku ter njegovemu veličanstvu vzeti krono z glave? Ne boš! Pri tej priči moraš umreti!“ — Waldstein
ni zinil besedice, ampak grdo je pogledal hudodelnika ter vzdignil svojo roko proti nebu, kakor da bi hotel pokazati, da je nedolžen. Y tem zakriči častnik še enkrat: „Umreti moraš!“ in vojščak porine slavnemu poveljniku ojstro sulico v srce, da je kar takoj izdihnil. Mrliča so zavili v rudeče sukno, ki je bilo po tleh razgrnjeno, in odnesli so ga v grad, kjer so ležala telesa ostalih izdajalcev. Tako je poginil mož, katerega zgodovina prišteva najslavnišim poveljnikom, kar jih je kdaj bilo. Mogel bi bil človeštvu mnogo koristiti, ali ni poznaval vzvišenih čutov in misli, ter je nazadnje moral umreti kot žrtva najsebičnišega slavohlepja. Drugi dan so morali meščani in vsi vojščaki v Hebu priseči zvestobo cesarju, a da privrženci ubitega poveljnika ne bi skušali maščevati se, je Gordon dal po trgu nastaviti nabite topove in pomnožil straže po mestu. Nihče se ni oglasil, pa vsaj so bili samo najemniki, ki so služili vsakemu, kdor jih je dobro plačal. Ko je cesar Ferdinand čul o groznem umorstvu, ki se je zgodovilo brez njegovega znanja, je kar obstrmel, a za duše ubitih izdajalcev je dal Čitati tri tisuče svetih maš.
Po Waldšteinovej smrti je cesar svojega sina Ferdinanda III. imenoval za vrhovnega poveljnika ter mu kot svetovalca dodal v vojaštvu zvedenega grofa Gallasa. Mladi Ferdinand se je vojščakom kmalu prikupil in radi so ga slušalk Ko je nekoliko španjolske vojske dobil na pomoč, šel je na Bavarsko, vzel Švedom imenitno mesto Begensburg in ravno se je pripravljal, da bi tudi Nördlingen osvojil. Tu se mu je bojaželjni vojvoda Weimarski ustavil in, akoravno mu je skušeni Horn odsvetoval, silil je cesarjeve na boj. Ferdinand se ni branil, in popolnoma je užugal predrznega nasprotnika (17. sept. 1634). Dvanajst tisuč sovražnikov je na bojišči poginilo, štiri tisuče so jih zmagovalci vjeli, a med njimi istega Horna in več drugih švedskih generalov, ter jim vzeli skoraj vse topove in mnogo plena. Vojvoda Weimarski je bežal, kakor je mogel, in še le pri Frankfurtu je mogel svojo vojsko zopet zbrati.
Nemški protestanti so po bitvi pri Nördlingenu čisto opešali in mnogo jih je želelo miru. Saški knez se je prvi odpovedal sramotnej zavezi s tujci in jel se je pogajati s cesarjem. Njemu so se pridružili skoraj vsi protestantski knezi na severnem in srednjem Nemškem in sklenili so v Pragu (1635) mir, po katerem je cesar na štirdeset let naprej preklical restitutcijonalni edikt ter za ta čas protestantom pustil vse, kar so imeli. Le mala peščica južnih Nemcev je ostala
zvesta Švedom, ki pa zdaj niso imeli mnogo moči in bi morali ustaviti vojsko, ko jih ne bi bili Francozi ščuvali in podpirali. Tako se je s francosko pomočjo vojska še dolgo nadaljevala, ali nihče ni več mislil na vero, marveč seje odslej le tako kri prelivala, da bi Francozi dobili Elsas, Švedi kos nemške dežele ob baltiškem morji, a Bernard Weimarski kako večo vojvodino, nego jo je po očetu nasledil, Dozdaj je francoski minister Richelieu protestante le z novci podpiral, odslej pa je tudi vojščakov pošiljal na Nemško ter ob enem španjol-skemu kralju Filipu III. napovedal vojsko, da ne bi Španjolci mogli priti cesarju na pomoč.
Bernard Weimarski je tadaj s francosko pomočjo v Elsasu začel vojsko s cesarjevimi, ali ni imel prave sreče, dokler niso Švedi zopet z novo močjo stopili na bojišče. Poslednji so se bili po bitvi pri Nördlingenu umaknili noter v Pomorje , tu pa jih je hrabri poveljnik Baner zopet zbral ter pri Wittstocku (24. sept. 1636) zmagal združeno cesarsko in sasko vojsko, ki se je na begu razkropila ter ves svet do češke meje prepustila sovražniku. Zmagovalni Švedi so na to tako strašno razsajali po Braniborskem in Saškem. da se ljudje v mnogih krajih niso več upali obdelovati polja; a ker se z obrtnijo tudi ni bilo mogoče pečati, so mnogi zapustili dom in rod ter šli med vojščake, kajti med tem ko se je pošten meščan moral hraniti z miši in mrhovino, je vojščak od ropa dobro živel in, če v enem kraji že ni bilo ničesar več dobiti, šel je v drugi. Ko so Sasi oblegali Erfurt in so prebivalci tega mesta Švede prosili pomoči, jim je Baner odgovoril, da jim prošnje nikakor ne more vslišati zato, ker je ves svet od Labe do Odre že tako opustošen, da ni mogoče ondi vojske preživiti.
Y tem je umrl cesar Ferdinand II. in nasledil ga je njegov sin Ferdinand III. (1637—1657), ki se je bil odlikoval v bitvi pri Nördlingenu. Novi cesar je grofu Gallasu, ki se je srečno vojskoval ob francoskej meji, poročil, naj kar takoj pride na pomoč zoper Švede. Kakor hitro je Bernard Weimarski čul, da se je zvedeni poveljnik z velikim delom vojske podal na drugo bojišče, šel je zopet črez Rajno, užugal pri Reinfeldenu ostanek cesarske vojske in jel oblegati mesto Breisach, ki je bilo sicer dobro vtrjeno , ali ni bilo dovolj preskrbljeno z živežem, da bi se moglo dolgo časa braniti. Cesarje poslal novo vojsko na Rajno, da bi rešila imenitno mesto, ali Bernard je tudi to vojsko zmagal ter osvojil Breisach (3. decembra 1638). Francoski minister Richelieu ni 'ničesar Dolj želel, nego to trdnjavo, ki Francozom tako rekoč odpira
in zapira pot na Nemško. Mislil je, da mu jo bode zmagovalec, ki je itak bil njegov zaveznik, za dobro plačilo rad prepustil. Ali vojvoda Bernard osvojenega mesta nikakor ni hotel dati iz rok, kajti nameraval je sam v njem prebivati ter ga oklicati za glavno mesto nove svoje države. V tem je nenadoma že črez pol leta (18. julija 1639) umrl v svojem šest in tridesetem letu. Pravijo, da so mu zavdali Francozi, ki so takoj po njegovej smrti podkupili njegovo vojsko ter vzeli ves Elsas in tudi Breisach na desnem bregu Kajne.
Zdaj je bilo jasno, kakor beli dan, zakaj je minister Ri-chelieu ves čas podpihoval vojsko ter ščuval in podpiral protestante. Po tolikih nadlogah brezkončnega bojevanja so po vsem Nemškem že težko čakali mirnih časov. Cesar Ferdinand III. je tedaj (leta 1640) vse nemške kneze sklical na državni zbor v Regensburg, da bi jih odvrnil od sramotne zaveze s tujci ter pregovoril, da bi vsi z združeno močjo šli nad Švede in Francoze. Ko je Baner to zvedel, je po največej zimi z veliko vojsko hitel proti Regensburgu in hotel je vjeti cesarja in vso nemško gospodo. Toda spodletelo mu je. Vreme se je ojužilo in Donava je tako narasla, da ni mogel črez njo. Streljal je torej črez reko v mesto, ali kmalu pride Piccolomini s cesarsko vojsko in predrzni Bauer se je s svojimi moral umakniti nazaj v Halberstadt, kjer je še istega leta (1641) umrl vsled razuzdanega svojega življenja.
Po Banerovej^ smrti je Torstenson z novci in z novimi vojščaki prišel iz Švedskega ter nadaljeval vojsko. Od mladih nog je bil na dvoru kralja Gustav Adolfa, šel ž njim na Nemško ter se učil vojaštva. Ko je bil v najlepših letih, ga je vedno trgalo po kosteh in ni möge7 jahati. Vendar ga ta bolehavost ni zadržavala doma, ampak tudi po največej zimi je bil na bojišči ter sedé na stolu ali pa leže v nosilnicah dajal ukaze ter vodil vojsko. Leta 1642. je hitro črez Braniborsko pridrl na Šlesko, zmagal cesarsko vojsko pri Svidnici, šel na Moravsko, osvojil Olomuc in stopil tudi že na avstrijska tla. Dunaju je grozila velika nevarnost; v tem pride Piccolomini s cesarsko vojsko in zapodi sovražnike nazaj na Saško. Tu pa so se Švedi ustavili in na istem polji pri Breitenfeldu, kjer je Gustav Adolf pred enajstimi leti prvikrat zmagal Tillv-ja, je Torstenson na vernih duš dan popolnoma užugal cesarsko vojsko. Na to je takoj zopet bil na Moravskem in se napravljal na pot proti Dunaju, ko mu nenadoma pride od doma povelje, da mora iti na Dance, ki so Švedom napovedali vojsko.
Na Nemškem so se malo oddahnili. Cesarski poveljnik
Gallas je med tem nabral novo vojsko in postavil se je ž njo ob baltiškem morji, da bi Švedom branil črez mejo. Toda Torstenson je Dance kmalu vkrotil in že črez dve leti je zopet prišel na Nemško. Gallas mu nikakor ni bil kos in moral je pred njim bežati noter na Češko. Pri Jankovu stala je druga cesarska vojska in z novo močjo se je uprla strahovitemu švedskemu poveljniku, pa zastonj. Torstenson jo je v jako hudej bitvi do dobrega užugal, jej vzel pratež in vse topove ter vjel poveljnika Hatzfelda. Ostala vojska je brez vsega reda bežala v Prag, kamor jej zmagovalni sovražniki niso sledili zato, ker se jim je mudilo na Dunaj. Osmi dan po bitvi pri Jankovu so Švedi že stali ob Donavi in čakali so samo še pomoči od erdeljskega kneza, potem pa so mislili z vso silo udariti na glavno avstrijsko mesto. Cesarska rodbina se je hitro preselila v Gradec, kamor so prepeljali tudi državne zaklade in pisma. Cesar Ferdinand sam ni bežal, ampak ostal je na Dunaji ter pripravil vse, kar je bilo treba za brambo prestolnega mesta. Ali erdeljskega kneza ni bilo, a Torstenson se je nevoljen podal na Moravsko ter skušal osvojiti mesto Brno. Pa niti to se mu ni posrečilo, kajti mesto je bilo dobro zavarovano in zastonj so bili vsi njegovi naskoki. Na to se je umaknil nazaj na Češko in, ker je itak od bolezni že čisto iznemogel, se je odpovedal vrhovnemu poveljništvu.
Strašno je vsa nemška država od severnega morja do alpinskih gor bila opustošena in bolj ko se je dolgoletna vojska bližala koncu, bolj so sovražniki razsajali in divjali, da Turki ne bi mogli gorje. Od smrti vojvoda Bernarda Weimarskega sta francoska generala Condé in Turenne vzela ob Bajni skoraj vse trdnjave in zmagala sta bavarsko vojsko, ki se jim je pri Allerheimu uprla (1645). Zdaj pa se je tudi Torsten-sonov naslednik Wrangel s švedsko vojsko pridružil Francozom in vsi skupaj so se vsuli (1646) črez nesrečno Bavarsko, da bi popolnoma pokončali in zatrli vse, kar je od prejšnjih bojev še ostalo. Maksimilijan, ki je že čisto opešal in se od nikoder ni mogel nadjati pomoči, si ni vedel drugače pomagati, nego da se je s silnimi sovražniki nekako pobotal. Obljubil jim je, da se bode odrekel vsake daljne zaveze s cesarjem in da ne bode več na nobeno stran, zato pa so mu nasprotniki morali zagotoviti, da jih odslej ne bode več na Bavarsko. Takošno primirje s Švedi sta že prej sklenila tudi braniborski in saski knez, in cesar je zopet bil brez zaveznikov, ali ni obupal. Ko je Wrangel neusmiljeno pustošil po Češkem, se je Ferdi-
nad III. sam postavil na čelo svoje vojske, ali ni mogel rešiti mesta Heba, ki so ga Švedi ravno malo pred njegovim prihodom z naskokom vzeli. Cesar se je tadaj umaknil proti Pelznju, kamor je Wrangel šel za njim, toda nobeden se ni upal udariti na druzega. V tem je bavarski vojvoda Maksimilijan prelomil primirje ter svojo vojsko poslal cesarju na pomoč. Švedi so se tadaj morali pomikati nazaj proti Kajni, ali tu so se zopet združili s Francozi in Turenne in Wrangel sta zopet strašno pustošila po Bavarskem. Švedski poveljnik Königsmark pa se je ločil od glavne vojske ter s svojim krdelom udaril na Češko. Po dnevi in po noči je neprenehoma bil na poti in nenadoma je stal pred Pragom. Tu mu je izdajalec pokazal razpok v mestnem obzidji ter ga ondot peljal na tako zvano „malostran“ t. j. tisti del Praga, ki se razprostira na levem bregu Veltave. Med tem ko so švedski vojščaki razsajali in plenili po malej-strani in Hradčinu, so se na desnem bregu reke v starem in novem mestu vzdignili vsi meščani in dijaki ter sovražnikom tako dolgo hrabro branili črez most, dokler ni došlo veselo poročilo, da je cesar z vsemi svojimi nasprotniki sklenil mir. Švedi so zdaj zapustili Češko, a v Pragu, kjer se je leta 1618 vojska začela, se je črez trideset let tudi končala (1648).
Že leta 1642. so se v mestih Münsteru in Osnabmcku na Westfalskem začeli dogovarjati zarad miru, ali dolgo ni bilo mogoče ničesar dognati zato, ker bi bil vsak rad kaj dobil, a nihče nič zgubil, in že se je bilo bati, da se bode pogajanje zopet razbilo. Kar se tiče vere, so se kmalu zedinili, kajti cesar je sprevidel, da protestantov nihče več ne bode spreobrnil in rad je popustil. Mnogo večih težav delali so Švedi in Francozi, ki so zahtevali dobro plačilo zato, ker so prišli braniti protestantsko vero. Tako se je pogajanje zavlačilo od leta do leta in, kakor smo malo prej videli, nasprotniki niso ves ta čas odložili orožja, ampak nadaljevali so vojsko, da bi z novimi zmagami podpirali velike svoje terjatve.
Po dolgem obravnovanji so se nazadnje leta 1648. takole pobotali:	Za verske razmere naj tudi v prihodnje velja
avgsburška pogodba od leta 1555 s tem dodatkom, da imajo razun luteranov tudi kalvinci dobiti enake pravice s katoličani. Kolikor so si protestanti cerkvenih posestev polastili do leta 1624., toliko naj jih obdržijo, za naprej pa ne smejo ničesar več vzeti. Knezi, vojvode, svobodna mesta in druga tako zvana državna gospoda na Nemškem so za naprej v svojih deželah neodvisni vladarji ter smejo med seboj in tudi s
tujimi vladarji sklepati pogodbe in zaveze v kakikoli namen, samo ne proti cesarju ali proti celokupnej nemškej državi. Akoravno je bilo rečeno, da ima cesar tudi v prihodnje ostati vrhovni glavar nad vsemi nemškimi deželami ter da imajo vsa državna gospoda na skupnem zboru sklepati o stvareh, ki se tičejo celega nemškega cesarstva, je vendar po west-falskem miru ni bilo več prave edinosti na Nemškem. Avstrijski vladarji so le še po imenu bili nemški cesarji, v resnici pa jim je cesarska krona dajala prav malo veljave, a prav nič dohodkov. Če so trebali vojaške pomoči, morali so posamezne nemške kneze ravno tako prositi, kakor kakega tujega vladarja. Dogodilo pa se je večkrat, da so nekateri nemški knezi pomagali tujim vladarjem proti lastnemu cesarju, dasiravno je v westfalskej pogodbi to bilo ojstro prepovedano. Kakor je torej tridesetletna vojska popolnoma razrovala domačo edinost nemške države, tako je raztrgala njeno celokupnost.
Francozi so dobili avstrijskij Elsas, Sundgau, Filips-burg, lotarinške škofije Metz, Toul in Verdun, ki so si jih že leta 1552. osvojili, ter so odslej imeli odprto pot na Nemško. Švedi so dobili prednje Pomorje, kos zadnjega Pomorja ter mesta Wismar, Bremen in Verden, torej vse imenitne kraje ob severnem in baltiškem morji, kakor je nekdaj želel Gustav Adolf. Razun tega pa so jim Nemci morali tudi še plačati pet miljonov tolarjev kot odškodnino za vojne stroške. Branih or s kemu knezu so dali vzhodni del zadnjega Pomorja ter nekdanje škofije Devin, Halberstadt, Minden in Kamin. Meki en b ur ški vojvoda je namesto zgubljenega Wismara dobil nekdanji škofiji Swerin in Ratzenburg, a^ vojvoda Hessen-Kasselski nekdanji opatiji Herzfeld in Šaumburg ter šest sto tisuc tolarjev zato, ker je vedno zvesto pomagal Švedom, dasiravno ni nič zgubil od stare svoje dežele. Bavarski vojvoda je dolenjo Pfalco moral povrniti sinu rajncega pala-tinskega grofa Friderika V., zato pa je ob češkej meji dobil gorenjo Pfalco ter postal volilni knez, katerih je odslej bilo osem. Tudi so v westfalskem miru priznali neodvisnost Svaj-carske in Nizozemske.
Tako seje končala najnesrečniša vojska, kar so jih Nemci kdaj imeli. Tisuc in tisuč mest in vasi je propalo, a mnogo rodovitnih in obdelanih krajev se je spremenilo v golo puščavo. Dobra polovica nemških prebivalcev je poginila, a kamor ni segla sovražnikova roka, tam je razsajala kuga in lakota. Trgovina in obrtnija ste skoraj čisto jenjali, šole so bile zaprte in mladi rod je brez poduka in odgoje ostal surov in
divji. Odpuščeni vojščaki niso marali za pošteno delo in postali so tatovi in razbojniki, ter so dolgo zavirali razvoj mirnega življenja. Neizrečeno hude so torej bile rane, ki jih je vsekala dolgoletna vojska in tudi po sklenjenem miru so še dolgo dolgo krvavele, in mnogo časa je minulo, predno so se do dobrega zacelile.
2.	Od westfalskega miru do cesarja Josipa II.
Y tej dobi so se nemška državna gospoda prizadevali, da bi povzdignili svojo veljavo kot samostalni vladarji ter da bi čemdalje bolj razširili pravice, ki so jih v westfalskem miru dobili. Bolj ko je njihova moč rasla, bolj je propadala državna edinost in cesarska oblast. Poslednjo so tudi v tej dobi pod-kopavali Francozi, ki so z novimi vojskami slabili moč avstrijskih cesarjev, dokler niso Angleži v vojski za španjolski prestol zopet poravnali evropejsko ravnotežje. Med tem so se braniborsko-pruski vladarji ovenčali s kraljevo krono ter se tako povzdignili, da so s časom lastnemu cesarju postali najnevarniši sovražniki.
Leopold I.
Cesar Ferdinand III. (1637—1657) je po westfalskem miru še devet let živel in ves ta čas se je prizadeval, da bi svojej domovini zacelil rane, ki jih je vsekala dolgoletna vojska. Bila mu je torej prva skrb, da bi ohranil mir in red ter da bi se nikomur krivica ne godila. Ker mu je najstarejši sin za kozami umrl, je druzega sina Leopolda, ki se je bil pripravljal za duhovski stan, določil za svojega naslednika. Ali komaj je Ferdinand umrl, oglasi se francoski kralj Ljudevik XIY. in hotel je sam postati nemški cesar. V ta namen je poslal na Nemško mnogo premetenih mož in še več gotovih novcev, da bi volilne kneze za se dobil. Mogučki, kolinski in trevirski volilni knez so se dali podkupiti in tudi bavarski je n?, pol obljubil; ali ostala gospoda nikakor niso privolili, da bi jim tujec bil za cesarja. Francoski kralj je na to bavarskega vojvodo nagovarjal, da bi se poganjal za cesarski prestol, ali niti to mu ni obveljalo, kajti braniborski knez Friderik Viljem, dasi protestant, ni prej odjenjal, dokler niso Leopolda izvolili za cesarja.
Leopold L (1658—1705) je bil jako učen, pobožen in dobrovoljen mož, ali imel je premalo odločne volje in še manj
moči, da bi se mogel silnemu francoskemu kralju upreti, kakor ti tilo treta. Ko Ljudevik XIV. ni dosegel svojega prvotnega namena, pregovoril je nemške kneze, da so novemu cesarju zopet malo skrčili njegovo otlast. Leopold je med drugim moral obljubiti, da ne bode nikdar nikomur pomagal zoper francoskega kralja in da se zlasti ne bode vtikal v vojsko, ki so jo takrat imeli Francozi s Španjolci. Pa tudi domačim knezom nasproti je Leopold imel le malo veljave, odkar je po westfalskem miru vsak knez v svojej deželi til samostalen vladar. Celó v takih stvareh, ki so zadevale vso državo, moral se je posvetovati z vso tako zvano državno gospodo ali državnimi stanovi, katerih je takrat tilo dve sto in štirdeset, namreč: osem volilnih knezev, eno in osemdeset škofov in druzih viših duhovnikov, sto posvetnih knezov in eno in šestdeset svobodnih mest. Da jim ni tilo treta vsak čas potovati na ztor, je od leta 1663 vsak od imenovanih stanov imel v Regensburgu svojega stanovitnega poslanca ali zastopnika.
Prva stvar, katero so na tem stalnem zboru v Regensburgu obravnovali, je tila vojska zoper Turke. Odkar so avstrijski vladarji zasedli ogerski prestol, niso še nikdar vso Ogersko imeli v svojej oblasti, ampak velik kos je til turški, v Erdelju pa so vladali domači knezi, ki so pa morali Turkom davek plačevati. Pravega miru v takih razmerah nikdar ni bilo in večkrat so se iz malih prepirov vnele velike vojske, ki so tudi sosednej nemškej državi nevarne postale. Ko se je cesar Leopold zavezal z erdeljskim velikim knezom Kemeny-jem ter mu pomagal zoper druzega kneza, ki je Turkom til bolj po volji, si je s tem novo vojsko na glavo nakopal. Veliki vezir Ahmet Kiuprili je že leta 1663 prišel na Ogersko, peljal sto tisuč vojščakov črez Donavo, vzel Nove-Zamke in Nitro ter strašno opustošil vso Slovaško in velik kos Moravske. Kakih sto tisuč kristjanov je moralo iti v trdo sužnost. Cesarska vojska se tolikemu številu sovražnikov ni mogla ustaviti na prostem polji in zavarovala se je v vtrjenem taboru pri Komoranu. Tu se je Leopold obrnil na nemški državni zbor in ga pregovoril, da je dovolil dosti veliko vojaško pomoč. Razni knezi skupaj so dali črez petdeset tisuč mož, katere je vodil grof Badenski. Celó cesaijev največi nasprotnik, francoski braij Ljudevik XIV., je poslal šest tisuč dobro izurjenih vojščakov. Na ogersko-štajerskej meji so se raznotera krdela pridružila cesarskej vojski, katerej je vrhovni poveljnik bil Mon-teeuculi. Le-ta je na to pri sv. Gothardu (1. avgusta 1664)
udaril na turško vojsko in jo tako popolnoma užugal, da kristjani že tri sto let niso pomnili take slavne zmage nad Turki. Zdaj je bilo misliti, da se bodo Turki morali umikati nazaj črez Savo in Donavo in da bodo potlačeni krščanski narodi zopet svobodno dihali; ali bilo je drugače. Cesar je že deseti dan po tej bitvi s Turki sklenil v Vasvaru primirje na dvajset let in jim pustil vse, kar so pred vojsko imeli.
Kmalu po teh dogodbah je nemškemu cesarstvu pretila velika nevarnost od Francozov. Kralj Ljudevik XIV. začel je ' s takošno silo raztezati meje svoje države, kakor še nikdar nobeden njegovih prednikov. Brez vsega vzroka je kar črez noč z velikimi in dobro izurjenimi vojskami udaril črez mejo in, predno so se iznenadeni sosedje mogli v bran postaviti, i vzel jim je že kako imenitno mesto in odtrgal kos dežele in ni je več z lepo povrnil. Najpred je napadel španjolsko Belgijo ter tudi posedel svobodno grofovim) Burgundijo, ki so jo takrat prištevali nemškemu cesarstvu. Zastonj je cesar Leopold pozival nemške kneze, naj mu dajo vojske, da bode branil državno mejo, in le to, da so se Angleži, Holandeži in Švedi zoper njega zavezali, jc Ljudevika prisililo, da je Burgundijo za zdaj še pustil (1668). Takoj sledeče leto je mogočni francoski kralj hotel kaznovati Holandeže, ki so se bili predrznih vtikati se v njegove osvojajoče naklepe in šel je nad nje z vojsko, ki jo je peljal črez nemško zemljo. Volilni knez tre-virski je moral bežati, a francoski vojščaki so tadaj opustošili njegovo deželo in tudi dolenjo Pfalco. Pa vse to ni ganilo nemških knezov in nikakor niso privolili v vojsko zoper Francoze. Še le, ko so poslednji osvojili ob Kajni neke kraje, ki so spadali pod oblast braniborskega volilnega kneza Friderika Viljema, se je ta vzdignil in se zavezal s cesarjem Leopoldom, ki je na to svojega poveljnika Montecuculija poslal z vojsko na mejo. Ali cesarski svetovalec knez Lobkovic, katerega je j Ljudevik XIV. bajé podkupil, je Montecuculiju ostro prepovedal, da ne sme s Francozi začeti nobenega boja. Še le ko je Leopold nesramnega izdajalca odpustil iz službe, je Monte-cuculi udaril na sovražnike ter jih užugal v bitvi pri Sasbachu. kjer je poginil slavni francoski general Turenne. Da bi razdražil svoje nasprotnike, je premeteni Ljudevik XIV. dobil Švede na svojo stran in jih pregovoril, da so napadli Brani-borsko. Toda hrabri Friderik Viljem jih je pri Ferbellinu (1675) popolnoma zmagal ter jim vzel prednje Pomorjo. Med tem so Francozi zopet osvojili grofovino Burgundijo in niso je povrnili, marveč jim je cesar v Nimvegenu, kjer so sklenili
mir (1679), moral tudi še prepustiti Freiburg, brauiborski knez pa je Švedom moral povrniti vse, kar jim je bil vzel v Pomorji.
Med tem, ko je silni francoski kralj cesarsko vojsko zadrževal na Kajni, so se na Ogerskem vneli nemiri, iz katerih se je po malem izlegla nova vojska s Turki. Nepovoljne pogodbe vasvarskega miru, razuzdani nemški vojščaki, ki so bili nameščeni po raznih trdnjavah, in druzega več je ogerskej gospodi obudilo splošno nejevoljo in hoteli so se za zmiraj znebiti avstrijskih vladarjev. Najveljavuiši ogerski in hrvaški velikaši so snovali upor, ali predno so svoj naklep izvršili, je cesar zvedel za zaroto, dal usmrtiti prve začetnike upora ter Ogerskej vzel starodavno ustavno svobodo. To pa je bil vzrok novej ustaji, katerej se je grof Mirko Tekely na čelo postavil. Tekely je od francoskega kralja Ljudevika XIV. dobil obilne novčane podpore, da je mogel nabirati vojščakov, ob enem pa mu je turški sultan obljubil, da mu bode poslal veliko vojsko na pomoč zoper cesarja. Da bi potolažil razburjeno ogersko gospodo , je cesar Leopold preklical ostre naredbe, ponovil staro ustavo ter razglasil splošno pomilostenje vsem upornikom, če bi se dobrovoljno podali; ali bilo je prepozno. Že je potekalo primirje, ki so ga bili v Vasvaru sklenili in, ko ga je Leopold želel podaljšati na drugih dvajset let, je veliki vezir Kara Mustafa zahteval na leto po en milijon cekinov davka. V takošne pogodbe cesar nikakor ni mogel privoliti in moral se je pripravljati na novo vojsko.
Takoj prve spomladanske dni leta 1683 je veliki vezir Kara Mustafa odrinil od Drinopolja in se podal na pot proti Dunaju, ki si ga je v svojem napuhu izvolil za prihodnjo svojo prestolnico. Njegova vojska štela je črez dve sto tisuč mož, katerim so se med potjo pridružili tudi še ogerski uporniki. Grof Mirko Tekely je mogočnemu veziru prišel do Oseka nasproti, a potem je s svojim krdelom naprej stopal ter Turkom gladil pot, da se ne bi preveč zamudili. Ob začetku mesca julija so se že tatarski konjiki in ogerski uporniki pokazali pred Dunajem. Cesar je hitro bežal v Line, a glavno mesto je poveril grofu Kiidigeru Staremberškemu, ki je z vojščaki in meščani imel vsega skupaj komaj kakih dvajset tisuč brambovcev. In vendar je zvedeni grof s to peščico celih osem tednov odbijal napade silovitih sovražnikov. Dne 14. julija je vsa turška vojska prišla pred Dunaj ter se vtaborila okoli mesta. Šest ur na okoli stal je šator pri šatoru, a med njimi je največi in najlepši bil zeleni šator velikega vezirja Kara
Mustafe. Y njem se je vse lesketalo od zlata in srebra, a za zadnjim zagrinjalom je bila shranjena sveta zastava prorokova. Zdaj se je začelo obleganje. Od vseh strani so grmeli topovi in velikanske kroglje so letele proti mestu med tem, ko je ob istem času tisuč in tisuč rok rovalo pod zemljo ter nabijalo in zažigalo smodnik, ki je zdaj tu, zdaj tam napravil razpoko v mestnem obzidji. Hitro se je četa za četo zaganjala proti razpoki, da bi z naskokom predrla v mesto; ali vse je bilo zastonj. Meščani in vojščaki so se hrabro branili in so po noči takoj zopet zazidali, kar so nasprotniki po dnevi raz-djali. Ko so Turki dne 4. septembra zažgali smodnik pod zidom pred cesarskim gradom, se je velik kos obzidja s ta-košnim ropotom razletel, da so se daleč na okoli hiše stresle in okna popokala, Zdaj so Turki jeli na ves glas kričati „Allah, Allah“ in veliki vezir jih je sam z golo sabljo podil proti razpoki. V tem so zagrmeli topovi in puške so pokale, da od dima in praha ni bilo videti naskakujočih divjakov, ki so že dva konjska repa zasadili na vrh obzidja. Staremberg še ni obupal, ampak z vso vojsko se je uprl in srečno je Turke zopet nazaj zagnal. Toda vsak dan so turški rovi z nova' podrli kos obzidja in vsak dan so nasprotniki z večo silo udarjali na mesto. Nevarnost, je bila čemdalje veča in naposled bi se Dunajčani vendar le morali podati, ko ne bi bila še o pravem času prišla težko pričakovana pomoč.
Velika nevarnost, ki je vsemu krščanskemu svetu pretila, če bi se Turki na Dunaji vgnjezdili, jela je nemške kneze skrbeti in začeli so vsak po svojej moči nabirati vojščakov. Največ jih je prišlo iz Bavarskega, Saškega in Badenskega ter se pridružilo cesarskej vojski, katerej je vojvoda Karel Lotarinški bil vrhovni poveljnik. Ali še jih je bilo premalo, da bi se mogli skušati z neizmerno turško vojsko, ki je silila na Dunaj ter ob enem strašno razsajala daleč na okol. Tu pride hrabri poljski kralj Ivan Sobiosky in pripelje kakih dvajset tisuč izbranih junakov na pomoč cesarju, s katerim je že spomladi sklenil zavezo, da si bosta drug drugemu pomagala zoper Turke. Na Dunaji so že čisto opešali. Staremberg je sprevidel, da se ne bo mogel več dolgo braniti, ali predno se je imel podati, hotel je cesarskemu poveljniku še enkrat naznaniti veliko silo in zvečer je na visokem tornju svetega Štefana hitro zaporedoma zažgal cele snopiče raketov. Y tem se na Holmu ali Kalenbergu zasveti, in trikrat je strel iz topa Dunajčanom dal znamenje, da je pomoč blizu. Hitro se je veselo poročilo razneslo po vsem mestu in minul je strah
in obup. Y turškem tabora pa je Kara Mustafa od jeze kar škripal z zobmi, se zgrabil za lase ter preklinjal dan svojega rojstva. Brez usmiljenja je pri tej priči dal pomoriti trideset tisuč vjetik kristjanov, po večem starce, žene in otroke, kajti mladenčev, devic in krepkih mož je že prej kakih sto tisuč kot sužnike poslal na Turško.
Dne 12. septembra se je komaj jelo daniti in že je bilo vse živo na Kalenbergu, kjer ste taborovali cesarska in poljska vojska. Pod prostim nebom je duhovnik čital sveto mašo, da bi sprosil božjega blagoslova, po maši je hrabri poljski kralj Ivan Sobiesky, katerega so izvolili za vrhovnega poveljnika, sprejel sveto obhajilo, na to pa so se razni vojaški oddelki vzdignili in z vihrajočimi zastavami in veselo godbo so v lepem bojnem redu stopali proti Dunaju. S svetim navdušenjem udarili so krščanski junaki na neverne sovražnike in hrabro so se bojevali noter do večera. Kralj Sobiesky je bil med prvimi in z lastno roko je ubil več nasprotnikov ter jim vzel konjski rep. Turke je bilo kar groza. Y enem dnevu jih je črez dvajset tisuč na bojišči poginilo, ostali pa so sledeče noči popustili vse ter skrivaj zbežali na Ogersko. Ko so kristjani drugo jutro hoteli ponoviti boj, ni bilo več nasprotnikov; ali v zapuščenem turškem taboru so zmagovalci nabrali mnogo bogatega plena, ki so ga med seboj razdelili. Dobili so tri sto topov, petnajst tisuč šatorov, za dva milijona tolarjev gotovih novcev in druzega več. Po dunajskih cerkvah so z vsemi zvonovi zvonili, na obzidji so grmeli topovi in Dunajčani so hiteli v tabor, da bi videli slavnega poljskega kralja, ki jih je rešil strašne sužnosti. Ysak se mu je sam hotel zahvaliti in mu poljubiti roko ali se vsaj dotakniti njegovega plašča. Bila je taka gnječa, da bi ga bili skoraj zmečkali. Po celej Evropi so se veselili slavne zmage, le francoski kralj Ljudevik XIY., ki je sam Turke ščuval na cesarja, je bil ves prepaden.
Slavni Ivan Sobiesky se ni vtegnil muditi na Dunaji, ampak hitro je šel za bežečimi Turki, ter jih med potjo še enkrat popolnoma užugal. Na to so cesarjevi še istega leta (1683) vzeli Ostrigon, velikega vezira Kara Mustafo pa je sultan Mohamed IY. dal v Belem-gradu zadaviti. Sledečega leta so se tudi Benečani zavezali s cesarjem in zdaj se je na Poljskem, na Ogerskem in na morji nadaljevala vojska zoper Turke. Cesarska vojska jih je najprej zmagala pri Budimu ter jim vzela Pešto, a uporni Tekely se je moral umakniti v vzhodne ogerske kraje. Ali Turki so se z nova ohrabrili (1685), osvojili Pešto ter jeli oblegati Ostrigon. Tu jih je zvedeni Občna zgodovina IV. zvezek.	10
vojvoda Karel Lotariuški zopet sijajno užugal ter jim vzel Nove-Zamke. Turški poveljnik Ibrahim se je izgovarjal, da je vsej nesreči kriv grof Tekely, katerega je djal v zapor. Toda sultan mu ni verjel, ampak ukazal ga je ob glavo djati, Te-kelyja pa je izpustil. Te homatije so cesarskim poveljnikom dobro došle in z lahka so osvojili Košiče, Saras-Patak in druge 1 imenitne kraje na gorenjem Ogerskem.
Leta 1686 je Karel Lotariuški z veliko vojsko iz Komo- j rana ob Donavi stopal proti Pešti, jo osvojil ter v jako hudem Í boji tudi Budim z naskokom vzel. Veliki vezir, ki je malo j prepozno prišel imenitnej trdnjavi na pomoč, se je na to vrnil nazaj v Osek med tem, ko so cesarjevi po malem osvojili vso Ogersko do Donave. Karel Lotarinški se je tadaj podal tudi J na Erdeljsko in prisilil je velikega kneza Apaffy-ja, da je cesarja priznal za vrhovnega svojega gospodarja ter mu takoj ■ prepustil dvanajst vtrjenih mest. Leta 1687 so Turki še en- ; krat poskusili srečo in prišli so z novo vojsko črez Dravo, ali bili so pri Harkanji zopet zmagani in morali so vso Slavonijo prepustiti nasprotnikom. Cesar Leopold je na to sklical državni ; zbor v Požun, na katerem je oklical popolno pomilostenje upornikom ter potrdil staro ustavo proti temu, da so Ogri njega in njegove naslednike priznali za svoje kralje.
Ko so zmagovalne cesarske vojske sovražnike vesoljnega krščanstva izgnali skoraj iz celega ogerskega kraljestva, šli so : tudi črez mejo v Bosno, Srbijo in Vlaško. Na to so jih ohrabrili zvedeni njihovi poveljniki, med katerimi se je najbolj odlikoval slavni junak princ Evgen Savojski, ki je bil strah in trepet Turkom in Francozom. Hvaležni narod je celó v pesmih slavil njegovo ime in opeval junaška njegova dela. Evgen Savojski je po krvi bil Francoz in želel je s prva služiti francoskega kralja. Ali Ljudeviku XIY. ni bil po volji zato, ker je bil majhene in slabe postave in ni mu dal nobene I službe v svojej vojski. Princ Evgen se je tadaj ponudil nem- j škernu cesarju, ki ga je takoj sprejel kot dobrovoljca ter ga poslal na vojsko proti Turkom. Tu se je tako odlikoval, da je kmalu postal vrhovni poveljnik ter po vsej Evropi slovel 1 kot jako zveden vojskovodja. Francoski kralj se je zdaj kesal in rad bi slavnega junaka privabil nazaj na Francosko. Obetal mu je novcev in časti, ali vse brez vspeha. Evgen je francoskim poslancem zavrnil: „Becite vašemu kralju, da ne trebam njegovih novcev, kajti dokler bom cesarju zvesto služil, ne bode mi ničesar pomanjkovalo.“ Da-si slaven, se princ Evgen ni nikdar prevzel in, če je poročal o svojih zmagah, hvalil je
vedno le druge častnike, sebe pa niti omenil ni. Ce so mu v boji kroglje najbolj frčale okoli glave, stal je mirno, kakor, kadar je doma za mizo sedel. Po nepotrebnem ni nikdar prelival človeške krvi. Vsak dan je v bolnici obhodil vse bolnike, jih popraševal, kako se jim godi in če kaj pogrešajo, a gorjé strežajem in tudi zdravnikom, ako je čul kako opravičeno pritožbo. Tudi najprostejšemu vojščaku je na tanko izplačeval plačo na določen dan, in skrbel je, da nikdar nihče ni pomanjkanja trpel. Zato so ga vojščaki ljubili, kakor svojega očeta; le kdor je zanikrno opravljal svojo službo, bal se ga je, kajti tacih ljudi ni maral. Pravijo, da je večkrat sam ustrelil vojščaka, ki je iz boja bežal, da bi s tem druge svaril. Kadar ni imel ničesar opraviti, si je za kratek čas črtal bojne osnove, spaval je navadno le po tri ure vsako noč, a ostale ure je čital zgodovino, računal ali pa molil. Sploh je kaj lepo in pobožno živel.
To je torej bil mož, ki je konec sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja stal na čelu vesoljne cesarske vojske. Bilo je že misliti, da bode ta slavni poveljnik Turke tudi iz Evrope izgnal, ali v tem jame na Kajni zopet razsajati siloviti francoski kralj Ljudevik XIV. in cesar je moral mnogo vojaških krdelov iz Ogerskega poslati na Nemško. To je Turkom dobro došlo in takoj so se zopet ohrabrili. Novi veliki vezir Mustafa Kiuprili, katerega prištevajo najboljim turškim možem, je zopet vredil zanemarjeno turško vojsko ter ostro pazil, da se nihče ni odtegnil vojaškej službi. Na to je šel na Vlaško, vzel zopet Vidin in jel takoj z vso silo oblegati Beli-grad, ki so si ga bili cesarjevi osvojili leta 1688. Cesarska posadka se je hrabro branila, ali turška kroglja je po nesreči treščila v največo zalogo smodnika, ki se je v tem vnel in razbil kos ozidja, da je vsa turška vojska, kakih šestdeset tisuč mož, skozi razpoko šla v mesto (1690). Cesarski vojščaki so strašno trpeli in od osmih polkov rešilo se je komaj šest sto mož. Veliki vezir to leto ni šel črez Savo, ampak v Belem-gradu je dal popraviti poškodovano ozidje, pustil nekoliko vojske v njem ter se vrnil v Carigrad. Prihodnjo spomlad je Mustafa Kiuprili na očeh zbolel, a ko je ozdravel, umrl je sultan Sulejman III. in tako se je vojska zakasnila do poznega poletja. Cesarski poveljnik Ljudevik Badenski je tadaj imel dovolj časa, da se je do dobrega pripravil na boj ter se vtaboril pri Slankamnu ob Donavi. Mesca avgusta (1691) pripelje veliki vezir devetdeset tisuč Turkov in hotel je nasprotnike kar s prvim naskokom užugati. Njegovi vojščaki so se z golimi sabljami zagnali proti sovražnemu taboru, ali Ljudevik
Badenski jih je popolnoma zmagal. Istega Mustafo Kiuprilija, ki se je sam podal y najhujši boj, ubila je sovražna kroglja, a od velike njegove vojske se je komaj trideset tisuč mož rešilo v Beligrad. Pa tudi cesarjevih je mnogo poginilo.
Po tej slavnej zmagi je cesar Leopold zmagovalnega grofa Badenskega poslal na Rajno, da bi vodil vojsko zoper Francoze. To je nekoliko zaviralo nadaljevanje turške vojske in leta 1695 je sultan Mustafa II. sam prišel na bojišče. Pri Lugošu in pri Temešvaru je užugal cesarjeve, ki niso imeli pravega poveljnika, in zopet je ves Banat spravil pod svojo oblast. Tu je cesar poslal na Ogersko hrabrega princa Evgena Savojskega, ki je takrat spolnil še le štir in trideset let. Sultan Mustafa je v tretjič prišel na Ogersko in ravno je nameraval pri Zenti iti črez reko Siso. V tem ga princ Evgen nenadoma zgrabi in še predno je vsa turška vojska mogla priti črez reko, vnela se je huda bitva (1697). Evgen je sijajno zmagal. Dvajset tisuč Turkov je na bojišči poginilo, a deset tisuč jih je v reki utonilo. Zmagovalci so jim vzeli tabor ter v njem nabrali mnogo bogatega plena. Samo v gotovem novcu dobili so tri milijone goldinarjev. Slavna zmaga pri Zenti je pospešila mir, s katerim so v sremskih Karlovcih dovršili dolgoletno vojsko (1699). Turki so cesarju povrnili Slavonijo in vso Ogersko razen temešvarskega Banata, a Benečanom, ki so se bili na morji slavno bojevali, so morali prepustiti polotok Moreo.
Dve leti poprej se je cesar tudi s francoskim kraljem pomiril v Ryswiku (1697). Ljudevik XIV. je odjenjal ter povrnil vse, kar je bil v Lotaringiji vzel; ali pomiril se je le zato, da se je mogel tem bolje pripraviti za novo vojsko, ki se je imela skoraj začeti zarad španjolskega prestola. Špa-njolski kralj Karel II. bil je namreč na smrt bolan , a ker ni imel otrok, čakalo je že več tujih vladarjev, da bi svojemu rodu po kakejkoli poti pridobili lepe španjolske dežele. Vojska je torej bila gotova, in tudi cesar Leopold si je za njo o pravem'času iskal zaveznikov. V ta namen je hanoverskega vladarja povzdignil za nemškega volilnega kneza (1692), katerih je odslej bilo devet; a knezu braniborskemu je dovolil, da se je oklical za pruskega kralja (1701). Oba sta mu zato v pri-hodnej vojski dala izdatne vojaške pomoči.
Vdjska za španjolski prestol. — Josip I.
Španjolski kralj Karel II. je bil zadnji moški naslednik starejšega habsburškega rodu, ki je s Karlom I. (na Nemškem Karel V.) leta 1516 zasedel španjolski prestol. Karla II. oče
Filip IY. je bil dvakrat oženjen ter je s prvo ženo imel dve hčeri, Marijo Terezijo in Margareto Terezijo, z drugo pa omenjenega sina Karla. Marija Terezija se je omožila s francoskim kraljem Ljudevikom XIV., ali pred poroko se je za se in za svoje naslednike odrekla prav vseh pravic do španjolskih dežel. Njena mlajša sestra Margareta Terezija vzela je cesarja Leopolda I., a ni se ničesar odrekla. Margareta in Leopold sta imela samo hčer Marijo Antonijo, katero sta dala za ženo bavarskemu volilnemu knezu, Maksimilijanu Emanuelu. Ko je Margareta umrla, oženil se je Leopold z Eleonoro palatin-sko in imel je ž njo dva sina Josipa I. in Karla VI.
Zdaj se je prvi oglasil Ljudevik XIV. in zahteval je španjolski prestol za svojega druzega vnuka Filipa, vojvodo anjouvinskega. Trdil je, da se je njegova soproga Marija Terezija smela odreči samo za se, ali nikakor ne za svoje naslednike, in da ima torej Filip največ pravic do španjolskega kraljestva. Cesar Leopold pa je rekel, da ima on večo pravico do španjolskega prestola zato, ker se njegova žena Margareta ni ničesar odrekla, pa tudi zato, ker gre njemu, kot najstarejšemu moškemu potomcu mlajšega habsburškega rodu, prvemu nasledstvo po Karlu II. V tem se oglasi Josip Ferdinand, sin barvarskega volilnega kneza in njegove žene Marije Antonije, prave in edine hčere Margarete Terezije, in zahteval je tudi on španjolski prestol, do katerega je res imel največo pravico. Ljudevik XIV. sam ni imel mnogo nade, da bi svojemu rodu pridobil vse španjolske dežele , in hotel si je vsaj nekatere zagotoviti. V ta namen se je zavezal z Angleži in Holandeži, in sklenili so, da bodo vsi skupaj delali na to, da se po smrti Karla II. veliko španjolsko kraljestvo razdeli. Po tej delitvi bi bil bavarski princ dobil Španjolsko in amerikanske pokrajine, Filip anjouvinski Neapolj in Sicilijo, cesarjev mlajši sin Karel pa Milan in Nizozemsko. Kralj Karel II. se je strašno razjezil, ko je cul, da se tujci že pred njegovo smrtjo dogovarjajo, kako bodo delili njegove dežele. Da bi jim skrhal samolastne njihove naklepe, je bavarskega princa Josipa Ferdinanda imenoval za svojega naslednika po vesoljnem španjolskem kraljestvu. V tem umrje imenovani princ in zdaj je cesar Leopold imel največ pravic do španjolskega prestola. Sam kralj Karel II. je to priznaval in naročil je cesarju, naj svojega sina kar takoj pošlje na Španjolsko. Toda Leopold, kateremu je zarad vednih vojsk pomanjkovalo novcev, ni mogel sinu dati tako sijajne pratnje, kakor je želel ter je z nepotrebnim obotavljanjem zamudil pravi čas.
Po smrti bavarskega princa so francoski, angleški in holandeški vladarji sklenili novo delitev; ali premeteni Ljude-vik XIV. je s tem hotel svoje sosede le slepiti, kajti že takrat je skrivaj delal na to, da bi vse španjolske dežele pridobil svojemu rodu. Mislil je, da bi to najlože dosegel, ko bi kralja Karla II. pregovoril, da bi v svojej oporoki anjouvin-skega vojvodo Filipa imenoval za edinega svojega naslednika. Naročil je torej svojemu poslancu v Madrid, naj se skusi prav prikupiti bolnemu kralju, in dal mu je tudi obilno novcev, da je podkupil vse imenitniše svetovalce na kraljevem dvoru. Med tem ko je okretni in zviti francoski poslanec vse storil, kar mu je Ljudevik naročil in še več, je avstrijski roke križem držal ter se vedno le bahal, da nihče ne more ovreči pravice njegovega vladarja do špajijolske krone.
Na vseh svetnikov dan leta 1700 je po dolgej bolezni umrl Karel II. in, ko so razpečatili njegovo oporoko, čitali so v njej, da je rajnki kralj anjouvinskega vojvodo Filipa imenoval edinega svojega naslednika po vseh španjolskih deželah. Ves svet se je čudil, kajti tega se nihče ni nadjal. Sam francoski kralj Ljudevik XIV. je na videz bil osupnjen, v srcu pa se veselil, da se mu je spolnila davna želja. Na delitev zdaj ni več mislil, marveč je takoj odločno rekel, da mu je zadnja volja rajncega kralja sveta. Sam je šel k svojemu vnuku in mu prvi prinesel veselo poročilo, da je postal španjolski kralj. Podal mu je roko ter radostno vzkliknil: „Zdaj ni več Pirenej za Francosko!“ •— S temi besedami je hotel reči, da zdaj, ko bode v obeh državah vladal isti rod, ne bodo pirenejske gore več ločile Francoske od Španjolske. Njegov vnuk je na to kar takoj z močno vojsko šel na Španjolsko ter se oklical za kralja Filipa V.
Cesar Leopold ni hotel priznati veljave oporoke, kajti trdil je, da so jo podkupljeni svetovalci po svoje naredili ter dali kralju, ki niti sam ni vedel, kaj da je podpisal. Ž njim so se vjemali Angleži in Holandeži, katere je jezilo, da jih je Ljudevik XIV. tako sramotno vkanil, a še bolj so se bali prevelike moči francoske vladajoče rodbine, in sklenili so s cesarjem tako zvano „veliko zavezo“. Dogovorili so se namreč, da bodo z vso močjo delali na to, da avstrijski vladarji dobojo španjolske zemlje na Nizozemskem in v Italiji, ter da nikdar ne bodo dovolili, da bi se Spanj olska in Francoska kdaj združili v eno edino državo. Pozneje ste k tej zavezi pristopili Savojska in Portugalska. Vojska je torej bila gotova. Nemški knezi bili so vsi za cesarja, kateremu je zlasti pruski kralj
dajal izdatne vojaške pomoči, le bavarski in kolinski volilni knez, ki sta bila brata, sta odločno stopila na francosko stran. Zavezniki so bili dosti močni in mogli so se nadjati tem boljej sreče, ker sta na čelu njihovih vojsk stala dva slavna poveljnika, princ Evgen Savojski, katerega že poznamo, in vojvoda Marlborough, čigar žena je bila najbolja prijateljica angleške kraljice Ane.
Še prej, nego so se zavezniki do dobrega odločili za vojsko, se je cesar moral (1701) ustaviti Francozom, ki so že bili v Italiji, in se je bilo bati, da bodo vsak čas tudi črez Eajno pridrli. Cesar Leopold je tadaj zvedenega Ljudevika Baden-skega z enim vojaškim oddelkom poslal na Eajno, z drugim pa je Evgen Savojski šel v Italijo. Tu so Francozi zadelali vsa pota črez alpinske gore; ali hrabri Evgen se ni dal zadrževati, ampak vseh svojih trideset tisuč mož je črez skalovje in prepade peljal hitro dalje in nenadoma je stal na veronskem polji. Francozi so bili kar osupnjeni. Evgen Savojski jih je takoj napadel ter sijajno zmagal v dveh bitvah, pri Carpi-ju in Chiari-ju. Po zadnjej bitvi je celó vjel slabega francoskega poveljnika Villeroi, katerega je na to zamenil bistroumni Vendóme. Evgen se je tudi proti temu hrabro bojeval, ali užugati ga le ni mogel zato, ker mu cesar ni poslal nobene pomoči.
Ko se je francoski kralj Ljudevik XIV. jel vtikati v domače angleške razmere ter ščuval zoper kralja Viljema III., se Angleži niso več obotavljali, ampak poslali so zvedenega poveljnika Marlborougha z dobro izurjeno vojsko na Nizozemsko. Ob enem sta tudi portugalski kralj in savojski vojvoda pristopila k velikej zavezi. Med tem je francoski poveljnik Villar s s svojo vojsko obšel nemško vojsko na Eajni ter se združil z bavarskim knezom Maksimilijanom Emanuelom, s katerim pa se ni mogel nič prav razumeti, kako da bi skupaj nadaljevala vojsko. Bavarski knez se je po vsej sili hotel najprej združiti tudi še z drugo francosko vojsko, katero je imel Vendóme iz Italije pripeljati. Zato je Villarsa pustil na Bavarskem, sam pa je s svojimi vojščaki šel v Tiróle Vendome-u nasproti. Srečno je vzel v trdnjavo Kufstein ter tudi glavno tirolsko mesto Insbruk. Že se je podal proti gori Breneru, črez katero je držala pot v Italijo. V tem se hrabri Martin Sterzinger postavi na čelo tirolskih kmetov, ki so od nekdaj sloveli kot jako dobri strelci, in se z vso silo ustavi sovražnikom. Tirolci so zadelali soteske ter s strmih vrhov streljali doli na Bavarce, katerih je jako mnogo poginilo. Urni strelec
je prežal na samega kneza Maksimilijana Emanuela, ali ni ga poznal in vstrelil je pray tik njega bogato opravljenega grofa. Bavarci so se tadaj morali vrniti proti domu, tu pa so se zopet zedinili z Villarsom in hoteli so skupaj udariti na avstrijsko vojsko, katero je vodil Ljudevik Badenski. Ko je Marlborough čul, v kakej zadregi da so Avstrijanci, se je kar takoj podal na pot in še je o pravem času prišel na Donavo, kjer se je združil z Ljudevikom Badenskim in z Evgenom Savojskim, ki je iz Italije prišel na pomoč. Pri Höchstädtu so (1704) vsi trije udarili na francosko-bavarsko vojsko in • popolnoma so jo užugali. Dvajset tisuč sovražnikov je na bojišči poginilo, petnajst tisuč Francozov z njihovim poveljnikom Tallardom pa so zmagovalci vjeli ter nabrali mnogo plena, bodisi gotovih novcev, bodisi raznega orožja in drugih stvari. Ostali Francozi so bežali proti Bajni in za njim je šel tudi nesrečni knez Maksimilijan Emanuel, ki je vso svojo deželo moral pustiti Avstrijancem.
Med tem, ko so cesarjevi na Nemškem zmagovali, so se na Ogerskem vzdignili nezadovoljni Magjari. Na čelo se jim je postavil Franjo Bakoci, katerega je Ljudevik XIV. skrivaj ■ščuval in podpiral. Ker je zarad vojske s Francozi bilo le malo cesarskih vojščakov na Ogerskem, se je upor hitro razširil po vsej deželi. V tem je stari cesar Leopold I. umrl (1705) in nasledil ga je njegov sin Josip I. (1705—1711).
Novi cesar je najprej zadušil upor, ki se je na Bavarskem vzdignil zoper avstrijsko vlado, a z dovoljenjem nemških volilnih knezov je razglasil državni progon nad bavarskim in tre-virskim knezom. Na to je nadaljeval vojsko, da bi mlajšemu svojemu bratu Karlu zagotovil španjolski prestol. Tudi na samem Španjolskem so bile dve nasprotni stranki, od katerih je ena bila za Francoze, druga za Avstrijance, ali boja ni bilo med njimi, dokler se ni Karel z Angleži in Holandeži pripeljal na Portugalsko (1704). Prvo leto so Angleži s portugalsko pomočjo vzeli samo Gibraltar; ko so pa zavezniki šli dalje in osvojili Barcelono, so pokrajine Katalonija, Valencija, Aragonija in Novarra oklicale Karla III. za španjolskega kralja, in začel se je hud domač boj. Leta 1700 se je Karlu III. sicer posrečilo, da je s svojimi prišel do Madrida, ali že dva mesca po svečanem vhodu moral je zopet iti iz mesta ter se umakniti svojemu nasprotniku Filipu Y., ki je z novo francosko vojsko bil na poti. Pokrajini Aragonija in Katalonija ste tudi zdaj še bili za Karla III., in vsako leto je bilo nekoliko malih bojev, ki so deželo bolj opustošili, nego kaka velika
odločilna bitva. Ko je francoski poveljnik Yendome zmagal nasprotno vojsko pri Vili-Viciosi (1709), se je Karel III. še nekoliko časa branil v katalonskem primorji, kakor hitro pa mu je došlo poročilo o bratovej smrti, vrnil se je na Nemško in ni ga bilo več nazaj.
Po bitvi pri Höchstädtu sta se zmagovalna poveljnika zopet ločila. Evgen Savojski je šel v Italijo, Marlborough pa na Nizozemsko, kamor je Ljudevik XIV. poslal novo vojsko ter jej dal poveljnika Villeroi, katerega je bil nemški cesar zopet izpustil. Pri Kamilliesu je Marlborough zadel na Francoze in jih tako popolnoma užugal, da so brez vsega reda bežali črez mejo. Zmagovalni poveljnik je na to osvojil pokrajine Brabant, Flandrijo in Henegau, in povsod je Karla III. oklical za kralja. Še slavniše se je princ Evgen vojskoval v Italiji. Tu so Francozi oblegali Turin, da bi savojskega vojvodo prisilili, naj se odpove zavezi s cesarjem, Evgen je prav hitro stopal, da ne bi prepozno prišel, in prej nego so se Francozi nadjali, bil jim je za hrbtom. Akoravno je imel manj vojske, nego nasprotniki, je vendar kar takoj udaril na nje ter jih do dobrega zmagal. Evgen je v sovražnem taboru nabral neizmerno mnogo plena in, ko je Francoze izgnal iz vse Lombardije, je v Milanu Karla III. svečano oklical za kralja, kateremu so pri tej priliki vsa veljavna lombardska gospoda morala zvestobo obljubiti. Na to je slavni princ poslal grofa Dauna z vojaškim oddelkom na Neapoljsko, kjer so ga z velikim navdušenjem sprejeli ter takoj brez upora Karla III. priznali za svojega vladarja. Evgen Savojski je med tem šel na Francosko in oblegal je imenitno mesto Toulon, katero je ob istem času angleško in holandeško brodovje z morske strani napadalo. Toda mesto je bilo močno vtrjeno in preskrbljeno z živežem, in sovražniki ga nikakor niso mogli vzeti. Evgen je sprevidel, da bi le po nepotrebnem čas tratil, ko bi se dalje mudil, in podal se je z vso vojsko na Nizozemsko, kjer se je zopet združil z Marlboroughom. Oba sta pri Oudenardu zmagala (1708) mnogo večo francosko vojsko, a na to sta osvojila trdnjavo Lille, o katerej so takrat sploh mislili, da je ni mogoče vzeti. K tej slavnej zmagi sta mnogo pripomogla francoska poveljnika Yendome in vojvoda Bourgognski, ki sta se vedno pričkala zarad bojne osnove ter tako po nepotrebnem zamudila preveč časa.
Prevzetni francoski kralj Ljudevik XIV. bil je čisto prepaden, ko mu je došlo poročilo o bitvi pri Oudenardu, kajti po tolikih nesrečah je že čisto iznemogel in ni več vedel,
kako nadaljevati vojsko. Vojščakov je že toliko poginilo, da ni bilo mogoče dobiti potrebnega Števila novincev, da bi jih nadomestili. Novcev je tudi že zmanjkalo in že davnej so od srebernih posod denarje kovali. Trgovina je skoraj čisto jenjala , kajti Angleži in Holandeži so vedno prežali in takoj zgrabili vsako francosko ladijo, kakor hitro se je na odprtem morji pokazala. Tvornice so po večem bile zaprte in kamor si pogledal, povsod si videl mnogo neobdelanega sveta zato, ker so pobrali v vojščake vse moške, ki so bili za delo. Da narod v tolikej stiski ni mogel več plačevati čemdalje večih davkov, je jasno kakor beli dan. V tem pride slaba letina in po vsem Francoskem se je začela velika lakota. Pa še ni bilo konca nadlog. Za slabo letino pritisne huda zima (1708 do 1709) in pozebla je vsa ozimiua, vinske trte in mnogo sadnega drevja; po gozdih našel si povsodi dosti zmrznjenih tičev in zajcev.
Ljudevik XIV. ni mogel več ne živiti, ne plačevati tolike vojske, in prosil je miru. Rad bi se odrekel cele Španjolske, njenih pokrajin v Ameriki, Nizozemske in Milana, le Neapolj in Sicilijo bi bil rad ohranil svojemu vnuku Filipu V. Ali zmagovalni nasprotniki so prevzetno odgovorili, da se niti ena edina španjolska vas ne sme odtrgati habsburškemu rodu. Ljudevik se je vdal in pripravljen je bil odpovedati se prav vsega ter celó povrniti nekatere trdnjave ob nemškej meji. Ko so zavezniki videli, v kakej zadregi da je francoski kralj, ki je prej kljuboval vsej Evropi, postali so čemdalje predrz-niši in zahtevali so, da jim mora tudi še s svojo vojsko pomagati, da bodo Filipa V. zopet izgnali iz Španjolske. To je bilo pa vendar le preveč; tako sramotne terjatve Ljudevik XIV. le ni mogel spolniti, in sam narod je bil zoper to.
Francozom je zdaj šlo za narodovo čast in, če tudi težko, dali so zadnji belič za novo vojsko. Še isto jesen (1709) je skušeni poveljnik Villars peljal črez sto tisuč vojščakov proti nizozemskej meji. Francoski vojščaki so strašno pomanjkanje trpeli in večkrat so prodali kak kos od svoje oprave, da so si kruha kupili. Pri Malplaquetu zadeli so na sovražnike, katere sta zopet vodila zvedena in zmiraj zložna poveljnika Marlborough in Evgen Savojski. Bitva, ki se je tu vneia je, bila najbolj krvava v celej vojski. Francozi so se bojevali, kakor izstradani levi, ali nazadnje so pa vendar le nasprotniki zmagali. Hrabri Evgen je celih sedem ur bil v boji, a ko je bil v glavo ranjen, je hitro vzel robec iz žepa, si sam zavezal rano ter se bojeval dalje. Francozov je poginilo pet-
najst tisuč, zaveznikov pa še nekoliko veö. Ljudevik XIV. je zopet prosil miru in privolil je v vse, celó novčne podpore je obljubil zaveznikom za vojsko zoper svojega vnuka Filipa; le to je rekel, da sam nikakor ne more iti z vojsko na-nj in ga poditi iz Španjolske. Kavno to pa so zmagovalci trdovratno zahtevali, dokler niso nepričakovane dogodbe nesrečnemu kralju pomagale iz zadrege.
Na Angleškem so se že naveličali vojske, ki je stala toliko novcev, in narod je želel miru, zlasti odkar je bilo videti, da bi nadaljevanje dolgoletnega bojevanja le preveč povzdignilo moč avstrijskih vladarjev. Ko so tadaj bile nove volitve za parlament ali državni zbor, so Angleži izvolili veliko večino takih mož, ki so bili za mir. S tem je v ozkej zvezi bil drugi dogodek, ki se je pripetil na kraljičinem dvoru. Kakor smo že prej omenili, bila je Marlboroughova žena Sara že od mladih let najboljša prijateljica kraljice Ane. Sarina beseda je na kraljičinem dvoru mnogo veljala in po njej je tudi njen mož, vojvoda Marlborough, tako mogočen postal, da so ga zavidni njegovi rojaki sploh zvali angleškega kralja. V tem se je druga žena znala prikupiti kraljici Ani ter začela na vso moč rovati zoper Saro. Očrnila jo je, da se baha, da ima ona kraljico popolno v svojej oblasti. Ana se je dala pregovoriti in in odslej ni Sari več toliko verjela, ampak jela se je po malem ogibati. To je Marlboroughovim nasprotnikom dalo poguma in začeli so tudi zoper njega rovati. Kekli so, da je v srcu republikanec, ki bi vtegnil kraljico s prestola pahniti ter se s svojimi vojščaki polastili vladarske oblasti na Angleškem. V tem jih je posebno podpiral francoski poveljnik Tallard, ki je od bitve pri Höchstädtu kot vjetnik živel v Londonu in pri vsakej priliki na kraljičinem dvoru poudarjal, kako nevarno je to, da ima Marlborough tako neomejeno moč nad angleško vojsko. Kraljica Ana je tadaj mogočnemu poveljniku poročila, da ne sme v prihodnje nikdar nič novega začeti, predno ne dobi njenega dovoljenja. Najrajši bi ga bila kar takoj odpustila iz službe, ali ni imela nikogar, ki bi ga mogel nadomestiti. Zato je tudi ona želela miru in dobro jej je došla sprememba v parlamentu.
Še bolj je konec dolgoletne vojske pospešila nagla smrt cesarja Josipa I., ki je leta 1711 za kozami umrl. Ker ni zapustil sinov, ga je v avstrijskih deželah in na nemškem cesarskem prestolu imel nasledovati njegov mlajši brat Karel, ravno tisti, ki se je poganjal za španjolski prestol. Ko bi se bilo to zgodilo, bil bi Karel najmogočniši vladar v Evropi, in
vsi drugi bi se morali ravnati po njem. Tega pa isti njegovi najbolji zavezniki niso želeli in jeli so nagibati na francosko stran. Angleška kraljica Ana se je prva začela s francoskim kraljem Ljudevikom XIV. dogovarjati zarad miru, in kmalu so se jej tudi druge države pridružile. Le novi cesar se je Še obotavljal in princ Evgen je še nadaljeval vojsko, ali ni mogel nič opraviti, ker se dosedanji zavezniki niso več vdeležili boja.
Poslanci raznih držav so se leta 1713 zbrali v mestu Utrechtu ter se prav pridno posvetovali, kako da bi se homa-tije zarad španjolskega prestola rešile tako, da ne bi nobena država premogočna postala. Sklenili so, da naj Filip Y. ostane španjolski kralj in da naj tudi v Ameriki obdrži vse tiste dežele, ki so jih prejšnji španjolski vladarji imeli; ali dodali so, da se Španjolska in Francoska nikdar ne smete zediniti v jedno jedino državo pod istim kraljem. Avstrijskim vladarjem, ki so imeli največ pravice do vesoljnega španjolskega kraljestva, dosodili so španjolsko Nizozemsko, Neapolj, Milan in otok Sardinijo. Ostale države, ki so se vdeležile vojske in so imele mnogo stroškov, dobile so za odškodovanje manje kosove. Angleška je obdržala imenitno trdnjavo Gibraltar in otok Minorko, a razen tega so jej Francozi od svojih amerikanskih posestev prepustili Novi Fundland, Novo Škotsko in Hudsonov zaliv. Pruska je dobila Obergeldern, ob enem pa so jo pri tej priliki vsi vladarji priznali kot kraljevino. Vojvoda Savojski je dobil otok Sicilijo kot posebno kraljestvo. Naposled so tudi Holandežem dali nekoliko malih trdnjav ob francoskej meji. To so bile najimenitniše pogodbe utrechtskega miru. Cesar s prva ni hotel priznati njegove veljave, ko je pa videl, da princ Evgen s samo cesarsko vojsko ni kos tolikemu številu nasprotnikov, se je vdal iu se zadovolil z omenjenimi pogodbami (v Eastadtu dne 7. marca 1714), katere so še istega leta tudi nemški knezi odobrili (v Badenu dne 6. septembra). Bavarski in kolinski volilni knez sta se zopet vrnila v svoje dežele.
Cesar Karel VI.
Komaj je novi cesar Karel VI. (1711—1740) končal dolgoletno vojsko za španjolski prestol, moral je hrabrega in zvedenega poveljnika Evgena poslati zopet na turško mejo. Turki so namreč imeli vojsko z Rusi, s katerimi so se bili zavezali junaški Črnogorci. Ko so po dovršenem boji skenili mir z ruskim cesarjem, hoteli so se maščevati nad malim narodom, ki se je predrznil pomagati njihovim nasprotnikom,
in udarili so z veliko vojsko na Crnogoro. Tolikej sili malo število črnogorskih junakov ni hilo kos in mnogo jih je po nesrečnem hoji zbežalo črez mejo v sosednjo Dalmacijo, ki je takrat bila benečanska. Turki so tadaj zahtevali, da jim Bene' čani morajo izročiti vse begunce. Toda zastonj so bile njihove terjatve. Benečani so bili toliko pošteni, da nikakor niso izdali nesrečnih ljudi, ki so k njim pribežali. To je Turkom bil dober vzrok, da so napovedali vojsko Benečanom, katerim bi bili radi zopet vzeli polotok Moreo, katerega so jim morali prepustiti po miru v Karlovcih.
Cesar, ki je bil porok, da se bodo spoštovale pogodbe tega miru, se je tadaj potezal za Benečane, a zato so Turki tudi njemu napovedali vojsko. Zvedeni Evgen Savojski je že stal pri Petrovaradinu, ko je veliki vezir z mnogo večo vojsko prišel črez Savo in udaril na-nj (1716). Ali hrabri princ jih je takoj popolnoma užugal ter jim vzel vse topóve in ves tabor, v katerem je našel mnogo plena. Na to je zmagovalni vojvoda šel nazaj črez Donavo in osvojil je imenitno trdnjavo Temišvar, o katerej so mnogi mislili, da ga ni mogoče pridobiti. Zdaj Turki na Ogerskem niso imeli nobenega mesta več in prepustili so cesarju ves svet na levem bregu Donave. Ali princ Evgen je tudi črez to reko šel za njimi in oblegal Beligrad, v katerem je bilo trideset tisuč izbranih turških vojščakov. Da ne bi Turki izgubili to trdnjavo, ki je tako rekoč odpirala in zapirala pot v njihovo cesarstvo, je veliki vezir hitro šel obleganim na pomoč in pripeljal je seboj dve sto tisuč mož, s katerimi je mislil od zadaj udariti na sovražnike. Cesarska vojska bila je v velikej zadregi in noben drug poveljnik ne bi dalje oblegal mesta, le Evgen ni obupal, ampak pogumno se je obrnil proti velikemu veziru, ga do dobrega zmagal ter na to tudi turško posadko v Belemgradu prisilil, da se mu je podala (1717). Zmagovalci so po tej slavnej bitvi brez upora stopali dalje v Bosno, Srbijo in Vlaško, in bili bi morebiti prišli do samega Carigrada, ko ne bi bile nove ho-matije v Italiji cesarja silile, da je z nasprotniki sklenil mir v Požarevcu (1718), Turki so cesarju prepustili ves Banat, Malo-Vlaško do reke Olte, velik kos Srbije, a v Bosni ves breg ob Savi. Benečani so obdržali, kar so si osvojili v Dalmaciji in v Albaniji, ali polotoka Moree jim Turki nikakor niso hoteli povrniti.
Med tem ko se je princ Evgen slavno vojskoval s Turki, mislil je novi španjolski kralj vzeti one talijanske dežele, ki jih je cesar dobil po miru v Utrechtu. Na to ga je najbolj
nagovarjal mogočni njegov minister Alberoni, ki je tudi savojskega vojvodo Viktora Emanuela znal pridobiti za ta namen. Brez vsega hrupa so španjolski vojščaki odjadrali črez morje, osvojili otok Sardinijo in ker je edini španjolski zaveznik Viktor Emanuel jel omahovati, šli so tudi na Sicilijo, odkoder so mislili brez težav osvojiti Neapolj. V tem prijadra angleško brodovje v mesinsko morje in jih prisili, da so morali ustaviti daljno osvajanje. Nasilno ravnanje samolastnega ministra razkačilo je vse države, ki so podpisale utrechtski mir, a ko se je španjolski kralj Filip V. jel po smrti Ljudevika XIV. poganjati tudi za francoski prestol, so se njegovi nasprotniki zavezali v tako zvano „četverozvezo“ (1718). Francoski in angleški kralj, nemški cesar in Holandeži so namreč sklenili, da bodo vsi skupaj šli zoper vsakega, ki ne bode spoštoval utrechtske pogodbe. Filip V. bil je prvi, ki se je moral pokoriti silnej zvezi, in kar takoj je moral svoje vojščake iz Sicilije in Sardinije pozvati domu. Ob enem je tudi ministra Alberonija moral odpustiti iz službe. Vojvoda Savojski, kot Filipov zaveznik, je za kazen moral Sicilijo prepustiti cesarju Karlu VI., a v zameno je dobil Sardinijo, po katerej se je odslej imenoval „sardinski kralj“.
Po zadnjih dveh vojskah je cesar Karel VI. svoje dežele tako pomnožil, kakor še nobeden njegovih prednikov. Dasiravno so nekatere teh dežel bile daleč druga od druge in so v njih živeli narodi, ki so govorili razne jezike, imeli razne državne pravice ter niso bili vsi enako omikani, so vendar vse avstrijske dežele po istem svojem vladarju bile čemdalje ože zvezane druga z drugo in že so vse skupaj jeli nazivati „Avstrijo“. Akoravno bomo o zgodovini avstrijskih dežel še posebej govorili, moramo vendar že tu omeniti neke dogodbe, ki so tudi za nemško cesarstvo imele imenitnih nasledkov. Karel VI. ni imel sinov in bal se je, da se ne bi po njegovej smrti vnela vojska, ki bi avstrijske dežele tako raztrgala, kakor je vojska za španjolski prestol razdražila dežele španjolskega kraljestva. Hotel je torej še pred smrtjo ustanoviti red nasledovanja ter ga potrditi s pismom, katerega bi imeli vsi veljavniši evropejski vladarji podpisati. Princ Evgen, ki je v dolgem svojem življenji marsikaj skusil, je majal z glavo in rekel: „Na kos papirja se ni zanašati. Le polne blagajne in dobro izurjene vojske mogle bi biti porok, da bodo sovražniki spoštovali cesarjeve naredbe“.
Kmalu se je pokazalo, da je stari poveljnik resnico govoril. Toda Karel VI. je vedno upal, da se bode stvar dala z lepo vrediti, in že leta 1713 je napravil pismo tako zvano „prag-
matično sankcijo“, ki je določila: da se avstrijske dežele nikdar ne smejo deliti; da imajo Karla VI., ako ne bi imel sinov, naslediti njegove hčere po pravici prvorojenstva; a ko bi tudi njihov rod izumrl, imajo avstrijske dežele naslediti hčere rajn-cega, cesarja Josipa I. in njihovi potomci. Ko so domača državna gospoda na raznih deželnih zborih priznali veljavo tega pisma, je Karel VI. tudi tuje vladarje nagovarjal, da bi „pragmatično sankcijo“ priznali kot veljavno naredbo; ali ni jih tako kmalu pridobil, kakor je mislil. Ruska carica Katarina priznala je sankcijo takoj brez premišljevanja. Španjolski kralj je tudi že obljubil, ali kmalu se je skesal, in cesar ga je le s tem potolažil, da mu je prepustil talijanski vojvodini Parmo in Piacenzo, kjer je leta 1731 umrl zadnji vladar iz roda Farnesov. Na nemškem državnem zboru so vsi knezi podpisali sankcijo, le bavarski in saski, ki sta bila v rodu z avstrijskimi vladarji, sta se branila. Saškega kneza mislil je Karel VI. s tem pridobiti, da ga je podpiral, ko se je poganjal za poljski kraljevi prestol; ali ravno to je cesarju nakopalo na giavo novo vojsko, v katerej je izgubil velik 'del tistih dežel, ki jih je hotel zagotoviti svojim naslednikom.
Na Poljskem so državna gospoda imeli pravico, da so po smrti kakega kralja smeli kogarkoli izvoliti za naslednika. To pa nikakor ni bilo dobro, kajti pri vsakej volitvi so se vneli hudi prepiri in večkrat tudi krvavi domači boji so državo slabili ter tujim vladarjem dali priliko, da so se mogli vtikati v notranje poljske razmere. Po smrti hrabrega Ivana Sobie-skega , ki je kot cesarjev zaveznik zmagal Turke pri Dunaji, izvolili so si saskega kneza Avgusta II. (1697—1733), ki je jako zapravljivo in razuzdano živel, poljskega kraljestva pa ni znal braniti zoper Švede, ampak sramotno je bežal na Saško. Na _ povelje zmagovalnega švedskega kralja Karla XII. so Poljaki tadaj izvolili druzega kralja Stanislava Leščinskega. Le-ta se je samo toliko časa obdržal na prestolu, dokler so ga Švedi branili; kakor hitro pa so Rusi zmagali švedskega kralja in mu uničili vojsko, se je Avgust II. zopet povrnil, a Ladislav Leščinski se mu je moral umakniti. Obdržal je samo kraljev naslov ter šel na Francosko, kjer je svojo hčer Marijo dal za ženo kralju Ljudeviku XV. Ta ženitev je imela imenitnih nasledkov. Ko je namreč leta 1733 umrl razuzdani poljski kralj Avgust II., se je Ljudevik XV. na vso moč poganjal za to, da bi Poljaki njegovega tasta zopet posadili na izpraznjeni prestol. Njemu nasproti pa se je tudi saski knez Avgust III., sin prejšnjega kralja, poganjal za poljsko kraljevo
krono in prosil je rusko carico in nemškega cesarja pomoči. Tema dvema nikakor ni Lilo po volji, da so se Francozi jeli vtikati v poljske razmere, in oba sta Avgustu III. obljubila pomoči. Karel VI. je pri tej priliki zahteval, da naj saski knez zato prizna pragmatično sankcijo.
Zdaj je bilo gotovo, da novi kralj ne bode brez boja zasedel poljskega prestola. Stanislav Leščinski je takoj šel na ladije, a Ljudevik XV. mu je dal četo izurjenih vojščakov in dobrih častnikov, še več pa gotovega novca, da bi si tem lože pridobil podkupljivo poljsko gospodo. Mesca septembra 1733 zbrali so se poljski plemenitniki in z veliko večino glasov so Stanislava oklicali za kralja. Ali že je velika ruska vojska prišla črez mejo in_ novi kralj je komaj še o pravem času zbežal iz Varšave. Šel je v Gdanjsko (Dancig) in čakal francoske vojske, ki se je imela pripeljati črez morje. Zdaj se je zbrala tudi nasprotna stranka izmed poljske gospode in izvolila je Avgusta III. To je francoskega kralja strašno jezilo in, ker mu je bilo predaleč iti na Rusko, hotel se je maščevati nad nemškim cesarjem. Zavezal se je s španjolskim in sardinskim kraljem in takoj je francoska vojska šla na Rajno, Sardinci so udarili na Milan, Španjolci pa so skoraj brez upora osvojili Neapolj in kmalu potem tudi Sicilijo. Cesar Karel VI. tolikim nasprotnikom ni bil kos. Proti Francozom je poslal starega princa Evgena, ki je imel komaj toliko vojščakov, da je nasprotnikom branil črez Rajno; med tem pa so drugi cesarski poveljniki v Italiji izgubili vso Lombardijo razen dobro vtrjene Mantove. Karel VI., ki je to pot bil brez zaveznikov, je sprevidel, da s silo ne bode ničesar opravil in jel se je pogajati za mir. Že leta 1735 so se poslanci raznih držav zbrali na Dunaji in še le leta 1738 so se do dobrega pogodili. Sklenili so, da naj Avgust III. ostane poljski kralj, Stanislav Leščinski pa naj v zameno dobi vojvodino Lotaringijo in Bar, kateri deželi ima po njegovej smrti naslediti njegov zet francoski kralj Ljudevik XV. Dotadanji lotarinški vojvoda Franjo Stefan, ki je po svojej soprogi Mariji Tereziji postal cesarjev zet, je v zameno dobil vojvodino Toskansko, kjer je ravno umrl (1737) zadnji vladar iz roda Medičejcev. Neapolj in Sicilijo je cesar prepustil Don Karlu, mlajšemu bratu španjolskega kralja Ferdinanda VI., zato pa je dobil Parmo in Piacenzo. Vsi vladarji, M so podpisali pogodbe dunajskega miru, so tudi pragmatično sankcijo priznali kot veljavno naredbo, po katerej je Karla VI. imela v vseh avstriskili deželah naslediti njegova najstarejša hči Marija Terezija.
Še ni bil do dobrega sklenjen dunajski mir in že je Karel VI. imel novo vojsko s Turki, ko je ravno umrl (1736) princ Evgen Savojski, dva in sedemdeset let star. Cesar je težko pogrešal tega najslavnišega avstrijskega poveljnika, a vojščaki so za njim žalovali, kakor za svojim očetom. Po nje-govej smrti nastale so velike zmešnjave v vojaštvu, kajti novi poveljniki se med seboj niso nikdar mogli prav razumeti, a razen tega so morali vedno slušati ukaze dunajskega bojnega svetovalstva, v katerem so gospodje tudi drug drugemu nasprotovali. Bilo je torej jako nespametno, da je Karel VI. kot zaveznik ruske cesarice Ane (1736) Turkom napovedal vojsko. Trije malo skušeni poveljniki so s tremi avstrijskimi vojskami šli črez mejo in bili so že daleč na Turškem; ko so pa zadeli na turško vojsko, jej niso bili kos in morali so se zopet vrniti. V nesrečnih bojih izgubili so mnogo vojščakov in celo leto 1737 niso mogli ničesar prav začeti. Vrhovnega poveljnika Seckendorfa so dolžili, da je on kriv vsej nesreči in djali so ga na tri leta v zapor. Leta 1738 so cesarjevi ponovili vojsko, ali zopet brez vspeha. Zadnje leto (1739) je grof Wallis bil vrhovni poveljnik in udaril je z nova na Turke, ali njegov podpoveljnik grof Neipperg ga ni hotel slušati in z velikim delom vojske stal je mirno in se ni ganil. Turki so tadaj Wallisa užugali, in veliki vezir jel je oblegati Beligrad. Še bi bilo mogoče to imenitno trdnjavo rešiti, ali Neipperg nikakor ni hotel Wallisu pomagati, marveč se je z velikim vezirom dogovarjal zarad miru. Nenadoma poči glas, da je Neipperg ua svojo odgovornost sklenil mir ter Belgrad izročil Turkom, še predno je cesar odobril sklenjeno pogodbo. Turki so razen Belgrada dobili Malo-Vlaško in ves svet do Donave in Save. Te dve reki so tadaj postali meja med turškim in avstrijskim cesarstvom. Ves svet se je čudil sramoti, katerej sta bila vzrok dva nesložna in nezmožna generala. Cesar je grofa Neipperga in grofa Wallisa djal v zapor, ali oba sta med veliko gospodo imela dobrih prijateljev, ki so jima zopet sprožili svobodo in pomilostenje. Kmalu po teh dogodbah umrl je cesar Karel VI., zadnji moški potomec habsburškega rodu.
Karel VIL — Franjo I. (Marija Terezija). — Vojska za avstrijsko nasledstvo.
Le prekmalu so se spolnile proroške besede princa Evgena, ki je rekel, da se ni zanašati na kos pisanega papirja. Karel VI. se je zapletel v krvave vojske ter daroval prelepo siciljsko
Občna zgodovina VI. zvezek.	11
kraljestvo, da bi svojej hčeri zagotovil ostale dežele tei jo obvaroval krvavih vojsk, ali vse je bilo zastonj. Komaj je cesar zatisnil oči, oglasi se bavarski volilni knez Karel Albert in zahteva za se cesarsko krono iii velik kos avstrijskih dežel, namreč celo češko, Tirolsko in nadvojvodino avstrijsko. Pozival se je na neko pismo cesarja Ferdinanda L, čigar hči Ana je bila žena njegovega davnega prednika, bavarskega vojvode Albrechta V. S tem pismom je Ferdinand bajé naredil, da gredó Aninim naslednikom vse avstrijske dežele, ko bi kdaj izumrl moški rod Habsburgovcev. Toda tako se je glasil le ponarejeni prepis tega pisma, ki so ga hranili v Monako-vem; na Dunaji pa so imeli pravi izvirni list in tu je bilo jasno rečeno, da imajo Bavarci le tadaj dobiti Avstrijo, ko ne bi bilo druzih zakonskih potomcev habsburških cesarjev. Ali Karel Albert se ni zmenil za to, ampak trdil je svoje, dasi-ravuo je bil ves zadolžen in ni imel skoraj nič vojščakov. Zanašal se je na tujo pomoč in se nadjal, da bode vsaj Francoze in Španjolce dobil na svojo stran. In ni se motil.
Še predno so se ti avstrijski nasprotniki zedinili v veliko zavezo, vzdignil se je nenadoma drugi mogočni sovražnik, ki je Mariji Tereziji bil nevarniši, nego vsi ostali, a ta je bil pruski kralj Friderik II. Pruska je na začetku novega veka bila še mala dežela, ki je bila odvisna nekoliko od nemških cesarjev, nekoliko od poljskih kraljev. Modri in skrbni vladarji pa so znali čemdalje bolj povzdigovati njeno domačo blagostanje in jej v svetu pridobiti neko veljavo. Največ je storil Friderikov čudni oče Friderik Viljem I., kije umrl istega leta, kakor cesar Karel VI. Akoravno se Friderik Viljem I. ni nikdar vojskoval, vendar je vse svoje žive dni neprenehoma uril vojščake ter vedno poboljševal orožje in druge vojaške naprave. Ob enem je sam prav varčno živel in tako dobro gospodaril, da Pruska ni imela čisto nič dolgov, ampak polne zaklade prihranjenih novcev. Ko je tadaj njegov sin Friderik II. zasedel kraljevi prestol, imel je več gotovine in boljših vojščakov, nego katerikoli drugi vladar v Evropi. Bil pa je tudi bistroumen mož, kije takoj sprevidel, daje zdaj pravi čas razširiti prusko kraljestvo tako, da se bode prištevalo prvini državam. Najbolj ga je mikala bogata in rodovitna Šleska, katero so takrat po vsej pravici zvali najlepši biser avstrijske krone. Da bi pred svetom lakomne svoje naklepe nekako opravičil, rekel je, da ima on, kot braniborski knez, staro pravico na nekdanje šleske vojvodine Breg, Legnice, Olavo in na kneževino Krnovsko. Bes so te deželice nekdaj spadale k Brani-
borskej, ali v sedemnajstem stoletji so jih bili avstrijski vladarji osvojili in cesar Leopold I. se je bil zarad tega poravnal s tadanjim braniborskim knezom.
Vkljub temu je Friderik II. zahteval svojo staro pravico in predno se ga je kdo nadjal, je s silno vojsko udaril črez mejo (1740") ter poročil na Dunaj, da naj mu prepusté kar vso Šlesko; kajti potem ne bode dalje nadlegoval Marije Terezije, ampak celó pomagal jej bode zoper ostale njene sovražnike. Mlada cesarica je kar obstrmela, ah ni jej vpadlo srce. Predrznim terjatvam pruskega kralja se je odločno uprla in hitro je grofa Neipperga z vojsko poslala na Šlesko. Pri Molvicah vnela se je prva bitva (10. aprila 1741), v katerej so se avstrijski vojščaki kakor zmiraj hrabro bojevali, toda Neipperg, ki se je že na Turškem skazal slabega poveljnika, nikakor ni bil kos zvedenemu pruskemu generalu Šverinu. Prusi so tadaj zmagali in se polastili cele Sleske.
Ta zmaga ohrabrila je ostale avstrijske nasprotnike, ki so se bili prej obotavljali, zdaj pa so se hitro zedinili v veliko zavezo, katerej se je Francoska na čelo postavila. Varčni francoski minister Fleury je dobro sprevidel, da se francoska nikakor nima nadjati velikega dobička in svaril je kralja Ljudevika XV., kolikor je mogel, naj nikar ne začenja nepotrebne vojske. Toda bavarski knez Karel Albert ni odjenjal in ker je tudi na Francoskem bilo veljavnih mož, ki so želeli vojsko, se je Ljudevik XV. vdal ter z Bavarci sklenil pogodbo v Nymphenburgu (18. maja 1741), h katerej so pristopili tudi še španjolski, sardinski in saski kralj. Vsi ti in kralj pruski so torej hoteli avstrijske dežele med seboj deliti in začela se je tako zvana vojska zaavst rij sko nasledstvo.
Leta 1741 po leti ste dve francoski vojski šli črez Bajno. Prva je stopala proti hanoveranskej meji, da angleški kralj, ki je ob enem bil hanoveranski vladar, ne bi mogel iti Avstriji na pomoč, druga pa se je združila z bavarsko vojsko in obe skupaj ste takoj udarili črez avstrijsko mejo, kjer se še niso bili pripravili za brambo. V malo dneh je vsa gorenja Avstrija bila v sovražnej oblasti in že sé je Karel Albert v Linču sklical za avstrijskega nadvojvodo. Francozi so zdaj mislili iti naravnost na Dunaj, ali nespametni bavarski knez ni hotel slušati njihovega sveta, ampak silil je na Češko, da se je tem preje mogel v Pragu razglasiti tudi za češkega kralja.
Marija Terezija je v prvem strahu z vsemi dragocenostmi bežala iz Dunaja v Požun na Ogersko. Ker je sprevidela, da
ll*
tolikim nasprotnikom vsem ob enem ne more kaj, sklenila je primirje s pruskim kraljem ter mu prepustila vso dolenjo Šlesko z glavnim mestom Vratislavo, na to pa je sklicala v Požun ogerski državni zbor, v katerem je sama stopila pred zbrano gospodo in jo v velikej svojej zadregi prosila pomoči. Lepa in mlada kraljica se je ogerskej gospodi smilila in pri tej priči so sklenili, da se imajo po vsej deželi nabirati vojščaki. Tacega navdušenja za habsburško vladarsko rodbino na Ogerskem še nikdar ni bilo; zatorej niti ni čuda, da so ljudje ta dogodek ohranili v dobrem spominu in ga še malo drugače pripovedovali. Pravili so namreč, da je Marija Terezija, ki je takrat še žalovala za svojim očetom ter bila v črno oblečena, opasala kraljevi meč, na glavo djala kraljevo krono, a v naročje vzela nekoliko mescev starega sina, prihodnjega cesarja Josipa. Tako opravljena je stopila v državni zbor ter z latinskimi besedami tako živo popisovala nevarnosti, ki so z vseh strani pretile njenej državi, da so ogerski veli-kaši in plemenitniki bili do solz ginjeni. Ko jim je pa kazala mladega sinčeka ter ga izročala njihovemu varstvu, planili so vsi kvišku, potegnili sablje in kakor iz enega grla jeli so navdušeno klicati: „V smrt za našega kralja — Marijo Terezijo.“ Kmalu potem je okoli Dunaja jelo mrgoleti vojščakov, ali ni jih bilo toliko iz Ogerskega, kolikor iz Hrvaškega, kjer je od nekdaj bilo dosti hrabrih junakov. Kakor poprej Turkom, tako so Hrvati zdaj Nemcem bili strah in gorjé. Posebno so se odlikovali tako zvani slavonski panduri, katere je vodil pogumni in v vojaštvu zvedeni graščak Pranjo Trenk. Ko je bilo vse pripravljeno, šel je vojvoda Karel Lotarinški z eno vojsko na Češko, drugo pa je grof Khevenhüller peljal na gorenjo Avstrijsko, kjer je nasprotnikom vzel Line, jih zmagovalno zagnal črez mejo in v kratkem je tudi Monakovo, glavno bavarsko mesto, imel v svojej oblasti. Ob istem času, ko so Avstrijanci osvajali Bavarsko, so v Frankfurtu Karla Boberta venčali za nemškega cesarja Karla YII. (1742—1745). Ta vladohlepni knez, ki je imel več sreče, nego pameti, si ni znal nobene svojih pridobitev ohraniti, kajti nikdar ni slušal dobrega sveta zvedenih mož. Že prej smo povedali, da ni hotel iti na Dunaj, ko je bil pravi čas za to, ampak hitel je v Prag, in ko je nekoliko časa brez skrbi igral češkega kralja, podal se je v Frankfurt, kjer je s francosko pomočjo postal celó nemški cesar. Kakor v Pragu, tako je tudi v Frankfurtu tratil čas v sijajnih svečanostih, pri katerih je razsipno trošil male svoje dohodke, dokler jih je kaj bilo, a ko so pošli, je
izgnan iz svoje dežele moral živeti ob milosti francoskega kralja. Tem sprevidniše je ravnal pruski kralj Friderik II. Kakor hitro je videl, da Avstrijanci zmagujejo, takoj je prelomil sklenjeno primirje in nenadoma je bil z vojsko na Moravskem, kjer je vzel mesta Olomuc, Iglavo in Znojin, a predrzni njegovi konjiki so se zaletavali noter do Dunaja. Vojvoda Karel Lotarinški mu je s svojo vojsko šel nasproti, ali urni Friderik II. je udaril na Češko in ga premagal v jako hudej bitvi pri Hutosicak blizu Časlave. Marija Terezija je zdaj s pruskim kraljem sklenila mir v Vratislavi (1742) ter mu prepustila vso Šlesko razun Opavske, Krnovske in Tešinske kneževine, a dala mu je tudi še grofovino Kladsko. Avgust III., saski knez in poljski kralj, se je tadaj tudi pomiril z Marijo Terezijo ; kajti odslej mu je od Pruske veča nevarnost pretila, nego od Avstrije.
Ko se je bila Marija Terezija rešila Friderika II., udarila je s tem večo silo na ostale sovražnike. Najpred je vojvoda Lotarinški šel z vojsko nad Prag, v katerem je bilo kakih osemnajst tisuč francoskih vojščakov. Le-ti so od dne do dne čakali pomoči, ko je pa nikakor niso mogli dočakati in jim je tudi že zmanjkalo živeža, so vsi izstradani po noči ušli iz mesta ter bežali proti bavarskej meji. Med potjo jih je mnogo poginilo od gladi in zimskega mraza, a mnogo so jih poklali urni hrvaški konjiki, ki so jim vedno bili za petami. Komaj kakih štirnajst tisuč jih je prišlo v Heb, toda bili so večidel bolehavi, miru pa niso imeli, dokler niso onkraj Rajne stopili na francoska tla. V tem se je angleški kralj Jurij II. po dolgem obotavljanji zavezal z Marijo Terezijo in užugal je Francoze pri Dettingenu (1743) ter jih zagnal črez mejo. Karel Albert moral je v drugič bežati iz Monakovega, a Bavarsko prepustiti Avstrijancem. Zdaj se je tudi sardinski kralj premislil in se pomiril z Marijo Terezijo, ki mu je zato odstopila nekoliko lombardskih mest ob sardinskej meji.
Po tolikej sreči mislili so se Avstrijanci do dobrega maščevati nad Francozi, in že je vojvoda Lotarinški prekoračil Rajno, da bi zmagovalno vojsko peljal proti samemu Parizu (1744). To pa pruskemu kralju nikakor ni bilo po volji, kajti bal se je, da bo Marija Terezija skušala tudi Šlesko nazaj dobiti, kakor hitro bode ostale sovražnike užugala. Da bi se to ne zgodilo, je Friderik II. takoj nabral sto tisuč vojščakov in nenadoma je od treh strani ob enem prihrumel na Češko ter se polastil glavnega mesta Praga. Vojvoda Lotarinški se je tadaj moral vrniti proti domu, a ko se mu je na češkem
pridružila še druga vojska iz Ogerskega, se je pruski kralj umaknil nazaj na Šlesko. Te dogodbe so dobro došle Karlu Albertu, ki se je še enkrat vrnil v Monakovo v svojo prestolnico; ali bil je bolan in črez malo mescev je umrl (20. jan. 1745). Njegov sin Maksimilijan Josip ni hotel nadaljevati brezkoristne vojske ter se je v Fiissenu pomiril z Marijo Terezijo, ki mu jo zato povrnila vse njegove dežele. Ko so se nemški volilni knezi zbrali v Frankfurtu, izvolili so Franja Lotarinškega, moža Marije Terezije, za nemškega cesarja.
Med tem se je zvedeni vojvoda Karel, cesarjev brat, na vso moč prizadeval, da bi Prusom iztrgal Šlesko, ali vse njegovo prizadevanje je bilo brez vspeha. Friderik II. je pri Hohenfriedbergu udaril na-nj in ga užugal, a potem je še enkrat prišel na Češko in avstrijsko vojsko pri Zarovi zopet premagal. Saški knez Avgust III. hotel mu je zapreti pot proti domu, ali hrabri pruski kralj je tudi njegovo vojsko v strašnej bitvi pri Kesselsdorfu popolnoma zmagal. O božiči istega leta (1745) so v Draždaneh z nova sklenili mir. Friderik II. je Franjo I. priznal za nemškega cesarja, Marija Terezija pa mu je pustila Šlesko.
Francozi in Španjolci so edini še nekoliko let nadaljevali vojsko zoper Avstrijo. Ob nizozemskej meji so pod zapoved-ništvom slavnega maršala Mavre v manjih bitvah zmagali avstrijsko in angleško vojsko, zato pa v Italiji niso bili srečni. Španjolci tu že prej niso mnogo opravili; pa niti potem, ko so jim Francozi prišli na pomoč, niso bili srečniši, kajti po Draždandskem miru so tudi Avstrijanci pomnožili svoje tamoš-nje vojske, in bili so si drug druzemu precej ravni. Y tem se je ruska cesarica zavezala z Marijo Terezijo, in že je ruska vojska bila na poti proti Rajni. To je Francoze preplašilo in sklenili so mir v Ahenu (1748). Marija Terezija je male talibanske vojvodine Parmo, Piacenco in Guastalo odstopila špan-jolskemu infantu Don Filipu.
Sedemletna vojska.
Bil je zopet mir. Pragmatička sankcija je bila s krvjo podpisana; Mariji Tereziji ni nihče več kratil pravice do avstrijskega prestola; njenega soproga Franjo Lotarinškega so celó izvolili za nemškega cesarja. Toda še so krvavele rane, ki jih je vsekala dolgoletna vojska, a iz svitle krone avstrijske padel je najlepši biser njen — dežela Šleska. To je ponosno cesarico bolelo in če tudi se je na videz vdala, v srcu le ni
bila mirna, ampak težko je čakala prilike, da bode predrznemu sosedu mogla zopet iztrgati ugrabljeni plen. Dobro pa je tudi vedela, da od velike in mogočne Pruske ravno Avstriji največa nevarnost preti. To jo je skrbelo in vedno se je z modrim in bistroumnim možem, s češkim grofom Kounicem, posvetovala, kaj da jej je storiti, da bi v prihodnjič svoje dežele obvarovala še večih nesreč. Že v zadnjej vojski se je bila Marija Terezija sprijaznila z rusko cesarico Elizabeto, in ravno to, da je ruska vojska bila že na poti, je pospešilo mir v Ahenn. Zdaj se je Avstrija še bolje oklenila Kusije in obe državi ste se pogodili, da si boste druga drugej pomagali, ko bi jima od pruskega kralja kaka nevarnost pretila. Tej pogodbi pridružil se je tudi saski knez Avgust III., ki je ob enem bil poljski kralj. Pa to še ni bilo vse. Grof Kounic je sprevidel, da bi bilo treba tudi Francosko pridobiti za Avstrijo, katerej je ravno to največ škodovalo, da so se Francozi takoj z vsakim zavezali, kdor je kaj zoper Avstrijo snoval. Ali na Francoskem je sovraštvo do Avstrije bilo narodu že nekako prirojeno, in skoraj da je bilo nemogoče spraviti državno politiko iz tira, po katerem se je toliko stoletij neprenehoma valila. Kounic lotil se je tudi tega težavnega dela. Najprej je kot poslanec na francoskem dvoru vse storil, da bi se ondi veljavnim ljudem prikupil, a potem je kot minister Mariji Tereziji svetoval, kaj treba storiti. Takrat je na Francoskem bilo čudno, kajti ne-čimurni kralj Ljudevik XV. ni imel svoje volje, ampak storil je, kar je hotela grofica Pompadour. Marija Terezija si je torej hoté ali nehoté morala pridobiti to mogočno grofico, in takoj je bilo vse drugače. Francoska, prej največi nasprotnica, je zdaj bila zaveznica Avstriji. Te preimenitne spremembe so se tako skrivaj godile, da so celo francoski ministri še le ta-daj zvedeli za nje, ko so bile že dognana stvar. Toda kakor hitro so Francozi bili za Avstrijo, so Angleži bili zoper njo zato, ker so se bili ravno takrat sprli s Francozi zastran nekih mej v amerikanskih naselbinah. Da-si ne rad, moral se je zdaj angleški kralj Jurij II. zavezati s pruskim kraljem, za katerega se je odločilo tudi nekoliko nemških knezov. Friderik II. je že davnej vedel, da se nekaj zoper njega kuje; kajti podkupil je v Berlinu tajnika pri avstrijskem poslanstvu, J Draždanih kraljevega pisarja, a iz Petrograda poročal mu je sam carevič Petar, ki je bil ves zaljubljen v pruskega kralja in nikakor ni odobraval, da se je ruska cesarica z avstrijsko zavezala. Po teh potih je torej zvedel vse naklepe svojih nasprotnikov in mogel se je o pravem času pripraviti na boj.
IGO
Akoraviio je Marija Terezija imela za se Francoze, Ruse, Sase, Švede in večino nemških knezov, Friderik IL. le ni obupal, ampak še predno so so nasprotniki do dobrega sporazumeli, je nenadoma udaril na Saško (9. sept. 1756) ter brez ovir vzel glavno mesto Draždane. Saška vojska, katere je bilo komaj kakih sedemnajst tisuč mož, se je hitro umaknila v močno trdnjavo Pirno ob češkej meji ter čakala pomoči iz Avstrije. Toda pruski kralj je imel toliko vojščakov, da je Pirno popolnoma oklenil in še je z veliko vojsko šel proti avstrijskemu poveljniku Brownu, ki je bil že na potu, da bi rešil Sase. Pri Lovozicah sta zadela drug na druzega in takoj se je vnela grozovitna bitva. Celih šest ur so se neprenehoma bili, in še nisi vedel, kdo da je močnejši. Že je Prusom na levem koncu pošlo vse streljivo in jeli so omahovati; v tem se vojvoda Bewernski zadere nad nje: „čemu so vam bajoneti!“ in ko bi trenil, se je dolga vrsta pruskih vojščakov z ojstrimi bodali zagnala na Avstrijance ter jih vrgla nazaj. Saška vojska v Pirni je zdaj bila v groznej stiski; pomoči se ni mogla od nikoder nadjati, živeža ni imela prav nič več, dobiti pa ga tudi ni mogla zato, ker so nasprotniki zasedli vsa pota in niso nikogar pustili ne noter, ne ven. Morala se je torej na milost in nemilost podati mogočnemu pruskemu kralju, ki je vse saske vojščake vteknil med svoje, le častnike je izpustil proti temu, da so mu obljubili, da se ne bodo več vojskovali proti njemu. Avgust III. bežal je na Poljsko, zmagoviti Friderik II. pa jo črez zimo ostal v Draždanih ter vladal nad Saško, kakor da bi bila že njegova. Ubogo ljudstvo mu je moralo hraniti veliko njegovo vojsko ter plačevati silne davke, ali neusmiljenemu kralju vse to ni bilo dovolj, ampak pobral je tudi najkrepkejše sinove v vojščake.
Mariji Tereziji je dobro došlo, da je Friderik II. sam začel vojsko; kajti zdaj še le se je po sklenjenej pogodbi mogla nadjati pomoči od svojih zaveznikov. In res so se takoj vzdignili Rusi, Francozi in Švedi, in tudi na Nemškem so nabrali šestdeset tisuč mož za tako zvano državno vojsko, kajti kne-ževski zbor je sklenil, da se ima Friderik II. kaznovati zato, ker je motil splošni državni mir. Za Avstrijo je tadaj šlo pol milijona vojščakov v boj, pruski kralj pa jih ni imel več, nego dve sto tisuč, ali bil je vkljub temu na boljem, ker je vse sam po svojej volji ravnal, med tem ko med nasprotniki nikdar ni bilo prave sloge. Na spomlad leta 17o7 je Friderik svojim zaveznikom naročil, da naj zadržujejo Francoze; oddelek svojih vojščakov je poslal proti Rusom in Švedom; sam
pa je z glavno vojsko šel na Češko, kjer je pred Pragom zadel na sovražnike ter jih takoj napadel, da-si mu je stari general Šverin odsvetoval. Avstrijanci so namreč posedli vse hornee okoli mesta in ni jim bilo mogoče priti do živega. Prusi so se zdaj tu, zdaj tam zagnali na-nje, ali silne krogle sovražnikov so grozovitno treskale v naskakujoče vojščake in kar vrsta za vrsto se je zgrudila na tla. Že se je pruska vojska jela nazaj pomikati, v tem skoči general Šverin s konja, zgrabi zastavo, vzklikne: „za menoj!“ in junaško stopa naravnost proti grmečim topovom. Ali v tem prifrčč štiri krogle ob enem in predrzni sivček se je pri tej priči zgrudil na tla. To je vojščake še bolj ohrabrilo. Drugi general vzame mrtvemu junaku krvavo zastavo in kmalu so razkačeni Prusi sovražni hornee z naskokom vzeli. Bežeči Avstrijanci popustili so celó svoje topove, katere so zmagovalni nasprotniki na to zoper nje obrnili. Zdaj so Prusi tudi na drugej strani porivali sovražnike iz okopa, ali še ni bilo konec krvavemu boju, dokler hrabri avstrijski poveljnik Brown ni bil smrtno ranjen. Tu se kralj Friderik II. prerije skozi sredo nasprotne vojske in zmaga je bila njegova. Na krvavem bojišči ležalo je mnogo tisuč avstrijskih junakov, Prusov pa še več. Vojvoda Lotarinški se je z ostanki avstrijske vojske, kakih 18.000 mož, umaknil v Prag, kjer je mislil počakati poveljnika Dauna, ki mu je imel priti na pomoč. Pruski kralj je že oblegal z zidom ograjeno pražko mesto; ko je pa čul, da je Daun z novo vojsko na poti, šel mu je hitro nasproti in zadel je na-nj pri Kolinu. Toda zvedeni avstrijski poveljnik se je bil tu dobro utaboril in predrzni Friderik II. mu nikakor ni mogel do živega, dasi je vse sile napenjal. Trikrat so hrabri Avstrijanci (18. junija) naskakujoče sovražnike nazaj zagnali, ali vkljub temu je pruski kralj svoje vojščake z nova naprej podil ter se ves razkačen izderil nad nje rekoč: „Ali mislite mar, da boste večno živeli?“ — Nesrečni vojščaki morali so zopet v boj, ali zopet brez vspeha. Saški konjiki, ki so kar koprneli po maščevanji, pridejo v tem Prusom za hrbet in jamejo neusmiljeno po njih udrihati. Bitva bila je odločena, zmaga je bila avstrijska. Na spomin tega slavnega dne je cesarica vtemeljila red Marije Terezije ter je zmagovitnemu poveljniku Daunu prvemu podelila veliki križ tega reda.
Pruski kralj se je zdaj z ostanki svojih vojščakov moral nazaj pomikati, ali zmagovalna vojska, v katerej so se najbolj odlikovali hrvaški junaki iz Krajine, šla je za njim in zagnala ga je črez češko mejo ja a Saško. Zmaga pri Kolinu ohrabrila
je avstrijske zaveznike, da so tudi oni odločniše stopali sovražnikom nasproti. Ruski poveljnik Apraksin je (30. avgusta) pri Velikem Krnjevu užugal drugo prusko vojsko, katero je vodil general Lehmann; Švedi posedli so Pomorje; a francoski margal d’ Estrées je pri Hastenbeeku (26. jul.) zmagal pruske zaveznike, katerim je na čelu bil vojvoda Cumberlandski. V tem se je drugi francoski poveljnik Soubise imel s svojimi vojščaki pridružiti tako zvanej nemškej državnej vojski ter iti na Saslco, da bi tudi to deželo rešil pruskega nasilja. Friderik II. je bil v velikej zadregi, ali ni obupal, in kmalu se je sreča zopet obrnila na njegovo stran. Največ mu je bilo na tem ležeče, da Francozi ne bi prišli na Saško, kajti potem bi se zedinili z Avstrijanci, a tolikim nasprotnikom ob enem nikakor ne bi bil kos. Šel jim je torej hitro nasproti, in ko mu je gotajska vojvodkinja skrivaj poročila, da so Francozi že v Goti, pošle tisuč pet sto urnih konjikov z generalom Seidlitzom naprej tje. Francozi so se bili ravno k obedu napravljali, kar zadoné pred mestnimi vrati pruske troblje in kakor bi trenil, so francoski vojščaki popustili vse in bežali iz Gote, a ne da bi se skusili postaviti v bran sovražnikom, katerih je bilo trikrat manj. Prusi so se zdaj gostili s tem, kar je bilo za nasprotnike pripravljeno, in nabrali so tudi mnogo plena, med katerim je bilo čudnih stvari, kakoršnih človek ne išče po vojaških taborjih. Našel si n. p. polne zaboje raznoterih mazil in dišečih vod, a po mestu je kar mrgolelo francoskih brijačev, kuharjev, komedijašev in strežajev. Vse te vrste ljudi so Francozi takrat seboj na vojsko jemali, da plemenitnim častnikom v taborji ni bilo dolg čas in da niso pogrešali razvad vsakdanjega pomehkuženega življenja. Res, da se takošna vojska ni mogla meriti s hrabrimi pruskimi vojščaki, vendar pa to ni edini uzrok, da so Francozi bežali pred Prusi, marveč je temu nekoliko krivo tudi to, da Francozi sploh niso odobravali zaveze z Avstrijo ter bi bili rajši pomagali Frideriku II., katerega so v Parizu tako navdušeno slavili, kakor da bi bil njihov prijatelj.
Kmalu potem, ko so Francozi bežali iz Gote, združili so se z nemško državno vojsko in šli so skupaj nad pruskega kralja, na katerega so zadeli (5. nov.) blizu Rossbacha ob reki Šali. Friderik II. se je močno vtaboril na nekem homcu in, dasi je imel samo dva in dvajset tisuč mož, se vendar ni vstrašil nasprotnikov, katerih je bilo črez šestdeset tisuč. Leti so se že naprej veselili gotove zmage in z vihrajočimi zastavami in donečo glasbo so se razvrstili okoli hornea, da bi
vjeli prusko vojsko. Pruski kralj je vse to mimo gledal ter je ob robu do zadnjega trenutka pustil šatore razpete, a za njimi je okoli in okoli nastavil topove ter razvrstil vojščake. Ko je bilo vse pripravljeno in so pruski vojščaki tudi še po-obedovali, dal je kralj znamenje in v tem so se podrli šatori, a topovi so jeli grmeti v brezskrbne sovražnike, med katerimi je zdaj nastala strašna zmešnjava, kajti ob istem času prišel je Seidlitz s svojimi konjiki, ki so neusmiljeno sekali po francoskih glavah. Predno ste minuli dve uri, bila je bitva odločena ; Prusi so do dobrega zmagali, Francozi in njihovi nemški zavezniki pa so bežali, kamor je kdo mogel. Friderik II. se je zmiraj rad spominjal „vesele bitve pri Rossbachu“, kjer je tako z lahka zmagal, a z nova ohrabril svoje vojščake. Toda tem nesrečniši so bili njegovi generali, ki so ta čas imeli braniti Šlesko. Eden je poginil, druzega pa so vjeli Avstri-janci, ki so vzeli trdnjavo Svidnico ter tudi imenitno mesto Vratislav, v katerem so dobili mnogo živeža.
Malo da ni vsa Šleska postala zopet avstrijska. Skrbni pruski kralj je tadaj hitro šel svojim na pomoč in če tudi je nasprotnikov bilo trikrat več, ni mu vpadlo srce , ampak brž ko jih je zagledal, udaril je z vso silo na nje in jih do dobrega užugal v bitvi pri Leutenu (5. dec.). Mnogo tisuč avstrijskih vojščakov je poginilo na bojišči, še več so jih zmagovalci vjeli, ostali pa so bežali črez mejo. Pa tudi Prusov je mnogo pokrivalo krvavo bojišče. Tej nesreči je nekoliko bil svet sam vojvoda Karel Lotarinški, ki je avstrijsko vojsko po vsej sili postavil na ravno polje, in nikakor ni hotel slušati kriv skušenega poveljnika Dauna, ki se je hotel vtaboriti po gričih, kakor pri Kolinu. Vsa Šleska z glavnim mestom Vra-tislavo je zopet bila v pruskej oblasti. Kralj Friderik II. je na to Mariji Tereziji poročil, da se rad pomiri, če mu za zmiraj odstopi Šlesko. Nadja! se je, da bode cesarica ponudbo sprejela, kajti dobro je vedel, da med njenimi zavezniki ni pravega sporazumljenja. Francozom itak zaveza z Avstrijo ni bila po volji, na ruskem dvoru pa je prestola-naslednik Petar skrivaj vedno delal za Pruse. Ker je to leto cesarica Elizabeta bolehala, imel je Petar večo veljavo in brž ko ne je on ukazal, da se ima ruska vojska po bitvi pri Velikem-Krnjevu pomakniti nazaj proti meji. Toda Elizabeta je odzdravila in Marija Terezija, ki se je zdaj nadjala bolje pomoči, ni hotela skleniti miru. Pruski kralj je res nekoliko opešal, ali dobil je iz angleškega štiri milijone tolarjev; na Saškem in Meklen-burškem je prebivalce tlačil s silnimi davki; doma pa je dal
slab denar kovati in tako se je zopet za nekoliko časa opomogel.
Komaj je napočila prva spomlad (1758) in že se je Friderik II. vzdignil ter šel na Moravsko oblegat Olomuc. Ali to mesto je bilo močno vtrjeno in ni ga bilo mogoče osvojiti, zlasti ker je avstrijska posadka hrabro odbijala vse naskoke, a kmetje niso hoteli sovražnikom dajati živeža. Dokler je pruski kralj pred Olomucom tratil čas, je hrabri avstrijski general Lavdon nenadoma prišel na Šlesko ter pri Opavi zmagal drugo prusko vojsko, ob enem pa tudi zaprl pot, po katerej so v tabor pred Olomuc sovražnikom vozili hrane in drugih bojnih potrebščin. Pruski kralj ni mogel dalje oblegati Olomuca, kajti došlo mu je tudi drugo žalostno poročilo, da so Kusi vzeli in požgali mesto Kiistrin. Vzdignil se je torej ter na vso moč hitel proti severu. Pri Zorndorfu zadel je na mnogo večo rusko vojsko. Ves razkačen ukazal je svojim, da morajo brez milosti pomoriti vse vjetnike, in dal podreti vse mostove, da ne bi nihče mogel živ bežati z bojišča. S takoš-nimi pripravami se je dne 25. avgusta začela bitva, ki je bila najgrozovitniša v celej sedemletnej vojski. Od zore do mraka so se nasprotniki, kakor divje zveri zaganjali drug v druzega, ali brez vspeha. Pruski topovi so neprenehoma grmeli, a general Seidlitz se je s svojimi konjiki hrabro zaletaval v sovražne vrste, pa zastonj; ruski junaki so kakor trden zid stali mož pri možu in niso se niti za ped nazaj vmaknili, ampak celó po smrti so na istem mestu in v istem redu ležali drug poleg druzega. Sem ter tje videl si ranjenega vojščaka, ki se je še enkrat nekoliko vzdignil od tal ter v smrtnih bolečinah zadnjikrat mahnil po napredujočem nasprotniku. Še le, ko se je temna noč vlegla na zemljo, in je že trideset tisuč mrličev pokrivalo krvavo bojišče, odjenjalo je krvavo klanje. Prusi so zmagali, ali niso šli za Rnsi, ki so se v polnem bojnem redu nazaj pomikali.
Med tem so Avstrijanci šli na Saško, od koder so nameravali pregnati prav vse Pruse, a na to so mislili iti Kusom na pomoč. Toda še predno so mogli Saško osvoboditi tuje sile, se je Friderik II. zmagovalno vrnil iz bitve pri Zorndorfu. Brž ko je zvedeni avstrijski poveljnik Daun zvedel, da je pruski kralj na poti, vtaboril se je na gričih blizu Hochkircha ter se dobro zavaroval, kakor nekdaj pri Kolinu. Pruski generali so takoj sprevideli, da tu nasprotnikom nikakor ne morejo do živega in svetovali so kralju, naj bi šel dalje iskat var-nišega mesta. Ali prevzetni in nepotrpežljivi Friderik II. si ni
dal dopovedati in ukazal je, da se imajo njegovi za streljaj od sovražnih okopov vtaboriti. Nadjal se je, da sprevidni Dann po dosedanjej svojej navadi ne pojde iz taborja, ampak da bode za okopi čakal napada. Ali to pot so ga nasprotniki vkanili. Tri dni se niso ganili in Prusi so vsaki večer brez skrbi v svojih šatorjih zaspali. Po noči od 13. na 14. oktobra pa so avstrijski vojščaki po malem zapuščali svoje ograje, dokler se niso vsi razvrstili okoli sovražnega taborja. Tu so straže pomorili ter se prav tiho polastili pruskih topov, katere so takoj obrnili in jih jeli zažigati, ko je ura ravno pet bila. Prusi so kar planili po konci, ko so čuli grmenje lastnih topov, ali kamor je kdo stopil, zadel je na avstrijskega vojščaka. Nastala je strašna zmešnjava in grozno klanje, dokler ni bližnja vas začela goreti in je švigajoči plamen nekoliko razsvetil bojišče. Zdaj še le se je pruska vojska mogla nekoliko zbrati in v bran postaviti; ali to jej ni mnogo koristilo. Generala Keita ste dve krogli ubili, Braunšweigskemu princu je krogla glavo odtrgala, a Desauski princ Mavro je bil smrtno ranjen. Kralj Friderik je željno čakal belega dne, ali gosta megla mu je tudi potem še zakrivala nasprotno vojsko, a ko se je bilo zvedrilo, je sprevidel, da si to pot ne more več nakloniti bojne sreče. Poginilo mu je devet tisuč izurjenih vojščakov, a nasprotniki so mu vzeli sto topov ter cel tabor in vse, kar je bilo v njem. Pruski kralj jel se je tadaj nazaj pomikati, a ker Avstrijanci niso šli za njim, ni vtrpel novih zgub. Do konca leta je zopet vsa Šleska in Saška bila v njegovej oblasti in le na vzhodnem Pruskem so Kusi črez zimo ostali. Pruski zavezniki, katere je vodil vojvoda Ferdinandi Braunsweigski, so istega leta Francoze potisnili nazaj črez Bajno ter jih užu-gali v bitvi pri Krefeldu (23. jun.).
Leto 1759 je v celej dolgoletnej vojski bilo najnesrečniše za pruskega kralja, kajti novci so mu pošli, a stari izurjeni vojščaki so mu že skoraj vsi poginili. Imel je same novince, ki še niso bili vajeni vojaštva. Zatorej ni mogel delati velikih osnov, ampak mislil je samo na to, kako da se bo branil. Kakor doslej, je tudi to leto na Avstrijance in Kuse sam pazil, Francoze pa prepustil svojim zaveznikom, ki so imeli vrlega poveljnika Ferdinanda Braunšweigskega. Le-ta je pri Bergenu blizu Frankfurta udaril na francoskega vojvodo Broglia, ali nikakor ga ni mogel vreči iz močno vtrj enega taborja in nioral se je brez vspeha vrniti proti reki Weseri. Na to se je Broglio s svojimi pridružil drugej francoskej vojski, katero Je Contades pripeljal črez Rajno, in oba sta šla skupaj dalje.
Že se jima je več nemških mest podalo in vesela poročila pošiljala sta v Pariz. Pri Mindenu pa jih je zapustila dosedanja sreča. Tu se jim je namreč Ferdinand Braunsweigski ustavil ter jih do dobrega zmagal. Osem tisuč Francozov je v bitvi poginilo, ostali pa so bežali proti domu.
Tem nesrečniši je bil kralj Friderik II., ki je vse storil, kar je bilo v njegovej moči, da se avstrijanska in ruska vojska ne bi zedinili. Med tem ko je sam mislil zadrževati Avstri-jance, poslal je generala Wedela proti Rusom in mu naročil, da naj jih kar takoj napade, kakor hitro in kjerkoli bode na nje zadel. Wedel je slušal zapoved svojega kralja in res je pri Kay-u udaril na ruskega poveljnika Soltikova, kateremu pa ni bil kos. Soltikov ga je užugal in se je na to celó zedinil z avstrijskim poveljnikom Laudonom, ki je s svojo vojsko prav hitro stopal, da se je mogel še o pravem času pridružiti Rusom. Laudon je takrat bil najslavniši avstrijski poveljnik, kakor nekdaj Evgen Savojski. Od svojega petnajstega leta služil je na Ruskem ter se večkrat skazal hrabrega junaka. Kmalu pa je izstopil iz ruske službe in prosil je pruskega kralja, naj bi ga vzel v svoje vojščake za stotnika. Toda Friderik, kateremu v prvi mah ni bil všeč, mu prošnje ni uslišal, in zdaj je Laudon šel na Dunaj, kjer ga je Marija Terezija brez obotavljanja imenovala za stotnika. Y avstrijskej službi odlikoval se je čem dalje, tem bolj, in v kratkem času je postal prvi general.
Ko je Friderik II. čul, da sta se Soltikov in Laudon zedinila, šel je z mnogo manjšo vojsko sam zoper nje. Rusi so se bili pri Künersdorfu dobro vtaborili in imeli so tudi mnogo topov; ali vkljub temu je pruski kralj udaril na nje (12. avg.). Od poldneva do šestih zvečer so hrabri pruski vojščaki neprenehoma naskakovali sovražne okope in niso od-jenjali, dokler niso levo krilo ruske vojske nazaj zagnali. Takoj je poslanec moral iti v Berlin, da je poročal o imenitnej zmagi. Toda Friderik II. se je bil prenaglil, kajti še je celo desno krilo čvrsto stalo, Avstrijanci pa še niso bili v boji. To nepotrpežljivemu kralju ni dalo miru in, akoravno so ga njegovi generali rotili in mu dokazovali, da so vojščaki opešali in obnemogli, ni si dal dopovedati in še isti večer je boj z nova začel, in bil si je sam kriv svoje nesreče. Rusi zažigali so največe topove in njihove krogle so tako strašno razdevale med pruskimi vojščaki, da so kar cela krdela na bojišči obležala. Ob istem času so avstrijski konjiki z vseh strani planili na sovražnike ter jih popolnoma zmagali. Sam kralj Friderik
je obupal in podal se je y največi bojni metež, da bi poginil, kajti mislil je, da je pruskej državi konec. Po sili so ga morali oteti gotove smrti. Osemnajst tisuč Prusov je mrtvih ležalo na bojišči, ali tudi nasprotnikov je mnogo poginilo.
Strah Friderikov je bil opravičen, kajti ko bi bili zavezniki pri Kunersdorfu šli naravnost v Berlin, mogli bi razdjati prusko kraljestvo ter ga med seboj razdeliti. Laudon je tudi res silil na to, ali ruski general Soltikov nikakor ni hotel s svojo vojsko iti dalje in sploh mislijo, da je ravnal po ukazih, ki jih je skrivaj dobival iz Petrograda. Pa tudi sicer med avstrijskimi in ruskimi poveljniki ni bilo pravega sporaz-umljenja, kar je največ koristilo pruskemu kralju, ki se je po vsakej nesreči kmalu zopet opomogel. Po bitvi pri Kunersdorfu je takoj oddahnil, ko se je silna ruska vojska jela nazaj pomikati, dasiravno mu je od druge strani došlo žalostno poročilo, da so mu nasprotniki vzeli glavno sasko mesto Draž-dane ter da mu je Daun pri Maksenu vjel generala Finka in trinajst tisuč vojščakov.
Tudi leto 1760 se za Friderika ni dobro začelo, kajti Laudon je z veliko vojsko udaril na Šlesko ter pri Landshutu užugal in vjel pruskega generala Fouqué-a in blizu deset tisuč vojščakov; ali nesrečnega kralja tolažilo je to, da se Kusom ni dalo bojevati, akoravno' so jim Avstrijanci obljubili vzhodni del Pruske ter da jim bodo povrnili vse vojskine stroške. Ko se torej od Kusov ni imel ničesar bati, mogel je Friderik vso svojo moč obrniti proti ostalim svojim nasprotnikom. Najprej je skušal Draždane zopet nazaj dobiti in jel je z največimi topovi streljati v mesto, v katerem je sicer napravil mnogo škode, vzeti pa ga le ni mogel. Ko je nam-roč mil, da se njegovim na Šleskem slabo godi, pustil je Draždane ter hitel svojim na pomoč. Stopal je hitro, predno se je Laudon nadjal, je Friderik pri Legnici udaril na-nj in in ga v dveh urah zmagal (15. avg.). S to bitvo si je pruski kralj otel Šlesko in ubranil je, da se Avstrijanci niso v drugič zedinili z Rusi. Le-ti so dne 4. oktobra prišli v Berlin in iztirjali so velike davke; ko so pač čuli, da je kralj z veliko vojsko na poti, šli so črez nekoliko dni zopet iz mesta ter se podali na Poljsko, kjer so črez zimo ostali. Po teh srečnih dogodbah se je pruski kralj še enkrat vrnil na Sasko, da bi tudi to deželo zopet iztrgal iz rok svojih nasprotnikov. Tu se je _ bil avstrijski poveljnik Daun združil z nemško državno vojsko ter se pri Torgavi dobro zavaroval. Vkljub temu je Iriderik II., ki je po zadnjej bitvi zopet predrzen postal, z
mnogo manjšo vojsko jel naskakovati močno vtrjeni tabor, a generala Ziethena s konjiki je poslal na okol, da bi sovražniku za hrbet prišel. Ali komaj so se Prusi pokazali, začelo je iz vinogradov grmeti dve sto avstrijskih topov in še predno so se nasprotniki zgrabili, je že blizu šest tisuč pruskih vojščakov mrtvih ležalo. Pa Friderik ni odjenjal, ampak vedno je nova krdela poganjal proti sovražnemu taborju, akoravno je tudi že njega sovražna kroglja plaznila. Še le noč je ustavila strašen boj. Najbolji vojščaki so Prusom poginili in vendar niso sovražnikom vzeli niti jednega okopa. Drugo jutro nameraval je kralj z bajoneti ponoviti boj. Celo noč je v bližnjej cerkvi pisal ukaze in ni mogel dočakati jutranje zore. Y tem prijaha general Ziethen z nekoliko konjiki in veselo poroča, da so Avstrijanci odšli:	on da jih je namreč ob de-
setih zvečer napadel in zmagovalno pridrl v njihov tabor; isti Daun da je bil ranjen ter da je po noči odpotoval v Draždane. Friderik je s tem vspehom bil zadovoljen, kajti v njegovej oblasti je bilo pol Saške z imenitnim mestom Lipskim, v katerem je s svojo vojsko črez zimo ostal.
Prihodnjega leta (1761) ni bilo nobene veče bitve, kajti Prusi so čemdalje bolj pešali, med nasprotnimi zavezniki pa ni bilo niti zdaj prave sloge. Rusi in Avstrijanci so se bili sicer zopet zedinili, ali ko so imeli udariti na Friderika II., ki se je bil pri Boleslavicah vtaboril, sprla sta se Laudon in Buterlin, in nista boja niti začela. Buterlin se je izgovarjal, da ima premalo živeža in odšel je z rusko vojsko na Poljsko. Komaj je ta razpor odvrnil veliko nesrečo od pruskega kralja in že ga je druga zadela. Avstrijski poveljnik Laudon je na Šleskem vzel trdnjavo Svidnico, Rusi pa šo na Pomoranskem osvojili Kolobreg. Zguba je bila velika, ali ni bila stanovitna. Po novem letu 1762 umrla je ruska cesarica Elizabeta, a nasledil jo je Petar III, ki je bil ves navdušen za pruskega kralja Friderika II. Petar že prej ni bil za zvezo z Avstrijo, zdaj pa je ruskej vojski kar naravnost ukazal, da se ima pridružiti pruskemu kralju ter mu pomagati zoper Avstrijance. Novi zavezniki so se bili ravno pripravljali, da bodo Dauna iz Svidnice vrgli, ko je iz Petrograda nenadoma došel drugi ukaz, da se imajo Rusi kar takoj domu vrniti. Na Ruskem namreč niso bili zadovoljni z novim cesarjem, ki je kar črez noč hotel preustrojiti vso državo, in že črez šest mescev so se najviša gospoda zarotili zoper njegovo življenje ter ga umorili. Na izpražnjeni prestol so zarotniki posadili Petrovo ženo Katerino II., ki je pruskemu kralju ostala prijateljica,
ali pomagati mu ni hotela in pozvala je rusko vojsko domu. Friderik II. je zdaj zopet bil sam, ali imel je manj nasprotnikov, ki so pa tudi že opešali. Mesca julija užugal je Dauna v bitvi pri Burkersdorfu, mesca oktobra pa je njegov brat Henrik zmagal nad nemško in avstrijsko vojsko pri Freiburgu na Saškem in bilo je konec dolgoletne vojske. Nasprotniki, ki so si vsi želeli miru, so najprej sklenili primirje, dne 15. februarja 1763 pa so v gradu Hubertsburgu na Saškem podpisali stalen mir. Kar je kdo pred začetkom vojske imel, to je zdaj nazaj dobil. Saški knez se je tadaj zopet domu povrnil, Šleska pa je ostala pruskemu kralju, ki je s to vojsko svoje kraljestvo povzdignil med prve evropejske države.
Josip II. (Marija Terezija).
Kmalu po dokončanej vojski je Franjo I. umrl v Insbruku dne 18. avgusta 1765., a nasledil ga je njegov najstarši sin Josip II. (1765—1790), katerega so nemški knezi že pred letom izvolili očetu za naslednika, zdaj pa so ga svečano kronali. Kakor že vemo, imel je nemški cesar po vestfalskem miru le toliko veljave, kolikor so mu je dajale njegove tako zvane domače dežele, od vesoljne nemške države pa ni imel niti toliko, da bi mogel poravnati stroške, ki ga je stalo obnašanje prazne cesarske časti. Nemški knezi bili so v svojih deželah neomejeni vladarji in večkrat so cesarju kratili tudi tisto malo pravic, kar mu jih je po tridesetletnej vojski še ostalo. Zatorej smo videli, da se dogodbe novejšega časa ne tičejo več celega nemškega cesarstva, ampak samo večih njenih delov. Habsburgovci so še zmiraj bili nemški cesarji, ali njihova moč oslanjala se je le na avstrijske dežele, ki so se kot posebna država čemdalje bolj ločile od nemškega cesarstva. Franjo I. je dvajset let bil cesar in vendar nismo njegovega imena skoraj nikoli omenili zato, ker mu nemška krona ni dala nobene oblasti, v avstrijskih deželah pa ni vladal on, ampak njegova soproga Marija Terezija. Lé-ta niti svojemu bistroumnemu sinu Josipu II. ni dovolila, da bi se mnogo vtikal v razmere avstrijskih dežel, katere je do svoje smrti sama vladala s pomočjo svojih svetovalcev, a sinu prepustila je samo vojaštvo. Josip II. hotel je tadaj vsaj za nemško cesarstvo kaj storiti in nameraval je preustrojiti neke cerkvene razmere ter urediti vrhovno državno sodišče; ali naletel je na toliko ovir, da je moral oboje opustiti. Odslej se ni več mnogo zmenil za nemško cesarstvo, tem bolj pa se je
Občna zgodovina IV. zvezek.	12
pečal za Avstrijo in znal je večkrat pregovoriti svojo mater, da se mu je vdala.
Tako je Marija Terezija po volji svojega sina ravnala leta 1772., ko je podpisala prvo delitev poljskega kraljestva. Takrat so se Rusi srečno vojskovali s Turki in vzeli so jim deželo za deželo. Sosednje vladarje jelo je skrbeti, da naposled niti oni ne bodo varni pred mogočno Rusko, in Josip II. in Friderik II. sta se dvakrat sešla, da bi se posvetovala, kaj naj bi storila, ker Rusi nikakor niso hoteli od-jenjati od zmagovalne vojske. Na to je Friderik II. ruskej cesarici predlagal, naj bi pustila turške dežele, zato pa naj si rajši vzame kos Poljske, katere se niti on ne bi branil. Kmalu sta se sporazumela in ponudila sta Avstriji, naj se tudi ona vdeleži delitve. Josip II. je bil takoj za to, Marija Terezija pa se je branila, dokler je ni sin pregovoril dokazo-vaje jej, da itak ni več mogoče ubraniti razdejanja poljskega kraljestva. Avstrija je na to dobila kos Malo-Poljske in celo nekdanje kraljestvo Galicijo.
Nekoliko let potem zapletel je cesar Josip II. svojo mater v novo vojsko s pruskim kraljem. Na Bavarskem je namreč vojvoda Maksimilijan Josip umrl brez otrok in zapustil je vladarski prestol najbližnjemu sorodniku Karlu Teodoru, volilnemu knezu Palatinskemu. Tu se je oglasil cesar Josip II. in trdil, da ima po vojvodi Maksimilijanu Josipu Avstrija dobiti neki del dolenje Bavarske in tako zvano gorenjo Pfalco ob češkej meji. Novi vojvoda je bil zadovoljen in je cesarju s posebnim pismom odstopil omenjene kraje. Temu se nenadoma upre pruski kralj Friderik II., ki je vse sile napel, da Avstrija ne bi na Nemškem niti pedi zemlje več dobila. Ker sam ni vedel, kako bi opravičil svoj ugovor, dobil je na svojo stran Karla Z weibrü okenskega, kateremu je šla Bavarska po smrti Teodora, ki je tudi bil brez otrok. Karel Zweibrückenski je tadaj ugovarjal delitvi Bavarske in ker je sam bil preslab, je Friderik II. hitro nabral veliko vojsko, da bode bajé branil svobodo nemških knezov proti avstrijskemu nasilju, in šel je na stara leta še enkrat na češko. Josip II. bi se rad na bojišči ogledal s tem starim avstrijskim sovražnikom, ali ker je Marija Terezija odločno bila zoper vojsko, se ni hotel prenagliti, dokler mu ne bi francoski kralj obljubil pomoči, med tem ko se je pruski kralj nadjal pomoči od Ruske. Laudon in Lascy vodila sta vsak eno avstrijsko vojsko ter sta le na to gledala, da sta nasprotnikom zapirala pota in ubranila, da se razna pruska krdela niso mogla zediniti. Friderik II., ki
ki ni bil več tako predrzen, kakor nekdaj, se le ni prav upal začeti nevarnega boja in odjenjal je. Ruska in Francoska ste ga pregovorili, da je podpisal mir v Tešinu (1779), po katerem je Avstrija od Bavarske dobila samo tako zvani Inviertel t. j. tisti kot, ki se razprostira takraj reke Salze, Ina in Donave. Ker v tej vojni ni bilo pravega boja, jej Nemci pravijo „krompirska vojska“, zato ker so vojščaki bajé samo krompir pekli.
Po smrti Marije Terezije se je cesar Josip II. še enkrat sprl s pruskim kraljem. Se zmiraj bi bil rad Bavarsko pridružil avstrijskim deželam, a ker si je ni mogel drugače pridobiti, hotel jo je zameniti za Belgijo. Kakor ostale svoje dežele, je cesar Josip II. tudi Belgijo jel brezobzirno preu-strojavati, a pri tem je naletel na močen odpor; kajti Belgi-janci so odločno branili stare svoje pravice in niso marali za cesarjeve novotarije. Tu je Josip II. Belgijo ponudil bavarskemu vojvodi Karlu Teodoru ter mu obljubil, da ga bode povzdignil v „kralja burgundskega“, če mu zato odstopi Bavarsko. Karel Teodor bil je takoj zadovoljen, ali zopet je nasprotoval Karel Zweibrückenski, katerega je naščuval Friderik II. Le-ta je na to še neke druge nemške vladarje dobil za se ter jih pregovoril , da so se proti cesarju zavezali v tako zvano „nemško kneževsko zavezo“ (1785). Sklenili so namreč, da ne bodo nikdar dovolili, da bi se tadanje državne razmere na Nemškem kdaj spremenile. Josip II. je moral zopet odjenjati, ali zato je tem odločniše prenarejal domače svoje dežele.
II.	Avstrijska monarhija.
Že v srednjem veku so neki slovenski vladarji skušali oh srednjej Donavi vtemeliti večo državo, ki bi kakor kak močen zid branila Nemcem, da ne bi mogli svoje oblasti širiti dalje na vzhod. Prvi je bil Samo, ki je vladal od sudetskih gor do jadranskega morja, ali že po njegovej smrti je ta prva veča slovenska država razpala. Silniša je bila v 9. stoletji država Svatopluka Moravskega, na katerega so se ob enem zagnali Nemci in Magjari, in dasi njemu niso mogli kaj, dosegli so svoj namen za njegovih slabih naslednikov. Tudi poljski kralj Boleslav hrabri je svoje kraljestvo razširil do Donave in Labe, ali niti njegovi nasledniki niso umeli vzdržati tolike in tako imenitne države. Tem srečniši so bili vladarji male mejne grofovine avstrijske, ki je sicer počasi, ali tem stanovitniše naraščala. Najprej je Karel „veliki“ vtemelil vzhodno mejno grofovino, ki je imela nemško mejo braniti proti Avarom. Toda ta grofovina je kmalu propala, dokler je ni cesar Otto I. „veliki“ zopet ponovil potem, ko je leta 955 na Leškem polji zmagal Magjare ter jim ob Donavi vzel ves svet do reke Erlave. Leta 976 so to grofovino, ki so jo takrat že zvali „Avstrijo“, dobili Babenbergovci, kateri so jo čemdalje bolj povečavah, dokler ni Friderik „bojeviti“, zadnji vojvoda tega rodu, leta 1246 v boji poginil. Na to je češki kralj Premisi Otokar II. Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko združil s češkim kraljestvom, ali le za malo časa, kajti nemški cesar Rudolf habsburški mu je imenovane vojvodine zopet vzel (1276) ter jih podelil svojim sinovom (1282). Tako so Habsburgovci dobili „avstrijske nasledile dežele“, v katerih še dandanes vladajo. S časom so se Habsburgovci ločili v avstrijsko, tirolsko in štajersko rodbino; ali cesar Maksimilijan I. je zopet zedinil vse stare habsburške dežele ter jih pomnožil z novimi. Po svojej ženi Mariji Burgundskej je Maksimilijan dobil svobodno Burgundsko grofovino in Nizozemsko; njegov vnuk Karel V. pa je ob enem bil španjolski kralj in nemški cesar. Ta isti Karel Y. je avstrijske dežele leta 1522 prepustil svojemu bratu Ferdinandu in habsburška rodbina se je zopet delila v starejšo španjolsko in mlajšo avstrijsko.
Ferdinand L, začetnik mlajšega habsburškega rodu, postal je tudi vtemeljitelj avstrijske monarhije, ko so ga po smrti njegovega svaka Ljudevika II. (1526) Cehi, Ogri in Hrvati izvolili za svojega kralja. Ta nova Avstrija bila je samo velika zavezna država, v katerej so posamezne dežele tudi v prihodnje obdržale stare svoje državne pravice; ali kakor hitro so vse imele ednega in istega skupnega vladarja, imele so tudi skupnih zadev in jele so se čemdalje bolj bližati druga drugej. Pa ne le med seboj, ampak tudi z nemško državo so avstrijske dežele bile v nekej zvezi zato, ker so avstrijski vladarji bili tudi nemški cesarji. Najimenitniše do-godbe avstrijske smo torej morali že v nemškej zgodovini omeniti. Tam smo povedali, da je Avstrija v miru v Utrechtu (1713) dobila Belgijo, Milan, Neapolj in Sardinijo, katero poslednjo je leta 1718 zamenila za Sicilijo. Y vojski za poljski prestol je Avstrija zopet izgubila Neapolj in Sicilijo ter je namesto nju dobila Parmo in Piacenco; ali tudi te dve deželici je obdržala le do leta 1748. V Karlovškem in Požarev-skem miru so jej Turki povrnili vse ogerske in hrvaške kraje, a nekoliko časa (od 1718 do 1739) so celó Bosna ob Savi, Srbija in mala Vlaška bile avstrijske.
Nova doba v zgodovini avstrijske monarhije se je začela, odkar je cesar Karel VI. dne 19. aprila 1713 izdal prag-matičko sankcijo, kije določila, da se dežele, ki so takrat spadale pod oblast habsburških ali avstrijskih vladarjev, ue smejo več deliti. S tem pismom je torej prvikrat bila postavno izrečena celokupnost avstrijske monarhije. To isto pismo pa je tudi ženskej krvi podelilo pravico do vladarskega prestola ; ali vkljub temu si je Marija Terezija svojo vladarsko pravico morala pribojevati v krvavih vojskah, v katerih je izgubila Parmo in Piacenco ter bogato Šlesko. Marija Terezija bila je prva „cesarica“, ki je samo v Avstriji vladala, med tem ko je prazno čast nemškega cesarja obnašal njen mož Franjo I., zatorej moramo tu o njej posebej govoriti.
Se niso bile zaceljene velike rane, katere so avstrijskej monarhiji vsekale nekoliko tridesetletna vojska, nekoliko turške vojske, nekoliko pa tudi veliki domači nemiri. Ne le, da nisi nikjer našel pravega telesnega blagostanja, ampak tudi v duševnej omiki so avstrijski prebivalci zaostali daleč za drugimi evropejskimi, kakor n. pr. za Francozi, pri katerih so se znanosti in umetnosti ravno takrat tako lepo razcvele, kakor še nikdar poprej. Tisuč in tisuč avstrijskih vasi je bilo pož-
ganih, a prebivalce pobrali so kuga, lakota in sovražni meč. Iz Češkega in Moravskega se je mnogo stare gospode zaradi vere izselilo, a novi posestniki so kmete neusmiljeno tlačili, jim od dne do dne teža bremena nakladali ter so tako še bolj pomnožili splošno siromaštvo. Tudi nova protestantska vera je mnogo škodovala; kajti ljudje niso hodili k spovedi ter se niso več posluževali pripomočkov, s katerimi katoliška cerkev oplemenjuje srce in ga varuje pregreh, ki ga ponižajo pod neumno živino. Avstrijski vladarji so se sicer na vso moč prizadevali, da bi zatrli novo vero, ali ni se jim posrečilo, a za prvi čas s tem niti ni bilo mnogo pomagauo zato, ker so ljudje v vednih vojskah čisto podivjali. O kakem književnem delovanji v tadanjem času ni misliti, pa tudi šole, katere so skrbni cesarji po tridesetletnej vojski zboljšali, še dolgo dolgo niso obrodile zaželjenega sadu. Cerkvi in državi je pomanjko-valo dobrih služabnikov in ni čuda, če so se sem ter tje vtihotapile kake napake. Avstrijske vladarje čakalo je torej mnogo imenitnega dela, ali komaj so se ga lotili in že jih je motila kaka nova vojska. Še le Mariji Tereziji je bilo sojeno, da po dolgoletnem bojevanji svojim narodom pripravi boljše čase.
Cesarica Mar ij a Terezija (1740—1780) bila je bogato obdarovana s prelepimi duševnimi zmožnostmi ter navdušena za blagor svojih narodov. Bila je visoke in lepe postave in že v svojem devetnajstem letu se je omožila za Franja, vojvodo Lotarinškega, ki je sicer bil jako dober gospodar, ali vladarskih sposobnosti ni imel. Marija Terezija mu je zato poverila samo financijalne ali denarne stvari, sicer pa mu ni dala, da bi se vtikal v vladarska opravila, katera so bila le njena skrb. Z bistrim svojim umom znala je za vsako stvar vedno najti pravega moža ter si je za prvega svojega svetovalca izvolila spretnega in premetenega grofa Kounica, ki je bil najboljši minister, kar jih je kdaj bilo v Avstriji. Brž ko je vojni hrup nekoliko pojenjal, je blaga cesarica s posebno postavo vredila razmere med grajščaki in kmeti, ter je poslednjim olajšala tlako za toliko, kolikor se je dalo, a da ni bilo treba pleme-nitnej gospodi kratiti starih pravic. Davke in druga državna bremena dala je z nova popisati ter jih pravičniše razdeliti med siromake in bogatine. Da ne bi državi naredila novih dolgov zarad stroškov, ki so jih stale dolgoletne vojske, jela je Marija Terezija na samem cesarskem dvoru prav varčno gospodariti ter je odpravila vso nepotrebno sijajnost, a odpustila je vse nepotrebne uradnike. Kakor je sama priprosto živela, ravno tako jej ni bilo po volji, če so druga gospoda posnemali tuje šege in razsipali
svoje imetje. Da bi povzdignila telesno blagostanje narodov, storila je vse, kar bi vtegnilo pospešiti obrtnijo in trgovino, a podpirala je tudi znanosti in umetnosti. Vtemeljila je mnogo malih in velikih šol čisto z nova, a stare je poboljšala ter jih poverila skrbnim državnim nadzornikom. Na cesarično povelje so pravniki morali pregledati ves zakonik, zlasti kazenske postave, ter izbrisati vse naredbe, ki so nastale v starih surovih časih. Odslej se torej noben obtoženec ni več z nečloveškimi mukami silil, da bi priznal svojo pregreho. Tudi državna uprava se je po mogočnosti zboljšala in v marsičem prenaredila, a vlada je ostro pazila, da so uradniki na tanko spolno vali svojo dolžnost ter da niso nikomur krivice prizadevali,- Pravičnost bila je cesarici prva vladarska dolžnost, zato se je dolgo obotavljala, in naposled je le s prav težkim srcem podpisala delitev Poljske, katera je po njenem prepričanji bila krivično dejanje. Sicer je Marija Terezija bila usmiljenega srca in prav rada je revežem pomagala, kadarkoli je mogla. Svojemu sinu Josipu je rekla, da bi se rajši dala ubiti, nego da bi jenjala miloščine deliti. S svojim soprogom, cesarjem Pranjem I. je prav lepo in izgledno živela. Ko je Pranjo I. dne 18. avgusta 1765 umrl, je jako žalovala za njim in odslej se je vedno le v črno oblačila, a 18. dne vsakega mesca je šla v rako kapucinske cerkve ter je dolgo časa molila na grobu svojega soproga. Katoliškej cerkvi je bila iz prepričanja vdana in bila je vsaki dan pri sv. maši. Vstajala je po leti ob petih, a po zimi ob šestih. Do devetih je delala in prebirala najnovejša pisma in poročila. Ob desetih je vsakdo smel pred njo stopiti, da jej je razodel svoje želje ali izročil kako prošnjo. Kadar se je morala javno pokazati, nastopila je sijajno, kakor se cesarici spodobi, sicer pa je vedno pri-prosto živela V mlajših letih je rada bila v veselej druščini, in celó na lov je hodila. Tudi dobro gledališče in lepa godba so jej bile po volji, kajti sama je znala lepo peti. Na stara leta pa je le ob posebnih prilikah napravljala glasne veselice. Dne 18. novembra 1780 je zadnjikrat molila na grobu svojega soproga. Ko so jo v rako spuščali, odtrgela se je vrv na stolu, na katerem je sedela. Daši ni bila praznoverna, vendar jo je ta slučajni dogodek spominjal bližnje smrti in rekla je: „Rad bi me pri sebi imel, — le potrpi, kmalu bom za teboj prišla“. — In res je še isti mesec (dne 29. novembra) umrla. Najstarejši sin Josip II., ki je že od leta 1765 bil nemški cesar, je po njej prevzel vlado nad vsemi avstrijskimi deželami. Njen mlajši sin Leopold je bil veliki vojvoda toskanski, tretji sin
Ferdinand je bil vojvoda modeneski, Maksimilijan je bil nadškof in volilni knez kolinski; ena hči je bila kraljica neapolska, druga, nesrečna Marija Antoinetta, pa žena francoskega kralja Ljudevika XVI.
O Mariji Tereziji se vsi zgodovinarji vjemajo, da je ni bilo žene, ki bi bila ob enem slavno vladala in lepo živela. Isti pruski kralj Friderik II. je po njenej smrti rekel: „Bila je na čast prestolu in rodu svojemu; jaz sem se sicer ž njo vojskoval, ali sovražnik joj nisem bil nikdar“.
Cesar Josip II. (1780—1790) je bil za blagor svojih narodov navdušen, kakor njegova mati Marija Terezija, ali bil je preveč nemirnega duha in hotel jo kar črez noč vse pre-uarediti. Z najboljšim namenom je hotel preustrojiti celo vlado, upravne oblasti in sodnije, šole in cerkev. In vse to je mislil izvršiti sam brez deželnih in državnih zborov, in brez posvetovanja s cerkvenimi oblastniki. Samovoljno njegovo ravnanje podiralo je starodavne pravice premogočnih velikašev, a žalilo je tudi pobožna srca vernih katoličanov, in plemenitilo delo mu je v marsičem spodletelo, kar bi moglo obroditi najlepšega sadu, ko bi se cesar posvetoval z modrimi in skuše-nimi možmi. Cesar Josip II. je bil v svojem srcu vdan tistim naukom, ki so jih ob njegovem času učili tako zvani francoski filosofi, in mislil je v avstrijskih deželah sam izvršiti, kar so Francozje nameravali doseči s strašnim uporom zoper obstoječo oblast in z groznimi domačimi poboji. Pri tem pa je plemeniti cesar pozabil, da se niti v vsakdanjem življenji ne dá vse po enem kopitu uravnati, in da bode torej še teže po enem načelu vladati narode, ki govorijo razne jezike, ki imajo razne državne pravice, in ki niso vsi na istej stopnji omike.
Še pred smrtjo svoje matere bi bil Josip II. marsikaj rad po svoje prenaredil, ali Marija Terezija se je malokdaj dala pregovoriti in prepustila mu je samo vojaštvo. Toda ker ga je takoj po smrti Franje I. razglasila za svojega sovladarja, se mu je včasih le morala vdati, zlasti kadar je delal na to, da bi avstrijske dežele pomnožil z novimi. Tako se Marija Terezija ni mogla oteti homatij zarad bavarskega nasledstva in morala je tudi privoliti v delitev Poljske, po katerej je Avstrija leta 1772 dobila Galicijo in Vladimirijo. Malo pozneje (1774) je turški car Avstriji dobrovoljno prepustil sedanjo vojvodino Bukovino, katero itak ni mogel več ubraniti in Marija Terezija jo. je pridružila ostalim svojim deželam ter je zarad nje sklenila posebno pogodbo z rusko cesarico Katarino II. (1777). Kakor smo že v nemškej zgodovini povedali,
želel je cesar Josip II. tudi na zahodu povečati in zaokrožiti Avstrijo in hotel je Belgijo zamoniti za Bavarsko, ali nemški knezi so se temu naklepu odločno uprli, in moral je odjenjati (1785). Z nepremišljenim ravnanjem bi si bil ob istem času skoraj novo vojsko na glavo nakopal. Belgijska reka Šelda se ne daleč od meje na holandeskih tleh izliva v morje, in vendar Belgijanci po nekej starej pogodbi niso smeli s svojimi ladjami voziti po reki v morje. To je cesarja Josipa II. strašno jezilo in razglasil je samolastno, da ne priznava več veljave krivičnej pogodbi, ki jo na veliko škodo belgijske) trgovini. Toda Holandezi so odločno branili staro svojo pravico in, ko je prva cesarska ladija po reki črez mejo priplavala, jeli so iz topov na njo streljati, dokler se ni zopet domu vrnila. Cesar jim je zdaj grozil z vojsko, ali francoski kralj ga je pregovoril, da je odjenjal; kajti Holandezi imeli so močnih zaveznikov in mogla bi se iz malega prepira razvneti velika vojska. Holandezi plačali so cesarju devet milijonov odškodnine, ali zato Belgijanci niti v prihodnje niso smeli voziti po Šeldi.
Med tem ko so mu zunaj države vsi naklepi spodleteli, mislil je cesar Josip, da bode doma tem srečniši, in jel je z vso silo prenarejati stare razmere. Še bolj ostro, kakor njegova mati, pazil je na raznotere oblasti in uradnike od naj-višega do najnižega, in gorjé mu, kdor ni na tanko spolno-val cesarskih ukazov ali kdor bi komu kako krivico prizadjal. Dal je sestaviti čisto nove kazenske postave za celo državo ter odpravil smrtno kazen, na mesto katere so hudodelci morali vse svoje žive dni bivati po zaporih in težko delati. Kmete je osvobodil tlake, a za to grajščakom ni dal nobene odškodnine. Dokler je on vladal, veljale so enake pravice za vse prebivalce, kajti on je kmeta tako spoštoval, kakor gospoda, ^eč ko je kdo imel premoženja, več je plačeval davka, a da se niti tu ne bi nikomur krivica godila, dal je Josip II. z aova izmeriti vsa zemljišča. To je bila gotovo hvale vredna aaredba, ali ker cesar ni mogel nobene stvari dočakati in je kotel, da bi bilo vse takoj storjeno, se je prehitro merilo in cenilo, in naposled je bilo toliko pritožb zoper krivično cenitev, da ni bilo mogoče vseh razsoditi. Da bi povzdignil domačo obrtnijo, je ostro prepovedal uvažanje tujega blaga, od katerega je bilo toliko davka plačati, da so si ga le največi bogatini mogli kupovati. Če je pa cesar tihotapce zasledil, vzel jim je brez milosti prav vse blago ter ga dal sežgati ali pokončati. Večkrat je v priprostej meščanskej obleki skrivaj potoval po deželi ter sam pri kmetih popraševal, če se nimajo
ničesar pritožiti zoper svojo gosposko. Tudi za šole je cesar Josip skrbel, kakor njegova mati, ali ukazal je, da se imajo kar takoj vsi narodi učiti nemški. Hotel je namreč, da bi nemški jezik bil službeni jezik po vsej Avstriji, v katerej bi imel jenjati vsak razloček med posameznimi narodi in deželami, kar se ve da ni bilo mogoče.
Cesar Josip II. pa je hotel tudi katoliško cerkev po svoje preustrojiti, in brez obzira je samolastno odpravil vsako naj-manjo stvar, ki se ni vjemala z njegovimi načeli. Že leta 1773 je pregovoril svojo mater, da je razpustila Jezusovo družbo; kakor hitro pa je sam nastopil vlado, ukazal je (26. marca 1781) vsem cerkvenim poglavarjem, da ne smejo nobenega papeževega dopisa razglasiti brez cesarjevega dovoljenja, in to isto je veljalo tudi za duhovne redove ali samostane. če so dobili kako naredbo od svojih viših predstojnikov, ki so bivali zunaj Avstrije. Niti domači škofje niso smeli v prihodnje razglašati tako zvanih pastirskih listov ali podobnih tiskanih spisov, dokler jih cesarska oblast ni odobrila. Novo izvoljeni škofje morali so najprej cesarju priseči zvestobo in poslušnost, a potem še le so smeli papeža prositi, da naj jih potrdi v njihovej oblasti. Sploh škofje niso smeli več občevati z naj-višimi cerkvenimi glavarji, če niso za to dobili posebnega dovoljenja od cesarja ali njegovih namestnikov. Dne 30. oktobra 1781 je cesar Josip II. razpustil kakih sedem sto samostanov, a redovnike je z malimi letnimi plačami razposlal v svet, katerega so se bili že davnej odrekli in odvadili. Toda cesar Josip II. premoženja odpravljenih samostanov ni potrošil za posvetne namene, ampak napravil je tako zvani verski zaklad, iz katerega se vzdržujejo župnije, šole, bolnice in drugi dobrodejni zavodi. Odgojo mladih duhovnikov vzel je škofom ter za vso svojo državo vtemelil četvero glavnih duhovnih semenišč in sicer v Löwenu za Belgijo, v Paviji za gorenjo Italijo, Pešti za Ogersko in Hrvaško, a na Dunaji za ostale avstrijske dežele. Cesar sam je imenoval učitelje za ta semenišča, v katerih so se smeli le po takošnih knjigah učiti, katere je posebno dvorsko poverjeništvo na Dunaji odobrilo. Pa to še ni bilo vse. Cesar Josip je duhovnikom celó ukazal, kaj da naj v cerkvi z leče uči; morali so namreč oznanovati cesarske naredbe in jih priporočati, morali so govoriti zoper tihotapce ter razlagati, kako potrebno je, da se koze stavijo, in druzega več. Yse pobožne bratovščine so morale jenjati, in nihče ni smel več na božja pota hoditi. Pri velikej svetej maši ni smelo goreti več nego šest sveč,
pri tihej pa samo po dve. Da se ne bi potrosilo preveč lesa, mrliči niso se smeli polagati v lesene mrtvaške Skrinje, ampak zavezali so jih v prtene vreče ter jih tako zakopavali. Pruski kralj Friderik II., ki je bil protestant, se je večkrat posmehoval čudnemu počenjanju cesarja Josipa II., ter ga imenoval svojega „brata mežnarja“. S cesarskim pismom od dne 22. junija 1781 je Josip II. razglasil versko svobodo za Luterane, Kalvince in grško-vzhodne kristjane, ki so si v prihodnje smeli zidati svoje cerkve, polagati prisego po svojem obredu, in mogli so tudi dobiti vse državljanske pravice, kakor katoličani. Ko je papež Pij VI. čul, kako se Josip II. samovoljno vtikuje v cerkvene razmere, jelo ga je skrbeti in pisal je cesarju, naj spoštuje pravice in svoboščine katoliške cerkve. Ali vse pisanje bilo je zastonj. Pij VI. se je tadaj sam napravil na pot in šel je leta 1782 na Dunaj, da bi cesarja omečil; pa niti to ni nič pomagalo. Josip II. ga je spodobno sprejel, ali cerkvenih svojih naredb ni hotel preklicati; njegov minister grof Kounic pa se je papežu nasproti celó jako raz-žaljivo ponašal.
Kes da je cesar Josip II. imel najboljši namen in da je vedno le mislil, kako bi svoje narode osrečil; ali on se je v svojem ravnanji prenaglil in naposled ljudje le niso bili zadovoljni. Že so se na ogerskih županijskih zborih jeli tožiti, da je cesar poteptal stare narodne pravice, in niso odjenjali, dokler ni cesar malo pred smrtjo preklical skoraj vse svoje naredbe ter razburjeni narod potolažil, predno se je vzdignil. Mnogo trdovratniše so se novim cesarskim spremembam upirali Bel-gijanci, ki so od nekdaj imeli velike državljanske svoboščine in se niso pokorili nobenej naredbi, katere niso sklenili njihovi deželni zbori. Strašno jih je torej razkačilo, ko je cesar Josip leta 1787 oklical, da stare njihove pravice nimajo nobene veljave več, ter poslal nekoliko vojske, ki je imela takoj zadušiti vsaki najmanjši upor. To je splošno nezadovoljstvo le še bolj povečalo in od dne do dne se je množilo število zarotnikov, katerih je kmalu bilo sedemdeset tisuč. Novcev so imeli dovolj in v kratkem se je na holandeskih tleh iz beguncev ustrojila uporna vojska od deset tisuč dobrovoljcev. Mesca oktobra 1. 1789 so v dveh oddelkih udarili črez mejo in takoj se je ves narod vzdignil zoper avstrijsko vlado.
Cesar Josip se je bil malo poprej (1787) v Kersonu z rusko cesarsko Katarino II. zavezal zoper Turke in začel je vojsko, v katerej ni bil srečen. Sam je šel v Slavonijo, kjer je poveljnik Lascy imel dve sto tisuč mož pripravljenih za
boj. Ali še predno se je boj zadel, jele so med vojščaki razsajati hude bolezni in sam cesar se je moral bolan vrniti na Dunaj. Tu je obležal in ni ved okreval. Ko je sprevidel, da se mu bliža zadnja ura, sprejel je sv. zakramente ter kmalu na to umrl dne 20. februarja 1790, a ni doživel konca ne belgijskega upora ne turške vojske. Na smrtnej postelji rekel je, da naj mu na grob napišejo te-le besede; „Tukaj podiva knez, ki je imel najboljše namene, ali bil je nesrečen in spodleteli so mu vsi plemeniti naklepi.“ Bil je še le petdeset let star. Dvakrat je bil oženjen, ali obe ženi ste mu nagloma umrli. Ker ni imel lastnih otrok, nasledil ga je njegov mlajši brat Leopold II., ki je tadaj vojvodino Toskansko prepustil tretjemu bratu Ferdinandu.
Iz tega kratkega načrta je pazljivi čitatelj sprevidel, da skupne avstrijske monarhije prav za prav niti ni bilo pred cesarjem Karlom VI., ki je v pragmatidnej sankciji prvikrat postavno izrekel celokupnost vseh habsburških dežel. Govorili bomo torej o raznih avstrijskih deželah posebej in sicer najprej o naslednih deželah, potem o deškem, ogerskem in hrvaškem kraljestvu.
I. Avstrijske nasledne dežele.
Pod temi deželami razumevamo nadvojvodino Avstrijsko, vojvodine Štajersko, Koroško in Kranjsko, grofovim Goriško in Tirolsko, mejno grofovino Istro in Trst. Že od leta 788 ti kraji niso ved bili sami svoji, ampak bili so del velike nemške države, kajti njihovi gospodarji so morali priznavati vrhovno oblast nemških cesarjev. Za nemško državo so te dežele s prva bile zato imenitne, ker so varovale njeno vzhodno mejo, pozneje pa še zato, ker so postale tako zvana domača mod habsburških cesarjev. Posamezni udje habsburške rodbine so te dežele včasih med seboj delili, dokler ni cesar Maksimilijan I. proti koncu petnajstega stoletja zopet vseh zedinil pod svojo neposredno oblastjo. Zunanja osoda teh dežel je tudi v novem veku bila ozko zvezana z dogodbami nemškega cesarstva; ko je pa nadvojvoda Ferdinandi, leta 1526 in 1527 postal deški, ogerski in hrvaški kralj, so avstrijske dežele tudi s temi kraljestvi delile razne zgode in nezgode. Tu bomo torej omenili le imenitniše domače dogodbe, kajti vse drugo smo že povedali v zgodovini nemškega cesarstva ali pa v skupnih zgodbah cele avstrijske monarhije.
Maksimilijan I. — Karel Y.
Koje cesar Maksimilijan I. (1493—1519) nasledil avstrijske dežele, imenoval je za vse skupaj samo eno vrhovno vlado ter jih tako ože zvezal drugo z drugo. Velika nevarnost, ki je takrat našim krajem pretila od Turkov, bila je vzrok, da so se tudi gospoda raznih avstrijskih dežel jeli shajati na skupne deželne zbore, katere so sklicevali zdaj v to, zdaj v ono mesto, da bi se posvetovali o vojski zoper Turke in o drugih potrebah, ki so bile vsém iste.
Ravno prva leta Maksimilijanovega vladanja so Turki jako pogostoma zahajali v naše slovenske kraje. Leta 1492 pridrli so noter do Belaka, ali hrabri koroški Slovenci so jih do dobrega užugali. Spomin na to slavno zmago ohranil se je v ljndskej pravljici, ki pravi, da je bila zemlja tako namočena od turške krvi, da je tisto leto ni bilo treba gnojiti. Ta nesreča je sovražnike le še bolj razdražila in takoj sledeče leto (1493) je turški paša Jakub z novo druhaljo prihrumel na Kranjsko do Ljubljane. Povsodi je grozno požigal in moril, a razen druzega plena pobiral je tudi deklice in mladenče, ter jih peljal seboj na Turško v trdo sužnost. Dokler je paša okoli Ljubljane razsajal, so Kranjci in Hrvati nabrali vojsko ter se uprli Turkom, ko so se z bogatim plenom vrnili črez Hrvaško proti domu. Zdaj so nasprotniki planili drug na druzega, ali Turki so zmagali in mnogo slovenskih iu hrvaških junakov je mrtvih obležalo na krvavem bojišči. Na Dolenskem pa je istega leta bila velika lakota zato, ker so Turki vse pokončali. In glej, takoj drugo spomlad so Turki zopet prihrumeli na Kranjsko ter najbolj razsajali okoli Kostanjevice. Takošni vpadi ponavljali so se potem skoraj vsak čas do leta 1498, ko so Turki zopet pridrli do Ljubljane, od koder so odpeljali mnogo krščanskih sužnikov. Največ so trpeli Dolenjci, ki so se bili v vednih bojih tako izurili, da so se jih Turki jeli bati ter so pozneje rajši po drugih potih prihruli v gorenje slovenske kraje.
Vkljub tej vednej nevarnosti, ki jim je doma od Turkov pretila, vdeležili so se naši predniki tudi drugih vojsk svojega cesarja in povsodi so se skazali hrabre junake. Našej domovini najbliže je bila vojska z Benečani (1508—1518). Le-ti cesarju niso dovolili, da bi skozi njihovo deželo šel v Rim na kronanje, in Maksimilijan se je tadaj zoper nje zavezal s francoskim kraljem Ljudevikom XII. Avstrijsko mejo na Goriškem so v dolgoletnih bojih obranili skoraj sami Slovenci,
ki so Benečane zagnali nazaj od Postojne ter obvarovali Trst in Gorico. Vojskinim nadlogam pridružili ste se leta 1510 kuga, a leta 1511 grozni potres, ki je na Kranjskem podrl mnogo gradov, a v Ljubljani več cerkev in drugih velikih poslopij.
Pa to še ni bilo vse. Kmet, ki je svojo kri prelival za domovino, vero in cesarja, ni bil sam svoj, ampak bil je le malo več, nego suženj svojega graščaka. Že večkrat smo povedali, kako neusmiljeno so v srednjem veku graščaki ravnali s kmeti; a v začetku novega veka ni bilo prav nič bolje. Kmet je voljno trpel žalostno svojo osodo, dokler je mogel; ko je pa videl, da mu graščaki vkljub Turkom in Benečanom, vkljub kugi in potresu od dne do dne nalagajo veča bremena, a ni se od nikoder mogel nadjati pomoči brezkončnim krivicam, hotel si je sam pomagati. Od leta 1503 do leta 1516 vzdignili so se slovenski kmetje zdaj tu, zdaj tam za „staro pravdo“, ali vse zastonj. Poslali so celó nekoliko mož v Avgs-burg pred samega Maksimilijana, pa niti to ni pomagalo, kajti dobrohotni cesar jih je tolažil ter obljubil, da bode odpravil, kar ne velja, ali gospoda se niso mnogo zmenili za cesarjevo besedo in ostalo je vse pri starem. Na spomlad leta 1515 so torej kmetje zgrabili orožje in planili nad graščake, katerim so požgali mnogo graščin ter se na več krajih tudi krvavo maščevali. Ali kratka je bila njihova zmaga, kajti izurjenim vojščakom le niso bili kos in bojna sreča se je kmalu obrnila na drugo stran. Med tem ko je štajerski glavar pri Brežcih užugal dolenjce, je cesarska vojska zmagala gorenjske kmete. Cesar je tudi zdaj še mislil z lepo poravnati velike krivice in in poslal je nekoliko poverjenikov med kmete, da bi slišali njihove pritožbe. Pa tudi to ni. nič pomagalo zato, ker gospoda nikakor niso hoteli odjenjati od svojih terjatev, a cesar v ta-danjem času ni imel moči, da bi bil mogel ukrotiti njihovo prevzetnost.
Kakor bi bil Maksimilijan rad Kmetom pomagal, tako mu je tudi sploh bilo mar za blagostanje svojih ljudstev. Da bi povzdignil obrtnijo avstrijskih dežel, podelil je posameznim mestom raznih pravic ter je na tanko določil, po katerih cestah in skozi katera mesta smejo trgovci svoje blago voziti iz ene dežele v drugo. Iz Kranjske, Štajerske in Koroške je izgnal vse jude zato, ker so ljudi preveč odirali. Za Maksimilijana so se vsak čas ponovili prepiri med Trstom in Kranjsko. Kranjska deželna gospoda so namreč trdili, da je Trst kranjsko mesto, ki mora plačevati vse kranjske davke ter pošiljati svoje poslance v kranjski deželni zbor, Trst pa je hotel biti
sam svoj. Povedati nam je ge to, da je Maksimilijan v mladik letih večkrat bival na Štajerskem in da se je tu naučil slovensko govoriti.
Ko je Maksimilijan umrl (1519), nasledil ga je tudi v avstrijskih deželah njegov vnuk Karel V. gpanjolski kralj. Ker le-ta ni mogel takoj priti na Avstrijsko, je iz naših krajev iz vsake dežele šlo po nekoliko gospodov na Španjolsko ter se v Barceloni pokorilo novemu vladarju. Dokler pa Karel ni sam nastopil vlade, so gospoda naslednih dežel na skupnih deželnih zborih obravnali najimenitniše stvari, zlasti brambo zoper Turke, od katerih je nova nevarnost pretila. Kakor hitro je iz Hrvaškega došel glas, da so Turki na poti, so na Kranjskem zažigali topove, da je strel ljudem oznanil žalostno poročilo ter jih opomnil, da se imajo oborožiti ter zbrati v taborih. Predno so se začele nove turške vojske, prepustil je Karel V. vse avstrijske dežele mlajšemu svojemu bratu Ferdinandu.
Ferdinand I.
črni oblaki zbirali so se nad našimi deželami, ko so prišle pod oblast nadvojvode Ferdinanda (1522—1564). Od juga pretila je čemdalje veča nevarnost od Turkov, od nemškega severa pa je Luterovo krivoverstvo tudi naše prednike okužilo in bilo vzrok velikim domačim prekucijam.
Od leta 1522 do 1530 so Turki vsako leto in včasih tudi po večkrat na leto prihrumeli v naše kraje in kamorkoli so prišli, povsodi so grozovitno ropali in pustošili, požigali in morili. Prvo leto (1522) pridrli so na Pivko. Bila je cvetna nedelja in ljudje so bili ravno pri službi božji, ko ti neverni divjaki prideró v cerkev in umore pred altarjem duhovnika, ki je ravno opravljal sveto mašo. Samo leta 1525 jih ni bilo, ali zato se je leto potem bilo bati tem veče nevarnosti, ko je po vsej kerščanskej Evropi razneslo poročilo o nesrečnej Wtvi pri Mohaču, kjer je poginil ogerski in hrvaški kralj .d "d e vi k II. Zdaj so se gospoda avstrijskih dežel zopet shajali m posvetovali, kako priti v okom strašnim sovražnikom. Ob kranjsko-hrvaškej meji nastavili so straže, in kakor hitro je počil strel, so naši predniki na gorah zažigali krese, ki so daleč na okol nesrečnemu ljudstvu bili znamenje, da je Turek blizu, da se treba oborožiti in se zbirati v tabore. Yse avstrijske dežele so plačevale davke za brambo proti Turkom in celó lz cerkev so pobrali mnogo zlatnine in srebernine ter kovali potrebnih novcev za vojsko. Slovenci so se v teh žalostnih
časih skazali prave junake in tudi med gospodo našlo se je dosti zvedenih in slavnih poveljnikov. Najbolj se je odlikoval Janez Kacijanar iz Begun na gorenjskem Kranjskem. Prvikrat se je skazal na Ogerskem v boji zoper cesarjevega nasprotnika Ivana Zapoljo, katerega je užugal pri Košicah (1528). Ko je na to turški sultan Sulejman oblegal Dunaj (1529), je Kacijanar s kranjskim krdelom branil tako zvana koroška vrata. Med tem pa ljudje niti doma na Slovenskem nikdar niso bili varni pred Turki, ki so leta 1529 štirikrat pridrli na Kranjsko, prvikrat do Postojne., zadnjikrat do Ljubljane. Skoraj vse avstrijske dežele so čutile turško silo leta 1532. Sultan Sulejman je takrat oblegal grad Kisek, a posamezna krdela brezštevilne njegove vojske so se zaletavala na Štajersko in Avstrijsko noter gor do Dunaja.
Kazni avstrijski poveljniki so se jim na več krajih hrabro uprli, ali najbolj se je med vsemi zopet odlikoval Janez Kacijanar. Ta pogumni poveljnik se je na to zaletel v samo Bosno, ali leta 1539 je pri Oseku bil nesrečen in obdolžili so ga, da je hotel cesarsko vojsko Turkom izdati. Djali so ga v zapor, iz katerega je ušel ter bežal v Kostajnico na Hrvaškem, kjer ga je Nikola Zrinjski kot izdajalca dal umoriti.
Po njegovej smrti se je med slovenskimi poveljniki najbolj odlikoval Herbart Turjaški, kajti vojske s Turki so se vsak čas ponavljale, in če Turkov ravno ni bilo na Slovensko, bojevali so se naši rojaki na hrvaškej meji. Posameznih bojev tu ne bomo naštevali, le tega ne bi radi zamolčali, da je Herbart Turjaški leta 1560 z malim krdelom zmagoval v Bosni ter nasprotnikom vzel dvajset tisuč ovac.
Turške vojske so torej Ferdinandu I. vedno dajale mnogo skrbi in ni mogel raznih svojih dežel tako vrediti in jih stopiti v eno edinstveno državo, kakor je želel. Pa ne turške vojske, ampak tudi domače homatije so mu belile glavo. Prva leta so se v več krajih kmetje vzdignili zoper graščake, ali izurjene vojske so takošen vpor kmalu zopet zadušile. Veča nevarnost je vladarskej oblasti pretila od Luterovih privržencev, katerih je tudi v avstrijskih deželah dosti bilo. Prebivalci avstrijskih naslednih dežel, ki so bile del nemškega cesarstva, so pogostoma občevali z Nemci, in kmalu so se tudi z Lute-rovo vero seznanili. Bilo pa je tudi mož, ki so po avstrijskih mestih kar očitno oznanovali novo vero, a kar niso opravili z živo besedo, to so skusili doseči s knjigami, katerih so na tisuče raztrosili po vseh deželah. Najpred so se nasprotniki katoliške cerkve vzdignili na Dunaji, in v malo letih je nji-
liovo število tako naraslo, (la tamošnji katoličani leta 1549 niso mogli obhajati procesije sv. rešnjega Telesa. Ravno tako so se novoverci tudi v Gradcu, v Mariboru in v drugih mestih hitro množili. Graščaki in plemenitna gospoda sploh so zlasti zato radi prestopali v Lutrovo vero, ker bi bili radi pobrali cerkveno premoženje. Pa tudi priprosto kmetiško ljudstvo se je dalo premotiti, kajti v težavnem svojem stanu je vsacega rado poslušalo, ki mu je govoril o svobodi. Na Koroškem in Salcburškem se je krivoverstvo najbolj širilo med rudarji. Na Tirolskem je bilo celó Münzerjevih privržencev, ki so trdili, da se smejo le odrasli ljudje krstiti. Ferdinand bi bil vse te verske homatije v naslednih svojih deželah rad takoj s silo zatrl, ali ker je vsak čas trebal denarne in vojaške pomoči, zdaj zoper Turke, zdaj zoper Ogre, moral je popuščati in kmalu je po vseh krájih mrgolelo od sovražnikov katoliške cerkve.
Tudi Slovenci so se bili prav kmalu poprijeli nove vere, za katero se je najbolj poganjal Primož Trubar. Ta mož je za nas Slovence še imeniten postal zato, ker je prvi začel pisati knjige v slovenskem jeziku, kateremu je s tem pridobil večo veljavo. Primož Trubar je bil doma iz Rašice na Dolenjskem, kjer se je rodil leta 1508. V šolo je hodil s prva na Reki, kjer se je naučil hrvatški in laški, potem pa v Salcburgu in na Dunaji. Ker od doma ni dobival podpore, trpel je mnogo pomanjkanja in ne bi se bil izšolal, ko bi se ga ne bil usmilil tržaški škof Petar. Le-taga je priporočal za kaplana v Celje, od koder je kmalu prišel za župnika v Radeče in v Laško. Že tu je po malem jel napadati staro katoliško cerkev, še bolj pa se pokazal privrženca Lutrovih naukov, ko so ga leta 1531 pozvali v Ljubljano za pridigarja v stolnej cerkvi sv. Miklavža. Ljubljanski škof ga je tadaj kmalu zopet odpravil iz svoje cerkve; ali zato so mu mestna gospoda dovolili, da je v prihodnje pridigoval v špitalskej cerkvi sv. Elizabete. Ž njim jo je potegnil korar Pavel Wiener, ki se je vkljub cerkvenim postavam oženil ter s Trubarjem oznanoval Lutrovo krivoverstvo. Novi ljubljanski škof Urban se je nad-jal, da bo Trubarja z lepo odvrnil od verske zmote, in da bi ga tern prej za se pridobil, imenoval ga je za korarja in mu poveril slovenske pridige v stolnej cerkvi. Pa vse zastonj. Trubar se je čemdalje bolj potegoval za Lutra Martina. Za katoliško vero vneti škof je še nekaj poskusil. Poslal je Trubarja na Dolenjsko v Š. Jernej za župnika; ko pa tudi to ni pomagalo, hotel je s Trubarjem in njegovimi privrženci ostro
Občna zgodovina IV. zvezek.	13
postopati ter jih s silo pokoriti. Začela se je huda preiskava, katerej je Trubar še o pravem času ušel. Deželna gospoda, ki so po večem tudi bili za novo vero, sprosili so mu pri Ferdinandu pomiloščenja; ali ker Trubar le ni odjenjal ščuvati zoper katoliško cerkev, moral je kmalu zopet bežati. Šel je črez Tiróle na Nemško, kjer so ga protestanti prijazno sprejeli ter ga imenovali za zgodnega pridigarja v Kottenburgu. Tu se je Trubar prvikrat oženil ter se tako za zmiraj ločil od katoliške cerkve. Pa, da-si daleč od svoje domovine, vendar ni odjenjal od svojega začetja, ampak tudi na tujem je na vso moč delal na to, da bi svoje rojake pridobil za Lutrovo vero. Spisoval je v slovenskem jeziku protestanske knjige, katere je pod izmišljenim imenom dal v Tibingenu tiskati, ter jih potem razposlal po slovenskih deželah.
Tako se je Lutrova vera vkljub neutrudljivemu prizadevanju ljubljanskega škofa Urbana čemdalje bolj širila po našej domovini. Leta 1556 so deželna gospoda iz vseh slovenskih krajev Ferdinanda odločno prosili, naj jim dovoli, da bi smeli očitno spoznavati Lutrovo vero ter si urediti protestantsko službo božjo. Cesar Ferdinand jim tega sicer ni dovolil, ali ker je na vse strani imel toliko raznih skrbi, a v turških vojskah nikakor ni mogel pogrešati pomoči slovenske gospode, jim le ni mogel ubraniti verskih novotarij. Tako je n. pr. v Ljubljani razun protestantskih pridigarjev bilo tudi protestantskih učiteljev. Pobožnega škofa Urbana je to jako bolelo in s čemdalje večo gorečnostjo je ljudstvo odvračal od Lutrove zmote. Sam je šel v Kranj, kjer je bilo že jako mnogo protestantov, in v pričo velike množice, ki se je na somonj zbrala, je tako prisrčno govoril, da so ginjeni poslušalci z nova prisegli na staro, katoliško vero. Le škoda, da je ta tolikanj vneti cerkveni oblastnik prezgodaj umrl.
Med tem se je Trubar preselil (1552) v Kempten za pastorja ter se seznanil s koparskim škofom Vergerijem, ki se je tudi bil odločil za protestantsko vero ter moral bežati na Nemško. Največi podpornik Trubarjev pa je bil drugi slovenski begun, štajerski baron Janez Ungnad, ki je z bogatimi svojimi dohodki zalagal protestantske knjige, katere je Trubar prestavljal na slovenski jezik. Delovanje teh dveh mož odobraval je isti cesarjev sin Maksimilijan, katerega so protestanti za svojega šteli. To je Trubarju dalo poguma in vdal se je povabilu kranjske deželne gospode ter se leta 1561 vrnil v Ljubljano. Tu je bival od junija do avgusta ter je na Kranjskem za silo vredil protestantsko službo božjo; mesca avgusta
pa se je zopet podal na Nemško, na svojo faro v Urachu, katero mu je še pred odhodom v Ljubljano podelil würtem-berški vojvoda. To pot jo vzel seboj dva uskoka. Popoviča in Maleševca, ki sta mu imela pomagati pri sestavljanji hrvaških protestantskih knjig. V Urachu, kjer je tudi Ungnad bival, bilo je zdaj pravo središče, kjer so se protestantske knjige v hrvaškem in slovenskem jeziku tiskale. Ungnad ni mogel več sam poravnati velikih stroškov ter se je zato obrnil do druge gospode, ki so mu v ta namen iz raznih nemških in avstrijskih krajev pošiljali dobrovoljnih darov.
Kranjski protestantje so med tem težko pogrešali svojega učitelja in niso odjenjali, dokler se Trubar z ženo in otroci ni z nova v Ljubljano preselil (1562). Ljubljanski škof je cesarju pisal in ga prosil pomoči zoper Trubarja, ali deželna gospoda so zoper vse cesarske naredbe ugovarjali in Trubar je brez ovir pridigoval in očitno opravljal protestantsko službo božjo v Ljubljani. Enkrat je šel celó na Dolenjsko oznanovat svojo zmoto, kjer jo tudi dosti ljudstva odpalo od katoliške cerkve, zoper katero je ondi najbolj ščuval Jurij Vlahovič. V Ljubljani so si protestanti tadaj osnovali svojo latinsko šolo, in ko je cesar 1563. leta ukazal, da se Trubar ima djati v zapor, je ni bilo v Ljubljani oblasti, ki bi se bila upala izpolniti cesarsko povelje. Trubar je svobodno hodil, kamor je hotel, in podal se je v Gorico, kjer je v slovenskem, nemškem in laškem jeziku oznanoval luteranstvo, a na to je na oslu jahal v ipavsko dolino ter pri sv. Križu pridigoval pred veliko množico ljudstva. V tem umrje cesar Ferdinand (1564), in Trubar je kmalu moral zopet bežati na Nemško. Tu je istega leta, kakor cesar, v Urachu umrl štajerski baron Ungnad in ni videl dotiskanega slovenskega in hrvaškega sv. pisma, kar je tolikanj želel.
Ko je Ferdinand sprevidel, da v svojih naslednih deželah ne more s silo ubraniti Luterovega krivoverstva, pozval je Jezusovo družbo, da bi s podukom odvrnila veliko nevarnost, ki je pretila katoliškej cerkvi. Leta 1551 so prvi jezuiti prišli na Dunaj, kjer so prevzeli vse više šole ter razen tega z živo besedo v cerkvi in s spisovanjem potrebnih knjig zagovarjali resnico katoliške vere. Iz Dunaja so jezuiti prišli v druga avstrijska mesta in kmalu so oskrbovali vse latinske šole v naših krajih.
Pred smrtjo je Ferdinand nasledne dežele razdelil med svoje tri sinove tako, da je najstarejši Maksimilijan II., (ki je bil tudi nemški cesar ter ogerski, hrvaški in češki kralj) dobil
gorenjo in dolenjo Avstrijo, Ferdinand Tirolsko in tako zvano predno Avstrijo, Karel najmlajši pa Štajersko, Koroško, Kranjsko , Gorico in Trst. Maksimilijan je v mlajših letih očetu prizadeval mnogo skrbi zato, ker je naginjal na protestantsko stran, in večkrat sta se bila zaradi tega hudo sprla. Naposled sta oba odjenjala, in Maksimilijan je sam sprevidel, da ne sme izstopiti iz katoliške cerkve, če si hoče ohraniti cesarski prestol. Pa niti z drugim svojim sinom Ferdinandom oče ni bil zadovoljen. Mladi Ferdinand se je bil namreč skrivaj oženil z meščansko hčerjo Filipino Welserjevo ter je tako podrl naklepe svojega očeta, ki bi ga bil rad zaročil s kako francosko knjeginjo. Najmlajši Karel je vzel za ženo hčer bavarskega vojvode Marijo, po katerej je tudi on postal prav vnet katoličan.
Po Ferdinandovej smrti so se nasledne dežele za nekoliko časa ločile na nadvojvodino Avstrijo, na Tirolsko in na tako zvano Not ranj o-Avstrij o, pod katero so razumevali Štajersko, Koroško, Kranjsko, Gorico in Trst. Da ne bi pretrgali pripovedanja o razvoji krivoverstva na Slovenskem, govorili bomo najprej o teh deželah.
Notranja Avstrija.
Nadvojvoda Karel je takoj prvo leto kranjskej gospodi poslal pisan ukaz, da imajo Trubarja iz dežele izgnati; ali ker je ravno takrat (1564) v Ljubljani razsajala grozna kuga, ni bilo deželnega zbora, kateremu se je omenjeni ukaz imel priobčiti, in Trubarje še le leta 1565 šel na Nemško. Tu mu je vriirtemberški vojvoda podelil faro v Laufenu, od katere se je kmalu preselil v Beringen, da je bil bliže Tibingenu, kjer so se tiskale slovenske knjige. Leta 1567 je z dovoljenjem nadvojvode Karla zadnjikrat na prav malo časa prišel v Ljubljano, potem pa je ostal v Deringenu do svoje smrti (1586). Bil je sedem in osemdeset let star.
Jako bi se motil, kdor bi mislil, da je po Trubarjevem odhodu bilo konec Lutrovega krivoverstva na Kranjskem in po drugih slovenskih deželah; marveč je število protestantov ravno takrat tako naraslo, da jih je med Slovenci bilo skoraj več, nego katoličanov. Temu so bili vzrok gospoda, ki so krivoverstvo podpirali, in pa protestantski pridigarji, katerih ni manjkalo skoraj v nobenem večem mestu in trgu. Nobena stvar pa naših prednikov ni tolikanj odvračala od katoliške cerkve, kolikor slovenske knjige, ki so se tiskale v Tibingenu,
v Urachu ter tudi že v samej Ljubljani. Naš ukaželjni narod, ki prej nikdar ni videl knjig v svojem jeziku, je zdaj z velikim poželjenjem segel po njih ter tiskanim črkam rajši verjel, nego živej besedi. To je ohrabrilo Janeza Mandelca, da je leta 1575 osnoval v Ljubljani prvo tiskarnico, katero je pa že leta 1582 opustil ter šel na Ogersko. Od vseh slovenskih knjig, ki so jih privrženci Lutrovi našemu narodu spisovali, je najimenitniše bilo sveto pismo. To imenitno delo poverili so protestanti Jurju Dalmatinu, ki je bil doma iz Krškega na Dolenjskem. Dalmatin bil je sin ubožnih staršev, ali ker je bil bistrega uma, dali so mu protestanti štipendij, da se je izšolal na viših šolah v Tibingenu. Po Trubarjevem priporočilu so ga kranjska gospoda namestili v Ljubljani za pridigarja, dokler ni šel na Nemško nadzirat tiskanje slovenskega svetega pisma, za katero so štajerska, koroška in kranjska deželna gospoda dovolili potrebnih novcev. Ker je v Ljubljani vlada zavirala tiskanje protestantskih knjig, prevzel je tiskanje svetega pisma tiskar Seelfisch v Wittenbergu, kamor se je tadaj Dalmatin podal s svojim pomagačem Bohoričem, ki je bil jako zveden v slovenskem jeziku in je med drugim spisal prvo slovensko slovnico. Leta 1584 je bilo delo dovršeno in Dalmatin se je zopet vrnil domu na Kranjsko. Tu mu je Turjaški grof vkljub vgovarjanju nadvojvode Karla podelil faro v Š. Kocijanu, kjer je ostal do svoje smrti (1589.)
Pa že so bili šteti dnevi Lutrovemu krivoverstvu 'na Slovenskem. Nadvojvoda Karel je takoj prva leta vladanja pokazal, da ga je volja, povrniti katoliškej cerkvi v svojih deželah nekdanjo veljavo. V tem prizadevanji so ga podpirali njegovi katoliški svetovalci, pobožna njegova žena Marija in jezuiti, katere je nadvojvoda najprej pozval, da so v Gradcu opravljali postne pridige, potem pa jih je nagovoril, da so se za stalno naselili v njegovem prestolnem mestu, kjer so zaslepljeno ljudstvo imeli s podukom odvračati od krivoverstva. Kazen tega je Karel najpredrzniše protestantske pridigarje, kakor n. p. Trubarja takoj iz dežele izgnal, kakor hitro je zasedel vladarski prestol. Štajerska, koroška in kranjska deželna gospoda, ki so po večem bili protestanti, so se na vso moč upirali ukazom svojega vladarja ter zahtevali versko svobodo. Ti prepiri so se vsak čas ponavljali, ali brez vspeha, kajti Karel ni odjenjal od svojega sklepa in, če je kdaj na videz nekoliko odjenjal, storil je zato, ker je od gospode trebal pomoči zoper Turke. Tako je plemenitnej gospodi ustmeno dovolil, da smejo svobodno spoznavati protestantsko vero, ali
mestom in trgom te pravice nikakor ni hotel dovoliti. Ko so pa gospoda čemdalje prevzetnici postajali, preklical je tudi te besede in začel je brezobzirno zatirati luteranstvo. Najnevar-niše protestante je djal v zapor, druge je izgnal iz dežele, a njihove knjige je dal očitno sežgati. Njegovo postopanje ohrabrilo je Frižinskega in Briksenskega škofa, da sta tudi ona jela izganjati protestante iz svojih kranjskih posestev, iz Loke in Bleda. V nekaterih krajih so se protestanti skusili vzdigniti, ali ni jim obveljalo, kakor jim niso pomagale niti prošnje in pritožbe plemenitile gospode. Najlepši sad Karlovega prizadevanja je bilo katoliško vseučilišče v Gradcu, katero je skrbni nadvojvoda s papeževim in cesarjevim odobrenjem vte-melil leta 1586 ter ga poveril učenim udom Jezusove družbe.
Druge imenitne dogodbe ob času Karlovega vladanja so bile kmetiška vstaja in turške vojske. Več o tem bomo povedali v hrvaškej zgodovini, kajti središče kmetiškega vpora je bilo na bližnjem Hrvaškem, in še le poslanci hrvaških kmetov so Kranjce in Štajerce pregovorili, da so se jim pridružili ter vzdignili zoper graščake. Tudi turških bojev so se slovenski junaki tadaj po večera vdeležili na Hrvaškem, odkar je cesar Maksimilijan brambo hrvaške meje poveril svojemu bratu nadvojvodi Karlu, vladarju notranjo-avstrijskih dežel. Posamezne turške druhali so včasih tudi še na Kranjsko pridrle , ali slovenski junaki so jih kmalu užugali ter zapodili nazaj črez mejo. Ko so Turki videli, da s silo ne gre več tako, kakor nekdaj, skusili so z zvijačo. Tako so se n. p. nekega dne preoblekli za Hrvate, pobrali na Hrvaškem nekoliko malih otročičev in hišnega orodja ter šli na Kranjsko v Kosteljski grad. Tu so rekli, da beže pred Turki, in prosili so prenočišča in varnega zavetja. Dobrovoljni prebivalci so jih prijazno sprejeli, ali po noči so izdajalci odprli grajska vrata in takoj je velika četa turških vojščakov pridrla v grad, poklala iznevadene vojščake, požgala in poropala vse ter se z mnogimi sužniki vrnila črez mejo. Toda kranjska vojska jim je bila kmalu za petami, jih užugala ter osvobodila nesrečne vjetnike. Teče vojske omenili bomo med hrvaškimi zgodbami, kjer bomo tudi povedali, kako se je začela in razvila vojaška krajina, za katero so naše dežele dajale mnogo novcev in vojščakov.
Ko je Karel leta 1590 umrl, vladal je na mesto mladoletnega njegovega sina Ferdinanda najprej nadvojvoda Ernst, brat cesarja Rudolfa II., potem pa cesarjev mlajši brat Maksimilijan. Pa že leta 1595 se je Ferdinand iz vseučilišča
v Jngolstadtu vrnil v Gradec ter sam prevzel vlado, dasi je komaj spolnil šestnajst let.
Mladi nadvojvoda je bil še mnogo bolj vnet za katoliško cerkev, nego njegov oče, in nikakor ni mislil dovoliti, da bi se v njegovih deželah šopirilo Lutrovo krivoverstvo. Deželna gospoda so hoteli, da naj jim potrdi saj toliko verske svobode, kolikor jim je podelil njegov oče, ali Ferdinand se jim je odločno uprl in ni hotel prav nič vedeti o teh pravicah, katerih Karel nikdar ni podpisal. Cesar Kudolf II. ga je svaril, naj se nikar ne prehiti, ali pobožna mati je njegovo postopanje popolnem odobravala ter ga spodbujala k stanovitnosti. V tem je nadvojvoda potoval na Talijansko in prišedši na imenitno božjo pot v Loretto, je pred altarjem Matere božje obljubil, da ne bode odjenjal, dokler ne bode do dobrega iztrebil krivoverstva iz svojih dežel. Kakor hitro se je bil zopet domu povrnil, izdal je ostre zapovedi zoper protestante in našel si je tudi pravega moža, ki ga je v težkem njegovem delu podpiral. Ta mož bil je jako učeni labodski škof Jurij Stobej, ki je z bistrim svojim umom nadvojvodi vedno pravo svetoval ter ga ravno tako odvračal od nepremišljene ostrosti, kakor od boječe popustljivosti. Zdaj so najprej vsi luteranski duhovniki morali iti iz dežele, a protestantske šole je Ferdinand povsodi dal zapreti ter ukazal, da se imajo poiskati vse krivoverske knjige in sežgati. Meščani in drugi protestanti, ki niso bili plemenitnega stanu, so se imeli povrniti v katoliško cerkev ali pa prodati svoja posestva ter iti na tuje. Kjer so se novo-verci ustavljali vladarjevim ukazom, pokorili so jih z vojaško pomočjo. Deželna gospoda vseh avstrijskih dežel so se večkrat zbrali ter na skupnih zborih prosili milosti za svoje verske brate, kajti dobro so vedeli, da bode prej ali slej tudi njih zadela sodba ostrega nadvojvode. Ko so videli, da je vse zastonj, prosili so zdaj ogerske, zdaj avstrijske in moravske protestante pomoči, in šli so se tudi k cesarju pritožit zoper svojega vladarja. Pa vse to je bilo brez vspeha in Ferdinand je le še bolj stanovitno in brezobzirno zatiral krivoverstvo v svojih deželah, pozivajoč se na pravilo, katerega so se držali nemški protestantski knezi. da namreč vsak vladar odločuje vero svoje dežele. Toda bilo je toliko verske ljubke v naših krajih zasejane, da je ni bilo mogoče kar takoj vso izruvati, in še potem, ko so jo že več let trebili, se je zdaj tu, zdaj tam pokazal še kak luteranski pridigar.
Tu moramo omeniti moža, ki si je takrat na Kranjskem za spreobernitev luterancev pridobil neprecenljivih zaslug.
Ta mož je bil Tomaž Kren, rojen v Ljubljani leta 1560. Ko se je bil na Dunaji izšolal, izvolil si je bil duhovski stan in kmalu je namesto Trubarja postal korar in pridigar v ljub-ljanskej stoluej cerkvi. Ferdinand je takoj sprevidel lepe njegove duševne darove in imenoval ga je škofa ljubljanskega. Prva skrb Krenova na škofovem prestolu je bila, kako da bi zatrl krivoverstvo na Kranjskem. S pomočjo jezuitov, ki so leta 1596 prišli v Ljubljano, lotil se je nemudoma težavnega dela. Sam je pridigoval zdaj tu, zdaj tam, bodisi dopoldne ali popoldne, kadarkoli se mu je ponudila ugodna prilika. Kamorkoli je prišel, obsula ga je srdita novoverna množica, ali ko je čula iskrene in prepričevalne njegove besede, se je spokorila in povrnila v katoliško cerkev. Na vseh svetnikov dan leta 1598 je v svečanej procesiji šel v špitalsko cerkev, ki je štirdeset let bila središče protestantov, in ko je raztrgal luteranske knjige iu razbil krstni kamen, je prvi čital sveto mašo v njej. Ker se je bil prepričal, da so nasprotniki največ dosegli s slovenskimi knjigami, poslovenil je branja in evangelije celega leta, katera je potem na svoje stroške dal tiskati in jih razširil med ljudstvo. Toliko zaslužnega moža je Ferdinand odlikoval s tem, da ga leta 1614 pozval k sebi v Gradec.
Ves ta čas se je mnogo naših slovenskih junakov ob hrvaškej meji in drugod hrabro bojevalo zoper Turke, ki so leta 1598 zopet pridrli noter do Ljubljane. Kmalu na to se je zarad senjskih uskokov, katerim so Benečani hoteli ubraniti vožnjo po jadranskem morji, vnela nova vojska z Benečani (1616—1617) ob Soči. Slovenski vojščaki so se tudi tu hrabro bojevali, ali zviti Benečani so naposled le dosegli svoj namen, da so se uskoki morali iz Senja preseliti v notranjo deželo.
Ko je po smrti cesarja Matije nadvojvoda Ferdinand zasedel cesarski prestol, bile so naše dežele zopet združene z gorenjo in dolenjo Avstrijo. Predno torej nadaljujemo, bomo dopolnili zgodbe nadvojvodine Avstrijske.
Gorenja in dolenja Avstrija od leta 1564—1619.
Ko je cesar Ferdinand I. nasledne dežele podelil med svoja tri sinova, je najstarejšemu Maksimilijanu II. dal gorenjo in dolenjo Avstrijo. Kako je Maksimilijan, ki je ob enem bil tudi nemški cesar, naginjal na protestantsko stan, smo že prej povedali. Na vladarskem prestolu je sicer sprevidel, da mu ne kaže izstopiti iz katoliške cerkve, vendar pa je protestantom vedno bil prijazen. Y verskih stvareh bi bil
najrajši pustil vsakemu svoje, a ker to ni bilo mogoče, držal se je nemškega pravila, da vladajoč knez odloči vero svoje dežele. Po tem pravilu je plemenitnej gospodi in njihovim podložnikom dovolil, da smejo spoznavati protestantsko vero, ali morali so napraviti posebni cerkveni red za Avstrijo. S tem niso bili zadovoljni protestantski razkolniki, ki se niso hoteli pokoriti nobenemu redu, še bolj pa so se upirala mesta, ki so po večem bila protestantska. Zastonj so bile prošnje in tožbe, Maksimilijan ni več odjenjal in tako je ostalo do njegove smrti.
Njegov sin in naslednik Rudolf II. se ni rad pečal z vladarskimi stvarmi in ker je vedno bival na kraljevem gradu v Pragu, sta ga na Dunaji namestovala mlajša brata Ernest, a pozneje Matija. Nadvojvoda Ernest je bil odločen katoličan in je protestantom komaj toliko dovolil, kolikor njegov oče. Večkrat so se med katoličani in protestanti vneli hudi prepiri, in le to je Ernesta zadrževalo, da ni protestantov jel preganjati, kei je pogostoma moral gospodo prositi denarne pomoči za razne vojske. Drugače je bilo za Matije, pri katerem je mnogo veljave imel dunajski škof Kleši. Ta učen in odločen mož bi bil rad po vsem Avstrijskem zatrl krivoverstvo, kato-liškej cerkvi pa povrnil nekdanje pravice. V tem njegovem prizadevanji motili so ga najprej upori avstrijskih kmetov, ki so se (1594—1597) na večih krajih vzdignili zoper svoje graščake. Komaj pa so ti nemiri bili potlačeni, začeli so se druge državne homatije, ki so le protestantom dobro došle. Avstrijska in ogerska gospoda zavezali so se zoper zanikrnega cesarja Rudolfa II., a Matija, kateremu so uporniki namenili vladarski prestol, moral jim je v marsičem popustiti, da mu se ne bi izneverili. V verskih stvareh je Matija s prva ravnal po primeru Maksimilijana II. ter je samo plemenitnej gospodi dovolil, da so smeli očitno spoznavati protestantsko vero ; ko je pa leta 1608 postal samostalen vladar, mesta niso prej od-jenjala, dokler ni tudi njim podelil istih pravic. Ker od vseh Kudolfovih sinov nobeden ni imel otrok, je Matijo nasledil Ferdinand štajerski, ki je tako zopet zedinil vse avstrijske dežele.
Nadvojvodina Avstrija zedinjena z notranjo Avstrijsko.
Ferdinand II. je skupno vlado v vseh avstrijskih deželah ravno takrat nastopil, ko se je začela grozna tridesetletna vojska. Akoravno ta vojska v naših krajih ni segala dalje,
nego do Donave, vendar so jo čutili po vseh deželah do jadranskega morja. Od avstrijskih protestantov so jo gorenjo-avstrijska gospoda potegnili z uporniki, sicer pa so se le Dunajčani nekoliko grozili, ali brez vspeha, kakor srno že prej povedali v nemškej zgodovini. Tudi v slovenskih krajih so se protestanti nadjali večih verskih svobod, ko bi njihovi verski bratje na Nemškem zmagali in štajerska, koroška in kranjska gospoda so sklenili, da morajo zdaj med seboj biti zložniši, nego kdaj poprej. Toda gospoda so se le zato tolikanj potegovali za versko svobodo, ker so si ž njo mislili pridobiti večih stanovskih pravic. Vse njihove nade minule so po bitvi na Belej gori, na katerej se je odločila osoda čeških protestantov in češkega naroda sploh. Ferdinand II., ki se je prej še nekoliko obotavljal, se je zdaj ohrabril in ukazal je, da morajo iz avstrijske nadvojvodine kar takoj iti vsi protestantski pridigarji in učitelji, ostali protestanti pa so se v štirih mescih imeli odločiti, če mislijo za zmiraj zapustiti svojo domovino ali pa se povrniti v katoliško cerkev. Naposled jo Ferdinand tudi na graščinah prepovedal protestantsko službo božjo in vsa plemenitna gospoda, slovenska in nemška, se je morala odreči krivoverstva ali pa se izseliti. Tako je Ferdinand spol-noval svojo obljubo ter po večem zatrl luteransko vero v naslednik deželah.
Leta 1626 so se na gorenjem Avstrijskem zopet vzdignili kmetje in v kratkem času je njihova vojska narasla na sedemdeset tisuč mož. Da-si so kmetje imeli trideset topov in tudi druzega orožja ter nekoliko izurjenih vodij, se je njihova vojska vendar ravno tako končala, kakor vsaka druga kmetiška.
Za tridesetletno vojsko so naše dežele morale vsak čas plačevati silnih davkov ter dajati mnogo vojščakov. Ce pomislimo, da se je razen tega mnogo plemenitne gospode in premožnih meščanov zarad vere izselilo, da so pogostoma bile slabe letine ter da je večkrat kuga razsajala, bode nam jasno, zakaj so ljudje ubožali in je od dne do dne ginilo splošno blagostanje.
Po tridesetletnej vojski se čemdalje bolj razvija edinstvenost cele avstrijske monarhije. Imenitne dogodbe se precej enako tičejo vseh avstrijskih dežel ter smo jih zato omenili v nemškej zgodovini ali pa v uvodu k zgodovini avstrijskega cesarstva.
Temu pregledu imamo dodati samo še nekoliko besed o Tirolskej. To deželo je cesar Ferdinand I. (1564) podelil svojemu najmlajšemu sinu Ferdinandu II., tistemu, ki se je
bil skrivaj oženil z lepo meščansko hčerjo Filipino Welserjevo. Oče mu tega dolgo ni mogel odpustiti, naposled pa se je vdal, ali s tem pogojem, da sinovi Filipinini niso imeli nobenih pravic do kneževskega prestola tirolskega. Ferdinand II. je bil dober katoličan in je v sporazumljenji s katoliško duhovščino na vso moč delal na to, da bi na Tirolskem do dobrega zatrl protestantsko vero, kar se mu je precej posrečilo. Ljudstvo je ž njim bilo zadovoljno, le zoper velike davke so se gospoda na deželnih zborih večkrat pritoževali. Za Ferdinanda II. in tudi po njegovej smrti sta se briksenski in tridentinski škof skušala oteti deželnej vladi tako, da bi samo cesarja imela nad seboj, ali ni se jima posrečilo.
Ker sinovi Ferdinanda in Filipine niso imeli pravice do vladauja, je po Ferdinandovej smrti (1595) cesar Rudolf II. sam prevzel Tirolsko ter ondi imenoval svojega brata Maksimilijana III. za mestnika. Drugi sorodniki hoteli so deželo deliti, ali temu so se odločno uprli sami Tirolci. Po smrti Maksimilijana III. je cesar Ferdinand II. Tirolsko dal svojemu mlajšemu bratu Leopoldu, za katerim je najprej vladala njegova jako omikana in duhovita vdova Klavdija, potem zaporedoma dva njegova sinova, dokler ni cesar Leopold I. Tirolsko za zmiraj združil z ostalo Avstrijo (1G65).
2.	Češko kraljestvo.
Po smrti kralja Ljudevika II. Jagelonca (1526) je habsburška ali avstrijska vladarska rodbina po znanej pogodbi z Jagelonci imela zasesti češki kraljevi prestol. Toda češka državna gospoda niso priznavali veljavo tej pogodbi, ampak opiraje se na stare postave, trdili so, da ima po smrti zadnjega kralja vladajoče rodbine češki deželni zbor pravico podeliti izpraznjeni prestol, komur ga koli hoče. Avstrijski nadvojvoda Ferdinand jim te pravice ni mogel utajiti, ter si je zato z obljubami in darovi pridobil odločujočo gospodo vseh čeških dežel, namreč Češke, Moravske, Šleske in Lužice, da so ga na skupnem deželnem zboru dne 24. oktobra 1526 enoglasno izvolili za kralja. Ferdinand je Čehom potrdil vse njihove državne in verske svoboščine ter je na to prišel v Prag, kjer so ga po starej navadi kronali (1527).
Zgodovina češkega kraljestva je odslej ozko zvezana z zgodovino ostalih avstrijskih dežel in, akoravno je do tridesetletne vojske Češka vsaj doma ohranila še nekoliko državne samostalnosti, na tujem veljala je le kot avstrijska pokrajina,
od katere so se čemdalje tem bolj ločile Moravska, Šleska in Lužica. Med tem ko ste Češka in Moravska ostali združeni vsaj pod istimi avstrijskimi vladarji, je Lužico v tridesetletnej vojski dobil saski knez, Šlesko pa je v sedemletnej vojski praski kralj Friderik II. odtrgal od češkega kraljestva. Ker smo o imenitnih dogodbah, zlasti o velikih vojskah, govorili že med nemškimi in splošnimi avstrijskimi zgodbami, povedali bomo tu le to, kar se tiče samega češkega kraljestva ter ni v nobenej zvezi s spremembami v sosednjih deželah.
Ferdinand I. (1526—1564).
Ferdinand I. se je mnogo prizadeval, da bi zopet povzdignil moč in veljavo kraljeve oblasti, ki je na Češkem pod Ja-gelonci jako oslabela. Prepovedal je torej, da se deželni zbori v prihodnje nikdar več ne smejo shajati brez kraljevega dovoljenja; potem pa je gledal, da je pri kraljevih sodiščih namestil samo poštene in pravične sodnike. Ko so gospoda sprevideli, da je novemu kralju res mnogo mar za blagor češke dežele, so mu radi dovolili večih davkov in dajali so mu tudi obilne denarne in vojaške podpore za vojsko zoper Ivana Zapoljo in zoper Turke. Teže je Ferdinandu bilo poravnati verski razpor na Češkem, kjer je še zmiraj bilo dosti husovcev, katerim so se zdaj pridružili tudi luteranci. Daši vnet katoličan, se Ferdinand vendar ni upal s silo preganjati novovercev, kajti dobro je vedel, da bi katoliškej veri s tem več škodoval, nego koristil. Zatorej nikakor ni odobraval, da je praški župan Ivan Pašek dal nekoliko protestantov na gro-madi sežgati, druge pa iz mesta izgnati, ampak naročil mu je, naj se z verskimi nasprotniki skusi z lepo poravnati. Ko Pašek ni hotel odjenjati od ostrega postopanja, moral je na kraljevo povelje na nekoliko časa iti iz Praga, izgnani protestanti pa so se smeli zopet vrniti. Ali Ferdinand zato še nikakor ni protestantom dovolil, da bi smeli svobodno izpovedati svojo vero ter si po mestih zidati cerkve. Mislil je, da bi bilo najbolje, ko bi se katoličani zavezali s starimi husovci in da bi se obe stranki skupaj uprli novej veri. Toda take zaveze ni bilo več mogoče skleniti zato, ker so husovci po večem že bili skrivni privrženci Luterovi, a staro ime obdržali so samo zato, da jih nasprotniki niso preganjali.
To se je jasno pokazalo, ko je kralj Ferdinand svojemu bratu, cesarju Karlu V., šel pomagat zoper nemške protestante šmalkaldske zaveze. Ferdinand je češko gospodo pozval,
naj se mu tudi oni pridružijo z deželnimi brambovci; ali gospoda so se mu odločno uprli rekoč, da brambovska vojska ne sme iz dežele. Med tem ko je Ferdinand s svojo vojsko sam šel na Nemško, so se v Pragu brez kraljevega dovoljenja zbrali zastopniki čeških mest ter skoraj vsa velika in mala gospoda, in sklenili so med seboj zavezo za brambo deželnih svoboščin (1547). Sestavili so posebno pismo, v katerem so kralja prosili: naj dovoli, da si privrženci Husove vere smejo sami ustanoviti svoj cerkveni red; naj prekliče prepoved, po katerej se gospoda in mesta brez njegovega dovoljenja ne smejo zbirati v deželne zbore, naj se za svojo rodbino zopet odreče nasledovalne pravice na češki prestol; a naposled naj obljubi, da se bode v vseh imenitnih stvareh posvetoval z deželnim zborom.
Ko je saski knez Ivan Friderik kot vodja nemških protestantov videl, da Cehi naginjajo na njegovo stran, pozval jih je, naj mu pridejo na pomoč. Čehi so zdaj nabirali vojsko, na videz za Ferdinanda, prav za prav pa zoper njega samega. Nabrana vojska je namreč mirno ostala v taborji, a brž ko bi se kazalo, da bodo nemški protestanti zmagali, imela se je poslednjim pridružiti. Pa že zdaj se je bila tako postavila, da kralj iz Češke ni mogel dobivati hrane za svojo vojsko. Ferdinand je takoj spregledal izdajalne naklepe češke gospode, ki so bili še zmiraj skupaj v Pragu, in ukazal jim je, naj se takoj razidejo ter razpusté vojsko. Toda Čehi ga niso slušali, ampak kljubovali so mu, dokler jim ni iz Nemškega došel žalostni glas, da je cesar pri Muhlbergu užugal protestante ter vjel njihovega glavarja Ivana Friderika. Zdaj so vporniki bili v velikej zadregi, zlasti ker so šleska, lužička in moravska gospoda ostali zvesti svojemu kralju. Kazšli so se torej sami, a ž njimi tudi njihova vojska. Ferdinand je plemenitašem odpustil, le glavne podpihovalce in mesta je hotel kaznovati. Kajpred je z vojsko šel nad Prag in ko se mu je mesto podalo, poklical je šest sto meščanov na sodišče. Pražani so morali plačati veliko kazen v gotovem denarji, morali so izločiti vse orožje in dinge vojaške priprave, morali so odstopiti «mogo občinskega premoženja ter plačevati nov stalen davek, a naposled so se morali odreči vseh svojih dotadanjih svoboščin. Kakor Prag, tako so tudi ostala mesta morala trpeti podobno kazen. Na to je Ferdinand češkim mestom dal nov občinski red, ki je meščanom jako skrčil njihove pravice, zato pa tem bolj povzdignil veljavo kraljeve oblasti. Tako n. p. je v prihodnje kralj sam imenoval mestnega sodnika, katerega
so meščani in isti mestni svetovalci morali vselej prositi dovoljenja, kadar so se imeli zbrati v kako sejo. Ob enem s temi spremembami je Ferdinand na kraljevem gradu v Pragu imenoval vrhovno sodišče za vsa češka, moravska, šleska in lužička mesta, za katera so odslej veljale enake postave in enake pravice.
Po teh dogodbah je kralj Ferdinand še enkrat skusil katoličane in husovce zediniti, da bi se skupaj uprli privržencem Lutrove vere, ali vse njegovo prizadevanje je bilo zopet brez vspeha, zlasti odkar so protestanti na Nemškem z avgsburško pogodbo (1555) dobili enake pravice s katoličani. Ferdinand je tadaj nastopil drugo pot. Pozval je na Češko Jezusovo družbo, da bi s podukom ljudstvo odvračala od nove vere, ob enem pa se je obrnil na cerkveni zbor v Tridentu, da bi sprejel starodavne pogoje, pod katerimi so se zmirni češki husovci že v poprejšnjem stoletji hoteli zediniti s katoliško cerkvijo. Cerkveni zbor je konečno razsodbo prepustil samemu papežu Piju IV., ki je (1564) dovolil, da sme na Češkem vsakdo, bodi si katoličan ali husovec, sprejeti sv. obhajilo v podobi kruha in vina. Predno je Ferdinand na tej podlagi mogel dalje delati za katoliško cerkev na Češkem, umrl je leta 1564, a nasledil ga je njegov najstarejši sin Maksimilijan, katerega so Cehi že prej kronali za svojega kralja.
Maksimilijanu. (1564—1576.) — Rudolf II. (1576—1612.)
Prva stvar novega vladarja je bila , da je češki deželni zbor prosil denarne podpore za vojsko proti Turkom. Gospoda, ki so po vedem bili privrženci Luterovi, so mu brez ugovarjanja dovolili, kar je želel, kajti nadjali so se, da jim bode potem tudi on podelil versko svobodo; vsaj se je itak govorilo, da je Maksimilijan skriven protestant. Kakor vemo, je Maksimilijan, ki je tudi bil nemški cesar, v mlajših letih res na-ginjal na protestantsko vero, pozneje pa je zmirniši postal ter se prepričal, da nikakor ne gre, da bi se kot vladar avstrijskih dežel izneveril katoliškej cerkvi. Na Češkem je takrat bilo še nekoliko tako zvanih „čeških bratov“, ki so se kot nasledniki nekdanjih „taborovcev“ vkljub vsem prepovedim obdržali kot verska stranka. Po svojem nauku bili so najbolj podobni nemškim protestantom in to jih je ohrabrilo, da so novega kralja prosili, naj jim podeli versko svobodo. Toda Maksimilijan jim je prošnjo odločno odbil ter niti protestantom, ki so se zdaj očitno ločili od starih husovcev, ni dovolil, da
bi svoje cerkvene razmere vredili na podlagi „augsburškega izpovedanja“. Češki protestanti so tadaj séstavili svojo posebno izpovedanje ali „deško konfesijo“ ter na tej podlagi zahtevali za se iste pravice, ki so jih imeli katoličani. Maksimilijan se je zaradi tega dogovarjal z rimskim papežem, a naposled je češkim protestantom le toliko dovolil, da so si izvolili petnajst defensorjev ali verskih zagovornikov. Na to je Maksimilijan Čehe pregovoril, da so mu kronali njegovega najstarejšega sina Rudolfa, ki je pri tej priliki obljubil, da bode spoštoval vse naredbe svojega očeta.
Po Maksimilijanovej smrti je torej Rudolf brez ovir zasedel vladarski prestol, na katerem je napravil mnogo zmešnjav. Bival je skoraj neprenehoma na svojem gradu v Pragu, kjer se je za kratek čas pečal z raznimi znanostmi in umetnostmi, a za vladarske svoje dolžnosti mu je bilo malo mar. Najpred so se oglasili protestanti ter zahtevali, da naj jim razširi njihove verske svobode, katere je Maksimilijan podelil samo plemenitnikom, a nikakor ne meščanom in „češkim bratom“. Rudolf jim prošnje ni uslišal, ampak odločno je rekel, da ima vse tako ostati, kakor je naredil njegov oče. Ysled tega začeli so se veliki neredi po mestih, kjer se je število protestantov od dne do dne množilo. Pa niti po kmetih ni bilo bolje. Vitezi in velikaši so po svojih graščinskih farah namestili skoraj same protestantske duhovnike, ki so navadno bili le slabo podučeni v krščanskej veri ter so se le v tem skušali, kdo da bode bolj psoval na katoliško cerkev. Ni čuda torej, da je češki narod čemdalje bolj zaostajal v omiki in v lepih čednostih. Tudi vseučilišče ni več slovelo, kakor nekdaj, ampak izgubilo je svoj dobri glas, odkar je tako rekoč postalo gnjezdo verskih prepirov. Istim velikašem ni bilo več mar za veljavo češkega kraljestva, kajti med tem ko so si protestantska gospoda želeli še večega nereda, so katoliški plemenitniki hrepeneli edino le po kraljevej milosti ter so dvoru za voljo zanemarili češki jezik ter se učili nemški in celó španjolski, da so tem lože občevali s tujimi kraljevimi svetovalci in dvorjani.
Katoliškej cerkvi so tadaj bili velika podpora jezuiti, kateri so z neutrudljivim podučevanjem narod odvračali od verskih zmot in pridobili mnogo mogočnih velikašev, da so se zopet odpovedali protestantskej veri. Po izgledu jezuitov ravnali so se tudi drugi duhovniki, a praški škof je skrbel za dobro odgojo mladenčev, ki so se pripravljali za duhovski stan. Katoliška gospoda, ki so na kraljevem dvoru itak imeli veliko
veljavo, so zdaj Rudolfa nagovarjali, naj ostrejše postopa zoper protestante, in nadjali so se, da bode Češka kmalu zopet čisto katoliška dežela. Toda, kar drugi zmožniši vladarji niso mogli doseči, to ni dosegel niti Rudolf, ki se nikdar ni obilno pečal z vlado, kakor bi bilo treba, a od leta 1600 bolehal je na umu. Razen tega je Rudolf spoštoval obstoječe naredbe in ni hrepenel po neomejenej oblasti, akoravno je trdovratno branil kraljeve svoje pravice. V tem so nepričakovani dogodki podrli vse lepo nade čeških katoličanov. Nadvojvoda Matija se je z Ogri vzdignil zoper svojega brata, cesarja Rudolfa, in prišel je s svojo vojsko tudi že na Češko, kjer je tamošnjo gospodo pozival k sebi v tabor pri Časlavi, da bi se ž njim dogovorili in zavezali zoper Rudolfa. Toda češka gospoda so to pot ostali verni slabemu svojemu kralju, kajti nadjali so se, da jim bode v zadregi spolnil vse njihove želje, in hitro so nabrali toliko vojsko, da se Matija, ki je imel samo še dve uri hoda do Praga, ni upal dalje ter se jel pogajati z bratom. Le-ta mu je odstopil Ogersko, Hrvaško, Avstrijo in Moravsko, ter mu obljubil, da ga bode tudi Čehom priporočil za svojega naslednika. Na to je Matija odšel, Cehi pa so se v Pragu zbrali v deželni zbor, da bi obravnali verske razmere in druge potrebne stvari. Rudolf se je zdaj kesal svojih obljub, a ker protestantska gospoda nikakor niso hoteli odjenjati od svojih terjatev, je razpustil deželni zbor. To je protestante še bolj razkačilo in jeli so nabirati vojsko zoper cesarja, proti kateremu so se zdaj vzdignili tudi protestantska gospoda na Šleskem. Rudolf se je hoté ali nehoté moral vdati ter podpisati tako zvani „majestat“ ali cesarsko pismo, ki je češkim protestantom podelilo versko svobodo. Velika in mala gospoda ter vsa kraljeva mesta so na svojih zemljiščih smeli zidati protestantske cerkve in šole, ter si izmed sebe voliti defensorje ali zagovornike, ki so v prihodnje imeli braniti svobodo „češke konfesije“.
Omahljivemu cesarju je kmalu bilo žal, da je svojim verskim nasprotnikom podelil toliko pravic, in rad bi bil „majestat“ zopet preklical. Zaradi tega jel se je dogovarjati s svojim bratrancem Leopoldom, ki je takrat bil lastnik pasavske in strasburške škofije, akoravno niti duhovnik ni bil. Vlado-hlepni Leopold je nabral dvanajst tisuč vojščakov, ki so leta 1611 prihrumeli na Češko ter nenadoma udarili na Prag. Tu so brez ovir vzeli tako zvano Malo-stran in Hradšin t. j. tisti del mesta, ki stoji ob levem bregu Vltave, ali predno so mogli osvojiti tudi staro in novo mesto onkraj reke, so se
Čehi oborožili ter pozvali na pomoč cesarjevega brata Matijo ter tudi nemške protestantske kneze. Leopold je s svojo vojsko po noči ušel iz Praga, ali nasprotniki so šli za njim ter mu med potjo pobili mnogo vojščakov. v Rudolf je zdaj svojemu bratu Matiji moral prepustiti tudi Češko, velike sramote pa ni dolgo preživel, kajti predno je minulo leto dni, umrl je v svojem šestdesetem letu (1612.)
Matija (1G12—1619\ Ferdinand II. (—1636) in Ferdinand III. (—1657).
Vsleđ zadnjih dogodb so protestanti od dne do dne pre-drzniši postajali. Gospoda mislili so samo še na to, kako da bi omejili kraljevo oblast, a za blagor svoje domovine jim ni bilo več mnogo mar. Ko je torej kralj Matija prišel v Prag na kronanje, zahtevali so, naj jim dovoli: da se smejo samo-lastno brez kraljevega dovoljenja zbirati v deželne zbore, da smejo nabirati vojsko, kadarkoli se jim potrebno zdi, da smejo sklepati zaveze in druzega več. Matija jim vsega tega nikakor ni mogel dovoliti, ali potolažil jih je, da bode o imenovanih terjatvah ž njimi obravnaval, kadar bode čas za to. Kmalu se je pokazalo, da Matija ni bil nič boljši vladar od svojega rajncega brata Rudolfa, če ni bil še slabši. Češka gospoda se ga niso bali in brez njegovega znanja so vsak čas imeli kake dogovore s protestanti druzih dežel. Hoteli so celó, naj bi se gospoda vseh avstrijskih dežel zbrali v skupni zbor, da bi vsi skupaj še bolj kljubovali slabemu kralju in omejili njegovo moč. Matija je na to res sklical takošni zbor v Line (1614), ali ni dovolil, da bi se o čem dragem posvetovali, nego o turškej vojski. Čehi so se zatorej kmalu domu vrnili, a ko so takoj potem imeli v Pragu (1615) veliki zbor čeških dežel, niso sklenili druzega, nego to, da ima češki jezik ostati edini uradni jezik na Češkem. Ker Matija ni imel otrok, želel je, da bi ga nasledil njegov bratranec Ferdinand štajerski in, če tudi težko, je vendar češko gospodo pregovoril, da so ga kronali za svojega kralja (1617).
Kako se je kmalu na to (1618) iz verskih prepirov v Pragu vnela grozna tridesetletna vojska, povedali smo že med zgodbami nemškega cesarstva. Po smrti kralja Matije (1619) je njegov naslednik Ferdinand II. češkej gospodi pisal, da bode spoštoval in branil vse svoboščine češkega kraljestva in tudi majestat, ter da bode rad vse storil, česar bode treba, da se dežela zopet pomiri. Toda Čehi ga zdaj niti niso hoteli Teč priznati za kralja ter so namesto njega izvolili protestanta
Občna zgodovina IV. zvezek.	14
Friderika V., ki je pa le malo časa vžival kraljevih slasti; kajti po nesrečnej bitvi na Belej gori (1020) je sramotno bežal iz lepe dežele, katere se ni vrednega skazal. Zmagovalni Ferdinand je upornike brez milosti kaznoval ter nameraval do dobrega zatreti vsako sled protestantske vere na češkem. Najpredrzniše začetnike upora ukazal je ob glavo <1 jati, druge je djal v zapor, ali pa jih je iz dežele izgnal ter jim pobral vse njihovo imetje, od katerega je nekoliko dal praškemu škofu, nekoliko jezuitom, ostalo pa razdelil med verne svoje poveljnike. Pa sodba še ni bila končana. Kazim katoličanov se je skoraj vsak Čeh nekoliko vdeležil upora, zato se je zdaj vsak bal in trepetaje čakal svojo osode. Y tem je kralj Ferdinand (1622) razglasil veliko pomiloščenje vsem, ki bodo sami priznali svojo krivico. Oglasilo se je nad sedem veli-kašev in vitezov. Kralj jim je pustil življenje, kakor je obljubil, ali vzel je nekaterim vse premoženje, drugim polovico, tretjino ali pa še manj, kakor je kdo več ali manj bil kriv. Mnogo starih bogatih rodbin je tadaj čisto osiromašilo, a v lepe njihove gradove vselili so se tujci, zlasti Nemci, katerih je od dne do dne bilo več. Mnogo let ni bilo deželnega zbora; kralj Ferdinand vladal je sam po svojej volji ter nalagal davkov, kolikor jih je trebal. Vseučilišče v Pragu je poveril jezuitom, ki so imeli nadzirati tudi mestne šole po vsem češkem. Protestantski duhovniki so vsi morali iti iz dežele, a od posvetnih ljudi ni mogel v nobenem češkem mestu dobiti meščanstva, kdor ni bil katoličan. Kralj se je ostro zagrozil vsakemu, kdor no bi spoštoval cerkvenih praznikov ali kdor bi prelomil zapovedani post ter ne bi hodil k sv. maši. če so se v kakem kraji vstavljali kraljevim naredbam, poslal jim je Ferdinand vojščakov, da so jih z orožjem silili v cerkev. Leta 1627 pa je Ferdinand razglasil čisto nov državni red za češko kraljestvo. Dokler bode živel habsburški rod, imajo njegovi sinovi in hčere sedeti na češkem prestolu, in ni je oblasti, ki bi jim to mogla braniti; razun plemenitnikov in meščanov imajo v prihodnje tudi duhovna gospoda dohajati v deželne zbore; postave in zakone daje kralj sam, a deželni zbori nimajo druge pravice, nego dovoliti davke, ali pa se posvetovati o stvareh, katere jim kralj dobrovoljno predlaga; na sodiščih se ima vse obravnavati skrivno in pismeno, a ne javno in ustmeno, kakor poprej; pri vseh oblastnijah ima nemški jezik isto veljavo, kakor češki. To so najimenitniše spremembe v češkej ustavi. Naposled je Ferdinand vsem protestantom ukazal, da se imajo najkasneje za šest mescev po-
vrniti v katoliško cerkev ali pa'za zmiraj zapustiti svojo domovino. Šest in trideset tisuč čeških rodbin se je takrat izselilo na Nemško, kjer so si nakupili nova zemljišča, a kdor ni ničesar imel, šel je v vojščake. Na to je Ferdinand leta 1628 po novem redu sklical deželni zbor, ki je njegovega najstarejšega sina Ferdinanda III. brez ugovora kronal za češkega kralja.
Kmalu potem se je v tridesetletnej vojski bojna sreča obrnila na drugo stran, ko je švedski kralj prišel na Nemško pomagat svojim verskim bratom. Po bitvi pri Breitenfeldu (1631) so Sasi nenadoma prihrumeli na Češko in vzeli so tudi Prag, kjer ni bilo nič pripravljeno za hrambo mesta. Mnogo protestantskih izseljencev se je tadaj zopet vrnilo na Češko; v mnogih cerkvah so zopet vpeljali protestantsko službo božjo, a jezuiti so morali bežati iz dežele. Pa le malo časa so se protestanti veselili svoje zmage. Cesar je vrhovno poveljništvo nad svojo vojsko z nova poveril Waldsteinu, ki je Sase izgnal iz Praga in iz celega Češkega. V daljnem razvoju dolgoletne vojske je Waldštein sam hrepenel po kraljevej kroni na Češkem, ali predno se je tako visoko povzdignil, zadela ga je morilčeva roka. Ferdinand III. je torej po smrti svojega očeta brez ovir zasedel češki prestol, na katerem je pokazal lepih vladarskih zmožnosti in mnogo dobre volje. Cehom je bi! mnogo prijazniši, nego njegov oče; govoril je njihov jezik, bival je pogostoma v Pragu, in rad bi jim olajšal težka bremena, če mu tridesetletna vojska ne bi sproti podirala blagih njegovih naklepov. Nobena avstrijska dežela ni v tej vojski toliko trpela, kolikor Češka, in ravno zadnja leta je najhujše čutila, kaka nadloga so razuzdani in podivljali vojščaki. Zmagoviti švedski poveljniki so se tako rekoč skušali, kdo da bode nesrečno Češko bolj ogulil. Razsajajoča švedska krdela zaganjala so se od enega konca do druzega ter počenjali groze, da jih ni mogoče vseh popisati. Katoliške duhovnike so brez milosti morili; katoliške cerkve so oskrunjevali; kar je bilo vrednega, odpeljali so seboj; polje so vse opustošili a požgali in razdjali so več tisuč vasi in mest. Kakor na Hrvaškem pred Turki, tako so ljudje na Češkem pred Švedi bežali v gore. Ko so Švedi že jeli pešati, zagnali so se še enkrat v srce češkega naroda in že so osvojili malo stran Praškega mesta; kar pride težko pričakovano poročilo, da so se nasprotni vladarji pomirili. Ta veseli glas je torej grozovitno vojsko ustavil na istem mestu, na katerem se je bila pred tridesetimi leti začela.
Nobena nezgoda, niti iste strašne vojske po Husovej
smrti, ni češke dežele tako opustošila, ni češkega naroda tako potlačila kakor trideseletna vojska. Od tisuč in tisuč požganih vasi se nekatere niso nikdar več povzdignile, in minula so leta in leta, predno so iz mest zginile podrtine, ki jih je napravila sovražna sila. Pred vojsko štela je češka dežela tri milijone prebivalcev, po dokončanej vojski bilo jih je samo še kakih osem sto tisuč; vse ostale pokončali so meč, glad, bolezni in razne druge nadloge. Pa tudi ti, ki so preživeli grozne čase, so jako ubožali; kajti premožniši meščani so se iz dežele izselili, obrtnije bilo je malo, trgovine pa skoraj nič. Kmet ni imel ne živine, ne potrebnega orodja ter ni mogel svojega polja obdelovati, kakor bi bilo treba. Y več krajih so kmetje morali sami oralno drevo vleči, ker niso imeli živine, da bi jo va-nj vpregli. Stari državni red jenjal je že po bitvi na Belej gori, a kraljevi namestniki, ki so zdaj ravnali deželo, niso bili taki, da bi z nova povzdignili duševno in telesno blagostanje naroda, za katerega niso imeli ne srca, ne razuma. Na deželnih graščinah bivali so tujci po večem surovi nekdanji vojščaki, kateri so nesrečno ljudstvo še bolj zatirali ter mu nalagali čem dalje tem veča bremena. Po njihovem izgledu ravnali so kmalu tudi stari domači graščaki, kar jih je še ostalo, in češki kmet je po tridesetletnej vojski nosil težji jarem, nego kdaj poprej. Le nekaj se je na bolje obrnilo, a to so bile verske razmere. Češka je zopet bila čisto katoliška dežela in le sem ter tje potikali so se spoznovalci drugih ver, ali njihovo število je bilo tako majheno, da se ni bilo bati novih homatij. Toda tudi katoličani so v viharnih vojskinih časih jako podivljali in bili so le slabo podučeni v svetej veri. Da bi lepe krščanske čednosti zopet oživele med češkim ljudstvom, to je zdaj bila prva skrb Jezusove družbe, ki je v kratkem času na Češkem štela trideset samostanov. Cesar Ferdinand III. jej je zopet poveril praško vseučilišče ter nadzorništvo nad vsemi mestnimi šolami. Udje Jezusove družbe ali jezuiti bili so najbolji cerkveni govorniki in najbolj vneti spovedniki, ter so kot misijonarji hodili od vasi do vasi, da bi zatrli vsako sled protestantske zmote. Jezuiti so tudi z nova oživeli stara božja pota ter so najbolj poveličali novega češkega patrona sv. Janeza Nepomučenskega. Bazen jezuitov pomnožili so se tudi drugi redovniki, le posvetnih duhovnov je še pomanjkovalo. Jako neugodne so nove razmere bile razvoju češkega jezika, kajti novi naseljenci v epustošenih krajih bili so Nemci, ki so se kmalu tako pomnožili, da jih je bilo cela tretjina vseh prebivalcev. Tako se je čem dalje bolj širil
nemški jezik, v katerem so pisali in govorili pri vseh graščinskih in cesarskih oblastnijah, kakor tudi pri vojaštvu. Ako je tadaj Čeh hotel kaj veljati ali če se je poganjal za kako službo, moral se je najprej naučiti nemškega jezika. Da gospoda zdaj niti med seboj niso več češki govorili, tega niti ne treba omenjati. Vse to je bilo vzrok, da je češka književnost skoraj čisto propala.
Leopold I. (1657—1705), Josip I. (—1711) in Karel VI. (1740).
Ferdinanda III. nasledil je njegov učeni sin Leopold I., ki se je v vladarskih stvareh vedno oslanjal na svoje svetovalce, med katerimi ni bilo ne enega bistroumnega moža. Ni čuda torej, da ves čas dolgoletnega njegovega vladanja ni skoraj nič storil, da bi zacelil rane, ki jih je češkemu narodu tridesetletna vojska usekala. Vojske, katere je Leopold imel s Francozi in Turki, zadele so Cehe le na toliko, da so morali dajati vojščakov ter plačevati velikih davkov.
Med domačimi češkimi dogodki tedanjega časa je naj-imenitniši kmetiški upor (1680), ki nam jasno kaže, kako žalostne so takrat bile razmere na češkem. Graščaki namreč so podložno ljudstvo tako tlačili, da so kmetje v nekaterih krajih zgrabiii orožje zoper svoje zatiralce. Najprej se je v časlavskem okraji vzdignilo kakih devet sto kmetov, ki so izmed sebe izvolili nekoliko mož ter jih poslali v Prag h kraljevim namestnikom. Tu so se tožili ua svojo gospodo, da ž njimi gorje ravnajo, nego Turki s svojimi sužniki, in prosili so, naj jim olajšajo vsaj nekatera nepostavna bremena. Toda kraljevi svetovalci niso imeli usmiljenja z ubogim kmetom, in samo zato, ker so predrznih zbirati se, vrgli so poslance v ječo. Ostale kmete je kmalu razgnal general Piccolomini, ki je šel z vojščaki nací nje ter brez milosti obesil vse naj-predrzniše upornike. Ali zdaj so se kmetje tudi v drugih krajih vzdignili in kralj Leopold jim je naposled vendar le moral nekoliko olajšati težka bremena, akoravno se graščaki niso dolgo zmenili za kraljeve ukaze. Leto po teh dogodbah je na češkem razsajala grozna kuga, za katero je pomrlo črez sto tisuč ljudi (1681).
Žalostno stanje se niti po Leopoldovej smrti ni mnogo poboljšalo. Njegov sin in naslednik Josip I. je bil obdarovan z lepimi duševnimi zmožnostmi in imel je tudi najboljšo voljo, da bi povzdignil splošno blagostanje svojih narodov, ali špan-jolska vojska in nagla smrt mu niste dali, da bi oživil ple-
nieiiitiie svoje osnove. Njegov brat, kralj Karel II., ki se kot nemški cesar zove Karel VI., imel je drugih skrbi in se ni vtegnil pečati z domačimi češkimi razmerami. Najbolj so mu belile glavo razne vojske in pragmatična sankcija, katero so Čehi sprejeli na velikem deželnem zboru dne 10. oktobra 1720. Kolikor so mu te skrbi dopuščale, podpiral je obrtnijo in trgovino, ter tudi umetnosti. Omeniti nam je tudi to, da so za vladanja Karla II. na Češkem bile velike svečanosti, ko je rimski papež leta 1729. češkega patrona Ivana Nepo-mučenskega za svetnika razglasil.
Marija Terezija (1740—1780) in Josip II. (—1790).
Kako je po smrti Karla II. (VI.) njegova hči Marija Terezija vkljub pragmatičnej sankciji morala v krvavih vojskah braniti očetovski prestol, smo že prej povedali. Čehi so te vojske hujši čutili, nego vsi ostali avstrijski narodi, kajti razen tega, da so morali dajati vojščakov in davkov, so skoraj vse bitve bile na čeških tleh. Ko je bavarski vojvoda Karel s francosko pomočjo prišel v Prag (1741), se je takoj samolastno oklical za češkega kralja, in velika in mala gospoda so mu hoté ali nehoté morali v cerkvi sv. Vida priseči zvestobo. Toda le kratka je bila slava bavarskega vojvode, ki se je Čehom narinil za kralja. Karel Lotarinški je sovražnike kmalu zopet zagnal čez mejo, a ko je Marija Terezija leta 1743. prišla na Češko, so jo v Pragu z veliko svečanostjo kronali za češko kraljico. Hudo pa je Čehe bolelo, da je nova kraljica, češko krono, ki je do tadaj vedno bila na Češkem shranjena, pri odhodu vzela seboj na Dunaj. Še veči udarec je bila sedemletna vojska, ki je češkemu kraljestvu odtrgala prelepo šlesko deželo.
Kar jo Marija Terezija storila za blagor ostalih avstrijskih narodov, to je storila tudi za Čehe. Cesarično hrepenenje po centralizaciji ali po državnej edinstvenosti je češkemu kraljestvu vzelo še tisto malo samostalnosti, kar mu je je ostalo po nesrečnej belo-gorskej bitvi. Največa nevarnost pa je češkemu narodu pretila od nemškega jezika, ki je imel postati nekaki državni jezik za celo Avstrijo. V vseh čeških šolah, v največih in v najmanjših so zdaj vse učili po nemški, in tudi pri vseh oblastnijah nisi več čul druge besede, nego nemške. Češki jezik je izgubil vso veljavo ter se je od dne do dne bolj zanemarjal. Ko je Marija Terezija oklicala postavo, s katero je nekoliko olajšala tlačanska bremena, so češki kmetje to krivo umeli ter mislili, da nimajo več nobenih dolžnosti
do svoje gospode. Ko so jih torej graščinski oskrbniki zopet na tlako silili, so se kmetje uprli ter se podali naravnost proti Pragu, da bi zvedeli, kako se glasi pravo cesaričino pismo. Med potjo so razsajali po graščinah ter se maščevali zlasti nad oskrbniki in pisarji. Pred Pragom so vojščaki kmete razkropili, a za strah ostalim so jih četvero ob velikej cesti obesili.
Še bolj, nego Marija Terezija, je njen sin Josip II. delal na to, da bi se vse avstrijske dežele zrasle v eno edino državo. Češka je zdaj postala avstrijska pokrajina. Da mu ni bilo treba priseči na stare postave češkega kraljestva, se cesar Josip ni dal kronati za češkega kralja. Kar je pa skrbni cesar dobrega in koristnega storil, to so tudi Čehi vedeli ceniti. Brž ko je razglasil postavo o verskej svobodi, prišli so na dan vsakovrstni privrženci raznih verskih zmot iz poprej-šnih stoletij. Največ je bilo čeških bratov, ki so bili jako divji zato, ker so v svojih skrivališčih živeli brez verskega poduka. Cesar Josip jim ni dovolil, da bi sklenili posebno versko društvo, ampak ukazal jim je, da morajo pristopiti v kako protestantsko cerkev, bodi si avgsburškega ali pa helvet-skega izpovedanja. Temu so se upirali potomci nekdanjih Adamovcev, ki so se zdaj zvali Abrahamovci in so verovali samo v enega Boga, a niso hoteli imeti ne cerkev, ne duhovnikov. Tudi ti čudni ljudje so se morali pokoriti cesarskemu povelju ter se pridružiti kakej drugej krščanskej veri. V kratkem jena Češkem bilo osem in štirdeset protestantskih cerkvenih občin, ki so vse skupaj štele pet in štirdeset tisuč duš. Sicer velja za Češko vse, kar smo o cesarju Josipu II. povedali, da je storil za vse avstrijske dežele.
3.	Ogersko kraljestvo.
Ferdinand I. (1526—1564) in Ivan Zapolja (1526—1540).
Domači razpor, ki je pospešil nesrečni konec bitve pri Mohaču (1526) in bil vzrok naglej smrti mladega kralja Lju-devika II., se niti potem ni polegel, ko je sultan Sulejman s turško silo zopet odšel iz Ogerskega. Po ženitbenej pogodbi, ki so jo Habsburgovci in Jagelonci med seboj sklenili, bi zdaj avstrijski nadvojvoda Ferdinand imel zasesti ogerski prestol; ali takošna pogodba ni imela postavne veljave zato, ker so ogerska gospoda imeli pravico, da si sami volijo svojega kralja. Ferdinand je tadaj mnogo veljavnih ogerskih velikašev povabil
v Haimlnirg na dogovor ter jim obljubil, da bode vsikdar spoStoval deželne pravico in svoboščine, če bode postal oger-ski kralj. Tako si je pridobil stranko, ki ga je dne 16. decembra 1526 v Požunu izvolila za ogerskega kralja, ali njegov nasprotnik Ivan Zapolja je takoj po Sulejmanovetn odhodu svoje privržence sklical v Tokaj in jih z darovi in obljubami pregovoril, da so ga že 11. novembra v Stolnem-Belemgradu izvolili za kralja ter ga takoj drugi dan ovenčali s krono sv. Štefana. Ogri so bili tadaj razcepljeni na dva nasprotna ta-borja, namesto da bi se vsi skupaj složno uprli velikej nevarnosti, ki je njim in celej Evropi pretila od Turkov. Poljski kralj Sigmund je prvi sprevidel to nevarnost in na vso moč si je prizadeval, da bi se nova kralja z lepo poravnala, ali ni jih mogel pregovoriti. Ferdinand je že nabral vojsko in je hrabrega Kranjca Kacijanerja z enim oddelkom poslal v gorenje kraje, sam pa je z drugim ob desnem bregu Donave hitro stopal proti Budimu ter je med potjo brez velikih težav osvojil Gjur, Komoran, Oštrigon in Višegrad. Zapolja je zdaj bežal iz Budima v Jegar in se tudi jel pripravljati na boj; ali prepozno se je zmislil, kajti zvedeni poveljnik Nikola Salm mu je bil takoj za petami in ga do dobrega užugal v bitvi pri Tokaji. Med tem, ko se je nesrečni Zapolja vmaknil v Veliki-Varadin ter odtod poljskega kralja prosil pomoči, so v deželnem zboru v Budimu mesca oktobra 1527. Ferdinanda v drugič izvolili za kralja ter ga v Stolnem-Belemgradu po starej navadi ovenčali s krono sv. Štefana.
Za Tiso, t. j. v vzhodnih ogerskih krajih, gospoda niti zdaj niso bili za kralja avstrijskega rodu in dajali so Zapolji poguma, da se ni odrekel prestola, akoravno je na spomlad leta 1528. moral zapustiti svojo domovino ter iskati zavetja pri i ek e m poljskem velikašu. Iz Poljskega je Ivan Zapolja poslal vojvodo Hieronima Laskija v Carigrad, da bi mu izprosil milost mogočnega sultana Sulejmana, a prosil je tudi francoskega kralja Franja I. pomoči. Sultan je obljubil, da bode z vso svojo močjo podpiral kralja Ivana, s katerim je sklenil pismeno zavezo, francoski kralj pa je poslal novcev. Brž ko se je bil Laski povrnil s sultanovim pismom, se je mnogo ogerskih velikašev izneverilo Ferdinandu I., Zapolja pa je s francoskimi novci na Poljskem nabral vojsko ter se ž njo povrnil na Ogersko, kjer se je takoj vse Zatišje vzdignilo in stopilo na njegovo stran. Tej naglej spremembi je bil nekoliko kriv sam cesar, kajti slabo je plačeval hrabre Kaci-janerjeve vojščake, a ti so zato po deželi razsajali in plenili
kakor razbojniki, naposled pa so odpovedali pokorščino in niso več hoteli iti v boj zoper nasprotnike. Še veča nesreča pretila je Ferdinandu sledečega leta 1529., ko je sam sultan Sulejman z dve sto in petdeset tisuč turških divjakov prišel na Ogersko. Zapolja mu je s svojimi do Mohača šel nasproti ter se pridružil njegovej vojski, katera se je zdaj pomikala proti Budimu. Tomaž Nadaždi zbral je tisuč hrabrih ogerskih junakov in vsi so bili pripravljeni braniti budimski grad do zadnje kaplje krvi; ali nemški najemniki in meščani, ki so pribežali v grad, so takoj obupali in sovražnikom odprli vrata proti temu, da jim bodo pustili življenje. Sulejman je sicer ukazal, da ne sme nihče ropati in moriti, ali divji janičarji se za talce ukaze niso zmenili ter so vkljub sultanovej prepovedi veliko množico prebivalcev poklali. Hrabri Nadaždi si je rešil življenje in prestopil v nasprotni tabor. Y Budimu je Sulejman Zapolji izročil kraljeva znamenja ter ga razglasil za ogerskega vladarja. Na to je mogočni zmagovalec brez ovir dalje stopal in kmalu se je brezštevilna njegova vojska vsula okoli samega Dunaja. Tri tedne so Turki oblegali dunajsko mesto, ali šestnajst tisuč krščanskih junakov, katerim je skupni Salm bil poveljnik, je hrabro odbijalo njihove naskoke med tem, ko je Ferdinand pri Linču nabiral veliko vojsko in je tudi cesar Karel V. obljubil pomoči. To je Sulejmana po-piašilo in sredi mesca oktobra se je vrnil nazaj na Turško. Dunaja torej Turki niso vzeli, ali grozno so ropali in pustošili po Avstrijskem, Štajerskem in severnem Ogerskem ter so blizu osemdeset tisuč kristjanov, moških in ženskih, odpeljali seboj v trdo sužnost.
Ko so Turki odšli, udarila je Ferdinandova vojska z nova na Ogersko in osvojila je vse gorenje kraje, v katerih bivajo Slovaki in Rusini, a ob štajerskej in avstrijskej meji ves svet do bakonjske gore in blatnega jezera. Tudi na Erdeljskem so nekateri velikaši in vsi nemški Sasi bili za Ferdinanda, ostala Ogers k a z glavnim mestom Budimom in Stolnim-Belimgradom Pa je bila v oblasti Ivana Zapolje. Kralj Ferdinand je tadaj svojo vlado namestil v Požunu, kamor je tudi sklicaval njemu vdano gospodo na zborovanje; a ker se je bilo vsak čas bati Turkov in Zapolje, imel je na Ogerskem vedno nekoliko sto-•Kče vojske, čigar poveljnik je navadno bival v Košicah. Pa Ferdinand bi se bil tudi zdaj rad z lepo poravnal s svojim nasprotnikom in prosil je poljskega kralja Sigmunda, naj bi Zapoljo skusil pregovoriti, da bi se odrekel ogerske krone. Ko J0 vse prizadevanje bilo zastonj, ponovil je Ferdinand vojsko
in že je njegov poveljnik Koggendorf oblegal Budim, ali Za-polja ga je s turško pomočjo užugal ter ga zopet od mesta nazaj potisnil (1530).
Velika nevarnost pretila je avstrijskim deželam dve leti pozneje. Kroti koncu mesca aprila 1532. se je zopet vzdignil mogočni Sulejman in podal se je na pot s silno vojsko, ki je štela sto in štirdeset tisuč mož in sto in dvajset topov. Ko so se mu v Belemgradu pridružili še Tatari in Bošnjaki, je pri Oseku šel črez Dravo in namenil se je bil naravnost proti Dunaju. Mesca avgusta bil je že blizu avstrijske meje, med tem ko je Ferdinand na Dunaji zbiral veliko vojsko za brambo glavnega mesta. Tudi hrvaški poveljnik Nikola Jurišič se je z osem in dvajsetimi konjiki napravljal na pot proti Dunaju, kar prideró prva turška krdela pod grad Kisek. Akoravno je Kisek bil slabo vtrjen, vendar je iz okolice bežal va-nj, kdorkoli je mogel, a hrabri in zvedeni Jurišič je za silo oborožil sedem sto kmetov ter ž njimi branil grajske zidove zoper nepregledno množico nasprotnikov. Veliki vezir Ibrahim je po vinogradih razpostavil topove in neprenehoma streljal proti gradu. Tretji dan so se zunanji zidovi podrli in tudi notranji so bili že jako poškodovani; ali še je Jurišič hrabro odbijal naskoke strahovitih Turkov. Na to mu je veliki vezir poročil, da mu bode pustil grad, če mu plača dve tisuče zlatov (cekinov) v znamenje, da priznava sultana kot vrhovnega svojega gospodarja. Hrvaški junak mu je odgovoril, da grad ni njegov, zlatov pa nima in ni se vdal. Z nova so se turški divjaki zaletavali proti kiseškemu gradu, ali zastonj. Nesrečni prebivalci v mestu so vsi, mladi in stari, kakor iz enega grla zagnali tak krik proti nebu, da so poplašeni neverniki kar zbežali in pustili na obzidji dve zastavi, ki so jih zdaj kristjani vplenili. Vsakdo je v tem nepričakovanem dogodku videl božji čudež. Kristjani so rekli, da jim je pomagal sveti Martin, Turki pa so trdili, da so na nebu videli jahača, ki se jim je z golo sabljo grozil. Turki se niso več upali ponoviti boja, samo kopica odločnišik vojščakov se je še enkrat zagnala proti gradu ter je na razkopano obzidje zasadila turško zastavo; a veliki vezir je na to sultanu poročil, da so se nasprotniki podali. Sulejman je s tem bil zadovoljen in vrnil se_ je nazaj proti Carigradu, ko seje že tri tedne zastonj mudil pred slabim kiseškim gradom. Šel pa je na okol črez Štajersko in Hrvaško, ter je povsod strašno požigal in ropal, a seboj je odpeljal trideset tisuč krščanskih sužnikov.
Kralj Ferdinand se je bil z nova prepričal, da se iz nemškega cesarstva nima nadjati pomoči za hrambo svojih dežel. Jel se je torej po svojih poslancih v Carigradu poganjati za primirje, in Sulejman mu je željo izpolnil proti temu, da mu je Ferdinand v znamenje neke odvisnosti izročil ključe mesta Ostrigona. Po tej pogodbi sta Ferdinand in Zapolja na Oger-skem obdržala vsak svoje kraje.
Kakor so Turki vkljub sklenjenemu primirju hodili črez mejo ropat in pustošit, tako niti Zapolja ni dolgo miroval in že leta 1536. je z nova začel vojsko. V kratkem času je Ferdinandu vzel imenitno mesto Košiče in velik del gorenje Oger-ske. Toda Ivan Zapolja je čem dalje bolj čutil grenkosti turškega prijateljevanja, a presedali so mu tudi že davno neposlušni in uporni ogerski velikaši. Kad bi se bil torej za stalno pobotal s Ferdinandom, zlasti ker se je mislil ženiti, in mu je poljski kralj Sigmund le proti temu obljubil svojo hčer. Ferdinandu je takošna ponudba dobro došla in sklenila sta v Velikem Varadinu (1538) pogodbo. Ivan Zapolja se je zavezal, da bode po svojej smrti svoj del Ogerke zapustil Ferdinandu, a ta mu je zato obljubil, da mu bode poslal vojščakov na pomoč ter da ga bode celó odškodoval, ko bi mu Turki kdaj vzeli njegovo deželo. Na to se je Zapolja oženil s Sigmundovo hčerjo Isabelo, ali že leta 1540. je za mrtudom umrl, ko se mu je ravno malo dni poprej rodil sin Ivan Sigmund. Pred smrtjo je svojim svetovalcem naročil, da se nikakor ne smejo pokoriti Ferdinandu, a mlademu svojemu sinu je za varha imenoval veliko-varadinskega škofa Hrvata Jurija Utješenovića in svojega sorodnika Petra Petroviča; prvi je kraljeviča imel odgajati, drugi pa namesto njega vladati. Po vsem vidimo, da je Ivan Zapolja bil slab vladar, ki ni imel ne potrebnih duševnih zmožnosti, ne odločne volje. Ko je nastopil kraljevo čast, je večina Ogrov bila za njega, in vendar se ni znal vtrditi na prestolu, kajti omahoval je zdaj na eno, zdaj na drugo stran, dokler nazadnje nihče ni maral za-nj. Najbolj pa se je osramotil s tem, da se je zavezal s Turki ter si ž njihovo pomočjo hotel ohraniti kraljevo krono, katere nikdar ni bil vreden.
Brž ko je Ferdinand zvedel, da je Zapolja umrl, zahteval je, da naj se mu poda vsa Ogerska, kakor je bilo v veliko-varadinskej pogodbi sklenjeno. Kraljeva vdova Isabela bi mu bila takoj željo spolnila in tudi mnogo domoljubnih velikašev je želelo, da bi se razcepljena Ogerska zopet zedinila pod avstrijskim vladarjem; ali Utješenovič se je na vso moč upiral
ter turškega sultana Sulejmana prosil pomoči, da bi mlademu Ivanu Sigmundu mogel ohraniti očetovo kraljestvo. Ferdinand je tadaj poveljnika Lenarta Felsa z vojsko poslal na Ogersko, da bi mu s silo pridobil, kar mu je po pravici šlo. Fels je s prva bil srečen, in osvojil je Višegrad, Vacov, Pesto, Stolni-Beligrad in jel je tudi že oblegati Budim, ali ni ga mogel vzeti. Na to je sledeče leto (1541) Viljem Roggendorf z večo vojsko prišel pred Budimski grad, pa tudi zastonj; kajti Utješenovic in njegovi zavezniki so hrabro odbijali vse naskoke. V tem je sultan Sulejman, kateri se je bil isto leto itak namenil na Ogersko, poslal sto tisuč Turkov naprej, in ti so kraljevo vojsko od vseh strani oklenili ter jo do dobrega užu-gali. Tudi Roggendorf je bil hudo ranjen in je na begu umrl. Kmalu na to je mogočni sultan sam prišel v Budim, v katerem je zdaj namestil turško posadko in turškega pašo, kajti ves svet med Tiso in Donavo je za se obdržal, Zatišje in Er-deljsko pa je pustil mlademu Zapolju kot svojemu podložnemu vojvodi, ki mu "je zato moral davek plačevati.
Kralj Ferdinand niti zdaj ni obupal, ampak nabral je po vseh svojih deželah novo vojsko, katera je s pomočjo, ki je došla iz nemškega cesarstva, narasla na osemdeset tisuč vojščakov. Madjari so se nadjali dobrej sreči, ali nemški poveljnik, ki ni hotel slušati njihovih dobrih svetov, je vse narobe začenjal, a opravil ni nič. V nesrečnih bojih poginilo mu je mnogo hrabrih vojščakov in naposled se je moral nazaj vrniti. Leta 1543. je Sulejman zopet sam prišel na Ogersko in razširil je svojo oblast po južnem Ogerskem, v gorenjih krajih pa je vzel imenitni mesti Ostrigon in Stolni-Beligrad. Ko je Ferdinand sprevidel, da se od nikoder nima nadjati pomoči, je s turškim sultanom sklenil (1546) mir na pet let ter mu za ta čas plačeval po trideset tisuč cekinov na leto.
Žalostne so takrat bile razmere na Ogerskem. Na kraljevem gradu v Budimu bival je turški paša in neusmiljeno tlačil njemu podložno ljudstvo; v zahodnih in gorenjih krajih vladal je sicer Ferdinand avstrijski, ali narod je mnogo trpel od razuzdanih vojščakov in trdih grajščakov; na Erdeljskem in v Zatisji pa je v imenu mladega vojvode Ivana Sigmunda Zapolje gospodoval škof Jurij Utješenovic, ki je pa tudi moral Turkom plačevati velike davke. Utješenovic bil je moder in skušen mož, ki je na vso moč pazil na to, da bi v deželi bil red in mir, in da bi se nikomur krivica ne godila. To pa nikakor ni bilo po volji magjarskim grajščakom in jeli so zoper njega ščuvati kraljico Isabelo, katerej so govorili, da jej Utje-
šenovič omejuje njene vladarske pravice. Isabela je obrekovalcem verjela in tožila je škofa turškemu sultanu. To je Utješenovića razjezilo in, ker je itak že davno sprevidel, da bode dežela popolnoma propala, če se bodo Turki vedno vtikali v njene domače razmere, odločil je, da bode Erdeljsko rajši izročil kralju Ferdinandu. Skrivaj, da Isabela ničesar ni vedela, sklenil je s kraljevim poveljnikom, Nikolom Salmom, pogodbo, po katerej bi Ferdinand mlademu Zapolji dal Opolsko in Ratiborsko kneževino na Šleskem ter svojo hčer za ženo, a zato bi takoj prevzel Erdelj in Zatišje. Isabela se je tej pogodbi na vso moč upirala in mislila je mogočnega škofa s silo odpraviti. Nabrala je vojsko in vzela nekoliko njegovih graščin, ali v tem se je Utješenovic povrnil v Erdelj ter užugal nasprotnike. S prepričevalno besedo je erdeljsko gospodo zopet za se dobil, turškega sultana pa je znal potolažiti z bogatimi darovi. Zdaj je tudi Ferdinandov poveljnik Ivan Castaldo prišel v Erdelj in Isabela mu je brez upora izročila ogersčo krono ter se s svojim sinom žalostna podala na Šlesko.
Po teh dogodbah je Utješenovic vladal v Erdelji kot namestnik kralja Ferdinanda, kateri mu je pri papežu za njegove zasluge sprosil kardinalsko čast. Ko je sultan Sulejman zvedel, da je Isabela zapustila Erdelj, poslal je takoj novo vojsko črez Donavo. Brez boja so se Turki polastili Lipe in začeli so tudi že oblegati Temišvar. Tu je Utješenovic nabral veliko množico erdeljskih brambovcev in šel je sam na bojišče, kjer se je pridružil hrabremu kraljevemu poveljniku Castaldu. Turki so se tadaj od Temišvara pomaknili nazaj črez Tiso proti Segedinu in kraljevi vojščaki so na to mesto Lipo z naskokom vzeli, le v gradu se je turška posadka upirala napadajočim nasprotnikom. Ali Turkom je prišel budimski paša na pomoč in na mnogih krajih so se vneli hudi boji okoli vtrjenih gradov, v katerih se je odlikovalo mnogo hrabrih ngerskih junakov, ki pa Turkom le niso bili kos zato, ker Ferdinand svojih privržencev ni podpiral, kakor bi bilo treba. Bistroumni Utješenovic je takoj sprevidel, da bi se z daljnim bojevanjem brez veee vojaške pomoči, katere se ni bilo na-djati, zastonj prelivala narodna kri, in jel se je s turškim sultanom v Carigradu pogajati zarad primirja. Skušeni mož Je Turke dobro poznal in vedel je, s kakimi zvijačami jih treba slepiti. Toda Talijan Ivan Castaldo, ki je bil jako prevzeten in sebičen človek, kardinalovega ravnanja ni razumel ur očrnil ga je pri Ferdinandu, da namerava Erdelj izdati iurkom. Kralj Ferdinand, ki Ogrom sploh ni zaupal, je tadaj
Castaldu naročil, da naj dobro pazi na kardinala, in ko bi se prepričal, da res snuje izdajalne naklepe, naj ga živega ali mrtvega dobi v svojo pest. Utješenovič je kmalu videl, da mu kralj ne zaupa in prosil ga je, naj mu dovoli, da se pride sam na Dunaj opravičit. Ferdinand mu je prošnjo uslišal in kardinal je pred odhodom oba kraljeva poveljnika, Castalda in Pallavicina povabil k sebi v goste na grad Alvinč. Tu sta Talijana, katerima seje skominalo po škofovih zakladih, vrlega Utješenoviča umorila dne 17. decembra 1551., ali kralju sta s tem več škodovala, nego koristila.
Le prekmalu je došlo maščevanje za grdo ubojstvo. Ca-staldo ni bil mož, ki bi se bil znal Turkom upreti, kakor treba, a ni mogel brzdati niti razuzdanih svojih vojščakov, ki nesrečnim ogerskim prebivalcem niso bili nič manjša nadloga, nego isti Turki. Magjarski graščaki so se tadaj kraljevim poveljnikom na vso moč ustavljali ter jim napravljali zadreg, kjerkoli so mogli. V takih razmerah so Turki z nova vzeli Lipo in Temišvar ter posedli ves Banat. Kraljeva vojska se je pred turško morala povsodi nazaj pomikati in kmalu je nastala takošna zmešnjava, da se je Isabela z mladim Za-poljem zopet vrnila v Erdelj. Castaldo se splošnemu uporu niti ni upal ustavljati in je sramotno zapustil deželo, v katerej so zdaj s turško pomočjo mladega Ivana Sigmunda Zapoljo oklicali (1.556) za vojvodo pod vrhovno oblastjo turškega sultana. Kralj Ferdinand je še nekoliko časa brez vspeha nadaljeval vojsko, a leta 1562. je s Turki sklenil na osem let mir, v katerem je Zapolji prepustil Erdelj in Zatišje, sultanu pa obljubil po trideset tisuč cekinov davka na leto. čutil je, da ga zapuščajo telesne moči in rad bi bil le to še doživel, da bi Ogri njegovega sina Maksimilijana za kralja kronali. Leta 1563. se mu je želja spolnila, a kmalu potem je umrl (1564). Ko je Sulejman čul o njegovej smrti, rekel je, da so narodi v njem zgubili pravičnega in spoštovanja vrednega vladarja. Edno napako pa je Ferdinand imel, to namreč, da si ni znal izbirati dobrih svetovalcev in vendar se je preveč zanašal na nje. Ogri so mu očitali, da si za hrambo njihove dežele ni znal pridobiti dovolj tuje pomoči, kakor jim je bil obljubil, ko so ga volili za svojega kralja.
Maksimilijan (1564—1576).
Kralja Maksimilijana so tudi na Ogerskem bili veseli, kajti že prej, ko je včasih namestoval svojega očeta, skazal se je prijaznega in svobodoumnega moža, ki je ob enem imel
svojo odločno voljo in ni bil odvisen od slabih svetovalcev. Maksimilijan se je s prva mislil z lepo pobotati z Ivanom Sigmundom Zapoljo, ko je pa poslednji zahteval nazaj vse tiste kraje, ki jih je nekdaj imel njegov oče, se je vojska z nova začela. Zvedeni kraljevi poveljnik Lazar Svendy je nasprotnikom vzel Tokaj, Satmar in druga vtrjena mesta, in malo da ni vse Potisje pokoril Maksimilijanu. Tega pa nikakor ni dovolil sultan Sulejman in, dasi že star, napravil se je še enkrat, in to v šestič, z veliko vojsko na pot proti Oger-skej. Dno 1. maja odrinil je iz Carigrada s toliko sijajuostjo, kakor še nikdar poprej. V Belemgradu čakali so ga njegovi paše, a potem je z velikim spremljevalstvom na konji jahal v Zemun, kamor je pozval svojega „sužnika“ Ivana Sigmunda Zapoljo. Le-ta se je na sultanovej ladiji prepeljal črez Donavo ter se podal v šator mogočnega svojega gospodarja. Sulejman sedel je na zlatem prestolu, a Zapolja je moral pred njim trikrat poklekniti, predno mu je sultan milostivo ponudil roko, da jo poljubi. Obljubil mu je, kakor dragemu svojemu sinu, da ne bode prej miroval, dokler mu ne bode glave ovenčal z ogersko krono.
Razdrobljena Ogerska bila je preslaba, da bi se vspešno uprla tolikej sovražnej sili; ali zato je hrvaški junak, ban Nikola Subió Zrinjski, prišel črez Dravo, da odvrne veliko nevarnost, ki je pretila krščanskemu svetu. Pri Siklošu zadel je na prvo turško vojsko in do dobrega jo je užugal. Sam paša Muhamed je s svojim sinom poginil na bojišči, a zmagoviti Zrinjski je vse bojne naprave in mnogo turškega blaga uplenil in znosil v grad Siget. Sulejman bil je še v Zemunu, ko mu jo došlo poročilo o nesrečnej bitvi. Odločil je torej, da bode najprej udaril na Siget, a potem da pojde na ravnost proti Dunaju.
Siget se je takrat ločil na tri dele. Novo in staro mesto ločila je globoka jama drugo od drugega, a notranji grad bil jo ograjen s trojimi obkopi. Toda to niso bili kamneni zidovi, ampak goli nasipi od zemlje in drevja, in samo v notranjem gradu stal je zidan stolp. Najbolja bramba bilo je močvirje, ki se je razprostiralo okoli mesta. Zrinjski je že leta 1561.. branil to imenitno mesto, „zdaj pa se je va-nj zaprl (kakor sam pravi), da prelije svojo kri za Boga in domovino, in ako bode treba, da žrtvuje tudi življenje svoje“. Za brambo mesta si je sam izbral najboljše hrvaške in ogerske junake, ki jih Je od poprej poznal, a preskrbel se je z živežem in streljivom za več mescev. Ko se je bližala turška vojska, sklical je k
sebi svoje viteze, ter jim blizu tako-le govoril: „Turki se zanašajo na svojo silo, mi pa zaupamo v velikega Boga, ki nas ne bode nikdar zapustil, če ga bomo prav molili. Pri živem Bogu prisegam, da vas ne bodem nikdar zapustil, ampak da bodem z vami živel in umrl.“ — I)ne 1. avgusta 1566. je že sto tisuč Turkov taborovalo okoli Sigeta, a peti dan je grmenje topov oznanovalo, da je sam sultan prišel v tabor. Zdaj so takoj jeli naskakovati novo mesto; ali slabi nasipi in lesene hiše niso mogli dolgo vzdržati silnega streljanja, in Zrinjski je že črez dva dni ta del mesta zažgal, podrl mostove ter se umaknil v staro mesto. Turki so na to zasuli jame ter napadali mesto od treh strani. Vkljub velikej sili se je staro mesto držalo do 19. avgusta, a ko so obkopi bili skoraj že popolnoma razdrti, so hrvaški junaki tudi na razvalinah še odbijali naskoke razkačenih sovražnikov. Zrinjski niti zdaj ni obupal, ampak nadjaje se pomoči od Maksimilijana, ki je pri Gjuru nabral sto tisuč vojščakov, zapustil je staro mesto v plamenu ter se z ostalimi svojimi vitezi umaknil v notranji grad. Toda zastonj je čakal pomoči, kajti kraljeva vojska se ni ganila od Gjura, kjer je brez dela tratila čas. Tu je turški sultan Zrinjskemu ponujal vso Hrvaško za darilo, ako se mu dobrovoljno poda ter izroči Sigetski grad. Pa vse nagovarjanje je bilo zastonj; hrabri ban ostal je tudi v največej stiski veren svojemu kralju. Sovražniki so med tem ves čas streljali v grad, a dne 29. avgusta so vse sile napeli, da bi ga z naskokom vzeli. Celi dan bil je strašen boj, ali hrvaški junaki so hrabro odbijali naskok za naskokom. Zdaj so Turki pod zemljo rove kopali in ko so dne 5. septembra zažgali prvi podkop, razletel se je močen grajski stolp, v katerem je bilo mnogo smodnika shranjenega. Takoj se je razvnel velik požar in ni ga bilo mogoče pogasiti. Zrinjski se je z malo kopico še živih junakov zaprl v veliki stolp, ali jok in stok nesrečnih prebivalcev , ki so umirali pod turškimi sabljami, mu je paralo srce , in jel se je tudi on pripravljati na junaško smrt. Dne 8. septembra oblekel je najlepše svilnato oblačilo, ki ga je imel pri poroki, opasal sabljo ranjcega svojega očeta, v žep pa je djal grajske ključe in sto zlatih cekinov za onega, ki mu bode po smrti plenil mrtvo telo, da ne poreče, da ni pri njem ničesar našel. Na to je na tesnem dvorišči zbral svoje tovarše ter jih v Jezusovem imeni hrabril, naj gredo za njim v smrt za sveto vero. Še enkrat so zažgali top, da si napravijo pot skozi napadajoče sovražnike, in Zrinjski je na čelu male čete prvi stopil iz grada, poleg njega pa je Lovro Juranié nosil vihra-
jočo kraljevo zastavo. Turki so kar obstrmeli, ko so ugledali slavnega junaka in na ves glas so po hrvaški klicali: „Ne gubi glave; podaj se čaru na milost!“ Toda Zrinjski nislušal, ampak sekal je s sabljo na desno in na levo, dokler ga sovražna kroglja ni zadela v čelo in se je mrtev zgrudil na tla.
Tako se je končal slavni boj, v katerem je poginilo dvajset tisuč turških vojščakov. Sultan Sulejman ni doživel konca, kajti že prej je umrl v svojem šatorji, ali veliki vezir je pritajil njegovo smrt, da ne bi v odločilnem trenutku nastala kaka zmešnjava v turškej vojski. Po dovršenem boji se je sultanov sin Selim z oslabljeno vojsko takoj povrnil proti Carigradu, da bi si zagotovil očetovski prestol in, ko ga je kralj Maksimilijan prosil miru , mu ga je rad dovolil na osem let. (1568). Maksimilijan je razen tega plačeval dosedanji davek trideset tisuč cekinov na leto. Ivan Sigmund Zapolja se je nekoliko časa upiral miru, ko mu je pa kraljev poveljnik vzel mesto za mestom ter mu tako odtrgal velik kos sveta v go-renjej Ogerskej, se je vdal ter z Maksimilijanom celó sklenil prijateljsko pogodbo, v katerej se je odrekel kraljevega naslova ter ostal samo vojvoda erdeljski (1570). Že prvo leto potem umrl je Zapolja (1571), a erdeljska gospoda so zdaj izvolili magjarskega velikaša, hrabrega Štefana Batory-ja za vojvodo, ki se pa ni oziral na omenjeno pogodbo, ampak priznal je zopet turškega sultana za vrhovnega gospodarja. Maksimilijan se je ravno pripravljal na vojsko zoper novega svojega nasprotnika, ko ga je prehitela smrt (1576).
Državnemu razdoru , ki je po bitvi pri Mohaču slabil ogersko državo , pridružil se je tudi verski razpor. Ogerski mladenči, ki so zahajali na nemška vseučilišča slušat više nauke, seznanili so se ondi z Luterovo vero, a vrnivši se v domovino jeli so jo razširjevati med svojimi rojaki. Kakor na Nemškem novi preroki niso bili edini, tako se tudi njihovi učenci na Ogerskem niso vsi vjemali in vneli so se hudi verski prepiri. Da bi se zedinili, napravljali so novoverci več shodov, ali do dobrega se le niso sporazumeli, marveč so se eni, zlasti Nemci in. Slovaki, poprijeli Lutrove, drugi, posebno Magjari, pa Kalvinove vere. Tema dvema strankama pridružila se je še tretja, katero je vtemelil Zapoljin zdravnik Jurij Blandrata. Le-ta je učil, da le Bog oče je, ter je tajil sveto Trojico. Kralj Ferdinand in tudi Ivan Zapolja sta večkrat prepovedala novo vero, ali v negotovih tadanjih razmerah in nemirnih časih niso takošne prepovedi imele mnogo veljave, na deželnih zborih pa je med samimi zastopniki bilo mnogo na-
Občna zgodovina IV. zvezek.	15
sprotnikov katoliške cerkve. Še bolj se je nova vera vtrdila za vlade Ivana Sigmunda Zapolje, ki je sam branil krivoverce, in za Maksimilijana, ki je protestantom dovolil, da so smeli svobodno izpovedati svojo vero. Na to so ga še posebno nagovarjali njegovi nemški poveljniki, ki so sami bili protestanti ter so svojim verskim tovaršem na Ogerskem pomagali, kjerkoli so mogli. Ko so se katoliški škofje zarad tega pritoževali, so jim na deželnem zboru zavrnili, da naj narod s podukom odvračajo od protestantske vere. V ta namen je ostri-gonski nadškof leta 1561. pozval na Ogersko prve Jezuite, ki so se takrat tudi po drugih deželah skazali kot najbolji zagovorniki katoliške cerkve.
Rudolf (1576-1608).
Kakor se Rudolf kot nemški cesar ni mnogo pečal z vladarskimi stvarmi, tako mu tudi za Ogersko ni bilo mnogo mar in poveril jo je svojemu bratu Ernestu. To ogerskej gospodi nikakor ni bilo po volji in jeli so čem dalje glasnejše mrmrati zoper kraljevo zauikrnost. Že na Maksimilijana so se tožili, da je vse najimenitniše državne službe podelil tujim Nemcem ter da so sami Nemci bili vrhovni vojaški poveljniki ; zdaj pa so splošno nejevoljo povečali tudi še razuzdani tuji vojščaki, ki so po kmetih ropali in pustošili, kakor isti Turki. Rudolf je tadaj sam prišel na Ogersko (1580) ter je na deželnem zboru nezadovoljno gospodo potolažil in jej obljubil, da bode vse napake odpravil, brž ko bode mogoče, ali za zdaj da treba potrpeti.
In res, bilo je še dolgo treba potrpeti, kajti nova turška vojka in nove homatije v Erdelji niso dale, da bi se povrnil stalni mir in red. Mir, ki ga je bil kralj Maksimilijan na osem let sklenil, so med tem dvakrat na ravno toliko časa podaljšali; ali Turki so vkljub pisauej pogodbi vendar le hodili črez mejo plenit in požigat, in naposled je isti bosenski paša Hasan z veliko vojsko pridrl na Hrvaško do blizu Zagreba ; a ko so ga Hrvati do dobrega zmagali (1593) v bitvi pri Sisku, v katerej je sam Hasan poginil, je turški sultan kralju Rudolfu napovedal vojsko, katerej je še le črez petnajst let bilo konec. Veliki vezir Sinan, da-si že osemdeset let star, pripeljal je še istega leta sto in petdeset tisuč vojščakov na Ogersko in osvojil je Vesprim in Paloto, ali vrnil se je takoj zopet proti domu, ko je čul, da se pri Komorami zbira velika krščanska vojska. To je Ogre ohrabrilo in hoteli so kar takoj
nadaljevati bojevanje in nasprotnikom vzeti nekoliko imenitnih trdnjav, ali ker jim kraljevi poveljnik ni hotel ne pomagati, ne posoditi topov, osvojili so samo neka manjša mesta. V tem je leta 1594 nadvojvoda Matija, kot namestnik svojega brata Rudolfa, prišel na Ogersko in postavil se je sam na čelo kraljeve vojske. Med tem ko je poveljnik Teuffenbach osvojil vso Novogradsko županijo ter užugal budimskega in terniš-varskega pašo, je Matija oblegal Ostrigon. Mesto se mu je kmalu podalo, ali v gradu so se nasprotniki trdovratno branili, dokler ni počil glas, da je veliki vezir s sto tisuč vojščakov odrinil iz Belega-grada, ter da je sedemdeset tisuč krimskih Tatarov pridrlo na gorenjo Ogersko. Zdaj je Matija pustil Ostrigon ter se vtaboril pri Gjuru. Le-sem so pridrli tudi Turki in skupaj z divjimi Tatari so šest dni napadali krščansko vojsko, dokler je niso popolnoma užugali. Nadvojvoda Matija je ves tabor, v katerem je bilo kakih pet tisuč vozov in mnogo drugih stvari, pustil sovražnikom ter se z ostalimi svojimi vojščaki jel nazaj pomikati. Kakor hitro je poveljnik v Gjuru čul, da je kraljeva vojska odšla, izdal je močno trdnjavo Turkom , akoravno je še za dolgo časa imel živeža in stre-Ijiva dovolj.
V teh žalostnih dnevih je kralju Rudolfu bila velika tolažba, da so se erdeljske razmere nenadoma na bolje obrnile. Že prej smo povedali, da so erdeljska gospoda po smrti Ivana Sigmunda Zapolje izvolili Štefana Batory-ja za svojega vojvodo (1571). Istega so malo pozneje (1576) Poljaci pozvali na poljski prestol, a v Erdelji ga je tadaj nasledil njegov brat Krištof, ki je pa že leta 1581. umrl. Njegov sin Sigmund, ki je bil obdarovan s prelepimi duševnimi zmožnostmi, je takoj sprevidel, da krščanskemu vladarju nikakor ni na čast, da je odvisen od milosti turškega cara, in sklenil je, da se bode ob prvej priliki otresel sramotnega jarma. Ko mu je torej leta 1594 veliki vezir Sinan ukazal, da mu mora šestdeset tisuč vojščakov pripeljati na pomoč, jel se je prijateljsko dogovarjati s kraljem Rudolfom in pripravljal se je na boj zoper iste Turke. Na njegov poziv so se takoj oborožili banaški Srbi, ali magjarska gospoda so se mu uprli ter mu celó vzeli vojvodsko oblast. Premeteni Sigmund je na videz bežal, ali šel je k erdeljskim Sasom in Sikulcem in ko se je prepričal, da se sme zanašati na njihovo zvestobo, se je zopet povrnil ter ostro kaznoval upornike. Enajst prvih podpihovalcev je ob glavo djal ter jim vzel vsa njihova posestva, ostali velikaši pa so ga na deželnem zboru v Tordi zopet priznali za erdelj-
skega vojvodo. Na to je Sigmund z ogerskim kraljem Rudolfom sklenil (1595) zavezo zoper Turke, katerim sta se pridružila tudi vlaški in moldavski vojvoda. Po tej pogodbi bi ogerski kralji imeli dobiti Erdelj, kadar bode izumrl rod Batory-jev; a da bi se ta prijateljska zaveza Se bolj ukrepila, je vojvoda Sigmund dobil za ženo Marijo Kristino, hčer Karla, vojvode štajerskega.
Zarad omenjene zaveze hotel se je turški sultan najprej maščevati nad vlaškim vojvodom in poslal je zaporedoma dve vojski nad njega, ali erdeljski vojvoda je novemu svojemu prijatelju prišel na pomoč in je Turke dvakrat popolnoma užugal. Te zmage ohrabrile so tudi kraljeve poveljnike na Ogerskem, da so odločniše dalje stopali, in takoj prvo leto (1565) je nadvojvoda Matija osvojil Ostrigon ter zmagal Turke pred samim Budimom, nadvojvoda Maksimilijan pa jim je sledeče leto vzel Hatvan. Sultan Muhamed III. je na to sam z dve sto tisuč mož prišel na Ogersko ter jez naskokom vzel mesto Jeger. Proti tolikej sili so zavezniki morali zbrati vse svoje moči. Nadvojvoda Maksimilijan je šel iz Hatvana, kjer so obkopi bili jako poškodovani, Sigmund je pustil Temišvar, ki ga je bil ravno oblegal, in oba sta se z drugim kraljevim poveljnikom Teuffenbachom združila pri Kerestešu, kjer se je vnela jako huda bitva. Turki so zmagali, ali poginilo jih je štirdeset tisuč, torej dvakrat toliko, kolikor kristjanov ter so vsled te zgube tako opešali, da prvi čas niso mogli bojevanja nadaljevati s takošno silo, s kakoršno so ga začeli. Leta 1598 jim je kraljev poveljnik Švarcenberg celó mesto Gjur nazaj vzel.
Med tem ko je na Ogerskem bojna sreča naginjala zdaj na eno , zdaj na drugo stran, se je hrabri Sigmund Batory nenadoma odrekel (1598) vojvodske časti, in dobrovoljno je odstopil Erdelj kralju Rudolfu , ki mu je zato dal kneževini Opolsko in Ratibor na Šleskem. Ali Erdeljci niso bili zadovoljni s kraljevimi namestniki, ki so prišli, da bi prevzeli deželo, in Sigmund se je istega leta zopet povrnil. Pa komaj so ga na deželnem zboru v Tordi vnovič priznali za vladarja, in že se je Sigmund zopet premislil. Predno je leto minulo, izročil je Erdelj svojemu stricu Andreju Batory-ju za letno plačilo od 24.000 cekinov, ter se podal na Poljsko. Y Erdelju so tadaj nastali novi večletni nemiri. Andreja dal je umoriti vlaški vojvoda Mihael, ki se je sam polastil erdeljskega prestola (1599); zoper tega pa so se kmalu vzdignila neposlušna gospoda, ki so zdaj sami svojo domovino ponudili kralju Ru-
đolfu ter ga prosili pomoči. Rudolf je na to poslal v Erdelj svojega poveljnika Basto, ki je Mihaela izgnal iz dežele, ali ravnal je tako samovoljno in okrutno, da so se plemenitaši tudi zoper njega vzdignili. Sigmund se je zdaj zopet povrnil in v tretjič nastopil vlado, dokler ga Basta ni prisilil, da je Erdelj z nova odstopil (1602) Rudolfu, ki mu je zato dal neka posestva na Češkem. Tu je nemirni vojvoda odslej živel do svoje smrti še dvanajst let. Po Sigmundovem odhodu se je v Erdelji vzdignil Mozes Sekely (1603), kateremu je pomagal turški paša iz Tomišvara; ali Basta je upor takoj zadušil, na to pa je on sam v nesrečnej deželi gospodaril, da je bila groza. Namesto pravice vladala je njegova trda volja; namesto da hi svoje vojščake redno plačeval, pošiljal jih je po deželi ropat. Gorjó mu, kdor bi se predrznil pritožiti se zoper takošno ravnanje; Basta bi ga dal skrivaj umoriti ali pa tudi očitno brez sodbe ob glavo djati.
Ves ta čas se je na ostalem Ogerskem po malem nadaljevala voljska s Turki, katerim so kraljevi poveljniki vzeli več imenitnih mest. Bilo bi vse dobro, ko ne bi protestantska vera vzbudila novih domačih nemirov. Kako se je bila nova vera tudi na Ogerskem vgnjezdila, povedali smo že prej. Avstrijskim vladarjem, ki so ostali zvesti katoliškej cerkvi, to se ve, da ni bilo ljubo, ali dokler je pretila nevarnost od Turkov, se novovercem niso mogli upreti, kakor bi bili radi; brž ko se je pa bojna sreča obrnila na njihovo stran, jeli so se jim s silo ustavljati. Na deželnem zboru v Požunu (1604) so se protestantska gospoda zaradi tega očitno pritožili, ali kralj Rudolf je na to ponovil vse postave, ki jih je nekdaj kralj Ljudevik izdal zoper novo vero, ter je ob enem ostro prepovedal, da se na deželnem zboru vprihodnje nikdar več ne smejo obravnavati verske stvari.
Ta ukaz je strašno razdražil ogersko in erdeljsko gospodo, in bil je vzrok novemu uporu, ki se je kmalu razširil po vsej deželi. Upornike so še posebno ohrabrili Turki, ki so ravno takrat z mnogo večo vojsko, nego doslej, prišli na Ogersko, kjer so takoj vzeli Pešto in Hatvan ter jeli tudi že oblegati Ostrigon. Y tej nevarnosti je kralj pozval Basto na Ogersko, da bi kot vrhovni poveljnik vodil krščansko vojsko. Kakor hitro je Basta zapustil Erdelj, postavil se je Štefan Bočkaj na čelo upornikom, in kmalu so tudi vsi kraji za Tiso in v gorenjej Ogerskej bili pod njegovo oblastjo. Poveljnika Bel-giojosa je užugal ter mu vzel Košiče, a ko je Basta kraljevim prišel na pomoč, zmagal je tudi njega ter ga priznal za erdelj-
skega vojvodo, in dal ga je tudi ovenčati s kraljevo krono; ali sprevidni Bočkaj je to odlikovanje sprejel le kot znamenje posebne prijaznosti in ni se nikdar zval kralja. Zdaj so se tudi gospoda takraj Donave vzdignili zoper Rudolfa in med tem ko so se Bočkajevi hajduki zaletavali noter na Moravsko, j3 turški veliki vezir Mehmet mesto Ostrigon z naskokom vzel.
Y tej zadregi si zanikerni kralj Rudolf ni vedel drugače pomagati, nego da je svojega brata Matijo imenoval za na-mestnega vladarja na Ogerskem ter mu naročil, da naj se z uporniki in s Turki pogodi, kakor najbolje ve in zna. Matija je najprej sklenil primirje, potem pa se je začel pogajati. Po dolgih in težavnih obravnavah je naposled vendar le z Bočkajem na Dunaji sklenil mir (1606). Bočkaj je ostal erdeljski vojvoda ter je razen Erdelja obdržal tudi vso Ogersko za Tiso, v gorenjih krajih pa marmaroško, ugočko in berežko županijo. Ostala Ogerska, kolikor je ni bilo v turškej oblasti, pokorila se je zopet kralju Rudolfu, ki je zato gospodi moral izpolniti mnogo želj. Deželni zbor je namreč dobil pravico, da si sam voli palatina; izvzemši Komoran in Gjur, smeli so po ogerskih gradovih in mestih bivati le ogerski vojščaki; kraljevi namestnik smel je brez kraljevega dovoljenja sklicevati deželni zbor: a naposled so luteranci in kalvinci dobili prav vse tiste pravice, ki so jih imeli katoličani. Te pogodbe so še le potem imele veljati, ko bode tudi s Turki sklenjen mir. Ob reki Žitvi blizu mestica Doroga stal je turški tabor, in tu je nadvojvoda Matija sklenil (1606) mir na dvajset let. Kralj je enkrat za vselej sultanu plačal dve sto tisuč goldinarjev, a Turki so obdržali vso srednjo Ogersko od Tise do blatnega jezera in bakonjske gore.
Erdeljski vojvoda Bočkaj ni dolgo vžival težko pričakovanega miru, kajti še istega leta, mesca novembra, je nenadoma umrl. Pravijo, da mu je zavdal njegov kancelar Kataj, katerega so hajduki pri tej priči na kose razsekali, kakor hitro je na-nj letel sum zarad nagle vojvodine smrti. Ko je kralj Rudolf čul, da je Bočkaj umrl, ni hotel potrditi ne dunajskega, ne žitva-dorožkega miru, zato, ker se je bal, da bi potem njegov brat Matija imel na Ogerskem preveliko moč in veljavo. To obotavljanje je strašno razjezilo Matijo pa tudi vso ogersko gospodo, ki niso mogli dalje trpeti nadloge dolgoletnega vojskovanja. Nadvojvoda Matija je tadaj ogersko in avstrijsko gospodo sklical (1608) v Požun, kjer so zastopniki obeh sosednjih dežel sklenili, da bodo drugi drugim na pomoč in da ne bodo prej odjenjali, dokler ne bodo zanikernega
cesarja prisilili, da jim potrdi sklenjeni mir. Kralj Rudolf je na to razglasil, da požunski sklepi nimajo nobene veljave, kajti da ondešnji shod ni bil postaven. To je Matijo še bolj razdražilo in šel je z vojsko nad brata. Na Moravskem so se mu takaj pridružili tamošnja gospoda, ki tudi niso bili zadovoljni s kraljem, a ko je Matija prišel na češko mejo , je Rudolf odjenjal ter svojemu bratu za zmiraj odstopil Moravsko, Avstrijsko in Ogersko, a po svojej smrti obljubil mu je tudi Češko, Šlesko in Lužico.
Matija II. (1608—1619.)
Zadnje dogodbe so ogersko gospodo ohrabrile, da so čem-dalje predrzniši postajali. Deželni zbor, ki je imel sprejeti novega kralja, ni dovolil kronanja, dosier Matija ni z nova potrdil vse pravice, katere je Ogrom že zagotovil v pogojih dunajskega miru. Erdeljcem nasproti pa Matija niti tej pogodbi ni mogel ohraniti vso veljavo. Bilo je namreč rečeno, da se bodo Erdeljci po Bočkajevej smrti podali naravnost ogerskemu kralju, zdaj pa tamošnja gospoda niso hoteli o tem ničesar vedeti ter so najprej starega Sigmunda Batory-ja , a ko se je ta zahvalil, Gabriela Batory-ja izvolili za vojvodo (1608). Gabriel Batory bil je jako močen in hraber mož, ali bil je jako trdega srca ter rojen tiran. Jezuite in druge katoliške duhovnike je iz dežele izgnal, a velikašem in mestom je toliko krivic prizadeval, da so se nezadovoljniki naposled zarotili zoper njegovo življenje. Toda grozovitni vojvoda zvedel je skrivne njihove naklepe in dal je zarotnike brez milosti ob glavo djati. S takošnim ravnanjem se Batory ni mogel vtrditi na vladarskem prestolu in ko je videl, da ga njegovi najbolji prijatelji zapuščajo, je v Tokaji (1612) s kraljem Matijo sklenil prijateljsko pogodbo ter mu po svojej smrti obljubil Erdelj. Zarad te pogodbe so se Turki ogerskemu kralju jeli groziti z vojsko, ter so erdeljsko gospodo naščuvali, da so si izvolili novega vojvodo, GabielaBetlena, katerega je sultan takoj potrdil (1613). Batory je bežal v Veliki-Varadin, kjer so ga nasprotniki skrivaj umorili; kralj Matija pa se je novej vojski s Turki le s tem ognil, da je tudi on Betlena priznal za erdeljskega vojvodo (1615). Verske homatije na Češkem, iz katerih se je kmalu potem izlegla grozna tridesetletna vojska , motile so Matijo, da se ni več mogel mnogo pečati za ogerske razmere ter da je ogerskej gospodi od dne do dne bolj dopuščal; ali zato je še doživel, da so Ogri na de-
želnem zboru v Požunu njegovega najbližnjega sorodnika, Ferdinanda štajerskega, izvolili za kralja ter ga tudi svečano kronali (1618), ko jim je z nova potrdil vse stare njihove pravice in svoboščine ter jih pomnožil z novimi.
Ferdinand II. (1619—1637).
V začetku tridesetletne vojske so si češki uporniki po-vsodi iskali zaveznikov in ščuvali so tudi Ogre zoper novega kralja. Protestantska gospoda bi bili sicer potegnili s Cehi, ali ko so se na deželnem zboru v Požunu o tem posvetovali, se je palatin odločno potegnil za kralja, in njegova beseda je obveljala. Tem veča nevarnost je kralju Ferdinandu pretila od erdeljskega vojvode Gabriela lletlena, kateremu je češki poziv dobro došel. Takoj je s svojo vojsko udaril na gorenjo Ogersko, a odtod na Avstrijsko, kjer se je pridružil grofu Turnu. Betlen hotel je Dunaj z naskokom vzeti, ali ker so se češki zavezniki obotavljali, je nekoliko časa plenil okoli Dunaja noter do dunajskega Novega-mesta, potem pase je vrnil na Ogersko ter je tudi ta kraj Donave prisilil več županij, da so se mu poklonile kot svojemu vladarju. Prestrašeni Ogri so zdaj Betlena res izvolili za kralja, ali Ferdinand se nikakor ni mislil tako z lahka odreči lepe sveto-štefanske krone in poslal je na Ogersko najprej poveljnika Dampierra, a ko je ta pred Po-žunom poginil, zvedenega Bouquoy-a, ki je Požun z naskokom vzel ter Betlena do Košič nazaj potisnil. V tem je zmagovalni Bonquoy pred Novimi-Zamki poginil in erdeljski vojvoda se je z nova ohrabril. Kraljeva vojska se je pred njim umaknila v Komoran, on pa je šel še dalje ter je s hitrimi svojimi konjiki zopet ropal po Moravskem in Avstrijskem. Mislil se je bil v novič združiti s Čehi, ali ker je videl, da so ti po nesrečnej bitvi na Belej-gori čisto iznemogli, se je s kraljem Ferdinandom pomiril v Nikolsburgu (1622). Tu se je Betlen odrekel kraljevega naslova, ali obdržal je razen Erdelja ves svet za Tiso ter gorenjo Ogersko do Košič, torej vsega skupaj več, nego je kdaj pred njim imel kak erdeljski vojvoda.
Toda jako bi se motil, kdor bi mislil, da je bilo zdaj konec prepira. Protestantski knezi na Nemškem niso mirovali in, kjerkoli so mogli, hujskali so koga zoper katoliškega cesarja in kralja Ferdinanda in ščuvali so torej tudi erdeljskega vojvodo, ki je itak bil nemirne krvi. Sicer pa je Gabriel Betlen tudi sam vedno snoval nove naklepe, kajti rad bi bil sebi in svojim naslednikom v sredi med nemškim in
turškim cesarstvom zagotovil neko stalno moč in veljavo. Zatorej se je zdaj pogajal s protestanti in Turki, zdaj zopet s kraljem Ferdinandom, katerega je naposled celó prosil, da bi mu svojo hčer dal za ženo. Ko mu kralj te prošnje ni uslišal, zavezal se je bil zopet s protestanti ter se oženil s Katarino, sestro mejnega grofa Braniborskega. Ko je tadaj Waldštein na Nemškem postal strah in gorje cesarskim nasprotnikom, nadjali so se protestanti pomoči od erdeljskega vojvode in že se je grof Mansfeld po nesrečnej bitvi pri Desavi (1G2G) umaknil črez ogersko mejo. Ali ker je Mansfeldovih vojščakov le malo bilo, in ker si turški sultan ni hotel nakopati nove vojske na glavo, se Betlen sam tudi ni upal meriti z zvedenim Waldšteinoin ter se je s Ferdinandom z nova pomiril pod prejšnjimi pogoji.
Nemirni vojvoda se je na to zavezal z Gustav Adolfom in mislil je z njegovo pomočjo zasesti poljski prestol, ali tudi ta osnova mu je spodletela zato, ker sta se bila švedski in poljski kralj zopet pomirila. Kmalu potem je dne 15. novemb. 1629. umrl Gabrielj Betlen, katerega prištevajo najimenit-nišem možem, kar jih pomni ogerska zgodovina. Po nje-govej smrti so erdeljska gospoda izvolili Jurija Rakocyja za vojvodo. Kralj Ferdinand ga s prva ni hotel priznati, ali verska vojska na Nemškem mu ni dala, da bi se mu mogel upreti, kakor bi bil rad, in sklenil je ž njim nekako primirje. Novi erdeljski vojvoda je s prva doma imel dosti opraviti in ni mogel slušati povabila nemških protestantov, da bi se ž njimi zavezal zoper cesarja. Med tein ko je na Nemškem k razsajala grozovita vojska, bilo je nä Ogerskem dosti mirno izvzemši nekoliko malih verskih prepirov. Na deželnem zboru v Požunu (1634) so med drugim sklenili, da se ima deželni zbor v prihodnje gotovo vsako tretje leto sklicevati ter da morata poleg državnega kancelarja vedno biti tudi dva ogerska dvorna svetovalca.
Ferdinand III. (1637—1657.)
Ko je Ferdinand II. umrl, je ogerski prestol brez ovir zasedel njegov sin Ferdinand III., katerega so že leta 1625 v Požunu za kralja venčali. Izvzemši verske homatije, minula so prva leta novega kralja dosti mirno. Na deželnih zborih posvetovali so se največ o tem, kako bi obvarovali mejo proti Furkom ter vtrdili in popravili imenitniše gradove. Švedi in protestanti bi bili pač radi erdeljskega vojvodo naščuvali zoper
kralja, ali Jurij Rakocy je za zdaj imel druge skrbi. Najprej bi bil rad svojej rodbini zagotovil vladarski prestol ter je zarad tega vse storil, da bi se prikupil turškemu sultanu; razen tega pa je dan na dan množil svoje bogatstvo ter si nabiral novih zakladov. Daši je narod tlačil z velikimi davki, je vendar prav kmalu dosegel svoj namen, kajti že leta 1642 so mu erdeljska gospoda njegovega sina Jurija II. izvolili za naslednika, katerega je takoj tudi turški sultan potrdil. Zdaj še le je Rakocy dobil poguma in sklenil je s Švedi in Francozi pogodbo (1643), v katerej jim je obljubil pomagati z vojsko, če mu bodo zato vsako leto dajali obilne denarne podpore. Tudi Turki mu s prva niso branili nabirati vojsko zoper Ferdinanda, kateremu je nenadoma pretila nova nevarnost. Ko je Rakocy taboroval pri Košicah, je iz vseh krajev prišlo k njemu mnogo ogerske gospode in oklicali so ga (1644) za ogerskega vladarja, od katerega so se nadjali, da bode branil popolno versko svobodo. Vnela se je zopet domača vojska, v katerej pa ni bilo hudih bitev, a zmagovali so zdaj eni, zdaj drugi, dokler ni kralj Ferdinand moral vso svojo moč obrniti proti Švedom, ki so v tretjič stopali proti Dunaju. K Švedom je tadaj mislil pritisniti tudi Jurij Rakocy s svojo vojsko, ali turški sultan, kot vrhovni njegov vladar, mu je ostro prepovedal ter tako Ferdinanda rešil velike nevarnosti (1645). Rakocy je na to moral tudi na Ogerskem odjenjati od velikih svojih osnov ter se zadovoljiti s tem , kar je pred njim imel vojvoda Gabriel Betlen. Da bi bilo konec dolgoletnim verskim prepirom, je Ferdinand luterancem in kalvincem dovolil, da smejo po vsem Ogerskem svobodno spoznavati svojo vero, in prepustil jim je celó devetdeset prej katoliških cerkev. Ferdinandu se je proti koncu njegovega vladanja spolnila želja, da so mu Ogri najstarejšega sina Ferdinanda IV. kronali za ogerskega kralja; ko mu je pa nagla smrt nenadoma pobrala mladega naslednika, izvolili so njegovega mlajšega sina Leopolda I., ki je bil namenjen za duhovni stan, in tudi njega so še pred očetovo smrtjo ovenčali s kraljevo krono.
Leopold I. (1657—1705.)
Erdeljske homatije so mlademu kralju prav kmalu nakopale na glavo novo vojsko s Turki. Jurij II. Rakocy, ki je po smrti svojega očeta postal erdeljski vojvoda (1648), je švedskemu kralju Karlu Gustavu X. šel pomagat zoper poljskega kralja Ivana Kazimira, a ne da bi bil prej turškega
sultana prosil dovoljenja. V tem mu je prenagleno začetje spodletelo in Poljaci so ga v takošno zadrego spravili, da je le pod težkimi in sramotnimi pogoji sebi in svojim vojščakom sprosil svobodo. Prišedši domu pa je že našel turškega poslanca, ki je iz Carigrada prinesel ukaz, da imajo erdeljska gospoda pri tej priči Rakocyju vzeti vladarsko oblast ter izvoliti novega vojvodo (1657). Rakocy je kralja Leopolda prosil pomoči, ali prepozno, kajti veliki vezir Cuprili je z osemdeset tisuč turških vojščakov prišel v Erdelj. Prestrašeni Erdeljci so se tolikej sili morali pokoriti in na sultanovo povelje so Ahacija Barčaja izvolili za vojvodo ter obljubili za prihodnjič po štirdeset tisuč zlatov letnega davka. Daši zapuščen od svojih rojakov in brez tuje pomoči se Rakocy le ni podal, ampak nabral je na svojih posestvih nekoliko vojske in začel je obupni boj z močnimi svojimi nasprotniki. S prva je bil še nekako srečen ter je Barčaja iz dežele izgnal, ali črez dve leti je v bitvi pri Kološvaru (1660) poginil, ko se je predrzno podal v največi metež in je že sam s svojo sabljo ubil sedemnajst Turkov. Zmagovalci so zdaj vse tako zvano Zatišje z Velikim-Varadinom do erdeljske meje zedinili s turškim cesarstvom. Privrženci rajncega Rakocija pa se niti zdaj niso podali, ampak izvolili so za svojega vojvodo Ivana Kemeny-ja, kateri je Barčaja zmagal ter ga najprej v ječo vrgel, potem pa ob glavo djal. Vkljub tej krvavej sodbi si je Kemeny za veliko plačilo znal pridobiti turškega sultana, da ga je potrdil v vojvodskej oblasti; ali sprevidel je, da narod ne bode mogel dolgo nositi tolikih bremen in hotel ga je za zmiraj rešiti turškega jarma. Prosil je torej kralja Leopolda pomoči ter mu zato ponudil tisti del gorenje Ogerske, ki je takrat bil v oblasti erdeljskega vojvode. Brž ko so Turki o teh dogovorih «nli, napovedali so ogerskemu kralju vojsko, a namesto Kemeny-ja imenovali so Mihaela Apaffy-ja za vojvodo. Pa že je kraljevi poveljnik Montecuceuli prišel v Erdelj (1661) in skupaj s Kemeny-jem je vzel Kološvar; ali še predno je zadel na sovražno vojsko, šel je zopet iz dežele. Ta trenutek je Turkom dobro došel in takoj so se vsuli po nesrečnej deželi, katero so neusmiljeno opustošili in oplenili, a ko že niso imeli kaj vzeti, so sto tisuč krščanskih vjetnikov seboj odpeljali. Erdeljska gospoda so videli, da se od ogerskega kralja nimajo nadjati rzdatne pomoči, in prosili so Kemeny-ja, naj se dobrovoljno umakne Apaffy-ju, da bi se tako z lepo odkrižali Turkov. ■Kemeny, ki se je zdaj zanašal na lastno moč, ni slušal poziva svojih rojakov, ampak predrzno je udaril na turško vojsko.
Toda v največem bojnem metežu padel je s konja in se ubil (1662). lJo njegovej smrti je Apaffy brez novih ovir zasedel vojvodski prestol.
Leta 1663. pa so Turki začeli vojsko s kraljem Leopoldom. Veliki vezir Ahmet Čuprili je pri Ostrigonu s sto tisuč vojščakov šel črez Donavo, osvojil Nove-Zamke in Nitro ter opustošil vse slovaške kraje in velik kos Moravske. Kraljeva vojska je bila preslaba, da bi se uprla tolikej sili in ni se ganila iz vtrjenega taborja pri Komorami. Še le ko so Turki jeli odhajati v zimska stanovališča, so se kraljevi ohrabrili, vzeli Nitro ter jeli oblegati Kanižo. Tu se je veliki-vezir zopet vzdignil in pri sv. Gothardu je z vso silo udaril na krščansko vojsko (1664), katerej pa to pot ni bil kos. Monte-cucculi ga je tako popolnoma užugal, da krščanski svet že tri sto let ni pomnil takošne zmage. Leopold je hitro v Vasvaru sklenil mir na dvajset let ter je Apaffy-ja priznal za erdelj-skega vojvodo, Turkom pa je pustil prav vse, kar so si bÜi zadnji čas osvojili.
Na Ogerskem niso bili prav nič zadovoljni s pogodbami vasvarskega miru, po katerem je velik kos dežele tudi v prihodnje ostal v turškej oblasti. Pa ne le to, ampak še mnogo druzega je bilo vzrok, da so se celó najzvestejša gospoda vdele-žili zarote zoper obstoječo kraljevo vlado. Najprej jih je žalilo, da Leopold ni sklical deželnega zbora, predno je podpisal mir s Turki; še bolj pa jih je razkačilo, da niti sklenjenih pogodb ni priobčil deželnemu zboru. Y tem je počil glas, da kralj namerava zatreti ogerske svoboščine in starodavno državno ustavo, a potem da misli neomejeno vladati sam z nemškimi svojimi svetovalci. To je bilo tem verjetniše, ker so ravno takrat nemški vojščaki zapuščali Erdelj ter se proti obstoječim postavam nastanili po ogerskih gradovih. Ti vojščaki pa so bili jako razuzdani ter so tako razsajali, da so se v nekih krajih med njimi in ljudstvom vneli hudi poboji. Naposled pa so tudi še protestanti jeli zopet tožiti, da se njim krivica godi. Najimenitnejša državna gospoda, isti palatin Franjo Vesseleny, najviši sodnik Franjo Nadaždy, hrvaški ban Petar Zrinjski, velikaši Krištof Frankopan, Franjo Rakocy in drugi posvetovali so na raznih shodih, kako Ogersko za zmiraj iztrgati iz^ oblasti habsburških vladarjev ter se zediniti z Er-deljeni. Že so se dogovarjali z Appaffyjem, a prosili so pomoči pri Turkih in Francozih, toraj pri največih sovražnikih avstrijske vladarske rodbine. Palatin Vesseleny bil je tega mnenja, da si je treba najpred zagotoviti turško pomoč, a
potem naj bi posebni poslanci šli h kralju Leopoldu prosit, da naj spolnuje, kar je pri kronovanji s prisego obljubil, da naj ne zaupa deželne uprave ogerskim sovražnikom, da naj tuje najemnike iz dežele pozove, a najimenitnišlh državnih služb da naj ne podeljuje tujcem. Še le ako kralj ne bi uslišal pravičnih prošenj, naj bi narod za brambo svojih svoboščin zgrabil orožje, kakor mu veleva „zlato pismo“ kralja Andreja
II.	Ta nasvet bil je vsej gospodi po volji; kar umrje nekoliko dni potem isti palatin (1667), ki je bil vodja upora. Takoj po njegovej smrti je cesarski poslanec v Carigradu zvedel za izdajalne naklepe ogerske gospode in na tanko je poročal kralju Leopoldu na Dunaj. Leopold je obljubil popolno po-miloščenje vsem, ki bi se mu z nova pokorili; ali zarotniki se niso dali odvrniti od svojega začetja, dasi med njimi ni bilo več prave edinosti. Bilo jih je, katere je le gola sebičnost gnala k uporu. Rakoci se je v gorenjej Ogerskej postavil na čelo nezadovoljnikom in sklical je v Košiče gospodo in tri -najsterih županij, ki so vse sklenile, da se imajo nabirati vojščaki zoper kralja. Ob istem času se je na Hrvaškem vzdignil ban Petar Zrinjski. Zarotnikom se je zdaj pridružil tudi štajerski glavar Erazem Tatenbach, toda brez vspeha, kajti kralj Leopold je poslal močno vojsko na Ogersko, drugo na Hrvaško in bilo je konec uporu. Rakoci si je sprosil po-miloščenja, Tatenbacha, Nadaždy-ja, Zrinjskega in Frankopana pa so na Dunaji na smrt obsodili in ob glavo djali ter jim pobrali vse njihovo imetje (1671). Ostalim upornikom sodilo je v Požunu drugo sodišče, katero je kralj Leopold posebej imenoval samo za to stvar. Blizu tri sto ljudi, po večem protestantskih plemenitnikov in duhovnikov, na katere je letel sum, bilo je sojenih. Nekatere so ob glavo djali, drugim so vzeli njihova posestva ter jih iz dežele izgnali, največ pa jih je moralo iti v zapor.
Ko so najpredrzniši zarotniki bili kaznovani, oklical je kralj Leopold popolno pomiloščenje vsem ostalim, ki so se morebiti tudi vdeležili upora. Ali narod se s tem ni potolažil, kajti kraljevi svetovalci so mislili, da je zdaj pravi čas, da bi mogli zatreti stare ogerske pravice in svoboščine, in poslali so na Ogersko prav mnogo vojščakov, katere so kot posadke razvrstili po raznih mestih. To pa je stalo mnogo stroškov, katerih ni bilo mogoče poravnati drugače, nego z novimi in o e nadalje večimi davki. Županijske skupščine so pošiljale kralju prošnjo za prošnjo, naj ne kaznuje ves narod zarad kopice upornikov, katere je itak že zadeia ostra sodba. Tudi
škofi so se obrnili na kralja, ter ga prosili, naj usliši pravične želje županij. Ali bilo je vse zastonj. Kot prvi kraljevi namestnik prišel je (1673) na Ogersko tujec Gašpar Ambringer, veliki mojster nemškega reda, ki je z neomejeno svojo oblastjo in samovoljnim ravnanjem še bolj žalil svobodoljubne Ogre. Poleg njega šopirili so se vojaški poveljniki, kateri so neusmiljeno proganjali vsakega, kdor je le količkaj kazal, da ni zadovoljen z novimi razmerami. Mnogo Ogro v je tadaj bežalo na Erdeljsko ali pa v turške kraje nesrečne svoje domovine, in če jim je kak nemški vojščak prišel v pest, mučili so ga s strašnimi mukami do smrti.
Ves narod se je ločil v dva nasprotna taborja in vsakemu domoljubu je moralo krvaveti srce, ko je vidil grozno stanje svoje domovine. Ni čuda torej, da se je komaj potlačeni upor z nova razvnel. Na čelo upornikom postavil se je Mirko Tekeli, ki je prej bežal v Erdelj. S pomočjo tamošnjega vojvode Mihaela Apaffy-ja oborožil je Tekeli malo četo hrabrih beguncev in vdaril je ž njo na Gorenjo Ogersko, kjer se mu je pridružilo mnogo domačih nezadovoljnikov in poljskih dobrovoljcev. Tako je njegova vojska prav kmalu narasla na dvajset tisuč mož (1678) in, ker mu je francoski kralj Lju-devik XIV. poslal obilno novcev, turški sultan pa mu obljubil vojaške pomoči, nadjal se je dobrej sreči. Leopold, ki je kot nemški cesar ravno takrat imel vojsko s francoskim kraljem, moral je mnogo svojih vojščakov iz Ogerskega poslati na francosko mejo in tako so si uporniki z lahka osvojili veliki del gorenje Ogerske in mnogo gorskih mest in gradov. Leta 1679. je zarad kuge bojevanje nekoliko odjenjalo in uporniki so se celó nadjali, da se bode kralj vdal ter uslišal pravične prošnje nezadovoljnih Ogrov. Res je Leopold sklical deželni zbor v Požun (1681), kamor je tudi pozvel Tekelija. Le-ta pa ni prišel v zbor, ampak poslal mu je samo pismo, v katerem pravi, da treba Ogerskej povrniti vse stare državne pravice, razglasiti popolno versko svobodo ter s Turki skleniti prijateljsko zavezo; ko se pa na deželnem zboru niso ozirali na to njegovo pismo, je v svojem in svojih tovaršev imenu razglasil, da ne priznava veljave zborovih sklepov, a s turško pomočjo je z nova začel bojevanje. Med tem so se na deželnem zboru v Požunu vneli hudi prepiri med katoličani in protestanti, ki se nikakor niso mogli sporazumeti, dokler kralj sam ni odločil, da imajo za protestante veljati vse tiste pravice, ki so jih dobili v miru na Dunaji (1606). Glede državljanskih pravic pa je vlada obljubila, da se bode deželna
uprava zopet poverila postavno voljenemu palatinu; da se državne službe ne bodo več podeljevale tujcem ; krivični davki da se bodo odpravili; a na vojščake da se bode ojstro pazilo, da ne bodo ljudstvu prizadevali nobenih sitnosti. Toliko je za zdaj bilo sklenjeno; vse drugo imelo se je obravnavati na prihodnjem deželnem zboru.
Kralju Leopoldu je grozila nova nevarnost od Turkov, ki niso hoteli podaljšati vasvarskega miru. S Tekelijem je sultan sklenil pogodbo (1G82), v katerej mu jo gorenjo Ogersko podelil kot posebno kneževino proti temu, da bodo on in njegovi nasledniki turškega sultana vsikdar priznavali za svojega vrhovnega gospodarja in varha ter mu plačevali na leto po štirdeset tisuč tolarjev davka. Kmalu na to dobil je Tekeli od francoskega kralja denarne podpore in ponovil je vojsko z ogerskiin kraljem, kateremu je vzel Košiče, Eperies, Nitro in več druzih mest. Ta sreča ohrabrila je mnogo omahljivih Ogrov, da so se pridružili upornikom, in ko je Tekeli odpravil svoje vojščake v zimska stanovališča, sklical je svoje privržence na zbor v Košiče, kjer so ga očitno priznali za svojega kneza, ter ponovili zavezo s Turki.
O velikej turškej vojski, ki se je začela leta 1683., povedali smo že-med zgodbami nemškega cesarstva, kajti kakor se bodo pazljivi čitatelji spominjali, so od leta 1526. nemški cesarji ob enem tudi bili češki, ogerski in hrvaški kralji. Tam smo torej tudi povedali, kako so kristjani pri Dunaji zmagali Turke, in kako so se poslednji po novih nesrečnih bitvah morali vedno dalje nazaj umikati, dokler niso v miru v Karlovcih (1699) Leopoldu odstopili Slavonijo in vso Ogersko razen Banata ter se odrekli vrhovne oblasti nad Erdeljem.
Vsled slavnih zmag Leopoldove vojske so se tudi ogerske razmere na bolje obrnile. Na deželnem zboru v Požunu (1687) je kralj oglasil popolno pomiloščenje vsem upornikom, izvzemši edinega grofa Tekeli-ja, ki je bežal na Turško. Od tod se je Tekeli dvakrat povrnil črez mejo, da bi svoje rojake naščuval k novemu uporu, ali spodletelo mu je in zapustil je svojo domovino za zmiraj ter se s svojo ženo Jeleno Zrinjskovo preselil v Malo-Azijo. Na požunskem zboru so med tem sklenili, da imajo Habsburgovci ostati na ogerskem prestolu, dokler bodo imeli moških naslednikov, in tako so se ogerska gospoda odrekli volilne pravice, ki je tolikokrati bila vzrok domačim nemirom. Brž ko so se Turki pred zmagovalno cesarsko vojsko jeli umikati proti jugu, podal se je erdeljski vojvoda Mihael Apafiy, ki je ogerskega kralja takoj priznal
za vrhovnega svojega gospodarja ter dovolil, da so se cesarski vojščaki namestili v Sibinju in drugih imenitniših erdeljskih mestih in gradovih. Po njegovej smrti (1690) so kraljevi poverjeniki vladali v imenu mladoletnega njegovega sina Mihaela II.; ko je pa ta (1696) snoval sovražne naklepe, mu je Leopold vzel Erdelj ter mu za to dal primerno odškodnino. Omeniti nam je tudi to, da je Leopold že leta 1690. pozval krščanske Srbe, ki so še zdihovali pod turškim jarmom, da naj se^ preselijo v njegovo kraljestvo. Na to je patrijarh Ar-senij Oernoević pripeljal šest in trideset tisuč srbskih rodovin, ki so se naselile po Sremu, Bački in Banatu. Obljubili so, da bodo vedno branili državno mejo proti Turkom, a zato jim je kralj podelil velikih narodnih in verskih pravic.
Komaj je bil kralj Leopold slavno dovršil vojsko s Turki, in že mu je zopet grozila nova vojska zarad španjolskega prestola, o katerej smo govorili pri dogodbah nemškega cesarstva. Leopoldu je takrat največi nasprotnik bil francoski kralj Ljudevik XIY., ki je vse storil, da bi habsburškemu rodu prizadjal čem večo škodo. Strašno ga je toraj jezilo, ko se je bojna sreča jela nagibati na avstrijsko stran, a ker si zoper Leopolda ni mogel pridobiti mogočnišega zaveznika, je proti njemu naščuval Ogre. Le-ti po karlovškem miru še nikakor niso bili potolaženi, kajti med tem, ko so se bile rešile turške sile, tlačile so jih druge nadloge. Najteže breme so jim bili od dne do dne veči davki, katere jim je kralj samovoljno nalagal, da bi poravnal velike stroške, katere mu je prizadjala vojska s Turki; razen tega je na Ogerskem še zmiraj bivalo premnogo razuzdanih vojščakov; a vsemu temu pridružili so se tudi protestanti s svojimi tožbami. Predrzno ponašanje davkarskih uradnikov je ljudi tako razdražilo, da so se v nekaterih krajih jeli oborožiti zoper nove svoje tlačitelje, in čakali so samo še moža, ki bi se postavil na čelo upora. Ta mož se je kmalu našel. Franjo Rakocy II., sin onega Ra-kocy-ja, ki je leta 1670. bil vodja ogerskih upornikov, živel je navadno na Dunaji in le včasih je bival na svojih graščinah na Ogerskem. Tu je čul tožbe svojih sosedov, a naposled pride k njemu celó francoski poslanec, ki mu je v imenu svojega kralja obetal novcev in dobrih svetov, ko bi se hotel postaviti na čelo nezadovoljnih svojih rojakov. Ali na Dunaji so takoj zvedeli, kaj se snuje, in nenadoma so Rakocy-ja ugrabili (1701) in ga zaprli v dunajskem Novem-mestu. Tu je tičal šest mescev, dokler ni njegova žena podkupila jetniš-kega glavarja ter ga tako rešila iz zapora. Zdaj je Rakocy
bežal na Poljsko, a ko je na Ogerskem bilo vse pripravljeno in je iz Francoskega došla obljubljena podpora, vrnil se je domu in pozval je vse rojake, da naj stopijo na njegovo stran. Od dne do dne seje množilo število njegovih privržencev, in ker zarad španjolske vojske ni bilo mnogo cesarskih vojščakov na Ogerskem , so uporniki kmalu imeli veči del dežele v svojej oblasti, a posamezna krdela zaletavala so se noter do Dunaja. Leopold se je tadaj jel pogajati ž njimi rekoč, da on ni kriv, če njegovi uradniki napačno opravljajo svoje službe, in obljubil je, da bode sklical deželni zbor, ki bode imel poravnati storjene krivice. Ali bilo je vse zastonj. Rakocy je le tadaj hotel odjenjati, ko bi se avstrijski vladarji odrekli nasledovalne pravice na ogerski prestol, Erdelj pa podelili njemu kot posebno kneževino. Leopold ni doživel konca obravnovanj, kajti prehitela ga je smrt (1705).
Josip I. (1705—1711.)
Ko je novi kralj po smrti svojega očeta nastopil vlado, odpravil je takoj nekoliko svetovalcev, ki so Ogrom bili trn v peti, in razglasil je, da bode na tanko spolnoval vse, kar je pri kronovanji obljubil, ali zato da mora tudi narod njemu biti pokoren. Z uporniki jel se je zopet pogajati, ali zopet brez vspeha, kajti Kakocy je zahteval, da se mora vsakakor ponoviti samostalna kneževina Erdeljska, Josip pa ravno v to nikakor ni privolil. Vojska se je med tem z razno srečo po malem nadaljevala, a ko je Kakocy leta 1707 sam prišel v Erdelj, so gatamošnja gospoda na shodu v Maroš-Vasarhely-ju oklicali za svojega kneza ter mu dali častni priimek „oče domovine“. Takoj po tem imenitnem shodu pozval je novi knez svoje privržence na Ogerskem v Onod, da bi se tu do dobrega sporazumeli, kaj jim je storiti. Toda v Onodu Kakocy ni našel takošnega navdušenja, kakoršnega se je nadjal. Med gospodo nastal je razpor, in bilo jih je, ki so ga obdolžili, da se le iz gole sebičnosti vojskuje zoper ogerskega kralja. Kakocy je to vedel in skusil se je opravičiti. Ko je jenjal govoriti, bilo je vse tiho, nihče mu ni nasprotoval, nihče pritrjeval. To ga je bolelo in rekel je, da neče dalje obnašati kneževske časti, in že je hotel iti iz zbora. V tem se vzdignejo njegovi privrženci, potegnejo sablje in pri tej priči je eden kneževih nasprotnikov mrtev obležal, druzega pa so na smrt obsodili in ga ob glavo djali. Zdaj se je Rakocy potolažil in zbrana gospoda so nadaljevali obravnave. Sklenili so, da se ima Ogerska za zmiraj
Občna Zgodovina. IV. zvezek.	16
odtrgati od Avstrije, a na izpraznjeni prestol, da naj se pozove bavarski vojvoda Maksimilijan; za nadaljevanje vojske dovolili so splošen davek ter rekli, da je izdajalec domovine, kdor v dveh mescih ne pristopi na stran upornikov. Zdaj so se nadjali, da se bodo francoski kralj odločniše potezal za nje, ali motili so se; Ljudevik XIV. je imel druzih imenitnikih skrbi, ter je ogerski upor le toliko podpiral, da je avstrijskim vladarjem napravil nekoliko zadreg.
Rakocy in njegovi tovarši so imeli čemdalje manj upanja, da se jim bodo spolnile njihove želje, kajti ogersko ljudstvo ni moglo dalje prenašati vojskinih nadlog in bremen, tuje pomoči pa si uporniki od nikoder niso mogli več nakloniti. Vse to je kralj Josip dobro vedel, in ker se je ravno takrat v španjolskej vojski bojna sreča obrnila na njegovo stran, je na Ogersko poslal ojstrega in skušenega poveljnika Heistera z veliko vojsko, katerej se je pridružil tudi Palfy s svojim krdelom. Ob enem pa je kralj oglasil popolno pomiloščenje vsem , ki bi se mu dobrovoljno pokorili, a v Požun je sklical deželni zbor, ki je imel poravnati vse, kar se je bilo zadnja leta napačnega vtihotapilo v državno upravo. To je pomagalo, in od dne do dne se je manjšalo število upornikov. Rakocy je tadaj zbral vse svoje vojščake, kakih dvajset tisuč mož, ter ž njimi pri Trenčinu udaril na kraljevo vojsko. Ali ni bil srečen. Ko je skočil črez neki prekop , padel je s konja in omedlel. To je odločilo. Njegovi tovarši bili so slabi poveljniki in takoj se je razkropilo več nego pol uporne vojske, od katere so kmalu ■ cela krdela prestopila na kraljevo stran. Rakocy je na to Ka-roly-ja z vojaškim oddelkom poslal vErdelj, ali tu je ljudstvo še teže čakalo miru nego na Ogerskem, in ni se dalo naščuvati k novemu uporu. Nesrečni knez je tadaj z ostalimi svojimi privrženci, katerim so se pridružili švedski vojščaki, ki so iz bitve pri Pultavi pribežali črez mejo, še enkrat udaril na kraljevo vojsko, a ko mu je zopet spodletelo , podal se je na Poljsko, od koder se ni več povrnil v svojo domovino. Po njegovem odhodu je Josip še enkrat oklical popolno pomiloščenje ter se do dobrega pomiril z Ogri, katerim je v Satmaru po svojem namestniku potrdil vse stare državne svoboščine (1711). Rakocy je iz Poljske šel najprej v Pariz, odtod pa na Turško, kjer je ob mramorskem morji pobožno in mimo živel do svoje smrti (1735). Kralj Josip je že leta 1711 za kozami umrl, a ker ni zapustil otrok, nasledil ga je njegov mlajši brat
Karol III. (1711—1740),
ki se kot nemški cesar zoye Karel VI. Brž ko je Karel bil ovenčan za nemškega cesarja, povrnil se je na Dunaj, kjer je nemudoma podpisal satmarsko pogodbo, potem pa ogersko gospodo sklical na deželni zbor v Požun, da so ga po starej navadi kronali tudi za svojega kralja (1712). Kako se je Karel srečno vojskoval s Turki, smo že v nemškej zgodovini povedali. Njegov poveljnik princ Evgen je Turke slavno zmagal pri Petrovaradinu in pod Belemgradom, a ko so na to sklenili mir v Požarevcu, je turški sultan Karlu odstopil ves Banat, Vlaško do reke Olte, velik kos Srbije in bosenski breg Save.
Po teh dogodbah je Karlu bila prva skrb , da bi tudi Ogri sprejeli tako zvano „pragmatično sankcijo“, in sklical je (1722) v Požun deželni zbor, na katerem so obravnovali mnogo imenitnih stvari. Tu so med drugimi sklenili, da ima pragmatična sankcija veljati tudi za Ogersko , t. j. da se ogersko kraljestvo ne sme več ločiti od ostalih avstrijskih dežel, a ko bi izumrl moški rod Habsburgovcev, da smejo tudi ženske zasesti kraljevi prestol. Ko je kralj na to z nova potrdil stare svoboščine ogerskih plemenitašev, odobrili so zbrana gospoda tudi neke imenitne spremembe v deželnej upravi. Kot naj-viša deželna oblast je odslej imelo biti kraljevo namestništvo, katerej na čelu je stal palatin; a kot najviše sodišče vredili so kraljevi sodbeni stol. Tudi so sklenili mnogo lepih osnov, ki so imele pospešiti trgovino in obrtnijo ter sploh povzdigniti telesno blagostanje naroda, ali zarad pomanjkanja novcev se lepi sklepi niso dali po vsem izvršiti.
Proti koncu svojega življenja je kralj Karel imel novo vojsko s Turki, v katerej pa ni bil srečen. Princ Evgen je ravno umrl, drugi poveljniki pa Turkom niso bili kos ter so po nekoliko nesrečnih bitvah sklenili mir v Belemgradu, v katerem so Turki Vlaško, Srbijo in Bosno zpet nazaj dobili (1739).
Marija Terezija (1740—17S0).
Po smrti Karla III. je vsled pragmatične sankcije njegova hči Marija Terezija prevzela vlado v vseh avstrijskih deželah in torej tudi na Ogerskem. Koliko sovražnikov se je nenadoma vzdignilo zoper mlado cesarico in kraljico, nam je že znano. V tej nevarnosti se je Marija Terezija podala na Ogersko, in ravno tu, kjer je poprej Avstrija imela toliko nasprotnikov, našla je zdaj največ prijateljev. Ko je Marija Te-
režija y požunskem gradu zbranej gospodi razložila veliko nevarnost, ki jej od vseh strani grozi, so ogerski plemenitaši potegnili sablje in z velikim navdušenjem obljubili, da so pripravljeni dati življenje za svojo kraljico. Na to so sklenili, da se ima nabrati velika vojska in dovolili so, da se v ta namen naloži nov davek. Ko so obravnali še več druzih potrebnih stvari, rekli so tudi, da mora ogerska dvorska kancelija na Dunaji ostati popolnoma neodvisna od nemških ministrov.
Y avstrijskej in v sedemletnej vojski so se Ogri skazali kot zvesti domoljubi in hrabri junaki. Nekateri ogerski ve-likaši so na svoje stroške oborožili cela krdela konjikov in jih poslali ljubljenej kraljici na pomoč, ali pa so za vojščake darovali žita in tudi gotovega novca. Marija Terezija je takošne žrtve vedela ceniti ter je zato ogerskej gospodi podelila ime-nitve državne službe, ali pa jih je sicer odlikovala, kjerkoli je mogla. Ko so hrabre njene vojske osvojile Bavarsko (1743), je grofa Batjanija ondi imenovala za svojega namestnika. Posebno pa se je blaga kraljica Ogrom prikupila, ko jim je razodela željo, da bi rada večkrat med njimi bivala, ter v ta namen na razvalinah nekdajne palače Matije Korvina dala zidati nov kraljevi grad. S papeževim dovoljenjem se je od leta 1758 zvala „apostolska kraljica“, a leta 1760 si je napravila telesno stražo od sto in dvajset plemenitnih ogerskih mla-denčev. Da bi se odtekala voda iz banaških močvirij, dala je izkopati osemnajst milj dolgi prekop ob reki Begi; da bi se povzdignilo rudarstvo, je v Šemnici vtemelila posebno rudarsko akademijo; a za nagrado zaslužnim možem je leta 1764 vtemelila red sv. Štefana. Kakor v ostalih svojih deželah, tako je Marija Terezija tudi na Ogerskem olajšala težko stanje kmetom; uredila in poboljšala je sodništvo; vtemelila je več novih škofij; a posebno je skrbela za dobre šole. Vseučilišče je iz Trnove preložila v Budim ter ga dopolnila z zdravniškim oddelkom ali fakulteto. Y Požunu , v Gjuru, Košicah in v Velikem-Varadinu je vtemelila pravoslovne akademije, po mnogih drugih mestih pa latinske šole. Naposled je temišvar-ski banat, ki je dotlej bil pod vojaško upravo, razdelila na tri županije ter jih pridružila ogerskemu namestništvu. Ko so leta 1772 Buška, Pruska in Avstrija prvikrat med seboj delile Poljsko, je Avstrija razen Galicije dobila tudi šestnajst špiških mest v gorenjej Ogerskej, katere je bil nekdaj kralj Sigmund zastavil poljskemu kralju. Ta mesta je Marija Terezija zdaj črez več nego štiri sto let zopet povrnila ogerskemu kraljestvu. Sicer je blaga kraljica do zadnjega skrbela
kako da bi povzdignila splošno blagostanje ogerskih narodov, dokler je ni v lepem njenem delovanji zgrabila nagla smrt.
Josip II. (1780-1790).
Kako je cesar Josip II. kotel vse svoje dežele zliti v edno edino močno Avstrijo in kako bi bil rad osrečil vse svoje narode, o tem smo že govorili. Kar je storil za eno svojo deželo, to je storil tudi za drugo. Tu nam je torej povedati le to, kar se tiče same Ogerske. Cesar Josip je dobro vedel, da bode s svojimi osnovami in samoljnimi prenaredbami naletel na največi odpor pri ogerskej gospodi, ki so od nekdaj trdovratno branili stare svoje stanovske pravice in svoboščine. Bistroumni cesar je zato že med letom 1768 in 1773 prepotoval Ogersko vso poprek, da se je do dobrega seznanil s tamoš-njimi državnimi napravami in narodnim življenjem. Ko je po smrti svoje matere sam prevzel vlado, ni dal se kronati ter se je tako ognil prisegi na stare pravice; a ni sklical niti deželnega zbora zato , ker je bil prepričan, da bi mu samo zaviral njegovo delovanje. Da je cesar Josip varčno gospodaril, to je bilo vsem po volji, da tudi Ogrom; ko se je pa začel preveč samolastno vtikati v cerkvene stvari, ga je kardinal Batjany, nadškof ostrigonski, v imenu vsek ogerskik škofov prosil, naj odjenja od svojega začetja, ali zastonj. Cesar je ostal pri svojem sklepu ter je deželnemu namestništvu dodal posebno cerkveno poverjeništvo, ki je pod predsedanjem imenovanega kardinala imelo biti najviša cerkvena oblast na Ogerskem. Ravno tako je imenoval tudi novo šolsko poverjeništvo ter je celo namestništvo svetovalstvo preložil iz Požuna v Budim, v staro kraljevo prestolnico. To je Ogrom bilo pač všeč, kakor tudi to, da je erdeljsko dvorsko kancelijo združil z ogersko: zato pa jih. je tem boli bolelo, ko je krono Štefana in ostala znamenja kraljeve oblasti iz Požuna dal prepeljati na Dunaj, in ko ni več imenoval palatina, ki je prej vedno bil na čelu deželne vlade kot prvi namestnik. Na županijskih shodih so ga prosili, naj jim najdraže narodne svetinje ne pošilja iz dežele, marveč naj se dá za kralja kronati, ali on jim na takošna pisma niti odgovoril ni. Od leta 1784 je cesar Josip izdajal vsak čas nove ukaze, ki so žalile dosadanje državne, narodne in plemenitaške pravice. Naposled je celó ukazal, da se ima vprihodnje pri vseh oblastnijah in sodnijah pisati in uredovati samo po nemški, n kdor se v treh letih ne bode naučil nemškega jezika, da hode izgubil svojo službo.
Med tem ko plemstvo ni po vsem odobravalo Josipovega ravnanja, je priprosto ljudstvo v blagem in pravičnem cesarju videlo le svojega dobrotnika in odrešenika. V Erdelju so vlaški kmetje mislili, da je zdaj prišel čas, ko ne bode več razločka med kmetom in graščakom, in neki Hora jih je celó zapeljal, da so se vzdignili zoper dosadanje svoje tlačitelje (1784). Naposled se je oborožilo trideset tisuč kmetov, ki so neusmiljeno ropali, požigali in morili po erdeljskih graščinah, in že je Hora jel med nje deliti gosposka zemljišča. Tadaj je cesar Josip poslal v Erdelj nekoliko vojske in bilo je konec upora, v katerem je pogorelo dva in šestdeset vasi ter sto dva in trideset večih in manjših graščin, a poginilo blizu štiri tisuče ljudi.
Toda nobena stvar ni mogla .cesarja odvrniti od njegovega delovanja, s katerim je mislil povzdigniti splošno blagostanje svojih narodov ter vkrepiti moč svoje države. Šel je torej vedno dalje. Vso Ogersko je razdelil na deset okrožjev in v vsakem je namestil zanesljivega moža, ki je moral paziti , da so županijske oblasti v njegovem okrožji vršile cesarske ukaze. Pa tudi same županijske oblasti je tako pre-ustrojil, da njeni uradniki niso več bili odvisni od naroda, ampak od cesarja. Sodništvo je poveril novim okrožnim sodnijam , od katerih se je obtoženec mogel prizvati na kraljevi sodbeni stol, a naposled na septemviralni stol kot najviše državno sodišče. Kakor po vseh ostalih svojih deželah, tako je cesar Josip tudi po Ogerskem dal premeriti in preceniti vsa zemljišča, da bi potem davke pravično razdelil med vse stanove; da bi povzdignil trgovino, odpravil je colno mejo med Ogersko in ostalimi avstrijskimi deželami, a razen tega je dal trebiti reke , kopati prekope ter zidati dobre ceste. Ali nova vojska s Turki in nagla njegova smrt bile ste vzrok, da se lepi cesarjevi naklepi niso mogli dovršiti. Vojska s Turki pa je bila tudi povod, da so se ogerski plemenitniki jeli odločniši upirati novim naredbam. Ko je namreč Josip sklical županijske skupščine, da bi nasvetovale, kako bi se najlože dali nabirati vojaški novinci, so zbrani plemenitniki cesarju odvrnili, da je nabiranje vojščakov stvar, katero sme dovoliti samo deželni zbor. Cesar Josip je na to nabiro vojščakov poveril svojim poverjenikom , ki so tudi imeli preskrbeti potrebnega živeža; toda nezadovoljstvo je na Ogerskem bilo od dne do dne veče, zlasti ker je pruski kralj ogersko gospodo ščuval zoper avstrijsko vlado; pa tudi zato, ker je ravno takrat francoska revolucija razburila nemirne duhove po vsej Evropi. Cesar Josip je vse to dobro prevdaril in ko je videl, da se mu bliža zad-
nja ura, je dne 28. januarja 1790 preklical vse svoje naredbe, poslal krono nazaj v Budim ter sklical deželni zbor. Predno se je ta sčšel, umrl je blagi cesar v svojem devet in štirde-desetem letu.
4.	Hrvaško kraljestvo.
V zgodovini srednjega veka smo povedali, da so Hrvatje ob začetku dvanajstega stoletja ogerske kralje izvolili za svoje, ali s tem pogojem , da je Hrvaška tudi v prihodnje ostala samostalna kraljevina, katero z Ogersko ni vezalo nič druzega, nogo sama oseba vladarjeva. Kes je, da so s časom nekateri kralji poskušali obe deželi ože zvezati eno z drugo ali Hrvatje so vsikdar odločno branili državno svojo samostalnost, katero so ohranili ves srednji vek. Temu je najbolji dokaz to, da so Hrvatje po smrti zadnjega jagelonskega kralja Ljude-vika II. posebej volili novega kralja. Na novega leta dan 1527 zbrali so se na gradu Cetinju in izvolili so Ferdinanda habsburškega, kajti nadjali so se (kakor so sami poročili novemu kralju), da bode v zvezi z avstrijskimi deželami lože obranili sveto svojo krščansko vero od velike nevarnosti, ki jim je vsak dan pretila od nevernih Turkov.
Že celo stoletje so se Hrvatje borili s temi grozovitnimi sovražniki vesoljnega krščanstva, ali še dve sto let morali so v strašnih bojih krvaveti za versko in narodno svojo svobodo. Y teh bojih odtrgali so Turki kos za kosom od hrvaške zemlje , ki se je na zadnje tako skrčila, da so jo jeli nazivati „ostanke hrvaškega kraljestva.“ Kakor nekdaj bizantinsko cesarstvo , tako je zdaj hrvaško kraljestvo postalo zid, ki je krščanski svet varoval turške sile; in med tem ko so ostali evropejski narodi napredovali v omiki ter skrbeli, kako bi si povečali telesno in duševno svoje blagostanje, Hrvati celih dve sto let niso imeli miru, ampak vedno so morali biti pripravljeni , da branijo sebe in svoje proti nečloveškim krvolokom, ki so vsak čas prihrumeli črez mejo. Še je takrat velik kos sedanje Bosne spadal k hrvaškemu kraljestvu, in Jajce je bil močen hrvaški grad , ob katerem se je dolgo časa razbijala turška sila; a na čelu junaškega naroda stale so takrat še staroslavne hrvaške rodovine, kakor n. p. grofi Blagajski, Ke-glevici, Frankopani, Zrinjski, Karlovići, Prodanići, Bačani, Draškovići, Banoviči, in drugi, y tem je na vladarski prestol v Carigradu sedel sultan Sulejman , ki se je rotil, da bode zatrl ves krščanski svet ter ga vpregel v turški jarem. Ogri
so njegovo moč prvikrat občutili v bitvi pri Mohaču, s katero se je tudi za Hrvate začela nova doba narodnega trpljenja. Takoj po tej nesrečnej bitvi je vsa ravna Slavonija do grada Našiča pala pod turško gospodstvo, a ko se je Sulejman na jesen vrnil proti domu, poslal je velik del vojske proti Jajcu, v katerem je bilo nekoliko posadke, ki jo je Ferdinand avstrijski poslal Hrvatom na pomoč. Deset dni so Turki iz topov streljali proti gradu in še ga ne bi bili vzeli, da ni poveljnik prenaglo obupal ter jim ga izročil proti temu , da je smel s svójimi vojščaki svobodno oditi. Glas, da so Turki v Jajcu, je strašno pretresel vse Hrvate, kajti zdaj je groznim sovražnikom bila odprta pot na Hrvaško in res so se takoj polastili Banjaluke in dvanajsterih gradov od reke Vrbasa do Save. Takošno je bilo stanje, ko so avstrijski vladarji zasedli izpraznjeni hrvaški prestol.
Ferdinand I. — Maksimilijan. — Rudolf.
Ferdinand I. (1537—1564) je v ostalih svojih deželah, zlasti pa na Nemškem, kjer je namestoval svojega brata Karla V., imel toliko opravila, da ni vtegnil sam priti na Hrvaško k volitvi. Poslal je torej na grad Cetinj svoje poslance, ki so hrvaškim velikašem obljubili, da bode Ferdinand spoštoval vse narodne pravice in sloboščine, da bode na tur-škej meji o lastnem strošku vzdrževal tisuč konjikov in dve sto pešcev, a razen tega da bode tudi v sosednjej Kranjskej vedno nekoliko vojske, ki bode vsak čas pripravljena iti na Turke. Hrabri junak Nikola Jurišič je na meji bil vrhovni poveljnik vsej kraljevej vojski in bilo se je nadjati dobrej sreči, če bi bil kralj spolnil lepa svoja obetanja. Ali temu ni bilo tako. Pomanjkanje novcev in slabi svetovalci bili so vzrok, da je Ferdinand Hrvate pustil na cedilu ter jim z nepremišljenimi naredbami večkrat še večih nadlog nakopal na glavo. Bilo je namreč nekoliko hrvaških velikašev, a na čelu jim Krištof Frankopan, ki nikakor niso hoteli Avstrijanca za vladarja, ampak dne 3. januarja 1527. so na gradu grofa Erdedi-ja v Dubravi Ivana Zapoljo oklicali za hrvaškega kralja. Tako so se tudi Hrvatje razcepili v dva nasprotna taborja. Za Avstrijo je bila vsa gorenja Hrvaška od reke Une do morja in do kranjske meje, Zapolja pa je svoje privržence imel v Slavoniji med Savo in Dravo. Krištof Frankopan tadaj ni dal nobenej ladiji iti iz Save v Kupo in napravil je v gorenjih krajih veliko dragino in pomanjkanje živeža; kralj Ferdinand
pa je nasprotnikom vzel vsa posestva ter jih delil med svoje privržence. Sprevidni Jurišič tega nikakor ni odobraval in svetoval je kralju, naj si skusi svoje nasprotnike rajši z lepo pridobiti, pa zastonj.
Domači razdor na Hrvaškem je dobro došel Turkom, ki so se takoj po sv. Jurju (1527) iz nova zagnali proti hrvaškej meji. Ob Uni je Nikola Jurišič hrabro branil svojo domovino, akoravno mu kralj ni poslal niti pomoči, niti novcev, da bi mogel plačevati svojih vojščakov. To je vrlega junaka tako bolelo , da se je po dovršenem boji zahvalil za poveljništvo. Tem srečniši so Turki bili na drugej strani, kjer so osvojili vso Liko in Krbavo do grada Klisa, v katerem se jim je hrabro ustavil Petar Krušic, poveljnik Senja. Ko so Turki bili pred Klisom, stopi iz njihovega taborja krepek velikan, kakor nekdaj Goliat, in jame kristjane pozivati, naj se pridejo ž njim skušati, če mu je kdo kos. Takoj se v Klisu oglasi hrvaški junak, Mile Parisević , se priporoči čudodelnej Materi božjej na Trsatu in gre na bojišče, kjer je kmalu užugal silnega nasprotnika. Y spomin slavne zmage podaril je Materi božjej trsatskej toliko svečo, kakor je bil dolg oni velikan.
Istega leta se je na Hrvaškem imelo tudi odločiti, kdo da bode ostal kralj, ali Ferdinand, ali Zapolja. Vsi najveljav-niši privrženci Ferdinandovi so se oborožili in se pridružili cesarskej vojski, katero je vodil grof Turn proti Varaždinu. Le-,sem prišel je tudi Krištof Frankopan z vojsko, ali na svojo nesrečo, kajti še predno se je vnela bitva, ubila ga je sovražna krogla, ko je nekega dne zašel preblizu pod varaždinsko obzidje. Po smrti Krištofa Frankopana so od hrvaške gospode samo še Tahi, Banfi in zagrebški škof Erdedi bili za Zapoljo. Zagreb se je takrat ločil v svobodno srenjo na griču ali kaptol. Vsako mesto je bilo posebej obzidano in vtrjeno, m le prepogostoma so se prebivalci enega in druzega mesta zgrabili v krvavem boji. Ker so Zagrebčani na „griču“ bili za Ferdinanda, poslal je ta grofa Turna v Zagreb, da bi s pomočjo tamošnjih njegovih privržencev užugal Erdedija. Turn Je tadaj z griča neusmiljeno streljal na škofov grad in podrl Je oba tornja prelepe cerkve sv. Štefana (1528); ali predno Je dosegel svoj namen, ga je cesar pozval domu, kajti počil Je glas, da je turški sultan zopet na poti. Kakor vemo, je Sulejman še le prihodnje leto prišel na Dunaj; na Hrvaško Pa je že to leto (1528) pridrlo deset tisuč Turkov, ki so šli tudi dalje na Kranjsko požigat in morit. Ko so se pa ti div-jaki vrnili, udaril je hrvaški ban Ivan Karlovic na nje in jih
tako popolnoma užugal, da jih je tisuö dve sto so na bojišči poginilo, ostali pa so popustili ves plen ter zbežali črez mejo, kakor hitro so mogli.
Leta 1529 je velika turška vojska šla črez Ogersko na Dunaj, ali zato na hrvaškej meji nikakor niso pojenjali manji in veči boji. Turki so vsak čas prihrumeli črez mejo in človek po dnevi ni mogel obdelovati svojega polja, po noči pa niti ure ni smel brez skrbi zaspati. To negotovo stanje bilo je vzrok , da so se ljudje za zmiraj jeli seliti iz onih krajev in se podali v druge varniše dežele. Največ se jih je tadaj naselilo blizu Dunaja na avstrijsko-ogerskej meji, kjer so Turki malo poprej daleč na okoli opustošili ves svet. Nemci so te begunce sploh zvali „bosenske Hrvate“ ter jim nekoliko popačeno (Bosser-Kroaten mesto Bosner-Kroaten) še dandanes tako pravijo. Ko so se kmetje izselili, so graščine izgubile vso vrednost zato, ker ni bilo nikogar, ki bi bil graščakom polje obdeloval. Hrvaška gospoda so torej prazne svoje gradove ob turškej meji prepustili kralju, da je va-nje namestil svoje vojščake. Tako se je po malem začela tako zvana vojaška krajina. Ferdinand je vrhovno poveljništvo nad mejno vojsko poveril Janezu Kacijanerju. Ali tani bil pravi mož zato, in sploh je bilo vse premalo, kar je kralj storil za hrambo meje proti sovražnikom, od katerih je vsem avstrijskim deželam in celemu krščanstvu pretila velika nevarnost. Klis in Bihač ste takrat bili najimenitniši hrvaški trdnjavi in vendar so se v obeh gradovih tožili, da jih je kralj zapustil in da si bodo morali drugje poiskati pomoči, če ne bode kmalu bolje.
Da bi se lože branili proti Turkom, so Hrvati avstrijske in Zapoljine stranke sami med seboj sklenili nekako primirje. Kako je na to hrabri Nikola Jurišič z malo peščico hrvaških junakov v gradu Kiseku zadrževal (1532) velikansko turško vojsko, povedali smo že v ogerskej zgodovini. Osramoten se je sultan Sulejman vrnil proti domu ter je pol vojske sam peljal črez Požego in Osek, z drugo polovico pa je veliki vezir šel na Posavje razsajat. Ferdinand se je zdaj s turškim sultanom na toliko pomiril (1533), da se nekoliko časa vsaj ni bilo bati velike vojske. Na Hrvaškem je Zapoljina stranka čisto zginila in sam škof Erdedi je Ferdinanda priznal za kralja. Ali jako bi se motil, kdor bi mislil, da so se Turki držali pogodb, ki jih je sklenil njihov car. Bosenski paše so kar sami začeli vojsko, kadarkoli se jim je zdelo. Leta 1536 so jo zopet na veliko ponovili. Najprej jih je trideset tisuč udarilo proti Požegi in odpeljali so šestdeset tisuč kristjanov
seboj v sužnost. Drugi so se napotili proti Klisu in to pot niso odjenjali, dokler ga niso vzeli. V Klisu je takrat še zmiraj zapovedoval vrli Hrvat Petar Kružić, ki je naposled vendar le sprosil, da mu je papež poslal sedem sto, cesar pa dve tisuče vojščakov na pomoč. Veselo je Kružić s toliko vojsko šel iz grada ter udaril na sovražnike, ki so bili prav blizu Klisa napravili močne obkope, in nadjal se je najboljej sreči. V tem je počil glas, da je velika turška vojska na poti, in kakor da bi bila strela udarila med nje, razkropili so se tujci na vse strani. V splošnej zmešnjavi Kružič niti svojih vojščakov ni mogel v redu obdržati in ni se bilo več mogoče ogniti gotovej smrti. Turki so Kružiću odsekali glavo, da bi jo podarili svojemu paši v spomin na imenitno zmago. V Klisu je bilo še nekoliko Hrvatov, ki so se hrabro branili, akoravno so že dalj časa trpeli žejo in glad. Ko so pa zagledali glavo ljubljenega svojega poveljnika v sovražnikovih rokah, sprevideli so, da se nimajo več nadjati pomoči , in predali so grad Turkom proti temu , da so smeli oboroženi svobodno oditi. Šli so v Senj, kjer so se kot „senj-ski uskoki“ še večkrat skazali hrabre junake. Senj je zdaj ob morji postal najimenitniši grad proti Turkom, kakor je na suhem še zmiraj bil Bihač.
Zguba, ki so jo Hrvati zadnje leto utrpeli, bila je velika, predrznim sovražnikom pa je dajala novega poguma. Da bi v prihodnje takim nezgodam v okom prišli, so hrvaška gospoda takoj sledečo spomlad (1537) na deželnem zboru v Križevcih sklenili veliko vojno, od katere so si mnogo obetali, kajti nabralo se je iz Hrvaškega in iz avstrijskih dežel šestnajst tisuč pešcev in osem tisuč konjikov. Pod vrhovnim poveljnikom Kacijanerjem odrinili so iz Koprivnice proti Slavoniji in prišli so srečno do pod Osek. Tu se je bil turški paša vtaboril in mirno čakal, kaj bodo začeli nasprotniki, med katerimi ni bilo prave sloge. Kacijaner ni bil mož, da bi znal voditi veliko vojsko , akoravno je sicer bil dosti hraber vojščak. Poveljniki raznih vojaških oddelkov so to dobro vedeli in niso mu prav zaupali, a s tem so le še bolj pospešili splošno zmešnjavo. Najprej je pomanjkanje živeža poveljnikom belilo glave: ko je pa nekdo v krščanski tabor prinesel poročilo, da ima oseškim Turkom vsak čas priti pomoč iz Bosne, jeli so se kristjani nazaj umikati, Turki pa so jim bili takoj za petami. Kacijaner in drugi nemški poveljniki bili so prvi na begu; le Pavelj Bakič se je s Hrvati skusil ustaviti sovražnikom, ali bil je preslab in poginil je z mnogimi svojimi ro-
jaki kot pravi junak. Turki so bežeče kristjane malo da ne vse polovili ter si osvojili veči del lepe in bogate Slavonije. Ysi so se vjemali v tem, da je Kacijaner bil kriv velikej nesreči in mnogo Hrvatov je obupalo ter prestopilo na Zapoljino stran. Kralj Ferdinand je Kacijanerja djal v zapor, ali zviti poveljnik je ušel ter se podal na Hrvaško, kjer je tamošnjo gospodo jel ščuvati zoper avstrijskega vladarja. Knezi Zrinjski so mu s prva v Kostajnici dali nekako zavetje; ko so se pa prepričali, da se hudobni človek z istimi Turki pogaja, dali so ga umoriti.
Namesto nevernega Kacijanerja je Ferdinand zvedenega Nikolo Jurišiča imenoval za vrhovnega poveljnika nad kraljevo vojsko na Hrvaškem. To je hrvaško gospodo nekoliko potolažilo in zopet so na deželnem zboru v Križevcih z velikim navdušenjem obravnovali, kaj treba vse preskrbeti za vojsko, in sklenili so, da se morajo vsi Hrvatje kakor en mož vzdigniti zoper Turke. Tako je na hrvaškej meji bilo leto za letom krvavih bojev, katerih tu niti ne moremo vseh našteti. Z veliko silo so se Turki zagnali (1538) proti Šibeniku v Dalmaciji, a ko so jih hrabri tamošnji prebivalci užugali, obrnili so se na drugo stran proti Uni in vzeli so imenitni grad Du-bico, katero so kmalu zopet izgubili, ko je hrvaški ban udaril na nje. Sploh so gradovi Zrinjske gospode ob Uni takrat bili dobra bramba hrvaškej deželi, in Turki se nikogar niso tako bali, kakor junaških knezov Zrinjskih. Pa še vse drugače bi se bilo Turkom godilo, če bi bila Hrvatom đošla^ vsa ona pomoč, katero jim je Ferdinand tolikokrat obetal. Še največ so Hrvatom pomogle slovenske dežele, Štajerska, Koroška in Kranjska, ki so za brambo turške meje redno dajale obilne denarne podpore. S kranjskimi novci vredila se je vojaška krajina od Kolpe do morja, s štajerskimi pa tako zvana varaždinska krajina, ki je bila silno potrebna, odkar je sultan Sulejman Slavonijo do dobrega zedinil s svojim cesarstvom. Na zapuščena zemljišča okoli gradov so se iz Turškega preselili krščanski begunci, katerim je cesar podelil velike svoboščine proti temu, da so vsak čas bili pripravljeni na klic grajskega poveljnika zgrabiti orožje ter se Turkom v bran postaviti.
Takošne so bile razmere, ko je leta 1542 Nikola Zrinjski postal hrvaški ban. Nikola Zrinjski si je že v mnogih turških bojih skazal slavnega junaka, a bil je tudi sicer najveljavniši mož na Hrvaškem, kjer nihče ni imel toliko in tako lepih graščin, kakor on. Kazen tega so frankopanski knezi njemu,
ki je Katarino frankopansko imel za ženo, poverili najmočnejše svoje gradove, da jih brani proti Turkom, kralj Ferdinand pa mu je za veliko njegove zasluge podaril celo Medjumurje, t. j. ves rodovitni svet med Dravo in Muro na sedanjem Ogerskem. Zrinjskovo ime je že takrat slovelo tudi zunaj Hrvaške po vsem krščanskem svetu in ni bilo brez pomena, da je Ferdinand takošnega moža imenoval za hrvaškega bana. Ko je leta 1543. Sulejman z veliko vojsko prišel na Ogersko, šel je tudi Zrinjski črez Dravo in udaril je s tako silo na Tatare, da jih je tri tisuč na bojišči poginilo. Ob istem času so druga turška krdela iz Bosne prihrumela na Hrvaško ter drla noter na Kranjsko, a ko so se vrnila, zmagali so jih hrabra hrvaška gospoda pri Otočacu. Tako na Hrvaškem nikdar ni bilo miru in vsako leto je bilo večih ali manjših bojev s Turki, kateri so zlasti iz Slavonije imeli bližnjo in odprto pot na Hrvaško, kjer je takrat vsaka hiša morala biti oborožena. Toda dokler je bansko žezlo bilo v rokah slavnega Nikole Zrinjskega, se Turkom ni dobro godilo. Leta 1553 jih je Zrinjski zmagal pri Varaždinu, kjer je bosenskemu paši poginil njegov najljubši sin, a leta 1556 zopet pri Bobovcu. Tu so se Turki sami čudili junaštvu svojih nasprotnikov in viro-vitički beg je radoveden zahajal malo bliže pod grad ter na ves glas po hrvaško zavpil: „Kdo si in kako ti je ime?“ a zmagoviti ban mu zavrne: „Nikola Zrinjski sem.“ — Med tem ko so od Drave dohajala tako vesela poročila, došel je od reke Une žalosten glas, da so Turki vzeli dva imenitna grada Novi in Kostajnico. Poslednjo je njen poveljnik, Nemec Lusthaler, sam izdal Turkom za dve tisuč cekinov, a da bi ušel zasluženej kazni, bežal je na Turško , kjer so ga sprejeli za svojega. Odkar so Turki imeli Kostajnico v svojej oblasti, bila jim je odprta vsa Hrvaška noter do Kolpe. Tako se je za vladanja kralja Ferdinanda I. drobilo hrvaško kraljestvo, in le junaška prša in hrabra roka hrvaških bojovnikov so ubranile, da^ni popolnoma propalo. Takoj sledeče leto (1557) je Ferhad-paša s šest tisuč vojščakov pridrl iz Bosne, ali vojvoda Ivan Benkovič, ki se je že pri Varaždinu skazal zvedenega poveljnika, ga je pri sv. Jeleni tako užugal, da je dobra polovica turške vojske na bojišči poginila. Na to nekoliko let ni bilo vsaj večih bojev ne.
Že takrat so se Hrvatje tožili na nemške poveljnike in vojščake, katere je kralj Ferdinand za brambo meje pošiljal na Hrvaško, da se tako ponašajo, da se niti Turki ne morejo gorje. Med tem ko so razuzdani vojščaki, katerih kralj ni
redno plačeval, vzeli ubogemu kmetu tisto malo, kar si je pred Turki rešil, so se poveljniki obnašali, kakor da so oni gospodarji v deželi, in vsak čas so žalili pravice bana in druge veljavne hrvaške gospode.
Ko je kralj Ferdinand umrl, ga je na Hrvaškem nasledil njegov najstarejši sin Maksimilijan (1564—1576). Hrvati so se nadjali, da bo novi kralj sam stopil na čelo velike vojske in da bode Turkom vse hrvaške kraje zopet nazaj vzel. Toda jako so se motili. Akoravno je Nikola Zrinjski s prepričevalno besedo dokazoval potrebo vojske, so nemški svetovalci vendar kralja pregovorili, da je sultana prosil miru. Ali ni mu obveljalo. Sulejman se je zopet pripravljal na veliko vojno, in še predno se je sam podal na pot, je bosenskega pašo poslal na Hrvaško (1565). Iz velikanskih topov so Turki streljali v grad Krupo in niso odjenjali, dokler niso podrli močno obzidje. Grof Herbart Auersperg, ki je takrat bil vrhovni poveljnik kraljeve vojske na Hrvaškem, prišel je Krupi sicer na pomoč, ali ni se upal črez Uno, zato ker so sovražniki prav tik brega stali. Poveljnika hrvaških krdel, knez Frankopan in Petar Farkašu;, sta kar kipela od jeze, ko jima vrhovni kraljevi poveljnik ni dal planiti nad Turke, ki so prav pred njimi onkraj reke razdrli krupino obzidje. Ko so Turki prišli v grad, našli so samo še sedem junakov in tudi od teh so štirje rajši z mečem v roki poginili, nego da bi živi prišli sovražniku v pest. Crez reko pa se niti Turki niso upali iti, ampak podali so se na drugo stran ter skusili iz Slavonije predreti na Hrvaško; ali tu se jim je ustavil ban Erdedi s hrvaško vojsko, in morali so se zopet vrniti. Kako je drugo leto potem (1566) sultan Sulejman sam z veliko vojsko prišel pod grad Siget in kako je Nikola Zrinjski slavno poginil, povedali smo že v ogerskej zgodovini. Maksimilijan je na to s turškim carom sklenil mir na osem let, ali Hrvatom je to malo koristilo , kajti njim nasproti Turki niso nikdar priznavali nobenega miru.
Kmalu za Nikolom Zrinjskim umrl je (1567) tudi viteški ban Petar Erdedi, ki se je bil v mnogih turških bojih skazal tako vrlega junaka, da so ga Hrvati še njegovim umikom radi v izgled postavljali. Na mesto njega je Maksimilijan zagrebškega škofa, Jurja Draškovica, imenoval za bana. Jurij Draškovic je bil učen in moder duhovnik, da ga po vseh deželah , kar jih je bilo pod žezlom habsburških vladarjev, ni bilo takošnega. Na cerkvenem zboru tridentinskem je s svojimi govori postal ponos vsega katoliškega sveta, a spoštovali
so ga tudi protestanti. Ko je postal hrvaški ban, izvolil si je mladega grofa Franja Frankopana za pomočnega bana, kateremu je poveril brambo dežele , sam pa je opravljal ostale banske dolžnosti. Najbolj je gledal na to, da po vsej njegovej škofiji ni bilo nikjer nove protestantske vere in da so se povsod na tanko ravnali po sklepih tridentinskega zbora. To ni bila težka stvar; kajti Hrvaška je med vsemi deželami, kar jih je bilo pod avstrijskimi vladarji, bila najbolj katoliška, a na deželnem zboru so hrvaška gospoda sama sklenili ojstre postave zoper protestantsko vero. Kakor so se na deželnem zboru poganjali za katoliško cerkev, tako so tudi odločno branili stare svoje pravice in svoboščine. Cesar Maksimilijan bi bil rad Hrvaško že zvezal z naslednimi avstrijskimi deželami in hotel jej je po malem vzeti njeno državno samostalnost. Najprej je banu prepovedal, da brez njegovega dovoljenja ne sme sklicevati deželnih zborov, ali ni mu obveljalo. Hrvaška gospoda so stanovitno branili banovo oblast in dovolili so le toliko, da bodo sklepi deželnega zbora v prihodnje še le tadaj dobili postavno veljavo, kadar jih bode kralj potrdil. Trdovratnost Hrvatov je Maksimilijanu naposled tako presedala, da se ni hotel več sam pečati s hrvaškimi stvarmi ter je svojega brata Karla, vojvodo štajerskega, imenoval za svojega namestnika. Naročil je Hrvatom, da ga morajo tako slušati, kakor da bi bil njihov kralj, ter jim ukazal, da naj mu plačujejo kraljevi davek. To je zopet razkačilo Hrvate, ki so v vednih bojih s Turki popolnoma ubožali in so isti velikaši komaj toliko imeli, da so mogli pošteno živeti. Vse drugače pa se je godilo ubogemu kmetu. Kar so mu Turki pustili, to so mu ugrabili nemški vojščaki; a zdaj, ko so nastali nekoliko mirniši časi, moral je iti popravljat poškodovane gradove in zopet ni mogel obdelovati polja, kakor bi bilo treba. Če je kaki dan vendar le šel na polje, moral je razen lopate tudi puško seboj vzeti, da se je mogel ubraniti turških tolovajev; a ko je napočila noč, zaprl je dom in šel je z ženo in otroci v grad, kjer je črez noč mogel mirno spati. K vsem tem nadlogam pridruži se leta 1570 slaba letina in začela se je taka lakota, da so cele rodbine od gladi pomrle. V nekaterih irajih je bilo toliko mrličev, da se je bilo bati kuge. Pa to še ni bilo vse. Če si srečno ušel Turku in lakoti, nisi ušel svojemu graščaku, ki je včasih bil gorji od najhujše turške pošasti.
Takošen krvolok je bil Franjo Tahi, kraljevi svetovalec in poveljnik v Kaniži. Tahi kupil je polovico graščin Sused-
grada pri Zagrebu in Stubice v Zagorji, a drugo polovico je po kraljevej milosti dobil v najem, ko je njen posestnik umrl brez moških naslednikov. Na to polovico pa si je lastil pravico Štefan Gregorjanec, zet rajncega graščaka, in ker ste obe rodbini, Tahijeva in Gregorjančeva, imeli med hrvaškim plemstvom mnogo prijateljev in sorodnikov, se je vsa gospoda razcepila na dva nasprotna taborja. Gregorjančevi so tadaj jeli zoper svojega nasprotnika ščuvati kmete , kar ni bilo težko, kajti brž ko je Tahi prišel na Stubico , začel je svojim kmetom nalagati razne nepostavne davke in bremena. Mladenče je s silo jemal v vojščake, žene in dekleta pa je oskrunjeval grozniše od kakega Turka. Tudi duhovniki in plemenitniki niso bili varni pred njegovim nasiljem. Pet sto prič je pričalo zoper groznega trinoga , in vendar je ostal brez kazni. Zdaj so kmetje šli na Dunaj k samemu kralju, ki je na to poslal posebnega poslanca na Hrvaško, da preiskuje celo stvar, o katerej je naposled sodil deželni zbor. Ko je ban Draškovič tudi kmete pozval, da naj pridejo pred zbor, odgovorili so mu pismeno. Rekli so, da je resnica njihove tožbe dovolj dokazana, in da vendar niso dobili svoje pravice. Zatorej da v prihodnje ne bodo služili ne Tahu , ne nobenemu drugemu njegovega rodu, a pokorni da bodo samo kralju in onemu, katerega jim bo kralj dal za gospodarja, če ne bode Tahove krvi. Te besede so strašno razkačile silnega Taha, a gospoda so uboge kmete razglasili za upornike in sklenili, da treba z orožjem iti nad nje. Pa že so se bili zatirani kmetje sami oborožili in sklenili so „kmetiško vojsko“. Razposlali so svoje ljudi po Hrvaškem , Štajerskem in Kranjskem, da bi povsod naščuvali narod zoper gospodo. Ban se je strašno preplašil, ko je čul , da so se kmetje vzdignili in skušal jih je z lepo pridobiti. Obljubil jim je, da bode sam kralja prosil, naj graščakom ne dá več tako grdo ravnati ž njimi. Ali vse je bilo zastonj. Kmet ni več nikomur verjel, a dalje ni več mogel trpeti groznih krivic. Vsaj je Vrančic, prvi ogerski škof, kralju rekel: „Pri nas neumna živina bolje živi, nego siromašni kmet.“
Kmalu je vse Zagorje in hrvaško Posavje bilo na nogah, (1573), in tudi Slovenci na južnem Štajerskem in Kranjskem so se vzdignili „za staro pravico“. Kmetje so hoteli razdjati vse gradove, potem pa v Zagrebu osnovati novo kraljevo vlado. Davke so v prihodnje mislili sami pobirati, da jih nihče ne bode okanil, in tudi za hrambo turške meje hoteli so sami skrbeti. Na čelo upora stopili so Matija Gubec, Andrej
Pasanac , Mihael Gušetič in Hija Gregorič. Poslednji je bil skušen vojščak, kajti hrabro se je bojeval zoper Turke, a ko so ga ti vjeli, jim je zopet ušel in naselil se je pod Susedom, dokler mu Tahi ni vzel hiše, vinograd in vso živino. V kratkem je število kmetiške vojske narastlo na dvajset tisuč mož. Kdor je pristopil k uporu, zataknil si je bršljan okoli klobuka. Matija Gubec je s svojimi Zagorci vzel Stubički grad. kjer so dobili nekoliko topov, možnarjev in druzega orožja. Sploh pa so kmetje imeli le malo pušk ter so se po večem oborožili s kosami, cepci in sekirami. Hija Gregorič je napravil bojno osnovo. Vsa vojska se je imela razdeliti na šest oddelkov. Eden oddelek je imel iti črez Krško proti Novemu mestu, Ilija sam pa je mislil najprej iz Klanjca iti proti Brežcem, kjer bi se združil s štajerskimi kmeti, potem bi šel dalje črez Sulo na Sevnico, Kadeče, Laško in Celje, od koder je mislil en oddelek poslati črez Ljubljano k morju, sam pa bi se z drugim vrnil črez Rogatec v Cesargrad. Nekoliko vojske imelo je vedno ostati doma okoli Stubice, da bi deželo branila zoper Turke.
Proti kmetom pripravljali so se tudi gospoda na boj. Ker je ban bil duhovnik, je svojo vojsko, kakih pet tisuč konjikov in pešcev, poveril svojemu namestniku Gašparu Alapiću. Ali to je bilo premalo in morala je tudi vojska iz krajine t. j. od turške meje priti na pomoč. Baron Turn se je z žumberškimi uskoki imel ustaviti tistej vojski, ki se je od Krškega pomikala proti Novemu mestu; kranjska gospoda nabrali so hitro nekoliko konjikov in prosili so tudi Korošce pomoči; nadvojvoda Karel pa je sam prišel z vojsko v Maribor. Začela se je grozna vojska. V Zagorji so kmetje vzeli mnogo gradov, kjer so dobili potrebnega orožja. Drugi oddelek je srečno osvojil Krško in šel je dalje proti Kostajnovici; aliña poti so kmetje zadeli na Turna in morali so se umakniti nazaj na Krško. Tu je Turn udaril na nje in, ko je Krško osvojil, so njegovi vojščaki jeli neusmiljeno klati po mestu. Tri sto kmetov je poginilo v krvavem boji, mnogo jih je na begu v Savi utonilo , a vjetnikom je Turn dal odrezati roke, nos in ušesa.
Med tem je Ilija Gregorič z glavno vojsko osvojil Brežce in že je dalje stopal, ko mu je nenadoma došel glas o nesrečnem boji na Krškem. Hitro se je tadaj vrnil nazaj na Hrvaško, da bi se v Zagorji združil z Gubcem, ali bilo je prepozno. Že je štajerska vojska udarila na-nj in ga popolnoma zmagala. Ysi manjši poveljniki so poginili, pet sto
Občna zgodovina IY. zvezek.	17
kmetov so zmagovalci živih vjeli, Hija pa je zbežal v gore. Ob istem času je Alapič razbil tretjo kmetiško vojsko med Kolpo in Savo, a na to se je podal v Zagorje, kjer je bil glavni stan upornikov. Matija Gubec zbral je okoli sebe kakih deset tisuč kmetov in z navdušenim govorom jih je pripravljal na odločilni zadnji boj. Toda težko se je bilo meriti z gosposko vojsko, ki je bila oborožena s puškami in topovi, a ob kraji je na vsakem koncu imela krdelo izurjenih konjikov. Dolgo so se kmetje hrabro bili, naposled pa tolikej sili le niso mogli kaj in jeli so bežati na vse strani. Zdaj se je začelo grozno maščevanje. Zmagovalna gospoda šli so za nesrečnimi beguni in, kogar so vjeli, obesili so ga kar takoj na prvo drevo, najrajši ob kakej kmetiškej hiši. Skoraj da ga ni bilo drevesa, da ne bi na njem visel kak vjetnik, a viselo jih je sem ter tje tudi po deset na enem drevesu. Matija Gubca, ki so ga zaničljivo zvali „kmetiškega kralja“, so živega vjeli ter ga odpeljali v Zagreb. Na trgu sv. Marka djali so mu razbeljeno železno krono na glavo, a njegovo telo so raztrgali na štiri kose. Hijo Gregoriča in Mihaela Gusetiča so na Štajerskem vjeli ter ju odpeljali na Dunaj, kjer so oba na smrt obsodili in ob glavo djali. Tako se je končala žalostna domača vojska, v katerej je Hrvaška zgubila mnogo tisuč hrabrih junakov, ki jih je krvavo trebala za brambo zoper Turke. Ali Hrvaška izgubila je še več delavnih rok, kajti mnogo jih je šlo rajši pod Turka, nego da služi krščanskega graščaka. V takih razmerah je Jurij Draskovic prosil kralja, naj ga reši banske oblasti. Maksimilijan mu prošnje ni uslišal, ampak dal mu je za pomagača Gašpara Alapiča kot drugega bana.
Le prekmalu je Hrvaška pogrešala junaških rok, katere je požrla graščinska prevzetnost in samopašnost. Y Carigradu je vladarski prestol zasedel novi sultan Murad III. in takoj so Turki ponovili svoje vpade na Hrvaško. Leta 1575 je bosenski paša Ferhad z dvanajst tisuč mož prihrumel črez mejo in pri Budačkem udaril na grofa Herberta Auersperga, ki je takrat bil vrhovni poveljnik v vojaškej krajini. Da si je Her-bart imel le malo krdelo vojščakov, vendar ni obupal, ampak skusil je srečo v boji, v katerem se je sam boril kot pravi junak. Pa bil je preslab in med velikim številom krščanskih mrličev ležalo je tudi njegovo telo. Turki so mu odrezali glavo, katero je Ferhad-paša odnesel v Carigrad v dar novemu sultanu. Hrvaškej je pretila nova nevarnost, in ob Kolpi so kmetje skoraj celo leto vsako noč stali na straži mož pri možu, da ne bi sovražniki na kakem mestu nenadoma pri-
drli v deželo, ki je po zadnjem boji itak zopet zgubila nekoliko imenitnih graščin. Y tem je umrl kralj Masimilijan in nasledil ga je njegov najstarejši sin Rudolf.
Rudolf (1576—1606). Turška vojska.
Kakor drugi narodi, tako so so tudi Hrvati hudo čutili zanikrnost novega kralja, ki je Hrvaško čisto prepustil štajerskemu nadvojvodi Karlu , naj stori ž njo, kar hoče. Ker vojščaki na turškej meji niso dobivali plače, zapustili so naposled celó mnogi poveljniki svoje gradove in Turkom je bila na več krajih odprta pot črez mejo. Ni čuda torej, da so neverni divjaki 1. 1576 in 1577 petdesetkrat pridrli v deželo ter vzeli vse gradove noter do Kolpe. Hrvati jeli so se zopet seliti v tuje kraje in človek niti na Kranjskem ni bil več varen. To je gospodo avstrijskih dežel jelo skrbeti in zbrali so se na novega leta dan 1578 v Bruku na posvetovanje. Sklenili so vojsko, a cesar je nadvojvodo Karla imenoval za najvišega poveljnika, kateremu bi se tudi ban in gospoda hrvaška imeli pokoriti v vojaških stvareh. Tej naredbi so se Hrvatje odločno uprli in rekli, da nad banom ne sme biti nihče drugi, nego samo kralj. Na to je Rudolf odjenjal in rekel, da naj se nadvojvoda Karel v vseh hrvaških stvareh posvetuje z banom. Ker sta se bila Drašković in Alapič zahvalila za svojo čast, dal je kralj Rudolf Hrvatom Štajerca Ungnada za bana, ki je tudi na Hrvaškem imel nekoliko graščin.
Med tem se je iz raznih avstrijskih dežel v vsem nabralo kakih deset tisuč vojščakov, katere je Khevenhüller kot vrhovni kraljev poveljnik peljal nad Turke (1578). S početka so bili srečni; ali kmalu jim je zmanjkalo hrane, a pol vojske je pomrlo za grižo. Ko je tadaj počil glas, da je Ferhad-paša s trideset tisuč mož na poti, so se kristjani morali sramotno nazaj pomikati in Khevenhüller je nadvojvodo Karla sam prosil, ha naj ga nadomesti z zmožnišim poveljnikom. Zdaj so Hrvati na vso moč hiteli vtrjevati mejo ob Kolpi ter popravljati grahove , a nadvojvoda Karel je v kotu med Korano in Kolpo hal zidati novo večo trdnjavo. Ko je bilo vse izmerjeno, zakopali so v zemljo devet sto turških glav in še istega leta (1579) se je nad njimi vzdignila močna trdnjava, ki se po svojem vtemeljitelji zove Karlovec. Dobro znamenje je bilo tudi to, da je namesto predrznega in lakomnega Ungnada postal Tomaž Erdedi hrvaški ban, od katerega se je narod
nadjal, da bode nesrečno domovino hrabro branil, kakor nekdaj njegov slavni oče Petar.
Kmalu je tudi Ferhad-paša zopet pridrl iz Bosne in žel je z deset tisuč turških divjakov noter do Ljubljane. Ko se je pa z bogatim plenom vrnil proti domu, sta ga ban Erdedi in karlovški poveljnik grof Turn popolnoma užugala pri Slunju ter rešila šest sto krščanskih vjetnikov. Dve tisuče Turkov je mrtvih ležalo na krvavem bojišči, a med njimi sam Ferhad-paša (1584). Takoj sledeče leto je hrabri ban užugal tudi drugo turško vojsko, ki se je bila napotila na Hrvaško. V tem je leta 1590 umrl nadvojvoda Karel, ki je dosti storil za hrambo turške meje. Po njegovej smrti je Kudolf skrb za vojaško krajino poveril svojemu bratu Ernestu; ali med avstrijsko gospodo je nastal razpor in lepe Karlove osnove so razpale ravno ob času, ko se je novi bosenski paša Hasan pripravljal na velike vojne, za katere so mu iz Carigrada obljubili obilne pomoči. Že leta 1591 je Hasan-paša prihrumel na Hrvaško, ali ban ga je zmagal in zagnal nazaj črez mejo. Pa Hasan se ni dal prestrašiti in še istega leta se je vnovič povrnil iz Bosne in ko je oplenil in požgal ves svet do Kolpe, jel je oblegati Sisek. Na Hrvaškem takrat nihče ni bil prost vojaške službe in večkrat so ista duhovna gospoda morali iti na vojsko zoper največega sovražnika krščanske vere. Tako je v Sisku bil poveljnik zagrebški korar Mikec, ki je imenitno mesto tako dobro branil, da je Hasan zastonj streljal iz velikanskih svojih topov ter moral odjenjati. Pred odhodom je razkačeni paša Mikcu poročil, da bode kmalu zopet prišel z večo vojsko. Hrvaška gospoda so se zaradi tega zbrali v Zagrebu na posvetovanje in sklenili so velike priprave za prihodnjo spomlad. Vsa duhovna in posvetna gospoda in manji plemenitniki morali so sami stopiti v bansko vojsko; vsaka kmetiška hiša morala je dati po dva pešca, a po deset hiš skupaj po enega konjika; samostani pa so morali po večem ali manjem svojem premoženji oborožiti po nekoliko konjikov.
Komaj je skopnel sneg (1592) in že je Hasan-paša bil zopet na Hrvaškem. En oddelek je poslal črez Karlovec na Kranjsko ropat, a z glavno vojsko se je sam napotil proti Sisku. V mestu je še zmiraj ukazoval hrabri Mikec, nekoliko dalje ob Kolpi pa se je vtaborila kristjanska vojska, katerej sta na čelu stala karlovški poveljnik Andrej Auersperg in hrvaški ban. Hasan se sicer ni upal črez reko, ali na onej strani je ob potoku Petrinji prav hitro delal novo turško trdnjavo. Ban Erdedi je po vsej sili hotel iti črez Kolpo, ali
Auersperg ni bil za to, in tako so Turki v pričo krščanske vojske dodelali grad, ki jim je imel olajšati pot na Hrvaško. Premeteni Hasan je na to nasprotnike pustil pred Siskom ter se nenadoma obrnil proti Bihaču, kjer je takrat bil poveljnik Lamberg. Devet dni so Turki zastonj streljali v močni grad in niso ga mogli vzeti, nazadnje pa se jim je mesto samo podalo. Nekateri pravijo, da ga je Lamberg izdal, a drugi trde, da so meščani zahtevali, naj se odpro vrata, ko so videli, da so Turki jeli že po lestvah plezati na obzidje. Hasan je Lambergu in njegovim vojščakom dovolil, da so smeli svobodno oditi, onim prebivalcem pa, ki so ostali, obetal je zlate gradove in delil je med nje mnogo denarja in druzih darov. Ali vse to je bilo le na videz. Neverni Turki bili so brezskrbnim beguncem takoj za petami in pobili so skoraj vse; komaj da je Lamberg odnesel živo glavo. Kavno tako je prej isti Hasan dal v Bihaču dve tisuče kristjanov poklati, a mladenče, deklice in otroke je odpeljal v sužnost.
Zdaj se je osoda hrvaškega naroda imela odločiti pri Sisku, ki ga je še zmiraj branil junaški korar Nikola Mikec. Ne daleč od mesta vtaborila se je banova vojska, da bi se imenitno mesto tem lože branilo. Ali nemške pomočne čete so se bile po malem pogubile in ko je Hasan s petnajst tisuč mož prišel črez Kolpo, imel je ban Erdedi komaj še dve tisuč vojščakov. Y jako hudem boji poginila je skoraj vsa hrvaška vojska, in le ban in nekoliko konjikov je ušlo gotovej smrti. Na to je zmagoviti paša vse sile napel, da bi tudi Sisek osvojil, ali zastonj je bilo vse njegovo napenjanje. Razkačen, da ni ničesar opravil, opustošil je grozno ves svet noter do okičke gore in odpeljal seboj kakih pet in trideset tisuč krščanskih vjetnikov. Kdor je mogel, bežal je po noči črez Savo, in tudi v Zagrebu in v Ljubljani so se ljudje že pripravljali na beg. Zopet so jeli po vseh avstrijskih deželah nabirati vojščakov in nabralo se je kakih devet tisuč mož, ki so pod raznimi poveljniki šli črez Savo. Hasan-paša jih je pri Petrinji čakal ter jihvstrašnej bitvi zopet popolnoma užugal. Le pray mai0 kristjanov se je rešilo, a med velikim številom ujetnikov bil je tudi ogerski poveljnik Nadaždi. Hasan je o s7°jej zmagi šel sam poročat v Carigrad, kjer so ga z veliko svečanostjo sprejeli. Njemu na čast so iz topov streljali, Pred njim je stopala bučeča glasba, a za njim so peljali krščanske vjetnike, zastave in druzega plena.
Kakor so se v Carigradu veselili. tako so se po vsej srednjej Evropi bali Turkov. Cesa'/Rudolf je za vse svoje de-
žele izdal ukaz, da mora tako zvani „turški zvon“ po trikrat na dan kristjane opominjati, naj prosijo Boga pomoči zoper Turke. Človek ne bi verjel, da bi se v tako žalostnih časih našel razen Turka še kdo, ki bi se predrznil nesrečnemu hrvaškemu ljudstvu kaj žalega prizadjati. In vendar je bilo tako. Nemški najemniki, ki so Hrvaškej prišli na pomoč, so ubogemu kmetu vzeli še tisto malo, kar si je rešil pred grabežljivimi Turki; vzeli so mu žito in vino ter mu odganjali živino, a večkrat so celó pridrli v hiše ter ljudem obleko s telesa trgali. Toda Hrvati še niso obupali, ampak pripravljali so se na vojsko in naposled so s svojimi opravičenimi tožbami tudi zanikrnega cesarja zdramili, da jim je preskrbel nekoliko vojaške pomoči. Na spomlad leta 1593 je silni Hasan-paša z nova pripeljal pet in dvajset tisuč Turkov pod Sisek, ki sta ga po smrti hrabrega Mikca branila dva druga zagrebška korarja. To pot Sisek ne bi mogel dolgo izdržati turškega streljanja, da mu niso ban Erdedi, karlovški poveljnik Andrej Auersperg in kraljevi vojvoda Eggenberg ravno še o pravem času prišli na pomoč. Toda krščanska vojska štela je komaj osem tisuč mož, in poveljniki niso imeli pravega poguma. Tu zavpije Auersperg na ves glas: „Ne glejmo na število; Bog nam bo pomagal,“ in kakor bi trenil, se navdušeno vzdignejo krščanski junaki in polno zaupanja planejo nad Turke ter jih po jako hudem boji zapodé v beg. Ali osem sto uskokov je med tem podrlo most in vsa turška vojska je morala plavati črez Kolpo, v katerej so deroči valovi požrli marsikoga, ki je ušel meču zmagovalnih kristjanov. V vsem poginilo je osemnajst tisuč Turkov, a med njimi tudi grozni Hasan. Po vsej Evropi so se veselili sijajne zmage in slavili so jo v pesmih in podobah.
Po bitvi pri Sisku so preplašeni Turki zapustili mnogo gradov onkraj Kolpe in tudi iz Banjaluke so se nekateri jeli seliti. Hrvati bi bili to priliko radi vpotrebili ter si izgubljene kraje zopet nazaj osvojili, ali nemški vojščaki so rajši po mestih popijali, kralju pa za Hrvaško itak ni bilo mnogo mar. Niti tadaj, ko je počil glas, da je nova turška vojska na poti, se kraljevi poveljniki niso dali pregovoriti, da bi šli črez Kolpo, ampak zbirali so svoje vojščake pod Zagrebom ter pustili Sisek brez brambe. Ni čuda torej, da so Turki osvojili to imenitno mesto, ki je še od zadnjega boja bilo jako poškodovano. Od Siska so Turki prišli do samega Zagreba pm stošit in šli bi bili še dalje, da jih ni sultan zarad nove vojske s Perzijanci domu pozval. Po odhodu Turkov je Eudolf mlaj-
Sega brata Maksimilijana imenoval za svojega namestnika na HrvaSkem (1594). Bilo se je nadjati, da se bode vojska s Turki zdaj na bolje obrnila, ko je Maksimilijan sam prišel na Hrvaško. Res sta z banom osvojila Sisek in Petrinjo, ali dalje Maksimilijan ni hotel iti, ampak zapustil je vojsko ter se vrnil v Prag. Ban Erdedi je cesarju britko tožil hrvaške nadloge, a ko je videl, da so vse njegove besede zastonj, ni hotel dalje obnašati svoje oblasti. Rudolf je zdaj Hrvaško poveril svojim generalom in še le, ko so se gospoda odločno poganjali za stare narodne pravice , jim je zagrebškega škofa Jurja in Ivana Draškoviča imenoval za bana.
Zarad velike vojske na Ogerskem Turki takrat niso mogli s toliko silo vpadati na Hrvaško, kakor poprej. To je Hrvatom dobro došlo in skušali so sami izgubljene kraje svoje domovine zopet nazaj dobiti. V teh bojih se je najbolj odlikoval junak Juraj Benkovič, ki je planil zdaj v Slavonijo, zdaj v Bosno ali v turško Hrvaško, in prizadjal je Turkom mnogo strahu. Spomina vredno je, da so senjski uskoki in dalmatinski Hrvati izgnali Turke iz Klisa (1596) ter s tem ves narod v Dalmaciji navdušili za boj. Takoj je tudi Benkovič s svojo četo prišel na pomoč svojim rojakom, katerim so Turki hoteli Klis zopet nazaj vzeti. Prav pod gradom se je vnela huda bitva in že so Hrvatje do dobrega zmagali, ali namesto da bi svoje nasprotnike dalje podili, jeli so kristjani ropati turški tabor in vse je bilo zgubljeno. Premeteni Turki so se hitro vrnili in jeli so neusmiljeno udrihati po iznenadenih Hrvatih. Tudi Benkovič je bil hudo ranjen in ni mogel braniti Klis, ki se je naposled podal Turkom, ko je brambovcem zmanjkalo živeža in se niso več od nikoder nadjali pomoči. Vse drugače bi bilo, da so Benečani, ki so takrat bili gospodarji v Dalmaciji, hoteli pomagati kristjanom; ali Benečani so Turkom bili bolji prijatelji, nego Hrvatom, in obesili so vsacega uskoka, ki je po nesrečnej bitvi pribežal na njihovo zemljišče. Zdaj so Turki mislili, da bodo tudi Petrinjo tako z lahka nazaj dobili, kakor Klis; ali motili so se. Hrvaški junaki v Petrinji se niso podali, ampak hrabro so se branili, dokler jim ni ban prišel na pomoč. Ker so Turki podrli most črez Kolpo, se je banska vojska napotila proti Sisku, da bi ondi šla črez reko. Nasprotniki tega niso vedeli, marveč so mislili, da kristjani bežč, in takoj jih je sedem tisuč preplavalo črez reko in hitelo za njimi. V tem se kristjani obrnejo in popolnoma zmagajo Turke, katerih je tri tusuč poginilo. Ahmed-paša je bil
ves prepaden in hitro se jo vrnil v Bosno. Petrinja je bila rešena in ž njo cela Hrvaška.
Sonjski uskoki med tem niso mogli pozabiti grdega ravnanja Benečanov in kjerkoli so mogli, prizadjali so jim kako škodo, da bi se maščevali za svoje brate. Nobena benoška ladija ni bila več varna v hrvaškem morji. Benečani so se zaradi tega pritožili v Pragu pri cesarju Rudolfu, katerega so podkupljeni svetovalci pregovorili, da je v Sonj poslal oj-strega poveljnika Josipa Bahato, da kaznuje uskoke (1601). Pa tudi Rabata se je dal podkupiti in brž ko je prišel v Senj, je brez milosti dal obesiti vse uskoške glavarje, ki so Benečanom bili trn v peti; nekoliko jih je preselil iz Senja v vojaško krajino na čisto pusti svet, a drugim je prepovedal, da ne smejo več voziti in trgovati po morji. Nečloveško in krivično ravnanje kraljevega poverjenika je obrodilo splošno nejevoljo po vsem Hrvaškem, a v srcih hrabrih uskokov je kar kipelo. V strahu za lastno življenje je Rabata prvega usko-škega glavarja Jurišo djal v zapor; ali ravno to je pospešilo njegovo smrt. Uskoki vzdignili so se vsi do zadnjega moža, vzeli z naskokom senjski grad, krvoločnega Rabato pa so zgrabili in ga na kose razsekali (1602).
Ko se je na to na Ogerskem Bočkaj vzdignil zoper avstrijske vladarje , mislil je tudi Hrvate za se pridobiti. Ali Hrvati so vkljub vsem nezgodam ostali zvesti habsburškej rodbini in poslali so na Ogersko bana Draškoviča, ki je upornike užugal pri Kermendi (1605). Pri sklepanji dunajskega miru (1606) zahtevali so Hrvati za se vse tiste svoboščine, ki so jih dobili Ogri, le tega niso dovolili, da bi protestanti smeli na Hrvaškem izpovedati svojo vero. Hrvati, ki so že celo stoletje skoraj vsak dan prelivali kri za krščansko vero, niso prav nič marali za Luterove nauke , katere so jim ponujali posamezni rojaki, ki so se na Nemškem navzeli novega duha. Največ se je za novo vero poganjal štajerski baron Ivan Un-gnad , ki je tudi na Hrvaškem imel svoja posestva in je v treh letih zatrosil med Hrvate pet in dvajset tisuč protestantskih knjig. Po njcgovej smrti (1564) je med hrvaškimi privrženci nove vere navstal razpor in začeto delovanje se je nekako ustavilo. Še so luteranci imeli nekoliko upanja, ko jim jo Jurij Zrinjski v Nedelišči blizu Varaždina osnoval (1570) tiskarnico, v katerej so tiskali protestantske knjige v hrvaškem jeziku. V tem so se jim gospoda na deželnem zboru odločno uprli in odzvonilo jim je za zmiraj.
Tako so Hrvati sveto vero svojih dedov branili na dve
strani, proti Turkom in proti luterancem. Toda veliko so bile žrtve, s katerimi so si ohranili versko in narodno svojo svobodo. Mnogo ljudstva se je izselilo v tujo kraje, a tisuč in tisuč krepkih mladenčev in cvetočih deklic so Turki odpeljali v trdo sužnost. Hrvaško kraljestvo skrčilo se je na same tri županije in še od teh je hotć ali nehote moralo mnogo sveta odstopiti za tako zvano varaždinsko in karlovško „vojaško krajino“, v katerej so ukazovali cesarski poveljniki. Kako se je vojaška krajina začela, smo že povedali. Gospoda so svoje gradove na turškej meji prepustili kralju, da je v nje namestil svojo vojsko, a okoli gradov so se s časom naselili krščanski begunci ali „uskoki“ iz turških krajev ter so obljubili, da bodo kraljevim vojščakom v boji zoper Turke pomagali, kadarkoli bode treba. Ker pa kraljevi vojščaki niso dobivali zgo-vorjene plače, jeli so po deželi ropati in bili so velika nadloga za hrvaško ljudstvo. Le meja od Kolpe do Une ostala je pod banom , ki je tje na stražo pošiljal svoje hrvaške vojščake. Zato je ta meja dobila ime „banska krajina“. — Takošne so bile razmere, ko je Rudolf Hrvaško odstopil svojemu bratu Matiji leta 1608.
Matija II. (1608—1619), Uskoška vojska.
Kakor Ogri, tako so se tudi Hrvati nadjali, da se bode novi kralj bolj pečal za hrvaške potrebe, nego njegov brat. In res je Matija hrvaškim poslancem obljubil, da bode spoštoval stare narodne pravice, zlasti pa, da bode hrvaškemu kraljestvu povrnil vojaško krajino, ki jo je cesar Rudolf (1503) dal štajerskemu nadvojvodi Ferdinandu z vsemi pravicami, ki jih je nekdaj imel njegov oče Karel. Toda obljuba je ostala obljuba. Ferdinand krajine ni dal iz rok, zlasti ker so se temu nprla tudi štajerska in kranjska gospoda, ki so imenitne vojaške, službe v krajini sprosili za svoje sinove. Ostalo je torej Tse pri starem, kajti Matija se je malo zmenil za Hrvaško. Bavno takrat, ko so češki in ogerski protestanti Matiji in njegovemu bratu Rudolfu prizadevali mnogo sitnosti, so hrvaška gospoda na deželnem zboru sklenili, da se na Hrvaško noben protestant niti pokazati ne sme, a ko bi kdo prestopil mejo, oa ga sme vsakdo ubiti. Ob enem so v Zagreb pozvali Jezusovo družbo ter jej poverili odgojo svojih sinov.
Še predno je Matija zasedel hrvaški prestol, vneli so se krvavi boji med Benečani in senjskimi uskoki. Benečani so °d nekdaj hoteli biti edini gospodarji na jadranskem morji, na
katerem se nikdar ne bi smela pokazati kaka druga ladija, nego beneška, če bi bilo po njihovem. Zatoroj smo videli, da Benečani že v srednjem veku niso mirovali, dokler niso Hrvatom vzeli vso primorsko Dalmacijo. Pa s tem še niso bili zadovoljni; radi bi jim bili vzeli tudi Reko, Bakar in Senj. To pa je bilo težko, zlasti odkar so se v Senji naselili hrabri uskoki, ki se niso bali ne Turka, ne Benečana. Uskoki so bili pobožni in pošteni Hrvati, katerim je boj zoper Turke bila sveta stvar. Če ni bilo boja, so z malimi svojimi ladjami brodarili po jadranskem morji, da so se tem lože preživeli, ker jim kamenitna zemlja okoli Senja ni dosti rodila. Ali to nikdar sitim Benečanom nikakor ni bilo po volji in jeli so svetu trobiti, da so uskoki gorji od Turkov, da so morski roparji, da so na pol divji ljudje in Bog ve, kaj še. Vse to pa je bilo golo obrekovanje. Prišli so v Senj včasih tudi drugi tujci, ki pa ne morejo dosti nahvaliti uskokov. Pravijo, da ga po vsej Evropi ne najdeš mesta, kjer bi ljudje tako lepo in čisto živeli, kakor v Senji. Turku , največemu sovražniku krščanstva, res niso prizanesli, ali kristjanov se niso lotili, dokler jim Benečani, turški zavezniki, niso jeli krivice prizadevati. Kjerkoli in kadarkoli so Benečani mogli kakega uskoka vjeti, zgrabili so ga ter ga ob glavo djali ali pa obesili. To je hrvaške junake razkačilo in gotovo so se maščevali nad morilci. Spretni in urni brodarji znali so na malih svojih ladjah po noči priti v Benetke ter v sredi mesta umoriti vsakega, ki je bil kriv smrti njihovih rojakov. Zdaj so Benečani zopet zagnali krik na uskoke in tožili so jih zdaj v Gradcu pri nadvojvodi , ki je takrat bil gospodar nad vojaško krajino, zdaj v Pragu pri cesarju Rudolfu. Na takošne pritožbe so v Senj prihajali cesarski poverjeniki, ki so pa s krivičnim svojim ravnanjem napravili še večo zmešnjavo. Ko so Benečani s svojimi bojnimi brodovi zaprli senjsko, bakersko in reško pristanišče , prišel je v Senj zopet neki baron, ki je, kakor nekdaj Rabata, obesil nekoliko uskokov, jim prepovedal voziti po morji ter ponovil staro prijateljsko pogodbo z Benečani (1607). Uskoški vojvoda Radič je na to sam šel v Prag in, ko je na cesarskem dvoru povedal resnico, je Rudolf z nova potrdil vse stare pravice in svoboščine senjskega mesta. Toda Benečani niso mirovali ter so neprenehoma dražili uskoke, dokler se med njimi ni vnela krvava vojska (1612—1617). Te vojske se je pod zadnje (1616) vdeležil tudi štajerski nadvojvoda Ferdinand, ki je sprevidel, da so vse beneške tožbe gola laž in da od Benečanov njegovim naslednim deželam
ravno taka nevarnost preti, kakor senjskim Hrvatom. Ferdinand je z veliko vojsko šel črez Sočo, a pod Gradiško so se vneli jako hudi boji, ki pa niso imeli pravega vspeha. Na prošnjo papeževo in francoskega kralja ste obe stranki odjenjali ter sklenili mir v Madridu (1017), kjer so premeteni Benečani dobili, kar so želeli. V Senj so prišli nemški vojščaki, uskoke pa so preselili daleč od morja v Otočac in v Žumberk ob kranjskej meji pod goro, ki se po njih zove uskoška gora.
Ob času uskoške vojske so na Hrvaškem pričakovali novih turških vpadov , kajti raznesel se je bil glas, da Benečani Turke hujskajo. Ali turška sila je takrat že jela pešati in le posamezne razbojne čete so iz Bosne prišle ropat. Tembolj so se hrvaška gospoda s kraljem prepirali zarad krajine in ko je Matija, ki je bil brez otrok, želel, da bi mu Hrvati Ferdinanda štajerskega izvolili za naslednika, moral je novi kralj potrditi vse stare hrvaške pravice, a gledé krajine je obljubil, da bode polovica viših služb podelil Hrvatom, polovico pa takošnej gospodi, ki so rojeni v slovenskih deželah.
Ferdinand II. (1619—1637) in Ferdinand III. (—1657.)
Med tem ko so se zoper novega kralja takoj na početku njegovega vladanja vzdignili češki in ogerski protestanti, so mu katoliški Hrvatje vsikdar ostali zvesti. Proti Betlenu, ki so ga na Ogerskem oklicali za kralja, nabirali so Hrvati vojsko ter so v brambo avstrijske vladarske rodbine tudi s Štajerci sklenili zavezo. V tem so se na samem Hrvaškem vneli tudi prepiri in poboji med veliko gospodo in malim plemstvom, in ustavile so se velike priprave za vojsko.
V tridesetletnej vojski je cesarju vedno služilo po dvajset do trideset tisuč hrvaških konjikov, ki so nasprotnikom prizadevali mnogo strahu. Posebno so se skazali kot urne in zanesljive predstraže ali pa, kadar je bilo treba nenadoma udariti na sovražnika. Ce je bilo treba preskrbeti živeža, ni ga nihče znal tako hitro dobiti, kakor Hrvati. Nemci so se kar čudili okretnemu in lahkemu bojevanju Hrvatov, a dobro so jih poznavali po lepej njihovej opravi. Imeli so modro surko s srebrnimi gumbi, črez rame rudeč plašč, a na glavi rudečo kapo 2 velikim peresom. Razen puške imeli so za pasom po dva samokresa ter oster handžar ali pa sabljo. Vse orožje je navadno bilo s srebrom okovano. Na zastavi so imeli podobo Matere božje in hrvaški grb. Z Valdšteinom so leta 1625 Prvikrat stopili na nemška tla in odlikovali so se v vseh večih
bitvah. Pri Breitenfeldu so Hrvati na svojej strani zmagali in popolnoma razkropili sasko vojsko, a v bitvi pri Lützenu pravijo, da je hrvaški junak ubil slavnega švedskega kralja Gustav Adolfa. Ña Hrvaškem so težko pogrešali toliko število svojih junakov; kajti pomanjkovalo je ljudi za obdelovanje zemlje, a ko bi bili Turki udarili črez mejo, bilo je zopet premalo vojščakov za brambo domovine. Da bi Ferdinand potolažil skrbno hrvaško góspodo, obljubil jim je, da jim bode povrnil vojaško krajino, in že so se za to delale priprave. Ali temu so se zdaj upirali sami prebivalci, ki so se po večem iz turških dežel preselili v krajino, in odločno so se jeli poganjati za stare svoje pravice, po katerih niso trebali slušati druzega gospodarja, nego kralja samega. Tuji generali, ki so v krajini dobro živeli, so jih namreč plašili, da bodo morali k graščakom na tlako hoditi, če pridejo pod bana; a razen tega so jih hujskali tudi njihovi duhovniki. Večina krajinskih prebivalcev je bila grško-vzhodne vere, a na Hrvaškem takrat niso dovolili druge cerkve, nego katoliško. Grško-vzhodui duhovniki in njihovi škofje so se torej takoj po njihovem prihodu iz Turške pridružili katoliškej cerkvi in priznali papeža za vrhovnega verskega glavarja, ali v svojih cerkvah so s papeževim dovoljenjem obdržali grške obrede, katerih je ljudstvo bilo vajeno. Zdaj pa so nevredni duhovniki ljudem pravili , da bode pod banom vse to jenjalo in da bodo morali slušati latinsko službo božjo. To je krajince še bolj razdražilo in grozili so se, da pojdejo rajši pod Turka, nego pod bana. Ferdinandu so ti nemiri dobro došli in oklical je varaždinsko in karlovško vojaško krajino kot posebno od hrvaškega kraljestva ločeno deželo, v katerej je cesar edini gospodar. Hrvaška gospoda so se odslej jeli čemdalje bolj bližati Ogrom, mislé, da bodo v zvezi z ogersko gospodo svoje državne pravice lože branili proti Nemcem.
Tudi za Ferdinanda III. so se Hrvati hrabro bojevali do konca tridesetletne vojske , a pomagali so mu tudi proti Jurju ßakocyju, ki se je na Ogerskem vzdignil zoper avstrijske vladarje. V obeh vojskah sta se pod zadnje posebno ska-zala brata Nikola in Petar Zrinjski, o katerih je bilo težko reči, kdo da je bil veči junak. Kralj Ferdinand III. je vedel ceniti njune zasluge in odlikoval ju je na vso moč. Nikolo je leta 1649 imenoval celó za hrvaškega bana, mlajšega Petra pa za generala. Toda kmalu sta se vrla brata, ki sta bila ponos hrvaškega naroda, zamerila svojemu kralju. Nikola si je kot ban mnogo sitnosti nakopal na glavo, ker je z ostalo
gospodo branil stare hrvaške pravice ter se poganjal za vojaško krajino; Petar pa je v bojih s Turki, ki so še ziniraj hodili na Hrvaško ropat, včasih šel dalje, nego je bilo kralju po volji. Obema so njuno slavo in bojno sre-čo zavidali tuji generali, ki so ju zato očrnili, kjerkoli so mogli. Skupaj z Ogri so tudi Hrvati Ferdinandu za naslednika izvolili njegovega sina Leopolda L, ki je pri tej priliki vnovič potrdil stare hrvaške svoboščine.
Leopold I. (1657—1705).
Hrvaška gospoda so se tudi pri novem kralju takoj jeli poganjati za vojaško krajino, ali Leopold jim je zavrnil, da jim jo za zdaj ne more povrniti zato, ker se Turki zopet pripravljajo na vojsko. Ban Nikola Zrinjski, ki je po večem bival na svojem gradu v Čakovcu, se je ondi vsak čas moral bojevati z ogerskimi Turki, in vsako pot jih je užugal. Rad bi jim bil vzel trdnjavo Kanižo, ali Leopold mu tega nikakor ni dovolil, ker se je bal veče turške vojske, katerej se pa itak ni mogel ogniti. Nikola Zrinjski je tadaj za brambo proti Turkom v kotu, kjer se Mura v Dravo izteka, sam sezidal močno trdnjavo, katerej so Hrvati dali ime „novi Zrin.“ Ta grad je bil ravno dozidan, ko so Turki na Ogerskem in na Hrvaškom vnovič začeli vojsko. Med tem ko se je zdaj. Nikola Zrinjski iz novega Zrina zmagovalno zaletaval proti Kaniži, je njegov brat Petar na Hrvaškem dvakrat užugal mnogo večo turško vojsko, nego je bila njegova. V zadnjem boji poginilo je črez tisuč Turkov, a razen tega je Petar osvojil turških zastav ter turškega pašo živega vjel (1663). Glas o junaških delih Zrinskih bratov se je hitro raznesel po vsem krščanskem svetu, a na Nemškem so njuno slavo celó v pesmah prepevali. Turški sultan se je zdaj na vso moč pripravljal na novo veliko vojno. Da bi mu v okom prišel, je zvedeni Nikola Zrinjski takoj po novem letu (1664) šel črez Dravo in osvojil je ob njenem levem bregu več turških gradov, požgal pet sto ynsi ter naposled pri Oseku podrl most črez Dravo. To je Turke zadrževalo noter do maja mesca, kajti morali so napraviti novi most za silo, a v opustošenih krajih niso mogli tako hitro dalje stopati, kakor so mislili. Francoski in špan-jolski kralj ter sam papež poslali so junaškemu banu častna odlikovanja. Y velikej vojski, ki se je na to začela, je cesar Leopold vrhovno poveljništvo poveril Montekukuliju. Le-ta je ze dalj časa zavidno gledal slavnega Nikolo Zrinjskega in,
kjerkoli je mogel, napravil mu je kake ovire. Zdaj je kot vrhovni poveljnik v novi Zrin namestil nemške vojščake, hrvaške pa je pozval na bojišče. Komaj so se Turki pokazali pod Zrinom, zbežali so vsi Nemci, a močen grad so sramotno prepustili sovražnikom. Kako so potem kristjani Turke slavno zmagali v velikej bitvi pri sv. Gothardu , povedali smo že med ogerskimi in nemškimi zgodbami. Ob istem času je Petar Zrinjski na Hrvaškem nabral šestnajst tisuč vojščakov in mislil je osvoboditi vso Bosno, od koder so mu kristjani poročili, da bodo vsi prestopili na njegovo stran. Kar pride nenadoma poročilo, da je cesar s Turki sklenil mir v Vašvaru in da mora vse ostati pri starem.
Nihče ni hotel verjeti, da bi se po tako slavnej zmagi moglo Turkom pustiti vse, kar so pred vojsko imeli. Po Oger-skem in po Hrvaškem je torej ta glas vzbudil splošno ne-voljo in ban Nikola Zrinjski je z drugimi veljavnimi možmi takoj šel na Dunaj, da bi cesarja pregovoril, naj nikar ne podpiše tako blagih pogodb. Toda bilo je vse zastonj in ban se je kmalu zopet vrnil domu v Čakovec, kjer ga je še istega leta zadela nepričakovana smrt. Bil je namreč na lovu in tu ga je divji prešič tako hudo ranil, da je izdahnil, predno so mu njegovi pritekli na pomoč. Po vsem krščanskem svetu so žalovali za hrabrim Nikolom Zrinjskim in isti francoski kralj Ljudevik XIY. je v Parizu dal za-nj čitati svečano črno mašo. Med tem se na Hrvaškem še nikakor niso dali potolažiti zarad vašvarskega miru; povsodi je vse kipelo od jeze in našlo se je ljudi, ki so narod z besedo in s pisavo ščuvali zoper kralja Leopolda. Po smrti svojega brata se je Petar Zrinjski podal na Dunaj, da bi cesarskim svetovalcem dokazal, da njihovo ravnanje ne velja in da Hrvaškej zdaj od Turkov veča nevarnost preti, nego poprej. Ali niso mu verjeli in tolažili so ga, da Turkov ne bo več, a cesar Leopold ga je na to imenoval za hrvaškega bana (1665). Komaj je Petar nastopil novo čast, in že je osemnajst tisuč Turkov udarilo črez mejo na njegov grad Plaški. Na Dunaji so bili v velikem strahu, ker niso bili prav nič pripravljeni na novo vojsko. Velika sreča je bila, da je Petar Zrinjski bil ban, kajti brž ko so Turki čuli, da gre on nad nje, pustili so Plaški ter bežali nazaj v Bosno. Tako moč imel je Petar Zrinjski, ki je kot junak bil raven svojemu rajnkemu bratu. In med tem ko je Nikola bil obdarovan z večimi duševnimi zmožnostmi, prekosil ga je Petar z gorečo ljubeznijo do hrvaške domovine svoje , za katero je bil vsak čas pripravljen preliti zadnjo
kapljo krvi. V tein se je popolnoma vjemal s ponosno svojo soprogo Katarino Frankopanko, ki je bila umna, krasna in bogata žena, da jej po vsem Hrvaškem ni bilo ravne. Po njej in po svojem bratu Nikoli je Petar Zrinjski postal najbogatejši in najveljavniSi velikaš, kar jih je bilo pod žezlom habsburških vladarjev. Ni čuda torej, da je celó med domačo gospodo imel mnogo sovražnikov. Petar pa je imel tudi hčer Jeleno, ki je zarad svoje lepote slovela po vsej Evropi, in v to devico se je na nesrečo njenega očeta zagledal mladi oger-ski knez Franjo ltakocy.
Petar Zrinjski se nikakor ni mogel pomiriti, ampak vedno je silil nad Turke in na vso moč se je prizadeval, da bi kralja Leopolda pregovoril za novo vojsko. Ali na Dunaji so takrat imeli drugih skrbi. Vedeli so, da se bodo zarad španjolskega nasledstva vneli hudi prepiri in hoteli so za ta čas vsaj s Turki po vsakej ceni imeti mir. Ko je Petar sprevidel, da ne bode na Dunaji nikdar nič opravil, jel je iskati drugih potov, po katerih je mislil povzdigniti hrvaško kraljestvo ter mu povrniti nekdanjo veljavo. Na ženitvanji svoje hčere Jelene s knezom Franjem Kakocyjem v Saras-Pataku sta se dne 1. marca (1666) z ogerskim palatinom Franjem Vesseleny-jem prav živo posvetovala, kako bi si mogla nakloniti pomoči od tujih vladarjev. Kmalu na to sta se dne 5. aprila zopet sešla v stubniških toplicah pri Trenčinu, kjer sta si drug drugemu obljubila zvestobo in pomoč, ter prisegla, da bosta svojo domovino do zadnje kaplje krvi branila z vsemi pripomočki, katere jima dajo stare postave in pravice. Mesca novembra istega leta se jima na ženitvanji kralja Leopolda pridruži ogerski najviši sodnik Franjo Nadaždi, in med največim svatovskim veseljem so se vsi trije po noči dogovarjali s francoskim poslancem, če se ne bi mogli nadjati pomoči kralja Ljudevika XIV. Dne 19. decembra istega leta so se vsi trije «e enkrat sešli v Požunu in tu so sklenili, da bodo kralju Leopoldu odkritosrčno povedali, da na Ogerskem in Hrvaškem ue more več tako ostati, kakor je bilo doslej, a ob enem so posvetovali, kako bi na spomlad vzdignili vso Ogersko in Hrvaško. Kaj se je dalje godilo, povedali smo med zgodbami ogerskega kraljestva.
Ko so na Turškem čuli o hrvaško-ogerskem uporu, po-i'°cili so Petru Zrinjskemu, naj se ž njimi zaveže in obljubili so mu pomoči. Ali ban, ki je vse svoje žive dni gorel za boj z°per sovražnike krščanske vere, takrat še nikakor ni mislil Qa turško pomoč, marveč šel je na Dunaj ter se opravičeval
za svoje ravnanje, in ko se je zopet povrnil na Hrvaško, skusil je novega poljskega kralja Mihaela Višnjoviekega dobiti na svojo stran. Še le ko so ga vsi njegovi prijatelji zapustili in se od nikoder ni imel nadjati podpore, poslal je svojega poslanca v Carigrad (16(59), da bi sklenil pogodbo s turškim sultanom. Po tej pogodili bi Petar Zrinjski imel s turško pomočjo postati hrvaški kralj ter bi sultanu plačeval na leto po dvanajst tisuč cekinov davka, sicer pa bi bil popolnoma neodvisen vladar v svojej državi. Akoravno je Zrinjski imel za se vso bansko vojsko in mnogo krajincev, ki so se takrat upirali novim naredbam nemških generalov, večina hrvaškega naroda le ni bila za zvezo z največim sovražnikom krščanske vere, za katero je že črez sto let tekla hrvaška kri. Toda uporni ban še ni obupal in dobil je za se tudi štajerskega grofa Erazma Tatenbacha, kateremu je južno Štajersko namenil kot posebno kneževino. Mesca marca leta 1670 se je Zrinjski po malem jel pripravljati na boj in pozval je tudi svojega svaka Franja Frankopana k sebi v Čakovec. Ko je med tem zvedel, da je nekdo kralju razodel celo zaroto, njegovega poslanca pa še ni bilo nazaj iz Carigrada, prosil je zagrebškega škofa, naj gre za-nj na Dunaj prosit milosti. Leopold bi se bil morebiti vdal, ali nemški njegovi svetovalci oprostili bi vsakemu drugemu, le Hrvatu Petru Zrinjskemu ne, in trdovratno so silili na to, da se ima brez milosti kaznovati. Kralj mu je na to dne 29. marca vzel bansko čast. Nesrečni ban je zdaj mladega svojega sina Ivana Antona poslal na Dunaj, naj bi on bil porok, da se res misli pokoriti. Ali bilo je prepozno. Med tem ko je banov sin bil še na poti, je že cesarska vojska prišla v Čakovec. Petar Zrinjski je takoj sprevidel, da je ni več pomoči, in podal se je s svojim svakom Franjem Frankopanom sam na Dunaj. Tu so ju takoj zaprli ter potem odpeljali v dunajsko Novo-mesto. Skoraj vsi krščanski vladarji in sam papež prosili so milosti hrabrima Hrvatima, ki sta se tolikokrati odlikovala v boji za sveto Kristusovo vero, pa zastonj. Dne 18. aprila obsodili so ju kot izdajalca na smrt; vzeli so jima vse časti in vse imetje ter sklenili, da se ima njihov spomin za zmiraj zatreti. Dne 80. aprila 1671 so v dunajskem Novem-mestu zaprli mestna vrata, a vsi vojščaki so se v polnej vojaškej opravi razpostavili okoli trga, na katerem je ob desetih dopoldne rabelj odsekal glavo hrvaškemu banu Petru Zrinjskemu in njegovemu svaku Franju Frankopanu. Nesrečno Petrovo ženo, ponosno Katarino so odpeljali v nemški Gradec ter jo
zaprli v samostanu domiiiikank, v katerem je znorela ter kmalu potem umrla (1673). Hči Zora Veronika je morala v Celovec v samostan sv. Uršule ter je ondi kot redovnica pozabljena od vsega sveta živela do svoje smrti. Sin Ivan Anton je šel v vojščake, ali že leta 1680 so ga obdolžili, da je v zvezi z ogerskimi uporniki, in zaprli so ga na gradu v nemškem Gradcu , kjer je črez dvajset let tičal in tudi znorel, dokler ga ni smrt rešila žalostne osode. Starejša hči Jelena se Je po smrti prvega svojega soproga omožila za upornika Tekely-ja ter je naposled ž njim zbežala na Turško.
Po teli žalostnih dogodbah je na Hrvaškem kar mrgolelo nemških vojščakov, ki so se nastanili po Zrinjskih in Franko-panskih gradovih, katerih je po vsej deželi bilo dosti, a največ v primorji in ob turškej meji. Poslednje so pridružili karlovškej vojaškej krajini, primorje pa so dali pod cesarsko kameralno oblast, ki je z mitnicami zaprla Hrvatom pot do morja. Cesar Leopold je mislil, da je zdaj pravi čas za to, da bi Hrvaškej vzel njene posebne pravice ter jo zedinil z ostalimi svojimi naslednimi deželami. Grof Herberstein, ki je takrat bil glavar karlovške krajine, obhodil je zaradi tega skoraj vso hrvaško gospodo in jo nagovarjal, naj sami skle-neJo, da se ima hrvaško kraljestvo zliti z ostalo Avstrijo v eno državo. Bilo je plemenitnikov, ki so Herbersteinu obljubili vse, kar je hotel, samo da so se ga znebili; ko so se »mi pa segli v deželnem zboru, branili so odločno in pogumno starodavno državno samostalnost Hrvaške ter zahtevali, da naj se jim povrne tudi vojaška krajina. Leopold je moral naposled odjenjati in potrdil je Hrvatom vse stare svoboščine, da se ne m združili z ogerskimi uporniki, katere je takrat vodil Mirko lekely, a zarad krajine jih je tolažil, da naj potrpijo, dokler se ne konča vojska s Turki.
Kako so Turki leta 1683 z velikansko vojsko prihrumeli Doter do Dunaja in kako so jih cesarski poveljniki in zavezami zmagali ter jim po malem vzeli vso Ogersko, povedali smo v zgodbah nemškega cesarstva. Da je ves čas dolgoletnega' bojevanja v cesarskej vojski služilo po več tisuč urnih hrvaških konjikov, tega nam ni treba posebej omenjati. Glavna hrvaška vojska pa je takrat s svojim banom Erdedijem in grofom Herbersteinom stala ob Dravi, da bi udarila na Turke, h° bi ge od Dunaja vrnili. Turški sultan in Tekely sta si mnogo^ prizadevala , da bi Hrvate zvabila na svojo stran, ali se jima posrečilo. Yeselo poročilo o zmagi pri Dunaji je Krvate še bolj ohrabrilo in cele čete hrvaških junakov za-
Občna zgodovina IV. zvezek.	18
letavale so se v turške kraje na plen, da ki se ysaj nekoliko maščevali za toliko in toliko krivic, ki so jih dva stoletja morali trpeti. Leta 1684 je ban Erdedi z glavno vojsko šel v Slavonijo in, ko je pri Slatini slavno zmagal turško vojsko, vzel je tudi virovitiški grad. Ob istem času vzdignili so se tudi dalmatinski Hrvati in jeli so Turke goniti iz dalmatinskega zagorja. Vodil jih je hrabri Stojan Jankovič, katerega so Benečani, tadanji gospodarji v Dalmaciji, odlikovali s tem, da so ga imenovali viteza. Še veče gibanje začelo se je na Hrvaškem leta 1685, ko so Hrvati na štirih krajih šli nad Turke. Kraljevi general Leslie nadaljeval je vojsko v Slavoniji, ban Erdedi je s svojimi šel osvajat imenitne gradove ob Uni, Herberstein je udaril na Liko, a Jankovič se je z Dalmatinci bojeval v dalmatinskem zagorji. Povsodi je bilo krvavih bojev, kajti Turki so se hrabro branili in niso z lepo zapustili vtr-jenih gradov. V nekaterih krajih so Hrvati morali vsako hišo posebej osvajati, ali zato so jim z druge strani bojevanje olajšali turški kristjani, ki so jih veselo pozdravljali kot osvoboditelje stoletne sužnosti ter stopili v njihove vrste. Oddelek hrvaške vojske, ki je še vedno stal ob Dravi, udaril je na Pečuh (1686) ter ga vzel po jako hudem boji. Ko je ban Erdedi osvojil ves svet do reke Une, šel je tudi on v Slavonijo in grad za gradom se mu je moral pokoriti. Toda Turki še niso obupali in brž ko je hrvaška vojska zapustila Slavonijo, šli so zopet črez Savo in vnovič so posedli nekoliko trdnjav. V mnogih krajih so se tadaj krvavi boji ponavljali, dokler Turki leta 1691 niso morali Slavonijo za zmiraj zapustiti. Kavno tako je Herberstein s krajiško vojsko srečno napredoval v Liki, katero je do leta 1689 do dobrega osvobodil od Turkov. Zdaj pa se je med hrvaškim deželnim zborom in cesarjem Leopoldom začel prepir zaradi osvojenih krajev, kajti Hrvati so hoteli, da bi prišli pod bana zato, ker so deli hrvaškega kraljestva. Leopold jim je vse to pritrdil, ali za zdaj jim želje le ni spolnil, ampak Lika in Slavonija ste prišli pod oblast cesarskih generalov. Velika množica vojščakov bila e nesrečnim prebivalcem huda nadloga, kajti razuzdana druhal je ropala in razsajala gorje od Turkov. Mnogo ljudi je od gladi poginilo zato , ker so jim nemški vojščaki vse pobrali. Leta 1697 ste se nemška in hrvaška vojska še enkrat združili, da bi osvojili tudi imenitno trdnjavo Bihač, toda ker se razni poveljniki med seboj niso mogli sporazumeti, niso mogli ničesar opraviti in Bihač je ostal glavno mesto turške Hrvaške. Proti koncu istega leta je tudi princ Evgen Savojski stopilßa

Turško in prišel je z malo svojo vojsko noter do Sarajeva, potem pa se je na zimo zopet vrnil, ker je na spomlad mislil z večo silo udariti na bosenske Turke. V tem se je cesar začel pogajati za mir, katerega so naposled sklenili v Karlovcih (1699). Od hrvaških krajev so Turki morali cesarju prepustiti vso Slavonijo , a onkraj Save ves svet do reke Une. Hrvati niso bili zadovoljni, kajti pričakovali so mnogo več. V Dalmaciji so Benečani s pomočjo hrvaških junakov Turke odtisnili od morja ter jim vzeli celo zagorje z močnim gradom Kninom in Sinjem. Po vseh osvobojenih krajih naselilo se je mnogo kristjanov, ki so izpod turškega jarma pribežali črez mejo.
Mir v Karlovcih je Hrvate rešil grozne turške more, ki jih je tlačila dva stoletja. Videli smo, kako hrvaški narod ves čas ni mogel druzega delati, nego braniti svojo domovino in celo krščanstvo proti Turkom, in kako so avstrijski vladarji naposled vso hrvaško deželo ob meji po vojaški preustrojili. Ob celej turškej meji je noč in dan straža stala. Na streljaj daleč drug od druzega stali so čardaki, t. j. na štirih kolih stoječe lesene stražarnice, v katerih je krajinski vojščak pazil, da ne bi Turki nenadoma pridrli črez mejo. Brž ko je zagledal sovražnika , sprožil je puško, a takoj na to počila je puška na drugem čardaku in tako dalje po vsej meji. Kadar so krajinci po vaseh culi puškin strel, morali so se pri tej priči oborožiti in hiteti k onej stražarnici, od koder jim je došlo prvo znamenje. Vsak moški je od svojega osemnajstega leta bil vojščak in če je bilo treba iti na mejo , moral se je sam na osem ali štirnajst dni preskrbeti s hrano. Krajinci so se ločili na plačane in neplačane vojščake; prvi so morali iti kadarkoli in kamorkoli jih je kapetan poslal, a drugi so se le tadaj zbirali, kadar je bilo treba braniti mejo. Kakor smo že povedali, je varaždinska krajina imela svojega, karlovška pa svojega generala, med tem ko je banska krajina slušala hrvaškega bana. Po karlovškem miru (1699) ustrojili sp še slavonsko krajino, ki je svojega generala imela v Oseku. Šestnajsti in sedemnajsti vek sta prava junaška doba hrvaškega naroda; katerega v junaštvu ni prekosil noben drug narod, Piti isti Špartanci ne. Toda krivo bi sodil, kdor bi mislil, da so le svobodni Hrvati bili junaki, a njihovi bratje pod turškim jarmom, da so voljno trpeli nesrečno svojo osodo. Turški Hrvati podali so se le največej sili, ali kakor hitro so imeli le malo upanja, da bi se mogli osvoboditi, zgrabili so orožje ln se vzdignili zoper svoje tlačitelje. Ysikdar pa so ostali
zvesti svetej krščauskej veri, v katerej so jih vtrjevali pobožni frančiškani, ki kakor dobri pastirji niso zapustili svojo čede, ampak ostali so pri njej ter ž njo trpeli vse nadloge. Da bi se naši čitatelji prepričali, kaki junaki so bili turški Hrvati, povedali jim bomo samo en primer iz Slavonije, kjer so se kristjani vsak čas zdaj tu zdaj tam vzdignili.
Požežan Vid Kovačevič je s frančiškanskim provincijalom, patrom Gregorjem, šel nekega dne na bližnji grad Vrhovec v goste k turškemu agi Izmailu, s katerim sta bila nekoliko prijatelja. Med obedom je Izmail začel zasmehovati časti vrednega frančiškana in krščansko vero. Pater Gregor je pogumno branil sveto vero, kakor je najbolje znal, ali v tem se aga razjezi, potegne ostro sabljo in mahne frančiškana po glavi. Kovačevič ga hitro zgrabi, mu izdere sabljo iz pesti ter od-seče njemu samemu desno roko. Na agin krik prileté hlapci na pomoč, ali ker so bili kristjani, potegnili so jo z Kovačevičem in pomorili so ago in vse ostale Turke v gradu. Kovačevič se zdaj ni več upal vrniti se v Požego, ampak zaprl se je v vrhovški grad. Kakor hitro je požežki paša čul, kaj da se je na Vrhovci zgodilo, poslal je svojega sina Hus-seina z vojščaki tje. Kristjani so se hrabro branili, dokler jim petnajsti dan ni zmanjkalo hrane. Tu so se trije junaki po noči splazili v turški tabor, kjer so Husseina zadavili, a glavo so na grajskem zidu nasadili na kol, da bi preplašili oblegajoče Turke. Ali zdaj je paša sam z večo vojsko prišel na Vrhovac in oklenil je grad okoli iu okoli. Ko kristjani že niso imeli prav nič živeža in bi morali od gladi umreti, odpre Kovačevič vrata in plane s svojimi tovarši v obupni boj, v katerem so vsi poginili kot pravi junaki, ali ž njimi poginilo je tudi tri sto Turkov. Takošni boji ponavljali so se vsak čas in dovolj nam pričajo o junaštvu turških Hrvatov.
Da so Hrvati zarad vedne vojske morali v omiki zaostati za drugimi evropejskimi narodi, razumeva se samo po sebi; ali čisto brez nauka niti v teh groznih časih niso ostali, kajti redovniki Pavlini so že od konca srednjega veka imeli na Hrvaškem mnogo samostanov, ki so takrat bili edina središča više omike. Najimenitniši je bil samostan v Lepoglavi, kamor so hrvaška gospoda pošiljali svoje sinove v odgojo, dokler niso bili zreli, da so mogli iti na vseučilišče v Eim, v Bologno, na Dunaj ali v Prag. Leta 1607 so tudi Jezuiti prišli na Hrvaško in vtemelili so v Zagrebu prvi samostan in šolo , v katerej so proti koncu sedemnajstega veka učili tudi više nauke. A kljub neugodnim razmeram Hrvati niti brez književ-
nosti niso bili in celó slavni knezi Zrinjski in Frankopani so se odlikovali kot hrvaški pisatelji. V Dalmaciji, a zlasti v svobodnem mestu Dubrovniku, je ravno v Šestnajstem stoletji hrvaSko pesništvo tako cvetelo, kakor pri nobenem drugem slovenskem narodu ne.
Po vsem tem bilo se je nadjati, da bode Hrvaška po miru v Karlovcih z nova oživela in da bode kmalu nadomestila, kar je v dolgoletnih vojskah zamudila. Ali še je pol dežele bilo po vojaško ustrojene in če ni bilo vojske s Turki, morali so Hrvati pošiljati svoje sinove na druga bojišča. Y vojski za španjolsko nasledstvo so se Hrvati hrabro bojevali v Italiji, dokler jih kralj ni pozval domu (1703), da branijo domovino proti ogerskemu uporniku Kakocyju II. Le-ta je tudi Hrvate hujskal zoper avstrijske vladarje; ali zastonj je bilo vse njegovo prizadevanje. Ko je Leopold videl, da se hrvaška zvestoba do vladajoče rodbine ne dá omajati, je Hrvatom z nova potrdil stare njihove pravice ter obljubil, da jim bode tudi krajino zopet povrnil, kakor hitro bode mogoče. Za zdaj ga je od tega njegovega sklepa odvrnil general varaždinske krajine, ki je kralju dokazoval, da ne bi nikdar mogel nabrati toliko vojščakov, ko bi krajina bila pod banom. Ogerski uporniki so med tem od dveh strani udarili na Hrvaško (1704), ali skušenim hrvaškim vojščakom niso bili kos in morali so se takoj zopet umakniti nazaj na Ogersko. Predno je kralj Leopold dovršil dvojno vojsko, z Ogri in s Francozi, umrl je leta 1705, a nasledil ga je njegov starejši sin Josip.
Josip I. (1705-1711). Karel III. (—1740),
Hrvati so novemu kralju takoj obljubili, da bodo tudi njemu zvesti ostali in mu pomagali zoper domače in tuje njegove sovražnike, ali rekli so mu, naj jim zato spolni, kar jim je obetal njegov oče, t. j. naj jim povrne vojaško krajino. Da bi še bolj pokazali svojo vdanost avstrijskej vladarskej rodbini , se je ban v imenu hrvaškega deželnega zbora svečano uprl izdaj alnemu sklepu ogerskih upornikov v Onodu ter odločno rekel, da se hrvaškega kraljestva prav nič ne tiče, kar na Ogerskem sklepajo. Vse to Hrvatom ni pomoglo, da bi se jim spolnila davna želja glede vojaške krajine, kajti general Heister je kralju dokazoval, da vojaške krajine nikakor ni več mogoče povrniti hrvaškemu kraljestvu, in ostalo je po njegovem. Hrvaška vojska je med tem ob Dravi in Muri ves čas varovala svojo domovino proti vpadom ogerskih upornikov,
Lan Palfy pa se je zoper nje vojskoval na samem Ogerskem. To je Lil vzrok , da ga skoraj nikdar ni Lilo doma na Hrvaškem, kjer se je zaradi nepričujočnosti deželnega glavarja godilo mnogo nerodnosti. Omeniti nam je samo razdor med malo in veliko gospodo. Vclikaši so namreč hoteli državno upravo nekoliko spremeniti ter se pri tem malo ože zvezati z oger-sko gospodo; ali temu so na vso moč nasprotovali manji ple-menitniki,\ kateri so se potczali za staro državno samostalnost hrvaškega kraljestva, in vneli so se hudi prepiri. Nevarniši pa jo bil upor v Liki, ki je ravnokar izpod turške prišla pod cesarsko oblast. Surovi tamošnji prebivalci se nikakor niso hoteli pokoriti naredbam nezvedene nemške gospode in vzdignili so se na nove svoje gospodarje, kakor prej nad Turke. Ko sta dva cesarska poverjenika zbežala v cerkev, da bi na svetem kraji našla varnega zavetja, so razkačeni divjaki tudi tje šli za njima ter ju pred altarjem zaklali. Na to je cesar Liko zedinil s karlovško krajino, da bi se v omiki zaostalo ljudstvo pod vojaško komando privadilo boljemu redu.
Po zgodnej smrti kralja Josipa L, ki ni imel nobenega sina, je njegov mlajši brat Karel III., ki se kot nemški cesar zove Karel VI., prevzel vlado nad avstrijskimi deželami. Hrvati so ga takoj priznali za svojega kralja, ter so svojo vdanost avstrijskej vladarskej rodbini skazali, kakor noben drug narod pod habsburškim žezlom. Ko so se bili namreč gospoda zbrali na deželnem zboru v Zagrebu, je dne 9. marca 1712 zagrebški škof nasvetoval, naj bi Hrvati sami sklenili, da imajo tudi žene habsburške krvi pravico do hrvaškega prestola , ko bi kralj umrl brez sinov. Z velikim navdušenjem so zbrana gospoda enoglasno sprejeli času primerni predlog ter so tako brez obzira na Ogre sklenili svojo pragmatično sankcijo. Hrvati so dobro vedeli, da ta sklep Ogrom ne bode po volji; ali niso se jih bali, ampak še povdarjali so, da so ravnopravni zavezniki z Ogri, a nikakor ne njihovi podložniki. To samostalnost hrvaškega kraljestva priznal je sam kralj Karel, ko je odobril omenjeni sklep deželnega zbora ter tudi z nova potrdil vse stare hrvaške pravice.
Kmalu potem so se Turki sprli z Benečani in leta 1715 se je petdeset tisuč turških vojščakov vsulo po Dalmaciji, kjer so grozno razsajali ter naposled oblegali grad Sinj. Velika nevarnost je grozila vsej Dalmaciji, ko bi Turki to imenitno trdnjavo zopet dobili v svojo oblast. Da se to ne bi zgodilo, so isti duhovniki in redovniki nabirali narodno vojsko, ki je ravno še o pravem času prišla hrabrim rojakom na pomoč.
Med tem ko so se Turki pripravljali k zadnjemu naskoku na Sinj, je navdušena krščanska vojska od zadaj udarila na nje ter jih popolnoma užugala. Dvajset tisuč turških vojščakov je mrtvih ležalo na krvavem bojišči, a Dalmacija je zdaj bila rešena. Benečani so se na to (1716) zavezali s cesarjem Karlom VI. (III.) in začela se je velika vojska, okaterej smo govorili v nemškej zgodovini. Hrvatje so se tadaj razdelili na tri vojske, ki so na raznih krajih vsi ob enem udarile črez Savo in Uno, in hrabro so se bojevale. S tem so mnogo Turkov odvrnili od glavne vojske ter tako princu Evgenu olajšali bojevanje. Kakor že vemo, so Turki v požarevskem miru (1718) med drugim morali cesarju odstopiti desni breg Save v Bosni.
Kakor je cesar Karel s pragmatično sankcijo razglasil celokupnost vseh svojih dežel, tako je želel, da bi po malem jenjal vsak razloček med posameznimi deželami, ki naj bi se zrasle v edno edino veliko državo. Tej želji po državnej edinosti ali centralizaciji so se Hrvati na vso moč uprli, zlasti ko so Ogri hoteli, da naj bi se Hrvaška odrekla samostalne svoje vlade ter da naj bi se djala pod oblast ogcrskega namestništva. Nemogoče pa je Hrvatom bilo braniti kralju, da je banu vzel najvišo sodniško oblast ter vtemelil tako zvani „banski stol“ kot prvo sodišče , od katerega se je bilo moči pritožiti na višo ali „kraljevo sodnijo“ in od te na najviše sodišče ali „septemviralni stol“, ki je pa bil skupen za Hrvate in Ogre. V takih razmerah ni bilo misliti, da bi kralj Hrvatom povrnil vojaško krajino in primorje. Poslednje je še zmiraj spadalo pod cesarsko kameralno oblast, vojaško krajino pa sta kneza Hildburghausen in grof Khevenhftller leta 1734 čisto preustrojila in uredila kot posebno „cesarsko“ deželo. Vsi tuji vojščaki so morali iti iz krajine, v katerej je odslej vsak moški bil pravi vojščak. Po vaseh so si po starej navadi smeli tudi v prihodnje voliti svoje župane ali „kneze“, više oblasti pa so bile vse vojaške. Zemljišča so z nova izmerili ter vsakej hiši vpisali njeno posestvo.
Ko je cesar Karel VI. (III.) proti koncu svojega vladanja začel novo vojsko s Turki, so tudi Hrvati morali zopet iti v boj. Krajinski general je s svojo vojsko šel v Bosno in pri Banjaluki zmagal nasprotnike, ban pa je s svojimi šel na turško Hrvaško, kjer je skušal vzeti grad Bužim ; ali obe vojski ste se morali zopet nazaj umakniti. Sledeče leto (1738) šli so Hrvati zopet črez mejo in , ko je ban^ zmagal na zrinjskem polji, se je po Hercegovini, Dalmaciji in Črnej-gori takoj začelo živahno gibanje med tamošnjimi kristjani. Kar poči glas, da
jo cesar s Turki sklenil mir, v katerem so se pogodili, da bode zopet Sava meja med cesarsko in turško zemljo. Kmalu na to je Karel umrl. a nasledila ga je njegova hči
Marija Terezija (1740—1780).
Kako je nova kraljica prva leta svojega vladanja imela krvave boje s Prusi, Bavarci in Francozi, smo že prej povedali. V vseli teh vojskah so Mariji Tereziji bili najbolja podpora Hrvati, katerih je vedno po petdeset tisuč bilo na raznih bojiščih. Kazun rednih hrvaških vojsk odlikoval se je tudi baron Franjo Trenk z urnimi svojimi panduri, katere je nabral med podložnimi svojimi kmeti in mod slavonskimi hajduki. Trenk je bil jako predrzen in pogumen mož, ki je po svojem očetu nasledil v Slavoniji veliki graščini Pakrac in Nuštar. S prva služil je avstrijskega cesarja, potem pa je šel na Rusko, kjer so ga zarad divjega njegovega ponašanja pro-gnali v Sibirijo, a ko so ga zopet pomilostili, vrnil se je domu v Slavonijo in osnoval je vojaško četo, da je takrat po vsej Evropi ni bilo predrzniše. Njegovi vojščaki zvali so se panduri, a opravljeni so bili kakor šerežani; za pasom imeli so handžar, samokrese, mali nož, črez rame pa dolgo puško. Nemce in Francoze je bilo kar groza, kadar so zagledali pand uro. Tren-kova vojska je prva imela glasbo z velikim bobnjem ali tako zvano „turško bando“, katero prej po zahodnej Evropi še nikdar niso videli. Ko so panduri prišli na Dunaj, jim je cesarica sama prišla nasproti, in pred mestom je kar mrgolelo radovednih ljudi, ki so prišli gledat čudne goste (1. aprila 1741). Predrzni in hrabri, pa tudi grozni in silni so panduri bili tako, da so Nemci vprihodnje vse Hrvate zvali divjake. Da naši čitatelji vidijo, kako predrzni so ti slavonski Hrvati bili, povedali jim bomo samo en primer. Trenk je ob Donavi hotel vzeti mesto Deggendorf, ali Francozi so pred njim podrli most črez reko. Premetenega barona to ni motilo, ampak ob podrtem mostu namestil je kakih štirdeset svojih ljudi, za njimi pa razpostavil slamnate snope ogrnjene s pandursko obleko , da je od daleč bila vojska veča videti. Med tem ko se sovražniki na nasprotnem bregu niso ganili od mosta, se je Trenk z ostalimi panduri pod večer malo više na ladijah prepeljal črez reko in z gorečimi bakljami in glasno donečo turško bando je udaril na mesto, ki mu je v prvem strahu odprlo vrata, in vsa vojaška posadka se je na milost in nemilost podala Hrvatom, katerih je bilo mnogo manj. Tako so
panduri bili v avstrijstej vojski strah in trepet sovražnikom, dokler ni isti Tronic naposled moral iti v zapor na grad Spielberg, kjer je leta 1749 umrl.
Pa tudi ostale hrvaške vojske so se hrabro bojevale na vseh talijanskih in nemških bojiščih. Toda doma na Hrvaškem so težko pogrešali toliko delavnih rok, in že leta 1742 se je ljudstvo vzdignilo, da noče več dajati tolikega števila vojščakov, kajti žene in starci da ne morejo sami obdelovati zemljišč. Ob istem času je tudi mnogo hrvaških vojščakov iz Talijan-skega domu pobegnilo. Upornike in begunce so sicer ostro kaznovali, mnogo so jih celó ob glavo djali. vendar pa je tudi cesarica nekoliko odjenjala ter tri slavonske županije dala pod bana, in le slavonsko Posavje je še ostalo pod vojaško oblastjo.
Akoravno je Hrvat bil junak, da ga med vsemi avstrijskimi sovražniki nisi našel. ki bi se ž njim mogel meriti, to pa se je vendar pokazalo, da bi hrvaške vojske še mnogo več veljale, če bi Idle v vojaštvu tako izurjene, kakor francoske ali_ pruske. Marija Terezija je torej sklenila, da se ima vse vojaštvo preustr.ojiti, in začela je najprej na Hrvaškem, ki je za Avstrijo bila tako rekoč nevsahljivi vir hrabrih bojevalcev. Vojaško krajino so zdaj razdelili na regimente, bataljone in kompanije. Dosadanje srednje so jenjale , a namesto njih je več vasi skupaj dalo edno stotnijo ali kompanijo, katerej je na čelu stal stotnik. ki je ob enem bil vojaški in okrajni predstojnik. Od šestnajstega do šestdesetega leta je vsak moški moral biti vojščak, ki je lepo narodno nošnjo zamenil z ozko vojaško monturo; a častniki so odslej po večem bili tujci, ki so ukazovali in pisali vse nemški. Narod se ni rad vdal v novi red in v Brinji, Senji in Liki so se z orožjem vzdignili zoper tuje častnike in polomili vse vozove, ki so jim imeli pripeljati novo vojaško obleko. Da so se uporniki morali podati, ko so cesarski generali z vojsko prišli nad nje, razumeva se samo po sebi. Najnevarniše podpihovalce so ob glavo djali, drug-e zaprli in vojaška krajina je hoté ali nekoté morala sprejeti novi red. Ista tako zvana banska krajina med Kolpo m Uno, ki je bila pod oblastjo hrvaškega bana, se je zdaj morala preustrojiti v dva polka ali regimenta, ki se nista nič več ločila od ostale krajinske vojske.
Kakor v vojaštvu, tako so na Dunaji takrat tudi deželno upravo raznih dežel hoteli čemdalje bolj zediniti, in zopet so Hrvati bili na redu, kajti nove tri slavonske županije so svoje zastopnike pošiljale kar naravnost v ogerski deželni zbor, a

nista jih zastopala ona dva poslanca ali nuncija, ki ju je hrvaški zbor pošiljal, da v ogerskem zboru branita hrvaške pravice. Hrvati so se temu upirali, ali ni jim obveljalo. V tem je na Hrvaškem velike nemire obudil novi davek in popisovanje naroda. Najprej se je nezadovoljno ljudstvo vzdignilo v banskej vojaškej krajini, potem v varaždinskej, a naposled v banovini, t. j. v tistih krajih, ki so bili pod banom. Leta 1755 vzdignilo se je dvajset tisuč kmetov, ki so razdjali in požgali mnogo gosposkih dvorov. Plemenitniki so s kmetov bežali v Zagreb, ali tudi uporniki so se bili tje namenili, kajti rekli so, da je Zagreb ono gnezdo, iz katerega prihaja vsako gorje, in zato da ga treba razdjati. V varaždinskej okolici je zmerni grof Drašković upor kmalu zadušil in kmete pregovoril, da so z nova prisegli zvestobo. Ali vse drugače je ravnal baron Ivan Kauch, ki je en oddelek svoje vojske poslal v Zagorje, drugi pa proti Križevcu. Kmetiška krdela se dobro oboroženej in izurjenej vojski niso mogla dolgo ustavljati in kmalu so se na vse strani razkropila. Zdaj pa so se začele groze, kakoršnih niti ob času Gubčevem ni bilo. Baron Kauch je brez milosti dal ljudi klati, ne glede na to. ali so stari ali mladi, moški ali ženske. Bilo je videti matere, ki so s svojimi otroci v Savo poskakale, zato da niso prišle nečloveškim krvolokom v pest. Po vseh potih in cestah ležala so razmesarjena telesa ubogih kmetov, a večkrat si s pogorišča čul jok zapuščenega deteta, kateremu so očeta in mater ubili. Na cesti proti Zagrebu pa so Rauchovi ljudje gonili po tisuč in tisuč razne živine , ki so jo odpeljali zatiranim kmetom. Blaga cesarica Marija Terezija je na to s posebno postavo olajšala bremena kmetiškemu ljudstvu ter ukazala, da se ima proti gospodi začeti sodnijska preiskava. Pri tej priliki pa je tudi starodavno deželno upravo na toliko spremenila, da je moč hrvaške gospode oslabela. Dala je namreč županijam večo veljavo. Velikega župana v prihodnje ni več imenoval ban, ampak sam kralj, ki je tudi svoje ukaze pošiljal naravnost velikemu županu. Na skupščinah županijskih obravnali so odslej stvari, o katerih so prej sklepali samo na deželnem zboru. Poslednji so se za naprej le malokdaj sklicevali; a raztreseni po raznih županijah niso več imeli prejšnje moči in niso se več mogli tako odločno potezati za pravice hrvaškega kraljestva, kakor poprej.
Y sedemletnej vojski so se hrvaški vojščaki zopet med prvimi odlikovali ter so zlasti v bitvi pri Kolinu pomogli do zmage. Toda na Hrvaškem so hudo pogrešali najkrepkejše
svoje sinove in težko plačevali velike davke za vojsko. Takoj po dokončanej vojski so hrvaška gospoda kraljici ponovili stare svoje tožbe zarad vojaške krajine, zarad primorja, in zdaj tudi zarad Slavonije, katero bi bili Ogri radi odtrgali od hrvaškega kraljestva. Pa vse to ni nič pomagalo, ampak Marija Terezija ni več sklicevala deželnih zborov ter je leta 1767 za Hrvaško vtemeljila posebno namestništvo, ki je bilo popolnoma ravno-pravno z ogerskim. Kraljica je s tem priznala, da je Hrvaška čisto neodvisna od Ogerske, ali hrvaška gospoda s tem niso bili zadovoljni zato, ker je zdaj nekoliko kraljevih svetovalcev po kraljevih ukazih opravljalo vsa opravila deželnega zbora.
Po teh državnih spremembah se je Marija Terezija na vso moč prizadevala, da bi povzdignila telesno in duševno blagostanje hrvaškega naroda. Naročila je hrvaškemu namestniku, da naj skrbi, kako bi se Kolpa in Sava dali očistiti, da bi se olajšalo brodarenje po teh rekah. Dala je zidati nove ceste in popravljati stare; izdala je postave, ki so imele povzdigniti čbelarstvo in svilarstvo; naročila je gospodi, naj na svojih posestvih napravijo ljudske šole, sama pa je skrbela za akademijo v Zagrebu in za latinske šole, katere je po odhodu Jezuitov po vseh večih mestih z nova osnovala.
Tu nam je omeniti še nekih posebnih verskih razmer na Hrvaškem. Večkrat smo že omenili, kako so na deželnem zboru vedno poudarjali, da je Hrvaška katoliška dežela, v ka-terej ne sme biti druge cerkve, kakor katoliške. Protestante so iz dežele izgnali, grško-vzhodni kristjani. ki so iz turških krajev pribežali, pa so se s svojimi duhovniki takoj pridružili katoliškej cerkvi, kakor hitro so stopili na hrvaška tla , le stare svoje cerkvene obrede so s papeževim dovoljenjem še ohranili. Drugače je bilo , ko so se vzhodni kristjani proti koncu sedemnajstega stoletja jeli v večem številu seliti na Hrvaško in se je v Karlovcih celó namestil grško-vzhodni pa-trijarh. Le-ta je zahteval, da se vsi vzhodni kristjani, ki so se bili že združili s katoliško cerkvijo, imajo pokoriti njegovej škofovskej oblasti, in tako so se začeli na Hrvaškem verski prepiri, katerih poprej ni bilo. Da se ne bi zamerila ruskej cesarici, Marija Terezija vzhodnih kristjanov ni silila v kato-hško cerkev, ampak leta 1777 je s papeževim dovoljenjem vternelila v Križevcih novo škofijo za tako zvane „zedinjene kristjane“ ter je oblast karlovškega patrijarha omejila na ne-zedinjene ali pravoslavne.
Mnogo veselja je Marija Terezija napravila Hrvatom, ko Jim je (1776) povrnila Keko s primorjem, za katero so se
črez sto let poganjali. Zdaj je Hrvatom bila črez dolgo časa zopet odprta pot do morja in niso več mitnice ovirale razvoj hrvaške trgovine. To veselje pa jo nekoliko pozneje kalila druga naredba, s katero je Marija Terezija hrvaško namestništvo zopet razpustila (1779) ter hrvaško kraljestvo podložila ogerskemu namestništvu, v katero je smel ban dohajati, da je rekel svojo mnenje v hrvaških stvareh.
Josip II. (1780—1790.)
Po smrti Marije Terezije je njen sin Josip II. nastopil vlado v vseh avstrijskih deželah in torej tudi na Hrvaškem, katero je že lota 1775 prepotoval od enega konca do druzega in je dobro poznaval njene razmere. Toda cesar Josip se n: oziral na posebnosti raznih dežel, ampak hotel je od vseh skupaj napraviti edno edino močno Avstrijo in vse narode spreoberniti v same Avstrijance. Kar je Josip II. naredil za eno deželo, to je moralo veljati tudi za vse ostale, in zatorej tu ne bodemo ponavljali, kar smo prej za celo avstrijsko monarhijo skupaj povedali. Ko je razpustil vsa škofijska semi-nišča, napravil je s prva v Zagrebu glavno seminišče za celo Hrvaško, kmalu pa je tudi to razpustil ter vse hrvaške bogoslovce poslal v Pešto v centralni bogoslovni zavod za vse ogerske in hrvaške škofije. Kakor Ogrom, tako niti Hrvatom ni bilo po volji, da se cesar ni dal kronati za ogersko-hrva-škega kralja, in tudi na Hrvaškem so se upirali nemškemu jeziku, katerega bi se vsak uradnik moral naučiti najkasneje v treh letih. Sploh so se hrvaški plemenitniki takrat v vsem ravnali po ogerskih, kajti le v zvezi ž njimi imeli so še nekoliko upanja, da bi se mogli ustaviti samovoljnim naredbam mogočnega vladarja. Najbolj je katoliške Hrvate žalilo, da jim je protestanta Ballaša poslal za bana njim, ki so na svojih deželnih zborih tolikokrat z nova sklenili postavo, da na Hrvaškem ne sme bivati noben protestant. Toda Bailas ni bil le protestant, ampak bil je tudi surov, prevzeten in jako razuzdan človek, ki je tako rekoč z nogami teptal vse krščanske čednosti. Cesar mu je sicer dal lepa vodila, kako naj povzdiguje splošno blagostanje poverjene mu dežele, ali njemu je zato bilo malo mar, ampak gledal je le na to, da bi sebi pokoril posvetno in duhovno gospodo ter zatrl vsako svobodno gibanje. Akoravno je nesramno živel ter pohujševal mlade ljudi, je vendar kot protestant ob posebnih prilikah hodil z veliko sijajnostjo v katoliško cerkev, kjer ga je duhovščina
morala pri vratih čakati, ga poškropiti z blagoslovljeno vodo, a na to odpeljati na vzvišeni prestol, na katerem se je med službo božjo šopiril kakor kralj. Leta 178(5 je cesar Josip zopet prišel na Hrvaško, kjer je najpred obhodil primorje, potem pa črez Karlovec, Zagreb šel v Slavonijo in dalje na Ogersko. Ogledoval je, kako vojaški častniki merijo in cenijo zemljišča ter hotel videti, kako se sploh spolnujejo nove njegove naredbe; ali prepričal seje, da ne gre vse tako gladko in hitro od rok, kakor je mislil, da bo šlo.
Velika ovira hrvaškej in vsej avstrijskej trgovini je bilo to, da avstrijske ladije po Donavi niso smele dalje voziti, nego do Vidina. Kdor je svoje blago hotel pošiljati dalje, moral ga je poveriti turškim brodarjem, do katerih pa nihče ni imel mnogo zaupanja. Da bi temu v okom prišel, je cesar Josip zahteval, da naj mu Turki prepusté celi desni breg Save. a njegovim ljudem dovolijo vožnjo po celej Donavi do črnega morja. Ko mu Turki prošnje niso hoteli uslišati, jim je ob enem z rusko cesarico napovedal vojsko, o katerej smo že prej govorili. V tej vojski se je ob Uni in Savi na desnem krilu velike cesarske vojske bojevalo petdeset tisuč hrvaških vojščakov. Cesar je svoje ljudi razposlal tudi po Bosni in Hercegovini, da bi tamošnje kristjane pregovorili, naj se vzdignejo zoper svoje tlačitelje ter stopijo na cesarsko stran. Tako so se na vsej dolgej turškej meji skoraj ob istem času začeli mali boji, v katerih so Hrvati bili dosti srečni, dokler se pred večo turško vojsko niso umaknili zopet nazaj črez reko Uno. Z novim navdušenjem pa so Hrvati šli nad Turke, ko jim je cesar ljubljenega generala Laudona dal za poveljnika. Le-ta je nasprotnikom prav kmalu vzel grad Dubico in Novi, in vsakdo je takoj sprevidel, da je Laudon pravi mož za turško vojsko. Cesar Josip II. ga je tadaj imenoval za vrhovnega poveljnika cele avstrijske vojske. Zdaj se je bojna sreča tudi pri glavnej vojski na bolje obrnila in mesca septembra leta 1789 je Laudon vzel imenitni Beli-grad, v katerem je med drugim dobil blizu pet sto turških topov in sest tisuč centov smodnika.
Vkljub tej slavnej zmagi je cesarska vojska vendar pešala, kajti za boleznijo umrlo je trideset tisuč vojščakov, dvanajst tisuč jih je v boji poginilo, drugi pa so malo da ne vsi bolehali. Cesar je tadaj ukazal, da se ima v vsaki polk poslati Po štiri sto novincev, a vsak posestnik, bodi-si kmet ali gospod, da mora po jako nizkej ceni dati žita za živež vojščakom. Na ogerskih in hrvaških županijskih skupščinah so se odločno
uprli tej cesarskej naredbi in isti domoljubni zagrebški škof Vrkovac se je pri tej priliki vzdignil ter banu povedal ostre besede. Vkljub tolikemu uporu je ban llallaš nabiral novince v vojščake, a kmetom in graščakom je po sili vzel žita, kolikor se mu je zdelo. Tej nadlogi se je istega leta pridružila goveja kuga in slaba letina, in začela se je taka lakota, da je mnogo ljudi od gladi pomrlo. Hrvaški plemenitniki so se zdaj brez cesarjevega dovoljenja zbirali v županijske skupščine in zahtevali so na vso moč, da naj cesar skliče postavni deželni zbor. Razburjenost je bila tolika, da so v nekaterih krajih cesarske uradnike črez prag vrgli in samolastno odpravili nemški jezik. Cesar Josip II. je hote ali nehoté moral odjenjati, zlasti ker so se tudi Belgijanci vzdignili in je od Francoske pretila velika nevarnost. Kakor smo že povedali, je cesar na smrtnej postelji preklical vse svoje naredbe ter sklical skupni ogerski in hrvaški deželni zbor. Predno se je ta sešel, prehitela ga je smrt. Ne trebamo ponavljati, da je cesar pri samovoljnem svojem ravnanji imel najboljši namen, in tudi Hrvati so vedeli ceniti, kar jim je dobrega storil; ali veliko njegovo hrepenenje po državnej edinosti je ravno samo-stalnosti hrvaškega kraljestva največ škodovalo.

III.	Francoska.
Med tem ko ste na Nemškem cerkveni razdor in tridesetletna vojska vzeli cesarju vso nekdanjo veljavo in je nemška država po teh dogodbah razpadla na mnogo veöih in manjših držav, bilo je na Franceskem ravno narobe. Tu je že Lju-devik XI. zatrl preveliko moč velike gospode ter tako svojim naslednikom pokazal pot, po katerej imajo hoditi. Bolj ko so tadaj gospoda gabili nekdanjo svojo veljavo, bolj je rasla moč kraljev, in Ljudevik XIV. bil je tako mogočen, da je na Francoskem njegova volja bila postava , katerej se nihče ni upal ugovarjati. Neomejena kraljeva oblast in dobri svetovalci so Francosko v začetku novega veka tako povzdignili, da je kmalu bila prva država v Evropi, v katerej so odslej vsi vladarji hrepeneli le za tim , da bi tudi oni bili podobni francoskim kraljem.
I. Zadnji kralji roda „Valois“.
III.	Karel VII. Ljudevik XII. Franjo I.
Pri smrti Ljudevika XI. je njegov sin in naslednik Karel VIII. (1483—1498.) spolnil komaj štirnajst let in toraj ni mogel sam vladati, akoravno je po francoskih postavah bil polnoleten. Po želji rajnkega očeta je torej namesto njega nekoliko let vladala njegova starejša sestra. Francoski velikaši so se nadjali, da bodo zdaj nekdajne svoje svoboščine po malem zopet nazaj dobili, ali ni jim obveljalo. Najmogoč-niši je bil vojvoda bretanjski, ki je v svojej deželi imel še vse stare vladarske pravice; ali imel je samo dve hčeri in ko je leta 1491 mladi kralj starejšo od nju vzel za ženo, je tudi ta dežela prišla pod neposredno kraljevo oblast. Ob istem času je Karel VIII. odpovedal pokorščino svojej sestri ter je odslej sam vladal. Na prestolu ni bil tako spreviden, kakor njegov oče, ampak kakor je bil slabega telesnega zdravja, tako je tudi njegov duh vedno le hrepenel po stvareh, katerih ni bilo mogoče doseči. Pravljice o Aleksandru velikem, o grških junakih pri Troji in o drugih slavnih možeh so mu
vedno bile na umu in tudi on bi se bil rad skazal s kakimi dejanji. Njegov oče Ljudevik XI. je po smrti zadnjega anjou-vinskega vojvode nasledil francoske kraje Provence, Anjou in Maine ter tudi pravice, ki so jih Anjouvinci imeli do Neapolja v Italiji, kjer je v XIII. stoletji eden njihovih prednikov zasedel kraljevi prestol. Ljudevik XI. je dobro vedel, da so te pravice zastarane , pa se ni dalje zmenil za nje. Karel VIII. pa je bil drugih misli ter je takoj sklenil, da Neapolj more biti njegov in sanjaril jo celó, da pojde še dalje ter da bode Turkom vzel Carigrad. Ne da bi se posvetoval z zvedenimi možmi, jel je kar nabirati vojsko in se podal na pot v I talijo (1494.) Med potjo je število najemnikov, zlasti Švajcarjev, od dne do dne naraščalo, in prišedši v Toskano imel je že 60,000 vojščakov. Teže je bilo toliko vojsko preživiti, kajti Karel VIII. ni imel dovolj novcev in skoraj v vsakem večem mestu se je pri tarnošnjih bogatinih moral zadolžiti. Sicer je srčno dalje stopal in ker se mu laški knezi niso nikjer uprli, prišel je brez ovir do neapoljske meje. Stari neapoljski kralj je tadaj bežal v Sicilijo, a vlado je prepustil svojemu sinu Ferdinandu II. Le-ta bi se bil nepričakovanemu' sovražniku rad ustavil, ali Neapoljci .so bili slabi vojščaki in se s francoskimi niso upali v boji skušati. Tadaj je tudi Ferdinand II. zbežal v Sicilijo in francoski kralj Karel VIII. je z lahka vzel glavno mesto ter se polastil cele dežele (1495), v katerej jo vse imenitne službe in časti podelil samim Francozom , ki niso mislili na drugo, nego kako da bi se razveseljevali ter odirali ubogo ljudstvo. V tem so se zoper prevzetnega francoskega kralja zavezali nemški cegar, španjolski kralj, rimski papež, Benečani in milanski vojvoda. Kakor hitro je Karel VIII. o tej zavezi čul, pustil je v Neapolji kakih pettisuč francoskih vojščakov, z ostalimi pa je hitel proti domu. Pri Fornuovu so mu nasprotniki zastopili pot, ali Francozi so se hrabro prerili skozi mnogo večo sovražno vojsko, katerej so le bogati plen morali pustiti. Tudi oni Francozi, katere je Karel VIII. pustil v Neapolji, so se hrabro branili in še le leta 1497 je neapoljski kralj s pomočjo hrabrega in zvedenega španjolskega poveljnika Gonzalve de Cordova zopet vso deželo dobil v svojo oblast.
Nespametna vojna Karla VIII. je torej bila brez vse koristi , ali obudila je v Francozih željo po lepej Italiji, v katerej so se odslej vsak čas ponovljale krvave vojske, v katerih so si francoski kralji hoteli priboriti prvo mesto med evropejskimi vladarji ter se zlasti povzdigniti nad nemške cesarje.
Ker Karel VIII. ni zapustil otrok, nasledil ga je njegov najbližnji sorodnik Ljudevik XII., vojvoda orleanski. Francoska takrat še ni bila tako velika, kakor je dandanes, ali vsi njeni kraji so bili zedinjeni v eno edino močno državo, v katerej je kralj imel veliko oblast in tako dobro izurjeno vojsko, ka-koršne ni imel noben drug evropejski vladar. Ljudevik XII. (1498—1515), ki je bil jako slavohlepen, mogel je torej misliti na nove pridobitve in kakor njegov prednik hrepenel je tudi on po lepej Italiji, kjer se je vojskoval skoraj ves čas svojega vladanja. Razen Neapolja hotel je imeti tudi Milansko vojvodino, do katere si je lastil pravico po svojej starej materi Valentini, ki je bila roda Viskontinega. V Milanu je takrat pod vrhovno oblastjo nemškega cesarja vladal Ljudevik Moro, katerega pa nihče ni maral, zato ker je bil jako samo-lasten in okruten mož. Ko je tadaj Ljudevik XII. leta 1499. z vojsko stopil črez mejo, bili so ga nezadovoljni prebivalci veseli, a poveljniki so mu kar dobrovoljno odpirali trdnjavo za trdnjavo in naposled isti Milan. Francoski kralj, za katerega so bili tudi Benečani, polastil se je v kratkem cele dežele, izdani vojvoda pa je bežal na Nemško. Toda Milanci niso bili zadovoljni s to spremembo, kajti Francozi so se jako razuzdano ponašali ter jim nalagali velike davke. To je Lju-deviku Moru pomoglo, da se je vrnil v Milan ter nabral vojsko zoper prevzetne sovražnike. V tem so ga njegovi vojščaki zopet izdali. Treba namreč vedeti, da so v tadaDjih vojskah služili skoraj sami plačani najemniki, katerih je največ dohajalo iz Švajcarske. Služili pa so ti hrabri planinski junaki vsakemu, kdor jih je plačal, in bilo jih je v francoskej in v ta-lijanskej vojski. Ko se je torej Ljudevik Moro pripravljal na odločilen boj, stali so sinovi enega naroda drug zoper dru-zega. Ni čuda, da so se Morovi vojščaki dali od francoskega kralja podkupiti in da so zadnji trenutek svojemu vojvodi odpovedali pokorščino ter se napravili na pot proti domu. Nesrečni vojvoda se jim je kot begunec pridružil, a da bi bil varen pred svojimi sovražniki, preoblekel se je za mniha. Francozi so mirno gledali odhajajoče nasprotnike, kar spozna nekdo Ljudevika Mora po visokej njegovej postavi in ga pokaže svojim tovaršem. Le-ti planejo hitro na-nj, ga vjamejo in odpeljejo h kralju Ljudeviku XII., ki ga je poslal na Francosko v zapor, kjer je ostal do svoje smrti.
Milanska vojvodina je zdaj bila francoska dežela. Ta lahka sreča je Ljudevika XII. ohrabrila, da je takoj jel misliti na Neapolj. Ali na to deželo lastili so si tudi aragon-
Občna zgodovina IV. zvezek.	19
ski ali španjolski kralji staro pravico, in ne bi je z lepo prepustili francoskemu kralju. Le-ta se je tadaj s Ferdinandom Aragonskim pobotal in ko se je neapoljski kralj Friderik II. najmanjo nadjal, prišli so Francozi in Španjolci ter mu vzeli deželo, katere mehkužni prebivalci niti to pot niso branili. Po sklenjenej pogodbi bi se neapoljsko kraljestvo zdaj imelo deliti med zmagovalce, ali pri delitvi se zavezniki niso mogli sporazumeti in jeli so se prepirati, dokler ni španjolski poveljnik Gonzalvo de Cordova s svojimi udaril na Francoze, jih užugal ter zagnal črež mejo. Ljudevik XII. se je (1504) moral za zmiraj odpovedati Neapolja, ki je odslej črez dve sto let (do 1713) ostala španjolska dežela.
Vladoklepni francoski kralj niti zdaj ni mogel miren ostati, ampak da bi si vojvodino Milansko nekoliko razširil, sprl se je z Benečani, svojimi dosedanjimi, dobrimi prijatelji, in sklenil je zoper nje zavezo v Cambray-ji, kjer so mu (1508) nemški cesar, rimski papež in španjolski kralj obljubili, da bodo vsi skupaj delali na to, da bodo Benečane iz gorenje Italije potisnili nazaj na njihove otoke. Ali prehitro se je Ljudevik XII. veselil zvito spredenega naklepa, kajti tudi Benečani so bili premeteni možje, ki so zdaj papežu in cesarju dokazovali, kolika nevarnost bode vsem državam pretila od Francozov, če se bodo le-ti do dobrega vtrdili na talijanskej zemlji, in obveljalo jim je. Benečani so papežu in španjol-skemu kralju dobrovoljno povrnili neka mesta, katera so jim bili prej vzeli, in kmalu so oba dobili na svojo stran. Sklenili so ž njima tako zvano „sveto zavezo“ (1511—1513), h katerej je pristopil tudi nemški cesar. Francozi so zdaj morali iti iz Milana, ali že po smrti papeža Julija II. se je ta zaveza razvezala in Benečani so zopet stopili na francosko stran. Toda Ljudevik XII. se ni več vrnil v Italijo, kajti tudi on je kmalu na to umrl. Kljubu mnogim vojskam ga je ljudstvo ljubilo ter mu celo dalo častni priimek „oče naroda“. Ljudevik XII. bil je namreč jako usmiljenega srca, in samo zato, da ne bi ljudstvu nalagal prevelikih davkov , zabranil je na svojem dvoru vso nepotrebno sijajnost ter si prizadeval, da bi z dobrim gospodarstvom prihranil, kar je trebal za svoje vojske. Edino svojo hčer Klaudijo je Ljudevik XII. dal za ženo vnuku svojega strica, Franju I., ki je za njim postal francoski kralj
Franjo I. (1515—1547) ni bil brez duševnih darov, ali brez prave izreje v mladih letih, ostal je ves čas svojega življenja površen, nestanoviten in nepremišljen. Po smrti svo-
jega tasta stopil je sam na čelo nabrane vojske ter šel v Italijo, da bi z nova osvojil Milan. Imel je samo dobro izurjene francoske vojščake ter je ž njimi pri Marignanu (1515) sijajno zmagal nasprotno vojsko, v katerej so zopet služili švaj-carski najemniki. Slava je bila tem veča, ker je on bil prvi, ki je Švajcarje užugal. Kako se je Franjo I. kmalu potem poganjal za nemški prestol po smrti cesarja Maksimilijana L, povedali smo že v nemškej zgodovini. Tam smo tudi povedali, kako so mu prevzetni naklepi spodleteli, kako se je z novim cesarjem Karlom V. vojskoval ter kako je nazadnje zopet izgubil vojvodino Milansko. Toda da si se Francozi niso mogli obdržati v Italiji, vendar jim bojevanje v tej deželi ni bilo brez koristi. Občevanje z Italijo obudilo je tudi v Francozih ljubezen do znanosti in umetnosti, in ravno Franjo I. je z vso močjo delal na to, da bi tudi v njegovej domovini oživele umetnosti ter da bi se omika sploh povzdignila. Umetnike, pisatelje in učene može je tako radodarno podpiral, da ga še dandanes zovejo „očeta znanosti“. Sicer pa je Franjo I. jako neredno in razuzdano živel, in ker so ga velika gospoda v tem le preradi posnemali, vgnjezdila se je v francosko družinsko življenje neka lahkomiselnost, ki je prešinila tudi duševne plodove francoskega naroda in se ni več dala do dobrega iztrebiti. Ljudstvo ga ni tako ljubilo, kakor varčnega njegovega tasta; kajti v vojskah in veselicah tratil je silno novcev, ter je zato povečal davke in delal dolgove. Tudi je prerad slušal prilizovalce, ki so le za se skrbeli in niso vedeli, kaj narodu treba. Dobro je bilo to, da je v vojščake jemal same domače ljudi, ter odpravil drage in nezanesljive najemnike. Imenitno gospodo je vedno okoli sebe zbiral ter jim podelil imenitne dvorske in državne službe, da ne bi mislili na kake prekucije ali upore zoper kraljevo oblast. Dobro je sprevidel, da moč avstrijske rodovine najbolj zavira raz-širjevanje francoske države in odslej so po njegovem izgledu vsi francoski kralji novega veka bili gotovi sovražniki avstrijskih vladarjev.
Henrik II. in njegovi sinovi. Pariško krvavo ženito vanje.
Henrik II. (1547—1559), sin Franja I., bil je hraber vitez, kateremu je bila najljubša zabava, če se je mogel s plemenito gospodo v orožji skušati. Na kraljevem "prestolu bil je srečnejši od svojega očeta, kajti imel je dva zvedena moža,
ki sta ga krepko podpirala. Med tem ko je kardinal Karel Guise bil moder svetovalec, se je njegov brat vojvoda Franjo Guise, skazal najboljega francoskega poveljnika tadanjega časa. Kakor njegov oče, zavezal se je tudi Henrik II. z nemškimi protestanti, da bi oslabeli moč Karla V., ki je vladal na Nemškem in na Španjolskem ter mogel od vseh strani ob enem udariti na Francosko. Kakor že vemo iz nemške zgodovine, je Henrik II. nenadoma (1552) z vojsko prihrumel črez mejo in nekoliko po sili, nekoliko po zvijači polastil se je imenitnih nemških mest Metza, Toula in Verduna. Da so katoliški prebivalci bili Francozov veseli ter so se jim z lahka podali, ni čuda, vsaj so videli, kako na Nemškem premaguje protestantska vera in nadjali so se od francoskih kraljev bolje brambe zoper novoverce, nego od nemških cesarjev. Karel V. je hudo čutil izgubo teh mest ter je vse storil, da bi vsaj trdnjavo Metz zopet nazaj dobil, in dasi bolehen, šel je sam z vojsko tje. Ali zastonj. Vojvoda Franjo Guise je preimenitno mesto še bolj vtrdil, izbral si najboljše vojščake in hrabro je odbijal vse napade oblegajoče vojske, v katerej so se kmalu začele kužne bolezni in ko je tudi pritisnila huda zima, morali so Nemci odjenjati od svojega začetja ter se vrniti proti domu.
Še večo slavo si je Franjo Guise pridobil, ko je leta 1558. vzel Calais. To trdnjavo ob morji, ki loči Angleško od Francoske, so Angleži v srednjem veku (1347) osvojili, da so vsak čas brez ovir mogli stopiti na francoska tla. V stoletnej vojski konec srednjega veka so. Francozi Angležem vzeli prav vse, kar so le-ti kdaj imeli zemlje na Francoskem, le Calaisa niso mogli nazaj dobiti. Zdaj se je vojvoda Franjo Guise prav skrivaj pripravljal na to imenitno delo. Poslal je zvedene in zanesljive može v mesto, da so vse ogledali in, ko se nihče ni nadjal, je vojvoda takoj po novem letu 1558. z močno vojsko udaril na trdnjavo in v malo dneh bila je njegova. Veselje , da so Angleži črez več nego dve sto let zopet izgnani iz Calaisa, bilo je po vsem Francoskem nepopisljivo in od vseh krajev donela je slava Franji Guise-u, ki se je bil katoliškim prebivalcem še posebno s tem prikupil, da je bil odločen nasprotnik protestantov, ki so se tudi na Francoskem začeli širiti in množiti.
Manj srečni so Francozi bili v vojski s španjolskim kraljem Filipom II., ki je iz Nizozemske udaril na Francosko ter najpred zmagal pri Sv. Quentinu in potem pri Gravelin-genu. Na španjolskej strani se je najbolj odlikoval nizozemski grof Egmond in je v obeh bitvah odločil. V Chäteau-Cam-
bresis-u so se na to pomirili (1558) in Francozi so španjol-skemu kralju ob nizozemskej meji povrnili vsa manja mesta, ki so jih bili osvojili, le Calais so obdržali.
Ko se je kmalu potem sestra francoskega kralja omožila, povabil je Henrik II. mnogo plemenite gospode na ženito-vanje in napravil je svečanost, pri katerej so se vitezi v že-leznej opravi borili, kakor v srednjem veku. Henrik II. skazal se je zopet hrabrega junaka, ali po nesreči mu se nasprotna sulica zadere globoko skozi oko v možgane in deset dni potem je bil mrtev.
Njegov najstarejši sin Franjo II. (1559—1560) je takrat spolnil komaj šestnajst let in ker je na duhu in na telesu bolehal, moral je imeti nekoga, ki bi namesto njega vladal. Njegova vladohlepna mati Katarina Medicejska bi bila najrajše vso oblast sama na se spravila, ali ker je kot rojena Talijanka imela premalo veljave, prepustila je vlado vojvodi Franju Guise-u in njegovemu bratu kardinalu Karlu, ki sta bila tem mogočnejša, odkar se je mladi kralj oženil z Marijo Stuartko, hčerjo njune sestre Marije, soproge škotskega kralja Jakoba V. To nikakor ni bilo po volji Bourboncem, ki so bili sorodniki kraljeve rodovine in so torej imeli največ pravice do kraljevega prestola; ali bilo je tudi druge gospode, ki so Guisom že davno zavidali toliko moč in slavo. Neza-dovoljniki jeli so se zdaj bližati drug drugemu, a da bi lože dosegli svoj namen ter ovrgli novo vlado, združili so se s francoskimi protestanti, katere so kralj in njegovi svetovalci ojstro proganjali. Od istih Bourboncev sta dva, Anton Navarski in njegov brat princ Ljudevik Condé, bila vdana novej veri. Opiraje se na te svoje visoke privržence so protestanti napravili zaroto zoper samega kralja, ki je takrat bival v malem mesticu Blois, ki ni bilo utrjeno. Toda vladarji so še o pravem času zvedeli za hudobne naklepe in skušeni vojvoda Franjo Guise je hitro nabral nekoliko vojske v dobro utrjenem Ambois-u, kamor se je nagloma preselila kraljeva rodbina. Ko so tadaj uporniki prišli pred mesto, so jih kraljevi vojščaki takoj zgrabili in užugali. Poginilo je pri tej priliki čez tisuč ljudi. Bourbonci se te zarote niso očitno vde-ležili, ali kralj jim ni zaupal in dal je princa Ludevika Condé-a zapreti, Antona Navarskega pa so vojščaki stražili na lastnem ujegovem domu. V tem je mladi kralj Franjo H. umrl in ker ni zapustil otrok, nasledil ga je njegov mlajši brat Karol IX., ki je takrat bil desetletno dete.
Za Karel a IX. (1560—1574) si je vladohlepna in premetena njegova mati Katarina znala še večo veljavo pridobiti, ««go jo je imela za Franje II. Ker so jej Guisi bili premogovni , sprijaznila se je z Bourbonci ter je princa Ljudevika Condé-a izpustila iz zapora, Antona Navarskega pa je imenovala za namestnega vladarja. Po sovetu modrega in blagega svojega svetovalca 1’Hopitala je protestantom, ki so jih na Francoskem zvali „hugenote“, nekoliko popustila ter ustavila ojstre postave zoper nje. Sploh se je zvita Katarina bližala zdaj enej, zdaj drugej stranki, na kateri se je bil takrat ves francoski narod razcepil, ter obe slepila, da bi si tako tem lože ohranila vrhovno oblast. Takošna omahljiva vlada je novovercem dobro došla in ravno za Franje II. in Karela IX. so se hugenoti najbolj pomnožili, med tem ko sta jih še Franjo I. in Henrik II. hudo proganjala in jih na gromadah sežigala. Leta 1561. je Katarina napovedala svečani verski shod v Poissy, kamor je pozvala vse bogoslovce, naj bi drug drugemu skušali dokazati pravo krščansko resnico. Da bi učen prepir mogel zediniti katoličane in hugenote, ni bilo misliti, ali Katarinini svetovalci so se nadjali, da se bodo na tem shodu protestanti med seboj sprli, in da jih bodo potem lože užugali. Toda jako so se motili. Kakor podobni shodi na Nemškem, tako je tudi zborovanje v Poissy-u le še bolj razburilo verske stranke na Francoskem. Hugenoti in katoličani so se bolj sovražili, nego poprej, in še istega leta se je med njimi vnel krvav boj.
V pariškem predmestji zbrali so se hugenoti v nekej hiši ter poslušali pridigo svojega duhovnika, kar začne poleg v katoliškej cerkvi z vsemi zvonovi zvoniti. To je hugenote motilo in ker zvonenje ni vtihnilo, so prostestanti s silo ulo-mili cerkvena vrata ter z golimi meči razsajali po svetišči, v katerem so pomorili več pobožnih katoličanov ter razbili mnogo altarjev in drugih svetinj. Razkačeni katoličani so takoj drugi dan potem planili v protestantsko zbirališče ter sežgali klopi in drugo orodje. Podobni nemiri so se zdaj ponavljali tudi po drugih mestih. Katarina je tedaj oklicala, da smejo hugenoti zunaj mest očitno spoznavati svojo vero, ali da morajo katoličanom povrniti vso škodo, ki so jim jo napravili v njihovih cerkvah. Toda ta naredba ni potolažila ne katoličanov, ne hugenotov, kajti nobeden ni bil ž njo zadovoljen. Vojvoda Franjo Guise, kateremu sta se bila pridružila stari Connetable Montmorenci in odločni maršal St. André, postavil se je na čelo katoličanov ter očitno rekel, da bode z
orožjem branil katoliško cerkev. Opiraje se na podeljene pravice so hugenoti od dne do dne predrznejši postajali ter niso katoličanom nikakor povrnili narejene škode, ampak kjerkoli so mogli, razbijali so jim podobe svetnikov, oskrunjevali svete zakramente, proganjali katoliške duhovnike ter razdjali mnogo cerkev in samostanov. Ni čuda. da so se katoličani za ta-košna dejanja večkrat grozno maščevali: sežgali so mnogo poslopij, v katerih so se hugenoti k službam božjim zbirali, in ubili so marsikaterega novoverskega duhovnika. Vojvoda Franjo Guise nabral je krdelo oboroženih mož in podal se je ž njimi v Pariz, da bi ondi branil katoličane. Med potjo je črez nedeljo ostal v mesticu Vassy-u, v katerem so hugenoti v nekem skednji prav blizu katoliške cerkve opravljali svojo službo božjo. Glasno njihovo petje je vedno žalilo katoliško ljudstvo, zdaj pa se je zarad tega vnel prepir, in vojvodini vojščaki so planili v skedenj ter pomorili šestdeset protestantov.
Glas o tej dogodbi se je hitro raznesel po vsem Francoskem, in po vsej deželi so se katoličani in hugenoti pripravljali na boj, kateremu se ni bilo več mogoče ogniti. Katoličane je vodil vojvoda Franjo Guise, hugenoti pa so bourbonskega princa‘Ljudevika Condé-a oklicali za svojega glavarja, poleg katerega je največ veljal zvedeni admiral Coligny. Condéjev brat Anton Navarski je omahoval med katoliško in hugenotsko vero in je takrat bil na kraljevem dvoru kot namestni vladar, zato mu hugenoti niso zaupali. Tem odločnejše se je za novo vero poganjala njegova žena Ivana, ki je ostala doma ter je v svojih deželah na južnem Francoskem skušala s silo zatreti vsako sled katoliške vere. Sploh je hugenotov na južnem Francoskem bilo največ, in mnogo mest je v onih krajih prišlo v njihovo oblast. Najimenitnejše je bilo mesto Orleans, katero so kraljevi poveljniki dolgo časa oblegali, pa ga niso mogli osvojiti, zato ker so ob istem času svoje vojščake tre-bali tudi na drugih krajih. Pasameznih manjih bojev, ki so bili zdaj tu, zdaj tam, ne bomo popisovali, kajti na nobeno stran niso nič odločili, le to hočemo povedati, da si nasprotni stranki druga drugej niste prav nič prizanesli, in da je težko reči, katera je bolj divjala. Tako je n. pr. neusmiljeni sodnik dal lastnega sina obesiti; brat je svojo sestro dal najprej z razbeljeno mastjo škropiti, a potem sežgati; sto in sto nesrečnih ljudi so v apnenicah zadušili, drugim so iztaknili oči, ^li pa jih žive pokopali. Med tem ko so katoličani pri špan-jolskem kralju iskali pomoči, so hugenotom z novci in z vojščaki pomagali Angleži in Nemci. Vojvoda Franjo Guise
skazal se je tudi v tej domačej vojski zvedenega poveljnika ter je nasprotnikom z naskokom vzel imenitno mesto Kouen. Sam kralj in njegov namestnik Anton Navarski sta bila v taborji; ali poslednjega je pred obkopom ubila sovražna krogla. Mesca decembra leta 1562. pa se je pri Dreuxu vnela prva velika bitva, v katerej sta princ Ljudevik Condé in vojvoda Franjo Guise stala drug zoper druzega. Po jako hudem in dolgem boji naginjala je zmaga že na protestantsko stran, v tem udari hrabri vojvoda z nova na hugenote in jih popolnoma užuga. Slava, ki mu je od vseh strani donela, bila je tolika, da je bilo misliti, po smrti slabega Karela IX. bode sam Guise zasedel kraljevi prestol. V tem je protestantski plemenitnik na videz prestopil v katoliško cerkev, šel med katoliške vojščake, in nekega dne je izza grmovja vstrelil tri v strupu namočene krogle v vojvodo Franja, ki je malo dni potem umrl. Ta nepričakovana smrt prvega katoliškega poveljnika je pospešila konec vojske in kralj je v Amboisu razglasil (18. marca 1563), da smejo hugenoti očitno spoznavati svojo vero povsodi, kjer so jo spoznavali pred vojsko, le v Parizu ne.
S tem ni bila nobena stranka zadovoljna in kmalu se je vojska zopet začela. Hugenoti so se z nova ohrabrili, ali niti katoličani niso obupali, kajti vojvoda Guise je zapustil tri sinove, od katerih mu je Henrik bil najbolj podoben, in kakor hitro je nekoliko odrasel, bil je hraber poveljnik in navdušen katoličan, kakor njegov oče. Vladohlepna Katarina, ki se ni hotela na nobeno stran očitno odločiti, je tedaj razpustila na-mestno vlado, v katero bi bila skoraj morala pozvati kakega bourbonskega princa, ter je mladega kralja oklicala polnoletnega. Toda Karel IX. je le po imenu sam vladal, prav za prav pa je zdaj njegova mati Katarina imela vso moč v svojih rokah. Njen svetovalec, blagi 1’Hopital je, kakor zmiraj, delal na to, da bi ohranil mir med strankami, ali vse njegovo prizadevanje je bilo brez vspeha; kajti kakor pred prvo vojsko, tako so se tudi zdaj vsak čas vneli prepiri in poboji med protestanti in katoličani, dokler se ni zopet začela velika vojska. Ko je Ljudevik IX. s svojo materjo bival na nekem gradu, so se hugenoti po bližnjih krajih skrivaj zbirali, da bi potem kakor razbojniki planili na brezskrbnega kralja ter ga dobili v svojo oblast. Hudobni naklep bi se jim bil skoraj posrečil, ko bi ne bila Katarina še o pravem času zvedela za-nj. Hitro se je s svojim sinom kar peš podala na pot, in ko so jej švajcarski najemniki prišli nasproti, bila je
varna do Pariza. Predrzni protestanti bili so kraljevej rodovini vedno za petami in njihov poveljnik princ Condé napravljal se je, da bode oblegal isto glavno mesto. V tem je tudi katoliška vojska narastla in v bitvi pri sv. Denisu (1567) užugala nasprotnike, ki so se na to umaknili proti nemškej meji. S pomočjo nemških zaveznikov so hugenoti še nekoliko časa nadaljevali vojskovanje, dokler ni Ljudevik IX. v Longju-meau-u (1568) oklical splošnega mirti ter protestantom z nova zagotovil pravic, katere jim je že prej podelil.
Pa tudi ta mir je bil le na videz. Protestanti so le zato nekoliko odjenjali, da bi se bolje pripravili in da bi jim med tem došla pomoč iz Angleškega in druzih protestantskih krajev. Še istega leta so se hugenotski glavarji, princ de Condé, admiral Coligny in drugi podali v močno trdnjavo La Kochelle ter jeli nabirati novo vojsko. Tje je tudi Ivana D’Albret, vdova po Antonu Navarskem, prišla s svojim sinom Henrikom. Takoj je zopet vzkipelo grozno sovraštvo med katoličani in protestanti, ki drug drugemu niso prav nič prizanesli, in že so se velike nasprotne vojske zopet pomikale dniga zoper drugo. V bitvi pri Jarnacu zmagali so katoličani (1569). Protestantski poveljnik princ Ljudevik Condé padel je s konja in komaj da so ga zmagovalci vjeli, skočil je pred njega vnet katolišk vojščak in ga pri tej priči ustrelil. Po njegovej smrti so hugenoti mladega Henrika Navarskega oklicali za svojega glavarja, poveljništvo pa so poverili zvedenemu admiralu Co-%ny-ju, ki pa tudi ni bil srečen, kajti pri Montcontouru so katoličani z nova zmagali protestantsko vojsko. Ali niti ta zmaga ni spremenila francoskih razmer, kajti hugenoti se niso podali, ampak nadaljevali so bojevanje in Ljudevik IX. je zopet oklical splošno pomirenje v St. Germainu en Laye (1570). Protestanti so razun Pariza smeli povsodi opravljati svojo službo božjo ter mogli oskrbljevati vsako državno službo; a v zastavo, da jim teh pravic ne bode kratil, jim je slabi kralj prepustil štiri trdnjave, od katerih je La Rochelle bila najimenitnejša, da so v njih vedno imeli nekoliko vojaške posadke pripravljene za hrambo svoje vere.
Akoravno katoličani prav nič niso bili zadovoljni s tolikim popuščanjem, bilo je vendar misliti, da bode zdaj konec dolgoletnim domačim vojskam, kajti na istem dvoru so se godile velike spremembe, ki so kazale, da se je Ljudevik IX. do dobrega spravil s protestanti. Coligny je postal prvi svetovalec in mladi kralj ga je tako ljubil, da ga ni drugače zval, Qego svojega očeta. Nekateri trdé, da je ta ljubezen bila grdo
hinavstvo, ki je imelo protestante slepiti, drugi pa mislijo, da je kralj v novem svojem svetovalcu cenil lepe njegove zmožnosti in se nadjal, da bode ž njegovo pomočjo povzdignil moč in slavo svoje vladarske oblasti. Razen Coligny-ja dohajali so zdaj tudi mladi princ Henrik Condé in drugi odlični protestanti na kraljev dvor, a da bi zaveza s hugenoti bila še veča, želel je Ljudevik IX., da bi se njegova sestra Margareta omožila z mladim Henrikom Navarskim. Henrikova mati Ivana nikakor ni bila za to, in bilo jo je kar groza, če je samo mislila, da bo njen sin, katerega je od mladih nog učila sovraštva do katoliške cerkve, vzel za ženo katoliško deklico; ali zmirnejši protestanti nadjali so se od take ženitve velikih koristi za svojo vero, in niso odjenjali, dokler ni privolila. Na to se je Ivana (mesca marca 1572) podala na kraljevi dvor, kjer so njenega sina Henrika slovesno zaročili s kraljevo sestro Margareto in takoj so se začeli pripravljati na svečano ženitvanje. Tega pa Ivana ni doživela, kajti tako nenadoma je umrla, da so nekateri mislili, da jej je kdo zavdal. Njena smrt ni nič motila velikanskih priprav. Iz vseh krajev cele francoske države dohajali so gosti v Pariz, zlasti so hugenoti v velikem številu prišli gledat imeniten dogodek, ki jim je imel biti porok, da jim v prihodnje nihče več ne bode branil očitno spoznavati protestantsko vero. Dne 18. avgusta 1572 pomikala se je brezkončna procesija sijajno opravljenih svatov proti cerkvi Matere božje in, ko je pred cerkvijo protestantski duhovnik dovršil svojo pridigo, je v cerkvi po slovesnej svetej maši katoliški kardinal poročil Bourbonca Henrika Navarskega s kraljevo sestro Margareto. Po cerkvenem opravilu začele so se posvetne veselice, ki so se dan za dnevom z največjo sijajnostjo vrstile zdaj tu, zdaj tam.
Med tem ko so se hugenoti brez skrbi vdeleževali velikih svečanosti, so se kraljeva mati Katarina, njen mlajši sin Henrik Anjouvinski in Guisi skrivaj shajali in posvetovali, kako da bi pomorili vse hugenote ter tako do dobrega zatrli protestantsko vero na Francoskem. Sklenili so, da mora najprej poginiti admiral Coligny, ki je od vseh protestantskih glavarjev bil najnevarnejši, zlasti odkar mu je kralj toliko zaupal. V ta namen najeli so morilca, ki je v nekej hiši za omreženim oknom moral z nabito puško prežati na admirala. Le-ta se je po navadnej poti vrnil proti domu, a ko je zamišljen v neko pismo ravno stopal mimo one hiše, poči strel, a on se zgrudi na. tla. Krogla ga je zadela v levo ramo. Strežaji, ki so mu prihiteli na pomoč, so mu takoj obvezali
krvavečo rano ter ga odnesli na dom, drugi pa so razbili vrata one hiše, da bi zasačili hudodelca. Ali prepozno so prišli. Pri oknu je pač še slonela puška, morilec pa je na hitrem konjiči pobegnil črez zavrtje. Kralj se je, strašno razsrdil, ko je čul o groznem napadu in rotil se je, da bode brez milosti kaznoval predrzneža, ki mu je hotel najboljšega svetovalca ubiti. Da bi pokazal resnično svoje žalovanje, podal se je na dom k ranjenemu Coligny-ju, a ž njim sta šla njegova mati in mlajši brat. Admiral se je dal potolažiti in tudi ostali hugenoti so bili brez skrbi.
Takoj drugo jutro potem (dne 23. avgusta) so zarotniki pri Katarini .zopet imeli skrivno posvetovanje, a še istega popoludne so Ljudeviku IX. vse razodeli. Povedali so mu, da so oni najeli morilca, ki je imel ustreliti admirala, a ker mu je spodletelo, treba tem bolj hiteti in pogubiti prej ko mogoče vse hugenote, ki niso kraljevej oblasti nič manj nevarni , kakor katoliškej cerkvi, zlasti odkar imajo svojo trdnjavo in svojo vojsko. Kralj se je vdal in odobril njihove osnove. Kar še ni bilo pripravljeno, to se je še tisti dan moralo preskrbeti za grozovitno klanje. Katarina je že davnej po svojih vohunih prav za vsakega hugenota, ki je prišel na ženitovanje, zvedela, kje da stanuje; razen švajcarskih in domačih vojščakov najela je še dve tisuče morilcev izmed prostega ljudstva; zdaj pa so iz vseh kotov nosili orožje v kraljevi grad in v mestno hišo. Tu so se morilci o polnoči zbrali, a predstojnik pariških trgovcev jim je razodel kraljevo povelje, da imajo drugo noč poginiti vsi hugenoti. Rekel jim je, da morajo pozno zvečer priti po orožje, potem pa da mora vsak iti na določeno mesto ter čakati, dokler ne bode na kraljevem gradu jelo plat zvona biti. Takrat bode v hipu razsvetljeno vse mesto in kjerkoli stanuje kak hugenot, tam bodo vežna vrata zaznamovana z belim križem. Naročil jim je še, naj si vsak okoli roke priveže belo zavezo ter tudi na klobuk pripne beli križ, da se bodo med seboj poznali. Na to so se morilci razšli.
Drugi dan v nedeljo, na praznik sv. Jarneja, bilo je v Parizu mirno in vršilo se je vse, kakor po uavadi. Proti večeru se je Katarina z dvorsko gospodo sprehajala po vrtu in dovolila je, da se Henrik Navarski in mladi Henrik Condé nimata umoriti, ako bi prestopila v katoliško cerkev. Ob desetih zvečer bilo je po mestu že vse tiho, gospoda v kraljevem gradu so tudi že šli k počitku, le Karel IX. in njegova mati nista'spala. Karel je nemirno sedel v svojej sobi,
a pri njem so bili mati Katarina, mlajši brat Henrik Anjou-vinski, vojvoda Henrik Guise in drugi zaupni možje.
Ko je ura bila enajst, vstane vojvoda Guise prvi in se napoti proti admiralovemu domu. Med potjo trkal je na vrata svojih privržencev in jih opominjal, da je čas. Mestna vrata so bila zaprta, na mostovih in trgih stali so vojščaki, morilci namestili so se vsak na svojem določenem kraji, a pred vsako hišo, v katerej je bival kak hugenot, stala je straža z golimi meči. Že je sem ter tje zasvetila kaka luč ali se užgala baklja, in marsikateri protestant je pogledal črez okno in poprašal, kaj da je. „Nič hudega“, zavrnili so mu iz ulice, „naprávili bomo novo svečanost na čast ženinu in nevesti.“
V tem udari polnoči, in na kraljevem gradu je začelo plat zvona biti. Kakor bi trenil, bilo je v hipu vse pariško mesto razsvetljeno, in začelo se je grozno klanje. „Smrt hugenotom !“ razlegalo se je po vseh ulicah in tudi Coligny-ja je ta krik zbudil. Takoj je uganil, kaj to pomeni in pripravil se je na smrt. Vrata se odpro, in nekoliko oboroženih ljudi plane v sobo. „Ali si tiColigny?“ zakriči mlad človek na sedečega starca, a ko mu ta pritrdi, da je, zasadil mu je ojstro sulico v prša in drugi za njim. Takoj je starec izdihnil, a morilci so mrtvo truplo vrgli črez okno na ulico, kjer je vojvoda Guise čakal, da se je prepričal, če je Coligny res mrtev. Kakor v tej, tako se je godilo v vseh ostalih hišah; povsodi so morilci v kraljevem imenu predrli vrata ter pri tej priči ustrelili ali prebodli vsakega, ki jim je nasproti prišel. Nekateri bežali so na strehe, ali ker je bilo mesto razsvetljeno, zadele so jih tudi tu krogle njihovih preganjalcev in popadali so na ulice, kakor kadar tiča v zraku ustreliš. Da ne bi bilo slišati joka in stoka umirajočih, so po vsem mestu bobnali in zvonili; Karel IX. in njegova mati Katarina pa sta na oknu slonela in gledala, kako se vrši krvava njuna zapoved. V samem kraljevem gradu poginilo je črez dve sto odličnih protestantov. Henrik Navarski si je le s tem otel življenje, da je prestopil v katoliško cerkev. Sploh je malokdo ušel groznej osodi; nekateri mislili so v katoliških cerkvah najti varnega zavetja, ali pri vratih bile so močne straže, ki so takoj vsacega begunca z meči in sulicami na tla posekali; drugi so skočili v reko Seino, da bi preplavali na drugo stran, ali neštevilne ladije vozile so se sem ter tje in najeti brodarji so vsacega plavajočega nesrečnika z dolgimi palicami na dno potisnili ali mu pa z vesli glavo razbili.
Ko je drugo jutro solnce zopet zasijalo, bile so v Parizu vse ulice iu ceste s krvjo namočene, a mrličev bilo je kar na kupe. Pa še ni bilo konec grozovitemu klanju, marveč morilci so svoje začetje še dva dni in dve noči nadaljevali. Poginilo je tudi mnogo katoličanov, kajti brezvestni najemniki niso samo iz golega verskega navdušenja ubijali, ampak tudi prosto sovraštvo, lakomnost in nečistost so jih večkrat gnale na krvavo delo in marsikoga, ki je bil pošten katoličan, so razglasili za protestanta, da so ga potem oropali. Pa ne le v Parizu, ampak tudi po drugih mestih godile so se podobne grozovitosti, kajti Karel IX. je po vsem Francoskem razposlal ukaz, da se imajo brez milosti pomoriti prav vsi hugenoti. Se ve, da tega kraljevega povelja ni bilo mogoče izpolniti. V mnogih krajih so protestanti bili močnejši in so se ohranili, v nekaterih mestih pa so se kraljevi namestniki sami uprli ojstrej zapovedi. Vkljub temu je takrat po celej deželi poginilo kakih trideset do štirdeset tisuč hugenotov. Da bi se pred svetom opravičil, je Karel IX. razglasil, da so Coligny in njegovi tovarši snovali veliko zaroto zoper kraljevo rodovino.
Ker so se te strašne moritve godile ravno ob času svečanega ženitvanja kraljeve sestre, jim zgodovinarji pravijo «pariško krvavo ženitvanje“, a ker so se začele tisto noč po prazniku sv. Jarneja, pravijo jim tudi „šent-jar-n e j ska noč.“
Nečloveško klanje v Parizu je francoske protestante le še "bolj razkačilo in z nova so se vzdignili ter zavarovali v svojih trdnjavah. Kraljev brat Henrik Anjouvinski je tedaj z veliko vojsko šel nad nje in jel je oblegati močno trdnjavo La Rochelle. Y njegovem taboru bil je sam kralj Karel IX., Henrik Navarski in Henrik Condé, ki je v šent-jarnejskej noči tudi prestopil v katoliško cerkev. Dan za dnevom grmeli so topovi in kakih trideset tisuč krogelj je že odletelo proti trdnjavi, ali vse zastonj; močno zidovje se le ni podrlo. V mestu je zmanjkalo živeža, prebivalci poklali so pse in mačke ter se naposled živili z miši, ali podati se le niso hoteli. V tem je Henriku Anjouvinskemu došlo poročilo, da so ga Po-Ijaki izvolili za svojega kralja. Hitro je s hugenoti sklenil mir, v katerem jim je povrnil vse prejšnje pravice ter se podal na Poljsko.
Njegov brat Karel IX. je kmalu potem od dne do dne *mlj hiral, in mogel si videti, kako ga zapuščajo telesne in duševne moči. Po noči ni mogel spati, a če je zaspal, je v
sanjah vedno z nova videl vse groze šent-jarnejske noči, in kakor počasti strašile so ga podobe pomorjenih hugenotev. Klical je na pomoč, in strežaji so ga morali vzdigniti iz postelje ter peljati na klečalo, kjer je v molitvi iskal tolažbe. Pa niti to mu ni pomagalo; brž ko se je vrnil v posteljo, takoj so se zopet povrnile grozne sanje. Proti zadnjemu je oglušil in oslepil, na telesu je bil mrzel, kakor led, a iz kože mu je silil krvav pot. Ko se mu je bližala zadnja ura, potisnila mu je mati Katarina pero med prste ter mu vlekla roko, da je podpisal pismo, s katerim je njej podelil vladarsko oblast. Komaj da je nazočnim svetovalcem rekel: „storite vse, kar vam veleva moja mati“ in omedlel je. Ko se je zopet malo zavedel, se je zadnjikrat izpovedal in s Kristusov} podobo v roki je umrl (1575). Ker ni imel otrok, je njegov mlajši brat Henrik bil na vrsti, da zasede francoski prestol. Kakor smo malo prej povedali, je Henrik takrat bil poljski kralj. Brž ko mu je došlo poročilo o bratovej smrti, napravil se je na pot; a da se ne bi preveč zamudil, ušel je skrivaj iz Krakova in prav kmalu je bil v Parizu.
Henrik IH. (1574—1589) bil je jako lakomen in razuzdan vladar, ki je prerad slušal zapeljive in malovredne pri-lizovalce. Namesto da bi skusil pomiriti in vrediti razrovano svojo domovino, pohajkoval je cele noči s slabimi tovarši, se vedno le razveseljeval ter po nepotrebnem razsipal državne dohodke. Po veri je bil veren katoličan, ali ni mu bilo toliko mar za prelepe krščanske čednosti, koliko za zunanje cerkvene svečanosti in sijajne procesije, katerih se je vdeležil v trdej redovniškej obleki. Hugenoti so takoj sprevideli, da se takošnega kralja ni bati, in z nova so se ohrabrili. Henrik Navarski in princ Condé, ki sta se v šent-jarnejskej noči povrnila v katoliško cerkev, sta se jej zdaj zopet izneverila. Condé je zbežal na Nemško in je ob francoskej meji nabiral protestantsko vojsko. Henrik Navarski pa se je podal na južno Francosko ter se postavil na čelo hugenotov. Domača vojska bila je zopet gotova in Katarino jelo je skrbeti, kajti isti njen najmlajši sin, kraljev brat, naginjal je na protestantsko stran. Hitro je oklicala nov mir in hugenotom obljubila vse, kar so želeli. A le-ti jej niso vrjeli, katoličane pa je toliko popuščanje žalilo, in nihče ni bil zadovoljen.
To je mlademu Henriku Guisu dalo poguma in jel je očitno rovati zoper kraljevo rodovino, katera da že davnej ni več vredna, da sedi na vladarskem prestolu. Opominjal
je katoličane, da se morajo oborožiti za brambo svoje vere, kajti od kralja da se nimajo več nadjati nobene pomoči. Rekel jim je, da se treba pripraviti ter si poiskati novo kraljevo rodovino, in nikakor ne dovoliti, da bi se po smrti Henrika III., ki je bil brez otrok, protestantski Bourbonci, kot najbližnji kraljevi sorodniki, polastili vladarske oblasti na Francoskem. Zdaj so zvedeni možje iskali po starih knjigah in našli so baje, da je vojvoda Guise pravi potomec Karla velikega, in da gre njemu pred vsemi drugimi kraljeva krona. Katoličani bili so te najdbe veseli, in sklenili so med seboj veliko versko ali tako zvano „s v é t o z a v e z o“, ki je imela z vso silo zatreti protestantsko vero na Francoskem, a svojemu glavarju Henriku Guisu ogladiti pot do francoskega prestola.
Ko je Henrik III. čul o teh naklepih, sprevidel je, da je večina francoskega naroda zoper njega in ni si vedel drugače pomagati, nego da se je sam oklical glavarja „svete zaveze“ ter preklical vse pravice, ki so jih kdaj on ali njegovi predniki hugenotom podelili. Na njegovo povelje imela je na Francoskem protestantska vera do dobrega jenjati. Toda takrat se nihče ni več zmenil za ukaze slabega kralja in ostalo je vse pri starem. Le to je kralj dosegel, da so katoličani šest let mirovali, in skoraj da se „sveta zaveza“ ni razvezala. V tem umrje naj mlajši brat Henrika III. in bilo je toliko gotovo, da bodo protestantski Bourbonci zasedli kraljevi prestol. To je katoličane z nova vznemirilo. Vojvoda Henrik Guise je kar takoj jel nabirati vojščakov in brez kraljevega dovoljenja je sam ponovil vojsko s hugenoti, katerim je mnogo mest vzel, dasi je včasih tudi on bil premagan. Kralj Henrik III. vsemu temu ni mogel kaj, in moral je hoté ali ne-hoté gledati, kako je vojvoda Guise postal prvi mož na Francoskem. Leta 1588. je zmagoviti vojvoda prišel v isti Pariz, in ko je zmagal nad kraljevimi vojščaki, je Henrik III. pred njim bežal iz mesta. Zdaj se je premetena Katarina namesto slabega svojega sina pogajala z upornimi katoličani, ki so obljubili, da se bodo vdali, ako bode kralj zatrl protestantsko vero, ako bode vojvodo Guisa postavil na čelo vesoljne francoske vojske, ako bode vse storil, da ne bodo protestantski Bourbonci postali francoski kralji in ako bode sklical državni zbor, ki bi imel odpraviti vse nerednosti v državnej upravi.
Henrik III. je na to pozval francosko gospodo v Blois, ^ vojvodi Guisu, ki je tudi prišel na zborovanje, kazal se je dobrega, kakor da bi mu bil vse odpustil. Dne 28. dec. 1588. 1. pozove kralj Guisa k sebi. Vojvoda se takoj podá v
kraljevi grad; v prvej sobi našel je osem vitezov, ki so se mu dostojno naklonili, a ko je hotel stopiti v drugo sobo pred kralja, potegnili so vitezi meče in vdarili so na-nj, da se je mrtev zgrudil na tla. Ob istem času so njegovega brata, ki je bil kardinal katoliške cerkve, odpeljali v zapor ter ga ondi zadavili. Mati Katarina se te moritve ni vdeležila, kajti že je bolna ležala in kmalu potem umrla (5. januarja 1589). Henrik III. je zdaj bil sam, a nikakor ni bil kos velikim nevarnostim, ki so mu od vseh strani pretile. Katoličani so kar očitno govorili, da treba takošnega trinoga ubiti, in ko je vojvoda Karel Mayennski, brat Henrika Guisa, prišel v Pariz, so ga prebivalci navdušeno sprejeli ter ga postavili na čelo „svete zaveze“. Kralj moral je zopet bežati, a ker je videl, da so ga katoličani prav vsi zapustili, podal se je v hugenotski tabor. Henrik Navarski ga je prijazno sprejel in zdaj sta oba s protestantsko vojsko šla nad uporni Pariz. Henrik III. nastanil se je v Sv. Cloudu, od koder se je mislil vdeležiti obleganja glavnega mesta. V tem pride neki Jakob Clement, mlad Človek, ki je rekel, da ima kralju imenitnih stvari povedati. Henrik III. ga pozove pred se, in, ko mu je Clement izročil nekoliko pisem, hotel mu je še nekaj na uho povedati. Kralj mu tudi to dovoli, Clement pa hitro potegne izpod obleke nož in mu ga zasadi v prša. Nazočna gospoda so predrznega morilca pri tej priči posekali in ga mrtvega vrgli črez okno; ali tudi Henrik III. je že drugo jutro potem za rano umrl. Na smrtnej postelji je Henrika IV. Navarskega imenoval za svojega naslednika.
2. Bourbonci (1589-1792).
Henrik IV. (1589—1610.)
Akoravno po smrti Henrika III. nihče ni imel toliko pravic do kraljevega prestola, kakor njegov svak Bourbonec Henrik IV., ga Francozi vendar niso hoteli priznati za svojega vladarja zato, ker ni bil katoliške vere. „Sveta zaveza“, ki je iz Španjolske dobivala vojaške pomoči, je tedaj Henrikovega strica, osemdesetletnega kardinala Karla Guise-ta, oklicala za kralja ter nadaljevala vojsko. Vodil jo je vojvoda Mayennski, ki pa nikakor ni bil tako zveden poveljnik, kakor njegov ranjki brat Henrik Guise, in toraj niti ni mogel nasprotnikov užugati. V tem je stari kardinal že črez leto dni umrl, a
po njegovej smrti ga ni bilo prav nikogar, ki bi le količkaj upanja imel, da bi mogel postati francoski kralj, razun Henrika IV. Le-ta se je celih pet let moral boriti za kraljevo krono, in ko je zmagal pri Arquesu in Ivry-u, jel je oblegati glavno mesto Pariz, kjer je bilo središče „svete zaveze“. Mesto je bilo dobro zavarovano, ali ker so ga zavezniki od vseh strani oklenili, zmanjkalo je prebivalcem živeža in začela se je tolika lakota, da so ljudje pobijali mačke in pse, lovili miši ter se naposled hranili z namočenimi kožami in semletimi kostmi. Kljubu tolikim nadlogam se Parižani le niso podali, marveč so napravljali procesije ter Boga prosili, da bi jim dal katoliškega kralja. Tu je Henrik IV. slušal svet spre-vidnih mož, zlasti modrega svojega prijatelja Sully-a, ter se v S. Denisu (1593) svečano povrnil v katoliško cerkev, ka-terej je odslej ostal zvest do svoje smrti. Po vsem Francoskem bili so veseli poročila, da je Henrik IV. postal katoličan; kajti povsodi so ga poznali kot jako dobrega in blagega moža ter bili prepričani, da si boljšega vladarja ne morejo želeti. Le „sveta zaveza“ bila je še zmiraj zoper njega ter mu trdovratno branila v Pariz, v katerem je bilo še nekoliko špaujol-ske vojske. Toda brž ko je počil glas, da isti papež ni več zoper novega kralja in da ga je rešil prekletstva, je vojvoda Mayennski ostal na cedilu. Parižani so brez njegovega znanja na vse zgodaj odprli mestna vrata in ko je Henrik IV. stopil v mesto, ga je ljudstvo veselo pozdravljalo ter se kar gnjetlo okoli njega, kajti vsakdo hotel ga je sam videti. Nekateri so se bali, da ne bi kdo v tolikem metežu kralja umoril, ali Henrik ni dal ljudi odganjati, ampak šel je v sredi med njimi dalje v cerkev Matere božje, kjer so zapeli slovesno zahvalno pesem. Po svetej maši se je kralj podal v svoj grad ter napravil veliko gostijo. Njegovi dosedanji nasprotniki niso mogli hitro bežati iz Pariza; bali so se, da se bode nad njimi maščeval, ali dobri Henrik IV. je še tisti dan sam šel k njim ter jih potolažil, da se jim ne bode nič žalega zgodilo.
Toda tudi zdaj je Henrik IV. imel še dosti skrivnih in očitnih sovražnikov, ki so mu zavidali kraljevo krono ali pa mu niso verjeli, da je iz prepričanja prestopil v katoliško ° erke v. Ko je nekega dne v svojem gradu sprejemal ljudi iu poslušal njihove prošnje, preril se je mlad človek, Ivan Alíate], skozi množico in komaj da je stopil pred kralja, mah-uü je z ojstrim bodalom vanj. Grozni naklep se mu ni posrečil, kajti ker se je bil Henrik ravno pripognil, ranil ga je v ustnice ter mu izbil samo eden zob. Stražarji so morilca Občna zgodovina IV. zvezek.	20
takoj zgrabili, a veliko sodišče ga je proti kraljevej volji obsodilo na strašno smrt. Za vsako nogo in roko so mu vpregli konja ter ga tako na čvetero kosov raztrgali. Akoprem je Ivan Chatel do svoje smrti stanovitno trdil, da ga nihče ni naščuval na krvavo dejanje, vendar mu niso verjeli, ampak zato, ker je nekaj časa hodil k jezuitom, je vrhovno sodišče sklenilo, da se imajo vsi redovniki Jezusove družbe izgnati iz Francoskega. Kralju ta sklep ni bil po volji in še preduo so se vsi jezuiti izseiili, smeli so se zopet povrniti v zapuščene samostane.
Očitni nasprotniki novega kralja dobivali se nekoliko od španjolskega kralja, nekoliko od savojskega vojvode vojaške pomoči in Henrik IV. je še večkrat moral z vojsko iti nad nje, dokler jih ni do dobrega pokoril. Bilo je namreč med katoličani in med protestanti prenapetih ljudi, ki niso razumeli pomirljivega ravnanja blagega kralja, ki je z vso močjo delal na to, da bi ljubljenej svojej domovini zacelil rane dolgoletnih vojsk. Večkrat je rekel, da bi narodovo blagostanje rad tako povzdignil, da bode tudi priprost kmet vsako nedeljo imel pečeno pišče. Še dandanes se francosko ljudstvo rado spominja dobrega kralja, ki je bil pravi skrbni oče svojemu narodu. Henrik IV. pa je tudi našel pravega moža, ki ga je v plemenitnem njegovem prizadevanji podpiral ter mu vsikdar dobro svetoval. Ta mož je bil njegov stari prijatelj Sully, katerega je imenoval prvega ministra ter mu poveril vesoljno državno gospodarstvo.
Sully je najprej varčno gospodaril z državnimi dohodki. Sam je prepotoval vso Francosko ter dobro pazil na davkarje, da niso odirali ljudi, niti vkanili vlado, kakor poprej. Namestil je povsodi le zanesljive uradnike, a nepoštene je brez usmiljenja odpustil iz službe. Za kmetijstvo, obrtnijo in kupčijo je storil, kar je le mogel, in posestnikom velikih tovornic je celo z novci pomagal, da bi povzdignil domačo obrtnijo. Sam je prav varčno živel, kakor kak navaden meščan in ni si niti beliča po krivičnem pridobil. Vojščakov bilo je le toliko, kolikor jih je moralo biti, ali ti so se morali pridno uriti v vojaštvu. Po njegovem svetu kralj velike gospode ni preganjal, ampak z lepo se jih je znebil, da ga niso motili v njegovem delovanji, in nikdar ni sklical državnega zbora. Zato pa ga je tembolj ljubilo ljudstvo, ki je bilo srečno in zadovoljno. Leta 1598. je Henrik IV. v mestu Nantesu izdal imeniten razglas ali edikt, s katerim je hugenotom dovolil, da so smeli očitno spoznavati protestantsko vero v vseh mestih,
le v Parizu in onih mestih ne, v katerih je bival kak katolišk škof. Tudi jim je podelil prav vse državljanske pravice, ki so jih katoličani imeli, ter jim celo pustil močno trdnjavo La Rochelle, da bi se v njej mogli braniti, ko bi jim kdo hotel kratiti te pravice.
Ko se je bila Francoska doma okrepila, je tudi Henrik po izgledu svojih prednikov skušal oslabiti moč in veljavo avstrijskih in španjolskih vladarjev ter je podpiral nemške protestante in nizozemske upornike. V zvezi s protestantsko „unijo“ se je sam pripravljal na vojsko; v tem mu je morilčeva roka nenadoma prestrigla življenje in podrla njegove naklepe. Pravijo, da je Henrik IV. snoval, kako da bi se vesoljna Evropa prestrojila v eno veliko zavezno državo, katerej bi Francoska na čelu stala, in da se je zarad tega tudi že dogovarjal z Angleško. Mogoče, ali verjetno ni; in če je Henrik IV. res kaj podobnega nameraval, prepričal se je kmalu, da bi takošno začetje bilo brez vspeha.
V svojem vsakdanjem življenji je Henrik IV. bil precej lahkoumen in zapravljiv, ali to ni motilo, da ga je francosko ljudstvo ljubilo, kajti v vseh imenitnih vladarskih stvareh ravnal je po modrih sovetih zvedenega ministra Sully-ja, katerega je vedno le zval svojega očeta. Z Margareto, sestro zadnjih treh francoskih kraljev, ni bil srečen ter se je s papeževim dovoljenjem ločil od nje (1600). Nato se je v drugič oženil z Marijo Medicejsko (16Ö1), s katero je imel dva sina, Ljudevika in Gastona. To drugo ženo so leta 1610. v sv. Denisu svečano okronali za francosko kraljico, in tretji dan potem se je nova kraljica imela peljati v Pariz, kjer so delali velike priprave, da bi jo tem slovesnejše sprejeli. Henrik bi bil rad videl te priprave in odpeljal se je prej ta dan proti Parizu. Med potjo pride v ozko ulico in kočija morala je obstati, dokler bi se ognili drugi vozovi. To je predrznemu Franju Ravaillacu bila lepa priložnost, da izvrši davno storjeni sklep. Hitro skoči na zadnje kolo in kakor bi trenil je dvakrat zaporedoma z ojstrim bodalom sunil kralja v prsi. Henrik IV. je komaj še zakričal in že se je mrtev zgrudil. Bil je šest in petdeset let star in tako trden, da bi bil lahko še trideset let živel. Francosko ljudstvo je jako žalovalo za dobrim svojim kraljem, a morilca so najprej grozno mučili, potem pa s konji na čvetero kosov raztrgali.
wo
LJmlevik XIII. (1610—1648.)
Za francosko kraljestvo bila je velika nesreča, da je dobri Henrik IY. tako kmalu umrl, kajti njegov sin Ljudevik XIII. spolnil je še le devet let, a njegova žena Marija Medicejska ni bila za to, da bi vladala ter sina izrejala, kakor treba. Vkljub temu in proti volji ranjkega kralja se je Marija polastila vladarske oblasti, a da jej ne bi očitali, da je sarao-lastno in nepostavno ravnala, je takoj po smrti Henrikovej sklicala nekoliko udov najvišega sodišča ali parlamenta, ki so jej dovolili, da odgaja mladega kralja in da na mesto njega vlada. Zdaj je šlo vse narobe. Varčno gospodarstvo je jenjalo, a začelo se je brezumno razsipanje z državnimi novci, kajti kraljeva vdova je morala francosko gospodo bogato podkupiti, da jej niso nasprotovali. Toda bolj ko je popuščala, bolj so velikaši prevzetni postajali ter so na svojih grajščinah imeli po cela krdela oboroženih vojščakov, a kadar so jim novci pošli, morala je kraljica z nova dajati. Modri Sully ta-košnega ravnanja nikakor ni odobraval in ni mogel dalje ostati minister. Namesto njega je odslej neki malopridni Talijan Concini postal prvi svetovalec Marije Medicejske, katerej ni bilo druzega mar, nego da bi dalj ko mogoče vladala. Ni čuda, da so se protestanti zopet vzdignili, zlasti ko so njim nezadovoljna gospoda obljubili pomoči. Toda poslednji niso bili zanesljivi zavezniki. Brž ko jim je slaba kraljica podelila kako imenitno službo, odjenjali so od bojevanja in pustili so protestante na cedilu.
Leta 1614. je kraljica sklicala veliki državni zbor, ka-koršnega že davnej ni bilo, in ga tudi potem ni bilo več noter do leta 1789. Gospoda, ki so prej vedno kričali, da treba državnega zbora, zdaj niso vedeli, kaj bi začeli, in namesto da bi se posvetovali o državnih koristih, prepirali so se med seboj ter se kmalu zopet razšli. Francosko ljudstvo se je prepričalo, da se od sebičnih plemenitnikov nima ničesar nadjati, in želelo si je močne kraljeve oblasti. Istega leta je mladi Ljudevik XIII. spolnil štirnajst let in bil je po francoskih postavah polnoleten. Njegov tovarš Luynes, s katerim se je bil doslej igral, postal je njegov prvi svetovalec in ni prej od-jenjal, dokler mladi kralj ni malovrednega Concinija dal ustreliti, svojo mater pa izgnati v Blois, kjer je živela kakor v kakem zaporu in se ni smela več pečati z vladarskimi stvarmi. Ali niti Luynes ni bil mož za to, da bi znal svetovati, kako treba francosko kraljestvo z nova urediti, in ostalo je vse pri
starem. Še le ko je 011 umrl (1621) in je na čelo vlade stopil kardinal Richelieu. začela se je nova, boljša doba.
Armand Ivan du Plessis, pozneje kardinal in vojvoda Richelieu, rodil se je v Parizu leta 1585. S prva je bil za vojščaka namenjen, ali kmalu se je premislil ter se posvetil duhovskemu stanu. V šoli je bil vedno prvi med svojimi tovarši, po dovršenih bogoslovnih naukih postal je doktor sv. pisma in že v svojem dva in dvajsetem letu bil je za škofa posvečen (1607). Marija Medicejska, ki je takrat še vladala, je takoj sprevidela lepe duševne darove mladega škofa in pozvala ga je na kraljevi dvor, na katerem je baje imel samo kraljičine miloščine deliti, ali v resnici je bil njen skrivni svetovalec v vseh imenitnih stvareh. Ko je tedaj Luynes mladega kralja pregovoril, da je svojo mater izgnal v Blois, moral je tudi Richelieu iti iz Pariza, ali ne s kraljico, marveč v Avignon, ki je takrat bil še papeževa lastnina. Še le ko se je Ljudvik XIII. pomiril s svojo materjo in ko je Luynes umrl, je Richelieu, kije med tem postal kardinal, zopet prišel v kraljevo svetovalstvo (1624). Mati Marija Medicejska se je nadjala, da bode zdaj zopet dobila večo veljavo v vladarskih stvareh, ali jako se je motila, kajti novi minister je imel druge osnove. Sklenil je, da bode z vsemi močmi delal na to, da bo kralj doma na Francoskem vse premogel, kar bode hotel, a Francoska da bode prva in najmogočnejša država v Evropi, in druge države da se bodo morale po njej ravnati. To je bila težka naloga in le tako bistroumen in premeten mož, kakoršen je bil Richelieu, jej je bil kos. Celih osemnajst let je stanovitno in predrzno podiral vse ovire kraljevej oblasti in ni prej odjenjal, dokler ni z odločno svojo voljo dosegel svoj namen. Vse je trepetalo pred neupogljivo njegovo silo, in vendar nikdar ni povzdigoval samega sebe, ampak vse, kar je storil, storil je le za svojega kralja, čigar mogočen služabnik je bil.
Richelieu je dobro vedel, da bodo hugenoti in velika francoska gospoda najbolj nasprotovali njegovim naklepom, in da jih bo torej treba vse zaporedoma ukrotiti. Najpred se je spravil nad hugenote, katerim ni mislil prepovedati protestantske njihove vere, ampak hotel jim je le vzeti velike njihove državne svoboščine in močne trdnjave, v katerih je vsak upornik našel varno zavetje in dobro pomoč. Ko se je po strašnem boji podala trdnjava Montauban, peljal je Richelieu veliko vojsko pred Rochello, takrat najmočnejšo francosko trdnjavo sploh; kajti med tem, ko jo je na suhem varovalo
močno obzidje, jo je od druge strani branilo morje, po katerem so prebivalci mogli od svojih verskih tovaršev iz drugih dežel vsak čas dobivati živeža in tudi vojaške pomoči. Osla-njaje se na to dobro lego, se hugenoti niso hoteli dobro-voljno podati, ampak pripravili so se na boj, v katerem so se nadjali pomoči od Angležev. Zvedeni Richelieu je vse to dobro premislil, pa se je Angležem in Holandežem hlinil prijatelja ter jih nagovarjal, da bi skupaj s Francosko šli nad španjolskega kralja. Angleži in Holandeži dali so se zaslepiti, in preskrbeli so v ta namen Francozom potrebnih ladij, a za-zaupanje bilo je tem veče, ker se je malo poprej sestra Lju-devika XIII. omožila z angleškim kraljevičem Karlom I. (1624). Kakor hitro je Richelieu imel potrebnih ladij, ni več mislil na vojsko s Španjolci, ampak jel je Rochello tudi od morja oblegati. Da bi stvar tem brže šla od rok, bil je sam v ta-borji, a ž njim mladi kralj, katerega ni več samega pustil, da ga ne bi njegovi domači nasprotniki za se pridobili. Ko so Angleži sprevideli, kako jih je francoski minister ukanil, poslali so hugenotom nekoliko vojske, ali prepozno, kajti že so francoski vojščaki Rochello od vseh strani prijeli, a da bi prebivalcem pretrgal vsako zvezo s tujci, ukazal je Richelieu v morji nasuti nasip, na katerem je potem nastavil svoje topove. Delo je bilo težavno in zamudno, ali dobro izmišljeno. Ko je trdnjava bila od vseh strani oklenjena, čakali so Francozi, da bode hugenotom zmanjkalo živeža in se bodo hoté ali nehoté morali podati. Tako je tudi bilo. V dveh letih je dvanajst tisuč prebivalcev od gladu poginilo, a vojščakov je naposled samo še sto in petdeset živih ostalo. Le-ti so se podali proti temu, da so smeli častno oditi. Ko so kraljevi vojščaki prišli v mesto, so izstradani prebivalci kakor lačni volkovi planili nad nje ter jim iztrgali kruh, ki jim pa nikakor ni teknil, kajti prehlastno so ga zavžili ter tako pospešili svojo smrt. Po hišah in po ulicah bilo je vse polno nepokopanih mrličev. Tako so hugenoti leta 1629. izgubili zadnje zavetje in podali so se Ljudeviku XIII., ki jim je pustil vse dosedanje verske pravice.
Težje je Richelieu-ju bilo pokoriti veliko francosko gospodo, ki so za slabega vladanja kraljice Marije Medicijske zopet mogočni in prevzetni postali; bilo pa mu je tem težje, ker se še ni mogel popolnoma zanašati na svojega kralja. Lju-devik XIII. je bil boječ človek, slabe postave in nikakor ne bistrega uma; toda dobro je vedel, koliko kraljevej njegovej oblasti koristi mož, ki mu je z velikimi zmožnostmi večkrat
bil zopern in katerega se je celo bal. Kavno to je Richelieu-ju dajalo še veče moči in zastonj so bile vse zarote, ki so jih gospoda kovali zoper njega. Najprej so velikaši zahtevali, da bi tudi kraljev mlajši brat Gaston, vojvoda Orleanski, smel zahajati v državno svetovalstvo; ker pa je Ljudevik XIII. takrat bil še brez otrók, vtegnil bi Gaston kdaj zasesti vladarski prestol in treba bi torej bilo tudi njemu vedeti, kaj se sklepa. Vojvoda Orleanski ni bil mož za to, da bi znal kljubovati mogočnemu ministru. Bil je slab mož, ki se je od vsacega prilizovalca dal zapeljati, a brž ko mu je pretila kaka nevarnost, izdal je vse svoje, zaveznike. Ko so gospoda videli, da se pri vladi ne ozirajo na njihove želje, so se najpredrz-uiši med njimi zarotili, da bodo umorili kardinala Richelieu-ja. Le-ta je po svojih vohunih zvedel njihove naklepe in podkupil je boječega Gastona, da mu je vse razodel. Grofa Cha-laisa, začetnika zarote, so ob glavo djali, druge pa so vrgli v zapor, iz katerega se niso več vrnili na beli dan. Zdaj je starim pravicam francoske gospode odzvonilo. Na kardinalovo povelje morali so se podreti vsi vtrjeni plemenitaški gradovi in nihče ni smel v prihodnje na svojih grajščinah imeti oboroženih mož. Meščani in kmeti bili so tega povelja veseli in sami so pomagali podirati trdnjave, iz katerih je prostemu ljudstvu dohajalo toliko nadlog in krivic. Da bi državi baje prihranil velikih stroškov, odpravil je Richelieu mnogo naj-viših služb ter je na to leta 1626. sklical po svojej dobrej volji nekoliko odlične gospode ali „notablov“ na zbor, ki je odobril vse njegovo delovanje. To je bilo zadnje zborovanje in modri kardinal je sprevidel, da bi zdaj mogel tudi tujcem pokazati moč francoske države. V Italiji se je ravno vnel prepir zarad tega, kdo da bo postal vojvoda v Mantovi, in takoj se je oglasil tudi Richelieu. Daši duhovnik, djal je na se vojaško opravo in skupaj s kraljem postavil se je na čelo pet in dvajset tisuč vojščakov, katere je peljal črez alpinske gore ter ž njimi Mantovo pridobil vojvodi Neversu, ki je bil do dobrega vdan francoskemu kraljestvu.
Kako je Richelieu pregovoril švedskega kralja Gustava Adolfa, da je v tridesetletnej vojski šel pomagat nemškim protestantom zoper cesarja, kako ga je z novci podpiral, in tako so naposled francoske vojske prišle na Nemško, to vse povedali smo že v zgodbah nemškega cesarstva. Kraljevej materi Mariji nikakor ni bilo po volji, da je francoska vlada podpirala protestante in skušala je svojega sina pregovoriti, da bi brezobzirnega kardinala odpustil. Toda Ljudevik XIII.,
ki je itak bil brez srca, jej želje ni uslišal, marveč je dovolil, da je Richelieu njegovo mater izgnal iz Francoske, kamor se ni več povrnila. S prva je bivala v Briisselu, potem pa je šla v Kolin (Köln), kjer je ostala do svoje smrti. Od francoskega kralja, svojega sina, dobivala je tako pičle podpore, da je prav po siromaški živela. Pa niti kraljev mlajši brat Gaston ni bil varen pred mogočnim ministrom in bežal je k vojvodi Lotarinškemu, pri katerem je snoval velik upor zoper Richelieu-ja. Med tem ko se je na južnem Francoskem vzdignil vojvoda Montmorency, je Gaston od vzhodne strani s španjolskimi in lotarinškimi vojščaki udaril črez mejo (1032). Uporniki nadjali so se dobrej sreči, ali ker med gospodo ni bilo potrebne edinosti in se tudi hugenoti niso dali pregovoriti, so kardinalovi vojščaki s švedsko pomočjo kmalu užu-gali Španjolce in Lotarince, ter tudi zatrli upor na južnem Francoskem. Gaston je zopet izdal svoje zaveznike ter brata prosil odpuščanja, vojvodo Montmorency-ja, zadnjega potomca nekdaj slavne rodovine, pa so ob glavo djali. Poginilo pa je tudi mnogo druge francoske gospode. Richelieu sestavil je posebna „krvava sodišča“, ki so obhodila vso državo ter upornike brez milosti na smrt sodila. Takošno ravnanje in veliki davki, ki so jih stale vedne vojske doma in na tujem, obudili so splošno nevoljo, in vsak drug minister bi bil moral odstopiti, le Richelieu kljuboval je vsem oviram ter stanovitno izvrševal svoje osnove. Da bi oslabil tudi angleškega kralja Karola I., podpiral je proti njemu uporne Škote, a leta 1641. je doma na Francoskem zadušil nov upor. In vendar so se velika gospoda takoj sledeče leto z nova vzdignili ter se v zvezi s kraljevim bratom Gastonom zarotili zoper življenje silnega kardinala, proti kateremu so jim tudi Španjolci v posebnej pogodbi obljubili vojaške in denarne pomoči. Ali bilo je vse zastonj. Premeteni Richelieu je omenjeno pogodbo dobil v roke in ko jo je kralju pokazal, smel je storiti, kar je hotel. Maščeval se je brez usmiljenja in zopet je mnogo odlične gospode na morišči poginilo. Spíoh se na Francoskem nikdar ni toliko plemenitne krvi prelilo, kakor za vlade Lju-devika XIII. in silnega njegovega ministra, ki je po tej poti dosegel svoj namen, da je francoski kralj bil neomejen gospodar v svojej državi. Kdor od velike gospode ni poginil, bežal je na tuje, med tem ko so manji plemenitniki iskali sreče v državnej in vojaškej službi. Opiraje se na dobro izurjeno stoječo vojsko, nakladal je Richelieu samovoljno čem-dalje veče davke, a ne da bi kdaj za to prosil dovoljenja v
državnem zboru. Edina in naj viša postavodajna oblast je bilo državno svetovalstvo, kateremu je zopet predsedal mogočni Iiichelieu, ki je ob enem bil prvi minister, najviši glavar vesoljnega brodarstva in trgovine ter kraljev namestnik pri vojščakih. Richelieu podpiral je prekmorske naselbine, vredil bojno ladijevje, polepšaval mesto Pariz ter leta 1635. vtemeljil akademijo znanosti, ki je francoski jezik imela tako olikati. da bi postal prvi na svetu. V sijajnej svojej palači, v katerej so pozneje kralji bivali, zbiral je večkrat književnike, pesnike in učene može ter se ž njimi posvetoval, kako bi bilo treba povzdigniti francosko omiko. Kakor kak samostalen knez imel je svojo posebno telesno stražo, da ga je varovala pred njegovimi sovražniki, kajti akoravno je on jako povzdignil moč in veljavo francoskega kraljestva, ga narod le ni ljubil zarad velikih davkov ter zarad trdega in neusmiljenega njegovega srca. Ko je že dalj časa na prsih bolehal, umrl je konec leta 1642. in dasi nihče ni za njim žaloval, spolnila se mu je vendar edina sebična želja, da se v zgodovini narodov častno spominja njegovo ime. Nekoliko mescev za njim umrl je tudi kralj Ljudevik XIII. dne 14. maja 1643, in sicer prav tisti dan in skoraj ob istej uri, ko je tri in trideset let poprej morilčevo bodalo zadelo slavnega njegovega očeta Henrika IV.
Ljudevik XIV.
Ivo je Ljudevik XIII. umrl, bil je njegov najstarejši sin in naslednik Ljudevik XIV. (1643—1715) komaj pet let star. Gospoda, ki s poprejšnjo vlado niso bili zadovoljni, so se že veselili, da bode zdaj drugače in da bodo zopet dobili večih pravic. Ali prezgodaj so se veselili. Richelieu je na smrtnej postelji svojemu kralju priporočil kardinala Mazarina za prvega svetovalca, in ko je tudi Ljudevik XIII. kmalu na to umrl, znal si je Mazarin pri njegovej vdovi, kraljici Ani, pridobiti takošno veljavo, kakor jo je nekdaj imel njegov mogočni prednik Richelieu. Mazarin je po rodu bil Talijan. V mladih letih se je pridno učil, a po dovršenih naukih šel je v papeževe vojščake, pri katerih je nekoliko časa služil za stotnika. Toda kmalu je sprevidel, da vojaštvo ni zanj, in slekel je vojaško opravo ter oblekel duhovniško haljo. Rimski papež ga je kot svojega poslanca poslal na Francosko, kjer se je bil sprijaznil s kardinalom Richelieu-jem ter prestopil v n.iegovo službo, v katerej je kmalu tudi sam postal kardinal. Mazarin je imel bister um in dober spomin; znal je prav

lepo in gladko govoriti, a vsako besedo je dobro prevdaril, predno jo je izustil; premeten in zvit je bil mnogo bolj, nego Kichelieu, a razen tega bil je priden in delaven, da malokdo tako. Takošnega moža je kraljeva vdova trebala, da je svojemu sinu ohranila tisto vladarsko moč, ki jo je imel njegov oče.
Kraljica Ana je bila hči španjolskega kralja Filipa III. in bila je v državnih stvareh čisto drugih misli, kakor njen mož Ljudevik XIII., s katerim ni bila srečna. Tem bolj so se ž njo vjemali kraljevi nasprotniki med francosko gospodo, od katerih so nekateri tičali v zaporih, drugi pa bežali na tuje. Kakor hitro je počil glas, da je kralj na smrt bolan, so se ti begunci iz vseh krajev domu vrnili ter zopet povzdigovali prevzetne svoje glave. Hotó ali nehoté je kraljeva vdova s temi mogočneži na videz morala biti prijazna; ali skrivaj se je zavezala z Mazarinom in dosegla je svoj namen. Takoj po smrti Ljudevika XIII. je pariški parlament, tadaj najviše državno sodišče, kraljici Ani podelil vrhovno vladarsko oblast ter jej poveril odgojo mladega kralja. Gospoda so se jej s tem hoteli prikupiti in povzdigniti lastno veljavo; zato so kar obstrmeli, ko je kraljica zdaj kardinala Mazarina, katerega so se najbolj bali, imenovala za svojega prvega ministra. Toda premeteni kardinal jih je z ljubeznjivim ponašanjem znal potolažiti in, ko jih je kraljica radodarno obsipavala z bogatimi darovi in praznim odlikovanjem, bili so ta sebična gospoda nekoliko časa zadovoljni.
V tem so kraljici novci pošli in ker še zmiraj ni bilo konec vojske s Španjolci in Nemci, trebalo je vedno novih davkov, katerih so Francozi čemdalje teže plačevali. Gospoda in ostali narod so tadaj bili enih misli, da treba končati vojsko, in v tem jih je še posebno podpiral parlament, ki si je po krivem lastil pravice državnega zbora, a bil je, kakor smo že povedali, samo najviše sodišče. Mazarin nikakor ni hotel skleniti miru, dokler se ne bi bojna sreča obrnila na francosko stran, in odločno se je uprl silnim terjatvam nezadovoljnega ljudstva; a da bi brzdal uporni parlament, djal je nekoliko udov v zapor. Kraljica, ki je s svojim sinom stanovala pri samem kardinalu v onej sijajnej palači, ki jo je sezidal Kichelieu, je takošno brezobzirno ravnanje odobravala, zlasti ko so došla vesela poročila z bojišča in se je na-djala, da bode zmagovalni Condé kmalu prišel z vojsko na pomoč zoper domače upornike. Pa še predno je Condé prišel, vzdignilo se je ljudstvo v Parizu ter se zavezalo z gosposko
stranko, ki se je zvala „fronda“. Kraljica je zaprte svetovalce morala izpustiti ter je s svojim ministrom bežala iz mesta. Niti poročilo o vestfalskem miru, v katerem je Francoska dobila deželo Elsas, ni razburjenih duhov potolažilo, marveč se je mesto le še bolje oborožilo in „fronda“ je celo Španjolce prosila pomoči zoper svojo kraljico. Condé je zdaj uporno pariško mesto oklenil s svojimi vojščaki in začela bi se bila krvava domača vojska, ko se ne bi bili razvajena in sebična gospoda jeli kesati ter prositi miru. Uporniki so se podali proti temu, da jim je bilo vse oproščeno in kraljica Ana se je z mladim kraljem in z Mazarinom zopet vrnila v Pariz.
Princ Condé, ki je s svojim prihodom pospešil konec upora, postal je odslej čemdalje prevzetnejši in jel se je vtikati v vse imenitne državne stvari, da bi tako po malem spodrinil dosedanje kraljičine svetovalce. Mazarin je takoj spregledal nevarnost, ki mu je zdaj pretila, in dal je predrznega princa in nekoliko njegovih privržencev zapreti. To samolastno kardinalovo ravnanje je potolažene duhove iz nova vzburilo in ne le v Parizu, ampak tudi po ostalem Francoskem so se na več krajih nezadovoljniki očitno vzdignili. Na kraljevem dvoru bili so v velikej zadregi. Med tem, ko niti Španjolcev ni bilo mogoče užugati, trebalo je tudi zoper domače upornike pošiljati vojske. Mazarin je sprevidel, da mu v takošnih razmerah ni mogoče ostati v Parizu, in bežal je na Nemško, kjer se je nastanil v gradu kolinskega škofa. Pa tudi Condé, katerega so izpustili iz zapora, ni ostal v Parizu, ampak šel je v Guyenno, na južno Francosko, da bi se ondi do dobrega pripravil na boj zoper kralja Lju-devika XIV., ki je ravno takrat spolnil štirnajsto leto ter postal polnoleten.
Mladi kralj je sam peljal vojsko zoper upornega princa, ob enem pa je po sovetu svoje matere Ane poročil Mazarinu, naj se zopet vrne na Francosko. Mazarin se ni obotavljal, marveč je za svoje novce nabral šest tisuč vojščakov, in vkljub vsem ugovorom parlamenta je s to svojo vojsko mogočno stopal proti Parizu, od koder mu je sam kralj prišel nasproti ter ga svečano pripeljal nazaj na svoj dvor. Toda uporniki še niso bili premagani. Condé je s svojimi prišel noter do Pariza, in tu se je prav pred mestom vnel hud boj, v katerem je kraljeve vojščake vodil zvedeni poveljnik Turenne. Akoravno se zmaga ni odločila na nobeno stran, je Condé vendar sprevidel, da se nima nadjati dobre sreče, in zapustil
je za zrairaj svojo domovino ter prestopil v španjolsko službo. Kardinal Mazarin, ki je v teh hornatijah zopet bežal na tuje, se je z nova povruil v Pariz, kjer so ga isti njegovi sovražniki slovesno sprejeli.
Mazarin je zdaj bil tako rekoč neomejen vladar na Francoskem. Mladi kralj mu je poveril vsa državna opravila, med tem ko se je sam prav pridno učil ter se zlasti uril v vojaštvu. Še bolj se je moč kardinalova povzdignila, ko je francoski poveljnik Turenne pri Diinkirchenu zmagal Španjolsko vojsko, pri katerej je bil princ Condé, in se je bilo nadjati, da bode skorej konec dolgoletnemu vojskovanju. Bistroumni kardinal seje po tej zmagi takoj jel pogajati za mir, katerega so Francozi in Španjolci do dobrega sklenili pod pirenejskimi gorami (1(359). V tem tako zvanem pirenejskem miru so Španjolci Francozom prepustili grofovino Kous-sillonsko, belgijsko deželo Artois in nekoliko imenitnih mest v Flandriji, Henegavu in Luksemburgu. Da bi se prijateljstvo med dosedanjimi sovražniki bajé Se bolj vtrdilo, je Ma-zariu Ljudevika XIV. nagovoril, da se je oženil z Marijo Terezijo, najstarejšo hčerjo španjolskega kralja Filipa IV. Leta s prva ni bil za to ženitev in privolil je še le tadaj, ko se je Marija Terezija v svojem imenu in v imenu svojih naslednikov svečano odpovedala prav vsake pravice do celega španjolskega kraljestva in do posameznih njegovih delov (1660). Premeteni minister je dobro vedel, da takošne pogodbe niso večne in da se bodo francoski kralji vkljub temu vsak čas vtikali v španjolske razmere.
Na Nemškem bi bil Mazarin po smrti Ferdinanda III. rad njegovega sina Leopolda spodrinil s cesarskega prestola, a ko mu to ni bilo mogoče, je z mogučkim, kolinskim iu bavarskim volilnim knezom sklenil tako zvauo „porajnsko zavezo“, v katerej so se imenovani knezi zavezali, da bodo vsi skupaj s francoskim kraljem pazili, da ne bi kdo prelomil pogodbe vestfalskega miru: ali v resnici je ta zaveza imela francoskim kraljem dati prilike, da bi se mogli vtikati v nemške razmere.
Tako je Mazarin znal v osemnajstih letih svojega vladanja (1643—1661) povzdigniti moč in veljavo francoskega kralja, ki je priznal velike njegove zasluge ter vsikdar ravnal po modrih njegovih sovetih. Ko se je parlament enkrat obotavljal vknjižiti novo vladino naredbo, pozval je Mazarin mladega kralja, naj bi šel sam krotit uporne svetovalce. Ljudevik XIV. je ravno prišel z lova in kar naravnost je s korbačem v roki
letel v parlament, ki je ministrov ukaz pri tej priči vpisal med državne postave. Leta 1661. je kardinal Mazarin umrl, a zapustil je velikansko premoženje od kakih sto in petdeset milijonov goldinarjev našega denarja.
Po Mazarinovej smrti na Francoskem ni več bilo moči, ki bi mogla omejiti kraljevo oblast, katerej so se zdaj brez ugovora morali pokoriti prav vsi stanovi. Ljudevik XIV. smel je ponosno reči „država sem jaz“ ali z drugimi besedami „vse, kar je na Francoskem, je moje; vse se mora pokoriti mojej volji, ki je najviša in edina postava po vsem kraljestvu“. Po tem pravilu ravnal se je Ljudevik XIV. ves čas svojega vladanja, celih pet iu petdeset let od Mazarinove smrti. A kakor je doma bil mogočen, tako je tudi drugim državam hotel pokazati svojo moč; in kakor se je sam hotel povzdigniti nad vse kralje in cesarje, tako so po njegovej želji Francozi imeli postati prvi narod na svetu. In dosegel je velike svoje namene, kakor noben kralj ne pred njim, ne za njim.
Ljudevik XIV. se je rodil due 5. septembra 1638. Bil je dobrega zdravja ter lepe in vitke postave, in že mali deček je kazal odločno voljo. Koze, za katerimi je zbolel, so se mu sicer poznale, ali niso mu spačile pravilnega obraza. Prav kmalu jel se je zanimati za državne stvari ter je o njih prav dobro sodil. Basi je po francoskih pastavah s štirnajstim letom bil polnoleten, vendar takrat še ni sam prevzel vladarskih opravil, ampak pustil jih je zvedenemu Mazarinu, o katerem je itak bil prepričan, da le na to dela, da bi povzdignil kraljevo moč iu veljavo. Ali kardinal mu je vkljub temu moral vsak dan poročati o vseh imenitnih stvareh ter ga učiti vsega, kar je dobremu vladarju treba vedeti in znati. Za kratek čas hodil je na lov ali pa je s svojimi tovarši žogo metal, na kvarte igral ter se razveseljeval na plesu. Toda vsikdar se je ponašal dostojno, kakor se za kralja spodobi. Posebno rad je svojo telesno stražo uril v vojaštvu.
V tadanjih časih so ljudje sploh mislili, da je kralj le za veselje na svetu, in da morajo drugi namesto njega skrbeti in delati. Zatorej je marsikdo upal, da si bode po Maza-rinovej smrti pridobil veče veljave, a denarni minister Fouquets se je za gotovo nadjal, da bode potem on prvi. Ali hudo se je zmotil. Takoj drugi dan po kardinalovej smrti je Ljudevik XIY. sklical vse ministre in svetovalce ter jim odločno povedal, da bode odslej sam vladal. Rekel jim je, da jih bode tudi v prihodnje popraševal za sovet, kakor se mu bode zdelo, ali da zanaprej ne smejo prav nič storiti brez njego-

vega znanja, niti potnega lista da ne smejo nikomur podpisati brez njegovega dovoljenja, a vsak dan mu morajo za svoja dejanja odgovor dajati. Gospoda so bili kar osupnjeni; ali morali so se molče vdati v trdo usodo. Sicer niti Lju-devik XIV. ni mogel vsemu kaj in trebal je tudi on svetovalcev in ministrov, ali ti niso imeli več nekdanje oblasti in so kakor vsak drugi služabnik, smeli le to storiti, kar jim je kralj ukazal. Pri izbiranji svojih svetovalcev je Ljudevik bil posebno srečen ter je z bistrim svojim umom znal za vsako opravilo vsikdar najti pravega moža, katerega pa ni iskal uied veliko gospodo, ampak med malim plemstvom, a ge rajši med omikanimi ljudmi meščanskega stanu. Možje, ki se niso mogli ponašati s plemenitilo svojo krvjo, bili so bolj zanesljivi; kajti dobro so vedeli, da imajo prav vse od milosti svojega kralja, ki jih vsak čas more pozvati na odgovor, ali pa jih odpustiti, če ga je volja. Taki možje so se tudi lože ponižali ter pustili, da je v vsakej stvari konečno odločil kralj sam. Daši se je Ljudevik XIY. zmiraj kazal vzvišenega nad vse ljudi, ter si vedno bil svest kraljevega svojega dostojanstva, je vendar z vsakim bil ljubeznjiv in prijazen. Malokdaj se je razjezil, ali kadar se je, bil je tem grozovitnejši. Kazal se je tudi pobožnega ter je pred svetom na tanko spolnoval cerkvene zapovedi. Najimenitnejše gospode je ojstro posvaril, če je videl, da med mašo niso poklekovali. liekli smo, da je vse sam odločil, in vendar je vsako zoperno napravo tako vkrenil, da so ljudje zarad nje črtili njegove svetovalce, a nikdar ne njega samega. Ni čuda torej, da so Francozi najbolj sovražili tistega moža, kateremu je kralj največ zaupal.
Takošen je bil Ljudevik XIV., ko je vlado vzel v svoje roke. Pilo je mnogo dela. Richelieu in Mazarin sta povzdignila moč in veljavo kraljeve samovlade ter zatrla vse pravice prevzetne francoske gospode, ali pri tem nista vtegnila vrediti državno upravo, kakor bi bilo treba, in tako se je ohranilo mnogo napak, ki bi se že davno imele odpraviti. Tako na primer so bile ceste po vsem Francoskem tako slabe, da se večkrat skorej ni bilo mogoče voziti po njih, a varen nisi bil med potjo ne imetja, ne življenja svojega. Sodniki bili so po večem podkupljivi, in gorje siromaku, če je iskal pravice zoper oderuhe- in druge mogočne ljudi. Vse te in druge napake je Ljudevik XIV. hotel odpraviti in prav pridno se je lotil dela. Da bi lože vsemu kaj, si je čas na tanko razdelil; vsak dan v tednu, vsaka ura po dnevu je bila dru-
gemu opravilu določena, iu le v nedeljo in v sredo si je privoščil nekoliko počitka ter šel na svoje grajščine. Najrajši se je mudil v gozdih pri Versaillesu. Kakor on, tako so morali delati tudi vsi njegovi svetovalci in služabniki, ter ga morali slušati brez najmanjšega ugovora. Isto najviše sodišče ali parlament se je moralo pokoriti ter vsak kraljev ukaz vknjižiti v državni zakonik. Plemenitna gospoda, ki so prejšnjim vladarjem toliko sitnosti prizadevali, bili so zdaj brez vse veljave ter so iiapuhnjeno svojo glavo morali pokorno nagniti pred trdo pravico, ki jih je mnogo na smrt obsodila, druge iz dežele izgnala ter jim vzela vse njihovo imetje. Nekdanji prevzetneži postali so krotki in pohlevni, kakor se za človeka niti ne spodobi.
Tudi tuji vladarji čutili so moč novega francoskega kralja. Kakor njegovi predniki, tako je tudi Ljudevik XIV. vedno iskal prilike, kako da bi ponižal vladarje habsburške ali avstrijske rodovine, bodisi na Nemškem ali Španjolskem. V tem mu je dobro služil premeteni njegov minister Lyonne, ki je znal najveljavniše može na tujih dvorih pregovoriti ali podkupiti za svoje namene. Vsako sovražno zavezo znal je takoj razvezati, in Španjolskej je kmalu izneveril vse njene prijatelje. V Italiji je homatije tako spredel, da so Španjolci ondi izgubili vso veljavo, in je sam papež bil v strahu pred francosko silo. Imenitno trdnjavo IMnkirchen, ki jo je angleški poveljnik Cromvell osvojil ob francoskem morskem bregu, je Ljudevik XIV. od nespametnega angleškega kralja Karla II. za pet milijonov frankov nazaj kupil. Kako se je Ljudevik XIV. vtikal v razmere tujih držav ter strahoval vse svoje sosede, povedali bomo pozneje, ko bomo govorili o njegovih vojskah.
Da se je tako mogočen kralj obdajal tudi z veliko zunanjo bliščobo, nam niti ni treba posebno poudarjati. Ne bomo popisovali potratne sijajnosti na kraljevem dvoru, kjer je bila vsaka najmanjša stvarca tako vravnana, da je poveličavala kralja, katerega so nesramni klečeplazi častili kakor kakega na pol boga. Ljudevik sam je vselej premislil, kako se bo držal, kako bo gledal in kaj govoril, da bi ljudje v njem zmiraj videli le kralja, a ne tudi človeka. Celo svoje strasti je znal pred svetom zatajiti in nikdar nisi mogel vedeti, ali je vesel ali žalosten, ali je zadovoljen ali jezen, ampak zmiraj si videl jeden in isti miren obraz. Da bi vtrdil zdravje, hodil je vsaki dan na prehod, in če je mogel, šel je tudi na lov. Njegovo življenje nikakor ni bilo izgledno, ali očitno nikdar ni pohujšanja dajal. Če je vtegnil, šel je vsaki dan k maši,
in vselej ga je spremljevala dolga vrsta praznično oblečene gospode, ki so na vse zgodaj prišli, da bi se poklonili silnemu svojemu gospodarju. Obedoval je navadno sam in le kraljica je smela ž njim za mizo sedeti, med tem ko so drugi sorodniki stali okoli mize ter mu stregli. Zvečer pa je bila sijajna gostija, katere se je vdeležilo mnogo pozvanih gostov. Vsako jed prineslo je ednajst strežajev v svečanem sprevodu na mizo. Od ranega jutra je v kraljevem gradu kar mrgolelo brez števila odličnih prilizovalcev, ki navadno niso druzega želeli, nego da bi jih kralj videl. Brez straže ni kralj nikdar bil, ne doma, ne zunaj doma; po vseh kotih, celo v spaval-nici je bil nameščen vojščak. Po dokončanih dnevnih opravilih šel je Ljudevik XIV. v gledališče, na ples, ali pa na druge veselice, ki so jih njemu na čast napravljali francoski velikaši v svojih palačah. Gospoda so se kar skušali, kdo da bo kralju bolje postregel ter ga sprejel z večini sijajem. Mnogo starih bogatih rodbin je tako čisto obožalo, a to je Ljudevik ravno hotel; kajti dobro je vedel, da se jih potem ni treba več bati. Taka potrata pa je bila vzrok tudi veliki razuzdanosti med francosko gospodo, ki se ni več dala odpraviti. Kralju, ki se je tolikanj povzdigoval nad druge ljudi, ni bilo bivati v Parizu, kjer bi zmiraj imel pred očmi razne človeške nadloge in težave. Sezidal si je torej ne daleč od Pariza čisto novo mesto Versailles s prelepim kraljevim gradom. V tem mestu živelo je kakih petdeset tisuč ljudi, ki so vsi bili tu, da služijo in strežejo prevzetnemu vladarju. Krasote in dragocenosti kraljevega dvora in prelepih kraljevih vrtov pa skoraj niti ni moči opisati. Nekoliko let je dan na dan delalo po več nego dvajset tisuč delavcev, da bi prej ko mogoče dovršili poslopja in nasade, ki so stali kakih pet sto miljonov goldinarjev našega novca. Kar si je človeška domišljija le zmisliti mogla, vsega je tu obilo našlo poželjivo kraljevo srce.
Zdaj pa treba, da omenimo tudi ona dva moža, ki sta Ljudeviku XIV. največ pripomogla do tolike moči in slave. Bila sta Colbert in Louvois. Colbert se je rodil leta 1619. v Remesu od očeta kramarja. Sorodniki so mu pomogli, da je prišel v državno službo in tu ga je kmalu spoznal kardinal Mazarin, ki je visoko cenil lepe njegove darove. Imenoval ga je oskrbnika svojega premoženja, a na smrtnej postelji ga je posebno priporočil mlademu kralju. Colbert bil je ojster in pravičen ter neizmerno priden in delaven. Z bistrim svojim umom je vsako stvar takoj do dobrega spregledal, in kadar
se je lotil kakega dela, ni odjeujal, dokler ga ni dovršil, ter je neusmiljeno podiral vse ovire. Snoval je vedno velike osnove, a če ni vselej pravo zadel, ni bil toliko sam kriv, kolikor tadanji čas, v katerem so uč^ni možje sploh o marsičem čisto napačno sodili. Ljudevik XIV. je Colberta dodelil finančnemu ali denarnemu ministerstvu, katero je takrat vodil že omenjeni Fouquets. Le-ta je državo vkanil. kjer jo je le mogel ter je z nezvestim in sleparskim ravnanjem neizmerno obogatel in nakupil si je mnogo velikih grajščin po vsem Francoskem. Da si tega ni pridobil s čistimi rokami, to je vsakdo vedel, ali nihče mu ni znal dokazati njegove hudobije, in ko bi znal, ne bi se bil upal. Colbert pa se nikogar ni bal, ampak brž ko je imel dokaze v rokah, razkril je kralju vso sleparijo. Ljudevik je Fouquets-u vzel vse krivično imetje ter ga vrgel v hudo ječo, v katerej je nesrečnež ostal do svoje smrti leta 1680. Zdaj je Colbert bil prvi in najviši oskrbnik denarnih stvari na Francoskem, in bil je sploh prvi svetovalec Ljudevika XIV., kateremu se je kazal najponižnej-šega in najposlušnejšega služabnika, dasi v resnici ni imel mnogo manj veljave, nego nekdaj kardinal Mazarin. Skromno je delal po petnajst ur na dan ter se na videz ni pečal ne za dvorske homatije, ne za ostali svet. Med tem ko so se drugi gospodje v lepih kočijah vozili na dvor, je on vsaki dan peš prihajal h kralju ter mu v vrečici od črnega žameta do-našal pisana poročila o svojih osnovah in dejanjih.
Prva skrb bila je Colbertu, da je na tanko pozvedel vse krivice, ki so jih kmetom in drugim neplemenitnim ljudem prizadevali najemniki davkov, davkarji, oderuhi in sploh vsi, ki so imeli z denarji opraviti, in brez usmiljenja je vsacega zatožil pri posebnem kraljevem sodišči, ki je krivičnikom nalagalo velike denarne kazni ali pa jih celo na smrt obsodilo. Samo te obsodbe so državi v kratkem času dale črez tri sto milijonov goldinarjev našega novca. Državnim dolžnim pismom je Colbert samovoljno zmanjšal vrednost tako, da je vprihod-nje namesto petnajst milijonov bilo treba plačevati samo po osem milijonov obresti na leto. Državna posestva, ki so jih prejšnji vladarji lahkoumno založili ali prodali, je po sili nazaj kupil, ter ni za nje dal več nego toliko, za kolikor so bila prodana, če tudi je med tem cena zemljiščem poskočila, a denar ni imel več nekdanje veljave. Ker plemenitna gospoda takrat niso plačevali davkov, so si mnogi bogatini plemstvo kupili. To pa je bila velika krivica, kajti kmetje so zato morali plačevati čemdalje več, gospoda pa nič. Colbert je
Občna zgodovina IV. zvezek.	21

tadaj plemstvo vzel vsem tistim, ki so zadnjih trideset let postali plemenitniki, ter jim naložil zaslužene davke. Da bi kmetom še bolj olajšal težko njihovo stanje, zmanjšal je tako zvane neposredne davke ter povišal posredne, katere so morali vsi stanovi brez razločka plačevati in torej tudi najviša gospoda. Ali bolj nego vse drugo podpiral je Colbert trgovino in obrtnijo, kajti mislil je, da bo s tem najbolj povzdignil splošno blagostanje na Francoskem. Zato je najprej odpravil domačo colnino, ki se je za nekatere stvari morala plačevati celo takrat, kadar so se vozile iz jedne francoske dežele v drugo. Ob jednein pa je neizmerno povišal colnino za take stvari, katere so Francozi dobivali iz tujih dežel, zlasti za tuje obrtnijske izdelke. To je res povzdignilo domačo obrtnijo, ali ker so zdaj tuji vladarji tudi od francoskih pridelkov, zlasti od francoskega žita, pobirali veliko davke, francoski kmet ni mogel svojih pridelkov več tako dobro spečati, kakor poprej, in nove naredbe niso toliko koristile, kolikor se je Colbert nadjal. V nekaterih krajih so kmetje vsled tega bili v taki potrebi, da so se očitno uprli.
Bolje je bilo, kar je Colbert storil za trgovino in bro-darstvo. Stare ceste je popravil, a sezidal je mnogo novih; po južnem Francoskem je dal izkopati kanal, ki veže sredo-zemno morje z atlantskim oceanom; dal je vtrditi in popraviti pristanišča, da so mornarji za svoje ladije imeli varna zavetja; kdor si je dal iztesati novo ladijo, dobil je častno nagrado iz državne blagajnice; tuje ladije morale so v francoskih pristaniščih pri vhodu in izhodu plačati nekoliko davka. Za premorsko trgovino vtemeljili ste se dve brodarski družbi, vzhodno- in zahodno - indijska; a vtemeljile so se tudi francoske naselbine v Kanadi, ob reki Misisipu, v Afriki in v vzhodni Indiji. Če tudi Franeozi v naselbinah niso imeli mnogo sreče, je Colbert s takimi napravami francosko premorsko trgovino vendar le tako' povzdignil, da je francosko brodarstvo takrat bilo tretje ná svetu. Vojaško mornarstvo je na Francoskem tako rekoč še le Colbert vstvaril, ki je dal iztesati tri sto bojnih ladij ter preskrbel dober red in poduk za vojščake. Za veslarje namestil je obsojene hudodelnike, ki so pri pičli hrani in v slabi obleki morali vklenjeni leta in leta težko delati na bojnih ladijah in galejah. Vkljub nekim pomanjkljivostim je Colbert s svojimi naredbami zlo pomnožil državne dohodke in hitro je poplačal stroške, ki so jih stale nove vojske.
Toda krivo bi sodil, kdor bi mislil, da se je Colbert pečal le z denarnimi stvarmi, a za drugo ida mu ni bilo mar.
Premeteni Colbert bil je v vsakem oziru prvi za kraljem in prav nič se ni zgodilo brez njegovega znanja in dovoljenja, če tudi je Ljudevik XIV. na videz sam vladal. Po Colber-tovem nasvetu je kralj oslabil moč starih deželnih glavarjev s tem, da je za vsako pokrajino imenoval svojega posebnega namestnika ali „intendanta,“ kateremu je poveril jedno opravilo za drugim, dokler starim plemenitim glavarjem ni ostalo dru-zega, nego prazna čast. Nove policijske oblasti so ojstro pazile na mir in red v Parizu in po vsem kraljestvu, in če se je kak človek vladi nevaren zdel, ga je kar s posebnim kraljevim pooblastilom (lettre de cachet) brez sodnijske preiskave skrivaj djala v zapor, da nihče ni vedel, kam je zginil. V največej nevarnosti so bili novinarji, katerih je neko leto štirinajst ob istem času tičalo v ječi, ki so jej rekali „bastilija“. Pa to ni mnogo pomagalo, kajti drugi so bežali črez mejo in so na Holandeškem dali zoper okrutuega ministra tiskati knjižice, ki so jih potem vtihotapili nazaj na Francosko. Kako se je parlament moral pokoriti ukazom samolastnega kralja, smo že prej povedali, ali uiti deželui zbori niso imeli nobene veljave, a državni stanovski zbor se že od leta 1614. ni smel Več shajati. Plemenitila gospoda so torej izgubila vse državne pravice, zato pa so se smeli plaziti okoli kraljevega dvora ter z razuzdanim življenjem zapravljati imetje svojih prednikov, dokler niso ubožani ponižno prosili kake državne službe. Tako je Colbert preustrojil francosko državo. Ko je leta 1683. umrl in so ga nesli k pogrebu, morali so vojščaki z nasajenimi puškami stražiti, da razkačeno ljudstvo ni na kose raztrgalo mrtvega trupla.
Drugi mož, ki je tudi s svojim znanjem in delovanjem poveličal vlado Ljudevika XIV., bil je Louvois. Rodil se je leta 1641. od očeta uradnika, po katerem je tudi on prav kmalu prišel v državno službo. Že v mladih letih znal se je prikupiti kralju, ki ga je leta 1668. imenoval vrhovnega ministra vojaštva. Louvois bil je trdega srca, silovit in brez vsacega plemenitnega čutja, ali v državni upravi skazal se je zvedenega in pridnega moža, da mu ga ni bilo para. Prav on bil je kakor rojen za to, da preustroji francosko vojaštvo, ki takrat nikakor ni bilo takošuo, da bi Ljudevik XIV. mogel ž njim doseči velike svoje namene. Naj povemo samo nekaj. Častniške službe so se oddajale za novce. Kdor si je kupil čast polkovnika, dobival je od vlade plačilo za celi polk ali regiment, in zdaj je bila njegova skrb, kje da bo dobil nižih častnikov in vojščakov, kako da jih bo oblačil in prehranil.
Da bi rau služba več nesla, polkovnik ni vzdrževal zapovedanega Števila vojščakov, ampak mnogo manj, včasih niti polovice ne; a če je kralj poročil, da bo prišel vojsko pregledovat, je za tisti dan hitro najel težakov in hlapcev ter jih po vojaSko opravil. Takošne in Se druge sleparije so se takrat godile pri vojaštvu. Vse to je moralo jenjati. Ko je Louvois postal minister, naredil je takoj, da bode v prihodnje kralj sam imenoval prav vse častnike; da bode vlada sama oskrbovala vojsko, in da bode ojstro pazila na vojaški red. Louvois je bil prvi, ki je vojščake jednako oblekel ter vse oborožil s puškami in topovi; ustrojil je razne vrste vojščakov, ter ločil pešce od konjikov, strelce od topničarjev, inženirski oddelek od zdravstvenega; vojščaki morali so se odslej pridno uriti v orožji in hudo je bil kaznovan, kdor je bil zanikern ali neposlušen; a da bi se nove naredbe na tanko in povsodi jednako spolnovale, so zvedeni poveljniki nadzirali vojaške vaje. Tako je Louvois povzdignil vojaštvo sploh ter uredil vojsko, da je nobena druga država ni imela ne boljše ne veče, kajti francoski kralj je mogel vsak čas poslati nad sovražnike blizu tri sto tisuč izurjenih vojščakov. Louvois pa je tudi znal dobiti in odgojiti izvrstnih poveljnikov, med katerimi se je najbolj odlikoval Vouban kot zveden vojašk inženir. Sezidal je tri in trideset novih trdnjav, a popravil in vtrdil tri sto starih. Kadar so Francozi v vojski oblegali kako sovražno trdnjavo, vodil jih je Louvois, in na tanko je preračunal, koliko trebajo za to vojščakov, in naprej je povedal, črez koliko časa jo bodo vzeli. Colberta je Louvois strastno sovražil zato, ker mu je bil prevarčen in ni rad dajal denarjev za vojske. Pravo delovanje Louvois-ovo se je torej še le po Colbertovej smrti začelo, ko ni bilo nikogar, ki bi ga odvračal od vojsk, za katerimi je tudi vladohlepni kralj vedno hrepenel. Zdaj je Louvois bil prvi ljubljenec Ljudevika XIY. ter najmogočniši svetovalec, katerega so vsi drugi ministri morali slušati. Na Francoskem in po sosednjih državah čutili so moč silnega ministra, ki je doma in na tujem plačeval brez števila vohunov, da so pozvedovali in mu poročali, kar po poštenej poti ni mogel zvedeti. Prevzetnežu ni bila nobena pravica sveta, in z lahko vestjo je sebi in svojim sorodnikom po krivici pridobil mnogo bogastva.
Pri vsej tej moči in zvunanji sijajnosti francoski narod le ni bil zadovoljen z vlado Ljudevika XIY. in večkrat je bilo treba tu in tam z vojaško silo zatreti male upore. Toda krivo bi sodili, ko ne bi priznali, kar je Ljudevik XIY. do-
brega storil za svoj narod. Moč kraljeve oblasti povzdignila je tudi moč francoske države, ki je odslej bila prva v Evropi. Pa ne le z državno silo, tudi z omiko so se Francozi takrat povzdignili nad ostale narode in Se do današnjega dne jih v tem ni prekosil noben drugi narod na svetu. Ljudevik XIV. je podpiral umetnike in učenjake ter je pisateljem dal stalne denarne pomoči, da so tem lože mogli razvijati lepe svoje duševne darove. Vtemeljil je akademijo umetnosti in znanosti in mnogo drugih koristnih zavodov, ki so vsi pospeševali omiko francoskega naroda. Francoski jezik se je tako ogladil in opilil, da so se ga omikani ljudje po drugih deželah jeli učiti in še dandanes občujejo kralji in cesarji med sebo v francoskem jeziku. Z jezikom pa so se tudi francoske navade in francoske nošnje udomačile med drugimi narodi, ki se še zmiraj radi vgledujejo v Francoze. Pri vsem tem pa bi se bila Francoska za Ljudevika XIV. težko tako močno povzdignila, ko ne bi bile ravno takrat oslabele sosednje države. Nemško cesarstvo je iznemoglo v trideset-letnej vojski in malo da ni čisto razpalo; Španjolska pa je gubila najbolje moči v ravno odkritih zemljah v Ameriki. To je vladohlepnega Ljudevika XIV. le še bolj mikalo, da je brez opravičenega vzroka vedno z nova začenjal vojske, katerih itak nikdar ni mogel dočakati minister Louvois, da svetu in kralju svojemu pokaže, kaj premore preustrojeno francosko vojaštvo in kaj znajo vrli njeni poveljniki Turenne, Condé, Luxembourg. Catinat, Villars, Vendóme, Vauban in drugi.
Prvo vojsko začel je Ljudevik XIV. kmalu po Mazari-ncvej smrti, še predno je Louvois preustrojil francosko vojaštvo; a ker ni imel pravega vzroka, ga je tako rekoč iz trte zvil. Ni mu bilo po volji, da se je njegova soproga Marija Terezija odrekla vseh pravic do španjolskih dežel, pa je svojega tasta, španjolskega kralja Filipa IV. nagovarjal, da bi to pogodbo ponaredil. Poudarjal je, da Marija Terezija, ni bila polnoletna, ko je pogodbo podpisala, a on da jo tudi zato ne priznava več veljavno, ker Filip svojej hčeri ni izplačal obljubljene dote. Ali vse to ni moglo ovreči imenitne pogodbe. V tem se je Filipu IV. rodil sin Karel, in zdaj se Ljudevik XIV. že celó ni mogel nadjati, da bi po svojej ženi kdaj mogel zasesti španjolski prestol. Da bi vsaj nekoliko sveta na se spravil, izmislil si je novo zvijačo. V nekaterih krajih Belgije, ki je takrat bila španjolska, so po starej postavi le otroci prvega zakona imeli pravico do očetovega imetja, otroci iz drugega zakona pa nič. Na to starodavno
postavo, ki je pa veljala le v privatnem pravu, t. j. za privatna imetja, pozival se je zdaj Ljudevik XIV. ter je po smrti Filipa IV. za svojo ženo zahteval nekoliko belgijskih krajev ob francoskej meji. Tako je Ljudevikova ženitev, ki je imela biti podlaga stalnega miru, postala vzrok novim dolgoletnim homatijam med Francozi in Španjolci. Francoski kralj in njegovi ministri so dobro vedeli, da s pogajanjem ne bodo ničesar dosegli, in začeli so se pripravljati na vojsko. I)a bi lože zmagal, zavezal se je Ljudevik XIV. s Portugalci, angleškega kralja Karla II. in tadanjo holandeško vlado dobil je za se, da se niso ustavljali njegovim naklepom; mali nemški vladarji ob meji pa so mu obljubili, da ne bodo pustili cesarske vojsko skozi deželo, ako bi hotela iti v Belgijo Špan-jolcem na pomoč. Ko se je bil francoski kralj tako na vse plati zavaroval, poslal je leta 1667. poveljnika Turenna s šestdeset tisuč vojščakov črez belgijsko mejo, in bil je tako predrzen, da je ob istem času po svojem poslancu v Madridu španjolskej vladi zatrjeval, da nikakor ne snuje sovražnih naklepov zoper njo. Med tem je francoska vojska brez napora vzela mesto za mestom ter posedla skoraj vso Flandrijo in Henegau; kajti v Belgiji ni bilo skoraj nič vojščakov za brambo, in zviti francoski minister Lyonne podkupil je tudi cesarske svetovalce, da niso poslali nobene pomoči. Napredovanje Francozov v Begiji pa je začelo skrbeti narod angleški in holaudeški, kajti sprevideli so, da ne bi niti za nje dobro bilo, če bi Belgija francoska postala. Angleška in ho-landeška vlada ste se zdaj morali vdati volji naroda in vkljub prejšnjej svojej obljubi ustavili ste se francoskemu nasilju; a ko se jima je tudi Švedska pridružila, sklenile so vse tri države tako zvano „zvezo treh držav“ ter se zagrozile Ljude-viku XIV., da pojdejo vse tri nad njega, če ne bo takoj od-jenjal od daljnega osvajanja. Francoski kralj je tadaj hitro poslal poveljnika Condé-a z veliko vojsko v svobodno grofo-vino Burgundijo, ki je tudi bila španjolska, in še le na to je v Ahenu sklenil (Í668) mir, v katerem je Burgundijo povrnil, ali obdržal je vse imenitne trdnjave, ki jih je osvojil v južnej Belgiji.
Ljudevika XIV. je strašno jezilo, da mu je mala Holan-deška podrla njegove osnove v Belgiji, in skenil je, da se bode nad njo hudo maščeval. Novcev in vojščakov imel je več, nego katerikoli vladar v Evropi, in mogel je poskusiti, kar je hotel. Najpred je delal na to, da bi Angleška in Švedska pretrgali zavezo z Holandeško. Narod na Angleškem
sicer nikakor ni bil za Francoze, ali nespameten angleški kralj Karel II., ki je tako rekoč z nogami teptal svoboščine svojega naroda ter hrepenel samo po razuzdanem življenji in neomejeno vlado, je za dobro plačilo francoskemu kralju obljubil, da ga bode podpiral v vojski zoper Holandeže in da se ne bode več ustavljal njegovim naklepom na španjolske dežele. Tudi Švedi so se izneverili dosedanjim svojim prijateljem ter se zavezali s Francozi, ki so jim veče plačilo obljubili. Na francosko stran stopili ste tudi mali nemški deželi Kolin in Münster, in celó cesarjevi svetovalci na Du-naji so se dali podkupiti, in po njihovem nasvetu je cesar Leopold I. Ljudoviku XIV. obljubil, da se ne bode vtikal v njegove vojske. Vse je bilo pripravljeno, da ni moglo biti bolje, in na spomlad leta 1672. je prevzetni francoski kralj sam prestopil mejo s sto in dvajset tisuč mož, katere so pod kraljevim vrhovnim poveljništvom vodili zvedeni generali Tu-renne, Condé in Luxenbourg. Ker Francoska ne meji prav s Holandeško, šli so črez Nemško, kar jim podkupljeni ta-mošnji knezi nikakor niso branili. Holaudeška republika ni bila prav nič pripravljena na vojsko in imela je tako malo vojščakov, da niso mogli niti najimenitniših trdnjav obraniti. Ljudevik XIV. je skoraj brez boja vzel mesto za mestom, in imel je samo še dve milje do Amsterdama. Na morji so Holándeži pač bili srečni in dobro so se branili zoper združeno francosko in angleško brodovje, ali vkljub temu se nihče ni nadjal, da bodo zmagali, ampak sploh se je mislilo, da je odzvonilo njihovej državnej samostalnosti, ki so si jo s tolikim trudom priborili v osemdesetletnej vojski s Španjolci. Toda narod ni obupal ter je z junaštvom in domoljubnim navdušenjem popravil, kar so pokvarili bogata gospoda in njihov mogočni minister Ivan Witt, ki so vedno le na to delali, da bi omejili oblast priljubljenega deželnega glavarja Viljema III., ter oslabili veljavo nižih stanov. Razkačeno ljudstvo je v Amsterdamu ubilo Witta in njegovega brata, a da bi odvrnili nevarnost, ki je mestu pretila od Francozov, prekopali so nasipe, ki varujejo, da morski valovi ne poplavijo nizki tamošnji svet. Zdaj se je morje daleč razlilo okoli mesta, in iznenadeni Francozi so se morali urno nazaj pomikati, da jih ni potopila raztoča voda.
Za prvi čas je to bilo dovolj, kajti Holandeži so med tem Viljemu III. podelili veliko oblast ter se na vso moč jeli oborožcvati. Našli pa so se tudi zavezniki. Prvi, ki je sprevidel, kolika nevarnost preti vsej Evropi od prevzetnega
in nikdar sitega francoskega kralja, bil je braniborski volilni knez Friderik Viljem. Ne le, da se je sam z vojsko vzdignil zoper francosko nasilje, ampak tudi cesarju Leopoldu je vsaj nekoliko razkril nesramno sleparijo ter ga pregovoril, da ni držal svoje obljube lažujivemu francoskemu kralju, ki se je hlinil prijatelja, na Ogerskem je pa zoper njega podpihoval magjarske upornike ter jih z novcem podpiral. Ko ste tudi Španjolska in Danska pristopili zavezi zoper Francoze, bila je Holandeška rešena, dasiravno je Ljudevik XIV. tudi zdaj še znal stvar tako ukreniti, da je dobiček bil njegov. Med njegovimi sovražniki ni bilo prave jedinosti ; drug druzemu niso zaupali; vojske so se le počasi naprej pomikale, in kadar je bilo treba kaj začeti, se niso mogli odločiti. Vse drugače postopali so Francozi, ki so takrat že imeli izurjeno in jedin-stveno vojsko. Kamorkoli so prišli, nalagali so brez obzira velike davke, pobrali kolikor so mogli, ter ropali in pustošili, morili in požigali, da niti Turki niso mogli hujše; a ob istem času sta jim dobro došla ogerski in siciljski upor, ki sta cesarja in španjolskega kralja zadrževala, da nista proti Francozom mogla poslati toliko vojske, kolikor bi bilo treba. Ko je Ljudevik XIV. videl, da si na Holandeškem ne bode mnogo pomogel, poslal je Turenna v Elsas, da to deželo brani proti cesarjevim, sam pa je z Voubauom v prav kratkem času Španjol-cem vzel celo grofovino Burgundijo, med tem ko je Švede za dobro plačilo naščuval, da so vpadli v dežele braniborskega kneza. Turenue se je hrabro vojskoval zoper cesarskega poveljnika Montecucula, dokler ni nekega dne, ko je pregledoval svojo vojsko, nenadoma priletela sovražna krogla, in mu razbila glavo. Montecuculi bi bil zdaj lahko osvojil Elsas, ali ker so mu podkupljeni cesarski svetovalci iz Dunaja pošiljali nasprotne ukaze, ni smel ravnati po svojem prepričanji. To ga je razjezilo in zahvalil se je za svojo poveljniško čast, katero je še le potem zopet prevzel, ko je cesar odpravil nesramne izdajalce. Friderik Viljem, ki je s prva tudi bil pri Montecuculu, je s svojimi moral iti proti domu, da lastno deželo brani proti Švedom. Pri Ferbelinu udaril je na nje ter jih popolnoma užugal (1675); na to pa je šel za njimi in vzel jim je skoraj vse nemške dežele, ki so si jih v tridesetletne) vojski pridobili. Zdaj pa tudi angleški kralj Karel
II.	ni mogel dalje ravnati zoper odločno voljo svojega naroda in hoté ali nehoté moral je odstopiti od zaveze zoper Holan-deže. Ljudevik XIV. je sprevidel, da treba misliti na mir, in dokler se je s Špaujolci še vojskoval v Belgiji, se je s
Holandeži že pogajal v Nimvegenu, ter jim naposled povrnil prav vse, kar jim je bil prej vzel. Tudi s Španjolci se je pobotal. Petero mest, ki jih je v Aheuskem miru dobil, dal jim je nazaj, zato pa so mu morali prepustiti štirnajst drugih trdnjav v Belgiji ter celo grofovino Burgundijo. Cesar moral je Francozom odstopiti mesto Freiburg. Premeteni Ljndevik XIV. se je s svojimi nasprotniki z vsakim posebej pobotal in tako je na zadnje ostal na cedilu sam braniborski knez Friderik Viljem, ki se je prvi vzdignil ter se je ves čas najhrabriše vojskoval in slavno zmagal pri Ferbelinu. Zapuščen od nezvestih svojih zaveznikov, moral je v Št. Germainu skleniti mir (1079) pod takimi pogoji, kakoršne je hotel francoski kralj; moral je namreč Švedom povrniti njihove nemške dežele, in le prav mali kos sveta ob desnem bregu Odre je smel obdržati.
Zadnja vojska je pokazala, da je Ljudevik XIV. dosegel svoj cilj, za katerim je hrepenel, odkar je zasedel vladarski prestol; po svojej moči je zdaj bil prvi med evropejskimi kralji in cesarji. V vsakej vojski je zmagal, in z vsako zmago je nekoliko tujega sveta spravil pod svojo oblast. Zdaj pa si je ta brezobzirni kralj s svojimi svetovalci izmislil novo nasilje, s katerim si je tudi ob času mira osvajal mesta in gradove drugih vladarjev. V Metzu, Breisachu in Besan^onu je sestavil posebna poverjeništva zvedenih pravnikov, ki so po starih knjigah in listinah morali preiskavati, kaj je kdaj spadalo k tistim krajem in deželam, ki so mu jih dosodili v zadnjih štirih mirih (namreč v vestfalskem, pirenejskem, ahenskem in nimvegenskem), a če so našli, da je pred sto leti kako mesto spadalo k jednej od onih dežel, pa so ga takrat šteli drugam, poslal je kar nekoliko krdelov vojščakov, da so brez vsacega hrupa posedli ono mesto, kakor da bi se to samo po sebi razumevalo. Pripetilo se je, da je tako vzel mesta, ki so že tisuč let bila ločena od onih dežel. To gotovo ni bilo po pravici, ali kaj to mar onemu, ki ima moč v svojih rokah. Celó veliko nemško mesto Strasburg je po tej samolastnej poti prišlo v francosko oblast. Premeteni kraljevi svetovalci podkupili so nekoliko mestnih starešin, in ko je bilo vse zgovorjeno, prišlo je nekoliko krdelov francoskih konjikov pred Strasburg, ki je bil zagrajen z močnim obzidjem, ali ni bil pripravljen na brambo. Meščani so bili kar zbegani, nihče se v mirnem času ni nadjal sovražnikov, m že tretji dan (30. sept. 1681) se je mesto brez boja podalo Francozom, ki so imenitno mesto še bolje vtrdili, da jim ga
Nemci niso mogli več nazaj vzeti. Kakor v naših slovenskih in hrvaških krajih takrat ljudje niso bili varni pred Turki, tako Nemci niso bili noben dan varni pred Francozi. Vladarji so v tadanjih časih le za vojsko nabirali vojščakov, a razpustili so jih, kakor hitro je zopet bil mir. Ljudevik XIV. bil je prvi. ki je tudi ob času miru plačeval brez števila vojščakov, in s svojim nasiljem bil je vzrok, da so tudi drugi morali vzdrževati tako zvane „stoječe vojske,“ ki se niso več odpravile, in še dandanes so zavolj njih po vseh državah davki tako veliki, da jih ljudje že skoraj ne morejo več plačevati. Toda takrat se nobena država ni mogla meriti s Francosko, in le veče zaveze bi se samolastni Ljudevik XIV. bil ustrašil. Najprej ste se zopet sprijaznili Švedska in Holandeška, in kmalu so tudi nemški knezi in cesar stopili k tej zavezi; ali vsi ti niso mogli nič opraviti, kajti angleški kralj Karel II. je bil še zmiraj od francoskega podkupljen; braniborski knez Friderik Viljem ni več nikomur verjel, odkar so ga v zadnji vojski pustili na cedilu; cesarju Leopoldu pa je zdaj bila prva skrb, kako da se odkriža Turkov, ki so takrat z veliko silo oblegali Dunajsko mesto. Oslanjaje se na te zadrege svojih nasprotnikov je Ljudevik XIV. še zmiraj ropal ter je leta 1684. v hudem boji vzel imenitno mesto Luksemburg. Cesar Leopold, ki je ravnokar s pomočjo poljskega kralja pred Dunajem užugal Turke, ni mogel prejenjati zmagovitega bojevanja zoper največega sovražnika krščanstva, ter je zato s francoskim kraljem sklenil primirje na dvajset let. ki je imelo veljati za nemško cesarstvo in za španjolsko kraljestvo. Ljudevik XIV. je po tej pogodbi obdržal Strasburg in Luksemburg ter vse, kar je z roparskim nasiljem vzel do leta 1681. Kakor na Nemškem, tako je francoski kralj razsajal tudi na talijanskej meji ter z grozno vojsko strahoval sosedne talijanske vladarje.
Ko je Ljudevik XIV. po sklenjenem primirji nekoliko odjenjal od silovitega napadanja na tuje dežele, pokazal je vso strahovito svojo moč francoskim protestantom ali hugenotom, katerih je takrat bilo še dva milijona. Ljudevik ni bil tako pobožen, da bi za poveličanje katoliške cerkve kaj žrtoval, vsaj je Turke vedno hujskal zoper krščanskega cesarja; ali doma na Francoskem ni mogel mirno gledati, da kdo Boga drugače časti, kakor on, v katerega bi morale vedno biti uprte oči vsega naroda ter se po njem ravnati, kakor po kakošnem solncu, od katerega dohaja življenje in vse, kar kdo ima. Tako je prevzetni kralj o sebi mislil, in začel je preganjati hugenote, katerim je Henrik IV. z „nantskim ediktom“
zagotovil versko svobodo. Colbert je hugenote na vso moč branil, zato ker so bili najbogatejši obrtniki in trgovci, ter zanesljivi in zvedeni uradniki, in jih je mogel dobro trebati za svoje namene. Ljudevik XIV. je tadaj s prva samo odlikoval one, ki so prestopili v katoliško cerkev, ter je tako tudi druge mislil privabiti. Ko je pa Colbert umrl, in je Louvois bil prvi za kraljem, bilo je drugače. Louvois, ki ui druzega mislil, nego da bi se prikupil mogočnemu svojemu gospodarju, pritrdil mu je v vsem ter ga tudi ščuval zoper protestante, a v tem ga je na vso moč podpirala druga kraljeva žena Maintenon. Vdova po francoskem pesniku Scarronu je gospa Maintenon prišla na kraljevi dvor, da je odgojevala kraljeve otroke, ki so jo kmalu rajši imeli, nego lastno mater. S tem se je umna žena znala prikupiti samemu kralju, in ko je kraljica umrla, se je Ljudevik XIV. skrivaj ž njo poročil. Maintenon pa je bila tudi jako pobožna in je kralja nagovorila, da je leta 1685. preklical nantski edikt ter hugenotom vzel vse njihove verske pravice. Protestantske cerkve je po vsem Francoskem dal podreti, protestantske duhovnike pa je iz dežele izgnal ter ojstro prepovedal protestantsko službo božjo: odrasle protestante sicer ni silil, da bi prestopili v katoliško cerkev, ali svoje otroke so morali takoj dati po katoliško odgojevati; tudi ni noben protestant smel več obnašati kake državne službe. Da ne bi hugenoti s svojim premoženjem zapustili Francosko, je ojstro prepovedal, da se nihče ne sme izseliti, ter je na meji straže postavil. Ali vkljub ojstrej prepovedi bežalo je nad dve sto tisuč hugenotov na tuje. zlasti na Švajcarsko, na Holandeško, na Angleško in v Braniborsko, kjer jih je knez Friderik Viljem z veseljem sprejel ter naselil po krajih, ki so še od tridesetletne vojske bili čisto opustošenj.
Med tem so iz Ogerskega dohajala poročila, kako cesarjevi slavno zmagujejo nad Turki, kateri so se tudi že iz Be-lega-grada morali umakniti. To Ljudeviku XIV. ni dalo miru, kajti bal se je, da ne bi Leopold I. z zmagovalno vojsko udaril na Francosko, kadar bode do dobrega užugal Turke. Te misli bil je tudi njegov minister Louvois in pregovoril ga je, da je prelomil primirje. ki ga je s cesarjem sklenil na dvajset let. Ko na Nemškem nihče niti sanjal ni o kakej nevarnosti, prihrumeli so Francozi črez mejo (1688) in brez uajmanjšega boja posedli nekoliko trdnjav, ki niso bile pripravljene za brambo. Kmalu na to prišla je veča francoska vojska in se ob Rajni polastila cele palatinske grofovine ali Ffalce. Takošnega nasilja francoski nasprotniki niso mogli
mirno gledati in takoj sta nemški cesar in španjolski kralj ponovila staro zavezo, h katerej so to pot pristopili skoraj vsi nemški knezi ter tudi novi angleški kralj Viljem III. Oranski, ki je bil največi sovražnik francoskega kralja ter je zdaj ob jednem vladal na Angleškem in Holandeškem. Ljudevik XIV. se nikogar ni toliko bal, kakor novega angleškega kralja in napel je vse moči, da bi mu tudi na morji bil kos. Zato pa je trebal mnogo novcev, a ker jih že ni mogel drugače dobiti, prodajal je imenitne državne službe za denar. Pozneje prisilil je duhovščino, da so mu od cerkvenega premoženja dali dvajset milijonov, potem je dal kovati slab denar, a naposled je celo pobral zlate in srebrne posode in druge dragocene stvari v kraljevem gradu ter jih dal v denarje preliti.
Med tem, ko so proti Angležem delali priprave na morji, so druge francoske vojske na Nemškem razsajale kakor še nikdar poprej, da ne bi nič zamudile, predno se zbero počasni zavezniki. Do Rajne bilo je že vse v francoskej oblasti in tudi na desnem bregu Rajne noter do reke Nekare so Nemci že čutili francosko silo. Bolj ko se je Ljudevik XIV. staral, bolj je bil neusmiljen in hudoben. Po trdih njegovih ukazih so francoski vojščaki po Pfalci požigali in pustošili, da je bilo groza; stara nemška mesta so razdjali, da v nekaterih krajih ni kamen na kamnu ostal; v Heidelbergu so prelepi grad s smodnikom razgnali, potem pa vse mesto zažgali; ravno tako so ravnali v Manheimu, Wormsu in drugih porajnskih mestih; v Speieru so iz cerkvene rake vzeli „prah in pepel“ slavnih nemških cesarjev ter ga na vse vetrove raztresli. Na kmetih so pobrali živino in kar so našli prihranjenih pridelkov, potem pa so vasi požgali; a z ljudmi so ravnali, da je človeka sram povedati. Če je po prestarih mukah kdo hotel bežati, smel je iti samo na Francosko, ali nikakor ne na Nemško. Da bi zavirali napredovanje nasprotne vojske, podrli so Francozi vse mostove ter razdjali ceste, kolikor so jih mogli, častniki so priproste vojščake navlašč opijanili, da bi bolj divjali in se jim ljudje ne bi smilili.
Naposled bližala se je vendar zavezna vojska, katerej na čelu je bil braniborski knez; ali med zavezniki niti zdaj ni bilo prave jedinosti, a cela vojska je bila tako čudna zmes, da se ni mogla meriti s francosko, katere je bilo na bojišči dve sto tisuč mož, a še jih je bilo dosti, da so varovali kakih sto trdnjav. Tako so Francozi na suhem še zmiraj bik močnejši ter so na italijanskej meji vzeli Nizzo in skoraj celo vojvodino Savojsko. Da bi Viljema III. zadrževal doma na
Angleškem, je Ljudevik XIV. zoper njega naščuval katoliške Irce, a izgnanemu kralju Jakobu II. je dal vojščakov in novcev, da je šel na pomoč ustajnikom, ki so se za-nj vzdignili. Toda Jakob II. ni bil kos Viljemu III. in ker so tudi francoski denarni viri usahnili, je nesrečni kralj moral kmalu zopet bežati na Francosko. Nesrečnemu koncu vojske na Irskem pa je bila mnogo kriva tudi smrt francoskega ministra Louvois-a. Le-ta bil je 16. septembra 1691 še pri kralju na posvetovanji, ali bil je tako slab, da ga je Ljudevik XIV. kmalu odpustil. Prišedši domu je omedlel ter se pri tej priči mrtev zgrudil na tla. Bil je jedno in petdeset let star. Pri francoskej vojski je bilo takoj videti, da je ne vodi več bistri um zvedenega ministra. Ni ga bilo več moža, ki bi tako dobro za njo skrbel, niti ki bi jo znal strahovati in v vredu držati. Dokler je Louvois živel, so Francozi tudi na morji bili srečni, po njegovej smrti pa so jih Angleži pri nosu La Hogue do dobrega premagali ter jim vničili vse njihovo bojno brodovje (1692). Vkljub temu so Francozi na suhem še zmiraj bili močnejši in njihov poveljnik Luxembourg je v Belgiji slavno napredoval. Užugal je holandeško vojsko pri Fleurusu, pri Steenkerkenu in Neerwindenu pa vojsko, ki jo je vodil Viljem III. Ljudevik XIV. je sprevidel, da bi bil zdaj najboljši čas, da sklene mir, in jel se je pogajati. Najprej je vojvodi Savojskemu povrnil vse, kar mu je vzel, a z ostalimi nasprotniki se je pobotal v Kyswicku (1697), malej vasi blizu Haaga. Ljudevik XIV. je obdržal ves Elsas in dva in osemdeset mest in vasi ob belgijskej meji; a vse drugo, kar je na Nemškem razdjal in požgal, povrnil je zopet prejšnjim gospodarjem.
Da se je francoski kralj pod tako blagimi pogoji pomiril, bilo je zato, ker je Francoska že čisto opešala; a ker je bilo videti, da bode kmalu umrl bolehni španjolski kralj Karel II., ki ni imel otrok, bilo je gotovo, da se bode takrat vnela huda vojska zarad španjolskega prestola. Na to vojsko bilo se je treba dobro pripraviti, a Francozi so med tem bolj nego kdo drugi trebali odduška. V zadnjej vojski bilo je vedno kakih štiri sto in petdeset tisuč vojščakov na nogah, in to so bili ljudje v najboljših letih, ki so ves ta čas krepke svoje ¡noči odtegnili drugemu koristnemu delu; v mnogih krajih še polje in vinograde niso mogli več obdelovati, bodisi, da je pomanjkovalo ljudi, ali pa, da se obdelovanje ni izplačalo zarad prevelikih davkov. Obrtnije, ki so se tako lepo razcvele, dokler je živel Colbert, so zdaj čisto jenjale in ker je bilo
čemdalje manj zaslužka, jeli so se obrtniki seliti na tuje. Draginja bila je od due do dne veča, a lakota tolika, da je kakih sto tisuč ljudi od gladi poginilo. Nekdaj premožni kmetje so zdaj po mestih beračili, a ker se nesrečneži niso dali z lepo odgnati, so jih kraljevi oblastniki dali pred mestnimi vrati obešati, da bi tako druge preplašili. Bilo je pogumnih mož, ki so kralja očitno grajali ter spisavali knjižice zoper potratno njegovo življenje in zoper nepotrebne vojske. Ali zastonj; kralj jih je dal poloviti in v ječo vreči. V nekaterih krajih se je ljudstvo vzdignilo, ali vojaška sila je takoj zadušila vsaki upor. Prebivalstvo na Francoskem se je tadaj zmanjšalo za cela dva milijona. Ni čuda, da je od leta do leta bilo manj davka. Kako si je Ljudevik XIV. skušal pomagati, smo že prej povedali, pa vse to ni ničesar pomagalo, in naposled je moral dolgove delati, da je za silo mogel plačevati vojščakov.
O vojski za španjolsko nasledstvo govorili smo že v nera-škej zgodovini. Ljudevikov vnuk Filip V. je res zasedel špa-njolski prestol, ali Francoska je v tej vojski še bolj izuemogia. Leta 1702. se je v Cevenskih gorah vnel hud upor, ki so ga še le črez nekoliko let mogli do dobrega potlačiti. Prekmor-ska trgovina je za dalj časa čisto jenjala. Takošna je bila lepa in mogočna Francoska, ko je prevzetni Ljudevik XIV. legel na smrtno posteljo. Tu je svojega naslednika k sebi pozval in ga svaril, naj nikar ne bode tako bojaželjeu, kakor je bil on. Dne 1. septembra 1715. leta je umrl v svojem sedem in sedemdesetem letu. Tri in sedemdeset let je sedel na kraljevem prestolu, in celih pet in petdeset let je sam vladal. Ljudje so kar vriskali od veselja, ko se je raznesel glas, da je kralj umrl. Pokopali so ga brez vsacega sijaja.
Ljudevik XY.
Ranjki kralj preživel je celo vrsto mlajših sorodnikov; preživel je sina, preživel vnuka in dva prevnuka ter je vladarski prestol zapustil tretjemu svojemu prevnuku Ljude-viku XV7. (1715—1774), ki je pa takrat bil malo petletno dete in še ni mogel sam vladati. Ljudevik XIV. je torej v pismenej svojej oporoki naročil, da ima namesto njega vladati svetovalstvo od petnajsterih najimenitnejših gospodov, katerim na čelu da ima biti njegov bratranec vojvoda Filip Orleanski.
Filip Orleanski bil je lep mož srednje postave ter ob enem obdarovan s prelepimi dušnimi zmožnostmi. Imel je tako pamet, da ni pozabil nobene stvari niti nobenega imena, ki ga je enkrat čtil ali čital. Znal je tudi prav lepo govoriti, a z ljubeznjivim svojim vedenjem se je takoj vsakemu prikupil. V boji skazal se je vsikdar dobrega poveljnika in hrabrega junaka ter ni maral, če mu je sovražnik vsekal nekoliko krvavih ran. Le škoda, da je že od mladih nog bil lahkouinen ter nagnjen k pregrešnemu življenju, od katerega se ni dal od nikogar odvrniti. Zlasti ker je njegov ocigojitelj Dubois bil ravno tak ter mu pregledal vse mladostne napake. V poznejših letih je tako grdo živel, da so v Parizu sploh govorili, da je med razuzdanimi ljudmi vojvoda Orleanski najbolj razuzdau. Mogoče in celo verjetno je, da so drugi še pregrešnejše živeli, ali so svoje napake pred svetom skrivali, med tem ko jih je vojvoda očitno kazal in se nikdar ni hlinil boljšega, nego je bil. Ko so sinovi in vnuki Ljudevika XIV. hitro drug za drugim umirali, našlo se je hudobnih ljudi, ki so na Filipa Orleanskega zagnali sum, da jim je on zavdal zato, ker je baje sam hrepenel po kraljevem prestolu. Kralj se je do dobrega prepričal, da je vse to golo obrekovanje in druzega nič ter je bistroumnega vojvodo imenoval prvega namestnega vladarja mlademu svojemu nasledniku. Ali če tudi Filip Orleanski ni hrepenel po kraljevem prestolu, to je pa le želel, da bi on sam in nihče drugi vladal, dokler ne odrase Ljudevik XV. V ta namen znal je vrhovno državno sodišče ali parlament pridobiti za se, da je takoj drugi dan po kraljevej smrti vkljub pisauej oporoki njemu samemu poverilo vladarsko oblast v imenu mladega kralja. Dvorska gospoda so bili osupnjeni, ali niso si znali pomagati in morali so se zadovoljiti s praznimi častmi. Tembolj je narod bil vesel nove spremembe, kajti nadjal se je, da bode vojvoda odpravil trde krivice ter da bode vsem stanovom enako pravičen. Kes je Filip Orleanski imel dobro voljo in s prva se je tudi obnašal, kakor se kraljevemu namestniku spodobi ali le prekmalu je postal zanikern ter se samo po dve uri na dan pečal z državnimi stvarmi, a vse večere in cele noči se je v razuzdani druščini veselil in pi-jančeval, kakor poprej, med tem ko je vladarska opravila poveril šesterim svetovalcem.
Vkljub vsej svojej malomarnosti je vojvoda Orleanski dobro sprevidel, da treba na Francoskem popraviti slabo de-denarno stanje ter sploh povzdigniti telesno blagostanje fran-

coskega naroda, od katerega so takrat cela desetina bili sami berači. Da je bilo tako, temu bili so krivi oderuhi in najemniki davkov in pa to, da je prejšnji kralj vso premožno gospodo oprostil dohodninskih davkov ter vsa državna bremena tako rekoč naložil ubogemu kmetu. Vojvoda Orleanski je tadaj deželnim namestnikom ukazal, da imajo vsak v svojem kraji paziti na to, da se davki pravično pobirajo; ali bilo je vse zastonj in niti on si ni znal drugače pomagati, nego da je delal nove dolgove, katerih je pri smrti Ljudevika XIV. bilo že kakih tri tisuč milijonov frankov. Tudi je dal kovati slabe denarje ter je samolastno zmanjšal vrednost državnih dolžnih pisem. Naposled je sestavil posebno sodišče, ki je imelo brez usmiljenja soditi onim, ki so z nepoštenjem in sleparijo državi prizadjali kako denarno škodo. To sodišče je prav kmalu našlo črez tisuče takih sleparjev ter jih vse djalo v zapor, dokler ne bi povrnili narejene škode; ali ti ljudje znali so podkupiti slabe tovarše in tovaršice razuzdanega vojvode, in bili so zopet svobodni ali pa so le malo plačali. Tako je zarad pomanjkanja poštenih ljudi ostalo vse pri starem in nadloga je bila od dne do dne veča.
V tem pride k vojvodi mož, ki je obljubil, da bode v prav kratkem času francoskej državi pomagal iz zadrege ter osrečil gospodo in kmeta. Ta čudni odrešenik bil je Ivan Law, rojen leta 1671. vTCdinburgu na Škotskem. Njegov oče je bil zlatar, a ob enem je ljudem denarje menjal in posojeval, ter je tako precej obogatel. Ivanu se torej ni bilo treba mučiti za vsakdanji kruh, ampak šel je brez pravega namena v London, kjer je za očetove novce dobro in veselo živel. Ker se je znal prav lepo obnašati, bili so ga v vsakej druščini veseli in kmalu je po vsem mestu bil znan. Enkrat pa se je hudo sprl z nekim gizdalinom in po nesreči ga je ubil v dvoboji. Zdaj so ga djali v zapor, ali ušel jim je ter zbežal čez morje v Amsterdam, kjer se je učil kupčije z denarji. Da bi se še bolj seznanil z denarnimi opravili, šel je po svetu ter se je po nekoliko časa mudil v Benetkah, v Genovi, Firenci, Neapolji in Bimu; a ko se je bil zopet domu povrnil, izdelal je osnovo za deželno bank», katere mu pa državni zbor škotski ni hotel odobriti. Ko se mu isti naklep tudi v Londonu ni posrečil, šel je v Pariz, a tu mu je vojvoda Orleanski 1716 dovolil, da je za poskušnjo vtemelil privatno banko. Kakor hitro se je pokazalo, da je ta naprava koristna, podelil jej je vladajoči vojvoda čemdalje večih pravic ter jo naposled oklical „kraljevo banko“ za vso Francosko. To je povzdignilo njeno ve-
Ijavo in ljudje so se kar trgali za bankine delnice, katerih je Law takoj s početka izdal 1200 po pet tisuč frankov. Zaupanje bilo je toliko, da so ljudem bankovci bili ljubši, nego kovani denar.
Sam Law jel se je čuditi nepričakovanemu vspehu, ki ga je le še bolj ohrabril v predrznem njegovem ravnanji. Zdaj si je izmislil drugo napravo, ki bi imela do dobrega povzdigniti telesno blagostanje francoskega naroda. Leta 1717. vtemelil je namreč veliko „brodarsko družbo“, ki je edina imela pravico občevati in trgovati z Ameriko. Nobena ladija ni smela iz Francoskega v Ameriko, če ni bila lastnina te družbe, katerej je kmalu potem vojvoda Orleanski izročil tudi vso kupčijo z Afriko in Azijo. Vsak francoski brodar je hot é ali nehoté moral s svojo ladijo pristopiti v veliko „brodarsko društvo“, ali pa ni smel jadrati črez morje. Sicer pa ta naprava za tadanje čase ni bila napačna, in bilo se je po vsej pravici nadjati velike koristi, če ne bi Law in vlada začeli slepariti z delnicami in bankovci. Da bi se francoska prek-morska trgovina tem brže razcvela, podelil jej je vojvoda Orleanski celo francosko Louisiano, t. j. veliko in rodovitno deželo ob dolenjem teku reke Misisipija v severnej Ameriki. Brodarska družba je v tej deželi imela vtemeljiti francoske naselbine ter napraviti velike nasade prekmorskih pridelkov, ki bi jih potem prodajala po Francoskem, od koder bi v zameno obrtnijske pridelke vozila v Louisiano. Osnova je bila dobra, samo ko bi njeni začetniki zmiraj pošteno ravnali, kakor so obetali. Vsakdo je sprevidel, da za takošno pod-vzetje treba mnogo mnogo denarja, in ljudje so imeli toliko zaupanja, da so prav kmalu pokupili vseh dve sto tisuč delnic po pet sto frankov, ki jih je Law za prvi početek izdal. Nabralo se je toraj sto tisuč milijonov frankov, s katerimi bi se dalo mnogo storiti. Ko je razuzdani vojvoda Orleanski videl toliko novcev, jel je s svojimi tovarši in tovaršicami razsipati, da je človeka kar groza. Ce so novci pošli, moral je Law iz-davati novih delnic in narejati čemdalje več bankovcev. Našli so se premeteni pisači, ki so po časopisih nepretrgoma trobili, kako se brodarska družba razvija v Louisiani. Nazadnje je vlada družbi dala v najem tobak in pobiranje davkov po vsem Francoskem. To je ljudem vzelo vso pamet in plačevali so po pet tisuč frankov za delnice, ki so se glasile samo na pet sto. Sleparija je bila tolika, da je blizo trideset tisuč tujcev iz raznih dežel prišlo v Pariz, da bi si za lepe svoje novce nakupili delnic francoske brodarske družbe. Law sam
Občna zgodovina IV. zvezek	22
je prvi sprevidel, da se la stvar ne bo dobro končala iu nakupil si je za lahko zaslužene novce štirnajst večih in manjih grajščin, a v Parizu cele vrsto hiš. Po njegovem izgledu ravnali so tudi drugi skušeni možje, le nevedno ljudstvo poganjalo se je Se zmiraj za delnice ter je za kos papirja dajalo prihranjeno gotovino, zemljišča in drugo nepremakljivo imetje. Predrzni Law bil je tako slaven, da je postal ud zna-nostne akademije ter prvi finančni minister, kakor hitro je prestopil v katoliško cerkev. S tem pa je njegova slava do vrha prikipela. Minulo je leto za letom, a delnice brodarskega društva le niso dajale toliko dobička, kolikor so si ga ljudje obetali. To je marsikoga osupnilo in skusil je bankovce zameniti za gotovi denar, ali ni ga dobil. Zdaj je bilo nezaupanje ravno toliko, kolikorSno je prej bilo zaupanje. Cena je delnicam padala od dne do dne, in ista vlada je leta 1720. razglasila, da delnice, ki se glasé	na 500	frankov,	ne	veljajo
več, nego dve sto; toda kdor jih	je imel,	dajal jih	je	še ce-
neje, samo če je našel kupca. Državno gospodarstvo je prišlo na kant in splošno siromaštvo je na Francoskem bilo veče, nego kdaj poprej. Law moral je bežati, a po njegovem odhodu se je še to podrlo, kar je bilo dobrega; kajti njegovi uradniki so davke vsaj pravično pobirali, zdaj pa so zopet stari najemniki odirali kmeta, in	kmetijstvo, ki se	je	zadnja
leta nekoliko opomoglo, je zopet	hiralo.	Ukanjeni	narod ni
več zaupal svojim vladarjem ter se je odslej čemdalje bolj pečal in zanimal za državne stvari. Vojvoda Orleanski, ki je s svojo razuzdanostjo in razsipnostjo zakrivil vso nesrečo, ostal je vedno isti; njega vse to ni ganilo, vsaj se ni več streznil od mesene pijanosti. Vladarska opravila prepustil je čisto svojim prijateljem, med katerimi je še zmiraj njegov nekdanji odgojitelj Dubois bil prvi. Dubois je bil sin lekarnika na kmetih in od nekdaj jako ukaželjen. Ker oče ni bil dosta premožen, šel je v Pariz ter je najprej stregel višemu šolskemu vodji, potem pa se je preživi! s podučevanjem. Ko je dovršil svoje nauke, služil je pri najimenitnejšej gospodi za odgojitelja, dokler mu vojvoda Orleanski ni poveril svojega sina Filipa. To je bila velika nesreča, kajti Dubois ni bil le duhovit in slavohlepen, ampak bil je tudi samopašen in razuzdan človek, brez vere in poštenja. Ko je njegov učenec, vojvoda Filip Orleanski, postal francoski vladar namesto mladoletnega kralja Ljudevika XV., ostal je Dnbois pri njem ter mu bil prvi svetovalec v državnih stvareh. Najimenitnejše je bilo to, da je Dubois sklenil mir z Angleško in Holandeško
ter da ni hotel pomagati Jakobu III. na angleški prestol. Kavno tako je po njegovem nasvetu Francoska leta 1718. pristopila k zavezi četirih držav zoper španjolskega kralja Filipa V., ki je hotel prelomiti pogodbe mira v Utrechtu ter si osvojiti avstrijske dežele v Italiji. Sicer pa je Dubois vojvodi Orleanskemu bil zvest tovarš pri vseh njegovih razuzdanih veselicah, dokler nista oba istega leta 1723. umrla.
Francoski narod se je že dalj časa tolažil in upal, da se bode vse na bolje obrnilo, kadar bo mladi kralj sam vladal. Ko je leta 1721. zbolel, bilo je v Parizu splošno žalovanje in vse cerkve so bile polne pobožnega ljudstva, ki je prosilo zdravja nadepolnemu svojemu vladarju; a ko je zopet ozdravil, bilo je veselje nepopisljivo. Kar na ulicah so napravili pojedine, po trgih so plesali, a na kraljevem vrtu so se ljudje dan za dnevom gnjetli, da bi videli ljubljenega kralja. Ni čuda toraj, da je Francozom nekako odleglo, ko se je raznesel glas, da je umrl vojvoda Filip Orleanski. Ljudevik XV. je zdaj sam vladal ter se oženil z Marijo Leščinsko, hčerjo izgnanega poljskega kralja Stanislava Leščinskega: toda kmalu je vladarska opravila popolnoma prepustil svojemu odgojitelju kardinalu Fleurv-u, ki je odslej do svoje smrti ostal prvi minister (1726—1743). Fleury je bil kaj ljubeznjiv iu učen mož, ki je vsako stvar takoj zapopadel ter si jo ohranil v spominu. Vsacega je znal potolažiti, a želj mu le ni izpolnil; bil je boječ, a bil je tudi premeten. V državnih stvareh je bil zveden, da malokdo tako, in težko, da bi se v tadanjih časih in za tadauje razmere na Francoskem našel mož, kateri bi po velikih zmešnjavah, ki jih je napravil vojvoda Orleanski, znal tako vrediti državno gospodarstvo, kakor Fleury. Vkljub velikej revščini, ki je takrat bila na Francoskem. je državne dohodke pomnožil, stroške zmanjšal, ter bil tako varčen, da je v nekoliko letih skoraj do dobrega poplačal velik dolg, ki so ga naredili poprejšnji vladarji. Ljudstvu pa s tem ni mnogo pomagal, kajti najemniki davkov in oderuhi so ravno njegovega vladanja imeli najboljše čase, in ponovili so vse krivice, ki so se kdaj godile pri nakladanji in pobiranji davkov. Da bi narodu olajšal pretežka bremena, tega Fleury ni razumel. Državnim dolžnim pismom je samolastno znižal ceno za polovico in še več, ali pa ni plačal obresti, ko je iztekel čas.
Kavno zato, ker je bil varčen gospodar, je Fleury z Angleži sklenil prijateljsko zavezo, da bi svojo domovino obvaroval dragih vojsk ter jej ohranil stalen mir, katerega je
tolikanj trebala. Največo korist od tega imele se amerikaRske naselbine, ki so se jele prav lepo razcvetati; le škoda, da jih Fleury ni znal za prihodnje obvarovati hudih nesreč, kajti od same varčnosti je čisto zanemaril bojno ladijevje, brez katerega nobena vlada svojim državljanom ne more zagotoviti svobodnega brodarenja po morji. Ko so tuji vladarji videli, kako je Fleury miroljuben, mislili so, da se od Francoske nimajo ničesar več bati in bili so brez skrbi. To je zlasti cesarja Karla VI. ohrabrilo, da se je več, nego je bilo treba, vtikal v poljske homatije po smrti kralja Avgusta II. Več o tem povedali smo že v nemškej zgodovini. Francozi so takoj bili zopet na nogah, in če tudi niso mogli Stanislavu Leščinskemu povrniti poljskega prestola, pridobili so mu vendar vojvodino Lo-tarinško, ki je po njegovej smrti imela postati francoska, med tem ko je Karel VI. izgubil Neapelj in Sicilijo, prelepi deželi, kateri je Avstrija dobila od Špaujolske v Utrechtskem miru. Ravno tako je bilo po smrti Karla VI, ko se je vnela vojska za avstrijski prestol.
Varčni Fleury bil je za to, da se Francoska ne vtika v to vojsko, ki jej ni obetala dobička, ali Ljudevik XV. se je od drugih svetovalcev dal pregovoriti in začel je nepotrebno vojsko, ki ga je stala mnogo novcev in vojščakov, a bila je za-nj brez vsake koristi. Pokazalo se je čemdalje bolj, da Ljudevik XV. nima prav nobenih vednosti, kakoršne so vsakemu vladarju potrebne in da ni sploh za nobeno delo. Bil je prava lenoba, ki ni mislil na drugo, nego da bi dobro jedel in pil, ter da bi se v polnej meri navžil vseh dovoljenih in pregrešnih mesenih slasti. Prav nevreden je bil velike ljubezni, s katero mu je francosko ljudstvo takrat še bilo vdano. Mlade lepe kraljice Marije, s katero je s prva srečno živel, se je kmalu naveličal; kajti bila je žena in mati po božjej volji, ter za-nj predolgočasna. Malopridni svetovalci so ga zapeljali, da se je z razuzdanimi gospodi in gospemi po cele noči veselil in kratkočasil, a po dnevi je po takošnem življenji večkrat bil tako slab, da ni mogel ničesar misliti. Da bi mu telesne moči nekoliko oživele, šel je včasih na lov, o slabem vremenu pa je doma strugal in kuhal. Sicer pa je na videz bil pobožen, ter je skoraj vsaki dan bil pri maši, a nikdar ni šel spat, da ne bi poprej opravil večerne molitve. Ko v vojski za avstrijski prestol Francozi niso bili srečni, mislili so nekateri poveljniki, da bi se vojščaki z nova ohrabrili. če bi sam kralj prišel med nje. Ljudevik XV. se je na to res podal na pot ali ž njim morala je iti vsa njegova
slaba tovaršija. Zlasti vojvodinja Chateauroux, ki je takrat pri njem imela največ veljave, več nego ista kraljica, katero je zdaj že malokdaj videl. Prišedši v Metz je Ljudevik XV. prav nevarno zbolel in zdravniki so odkritosrčno rekli, da naj se na smrt pripravi; ali škof ga ni hotel prej izpovedati, dokler mu ni obljubil, da bode vprihoduje opustil pregrešno življenje ter odpravil od sebe vso razuzdano druščino, zlasti vojvodinjo Chateauroux. Skesani kralj je vse obljubil in bil je presrečen, ko je tudi blaga njegova žena prišla za njim, da mu streže na smrtnej postelji. Prisegel jej je, da bode odšle samo za njo živel in da je ne bode več zapustil. V tem jel je okrevati in kmalu je zopet ozdravil ter se vrnil nazaj v Pariz. Tu ga je ljudstvo s tolikim slavjem in veseljem sprejemalo, da je kralj sam rekel, da tega ni zaslužil. Pa bilo je zadnjikrat, da se je francoski narod navduševal za svojega kralja, kajti Ljudevik XV. je bil zopet stari samopašnik, vojvodinja Chateauroux bila je zopet pri njem, in ljudstvo jelo je nekdanjega svojega ljubljenca od dne do dne bolj zaničevati. Ko je vojvodinja umrla, je Ljudevik tako žaloval za njo, da je bilo misliti, tudi njega bo konec. Toda potolažil se je, ko je leta 1745. našel gospo, ki mu je znala še bolj čas kratiti, pa si je tudi znala pridobiti toliko veljave, da je odslej (1745 do 1764) prav za prav ona vladala na Francoskem; kajti ona je podeljevala najimenitnejše državne službe, pri njej bila so državna posvetovanja, ona je po svojej volji trošila državne dohodke. Ta gospa bila je grofica Pompadour. Francozi bili so čemdalje bolj razkačeni, zlasti v Parizu, kjer so z lastnimi očmi videli, kako na kraljevem dvoru razsipno in potratno žive, med tem ko narod strada in propada. V pesmih in podobah, ki so se skrivaj tiskale, zasramovali in psovali so nevednega kralja in prevzetno grofico. Splošno nezadovoljstvo bilo je tem veče, ko so po krva-vej in dragej vojski za avstrijski prestol leta 1748. sklenili mir v Ahenu, a ne da bi Francozi imeli le količkaj dobička od velikih svojih žrtev, marveč se je ravno na Francoskem po dovršenej vojski začelo novo goijé. Odpuščeni vojščaki so bili brez zaslužka in postali so razbojniki. V celih krdelih so se vsuli po deželi in vsak dan dohajala so poročila, da so kje vlomili v hiše, da so koga oropali ali umorili. Policija jih je gonila iz enega kraja v drugi, in kar je polovila vlačugarjev, bodi si moških ali ženskih, djali so jih na ladije, jih odpeljali v Ameriko ter naselili v Louisiani. Kdor je kakega postopača vjel, dobil je primerno darilo. To je beriče mamilo

in zgrabili so kar poštene ljudi ter jih izročili gosposki kot hudodelnike. Naposled v Parizu Že ni bilo več varno zvečer iti od doma; kajti beriči so odpeljali veliko število nedolžnih hlapcev in dekel, ter meščanom in obrtnikom pobrali tudi mnogo otrok. Nesrečni starši nikdar niso zvedeli, kara je kdo zginil, in raznesla se je govorica, da se kralj koplje v otročji krvi, ki bi mu imela vtrditi od razuzdanega življenja oslabelo zdravje. Ko so pa nazadnje beriči za belega dne po ulicah otroke lovili, so se Parižani vzdignili, in le z vojaško silo je bilo mogoče zatreti upor. Toda nezadovoljstvo se ni dalo več potolažiti in leta 175(3. nastal je v parlamentu velik hrup za-rad novih davkov; kajti že stari so bili toliki, da jih ljudje niso mogli plačevati in so lepe nekdanje kmetije druga za drugo prišle na boben. Vkljub vsemu temu ni prav nič odje-njalo razuzdano življenje na kraljevem dvoru, marveč je bez-umni kralj svojim zapeljivcem večkrat dal prazen papir s svojim podpisom, in vsak si je sam napisal nakaz na toliko denarja, kolikor ga je hotel, in državni blagajnik mu ga je moral izplačati. V takošnih razmerah ni čuda, če Ljudevik XV. ni bil varen svojega življenja. Ko je dne 5. januarja 1757. proti večeru stopal v kočijo, priskoči neki Damiens in ga z nožem suni v hrbet. Rana ni bila nevarna in tudi hudodelnik je priznal, da ni mislil kralja umoriti, ampak le spomniti ga je hotel smrti, da bi se zdramil iz pregrešnega svojega življenja. Sodišče je Damiensa na smrt obsodilo, in po strašnih mukah so ga še živega s konji narazen raztrgali.
Takrat' začela se je nova vojska, ali Ljudevik XV. ostal je stara lenoba in je vsa vladarska opravila prepustil svojim ministrom in grofici Pompadour. Le-ta se je proti splošnemu mnenju francoskega naroda zavezala s carico Marijo Terezijo proti pruskemu kralju Frideriku II., ter je kmalu potem odpustila iz službe vojaškega in pomorskega ministra, edina dva, ki sta še kaj veljala, in katerih je takrat ravno najbolj tre-balo. Ali morala sta iti, zato ker se nista slepo pokoravala mogočnej grofici, ki ju je zamenila z nezmožnimi svojimi ljubljenci. Kako so se Francozi v sedemletuej vojski bojevali kot avstrijski zavezniki, povedali smo že v nemškej zgodovini. Ob istem času pa so Francozi imeli z Angleži tudi drugo sedemletno vojko, o katerej moramo tu nekoliko več povedati.
Bolj nego v Evropi so si Francozi in Angleži nasprotovali v Ameriki in v Aziji. Tu so si drug drugemu bili na poti pri vtemeljevanji naselbin in pri sklepanji trgovinskih
zavez s tamošnjimi narodi. Največ koristi obetala jim je vzhodnja Indija, ki je z velikim svojim prirodnim bogastvom že v starem veku mamila mogočne vladarje sosednjih držav, da so si jo skušali osvojiti. V polovici osemnajstega stoletja, torej v času, o katerem ravno govorimo, je vsa vzhodnja Indija po imenu priznavala vrhovno oblast tako zvauega „velikega Mogula“, ki je stoloval v Delhiju. Njegov namestnik na dekanskem polotoku zval se je Nizam, a pod tem so nad posameznimi pokrajinami vladali Nabobi. Ker veliki Mogul ni imel več nekdanje moči in je njegova, oblast bila le na videz, so posamezni Nabobi hrepeneli po državnej samostalaosti in imeli so vedno prepire med seboj in z Nizami. Te homatije so tujcem dobro doäle in francoski namestnik v Aziji, modri in zvedeni Dupleix. napravil je prav dobro osnovo, kako da bo po malem vso Indijo spravil pod francosko oblast, in da bodo Francozi edini smeli trgovati in naseljevati se v tej naj-rodovitnejšej deželi cele naše zemlje. Angleži so takoj spregledali zviti naklep svojih nasprotnikov in jeli so z vso silo oblegati francosko naselbino Pondichery. Dupleix ni imel več nego tisuč štiri sto francoskih ter dve tisuči indijskih vojščakov in slavno je odbil vse naskoke nasprotnikov (1748). V tem umrje dekanski Nizam in ko sta se zdaj dva moža potegovala za to imenitno čast, podpirali so Francozi enega, Angleži pa druzega. Naposled zmagal je francoski zaveznik Muzurfa-Džung, ki je na to svojega prijatelja Dupleixa z dovoljenjem velikega Mogula imenoval Naboba ali namestnega vladarja v južnem Dekanu (1750). Ko bi bil Ljudevik XV. vrlega Dupleixa podpiral, kakor je bilo treba, pridobil bi svojej državi nevsahljivi vir bogastva in hitro bi se nesrečni francoski narod opomogel. Ali on in njegova dvorska druhal trebali so novcev za veselice in pojedine, in Dupleix ni dobil uiti najmanje podpore od doma. To je Angležem dobro došlo in kmalu so tudi imeli moža, ki je bil kos zapuščenemu francoskemu poveljniku. Ta mož bil je Robert Clive. Doma bil je malopriden postopač, ki se ničesar ni hotel učiti. Ko je spolnil osemnajsto leto, dali so ga nesrečni starši v službo na ladjo in tako je prišel v Indijo, kjer se je poboljšal. Odlikoval se je kot hraber vojščak in v kratkem času je bil stotnik. Petindvajset let star stopil je pred angleškega namestnika, ter mu svetoval, kako bi bilo mogoče užugati Francoze Le-ti so pomagali indijskemu svojemu zavezniku, ki je oblegal mesto Tričinapali, kamor se je bil zaprl tisti Nabob, katerega so Angleži podpirali. Angleži so svojemu zavezniku že ne-
kolikokrati skušali priti na pomoč, ali Francozi so jih vselej zmagovalno nazaj zapodili. Tu se je Robert Clive angleškemu poveljniku ponudil, da pojde s svojim krdelom nad Arkot, glavno mesto pokrajine Karnatik; kajti brž ko bo nospiotni Nabob to čul, pustil bo Tričinapali ter hitel domu, da si reši svojo prestolnico. Predrzni naklep mladega stotnika se je do dobrega posrečil. S petimi sto vojščaki je Glive neke hudourne noči udaril na preplašeno mesto ter se v njeni tako močno vtrdil. da se je celih petdeset dni hrabro branil zoper sovražnike, katerih je deset tisuč prišlo mestu na pomoč, ali zastonj; kajti naposled so le opešali ter zopet odšli (1751). Slava mladega junaka se je hitro razširila daleč na okoli in mu pridobila čemdalje več privržencev. Boj pri Arkotu odločil je osodo vzhodnje Indije, v katerej so zdaj Angleži dobili prvenstvo, dokler je niso cele spravili pod svojo oblast. Največ pa so tej spremembi v Indiji bili krivi Ljudevik XV. in slabi njegovi svetovalci, ki niso Dupleixu poslali potrebne pomoči. To je vrlega moža bolelo, ali še bolj ga je bolelo, ko je leta 1754. prišla iz francoskega vojaška pomoč, a ž njo tudi nov namestnik, kateremu se je moral umakniti. Premeteni Angleži namreč niso hoteli s Francozi prej skleniti miru, dokler jim Ljudevik XV. ni obljubil, da bode Dupleixa domu pozval.
Angleži so toraj v vzhodnjej Indiji zmagali še prej, nego se je sedemletna vojska začela. Imeli pa so še drug prepir v Ameriki, kjer so Francozi imeli dve naselbini, Luisiano ob dolnjem Misisipiju in Kanado, ki se je razprostirala onkraj velikih jezer in reke sv. Lovrenca proti severu. Obe naselbini je nekako vezala reka Ohio, ali pot ob tej reki je bila dolga in nikakor še ne v francoskej oblasti. Od tod proti vzhodu do atlantskega oceana pa so Angleži imeli svoje naselbine, katerih je takrat bilo trinajst. Po dovršenej vojski za špan-jolski presto! sklenili so leta 1713. v Utrechtu med drugim tudi to, da morajo Francozi Angležem v severnej Ameriki odstopiti polotok Ákadijo ali tako zvano Novo Škotsko. Francozi so ta pogoj na tanko spolnili, ali Angleži so jeli trditi, da se k Akadiji mora prištevati tudi ves svet ob reki sv. Lovrenca na desnem in levem bregu. Še bolj pa se je ta prepir raznetil, ko so Francozi ob reki Ohiju sezidali celo vrsto trdnjav (1748), s katerimi so mislili Angležem za zrniraj zapreti pot proti zahodu. Takoj so se začeli mali boji, a ko so leta 1755. Francozi in Angleži poslali bojno brodovje v Ameriko, vnela se je sedemletna vojska na morji, kjerkoli so frau-
coske in angleške ladije zadele druga na drugo, bodisi v Evropi, Ameriki, Afriki ali Aziji. Angleži začeli so boj s tem, da so kakor morski razbojniki lovili francoske ladije ter so nagrabili za več sto milijonov plena. V boji pa so sprva Francozi bili srečnejši, ter so v Evropi osvojili otok Minorko, v Ameriki pa imenitno trdnjavo Oswego ob jezeru Ontariji. Ker je Angležem pomanjkovalo vojščakov, kupili so jih na Hanoveranskem in Hesenskem kakor kake sužnike, kar nemškim vladarjem gotovo ni na čast. Leta 1758. se je bojna sreča obrnila na angleško stran in Francozi so v kratkem izgubili ves svet ob reki sv. Lovrenca in ob reki Obiji, med tem ko so jim nasprotniki vzeli tudi vse naselbine na Senegalu, s katerimi so skoraj vso afrikansko trgovino na se spravili. Tudi tej nesreči je bila kriva francoska varčnost tam, kjer je ni bilo treba. Ljudevik XV. je tadaj odpustil ministra Bernisa ter na njegovo mesto posadil Pompadourinega ljubljenca Choiseula, a denarne stvari poveril je Silhouettu. Le-ta je bogatinom, ki niso bili plemenitega stand, naložil nove davke ter je na ta račun izdal za dva in sedemdeset milijonov frankov novih dolžnih pisem, ki so jih ljudje kar takoj pokupili (1759). Gotovo lepi novci za dobrega gospodarja ob času stalnega miru, ali v vojski je to bila le kaplja v morji. Novci so kmalu pošli in bilo je zopet vse pri starem. Francozi so v petih pristaniščih tesali novih ladij za prevoz v Ameriko; ali Angleži niso čakali, da bi nasprotniki dodelali ladje, ampak kar takoj so pred vsako od peterih pristanišč postavili nekoliko bojnih brodov ter niso Francozom dali ne noter ne yen. marveč so celo s topovi streljali v mesto. Še hujše se je Francozom godilo v Ameriki. Tu so med drugim izgubili Guadaloupe, najimenitnejši otok v zahodnej Indiji, a na bojišči v Kanadi jih je sreča popolnoma zapustila in že so Angleži pridrli do samega mesta Quebeka, ki je bilo tako rekoč branišče cele dežele. Kakor nekoliko let poprej v Aziji, tako so Francozi tudi v Ameriki imeli moža, ki je zaslužil boljo osodo. Ta mož bil je maršal Montcalm. Hrabro je branil vsako ped zemlje, in ko se je pred veliko nasprotno silo moral nazadnje umakniti v Quebek, sklenil je, da hoče na lom mestu ali zmagati, ali pa poginiti. Imel je vsega skonaj kakih deset tisuč vojščakov, med tem ko so jih naspro^id imeli do petdeset tisuč ter tudi hrabrega in zvedenega poveljnika Jakoba Wolfe-a. Boj je bil hud kakor prej še nobeden. Sam Wolfe, dasi bolehen, bil je vedno v boji in ako-Preni že trikrat ranjen, le ni odjenjal, dokler ni zmagal in
umrl. Pa tudi Montcalm se je bojeval kot pravi junak in poginil je še prej, nego se je mesto podalo. Na smrtnej postelji tolažil se je, da Angleži ne bodo dolgo uživali plodovo svoje zmage in prorokoval je že takrat, da se jih bodo njihove naselbine le toliko časa držale, dokler bodo za seboj imele Francoze; kakor hitro pa se teh ne bodo več bale, vzdignile se bodo zoper dosedanje svoje gospodarje in postale bodo same svoje. Kako kmalo se je to prerokovanje zvedenega poveljnika spolnilo, videli bomo v zgodovini angleške države.
Po nesrečnej bitvi pri Quebeku ni bilo upati, da bi se Francozi v Ameriki še kdaj opomogli. V zahodnej Indiji izgubili so zdaj otok za otokom. Naposled dobili so Španjolce na svojo stran, ali tudi ta zaveza je ostala brez vspeha in leta 1763. morali so pod težkimi pogoji skleniti mir. V Ameriki so Francozi Angležem morali odstopiti celo Kanado, ves svet ob reki sv. Lovrenca. Novo-Škotsko, mnogo otokov v zahodnej Indiji ter vzhodno Louisiano. Zahodno Louisiano dobili so Španjolci, ki so zato Angležem prepustili polotok Florido. V Afriki so Francozi morali Angležem dati ves svet, kar so ga imeli ob reki Senegalu , zato pa so neka mesta v vzhodnej Indiji nazaj dobili, kar ni bilo nič proti temu, da so Angleži postali gospodarji v Indiji.
Dvojna sedemletna vojska je nekdaj tolikanj slavno Francosko pripravila ob vso moč in veljavo v svetu. Lepe njene naselbine prišle so v tuje roke, bojno brodovje bilo je uničeno, denarja pa ni bilo niti toliko, da bi se plačevale obresti od neizmernih dolgov. Predrzni možje so kralju kar naravnost očitali, da je vsemu temu kriva zaveza z Avstrijo, in vendar je Ljudevik XV. tudi v prihodnje ostal zvest prijatelj cesarici Mariji Tereziji ter je za svojega vnuka in naslednika snubil njeno hčer Marijo Antonijo, ki se francoskemu narodu nikdar ni mogla prikupiti ter je naposled celo na morišči poginila. Prav mala odškodnina za velike zgube bila je pridobitev Kor-sike leta 1768. Ta otok spadal je k republiki genoveškej; ali otočani niso bili zadovoljni z genoveško vlado in večkrat so se vzdignili. Ko je pa republikanska vlada v Genovi sprevidela, da upornikov ne more več ukrotiti, prodala je otok za dva milijona Francozom. Le-ti so upor hitro zadušili ter Kor-siko pridružili svojej državi.
Med tem so se tudi na samem dvoru godile velike spremembe, kajti smrt je neusmiljeno morila med najbližnjinu kraljevimi sorodniki. Leta 1764 umrla je prevzetna grofica
Pompadour, ki je toliko let nesramno gospodarila na dvoru v Versaillesu ter s potratnim svojim življenjem zapravljala državne dohodke. Zapustila je toliko dragocenosti, pohištva in drugih stvari, da so jih celo leto po njenej smrti prodajali. Leta 1765. umrl je Dauphin ali kraljevič Ljudevik, ki je bil vedno žalosten in se ni dal utolažiti zavolj grdega očetovega življenja. Zapustil je tri sine, poznejšega kralja Lju-devika XVI., grofa Proven9alskega (poznejšega kralja Ljude-vika XVIII.) in grofa Artoiskega (poznejšega kralja Karla X.) ter hčer Elizabeto. Leta 1766. umrl je kraljev tast. nekdanji poljski kralj Stanislav Leščinski. po katerem je Francoska dobila vojvodini Lotaringijo in Bar. Leta 1767. umrla je Dauphinova žeila, blaga Marija Ana Sofija, leta 1768. pa nesrečna kraljica Marija Leščinska, ki je skromno in pobožno živela, kakor kaka redovnica, med tem ko je njen mož Ljudevik XV. s svojo razuzdanostjo sramotil človeški in kraljevi ponos. Ali motil bi se, kdor bi mislil, da je smrt tolikih sorodnikov kralja zdramila ter ga odvrnila od pregrešnega življenja. Nikakor ne, ampak zdaj je še le začel prav noreti, kakor da bi bil v mlajših letih kaj zamudil. Človeku se gnjusi povedati, kako je takrat bilo v Versailleskem gradu, v katerem je mlada, štiri in dvajset let stara ženska pri-prostega rodu skrbela za to, da kralju ni bilo dolg čas. Ker so se dvorska gospoda obotavljali družiti se s tako žensko, jo je Ljudevik XV. omožil za grofa Dubarry-a, in nihče ni več smel ničesar ugovarjati. Brez vsake gosposke odreje in brez znanja je grofica Dubarrv gospodarila, kakor nekdaj grofica Pompadour, in še hujše. Dosti je. če povemo, da je v petih letih zapravila sto in osemdeset milijonov frankov. Denarni minister Terrai bil je v strašnej zadregi in si ni znal drugače pomagati, nego da je brez vsega pomisleka kar na veliko brisal državna plačila (1770). Res da je s tem letne stroške zmanjšal za šest in trideset milijonov, a dohodke pomnožil za petnajst milijonov, ali s takošnim ravnanjem je mnogo premožnih ljudi črez noč spravil na beraško palico: a le preveliko je bilo število takih nesrečnikov, ki so si vsled le zgube sami življenje vzeli. Minister Terrai je sprevidel, bo treba drugače ukreniti in prosil in rotil je kralja, naj m pri dvorskih potrebah le nekoliko milijonov na leto prihranil, in poznalo se bo. Toda vse zastonj. Ljudevik XV. mkakor ni hotel odjenjati od brezumne razsipnosti in je samo ženitovanje svojega vnuka, kraljeviča Ljudevika z Marijo Antonijo, hotel imeti novih dvajset milijonov. Leta 7417. so
»
na kraljevem dvoru potrošili celih dva in štirideset milijonov, torej ravno sedmi del vseh državnih dohodkov. In vendar se parlament ni ustavil kralju zarad slabega denarnega gospodarstva, ampak zato, ker se je vtikal v njegovo sodnijsko oblast. Minister Maupeou, ki je takrat pri kralju največ veljal, je tadaj napravil čisto nova vrhovna sodišča, za katera je kralj sam po svojej volji imenoval svetovalce, in tako so parlamenti ostali brez moči (1771). Ees, da parlamenti, v katerih je vsak svetovalec sodnijsko pravico nasledil po svojem očetu, niso bili več za tadanji čas, ali samolastna sprememba v tako važnej stvari, je Francoze le še bolj razkačila in prav težko so čakali smrti nevrednega kralja, ki je bil kriv vse nesreče poverjenega mu naroda.
Predno končamo o Ljudeviku XV., moramo omeniti tudi neke može, ki so s svojim peresom podkopavali tadanji cerkveni red ter tako po malem delali pot onim prekucijam, ki so na koncu osemnajstega in v začetku devetnajstega veka pretresle vso Evropo. Ljudevik XIV. in Ljudevik XV. sta res francosko državo v denarnih stvareh na kant spravila ter bila vzrok velikej revščini po vsem Francoskem, zlasti med kmeti; toda ravno za Ljudevika XIV. se je splošna omika tako povzdignila, da so Francozi prekosili vse druge narode, in ne dá se tajiti, da je potratno življenje teh dveh kraljev in druge velike gospode bilo koristno razvoju raznih obrtnij, in da je jako povzdignilo blagostanje meščanskega stand v Parizu in drugih velikih mestih. Francoski jezik bil je tako omikan in gladek, da so se ga gospoda vseh narodov učili in posluževali v medsobnem občevanji, in da so hlastoma segali po francoskih knjigah, med tem ko se za knjige svojega naroda niti zmenili niso. Če so torej francoske knjige celo na tujem imele toliko veljave, si lahko mislimo, koliko moč so imele doma na Francoskem, kjer jih je vsakdo razumel, če tudi si ni po šolah glave belil. Ko so umni Francozi jeli premišljevati žalostno tadanje stanje svoje domovine, sprevideli so, da ne bode prej bolje, dokler se ne bode vse drugače vladalo, kakor do zdaj. Bilo je mož, ki so kralju povedali resnico, kakor se spodobi, in mu tudi svetovali, kaj mu treba storiti. Ali kralj se nikakor ni hotel poboljšati, gospoda pa niso bili za drugo, nego da potratno žive in da tlačijo kmeta, ki je za se in za svoje grajščake moral delati, plačevati davke in nositi vsa državna bremena. To je domoljube spodbujalo, da so jeli v knjigah in časopisih očitno razkrivati rane francoske države, ter tudi povedati, odkod izvira vse to gorje, ki ga narod
mora trpeti; a ker so ljudje hitro razgrabili vsako tako knjigo, šli so predrzni pisatelji vedno dalje, ter so jeli napadati in podkopavati tudi take naprave, ki so bile dobre in koristne.
Prvi, ki je s peresom razburil svoje rojake, bil je Franjo Arouet ali Voltaire, kakor se je sam prekrstil, ko je začel knige pisati. Voltaire se je rodil v Parizu leta 1694. od očeta uradnika, ki ga je dal v šole k jezuitom. Le-ti so obdarovanega mladenča kmalu pregledali ter že takrat prerokovali, da bode postal glavar francoskih nevernikov. Šestnajst let star je Voltaire odločno rekel, da hoče biti „pisatelj“ in druzega nič. Oče pa nikakor ni bil za to in silil ga je, da bi se posvetil pravoslovju. Voltaire se na to ničesar ni učil ter je nekoliko let pohajkoval po Parizu z najrazuzdanejšimi postopači, od katerih se je ločil le po velikih svojih zmožnostih. Pesnik pa je bil že takrat, da mu ga ni bilo para. Najrajši je pisal zabavljice, ki so po svojej obliki bile tako dovršene in gladke, da so jih celo tisti ljudje radi čitali, katere je pesnik ž njimi pikal. Ko je v nekih pesmih preveč jasno šibal vojvodo Orleanskega, djali so ga leta 1717. prvikrat v glasovito ječo „bastilijo“, kamor so navadno zapirali puntarje in podobne nemirneže. Tu je Voltaire bival enajst mescev ter delal snovi za nove pesmi, ki so pozneje še bolj raznesle njegovo slavo. Velika gospoda so se tako rekoč skušali, kdo ga bo bolj odlikoval; vse mu je streglo, vse ga ljubilo, a njegovih spisov se je toliko razprodalo, da je hitro obogatel in dobro živel, kakor najveei gospod. Leta 1725. sta mu hralj in kraljica dosodila stalno letno podporo. Ni čuda, da je v svojih spisih čemdalje predrznejši postal ter brezobzirno šibal vse in vsakega. Pripetilo se mu je, da so razžaljena gospoda najeli može, ki so ga za kakim zidom čakali ter ga neusmiljeno pretepli. Nekega mogočnega gospoda je zarad tega pozval na dvoboj, ali v tem so po noči briči prišli po njega in ga odpeljali v „bastilijo“, v katerej je to pot bil le nekoliko dni, kajti pomilostili so ga pod tem pogojem, da je šel na Angleško (1726). Podal se je v London, kjer je ostal do leta 1729. Tu se je do dobrega naučil angleškega jezika, a ob enem se je seznanil s tistimi angleškimi filozofi, ki so sicer verovali v jednega Boga, ali vse drugo so tajili, to je, niso priznavali nobenega božjega razodenja, nobene razodete vere ter nobene cerkvene zveze vernikov. Ker ti čudni modrijani niso v nič druzega verovali, nego v Boga samega, zo-veJ° jih z latinsko besedo „deiste“. Voltaire se je njihovih naukov s celim srcem poprijel in spolnile so se preroške be-
sede njegovih učiteljev, da bode prvi francoski nevernik. Y svojih „pismih iz Angleške“ raztrosil je te „deistiške“ nauke tudi med Francoze ter s tem napravil veliko škodo; kajti podiral je vse, kar je ljudem bilo sveto in kar jim je v žalostnih tadanjih časih dajalo še nekoliko tolažbe in duševne moči. Ne le nedolžne ljudske vraže, ampak vse duhovnike, katoliško cerkev in vero v Kristusa hotel je Voltaire odpraviti, in če tudi mu ni bilo mogoče razdjati, kar je naš Odrešenik na trdo skalo sezidal, je vendar premnogo svojih rojakov dobil na svojo stran ter se ž njimi pogreznil v globoko brezverstvo. Zveden mož je rekel: „Tega Voltaira bi bilo treba zapreti v kletko, v katerej ne bi dobil ne peresa, ne črnila, ne papirja, kajti mogel bi s svojim pisanjem celo državo ugonobiti.“ Ali take besede so takrat bile, kakor da bi bob v steno metal, in leta 1746. je Voltaire postal celo ud akademije znanosti v Parizu. Kes, da je vlada njegove knjige večkrat prepovedala, ali ljudje so jih tadaj še rajši čitali, in našlo se je zmiraj mogočnih prijateljev, ki so ga zagovarjali in branili, da se mu ni ničesar zgodilo; pa saj ni čuda, ker so se celo tuji vladarji za-nj zanimali. Ko se je iz svojega izgnanstva povrnil na Francosko, bil je več 'let v gostih na grajščini bogate grofice, ter je ves čas pisal in se učil. V tem ga je leta 1750. pruski kralj Friderik II. pozval, da bi prišel k njemu v Potsdam. Nemška književnost se takrat še nikakor ni mogla meriti s francosko, in velika gospoda so med seboj le francoski govorili. Kralj Friderik II. je že od mladih nog bil tako zaljubljen v francoski jezik in francoske knjige, da je le slabo nemški govoril, dasi je bil vladar nemške dežele. Voltaire bil mu je črez vse, in povabil ga je k sebi na svoj dvor v Potsdam blizu Berlina. Dal mu je dvajset tisuč frankov letne plače, prostorno stanovanje v kraljevem gradu, vso hrano ter kočijo in konje, da se je mogel voziti, kamorkoli je hotel. Za vse to pa ni imel druzega opraviti, nego da je kralju popravljal njegove francoske spise in mu pomagal zlagati francoske pesmi, sicer pa je bil čisto svoboden in imel je časa dovolj za učenje in pisanje. S prva je Voltaire bil prav zadovoljen in veselo je domu poročal, da se mu zdi, kakor da bi bil na Francoskem, kajti na kraljevem dvoru go-voré samo francoski, a nemški jezik da je le za vojščake in konje. Toda predobro se mu je godilo in prevzel se je. Hotel je, da bi ga kralj zmiraj in povsod za svet prašal, in jel se je samolastno vtikati v stvari, ki mu niso bile prav nič mar. Med dvorsko gospodo je vedno zdražbe delal, a lakomen je
bil tako, da se je s pomočjo nekega Žida vdeleževal prepovedanih iger. S takošnim vedenjem spravil je v zadrego istega kralja, ki mu je preveč popuščal. Naposled začel je tudi svojega največega dobrotnika grdo ogovarjati ter se ustil, da mora „vsak dan kraljevo umazano perilo prati“. Pod perilom je namreč mislil kraljeve francoske pesmi, ki jih je moral popravljati. To je bilo pa le preveč, in Friderik II. je tolikanj občudovanega „prijatelja“ zopet črez mejo poslal (1758). Nesramni in nehvaležni Voltaire je kralju skrivaj vzel zvezek njegovih pesem in jih seboj odnesel. Friderik II. je hitro za njim poslal jezdeca, ki ga je v Frankfurtu dohitel in ga dal zapreti, dokler mu ni povrnil imenovanih pesem in vseh odlikovanj, ki mu jih je kralj poprej podelil.
Voltaire se je bil popotnega življenja naveličal ter si je leta 1758. na meji med Francosko in Švajcarsko, dobro uro od Ženove, kupil prelepo grajščino Ferney, kjer je brez skrbi dobro in prijetno živel od velikega premoženja, ki si ga je pridobil s pisanjem in s srečno kupčijo z denarji. Tu je še zmiraj pisaril ter vtemelil celo naselbino kmetov in urarjev, ter jim tudi na svoje stroške sezidal cerkev, na katero je dal napraviti bahaški napis: „Bogu postavil Voltaire“, kakor da bi bil on Bogu raven. LTmrl je leta 1778. v Parizu, kamor se je bil na nekoliko dni podal, da vidi, kako bodo predstavljali novo njegovo igro. Toliko ob kratkem o možu, ki je tako rekoč položil temelj francoskemu brezverstvu, iz katerega se je _ izleglo toliko brezumnih in groznih prekucij. Njegovih knjig ne bomo naštevali, dosti je, če povemo, da so vse polne sovraštva in zasramovanja vseh cerkvenih in državnih naprav, in kar je s tem v zvezi. Prav dobro ga torej opisujejo tisti, ki pravijo, da je. hotel podreti „altar in prestol“. Sicer pa je Voltaire bil sebičen in ošaben človek, ter sam v sebe zaljubljen, da malokdo tako. Ko se je iz Nemškega povrnil v Pariz, mislil je, da ga bo domači kralj še vse bolj odlikoval, nego ga je pruski; ali zmotil se je, in to ga je pognalo, da je šel na kmete.
Še bolj nego Voltaire, in bolj, nego vsak drug francoski pisatelj osemnajstega veka, je j. J. Rousseau razburil misli in želje svojega naroda, in ravno on je s svojimi spisi največ pripomogel, da se je na Francoskem začelo ono nemirno gibanje, ki je omajalo ves tadanji red v družinskem m državnem življenji. Rousseau se je rodil v Ženevi na Švaj-carskem leta 1712., a bil je vere protestantske. Njegov oče ml je urar in želel je, da bi se tudi sin poprijel iste obrtnije;
ali mojster, pri katerem se je učil, bil mu je preoster in ušel mu je. Brez pravega namena je Rousseau zdaj šel po svetu, pa sam ni vedel kam. Na Savojskem prestopil je v katoliško cerkev ter se nekoliko časa mudil v nekem samostanu, ali tu mu ui bilo ostati, in zopet se je na pot podal. V Annecy-u usmilila se ga je bogata gospa Warrens in dala ga je učiti glasbe in raznih drugih znanosti. Ker je Rousseau bil bistrega uma, se je prav hitro izuril in postal je sam učitelj glasbe v bližnjih mestih; ali kmalu se je povrnil k svojej dobrotnici v Annecy-u, pa ne za dolgo, kajti gnalo ga je v Pariz, kjer se je preživel s prepisovanjem not, dokler ga ni francoski poslauec v Benetkah vzel k sebi za tajnika. Toda tudi tu ni ostal, in kmalu je bil zopet v Parizu ter zopet za vsakdanji kruh prepisaval note; ob enem pa se je sprijaznil z Voltairom in drugimi imenitnimi pisatelji, ki so ga vpeljali v hiše velike gospode pariške. Takrat je akademija v Dijonu razpisala darilo onemu, ki bode najbolj odgovoril na vprašanje: „Če se je nravno življenje kaj poboljšalo, odkar so se ponovile znanosti starega veka“. Da bi si med gospodo in učenjaki pridobil veče veljave, se je Rousseau lotil pisanja in dobil je razpisano darilo. V svojej razpravi trdi, da je vsaka omika človeku le na škodo in da bi bilo za-nj najbolje, ko bi bil vedno ostal v prvotnem divjem stanji, kakor ga je Bog vstvaril; omika da je kriva vsakej nesreči človeškej in vsem nadlogam. To je bilo njegovo prepričanje, katero je brezumno branil in učil do svoje smrti. Ali s takošnim predrznim pisanjem je med tadanjimi novotarji hitro postal imeniten, a njegovo ime je kmalu bilo znano po vsem Francoskem. Leta 1753. se je Francozom jako zameril z bistroumno razpravo o njihovej glasbi, o katerej je kar naravnost rekel, da je malo vredna. Razžaljen šel je na potovanje in bil je tudi v Ženevi, kjer je zopet prestopil v protestantsko vero. Y novej razpravi razlagal je začudenemu svetu, zakaj si niso vsi ljudje ravni in zakaj da je toliko razločka med njimi, ter je po svoje predrzno dokazoval, da so temu vzrok pravica, da Človek kako stvar svojo imenuje; pravica, da sme obogateti; in to, da so ljudje začeli med seboj pogodbe sklepati. Zato, pravi, da bi bilo najbolje, ko bi se povrnili v gozde ter si v grmovji in v brlogih poiskali domovja, in postali bi zopet dobri in nedolžni, kakor prvi ljudje.
Vrnivši se na Francosko, bival je na grajščini Montmorency ter je daleč od mestnega hrupa napisal svoje tri najimenitnejše knjige, namreč „društveno pogodbo“, „novo He-
loise“ in „Emila“, v katerih je svetu razodel nesrečne svoje misli o veri, čednostih in odgoji ter je ž njimi v srca svojih rojakov zasadil prve prekucijske kali. „Društvena pogodba“ je čisto prevratna knjiga, da je Francozi še niso take imeli. Bousseau trdi v njej, da monarhija ne velja, kajti da je tudi najboljši vladar, bodisi kralj ali knez, tiran ali silnik svojega naroda, ki ni za druzega, nego za splošno škodo in nesrečo. Niti taka monarhija mu ni všeč, v katerej si narod voli svoje zastopnike v deželne in državne zbore, zato ker po njegovem noben človek ne more druzega zastopati, nego samega sebe. On je torej za popolnoma demokratiško republiko ali ljudo-vlado, v katerej ima vsak človek pravico, priti v narodno skupščino. Vsaj so si, pravi, vsi ljudje enaki, a svobode in ravnopravnosti se človek nikdar ne sme odreči. Po njegovem država nima za drugo skrbeti, nego za telesno blagostanje državljanov. Da Bousseau-jevi nauki ne veljajo, pokazalo se je najbolje v francoskej revoluciji, ko so prenapeti sanjarji leta 1703. ravnali prav tako, kakor je on učil, ter razsajali krvoločno in brezumno, da je človeka groza, kadar čita te zgodbe.
„Nova Heloisa“ in „Emil“ pa sta romana, s katerima je Bousseau pokazal, kako bi se po njegovem moralo živeti in kako bi se morali otroci odgajati. Ker ni mogoče, da bi se Človek povrnil v prvotni stan, naj vsaj skusi, da bode njegovo življenje primerno naturnim zakonom, a odvrže naj od sebe vso nepotrebno spakovanje, kakoršno so si ljudje s časom izmislili. Kakor mu niso bile po volji obstoječe državne naredbe, tako je neizmerno črtil vse šege in navade, katere je zasmehoval ali pa neusmiljeno šibah Dokazoval je, kako prazni in nenaravni so društveni zakoni tadanjega časa, kako je vse le zunanje, a nič ne prihaja iz srca. Boga sicer ni tajil, ali vera mu nobena ni bila prav, kajti tudi tu je iskal nekaj, kar bi bilo iz človeškega srca izrastlo. Bousseau je bil mehkega srca in vsi njegovi spisi so polno čuvstva ter so jih zato posebno ženske rade čitale. Y družinskem življenji napravil je s svojimi spisi mnogo hrupa in zmešnjave in ravno on je v ljudeh obudil največ nezadovoljstva. Oglasili so se pa tudi njegovi nasprotniki, in bili bi ga zaprli, da ni 0 pravem času ušel črez mejo. Toda niti v njegovem rojstnem mestu niso marali za-nj, ter so njegovega „Emila“ očitno sežgali, kakor prej v Parizu. Bousseau je tedaj bežal iz enega, kraja v drugi in prišel je nazadnje tudi na Angleško. Ko se je zopet povrnil na Francosko, bil je otožen in sit živ-
Občna zgodovina IV. zv.	23
Ijenja ter je leta 1778. umrl pri svojem prijatelju ne daleč od Pariza. Pravijo, da si je sam zavdal.
Med tem, ko je Rousseau za družinsko in državno življenje postavljal vzore, kakoršne si je sam zmislil in jih na svetu nikoli nikjer bilo ni, je Montesquieu državno stanje na Francoskem podkopaval s tem, da je svoje rojake opozarjal na to, kar je v drugih državah boljega našel. Baron Montesquieu rodil se leta 1689. na grajščini svojega očeta ne daleč od mesta Bordeaux. Po svojem stricu nasledil je veliko premoženje ter tudi čast predsednika v bordeaux-skem parlamentu. Še rajši nego s pravoslovjem, pečal se je z mo-droslovjem ter je pridno prebiral stare grške in rimske pisatelje; a poleg tega ni pozabil veseliti se življenja, kakor so se ga veselili vsa bogata in imenitna gospoda tadanjega časa. Y „perzijanskih pismih“ je državne in cerkvene naprave ter družinsko življenje na Francoskem prav tako zasmehoval in zasramoval, kakor Voltaire. Francoski svobodomiselniki bili so veseli novega tovarša, in moral se je preseliti k njim v Pariz. Leta 1728. je Montesquieu šel popotovat, ter se je nekoliko časa mudil na Dunaji, potem je bil v Italiji, na Švaj-carskem, Nemškem, Holandeškem, ter naposled šel v London, kjer je ostal črez leto dni ter se do dobrega seznanil z angleškim državnim življenjem. Zdaj je o marsičem drugače sodil in postal je tudi mirnejši, nego je bil poprej. Vrnivši se v Pariz, napisal je „premišljevanja, kako je rimska država močna in slavna postala in zakaj da je propala“. Y tej um-nej razpravi je dokazoval, da ste domoljubje in zaupanje v samega sebe tiste moči, ki vsako državo povzdigujejo, med tem ko jo samosilsko vladarstvo ugonobi. Največo slavo pa si je pridobil s svojo knjigo „o pomenu ali duhu postav“, v katerej mirno in jasno razlaga, kaj je prava razumna svoboda. Popisovaje razne državne oblike, pravi, da je ljudovlada pač najiepši vzor, ki si ga človek more želeti, ali za takošno obliko da treba prav omikanih, razumnih in krepostnih državljanov. Na drugo mesto postavlja ustavno monarhijo, kakoršno imajo Angleži, in priporoča jo najbolje za Francoze, kajti v njej da ni treba odpraviti kraljeve oblasti in vendar ima tudi narod dosti postavne svobode, da se po svojih zastopnikih ali poslancih vdeležuje državnih posvetovanj in zakonodavstva. A najslabše, pravi, da je samovoljno in nasilsko vladarstvo, ki je ravno na Francoskem vzrok vsem krivicam in nadlogam, ki jih narod mora trpeti. Ni je v osemnajstem stoletji bilo politične knjige, ki bi bila več koristila nego knjiga „o duhu
postav“, katero je Montesquieu celih dvajset let (1728—1748) pisal. Zdaj še le so se Francozi jeli pečati z državnoprav-nimi stvarmi, in ne le učenjaki, tudi gospe kupovali so to imenitno knjigo, da so se iz nje učili, kakošna da mora biti najboljša država.
Eazun Yoltaire-a, Rousseau-a in Montesquieu-a pa je za vlade Ljudevika XV. bilo na Francoskem še mnogo drugih mož, ki so s svojim pisanjem podkopavali obstoječe državne in cerkvene naprave, ter ruvali vero iz src pobožnih kristjanov. Vsi so med seboj bili prijatelji in redno so se shajali ter se posvetovali, kako bi prej podrli vse, kar jim ni bilo po volji. Da bi si pridobili tudi take ljudi, ki se ne vtegnejo več izobraževati in učiti iz debelih knjig, izmislili so si novo vrsto slovarja ali besednjaka, v katerem bi vse besede bile zvrstene po abecednem redu, a poleg vsake bi bilo v svobodnjaškem in nevernem duhu raztolmačeno, kaj da pomeni. Kadar torej vsakdanji človek ne bi vedel, kaj to ali ono pomeni, kar je čital v kakem časopisu ali čul na kakšnem shodu, bi tisto besedo poiskal v omenjenem slovarji, in zvedel bi, kar je želel in še več. Ta slovar krstili so „Enciklopedijo“, kar pomeni knjigo, iz katere se lahko o vsem podučiš. Pisatelji svobodnjaki so velikansko delo tako med seboj razdelili, da je vsak za druge besede napisal tolmačenje. Po slovarji so francoske svobodomiselnike sploh zvali „enciklopediste“, njihov brezverski nauk pa „enciklopedično filozofijo“. Glavar „enciklopedistov“ bil je Diderot, ki je bil obdarovan z mnogimi duševnimi zmožnostmi. Bistroumno je opazoval življenje, in hitro je zapopadel vsako stvar. Kar je enkrat čul ali čital, ni več pozabil, in nabral si je veliko vsestransko znanje, kakoršnega ni imel nobeden njihovih tovaršev. V mladih letih hodil je pri jezuitih v šolo, kjer se je toliko izučil, da se je z nevtrudljivo marljivostjo potem sam dalje izobraževal. Prav kmalu se je lotil pisanja knjig in kar nič ni skrival svojega brezverstva, marveč ga je tako očitno ozna-noval, kakor da bi bil prorok nove zveličevalne vere. Leta 1749. bil je zaradi tega sto dni v zaporu. Ta mož bil je začetnik „enciklopedije“; on je za njo napravil osnovo, on jo je uredoval ter za njo spisal največ sestavkov. Prvi pomagač Lil mu je učeni D’Alembert, ki je slovarju spisal uvod; ali odstopil je, ko mu Diderot-ova predrzna pisava ni bila več po volji, in je sprevidel, da bi si mogel nakopati na glavo sitnosti z vlado. Leta 1751. je prvi zvezek enciklopedije prišel na svitlo. Svet je strmel, trezni možje pa so majali z glavo
kajti sprevideli so, da se bodo prekucijske misli s to knjigo le prehitro razširile med ljudstvo. Vlada je tadaj ustavila nadaljevanje enciklopedije, ali grofica Pompadour, katerej so brezbožni nauki zelo ugajali, pregovorila je slabega kralja, da je prepoved preklical. Pa tudi potem je Diderot imel še dosti ovir z izdavanjem „enciklopedije“, ki je še-le leta 1772. bila dovršena v osem in dvajsetih debelih zvezkih največe oblike. Delo je bilo velikansko, ali bilo je sovražno vsakemu hrepenenju po kakem vzvišenem smotru in napravilo je mnogo škode v duševnem in nravnem življenji francoskega naroda. Razen tega pa je enciklopedija bila tudi vzrok, da so ljudje v znanstvenih stvareh postali nekako bolj površni, kajti marsikomu se ni več dalo beliti si glavo z učenimi knjigami, ampak kupil si je slovar, ter se je vsake stvari sproti naučil, kadar mu je bilo treba. Sicer pa se ne dá tajiti, da je ši-renje omike s takošnim slovarjem bila dobra misel, in kmalo so tudi drugi narodi po francoskem vzgledu jeli izdajati večih ali manjših „enciklopedičnih“ ali naučnih besednjakov, brez katerega danes ne more biti skoraj noben omikan človek.
Tako so francoski neverniki delali, da bi podkopali cerkev in državo, ter na to podrli isto krščanstvo. Res, da so omajali staro vero, preveliko število plemenitne gospode, a še veče število privržencev so si pridobili po mestih. Ali vse to jim je bilo premalo, kajti po zunanjem bilo je še vse pri starem; še so stale cerkve, še je kralj z neomejeno oblastjo sedel na vladarskem prestolu; nikjer še ni bilo videti, da bi se podirale stare naprave. Najbolj jih je jezilo, da so jezuiti imeli še vse šole v rokah in da so v srca nežne mladine vcepali krščansko mišljenje, ki se je navadno tako prijelo, da se ni dalo več izruvati. Vsi enciklopedisti so se torej vjemali v tem, da treba odpraviti Jezusovo družbo, to močno podporo katoliške cerkve. Nadjali so se, da se jim bode hudoben naklep tem prej posrečil, ker so dobro vedeli, da imajo jezuiti tudi na kraljevem dvoru nasprotnikov, med katerimi je grofica Pompadour bila najmogočnejša; a nadjali so se pomoči tudi od „jansenistov“ ali tistih duhovnikov, ki so redovnikom Jezusove družbe očitali, da so pri spovedi preblagi ter da grešnikom sploh preveč olajšujejo sprejemanje božjih milosti.
Čakali so samo še prilike, da bodo mogli z vso silo planiti na-nje in prav kmalu so jo učakali. Kako so jezuiti v Ameriki in Aziji oznanovali krščansko vero ter med zapuščenimi divjaki vtemeljevali misijone, povedali smo takoj v začetku zgodovine novega veka. Da bi take krščanske naselbine lože
vzdrževali ter jih tudi pomnožili, so nekateri drzni misijonarji na svojo odgovornost nakupili zemljišč, jih obdelovali, a pridelke so pošiljali prek morja v Evropo, kjer so jih dobro prodali. Najbolj se je odlikoval predstojnik misijonov na otoku Martiniques, pater Lavalette, ki je preveč zaupal v svojo srečo ter je z dovoljenjem francoske vlade v misijonske namene nakupil mnogo zemljišč po sosednih otocih, akoravno papež Benedikt XIV. tega nikakor ni odobraval. Veliko zaupanje, ki so francoski trgovci imeli v njegovo začetje, in v njega samega, ohrabrilo ga je, in jel je trgovati na veliko. Vse je šlo po sreči, dokler se niso med Francozi in Angleži začeli prepiri zarad naselbin v prekmorskih deželah. Angleži so tadaj po velikem morji lovili francoske ladije, in med drugimi so vjeli in zaplenili tudi Lavalettove, polne bogatih pridelkov. Trgovec v Marseillu, ki je na ta račun že sprejel menjice patra Lavaletta, je vsled te nesreče prišel na kant. Da bi zadušil krik, ki so ga nasprotniki zdaj zagnali na je-zusovo družbo, je pariški provincijal nabral, kjer je kaj mogel, in v dveh letih je dolg poplačal. Lavalettu pa so naročili, naj ničesar ne pošilja črez morje, dokler ne bode konec vojske med Francozi in Angleži. Toda skrbni pater se je bal, da ne hi propali njegovi misijoni, ter je vkljub temu svarilu natovoril ladije in jih poslal v Evropo; Angleži pa so jih zopet polovili in zopet sta dva trgovca v Marseillu prišla na kant (1755). Zguba je iznesla poldrug milijon frankov; a ker družba ni hotela poravnati, kar je lahkoumno zakrivil predrzen ud na svojo odgovornost, sta trgovca celo družbo tožila. Sodnija v Marseillu je družbo obsodba; ali ta se je zoper obsodbo pritožila pri najvišem sodišču ali parlamentu v Parizu. To je bila voda na mlin enciklopedistov, ki so zdaj na vso moč obdelovali sodnike, da bi jih pridobili zoper jezuite. Najbolj se je v tem odlikoval D’Alembert, ki je sam napisal poročilo na parlament. Le-ta je obsodbo potrdil ter družbi naložil, da mora plačati ne le ves dolg, ampak tudi obresti in veliko odškodnino. Toda s tem stvar še ni bila dognana. Naščuvan od brezverskih pisateljev, jel je parlament rešetati pravila jezuitskega reda, a konec tega preiskavanja je bila obsodba, da je ta družba nevarna cerkvi in državi. Sklenili so, da se imajo po vsem Francoskem zapreti jezuitski samostani ter zarubiti vsa njihova posestva; a ko bi se še kak Francoz predrznil iti k jezuitom v šolo, da ne bi imel nikdar dobiti nobene državne službe. Tisti jezuiti, ki so po krvi bili Francozi, smeli so ostati doma, če so izstopili iz družbe, a kdor tega ni hotel
storiti, dali so mu petdeset tolarjev na pot ter ga pognali črez mejo. Kralj ni bil za tako ojstro sodbo, in želel je samo to, da bi jezuiti prenaredili svoja pravila, in tudi papež je bil tega mnenja. Toda jezuitski general Ricci je na to trdovratno zavrnil, da morajo jezuiti ostati prav takošni, kakoršni so, ali pa naj družba jenja. Ko so takrat tudi v drugih državah jezuite proganjali, je leta 1773. sam papež Klement XIV. to družbo razpustil. Več o tem povedali bomo na drugem mestu.
To je bil prvi sad, ki ga je obrodilo francosko brezver-stvo. Enciklopedisti in njihovi učenci, ki so se od dne do dne bolj množili, postali so čemdalje prevzetnejši, in že seje bližala grozna prekucija, o katerej bomo govorili v zgodovini „našega veka“. Ljudevik XV. te strašne čase ni več doživel. Dne 10. maja 1774. umrl je za kozami. Vsi njegovi prijatelji in ista grofica Dubarry zapustili so ga, ko je v groznih bolečinah ležal na smrtnej postelji, le njegove hčere in spovednik ostali so pri njem. Ko so ga tretji dan po smrti peljali v S. Denis, spremljevalo ga je šest stražarjev in nekoliko dvorjanov, ki so z bakljami svetili. Ljudje, ki so videli ta sprevod, so od veselja vriskali in psovali nevrednega kralja. Njegovega naslednika Ljudevika XVI. pozdravljali so „težko pričakovanega“, kajti s svojim dosedanjim življenjem je pokazal, da bode čisto drugačen, nego ranjki njegov ded. In res je novi kralj bil vreden tega častnega priimka, ali pri vseh lepih svojih lastnostih bil je preslab, da bi mogel brzdati razburjene duhove ter rešiti prestol svojih prednikov. Že prva leta njegovega vladanja so tako blizu velike državne pre-kucije, da moremo tu pretrgati nadaljevanje francoskih zgodb, o katerih bomo obširnejše govorili v sledečej dobi.
IV.	Velika Britanija in Irska.
I. Od prvega Tudorovca do smrti Karla I. (1485—1649.)
Pod veliko Britanijo razumevamo celi otok, na katerem ste še o začetku novega veka bili dve ločeni državi, Angleška in Škotska; toda že v srednjem veku je poslednja morala večkrat priznavati neko vrhovno oblast angleških kraljev ter jim plačevati davek, v novem pa ste deželi po smrti Tudo-rovcev imeli iste kralje, dokler se niste do dobrega zedinili v jedno državo. Y dolgoletnih bojih med tako zvano rudečo in belo rožo so na Angleškem proti koncu srednjega veka poginili skoraj vsa imenitna in mogočna gospoda, zato pa so kralji iz roda Tudorovcev, ki so po dovršenej vojski zasedli kraljevi prestol, imeli toliko moč, da je niti pred njimi, niti za njimi nikdar noben angleški vladar ni imel tolike. Kar po svojem so ti kralji menjali vero ter prenarejali cerkveni red, in če tudi ni ves narod bil s tem zadovoljen, kraljevemu nasilju se le ni mogel z dobrim uspehom upreti, dokler so vladali Tudorovci. Še le v bojih zoper slabe Stuartovce so si Angleži priborili stare svoje svoboščine ter so z novimi postavami do dobrega omejili kraljevo oblast. Sicer pa so ravno Tudorovci najbolj povzdignili telesno blagostanje na Angleškem s tem, da so na vso moč podpirali brodarstvo in prekmorsko trgovino, za katero je velika Britanija po svojej legi sredi med Evropo, Azijo in Ameriko kakor vstvarjena. Tudorovci so toraj položili temelj velikemu bogastvu ter sedanjej moči in veljavi angleške države.
Tudorovci na Angleškem in Irskem (1485—1603.)
Na koncu srednjega veka ste se za kraljevi prestol na Angleškem poganjali rodbini Lancaster in York, ki ste obe bili iz roda Edvarda III. Y tridesetletnej domačej vojski (1445 do 1485) je naposled v bitvi pri Bosworthu zmagal Henrik
Tudor, ediui živi naslednik Lancasterske rodbine; a ker je od Yorkov ostala edina Elizabeta, hči Edvarda IV., bil bi najlepši konec krvave razprtije, ko bi Henrik Elizabeto vzel za ženo. To je bila splošna želja in tudi Henrik je sprevidel, da bode tako najbolje. Toda najprej so ga morali za kralja venčati, in še le tri mesce potem je uslišal prošnjo parlamenta ter se z veliko svečanostjo poročil z Elizabeto Yorkovo, s katero pa ni bil kaj srečen. Tudi ni dal nikoli veljati, da bi bil po svojej ženi dobil pravico do prestola, marveč je vedno poudarjal, da sta mu jo dala „meč in očetov rod“. Henrik VII. (1485—1509) bilje tih in zamišljen človek, ki se ljudem ni znal prikupiti, a ker je še zmiraj sovražil nekdanje privržence Yorkove rodbine, nakopal si je dosti sitnosti na glavo. Akoravno je v dolgoletnej vojski poginilo osemdeset udov kraljeve rodbine in vse plemstvo, ki je kaj veljalo, našlo se je tudi zdaj še bojaželjne gospode, ki so nabrali razbojnikov in odpuščenih vojakov ter se zdaj tu zdaj tam vzdignili zoper novega kralja, ki je pa vsak upor takoj zadušil. Enkrat so nezadovoljnimi na Irskem enajstletnega sina priprostega stolarja oklicali za kralja Edvarda VI., ga v Dublinu ovenčali s krono, ki so jo vzeli s podobe Matere Božje, mu nabrali precej veliko vojsko, ter se prepeljali na Angleško. Toda Henrik je užugal ustajnike ne daleč od mesta Nottinghama ter vjel lažnjivega Edvarda, ki je zdaj moral v kraljevej kuhinji opravljati najbolj prosta dela.
Takošne zmage povzdignile so še bolj kraljevo moč, ki je itak bila velika, odkar so vsa velika gospoda poginili. Državni zbor ali parlament se ni upal ničesar ugovarjati, in potrdil je vse, kar je kralj hotel. Sklenil mu je postavo proti „izdajalcem veličanstva“, med katere so šteli vsacega, ki se je le količkaj vdeležil kakega upora. Našli so jih več tisuč, zlasti premožnih, katerim je kralj vzel vse njihovo imetje. Na samem dvoru je Henrik VII. vtemelil vrhovno ali tako zvano „zvezdno sodišče“ za take ljudi, ki so motili deželni mir in red. Kogar je to sodišče obsodilo, ta se ni mogel pritožiti na nobeno višo sodnijo. Tako je Henrik VII. do dobrega zatrl moč sredovečnega plemstva. Henrik VII. je imel dva sina, Artura in Henrika. Kraljevič Artur se je oženil s Katarino, hčerjo Aragonskega kralja Ferdinanda „katoliškega“ in njegove žene Izabele Kastilske, ali bil je bolehen in umrl je še pred letom. Na to je njegov mlajši brat Henrik vzel vdovo Katarino za ženo, ki je za to dobil potrebno dovoljenje od papeža. Poročil se je pa še le po smrti svejega očeta.
Bilo mu je osemnajst let, njegovej vrli nevesti pa šest in dvajset; ali ljubil jo je in živel je ž njo nekoliko let v prav srečnem zakonu, iz katerega se je rodila hči Marija.
Henrik VIII. (1509—1547) bil je po vsem mož nove dobe, ki je ljubil znanosti in umetnosti, ter hrepenel po nasladnem veselji. V svojih dejanjih bil je nagel, nepremišljen in včasih tudi lahkoumen; ali bil je tako silovit vladar, da se nihče niti v najmanjšej stvari ni smel upirati njegovej volji. Kdor bi se ustavljal kralju, bil bi po njegovem mnenji ravno takšen grešnik, kakor da bi se ustavljal Bogu samemu. Večkrat je dal nove postave ali naložil nov davek, a ne da bi prej prašal parlament dovoljenja, kakor bi bil moral. Kraljice in vojvode, grofe in barone je ravno tako pognal na morišče, kakor proste razbojnike. Ce je trebal moža za kako imenitno opravilo, ni mu bilo mar za njegov rod, ampak gledal je, da ima kaj v glavi. Sploh je brezobzirno ravnal s plemenito gospodo in bogatimi meščani, a pazil je na to, da ne bi razdražil priprostega ljudstva, ki je bilo takoj pripravljeno na boj. Njegov prvi svetovalec bil je Tomaž Wolsey, priprostega mesarja sin, ki je pri ranjkem kralju služil za dvornega kaplana. Imel je redkih zmožnosti, a višim znal si je prikupiti, da malokdo tako. V jako imenitnem opravilu ga je Henrik VIII. poslal v Brussel, a ko se je črez štiri dni že povrnil, prašal ga je nevoljen: „Kaj še niste odšli?“ „Ne zamerite“, pravi Wolsey, „saj sem se že nazaj povrnil.“ „Tudi to mi ni po volji. Bil sem nekaj pozabil, pa sem poslanca za vami poslal.“ „Srečal sem ga med potjo.“ „Torej prepozno.“ „Nikakor ne, Veličanstvo! domislil sem si, da ste v svojem naročilu nekaj izpustili, pa sem sam dodal.“ „Vi ste pravi mož, tacega trebam“, zavrnil mu je Henrik VIII. ter ga imenoval svojega kanclerja in prvega ministra, kateremu je poveril vsa vladarska opravila. V homatijah, ki so se takrat v gornjej Italiji začele med Francozi in Nemci, sta francoski kralj in nemški cesar skušala Wolseya za se pridobiti, da bi jima naklonil angleško pomoč. Franjo I. izprosil mu je pri papežu v Bimu, da ga je imenoval škofa in kardinala, Karel V. pa mu je celo obetal, da bodo njega samega izvolili za papeža. Kako se je na to Angleška vdeležila taljanskih vojsk, povedali smo v nemškej zgodovini. Takošno veljavo si je v svetu pridobil priprost mesarsk sin. Doma se je zdaj obdajal s takošnim sijajem, da bi človek rekel, to je kralj; a kadar je v cerkvi sv. Pavla maševal, so mu pri svetem opravilu stregli najviša gospoda.
Henrik Vlil. sam se je med tem najrajše pečal z znanostmi, in ko je čul, kako je na Nemškem Luter Martin pisal in učil zoper katoliško vero in tajil svete zakramente, napisal je leta 1521. tako učen in temeljit zagovor stare vere, da ga je papež imenoval „branitelja stare vere“. Toda kmalu je ugasnila ta gorečnost v srci angleškega kralja, ki se je bil naveličal pobožne svoje žene Katarine, ter se zagledal v njeno mlado lepo dvorjanko Ano Boleyn. Crez sedemnajst let zakonskega življenja jela ga je kar nenadoma vest peči, da je njegov zakon pregrešen zato, ker je Katarina bila žena njegovega rajncega brata, in silil je v papeža, naj ga razveže, da bi se potem mogel oženiti po božjej volji. Papežu se je to čudno zdelo in poslal je posebnega poslanca na Angleško, naj bi s kardinalom Wolsey-em to stvar razsodila. Vpričo obeh papeževih poverjenikov je Katarina pokleknila pred kralja in ga bridko jokaje rotila, naj je ne zavrže, in ako ne mara več za njo, da naj se usmili vsaj svoje hčere Marije. Poslanca sta se prepričala, da tu ni veljavnega vzroka ločitvi, katere tudi papež ni hotel dovoliti. Kralj Henrik ni vedel, kaj bi od jeze počel. Katarino je s hčerjo poslal na kmete ter se skrivaj poročil z Ano Boleyn; Wolsey-u pa je vzel državni pečat in ga iz Londona odpravil v njegovo škofijo v York. Ko je pohlevni parlament pozneje celo sklenil, da se ima tolikanj zaslužni mož zapreti v Toweru, je Wolsey med potjo od žalosti umrl.
Pa s tem Henrik še ni dosegel svojega namena; še je Katarina bila zakonska njegova žena, in še je pred svetom moral skrivati drugo svojo ženo Ano. Iz te zadrege si je brezobzirni kralj pomagal po svoje;' kar mu ni hotel dovoliti rimski papež, to mu je moral dovoliti domač škof. Canterbury-ska nadškofija bila je ravno brez dušnega pastirja in Henrik VTTT. je to imenitno cerkveno čast podelil Tomažu Cranmeru, možu, ki je prav po hlapčevsko služil svojega kralja, in če mu je kazalo, ravnal je tudi proti cerkvenim zapovedim. Brž ko je Cranmer po katoliškem obredu bil vmeščen v ško-fijstvo, razsodil je leta 1531., da Henrikova prva ženitev nikdar ni bila veljavna in da je Ana Boleyn njegova edina postavna žena. Nič ni pomagalo, da je papež nad samovoljnim kraljem oklical cerkveno kletev; kajti siloviti Henrik je sklical pohlevni parlament ter mu ukazal, da mora njegovej, zdaj ne-zakonskej hčeri Mariji vzeti pravico nasledovanja ter skleniti postavo, da je na Angleškem kralj pravi in edini cerkveni glavar, a papež da se nima prav nič vtikati v verske stvari.
Mnogi so se nadjali, da bode kralj vpeljal protestantsko vero, ali Henrik VIII. ni bil za to, vsaj je nekdaj sam napisal zagovor stare vere, pa bi bilo čudno, ko bi zdaj kar vse ovrgel. Tudi se je bal, da se ne bi ljudstvo vzdignilo, ko bi mu za-branil, k maši hoditi. Zato je ojstro ukazal, da ima v cerkvenih obredih vse pri starem ostati. Le samostane je odpravil ter se polastil vsega njihovega premoženja, med tem ko so izgnani redovniki in redovnice večkrat od gladi umirali. Po tej priliki mogočnemu kralju nikakor ni na čast, da je prav po divjaško dal podirati in ugonobiti prelepe cerkve in druge umetne spomenike ter stare učene knjige. Tudi je prepovedal hoditi na božja pota, ter razdjal grobe sv. Avguština in sv. Tomaža Beketa, čigar pepel je dal na vse vetrove raztresti, ime pa za zmiraj iz koledarja izbrisati. Poginiti moral je vsak, kdor besnega kralja ni hotel priznati vrhovnega cerkvenega glavarja ter je ostal veren rimskemu papežu, in ravno tako morali so na morišče oni, ki so bili za Luterovo krivoverstvo. Navadno so po enega katoličana in enega luteranca vkup zvezali ter ju vrgli na gromado, ki so jo netili z lesenimi podobami svetnikov. Med nesrečniki, ki so zarad svojega verskega prepričanja morali na morišči poginiti, bila sta tudi škof Fisher in državni kancler Tomaž More, naslednik Wolsey-jev. Fisher bil je siv starček, katerega je že Henrik VII. visoko cenil, in tudi Henrik VIII. ga je spoštoval kakor svojega očeta, dokler ga ni obvzela pregrešna strast. Fisher ni druzega zakrivil, nego da ni hotel kralja priznati cerkvenega glavarja, in moral je v ječo, kjer je petnajst mescev stradal, a ko je že čisto iznemogel, vlekli so ga na morišče ter mu med potjo sivo glavo z blatom oskrunili. Pa starček ni maral za vse trpljenje in zasramovanje, ampak presrečen, da se bode skoraj z Bogom združil, je veselo položil na klado glavo, ki mu jo je rabelj odsekal ter nasadil na sulico, da so jo za strah in svarilo nosili po mestu.
Kancler Tomaž More je takrat tudi še bil v ječi. Ko so mu poročili o mučeniškej veri Fisherovej, pokleknil je in molil, da bi tudi on mogel ostati stanoviten do smrti. Tomaž More bil je najimenitnejši pravnik tadanjega časa, in daleč po Evropi je slovel zarad svoje učenosti in pravičnosti. Pri-prosto ljudstvo ga je ljubilo, ker je bil postrežljiv, ljubeznjiv in pravičen, kakor nihče drugi; a protestanti in katoličani se vjemajo v tem, da bi se pač vsi morali vgledati v čednostno njegovo življenje. Henriku VIII. je bilo mnogo na tem ležeče, da bi tega vrlega in tolikanj spoštovanega moža pri-
dobil za svoje namene; ali zastonj je bilo vse njegovo prizadevanje, marveč je More očitno grajal njegovo ravnanje in brž ko je zvedel, da se je kralj proti zapovedim katoliške Cerkve ločil od zakonske svoje žene, odpovedal se je kanclerske časti (1532). Toda kralj s tem ni bil zadovoljen, ampak silil ga je, da mora s prisego priznati, da je njegov zakon z Ano Boleyno po postavi veljaven, a ker More nikakor ni hotel priseči zoper svoje prepričanje, moral je iti v Tower, kjer je črez dve leti bil zaprt. Naposled so ga obsodili zarad velike izdaje, ker je trdil, da kralj ne more biti cerkveni glavar, in odpeljali so ga na morišče. Tu bi bil zbranemu ljudstvu rad govoril nekoliko besed, ali niso mu dali. Na to je pokleknil, se v kratkej molitvi priporočil Bogu, si sam zavezal oči ter na klado položil glavo, ki mu jo je rabelj z enim mahom odsekal.
Redovnike, ki niso hoteli kralja priznati za cerkvenega glavarja, so kar v njihovih redovniških haljah obešali. Ko so prednika kartezijanskega samostana v Londonu obesili, pretrgala se je vrv in nesrečnik je še živ padel na tla. Zdaj pa so mu rabeljni slekli obleko, mu razparali trebuh, mu iz telesa vzeli drob in srce ter mu odsekali glavo. Tudi kardinal Pole, zadnji odrastek nekdaj slavnega roda Plantagenetov, imel bi poginiti zato, ker je razglasil papeževo kletev; a ker ga Henrik VIII. ni mogel zvabiti na Angleško, maščeval se je nad njegovo materjo in njegovimi prijatelji, katere je vse ukazal obesiti ali pa ob glavo djati. Kardinalova mati, sedemdesetletna starka, na morišči ni hotela dobrovoljno položiti glave na klado, rekoč, da se nikdar ne bode pripognila pred trinogom. V tem jo rabelj s sekiro mahne za vrat, da se jej je kar krv vlila črez hrbet. Vsa krvava letela je grofica črez morišče, rabelj pa za njo ter jo je še nekoliko krati mahnil s sekiro, dokler se ni mrtva zgrudila na tla. Pa dovolj o teh grozovitostih. Navedeni primeri nam jasno kažejo, kakšen je bil kralj, ki se je sam oklical cerkvenega glavarja v svojej državi ter jel krščansko vero na Angleškem tako prenarejati, kakor je bolj kazalo njegovej pohotnosti, prevzetnosti in lakomnosti.
Leta 1536. umrla je kraljica Katarina. Druga Henrikova žena Ana Boleyn bila je tega poročila neizmerno vesela ter se je tudi tisti dan čisto v belo oblekla, kajti zdaj še le da je prava kraljica. Ali kratko je bilo njeno Veselje. Kralj je ni več tako rad imel, kakor nekdaj, zlasti odkar mu je rodila hčer Elizabeto, a ne sina. Zdaj pa jo je dolžil, da mu je nezvesta,
in ko je pri nekej svečanosti bila prijazna z nekaterimi dvorjani, dal je vse te gospode ob glavo djati, njo pa v Tower zapreti. Nadškof Cranmer moral je s hlapčevsko svojo modrostjo zopet razsoditi, da je tudi ta ženitev neveljavna, a na to so Ano Boleyn na smrt obsodili in ob glavo djali. Takoj drugi dan se je samolastni kralj v tretjič oženil. Izvolil si je lepo krotko dvorjanko Ivano Seymour, ki mu je rodila sina Edvarda, pa je za porodom umrla. Kmalu potem je Henrik VIII. videl lepo podobo Ane Klevske, hčere nemškega kneza, ki jo je naslikal glasoviti umetnik Holbein. Bila mu je všeč in njegov tadanji kancelar Cromwel ga je pregovoril, da jo je snubil. Ali kaj grdo je prevzetni kralj samopašnik gledal, ko Ana Klevska nikakor	ni	bila tako lepa,	kakor njena	podoba, a ker se tudi sicer	ni	mogel navaditi	na njo, ga je	po-
korni Cranmer zopet ločil in Ana se je vrnila domu na Nemško. Kancler Tomaž Cromwel, ki mu jo je nasvetoval, moral je zato. in ker je naginjal na protestantsko vero, na morišči poginiti, akoravno je vedno zvesto služil silovitega svojega gospodarja ter natanko spolnoval vsako njegovo najmanjšo željo. Niti tega mu grozoviti kralj ni dovolil, da bi se smel opravičevati za svoja dejanja, kar zakon sicer vsakemu prostemu hudodelniku dopušča. Henrik VIII. se je na to v petič oženil. Našel si je zopet lepo deklico imenitnega rodu, Katarino Ho-ward-ovo, ki je pa že imela svojega ženina in ga tudi potem ni pozabila, ko je postala kraljeva žena. Kakor hitro se je je torej kralj naveličal, a	to	je bilo že črez	leto dni, obdolžil
jo je, da je pred poroko	oskrunila deviško	svojo čast in	dal
jo je usmrtiti. Toda Henrik VIII. nikakor ni hotel vdovec umreti in oženil se je z vdovo Katarino Parr-ovo. Pa tudi ta šesta žena bi bila skoraj morala iti na morišče, ko ne bi bila o pravem času z zvijačo potolažila razkačenega soproga. Nekega dne sta se namreč prav po domače, kakor mož in žena, menila o verskih stvareh, in Katarina je brez hudobnega namena rekla, da on morebiti le ni v vsem pravo zadel. To je bilo dovolj in kralj je svojemu tajniku ukazal, naj poskrbi, kar treba, da bi mu ženo obsodili. Katarina je to čula in kakor da ne bi ničesar vedela, šla je prav nedolžna in vesela k Henriku. Le-ta je zopet napeljal pogovor na vero, ona pa mu je zavrnila, da so to za njo preučene stvari. Zadnjič, da je res nekoliko ugovarjala, pa le zato, da bi bil njuni pogovor bolj živahen; toda ko je pozneje sama o tem premišljevala, prepričala se je do dobrega, kako bistroumen in učen da je on, in da bi mu pač nihče ne smel nasproto-
vati. Kralj se je pomiril in ustavil je pravdo zoper zadujo svojo ženo, s katero je odšle živel še štiri leta. V tem se mu je na nogi odprla rana, ki mu je po noči in po dnevi prizadevala strašnih bolečin. To ga je še bolj razsrdilo, in bil je besen kakor divja zver; vsak čas je koga na smrt obsodil in še na smrtni postelji ukazal je katoliškega vojvoda Norfolka in njegovega vrlega sina ob glavo djati. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, pozval je škofa Cranmera k sebi, in ta ga je tolažil, da mu je Bog vse grehe odpustil. Dne 28. jan. leta 1547. je umrl Henrik Vlil., krvoločen in silovit kralj, kakoršnega krščeni narodi še nikdar niso imeli.
Y zunanjih zadevah družil se je Henrik VIII. zdaj s protestantskimi, zdaj s katoliškimi vladarji. Poslednjim je rekel, da se njegova vera prav malo loči od katoliške, protestantom nasproti pa se je pozival na to, da je pretrgal vsako zavezo z rimskim papežem. Sicer pa se je Henrik VIII. proti zadnjemu jel čemdalje bolj bližati protestantom. Dal je sveto pismo prestaviti na angleški jezik, v cerkvah je latinske molitve za-menil z angleškimi, in tudi mladoletnemu svojemu sinu Edvardu je imenoval svetovalce, ki so bili za protestantsko vero.
Edvard VI. (1547—1553) ni še spolnil deset let, ko je po očetovej smrti zasedel kraljevi prestol. Namesto njega vladalo je tadaj posebno svetovalstvo, v katerem sta kraljev ujec vojvoda Somersetski in nadškof Cranmer imela prvo besedo. Vojvoda Somersetski, katerega so imenovali protektorja ali sovetnika angleškega kraljestva, je po malem vso oblast na se spravil ter je s svojim prijateljem Cranmerom ustanovil čisto nov cerkveni red, ki ga je odobril tudi parlament ali državni zbor. V ta namen pisal je samemu Kalvinu, ki je takrat med protestanti najbolj slovel, in ga prašal za svet. Kalvin mu je obširno odgovoril, ter je med drugim poudaril, da treba katoličane z mečem ugonobiti, ljudstvo pa temeljito podučiti v pravej protestantskej veri. Eekel je tudi, da mora posvetna oblast sama paziti na čednostno in pobožno življenje svojih državljanov ter za to izdati posebne postave. Somerset in Cranmer sta po večem posnela Kalvinov nauk. ali kjer jima je kazalo, tam sta marsikaj po svoje prenaredila. Prav kakor protestanti odpravila sta sv. mašo ter naredila, da se ima obhajilo sprejemati v podobi kruha in vina, a duhovnikom sta dovolila, da se smejo ženiti. Kralj je imel tudi v prihodnje biti vrhovni cerkveni glavar, ter sam po svojej «previdnosti imenovati škofe. Obdržala sta pa tudi nekoliko
katoliških cerkvenih obredov, svečano službo božjo, pri ka-terej so imeli duhovniki biti v sijajnih opravah. To je Kalvina strašno jezilo in ni mogel najti dovolj grdih besed, s katerimi je opsoval vse naprave, ki se v novi angleški cerkvi niso vjemale z njegovimi uaredbami. Toda angleško ljudstvo, ki je težko pogrešalo stare cerkvene navade, ni bilo nič kaj zadovoljno z novo vero, in na več krajih se je vzdignilo k očitnemu uporu. V novej cerkvi ni bilo nobenih dobrodelnih naprav, ne za bolnike, ne za siromake, in niti šol ni bilo, ker so stare s cerkvami vred podrli. Tudi ni bilo najti dosti protestantskih duhovnikov, a ti, ki so bili, se sami niso mnogo učili, živeli pa tudi niso, kakor se za dušne pastirje spodobi. Prosti ljudje so novo vero tako razumevali, da je zdaj vse dovoljeno, kar je prej katoliška cerkev prepovedovala. Isti protestanti so sprevideli, da to ne velja, ali niso si znali pomagati, zlasti ker kmetsko ljudstvo sploh ni bilo zadovoljno s tedanjim svojim stanjem in se je bilo bati velikih prekucij. Eazmere med gospodo in kmeti so se bile na Angleškem ravno takrat čisto spremenile. Kmetje so se namreč odkupili od tlake in dragih grajščinskih dolžnosti, a takoj na to so grajščaki pokupili skoraj vse male kmetije, ter se na velikih svojih posestvih večidel pečali z živinorejo, zlasti z ovčarstvom, za katero niso trebali toliko delavcev, kolikor za poljedelstvo, dobička pa so imeli mnogo, ker so jim suknarji dobro plačevali volno. Siromašni kmetje niso imeli zaslužka ter so strašno pomanjkanje trpeli. Nekateri so se lotili rokodelstva; ali kmalu jim niti to ni pomagalo, kajti ker se je angleško blago dobro prodajalo po tujih deželah, jeli so razne obrtnije izdelovati na veliko v tovarnicah, in siromak zopet pri naj-bolji volji ni našel zaslužka. Vsled tega pomnožili so se berači in tatovi, kakor še nikdar poprej, in premalo je bilo ječ, da bi zaprli vse one, katere je nadloga v. greh zapeljala. Bolj nego kaj, je ljudstvo pogrešalo samostanov, v katerih je vsak siromak našel toliko pomoči, da mu ni bilo treba od gladi poginiti.
Vojvoda Somersetski, sovetnik kraljevstva, je vse to dobro sprevidel in imenoval je posebno poverjeništvo, ki je imelo poskrbeti, kako bi propadajočemu ljudstvu bilo pomagati, toda plemenitna in druga gospoda, ki so edini bili zastopani v državnem zboru ali parlamentu, ovrgli so vsak predlog, ki je meril na to, da bi se stanje kmetov poboljšalo. Ljudstvo se je očitno vzdignilo zlasti v onih krajih, ki so bili še vdani starej katoliškej veri; ali mogočna gospoda so vsak upor znali
zadušiti ter so naposled istega vojvodo Somersetskega na smrt obsodili, češ on je kriv, da se kmetje vzdigujejo.
Namesto njega je grof Warwick postal protektor angleškega kraljestva, ter se odšle zval vojvoda Northumber-landski; ali ostalo je vse pri starem in novi protektor je kmalu bil tako oblasten, kakor njegov prednik. Daši ste takrat najmanj še dve tretjini angleškega naroda bili verni katoliškej cerkvi, gospoda v parlamentu, ki so se obogatili s cerkvenim premoženjem, bili so vendar le za protestantsko vero, in sklepali so čemdalje ostrejše postave zoper katoličane. Le to jih je skrbelo, kaj da bo, če mladi kralj, ki je vedno bolehal, umrje in če bode za njim na prestol prišla njegova popöli sestra Marija, kakor je bil naredil Henrik VIII. Predrzni vojvoda Northumberlandski je tadaj Edvarda VI. pregovoril, da je očetovo oporoko ovrgel, ter za svojo naslednico imenoval Ivano Grey-jevo, vnuko najmlajše sestre Henrika VIII. Ivana bila je lepa, blaga deklica, ki je bila omikana in celo učena ter popolnoma vdana pro-testantskej veri; ali vojvoda Northumberlandski jej je svojega sina Guilforda Dudleya dal za moža. in ves svet je sodil, da vojvodi ni toliko za protestantsko vero, kolikor da bi povzdignil svoj rod. Ko je Edvard VI. v svojem šestnajstem letu umrl, bili so samo najtrdovratnejši protestanti, zlasti mestni ljudje, za Ivano; a vse ljudstvo in vse plemstvo se je vzdignilo za Marijo, in celo vojščaki vojvode Nor-thumberlandskega so prestopili na njeno stran. Ivana je sicer prišla v London, toda le devet dni je sedela na kraljevem prestolu, na kateri jo je zoper njeno voljo posadil njen vlado-hlepni tast.
Marija Tudor (1553 —1558) je brez ovir prišla v London, kjer se je Ivana odpovedala takoj kraljeve oblasti, ko je sprevidela, da narod ni za njo. Isti vojvoda Northumberlandski se je zdaj hlinil vernega privrženca Mariji, ki mu pa ni zaupala ter ga ukazala ob glavo djati. Njegov sin Guilford Dudley in nesrečna kraljica Ivana morala sta iti v zapor, in še le pozneje, ko je na nje letel sum, da sta se vdeležila upora zoper novo kraljico, morala sta na morišči poginiti.
Kakor že vemo, je Marija bila hči pobožne Katarine Aragonske, od katere se je njen oče Henrik VIH. samolastno ločil ter jo izgnal iz kraljevega dvora. S prva je tudi Marija šla z nesrečno materjo na kmete, ali kmalu se je na povelje
brezsrčnega očeta morala od nje ločiti, a ne da bi se povrnila v kraljevi grad. To je nedolžnej deklici za zmiraj ogre-nilo življenje in črez vse je sovražila novo protestantsko vero, ki jo je odtrgala od roditeljev, in vkljub vsem skušnjavam ostala je verna katoličanka, kakor njena mati. Ko je torej zasedla kraljevi prestol, bila jej je prva skrb, da ponovi katoliško cerkev na Angleškem. Y tem jo je celo podpiral poslušni parlament, v katerem so pri novih volitvah njeni privrženci dobili večino, in sklenil je, da se ima odpraviti cerkveni red, ki so ga vpeljali svetovalci kralja Edvarda VI. Cranmer in drugi trdovratni protestantski škofje, ki se nikakor niso hoteli povrniti v katoliško cerkev, izgubili so vse svoje časti in morali so iti v zapor, v katerem so tičali, dokler jih niso na smrt obsodili in na gromadi sežgali. Učeni kardinal Pole, ki je nekdaj proti Henriku VIII. odločno branil vrhovno cerkveno oblast rimskega papeža, povrnil se je zdaj na Angleško in postal je nadškof Canterburski. Tudi drugi katoliški škofje povrnili so se v svoje škofije, v katerih so na vso moč delali na to, da bi do dobrega zatrli protestantsko vero. Mnogo angleških protestantov je tadaj bežalo črez morje na Holandeško, Nemško in Švajcarsko k svojim verskim tovar-šem, mnogo pa jih je doma na morišči poginilo. Temu se nikakor ni čuditi, kajti v razburjenih tadanjih časih so se verski nasprotniki po vseh deželah krvavo proganjali drug dru-zega; in kakor drugod, tako niti na Angleškem večkrat ni bilo mogoče ločiti verskih in državnih upornikov, in tudi Marija je ene in druge brezobzirno proganjala. Vse bi po njenej želji imelo biti zopet tako, kakor je bilo, ko je njen oče Henrik VIII. postal kralj. Rimski papež bil je zopet vrhovni cerkveni glavar na Angleškem, in kar je Henrik VIII. pograbil cerkvenega premoženja, vse je Marija cerkvi zopet povrnila, le gospodi je pustila, kar so si bili prilastili, da bi jih tem bolje za se pridobila.
Veliko navdušenje za katoliško vero odločilo je, da si je Marija Tudor za ženina izvolila Filipa II., sina španjolskega kralja in nemškega cesarja Karla V., a ne kakega domačega plemenitnika, kakor so jej nekateri svetovali. Filip II. je takrat imel sedem in dvajset let in je torej bil celih enajst let mlajši od svoje neveste, ki vsled velikih britkosti in bolezni ni bila več lepa, kakor nekdaj, marveč je bila videti starejša, nego je bila. Filip II. je brž ko ne niti ne bi bil vzel za ženo, ali oče ga je nagovarjal, a sam je mislil, da bo s tem še bolj povzdignil moč avstrijske rodovine, ter da
Občna zgodovina IV. zvezek.	24
bode protestantska vera tudi drugod morala po malem jenjati, če jo zatare na Angleškem, od koder so vsi novoverci dobivali največe podpore. Angležem ta ženitev ni bila prav nič po volji, kajti bali so se, da ne bi Filip II. imenitne državne stvari tako zasukal, kakor bi kazalo Španjolskej, a ne An-gleškej. Zato je parlament sklenil posebno postavo, po katerej Filip II. na Angleškem ni smel imeti vladarske oblasti, in tudi noben drug Španjolec ni smel obnašati nobene državne službe. Še le na to je Filip prišel na Angleško ter se oženil s kraljico Marijo (1554), pri katerej je samo leto dni ostal. Z ljubeznjivim svojim obnašanjem znal se je kraljičinim svetovalcem tako prikupiti, da so marsikaj po njegovem ukrenili, in isti parlament se ni preojstro držal omenjene postave. Najbolj pa se je kraljica sama vdala mlademu svojemu soprogu, ter se ravnala po njegovih sovetih. Ni vedela kaj bi storila, da bi ga obdržala pri sebi v Londonu; ali ker mu je oče že leta 1554. dal Neapolj in Milan, leta 1556. pa mu odstopil vse španjolske dežele, se Filip II. ni hotel dalje muditi na Angleškem ter se je leta 1555. vrnil črez morje na Nizozemsko. Da bi si naklonila njegovo ljubezen, pomagala mu je zoper Francoze, ali na veliko svojo nesrečo; kajti Francozi so v tej vojski vzeli imenitno trdnjavo Calais (1558), edino mesto ki je Angležem ostalo od nekdanjih njihovih posestev na Francoskem in katero so črez dve sto leti vsikdar hrabro branili zoper vse sovražne napade. Ta zguba je Marijo neizrečeno bolela in pospešila je njeno smrt; še na smrtnej postelji je globoko zdihnila: „Oe bi mi razparali telo, našli bi v mojem srcu besedo „Calais“. Dobro je vedela, kako imenitna je ta trdnjava bila za Angleže, ki so jo čuvali, kakor oko v glavi. Narod jej tega nikdar ni odpustil. Pa tudi sicer so zadnja leta Marijinega vladanja bila jako nesrečna. Kuga in lakota razsajali ste po njenem kraljestvu, in v dveh letih poginila je cela tretjina prebivalcev; protestantje pa so še zmiraj bili dosti mogočni in ni jih bilo mogoče zatreti vkljub vednemu preganjanju. Y tem je nesrečna Marija leta 1558. umrla za vodenico, ki jej je več let prizadevala groznih bolečin.
Elizabeta (1558—1603), Marijina po p51i sestra, je zdaj bila edina naslednica Henrika VIII., in nihče jej ni branil kraljevega prestola, akoravno je Marija Stuartova, vnuka mlajše sestre Henrika VIH., trdila, da ima večo pravico na-nj. Po postavah katoliške cerkve bi Mariji Stuartovej gotovo obveljalo, kajti Henrik VIII. se je bil proti cerkvenim naredbam
ločil od svoje prve žene ter se skrivaj poročil z Elizabetino materjo Ano Boleyn. Ali takoj na to so Angleži pretrgali versko zvezo z Rimom in vpeljali so nov cerkveni red, po katerem so vse Henrikove ženitve bile postavne. Ista Marija Tudor, ki je ponovila staro zvezo z Rimom, ni bila proti koncu več zoper to, da bode po njenej smrti vladala Elizabeta, in v tem jej je pritrjeval celo njen mož Filip II., nekoliko zato, ker se je uadjal, da ga bode Elizabeta vzela za moža, zlasti pa zato, ker se je bal velike nevarnosti za Španjol-sko, če bi Marija Stuartova, ki je takrat bila žena francoskega kraljeviča, vladala ob enem na Francoskem, Angleškem in Škotskem. Y mladih letih je Elizabeta skusila mnogo bridkega, in to je bilo vzrok, da je na prestolu bila huda in ojstra, da je bila neizrečeno previdna in da je malo komu zaupala. Ni še spolnila tretjega leta, ko jo je oče zavrgel, mater pa ob glavo dejal. Sirota je ubožno živela in večkrat celo pomanjkanja trpela, dokler se je ni usmilila zadnja žena njenega očeta, Katarina Par-ova, ki jo je dala po gosposko odgojiti ter jo učiti raznih znanosti. Naučila se je dobro francoski in taljanski, in tudi grški in latinski je toliko znala, da je razumela vsako knjigo starih Grkov in Rimljanov. Kralj Edvard dal jej je lepo posestvo na kmetih, kjer je odšle najrajši bivala ter si s čitanjem in raznimi ženskimi deli čas kratila. Ker je bila protestantske vere, so jo nekateri Angleži takoj po Edvardovej smrti hoteli kraljico oklicati, a ko so se bili leta 1554. vzdignili zoper katoliško Marijo Tudor, morala je Elizabeta iti v zapor, in tudi potem, ko so jo izpustili, so vedno ojstro pazili na njo, dokler je ni Marija sama priznala za svojo naslednico.
Odločnega verskega prepričanja Elizabeta ni imela, dasi je bila protestantski odgojena. Zadnji čas Marijinega vladanja hodila je v katoliško cerkev, in ko je sama nastopila vlado, jo je katoliški škof po katoliškem obredu za kraljico ovenčal. Lepi obredi katoliške službe božje so jej celo vgajali, in v pričo nje ni smel nihče nikdar zaničljivo govoriti o spoštovanji svetnikov in Matere božje. Ali ravno zato, ker ni imela odločnega prepričanja, je verske stvari na prestolu tako vkre-nila, kakor je bolj kazalo njenim političnim namenom. Hrepeneča, kakor njen oče, po čem večej vladarskej neodvisnosti in državnej samostalnosti, nikakor ni bila za to, da bi rimski papež bil cerkveni glavar na Angleškem, a jezilo jo je tudi to, da je katoliška cerkev ni priznavala zakonsko hčer njenega očeta. Odločila se je torej za protestantsko vero. Toda
morala je varno postopati, kajti dobre dve tretjini naroda bilo je še katoličanov, in tudi velika gospoda so po večem bili katoliške vere. Najpred je zopet pretrgala zvezo z Rimom, ter oklicala, da je angleški kralj tudi cerkveni glavar svojega naroda. Vsi duhovniki so imeli na to priseči, ali od štirnajst katoliških škofov je samo eden vstregel kraljičinej želji, vsi ostali in več sto druzih viših duhovnikov so se rajši odrekli svojih služeb in dohodkov, nego da bi ravnali zoper sveto svoje prepričanje. Elizabeta je nepokorne škofe in duhovnike djala v zapor ter se še zmiraj nadjala, da bodo odjenjali. Tudi jej ni bilo mnogo mar, kaj kdo v svojem srcu misli in veruje, če bi se le na videz kazal, da spolnuje kraljičine zapovedi. Protestantskim svojim svetovalcem je Elizabeta še vse preblago postopala s katoličani, ki niso hoteli poslušati pridige neverskih duhovnikov, ter so v mnogih krajih, zlasti na kmetih, vklub vsem prepovedim hodili k sveti maši. Še le odkar se je med nezadovoljniki povzdignila stranka, ki je katoliško Marijo Stuartovo hotela posaditi na angleški prestol, jela je Elizabeta neusmiljeno preganjati katoličane, ki so odšle trpeli vse grozovitosti, ki so jih kdaj morali trpeti v protestantskih deželah. Še prej nego katoličane je Elizabeta puritance ali čiste kalvince brezobzirno preganjala zato, ker se je bala njihovih republikanskih naukov, ki so podkopavali vsak kraljevi prestol. Zoper anabaptiste in druge verske družbe, ki niso priznavali nobenega državnega reda, pa je že leta 1560. izdala najostrejše postave. Kakor smo že v razvoji protestantske vere sploh povedali (na strani 75.), je Elizabeta vpeljala prav tak cerkveni red, kakor njen oče Henrik VIII., a posebno duhovno poverjeništvo je po njenem naročilu ves nauk „anglikanske“ vere napisalo ter razredilo v devet in trideset členov.
Vladarica pa je Elizabeta bila dobra, da so Angleži imeli malo takih. Z modrim ravnanjem je Angleško povzdignila med prve evropejske države, kajti med tem, ko je doma prav skrbno pospeševala telesno blagostanje svojega naroda, je v srečnih vojskah tujim vladarjem pokazala svojo moč. Imela je lepih duševnih darov, katere je s pridnim učenjem še lepše razvila, akoravno se ne dá tajiti, da je kraj lepih čednosti imela ravno toliko grdih napak. S priprostimi ljudmi bila je ljubeznjiva in priljudna, in kadarkoli je kdo hotel, smel je priti pred njo, in poslušala ga je'in se menila ž njim, kakor s človekom svoje vrste. Gospodi nasproti pa je vedno bila ponosna in pri vsakej priliki jim je kazala, koliko je
nad njimi. Ravno zato se je prav rada kazala v kraljevem sijaji. Kadar je šla v cerkev, stopali so pred njo najpred grofi in baroni ter druga velika gospoda v svečanih oblekah, za njimi pa kancler z državnimi pečatniki in dva lorda s kraljevim žezlom in mečem. Zdaj še le prišla je kraljica, a za njo dolga vrsta mladih deklic v belo oblečenih. Ob strani sprevoda stali so vitezi v bogatih vojaških opravah s pozlačenim orožjem, a za njimi bilo je vedno mnogo radovednega ljudstva, ki je pokleknilo, kakor hitro se je pokazala mogočna kraljica. Elizabeta bila je torej nečimurna kakor prava Evina hči, in še na stara leta je najrajši čula, če je kdo hvalil njeno lepoto. Omožiti pa se nikdar ni hotela, dasi so jo cesarski in kraljevi sinovi snubili. Prvi se je oglasil španjolski kralj Filip II., vdovec po Mariji Tudorovej, a ko je njega odbila, možili so jo z nadvojvodom Karlom, sinom nemškega cesarja Ferdinanda I., pa tudi zastonj. Bila je prevzetna in neizmerno vladohlepna, kakor njen oče, pa se je bala, da bi jej mož ne vzel nekoliko njene oblasti, in če jo je kdo prašal, zakaj da se noče omožiti, zavrnila mu je: „Narod moj je moj ženin“. Tudi je rada poudarjala, kako da je ponosna, da se bode na njenem grobu čitalo: „Tukaj počiva kraljica devica“.
Ker je Elizabeta v mladih letih pomanjkanja trpela, privadila se je varčnosti in še v poznejših letih je bilo včasih težko dobiti od nje kaj gotovega, kar je njene svetovalce večkrat spravilo v veliko zadrego. Toda modro gospodarstvo bilo je državi na korist, a kraljici dalo je večo moč; kajti narod jej je zaupal in parlament je prav rad vstregel njenim željam, vsaj ni nikdar po nepotrebnem razsipala državnih dohodkov, in nekatera leta je celo manj davkov pobirala, nego jih je državni zbor dovolil. Res da ni rada čula, če so jej v parlamentu nasprotovali; ali če je sprevidela, da njena ne velja, je prav rada odjenjala, a ne da bi trdovratno po svojej volji ravnala. Pa tudi parlament je rad odjenjal, ko je videl, da kraljica le to zahteva, kar je pravično in koristno. Kakor ni rada denar od sebe dala, tako se tudi v drugih stvareh ni mogla hitro odločiti, in dolgo se je obotavljala in ugibala na vse strani. Posebno vojske se je na vso moč bala in bila je vedno za mir. Zato pa je tem bolj podpirala trgovino in brodarstvo, ter naseljevanje v prekmorskih deželah. Tu so krepki in pogumni ljudje našli prilike dovolj, da se skažejo ter si pridobé slave in bogastva. Mnogi predrzni Angleži so kot morski roparji šli po svetu in zlo so obogateli od ropanja
po tujih deželah, a Elizabeta jim tega ni branila, ampak celo podpirala jih je proti temu, da so jej dajali nekoliko dobička. To jej nikakor ni na čast, ge manj pa to, da se je od same lakomnosti vdeležila kupčije s sužniki, ki je največ dobička dala. Sploh pa ga skoraj ni bilo količkaj imenitnega kraja, da ga Angleži ne bi bili našli, in na vsako stran je drugo trgovinsko društvo pošiljalo svoje ladije. Slavni junak Franjo Drake bil je prvi Anglež, ki je jadral okoli cele zemlje (1580); in ravno on bil je tisti mož, ki je prvi iz Amerike prinesel krompir v Evropo. Bilo pa je še drugih veščih mornarjev, kakor Tomaž Cavendish in Kikard Hawkins, ki so šli po morji iskat novih potov v še neznane kraje. Tako se je za Elizabeto angleška pomorska trgovina povzdignila, kakor še nikdar poprej, in Angleži so tadaj sprevideli, da imajo po morji iskati sreče, ter spoznali, da jim je že po legi njihove dežele sojeno, da bodo prvi na morji. Elizabeta pa je skrbela, kako da bi se na Angleškem povzdignila tudi obrtnija. Živejše gibanje na morji spodbudilo je Angleže, da so se na veliko poprijeli ribarstva, ki je mnogim revežem dalo dosti zaslužka. Ko je pa Elizabeta dovolila, da so se protestantski begunci iz Nizozemske naselili na Angleškem, bilo je v Londonu in drugih mestih kmalo vse polno suknarjev, tkalcev, zlatarjev in srebrnarjev čipkarjev in raznih drugih obrtnikov, ki so na veliko in na malo izdelovali vsakovrstno blago ter ga potem za dobre novce pošiljali po vsem svetu. Od teh beguncev učili so se domači ljudje, in od dne do dne se je po mestih množil tako zvani srednji stan, ki je z večim bogastvom dobil tudi večo veljavo v državi. London jel se je tako hitro širiti, da je kraljica prepovedala zidati novih hiš, češ, da bode okoli mesta zmanjkalo paše za živino. Ali ta strah je bil nepotreben in tudi čudna prepoved se je kmalu zopet preklicala. Grajščinska gospoda so zavidno gledali, kako meščani bogaté in radi bi jim ustavili daljni razvoj njihovega blagostanja, ko bi mogli. Elizabeta bila je ponosna na cveteče svoje kraljestvo in vsako leto je po mesec ali dva potovala po deželi, da bi sama videla, kje treba njene pomoči. Pa vsega le ni vedela in razumela. Srednji stan se je povzdignil, delavci pa so bili čemdalje veči reveži, ne le v mestih, ampak tudi na kmetih, in to zlasti zato, ker jim je kraljica s posebno postavo določila prav malo plačila za težavno njihovo delo, kar je le bogatinom bilo v prid.
Razumeva- se samo po sebi, da je Elizabeta pri tolikanj slavnem vladanji imela tudi dobrih svetovalcev; vsaj si takrat
na Angleškem za vsako stvar našel zvedenih mož. Prvi kraljični svetovalec bil je Viljem Cecil, ki je pozneje postal baron Burghley, obdarovan in odločen mož, da mu ga ni bilo para. Bodil se je leta 1520. v Bournu od plemenitih staršev, a ko je odrasel, učil se je bogoslovja in^ pravoznanstva ter bil popolnoma vdan protestantskej veri. Že Henrik VIII. ga je vzel v državno Službo, v katerej je ostal tudi za Edvarda VI., ali za Marije Tudorove je odstopil, zato ker je bil odločen nasprotnik katoliške cerkve. Kakor hitro pa je Elizabeta zasedla kraljevi prestol, pozvala je Cecila nazaj ter ga imenovala prvega državnega tajnika. Cecil bil je tisti, ki je Elizabeto učil, da je blagor vladarja in naroda jedno in isto, in da je kralj le takrat močan, kadar ga ljudstvo ljubi. On pa je tudi bil, ki je kraljico ščuval zoper katoličane, bodisi doma, ali na tujem. Po njegovem bi Angleška morala biti zavetje in bramba vseh protestantov, in angleški vladarji ne bi se smeli nikdar zavezati z drugimi državami, nego s protestantskimi. Elizabeta je v tem s prva bila nekoliko drugačih misli, in ni se z lepo vdala silnemu svetovalcu, ki je za-volj tega že mislil odstopiti; ali kraljica ga nikakor ni pustila iz službe zato, ker je dobro vedela, da tako zvedenega iu duhovitega, tako zvestega in delavnega moža ne bode več dobila. Cecil je tadaj ostal prvi minister noter do svoje smrti leta 1598., torej celih štirdeset let, a prvi njegov pomagač je bil učeni in zviti Walsingham, ki se je ž njim v vsem popolnoma vjemal.
Cecilov največi nasprotnik in še hujši protestant bil je Bobert Dudley, osobni ljubljenec kraljice Elizabete. Dudley je bil najmlajši sin vojvode NorÉiumberlandskega, ki je svojo snaho Ivano Grey-evo hotel spraviti na kraljevi prestol. Za-volj očetove krivnje zaprli so tudi Boberta v Tower, ali izpustili so ga, ko se je pokazalo, da je čisto nedolžen. Kmalu potem seznanil se je s kraljičino Elizabeto, ki ga več ni mogla pozabiti, dasi ni bil vreden tolike ljubezni, kajti bil je človek brez srca, ki je rad zdražbe delal ter vedno le gledal na svoj dobiček, a poleg tega je bil mehkužen ter ni imel prav nobene lepe duševne lastnosti. Takoj prve dni svojega kraljevanja je Elizabeta tega človeka imenovala vrhovnega konjarja in obsipala ga je vsak čas z novimi častmi ter ga bogato obdarovala z dohodki in posestvi. Kadarkoli se je Elizabeta imela omožiti, Bobert Dudley jo je vselej znal odvrniti in predrznež je res mislil, da bo še kdaj on sam kraljičin soprog. Temu so se na vso moč upirali vsa
veljavna gospoda, najbolj pa minister Yiljem Cecil, in sama Elizabeta je sprevidela, da to ne gre, ter je nevrednega svojega ljubljenca imenovala grofa Leicesterskega, da ga nekoliko odškoduje za prazne njegove želje.
Kakor gledé možitve, tako je tudi v vseh drugih stvareh naposled vendar le odločil minister Cecil in nihče drugi. Dolgo se je Elizabeta branila očitno podpirati nizozemske protestante, in v vse drugo bi bila rajši privolila, nego v vojsko zoper Španjolsko; pa zastonj, mogočni minister znal je vse tako napeljati, da je nazadnje njegova obveljala. Naj-pred je kraljico popolnoma pridobil zoper domače angleške katoličane, katere je znal očrniti kot najnevarnejše rovarje. Na to jo je pregovoril, da je nizozemske protestante podpirala z novci ter jim grofa Leicesterskega z vojščaki poslala na pomoč proti njihovemu kralju Filipu II., med tem ko so angleški morski razbojniki predrzno razsajali in plenili po španjolskih naselbinah. Najbolj pa so njegovim namenom bile na korist prekucije na Škotskem, kjer so protestanti katoliško svojo kraljico Marijo Stuartovo s prestola pahnili. Po mnogih nezgodah je Marija pribežala na Angleško, tu pa jo je Elizabeta djala v zapor, v katerem je nesrečna kraljica bila celih osemnajst let, dokler je niso po krivičnem obsodili in ob glavo djali (1687). Več o tem povedali bomo v škotskih zgodbah. Španjolski kralj Filip II., ki je takrat bil prvi zavetnik katoličanov in katoliške cerkve, hotel se je zdaj nad Elizabeto maščevati za vse krivice in tudi še zato, ker je predrzni njen poveljnik Franjo Drake z angleškimi ladijami prijadral pred Cadix ter ugonobil španjolsko bojno ladijevje. Jel se je torej na vso moč pripravljati na veliko vojno na Angleže. Dal je iztesati sto in trideset velikanskih bojnih ladij, da si takrat malokje videl tako velikih; a ko je bro-dovje bilo dodelano, namestil je na njem deset tisuč izurjenih mornarjev in dvajset tisuč vojščakov, katerim se je dobro-voljno pridružilo dve tisuč plemenitne gospode. Filip II. je to brodovje ponosno imenoval „nepremagljivo armado“ ter jo poveril skušenemu poveljniku Medini Sidoniji. Angležem je res pretila velika nevarnost, ali sreča jim je bila mila, kakor še nikdar. Y morskem „kanalu“ med Francosko in Angleško blizu Diinkirchena zadeli so nasprotniki drug na druzega (1588). Male angleške ladije, katere je vodil Howard, bile so jako okretne in predrzno so se zdaj. tu zdaj tam zaletavale v španjolske, ki se zarad nerodne velikosti niso mogle dosti hitro obračati, in trpele so mnogo škode od urnih na-
sprotnikov. Y tem nastane velik vihar, in med tem ko so vešči Angleži o pravem času našli zavetja v varnih pristaniščih, so španjolske ladije grozno butale druga v drugo, mnogo se jih je razbilo ob pečovji, nekatere pa so zavozile v plitko morje ter obtičale v produ. Le petdeset ladij, katere je vihar iz „kanala“ zanesel v široko morje, vrnilo se je nazaj na Španjolsko potem, ko so dolgo časa kakor izgubljene jadrale od Škotske do Norveške pa noter do Islandije, ali cela ni bila nobena. Y tej nesrečnej vojni tako zvane „nepremagljive armade,“ ki je stala kakih šestdeset milijonov tolarjev, poginilo je dvajset tisuč španjolskih mornarjev in vojščakov.
Ta nepričakovana zmaga dala je Angležem novega poguma na morji. Takoj so iztesali novo bojno ladijevje, a v severnej Ameriki so vtemeljili prvo večo naselbino, ki so jo svojej neomoženej kraljici na čast krstili „deviško zemljo“ ali Virginijo. Največi zaslugo pri tem si je pridobil vrli Walter Ealeigh, katerega po vsej pravici zovejo „duševnega deda zaveznih držav v Ameriki." On je svojim rojakom prvi dokazal, kako bode trgovinska zveza med Angleško in njenimi prekmorskimi naselbinami povzdignila domačo obrtnijo ter postala podlaga bogastva in državne moči angleškega naroda. Y ta namen so leta 1600 vtemeljili veliko brodarsko družbo za trgovino v vzhodno Indijo.
Proti koncu svojega vladanja je Elizabeta tudi še Irsko spravila pod svojo oblast. Irski otok so Angleži že v srednjem veku osvojili, ali vse zemlje niso nikoli imeli v svojej oblasti in le tiste kraje šteli za svoje, ki so Angleškej najbliže, a to je komaj tretji del dežele. Pa tudi tu bili so jim vdani le tisti prebivalci, ki so se bili iz Angleške tje preselili, kajti Irci so črez vse ljubili narodno in državno samo-stalnost, a ob enem so od nekdaj bili navdušeni katoličani. Za te svetinje bili so vsikdar pripravljeni dati svoje življenje, kakor nam priča vsa njihova zgodovina od tistega časa, ko so Angleži prvikrat stopili na njihov otok pa noter do današnjega dne. Ko je tadaj Henrik VIII. ukazal, da se imajo tudi na Irskem pokoriti novim verskim naredbam, slušali so ga le tamošnji angleški naseljenci, Irci pa so ostali zvesti katoliškej cerkvi in rimskemu papežu. Z večo odločnostjo poskusila je Elizabeta posiliti Ircem protestantsko vero ter jih ože zvezati z angleško državo. Tu se je na Irskem vzdignil grof Tyrone, mož stare kneževske krvi, in ker je zaupal katoliškim svojim rojakom ter se nadjal pomoči iz Španjolske,
zahteval je od angleške kraljice poroštva za staro vero, ali zastonj. Lakomni in brezobzirni protestantski duhovniki so pobožno ljudstvo še bolj razdražili in v prav kratkem času so skoraj po vsem otoku zgrabili orožje zoper angleško nasilje ter do dobrega užugali angleško vojsko. Elizabeta je na to grofa Essexa imenovala svojega namestnika za Irsko ter ga z novo vojsko poslala črez morje.
Grof Essex bil je lep mlad mož, ki se je po smrti grofa Leicesterskega z gosposkim in viteškim ponašanjem znal bolj nego vsak drugi prikupiti kraljici Elizabeti. Tudi z duševnimi darovi je prekosil svojega prednika, le prenagel je bil in če ni bilo takoj vse po njegovem, spozabil se je včasih proti istej kraljici. Da bi se ga znebila, poslala ga je Elizabeta 1599. na Irsko, da bi vkrotil upornike; vsaj se je bil ravno on v kraljičinem svetovalstvu najbolj ustil zoper angleške poveljnike, ter jih dolžil, da so z nepremišljenim ravnanjem ljudstvo razdražili. Toda na Irskem grof Essex ni imel sreče in sklenil je z grofom Tyroaom primirje, po katerem je Ircem pustil katoliško vero ter jim dovolil velikih državnih svoboščin. Ead bi se bil namreč prej ko mogoče povrnil domu ter si izprosil poveljništvo v vojski zoper Španjolce, ali Elizabeta mu je ojstro naročila, da mora ostati na Irskem. Pa predrzni grof ni maral za kraljičino zapoved in kar nenadoma je zapustil svojo vojsko ter se vrnil v London. To je Elizabeto strašno razjezilo in djala je neposlušnega svojega ljubljenca v zapor; ali smilil se jej je in kmalu ga je zopet izpustila proti temu, da se za nekoliko časa ne hode ganil iz svojega doma, ob enem pa mu je tudi vzela vse dohodke in časti, s katerimi ga je prej tako rekoč obsipala. Če hi se bil grof Essex zdaj mirno vdal v svojo usodo ter se s skesanim srcem pokoril, kraljica bi mu bila odpustila in zopet bi bilo vse pri starem. Ali ne; namesto da bi potrpel, jel se je mladi grof strašno togotiti, in skrivaj se je zavezal s škotskim kraljem Jakobom ter ga nagovarjal, da bi z vojsko prišel črez mejo ter se polastil angleškega prestola. Dobil je tudi mnogo plemenitne gospode na svojo stran, ali ko je nekega dne nabral šestdeset oboroženih mož ter ž njimi po londonskih ulicah pozival ljudi k uporu zoper Elizabeto, ni nihče stopil na njegovo stran, ampak kraljičini vojščaki so ga zvezali ter peljali v zapor. Prijatelji so ga zapustili, sovražnikom pa je ta prilika dobro došla, da so ugonobili moža, kateremu so prej zavidali neizmerno kraljičino milost. Obsodili so ga na smrt. Elizabeta ni hotela takoj podpisati strašne
sodbe in čakala je nekoliko dni, da bi jo ljubljeni grof prosil odpuščanja; ko se pa trmasti Essex nikakor ni hotel ponižati pred svojo kraljico, djali so ga ob glavo (1601). Med tem so nesrečni Irci nadaljevali boj za versko in narodno svobodo in nadjali so se dobremu vspehu zato, ker je vojaška pomoč iz Španjolske bila že na poti. Toda viharji so prvo španjolsko brodovje nazaj zagnali, a ko je drugo pozneje srečno prijadralo na Irsko, bilo je že prepozno, kajti ustajniki so opešali in novi angleški poveljnik Mountjoy jih je v bitvi pri Kin-sale-u popolnoma užugal. Špaujolci so se morali vrniti proti domu, Irci pa so se podali sprevidnemu zmagovalcu, ki je svojej kraljici nasvetoval, naj z irskim narodom blago postopa ter mu izpolni vsaj nekoliko opravičenih želj.
Elizabeto je to poročilo čudno pretreslo; kajti ravno tako jej je svetoval njen ljubljenec grof Essex, ki ga ni mogla pozabiti. Sprevidela pa je, da bode tudi v drugih stvareh treba po njegovem vkreniti, in iskala je zaveznikov za vojsko zoper Španjolce, ali ni jih mogla dobiti. Isti njeni svetovalci, katerim je bila toliko zaupala in kateri so jej po krivičnem očrnili grofa Essexa, da je nevaren sanjar, so jo zdaj zapuščali. ¡Robert Cecil, ki je po smrti slavnega svojega očeta bil prvi minister, delal je skrivaj na to, da bi se prikupil škotskemu kralju Jakobu VI., v katerem je videl prihodnjega svojega vladarja. Elizabeta je vse to vedela, a videla je tudi, kako narod nič več za njo ne mara, odkar je dala pogubiti grofa Essexa. To jej je neizrečeno grenilo zadnje dni njenega življenja. Nesrečni grof bil jej je vedno v mislih in kadarkoli je omenila njegovo ime, vselej so jej solze stopile v oči. Bolj ko so jo zapuščale telesne moči, bolj je bila žalostna, kajti vse jo je spominjalo, da je svet ne potrebuje več. Od same otožnosti je zdihovala in se jokala, a hrane ni za-vživala po več dni. V posteljo je tudi ni bilo moč spraviti, ampak kar na blazine se je vlegla in dremala je uro ali dve. Naposled so jo po sili djali v posteljo; zastonj pa so jej ponujali zdravila. Dne 2. aprila 1603 ni mogla več govoriti. Namignila je, da naj se zberó njeni svetovalci, katerim je z znamenji razodela, da je škotskega kralj Jakoba VI. izvolila za svojega naslednika. Na to se je v pričo nadškofa Canter-burskega na smrt pripravila, drugi dan zjutraj pa je umrla v svojem sedemdesetem letu.
Stuartovci na Škotskem.
Škotska je gorata dežela, a njeni prebivalci so od nekdaj bili jako hrabri in boja željni. Že stari Rimljani so mejo proti njim zavarovali z velikim nasipom, za katerim je v utrjenem taboru bilo vedno nekoliko vojske na straži. Ko so se pa ti vojščaki ob preseljevanji narodov morali vrniti v Italijo, so Britanci proti divjim svojim sosedom v petem stoletji pozvali Angle in Sase na pomoč. Škoti so se odšle bolj doma držali, ali imeli so tudi med seboj dosti homatij, ki so večkrat bile vzrok, da so se Angleži vtikali v njihove domače razmere ter skušal Škotsko spraviti pod svojo oblast. Nekateri škotski vladarji so res angleške kralje priznavali za svoje vrhovne gospodarje; ali drugi so to slabo vez zopet pretrgali ter postali sami svoji. Da so državne razmere bile tako negotove, temu so bili največ krivi mogočna grajščin-ska gospoda, ki so vsak v svojem kraji gospodovali kakor popolnoma neodvisni knezi, med tem ko kralj ni bil mnogo več, nego prvi poveljnik v vojski. Celo viši duhovniki so bili plemenitnega rodu ter so v^ posvetnih rečeh podpirali svoje sorodnike; mest pa je na Škotskem bilo premalo, da bi kralju mogla dati veče veljave. Ce je pa kralj hotel uzde nekoliko bolj nategniti, so gospoda takoj med seboj sklenili zavezo ter se z orožjem uprli njegovim ukazom.
Tako je bilo na Škotskem, ko so leta 1371. Stuartovci zasedli kraljevi prestol. Bilo je v tej vladarskej rodbini dosti krepkih in zvedenih mož, ali črna usoda je nesrečne Stuar-tovce tako hudo preganjala, kakor noben drug kraljevi rod, in zastonj je bilo prizadevanje, da bi povzdignili svojo moč ter brzdali prevzetno gospodo, ki so ovirali in razdirali vsak državni red. Prvi je bil Robert II. (1371—1390). Njega je nasledil Robert III. (1390—1406), ki je imel dva nesrečna sina. Starejši je po hudobiji svojega strica od lakote umrl, mlajši Jakob pa je bil osemnajst let vjetnik na Angleškem. Po očetovej smrti vrnil se je Jakob I. (1406—1437) na Škotsko iu vse je storil, kar je mogel, da bi ublažil surove navade svojih rojakov. Podpiral je obrtnijo, vtemelil vseučilišče v Št. Andrewsu, ter dal postave, ki so imele vrediti življenje plemenitne gospode. Ali samolastni grajščaki niso marali za take reči in zarotili so se zoper njega ter ga umorili. Njegov si Jakob II. (1437—1460) moral je z vojsko iti nad upornike, a ko jih je užugal, začel je tudi on po
vzgledu svojega očeta državo v red devati. Y tem se je vnela vojska z Angleži, in poginil je v boji ter zapustil sedemletnega sina Jakoba III. (1460—1488), ki je imel lepe darove in je v vsem posnemal vrle svoje prednike, kakor hitro je vladarsko žezlo sam v roke vzel. Niti on ni maral za ple-menitno gospodo, niti za njihove viteške šege, ter je državne službe najrajši poveril duhovnikom ali pa drugim izobraženim možem, ki niso bili plemenitne krvi. Ljubil je znanost in umetnost, pospeševal razvoj raznih obrtnij, a pri tem delal je na to, da bi skrčil velike svoboščine grajščakov ter povzdignil kraljevo oblast. Toda še je imel premalo moči, da bi mogel doseči svoj namen. Ko je šel z vojsko na Angleže, prideró razkačeni plemenitniki v njegov tabor in vpričo njega pomorili so vse njegove svetovalce in ljubljence razun enega. Da bi se maščeval nad toliko grozovitnostjo, je kralj kmalu potem šel z vojščaki nad zarotnike, ki so tudi nabrali veliko vojsko. Pri reki Bannockburnu vnela se je krvava bitva, v katerej so nasprotniki zmagali in nesrečni kralj je sam moral bežati. Ko je hotel iti črez reko, padel je s konja in obležal je v bližnjem mlinu; tu pa ga je našel sovražni vojščak, in ubil ga je. Njegov sin Jakob IV. (1488—1513) bil je čisto drugi mož, ponašal se je kakor pravi vitez in prikupil se je plemenitnej gospodi. Vojsko z Angleži končal je s tem, da je sklenil prijateljsko zavezo z angleškim kraljem Henrikom VII., ter se leta 1503. oženil z njegovo hčerjo Margareto. Zdaj je več det bil mir in začeli so se veseli časi, kakoršnih na Škotskem že davnej niso pomnili. Na dvoru radodarnega kralja so se svečanosti in veselice kar vrstile druga za drugo, in vse je bilo sijajno kakor še nikdar poprej. Tudi prestolno mesto dobilo je drugo lice, kajti od dne do dne množila so se lepa nova poslopja; trgovina se je povzdignila, novo bro-dovje vozilo se je po morji, a plemenitniki, katerih si prej malokdaj videl v kraljevem gradu, so zdaj težko učakali prilike, da so mogli biti pri ljubljenem svojem vladarju, ki je bil prav njihove vrste mož. Ko je pa na Angleškem Henrik VIII. zasedel kraljevi prestol, začeli so se stari prepiri in Jabob IV. je zopet z vojsko šel črez mejo v Northumberland. Tu se je leta 1513. na Floddenskem homcu vnela grozna bitva, v katerej je poginilo deset tisuč Škotov, a med njimi glavarji najimenitnejših rodbin. Kralj Jakob je zginil in še le drugi dan našli so na bojišči mrtvo njegovo telo. Nasledil ga je mladoleten sin Jakob V. (1513—1542), za katerega so se na Škotskem ponovile domače homatije, ki so
bile hujše od poprejšnih zato, ker se je državnemu neredu pridružil tudi cerkveni razdor.
Bilo je Škotov, ki so se na Nemškem seznanili z Lu-terom, ter potem njegovo vero zatrosili med svoje rojake. Jakob V. je te novoverce ojstro preganjal, ali s tem jih je le še bolj razdražil, in ker so Škoti itak bili nemirne krvi in upornega duha, so se kmalu vsi nezadovoljniki zavezali s protestanti. Tako se je škotski narod zopet razcepil na dva nasprotna taborja, in med tem, ko so protestantje iskali pomoči na Angleškem, so kralj in katoličani ponovili staro zavezo s Francozi. Henrik VIII. se ni dolgo obotavljal in zopet se je vnela huda vojska, v katerej so Angleži zmagali. To je Jakoba V. tako bolelo, da je kmalu potem od žalosti umrl. Osem dni poprej se mu je rodila hči Marija Stuartova. Kraljeva nepričakovana smrt bila je torej vzrok novim homatijam, ki so se končale s tem, da so kraljevej vdovi Mariji poverili vlado, dokler ne odraste mladoletna kraljičina. Jakobova vdova bila je sestra vojvode Franje Guise-a, ki je v verskih bojih na Francoskem bil glavar tamošnjih katoličanov. Tudi ona je bila odločna katoličanka, a bila je tudi jako umna in okretna žena ter zvedena v vladarskih rečeh. Na njeno prizadevanje je francoski kralj na Škotsko poslal vojščakov, ki so vse angleške posadke iz dežele izgnali, mlado kraljico Marijo Stuar-tovo pa so odpeljali seboj na Francosko, da se je odgajala na kraljevem dvoru v Parizu ter se pozneje omožila za mladega kralja Franja II. Prihod francoske vojske pa je na Škotskem za nekoliko časa tudi zadušil protestantsko vero. Ivan Knox, ki je vtemelil prvo novoversko občino, bil je dve leti francoski vjetnik, a ko je ušel, mudb se je nekoliko časa na Angleškem, odtod pa je bežal v Ženovo, kjer se je popolnoma poprijel Kalvinovega nauka. Ko je pa Marija na Škotskem dala varno zavetje angleškim protestantom, katere je katoliška Marija Tudorova zarad vere iz dežele izgnala, se je Ivan Knox domu povrnil in osnoval je veliko protestantsko zavezo, h katerej je pristopilo mnogo plemenitne gospode zato, da bi si prisvojili posestva katoliških duhovnikov in samostanov. Na čelo te zaveze postavil se je nezakonski brat Marije Stuartove, grof Murray, jako predrzen in omikan mož. Zdaj so se začeli hudi prepiri med katoličani in protestanti, kateri so jeli podirati samostane ter razbijati podobe svetnikov in kar so druzega našli po katoliških cerkvah. Bilo pa je protestantov že toliko, da jim Marija s svojo vojsko ni mogla kaj in zopet je Francoze morala prositi pomoči.
Brž ko so francoski vojščaki prišli na Škotsko, vzdignila se je tudi angleška kraljica Elizabeta, da brani protestante. Tolikej sili niti Francozi niso bili kos, in kmalu so morali zapustiti vsa mesta, katerih so se bili polastili, ter se vrniti proti domu. Brez vse moči umrla je Marija za vodenico na vtrjenem gradu v Edinburgu dne 10. Junija 1560.
Po smrti vladarice Marije je na Škotskem katoliškej veri za zmiraj odzvonilo. Hudi Kuox, ki ni maral ne za posvetno veselje niti se bal trpljenja, bil je tadaj prvi mož v deželi; kakor je on rekel, tako je moralo biti. Dva meseca po Ma-rijinej smrti zbral se je škotski parlament v Edinburgu in ustanovil nov cerkveni red čisto po Kalvinovem nauku, kakor ga je Knox nasvetoval. Po naročilu istega parlamenta podrli so vse samostane, pokončali umetne izdelke, a cerkveno premoženje so si gospoda sami med seboj razdelili, in prav nič niso pustili ne kralju. ne protestantskim cerkvam in šolam, kakor so nekateri želeli. To se je zgodilo, predno se je nova kraljica Marija Stuartova povrnila na Škotsko, da zasede prestol svojih prednikov.
Marija Stuartova (1542—1568) bila je jako lepa in prijetna žena. Med tem ko je njena mati doma namesto nje vladala, se je ona na francoskem dvoru v Parizu prav tako odgajala, kakor so se takrat odgajale francoske kraljičine. Naučila se je več jezikov in od drugih vednosti toliko, kolikor kraljici treba. Na konji bila je okretna kakor na plesu, v društvu zgovorna in ljubeznjiva ter zmiraj vesela in živa. Pri vsem tem pa ni bila prevzetna, in celo njeni nasprotniki so jo hvalili, kako je bila sprevidna in kako je o vsakej stvari dobro sodila. Da se je pa na kraljevem dvoru v Parizu navzela malo francoske lahkoumnosti, ni čuda, vsaj se je že takrat v Parizu veselo in nasladno živelo, kakor malokje. Y šestnajstem letu omožila se je z mladim francoskim kraljem Franjom II., ki je pa že črez dve leti umrl. Kavno takrat došlo jej je od doma poročilo o smrti njene matere. Imela bi se tedaj kar takoj na pot napraviti, ali obotavljala se je dolgo, kajti težko se je ločila od lepe francoske dežele, a še bolj jo je skrbelo, kako bode ona, ki je iz vsega srca vdana katoliškej veri, vladala med protestantskimi svojimi rojaki, ki so razrovali državni red ter se zavezali z njeno največo nasprotnico, angležko kraljico Elizabeto. Po starej svojej materi, sestri Henrika VIII., prisvajala si je namreč Marija Stuartova večo pravico do angleškega prestola, nego jo je imela Elizabeta, ki po katoliških postavah ni bila zakonska
hči svojega očeta. To je bil glavni vzrok, zakaj je Elizabeta tolikanj sovražila mlado škotsko kraljico. Ko se je Marija Stuartova podala na pot, prežale so angleške ladije na njo, ali srečno jim je ušla ter se avgusta meseca leta 1560. pripeljala na Škotsko.
Ko je v Leithu ne daleč od prestolnega mesta Edinburga stopila na suho, čakala jo je velika množica ljudi; vsi stanovi so jej prišli nasproti, in vse ljudstvo je v pozdravljenje zapelo pobožne psalme. Akoravno je Marija v Parizu pri takih prilikah bila navajena na godbo in drugo glasno skazovanje časti, jo je vendar tudi ta kalvinski sprejem veselil; kajti bala se je mnogo hujšega. To jo je ohrabrilo in brez vsake strasti je vzela žezlo v roke, ter je prav zmerno in previdno vladala. Njen po p51i brat grof Murray bil jej je prvi svetovalec. Sprevidela je, da protestantske ali presbiterijanske vere ni mogoče več odpraviti, in pustila jo je, le za se in za svoje najbližnje prijatelje je najodločnejše zahtevala, da smejo ostati verni katoličani, ter je v dvorskej kapeli dala vsak dan sv. mašo brati. Toda hudemu Knoxu je tudi to bilo preveč in brezobzirno jo je zarad tega z leče očitno grajal, da je „ma-likovalka,“ ali pa je šel kar k njej na dvor, ter jej po cele ure pridigoval, da bi jo spreobrnil. Pa vse je bilo zastonj, kraljica se ni dala odvrniti od verskega svojega prepričanja. Še bolj pa so se čmerni presbiterijanei togotili, ko je Marija, da se malo zvedri, včasih šla na lov, ali če je v svojem gradu napravila kako veselico s plesom. Sprevidni ljudje pa jej tega niso zamerili in želeli so le, da bi se kraljica omožila; a to je tudi želela Elizabeta, ki se je potolažila, odkar se Marija v svojem naslovu ni več nazivala „angleško kraljico“.
Ženinov bilo je dovolj, ali težko se je bilo odločiti zato, ker so Elizabeta in njeni zavezniki na Škotskem po vsej sili hoteli, da bi se Marija omožila za kakega protestanta. To je mlado kraljico razjezilo in kar hitro se je poročila s katoliškim svojim bratrancem Henrikom Darnley-em. Nepremišljeni tak korak napravil je lahkoumnej kraljici mnogo britkih ur. Darnley bil je lep mlad mož, ali bil je tudi neizmerno domišljav in razuzdan, ter brez zmožnosti in brez znanja, kakoršnega treba kraljičinemu soprogu. Zvali so ga sicer kralja, ali v vladarske stvari se ni smel prav nič vtikati. Takošnega moža se je Marija kmalu naveličala in jela ga je celo zaničevati, a ker ni mogla biti brez iskrenega moškega prijatelja, kateremu bi vse zaupala, poverila se je popolnoma nekemu Talijanu Davidu Ricci-ju, ki ni bil ne mlad ne lep,
ter ga imenovala svojega tajnika. Pregrešnega v tem ni bilo nič, ali Darnley je bil vendar le hudo razžaljen in hotel se je maščevati. Zarotil se je z najpredrznišimi protestanti in ž njimi je nekega dne ves razkačen planil v sobo svoje soproge ter vpričo nje dal umoriti nedolžnega Eicci-ja.
Marija je odšle še manj marala za nevrednega soproga, in vzela si je druzega svetovalca, ki pa tudi ni bil dosti prida. Ta novi Marijin prijatelj bil je grof Bothwell, jako močan in predrzen človek visoke postave, ki se je mladej kraljici še posebno s tem prikupil, ker je od nekdaj bil med prvimi njenimi privrženci ter je zato nekoliko let bil v zaporu. Kadarkoli je mogel, dražil je Bothwell Marijo zoper Darnlev-a, in nagovarjal jo je, naj se loči ter ž njim poroči. Marija v to nikakor ni hotela privoliti, ampak bilo je videti, kakor da bi se bila pomirila s svojim soprogom, ki je zopet bil pri njej ali pa je bival zunaj mesta na svojem letnem dvorcu. Ko je tu bolan ležal, prišla je kraljica k njemu, in prav skrbno in ljubeznjivo ga je stregla. Nekega dne proti večeru pa se je vrnila v mesto, da je bila pri poroki neke svoje dvorjanke. V tem so neznani zarotniki umorili boluega kralja in njegovega strežaja, a dvorec so s smodnikom razdjali, da je s strašnim hrupom zletel v zrak. Ker je vsak vedel, kako sta kralj in kraljica živela, so takoj Bothwella obdolžili, da je on začetnik groznega umora, a sum je letel tudi na kraljico samo. Da Marija Stuartova ni bila kriva smrti svojega soproga, to je gotovo; ali res je tudi to, da ni žalovala za njim in da dolgo časa ni dala iskati in kaznovati morilcev, marveč je ž njimi občevala, kakor poprej, a Bothwella je celo imenovala varha svojemu sinu, kraljeviču Jakobu; a ko je naposled v ta namen vendar le sestavila posebno sodišče, bili so v njem sami Bothwellovi prijatelji, ki so prav površno sodili ter morilce nedolžne spoznali.
Pa to še ni vse. Bothwell se je ločil od svoje soproge ter bil dosti predrzen, da je Marijo Stuartovo snubil za ženo. Francoski poslanec je na vso moč svaril kraljico, naj se ne vda hudobnemu zapeljivcu; ravno tako so jo prosili in rotili vsi njeni zvesti privrženci izmed škotske gospode, ali zastonj. Nekega dne, ko je Marija jezdila daleč iz mesta na svojo gvajščino, ustavil jo je med potjo Bothwell s tisuč oboroženih konjikov, jo vjel in seboj odpeljal, ter ni prej odjenjal, dokler ni privolila v ženitev. Dné 15. maja 1567. L, torej tri mesce po groznej smrti Darnley-evej, bila sta mož in žena. Nepremišljena in lahkoumna možitev z možem, v katerem je vsak
Občna zgodovina IV. zvezek.	25
človek videl kraljevega morilca, je strašno razkačila ves narod in potrdila je sum, da niti kraljica ni nedolžna. Skoraj vsa plemenita gospoda so se vzdignili zoper nesramnega silnika in nabrali so vojsko, katerej kraljica s svojimi nikakor ni bila kos. Bothwell je ušel, Marija pa se je podala upornikom, ki so jo kakor kako vjetnico peljali v mesto. .Razdraženo ljudstvo je kar drlo na ulice, in grozno je kričalo in psovalo na kraljico, a pred njo nosili so veliko zastavo, na katerej je bilo naslikano, kako mladi kraljevič s povzdignjenimi rokami kleči kraj mrtvega očetovega telesa, a nad podobo stale so besede: „Maščuj me, o Gospod!“ Zdaj so nesrečno Marijo djali v zapor in prisilili so jo, da se je odrekla prestolu na korist svojemu sinu Jakobu YÍ., a dokler ta ne odrase, imel je namesto njega vladati njegov stric, grof Murray.
Bothwell se je nekoliko časa potikal in skrival po Škotskem, a na to je blodil po Orkneyskih in Shetlandskih otocih, dokler ga ni vihar zanesel na Norveško, kjer so ga vjeli in zaprli vvtrjen grad, v katerem je ostal do svoje smrti (1578). Tudi Marija Stuartova je bila zaprta v močnem gradu sred jezera in imela je v njem ostati ves čas svojega življenja. Ali imela je med gospodo še zmiraj prijateljev, katerim se je smilila, a smilila se je tudi svojemu strežaju, in ta jej je pomagal, da je ušla iz ječe. Takoj so njeni privrženci bili pri njej in hitro so nabrali vojsko, da bi si zopet priborili zgubljeno oblast. Toda grof Murray je z izurjenimi svojimi vojščaki zmagal ter popolnoma razgnal vojsko kraljice Marije. Le-ta je na južnem Škotskem imela še dosti vdanega ljudstva, ali ni hotela več skušati negotove sreče in šla je rajši na Angleško, kamor jo je priprost ribič na svojej ladiji prepeljal. Angleška kraljica Elizabeta bila je v zadregi, kaj naj z lepo svojo nasprotnico stori. Najrajši bi jo bila spodobno sprejela že zato, da pokaže, da nikakor ni za to, da narod sam sodi svoje vladarje; njen svetovalec Cecil pa se je bal, da bi Marija Stuartova mogla angleške katoličane dobiti na svojo stran ter s pomočjo tujih zaveznikov zatreti protestantsko vero na Angleškem in Škotskem. Njegova je obveljala in nesrečna kraljica je tudi na Angleškem morala iti v zapor (1568).
To prosto nasilje se postavno nikakor ni dalo opravičiti, a še nesramniše je bilo, da se lažnjiva Elizabeta ni upala očitno povedati pravega uzroka svojemu ravnanju, ampak proti lastnemu prepričanju dolžila je Marijo, da je kriva umora svojega soproga. Zviti njeni svetovalci, zlasti Walsingham, pa so kmalu zasledili drugih pregreh, da so mogli obsoditi
vjeto kraljico. Pokazalo se je, da je minister Cecil dobro poznaval domače razmere na Angleškem, kjer je bilo še zmiraj dosti odkritosrčnih katoličanov in takih, ki so le na videz bili protestanti ter čakali prilike, da bi se mogli povrniti v staro vero. Med poslednjimi je bil tudi vojvoda Norfolk, najime-nitniši in najbogatejši grajščak na Angleškem. Kakor drugim, tako se je tudi njemu smilila Marija Stuartova, ki so jo kakor prosto razbojnico vlekli iz ene ječe v drugo, ter jo včasih po dalj časa zaprli v mokre in nezdrave prostore, da je hudo zbolela in jo je grozno po kosteh trgalo. Norfolk je tadaj napravil osnovo, kako da bode Marijo osvobodil, se ž njo oženil ter jej zopet priboril kraljevi prestol na Škotskem. Ali spodletelo mu je, in na to je Elizabeta jela strašno preganjati katoličane. Kakih tisuč zarotnikov dala je kar takoj obesiti, a ko se je katoliško ljudstvo kmalu potem zopet vzdignilo, ukazala je tudi Norfolka na smrt obsoditi in ob glavo djati. Gibanje med angleškimi katoličani je odšle bilo čemdalje živejše; vsak čas snovali so se novi upori na korist Mariji Stuartovej in kovale so se tudi nove zarote zoper življenje kraljice Elizabete. Uporniki bili so tem predrzniši, ker so se nadejali pomoči od francoske in od drugih katoliških držav. Ali previdni minister je imel povsodi svoje vohune, ki so mu poročili vsako najmanjšo stvar in znal je vsak upor takoj zadušiti. Ne dá se tajiti, da je Marija Stuartova vedela za to gibanje med katoličani in da je z Babingtenom, začetnikom zadnjega upora, bila sporazumljena: nikakor pa ni res, da bi bila sama od sebe ščuvala angleške katoličane zoper Elizabeto. Marija želela je le to, da bi se rešila trde ječe ter zopet prišla na škotski prestol. To je Elizabeta dobro vedela, ali ravno tako je bila prepričana, da ne bode varna ue življenja, ne svojega prestola, dokler živi Marija Stuartova, v katero so angleški katoličani stavili vse svoje upanje. Sestavila je tedaj posebno sodišče od šest in štirdeset prvih sodnikov in drugih veljavnih mož, da bi Marijo sodili. Le-ta je s prva odločno rekla, da ona kot kraljica nima nobenemu drugemu odgovor dajati, nego Bogu samemu; pozneje pa se je le vdala ter šla pred sodišče. Ker jej niso dovolili, da bi jo branil zveden zagovornik, zagovarjala se je sama tako srčno in umno, da so se učeni možje kar čudili. Tajila je vse, česar so jo obdolžili in odločno je trdila, da so pisma, katera so imela dokazati njeno krivico, ponarejena, a priče, da se lažejo zato, ker se boje, da jih ne bi djali na mučilnice, ako lil drugače govorili, nego sodniki želč. Pa nič jej ni poma-
galo. Sodišče jo je enoglasno na smrt obsodilo. Protestantje so od veselja po vsem Angleškem z zvonovi zvonili in krese zažigali. Vkljub temu se je Elizabeta celih trinajst tednov obotavljala podpisati grozno obsodbo, naposled pa jo je molčč podpisala ter dala svojemu tajniku Dawisonu, da jo je nesel kancelarju, ki je na njo pečat pritisnil.
Dne 8. februarja 1587 je Marija Stuartova imela poginiti. Celo noč poprej se je v gorečej molitvi na smrt pripravljala. Ob osmih zjutraj stopi strežaj v njeno sobo in jej naznani, da je odbila zadnja ura. Mirno je zavrnila, da je pripravljena; a milo je prosila, naj jej pošlejo duhovnika, da bi jo spovedal in spremil na morišče. Toda te prošnje, ki jo uslišijo vsakemu razbojniku, niso uslišali katoliškej kraljici. Zdaj se je Marija oblekla v najlepšo obleko, okol vrata obesila je verižico z zlatim križem, za pas djala je molek, a v desnej roki držala je Kristusovo podobo iz slonove kosti. Tako opravljena stopila je mirno in ponosno proti dvorani, kjer je bil napravljen oder. Med potjo pokleknil je pred njo stari njen služabnik in jel se je na glas jokati. Ljubeznjivo mu je podala roko in ga tolažila, naj nikar ne žaluje, marveč naj se veseli, ker bode videl konec njenega trpljenja; a nadloge in bridkosti tega sveta da so tolike, da celega morja solz ne bi bilo dovolj, ko bi se človek hotel jokati nad njimi.
Ko je prišla na morišče, stopil je protestantsk duhovnik k njej in jo v imenu kraljice Elizabete opominjal, naj se odpove katoliškej veri. Marija ga je prosila, naj je nikar ne nadleguje, ali on ni odjenjal in vedno z nova jej je žugal z večnim ognjem v peklu. Ali ona le ni marala za njegove besede ter je pokleknila in po svoje molila za katoliško cerkev, za Elizabeto in za njenega sina Jakoba. Na to so jej zavezali oči ter jo peljali pred klado, na katero je položila glavo. Še enkrat je svojo dušo priporočila Bogu, v tem mahne rabelj s sekiro, ali ni dobro zadel, ker ga je zmotil jok in stok pričujočih ljudi. Še le ko je v tretjič mahnil, odletela je glava. Tako je poginila Marija Stuartova v pet in štirdese-tem letu svoje starosti potem, ko je osemnajst let prebila v žalostnej sužnosti. Kraljica Elizabeta kazala se je čisto osupnjena in dala je tajnika Dawisona v Tower zapreti, zato ker baje ni prav izvršil njenega povelja. Tudi na druge svetovalce je na videz bila huda, se v črno oblekla ter dala Marijo svečano pokopati, ali vsakdo je dobro vedel, da je vse to bilo le na videz.
Jakob VI. (1568—1603) je med tem vladal na Škotskem in ni nič storil, da bi osvobodil nesrečno svojo mater, katero je zval „malikovalko“. Ko je mladoleten zasedel prestol, vladal je namesto njega stric Murray, velik nasprotnik katoličanov. Takrat je Marija imela na Škotskem še dosti privržencev, ki so se kmalu po njenem begu vzdignili zoper novo vlado ter umorili zoprnega Murraya. Angleški vojščaki so upor v južnih krajih zadušili, čisto polegli pa so se ti nemiri še le, ko je hudi in čmerni grof Morton leta 1572. postal namestni vladar, ki je ojstro pazil na državni red. Kavno zato ga neposlušna gospoda niso marali, in brž ko je Jakob VI. spolnil trinajst let, oklicali so ga polnoletnega. Namesto Mortona, katerega so pozneje ob glavo djali, imel je odšle največ veljave grof Lennox, ki se je znal kralju tako prilizovati, kakor nihče drugi. Bil je katoličan, a prestopil je v protestantsko vero baje zato, ker ga je kralj prepričal, da je poslednja prava; prav za prav pa je le hotel kralja popolnoma za se dobiti in dobil ga je. Na njegovo prigovarjanje se je Jakob jel pogajati s francoskim kraljem ter se pomiril s svojo materjo, ki je bila v zaporu na Angleškem. Ta sprememba pa angleškej kraljici Elizabeti nikakor ni bila po volji in hitro je Škotsko gospodo razdražila zoper Jakoba VI. Lennox je ubežal na Francosko, kralja pa so uporniki vjeli in zaprli. Res, da se je kralj kmalu osvobodil, ali Elizabeta ga je čisto zase pridobila ter mu odšle dajala stalno letno plačo. Le takrat, ko so mu mater na smrt obsodili, je Jakob VI. po svojih poslancih v London svečano ugovarjal, a to je bilo vse. Najbolj ga je skrbelo, če ga bode Elizabeta imenovala za svojega naslednika ali ne. Po krvi jej je on res bil najbližji, ali po obstoječih naredbah kralja Henrika VIII. mogel bi tudi kdo drugi zasesti angleški prestol, a bilo je razun njega še trinajst drugih, ki niso bili brez nade. Jakob VI. je zaradi tega vedno omahoval med protestanti in katoličani, da bi se vsak čas mogel odločiti na eno ali na drugo stran, kakor bi mu bolj kazalo. V tem ga je Elizabeta na smrtnej postelji imenovala svojega naslednika ter je s to dobro premišljeno oporoko združila Angleško in Škotsko, kar se pred njo tolikim kraljem s krvavimi vojskami ni posrečilo.
Velita Britanija in Irska za vlade prvili dveh Stuartovcev.
Jakob I. (1603 —1625) imel se je največ zahvaliti okretnemu in odločnemu ministru Bobertu Cecilu, da je brez vseh težav zasedel dosojeni mu angleški prestol; kajti le Cecil je znal’vse tako ukreniti, da so Angleži novega svojega vladarja brez ugovora sprejeli in bili ž njim zadovoljni, česar pa nikdar ni bil vreden. Jakob, ki je na Angleškem bil prvi kralj tega imena, bil je omikan in učen mož. Y mladih letih se je mnogo pečal z bogoslovjem, in je vedno hotel druge poduče-vati ter jim vsiliti svoje mnenje. Vkljub svojej učenosti ni se mogel na nobeno stran prav odločiti ter se je kakor slepec zanašal na svoje ljubljence, katere je prav razsipno obdaroval. Na svojo vladarsko oblast se je mnogo domišljeval, kajti po njegovem je vsak kralj bil na pol Boga, in katoliška cerkev mu samo zato ni bila všeč, ker je njen glavar papež, a ne kralj sam. Neomejen despotizem bil mu je uzor državne oblike in želel je samo to, da bi svojo oblast tako povzdignil, da ga ne bi na svetu bilo, ki bi mu smel in mogel ugovarjati. Po tem ni čuda, da je jako ljubil zunanjo sijajnost, a ker ni bil varčen gospodar, so mu novci prav kmalu pošli in bil je vsak čas v zadregi. Prav rad se je s prijatelji za mizo gostil in veselil ter se večkrat opijanil. Tudi na lov je rad hodil; kmeta in meščana je grdo zaničeval in nikdar ni smel nobeden pred njega priti; zato pa je tem bolj povzdigoval plemenitno gospodo, ki so po njegovej sodbi bili izvoljeni stan na svetu. Prišedši na Angleško, gledal je le na svoj dobiček, a nikdar si ni glave belil s tem, kako da bi povzdignil telesno in duševno blagostanje poverjenega naroda. Sploh je bil ^ jako nečimeren človek. Tudi ni znal sprijazniti Angleže in Škote, ki so zdaj bili pod eno vlado. Katoličani so se nadjali, da jih ne bo preganjal in da jim bo vsaj toliko dovolil, da bodo smeli svobodno izpovedati svojo vero ter imeti svoje cerkve in duhovnike. Ali jako so se zmotili. Že leta 1604. je oklical, da ga po vseh njegovih deželah ne sme biti katoliškega duhovnika, a če bi ga našli, da ga bodo brez milosti ob glavo djali.
Ta krvoločni ukaz je grozno pretresel srca vernih in zvestih katoličanov, in ni čuda, da se je med njimi našlo nekoliko predrznih mož, ki so se zarotili zoper življenje samosilnega kralja. Na čelo te zarote postavil se je bogati angleški katoličan Bobor Catesby, ki je kar kipel od svete jeze ter pre-
mišljeval, kako da bi sebe in verske svoje brate rešil trdega protestantskega jarma. Z enajsterimi srditimi tovarši osnoval je naklep, da bode poslopje, v katerem zboruje parlament, tisti dan s smodnikom razdjal, kadar bodo v njem zbrani kralj, plemenitna gospoda in poslanci, ki so vsi skupaj sklenili one postave zoper katoličane. Zarotniki so pod zbornico najeli klet, v katero so djali dvajset sodov smodnika in drugih ropotij, ob enem pa so skrivaj nabirali orožja in dobrovoljnih prineskov v denarji. Dne 5. novembra 1605 hoteli so izvršiti grozno začetje. Ali eden zarotnikov imel je med poslanci sorodnika, katerega bi bil rad rešil strašne smrti. Pisal mu je torej pismo brez podpisa in ga rotil, naj ta dan ne gre v parlament; kajti zadel ga bode udarec, da nihče ne bo vedel odkod. Poslancu se je to pismo čudno zdelo in poslal ga je kralju. Nihče ni več dvomil, da mora tu biti kaka zarota, in takoj so preiskali vsa kota. Prišli so tudi v klet in našli cele sode smodnika, in vse priprave, da bi se isti zažgal. Y tem se odpro vrata in noter stopi mož v popotnej obleki. Bil je eden zarotnikov, bivši vojščak, ki se je razumel v take stvari. Takoj so ga zgrabili ter djali na muke, da bi izdal svoje zaveznike ter razodel ves naklep. Nesrečnež je priznal, da je hotel zbornico razdjati ter tako ugonobiti zatiralce katoličanov, ali izdati ni hotel nikogar. Še le, ko je zvedel, da so njegovi tovarši pobegnili ter se s tem sami izdali, povedal je njihova imena. Begunci, ki so imeli seboj kakih osemdeset oboroženih hlapcev, so se med potjo v nekej hiši v Warmikshiru zavarovali, ter se hrabro branili proti kraljevim vojščakom, ki so prišli za njimi. Po nesreči pade iskra v sod smodnika, in razneslo je hišo ter ubilo nekoliko zarotnikov; drugi so v boju poginili ali pa so jih vojščaki vjeli in ob glavo djali.
Akoravno se je pokazalo, da je le malo katoličanov vedelo za grozni naklep zarotnikov, in da nihče beguncev niti pod streho ni hotel vzeti, je vendar stanje angleških katoličanov po tej dogodbi bilo hujše, nego poprej. Toda še bolj nego katoličane sovražil je kralj puritance ali čiste kalvince, in tudi nje je hudo proganjal, zato ker so se mu s svojimi republikanskimi nauki zdeli nevarni njegovej oblasti. Zato pa mu je tem bolj ugajala anglikanska vera, katero bi bil tudi Škotom rad posilil, kajti že jim je imenoval nekoliko škofov. Večkrat je rekel: „Kjer ni škofa, tam ni kralja“, a s tem je hotel reči, da so škofje, kakoršne ima anglikanska cerkev, najbolja podpora kraljevemu prestolu.
Že prej smo rekli, da je Jakob I. hrepenel po neome-jenej oblasti, če tudi za to ni imel potrebnih zmožnosti, vsaj se niti obnašati ni znal; kajti če je hotel pokazati svojo moč, govoril je kakor pravi trinog, če pa je hotel biti priljuden, bil je prost. Največa ovira njegovim namenom bil je angleški parlament, ki ga je večkrat razpustil ter poskusil brez njega vladati, ali vselej se je prepričal, da ne gre; kajti ljudje niso hoteli davkov plačevati, če jih državni zbor ni dovolil. Bilo je sicer dohodkov, katere je parlament vsakemu vladarju dovolil za ves čas njegovega vladanja, in če ni bilo vojske in če je kralj bil varčen, kakor je bila Elizabeta, mogel je za silo izhajati. Ali Jakob I. je bil slab gospodar in je s svojimi ljubljenci in prijatelji na dvoru prav razsipno in razuzdano živel, kar je stalo mnogo novcev. Da bi si dohodke brez parlamenta pomnožil, prodajal je časti in kake posebne pravice, a naposled je samolastno povišal neke navadne davke. Tudi je pri bogatih ljudeh na posodo jemal, a ne da bi kdaj mislil takošen dolg poplačati. Pa vse to je bilo premalo, in ker so se ljudje jeli upirati, sklical je zopet parlament, a ker mu ni bil dosti pokoren, ga je zopet razpustil in nekoliko najpredrzniših govornikov dal v ječo vreči. Nekega višega sodnika, ki ni hotel po kraljevej volji krivično soditi, je kar takoj iz službe izgnal. Pri tem njegovem vladanji svetovali so mu sami nevedni ljubljenci, katere je imenoval svoje ministre. Prvi je bil grof Somerset, ki je pa moral odstopiti zato, ker so ga obdolžili, da sta on in njegova žena nekomu zavdala. Za njim prišel je vojvoda Buckingham, ki je kralja Jakoba preživel. Buckingham je bil jako nečimern človek, ki se je mnogo domišljeval na svojo telesno lepoto. Imel je tudi lepih duševnih darov, ali jih ni dosti razvil in njegovo znanje je povsod bilo pomanjkljivo. Najgrša njegova lastnost pa je bila ta, da se je dal podkupiti, in to tako pogostoma in očitno, da so tudi drugi ravnali po njegovem izgledu, in mogel si na kraljevem dvoru za denar dobiti časti, službe, plemstvo, pravic, sploh vse, kar si hotel.
Y tem se je na Nemškem vnela tridesetletna vojska, katere se je takoj v začetku vdeležil palatinski grof in knez Friderik V., zet kralja Jakoba I. Kakor hitro je poročilo o teh dogodbah in o nesreči Friderikovej došlo na Angleško, sklical je Jakob parlament, ki je z velikim navdušenjem dovolil mnogo denarjev, da bi angleška vojska šla pomagat protestantom. Jakob I. je bil presrečen, da je tako z lahka dobil novcev, ali vojske ni vzdignil, ampak mislil je, da bode
s pisanjem in prijateljskim ugovarjanjem isto dosegel, in brž ko je parlament jel ugovarjati samovoljnemu in nepostav-nemu njegovemu vladanju, ga je zopet razpustil. Ko seje pa Jakob prepričal, da se ob času vojske s samimi dogovori ničesar ne doseže, sklical je zopet parlament, in zopet so mu dovolili novih davkov za vojsko; ali ker je mnogo novcev za se potrošil, se protestantje z angleško vojsko niso mnogo po-mogli in izgnani Friderik V. se ni mogel vrniti v svojo deželo.
Da Jakob I. ni odločno podpiral nemških protestantov, temu je nekoliko krivo tudi to, da je ravno takrat pri špa-njolskem kralju snubil nevesto svojemu sinu Karlu. Y ta namen podala sta se kraljevič Karel in vojvoda Buckingham sama na Španjolsko. Prišedši v Madrid sta se preoblekla in celó ponarejene brade sta si privezala, da ju ne bi spoznali. Ali kaj nerodno sta se vedla in nista dolgo mogla skrivati, kdo da sta. Na dvoru so ju dobro sprejeli in privolili bi v ženitev, če bi bil Jakob hotel in mogel obljubiti, da bode odpravil vse postave zoper katoličane, da bode kraljičina imela v Londonu katoliško cerkev in da bode svoje otroke izrejala v ka-toliškej veri; a ker Jakob teh pogojev ni mogel izpolniti, pa jih tudi ni hotel, ker mu španjolski kralj od svoje strani ni nobenega dobička obljubil, so se dogovori razbili. Kraljevič Karel je na to snubil Henrieto, sestro francoskega kralja Lju-devika XIII. in dobil jo je proti temu, da bode v Londonu imela svojo kapelo, v katerej bode smela svobodno obhajati katoliške pobožnosti. Y tem je Jakob I. leta 1625. umrl. Z nepremišljenim svojim ravnanjem je mnogo nezadovoljnih Angležev nehote pognal v tabor puritancev ali čistih kalvincev, ki so med narodom dobivali čemdalje več veljave; in ravno pod Jakobom so se Angleži jeli pripravljati na boj zoper kraljevo oblast.
Karel I. (1625—1649) še ni spolnil pet in dvajset let, ko je po smrti svojega očeta Jakoba kraljevo žezlo v roke vzel. Slabo zdravje si je s časom utrdil in bil je tudi srčan. Držal se je vedno moško in resno. Umetnosti in znanosti so ga veselile, in tudi v državnih stvareh je bil dosti zveden; ali ljubil je zdražbe in zvijače, in nikoli se nisi mogel nanj zanašati, kajti za vsako najsvetejšo obljubo našel je izgovor, da mu je ni bilo treba držati. Kakor njegov oče, hrepenel je tudi on po neomejenej oblasti, in domišljeval se je, da vsako stvar sam najbolje umeje in da ni treba nikogar za svet vprašati. Edini vojvoda Buckingham, s katerim sta še od
prej bila prijatelja, znal se mu je dobrikati, a prevzetnosti njegovej znal je tako vgajati, da se je kralj nehoté in nevedé ravnal po njegovih nasvetih. Strah, ki so angleški vladarji že od Henrika VIII. imeli pred kalvinci, je bil čisto opravičen, kajti bolj ko so se med Angleži širili puritanski verski nazori, bolj je tudi rasla želja po republikanskej državnej obliki, in ravno za Karla I. se je parlament s tako odločnostjo in predrznostjo ustavljal kraljevej oblasti, kakor še nikdar poprej. Buckingham je mislil, da bo vse dobro, če se bode novi kralj v tridesetletnej vojski odločno postavil na protestantsko stran. Obetal je torej Dancem obilno denarno pomoč. Nizozemce je ščuval, naj se udeležč vojske, a sam je pripravljal za boj angleško ladijevje, katero je pa ravno on čisto zanemaril, da skoraj ni bilo za rabo. Zaradi tega so v parlamentu silen hrup zagnali nanj, in odobrili so komaj sedmi del onih stroškov, katere bi bil on trebal za velike svoje osnove. Niti col-nine od dohajajočih in odhajajočih ladij niso kralju dovolili ne dalje, nego na eno leto. Karel I. je tadaj parlament razpustil in razpisal nove volitve.
Po svečnici leta 1626. sešel se je novi državni zbor ali parlament, ki pa ni bil nič bolj poslušen, nego prejšnji. Vodja vladi nasprotujočej stranki bil je vrli domoljub John Eliot, jako predrzen, zgovoren in zveden mož, ki je pred vsem drugim zahteval, da naj vlada opraviči svoja djanja ter položi račun od državnih stroškov. Neusmiljeno je napadal Buckingham^ in rekel, da ne kralj, ampak minister da je odgovoren, in parlament ga je po sili hotel djati pod obtožbo. Karel I. je na vso moč branil svojega ljubljenca, a ko je njegovo prizadevanje bilo zastonj, razpustil je državni zbor ter brez njega vladal. Samolastno je pobiral colnino, ali posojila ni mogel nikjer dobiti, kajti od dne do dne je raslo nezadovoljstvo, katero so Hampden, Eliot in drugi pogumni možje vedno podpihovali. Buckingham mislil je nezadovoljnike s tem potolažiti, da je šel pomagat francoskim protestantom ali hugenotom. Sam se je z angleškim brodovjem odpeljal pred Ro-chello, toda ničesar ni opravil, ampak ko mu je poginilo črez polovico vojščakov in ladij, moral se je sramotno domu vrniti. Zdaj so še bolj kričali nanj in ga preklinjali; in nič ni pomagalo, da je kralj nekoliko njih dal zapreti, kajti upor je bil tolik, da jih je zopet moral izpustiti ter zopet sklicati državni zbor (1628).
Tudi ta parlament ni hotel dovoliti nobenih davkov, dokler mu kralj ne dá poroštva, da ne bode nikogar kaznoval,
M ne bi hotel plačevati nedovoljenih davkov; da ne bode samolastno vojščakov nabiral, ter jih ljudem na stan dajal, in da ne bode nikogar dal zapreti, dokler ga ne bi sodnija obsodila. Da bi se temu v okom prišlo, predlagal je Tomaž Wentworth neke prenaredbe v državnej ustavi, po kateri bi se parlamentu zagotovile stare pravice, a da ne bi bilo treba skrčiti kraljeve oblasti. Toda ni mu obveljalo. Na to je Eliot sestavil imenitno tako zvano „prošnjo za pravo“, po katerej kralj ne bi smel nikdar samolastno nalagati davka ter nikdar nikogar brez sodnijske obsodbe v zapor djati. Karel I. se je dolgo branil, naposled je pa le odjenjal in potrdil „prošnjo“, da bi s tem rešil ljubljenega svojega Buekinghama. Y Londonu so od veselja krese zažigali in po vseh cerkvah zvonili, ali nevrednega ministra so tudi zdaj še napadali, kjerkoli so ga mogli. V tem je Buckingham še enkrat hotel poskusiti srečo v boji ter iti na pomoč francoskim protestantom. Že se je pripravljal na pot; ali ko je nekega dne po zajutrku šel od doma, plane v veži star vojščak na-nj in mu ojster nož porine v srce, da se je kar mrtev zgrudil na tla (1628). Morilca so takoj zgrabili in zaprli v Tower, ali po londonskih krčmah napijali so na njegovo zdravje ter ga slavili kakor kakšnega odrešenika.
Po Buckinghamovej smrti vzdignili so se v parlamentu tudi zoper anglikansko cerkev, ki se je po svojih obredih in naukih čemdalje bolj ločila od čiste kalvinove vere; kajti tako je ukazal kralj kot vrhovni cerkveni glavar, a njegovi škofje so vse storili, kar je hotel. Državni zbor postal je zdaj tako rekoč cerkveni zbor, ki se je že popolnoma navzel puritanskega duha ter sklenil, da je le to pravo, kar je Kalvin učil. Eliot se je zopet oglasil, ali upravitelj zbora mu po kraljevem naročilu ni dal govoriti. To je poslance strašno razkačilo in jeli so kričati in ropotati, da je bila groza. Zaprli so vrata, in če tudi so vojščaki butali na nje, niso jih odprli, dokler niso čuli mnenje Eliotovo. Le-ta je predlagal, naj parlament sklene, da je sovražnik angleške države in svobode vsak, kdor bi kaj spremenil v kalvinovej veri, ter vsak, kdor bi plačal kakoršenkoli davek, ki ga parlament ni dovolil. Z velikim navdušenjem je zbor sprejel nasvetovani predlog, ali Karel I. ga je razpustil (1629), Eliota pa je zaprl v Tower, kjer je vrli domoljub od vlage in zaduhlega zraka jel hirati, dokler ni črez štiri leta umrl.
Po teh dogodbah je Karel I. celih enajst let vladal brez parlamenta. Na to ga je še posebno nagovarjal Tomaž Went-
worth, ki je prej v državnem zboru bil med vladinimi nasprotniki, ali častilakomen šel je v državno službo, v katerej je čemdalje višje stopal ter prav kmalu postal kraljev namestnik na Irskem. Bil je mož trdega srca in krepke volje, ki je prav pridno delal na to, da bi povzdignil kraljevo oblast na korist narodu samemu. Bil je prepričan, da si ljudje niti ne bodo želeli državnega zbora, če bodo videli, da kralj sam dobro vlada in da skrbi za njihovo blagostanje. Po tem načelu ravnal je on na Irskem in dobri vspehi so ga le še bolj utrjevali v njegovem mnenji. Za velike njegove zasluge imenoval ga je kralj grofa Strafforda. Na vojsko zdaj ni bilo misliti in Karel I. se je pomiril s Francozi in Španjolci in ni več mislil niti na hugenote niti na nemške protestante, pa saj so tuji vladarji dobro vedeli, da jim angleški kralj ne more ne koristiti ne škodovati, dokler je v razporu s svojim narodom. Da vlada tudi sicer ne bi prišla v kako zadrego, je denarni minister lord Weston prav varčno gospodaril ter zmanjšal dolgove in stroške. To se je kmalu poznalo, kajti povzdignila se je trgovina, in ljudje so brez ugovora plačevali colnino, ki je vsled večje kupčije tudi več nesla. Ali od same colnine kralj le ni mogel poravnati državnih stroškov in skusil si je še drugače pomagati. Za drage novce prodajal je posameznim trgovcem in obrtnikom pravico, da so s kako stvarjo samo oni smeli kupčevati ali jo izdelovati; a pod praznimi izgovori je znal od plemenitnikov, zlasti od takih, ki so imeli nekdanja cerkvena posestva, iztirjati velika plačila. Takošno nasilje obudilo je pač mnogo nezadovoljstva, ali ljudje se niso upali ugovarjati, ker jih je strahovalo silovito zvezdno sodišče, nazvano tako po zvezdah, ki so bile naslikane po stropu sodnijske dvorane. Kraljevi tajni svetovalci in dva najviša sodnika so tu brez porotnikov in brez usmiljenja sodili vsakega, kdor bi se le količkaj pregrešil zoper vladine naredbe, a od njihove obsodbe se nisi mogel nikamor več pritožiti. Najrajši so obsojencem nalagali prav velike denarne kazni, da so tako pomnožili kraljeve dohodke. Še grozovitniše pa je bilo versko sodišče ali tako zvano „visoko poverjeništvo“, ki je zalezovalo in obsojalo ljudi, ki se v verskih stvareh niso do dobrega pokorili ukazom in naredbam državne cerkve. Na čelu tega poverjeništva bil je glasoviti londonski škof, a poznejši canterburski nadškof Viljem Laud, učen mož, ki je vedno poudarjal, da morajo kralj in škofje drug druzega podpirati, če se hočejo obdržati v svojej oblasti. Učil je, da ima tudi svetost svojo lepoto in jako je ljubil lepe cerkve in
razne obrede pri službi božjej, kar je puritancem bilo veliko pohujšanje, in očitali so mu, da je skriven katoličan. Toda svest si kraljeve pomoči, Laud ni maral za tako besedovanje, ampak sestavil je natančen popis vseh duhovnikov, ki so bili dobri in zanesljivi anglikani in takih, ki so naginjali k puritancem. Na te je ojstro pazil, one pa je priporočil kralju, da jih je odlikoval, kadar je bila kakšna boljša služba prazna. Od strašnih obsodb visokega poverjeništva in zvezdnega sodišča naveli bomo za pojasnilo samo en primer. Škotski kalvinec Aleksander Leighton napisaval je zabavljivo knjižico zoper anglikanske škofe, ki jih je imenoval „Antikristovo druhal“, a ščuval je tudi zoper katoliško kraljico in samo-lastnega kralja. Visoko poverjeništvo zatožilo ga je zvezdnemu sodišču, a to ga je obsodilo, da mora plačati deset tisuč funtov šterlingov, da se ima očitno bičati, da mu se ima v obraz vžgati sramotno znamenje, da mu se imajo odrezati ušesa ter razrezati nos, a potem da se ima vreči v ječo za ves čas njegovega življenja. In tako se je tudi zgodilo. Ko mu je parlament deset let pozneje ječo odprl, bil je slep in gluh.
Med tem ko ste te dve oblasti tako grozno strahovali angleški narod, so na kraljevem dvoru veselo in sijajno živeli ter s tem pohujšali ojstre kalvince in puritance, ki si niso privoščili niti najnedolžnišega veselja. Mnogo puritancev je tadaj zapustilo „pregrešno“ domovino ter se izselilo v severno Ameriko, kjer jim nihče ni branil, da so po svoje živeli ter po svoje izvrševali verske pobožnosti. Ali mogočnemu Laudu niti to ni bilo po volji, kajti bal se je, da se bodo puritanci v Ameriki preveč pomnožili ter se potem z veliko močjo vrnili nazaj na Angleško; zato je kralja pregovoril, da je izseljencem stavljal vse mogoče ovire. Kralj in njegovi svetovalci mislili so, da bode narod zmiraj molčal, in brez skrbi šli so vedno dalje po samolastnej poti, ki so jo nastopili, dokler se jim naposled ni tem hujše spodteknilo. Pri vsej varčnosti v državnem gospodarstvu je Karlu I. vendar le po-manjkovalo novcev, a da bi si pomnožil pičle dohodke, oklical je, da Angležem za hrambo dežele treba novega ladijevja ter je v ta namen po vsem kraljestvu jel pobirati nov davek. V tem se John Hampden upre in nikakor ni hotel plačati davka, če tudi so mu ga prav malo naložili. Pred sodiščem so ga učeni pravniki bistroumno zagovarjali, ali brez vspeha, kajti večina sodnikov je Hampdena obsodila, da je moral plačati davek in vse sodnijske stroške. Toda ta pravda je ljudem prav
jasno pokazala, da je davek nepostaven in kmalu je po vsej deželi jelo vreti, ker vse je bilo nezadovoljno.
Upor zoper kraljevo nasilje se to pot ni začel na Angleškem, ampak na Škotskem, kjer se je že za poprejšnjih kraljev vkoreninila čista kalvinova vera, ki so jo Škoti zvali presbiterijansko, Angleži pa puritansko. Jako predrzno in nepremišljeno je torej bilo, da sta Karel I. in škof Laud najprej z zvijačo, a potem po sili hotela na Škotskem vpeljati anglikanski cerkveni red. Škotje, ki so si sami volili svoje duhovnike ali presbitere, nikakor niso hoteli od kralja imenovanih škofov, niti so kralja hoteli priznati za svojega cerkvenega glavarja. Karel I. je sprva rekel, da jim ne bode kratil verskih njihovih svobod, le to da želi, da bi se njihovi cerkveni predstojniki zvali škofje. Ko je to dosegel, vtihotapil jim je vsak čas kaj novega, dokler ni naposled izdal ukaz, da se ima škotska cerkev čisto preustrojiti v anglikansko. Edinburški škof je prvi imel poguma, da je v svečanej du-hovnej opravi začel službo božjo opravljati po anglikanskem obredu. V cerkvi je bilo mnogo odlične gospode in višjih kraljevih uradnikov ter vse polno razdraženega ljudstva. Kakor hitro je škof stopil pred altar, nastal je po cerkvi strašen hrup! ženske so na ves glas kričale „ubite antekrista“, moški pa so zgrabili stole in klopi ter jih pometali na škofa in druge duhovnike. Iz Edinburga se je upor hitro razširil po vsej deželi, in vsi stanovi ponovili so med seboj staro zavezo ali „covenant“ za obvarovanje stare presbiterijanske vere. Ob enem so izvolili četvero narodnih odborov, ki so imeli nabirati vojščakov ter poskrbeti vse, česar je bilo treba za brambo zoper kralja. Tako odločnega odpora se na dvoru niso na-djali, niti so bili pripravljeni, da bi ga zatrli. Karel I. je tadaj Škota Hamiltona poslal k upornikom, da bi jih potolažil. Naročil mu je, naj jim vse obeta, samo da bi se pomirili, a skrivaj mu je zaupal, da jih namerava s silo pokoriti, kakor hitro bo nabral vojsko. Toda Hamilton ni ničesar opravil, a vkljub kraljevej prepovedi se je v Glasgowu zbral presbiteri-ainski cerkveni zbor ter odpravil vse obrede in nauke, ki se njso vjemali s čistim kalvinovim naukom. S Straffordovo pomočjo je Karel I. nabral nekoliko vojske, ki pa nikakor ni bila kos hrabrim škotskim bojevnikom, in hoté ali nehoté je črez enajst let moral (1640) zopet sklicati parlament, da bi mu dovolil večjih davkov za vojsko. Ko so se narodni poslanci sešli, jeli so takoj upiti na kraljevo nasilje v državnih in cerkvenih rečeh, a davkov niso nič dovolili. Že črez tri
tedne je kralj ta „kratki“ parlament zopet razpustil ter gel proti Škotom, ki so prestopili angleško mejo. Slaba kraljeva vojska se je morala pred navdušenimi nasprotniki nazaj pomikati, in kralj je sprevidel, da se od nikoder nima nadjati pomoči, nego od parlamenta, ki ga je sklical na dan 3. novembra 1640.
Karel I. je novemu zboru, ki so ga pozneje okrstili „dolgi parlament“, naročil, da naj hitro dovoli novcev zoper škotske upornike, a za druge stvari, da zdaj ni časa, da bi se razpravljale. Pa kakor da bi bil gluhim govoril. Parlament se za kraljeve besede niti zmenil ni, marveč se je skrivaj dogovarjal z istimi uporniki ter jih z raznimi obljubami pregovoril, da so na meji obstali. V novem državnem zboru ga skoraj ni bilo moža, ki bi se upal zagovarjati kralja, ampak vsi so bili razkačeni zoper njegovo vlado, in kar je kdo imel na srcu, vse je brezobzirno povedal. Na čelu nezadovoljnikov je to pot bil premožni in učeni John Pym, ki se je že v „kratkem parlamentu“ odlikoval po svojej srčnosti. Namesto da bi dovolili novcev za vojsko, sestavili so v parlamentu dolgo vrsto „krivic“, ki jih je vlada zadnjih enajst let prizadjala angleškemu narodu, in vsi so se vjemali v tem, da treba kraljeve svetovalce pod zatožbo djati. Pym je najbolj grmel zoper grofa Strafforda ter ga dolžil, da je on kralja zapeljeval. Ko so odpravili poslušalce in zaprli vrata, sklenil je parlament, da se ima Strafford zapreti v Tower; a kmalu potem je ista kazen zadela tudi škofa Lauda, med tem ko so drugi svetovalci še o pravem času zbežali na Francosko. Kralj, ki je ljubljenega grofa tolažil in zatrjeval, da se mu ne bode nič žalega zgodilo, si zdaj ni vedel drugače pomagati, nego da je parlamentu popuščal. Odpravil je zvezdno sodišče in visoko poverjeništvo; obljubil, da ne bode v prihodnje pobiral prav nobenega davka brez dovoljenja parlamenta; ter potrdil postavo, da se ima državni zbor vsaj vsako tretje leto sklicati. Karel I. je mislil, da bode s tem rešil grofa in škofa, ali zastonj se je nadjal milosti od razkačenega parlamenta, kateremu je razdraženo ljudstvo dajalo čemdalje večjega poguma. Brez števila knjižic prišlo je na dan, ki so razpravljale o dr-žavnej upravi, in drugih, ki so nasvetovale, kako bi se anglikanska cerkev imela preustrojiti, kajti tudi zoper cerkvene naredbe oglasili so se nezadovoljni narodni zastopniki, ki so po vedem bili očitni ali pa skrivni puritanci.
V tem začela se je očitna obravnava zoper grofa Strafforda, kateremu so v največji greh šteli, da je hotel podko-
pati temeljne državne postave ter da je kralju svetoval, naj zaduši odpor parlamenta, S kakoršnimikoli pripomočki more, kajti njega da ne veže nobena postava ne pred Bogom, ne pred ljudmi. Grof se je sedemnajst dni ponosno in premišljeno branil, in težko mu je bilo priti do živega. Ni je bilo v celem zakoniku postave, po katerej bi se moglo reči, da je kriv velikega izdajstva in bilo je misliti, da ga bodo izpustili. Tu se je zopet vzdignil Pym in predložil je novo postavo, po katerej bi se Straifordu moglo jasno dokazati, da je hotel zatreti državne svoboščine. Še so se v parlamentu posvetovali, ali bi novo postavo sprejeli ali ne, ko se je več tisuč ljudi zbralo pred zbornico ter na ves glas kričalo, da naj se godi „pravica“. Tudi je Pym svojim tovaršem razodel, da se kraljevi privrženci skrivaj posvetujejo, kako da bi s francosko pomočjo zatrli svoboščine angleškega naroda. Zdaj so postavo sklenili in isti kralj je bil tako preplašen, da jo je podpisal. Ko je Straiford čul, da mu je kralj samega straha prelomil dano besedo, vzkliknil je:	„Ne zanašajte se na kneze, kajti
pri njih ni pomoči.“ Dné 12. maja 1641 peljali so grofa na morišče ter mu odsekali glavo.
Po teh dogodbah je Karel I. šel na Škotsko, kajti nadjal se je, da bode tamošnje upornike za se dobil ter ž njihovo pomočjo zmagal Angleže. Prišedši v Edinburg odobril je vse prenaredbe, ki sta jih sklenila škotski cerkveni zbor in parlament, ter je tudi najimenitniše državne službe podelil svojim nasprotnikom, svojega namena pa ni dosegel. Vrnil se je tadaj zopet v London, kjer je bilo vse zbegano vsled groznih poročil, ki so dohajala iz Irske. Potlačeni irski narod se je po Straffordovem odhodu vzdignil zoper trde njegove naredbe, ter se maščeval nad protestantskimi naseljenci; tako hudo, kakor se je govorilo, pa le ni bilo. Hudobni podpihovalci so ljudi strašili, da so irski ustajniki naščuvani od iste kraljice in da se bodo zdaj zdaj prepeljali črez morje ter udarili na kraljeve nasprotnike in na angleške protestante sploh. Ta-košni glasovi so parlamentu bili le na korist, kajti ustrojile so se oborožene družbe, da ga branijo kraljevega nasilja, a po ulicah je bilo zmiraj dosti delavcev in mornarjev, ki so se ustavljali kraljevim stražam, v katerih je bilo mnogo pleme-nitne gospode in vojaških častnikov. V prepirih, ki so se vsak čas vneli po londonskih ulicah, so ljudje kraljeve privržence psovali „kavalirje“, le-ti pa so na one kričali, da so „ploščoglavci“, zato ker so po puritanskej šegi imeli kratko ostrižene lase. Ta imena sta odšle še dolgo ostala
nasprotnim strankam. Parlament je med tem v svojih terjatvah Sel vedno dalje, in ni se oziral na peščico zmernih mož, ki niso hoteli oblasti državnega zbora povzdigniti nad samega kralja ter tudi v verskih stvaréh niso bili po vsem za puritance. Že so sklenili, da škofje nimajo več pravice dohajati v gosposko zbornico; da parlamenta nihče ne sme razpustiti, nego parlament sam; a zdaj so predložili postavo, da kralj ne sme preuštrojiti vojske niti imenovati poveljnikov, dokler parlament v to ne privoli.
To je kralju bilo vendar le preveč in odločil je, da bode pet najpredrznejših zastopnikov djal v zapor. Že je bilo vse pripravljeno, ko je eden dvorjanov Pymu skrivaj poročil, kakošna nevarnost da preti njemu in četverim njegovim tovaršem. Državni zbor je na to sklenil, naj možje hitro zbežč, in že je pod zbornico na reki Temsi čakala ladja, ki jih je ravno o pravem času odpeljala v varno zavetje med trgovce. Komaj da so odšli, že je kralj sam z nekoliko sto oboroženih stražarjev prišel v zbornico, ali zastonj je iskal in popraševal, kje da je onih pet mož. Yes razkačen vrnil se je na svoj dvor in po vsem mestu razposlal je ljudi, da bi mu vjeli begunce; pa vse je bilo brez vspeha. Na to je Karel I. zapustil London ter se preselil na grad Windsor. Takoj drugi dan po njegovem odhodu je onih pet mož (Hampden, Pym, Hollis, Haslerig in Strode) zapustilo svoje skrivališče in zopet so se po Temsi peljali v zbornico. Ob reki je bilo vse polno ljudi, ki so veselo vriskali in pozdravljali svoje ljubljence, meščanska straža pa je njim na čast na bregu stala v vojaškej opravi. Karel I. je zdaj na videz nekoliko odjenjal, ali sprevidel je, da bi le z vojsko še mogel dobiti nekdanjo svojo moč, in šel je v York vojščake nabirati, njegova žena pa se je odpeljala črez morje na Nizozemsko, kjer je nekoliko razprodala, nekoliko zastavila mnogo zlatnine, srebrnine in druzih dragocenosti, a za dobljene novce nakupila je streljiva, topov, pušk in druzega vojaškega orodja, ter tudi nabrala nekoliko vojščakov, s katerimi se je potem zopet vrnila na Angleško. Rada bi bila tudi dobila tuje pomoči, ali evropejski kralji se takrat zarad tridesetletne vojske niso mogli znebiti vojščakov svojih. Med tem se je Karel I. še enkrat skušal z lepo pobotati s parlamentom in prav pogostoma so poslanci hodili iz Torka v London in nazaj; pa zastonj. Parlament je preveč zahteval, kralj pa je premalo ponujal, a držati niti tega ni mislil.
Občna zgodovina IV. zvezek.
26
Parlament se je takrat povzdignil nad kralja ter je sebi lastil najvišo oblast v vseh cerkvenih in državnih stvaréh; lastil si je pravico, da le on sme imenovati najviše državne uradnike in vojaške poveljnike; le on da ima urediti vojsko, ter celo določiti, kako se imajo kraljevi otroci izrejati, in kako ženiti in možiti. Ker je bilo videti, da bode moral meč razsoditi prepir s kraljem, je parlament izmed sebe izvolil posebni „odbor za državno varnost“, v katerem sta med drugimi bila tudi Pym in Hampden, grofa Essexa pa je imenoval vrhovnega poveljnika ter mu naročil, da ima nabrati vojsko. Povsodi, kjer so ljudje bili na strani parlamenta, zlasti v Londonu, delale so se zdaj velike priprave. Brez obotavljanja so ljudje plačevali davke, ki jih kralju niso hoteli dajati, a nabralo se je tudi obilno dobrovoljnih darov v gotovem novcu in v dragocenih stvaréh. Mnoge rodbine darovale so vso svojo srebrnino, žene pa svojo zlatnino. Po cerkvah so puritanski duhovniki narod ščuvali zoper kralja, spodbujali na vojsko ter delali na to, da so se odpravile vse veselice. Londonski trgovci so na svoje stroške vzdržavali šest polkov ali regimentov. Sploh je parlament glede pripomočkov bil na boljem nego kralj. Za parlament bile so vsa južna in vzhodnja Angleška, torej vsa imenitna mesta ter vse bojne luke in vse ladijevje; za kralja, ki se je v Yorku pripravljal na vojsko, pa so bili bolj gorati kraji zahodne in severne Angleške. Y York pribežalo je tudi nekoliko udov državnega zbora, s katerimi se je Karel I. posvetoval, kakor z nekakim nasprotnim parlamentom. Največ poguma dajala mu je njegova žena, odkar se je bila povrnila in sama se je vdeležila vojske ter se brez straha podajala v največo nevarnost. Nasprotni vojski ste si bili precej enaki, kraljeva vojska štela je kakih štirdeset tisoč mož, parlamentova pa še nekoliko več. Kralj Karel I. je svoje sam vodil, a pod njim se je najbolj odlikoval poveljnik konjikov, predrzni njegov sestrič Kupert, sin tistega nesrečnega kneza Friderika, ki je ob času tridesetletne vojske eno zimo bil češki kralj. Princ Rupert se je v tridesetletnej vojski izuril v vojaštvu, a zdaj je prišel na Angleško pomagat svojemu ujcu. Y vojski parlamenta pa seje prav kmalu Cromwell skazal prvega moža, ki je tako rekoč bil rojen za vojščaka in poveljnika. Oliver Cromwell rodil se je leta 1599. v Kuntingdonu od premožnih staršev, ki so ga prav po puritanski odgojili. Učil se je najprej na vseučelišči v Cambrigdu, potem pa v Londonu, kjer je postal resen mož ter se v svojem eno in dvajsetem letu
oženil z deklico meščanskega rodú. Vrnivši se na svoje posestvo v Kuntingdon, bil je prav dober gospodar, ob enem pa je tako pobožno živel, da so se vanj vgledali vsi pravi puritanci. Leta 1628. so ga njegovi someščani volili v parlament, kjer ga je takoj vsak pogledal zarad plečate njegove postave in priproste obleke od domačega suknja, katerej se je poznalo, da jo je skrojil kak kmečki krojač. Cromwell pridružil se je najhujšim vladinim nasprotnikom, a dasi ni bil spreten govornik, je vendar dobro premislil, kar je rekel in za nobeno ceno ne bi bil odjenjal od svojega prepričanja, r Ko je parlament jel zoper kralja nabirati vojščakov, oglasil se je med prvimi, in bil je najprej stotnik, a prav kmalu imenovali so ga polkovnika in poveljnika konjikom.
Tako se je med kraljem in parlamentom začela domača vojska (1642), v katerej prvi dve leti nobena od nasprotujočih strank ni mogla druge do dobrega zmagati. 'Skoraj da so s prva kraljevi bili na boljem, ker je med njimi bilo več izurjenih vojščakov, med tem ko so v vojski parlamenta bili po večem sami novinci, in je grof Essex bil počasen mož, ki se je vedno nadjal, da se bode s kraljem dalo pobotati. Takošno obotavljanje pa je narodu jelo presedati, zato ker je čemdalje teže plačeval velike davke, a ni videl konca teh homatij. Y Londonu zasledili so zaroto zoper parlament, ali hitro so jo zadušili. Težko so tudi pogrešali vrlega in zvedenega Hampdena, ki je v nekej bitvi blizu Oxforda poginil junaške smrti (1643). Ko se je novo pogajanje s kraljem zopet razbilo, se je angleški parlament zavezal s Škoti, ki so dobro vedeli, da bo tudi njihovim pravicam odzvonilo, če bi kralj zmagal. Da bi se ta zaveza še bolj utrdila, je parlament imenoval posebno duhovno poverjeništvo ali sinodo, da prenaredi cerkveni red prav tako, kakor ga imajo na Škotskem. Na to je najbolj delal John Pym, ki je pa ravno tedaj, ko se je goreča njegova želja imela izpolniti, umrl od prevelikega napora (dne 8. decembra 1643).
Vse je bilo zopet pripravljeno na boj. Kmalu po novem letu 1644 prihrumeli so krepki škotski hribovci črez mejo; Cromwell pa je nabral krdelo konjikov od samih navdušenih puritancev, ki so vsak čas bili pripravljeni dati življenje za svoje prepričanje ter se niso bali ne težav ne nevarnosti, a-mpak veselo so hiteli v boj. S takimi vojščaki se je bilo težko meriti, in niti princ Kupert jim s svojimi konjiki ni bil nos. Ko so se tadaj sovražniki pri Marston-Mooru (2. julija 1643) z nova zgrabili, je Cromwell nasprotnike tako popol-
26*
noma zmagal, da je isti Kupert bežal z bojišča, na katerem je poginilo deset tisuč kraljevih vojščakov. Najzvestejše kraljevo mesto York se je moralo podati zmagovalcem, a slavni Cromwell je odšle pri puritancih imel največ veljave. To se je najbolj pokazalo v razponi, ki je nastal v parlamentu zarad novega cerkvenega reda. Vsi so se sicer vjemali v tem, da treba odpraviti škofe in druge naprave, ki človeka spominjajo na katoliške čase; ali vsi pa nikakor niso bili za to, da bi se poprijeli kar škotskega cerkvenega reda; kajti trdili so, da presbiterci niso nič bolji od škofov. Nasprotniki presbi-terjancev zvali so se independenti ali „sami svoji“, zato ker so hoteli podreti vsako večo cerkveno društvo ter pretrgati prav vsako vez med cerkvijo in državo. Po njihovem bi se v vsakem kraji verniki med seboj dogovorili, kako bodo Boga častili in če jim sploh za verske stvari treba kakšnega reda ali ne; pri tem pa jim za druge verske družbe ni bilo prav nič mar. Bekel bi človek, da so ti svobodoumni ljudje pustili vsakemu svojo vero; in tako je bilo, pustili so jo vsakemu, le ne — katoličanu. Ločili pa so se ti verski nasprotniki tudi v državnih stvareh, kajti med tem ko so presbiterijanci bili za kralja, bili so independenti za republiko. Navdušen independent je bil slavni angleški pesnik Milton; independent bil je Cromwell in po njem vsi njegovi vojščaki; indepen-dentov bilo je tudi med poslanci v parlamentu, in akoravno so za zdaj bili še v manjšini, vendar njihov glas ni bil brez veljave. Tako jim je obveljalo, da je parlament sklenil novo postavo, po katerej noben državni poslanec ne sme obnašati poveljniške ali častniške službe pri vojščakih. Po tej postavi se je grof Essex zahvalil za vrhovno poveljništvo, a na njegovo mesto stopil je zvedeni Fairfax, ki pa te časti ni hotel drugače sprejeti, nego da so mu za poveljnika konjikov pustili Cromwella, ki je bil tudi poslanec, pa bi bil po novej postavi moral odstopiti. Fairfax in Cromwell sta po naročilu parlamenta vojsko čisto preustrojila ter jo zedinila v eno ce-iino, ki je v vsem morala slušati vrhovnega poveljnika. Kar je starih častnikov bilo dobrih, obdržal jih je Fairfax, druge pa je odpustil ter jih zamenil z novimi, katere je izbiral po zmožnostih, a ne po rodu, kakor je bila prej navada. Pre-ustrojena vojska štela je dva in dvajset tisuč mož, ki so se morali pokoriti najostrejšemu vojaškemu redu. Parlament je med tem sprejel presbiterijanski cerkveni red ter je na smrt obsodil zaprtega škofa Lauda, ki je dné 10. januarja 1645 na morišči poginil. Toda kratko je bilo veselje presbiterijancev,
kajti independent! imeli so za se vojsko, v katerej je Fairfax le po imenu bil prvi, največ paje veljala Cromwellova beseda.
Kralj Karel I. je dobro vedel, kolika nevarnost mu od independentov preti; zato je še enkrat poskusil svojo srečo na bojišči. Pri Naseby-u ne daleč od North amptona so nasprotniki zadeli drag na druzega, in vnela se je grozna bitva, v katerej je bojna sreča naginjala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Princ Rupert se je med kraljevimi zopet skazal starega junaka, ali naposled je le Cromwell zmagal (dné
14.	junija 1645). Kraljeva vojska je bila popolnoma uničena. Zmagovalci so vjeli pet tisuč kraljevih vojščakov, vzeli vse topove in mnogo streljiva ter kraljevo zastavo. Tudi so našli pisma, ki so pričala, da kralj ni mislil držati nobenih svojih obljub. Trdnjava za trdnjavo podala se je Cromwellu in sam princ Rupert je kralju svetoval, naj se pomiri s parlamentom. Ali zastonj. Karel I. ga je odpustil iz službe, ženo in sina je poslal na Francosko, sam pa se je zaprl v Oxford. Še je mislil, da si bode z zvijačo pomagal, ter se je na videz pogajal zdaj z eno, zdaj z drugo stranko, ali nobena mu ni verjela. Independenti šli so v svojih terjatvah vedno dalje, in zahtevali so, razun verske tudi popolno državno svobodo. To je bil tudi vzrok, da se je prijateljstvo med Angleži in Škoti jelo podirati, a ta razpor je kralju dajal novega upanja. Preoblekel se je za priprostega hlapca, ter se z dvema to-varšema po noči srečno splazil skozi vojsko, ki je Oxford od vseh strani oklenila. Skrivaje se osem dni, prispel je naposled v škotski tabor, kjer je mislil dobiti pomoči zoper angleške upornike. Ali zmotil se je. Škoti so ga sicer spodobno sprejeli ter mu baje dali častno stražo, ali to je bila straža, ki je čuvala dobro došlega vjetnika. Y tej sužnosti moral je kralj dan na dan poslušati dolge pridige presbiteri-janskih duhovnikov, ki so mu očitali vse njegove in njegovih prednikov hudobije ter ga skusili pregovoriti, da bi jim potrdil njihove svoboščine ter obljubil, da bode tudi na Angleškem vpeljal presbiterijanski cerkveni red. Ko se pa Karel I. nikakor ni hotel vdati, so ga Škoti za štiri sto tisuč funtov šterlingov prodali (23. januarja 1647) angleškemu parlamentu, v katerem so takrat presbiterijanci imeli večino. Na to so Škoti plačali in razpustili svojo vojsko, Angleži pa so kralja zaprli v grad Holmby.
Parlament bi se bil zdaj najrajši znebil independentov, ki so se odločno upirali presbiterijanski veri, in sklenil je, da se ima en del vojske poslati na Irsko, a častniki, da
morajo vsi priseči na presbiterijanski cerkveni red. To je vojščake strašno razkačilo in vprli so se. Častniki in pri-prosti vojščaki so si prisegli, da ne bodo zapustili drug dru-zega in da se ne bodo prej razšli, dokler se jim ne bode zagotovila popolna verska in državna svoboda. Duša te zarote bil je sam Cromwell, ali znal se je tako nedolžnega hliniti, da mu je parlament zaupal ter mu naročil, naj bi vojsko zopet vkrotil. Cromwell se tadaj nikakor ni mislil ravnati po naročilih parlamenta, ampak naščuval je krdelo konjikov, da so skrivaj šli v Holmby ter od ondot odpeljali kralja, ki so ga zaprli v grad Hamptoncourt prav blizu svojega taborja. To je independente še bolj ohrabrilo in zahtevali so, da se ima enajst njihovih največjih sovražnikov pahniti iz parlamenta, ob enem pa so stopali proti Londonu. Prestrašeni parlament je hitro odjenjal, ali izpahnjeni presbiterijanci so naščuvali svoje privržence v Londonu, da so se vzdignili zoper parlament ter zahtevali, da se ima kralj osvoboditi. Mnogo poslancev je pred uporniki zbežalo iz mesta, ali kmalu so se povrnili na čelu independentske vojske, ki je zdaj strahovala mesto London in državni zbor. Kralju se med tem ni slabo godilo; independenti so sicer ojstro pazili nanj, ali dovolili so mu, da je smel hoditi na razne svoje grajščine ter se shajati s starimi svojimi prijatelji. Tudi independentski častniki so pogostoma občevali ž njim, in Fairfax in Cromwell bila sta pripravljena povrniti mu kraljevo oblast, če bi jim hotel zagotoviti neke svoboščine. Toda vojščaki nikakor niso bili za to in vzdignili so se zoper svoje poveljnike, katerim so očitali, da so podkupljivi. Cromwell je le z največo oj-strostjo mogel razburjeno vojsko zopet pomiriti in najhujše podpihovalce je celó dal postreljati; ali pretrgal je tudi dogovarjanje s kraljem in zopet si je pridobil prejšnjo veljavo. Y tem je Karel I. ušel na otok Wight, od koder se je zopet jel pogajati s presbiterijansko stranko v parlamentu, a ko je to pogajanje bilo brez vspeha, si je z velikimi .obljubami pridobil Škote, ki so zdaj nabrali štirdeset tisuč vojščakov za brambo svojega kralja, katerega so prej prodali. Takoj so se tudi na Angleškem vzdignili stari kraljevi privrženci in zopet se je na vseh krajih začela domača vojska.
Y tej nevarnosti je parlament vrhovno oblast podelil posebnemu odboru (1648), Cromwell pa je s hrabro svojo vojsko bil zdaj tu, zdaj tam, in ko je povsodi užugal svoje nasprotnike, udaril je na Škotsko ter zmagovito prišel noter v Edinburg. S tem je bila vojska končana, za kralja pa zdaj ni bilo več
upanja, da bi mu še odkod došla kaka nepričakovana pomoč. Presbiterijansko stranko, ki bi se bila rada ž njim pobotala, je bilo kar groza, ko so dohajala poročila o Cromwellovih zmagah, kajti dobro je vedela, da za njo ne bo dobro. In ni se motila. Independentski vojščaki že niso več priznavali nad seboj nobene više oblasti, ampak kar sami so sklepali o naj-imenitniših državnih stvareh, kakor da so oni edini zastopniki angleškega naroda. Vrnivšim se na Angleško bila jim je prva skrb, kako da bi obsodili kralja, katerega so svečano razglasili prvega začetnika vseh domačih vojsk in prelivanja bratovske krvi. Ko so njegovega vrhovnega stražarja zvabili k sebi v tabor, poslali so nekoliko zaupnih in hrabrih vojščakov na otok Wight, da so po noči obstopili hišo, proti jutru pa kralja seboj odpeljali in zaprli v temni grad Hurst na morski pečini. Na to je polkovnik Prynn nekega dne z vojščaki zavaroval vse vhode v državno zbornico in dal je zgrabiti in odpeljati nad sedemdeset poslancev, ki so bili presbiterijanskega mišljenja. Tako „očiščen“ zbor, v katerem je bilo še kakih petdeset poslancev, zvali so „trupnati parlament“, a ta je brez ugovora sklenil vse, karkoli so hoteli vojščaki in njihov poveljnik Cromwell. Na novega leta dan 1649 obtožili so kralja Karla I. velike izdaje ter imenovali izredno sodišče od sto pet in trideset državnih poslancev, vojaških častnikov in izučenih pravnikov, da ga sodijo. Dvanajst udov gornje ali gosposke zbornice je zoper ta sklep vložilo svečan ugovor, ali poslanci v doljni zbornici se niso ozirali nanj; kajti trdili so, da le oni zastopajo narod. Ko so se sodniki prvikrat zbrali, izvolili so za predsednika Ivana Bradshawa, starega pravnika in odločnega nasprotnika vsake monarhije. Y istej Westminsterskej dvorani, kjer so nekdaj obsodili grofa Strafforda, sodili so zdaj kralja Karla I. Zbralo se je mnogo radovednega ljudstva, a bilo je tudi vse polno oboroženih vojščakov, da ne bi nihče poskušal osvoboditi nesrečnega kralja. Le-ta je sodišču s prva oporekal sodnijsko pravico, potem pa se je vdal ter se ponosno in odločno zagovarjal. Pa zastonj; independenti so že davnej sklenili njegovo smrt, a cela obravnava je bila zdaj gola sleparija za ljudstvo. Dné 27. januarja je sodišče v pričo obtoženca izreklo sodbo, „da je Karel Stuart trinog, izdajalec, morilec in sovražnik državne svobode ter da se ima ob glavo djati“. Karel bi bil rad še enkrat v parlamentu govoril, ali niso mu dali; dovolili pa so mu tri dni odloga, da se na smrt pripravi in poslovi od svojih otrok. Dné 30. januarja 1649 ga
je njegov prijatelj Juxon spremil na morišče. Iz kraljevega grada v St. Jamesu peljali so ga skozi vrt v Wit eh ali, kjer ste stali dve gosti vrsti oboroženih vojščakov. Tu so skozi zid prebili vrata na velik s črnim suknom pokrit oder, na katerem sta čakala dva rabeljna z zavezanim obrazom. Pred odrom stali so zopet vojščaki, a za njimi nepregledna množica ljudi. Stopivši na morišče, govoril je Karel zbranemu ljudstvu nekoliko besed, da se opraviči, potem se je priporočil Bogu ter mirno položil glavo na klado. Ko mu jo je rabelj odsekal, pokazal jo je ljudem rekoč:	„To je glava izdajalca.“
Nevoljno mrmranje bilo mu je odgovor, in le vojščaki strahovali so ljudstvo, da je mirno ostalo.
2. Od republike do ustanovitve zaveznih držav v severnej Ameriki (1649—1783).
Kazpor med kraljem in parlamentom se je v republiki začasno polegel; ali republika se ni mogla drugače obdržati, nego z vojaško silo, in morala je jenjati. Kakor hitro se je kralj (Karel II.) povrnil, ponovil se je tudi razpor s parlamentom in končal se je s tem, da so Stuartovci za zmiraj zgubili angleški prestol, parlament pa se povzdignil nad kraljevo oblast. Ob enem s parlamentom zmagala je na Angleškem tudi protestantska vera nad katoliško. Odšle so Angleži le na to gledali, kako da bi razširili svojo prekmorsko trgovino ter si ž njo povzdignili splošno blagostanje. Zato so se na morji hudo zgrabili s Francozi, a med tem, ko so postali gospodarji na morji, bili so na suhem vedno za to, da se nobena država ne bi nad drugo povzdignila. Kralj Viljem III. bil je prvi, ki je zagovarjal tako zvano „politiko ravnovesja“. V Evropi se Angleška ni mogla povečati, ali tem bolj je rastla njena moč v prekmorskih naselbinah, od katerih je vzhodnja Indija najimenitniša, ter bogata odškodnina za izgubljeno severno Ameriko. Sploh se je Angleška v sedemnajstem stoletji tako povzdignila, da so jo začeli prištevati peterim velikim državam.
Republika.
Smrt Karla I. bila je plod tistih protestantskih naukov, ki so se bili najbolj razširili med vojščaki, in ni verjetno, da bi bil državni zbor kralja obsodil, ako bi ga ne bili vojščaki na to prisilili. Zdaj je bilo treba misliti na nov državni red. „Trupnati“ parlament se je 6. februarja 1649 zopet zbral ter
odpravil gosposko zbornico, katere da ni treba, a takoj drugi dan je sebe razglasil najvišo oblast za Angleško; vladarska opravila pa je poveril posebnemu „državnemu svetoval-stvu“ od eno in štirdesetih mož, ki so se vsako leto imeli z nova voliti. Državno svetovalstvo imelo je vzdrževati mir in red v deželi, uravnati razmere s tujimi državami, pospeševati trgovino, gospodariti z državnimi dohodki ter zauka-zovati z vojsko in bojnim ladijevjem. Predsednik svetovalstvu je bil John Bradshaw, tajnik pa slavni pesnik Milton, ki je v zagovor republike ter svojih verskih in političnih tovaršev toliko pisal, da je oslepil. Ljudstvu je bilo precej vse eno, kakšna je državna oblika, tem bolj pa so presbiterijanci in „kavalirji“ bili zoper republiko. V nekaterih krajih skusili so se celo vzdigniti zoper njo, ali brez vspeha, prav veliko pa je bilo število uradnikov, ki niso hoteli priseči na novo ustavo. Toda nevarniši nego ti nasprotniki, bili so tako zvani „levellersi“ ali „poravnalci“, ki so hoteli vse društvene in državne razmere tako prebrniti, da bi ga ne bilo več razločka med ljudmi. Ne bilo bi več ne gospode, ne kmeta, ne bogatina, ne siromaka; ampak vsa zemlja bi bila skupna lastnina, ki bi jo morali vsi enako obdelovati ter potem v enakih delih razdeliti med seboj njene plodove. Teh sanjarjev je bilo največ med vojščaki, kajti drugi trezno misleči ljudje so sprevideli, da takošna enakost na svetu ni mogoča, in ne bi niti dobra bila. Novi oblastniki so ojstro pazili na vsako nemirno gibanje in brez usmiljenja kaznovali so ravno tako tiste, ki so hoteli kralja imeti, kakor tiste, katerim republikanska državna oblika še ni bila dosti svobodomiselna.
Na Irskem in Škotskem je glas o kraljevej smrti strašno razdražil tamošnje prebivalce. Irski katoličani mislili so se s prva podati kakemu katoliškemu vladarju, ali v tem je prejšni kraljevi namestnik oklical Karla II. za kralja in dobil je za se razen angleških naseljencev tudi katoličane, katerim je v imenu novega kralja obljubil, da bodo smeli svobodno izpovedati svojo vero. Takoj se je vsa Irska vzdignila zoper republikansko vlado, ki je na to Cromwella z močno vojsko poslala črez morje (mesca avgusta 1649). Cromwell je z ne-popisljivo okrutnostjo divjal zoper irske katoličane, osvojil mesto za mestom, a ko je tudi Draghedo z naskokom vzel, dal je vjete brambovce prav do zadnjega moža pomoriti. V nekaterih krajih je tudi mirne prebivalce poklal, a če so katoličani bežali v cerkev, sežgal jih je s cerkvijo vred. Ni čuda, da so se katoličani obupno branili, dokler so mogli, ter si
y gorah iskali zavetja. Ko je leta 1650. Cromwell moral iti na Škotsko, sta njegova zeta Ireton in Fleetwood nadaljevala vojsko na Irskem, dokler nista upor nesrečnega naroda do dobrega zadušila. Grozna je bila sodba, ki so jo krvoločni zmagovalci po dokončanem boji izrekli nad katoličani. Mnogo jih je na morišči poginilo, druge so v Ameriko prodali v sužnike, premožnim vzeli so zemljišča ter na njih naselili iz-služene Cromwellove vojščake in druge protestantske Angleže, le siromašni kmet je smel ostati na svojem domu ter slušati ukaze trdih svojih tlačiteljev. Katoliška služba božja je bila ojstro prepovedana, a duhovniki se niso smeli pokazati na beli dan, ampak v temnih gozdih zbirali so skrivaj svoje verne ovčice ter jim darovali sv. mašo in oznanovali besedo božjo. Junaki, kateri se niso hoteli vpogniti pod tako težek jarem, šli so na tuje v vojščake h katoliškim kraljem, ali pa so se izselili v Ameriko. Še zmiraj pa je katoličanov bilo na Irskem sedemkrat več nego protestantov, če tudi so bili reveži brez vseh pravic.
Med tem so tudi na Škotskem Karla II. oklicali za kralja, ko jim je leta 1650. v Bredi podpisal njihove verske in državne svoboščine, prestopil v presbiterijansko cerkev ter obljubil, da bode tudi na Angleškem in Irskem vpeljal presbi-terijanski cerkveni red. Prišedši v Edinburg, moral je po cele ure poslušati ojstre pridige presbiterijanskih duhovnikov, ki so mu na široko razlagali pregrehe in hudobije njegovih prednikov. Karlu II. je cela presbiterijanska vera bila zo-perna, ali vdal se je, ker je mislil, da si bode le tako ohranil očetovski prestol. Brž ko so v Londonu dobili poročilo, da je Karel II. v Edinburgu, pozvali so Cromwella iz Irskega ter ga poslali na Škotsko. Cromwell zbral je svoje najhrabriše vojščake ter najbolje poveljnike: Monka, Lamberta in druge, in proti koncu julija 1650 je že stopal proti severu. Na Škotskem se mu je s prva hudo godilo, kajti prebivalci so s kmetov bežali v glavno mesto in druge trdnjave, in vzeli so seboj ves živež. Angleški vojščaki so vsled tega lakote trpeli in začele so se med njimi tudi bolezni. Ko je Cromwell sprevidel, da mu s tako vojsko ni mogoče osvojiti dobro zavarovanega Edinburga, pomaknil se je proti morju, koder bi iz Angleške mogel dobivati hrane. Škotski poveljnik Leslie je takoj sprevidel, kaj nasprotnik namerava in hitel je za njim, da bi mu zaprl pot. Ali pri Dunbaru so ga Angleži tako popolnoma užugali, da se je Cromwell z zmagovito vojsko vrnil proti Edinburgu, ki se mu je zdaj brez upora podal.
Tu je Cromwell dobil obilo brane in kar je druzega trebal, in črez zimo se mu je vojska do dobrega ukrepila. Na spomlad pa se je zopet vzdignil ter podil sovražnike iz enega mesta v drugo. Karel II. je med tem po severnih krajih zbiral svoje najzvestejše privržence, a ti so ga na novega leta dan 1651 v Skone-u ovenčali s staro škotsko kraljevo krono. Kar poči glas, da je Karel II. s svojimi udaril na Angleško, kjer si je s pomočjo nasprotnikov republikanske vlade mislil polastiti prestola, dokler bi se Cromwell mudil na Škotskem. Že je nabral štirideset tisuč mož, a nadjal se jih je še več. Naklep je bil dobro premišljen in republiki je velika nevarnost pretila. Cromwell je to vedel ter je hitro Lamberta z enim oddelkom naprej poslal, a kmalu je tudi sam z glavno vojsko šel za njim, Monka pa je pustil, da je po njegovem odhodu strahoval Škote. Ko se je bil združil z Lambertom, sta oba skupaj imela trideset tisuč izurjenih vojščakov in pogumno sta pri Worcestru udarila na večo kraljevo vojsko, katero sta po hudem boji z vseh strani oklenila in jo popolno zmagala. Kraljevih poginilo je tri tisuč, šest tisuč so jih vjeli, drugi pa so se v obupnem begu razkropili; ali kamorkoli so prišli, povsodi so jih kmetje polovili iu izdali zmagovalcem. Tudi Karel II. je bežal in akoravno je parlament tisuč funtov šterlingov razpisal za njegovo glavo, ga vendar nihče ni izdal. Nesrečnež si je ostrigel lase ter se je za kmeta ali strežaja preoblečen zdaj po drevesih , zdaj po skednjih skrival pred svojimi preganjalci, dokler ni prišel do morja in našel ladje, da se je prepeljal na Francosko. Cromwella so v Londonu z nepopisljivim veseljem sprejeli in bogato nagradili. Kmalu na to je tudi Monk do dobrega pokoril vso Škotsko.
V teh domačih homatijah zadnjih let so Angleži čisto zanemarili bojno ladijevje, a zdaj so ga trebali zoper princa Ruperta, ki je po bitvi pri Naseby-u osnoval družbo morskih roparjev ter skusil Angležem škodo delati, kjerkoli je mogel. Republikanska vlada je tadaj Robert Blake-a imenovala admirala ali poveljnika na morji ter mu naročila, da poskrbi kar treba. Bistroumni Blake je ladijevje hitro zopet uredil, potem pa je princa Ruperta podil iz enega morja v drogo ter ga naposled tako popolno zmagal, da je bilo konec ujegove roparske druhali. Princ Rupert in nekoliko njegovih tovaršev, ki so iz teh bojev odnesli živo glavo, podali so se na. to v Ameriko, kjer so še nekoliko časa nadaljevali tolovajsko življenje, dokler niso drug za drugim poginili. Še bolj
nego zoper princa Ruperta so Angleži trebali ladijevja zoper Nizozemce. Le-ti so takrat sloveli po Evropi kot najboljši in najbolj zanesljivi brodarji in ne le njihovi domači, marveč tudi tuji in celó angleški trgovci so svoje blago najrajši poverili nizozemskim brodarjem. Angleži so sprevideli, koliko je to bilo na	škodo domačemu brodarstvu,	a da	bi se	v prihodnje temu	v okom prišlo, je parlament	leta	1651.	sklenil
zastran brodarstva postavo, da se pridelki iz angleških naselbin smejo le na angleških ladijah voziti na Angleško, a tuje ladije da	smejo privažati samo pridelke in	izdelke svoje
dežele. S to	postavo je Nizozemcem bila	tako	rekoč	zaprta
pot na Angleško zato, ker so le tuje blago vozili, domača zemlja pa jim niti toliko ni rodila, kolikor so za se trebali. Toda Nizozemci nikakor niso mislili to škodo z lepo pretrpeti, ampak hoteli so si prejšnjo svobodo brodarenja po sili nazaj dobiti, ter so začeli vojsko na morji. Skušeni poveljnik van Tromp šel je s sto in petdesetimi ladijami na Angleže, in prizadjal jim je mnogo skrbi; ali tudi Blake je bil zveden in pogumen, in sreča se je prav pogostoma na njegovo stran obrnila. Nizozemci so tadaj poveljništvo dali de Ruyteru, ki pa ni bil srečniši ter je svojo čast kmalu zopet odstopil van Trompu. Pa zastonj. Naposled so Angleži vendar le zmagali (1653) ter na morju utrdili svojo moč zoper Nizozemce.
Na Angleškem je takrat vrhovno oblast še zmiraj imel „dolgi“ ali „trupnati“ parlament, akoravno niti polovica udov ni več dohajala v seje. Sicer pa je ta parlament prav samo-lastno in pristransko rabil svojo moč, in nezadovoljstvo v narodu je bilo od dne do dne veče. Ljudje so se tolažili, da bodo skoraj nove volitve in da bode potem bolje; ali poslanci se nikakor niso mislili razpustiti, dasiravno so že dvanajst let sedeli skupaj v državnem zboru, ampak od leta do leta so odlašali nove volitve. S tem so najbolj razjezili vojaške častnike, ki so sebe in priproste vojščake šteli za neko posebno državno oblast. Ko ni bilo videti konca „dolgemu“ parlamentu, silili so vojščaki Cromwella, naj ga on razpusti. In tako je bilo. Nekega dne (1653, aprila mesca) prišel je Cromwell z oboroženim vojaškim krdelom pred zbornico ter je pogumno stopil med zbrane poslance, katere je zaporedoma s priimki opsoval, potem pa druzega za drugim zapodil iz zbornice. Kdor ni hotel iti, zgrabili so ga vojščaki in ga vrgli skozi vrata. Novo državno svetovalstvo, kateremu je Cromwell bil predsednik in v katerem so bili skoraj sami vojaški častniki, imelo je razpisati volitve za novi parlament. Ali zdaj
je independente jelo skrbeti, kaj bo, če bi narod volil presbi-terijance in take, ki si želč kralja. Da se to ne bi zgodilo, je Cromwell po vsem Angleškem dal popisati najbolj goreče independente, potem pa je od njih izbral sto in štirdeset mož ter jih- brez volitve poklical v državni zbor. To je bil tako zvani mali parlament, ki mu tudi pravijo „Barbonski“ po nekem čevljarju, ki je v njem imel prvo besedo. Poslanci dali so si nova imena, ki so si jih izbrali iz svetega pisma stare zaveze, a pred vsako sejo klicali so sv. duha, da bi jih razsvetil, ter so vselej tako dolgo molili, dokler niso bili vsi skupaj. Sicer pa se ne dá tajiti, da je v tem zboru bilo dosti zvedenih mož, ki so osnovali nekatere prav dobre postave ; ali Cromwell je sprevidel, da sklepi tacega po njem samolastno sklicanega parlamenta ne bodo v narodu dobili splošnega priznanja, in brž ko se mu je ponudila prilika, prišel je zopet z vojščaki v zbornico in razgnal te „svete“ može, ki se mu pa niso nič ustavljali. Vojščaki, ki so takrat bili pravi gospodarji na Angleškem, sklenili so zdaj novo ustavo po osnovi poveljnika Lamberta. Po tej osnovi je narod vsako tretje leto imel voliti štiri sto poslancev v parlament, ki je imel najvišo zakonodavno moč; na čelu vlade pa je do svoje smrti imel biti Cromwell, ki so ga imenovali „Lord-protek-torja“ ali zavetnika republike (6. dec. 1653).
Cromwell je v svojej novej časti znal sebi in Angleškej pridobiti veliko veljavo pri tujih vladanjih, med tem ko se je doma od dne do dne množilo število skrivnih in očitnih sovražnikov, ki so trdili, da je imenovanje protektorja prvi korak nazaj k starej državnej obliki. Res, da sta protektor-jevo oblast imela omejiti parlament in državno svetovalstvo, ali Cromwell je poskrbel, da so v obeh zborih večino imeli možje, ki so bili njemu popolnoma udani; a če bi mu le hoteli nasprotovati, imel je tudi še vojsko, na katero se je pri vsakej priliki mogel zanašati. Toda akoravno je Cromwell stanoval na kraljevem dvoru, za nepotrebni kraljevi sijaj le fii maral ter je tudi za naprej po starej svojej navadi trezno in priprosto živel. Kar je pred začetkom novega parlamenta samolastno storil, vse je bilo dobro in koristno; v verskih stvareh je proti raznim strankam bil popustljiv, le katoličanom ni dal nobenih pravic. Nizozemci so ž njim sklenili mir in priznali Angleškej prvo mesto na morji. Na to je Cromwell sklenil veliko protestantsko zavezo z Nizozemci, Danci, Švedi in Švajcarji, v katoliških deželah pa je protestante podpiral, kakor je le mogel. Doma na Angleškem so se prav pogo-
stoma snovale zarote zoper njegovo oblast in njegovo življenje, ali njegovi vohuni so jih takoj zasledili in mogel jih je vselej še o pravem času zadušiti. Pri volitvah za parlament je ljudi na vso moč strahoval, da bi volili samo njemu vdane ljudi, katoličanom pa je celo vzel volilno pravico. Vkljub temu je novi parlament, ki se je sešel 3. septembra 1654, tako hudo rešetal obstoječo ustavo, da ga je Cromwell že 22. januarja 1655 razpustil ter zopet nekoliko časa samolastno vladal. Da bi bil varniši pred svojimi sovražniki, razdelil je vso Angleško na dvanajst vojaških okrajev, in vsakemu je za glavarja postavil generala, ki je moral paziti na red, pobirati davke, ter kaznovati vsacega, kdor bi kalil deželni mir. Vsak general je imel potrebno število vojščakov, da so ceste in mesta trebili razbojnikov in drugih nevarnih postopačev. Te naprave bile so nepostavne, ali bile so dobre in niso nobenemu poštenemu človeku bile za nadlogo.
Za hrambo angleškega brodarstva in angleške trgovine je Cromwell bojno ladijevje poslal v svet (1654). S prvim je skušeni Blake šel v sredozemno morje in ko je nekim evropejskim in afrikanskim državam pokazal svojo moč, se je zmagovito vrnil proti domu, ali bolan in ranjen umrl je med potjo (1657). Z drugim brodovjem odjadral je poveljnik Viljem Penn proti Ameriki ter je v zahodnej Indiji napadel španjolske naselbine. Bojna sreča mu s prva ni bila mila, ali naposled je pa le zmagal ter osvojil otok Jamajko. Špan-jolsko brodovje je v teh bojih toliko trpelo, da se ni več opomoglo, Angleži pa so odslej brez skrbi jadrali po vseh morjih. S takimi vspehi je Cromwell zmiraj z nova utrdil svojo moč in ko je ojstro kaznoval domače svoje sovražnike, sklical je dne 17. septembra 1656 novi parlament. Akoravno so okrajni generali na vso moč strahovali volilce, bilo je vendar tudi sto Cromwellovih nasprotnikov izvoljenih. Da mu le-ti v parlamentu ne bi preveč sitnosti prizadevali, jih je Cromwell samolastno brisal ter namestil vojščake, da niso nobenega od njih pustili v zbornico. Ostali poslanci bili so kaj krotki in ko je mogočni protektor uslišal njihovo željo in odpravil okrajne generale, hoteli so ga celo kralja oklicati; ali temu so se odločno uprli vojaški častniki, in Cromwell ni sprejel visoke časti. Parlament mu je na to podelil pravico, da si sme sam imenovati svojega naslednika, ter dovolil, da se ustava zopet nekoliko prenaredi in da se bode parlament v prihodnje zopet ločil v gosposko zbornico, in v zbornico poslancev. Zdaj so Cromwella svečano vmestili v povišeno oblast,
parlament pa se je razšel, da se umakne novemu, ki bode imel dve zbornici, če tudi Cromwell ni sprejel kraljevega imena, vendar se je odšle obnašal kakor kaki kralj. Njegov dom bil je čemdalje bolj podoben kraljevemu dvoru, svoje hčere je pomožil z imenitnimi gospodi stare plemenitne krvi, in sploh je svoje sorodnike odlikoval in povzdigoval, kolikor je mogel. S Francosko je takrat sklenil prijateljsko zavezo zoper Spanjolee ter poslal šest tisuč vojščakov na pomoč. Prva korist te zaveze je bila, da so Francozi Angležem pomagali vzeti imenitno španjolsko trdnjavo Dünkirchen (1658), kjer so odšle Angleži mogli stopiti na suho, kadarkoli so se hoteli vtikati v evropejske homatije. Med tem se je mesca januarja 1658 začel novi parlament z dvema zbornicama, ali stari plemenitniki niso hoteli iti v Cromwellovo gosposko zbornico, v katerej torej nisi videl, nego nekoliko protektorjevih sorodnikov in takih njegovih privržencev, katere je on povzdignil. Bilo je med njimi nekdanjih čevljarjev, vozačev in druzih priprostih ljudi. S to „gosposko“ zbornico, pa niti poslanci doljne zbornice niso bili zadovoljni, in po vsej sili so jo hoteli odpraviti. Cromwell je kmalu sprevidel, da s tem parlamentom ne bode mogel vladati, kakor bi rad in že črez štirnajst dni ga je zopet razpustil. Zdaj ga je najbolj skrbelo, kako da bi bil varen pred svojimi sovražniki in po vsej deželi je razposlal vohune, ki so vsak čas zasledili kako novo zaroto. Brez usmiljenja je dal vsacega podpihovalca ob glavo djati; a od strahu pred zarotniki ni več nikdar brez straže šel od doma, ter je vsako noč v drugej sobi spal, da se ne bi mogel do njegove postelje priplaziti kak predrzen morilec. Vse to pa ga je strašno vznemirilo in jel je tudi na telesu prav hitro hirati, dokler ni umrl dne 3. septembra 1658, torej ravno na svoj rojstni dan, ki mu je vedno bil srečen dan; kajti ta dan zmagal je pri Dunbaru in pri Worcestru. Bilo mu je devet in petdeset let.
Oliver Cromwell si je prav sam pridobil moč in veljavo v svetu, a ni mu je dala njegova državna oblast; njega so se bali privrženci Karla II., a spoštovali so ga republikanci, ße tudi niso vsega odobravali, kar je on storil. Kako so ga ljudje cenili, pokazalo se je pri sijajnem njegovem pogrebu. Še je ta redki mož, ki se je od priprostega plemenitnika povzdignil do glavarja in vladarja svojemu narodu, bil Angležem v živem spominu in ravno spoštovanje do rajncega bilo je vzrok, da so brez ugovarjanja tudi njegovega sina Rikarda priznali protektorja. Bikard Cromwell ni bil
prav nič podoben slavnemu svojemu očetu. Ne slavohlepen, ne odločen, je leta in leta mirno živel na kmetih pri svojem tastu, ter hodil na lov ali pa se vozil okoli od soseda do soseda. Za verske stvari mu je bilo malo mar in tudi v nravnih svojih nazorih ni imel tanke vesti. Veselo in razuzdano življenje „kavalirjev“ mu je bilo mnogo bolj po volji, nego ojstre puritanske šege. Niti državne, niti vojaške službe ni ljubil, in nikdar ni bil v boji. Da tak mož ni za vladarja, jasno je, kakor beli dan, in pokazalo se je prav kmalu; kajti kakor hitro so se poslanci zbrali v parlament, takoj so ga jeli napadati; pa tudi vojaški častniki niso bili zadovoljni ž njim in zahtevali so, da naj vrhovno oblast nad vojaštvom izroči drugemu možu. Sploh so vojaški častniki mislili, da bodo oni gospodarili na Angleškem, kakor bodo hoteli. Slabi protektor jim je odjenjal ter že črez tri mesce razpustil državni zbor, a da bi se po želji častnikov ponovila prava „svobodna“ republika, sklical je zopet stari „trupnati“ parlament. Zbralo se je le dva in štirdeset poslancev tega nekdanjega parlamenta. Ko so se ti domišljavi možje dogovorili s častniki, prebrnili so takoj vse Cromwellove naprave, imenovali začasni „odbor za varnost“, novo državno svetovalstvo, vrhovnega poveljnika za vse vojaštvo na Angleškem, Škotskem in Irskem ter se jeli posvetovati, kaj bi začeli z Kikar-dom Cromwellom. Le-ta se je tadaj sam zahvalil za pro-tektorsko oblast, in ko mu je parlament obljubil, da bode poplačal njegove dolgove in mu dal neko odškodnino v gotovem novcu, ni se nikdar več zmenil za državne stvari, in živel je za se še celih tri in petdeset let. Vladal je samo osem mescev.
Toda „trupnati parlament“ ni imel v narodu prav nobene veljave in začela se je na Angleškem anarhija ali brezvladje. Poveljnik Lambert, ki se je štel pravega republikanca in se vojščakom znal najbolj dobrikati, je najbolj roval zoper parlament, posebno pa se je prevzel, ko je avgusta mesca 1659 zmagal upornike, ki so hoteli ovreči republiko ter Karla II. oklicati za kralja. Kakor nekdaj Cromwell, tako je zdaj Lambert z vojščaki zaprl vsa pota k zbornici, razgnal dohajajoče poslance ter hotel sam vladati. Ali temu se je odločno uprl poveljnik Monk, njegov največi nasprotnik, ki je takrat bil na Škotskem. Monk je po rodu bil plemenitnik, a po svojem prepričanji zmiraj za kralja; toda bil je spreviden mož, ki se je pokoril vsakej vladarskej spremembi ter vsikdar zvesto in dobro opravljal poverjeno mu službo. Odkar je on bil na
Škotskem, bito je tam mirno in ljudje so bili zadovoljni. Še le zdaj, ko je videl, da pojde vse narobe in da je ni več oblasti, ki bi mogla ohraniti državni red, jel je Monk najprej skrivaj, a potem očitno delati na to, da se Karel II. povrne na prestol svojih prednikov. Na novega leta dan prestopil je mejo, a meseca februarja bil je s svojo vojsko že v Londonu. Poznali so ga kot poštenega moža in skušenega poveljnika, in nihče se mu ni ustavljal, akoravno nihče ni vedel, kaj da prav za prav namerava. Zbegani narod bil je sit vednih sprememb in državne negotovosti, ter si ni druzega želel, nego da bi se prej ko mogoče povrnil splošni red in mir. Monk je to vedel in prav premišljeno je počasi napeljeval nazaj na staro ustavo. Najprej je v „trupnati“ parlament pozval tiste presbiterijanske poslance, ki jih je nekdaj Cromwell iz zbornice zapodil, a ko mu je tako pomnoženi državni zbor podelil vrhovno oblast nad vesoljnim vojaštvom in ga imenoval prvega uda v državnem svetovalstvu, jel se je pogajati s Karlom II., kateremu je poročil, naj pozabi, kar je bilo, ter obljubi splošno pomiloščenje, a vero naj pusti vsakemu svojo. Lambertu se je prvemu dozdevalo, kaj se godi in hotel je še enkrat vojščake in narod navdušiti za republiko in naščuvati zoper mogočnega svojega nasprotnika, ali kakor da bi gluhim govoril. Vjeli so ga in zaprli v Tower, iz katerega je pozneje uskočil ter šel na tuje. Med tem je Monk dolgi „trupnati“ parlament za zmiraj razpustil ter sklical nov parlament z gosposko in poslansko zbornico, v katerem so presbiterijanci in kraljevi privrženci imeli veliko večino. „Kavalirji“ in drugi veljavni možje so zdaj kar očitno hodili na Nizozemsko poklanjat se Karlu II., ki je slušal Monkov sovet ter oklical splošno pomiloščenje. Ko so pa dne 1. maja 1660 v parlamentu Karla II. razglasili kralja angleškega, bilo je po Londonu tako veselje, da se ne dá popisati. Ysi zvonovi so zvonili, na trgih goreli so kresi in ljudje so kar po ulicah napijali na zdravje novemu kralju, katerega niso mogli dočakati. Konec maja prišel je Karel v London in zopet je bilo veselje, da ga že davnej ni bilo ta-eega. Ljudje so sprevideli, da jim republika ni prinesla obetanih koristi, ampak bilo jim je hujše, nego poprej. Dobili so stoječo vojsko, ki je stala silnih novcev, davki bili so od dne do dne veči, a republikanski oblastniki vladali so samo-lastno in silno, kakor nikdar ni vladal Karel I. Ni čuda torej da so si njegovega sina nazaj želeli in ga s tolikim slavljem sprejeli.
Občna zgodovina IV. zvezek.
27
Zadnja dva Stuartovea.
Karel II. (1660 — 1685) ni bil brez duševnih darov, ali ker je bil len, si nikdar ni pridobil potrebnega znanja in tudi potem, ko je po tolikih nezgodah zasedel kraljevi prestol, se je rajši z nevrednimi prijatelji in prijateljicami razveseljeval ter brezumno tratil državne dohodke, nego da bi se lotil dela ter se pečal z vladarskimi rečmi, kakor bi se bilo spodobilo. Angleži so mislili, da ga je grozna očetova smrt izučila in da bode zmeren v kraljevih svojih terjatvah, ali bilo je ravno narobe, kajti Karel II. ni imel druge skrbi, nego kako da bi vedno veselo živel ter zatrl pravice angleškega parlamenta. Da bi to dvoje dosegel, se je prav tesno zavezal s francoskim kraljem, od katerega se je nadjal novcev in vojščakov za svoje namene, ter je Ljudeviku XIV. za pet milijonov livrov prodal imenitno trdnjavo Dünkirchen, katero je Cromwell s toliko slavo pridobil svojej državi. Angleži te lahkoumne zgube niso mogli pozabiti, a kralj ? V razuzdanem veselji je prav hitro zapravil lahko zaslužene milijone, in kakor ga nekdaj lastna nesreča ni zdramila, tako zdaj tuja ni ganila trdega njegovega srca. V Londonu je kužna bolezen leta 1665. pomorila sto tisuč prebivalcev, leta 1666. je v strašnem požaru pogorelo trinajst tisuč hiš in devet in osemdeset cerkev, a kmalu potem je mornarski poveljnik Kuyter s holandskimi bojnimi ladijami prijadral v reko Temzo, zažgal angleško brodovje ter se z bogatim plenom zopet odpeljal proti domu. Lahkoumni kralj je na vse to s Holandci ali Nizozemci sklenil leta 1667. sramotni mir v Bredi, v katerem je Nizozemcem na korist preklical neke na-redbe Cromwellove postave o brodarstvu. Narod je kar kipel od jeze, ali bil je dober in niti zdaj ni zarad teh nerednosti dolžil kralja, marveč samo njegovega ministra Clarendona, ki je na stara leta moral bežati na tuje in na tujem umreti, akoravno je osem let zvesto služil svojega kralja ter bil iz vsega srca vdan protestanškej veri in starej angleškej ustavi. Da bi se vsaj na videz vdal želji svojega naroda, je Karel II. z Nizozemsko in Švedsko sklenil „zavezo treh držav“ zoper nasilje francoskega kralja (1668), ali ta pogodba je bila tako zvito spredena, da je Ljudeviku XIV. bila bolj na korist nego na škodo. Kmalu se je to tudi očitno pokazalo. Karel lije imenoval pet novih ministrov, od katerih sta dva bila brez pomena, ostali trije pa so imeli lepih zmožnosti, ali bili so predrzni in tudi nesramni dovolj, da bi se lotili vsacega ne-
poštenega dela. S temi svetovalci, katerim so ljudje po začetnih črkah njihovih imen (Clifford, Arlington, Buckingham, Ashley, Lauderdale) rekali „ministerstvo Cabal“, mislil je nezvedeni kralj zatreti pravice angleškega parlamenta, kateremu ni več predlagal novih postav, ampak kar samolastno jih je razglašal, dokler ni Ljudeviku XIV. obljubil, da mu bode z vojščaki in brodovljem pomagal v vojski proti Nizozemcem.
Predno se je Karel II. povrnil na Angleško, obljubil je, da bode vsakemu pustil njegovo vero; kakor hitro pa je imei kraljevo žezlo v rokah, ponovil je zopet anglikansko cerkev, ter dve tisuč presbiterijanskih duhovnikov izgnal iz njihovih služb. Celo na Škotsko je poslal anglikanske škofe, toda tam je zmernim presbiterijancem s posebnim kraljevim pismom ali tako zvano „indulgencijo“ vendar nekako dovolil, da so smeli službo božjo tudi po svoje opravljati. Tako „indulgencijo“ podelil je tudi katoličanom, nekoliko zato, ker je sam v srcu bil katoličan in ker je njegov mlajši brat očitno prestopil v katoliško cerkev, nekoliko pa zato, da bi se še bolj prikupil svojemu katoliškemu zavezniku francoskemu kralju Ljudeviku XIV. Karel II. je hotel očitno prestopiti v katoliško cerkev, ali Ljudevik XIV. mu je odsvetoval, naj tega nikar ne stori, kajti da bi se Angleži vtegnili vzdigniti zoger njega. Saj je protestantskim Angležem še to bilo preveč, da se katoličani niso več preganjali. Ko je torej kralj sklical parlament, da bi mu za vojsko zoper Nizozemce dovolil novih davkov, zagnali so poslanci strašen krik na katoličane in ni jim bilo dosti, da je kralj preklical „indulgencijo“, marveč niso odjen-jali, dokler jim ni potrdil tako zvane „test-akte“ ali postave, da mora na Angleškem vsak, kdor stopi v kako javno službo, priseči, da priznava kralja za vrhovnega cerkvenega glavarja, ter da ne veruje v pričujočnost Kristusovo v sv. rešujem Telesu. Ker pravoverni katoličani ne smejo na to prisegati, niso mogli odšle obnašati nobene državne službe in niti v državni zbor jih niso smeli voliti. Udje ministerstva „Cabal“ so se drug za drugim zahvalili na svojej časti, in najbistroumniši med njimi, grof Shaftesbury (Ashley), je celo stopil na stran kraljevih nasprotnikov.
Zdaj se je zopet začelo hujskanje na angleške katoličane in Shaftesbury sam je najbolj roval zoper nje ter širil med ljudstvom smešne govorice, da so jezuiti zanetili grozni požar leta 1666., a zdaj da papeževi privrženci snujejo skrivno zaroto zoper kraljevo življenje. Za te predrzne trditve pa
Shaftesbury ni imel drugih dokazov, nego dve lažnjivi priči verolomnega hinavca Oatesa in bivšega razbojnika Bedloa. Tit Oates je bil duhovnik anglikanske cerkve ali zavolj razuzdanega svojega življenja zgubil je duhovno službo in jel se je brez pravega namena potepati po svetu. Če mu je kje kazalo, rekel je, da je katoličan, in tako je nekoliko časa živel v nekem jezuitskem samostanu. Ko se je povrnil na Angleško, jel je pisati grozne pripovedke o katoličanih, in ljudje so se kar trgali za njegove knjige. Pravil je med drugim, da se zbira katoliška vojska od trideset tisuč mož, ki bodo za romarje preoblečeni prišli na Angleško; da je rimski papež onemu, ki bi umoril angleškega kralja, obljubil pet sto funtov šterlingov ter da ga bode po smrti za svetnika razglasil; da je nekega dne skrivaj stal za vrati in čul, da je kraljica, ki je bila katoličanka, privolila v smrt svojega soproga, Karla II. Takošne in druge pravljice je Oates trosil v svet, ljudje so mu verjeli, in akoravno so kralj in njegovi svetovalci bili prepričani, da je vse to gola laž, vendar niso imeli poguma, da bi ubranili novo preganjanje katoličanov. Dve tisuč nedolžnih ljudi, med njimi imenitnih katoliških lordov so zaprli v ječe, še vece število so jih izgnali iz Londona, mnogo katoliških duhovnikov pa so ob glavo djali. Parlament je vse te krivice odobril in sklenil, da se odšle noben katoličan ne sme več voliti v državni zbor. Še dandanes stoji v Londonu spominski steber, na katerem je zapisano, kako so papeževci leta 1666. mesto zažgali.
Ko je Ljudevik XIY. sprevidel, da se na slabega svojega zaveznika ne more zanašati, odtegnil mu je one tri milijone letne podpore, ki mu jo je za čas vojske obljubil, a ker je tudi parlament čem dalje odločniše bil zoper nadaljevanje vojske, je Karel II. z Nizozemci sklenil mir. Še hujši boj pa se je med kraljem in parlamentom vnel zastran nasledstva ; kajti Karel II. ni imel otrok, njegov brat Jakob pa je prestopil v katoliško cerkev, in Angleži ga nikakor niso hoteli za kralja. Karel II. je tadaj uporni parlament razpustil, a ko je po novih volitvah še več njegovih nasprotnikov prišlo v državni zbor, razpustil je čez nekoliko tednov tudi ta zbor. Da bi razburjeno ljudstvo malo potolažil, pozval je v državno svetovalstvo nekoliko sploh priljubljenih mož ter imenoval novo ministerstvo, v katerem sta med drugimi bila Sir Yiljem Temple in Lord Shaftesbury. Ti možje so Karla II. pregovorili, da je po večletnem obotavljanji potrdil tako zvano „habeascorpus-akto“ ali postavo, ki je Angležem
ge dan danes najsvetejše poroštvo njihove osobne svobode. Po tej postavi ne sme nihče angleškega državljana dati v zapor, dokler mn ne pokaže pismen ukaz od kake oblasti, ki mu pa mora ob enem tudi razodeti vzrok, zakaj da se ima zapreti. Takošen vjetnik mora se najkasneje v treh dneh peljati pred postavno sodišče, da ga obsodi ali pa osvobodi; toda obtoženec se sme zapreti le v svojem okraji, a sme se tudi pred obsodbo izpustiti, ako dá dovoljno poroštva, da ne bode pobegnil.
To je bilo vse prav lepo in pravično, ali katoličanom s tem ni bilo mnogo pomagano; kajti kakor so Angleži versko svobodo imeli le za protestante, tako je tudi „habeascorpus-akta“ imela le protestantom biti v prid. Shaftesbury in novi parlament so vkljub te postave proganjali in brez obsodbe zapirali katoličane, in še zmiraj so bili zoper to, da bi katoliški vojvoda Jakob Yorkski nasledil svojega brata Karla II. Poslanska zbornica je že sklenila postavo, da katoličan ne sme biti angleški kralj, ali gosposka zbornica je postavo zavrgla in Karel II. je dvakrat zaporedoma razpustil uporni parlament ter je tri leta brez njega vladal. Y teh prepirih s parlamentom so se prvikrat čuli imeni, s katerima na Angleškem še dandanes imenujejo nasprotni parlamentarni stranki. Tiste, ki so kraljevemu bratu Jakobu priznali pravico do prestola, zvali so „tories-e“, tiste, ki so bili zoper njega, pa „rvhigs-e“. Danes je to pač drugače, ter se pod imenom „tories“ razumevajo konservativci sploh, a „Whigs“ pravijo naprednikom. Ko so „whigs-i“ trdovratno bili zoper Jakoba, se je Karel II. hudo maščeval nad njihovimi glavarji, in dal je nekoliko prav veljavnih mož ob glavo djati, zato ker je na nje letel sum, da so bili zapleteni v neko zaroto zoper kraljevo življenje. Tudi Shaftesbury bi bil poginil, da ni o pravem času zbežal na Holandsko. Med tem je angleško ljudstvo po malem jelo drugače misliti. Sprevidelo je, da katoličani niso tako grozne pošasti, kakor jih je Oates popisoval, in da so jih po nedolžnem preganjali; razun tega pa se je balo prekucij, ki jih je pretrpelo ob času republike, in ni se dalo od „whigs-ov“ naščuvati k uporu. Vojvoda Jakob se je tadaj brez skrbi povrnil na Angleško in zopet je vstopil v državno svetovalstvo, akoravno ni prisegel na „test-akto“. Kmalu na to je Karel II. nenadoma prav hudo zbolel in umrl mesca februarja leta 1665. Na smrtnej postelji spoznal se je katoličana ter je od katoliškega duhovnika sprejel sv. zakramente. Bilo mu je pet in petdeset let.
Omeniti nam je ge to, da so za vlade Karla II. Angleži jeli posnemati francoske šege in navade, ki so se najprej udomačile na kraljevem dvoru, potem pa tudi sicer po mestih in med gospodo. Ljudje so Lili siti ojstrih puritanskih postav, ki so prepovedovale vsako nedolžno veselje in prav veseli so Lili, ko je Karel II. zopet odprl gledišča in dovolil tudi druge očitne zabave. Kar se je prej zamudilo, to se je zdaj imelo dohiteti, in tudi v znanostih in umetnostih pokazalo se je ži-vejše gibanje. Takrat so se prvikrat pokazali tisti možje, ki jim pravimo „deiste“, zato ker verujejo v enega Boga in druzega nič. Kako je pozneje Voltaire to vero iz Angleškega prinesel na Francosko, povedali smo v francoskej zgodovini.
Po smrti Karla II. se Angleži niso obotavljali priznati njegovega brata Jakoba II. (1685—1688) za kralja, ki jim je obljubil, da bode spoštoval njihove državne in verske pravice, zlasti pa anglikansko cerkev, na katero so se kralji vsikdar mogli popolnoma zanašati, če tudi jim ni bilo ljubo, da je kralj sam bil katoličan, vendar mu zarad tega niso nasprotovali marveč so se tolažili, da ga itak mora naslediti ena njegovih hčeri iz prvega zakona, Marija ali pa Ana, ki ste obe bili protestantkinji. Marija bila je omožena za princa Viljema Oranskega, vladarja nizozemskega, Ana pa za danskega princa Jurija. Le nekoliko prenapetih „whigs-ov“ mislilo je, da bi se zdaj dala ponoviti republika in naščuvali so Karlovega nezakonskega sina, vojvodo Monmoutha, da se je vzdignil zoper svojega strica. Monmouth je na Nizozemskem nabral vojsko od angleških in škotskih beguncev, ter se ž njimi prepeljal na Angleško, da bi Jakoba II., ki je ravno nastopil vlado, pahnil s prestola. Ati mladi vojvoda bil je prenagel, a ker se jé nepremišljeno samega sebe razglasil kralja, zapustili so ga republikanci, ostalih pa je bilo premalo, da bi se mogli meriti s kraljevo vojsko, ki je prav kmalu zadušila upor, Monmoutha so vjeli, ter na kraljevo povelje ob glavo djali; razun njega je še nad tri sto njegovih privržencev na morišči poginilo, blizu tisuč pa so jih odpeljali v Ameriko, kjer so morali kakor sužniki delati. Po tem uporu je Jakob II. čem dalj e odločniše delal na to, da bi postal neomejen vladar ter da bi na Angleškem ponovil katoliško cerkev. Po njegovem mnenji je kraljeva oblast od Boga samega, in le slabost vladarjev je kriva, če si narod pridobi kakih državnih pravic. Zato je hotel odpraviti test - akto in habeascorpus-akto, potem pa po malem zatreti tudi druge svoboščine.
Da bi ponovil pretrgano zvezo s papežem, poslal je Jakob II. svojega stalnega poslanca v Rim, papež pa svojega v London. Y dvorskej kapeli se je vsak dan čitala sveta maša in tudi po nekih cerkvah se je na Jakobovo povelje zopet opravljala katoliška služba božja. Jezuiti in drugi redovniki smeli so zopet bivati na Angleškem. Kakor so v kraljevem tajnem svetovalstvu bili sami katoličani, tako je Jakob II. tudi druge državne in vojaške službe najrajši podelil katoličanom in pa takim, ki so prestopili v katoliško cerkev, ter jih odvezal od prisege, ki jo je zahtevala test-akta. Na Irskem je domačega katoličana imenoval svojega namestnika. Kdorkoli je za prejšnih vladarjev zarad svoje vere prišel v ječo, bodisi katoličan ali protestant, smel se je svoboden povrniti k svojim; a teh nesrečnikov bilo je več tisuč. Naposled je Jakob II. kar naravnost preklical test-akto in vse druge postave, ki so na Angleškem in Škotskem kratile pravice katoličanov. Že so se na Škotskem prenapeti presbiterijanci jeli ustavljati tem kraljevim naredbam, in kmalu je tudi na Angleškem bilo vse razburjeno. Ko je pa kralj ukazal, da se ima splošna „indulgencija“ ali verska popustljivost v vseh cerkvah očitno razglasiti, se je sedem anglikanskih škofov uprlo kralj evej zapovedi. Yes razkačen nad toliko predrznostjo, dal je kralj vseh sedem škofov v Tower zapreti; a ko jih je črez nekoliko dni zopet izpustil, v Londonu ljudje od veselja niso vedeli, kaj bi počeli, ter so zvečer po vsem mestu razsvetili okna, kakor da bi slavili kako zmago.
Pa še so Angleži ostali mirni, kajti prepričani so bili, da bo katoličanom takoj zopet odzvonilo, kadar bosta Jakobova hči Marija in njen mož Yiljem Oranski prišla na Angleško. V tern poči glas, kakor strela iz vedrega neba, da se je kralju Jakobu rodil sin, o katerem so govorili, da je podvrženee, akoravno to ni bilo res. Zdaj se ni bilo nadjati, da bodo Angleži z lepo dobili protestantskega kralja, kajti vsakdo je dobro vedel, da se bodo Jakobovi potomci izrejali v katoliškej veri. Da se to ne bi zgodilo, so se veljavni možje „tories-ov“ in „whigs-ov“ jeli dogovarjati z Yiljemom Oranskim ter ga s svečanim pismom prosili, da bi z vojsko prišel na Angleško. Brž ko mu je nizozemski državni zbor dovolil, začel je Yiljem nabirati vojščakov zoper svojega tasta. Francoski kralj Ljudevik XIY. je svojega starega zaveznika o pravem času svaril ter mu polovico svojega ladijevja ponujal na pomoč, ali Jakob II., kakor da bi bil gluh in slep,
ni hotel tuje pomoči, niti se je sam pripravljal, kakor bi bilo treba, ampak za gotovo se je nadjal, da se mu narod ne bode izneveril. Toda jako se je zmotil. Meseca novembra 1688 je Viljem s štirnajst tisuč vojščakov prijadral črez morje, a na njegovej ladiji vihrala je velika zastava z napisom:	„Za vero protestanško in svobodo angleško“. Kakor
hitro je stopil na suho, hiteli so mu Angleži iz vseh krajev naproti in tudi kraljeva mlajša hči Ana je stopila na njegovo stran. Jakob je zdaj vse svoje naredbe preklical, ali bilo je prepozno. Imel je sicer štirdeset tisuč vojščakov, ali častniki so ga drug za drugim zapuščali, a ko je vojvoda Marlborough s celim oddelkom prestopil k Viljemu, sprevidel je Jakob II., da je zanj vse zgubljeno, in poslal je najprej ženo in sina na Francosko, a kmalu je tudi sam bežal za njima. Ljudevik XIV. je imenitne begunce prijazno sprejel ter jim zagotovil obilno letno podporo in stan v St. Germainskem gradu. Viljem zmagal je skoraj brez boja in Angleži so še dandanes ponosni na to „slavno revolucijo“, v katerej se ni skoraj nič krvi prelilo. Po odhodu kralja Jakoba II. so gospoda sama sklicala parlament, a ta je sklical izredno „narodno skupščino“, da razsodi o prestolu. Narodna skupščina izrekla je, da je kraljevi prestol izpraznjen zato, ker je Jakob pobegnil; na to je z nova zapisala vse svoboščine angleškega parlamenta, a ko sta Viljem in Marija obljubila, da bosta vsikdar spoštovala te svoboščine, poverila jim je kraljevo čast. S tem si je angleški parlament za vse prihodnje čase zagotovil vladarsko oblast ter je angleško državo prav za prav spremenil v republiko, v katerej se glavar zove kralj.
Viljem Oranski.
Viljem III. (1689 —1702) je v državnih stvareh bil zveden kakor noben drug vladar tadanjega časa. Z bistrim svojim umom sprevidel je, kolika nevarnost preti vsem bližnjim državam od francoskega kralja Ljudevika XIV., in ko je zasedel angleški prestol, pretrgal je takoj vsako zvezo s Francosko, katerej se je s tern večo silo mogel upreti, odkar je ob enem vladal na Nizozemskem in na Angleškem. To njegovo začetje so Angleži popolnoma odobravali in parlament mu je rad dovolil potrebnih davkov za nadaljevanje vojske. Ljudevik XIV. je dobro vedel, kolika nevarnost mu preti od novega angleškega kralja, a da bi jo odvrnil, dal je pobeglemu kralju Jakobu II. ladij in vojščakov, da se je od-
peljal na Irsko ter ondi z nova poskusil svojo sredo. Med Irci je Jakob II. imel največ resničnih privržencev, odkar jim je dal domačega namestnika ter jim vsaj nekoliko olajšal grozno stanje, v katero jih je potisnil neusmiljeni Cromwell, akoravno jim ni vtegnil zaceliti rane, iz katerih je ta krepki katoliški narod še zmiraj krvavel. Kakor vemo, je Cromwell skoraj vso zemljo na Irskem vzel prejšnjim posestnikom ter jo podelil kopici protestantov, ki so se iz Angleške tje naselili. Štiri petine katoliških Ircev morali so novim gospodarjem kakor kaki sužniki obdelavati zemljo, in dasiravno so ostali verni katoličani, morali so vendar obilno desetino plačevati anglikanskim duhovnikom, med katere je Cromwell razdelil vse katoliške cerkve in fare. Če je ob nedeljah tak duhovnik šel opravljat protestantsko službo božjo, navadno ni videl žive duše v cerkvi razun cerkovnika. Med tem ko so anglikanski duhovniki brez opravila dobro živeli, bili so katoliški duhovniki siromašni, lačni, umazani in raztrgani, kakor njihove ovčice, katerim so skrivaj po gozdnih puščavah darovali sveto mašo ter jih učili in utrjevali v pravej veri. Ni čuda, da so katoliški Irci v takošnih razmerah skoro podivjali ter da so kar koprneli po maščevanji nad svojimi zatiralci in da so v Jakobu II. videli odrešenika, ki jim je dal katoliške uradnike ter osnoval posebna vojaška krdela od samih irskih junakov. Dobro jim je došel tudi zdaj iz pregnanstva in takoj so se iz vseh strani zbirali okoli njega, ko je stopil na suho. Ali v svojih namenih se Irci in Jakob II. niso vje-mali, in to je bil vzrok, da je ubogi narod zopet zastonj prelival svojo kri. Irci so se namreč nadjali, da jih bode Jakob osvobodil Angležev, izgnal protestante ter potem samo pri njih na Irskem ostal za kralja, in da bode za vse prihodnje čase jenjala prav vsaka državna zveza med irskim in britanskim otokom. Jakob pa je čisto drugače mislil; on se je hotel s pomočjo hrabrih Ircev povrniti na angleški in škotski prestol, ter je zato prav blago postopal s protestantskimi naseljenci na Irskem, da ga ne bi očrnili pri svojih rojakih na Angleškem. Kdor je dosedanje angleške zgodbe pazljivo čital, rekel bo takoj, da to ni bilo mogoče; le Jakob tega ni hotel sprevideti. Kralj Yiljem III. je zoper svojega tasta s Prva poslal poveljnika Schomberga, in še le, ko ta ni bil kos irskim junakom, prišel je sam na Irsko. Ob reki Bojni vnela se je mesca julija 1690 odločilna bitva, v katerej je Schömberg poginil in tudi Viljem bil ranjen, ali naposled so Angleži vendar le zmagali ter nesrečne Irce zopet vpregli v
prejšnji jarem. Kakor hitro je Jakob videl, da ga sreča zapušča, zapustil je bojišče in tako hitro je bežal, da je on sam bil prvi, ki je poročilo o nesrečnej bitvi prinesel na Francosko, kjer je ostal do svoje smrti (1701). Zapustil je hčer in sina Jakoba III.
Viljem III. se je kmalu na to z večim delom vojščakov vrnil na Angleško ter odtod šel na Nizozemsko, da se je sam vdeležil vojske zoper Ljudevika XIV. Kako je pri la Hogue-i zmagal in uničil francosko ladijevje, ter s tem pospešil mir v Ryswicku, povedali smo v francoskej zgodovini. Po vsej Evropi slavili so Viljema III. osvoboditelja od francoskega nasilja, le angleški parlament ni bil po vsem zadovoljen s pogoji mira in ni hotel več svojega kralja tako podpirati, kakor dosle in kakor je on želel, da bi z veliko stoječo vojsko mogel vedno biti na straži zoper Ljudevika XIV. Sploh je angleški parlament bil vedno v skrbi za svoje pravice in niti najboljemu kralju ni zaupal velike moči. Kakor so si Angleži s posebno postavo zagotovili svoje svoboščine, tako so sklenili postavo, da kralj ne sme nikdar nikogar odvezati od kake naredbe, a leta 1701. so sklenili, da ima vsacega kralja naslediti po pravici prvorodstva tisti njegov sorodnik, ki je protestantske vere, a nikdar ne katoličan. Viljem III. je vse te sklepe potrdil, a vendar si nikdar ni mogel pridobiti popolno zaupanje Angležev, ki so sicer priznali njegove zasluge, in ga jako spoštovali, ali ljubili ga nikdar niso, akoravno je ravno on s svojo modrostjo in sprevidnostjo državno ustavo tako utrdil, da je noben vladar več ni mogel podreti, niti so se prenapeti nezadovoljniki vzdignili zoper njo. Res da je Viljem bU molčljiv in nepriljuden mož, ali ni bil ne prevzeten ne samosilen in nekolikokrat bi se bil prav rad zahvalil na kraljevej časti, ko je videl, da parlament le na to gleda, kaj je Angležem koristno, a ne kaj je pošteno in pravično. Irska, Škotska in tudi amerikanske naselbine so imele svoje državne zbore, ali angleški parlament se ni oziral na njihove pravice, ampak samolastno je sklepal tudi o njihovih stvareh, ter je zlasti to povdarjal, da se imajo naselbine v Ameriki prav v vsem pokoriti londonskemu parlamentu, kakor svojej edinej in najvišej oblasti. V takošnih razmerah ste se na Angleškem obrtnija in poljedelstvo neizmerno povzdignili in od dne do dne je rastlo splošno blagostanje naroda. Naj omenimo še to, da so se na Angleškem že takrat začeli izdavati časopisi in da so se prav hitro širili in množili, ker jih ni brzdala nobena tiskovna postava. Vse to bila je več ali manj zasluga vrlega
kralja Viljema III., ki je leta 1702. s konja padel in se tako pobil, da je nekoliko dni potem umrl.
Kraljiea Ana.
Ker Viljem III. ni zapustil otrok, je po postavi o protestantskem nasledstvu njegova svast Ana (1702—1714) brez ovir zasedla kraljevi prestol. Ana je bila mlajši hči Jakoba II. iz njegovega prvega protestantskega zakona, a ko je oče prestopil v katoliško cerkev ter se v drugič oženil, odgajal jo je anglikanski škof v Londonu, ki jej je pač vcepil sovraštvo do katoliške vere, sicer pa jo je precej zanemaril. Pomanjkanje potrebne znanstvene izreje bilo je vzrok, da Ana v imenitnih državnih stvareh ni znala sama soditi, ampak da se je vedno na druge zanašala, ali pa se je vdala splošnim terjatvam naroda, kar je bilo še najbolje. Eavno zato, ker je sama čutila duševno svojo slabost, se je iz vsega srca sprijaznila z duhovito svojo dvorjanko Saro Jeningsovo, ki se je odlikovala z vsemi lastnostmi, katerih Ana ni imela. Ko se je Sara omožila za vojvodo Marlborougha, se je Ana leta in leta obema slepo pokoravala tako, da je Marlborough, odločeval v vseh imenitnih državnih stvareh. Marlborough je od višjih vojaških častnikov prvi prestopil k Viljemu III. in prav on je pregovoril kneginjo Ano, da se je izneverila svojemu očetu. Že kralj Viljem je vedel ceniti njegove zasluge, ali najbolj se je Marlborough povzdignil, ko je Ana postala kraljica. Po njegovem sovetu je nova kraljica odločno stopila na stran „whigs-ov‘£ ter takoj samostalno, a ne kot avstrijska zaveznica, Prancoskej napovedala vojsko. Kako se je na to vojvoda Marlborough odlikoval v vojski za španjolski prestol, povedali smo med nemškimi zgodbami (IV. zv., na str. 147.). Toda Marlborough in njegova žena sta se s časom prevzela, in ko se je našla druga žena Masham, ki se je znala kraljici še bolj prikupiti, bilo je konec njuni slavi. Leta 1710. je Ana imenovala čisto novo ministerstvo od samih vojvodovih nasprotnikov, Sara je morala zapustiti kraljični dvor, njen mož pa je ostal samo še poveljnik, ali moral je z zmagovalno vojsko kmalu zapustiti bojišče, ker Angleži niso hoteli dalje plačevati velikih davkov, odkar so se razmere tako zasukale, da se je bilo veče nevarnosti bati od prevelike moči avstrijskih vladarjev, nego od francoskih.
Že prej smo- omenili, da je angleški parlament gledal le na korist Angleške, a da se nič ni oziral na Škotsko in Irsko,
ki ste mu bili kakor kak privezek, za katere se ni treba glave beliti, akoprem ste obe deželi morali plačevati velikih davkov, dajati vojščakov, ter nositi vsa državna bremena, kakor Angleži, in še večih. Poslanci v škotskem državnem zboru dali so se podkupiti, da niso povzdignili veljavnega svojega glasú zoper velike krivice; ali če so poslanci molčali, ni molčal narod in bilo se je bati, da ne bi Škoti zopet potrgali državne zveze z Angleško. Da bi temu v okom prišli, bili so angleški in škotski „whigs-i“ za to, da bi se odpravil škotski državni zbor, a zato da bi Škoti v prihodnje svoje poslance pošiljali v angleški parlament. „Tories-i“ bili so sicer zoper to, ali ni jim obveljalo, kajti škotski državni zbor je postavo o parlamentarnem združenji obeh dežel sprejel in kraljica jo je potrdila (1707). Na to je škotski državni zbor jenjal, angleška državna zbornica pomnožila se je za pet in štirdeset škotskih zastopnikov, gosposka pa za šestnajst škotskih lordov, in karkoli je odšle ta skupni parlament sklenil, bodisi o trgovinskih ali državnopravnih stvareh, vse je veljalo za obe deželi. Le svoje stare sodnije in presbiterijan-ski cerkveni red so Škoti tudi za naprej obdržali. Prav kmalu so se pokazale koristi te državne edinosti, kajti kakor na Angleškem, tako je odšle tudi na Škotskem rastlo telesno in duševno blagostanje.
Ko je kraljica Ana preživela svojega soproga in vse svoje otroke, želela je, da bi jo nasledil njen po poli brat Jakob III., ki so ga zvali „pretendenta“. To je tudi bil vzrok, da se je odvrnila od „whigs-ov“ ter naslonila na „tories-e“, ki so pri novih volitvah dobili večino v parlamentu. Imenitne državne službe so zdaj dobivali samo taki možje, o katerih je kraljica za gotovo vedela, da so privrženci njenega brata Jakoba. Toda „whigs-i“ so še zmiraj imeli dosti veljave in trdovratno so branili postavo, da mora kralj biti protestant. Ana je tadaj svojega brata nagovarjala, naj bi prestopil v protestantsko cerkev, ali Jakob se nikakor ni hotel odpovedati katoliškej veri. V tem je Ana nenadoma za mrtudom umrla in Angleži so hitro protestantskega kneza Jurija hanoveran-skega oklicali za kralja, predno so nasprotniki Jakobu III. vgladili pot do prestola. — Tudi za vlade kraljice Ane so se na Angleškem lepo razcvetale znanosti, umetnosti in književnost. Med tem ko drugod pisatelje niso posebno cenili, pozivali so jih na Angleškem v najimenitniše družbe, in isti ministri bili so ponosni, če so med svojimi ^prijatelji šteli učenjake in pesnike.
Kralji roda hanoveranskega.
Jurij I. (1714 — 1727) je po svojej materi bil vnuk kneza Friderika V., ki je v tridesetletnej vojski bil češki kralj in njegove žene Elizabete, ki je bila hči angleškega kralja Jakoba I. Ker je bil protestantske vere, imel je po postavi od leta 1701. največ pravice do angleškega prestola in ko je mesca septembra prišel v London, ga je ljudstvo veselo in navdušeno pozdravljalo. Novi kralj si je svoje svetovalce takoj izbral iz samih „whigs-ov“, stare ministre pa je odpustil in jih dal pod obtožbo zato, ker so se poganjali za pretendenta Jakoba III. in ker pri sklepanji utrechtskega miru niso Angleškej znali pridobiti večih koristi. Toda obtoženci pobegnili so na Francosko ter so od ondot podpihovali upor zoper Jurja I. Res so se Jakobovci vzdignili na Škotskem in severnem Angleškem, ali bili so prej užugani, nego je k njim prišel pretendent Jakob, ki se je že črez nekoliko tednov moral zopet vrniti v svoje pregnanstvo na Francoskem, med tem ko je na Angleškem mnogo njegovih privržencev na morišči poginilo.
Kralj Jurij I. se ni odlikoval ne z duševnimi darovi, ne z drugimi lepimi lastnostmi, ampak bil je brez duha in brez srca, sebičen in razuzdan. Angleški ni prav nobene besede razumel, a kadar se je posvetoval s svojimi ministri, govoril je prav slabo latinski. Ko je prvikrat stopil pred parlament, je državni kancelar namesto njega čital prestolni govor, on je pa kakor kak mutec poleg stal. Angležem, zlasti „whigs-om“, ki so takrat v parlamentu imeli večino, je ta-košen kralj bil prav po volji, kajti pustil jim je, naj sklenejo, karkoli hočejo, a podpisal je vse, kar so mu ministri predložili. Niti tega mu niso zamerili, do je iz Hanoveranskega pripeljal celo tropo malovrednih ljubljencev, moških in ženskih, ki so kakor izstradani roparski tiči prišli črez morje, da bi na Angleškem obogateli od kraljeve milosti. Za Viljema III. je angleški parlament sklenil, da kralj ne sme zapustiti Angleške, če si prej ne izprosi dovoljenja od državnega zbora, zdaj pa so to postavo preklicali in Juriju I. dovolili, da je šel na Hanoveransko, kadarkoli je hotel. Jurij bil je vesel angleške krone in kraljevega sijaja, ali na Hanoveranskem, kjer je tudi v prihodnje obdrževal kneževsko oblast, čutil se je bolj domačega; kajti mogel je z ljudmi govoriti in smel je marsikaj po svoje ukreniti, med tem, ko so na Angleškem tako rekoč „whigs-i“ z njim ukazovali. Tako je Jurij v dveh
čisto ločenih deželah različno vladal, in Angleži so sami kaj ojstro na to pazili, da med Hanoveransko in Angleško ni bilo prav nobene zveze. Da je pa knježevina Hanoveranska vkljub temu v svetu imela večo veljavo, odkar je njen vladar bil ob enem tudi angleški kralj, pokazalo se je po dovršenej severnej vojski, po katerej je Hanoveranska od švedskih posestev na Nemškem dobila Bremen in Verden.
Nikdar prej niso „whigs-i“ imeli toliko moč, koliko za Jurija I.; a da jim je ne bi kak nesrečni slučaj pri volitvah prehitro iz rok iztrgal, je parlament leta 1716. sklenil, da se poslanci imajo voliti na sedem let, a ne samo na tri, kakor je dosle bila navada. Tako si je stranka „whigs-ov“ sama sebi pooblastilo podaljšala za štiri leta in imela je časa dovolj, da si pri narodu pridobi več zaupanja. V tem jej je najbolj pomagal minister Walpole, ki je bil duša „whigs-ov“ in ta-danje vlade sploh. Bobert Walpole se je rodil leta 1676., a že leta 1701. bil je voljen v državni zbor, v katerem je kar takoj odločno stopil na stran „whigs-ov“. Leta 1709. postal je vrhovni denarničar pri bojnem ladijevji ter je prav pridno podpiral vojvoda Marlborougha; ko so pa „tories-i“ pri kraljici Ani spodrinili svoje politične nasprotnike, odpustili so Wal-pole-a ter ga zarad neke obtožbe za nekoliko časa celo zaprli v Tower. Jurij I. je Walpole-a imenoval ministra in dasi ga je vsled nekih zdražb odpustil, ga je leta 1720. vendar zopet nazaj pozval, ko ga je gospodarska nesreča podučila, da treba zvedenega svetovalca, ki bi znal z nova povzdigniti blagostanje naroda. Ob istem času kakor na Francoskem se je tudi na Angleškem ustanovila sleparska družba, ki je z velikim obetanjem mnogo denarja iz ljudi spravila, potem pa je prišla na kant in posestniki delnic izgubili so ves vloženi denar. Nesreča je bila velika, ali Angleži so se mnogo hitrejše opomogli, nego Francozi, a največ zasluge si je tu pridobil Walpole, ko je zopet stopil v ministerstvo, v katerem je ostal črez dvajset let. torej še po smrti Jurja I. Kobert Walpole je vedno skrbel, kako da bi z modrimi postavami povzdignil obrtnijo in trgovino ter je s tujimi državami sklepal ugodne trgovinske pogodbe. Za takošne „surovine“ ali zemeljske pridelke, katerih na Angleškem ni bilo mnogo ali pa nič, odpravil je vso uvožno colnino, zato pa je tudi vladarje skusil pregovoriti, da tudi oni od angleških obrt-nijskih izdelkov niso pobirali colnine. Ker Angleška ni imela mnogo lesa, ki se je tudi v sosednih■ deželah jako podražil, ukazal je, da se ima les za ladije dovažati iz amerikanskih
naselbin, kjer ga je bilo dovolj, a ni imel cene. S takimi in podobnimi napravami je hitro rastlo splošno blagostanje; brodarji so bili zmiraj na morji, trgovci pošiljali so angleško blago po vsem svetu, obrtniki so imeli zmiraj dosti naročil, siromašno ljudstvo pa zmiraj dosti dela in zaslužka. Stari grajščaki so izgubili nekdanjo veljavo, zato pa se je povzdignil nov stan, namreč stan bogatinov, ki imajo na Angleškem še dan danes v vseh državnih stvareh prvo besedo. Kakor je Viljem III. začetnik politike „evropejskega ravnovesja“, tako je Walpole začetnik tako zvane „trgovinske politike“, ki gleda samo na to, kaj angleškej trgovini koristi, a kaj jej škoduje.
Toda med tem, ko se je na Angleškem in tudi na Škotskem vse na bolje obračalo, bilo je na Irskem čem dalje hujše. Za katoličane Walpole in „whigs-i“ niso imeli srca, in če tudi so iz Irske dobivali hrabrih in zanesljivih vojščakov, kadarkoli so jih trebali, so ši vendar v parlamentu izmislili vse mogoče postave, s katerimi so na Irskem zatrli vso trgovino, vso obrtnijo, tako da so vse ceste bile polne nesrečnih mater, ki so pregnane iz svojih zemljišč s trojimi ali četverimi otroki hodile beračit od vasi do vasi, njihovi možje pa so po svetu iskali vojaške službe. Našel se je izmed istih protestantov mož, ki je sprevidel grozne krivice ter se pogumno poganjal za svoje irske rojake. Ta mož bil je Jonatan Swift, protestantsk duhoven, ki je s spretnim peresom popisal in svetu razkril žalostno stanje irskega naroda, ali vse njegovo prizadevanje je bilo brez vspeha in on sam je naposled zblaznel od žalosti, da ga niso hoteli čuti možje, katerim je bila poverjena osoda vseh narodov, ki so živeli pod žezlom angleškega kralja.
Jurij II. (1727 — 1760), ki je po smrti svojega očeta zasedel kraljevi prestol, je sicer dobro govoril angleški, ali z vladarsko modrostjo se niti on ni odlikoval, niti se je znal prikupiti svojemu narodu. Akoravno je Walpolea od nekdaj sovražil, ga je vendar še celih petnajst let obdržal za ministra. Kako je Walpole povzdignil splošno blagostanje na Angleškem in Škotskem, smo že povedali, ali v vsem niti on ni pravo zadel. Da je angleškej državi ohranil mir in jo obvaroval nepotrebnih vojsk, to je vsemu narodu dobro delo; ali kmetovalci in grajščaki niso bili zadovoljni, da za nje ni toliko skrbel, kolikor za obrtnike in trgovce. Walpole je to sprevidel in da bi si tudi posestnike in grajščake pridobil, znižal je zemljiščni davek ter zato povišal povžitnino, katero ravno delavci in drugi siromašni ljudje najteže čutijo. Bila je torej
nova in še veča krivica, in Walpole jel je gubiti nekdanjo svojo veljavo, dokler mu je ni vse vzel neki prepir s Spanjol-sko. Predrzni angleški brodarji so namreč skrivaj prav na veliko uvažali prepovedanega blaga v španjolske naselbine, a ko so Španjolci vjeli nekoliko tihotapcev ter jih kaznovali, jeli so v londonskem parlamentu kričati na Walpole-a, da ne zna angleško trgovino braniti proti tujemu nasilju. Hoté ali nehoté je Walpole zdaj s Španjolci začel vojsko, a ko se ta ni srečno končala, so Angleži še bolj vpili na-nj. Walpole, ki med svojimi tovarši ni maral značajnih mož, obdarovanih in sposobnih pa ni znal porabiti, ni imel prijatelja, na katerega bi se mogel oslanjati v prepiru zoper domače svoje nasprotnike in moral se je zahvaliti na svojej časti.
Kako se je po njegovem odhodu kralj Jurij II. zavezal z Marijo Terezijo ter se vdeležil vojske za avstrijsko nasledstvo, povedali smo v zgodovini nemškega cesarstva. Med tem ko so se angleški vojščaki bojevali na Nemškem, je Jakoba III. sin, pretendent Karel Edvard, zadnjikrat poskusil priti na prestol svojih prednikov. Na francoskej ladiji se je mesca avgusta 1745 prepeljal črez morje ter v zahodnem Škotskem stopil na suho. Ž njim prišlo je samo sedem njegovih prijateljev, a novcev ni imel več, nego štiri tisuč zlatov; toda z ljubeznjivim in viteškim svojim vedenjem, si je petindvajsetletni mladeneč hitro pridobil škotske gorjance in tudi mnogo grajščakov; iz vseh krajev dohajali so k njemu stari privrženci Stuartovcev in brez prelivanja krvi polastil se je Edinburga. Od tod je kmalu šel proti angleškej vojski in do dobrega jo je užugal v jako hudej bitvi. Y Londonu so bili kar zbegani in Jurij II. je že vse dragocenosti djal v zaboje ter se pripravil na pot. Škoti so se nadjali, da jim bode francoska vojska prišla na pomoč, in da se bodo tudi Angleži vzdignili, kakor hitro bode pretendent z zmagovito vojsko stopil črez mejo; ali ker se ne eno, ne drugo ni zgodilo , vrnili so se nazaj na Škotsko. Kmalu pa je vojvoda Cumberland z novo angleško vojsko prišel črez mejo in pri Cullodenu je popolnoma uničil (1746) pretendentovo vojsko ter se na to neusmiljeno maščeval nad uporniki. Karel Edvard se je pet mescev skrival po brlogih in otocih, dokler ga ni našla francoska ladija ter ga odpeljala na Francosko, od koder se je leta 1748. vrnil k svojemu očetu Jakobu III. v Kirn. Tu je živel do svoje smrti leta 1788., a preživil ga je njegov brat kardinal Henrik, s katerim je leta 1807. izumrl nesrečni rod Stuartovcev.
Po dovršenej vojski za avstrijsko nasledstvo so se poli tiške homatije v Evropi tako zasukale, da se je cesarica Marja Terezija zavezala s francoskim kraljem Ljudevikom XV., zato pa je angleški kralj Jurij II. prestopil na stran njenega najhujšega nasprotnika, pruskega kralja Friderika II., kateremu je v sedemletnej vojski pomagal z vojščaki in novci. Ob istem času se je med Francozi in Angleži vnela na morji druga sedemletna vojska, o katerej smo govorili v fran-coskej zgodovini. Takrat se je na Angleškem proslavil minister Viljem Pitt, kije svoje tovarše ravno tako prekosil z velikimi duševnimi darovi, kakor z velikansko svojo postavo. Njegov ded je bil nekoliko časa kraljevi namestnik v Madrasu v vzbodnjej Indiji ter je od ondot prinesel seboj velik kos diamanta, ki ga je za dva milijona frankov prodal francoskemu regentu Filipu Orleanskemu. S tem novcem nakupil si je zemljišč ter tako položil temelj bogastvu svoje rodbine. Vnuk Viljem Pitt rodil se je leta 1708., in ko se je bil odgojil na slavnih šolah v Etonu in Oxfordu, volili so ga leta 1735. prvikrat v državni zbor. Tu je Pitt odločno stopil med Walpolove nasprotnike in kmalu je pokazal, da hrepeni po čem višem. Leta 1746. ga je kralj Jurij II. imenoval vrhovnega denarničarja pri vojski in Pitt je poverjeno mu službo tako vestno in pošteno opravljal, kakor pred njim še nihče. Ni se dal podkupiti in niti dovoljenega postranskega zaslužka si ni hotel nakloniti, ampak vselej se je zadovolil s samo plačo, a gledal je vedno le na to, kako da bi pospeševal moč in slavo svoje domovine. Najbolje pokazal je redke svoje zmožnosti, ko je leta 1757. postal državni tajnik, kajti poboljšal je vojsko in ladijevje, a znal je tudi najti dobrih poveljnikov, ter jim preskrbeti dobro premišljenih osnov. V tem je Jurij II. nenadoma za mrtudom umrl, a njegov sin in naslednik
Jurij III. (1760—1820) je leta 1761. Pitta milostljivo odpustil ter mu dal bogato pokojnino, bajé zato, da ustreže narodu, ki si je želel miru ter ni bil za to, da bi Angleška tudi še Španjolskej napovedala vojsko, kakor je Pitt po vsej sili hotel. Na Pittovo mesto prišel je kraljev ljubljenec in nekdanji odgojitelj Bute. Ali tudi on je sprevidel, da se ni moči ogniti vojski s Španjolsko in napovedal jo je in vodil prav tako, kakor jo je Pitt osnoval. Bojna sreča je Angležem bila zadnja leta posebno mila in ko se je leta 1763. v Parizu sklenil mir, so se angleške naselbine v Ameriki pomnožile za celo Kanado, Florido, vzhodnjo Louisiano ter več otokov v Občna zgodovina IV. zvezek.	28
zahodnej Indiji, v Afriki pa so Angleži dobili francosko zemljo ob reki Senegalu. A ker si je Angleška ravno takrat tudi v vzhodnej Indiji pridobila mnogo sveta, bila je mogočna in slavna, kakor nikdar ne poprej ne potem. Pa to ni bila zasluga ministra Bute-a, ki je bil čisto nesposoben za imenitno čast, katero je obnašal. Nihče ni maral za-nj in ko ga je ljudstvo dvakrat očitno napadlo, ni šel več sam od doma. Da bi mu pa v parlamentu ne nasprotovali, je za drage novce podkupil državne poslance, a za uradnike je namestil samo take ljudi, ki so mu bili popolnoma vdani. Toda vkljub temu je že leta 1763. izstopil iz ministerstva, v katero je kralj Jurij III. zopet pozval same „tories-e“, dokler niso „whigs-i“ leta 1765. zopet dobili veče veljave.
Ustanovitev zaveznih držav v Ameriki.
Prizadevanje svetovalcev Jurija III., da bi v naselbinah povzdignili moč svojega kralja, angleškej trgovini pa naklonili čem večih koristi, bilo je vzrok velikim homatijam in vojski, v katerej so amerikanske naselbine pretrgale vsako državno zvezo z Angleško ter postale popolnoma svobodne iu neodvisne. Ob času kraljice Elizabete je Walter Baleigh vtemeljil v Ameriki prvo angleško naselbino „Virginijo“; toda prvi naseljenci so poginili od gladi, ali pa v bojih z divjaki, in minulo je še mnogo let, predno se je naseljevanje posrečilo. Še le ko so kralji in drugi angleški oblastniki začeli razun katoličanov proganjati tudi independente in puritance, jeli so se nesrečniki v večem številu izseljevati ter si v divjih krajih severne Amerike iskati novega domovja in varnega zavetja za svojo versko prepričanje. Zdravo in blago podnebje, rodovitna zemlja, mnoge reke ter dobri in varni morski zalivi so naseljevanje pospeševali, in kakor so se od leta do leta množili prebivalci, tako so tudi hitro povstajala mesta, ki so med seboj sklepala posebne naselbinske države. Teh držav ali naselbin je v osemnajstem stoletji bilo že trinajst, ki jih po njihovej zemljepisnej legi moremo ločiti v severne, srednje in južne. Severne države ali tako zvana nova Angleška, katero so vtemeljili puritanski begunci, štele so četvero naselbin, namreč Novi Hampshire, Massachusetts, Bhode Island in Connecticut. Tu je bilo prelepih travnikov in pašnikov; tu so bila jezera, v katerih je bilo vse polno rib; a kožuhovine za trgovino dali so ti kraji toliko, kolikor malo katera druga dežela. Srednje države so
bile Novi York, Novi Jersey, Pensylvanija in Delaware, v katerih sta se leto na leto bogato obnesla poljedelstvo in živinoreja; južne naselbine pa so bile Maryland, Virginija, severna in južna Karolina ter Georgija, od katerih je Virginija najbolj slovela po bogatih svojih nasadih tobaka in drugih sadonosnih rastlin. Razvoj teh držav so najbolj pospešili naseljenci sami, ki so bili pridni in delavni ljudje a ne leni postopači, kakoršni so bili tisti, ki so po srednjej in južnej Ameriki iskali zlate dežele ter mislili, da bodo kar brez truda in dela obogateli. Le to bode vedno sramotilo ime angleških naseljencev, da so za svoje nasade v južnih, vročih krajih kupovali črne sužnike iz Afrike. Res, da so zamorci bolj vajeni delati v vročem podnebji, toda kristjan ne sme nikdar trgovati s človekom, ki je ustvarjen po božjej podobi, marveč mora v njem videti svojega bližnjega, ki mu je pred Bogom čisto raven. V državnem oziru bile so naselbine prav za prav ljudovlade, kajti prebivalci so si sami volili svoje uradnike in sodnike, sami so si v naselbinskih zborih dajali postave, sklepali o splošnih potrebah ter določevali, koliko bodo plačevali davkov. Ker so pa s prva bili preslabi, da bi si mogli sami ohraniti svojo svobodo in se braniti proti drugim mogočnim državam, niso se odrekli vsake zveze z Angleško, iz katere so pobegnili, ampak priznavali so angleškega kralja za svojega vrhovnega vladarja, ki je za vsako naselbinsko državo imenoval svojega namestnika. Ta slaba državna zveza s staro domovino je bila le naselbinam na korist; kajti med tem ko jih njihova domača samouprava ni stala skoraj nobenih ali vsaj prav majhnih stroškov, so hrambo svoje dežele prepustili Angleškej, ki se je zavolj njih večkrat zapletla v drage vojske. Kar se pa vere tiče, pustili so naseljenci vsakemu svojo, in niti katoličanom niso branili ustanoviti verske srenje in zidati cerkve. Še dandanes vidimo, da se katoliška vera malokje tako lepo razvija in cvete, kakor ravno v Ameriki.
Vtegnil bi kdo vprašati: „A kakošnih koristi so od ame-rikanskih naselbin imeli Angleži, da so jih branili tujih napadov, ter v ta namen žrtvovali silnih novcev, če je bilo treba ?“ Y resnici so Angleži, zlasti po sedemletnej vojski imeli od amerikanskih naselbin več zgube nego dobička zato, ker so naselbine bile preveč razprostranjene, a od Evrope preveč oddaljene, nego da bi si Angleška mogla zavarovati svoje koristi. Angleži so se bili namreč s prva tako pogodili, da bodo naseljenci le zemljo obdelovali, gozde sekali, divje
zveri ubijali in ribe lovili, a kar bi več pridelali, nego so za se trebali, to bi morali na angleških ladijah pošiljati na Angleško , od koder bi si zopet imeli naročevati potrebne obrt-nijske izdelke. Ojstro je naseljencem bilo prepovedano kupovati kako stvar od Spanj olcev, Francozov in drugih narodov, ali pa njim prodajati lastne zemeljske pridelke. Če bi bilo zmiraj pri tem ostalo, bi amerikanske naselbine za Angleško na vsako stran bile vir velikega blagostanja, a da je bilo drugače, temu so največ Angleži sami krivi s preveliko svojo lakomnostjo. Angleži so namreč Amerikancem svoje izdelke prav drago prodajali, njihove pridelke pa so prav slabo plačevali, a povrh tega so pri uvažanji in izvažanji pobirali raznovrstno colnino. Toda kakor so Angleži bili lakomni in sebični, tako so amerikanski naseljenci gledé na te trgovinske naredbe imeli široko vest, ter so po tihotapcih prav na veliko kupčevali s Španjolci. En sam primer nam prav jasno kaže, kolika je bila ta skrivna trgovina. Amerikanski naseljenci so na leto trebali za poldrugi milijon šterlingov kitajskega čaja, a komaj deseti del tega kupovali so od angleških trgovcev, a kar so ga več potrošili, so jim ga vkljub ojstrej prepovedi prinašali tihotapci mnogo ceneje iz španjol-skih naselbin. Kakor smo že povedali, so Angleži na korist amerikanskih naselbin imeli sedemletno vojsko s Francozi. Y tej vojski borili so se na angleškej strani tudi naseljenci sami, pa so zato od angleške vlade dobivali plačo, kakor drugi vojščaki; in vendar so vkljub temu svojim nasprotnikom, Francozom za drage novce skrivaj prodajali živeža. Včasih bili so celo tako predrzni, da so na ladiji razpeli belo zastavo, kakor da bi se s sovražniki hoteli dogovarjati, ter so vpričo Angležev vozili Francozom hrane. Vidimo, da Amerikanci niso prav nič marali za Angleže, ki so nekdaj njihove prednike gonili iz domovine, a da so ž njimi le zato ostali v nekej državnej zvezi, ker jih je bilo premalo, da bi sami mogli braniti svoje dežele, katerim je zlasti od Francozov v sosednjej Kanadi pretila velika nevarnost. Vse to se je v osemnajstem stoletji spremenilo; prebivalci v naselbinah so se bili že precej pomnožili, Francozi pa so v sedemletnej vojski zgubili Kanado. To je naseljence ohrabrilo in postali so celo prevzetni.
Angleži so v sedemletnej vojski zmagali, ali vojska jih je stala silnih novcev in napravili so dolga, kolikor ga prej še nikdar niso imeli. V parlamentu so se zdaj prav živo posvetovali, kako da bi ta dolg odplačevali, ali bolj ko so
premišljevali, bolj so se prepričali, da bi ga nekoliko imeli odplačati Amerikanci, katerim je itak vojska največ koristila. Amerikanski naseljenci so zavolj tega poslali v London nekoliko svojih zastopnikov, med katerimi se je najbolj odlikoval zgovorni in okretni Benjamin Franklin. Le-ta je rekel, da radi plačajo nekoliko dolga, ali koliko in kako, o tem da nima nihče drugi določiti, nego oni sami na svojih naselbinskih zborih. Med istimi Angleži jih je bilo, ki so Ameri-kancem zagovarjali pravico, da si sami davke nakladajo, drugi pa so tem odločniše trdili, da je angleški parlament vrhovni gospodar nad naselbinami, in da ima le on pravico določiti, koliko davkov da imajo naseljenci plačevati. Temu so Amerikanci ugovarjali, da so oni ravno tako svobodni državljani, kakor njihovi rojaki doma na Angleškem, ter da niti njim né sme ukazovati in dajati postave zbor, v katerem oni niso zastopani. Da bi se prepir poravnal, so sprevidni možje nasvetovali, naj bi se Amerikancem dovolilo , da bi v prihodnje tudi oni pošiljali nekoliko poslancev v londonski parlament, ali ni jim obveljalo. Sebični Angleži mislili so, da bodo zdaj Amerikance ravno tako potlačili, kakor nesrečne Irce, in niso odjenjali, ampak leta 1765. so v parlamentu sklenili, da imajo Amerikanci za pogodbe, oporoke, tožbe, prošnje, sodnijske obravnave, sploh za vsako veljavno pismo rabiti kolkovani ali štempljani papir, ki ga bodo angleški uradniki prodajali.
Ko je poročilo o postavi za kolke prišlo v Ameriko, začeli so se pogumni naseljenci takoj pripravljati na upor. V mestu Bostonu so deželnemu tajniku, ki je imel kolke prodajati, oropali in razdjali hišo ter ga prisilili, da se je odrekel svoje službe. Bavno tako so razdjali hišo velikega sodnika ter ga iz mesta izgnali zato, ker se je baje preslabo poganjal za amerikanske svoboščine. Dne 1. novembra 1765, ko se je prvikrat na kolkovanem papirji imelo pisati, ni bilo po vseh naselbinah več nobenega prodajalca kolkov. Isti dan so po vseh cerkvah kakor k pogrebu zvonili, a časopisi so na čelu namesto kolka imeli mrtvaško glavo. Vse to je imelo pomeniti, da so Angleži ta dan s kolkovo postavo pokopali amerikanske svoboščine. V enem mestu so res napravili pogreb ter so namesto mrliča nosili prazno škrinjo z napisom „amerikanska svoboda“. Na pokopališči je eden izmed pogrebcev zbranemu ljudstvu govoril, kako lepa in dragocena je bila ta svoboda, ki jo je angleško nasilje ubilo in jo bodo zdaj pokopali; v tem se vzdigne drugi in pravi, da svoboda
še ni do dobrega mrtva, da jo treba zbuditi in ukrepiti, in še bo živela. Kakor iz enega grla pritrdili so mu pričujoči Amerikanci in z navdušenim vriskanjem nesli so „svobodo“ nazaj v mesto ter se za njo jeli pripravljati na boj zoper Angleže. Da bi se kar takoj umaknili novej postavi, so Amerikanci vse pogodbe ustmeno sklepali pred pričami, a če sta dva imela kako pravdo, šla sta h kakemu poštenemu možu ter ga prosila, naj po svojej sprevidnosti razsodi, čigava je prava. Takošnej razsodbi sta se vdala in pravda je bila dognana. Te dogodbe jele so Angleže skrbeti in v parlamentu se je nekdanji minister Pitt z vso svojo zgovornostjo poganjal za to, da se postava o kolkih prekliče, in obveljalo mu je. Parlament je postavo odpravil (1766) z dostavkom, da se s tem nikakor ni odrekel pravice dajati naselbinam postave ter jim nalagati davkov.
Kralj Jurij III. se je zdaj prizadeval, da bi Pitta zopet dobil v ministerstvo. Pitt je takrat bil osem in petdeset let star ter je navadno bival na svojem posestvu na kmetih; kajti grozno ga je trgalo po kostéh in tudi na živcih je bil bolan. Dolgo se je torej obotavljal, ko mu je pa kralj sam pisal prijazno pismo, vdal se je ter se preselil v London, kjer je sestavil novo ministerstvo. Postal je tudi grof Chatam ter ud gosposke zbornice, ali ob enem zgubil je vso ljubezen angleškega naroda, pri katerem je prej največ veljal. Parlament se med tem nikakor ni hotel odreči svoje oblasti nad naselbinami in naložil jim je malo colnino na čaj, steklo, papir in neke druge izdelke, ki so jih Amerikanci od Angležev kupovali. Ali trgovci v Bostonu so se dogovorili, da ne bodo več kupovali stvari, od katere treba colnino plačevati, in po njihovem vzgledu ravnala so tudi druga mesta. Upor je bil čemdalje veči in že so se med razdraženim ljudstvom in vojščaki vneli krvavi poboji. Angleži so zopet malo odjenjali ter odpravili vsako colnino, le od čaja so je hoteli toliko pobirati, da bi si s tem ukrepili pravico, da smejo naselbinam davke nakladati. Pa bilo je vse zastonj. Ko so v Boston zopet prijadrale tri angleške ladije s čajem, se je kakih štir-deset ali petdeset pogumnih mož za divjake preobleklo, a proti večeru šli so na ladije in pometali so v morje nad tri sto zabojev čaja (16. decembra 1773). Na to so v angleškem parlamentu sklenili, da se ima bostonsko ladjišče zapreti ter odpraviti svobodna ustava naselbine Massachusetske. Toda. niti na Angleškem niso vsi odobravali 'ojstre naredbe državnega zbora, in ljudstvo tu ni bilo manj razburjeno, nego v
Ameriki; yes narod ločil se je v dva nasprotna taborja, a časopisi in knjižice so še bolj podpihovali ta prepir, ter so eni branili Amerikance, drugi pa pisali zoper nje.
Ko so amerikanski časopisi priobčili sklepe angleškega parlamenta zoper Boston in Massachusets, imeli so vsi črni rob, ki je ljudstvo še bolj razdražil. Y tem so se poslanci vseh naselbin dne 14. septembra 1774 zbrali v Filadelfiji, da se posvetujejo, kaj treba storiti. Sklenili so, da se ne sme prav nobena stvar več od Angležev kupovati ter da se ima sploh prej ko mogoče pretrgati vsaka zveza z Angleško; ob enem pa so zložili prav miren oklic na kralja in narod angleški, v katerem so razložili svoje svoboščine ter dokazali krivice parlamenta. Minister grof Chatam se je zopet potegoval za Amerikance, ali brez vspeha. Vsakdo je zdaj sprevidel, da bo le orožje razsodilo prepir, in že so se Angleži in Amerikanci v resnici jeli pripravljati na vojsko.
Za Amerikance je vojska bila težka stvar, kajti niso imeli pravih vojščakov, ampak le brambovcev, ki niso bili vajeni orožja, niti so se hoteli pokoriti ojstremu vojaškemu redu, razun tega Amerikanci niso nikomur prav zaupali, pa so se bali enemu edinemu poveljniku poveriti vrhovno oblast nad vso vojsko; tudi so bili preskopi ter večkrat niso hoteli dovoliti niti najpotrebniših pripomočkov. Y takih razmerah se je tembolj' odlikoval mož, ki je z dušo in telesom živel za domovino in svobodo, ter se ni ustrašil ne truda ne dela, dokler ni s svojo sprevidnostjo in stanovitnostjo premagal vse težave, ki so ovirale osvoboditev njegovega naroda. Ta mož bilje Jurij Washington, rojen leta 1732. v Yirginiji, kjer je njegov oče bil bogat kmetovalec. Ko se je Jurij izšolal, povrnil se je na dom ter je tudi gospodaril na posestvu svojega očeta; kakor hitro pa se je bojni klic razlegal po deželi, bil je med prvimi, ki so pustili lopato ter zgrabili meč, in prav on je uredil in izuril prvo amerikansko vojsko ter ž njo osvobodil domovino svojo od angleških zatiralcev; a kakor je bil hraber in zveden na bojišči, tako je bil pošten in moder, pravičen in bistroumen v državnem svetovalstvu. Poleg Washingtona si je v boji za državno samo-stalnost amerikanskih naselbin najbolj odlikoval sprevidni in okretni Benjamin Franklin, ki je najpred v Londonu skusil Angleže pregovoriti, da bi odjenjali od svojega začetja, potem pa je v Parizu s svojo zgovornostjo Amerikancem pridobil francosko pomoč. Benjamin Franklin rodil se je leta 1706. v Bostonu. Njegov oče bil je priprost milar in svečar,
in tudi Benjamin mu je s prva pomagal v tem rokodelstvu, ki mu je pa vedno bilo zoperno. Ce je le mogel, odtegnil se je delu in po cele ure čital je v kakem kotu, karkoli mu je v roke prišlo. V tem se je njegov starejši brat povrnil iz Angleške ter si napravil lastno tiskarno, v katerej se je zdaj Benjamin učil tiskarstva. Še zmiraj pa je rad prebiral knjige, a da si jih je mogel kupiti, pritrgal si je pri jedi. Ce tudi samouk, je vendar že v štirnajstem letu pesmi zlagal, a ko je njegov brat začel novine izdajati, spisal je za nje prav dobre sestavke, katere je skrivaj položil v tiskarnico, da nihče ni vedel, da so njegovi. Tem bolj ga je veselilo, da so mu jih zmiraj tiskali v časopisu. Ko se je z bratom sprl, šel je v Filadelfijo, kjer se je dalje učil ter po nekem naklučji sprijaznil s tamošnjim kraljevim namestnikom. Ta ga je nagovarjal, naj si osnuje lastno tiskarnico, ter mu posodil novcev, da bi si šel na Angleško nakupit potrebnega orodja. V Londonu je Benjamin zašel v slabo druščino in zapravil ves denar ter se moral brez tiskarnice vrniti v Filadelfijo. Nekoliko časa služil je tu pri nekem trgovcu, dokler si ni našel bogatega prijatelja, ki mu je pomagal, da si je res osnoval tiskarnico ter jel izdajati „pensilvanske novine“, katere je po vežem sam pisal. Zdaj je hitro obogatel, a postal je tudi slaven. Ko je leta 1749. iznajdel strelovod, ga je angleška vlada imenovala vrhovnega poštarja za vse amerikanske naselbine, ali tudi v tej imenitnej službi se ni izneveril svojej domovini, ampak delal je vedno za njo. Leta 1767. je v Londonu kot poslanec svojih rojakov tako pogumno zagovarjal svoboščine amerikanske, da bi ga bili skoraj zaprli; a ko se je na to domu povrnil, izdal je več domoljubnih knjižic, ki so Amerikance le še bolj navdušile za svobodo ter jih ščuvale na Angleže.
V tem se je vojska začela in Benjamin Franklin je eno in sedemdesetletni starček moral v imenu svoje domovine še enkrat potovati črez široko morje. To pot podal se je v Pariz, da bi sklenil zavezo s Francozi, ki so ravno takrat toliko govorili in pisarili o človeškej svobodi. Čudno je bilo videti tega sivega starčka v priprostej meščanskej obleki med razvajenimi francoskimi gizdalini, ki so se oblačili v svilo in žamet ter se kar lesketali od zlata in dragih kamnov. Vse je govorilo o prekmorskem poslancu, in po vseh knjigarnah so prodajali njegovo podobo. Tudi na kraljevem dvoru so se zanimali za-nj, ali še so se obotavljali in niso se mogli odločiti poslati črez morje vojsko, ki bi le še bolj povečala
državne dolgove, a Francoska ne bi od nje imela nobenih koristi. Tem bolj pa je francosko ljudstvo bilo za Ameri-kance in mnogo odličnih privržencev svobodoumnih filosofov ali „enciklopedistov“ se je kar takoj podalo na dolgo in nevarno pot. Najimenitniši med njimi je bil mladi in bogati Lafayette, ki je pustil ženo in otroke ter šel v Ameriko, da bi se s tamošnjimi naseljenci bojeval za svobodo, kakoršno je na Francoskem učil Eousseau. Amerika zdela se mu je tista obljubljena dežela, v katerej se imajo najprej oživiti novi vzori o enakosti vseh ljudi in o svobodnej ljudovladi. Kakor Lafayette sodili so svobodomiselni Francozi sploh, in to je Amerikance ohrabrilo, da so na zboru v Filadelfiji dne 4. julija 1776 oklicali popolno državno neodvisnost amerikan-skih naselbin od Angleške. Modri in razumni Jefferson, ki je po zborovem naročilu ta razglas napisal, je tako jasno dokazal pravice svoje domovine, da so po Evropi sploh bili za Amerikance in zoper Angleže, in po vseh deželah našlo se je svobodoumnih mož, ki so za Lafayettom šli črez morje. Celo na Angleškem bilo je še zmiraj dosti sprevidnih mož, ki so se kakor Pitt poganjali za amerikanske svoboščine, ali vse to ni nič pomagalo, in vlada angleška je tako odločno in srečno začela vojsko, da je bilo misliti, njena bo obveljala. Ker doma niso našli dovolj vojščakov, so Angleži za dobro plačo podkupili male nemške vladarje, da so jim prodali svoje ljudi, katere so nekoliko s silo, nekoliko z lažnjivim obetanjem prav sramotno zvabili, da so šli daleč črez morje v neznane kraje prelivat svojo kri, a ne, da bi vedeli zakaj.
S tako pomnoženo vojsko je angleški poveljnik Howe vzel Novi York, drugi pa je ubranil Kanado, katero bi bili Amerikanci radi pregovorili, da bi se pridružila uporu trinaj-sterih naselbinskih držav. Toda Howe bil je premalo skrben, in med tem, ko se je po zimi v mestu razveseljeval, je Washington s svojimi vojščaki nenadoma pridrl črez zmrznjeno reko Delaware, vjel krdelo kupljenih Nemcev ter zmagal Angleže pri Princetownu. Kes da je kmalu na to vrli angleški poveljnik Cornwallis ob reki Brandywine-i Washingtona zopet užugal ter osvojil Filadelfijo, ali drugi amerikanski poveljnik Gates je pri Saratogi vjel sedem tisuč angleških vojščakov (1777) ter bojno srečo obrnil na amerikansko stran, kajti brž ko je poročilo o tem dogodku prišlo v Pariz, se francoski kralj hi mogel dalje ustavljati splošnej želji ter je najprej Priznal samostalnost amerikanskih naselbin, potem pa ž njimi sklenil zavezo, kakor jo je Franklin nasvetoval. Francoska
vlada je obljubila, da bode odšle Amerikance tako dolgo podpirala, dokler si ne bodo priborili popolne neodvisnosti. S prva so Francozi Amerikaneem dajali le novcev in ladij, ko je pa Lafayette prišel v Pariz, nabral je vojsko hrabrili in navdušenih dobrovoljeev ter jih na francoske državne stroške peljal na amerikansko bojišče. In bil je zadnji čas, daje Amerikaneem došla pomoč; kajti že jim je pomanjkovalo novcev, vojščaki so se jeli ustavljati, a med poveljniki našel se je celo izdajalec. Angleži so se pomaknili bolj proti jugu ter so v dveh bitvah zmagali. V tem se je Lafayette s francosko vojsko pridružil Washingtonu in takoj se je bojna sreča zopet obrnila na amerikansko stran. Oba sta namreč nenadoma zadela na angleškega poveljnika Cornwallisa, ter ga v Yorktownu tako popolnoma z vojščaki oklenila, da se ni mogel ganiti na nobeno stran. Cornwallis se je tadaj moral podati z vso svojo vojsko, ki je štela sedem tisue mož, in moral je zmagovalcem izročiti vse topove in vso ostalo bojno pripravo (1781). To je odločilo. Angleži, ki so se takrat morali varovati drugih svojih sovražnikov doma v Evropi, niso mogli svojo vojsko v Ameriki tako podpirati, kakor bi bilo treba, ter bi se bili zdaj z amerikanskimi naselbinami radi z lepo poravnali. To isto jim je prej nasvetoval stari Pitt, a niso ga slušali. Ko je namreč Pitt čul, da so Amerikanci sklenili zavezo s Francozi, je ves bolan o bergljah prišel v parlament in zadnjikrat je povzdignil svoj glas za mir z naselbinami; ali bil se je tako razburil, da je omedlel in se zgrudil, ter so ga morali nesti iz zbornice. Kmalu potem je na svojem posestvu na kmetih umrl (1778).
Francosko - amerikanskej zavezi so leta 1779. pristopili tudi Španjolci, med tem ko je ruska cesarica Katarina II. osnovala zavezo tako z vane „oborožene ali na bran pripravljene neutralnosti“. Angleži, ki so s svojimi ladijami gospodarili po vseh morjih, imeli so navado, da so ob času vojske ustavili vsako tujo ladijo ter jo od vrha do dna preiskali, če ne vozi prepovedanega blaga. To je jako zadrževalo bro-darenje in zaviralo trgovino, ker nihče ni bil za svoje blago varen pred samolastnim angleškim nasiljem. Kuska cesarica Katarina II. je bila prva, ki se je temu ravnanju ustavila. Rekla je, da se ob času kake vojske nihče ne sme dotakniti ladij tistih držav, ki niso zapletene v vojsko. Da bi se to načelo spoštovalo, pregovorila je več držav, da so v ta namen ž njo sklenile zavezo , in ko bi se Angleži zopet predrznih ustaviti kako ladijo te zaveze, bi se na nje vzdignile vse
zavezne države. Ko je Holandska hotela pristopiti v zavezo „oborožene neutralnosti“, napovedali so jej Angleži vojsko in tako so jo nžugali, da ni več imela prejšnje veljave na morji. Tudi Španjolcem in Francozom so Angleži na morji Mi kos v mnogih manjih bitvah, katerih tu ne bomo navajali. Po bitvi pod goro sv. Vincenca je španjolsko brodovlje čisto iz-nemoglo, francosko pa so Angleži pri otoku Guadeloup (1782) do dobrega zmagali. Španjolci in Francozi so zdaj vse sile napeli, da bi osvojili Gibraltar, ali njihov napor je bil brez vspeha proti hrabremu angleškemu poveljniku Elliotu, ki je imenitno trdnjavo tako branil, da bode zgodovina vedno častno spominjala njegovo ime. Le otok Minorko in zahodno Florido so Španjolci skupaj s Francozi vzeli Angležem. Sploh pa se je vojska za Angleže končala dosti nesrečno, kajti v Ver-sailleskem miru leta 1783. priznali so amerikanskim naselbinam popolno državno samostalnost. Španjolcem so morali pustiti Florido in Minorko, Francozom pa otok Tabago.
Zdaj so Amerikanci bili neodvisni, a Washington se je zahvalil za poveljniško čast ter se povrnil na svojo kmetijo. Ali s tem še ni bilo vse dognano. Amerikanci še niso imeli prave vlade; nekatere naselbine so ^ se obotavljale plačati stroške, ki jih je stala draga vojska. Španjolci so jim branili brodariti po reki Misisipiju; v mnogih krajih ni bilo prav nobenega reda. Takošne in druge nerodnosti jele so skrbeti narodni zbor v Filadelfiji in zastopniki so tadaj prosili Wa-shingtona, naj bi on s svojim ugledom povrnil red in mir v naselbinskih državah. Washington je takoj sprevidel, da ne bode bolje, dokler bo vse pri starem ostalo, ter je odkritosrčno rekel, da Amerikancem treba nekake vrhovne vlade, ki bode nadomestila prejšno angleško. Narodni zbor mu je pritrdil in jel je prav na tanko preudarjati prihodnjo vladino obliko osvobodene domovine svoje. Pri tem posvetovanji pokazale ste se v zboru dve nasprotni stranki; ena je hotela, da bi se vse naselbine zedinile v eno skupno državo, druga pa je bila zato, da bi tudi v prihodnje vsaka naselbina ostala sama za se. Tu je bivši Washingtonov adjutant in učeni pravdnik Hamilton nasvetoval srednjo pot, in pravo je zadel. Po njegovem naj bi vsaka naselbina obdržala svojo domačo upravo ter druge posebne naprave, a za take stvari, ki se tičejo vseh naselbin, naj bi se napravila skupna vrhovna vlada. Sam Hamilton se je na vso moč trudil, da bi posameznim naselbinam dokazal korist takošne državne zveze in po mnogih hudih prepirih zedinili so se leta 1787. v tem,
da imajo vse naselbine prav po Hamiltonovem nasvetu biti ena zavezna država. Na čelu te skupne države ima biti predsednik, ki se vsako četrto leto z nova voli. če ima narod v predsednika posebno zaupanje, sme ga tudi dvakrat zaporedoma voliti, trikrat pa nikakor ne. Predsednik z odgovornimi ministri opravlja vladarska opravila po postavah in na-redbah državnega zbora ali kongresa, ki se vsako drugo leto z nova voli ter se loči v senat in v zbornico poslancev. Y senat pošilja vsaka naselbinska država po dva zastopnika, v zbornico poslancev pa voli vsakih sedemdeset tisuč prebivalcev enega poslanca. Voliti sme vsak svobodni Amerikanec, naj plača kaj davka, ali pa nič. Najvišo sodnijsko oblast ima vrhovno zavezno sodišče, ki šteje osem sodnikov in enega predsednika ali velikega sodnika. Po vseh zaveznih državah imajo popolno versko in tiskovno svobodo. Med tem, ko se o trgovinskih pogodbah, o vojski in miru, o pogodbah s tujimi državami ter o drugih skupnih zadevah odločuje na kongresu, ima vsaka naselbinska država za domače potrebe svojo posebno deželno vlado in svoj deželni zbor. Prvi predsednik te tako vravnane zavezne države je bil Jurij Washington , katerega so dvakrat zaporedoma volili, a ko so ga proti sklenjenej postavi hoteli tudi v tretjič voliti, ni hotel volitve nikakor sprejeti, ampak šel je zopet na svojo kmetijo, kjer je mirno in zadovoljno živel do svoje smrti leta 1799. Mestu, v katerem je skupna vlada in v katerem zboruje kongres, so njemu na čast dali ime Washington. Devet let pred njim (1790) umrl je Benjamin Franklin štiri in osemdesetletni starček. Ko se je po Versailleskem miru vrnil v Ameriko, postal je deželni predsednik v Pensilvaniji in brez postanka je pridno delal do svoje smrti. Spisal je mnogo knjig, v katerih je svoje rojake prav jasno in zanimljivo podučeval, kako naj žive, kako naj ljubijo svojo domovino, kako podpirajo svojega bližnjega, in kako da ne smejo nikdar po nepotrebnem tratiti kratek čas življenja svojega. Zavezne države v Ameriki jele so se prav hitro in lepo razvijati, prebivalci so se čemdalje bolj množili, blagostanje je od dne do dne rastlo, a v svetu si je severna Amerika prav kmalu pridobila veliko veljavo. A vsemu temu položila sta temelj vrla amerikanska sinova Jurij Washington in Benjamin Franklin.
Y. Špan.jolska.
Y srednjem veku ni bilo samo ene španjolske države, ampak bilo jih je več, odkar so Arapi iz Afrike pridrli v Evropo ter razdjali zahodno gotsko kraljestvo. Od leta 711. pa noter do leta 1492. ločimo torej mohamedovsko in krščansko Španjolsko; poslednja je s prva bila stisnjena v asturske gore, ali krščanski junaki so v stoletnih bojih verske svoje nasprotnike vedno dalje porivali nazaj proti jugu in na koncu srednjega veka imela je samo Granada še mohamedovskega vladarja. Pa akoravno je vse krščanske kraje vezala ena vera zoper skupnega sovražnika, ga vendar med njimi ni bilo državnega jedinstva, ampak razdeljeni so bili na mnogo malih državic, dokler niso neki vladarji z ženitvami in nasledoval-nimi pogodbami po več dežel spravili pod svojo oblast ter jih zedinili v veče države. Tako se je število krščanskih držav v petnajstem stoletji skrčilo na Kastilijo in Aragonijo, a ko sta kastilska kraljičina Izabela in aragonski kraljevič Ferdinand prav iz ljubezni postala mož in žena (1469), bil je čas blizu, da se je razun Portugalske ves pirenejski polotok zedinil v eno veliko španjolsko kraljestvo.
Izabela Kastiljska in Ferdinand „katoliški“.
Daši sta Ferdinand I. s priimkom „katoliški“ (1479 do 1516) in Izabela (1474—1504) bila zakonsko zvezana, ste vendar Aragonija in Kastilija po imenu ostali dve ločeni državi ter je Ferdinand bil samo aragonski kralj, Izabela pa samo kastiljska kraljica. Toda ker sta kralj in kraljica bila v vsem enih misli in sta oba imela istega modrega svetovalca kardinala Ximenesa, vladalo se je po istih načelih v obeh državah, ki ste se tako čemdalje bolj približevali druga drugej. Stoletni boji z mohamedovskimi Mauri bili so vzrok, da so španjolska gospoda postali hrabri in bojaželjni, in da so tudi potem še bili nemirne krvi, ko na pirenejskem polotoku ni bilo več nobene mauriške države. Zarad malega prepira šel je z vojsko grajščak na grajščaka, vitezi pa so postali razbojniki, ki so živeli od tega, kar so ugrabili kmetu in me-
ščanu. Na rod svoj in na slavo svojih prednikov je Spanjol-ski plemenitnik bil bolj ponosen, nego vsak drug, in ravno tako je neizmerno ljubil stare stanovske pravice in svoboščine. Kakor v srednjem veku sploh tako so tudi na Španjolskem plemenitniki bili izvoljeni vojaški stan, ki je dobil tem večo moč in veljavo , čem večkrat mu je bilo treba iti v boj. Španjolski plemenitniki pa so bili še mogočnejši nego drugi zato, ker so njihove krvi bili duhovni vitezi v Sant-Jagu, Alkantari in Kalatravi. Ti viteški redovi so se za vojsko zoper mohamedovce ustrojili po vzoru tistih, ki so se ob času križarskih vojsk vtemeljili v Palestini. Bili so bogati in imeli so še zmiraj vse svoje vojaške naprave, dasi jih ni bilo več treba. Ko bi se kdaj združili z nezadovoljno posvetno gospodo, mogli bi s svojo vojaško močjo kralju celo nevarni postati; a da se to ne bi zgodilo , je previdni Ferdinand sebe samega oklical velikega mojstra vseh treh redov ter s tem njihovo moč obrnil v prid kraljevej oblasti. Druga modra prenaredba je bila ta , da je Ferdinand gospodi vzel sodnjo oblast ter napravil kraljeve sodnije, pri katerih je namestil samo izučene pravnike. Tako je čemdalje bolj brzdal prevzetno gospodo ter oslabil preveliko njihovo moč. Da bi ukrotil tudi razbojne viteze, je zoper nje podpiral mestne zaveze ali tako zvano „sveto Hermandado“. Po dovršenih vojskah se je za modre Ferdinandove vlade tudi na Španjolskem jel povzdigovati meščanski stan, a ker so vitezi motili kupčijsko občevanje, je vsako mesto ustrojilo svojo oboroženo stražo, ki je imela paziti, da je bila pot do bližnjega mesta varna. Vse meščanske straže sklenile so med seboj zavezo ali „Hermandado“ in tako so po vsem Španjolskem ceste bile varnejše, nego poprej.
Tu moramo omeniti še neko napravo, katero je Ferdinand porabil, da je utrdil kraljevo svojo moč, a to je bila verska sodnija ali tako zvana „inkvizicija“. Na Španjolskem je namreč od nekdaj bilo mnogo judov ali Židov, ki so po malem vse bogastvo na se spravili. Ljudstvo jih je zarad tega jelo črtiti in večkrat tudi preganjati. Mnogo židovskih sleparjev se je tadaj na videz dalo pokrstiti, v srcu pa so ostali Židje. Cerkvene oblasti so na takošne krščene Žide ostro pazile in vte-meljile so v ta namen posebno sodnijo ali „inkvizicijo“, ki je pa s časom postala zgolj državna naprava. Ferdinand „katoliški“ rabil jo je ne le zoper Žide, ampak še bolj zoper ker-ščene Maure, pa tudi zoper uporne plemenitnike in druge ljudi, če jim drugače ni mogel do živega. Konečne obravnave
verske sodnije bile so očitne in svečane, ter so se navadno obdrževale pod milim nebom na posebno za to pripravljenem prostoru, kjer se je zbralo sila radovednega ljudstva in mnogo odlične gospode. Obsojence so vpričo zbrane množice na gro-madi sežgali; toda niso vsacega obsodili, marveč je mnogo veče bilo število tistih spokorjencev, katere so pri tej priliki izpustili. Ni vse res, kar so nasprotniki katoliške cerkve napisali grozovitnega o inkviziciji; tudi ne smemo pozabiti, da je sodnijsko postopanje v tadanjih časih sploh bilo jako okrutno, a verski nasprotniki si nikjer niso prizanašali drug druzemu, ampak kdor je bil močnejši, preganjal je slabšega, in protestanti so v tem bili še bolj neusmiljeni nego katoličani. Kakor je Ferdinand „katoliški“ doma krepko vladal, tako je tudi tujim deželam dal čutiti svojo moč. Prva skrb je bila njemu in kraljici Izabeli, da bi osvojila Granado, zadnjo mohamedovsko državo na pirenejskem polotoku. Delale so se velike priprave in celó iz Francoskega in Nemškega prišli so bojaželjni vitezi, da bi se vdeležili novega verskega boja. Deset let so se Mauri hrabro branili, naposled pa so le obnemogli proti mnogo večej nasprotnej sili ter se umaknili v dobro utrjeno mesto Granado, katero so Špan-jolci od vseh strani oklenili ter se močno vtaborili. Naposled se je Granada dné 2. januarja 1492 podala. Zmagovalci so Maurom na voljo dali, da naj se svobodno izselijo v Afriko ali pa naj ostanejo na Španjolskem, in obljubili so jim, da jim ne bodo branili njihove vere. Toda kardinal Ximenes si je vkljub temu na vso moč prizadeval, da bi mohamedovce s podukom in mirnim prepričanjem pridobil za krščansko vero, a ko se jih je na to mnogo dalo krstiti, vzdignili so se drugi in vnela se je nova vojska. Španjolci so zopet zmagali in Mauri so se zdaj morali izseliti ali pa pokrstiti. Ta sodba je bila nekoliko preojstra, kajti človek se težko kar črez noč odreče svojih starih navad, a če ga siliš, postane rad hinavec. Tako je bilo na Španjolskem. Mauri so po ve-čem le na videz postali kristjani, skrivaj pa so častili Mohameda; drugi so se izselili, ali ker v Afriki niso mogli dohiti zemljišč in domovja, postali so morski roparji, ter so ravno Španjolcem prizadevali največ škode; nekateri pa so uskočili v domače gore ter so kot razbojniki strahovali mirne ljudi. Pa vse to ni kalilo splošnega veselja, da je Španjolska crez osem sto let bila zopet krščanska dežela; od vseh strani donela je slava „katoliškemu“ kralju Ferdinandu, a kraljica Izabela je zdaj rada uslišala prošnjo Krištofa Kolumba ter
mu dala tri ladije in kar je druzega trebal, da je šel iskat novih morskih potov v neznane kraje. Kako je Kolumb naj-del Ameriko, smo povedali v uvodu v zgodovino novega veka. Največ dobička je od tega imela Španjolska, ki se je pomnožila z mnogimi bogatimi otoki in deželami. Pa tudi v Evropi si je Ferdinand „katoliški“ znal pridobiti novih dežel. Sicilija in Sardinija ste že prej spadali pod oblast aragonskega kralja, zdaj pa si je Ferdinand lastil pravico na Neapolj, ki so ga tudi Francozi hoteli za se imeti. Ferdinand se je tadaj pobotal s kraljem Ljudevikom XII. in poslal je hrabrega in zvedenega poveljnika Gonzalva Kordovskega, da je skupaj s Francozi osvojil Neapolj, ki se je imel razdeliti med oba kralja. Ali pri delitvi so se zavezniki sprli, Gonzalvo je užu-gal francosko vojsko ter se vsega Neapolja polastil za svojega kralja (1504). Od svojega svetovalca kardinala Xime-nes-a dal se je Ferdinand pregovoriti, da je črez morje v Afriko poslal vojsko, ki je leta 1509. osvojila imenitno mesto Oran, od koder je bilo lože strahovati morske razbojnike. Naposled pa so Španjolci osvojili tudi malo kraljevino Navaro prav pod pirenejskimi gorami ob francoskej meji. Le tisti del Navare, ki je segal na francosko stran, prišel je pod francoskega kralja.
Med tem je leta 1504. umrla kraljica Izabela, a ker je njen mož Ferdinand bil še zmiraj le aragonski kralj, zasedla je kastiljski prestol njuna hči Ivana, ki je bila poročena s Filipom I., sinom nemškega cesarja Maksimilijana I. Toda kralj Filip I. je že črez dve leti umrl (1506), njegova sinova Karel in Ferdinand bila sta še neodrasla, Ivana pa je od žalosti za soprogom zblaznela. Tu je modri Ximenes sklical kastiljsko gospodo v državni zbor in pregovoril jih je, da so Ferdinanda oklicali kastiljskega kralja, ki je zdaj bil vladar cele Španjolske.
Ne bode odveč, ako proti koncu spregovorimo nekoliko besed o možu, ki je Ferdinandu „katoliškemu“ postal prvi svetovalec. Ta mož bil je kardinal Ximenes, ki je ob enem bil zveden minister, vojščak, učenjak ter pobožen, da so ga ljudje spoštovali kakor kakega svetnika. Ximenes rodil se je leta 1436. v malem mestici Torrelaguni od plemenitnih, a ne premožnih staršev, ki so bistroumnega sina prav kmalu namenili za duhovski stan. Šest let še je na slavnem vseučilišči v Salamanki učil raznih znanosti ter se ves ta čas preživil s podučevanjem. Po dovršenih naukih bil je nekoliko let v Rimu, potem duhovni pastir na Španjolskem, leta 1484.
pa je šel med frančiškane. Po vsem Španjolskem je slovel po svojej pobožnosti in učenosti, in naposled si ga je kraljica Izabela izvolila za svojega spovednika. Zdaj je večkrat zahajal na kraljev dvor, kjer so ga tudi v državnih stvareh za svet popraševali. Leta 1495. ga je kraljica imenovala nadškofa v Toledu ter velikega kanclerja kastiljskega, a ko se je ponižni Ximenes branil tolikega odlikovanja, mu je sam papež ukazal, da mora sprejeti podeljeno mu čast. Pa dasi prvi škof na Španjolskem in bogat, kakor kaki knez, živel je tudi v škofovej palači priprosto in siromašno kakor puščavnik. Na njegovej mizi nisi videl srebrne posode, a po zidovji nobenih podob. Še zmiraj nosil je trdo redovniško obleko, popotoval pa je peš. Na njegovem dvoru ni bilo druge gospode, nego deset frančiškanov, ki so mu pomagali pri njegovih opravilih. Takošna priprostost na dvoru tako imenitnega škofa ni bila niti papežu po volji in Aleksander VI. je Ximenesu ukazal, da to ne sme tako ostati. Ximenes je slušal; zdaj je tudi pri njem bilo sijajno, kakor na knežjem dvoru, ali on sam se ni spremenil, ampak pod bogato škofovsko opravo je vedno nosil ojstro frančiškansko haljo. Z vso svojo dušo vde-ležil se je Ximenes spreobračanja mohamedovcev na krščansko vero ter je mauriške učenjake z lepo k sebi povabil, da jih je podučil in prepričal o krščanskih resnicah. Od svojih škofijskih dohodkov vtemeljil je novo vseučilišče v Alkali ter mu pri papežu izprosil velikih svoboščin; a ustrojil je tudi več zavodov, v katerih so ubogi mladenči zastonj dobivali hrano in stan. Prostor nam ne dopušča, da bi vse povedali, har je učeni škof storil za razvoj znanosti med svojim narodom, kateremu je želel pobožnih duhovnikov, zvedenih učiteljev, pravičnih sodnikov in hrabrih vojščakov. Eavno tako hi bilo težko vse našteti, kar je dobrega storil siromakom. Đa bi mlade zapuščene deklice obvaroval greha, poslal jih je na svoje stroške v kak ženski samostan, a kadar se jim je našel pošten ženin, jim je iz svojega preskrbel doto. Dan na han je hranil po tri in trideset beračev; odkupoval je vjet-nike; vtemeljil cerkve, samostane in bolnice. Njegova zasluga hila je, da so kastiljska gospoda po smrti Filipa I. oklicali Ferdinanda za svojega kralja, ki je odšle Ximenesa imel za prvega svetovalca ter mu pri papežu izprosil kardinalsko čast. V°jne proti razbojniškemu gnezdu Oranu vdeležil se je Xi-nienes sam, dasi je bil že dva in sedemdeset let star. Po Ferdinandovej smrti pa je Ximenes bil na čelu vlade, dokler ni bilo iz Nizozemske mladega Karla I., sina , Filipa I., in Občna zgodovina IV. zvezek.	29
s krepko svojo roko zadušil je upor, ki se je vzdignil zoper mladega kralja.
I. Od Karla I. do pirenejskega mira (1516—1659).
Y tej dobi se je Španjolska povzdignila do tolike moči in slave, kakor nikdar ne prej ne potlej; španjolski kralji bili so mogočni in bogati v Evropi in v Ameriki ter so ponosno mogli reči, da pod njihovim žezlom solnce nikdar ne zahaja. Toda Španjolska se ni znala obdržati na tej visočini, ter je ravno tako hitro padla ž nje, kakor se je hitro na njo povzdignila. Španjolci namreč niso razumeli prave koristi bogatih dežel amerikanskih, ter so samo za tem hrepeneli, da bi prav veliko zlata nabrali; ali ravno to jim je največ škodovalo , kajti velika množina zlata in srebra je na Spanjol-skem vzela novcu prejšno vrednost in vse stvari so se po-draževale. Ob enem pa je splošno blagostanje tudi zato jelo hirati, ker so španjolski kralji bili premalo potrpežljivi z mo-hamedovskimi Mauri ter jih prenaglo jeli goniti iz dežele; kajti ravno Mauri so bili najbolji poljedelci in najbolj pridni obrtniki, katerih domači Španjolci nikdar niso nadomestili, a kar je med temi bilo ljudi, ki so se kaj upali in so bili za delo, ti so šli v Ameriko, kjer so se nadjali zlatih gradov. Žali Bog, ni ga bilo moža, ki bi vse to o pravem času sprevidel in znal lepo državo obvarovati gotove nesreče, marveč so kralji tudi sicer precenjevali svojih moči in med tem, ko niti svojih upornikov na Nizozemskem niso mogli ukrotiti, vtikali so se tudi še v verske boje na Nemškem, Francoskem in Angleškem, ki so stali silnih novcev,^ a plemenitega namena le niso dosegli. Po vsem tem je Španjolska do konca te dobe izgubila vso veljavo v svetu, in ni se mogla več prištevati velikim evropejskim državam.
Karel I.
Po smrti Ferdinanda „katoliškega“ bi njegova hči Ivana imela zasesti kraljevi prestol, ali ker je še zmiraj bila na umu bolna, znal je Ximenes tako ukreniti, da so državna gospoda ali „kortesi“ njenega sina Karla priznali za kralja, a kdor bi se temu upiral, pokoril bi ga z vojaško silo. Karel I. (1516—1556), ki je tri leta pozneje postal tudi nemški cesar V. tega imena, bil je takrat šestnajst let star in je bival v Gentu na Nizozemskem. Ker ni mogel takoj iti na pot, imenoval je kardinala Ximenesa svojega namestnika,
kateri mu je obvaroval vse kraljeve pravice ter dobro vredil vojsko in državne dohodke. Toda mladi neskušeni kralj ni znal ceniti zasluge vrlega kardinala in prišedši mesca septembra 1517 na Španjolsko, odpustil je starega svetovalca ter vse imenitne državne in cerkvene službe poveril svojim ljubljencem, katere je iz Nizozemske seboj pripeljal in kateri, kakor niti on sam, niso poznavali ne jezika ne navad špa-njolskega naroda. To je Ximenesa bolelo in pospešilo je njegovo smrt. IJmrl je 8. novembra 1517, dva in osemdeset letni sivček. Vse svoje premoženje zapustil je v dobre namene: največ za vseučilišče v Alkali, pa tudi za samostane, bolnišnice, cerkve in za doto siromašnim deklicam. Pokopali so ga v vseučiliščnej cerkvi v Alkali.
S tujimi kraljevimi svetovalci in njihovim preveč samo-lastnim vladanjem Španjolci nikakor niso bili zadovoljni in, ko je Karel po smrti Maksimilijana šel na Nemško, da so ga za cesarja kronali, vzdignila so se kastiljska gospoda, a pridružila so se jim tudi mesta. Na čelo upornikom postavil se je hrabri in ponosni Don Juan Padilla, ki je bolno Ivano oklical kraljico. Toda ko so mesta sklenila med seboj posebno zavezo ali „junto“ ter zahtevala, da morajo v prihodnje tudi grajščaki in druga plemenitna gospoda davke plačevati, razprli so se nezadovoljniki v dva nasprotna taborja. To je pospešilo konec upora. Kraljevi zmagali so v bitvi pri Villa-laru ter vjeli Padillo, katerega so ob glavo djali. Njegova srčna žena je na to še celih šest mescev vodila brambo Toleda, ali naposled se je tudi to mesto podalo zmagovalcem, ki so zdaj upor do dobrega zatrli. Kraljica Ivana je po teh ho-matijah, ki jej nikdar niso bile prav jasne, še hujši zblaznela in v tem nesrečnem stanji živela je do svoje smrti leta 1555. Odšle na Španjolskem ni bilo več onega živahnega gibanja, kakor nekdaj; mesta izgubila so svoje svoboščine, plemenit-niki pa se čisto vdali v kraljevo voljo. Državni zbori ali „kortesi“ so se malokdaj shajali, a kadar so se zbrali, morali so najprej dovoliti davke, potem še le smeli so kralju razodevati svoje želje.
Kar se tiče sicer vladanja Karla I. (ali na Nemškem V.), povedali smo že v zgodbah nemškega cesarstva in v uvodu, kjer smo govorili o najdbi Amerike. Kot španjolski kralj je Karel I- po svojih prednikih dobil celo Španjolsko, Nizozemsko, Gro-fovino Burgundijo, Sardinijo, Sicilijo, Neapolj, zahodno-indijske otoke v Ameriki, naselbine v severnej Afriki in kanarske otoke; k temu je pridobil v Italiji vojvodino Milansko, na
Nizozemskem Utrecht, Overyssel in Groeningen, v Ameriki Meksiko, Peru, Quito, Chile in Novo Granado. Če k temu prištejemo nemško cesarstvo, imel je sveta, kolikor še noben kralj pred njim; ali med posameznimi deželami ni bilo nobenega edinstva in ga niti ni moglo biti, kajti nekatere je ločilo široko morje, druge so se ločile po svojem podnebji in po svojih narodih, ki so govorili razne jezike ali so bili druge vere ter so eni bili bolj, drugi manj omikani. Razun tega je Karel I. imel tudi močnih sovražnikov, ki mu nikdar niso dali miru, ampak vse so storili, da bi oslabili njegovo moč. Največi nasprotniki bili so mu Francozi in Turki. O vojskah ž njimi govorili smo že v nemških zgodbah. Tam smo tudi povedali, kako se je bil Karel že pred smrtjo naveličal vladanja, ko je videl, da se mu nobeno začetje ne posreči in izročil je svojemu sinu Filipu II. najprej Neapolj in Milan (1554), potem Nizozemsko (1555) in naposled vse ostale špa-njolske dežele (1556), a sam je šel v samostan, kjer je leta 1558. umrl.
Filip II.
Španjolci bili so prav veseli, da so zopet dobili svojega kralja, kateri ni moral vsak čas hoditi na Nemško, kakor njegov oče Karel, ki ni bil doma ne tu ne tam. Novi kralj Filip II. (1556—1598) bil je po vseh svojih lastnostih pravi Španjolec, da si ga nisi mogel misliti boljega. Rodil se je leta 1527., ali bil je čedne dasi majhne postave. Mati in učitelji so ga prav ojstro izrejali, a sam si je prav zgodaj bil svest kraljeve svoje časti, zlasti ker se je čisto mlad vde-leževal državnih posvetovanj in vladarskih opravil. To in pa zgodna smrt njegove matere bilo je vzrok, da je vedno bil zamišljen in otožen, da je imel malo besed in da nikdar ni bil vesel. Samo enkrat v življenji pravijo, da so ga videli, ko se je smejal. Y svojem sedemnajstem letu se je oženil s portugalsko kneginjo Marijo, ki je pa dve leti po poroki umrla na porodu sina Don Karlosa. Filip je torej mladeneč v najlepših letih bil že oče in vdovec. Y drugič oženil se je z angleško kraljico Marijo Tudorovo, katero je pa kmalu zapustil, ter se vrnil domu, da je od očeta prevzel vladarsko oblast nad Španjolskimi deželami, ki so se razprostirale po treh delih sveta in je vsaka od njih bila tolika, da bi sama za se dajala kralju dosti veljave, a še več skrbi, nikar pa vse skupaj. Gotovo je to bilo preveliko breme za Filipa II., kateremu je takrat bilo še le os¿m in dvajset let in kateri svo-
jih dežel tako rekoč niti poznal ni; kajti odkar je zasedel kraljevi prestol, ni se več ganil iz Madrida, razun če je kdaj šel na kako bližnjo grajščino in nazaj. Filip II. je namreč bil krivega mnenja, da manj ko kralj pride v dotiko s svetom, bolje je, in da se doma za mizo dá vse najbolje razsoditi in opraviti. Niti ministerskih posvetovanj se ni rad vdeleževal, ampak eden svetovalcev mu je moral poročati o njihovih razpravah in potem se je sam po dolgem premišljevanji odločil na eno ali drugo stran. Takošno postopanje je bilo jako zamudno in kar nobena stvar ni šla od rok, akoravno je Filip II. sam bil tako neizmerno delaven, kakor nobeden drug. Pa ne le vsako njegovo djanje, tudi njegovo vedenje bilo je zmi-raj dobro premišljeno in znal se je tako pritajiti, da nikdar nisi vedel, ali ti je dober ali ne, če tudi je sploh bil jako priljuden. Za svetovalce izbral si je po večem same Špan-jolce, zlasti Kastilce, ki mu niso mogli resnično poročati o drugih njegovih deželah in narodih, katerih niso poznavali in mu torej niti niso mogli dobrih nasvetov dajati. Krivo razumevanje in poročanje pa je bilo vzrok mnogim nepotrebnim homatijam, ki so podirale veliko moč španjolskega kraljestva. Toda Filip II. niti izvoljenim svojim svetovalcem ni popolnoma zaupal in prav ljubo mu je bilo, če je videl, da niso složni med seboj. Navadno bili ste med njimi dve stranki, od katerih je eno vodil vojvoda Alba, drugo pa knez Eboli. Oblačil se je Filip rad bolj priprosto, ali njegov dvor bil je sijajen, kakor noben drug, in bilo je na njem po tisuč pet sto plemenitnih gospodov in gospa, ki so vsi morali na tanko opravljati vse cerkvene pobožnosti, kakor njihov kralj, ki je bil vzor pravovernega katoličana in ni imel druge više želje, nego da bi mogel do dobrega uničiti vsako drugo, zlasti pa protestantsko vero. Zdravja ni bil trdnega, posebno ga je po kostéh rado hudo trgalo, kakor njegovega očeta, in bilo je misliti, da tudi on ne bo dolgo živel; ali z varnim in zmernim življenjem je zopet okreval in doživel je veliko starost.
Akoravno je Filip II. vse svoje države vladal iz svoje pisarnice, sklical je vendar večkrat tudi državni zbor ali „kor-tese“, ki so se ločili na četvero stanov, namreč na velike in male plemenitnike, na duhovno gospodo in na zastopnike nekaterih mest; ali ti zbori imeli so samo priznavati kraljeve naredbe ter dovoljevati davke, a ne da bi smeli sami kaj predlagati ali razpravljati. Vkljub temu so Španjolci bili ponosni na svojega kralja ter bili zadovoljni ž njim zato, ker je največe davke nalagal drugim svojim državam, Španjolskej pa
manj ko mogoče. Napake Filipovega ravnanja pokazale so se še le proti koncu njegove vlade, ko so se velike njegove osnove druga za drugo ponesrečile in je Španjolska čutila, kako globoko je padla od nekdanje svoje moči in slave. Le vojsko so Španjolci imeli najboljo in ni je bilo po vsem svetu, ki bi se ž njo mogla meriti; španjolski vojščaki bili so naj-hrabriši, a imeli so tudi zvedenih poveljnikov, ki so jih znali strahovati in v redu držati.
Ko je Karel I. leta 1556. odstopil kraljevi prestol svojemu sinu, ni še dovršil vojske s Francozi. Filip II., ki je takrat bil mož angleške kraljice Marije Tudorove, pregovoril je svojo ženo, da mu je angleških vojščakov poslala na pomoč, in tako je z dobrim vspehom nadaljeval vojsko s Francozi, katere je zmagal v dveh bitvah, pri St. Quentinu in pri Gravelingenu. V teh bojih se je najbolj odlikoval nizozemski poveljnik grof Lamoral van Egmond. Bitva pri St. Quentinu je bila na sv. Lorenca dan in Filip se je obljubil, če zmaga, da bode temu svetniku na čast sezidal samostan in cerkev. Filip je svojo obljubo spolnil ter za devetdeset milijonov našega novca sezidal slavni Eskurial, velikansko poslopje v podobi ražnja, zato ker so sv. Lorenca na ražnji pekli in mučili. S Francozi je Filip II. v Chateau - Cambresisu sklenil mir (1559) in dobil je mnogo utrjenih mest ob talijanskej in nizozemskej meji proti temu, da je tudi on nasprotnikom povrnil, kar jim je bil vzel v Pikardiji. Kakor že vemo, so Francozi v tej vojski leta 1558. Angležem vzeli imenitno trdnjavo Calais, in ta zguba je pospešila smrt bolne Filipove soproge Marije Tudorove. Ob času francoske vojske sprl se je Filip II. tudi z rimskim papežem. Človek bi mislil, da ga ni bilo pokornišega sina katoliške cerkve, nego je bil španjolski kralj Filip II.; pa bilo je drugače. Filip je res bil jako pobožen, ali papežu ni dal mnogo oblasti nad španjol-skimi duhovniki in če tudi ni zatiral španjolskega duhovstva, je vendar ž njim kaj samolastno postopal ter mu brez papeževega dovoljenja nakladal davke. Akoravno so tadanji časi bili žalostni in je Filip II. bil skoraj edini kralj, ki se je z vso močjo potegoval za katoliško vero, se mu je vendar papež moral zagroziti s cerkveno kaznijo. To je mogočnega kralja razjezilo in kar takoj je svojemu poveljniku vojvodi Albi ukazal, da je iz Neapolja udaril z vojsko na papeževo deželo. Alba je vzel mnogo mest in bil je že blizu Kima; v tem sta se papež in Filip pomirila, in na kraljevo povelje je zdaj Alba sam šel pred svetega očeta ter ga klecé prosil odpuščanja.
Doma na Spanjolskem je Filip vse storil, da bi ohranil čisto katoliško vero ter odpravil vsako drugo. Ko so se v nekih mestih pokazali protestanti, dal jih je brez milosti zgrabiti in na smrt obsoditi. Pa tudi mohamedovcev ni smelo več biti na španjolskej zemlji, in Filip II. je tadaj vse drugače, nego njegov oče in ded, jel preganjati Maure. Ukazal jim je prav ojstro, da morajo v treh letih vsi biti dobri katoličani, ali da morajo ob enem tudi opustiti vse svoje šege in navade, svoj jezik in svojo nošnjo, sploh vse, kar jih še spominja, da so arabske krvi; v treh letih morajo se spremeniti v prave Španjolce in niti doma z otroci ne smejo več drugače govoriti, nego španjolski; celó tople kopelji, ki so jim bile vsakdanja potreba, prepovedal jim je samo zato, ker jih Španjolci niso imeli. Mauri so se tadaj z nova vzdignili in začela se je (1566) domača vojska, v katerej so mohame-dovci in kristjani grozno divjali drug zoper druzega, dokler niso črez dve leti kraljevi zmagali. Južni kraji so odšle bili še bolj opustošeni, Maurov pa je zopet mnogo bežalo črez morje ter so pomnožili število morskih roparjev, ki so takrat s turško pomočjo strahovali krščanske države ter zavirali trgovino in brodarenje po sredozemnem morji.
Takrat so se na Nizozemskem že začeli nemiri, ki so se čemdalje bolj poostrili, dokler se uporniki niso za zmiraj odcepili od Španjolcev, kakor bomo niže povedali. Ne dá se tajiti, da so tu mnogo zakrivili nespametni namestniki in ne-zvedeni svetovalci, ki kralju Filipu niso dobro poročali o razmerah, katerih sami niso prav razumevali. Našlo pa se je tudi na kraljevem dvoru v Madridu mož, ki so kralju resnico povedali, pa jim ni hotel verjeti, kajti imeli so zanj premalo veljave. Med temi oglasil se je isti kraljevi sin Don Karlos, ki je po sili hotel postati namestnik na Nizozemskem, a ko mu oče ni hotel želje izpolniti, jel se je togotiti in groziti kralju, roditelju svojemu, da so ga naposled besnega morali djati v zapor, kjer je pol leta potem umrl (1568). To je kratka povest o nesrečnem kraljeviču, o katerem so si Filipovi nasprotniki izmislili toliko čudnih pravljic. Don Karlos, kateremu je mati na porodu umrla, bil je od nekdaj bolehen, in tudi na umu ni bil zdrav. Oče se ni vtegnil ž njim pečati, dvorjani pa so ga nalašč ščuvali zoper trdega kralja. Največ potrpljenja je imela ž njim njegova mačeha, tretja žena Filipova, francoska kneginja Henrieta, katerej se je mladi kraljevič smilil in je tako lepo ravnala ž njim, da niti prava mati ne bi bila mogla lepši.
Že večkrat smo omenili, kako so mohamedovski morski roparji v šestnajstem stoletji razsajali po sredozemnem morji in da jim je turški car dajal svojega brodovja na pomoč, kadar so šli napadat krščanske dežele. Karel I. (ali V.) je dvakrat šel z vojsko nad nje, pa nič ni pomagalo. Njegov sin Filip II. je dobro sprevidel, da treba najpred užugati Turke, da ne bi več mogli roparjev podpirati in pripravljal se je na vojsko, katere so se vdeležili tudi Benečani in rimski papež. Leta 1571. se je' velika krščanska vojska zbirala v Messini, kamor je prijadralo tri sto španjolskih, benečanskib in papeževih ladij, a vrhovni poveljnik vsemu brodovju bilje Don Juan, po poli brat kralja Filipa II. Don Juan bil je jako lep in prijazen mož, ki se je s svojo duhovitostjo in okretnostjo moral takoj vsakemu prikupiti, če tudi je bil prevzeten ter se preveč domišljeval na svoj cesarski rod. Bil je tudi zveden in hraber vojščak in pravi mož za to, da je krščansko vojsko vodil proti Turkom. Pri grškem mestu Le-pantu zadeli so nasprotniki drug na druzega in takoj se je vnela huda bitva, v katerej so kristjani tako slavno zmagali mohamedovce, kakor prej še nikdar ne. Turkov poginilo je dvajset tisuč, a ladij so jim zmagoviti kristjani vzeli sto in trideset ter osvobodili dvanajst tisuč krščanskih sužnikov. Turško brodovje bilo je popolnoma uničeno in ni se nikdar več popravilo in povzdignilo do poprejšnje veljave; pa tudi sploh je turško cesarstvo od bitve pri Lepantu jelo čem dalje bolj hirati in gubiti nekdanjo svojo moč. Sicer pa kristjani od te slavne zmage niso imeli tistega dobička, ki so ga mogli imeti, ko bi med krščanskimi poveljniki bilo veče sloge in ko bi Filip II. svojemu po polu bratu ne bil zavidal velike slave ter ga nemudoma domu pozval. Hrabri Don Juan bi bil zdaj rad šel nad morske roparje, in mislil je v Tunisu vte-meljiti krščansko državo, v katerej bi potem sam vladal, ali Filip II. mu ni zaupal in ni mu hotel dati potrebnih pripomočkov. Leta 1576. je Don Juan postal namestnik in vrhovni poveljnik na Nizozemskem, ali že črez dve leti je umrl za kužno bolezen, ki je razsajala med vojščaki.
Na Nizozemskem Filip II. ni imel sreče. Že je minulo mnogo let in še nisi mogel reči, kdaj bo konec vojske, ki je čem dalje bolj trgala državno vez med Španjolsko in Nizozemsko, dokler se ni sedem severnih pokrajin oklicalo kot samostalno državo (1579). Ali to zgubo si je španjolski kralj nadomestil na drugej strani. Na Portugalskem je namreč izumrla kraljeva rodovina in Filip II., ki je po svojej materi
bil ynuk portugalskega kralja Emanuela velikega, lastil si je zdaj pravico do izpraznjenega prestola in kar takoj je starega vojvodo Albo poslal čez mejo (1580). Vojvoda Alba bil je visok sub mož z majhno glavo, ki je vedno čmerno gledal ter bil jako prevzeten in trdosrčen, da ga nihče ni maral; ali bil je dober in previden poveljnik. Kako je peljal vojsko zoper papeža, smo že povedali. Pozneje bil je namestnik na Nizozemskem, ali s samolastnim in okrutnim ponašanjem je ta-mošnji upor le še bolj razpihal, namesto da bi ga zadušil. Moral se je tadaj vrniti na Španjolsko, kjer je pri kralju Filipu še zmiraj mnogo veljal, dokler se mu ni hudo zameril zavolj neke nerodnosti svojega sina. Še le ko je za Portugalsko trebal zvedenega in zanesljivega moža, spomnil se je Filip starega vojvode in poveril mu je dvajset tisuč vojščakov. Alba je tako hitro in nenadoma prihrumel na Portugalsko, da se narod skoraj niti ni mogel pripraviti na hrambo. Mesto za mesto se je podalo skušenemu zmagovalcu in še istega leta (1580) so se portugalska gospoda ali kortesi zbrali v državni zbor in hote ali ne hoté so Filipa II. priznali za svojega kralja. Toda Portugalci niso bili nikakor zadovoljni s španjolsko vlado in pokorili so se samo sili, ki se je opirala na močne trdnjave in hrabre vojščake. Kakor hitro pa je sila odjenjala, so se Portugalci vzdignili in črez šestdeset let bili so zopet sami svoji.
Med tem se je na Nizozemskem še zmiraj nadaljevala brezvspešna vojska, v katerej so uporniki dobivali obilne pomoči od angleške kraljice Elizabete, ki je ob istem času poslala bojnih ladij in vojščakov črez morje, da so napadli špa-njolske naselbine v Ameriki. Da bi se maščeval, dal je Filip II. tesati tako zvano „nepremagljivo brodovje“, ki pa nikakor ni zaslužilo bahaškega imena; kajti pri Diinkirchenu so ga nekoliko užugali Angleži, nekoliko pa ga razdjal vihar (1588), kakor smo bolj na tanko povedali v angleških zgodbah. Drage vojske so popolnoma uničile blagostanje Španjol-pev; in Španjolska, v katero se je stekalo vse zlato in srebro iz novih amerikanskih dežel, postala je siromašna in zadolžena. Narod, ki je nekdaj bil ponosen na svojega kralja, se je zdaj vzdignil zoper njega. Filip II. je sicer upor potlačil z dobro svojo vojsko, ali sprevidel je, da so mu spodleteli vsi njegovi naklepi. Prej tolikanj slavna Španjolska je s slabim državnim gospodarstvom doma prišla na kant, na tujem pa izgubila vso veljavo. Pa tudi Filip II. sam je bil čisto potrt. Delal je sicer do zadnjega v svojej kraljevi pisarni,
ali dve leti je imel vodenico, a po kostéh ga je strašno trgalo. Naposled dal se je prepeljati v Eskurial, ali še hujše mu je bilo. Na prsih in po kolenih so se mu naredili turi in živo telo jelo se mu je gnjiti. Nobeno zdravilo mu ni več moglo olajšati groznih bolečin. Petdeset dni mogel je samo na hrbtu ležati in pripravljal se je na smrt. Ko se je bližala zadnja ura, poklical je svoje otroke pred se in naročil jim je, naj bodo vsikdar stanovitni v katoliškej veri. Dne 13. septembra 1598 je umrl, in pokopali so ga v Eskurialu, kjer je zmiraj najrajši bival.
Nizozemska.
Za vlade Filipa II. se je na Nizozemskem začel upor in godile so se stvari, o katerih moramo nekoliko več povedati. Nizozemska je jako nizek svet ob severnem morji med današnjo Francosko in Nemško. Zemlja je dobro obdelana; velike francoske in nemške reke, ki ondot tekó v morje, nosijo ladije ter pospešujejo trgovino, za katero je Nizozemska po svojej legi med Francosko, Nemško in Angleško posebno imenitna. V srednjem veku je Nizozemska spadala k dolenjej Lotaringiji ter je tako bila v nekej zvezi z nemškim cesarstvom. Ali kakor drugod, znali so si grofi in škofi tudi na Nizozemskem pridobiti čemdalje večo neodvisnost od lotarin-ških ali brabantskih vojvod, dokler se ni vsa dežela razdrobila na mnogo malih državic, ki so se druga drugej bile skoraj čisto tuje; ali vse so bile polne ljudstva, ki se je odlikovalo z velikim blagostanjem, kakoršnega si našel malokje v Evropi. V petnajstem stoletji pa so se ti nizozemski kraji jeli vezati v eno državno celino, ko so sosednji burgundski vojvode na vso moč delali na to, da so si pridobili vrhovno vladarsko oblast nad bogatimi nizozemskimi deželami, kar se jim je posrečilo nekoliko z ženitvanjskimi pogodbami, nekoliko pa tudi po sili in zvijači, ali pa za novce. Vojvoda Karel „predrzni“ je naposled pod svojo vladarsko oblastjo imel štirnajst nizozemskih dežel, katere je po njegovej hčeri Mariji priženil cesar Maksimilijan I. Tako je Nizozemska postala avstrijska dežela, katero je Maksimilijan I. zapustil svojemu vnuku Karlu I. (ali V.). Ta je starim deželam dodal tri nove (Utrecht, Oberyssel in Groeningen) in zdaj je vseh skupaj bilo sedemnajst. Vsaka teh dežel imela je svojo vlado ter svoj deželni zbor, ki je med drugimi pravicami imel tudi to, da vladar brez njegovega dovoljenja ni smel ne davkov nalagati, ne vojščakov nabirati. Po imenu so te dežele še zmiraj spadale
k nemškemu cesarstvu, ali v resnici so bile čisto samostalne in niti med seboj niso imele druge zveze, nego enega in istega vladarja.
Karel I. (ali V.) je prvi delal na to, da bi sedemnajst nizozemskih dežel združil v eno državno celino, katero bi potem popolnoma ločil od nemškega cesarstva ter kot posebno pokrajino djal pod španjolskega kralja. Y ta namen je ojstro prepovedal, da se deželni zbori v prihodnje nikdar več ne smejo shajati brez njegovega dovoljenja, tem bolj pogostoma pa je skliceval skupni državni zbor, kamor so vse nizozemske dežele pošiljale svoje zastopnike. To je v Nizozemcih budilo zavest, da vsi skup spadajo, in niso se upirali, ko je Karel I. za vseh sedemnajst krajev vtemeljil v Brusselu skupno deželno vlado. Da bi jih še bolj potolažil, napravil je Karel I. neko državno svetovalstvo, v katero je pozval imenitno domačo gospodo; ali vse to je bilo samo na videz, kajti Karel je to državno svetovalstvo 'le prav malokdaj sklical na posvetovanje. Bilo je sicer na Nizozemskem že takrat mož, ki takoš-nega samolastnega prenarejanja državnih naprav nikakor niso odobravali; ali Karel je sam bil rojen Nizozemec^ ki je dobro poznaval narodne šege in navade, govoril narodov jezik ter spoštoval stare državne oblike, in marsikaj so mu spregledali, cesar drugemu ne bi bili. Tudi so ga za to ljubili, ker je Nizozemcem poveril mnogo imenitnih služb v drugih svojih državah ter jih odlikoval, kadarkoli je mogel. Da je Nizozemsko odcepil od nemškega cesarstva ter jo združil s Španjelko, to je Nizozemcem s prva bilo celó prav po volji, kajti jdaj so brez vsakega zadržka s svojimi ladijami dohajali v španjolska primorska mesta, ter iz njih vozili amerikanske pridelke po vsej ostalej Evropi, kar je zlo povzdignilo njihovo trgovino. Nizozemska je takrat bila tako bogata, da je špan-jolskim kraljem plačevala petkrat toliko davka, kolikor so jim dobička dajale nove dežele v Ameriki, in Karel I. (ali V.) bi ]dl mnogo prej opešal v dragih svojih vojskah, če bi ne bil imel Nizozemske. Koliko bogastva je takrat bilo na Nizozemskem, kaže nam Antwerpen, ki je po svojem bogastvu in svojej trgovini bilo prvo mesto na svetu. Najimenitnejši bankirji in trgovci so v Antwerpenu imeli svoje pisarnice in zaloge; sami domači meščani so imeli štiri tisuč in pet sto svpjih ladij ter so v prekmorskej trgovini imeli za pet sto milijonov goldinarjev vloženega denarja. Vsak slehern dan je v Antwerpenu po pet sto ladij dohajalo in odhajalo, a vsak teden se je po dva tisuč težkih tovornih voz odpeljalo na
Nemško in na Francosko. Prebivalcev štelo je mesto dve sto in štirideset tisuč, a bilo jih je med njimi, ki so prav po knežje živeli; vsaj je samo zlatarjev bilo sto in dvajset. Pa bilo je tudi drugih velikih in bogatih mest, a siromaštva ni bilo videti niti po kmetih, kjer je bilo vse polno cvetečih vasi in trgov. Za telesnim blagostanjem pa ni zaostajala niti duševna omika, ki je bila veča nego drugod, in je skoraj vsak priprost kmet znal čitati in pisati.
Vse drugače je bilo, ko je Filip II. zasedel kraljevi prestol na Španjolskem. Filip II. je po rodu bil Španjolec, in je Nizozemsko ravno tako strahoval s španjolskimi vojščaki, ter jej ravno tako narinil španjolskih oblastnikov, kakor drugim svojim deželam. Pa tudi sicer je bilo toliko nasprotja med Filipom II., ki je prevzetno zaničeval narodne pravice, in Nizozemci, ki so nad vse drugo ljubili državne svoje svoboščine, da se je med njimi prej ali slej moral vneti hud boj. Ko je Filip II. po svojem očetu prevzel vlado, prisegel je, da bode vsikdar spoštoval nizozemske pravice; ali njegova dejanja so drugače kazala. Da je svojo po poli sestro Margareto Partnersko imenoval svojo namestnico na Nizozemskem, to je vsem bilo po volji; vsaj je Margareta bila rojena Nizozemka, ki se je odlikovala z bistrim umom in trdno voljo in je tudi sicer imela mnogo moškega na sebi. Naj povemo samo to, da jej je lov bil veče veselje, nego vsaka druga zabava. Tudi to je bilo v redu, da so najimenitniša domača gospoda princ Yiljem Oranski, grof Lamoral van Egmonđ, in grof Horn bili državni svetovalci; ali proti postavi je bilo, da so v državnem svetovalstvu poleg njih sedeli čisto tuji možje in da je škof Granvella, tujec po rodu, v njem imel prvo in najveljavnišo besedo. Granvella bil je silno učen in delaven mož, ki je govoril sedem jezikov, a znal ob istem času narekovati peterim pisarjem v peterih raznih jezikih. Na videz je Granvella imel biti Margaretin prvi svetovalec, v resnici pa je on bil pravi kraljev namestnik, ki je skrivaj dopisoval s Filipom II., ter od njega skrivaj dobival ukaze, za katere Margareta vedela ni; a da bi Granvella kraljeve naklepe lože izvrševal, bili so mu na pomoč španjolski vojščaki, ki so proti postavi bili nameščeni po vseh večjih nizozemskih mestih. Pa bilo je tudi vse polno malovrednih ogleduhov, ki niso pazili samo na Nizozemce, ampak tudi na tuje kraljeve oblastnike ter so o njih po svoje poročali Filipu II. ter mu vzeli prav vsako zaupanje do ljudi. Takošne so za Filipa II. bile državiie razmere na Nizozemskem.
Prva stvar, ki jo je Filip II. hotel odpraviti, bila je protestantska vera, ki se je čemdalje bolj širila po vseh nizozemskih deželah, zlasti po severnih krajih in po velikih mestih. Že Karel V. jo je prepovedoval, ali brez vspeha. Mnogo od-ločniše je zoper novoverce postopal Filip II., ki je večkrat rekel, da rajši zgubi vse svoje države, nego da bi vladal nad krivoverci. Kakor na Španjolskem, tako je tudi na Nizozemskem imenoval posebno versko sodišče ali inkvizicijo, da išče in obsoja odpadnike od katoliške vere, ter je v ta namen prenaredil cerkveno upravo. Za vso Nizozemsko so bile samo štiri škofije, kar je gotovo bilo premalo, da bi se cerkveni red obdrževal, kakor treba. Filip II. je tadaj vtemeljii za vsako od sedemnajsterih dežel po eno škofijo, med katerimi je bilo četvero nadškofij; a da je nove časti poveril samo takim možem, ki so bili njemu do dobrega vdani, razumeva se samo po sebi. Novim škofijam dodelil je dohodke bogatih opatij, katerih je na Nizozemskem bilo dosti. Najboljšo škofijo v Mehelnu dobil je Granvella, ki je ob enem postal prvi nadškof in kardinal. Akoravno je ta sprememba bila dobra, vendar so vsi stanovi bili zoper njo, zato ker se je godila samolastno brez dovoljenja državnega zbora. Splošno nezadovoljstvo bilo je od dne do dne veče, ali Granvella se za vse to ni zmenil, ampak ravnal je po tajnih kraljevih ukazih ter brez milosti jel proganjati protestante. Plemenitniki, kateri so od, nekdaj črtili Filipa zato, ker jim je vzel prejšnjo veljavo, združili so se zdaj z ljudstvom in s protestanti in začel se je upor zoper Granvello in španjolsko vlado sploh.
Na čelo uporne stranke postavil se je princ Viljem Oran-ski, nenavaden človek, ki se je že v svojem eno in dvajsetem letu skazal tako zvedenega poveljnika, da mu je cesar Karel V. poveril dvajset tisuč vojščakov ter mu zaupal največe državne skrivnosti. Bil je sin luteranskih starišev, ali cesar Karel ga je dal odgojiti v katoliškej veri, katerej je ostal zvest, dokler ga niso poznejše državne homatije zopet pognale v protestante. Še bolj nego cesarju prikupil se je Viljem Oranski Nizozemcem, ki so ga bolj ljubili, nego vsacega druzega; le Filip II. nikdar ni maral za-nj in sovražil ga je, odkar ga je poznal. Viljem Oranski je torej bil tisti veljavni mož, ki je prvi odločno povzdignil svoj glas zoper Granvello ter pregovoril grofa Egmonda in grofa Horna, da so vsi trije prosili kralja, naj odpravi mogočnega kardinala ter skliče skupni državni zbor. Ko so pa njihove prošnje bile brez vspeha, se Viljem, Egmond in Horn niso več udeleževali državnih pos ve-
tovanj, in tadaj je ista Margareta silila v kralja, naj Granvelli vzame njegovo oblast. Filip II. se je tako dolgo obotavljal, da je naposled Granvella sam sprevidel, da mu na Nizozemskem ni več obstanka ter se zahvalil na svojej časti (1564); ali razpor, ki ga je on imel na vesti, se po njegovem odhodu nikakor ni polegel. V istem državnem svetovalstvu ste bili dve stranki, kajti med tem, ko so Margareta in nizozemska gospoda hoteli z lepo pomiriti razburjeni narod, so drugi, med katerimi sta se najbolj odlikovala Berlaymont in Viglius, zagovarjali ojstre kardinalove naredbe, zlasti zoper protestante, ki so se čem dalje bolj množili ter ljudstvo z govori in spisi hujskali zoper španjolskega kralja. Y takošnih razmerah Filip II. nikakor ni mislil popuščati, marveč je ukazal, da se ima po vsem Nizozemskem cerkev vrediti na tanko po sklepih cerkvenega zbora tridentinskega; in zastonj so bile vse prošnje katoličanov, zastonj nasveti škofov, ki so sprevideli, da se protestantska vera na Nizozemskem ne dá več s silo zatreti.
Y tem so katoliški in protestantski plemenitniki zoper ojstre verske postave sklenili zavezo ali tako zvani „kompromis“ in mesca aprila 1566 prihajalo jih je kakih štiri sto v Brussel, kjer so kraljevej namestnici najprej izročili prošnjo, da bi se odpravile trde versko postave, potem pa drugo, da bi se te postave saj nekoliko ublažile. Y dolgej procesiji stopali so proti vladinej palači po štirje in štirje v štric, a na čelu sta jim bila Henrik Brederode, ki je bil krvi starih holandskih grofov, in pa grof Ljudevik Nasavski, brat princa Yiljema Oranskega. Med potjo pridružilo se je slovesnemu sprevodu čem dalje več radovednega ljudstva in Margareta se je zlo prestrašila, ko je zagledala toliko množico. Grof Berlaymont, ki je stal poleg nje, jej je tedaj zašepetal na uho: „Nič se ne bojte te beraške druhali.“ Toda eden pričujočih dvornikov je te besede slišal in jih povedal zaveznikom, ki so se na to sami zvali „berači“ ali po nizozemski „geuse“ ter si dali kovati zavezno svetinjo, katera je na enej strani imela Filipovo podobo, na drugej beraško torbo in dve sklenjeni roki, a okoli si čital besede:	Zmiraj zvesti kralju,
dokler ne spademo na beraško torbo. Ysak, kdor je pristopil k zavezi ter podpisal „kompromis“, nosil je to svetinjo vedno na vrvici okoli vrata. Vojvodinja Margareta je obljubila, da bode pri kralju prošnjo zagovarjala in kmalu je tudi začasno ustavila verske naredbe. To je protestantom dalo poguma in na svojih shodih pod milim nebom, kjer se jih je
zbralo na tisuče, jeli so kar očitno zahtevati, da se jim pre-pusté neke cerkve. Od dne do dne so teže čakali, ali jim bode Filip II. uslišal prošnje ali ne, ko pa le ni bilo nobenega odgovora, so se avgusta mesca 1566 vzdignili protestanti skoraj po vseh nizozemskih mestih ter vlomili v katoliške cerkve, katere so do dobrega oplenili in opustošili ter pri tem uničili mnogo redkih umetnijskih izdelkov. Dragocenosti so pokradli, druge stvari pa so pometali na ulice, ki so bile vse polne polomljenih križev ter razbitih podob Matere božje in svetnikov, pa tudi umorjenih redovnikov in redovnic. Spre-vidna in odločna Margareta je ta nepričakovani upor kmalu zadušila ter na to protestantskim duhovnikom dovolila, da so smeli svobodno oznanovati svojo vero, ali katoličani so se takoj vsi odpovedali sklenjenega „kompromisa“, ko so videli, da protestanti ne spoštujejo njihovega verskega prepričanja. Grof Egmond stopil je odločno na vladino stran, princ Viljem Oranski pa se je zahvalil za svoje državne časti ter se podal na Nemško, kamor je kmalu za njim bežalo črez sto tisuč nizozemskih protestantov.
Ko je poročilo o teh dogodbah prišlo na Španjolsko, bilo je na kraljevem dvoru v Madridu kaj živahno posvetovanje. Eni so kralju svetovali, naj bi sam šel na Nizozemsko ter z blago ali odločno besedo pomiril razburjene duhove; drugi pa so pritrdili vojvodi Albi, ki je rekel, da mora tu le meč odločiti. Filip II. je tudi bil tega mnenja in ukazal je Albi, da naj gre z vojsko nad upornike ter jih kaznuje, kakor ve in zna. Alba je na to na Italijanskem nabral vojsko od samih izurjenih vojščakov, Španjolcev in Talijancev, in hitro je ž njo stopal proti severju. Nova groza spreletela je Nizozemce, ko so čuli, da pride strahoviti Alba, in zopet je bežal, kdor je mogel. Na morji je kar mrgolelo ladij, ki so bogate trgovce in pridne obrtnike vozili na Angleško, od koder se nikdar več niso povrnili. Tudi na Francoskem in Nemškem je bilo vse polno nizozemskih beguncev. Avgusta mesca 1567 je Alba s surovimi svojimi vojščaki prišel v Brussel; nihče mu ni šel nasproti, vse je bilo tiho in mirno, kakor kadar se bliža velika nevihta. Modra vojvodinja Margareta bila je še zmiraj prva kraljeva namestnica; ko je pa videla, da se mogočni Alba niti ne zmeni za njo ter da ravná samolastno, kakor kaki kralj, zahvalila se je tudi ona za svojo čast ter mesca decembra istega leta zapustila Nizozemsko ter se podala na Talijansko, kjer je v miru živela do svoje smrti. Alba je med tem takoj po svojem prihodu v Brusselu ime-
noval posebno „sodišče za nemirneže“, katero pa je ljudstvo prekrstilo v „krvavo sodišče“, in kdorkoli je podpisal „kompromis“, moral je pred to sodišče, da mu zarad velikega izdajstva sodijo možje, ki so sami bili brez znanja in brez poštenja. Prvo besedo je med njimi imel neki Vargas, ki ni razumel nobene nizozemske besede, a doma na Španjol-skem ste proti njemu samemu tekli dve pravdi zarad storjenega hudodelstva. Prva žrtva tega čudnega sodišča bila sta hrabri grof Horn in blagi grof Egmond, ki je bil dober katoličan, vsikdar zvest svojemu kralju ter slaven po svojih zmagah nad Francozi, ali vkljub vsem zaslugam sta ta vrla moža leta 1568. na glavnem trgu v Brusselu poginila na morišči, na katerem so še mnogo drugih plemenitnikov ob glavo djali. Kdor je obsodbi ušel erez mejo, vzeli so mu vse njegovo premoženje.
Ko je princ Viljem Oranski čul, da mu je Alba zarubil vsa njegova posestva na Nizozemskem, jel se je pripravljati na boj. On in njegov brat Ljudevik Nasavski nabrala sta izmed beguncev in drugih dobrovoljcev vsak po eno vojsko in namenila sta se, vsak od druge strani udariti na Nizozemsko. Nadjala sta se, da se bode zatirano ljudstvo kar vse vzdignilo, kakor hitro bosta prestopila mejo. Ali motila sta se. Alba je s svojo grozovitnostjo ljudi tako prestrašil, da se nihče ni upal ganiti se, izurjenim španjolskim vojščakom pa nikakor ni bila kos nasprotna vojska, v katerej so bili sami novinci. Ko je torej Alba pri Jemmingenu ob reki Emsi užugal Ljudevika Nasavskega, umaknil se je tudi princ Oranski nazaj črez reko Maaso ter razpustil svojo vojsko, za katero ni imel novcev, da bi jo mogel dalj časa skupaj obdržati. Boj pri Jemmingenu pa je bil začetek dolge osemdesetletne vojske (1568—1648), v katerej Nizozemci niso prej odjenjali, dokler niso dobili popolno državno neodvisnost.
Z nepremišljenim in okrutnim postopanjem je Alba gnal med upornike tudi tiste Nizozemce, ki so dosle ostali še verni španjolskemu kralju. Ko je zmagal Ljudevika Nasavskega, morali so na njegovo povelje z vsemi zvonovi zvoniti, po mestih morali so v slavo te zmage hote ali nehote napravljati ljudske svečanosti, a sam sebi je v Antwerpenskem gradu dal postaviti velikansk spominek, ki so ga vlili iz uplenjenih topov. To slavlje nad poteptano svobodo je hudo bolelo vsako domoljubno srce, ali dalo se je pretrpeti. Drugače pa je bilo, ko je Alba pogazil najsvetejše državne pravice Nizozemcev ter jim brez dovoljenja deželnih zborov jel
samolastno nalagati silnih davkov, ki so morali uničiti vse narodovo blagostanje. Najprej je pobral stoti goldinar vrednosti od vsega premakljivega in nepremakljivega imetja; potem je ukazal, da se ima plačati pet od sto goldinarjev kupne cene vselej, kadarkoli se prodá kako nepremakljivo imetje (zemljišče ali hiša), a deset od sto, kadar se prodá premakljivo blago. Najkrivičniši je pač bil poslednji davek, po katerem je morala jenjati vsaka kupčija in obrtnija, kajti če si je kdo kupil za goldinar kruha, moral je takoj plačati deset krajcarjev davka, in tako od vsake druge stvari. In res so trgovci ustavili svoje kupčije, kramarji zaprli so svoje štacune, obrtnije bilo je čem dalje manj, dragina bila je od dne do dne veča, in začela se je lakota, da je naposled najmirniši državljan vzkipel ter se vzdignil na začetnika tolikih nadlog. Najpred je deželni zbor v Utrechtu imel poguma ter se uprl silnim davkom, toda Alba jim je za kazen poslal svojih vojščakov na stan, da so prav po turško razsajali po hišah in rodbinah. Bilo je med istimi Španjolci dosti mož, ki so sprevideli, da Alba ne ravna prav, ali njihov glas ni imel nobene veljave, dokler ni sam kralj vojvodi naročil, da nekoliko odjenja. Alba je na to res oklical neko pomiloščenje, ali dodal mu je toliko izjemkov, da se je komaj deseti dei vseh Nizozemcev mogel vdeležiti podeljene milosti.
Ko so nizozemski uporniki videli, da izurjenim španjol-skim vojščakom niso dorasli, a da jim brez dela in zaslužka za mejo tudi ni mogoče živeti, šli so na ladije in postali so morski roparji ali „povodni geusi“, kakor so se sami zvali. Namenjeni so bili napadati samo španjolske ladije, ali prav Pogostoma zaleteli so se tudi v druge, kadar niso imeli od cesar živeti. Kmalu se je pokazalo, da so Nizozemci na morji srečniši nego na suhem in število „povodnih geusov“ se je hitro množilo, zlasti ker so vsak čas smeli pribežati na Angleško, če jim je pretila kaka nevarnost. Alba, ki je Nizozemcem že prej prepovedal vsako kupčijo z Angleži, se Je zdaj angleškej kraljici jel groziti z vojsko, če ne bode upornikom odtegnila svoje pomoči. Elizabeta je na to „pohodnim geusom“ res prepovedala, hoditi na Angleško, ter jih Jo tako prisilila, da so doma morali ponoviti vojsko s Špa-ujolci. Začetek bil je dober, kajti dne 1. aprila 1572 so z naskokom vzeli holandsko trdnjavo Briel, a ko je veča španska vojska prišla nad nje, prekopali so morske nasipe ter “Juli pod vodo ves svet okoli mesta. Španjolci niso mogli uosti hitro bežati in mnogo se jih je potopilo. Ta vspeh pod-
Občna zgodovina IV. zvezek.	30
taknil je druga mesta, da so se tudi skušala osvoboditi. Spodbujal pa jih je tudi Viljem Oranski ter jim pošiljal zvedenih častnikov in hrabrih vojščakov, katerim se je pridružilo mnogo dobrovoljeev iz Angleške. Istega leta so „povodni geusi“ vjeli brodovje, ki je Španjolcem vozilo denarja, stre-ljiva in drugih potrebščin za vojsko, a vse to je zdaj njim bilo v prid. V severnih krajih so uporniki prav hitro napredovali, in še predno je bilo konec leta 1572., so zastopniki svobodnih dežel (Holland, Seeland, Friesland, Utrecht) na shodu v Dortrechtu sklenili, da hočejo tudi v prihodnje Filipa II. priznati za svojega kralja, ali za njegovega namestnika da nočejo nobenega druzega nego Viljema Oranskega. Španjolcem je pretila velika nevarnost, odkar so se Nizozemci prepričali, da je bolje junaško v boji poginiti, nego trpeti pod jarmom španjolskih silnikov. Alba je naposled sam sprevidel, da mu ni več biti na Nizozemskem in s kraljevim dovoljenjem se je mesca oktobra leta 1573. vrnil na Španjolsko.
Krvoločnega Albo zamenil je blagi, mirni in hrabri Don Bequesens (1573—1576), ki je takoj po svojem prihodu razpustil krvavo sodišče, odpravil krivične davke, ter v Antwer-penn dal podreti Albin spominek. Ali to ni moglo popraviti neizmerne škode, katero je zadnjih šest let napravil vojvoda Alba, ki je z državno svobodo zatrl tudi blagostanje naroda nizozemskega. Španjolski vojščaki stali so na leto po sedem milijonov zlatov, a ker jih kralj ni mogel o pravem času plačevati, postali so uporni in nepokorni, ter so za odškodnino kradli in ropali, kolikor so mogli. To je Nizozemce ohrabrilo, da so ostali stanovitni v boji, ki ga je vodil zdaj sam Viljem Oranski, če tudi se na prostem polji še niso mogli meriti z izurjenimi nasprotniki^ Ljudevik Nasavski nabral je deset tisuč dobrovoljeev, ali Španjolci so ga popolnoma užu-gali in on sam je z mnogimi drugimi prvaki poginil v boji. Tem srečniši branili so se Nizozemci po obzidanih mestih. Najbolj so se odlikovali v Leydenu, kjer je župan s hrabrimi meščani cele štiri mesce odbijal vse naskoke močnih nasprotnikov in ni se podal, akoravno ste kuga in lakota grozno razsajali in je več tisuč prebivalcev za legarjem pomrlo. Ko je pa sila bila že tolika, da ni mogla biti veča, so tudi tu prekopali morske nasipe ter daleč na okoli ves svet djali pod vodo, po katerej so se „povodni geusi“ v brezštevilnih čolnih pripeljali mestu na pomoč ter ga preskrbeli z živežem. Petnajst tisuč španjolskih vojščakov je poginilo v boji ali pa se jih je potopilo v morskih valovih. Za veliko svoje junaštvo
izprosilo si je mesto Leyden vseučilišče (1575), ki se je prav kmalu povzdignilo med prve znanstvene zavode srednje Evrope. Ko je Don Requesensu pomanjkovalo novcev, da M vojsko nadaljeval, kakor bi rad, skušal se je z Nizozemci z lepo poravnati, ali ni se mu posrečilo. Y tem je od skrbi in jeze zbolel in umrl mesca marca 1576. Predno je prišel novi namestnik, so španjolski vojščaki razsajali, kakor še nikdar poprej. V samem Antwerpenu so pomorili pet tisuč mirnih ljudi, plenili in požigali, da je bila groza, in napravili so vsega skupaj za petnajst milijonov škode. Na to so se poslanci vseli dežel (razun Luksenburga) sešli v Gentu in sklenili so, da bodo vsi Nizozemci delali na to, da se izženo španjolski vojščaki. Ob enem so Viljema Oranskega priznali kraljevega namestnika za Holland in Seeland.
Kralj Filip II. je sprevidel, da s silo ne bode več zatrl nizozemskega upora in odjenjal je od prejšnje svoje trdovratnosti in ojstrosti. Za namestnika je na Nizozemsko poslal svojega po poli brata Don Juana (1576—1578), ki se je bil na Nizozemskem odgojil in katerega so isti Nizozemci nekako za svojega šteli ter ga slovesno sprejeli, ko je maja mesca 1577 prišel v Brussel. Da je Don Juan ravnai po naročilu svojega brata, ki takrat ni druzega zahteval, nego da na Nizozemskem ohrani katoliško cerkev in vrhovno oblast španjolskega kralja, mogel bi vsaj veči del Nizozemcev pomiriti; ker je pa imel čisto druge namene, ter ni spolnil niti svojih obljub, ostalo je vse pri starem in nazadnje so se mu izneverili najzvestejši kraji. Večina Nizozemcev, katere je vodil Viljem Oranski, nadjala se je pomoči iz Angleške, drugi so se pogajali s francoskim kraljem Henrikom III. ter si njegovega mlajšega brata Franja Anjouvinskega želeli za namestnika; nekateri so bili za avstrijskega nadvojvodo Matija, in le prav malo se jih je brez pogoja podalo pod španjolsko oblast. Toda predno so se homatije začele bistriti, umrl je Đon Juan za kužno boleznijo, ki je takrat razsajala med vojščaki.
Srečniši je bil njegov naslednik Aleksander Farneški (1578—1592), sin nekdanje namestnice Margarete Parmenske, ki je še zmiraj bila v dobrem spominu pri Nizozemcih. Aleksander bil je dober katoličan, hraber vojščak in zveden Poveljnik, ter vsikdar vdan kraljevemu rodu habsburškemu. 2e od mladih nog služil je pri vojščakih ter se prvikrat odlikoval v bitvi pri Lepantu. Na Nizozemsko prišel je z Don
Juanom, od katerega je bil razumniši v vojaških iu državnih stvareh ter bil tudi mnogo odločniši. Ž bistrim svojim umom je takoj sprevidel, da med Nizozemci ni prave edinosti in da jih bode najlože užugal, če bode najprej ene za se pridobil, potem pa ostale tam prijel, kjer so najslabši, dokler ne bodo po malem vsi obnemogli. Nizozemci se namreč ne ločijo samo po veri na katoličane in protestante, ampak tudi po jeziku, kajti le v severnih krajih govoré svoj flamenski jezik, ki je v rodu z nemškim, med tem ko so Valoni sorodni s Francozi. Kakor hitro je torej Aleksander nastopil namest-niško čast, oklical je, da hoče na Nizozemskem prav vse tako uravnati, kakor je bilo za cesarja Karla V.; državnim stanovom, da bode povrnil vse nekdanje njihove pravice in svoboščine, zato pa morajo tudi Nizozemci postati zopet katoličani, kakor so nekdaj bili. Ni treba povdarjati, da so katoličani s tem bili popolnoma zadovoljni; in kjer jih niso odvračali njihovi protestantski rojaki, tam so se takoj podali. Tudi si je znal Aleksander pridobiti veljavne može med Taloni ter jih naščuvati zoper Flamce, ki so v vsem hoteli imeti prvo besedo. Severni kraji so sprevideli, da so se južni za zmiraj od njih ločili in zato so se tem ože med seboj zavezali. Leta 1579. so namreč protestantske dežele Holland, Seeland, Utreht, Geldern, Groeningen, Friesland in Oberyssel sklenile tako zvano utrechtsko zavezo, po katerej bodo v prihodnje le vse skupaj sklepale o vojski, miru, davkih in drugih splošnih potrebah. T Utrechtu se je torej teh sedem dežel združilo v eno edino državo, katero so dve leti potem (1781) oklicali popolnoma neodvisno ter Filipu II. svečano vzeli njegovo kraljevo oblast nad njo. Za prvi čas imenovali so zastopniki nove zaveze neko skupno deželno svetovalstvo, ali še niso imeli pravega zaupanja v samega sebe in tudi prave sloge ni bilo med njimi. Obrnili so se zopet na francoskega kralja Henrika III., ki jim je poslal svojega brata vojvodo Anjouvinskega z nekoliko tisuč vojščakov. Kakor nekdaj Don Juan, tako zdaj niti vojvoda Anjouvinski ni razumel svojega poklica, in kmalu se je bil zameril Nizozemcem ter se moral zopet vrniti na Francosko. Njegove pridobitve so bile zdaj le Španjolcem v prid. Nizozemci utrechtske zaveze so na to hoteli Tiljemu Oranskemu in njegovim prvorojenim naslednikom podeliti vrhovno oblast, in že so ga hoteli vmestiti v novo čast; v tem ga je neki Gerard iz svobodne grofovine burgundske zavratno umoril v Delftu dne 10. julija 1584. Najetemu morilcu bilo je obljubljeno bogato darilo, ali ni ga
doživel, kajti Viljelmovi spremljevalci so ga zgrabili ter ga na strašne muke djali, dokler ni izdihnil grešne svoje duše.
Nizozemci bili so v velikej zadregi, ali obupali niso, ampak Viljemovemu sinu Mavru Oranskemu (1584 —1625) poverili so vlado in vojsko ter poleg njega imenovali državno svetovalstvo, v katerem je zmerni in previdni Oldenbarneyeld imel največ veljave. Mavro Oranski bil je tih mož, v svojem srcu pa je kar gorel od strasti, ki jo je pred svetom znal skrivati. Ker so časi bili burni, se je posebno pridno učil takih znanosti, kakoršnih treba dober poveljnik, in kmalu je djansko pokazal, kaj se je naučil. Na južne kraje pač ni mogel več misliti, da bi jih osvojil, tudi je imel še premalo skušnje, da bi se mogel meriti z vrlim Aleksandrom Farneš-kim, ki je zmagovalno stopal od mesta do mesta. Vzel je Gent, Brussel, Mecheln, Nimwegen in naposled celó imenitni in dobro utrjeni Antwerpen, ki se je črez leto dni hrabro branil. Ko je sila že do vrha prikipela, so Nizozemci tudi Antwerpen mislili rešiti s tem, da bi okolico djali pod vodo; ali skušeni Aleksander je morske nasipe o pravem času dobro zavaroval, da nasprotniki niso mogli do njih. Mesto se je tadaj podalo pod jako blagimi pogoji, kajti zmagovalni vojvoda je prav velikodušno ravnal in ni drugega zahteval, nego da so se vsi protestanti v določenem času izselili. Veliko število delavnih obrtnikov in najbogatejših trgovcev se je na to preselilo v protestantski Amsterdam, ki je tako vso trgovino na se potegnil , ter dobil isto veljavo, ki jo je prej imel Antwerpen. Utrechtska zaveza je bila v velikem strahu in še enkrat je iskala na tujem pomoči. Hotela se je podati pod angleško oblast, toda kraljica Elizabeta te ponudbe ni sprejela, ampak poslala je grofa Leicesterskega s šest tisuč vojščakov na pomoč. Nizozemci so grofa Leicesterskega imenovali vrhovnega vladarja, ali kmalu so se sprli ž njim in že črez leto dni se je grof sam zahvalil na vladarskej časti ter se vrnil nazaj na Angleško. Ali vkljub temu razporu so Nizozemci in Angleži ostali dobri prijatelji, zlasti ko je enim in drugim pretila velika nevarnost od takozvanega „nepremagljivega bro-dovja“, s katerim se jim je takrat grozil Filip II. (1588).
Nesrečni konec tega brodovja rešil je državno neodvisnost Nizozemcev ter jim dal novega poguma. Španjolskemu kralju usahnili so vsi denarni viri, in ker ni mogel svojega namestnika na Nizozemskem podpirati, kakor bi bilo treba, poslal ga je na Francosko, da pomaga tamošnjim katoličanom zoper Hugenote. Te prilike se je previdni Mavro Oranski hitro
prijel in kmalu si je s slavnimi zmagami povzdignil svojo veljavnost pri Nizozemcih. Sovražniki in zavidniki jeli so zdaj na kraljevem dvoru rovati zoper Aleksandra Farneškega, in očrnili so ga pri Filipu II., da nalašč neče dovršiti vojske, ker hi rad Nizozemsko za se pridobil ter da v ta namen najema same talijanske vojščake, skušene španjolske pa domu pošilja. Tolika nehvaležnost je Aleksandra jako bolela, in v tej žalosti umrl je leta 1592. Njegovi slabi nasledniki so še manj opravili zoper zvedenega Mavra Oranskega in Filip II. bi bil rad vso Nizozemsko prepustil svojemu zetu nadvojvodi Albrechtu Avstrijskemu, ali utrechtske zaveze hotele so vsa-kakor ostati same svoje ter so nadaljevale vojsko. Bojna sreča ostala je na strani Nizozemcev, katerih niti hrabri špa-njolski poveljnik Spinola ni mogel užugati, če tudi jim je leta 1604. vzel Ostendo. Filip III. jim je hotel tadaj drugače škodovati ter je ojstro prepovedal, da nobena nizozemska la-dija ne sme več dohajati ne na Španjolsko ne na Portugalsko. Ta prepoved pa je Nizozemce še le prav povzdignila, kajti prisilila jih je, da so šli sami črez široko morje ter si v Ameriki in Aziji vtemeljili mnogo naselbin, ki so neizmerno pospešile prekmorsko trgovino in splošno blagostanje, med tem ko je Španjolska čisto iznemogla ter z Nizozemci sklenila primirje na dvanajst let (1609). Ko je primirje izteklo, začela se je vojska z nova ter se razširila tudi črez morje na španjolske naselbine. Na suhem so špaujolci s prva bili močnejši, kakor hitro pa je njihov poveljnik Spinola šel na Nemško, kjer je takrat že bila tridesetletna vojska, in je Mavra nasledil njegov mlajši brat Henrik (1625 —1647), ki je tudi bil hraber junak, zmagovali so zopet Nizozemci, dokler si niso priborili popolne državne neodvisnosti, katero so jim španjolski in drugi veljavni vladarji priznali v west-falskem miru.
Ob času dvanajstletnega primirja so se na Nizozemskem med protestanti samimi vneli hudi verski prepiri med Armi-nijanci in Gomaristi. Arminij, profesor na Leydenskem vseučilišču, je želel, da bi se cerkev in država ože zvezali in da bi se oj stri Kalvinov nauk nekoliko ublažil, temu pa se je na vso moč uprl Gomar, ki je zahteval, da mora vse prav tako biti, kakor je Kalvin učil. Ker se je s poslednjim vje-mal tudi namestnik Mavro, so Gomaristi zmagali ter krvavo preganjali svoje nasprotnike. Modrega in prezaslužnega državnega svetovalca Oldenbarnevelda, dva in sedemdesetletnega starčka, so ob glavo djali, učenega Hugona Grotija pa so
dvanajst let imeli v ječi zapitega, dokler jim ni ušel na Francosko. Še le po smrti strastnega Mavre se je verski prepir po malem zopet polegel in so tudi Arminijanci smeli očitno spoznavati svojo vero.
Filip III. in Filip IV.
Filip II. je večkrat s solzami v očeh tožil, da njegov sin Filip III. nima daru za vladarja in da ni niti senca kraljeviča, kakoršnega si on želi. Toda Filip II. je bil mnogo sam kriv, da mu je sin bil takošen; vsaj mu ni nikdar ničesar zaupal, ni ga napeljeval v vladarska opravila, nobenemu veljavnemu možu ni dal, da bi se ž njim družil, in niti razveseljevati se mladi kraljevič ni smel, kakor bi bil rad in kakor bi se zanj spodobilo. Še le ko je Filip II. čisto iznemogel in je čutil, da mu se bliža zadnja ura in se je preselil v Esku-rial, poveril je vlado slabemu in nezvedenemu sinu. Po vsem tem ni čuda, da Filip III. (1598 —1621) ni imel svoje volje, niti lastne sodbe, ter da se je vedno na druge zanašal, med tem ko je sebi dolg čas preganjal z gostijami, lovom, potovanjem, kvartanjem in drugimi veselicami. Sicer bil je dobrovoljen in prijazen ter jako pobožen. Vladarska opravila je namesto njega opravljal njegov ljubljenec vojvoda Lerma, kateremu je podelil popolnoma neomejeno moč in je celó vojvodov podpis toliko veljal, kolikor kraljev. Pa niti Lerma ni imel kakih posebnih darov, pač pa je bil nepošten ter je državo okradel, kjerkoli jo je mogel. Skorej siromašen prišel je v kraljevo službo, a črez trinajst let imel je že kakih osem milijonov goldinarjev letnih dohodkov, če je kralj bil v denarni zadregi, posodil mu je ou po svojih skrivnih zaveznikih za velike obresti. V nekej zabavljivi pesmi so ga torej prav po pravici zvali „največega tatu na Španjolskem“. Kakoršen je bil Lerma, takošni so bili drugi svetovalci in uradniki, ki so vsi bili njegovi prilizovalci in vsi podkupljivi. Ker pa ni razumel povzdigniti državnega blagostanja, nalagal je oboža-nemu ljudstvu čem dalje večih davkov, pri tem pa je še zmiraj delal nove dolgove, da je mogel plačevati vojsko ter poravnati velike stroške, ki jih je stalo sijajno življenje na kraljevem dvoru. Leta 1608. nastalo je tako pomanjkanje, da državni uradniki poldrugo leto niso dobili nobene plače. Dra-gina bila je od dne do dne veča, začeli ste se kuga in lakota, in število prebivalcev se je na Španjolskem skrčilo na šest milijonov, a bilo jih je še osem milijonov, ko je Filip III.
zasedel kraljevi prestol, a dvanajst za Ferdinanda katoliškega in Izabele Kastiljske. Za vse te nadloge pa državne oblasti niso nesrečnih prebivalcev branile niti proti vsakdanjim sovražnikom, ampak pustili so, da so morski roparji vsak čas nadlegovali primorska mesta, med tem ko je po notranjih krajih kar mrgolelo domačih razbojnikov, pred katerimi niti v mestu nisi bil varen, nikar pa na kmetih ali na potovanji. Vsakdo je tožil na slabe čase in na slabo vlado, in vendar so Španjolci bili še zmiraj ponosni na svoj rod ter se šteli, da so prvi na svetu. Kes je bilo le to, da je španjolska vojska tudi zdaj bila prva v Evropi in da je bila edina podpora slabemu kralju. Kako je Filip III. z Nizozemci moral leta 1609. skleniti primirje na dvanajst let, smo že povedali. Ob istem času dal je neprevidni kralj z nova preganjati Mavre, katerih se je^ po novih hudih bojih črez pol milijona preselilo v Afriko. Španjolska je s tem zopet zgubila premnogo delavnih rok, ki si jih nikdar več ni nadomestila.
Filip IV. (1621 —1665) ni bil nič bolji od svojega očeta in se je moral zanašati tudi na svoje svetovalce, ki pa niso znali ustaviti še večega propadanja Španjolske. Prvi in najmogočniši njegov minister je bil grof Olivarez, ki je Lermi vzel pokojnino in vsa posestva ter preganjal njegove privržence. Olivarez ni iskal lastnega dobička in imel je najbolje namene, ali ni imel pravega razuma niti potrebne moči, da bi mogel Španjolsko zopet povzdigniti. Prav nepotrebno je bilo, da se je vdeležil tridesetletne vojske, ki Španjolskej ni mogla dati nobenih koristi, a slabila je njeno moč na Nizozemskem ter povečala državne dolgove. Olivarez je zarad tega odpravil mnogo uradnikov, drugim je plačo zmanjšal, a narodu je nalagal čem dalje večih davkov, ter pri tem samo-lastno žalil pravice in svoboščine posameznih dežel, med tem ko so na kraljevem dvoru razsipali, kakor nikdar poprej. Zoper takošno nasilje so se prvi vzdignili Katalonci, ki si niso dali vzeti starih svojih pravic, a ko jim je prevzetni minister poslal tujih vojščakov, so se nezadovoljniki obrnili na francoskega kralja ter ga oklicali za svojega vladarja. Uporniki so tadaj res dobili vojaške pomoči, ali premalo, in črez dvanajst let morali so se zopet podati španjolskemu kralju. Vzdignili pa so se tudi Portugalci, pognali vse Španjolce črez mejo in zopet postali sami svoji (1640). Več o tem povedali bomo v portugalskej zgodovini, To je bila velika zguba za Španjolsko in Filip IV. je na to Olivareza odpustil od
službe ter namesto njega Luis de Haro-na imenoval prvega ministra, ki pa ni bil nič bolji. Tudi Haro se je imel boriti z raznimi nemiri, katere je sam zakrivil s prevelikimi davki ter s tem, da je v talijanskih deželah samim Španjolcem poveril vse imenitniše državne službe. Najnevarniši je bil upor na Siciliji in v Neapolji, kjer so ljudje morali plačevati davek od najbolj potrebnega živeža, od olja, soli, moke, mesa, rib in naposled celó od sadja. Na trgu med prodajalci stali so davkarji in kadar je kdo kupil kako stvar, moral jim je dati zahtevani davek. Najpred se je siromašno ljudstvo vzdignilo na Siciliji, potem pa v Neapolji (1647), kjer se je na čelo upornikov postavil priprost ribar Tomaž Aniello, ali skrajšano Masaniello, kateremu so davkarji zaprli ženo zato, ker je vtihotapila nekoliko moke za borno svoje gospodarstvo. Po petdeset tisuč ljudi je Masaniello navadno imel pod seboj in dvajset tisuč jih je bilo oboroženih, in imeli so toliko zaupanja va-nj, da so kar na besedo slušali vsako njegovo povelje. Z ognjem, mečem in ropanjem znosili so se uporniki nad svojimi nasprotniki med španjolsko in domačo gospodo, a ko bi pri tem kdo le najmanjšo stvarco za se ukradel, Masaniello bi ga pri tej priči ob glavo djal. Na trgu pred cerkvijo imel je napravljen oder in tam je s priprosto, ali prepričevalno svojo besedo znal ljudstvu govoriti, da ga je kar takoj pridobil za vsak svoj naklep. Španjolski oblastniki so se ž njim večkrat pogajali in dali so vsak čas novih obljub, ki jih pa nikdar niso držali. Naposled so tolikanj ljubljenega Masaniella ustrelili štirje najeti lovci; ali s tem še nikakor ni bilo konec upora, marveč se je ljudstvo še bolj razdražilo. Truplo nesrečnega svojega vojvode so poiskali ter ga z veliko svečanostjo nesli k pogrebu. Še le ko je španjolsko brodovje prijadralo pred Neapolj ter pripeljalo izurjenih vojščakov, se uporniki niso mogli več dolgo ustavljati. Po neapoljskih ulicah bilo je krvavih bojev, katerih so se vdeležile tudi žene, ali naposled so se nesrečneži vendar le morali podati, dasiravno zmagovalci niso spolnili svojih obljub.
Kako se je Španjolska za Filipa IV. vdeležila tridesetletne vojske, kako je morala v westfalskem miru priznati državno samostalnost severne Nizozemske, kako je s Francozi nadaljevala vojsko do leta 1659. ter jim v pirenejskem miru odstopila grofovino Roussillon, dežele Artois in nekoliko mest na Flandernskem, Henegauskem in Luksemburškem, vse to smo že povedali na drugih mestih. Tudi smo povedali, kako je Filip IV., dasi ne rad, najstarejšo svojo hčer Marijo Tere-
zijo dal za ženo francoskemu kralju Ljudeviku XIV. Filip IV. teh zgub ni mogel pozabiti; slabo denarno stanje svoje države ga je skrbelo, a srce ga je bolelo, ko je videl, kako slab in bolehen je njegov sin, kraljevič Karel. Vse to grenilo mu je življenje in pospešilo njegovo smrt (1665).
2. Od pirenejskega mira do smrti Karla lil. (1659 —1788).
V pirenejskem miru se je prav jasno pokazala vsa slabost iznemogle Španjolske, ki ni več mogla sama ravnati svojo usodo. Prvi bil je francoski kralj Ljudevik XIV., ki je poželjivo gledal na španjolske dežele, kakor jastreb na plen, ki mu ga nihče ne more oteti. Ali oglasili so se tudi drugi, in spoprijeli so se v krvavih bojih za Spanjolsko, katero so naposled v utrechtskem miru razkosali. Nova vladarska rodbina Burboncev ni bila mnogo bolja od izumrle, in niti ona ni mogla povzdigniti propalega kraljestva, akoravno so se našli ministri, ki so po primeru drugih držav poskušali pre-ustrojiti državne naprave in odpraviti največe napake; ali ob enem hoteli so izgubljene dežele nazaj dobiti, pa so se za-pleli v nove homatije, katerim niso bili kos. Vladarji, ki niso dali, da bi se katerakoli država preveč povzdignila nad druge, skrbeli so za to, da je ostalo pri tem, kakor je določil utrechtski mir.
Zadnji Habsburgovec.
Žalostno je bilo na Španjolskem, ko je po smrti Filipa IV. njegov na duhu in na telesu slabi sin Karel II. (1665 do 1700) zasedel kraljevi prestol. Dokler je bil maloleten, vladala je namesto njega njegova mati, pa tudi, ko je odrasel, ni bil nikdar samostalen, ampak razne dvorske stranke delale so ž njim, kar so hotele. Nekoliko časa vodil ga je njegov po poli brat, potem zopet mati in naposled njegova žena. Nekoliko je temu bila kriva njegova izreja, nekoliko pa slabo njegovo zdravje, katero bi se bilo pa tudi dalo utrditi, da so ga nerodni zdravniki iz nezdravega madridskega zraka poslali kam na kmete, namesto da so ga pitali z vsakovrstnimi zdravili. Karel II. torej nikakor ni bil pravi mož za to, da bi povzdignil svojo državo, ki je bila tako zadolžena, da so obresti pobrale skorej vse dohodke. Uradniki v službi dobivali so le dve tretjini svoje plače, dosluženi pa prav nič; bojnega brodovja niti bilo ni; trgovci niso dali za
vsakdanje dvorske potrebe nobene stvari na vero, ampak vse samo za gotov denar; nekega dne je šestdeset kraljevih stre-žajev ušlo iz službe, zato ker cela tri leta niso dobili nobenega plačila; na samem Španjolskem bilo je komaj še kakih osem tisuč vojščakov, a bili so raztrgani in izstradani, kakor berači; razbojnikov in beračev pa je po vsej deželi bilo toliko, kolikor nikjer drugje, če je kralj kdaj imel kakih nenavadnih stroškov, ni si znal drugače pomagati, nego da je dal kovati slab denar.
Sosednji vladarji čakali so samo na smrt Karla II., ki je vedno bolehal in ni imel otrok, in drug druzega so z očitnimi in skrivnimi pogodbami hoteli vkaniti, da bi potem od gotovega plena dobili veči delež. Več o tem povedali smo med zgodbami nemškega cesarstva v vojski za španjolski prestol (na strani 140). Ta dolgoletna vojska končala se je z mirom v Utrechtu (1713), kjer so vojskujoče stranke špa-njolske dežele med seboj razdelile ter na tako oguljeni prestol posadile Burbonca Filipa V., mlajšega vnuka francoskega kralja Ljudevika XIV.
Burlboiiei.
Dvanajstletna vojska zatrla je na Španjolskem prav vsako sled narodnega blagostanja, a povrh tega je Španjolska morala Avstriji prepustiti Milan, Neapolj, Sardinijo in Belgijo (t. j. južno Nizozemsko), Angležem Gibraltar in Minorko, vojvodi Savojskemu pa Sicilijo. Pa vkljub tolikim zgubam je Španjolska z amerikanskimi svojimi deželami še zmiraj bila lepa država, da se je našel mož, ki bi jo znal vladati. Prvi burbonski kralj Filip V. (1701—1746) bil je na umu bolan in dal se je zmiraj od žene voditi. Ko mu je umrla (1714) njegova prva žena, duhovita Marija Luisa Savojska, katero je presrčno ljubil, obdržal je pri sebi najboljšo njeno tovaršico kneginjo Örsinijevo, tri in sedemdeset let staro gospo, da ga je tolažila in da se je v vsem ž njo posvetoval. Kneginja je bila umna žena in s pomočjo nekoliko zvedenih francoskih mož je prav modro vladala, ter jela popravljati španjolsko davkarstvo in denarne stvari sploh. Ljudje so že govorili, da se bo kralj ž njo oženil; ali kakor hitro je Filip Y. o tej govorici čul, naročil je kneginji, naj mu poišče ženo, ki bi bila za-nj. Kneginja Orsinijeva želela si je tako kraljico, ki bi jo obdržala na dvoru ter jo slušala, kakor jo je slušal kralj sam in se je zarad tega posvetovala s parmenskim poslancem grofom
Alberonijem. Premeteni grof je staro kneginjo hudo vkanil. Priporočil jej je Elizabeto Parmensko, katera da je sicer lepa žena, ali krotka in tiha, da se ne bode za nič pečala, nego za zgolj ženska svoja opravila. Ali bilo je ravno narobe. Še istega leta 1714. mesca septembra je bila poroka in ko se je kneginja Orsinijeva novej kraljici na prot peljala, sta jo dva vojaška častnika na Elizabetino povelje zgrabila in niso jej dali, da bi se šla domu preobleči, ampak kakoršna je bila v prazničnej opravi peljali so jo črez mejo in še le prve dni mesca decembra, ko je vsa premrazena prišla na Francosko, bila je zopet svobodna. Podala se je najprej na kraljevi dvor v Versailles, kjer so jo častno sprejeli, potem pa je šla v Eim, in tu je čisto pozabljena živela do svoje smrti (1722).
Kraljica Elizabeta je svojega dobrotnika imenovala prvega svojega svetovalca, in zdaj sta oba skupaj vladala Špa-njolsko. Alberoni bil je sin priprostega vrtnarja, ali prišel je v Rim v šolo, izučil se raznih znanosti, postal duhovnik ter vedno više stopal, dokler ga ni vojvoda Parmenski imenoval grofa ter ga za svojega zastopnika poslal v Madrid na dvor španjolskega kralja. Kot prvi svetovalec kraljice Elizabete postal je kmalu tudi kardinal. Bistroumni Alberoni je dobro poznaval rane, iz katerih je Španjolska krvavela in vedel je tudi, kako da bi se dale zaceliti. Najprej je odpravil vso nepotrebno dvorsko druhal, ki ni bila za drugo, nego da se hlini okoli kralja ter gostuje in razveseljuje na njegove stroške; odpravil je tudi nepotrebne uradnike, a kolikor jih je pridržal, povišal jim je plačo, da se niso dali podkupiti in ojstro je pazil, da je storil vsak svojo dolžnost; davke je enako naložil vsem prebivalcem ter tudi posvetnej in duhovnej gospodi; da bi povzdignil obrtnijo in rudarstvo, pozval je na Španjolsko več tisuč nizozemskih obrtnikov in nemških rudo-kopov; tudi novo brodovje je^ dal tesati ter odločil osem ladij, da so vedno jadrale med Španjolsko in Ameriko. Te in druge podobne naprave bile so prav koristne, ali da bi se iznemogla država z nova povzdignila in prerodila k boljemu življenju, trebalo jej je dalj časa stanovitnega miru. Spre-vidni Alberoni je to dobro vedel, ali. vladohlepna Elizabeta ni mogla dočakati mirnega razvoja in hotela je kar črez noč oživiti velikanske svoje osnove. Ker je Filip V. iz prvega zakona imel dva sina, hotela je svojima sinoma Don Karlosu in Don Filipu pridobiti drugih dežel ter v ta namen mislila z vojsko vse nazaj osvojiti, kar je Španjolska zgubila v
utrechtskem miru. Že so španjolski vojščaki posedli Sardinijo in Sicilijo, ali v tem so Francoska, Angleška in Nizozemska z nemškim cesarjem sklenile tako zvano „četvero-zavezo“ (1718) in prisilili Španjolsko, da je morala svojo vojsko domu pozvati ter vse tako pustiti, kakor je določil utrechtski mir. Pa to še ni bilo vse. Zavezniki so tudi zahtevali, da je špaujolski kralj moral odpustiti mogočnega in zvedenega svojega ministra. Filip V. se je vdal in ukazal je Alberoniju, da mora najkasneje v enem tednu iti iz Madrida, a v treh tednih za zmiraj zapustiti Španjolsko (1719). Kakor smo v nemškej zgodovini povedali, je Elizabeta naposled vendar le dosegla svoj namen, kajti v vojski za poljsko nasledstvo dobil je najstarejši sin Neapolj in Sicilijo, v ahenskem miru leta 1748. pa so njenemu mlajšemu sinu Don Filipu dali Parmo, Piacenzo in Guastallo, ali proti temu, da se nobena teh dežel ne sme zediniti s Španjolsko.
Med tem je Filipa V. leta 1724. obšla tolika otožnost, da je vlado prepustil svojemu najstarejšemu sinu Ljude-viku, ki je pa že črez osem mescev umrl. Filip je tadaj zopet zasedel prestol, ali za vladarska opravila se ni prav nič pečal, ampak poveril jih je nekemu Nizozemcu Ripperdi, ki je vse tako storil, kakor je želela kraljica Elizabeta. Ko je Filip naposled od prevelike otožnosti umrl, nasledil ga je njegov drugi sin Ferdinand VI. (1746 —1759), ki je pa ravno tako bil na umu bolan, kakor njegov oče in ostalo je torej vse pri starem. Novega kralja ni druzega veselilo, nego glasba, petje in lov; posebno dobro mu je délo, če mu je kdo na harfo brenkal. Ker se je njegova žena Barbara, kneginja portugalska, popolnoma vjemala ž njim, ni čuda, da je takrat pevec Farinelli imel največo veljavo na kraljevem dvoru v Madridu. Kako se je Španjolska vdeležila vojske za avstrijsko nasledstvo, povedali smo v zgodovini nemškega cesarstva. Ferdinand umrl je že leta 1759., a ker ni imel otrok, nasledil ga je njegov po p61i brat Karel, sin kraljice Elizabete, ki je zdaj zopet dobila veliko moč v državnih stvareh.
Karel III. (1759—1788) bil je odleta 1733. kralj nea-poljski in siciljski, a ker se po besedah dunajskega mira te deželi niste smeli zediniti s Španjolsko, je Karel leta 1759. svojega tretjega sina Ferdinanda imenoval kralja v Neapolji.
Karel se je bil leta 1738. oženil z Marijo Amalijo, hčerjo poljskega kralja Avgusta III., ter je ž njo imel šest sinov in dve hčeri. Najstarejši sin je od mladih nog bil bolehen na
duhu in na telesu. Ko se je tadaj njegov oče pripravljal na odhod na Španjolsko, hotel je na vsako stran urediti državne razmere ter določiti, kdo ga ho nasledil na Neapolitanskem, a kdo na Španjolskem. Y ta namen je najprej od državnih svetovalcev in deželnih odbornikov sestavil poverjeništvo, ki je imelo na tanko preiskovati stanje bolehnega kraljeviča. To poverjeništvo se je prepričalo, da kraljevi prvorojenec ne more nobene stvari razsoditi, da nima zdravega uma, da sploh ne zna misliti in da mu niti ni moči dopovedati, kaj je Bog. Tudi se je prepričalo, da ni prav nič upanja, da bi se to žalostno njegovo stanje kdaj na bolje obrnilo. Na to je Karel III. v pričo svojih svetovalcev ter druge državne gospode in tujih poslancev dne 6. oktobra 1759. svečano oklical, da ga bode v Neapolji nasledil njegov tretji sin Don Ferdinand, a drugi da pojde ž njim na Španjolsko. Ko je za mladega Ferdinanda imenoval namestno vlado, katerej je na čelu bil minister Ta-nucci, šel je še tisti večer z vso svojo rodbino razun Ferdinanda na ladijo ter odjadral na Španjolsko.
Bes da se je Karel III. rodil v Madridu in da se je tudi odgojil na Španjolskem; ali že v petnajstem letu zapustil je svojo domovino ter se jej kmalu popolnoma otujil. Bil je najprej vojvoda v Parmi, potem kralj v Neapolji in tako se je čisto potalijančil. Ko je torej s tri in štiridesetimi leti prišel zopet na Španjolsko, čutil se je tujega in še zmiraj je okoli sebe najrajši imel Italijance za svetovalce in dvornike. To Špa-njolcem ni bilo po volji; še bolj pa se jim je zameril, ko je tem tujcem poveril vsa državna opravila, med tem ko se je sam malo pečal za nje ter rajši hodil v lov.
Karel III. bil je umen vladar ter privrženec enciklopedične filozofije, kakor cesar Josip II. in drugi možje tada-njega časa. Ze v Italiji je državo prenarejal po duhu te filozofije, še odločniše pa se je tega dela lotil na Španjolskem, kamor je, kakor smo ravno povedali, nekoliko talijanskih svojih svetovalcev seboj pripeljal. Najimenitniši med njimi bil je Skvilace, mož delaven in odločen, da je malo takih. Tako je n. p. z veliko ojstrostjo preganjal razbojnike, katerih je takrat na Španjolskem bilo toliko, da jih nisi mogel razločiti od drugih ljudi. Skvilace je tadaj sploh prepovedal, da nihče ne sme orožja seboj nositi, a da ga ne bi mogel skriti pod dolgim plaščem, ukazal je Španjolcem, da morajo v prihodnje nositi le kratke plašče. Stražarji in krojači hodili so po mestu in kakor hitro se je kdo pokazal z dolgim plaščem, zgrabili so ga ter ga peljali v bližnjo kako vežo, kjer so mu
plašč pristrigli, kakor je postava velevala. Takošne in podobne naredbe so strašno razkačile španjolsko ljudstvo, ki je itak nagle krvi, in kraljevi stražarji kmalu niso bili več varni svojega življenja.
Bilo je na cvetno nedeljo leta 1766., ko so se ob isti uri vzdignili priprosti prebivalci po vseh ulicah v Madridu. „Živila Španjolska! Živijo kralj! Smrt Skvilace-u!“ kričali so neprenehoma, potisnili v stran vojščake in stražarje in vsi oboroženi drli so naravnost v stan zopernega ministra, ki ga pa ni bilo več doma in tudi žena njegova je še o pravem času pobrala vse dragocenosti ter zbežala v bližnji samostan. Uporniki so s silo ulomili v hišo, razbili vse pohištvo, razrezali lepe podobe ter vse pobrali in pometali črez okno na trg, kjer so vse skupaj sežgali. Zdaj so se vlačili po mestu, razbili svetilnice ter pobili okna še nekaterim svetovalcem. Vojščakom so iztrgali orožje iz rok ter jih mnogo brez usmiljenja pomorili. Na velikem trgu napravili so gromado ter na nji sežgali podobo Skvilace - ovo. Tako je minul prvi dan. Drugi dan se je boj po ulicah ponovil; pred isto kraljevo palačo so uporniki užugali vojščake ter zahtevali, da naj jim izročč Skvilace-a. Naposled je kralj nekoliko odjenjal, odpustil iz službe Skvilace-a ter preklical mnogo njegovih na-redb. Po noči zbežal je kralj z vso svojo rodbino v Aranjuez in še le ko je s svojo popustljivostjo do dobrega umiril razburjeno ljudstvo, vrnil se je v Madrid. Prav težko se je ločil od Skvilace-a, kateremu je dal krdelce konjikov, da so ga spremili do Kartagene, od koder se je po morji odpeljal domu na Neapolitansko. Šest let potem ga je Karel III. imenoval svojega poslanca v Benetkah.
Po Skvilacevem odhodu je Karel III. domačega moža, grofa Arando, imenoval prvega ministra. Toda Aranda je tudi bil ves vnet za nove misli in v istem duhu nadaljeval je delo svojega prednika. Kakor vsi, ki so ž njim bili enih misli, črtil je jezuite, ki so ljudstvo odvračali od novega brezverstva, a da bi tudi kralja dobili zoper nje, rekel mu je, da so oni na cvetno nedeljo ljudstvo naščuvali k uporu. Kralj se je dal pregovoriti in dovolil je, da se vsi jezuiti izženo iz dežele. Kmalu na to so mestni in okrajni glavarji vseh španjolskih dežel v Evropi, Aziji in Ameriki dobili trikrat zapečateno pismo z naročilom, da ga morajo na tanko v določenej uri dne 2. aprila 1767 odpreti in po njem ravnati. Tako se je tudi zgodilo. Brez najmanjšega hrupa so vojščaki po noči obstopili jezuitske samostane, zbudili predstojnika in mu ukazali, da naj vse ude skliče v
obednico. Ko so bili vsi skupaj, jim je častnik prečital kraljevo povelje, dovolil vsakemu, da si vzame, kar treba na pot, na to pa šest in šest njih djal na vozove ter jih z močno stražo konjikov peljal do morja, kjer so bile že ladije pripravljene. Vse se je tako hitro in tiho godilo, da so ljudje o tem še le zvedeli, ko že nobenega jezuita ni bilo več v mestu, črez nekoliko dni prijadralo je celo brodovje pred papeževo mesto Civito-Vecchio, kjer so poveljniki imeli nesrečne izgnance na suho djati; ali papež tega ni dovolil zato, ker ni imel s čim hraniti šest tisuč ljudi. Mnogo jezuitov je na ladijah zbolelo in pomrlo, ostali pa so šli na otok Korsiko, kjer so v strašnej potrebi živeli, dokler se papež in španjolski kralj nista zarad njih pobotala. Ko je namreč španjolska vlada vsakemu jezuitu zagotovila po en frank na dan pokojnine, sprejel jih je papež v svojo deželo.
Sicer pa se ne dá tajiti, da je Karel III. s svojimi ministri zopet nekoliko povzdignil telesno blagostanje svojega naroda; modre naprave oživile so trgovino in brodarstvo; zopet se je popravilo bojno ladijevje in tudi vojska se je z nova uredila. Le škoda, da se je Karel III. zapletel v sedemletno vojsko med Francozi in Angleži. Vsi vladarji burbonske krvi, torej francoski, španjolski in neapoljski kralji ter vojvoda parmenski sklenili so med seboj tako zvano „burbonsko rodbinsko zavezo“, da se bodo vsi ravnali po istih načelih in da si bodo drug drugemu pomagali. Tako se je Španjolska vdeležila imenovane vojske, ki je stala sila novcev, a ni dala dobička. Kakor vemo, je Španjolska v pariškem miru morala Angležem odstopiti Florido (1763). Pozneje dobila je v versailleskem miru (1783) Florido in Mi-norko nazaj, ali ni si mogla osvojiti ne Gibraltara ne Al-gira. Leta 1773. je Karel III. odpustil Arando, ter namesto njega Florido Blanko imenoval prvega ministra, ki je posebno podpiral umetnosti in znanosti ter polepšal mesto Madrid.
VI, Portugalska.
Zadnji kralji burgundske krvi (1495—1580).
Proti koncu srednjega Teka so se portugalski kralji na vso moč prizadevali, da M povzdignili brodarstvo, a ž njim splošno blagostanje svojega naroda. V ta namen so na državne stroške razpošiljali zvedenih mornarjev iskat novih morskih potov v tuje kraje, s katerimi bi se dalo kupčevati; posebno pa so želeli, da bi našli pot, po katerej bi portugalske ladije mogle jadrati naravnost v bogato Indijo, ki rodi toliko vsakovrstnih zemeljskih plodov, kolikor nobena druga dežela na svetu. Kralj Ivan II. tega ni doživel, ali odkar je Jarnej Diaz našel „nos dobre nade“ (1486), bilo je gotovo, da se, bode prav kmalu našla tudi pot v Indijo. Ivana II., ki ni imel otrok, nasledil je brat njegove žene
Emanuel „veliki“ (1495—1521), katerega zovejo tudi „srečnega“ zato, ker je za njegovega vladanja Yasco dé Gama srečno prijadral v vzhodno Indijo (1498). Kako so Portugalci na to povzdignili svojo moč v Aziji ter utemeljili mnogo imenitnih naselbin od vzhodne Indije noter do Japana, povedali smo že v uvodu v novi vek (na strani 40), in ravno tam (na strani 26) smo tudi povedali, kako so Portugalci našli in osvojili veliko in bogato Brazilijo v južnej Ameriki. Vse to je neizmerno poveličalo slavo kralja Emanuela, ki se je tudi sicer skazal skrbnega in modrega vladarja. Bil je dobrega srca in rad je pomagal revežem, kjerkoli je mogel; tudi je utemeljil mnogo dobrodelnih ustanov ter skrbel, da so njegovi sodniki pravično sodili vsakemu, bodi si bogat ali siromak. Ko je Emanuel umrl, bilo je v Evropi malo'tako bogatih dežel, kakor je bila Portugalska, nikjer ni bilo tako živahne trgovine, kakor v Lisabonu; ali to bogastvo narodu ni bilo na srečo, kajti prenaglo je prišlo, in ljudje ga niso znali prav ceniti, niti varčno uživati. Premnogo pridnih kmetov in obrtnikov opustilo je staro pošteno delo ter šlo na ladije služit ali pa se je lotilo trgovine s prek morskim blagom, ki je obetala mnogo večega dobička. Kmetijstvo in razne obrt-
Občaa zgodovina. IV. zvezek.	31
nije so čim dalje bolj propadale, in med tem, ko je Portugalska na enej strani napredovala, je na drugej hirala. Za Emanuelovega sina in naslednika
Ivana III. (1521—1557) so Portugalci svojo oblast še zmiraj dalje širili po otocih vzhodne Azije ter se zarad Mo-lukov sprli s Karolom V., ki je trdil, da imajo ondi le Špan-jolci pravico naseljevanja. Ivan III. je imel več denarja kakor vojščakov, pa se je s Karolom V. z lepo pobotal. Plačal mu je tri sto in petdeset tisoč zlatov in bilo je konec prepira. Po vzgledu svojih sosedov, kraljev španjolskih, je Ivan tudi na Portugalskem hotel povzdigniti vladarsko svojo moč ter je z raznimi napravami skušal brzdati plemenito gospodo. Utemeljil je kraljeva sodišča, sebe imenoval je velikega mojstra viteških redov, a ustanovil je tudi inkvizicijo, ki je strahovala vse stanove. Ker so se Portugalci itak na tisoče selili črez morje v bogate naselbine, bilo je jako nespametno, da je Ivan dal izganjati Maure in Žide, kajti s tem je deželi odtegnil še več delavnih moči, katerih je čim dalje bolj pomanjkovalo. Ivan je prvi pozval jezuite na Portugalsko ter jim izročil slavno vseučilišče v Coimbri in druge velike šole. Iz Portugalske šli so jezuiti tudi v prekmorske naselbine, kjer so divjakom in malikovalcem oznanovali krščansko vero. Med njimi se je najbolj odlikoval sveti Frančišk Xaver, o katerem smo že prej govorili (na strani 79). Ivan je zapustil samo triletnega vnuka
Sebastijana (1557 —1578), namesto katerega je s prva vladala kraljica Karolina, potem pa Ivanov najmlajši brat kardinal Henrik. Oba sta mladega kralja prav pobožno izrejala, a ko je Sebastijan odrasel, ni razumeval vsakdanjih potreb svojega naroda, ampak mislil je le, kako bi pokončal vsako neverstvo ter razširil katoliško vero. Živel je ostro, kakor kak redovnik, in niti oženiti se ni hotel. Ko je sam prevzel vlado, bila mu je prva skrb vojska zoper mohame-dovce. Najbližnji sosed bil mu je cesar marokanski, ki je pa imel toliko moč, da se Portugalci nikakor niso mogli ž njim meriti. Ali Sebastijan zaupal je v božjo pomoč in pogumno je z vojsko šel v Afriko. Po leti v največej vročini (4. avg. 1578) se je na alkasarskem polji vnela grozovitna bitva, v katerej so vročine vajeni nasprotniki popolno uničili hrabro portugalsko vojsko. Dvanajst tisoč krščanskih junakov je na bojišči poginilo, a sedemnajst tisoč so jih nasprotniki vjeli ter v sužnike prodali. Sam kralj Sebastijan je vedno med prvimi bil v boji, a ko je že vse bilo zgubljeno, planil
je še enkrat nad sovražnike, med katerimi je zginil, da ni bilo več ne duha ne sluha o njem. Nekaterim se je zdelo, da so ga videli, kako je s sabljo v roki poginil, ali za gotovo tega le niso mogli trditi, in bilo je mogoče, da je tudi on prišel v sužnike.
S Sebastijanom je izumrl kraljevi rod portugalski, kajti tudi stari kardinal Henrik (1578 —1580), ki je po nesrečnej alkasarskej bitvi zasedel prestol, je kmalu umrl. Od vseh bližnjih in daljnih sorodnikov je zdaj španjolski kralj Filip II. imel največ pravice do izpraznjenega prestola in ker je tudi imel največo moč, bil je prav kmalu gospodar lepe in bogate Portugalske.
Portugalska pod španjolsko oblastjo (1581 —1640).
Dežela in narod portugalski sta tako podobna s Španjolsko in s Španjolci, da bi bilo na obe strani koristno, ko bi se združili v eno državo in en narod. Tudi je razvoj obeh držav ravno v šestnajstem stoletji bil tako podoben, da bi ga modra zveza le še bolj pospešila, in ta zedinjeni narod mogel bi si za daljno prihodnost zagotoviti tedanjo svojo moč na morji in si ohraniti bogate svoje naselbine v Aziji, Afriki in Ameriki. Portugalci se niso dolgo upirali sili, katerej niso bili kos, in priznali so Filipa II. za svojega kralja, ki je sam prišel na Portugalsko ter obljubil, da bode spoštoval vse stare državne pravice in svoboščine. Toda Filip II., ki ni nobenemu ničesar zaupal, ni niti Portugalcem verjel, in kakor je sploh bil krivega mnenja, da si vladar le s strahovanjem more ohraniti pokorne narode, ravnal je tudi na Portugalskem po tem svojem napačnem načelu. Yse državne službe podelil in celó prodajal je samim Španjolcem; mnoga posestva portugalskih kraljev je razprodal; v mesta in trdnjave namestil je španjolske posadke; telesno blagostanje naroda zatiral je z groznimi davki ter s tem, da je na vso moč zaviral razvoj trgovine in brodarstva; Nizozemcem je prepovedal voziti na Portugalsko in si ondi nakupiti prekmorskih pridelkov ; za brambo portugalskih naselbin ni ničesar storil, marveč mu je bilo ljubo, če so kako škodo trpele. Sploh je španjolska vlada osnovala vse tako, da bi Portugalci ubožali in propali, kajti siromaki da so najzvestejši in najboljši podložniki. _ Pa tudi to načelo je bilo krivo. Prav zato, ker so Portugalci videli, da bodo pod španjolsko vlado prej ali slej prišli na be-
raško palico, bili so takoj veseli vsakega, kdor jim je obetal, da jih bode rešil španjolskega jarma.
Nepopisljivo je torej bilo veselje, ko je počil glas, da pobožni kralj Sebastijan ni poginil v bitvi na alkasarskem polji, ampak da še živi in da se bode zopet povrnil v zgubljeno svoje kraljestvo. Kmalu na to je prišel mož, ki je trdil, da je on kralj Sebastijan, kateremu je res bil podoben. Prav živo je pripovedoval, kako se mu je godilo, in koliko je trpel v sužnosti, in verjeli so mu tudi imenitna gospoda ter ga priznali za svojega kralja. Ko se je pa pokazalo, da je ta mož prost slepar, zgrabili so ga ter obsodili na smrt. Pa vkljub ostrej sodbi oglasila sta se zaporedoma še dva kriva Sebastijana. Poslednji zaslepil je celó neko španjolsko kneginjo, da ga je podpirala, a kmalu je prišlo na dan, da je ta kralj priprost sladčičar, in obesili so ga, kakor oba njegova prednika. In vendar se še dandanes ne more reči, da je pravi kralj Sebastijan res poginil pri Alkasaru. Prav mogoče je, da si je otel življenje, kajti leta 1598. se je v Benetkah pokazal mož, v katerem so ondi bivajoči Portugalci na prvi pogled spoznali kralja Sebastijana, tako mu je bil podoben. Ne le postava, hoja, glas, ampak tudi brazgotina nad desnim očesom in bradavica na nogi spominjale so na pravega Sebastijana. Beneške oblasti so čudnega moža zaslišale in odkritosrčno jim je razodel, da je bivši portugalski kralj. Hudo ranjen da je na pol mrtev obležal na bojišči, potem pa se je leta in leta kot berač vlačil po svetu, dokler ni prišel v Benetke. Zdaj so ga tri leta imeli v zaporu, a niso mu zaupali, niti so ga razglasili sleparja. Na prizadevanje francoskega kralja so ga naposled izpustili, ali v Pirenci vjeli so ga španjolski ogleduhi ter ga izročili španjolskej oblasti v Neapolji, ki mu pa nikakor ni mogla dokazati, da je slepar. Toda kralj Filip II. se je bal, da ne bi zgubil Portugalske, in dal je nesrečnega moža, ki je morebiti res bil kralj Sebastijan, zapreti v utrjen grad, kjer je kmalu na to umrl, a nikdar se ni zvedelo, kako da je umrl.
Med tem so Španjolci z brezumnim vladanjem čim dalje bolj zatirali Portugalce in Filipa II. sta slaba njegova naslednika še prekosila. Največi udarec za Portugalsko je bila prepoved, da Nizozemci ne smejo ž njo kupčevati. Zadrega je Nizozemce ohrabrila, da so zdaj sami šli črez veliko morje po pridelke, ki so jih prej kupovali v Lisabonu. Prišli so v Azijo in vzeli so Portugalcem kar eno naselbino za drugo in malo da jih niso do dobrega spodrinili. Te zgube je zopet
zakrivila Španjolska, ki je portugalskim naselbinam odtegnila vojaško pomoč, katero jim je prej dajala domača vlada. Že je na Portugalskem davnej bilo vse podrovano in trebalo je le malo podražiti in narod se je vzdignil zoper svoje tlačitelje. Eavno je po mestih bilo prav malo vojščakov, ko je španjol-ski minister Olivarez hotel zapreti bogatega vojvodo Ivana Braganškega, češ on je narod razburil. Ali Olivarez se je prenaglil. Dne 1. decembra 1640 je razkačeno ljudstvo v Lisabonu istega vojvodo oklicalo kralja Ivana IV., pometalo z uradnij vse španjolske grbe, pregnalo španjolske uradnike, se polastilo španjolskih ladij ter odpravilo vsako najmanjše znamenje španjolske oblasti. V enem dnevu je v Lisabonu bilo vse dognano, in kmalu je tudi po vsem kraljestvu bil končan tako rekoč nekrvavi upor, v katerem so samo trije ljudje poginili.
Kralji roda Braganškega do smrti Josipa I. (1640-1777).
Vojvoda Braganški (Braganza) je po svojem predniku bil od stranskega roda portugalskega kralja Ivana I. ter najbogatejši plemenitaš po vsem kraljestvu. Tretjina vseh grajščin bila je njegova in njegove rodbine. Ivan IV. (1640 —1656) ubranil je proti Španjolcem državno neodvisnost Portugalske, a Nizozemcem je Brazilijo nazaj vzel; toda nekdanje moči iu veljave na morji le ni mogel več pridobiti svojej državi. Zlasti v Aziji so se Nizozemci obdržali ter Portugalcem vzeli tudi otok Cejlon, najlepši biser vzhodne Indije. Razvoj dobrega narodnega gospodarstva pa so tudi zavirale neugodne trgovinske pogodbe z Angleži, ki so za obrtnijske svoje izdelke skupili na Portugalskem vsako leto toliko denarja, da proti temu ni niti spomina vredno, kar so plačali za portugalska vina. Ivana IV. nasledil je njegov starejši sin Alfons VI. (1656 —1667), ki je bil tako slabega uma, da ni bil za vlado; živel pa je tako razuzdano, da ga je ljudstvo kar zaničevalo. Ni čuda, da niti njegova žena Frančiška, francoska kneginja, ni marala za-nj, in da je zoper njega naščuvala njegovega brata Petra, ki je z drugimi nezadovoljniki Alfonsa prisilil, da se je odpovedal kraljevi oblasti. Državni zbor je zdaj vlado poveril Petru II. (1667 —1706) ter mu dovolil, da se je oženil s kraljico Frančiško, ki se je ločila od svojega prvega soproga. Topoglavega Alfonsa čuvali so na gradu Cintri in še le po njegovej smrti (1683) se je
Peter II. oklical kralja portugalskega. Z Nizozemci je Peter sklenil mir ter jim naselbine, ki so si jih dotle osvojili, pustil proti temu, da se niso dotaknili ostalih. S Španjolci pa se je prav hudo vojskoval in še le, ko jih je s francosko in angleško pomočjo v dveh bitvah zmagal, je španjolski kralj od-jenjal ter v lisabonskem miru (1668) priznal državno samo-stalnost Portugalske. Njegov naslednik Ivan V. (1706 do 1750) bil je jako pobožen ter je zidal nove cerkve in samostane, katere je radodarno podpiral. Pet in štirideset milijonov goldinarjev potrosil je samo za frančiškanski samostan in cerkev v Mafri, kjer je dozidal tudi lep kraljevi grad. Za ženo je imel avstrijsko kneginjo Marijo Ano, a kot zaveznik Avstrije udeležil se je vojske za španjolski prestol.
Velike spremembe godile so se na Portugalskem, ko je Ivanov sin Josip I. (1750— 1777) vladarska opravila popolnoma prepustil prvemu ministru Carvalhu, katerega je pozneje povzdignil v Markiza Pombalskega. Josip Carvalho rodil se je leta 1699. od priprostega plemenitnika blizu mesta Pombala. Po dovršenih nižih šolah bil je nekoliko časa na vseučilišči v Coimbri, potem je šel v vojščake, a ker jo ni dalje dognal nego do desetnika, vrnil se je zopet na dom ter se je s čitanjem zgodovinskih in pravoslovnih knjig sam dalje učil. Ko se je oženil z bogato vdovo, dobil je v svetu nekoliko več veljave, prišel je v Lisabon na kraljevi dvor in postal je najprej portugalski poslanec v Londonu (1739), potem pa na Dunaji (1745), kjer se je s prijetnim dostojnim ponašanjem znal takoj prikupiti velikej gospodi, a imel je tudi prilike dovolj, da pokaže velike svoje duševne darove. V Londonu in na Dunaji navzel pa se je tudi tistega svobodoumnega duha, v katerem je pozneje prenarejal svojo domovino. Že kot poslanec gledal je Carvalho vedno le na to, kar je mislil, da je sploh dobro, a ne na lastno korist. Tega moža si je torej kralj Josip I. izvolil za prvega svojega svetovalca ter ga obdržal pri sebi do svoje smrti. Carvalhu ali Pombalu bila je prva skrb, kako da bi Portugalsko ne le v državnem, ampak tudi v gospodarstvenem oziru rešil prav vsake tuje odvisnosti.
Že smo omenili, da se je Portugalska v prejšnjih časih z neugodnimi trgovinskimi pogodbami vse preveč navezala na Angleže, ki so smeli svoje obrtnijske izdelke brez vsake col-nine uvažati na Portugalsko, a če so Portugalci za dovažanje naselbinskih pridelkov imeli premalo svojih ladij, niso smeli najeti drugih nego angleških. Tako je po malem vsa portu-
galska trgovina, domača in prekmorska, prišla v angleške roke. Ker Portugalci niso znali raznega blaga tako lepo in tako po ceni izdelovati, kakor Angleži, jenjala je vsa domača obrtnija, angleškega blaga pa se je na Portugalskem toliko prodalo, da je samo od tega na Angleškem živelo pol milijona obrtnikov. Nekdaj so Portugalci doma toliko žita pridelali , da so ga na Angleško prodajali, odkar pa so se delavni ljudje izselili v prekmorske naselbine, je poljedelstvo tako hiralo, da so Portugalci jeli od Angležev žita kupovati. Edino, kar so še na tuje prodajali, bilo je vino; ali premeteni Angleži znali so ceno tako znižati, da se naposled tudi vinarstvo ni več izplačevalo. Pombal je sprevidel, da treba najprej v narodu zopet obuditi veselje do dela in zaupanje v samega sebe. Zato je ostro preganjal lenuhe in razbojnike, katerih je bilo povsodi dosti, da človek niti v istem Lisabonu ni bil pred njimi varen svojega življenja. Pombal jih je dobro iztrebil in tudi plemenitnej gospodi je prepovedal, da svojih prepirov ne smejo razsojati v očitnih pobojih, kakor je prej sploh bila navada. Moč inkvizicije je omejil. Davke je sam po svojih uradnikih pobiral ter odpravil najemnike in oderuhe. Na kraljevem dvoru niso več razsipali ter so z dobrim gospodarstvom stroške znižali za polovico. Da bi povzdignil domačo obrtnijo, rešil jo je Pombal vseh davkov ter ni dal, da bi se surovine iz dežele izvažale. Za prekmorsko trgovino utemelil je dve veliki brodarski družbi. V tem je grozni potres za nekoliko časa ustavil njegovo početje.
Bilo je na vseh svetnikov dan leta 1755. Lisabonske cerkve bile so vse polne pobožnega občinstva, ko se je nekoliko trenutkov pred deveto uro zemlja prvikrat stresla, a predno je minulo četrt ure, podrle so se cerkve in palače, hiše in koče, in tisoč in tisoč ljudi bilo je pokopanih pod po-drtinami, ki so zasule ceste in ulice. Kdor je ušel groznej smrti, bežal je k morji, da bi si na ladiji rešil življenje; ali tudi morje bilo je strašno razburjeno, silen vihar gnal je peneče valove proti mestu, reka Tajo razlila se je črez bregove, in kjer je med podrtinami ostalo kaj votline, vse je zalila voda ter potopila brez števila ječajočih sirot, ki so se dotle še nadjali pomoči. Y tem začelo je na več krajih goreti, ob enem pa so razbojniki uskočili iz ječ in brez usmiljenja jeli ropati in moriti med onimi, ki so si iz splošne nesreče oteli življenje in imetje. Štiri dni in štiri noči razsajale so razdevajoče sile, kakor da bi se hotele skušati druga z drugo, in ugonobile so trideset tisoč ljudi. Tudi kraljevi dvor se je podrl, ali
kralj je ravno takrat z rodbino in dvorjani svojimi bival zunaj mesta na gradu Belemu, in nič se mu ni zgodilo. Med živimi je bil tudi minister Pombal, čigar hiša se ni podrla. Ko ga je kralj po nesrečnej dogodbi vprašal, kaj da je zdaj storiti, odgovoril mu je mirno in odločno: „Pokopati mrtve, a skrbeti za žive.“ In tako je tudi ravnal. Na vse strani razposlal je potrebne ukaze. Iz vseh krajev so morali vojščaki priti v Lisabon, da so pogasili ogenj, ranjene nosili iz razvalin, pazili na red ter strahovali tatove in razbojnike, pokopali mrtve ter za žive napravili šatorje. Kdorkoli je bil za delo, moral je delati; a gorje lenuhom in tatovom, za nje ni bilo milosti, Pombal je vsacega pri tej priči dal obesiti in ga pustil viseti za strašilo drugim. Na državne stroške pripeljali so živeža ter ga razdelili med siromake in druge nesrečne prebivalce. Ko je vse to bilo storjeno, dal je Pombal mesto po novej osnovi sezidati tako, da je Lisabon še dandanes eno najlepših mest na svetu. Pombal je imel mnogo sovražnikov, ali tudi najhujši mu priznavajo velike zasluge, ki si jih je pridobil ob času groznega lisabonskega potresa.
Kakor v razvoji posameznega človeka ni nenaravnega skoka, tako ga ni niti 'v razvoji narodov in držav; a kadarkoli se je našel kralj ali minister, ki je hotel kar črez noč po svojih mislih preporoditi in osrečiti narod, vselej je zadel na velike zadržke zato, ker ljudje niso razumevali blagih njegovih namenov, nekoliko pa zato, ker niti on sam ni v vsem pravo zadel. Tako se je godilo tudi Pombalu. Ko je utemelil veliko vinarsko družbo, da bi povzdignil ceno domačemu vinu, ter vinogradnike rešil angleških oderuhov, se je nevedno ljudstvo v Oportu očitno uprlo tej modri napravi. Našli so se ljudje, ki so trdili, da so jezuiti narod naščuvali. Pombal, ki je bil privrženec francoskih svobodoumnikov, bil je od nekdaj nasprotnik jezuitov, in rad je verjel, karkoli je kdo zoper nje rekel, da bi jih mogel pod zatožbo djati. Dolžil jih je, da so oni tudi krivi drugemu večemu uporu v Paraguaji, v južnej Ameriki. V Paraguaji so namreč jezuiti med pokrščenimi divjaki utemelili sedem občin ali misijonov, katere so jezuitski očetje vodili ter jih učili vsakovrstnih del, zlasti obdelovanja zemlje. V nekem starem prepiru zarad meje ste se Portugalska in Spanjolska pobotali, in imenovani jezuitski misijoni imeli bi priti pod španjolsko oblast. Temu pa so se na vso moč uprli prebivalci sami in trebalo je veče vojaške sile, dokler se niso po krvavem boji podali. Zdaj je Pombal začel jezuite odločno preganjati. Najprej jih je leta 1757. odpravil
iz kraljevega dvora, kamor niso smeli več dohajati, ne spovedovat, ne v drugih opravilih. Leto potem počile so tri puške in lahko so ranile kralja, ko se je pozno po noči domu peljal. Dokazalo se je, da je to zaroto skovalo nekoliko osobnih kraljevih sovražnikov, ki so jih vse na smrt obsodili ali pa v zapor djali. Pa vkljub temu zagnali so tudi na jezuite sum, da so hrabrili in podpirali zarotnike. Pombal jim je na to takoj zarubil vsa njihova posestva, a ko jih je mnogo zaprl, druge pa na gromadi sežgal, je ostale leta 1759. djal na la-dije ter jih poslal rimskemu papežu, naj stori ž njimi, kar hoče. Največi zagovorniki Pombalovi priznajo, da je z jezuiti krivično in brezsrčno postopal.
Po teh dogodbah se je Pombal zopet lotil koristnega dela, ter skrbel, kako da bi povzdignil propalo blagostanje naroda. Največ storil je v Braziliji, kjer je na vso moč delal na to, da so tamošnji prebivalci in naseljenci čim dalje več sadili žita, bombaža, tobaka in drugih koristnih pridelkov. Tudi doma na Portugalskem je ljudi silil, da so se zopet lotili poljedelstva, in dal je v nekaterih krajih posekati vinograde, da je dobil več žitnega polja. To je bila velika škoda, kajti vsakdo ve, da vinograd več nosi, nego polje, pa če kdo proda vino, kupil si bo več žita, nego bi ga bil v vinogradu pridelal. Da bi oživil trgovino, osnoval je veliko trgovsko družbo ter utemelil prvo trgovinsko šolo.
Leta 1762. grozila je Portugalskej velika nevarnost od Spanjolcev in Francozov, ki so nenadoma prihrumeli z vojsko crez mejo zato, ker je portugalski kralj bil še zmiraj angleški zaveznik. Pombal se niti te sile ni ustrašil, ampak hitro je nabral šestdeset tisoč novincev, jih preskrbel z vsem, kar so trebali za. vojsko, Angleži pa so mu poslali na pomoč deset tisoč izurjenih vojščakov ter zvedenega poveljnika, nemškega grofa Schaumburg-Lippe-ja, ki je hrabro portugalsko vojsko čisto preustrojil ter jo tako izuril, da je slavno zmagala nasprotnike, ki so že mislili, da bodo Portugalsko zopet osvojili. Po smrti kralja Josipa I. minula je tudi slava Pom-balova. Kraljica Marija I. odpustila ga je iz službe ter preklicala vse njegove naprave, le jezuitov ni nazaj pozvala. Pombal živel je na to za se, mirno in tiho na svojem posestvu, dokler ni tudi on umrl leta 1783.
VIL Italija.
Ko so se proti koncu starega veka najimenitniše dogodbe v razvoji človeštva godile v deželah ob sredozemnem morji, bila je Italija po svojej legi kakor vstvarjena za to, da bode kraljica med njimi. V srednjem veku so se razmere spremenile , novi narodi so postali, nove države so se utemelile, in Italija ni bila več gospodarica sveta. Ali še zmiraj je ob sredozemnem morji bilo živo gibanje, še je sredozemno morje bilo edino veče morje, ki je vezalo narode raznih delov naše zemlje, skoraj edino morje, po katerem so jadrale trgovinske ladije, in Italija bila je središče tadanje svetovne trgovine ter si ž njo neizmerno povzdignila telesno in duševno blagostanje svoje. Če torej Italija v srednjem veku ni bila več središče svetovnih dogodb, bila je še zmiraj središče svetovne omike, ki se je ravno iz Italije blagodejno razlivala po ostalej Evropi; a ta kulturni poklic Italije povečalo je še to, da je v njej bilo središče katoliške cerkve, ki je državam zahodne in srednje Evrope dajala veče životne moči. Nemško cesarstvo je prav zato dobilo toliko veljavo v svetu, ker se je do dobrega zavezalo s katoliško cerkvijo in Italijo; kakor hitro pa se je ta zveza potrgala, izgubila je Nemčija tudi svoje prvenstvo med evropejskimi državami. To so francoski kralji dobro sprevideli in napeli so vse moči, da bi Nemce spodrinili iz Italije, kjer bi potem oni povzdignili svojo oblast. V Italiji videli smo tisto bojišče, na katerem ste se na začetku novega veka skušali propadajoča Nemčija in rastoča Francoska. Če tudi poslednja ni po vsem dosegla svojega namena, je vendar v teh bojih nastala neka duševna zveza med Italijo in Francosko, in prav ta zveza je povzdignila splošno francosko omiko. Pa niti nemško cesarstvo si ni ohranilo nekdanje svoje veljave v Italiji, odkar so protestanti porezali niti, ki so v srednjem veku te dve deželi vezali drugo na drugo. Največo moč so si v novem veku pridobili v Italiji tisti vladarji, ki so s celim srcem ostali verni katoliškej cerkvi, a to so bili kralji španjolski iz roda habsburškega.
Y političnem življenji si Talijani sami v novem veku niso znali pridobiti niti toliko veljave, kolikor so je imeli v
srednjem veku, kajti s propadajočo trgovino usahnili so tudi viri, iz katerih so v srednjem veku dobivali svojo moč. Zato pa je Italija še zmiraj ostala imenitna za razvoj človeške omike. Kako se je Italija vsled splošnega blagostanja čisto prerodila, kako so v njej jele cveteti in se čim dalje lepše razvijati vsakovrstne znanosti in umetnosti, omenili smo že v zgodovini srednjega veka in v uvodu v novi vek. Nove misli ali tako zvani humanizem, ki je na podlagi stare grške in rimske omike vzbudil čisto novo duševno življenje, mogel se je samo v Italiji roditi, kajti prav Italija bila je tista dežela, ki je s svojim jezikom in s svojo zgodovino vezala stari in novi vek; v Italiji ohranilo se je brez števila staro-rimskih stavbenih spominkov in raznih umetnijskih izdelkov, ki tudi že v razvalinah človeka prav živo spominjajo na starodavne slavne čase ter mu bolje, nego vsaka druga priča razjasnujejo zgodovino in prelepo književno zapuščino grško in rimsko. Namen in prostor pričujoče knjižice nam ne dopušča, da bi obširno govorili o klasičnej dobi prerojene Italije, o velikej njenej omiki v petnajstem in šestnajstem stoletji, ki je več vredna, nego državna moč in slava. Le to naj omenimo, da se nobena dežela ni mogla ponašati s tolikim številom učenjakov in umetnikov, s kolikimi se je takrat ponašala prelepa Italija, ki jo po vsej pravici zovejo „vrt Evrope“ ter „zibelko evropejske omike“. Ysako veče mesto imelo je po eno ali več gimnazij , družbo književnikov in učenjakov ter učilnico za umetnike, a v mnogih našel si tudi znanostno akademijo in vseučilišče. Slikarske zaveze ali „šole“ skušale so se druga z drugo, ter se ločile v florentinsko, rimsko, beneško, lom-hardeško in bologneško. Kakor slikarstvo cveteli ste tudi rezbarska in stavbena umetnost, in poleg tisočletnih klasičnih razvalin povstajali so novi stavbeni spominki, prelepe cerkve in palače. Da ste se gojili tudi glasba in petje, ne trebamo poudarjati, vsaj nobena umetnost ni rada sama in skoraj da niti ne more biti sama, ampak hitro si pozove ostale sestrice svoje, da v skupnem skladu človeka povzdigujejo nad britkosti vsakdanjega življenja ter ga spominjajo, da je vstvarjen po božji podobi in torej vreden, da okusi nekoliko sladkosti nadzemeljske harmonije. Dežela, ki se je ravno lišpala z nebeškim kinčem, kakor smemo imenovati tako zvane lepe umetnosti, ta dežela ni imela razuma za mrzle verske prepire. Italija ostala je zvesta katoliškej cerkvi, ki bolj nego vsaka druga pospešuje one umetnosti, za katere se je bila Italija tolikanj razvnela. Semtertje pokazali so se
sicer tudi v italijanskih mestih posamezni protestanti, ali ni jim hilo obstanka, in kmalu so zginili, in ni ga hilo sledu za njimi.
Nekdaj slavna Beneška republika je v novem veku čim dalje bolj hirala, in če tudi je v Benetkah bilo sijaja in bogastva, kakor malokje, vendar Benečani niso imeli več nekdanje moči, odkar so surovi Turki postali gospodarji vseh vzhodnih dežel ter se ugnjezdili v samem Carigradu. Benečani so s pomočjo hrabrih hrvaških junakov slavno branili imenitne svoje naselbine in otoke po vzhodnem sredozemnem morji, ali vkljub temu morali so se turškej sili po malem umikati nazaj proti zahodu. Leta 1571. izgubili so rodovitni otok Cipar in niso ga več nazaj dobili, če tudi so se še istega leta s svojim brodovjem pridružili Španjolcem ter se udeležili slavne zmage pri Lepantu. Kot avstrijski zavezniki so Benečani v miru v Karlovcih (1699) dobili od Turkov grški polotok Moreo, ali že leta 1718. morali so ga po Požarevskem miru zopet povrniti. Naposled ostala jim je samo hrvaška Dalmacija in otok Krf, a njihovej prekmorskej trgovini bilo je konec, odkar so Portugalci in Spanjolci našli po morji novo pot v Azijo in Ameriko. Pa kakor si Benečani niso znali niti mogli svetovne svoje veljave obdržati v novovečnih razmerah, tako so se tudi doma trdovratno držali sredovečnih naprav, in to je le še bolj pospešilo konec državne njihove samostalnosti.
Še slabše godilo se je Genovi, ki je v srednjem veku bila tudi imenitna trgovinska republika ter prva za Benetkami. Prav težko si je proti Prancoskej, Savoji in Avstriji ohranila svojo neodvisnost do konec osemnajstega stoletja. Od nekdanjih zunanjih posestev ostala jej je samo Korsika, ali trdosrčna genoveška gospoda so otočane tako tlačili, da so se večkrat vzdignili in so jih v krvavih bojih komaj zopet pokorili, in to samo s francosko pomočjo. Ko so se pa upori ponavljali in so Genovezi sami sprevideli svojo slabost, prodali so Korsiko Francozom (1768).
Lombardija ali vojvodina Milaneska je po mnogih vojskah med francoskim kraljem Franjem I. in nemškim cesarjem Karolom V. postala španjolska pokrajina (1540), dokler je niso v Utrechtskem miru (1718) dali Avstriji, kakor smo že povedali v nemških zgodbah. Z Lombardijo je tudi Mantova postala avstrijska.
Med tem ko so druge talijanske dežele v novem veku izgubile državno svojo samostalnost, je pod alpinskimi gorami
ob francoskej meji vojvodina Savojska znala razne politične homatije modro obračati sebi na korist, in v prijateljskej zvezi z mogočnimi sosednjimi vladarji dobila je čemdalje večo veljavo in rasla je in rasla, a v našem veku se je tako povzdignila, da je naposled svojo oblast razširila (1866) po vsej Italiji. Vojvoda Viktor Amadej II. (1675 —1730) udeležil se je vojske za španjolsko nasledstvo in dobil je najprej Sicilijo, a ko jo je leta 1720. moral zameniti za Sardinijo, se je z dovoljenjem velikih držav prekrstil v kralja Sardinskega. Toda Viktor Amadej ni le povečal svojo državo, ampak dal jej je tudi modrih postav, brzdal premogoöno gospödo, ter ji vzel mnogo grajščin, ki so bile kraljeva lastnina, utemelil je vseučilišče v Turinu ter sploh poboljšal in pomnožil šole, a cerkvene razmere uredil je s posebno pogodbo z rimskim papežem. Njegov sin in naslednik Karol Emanuel (1730 do 1773) je po primeru svojega očeta nadaljeval uravnovanje svoje države, a v vojski za avstrijsko nasledstvo pridobil jej je nekoliko sosednjih krajev v Lombardiji. Za Viktorja Amadeja III. (1773 —1796) pa je novo kraljestvo mnogo trpelo od francoske sile, katerej se niti veče države niso mogle ustaviti, nikar mala kraljevina Sardinija.
Stara republika Florentinska se je v novem veku najprej spremenila v vojvodino (1530), ko je cesar Karol V. z naskokom vzel glavno mesto ter zatrl republikansko ustavo; leta 1569. pa se je povzdignila v veliko vojvodino Toskansko, v katerej so vladarji roda Medicejskega še zmiraj dosta slavno vladali. Privrženci starih republikanskih svoboščin skušali so ponoviti ljudovlado, ali ni se jim posrečilo. Z zmagovitimi vojskami se Medičejci niso skazovali, tem bolj pa so pospeševali znanosti in umetnosti, ter v tem prekosili vse druge, tudi mogočnejše vladarje. Kakor je nekdaj na starem Grškem slovela Atena po lepih svojih stavbah in redkih umetnijah, tako je v novem veku slovela Florenca med italijanskimi mesti, in še dan danes je ponosna na nekdanjo svojo slavo, ki jo še zmiraj obdaja. Po smrti zadnjega Medičejca (1737) je Toskano dobil lotarinški vojvoda Franjo Štefan, mož cesarice Marije Terezije. (Čitaj na strani 152.)
Kakor Medičejci, tako so se tudi rimski papeži odlikovali kot posebni prijatelji in podporniki znanosti in umetnosti. Vsaj smo povedali, kako je ravno zidanje cerkve sv. Petra v Kirnu dalo povod tistim prepirom na Nemškem, iz katerih se je izlegel velik cerkveni razdor. Papež Gregor XIII. (1572—1585) je na podlagi znanstvenih vspehov popravil
koledar, po katerem se naša razdelitev časa popolnoma vjema s solnčnim letom, ki je zmiraj isto. Protestanti se iz samega sovraštva do katoliške cerkve tega popravljenega koledarja dolgo časa niso hoteli poprijeti, a privrženci grško-pravoslavne cerkve se ga še dandanes branijo. Prepire in vojske, ki so jih rimski papeži imeli z drugimi vladarji, povedali smo v zgodbah dotičnih držav, a kar so storili kot glavarji katoliške cerkve, to bodo častiti udje družbe sv. Mohorja obširno čitali v zgodovini katoliške cerkve. Od cerkvenih zborov je najime-nitniši zbor tridentinski, o katerem smo govorili v uvodu (na strani 76). Na družbo Jezusovo, ki je s podukom zavirala daljno razširjevanje protestantske vere, vzdignili so se razni vladarji osemnajstega veka ter jo izgnali iz svojih držav. To nasilno ravnanje posvetnih vladarjev je naposled rimskega papeža Klementa XIV. nagnilo, da je leta 1773. razpustil Jezusovo družbo.
Y	malej Parmi vladali so vojvode Farneški, a ko je njihov rod izumrl (1731), zasedel je izpraznjeni vojvodski prestol naprej Don Karlos, sin španjolske kraljice Elizabete, ki je bila kneginja parmenska; ko je pa Don Karlos postal kralj Neapoljski (1735), je Parma bila Avstrijska, dokler ni po vojski za avstrijski prestol Don Karlosa mlajši brat Filip (1748 —1765) postal vojvoda parmenski. Po smrti njegovega sina in naslednika Ferdinanda (1765 —1804) so Parmo vzeli Francozi, ter jo združili z novo kraljevino Italijo.
Y	sosednej Modeni so v sedemnajstem in osemnajstem stoletji pa do velike francoske prekucije vladali vojvode roda Este-jskega.
Sicilija je že v srednjem veku bila aragonska pokrajina, a ko je za Ferdinanda „katoliškega“ slavni poveljnik Gronzalvo Kordovski osvojil N e a p o 1 j (1504), ste obe deželi bili španjolski. Kako so Španjolci narod odirali s prevelikimi davki in kako so se nezadovoljniki v Neapolji vzdignili (1677) ter si za vodnika izvolili ribarja Masaniella, povedali smo med španjolskimi zgodbami. Y Utrechtskem miru (1713) sta Sicilija in Neapolj postali avstrijski pokrajini, ali že leta 1735. dobili ste zopet svojega kralja Don Karlosa, ki je takrat bil vojvoda parmenski. Don Karlos je dobro vladal ter zanemarjeno državo s svojim ministrom Tanucci-jem prenarejal po novih svobodoumnih nazorih; ko je pa leta 1759. zasedel španjolski prestol, prepustil je Neapolj in Sicilijo svojemu mlajšemu sinu Ferdinandu IV. (1759 —1825), ki se je oženil z Marijo Karolino, hčerjo cesarice Marije Terezije. Po špa-
njolskem primeru je tudi Ferdinand izgnal jezuite iz svoje države; a kako je za francoske revolucije sam moral bežati, povedali bomo v zgodovini našega veka.
VIII.	Skandinavske države.
V petnajstem stoletji so skandinavske države Švedska, Danska in Norveška bile po kalmarskej uniji združene pod enim vladarjem, toda Švedi, ki nikdar niso mnogo marali za to državno zavezo, so se ob začetku šestnajstega stoletja vzdignili proti okrutnemu kralju Kristijanu II. ter zopet postali sami svoji, med tem ko ste Danska in Norveška še zmiraj ostali združeni. Vse tri države so se v šestnajstem stoletji odcepile od katoliške cerkve ter se brez velikih prekucij poprijele protestantske vere. Kmalu po ločitvi od kalmarske unije je Švedska hrepenela za tem, da bi baltiško morje popolnoma dobila v svojo oblast ter da bi bila prva država v severo-vzhodnej Evropi. Zaradi tega se je mnogo vojskovala z Dansko in Poljsko, a ko se je zmagovito udeležila tudi tridesetletne vojske, bila je mogočnejša, nego katerakoli država v severo-vzhodnej Evropi. Toda brž ko se je nekoliko povzdignila Ruska, je Švedska zopet izgubila svoje prvenstvo. Danska v vojski s Šedsko ni bila srečna, ali ravno te vojske so bile vzrok, da so danski kralji doma povzdignili svojo vladarsko oblast, ter vzeli prevzetnej grajščinskej gospodi preveliko njihovo moč. Neomejena kraljeva oblast bila je vsej deželi na korist, kajti zdaj še le so kralji mogli pospeševati telesno in duševno blagostanje vsega naroda.
I. Danska in Norveška.
Ko so se Švedi odpovedali kalmarskej zavezi, vzdignili so se tudi Danci zoper grozovitnega Kristijana II. ter so namesto njega njegovega strica Friderika I., vojvodo Schleswig-Holsteinskega, oklicali za kralja (1523 —1533). K Danskej prištevali so takrat tudi vso Norveško, južni del Švedske, Island in švedski otok Gotland. Da bi se lože obdržal , priznal je Friderik samostalnost Švedske, a zoper iz-
gnanega svojega prednika je uredil brambovsko vojsko ter si tudi pridobil pomoči od mogočne mestne zaveze Hanse. Kristijan II. obrnil se je na nemške luteranske kneze, ali nabral je tako malo vojščakov, da ni ničesar opravil zoper Friderika I. Na to se je povrnil v katoliško cerkev, se oženil z Izabelo, sestro cesarja Karola V., in poskusil je svojo srečo na Norveškem , kjer je takrat bilo še mnogo katoličanov; ali ko je odtod udaril na Dansko, spodletelo mu je, nasprotniki so ga vjeli ter zaprli v grad Sonderburg, kjer je tičal celih šestnajst let, a za druščino ni imel nikogar, nego šaljivega pri-tlikovca. Friderik I. je na to v svojej državi utrjeval protestantsko vero ter pri tem prav varčno postopal; ali po nje-govej smrti ohrabrili so se še enkrat privrženci katoliške cerkve in vse sile so napeli, da bi zmagali pri volitvi novega kralja; pa ni jim obveljalo. Friderikov sin Kristijan III. (1534—1559) dobil je pomoči od švedskega kralja in obdržal se je na očetovskem prestolu. Odločen protestant dal je v enem dnevu zgrabiti vse katoliške škofe, a izpustil jih je le proti temu, da so se odpovedali svoje časti. Na to je državni zbor v Kodanji (Kopenhagenu) katoliškej cerkvi vzel vse pravice, a njeno premoženje so si kralj in plemenitila gospoda med 'seboj razdelili. Po novem protestantskem redu, ki ga je izdelal Bugenhagen, je cerkev bila zgolj državna naprava , za katero je kralj imenoval duhovnike ter višim dal tudi škofovski naslov. Na Norveškem so se kmalu udali novim verskim naredbam, le na Islandu so katoličani z orožjem branili staro svoje versko prepričanje, ali brez uspeha.
Verska sprememba je na Danskem le še bolj povzdignila moč prevzetne gospöde in prvi Kristijanovi nasledniki Friderik II. (do 1588), Kristijan IV. (do 1648) in Friderik III. (do 1670) skoraj niso imeli drugih pravic, nego da so izvrševali naloge plemenitaškega državnega zbora. Sicer pa so bili dobri vladarji in jako so pospešili trgovino, obrt-nijo in blagostanje sploh; tujim ladijam naložili so davek, ki so ga morali plačati, kadarkoli so se skozi morsko ožino peljali memo Kronenburga; vojvodino Holsteinsko razširili so črez Ditmarše; le v vojskah s Švedi niso bili srečni. Kako se je Kristijan IV. udeležil tridesetletne vojske kot zaveznik nemških protestantov ter z Waldšteinom sklenil mir v Lübeku, povedali smo v nemškej zgodovini. Še pred koncem te vojske je Kristijan šel (1643—1645) tudi na Švede, katerim je zavidal velike njihove pridobitve na Nemškem; ali švedski poveljnik Torstenson ga je užugal ter prisilil, da je v miru v
Brömsebröu moral Švedom prepustiti otoka Gotland in Oesel. Ko se je švedski kralj Karol X. vojskoval na Poljskem, je danski kralj Friderik III. zopet poskusil srečo ter z vojsko prestopil švedsko mejo (1657). Karol je tadaj z malo ali hrabro vojsko prav hitro stopal ob baltiškem morji proti Dan-skej, pognal nasprotnike v beg in še pred zimo osvojil Šlesvig in Jütland razun močne trdnjave Fridericije. Po zimi je zvedeni poveljnik Wrangel to trdnjavo z naskokom vzel, pogumni kralj pa je z zmagovito vojsko šel po ledu črez mali Belt na Seeland, in že je stopal proti glavnemu danskemu mestu Ko-danju. Tolika predrznost je strašno poplašila iznenadene Dance, a ne da bi se v bran postavili; marveč so v Boeskildu sklenili mir (1658), v katerem so Švedom prepustili južno Švedsko , otok Bornholm in Drontheim na Norveškem. Karol X. se je od tolike sreče prevzel in jel je misliti, kako da bi vse tri skandinavske države spravil pod svojo oblast. Že črez nekoliko mescev je torej ponovil vojsko z Danci. Sebični danski grajščaki hoteli so se zopet kar podati, toda kralj Friderik III. je odločno rekel, da rajši na bojišči častno pogine, nego da bi preživel tako sramoto. Meščani kodanjski bili so ž njim istega mnenja in iz vse dežele prihajali so domoljubni dobrovoljci na pomoč, da so vsi skupaj hrabro branili glavno mesto, med tem ko so jim Nizozemci dovažali živeža, da niso od gladi poginili. Črez leto dni so se Švedi mudili pred Kodanjem, a niso ga mogli osvojiti, zlasti ker so ob istem Času morali tudi v druge kraje pošiljati vojščakov. Nagla smrt kralja Karola X. pospešila je kodanjski mir (1660), v katerem so Danci Drontheim in Bornholm nazaj dobili.
V tej vojski se je prav jasno pokazalo, kdo da je pravi domoljub. Grajščaki, ki so imeli največ pravic in svoboščin, ki niso skoraj nič davka plačevali, a ki so obnašali vse imenitne državne službe; ti grajščaki niso imeli srca za svojo domovino, niso je branili, niti so brambovcev podpirali, ampak kar podati so se hoteli sovražniku, samo da bi rešili velika svoja posestva in svoje bogastvo. Zdaj pa, ko je bil zopet mir, in je bilo treba poravnati velike stroške, ki jih je stala vojska; zdaj so ista gospoda na državnem zboru zahtevali, da morajo vse državne dolgove poplačati sami meščani, ki so se tako hrabro bojevali ter s svojo krvjo rešili domovino tujega nasilja. Takošna prevzetnost je strašno razburila vse poštene ljudi. Duhovniki in meščani povzdignili so svoj glas zoper krivično gospodo, in ker so se tudi vojščaki ž njimi popolnoma vjemali, morali so plemenitniki odjenjati ter se Občna zgodovina. IV. zvezek.	32
svečano odreči starih svojih svoboščin. Na državnem zboru sklenili so, da v prihodnje kralja ne bodo več volili, ampak dokler bode naslednikov Friderika III., naj bodo moškega ali ženskega spola, imajo ga na prestolu naslediti po prvorodstvu; a kako da se ima v prihodnje država prenarediti, prepustili so kralju, naj on sam odloči. Po novej ustavi je kralj bil neomejen vladar ter je vedno smel imeti nekoliko stoječe vojske; davke morali so plačevati vsi stanovi; državni zbor je kralju samo nasvete dajal, ali sklepati ni smel o nobenej stvari. To so najimenitnejše ponaredbe. Kar Friderik III. ni mogel dovršiti, dovršil je njegov naslednik Kristijan V. (1670 —1699), ki je med drugim utemelil tudi nov pleme-nitaški stan, v kateri je povzdignil posebno zaslužne in zveste svoje privržence.
Friderik IV. (1699—1730) se je kot zaveznik Kuske in Poljske udeležil velike „severne vojske“ zoper švedskega kralja Karola XII., da bi njegovemu sorodniku, vojvodi Holstein-Gottorpskemu, vzel Šlesvig, ter tudi Danskej povrnil, kar je izgubila v prejšnjej vojski s Švedi. Poslednje se mu ni posrečilo, pač pa je dobil Šlesvig ter ga popolnoma zedinil z ostalim svojim kraljestvom. O „severnej vojski“ govorili bomo še v švedskej zgodovini. Sicer je Friderik IV. modro vladal in, dasi je na dvoru ljubil kraljevski sijaj, bil je vendar tudi varčen gospodar, ki državi ni napravil dolga, marveč je svojemu nasledniku zapustil polne blagajne. Njegov sin Kristijan VI. (1730—1746) bil je malodušen in čmeren mož, ki si nikakor ni znal pridobiti ljubezni svojega naroda, med tem ko je njegova razsipna žena bila vzrok velikemu neredu v državnem gospodarstvu. Z novo brambovsko postavo pohujšal je žalostno stanje kmetov, katere so grajščaki itak že tako zatirali, da jih niso mogli bolj. Priznati pa se mora, da je Kristijanova vlada poboljšala in pomnožila male in velike šole ter izdala koristne naredbe za trgovino, obrtnijo in poljedelstvo. Drugače je bilo, ko je njegov veseli in ljubeznjivi sin Friderik V. (1746 —1766) zasedel kraljevi prestol. Novi kralj je takoj zopet dovolil ples, godbo in druge ljudske veselice, ki jih je bil njegov oče prepovedal. Modri minister grof Bernstorf „starejši“ sklenil je prijateljsko zavezo s Švedsko ter se znal ogibati sedemletne vojske, da je tem več mogel storiti za mirni razvoj svojih rojakov. Pospeševal je domačo obrtnijo; da je danskim brodarjem in trgovcem odprl pot v sredozemno morje, sklenil je primerne pogodbe z deželami severne Afrike in južne Evrope; a za azijsko trgovino utemelil
je „vzhodno-indijsko brodarsko družbo“. Za duševno omiko je Friderik toliko storil, da njegovo vlado Danci radi zovejo „zlati vek znanosti in umetnosti“. Zidal je krasne palače, utemelil razne akademije, pozval na Dansko mnogo učenih mož iz Nemškega, od katerih naj omenimo samo nemškega pesnika Klopstocka. Niebuhra, očeta slavnega zgodovinarja, je na državne stroške poslal v Egipt in Arabijo, da bi te deželi znanstveno preiskoval. Kakor se je v Kodanji utemelila družba učenjakov in umetnikov, tako se je tudi v Drontheimu na Norveškem utemelila znanstvena družba. Kakor drugod po Evropi se je takrat tudi na Danskem mnogo govorilo in pisalo, kako da bi se kmet rešil grajščinskih bremen, ali Friderik se ni upal drezati v to stvar, da ne bi razdražil ple-menitne gospode, ki so pod seboj imeli osem sto tisoč kmetov ter ž njimi postopali, kakor s pravimi sužniki. Našlo pa se je blagih in sprevidnih grajščakov, ki so se sami lotili prepotrebnega začetja: Grof Kantzau je svoje kmete prvi osvobodil tlake, ter jim dal zemljišč, od katerih so mu plačevali zgovorjeno najemščino. Kmetje postali so pridni, premožni in pošteni ljudje, in v sedem in dvajsetih letih je plemeniti grof svetu očitno dokazal, da ima od svobodnih kmetov več dobička, nego od sužnih, a tudi kmetom da je bolje, nego jim je bilo prej. Po njegovem primeru ravnal je tudi ta-danji minister grof Bernstorf in neki drugi grajščaki, in nihče se ni kesal.
Ko je Friderik Y. po dolgej bolezni umrl, spolnil je njegov sin Kristijan YII. (1766 —1808) še le sedemnajst let; ali bil je tako čuden, da niti v poznejših letih ni mogel sam vladati ter se je vedno zanašal na druge, zlasti na premetene prilizovalce, ki so ga znali čisto za se dobiti. Kristijan bil je nenavadno lepo dete, krepkega telesa in budnega duha, in večkrat je tako povedal, da so se mu odgojitelji kar čudili. Ali že v dvanajstem letu pokazala so se v njem čudna nasprotja ; zdaj je bil živ in razposajen, zdaj čmeren in zamišljen; zdaj je silno želel kako stvar, zdaj je zopet bil brez vsake volje. Nič se ni veselil, da bo kralj, kajti bal se je, da bo moral preveč delati; a ko je zasedel prestol, počenjal je vse mogoče nerodnosti, le tega ne, kar bi se spodobilo vzvi-šenej njegovej oblasti. Da bi ga odvrnili od sramotne lahko-umnosti in razuzdanosti, pregovorili so ga njegovi svetovalci, da se je oženil z ljubeznjivo in duhovito knjeginjo Karolino Matildo, petnajst let staro sestro angleškega kralja Jurija IH. Pa niti v zakonu se ni poboljšal, ampak po dnevi in po noči
počenjal je svoje neumnosti, kakor poprej. Zdaj so ga poslali na potovanje. Bil je v Londonu in v Parizu, potrošil je silnih novcev, a vrnil se je na umu bolan, kakor se je bil od doma podal. Med potjo seznanil se je z mladim doktorjem Struensee-om, katerega je seboj pripeljal ter ga obdržal za svojega telesnega zdravnika. Še se svobodoumni Struensee ni do dobrega udomačil v Kodanji in že so se na kraljevem dvoru godile spremembe, ki so vsakega osupnile. Kralj in kraljica, ki se prej nista marala, bila sta si dobra; on je vse storil, kar je ona hotela, ona pa je ljubila moža, ki jo je učil, kako treba ravnati. Tako si je Struensee pridobil vso oblast nad kraljem, kateremu se je znal tako dobrikati, da mu je naposled vse zaupal in ni mogel biti brez njega. Stanoval je na dvoru, a kadar sta kralj in kraljica kam šla, bodi si na sprehod ali na potovanje, Struensee bil je vedno ž njima. Naposled je Kristijan VII. odpustil starega časti vrednega ministra Bernstorfa, in takoj drugi dan potem napovedal je kraljevi razglas velike spremembe v dosedanjem državnem redu. Najprej je oklical, da se sme svobodno tiskati vse kar ni laž; potem je odpravil davek od soli; naredil, da se imajo v državne službe umestiti samo zmožni in pošteni možje, če tudi niso plemenitnega rodu; prenaredil je sodnije ter sodnikom ostro prepovedal, da ne smejo od ljudi sprejemati nobenih plačil, kakor je prej bila navada, a zato jim je poboljšal redno plačo iz državne blagajne; odpravil je razne stanovske in cehovne pravice; kmeta ni osvobodil, ali olajšal mu je težka bremena ter s posebno postavo uredil razmere med njim in grajščakom. Te in druge naredbe, katerih ne moremo vseh našteti, izdelal je Struensee nekoliko po pruskem vzoru, nekoliko pa po tem, kar je čital v knjigah svobodoumnih francoskih pisateljev tadanjega časa. Marsikaj bilo je dobro in ohranilo se je do današnjega dne, a v marsičem se je tudi prenaglil ter žalil narodni ponos razdraženih Dancev. Pa Struensee ni vse sam storil, ampak pomagali so mu prijatelji, ki so se ž njim vjemali.
Najzvestejši tovarš bil mu je Brandt, ki je kralja moral kratkočasiti in paziti na-nj, da ne bi noben veljaven mož mogel na samem ž njim govoriti. Oba, Struensee-a in Brandta, je Kristijan povzdignil v grofovski stan. Najbolj je Dance jezilo, da jim je Struensee vsiljeval nemški jezik ter vse naredbe oglašal v nemškem jeziku, ne da bi jim dodal vsaj prevod danski. Ko so mu to očitali, zavrnil jim je, da nima časa, da bi se danski učil. Y tem prišel je dan ma-
ščevanja. Najveljavnejša gospoda zarotili so se zoper njega, a na čelu jim kraljica Julijana, Kristijanova mačeha, Gold-herg in grof Kantzau. Bilo je po nekem dvorskem plesu, pozno po noči, ko so se zarotniki priplazili v kraljevo palačo, zbudili kralja ter ga ob štirih zjutraj prisilili, da je podpisal ukaz, da se imajo kraljica, Struensee, Brandt in trinajst njihovih privržencev djati v zapor. Struensee-a in Brandta so na to ob glavo djali (1772), kraljico pa so zakonsko ločili od kralja ter jo izgnali v Celle, kjer je tri leta potem umrla. Na to je kraljica Julijana vladala ter je po svojem ministru Goldbergu dala ponoviti nekdanje državne naprave, a ne da bi v dvanajstih letih svojega vladauja znala kaj koristnega nasvetovati. Naposled se je kraljevič Friderik polastil vladarske oblasti v imenu slabega svojega očeta ter je grofa Bernstorfa mlajšega imenoval prvega ministra (1784).
2. Švedska.
Kralji roda Wasovskega („Wasa“ 1523 —1654).
Še prej nego Danci, vzdignili so se Švedi zoper grozo-vitnega Kristijana II., in to prav kmalu potem, ko je ta krvo-lok dal v Stokholmu očitno poklati veliko število najimenitnejših svojih nasprotnikov (1520). Na čelo upornikov postavil se je možat in srčan mladeneč Gustav Wasa, sin državnega svetovalca, ki je bil v rodu s prejšnjim državnim upraviteljem Sturom. Kristijan II. predrznemu mladenču ni zaupal in dal ga je odpeljati v Kodanj; nekega dne pa je mladi Gustav pobegnil in srečno prišel v svobodno hanseatsko mesto Liibek, kjer ga je starešinstvo vzelo pod svojo hrambo ter mu dalo ladijo, da se je prepeljal domu na Švedsko. V Kalmaru skušal je Gustav vzdigniti meščane, ali moral je bežati iz mesta ter se je za kmeta preoblečen po dnevi skrival po grmovji, a po noči hodil je dalje, dokler ni prišel na očetov dom v Bäfnäs. Tu je zvedel, da mu je oče pri velikem klanji v Stokholmu poginil, a na njegovo glavo da so razpisali veliko darilo. Bežal je torej dalje v severne kraje, a skusil je mnogo nadlog, ker so mu preganjalci vedno bili za petami. Zdaj je delal v rudnikih, zdaj služil za hlapca pri kakem kmetuj osem dni bil je skrit v cerkvi, a naposled ni mogel drugače dalje popotovati, nego da se je zaril v voz slame. Tako je prišel v pokrajino Dalekarlijo, kjer je ravno na božič z vso svojo zgovornostjo ljudstvo ščuval na upor. Danski
vojščaki prišli so mu tudi tu na sled in že so ga hoteli zgrabiti ; ali v tem so kmetje začeli plat zvona biti in pregnali so vojščake. Zdaj so tudi iz drugih krajev dohajali kmetje in kmalu je Gustav nabral veliko vojsko ter ž njo osvojil Upsalo in druga mesta, a ko so mu iz Liibeka poslali deset bojnih ladij na pomoč, vzel je tudi glavno mesto Stokholm. Ob istem času, ko so Kristijana II. tudi Danci pahnili s prestola, so Švedi na državnem zboru v Strengnäsu izvolili Gustava I. Wasovca (1523 —1560) za kralja, ki je na to z Danci sklenil tako zvani „večni mir“, Liibečanom pa podelil velikih trgovinskih svoboščin zato, ker so ga do zadnjega podpirali.
Danski vladarji so na Švedskem s kraljevim premoženjem tako slabo gospodarili, da Gustav s pičlimi svojimi dohodki ni mogel poravnati niti najpotrebnejših stroškov ter se je že leta 1527. hotel odreči kraljevej oblasti, ali dal se je pregovoriti, ko mu je državni zbor dosodil bogato cerkveno premoženje. Lutrov nauk imel je namreč tudi na Švedskem že svojih privržencev, ki so se od dne do dne množili. Ozna-novala sta ga brata Olav in Lovrenc Peterson, ki sta se v Wittenbergu izšolala ter se ondi seznanila s samim Lutrom. Isti Gustav odločil se je za novo vero ter je svojemu kan-celarju Lovrencu Petersonu naročil, da naj sveto pismo prestavi na švedski jezik. Kakor v drugih protestantskih deželah, tako niti na Švedskem katoliškej cerkvi niso pustili starih pravic, ampak hoteli so, da bi kar ves narod prestopil v novo vero. Gustav je pri tem prav varno in zvito postopal. Naprave katoliške cerkve je po malem odpravljal drugo za drugo; a škofe in duhovnike, ki so se upirali samo-lastnim njegovim naredbam, je djal v zapor, jih izgnal iz dežele ali pa jih je na smrt obsodil. Da pa s tem ne bi razdražil pobožnega ljudstva, razglasil je, da so obsojenci privrženci Dancev ter nasprotniki državne samostalnosti švedske. Prav brez boja pa se verska sprememba ni godila niti na Švedskem, ali ker je sama vlada na vso moč podpirala protestante , so katoličani čemdalje bolj pešali in niso se mogli obdržati. Po novem redu je cerkev bila državna naprava; više duhovnike, ki so se tudi zanaprej zvali škofje, imenoval je kralj; od velikega cerkvenega premoženja so nekoliko pustili novim škofom, največi del dobil je kralj, plemenitnej gospodi pa so povrnili tista posestva, ki so jih njihovi predniki dali cerkvam po letu 1453. S starimi cerkvenimi zvonovi je Gustav poplačal dolg, ki ga je ob času vojske naredil v Lü-
beku. Največo korist od verske spremembe imeli so ple-menitniki, kajti postali so bogati in mogočni, in prišel je čas, da sam kralj ni bil varen pred njimi. Gustavu I. se tega še ni bilo bati, vsaj je on osvobodil državo, jo uredil z dobrimi postavami, pospeševal domačo obrtnijo ter v ta namen pozival na Švedsko tuje umetnike in obrtnike, a povzdignil je tudi domačo trgovino. Za tolike zasluge je državni zbor leta 1544. sklenil, da bodo Wasovci na Švedskem vladali po prvorod-stvu, dokler ne umre zadnji naslednik Gustava I. Na smrtnej postelji naredil je Gustav, da ga ima na prestolu naslediti njegov najstarejši sin Erich XIV., kakor postava veleva, a od mlajših treh naj Ivan vlada na Sudermanskem; ali vsi da morajo najstarejšega brata priznavati kralja in vrhovnega svojega vladarja.
Erich XIV. (1560 — 1568) bil je jako nagle jeze, a naposled je popolnoma zblaznel. V takošnem brezumnem stanji je z lastno roko pomoril nekoliko udov slavne rodbine Sturov, in nihče pred njim ni bil več varen svojega življenja. Tu sta se mlajša brata Ivan in Karol zarotila zoper njega ter ga vrgla v ječo, v katerej je nesrečnež celih deset let mnogo trpel, dokler mu niso zavdali (1568). Za Ericha so Švedi osvojili Estonsko ob vzhodnem bregu baltiškega morja, a to je bilo jako imenitno za razvoj prekmorske trgovine z rodovitnimi ruskimi kraji. Njegov brat in naslednik Ivan III. (1568 — 1592) bil je jako omahljiv mož. Njegova pobožna žena Katarina, sestra poljskega kralja Sigmunda II. pregovorila ga je, da je prestopil v katoliško cerkev in da je tudi svojega sina Sigmunda dal katoliški odgojiti; ali njegova druga žena, ki je bila luteranka, pridobila ga je zopet za protestantsko vero. Ker je njegov sin Sigmund (1592 — 1600) že od leta 1587. bil poljski kralj, združil je pod svojo oblastjo obe dve državi, kateri je vezalo baltiško morje ter bi v drugih razmerah povzdignilo moč in veljavo obeh. Ali takrat je bilo drugače. Poljaki so bili ravno tako vneti katoličani, kakor so Švedi bili prenapeti protestanti. To je dobro vedel Ivanov brat Karol Sudermanski in vse je storil, da bi Švede razdražil zoper katoliškega kralja ter potem sam zasedel kraljevi prestol. Ko so ga tadaj po Ivanovej smrti izvolili za državnega upravitelja, dokler Sigmund sam ne pride iz Poljskega, sklical je (1593) državni zbor v Upsalo, in tu so sklenili, da je protestantska vera edina državna vera na Švedskem. Sigmund se je branil potrditi ta sklep, ali odjenjal je, ko so se mogočna državna gospoda zagrozili, da mu bodo od-
povedali pokorščino ter njegovega strica oklicali za kralja. Le toliko mu je obveljalo, da se katoličani, katerih je še dosti bilo, niso preganjali, akoprem niso smeli očitno obhajati svoje službe božje. Pa kakor hitro je Sigmund šel zopet na Poljsko, in je njegov stric Karol bil zopet njegov namestnik na Švedskem, jeli so protestanti z nova preganjati katoličane, in državni zbor je kar naravnost ostro prepovedal vsako drugo vero, nego luteransko. Na to je Sigmund šel z vojsko na Švedsko, da bi katoliškim svojim rojakom obranil državne in verske pravice, ali njegov stric ga je zmagal v bitvi pri Stan-gebrou, a ta zmaga je le še bolj ohrabrila protestantski državni zbor, ki je zdaj Sigmundu odločno poročil, ali naj se odpove katoliškej veri, ali naj v petih mescih svojega sina pošlje na Švedsko, da se bode protestantski odgajal. Ko Sigmund ni spolnil ne enega ne druzega zahtevanja, so Švedi Karola IX. (1600—1611) izvolili za kralja ter ga naposled svečano ovenčali s krono, po katerej je ves čas svojega življenja tolikanj hrepenel. Karol je neusmiljeno preganjal katoličane ter ni prej odjenjal, dokler ni popolnoma zatrl katoliške cerkve na Švedskem. Ali novemu kralju ni bilo usojeno, da bi se na vladarskem prestolu navžil mirne sreče. Doma so mu največ skrbi delali mogočna gospoda, ki se niso hoteli slepo pokoravati njegovim ukazom ter so rajši bežali črez mejo. To je danskega kralja Kristijana IV. ohrabrilo, da je začel vojsko, katerej Karol IX. ni doživel konca, kakor ni doživel mira s poljskim kraljem Sigmundom, ki svojega strica nikakor ni hotel priznati za kralja švedskega. Pa tudi z Kusi se je bil Karol IX. zapletel v vojsko, ko jim je hotel mlajšega svojega sina Karola Filipa posiliti za cara. V tem ga je prehitela smrt, a njegov sin Gustav Adolf je s kraljevo krono nasledil tudi vse tri vojske.
Gustav Adolf (1611 —1632) bil je blag in moder vladar, ali še boljši poveljnik, ki se je že kot petnajstletni mladeneč odlikoval v vojski z Danci. Prvi njegov svetovalec in državni kancelar bil mu je mladi in bistroumni Aksel Oksenstierna, ki je po svojej previdnosti in po svojem miru bil kakor rojen za vladarska opravila. Gustav Adolf je torej vse imenitne državne stvari prepustil njemu, sam pa šel na vojsko. Najprej je užugal Dance ter jim vzel Kalmar in Elfsborg. Desetletno vojsko z Kusi končal je s tem, da je priznal novi cesarski rod Komanov, ali zato je ob baltiškem morji dobil ruski pokrajini Ingrijo in Karelijo. Na to je z vso močjo udaril na poljskega kralja Sigmunda, ki se še
zmiraj ni hotel odreči pravice do švedskega prestola. V treh vojnah osvojil je vso Livonsko in že je udaril na zahodno Prusko, ali v tem ga je francoski minister Richelieu pregovoril, da je s poljskim kraljem sklenil primirje na šest let ter šel na Nemško pomagat protestantom zoper cesarja. Kako se je Gustav Adolf udeležil tridesetletne vojske, iz katere se ni več domu povrnil, povedali smo v nemškej zgodovini (na strani 113). Ko je hrabri kralj leta 1632. v bitvi pri Lützenu poginil, je njegova edina hči Kristina (1632 — 1654) bila šestletno dete. Po očetovem naročilu je namesto nje imelo dvanajst let vladati državno svetovalstvo od peterih najviših uradnikov, katerim je kancelar Aksel Oksenstierna predsedoval. To isto svetovalstvo imelo je tudi skrbeti za odgojo mlade in obdarovane kraljice ter jo dati izučiti v raznih znanostih , kakor kakega kraljeviča. Kristina imela je mnogo veselja za nauke ter se je tudi potem, ko je odrasla, najrajši pečala z znanostjo in umetnostjo. Naučila se je raznih jezikov, in celó starogrški je dobro razumevala. Državno svetovalstvo je med tem nadaljevalo tridesetletno vojsko in še le, ko je kraljica sama prevzela vlado ter odpustila kance-larja Aksel Oksenstierna, bila je za to, da se pospeši west-falski mir, v katerem je Švedska dobila prednje Pomorje, kos zadnjega Pomorja ter mesta Wismar, Bremen in Verden, ter si tako neizmerno povzdignila svojo moč na baltiškem pa tudi na severnem morji. Doma na Švedskem pa so ta čas prevzetna grajščinska gospoda le še bolj pomnožili velike svoje pravice ter so odslej pri vsakej priliki nasprotovali vladarjem svojim. Ti mogočni plemenitniki niso plačevali ne davkov ne colnine, smeli so svobodno loviti ribe in divjačino, in vse imenitne državne službe obnašali so le oni, med tem ko je kmet bil ubožen, kralj pa moral prav varčno živeti, če je hotel izhajati s pičlimi svojimi dohodki. Kristina, ki je radodarno podpirala umetnike in učenjake ter jih iz tujih dežel pozivala na Švedsko, bila je večkrat v takej zadregi, da včasih ni mogla poplačati stroškov za vsakdanje potrebe. Ker je pa vkljub temu rada napravljala sijajne dvorske veselice in svečanosti, morala je razprodati mnogo kraljevih grajščin. Kavno za njenega vladanja pa so se znanosti in umetnosti ter tudi trgovina tako povzdignile, kakor še nikdar poprej. Toda kraljica, ki je bila tolikanj vneta za umetnosti in znanosti ter sploh za vse, kar je lepo in vzyišeno, ni našla zadovoljstva ne v protestantskej veri, ne v mrzlih severnih krajih. Že črez deset let je torej kraljevi prestol prepustila svojemu
bratrancu Karolu Gustavu ter se podala na pot proti jugu. Y Insbruku je svečano prestopila v katoliško cerkev, in ko je prepotovala Nizozemsko in Francosko, šla je v Italijo ter se za stalno naselila v Kirnu, kjer je največ občevala z umetniki in pesniki ter se navžila prekrasnih umetnij, s kakorš-nimi se le „večno mesto“ more ponašati. Dvakrat se je z nova skušala polastiti švedskega prestola, ali brez vspeha, in povrnila se je v Kirn, kjer je ostala do svoje smrti (1689). Pokopali so jo v cerkvi sv. Petra.
Kralji roda Pí'alz-Zweibriickenskcga (1654—1751).
Ko je palatinski grof Zweibrückenski Karol X. Gustav (1654—1660) prišel na Švedsko, bili so kraljevi dohodki tako pičli, da je isto plemstvo sprevidelo, da mora kralju povrniti vsaj tista posestva, ki si jih je od smrti Gustav Adolfa po sili ali po zvijači polastilo. Toda lakomna gospoda so se s povračanjem jako obotavljali, dokler ni vse pri starem ostalo. Karol X. hotel si je tadaj z vojsko pridobiti večo slavo in veljavo in šel je nad poljskega kralja Ivana Kazimira, ki je sam sebi lastil pravico do švedskega prestola. Švedski vojščaki bili so hrabri, kakor v tridesetletnej vojski, in imeli so tudi zvedenih poveljnikov; a ker se je med poljskimi plemenitniki našlo dosti izdajalcev, je slavohlepni in boja željni Karol X. kmalu osvojil mesti Varšavo in Krakov, zapodil v beg kralja Ivana Kazimira ter skoraj vso Poljsko in Litavsko spravil pod svojo oblast. Da bi osvojene dežele ložej obdržal, skusil je pruskega vojvodo Friderika Viljema dobiti na svojo stran. Pruski vojvode bili so namreč pod vrhovno oblastjo poljskih kraljev, ki so zato imeli Prusko varovati tujih napadov. Ko je švedski kralj zmagal kralja poljskega, trdil je, da je odšle on tudi vrhovni gospodar nad prusko, ki se mu je morala podati. V tem se je poljski narod z nova ohrabril, po vsej deželi nabirali so se vojščaki zoper protestantske tlačitelje, in tudi plemenitniki so se zopet oborožili, ko so se nadjali pomoči od nemškega cesarja in danskega kralja, ki sta se bala, da ne bi Švedska premogočna postala. Karol X. je tadaj s Friderikom Viljemom sklenil pogodbo, po katerej bi Pruska imela postati popolnoma neodvisna država, zato pa bi Prusi imeli Švedom pomagati v vojski zoper Poljake. In tako je bilo. Pruski vojvoda in švedski kralj šla sta skupaj na Poljsko, in v hudej tridnevnej bitvi pri Varšavi sta slavno zmagala veliko poljsko vojsko, ki jo je vodil sam Ivan Kazimir
(1656). Karol X. bil je v drugič gospodar v Poljskej; ali y tej slavi mu je nenadoma došlo poročilo, da so Danci prestopili švedsko mejo. Hitro je torej šel na Dansko ter tudi tu zmagal, kakor že vemo iz danske zgodovine. Po njegovem odhodu se švedske posadke po poljskih mestih niso mogle braniti zoper mnogo večo nasprotno silo; Poljska je bila zopet svobodna; zviti Friderik Viljem pa se je izneveril Švedom ter je s poljskim kraljem sklenil Velavsko pogodbo, po katerej je tudi Poljska priznala (1657) državno neodvisnost Pruske. Nagla smrt Karola X. pospešila je mir v Olivi (1660). Poljski kralj se je odrekel pravici do švedskega prestola ter je Švedom prepustil Estonsko in Livonsko.
Velika nesreča bila je za Švedsko, da je zopet imela maloletnega kralja, Karola XI. (1660—1697), in da je vladarska oblast bila zopet v rokah plemenitaškega državnega svetovalstva, ki ni imelo druge skrbi, nego kako da bi pomnožilo svoboščine svojega stanu. Ker je Švedska v svetu še zmiraj slovela po hrabrih svojih vojščakih, so tuje države ž njo rade sklepale prijateljske zaveze, a sebični vladarski svetovalci zavezali so se vselej s tisto, ki jim je največ plačila obetala. Tako je Švedska z Nizozemsko in Angleško sklenila „zavezo treh držav“ zoper francoskega kralja Ljudevika XIV.; a brž ko je Nizozemska ustavila svoja plačila, dali so se švedski svetovalci podkupiti od istega Ljudevika XIV., da so švedsko vojsko poslali nad pruskega vojvodo in braniborskega volilnega kneza Friderika Viljema. Le-ta jih je v bitvi pri Ferbellinu popolnoma užugal (1675) ter jim vzel skoraj vse njihove dežele na Nemškem; ali francoski kralj ga je prisilil, da jim je moral vse to zopet povrniti v St. Germainskem miru. Med tem je Karol XI. odrasel ter sam prevzel vlado. Bil je moder, varčen in jako oster. Plemenitnej gospodi je brez usmiljenja vzel vsa kraljeva posestva, ki so si jih kdaj polastili, ter je tako povečal svoje dohodke, zmanjšal državne dolgove ter tudi nekoliko olajšal težke davke. Državnemu svetovalstvu, v katerem so bili sami plemenitniki, omejil je veliko njegovo moč, ter mu ni pustil druge pravice, nego da mu je smelo nasvete dajati. Zato pa je državni zbor, v kateri so razun plemenitnikov dohajali tudi zastopniki duhovnov, meščanov in kmetov, obdržal pravico, da je po starej navadi določeval o davkih. Bavno ta državni zbor je Karolu XI. podelil neomejeno oblast, da je mogel urediti vojsko in bojno ladijevje ter z varčnim gospodarstvom napolniti državne blagajne, iz katerih je#potem zajemal njegov sin in naslednik
Karol XII., ko je švedska vojska še enkrat potresla vso vzhodno Evropo.
Nikdar ni bila Švedska tako mogočna, kakor ob smrti Karola XI. Doma je kralj imel neomejeno oblast, na tujem pa veliko veljavo; država bila je brez dolgov, a česar siromašna švedska zemlja sama ni imela, to so jej dajale bogate dežele na vzhodnem bregu baltiškega morja, na katerem so takrat Švedi bili edini gospodarji. Ni čuda, da so sosednji vladarji zavidno gledali to slavo in blagostanje male Švedske ter čakali samo prilike, da bi mogli planiti na njo. Ugodna prilika za takošne namene našla se je po smrti Karola XL, ko je zopet maloletni kralj zasedel vladarski prestol. Karol XII. (1697 —1718) bil je namreč še le petnajst let star, ko mu je oče umrl. Državno svetovalstvo, ki je v njegovem imenu vladalo, hotelo je plemenitnikom hitro povrniti vse nekdanje svoboščine, ali ta naklep je mladega kralja tako razkačil, da je takoj prvo leto sebe oklical polnoletnega, svetovalstvo pa razpustil. Karol XII. bil je jako pobožen ter tako čednosten, da nikdar ni vina pil ter se niti ženiti ni hotel. Bil pa je tudi neizmerno slavohlepen in trmoglav, da je vedno le njegova morala veljati in si niti od starih zvedenih mož ničesar ni dal dopovedati. Telesne in vojaške vaje bile so mu največe veselje, a v vojski se niti po obleki ni ločil od priprostih vojščakov , s katerimi je v taborji skupaj živel od iste hrane. Poljski in danski kralj ter ruski car mislili so, da se tako mladega in neskušenega kralja ni bati, in sklenili so, da mu bodo vzeli tiste kraje, ki so jih njihovi predniki morali v nesrečnih bojih prepustiti Švedskej. Ruski car Peter „veliki“ želel si je Ingrijo in Karelijo, da bi ruskej trgovini odprl pot do baltiškega morja; poljski kralj Avgust II. hotel je Estonsko in Livonsko nazaj imeti; danski kralj Eriderik IV. pa bi rad dobil tisti del Šlesviga, ki je takrat bil pod oblastjo vojvode Holstein - Gottorpskega, sorodnika Karola XII. Najbolj pa je zaveznike ščuval neki livonski plemenitnik Patkul, ki je pred prejšnjim švedskim kraljem moral bežati iz svoje domovine.
Brž ko so se zavezniki pogodili, začela se je velika „s e-verna vojska“ (1700 —1721), ki je imela odločiti, kdo da bo v prihodnje gospodaril na baltiškem morji in katera država da bode po svojej moči prva v severo-vzhodnej Evropi. Danski kralj udaril je na Šlesvig; Poljski kralj peljal je sasko vojsko na livonsko mejo, nadjaje se, da mu bode Patkul naklonil pomoč livonskih vitezov; ruski car j>a je na Estonskem
jel obsedati mesto Narvo. Tu nam je omeniti, da je poljski kralj Avgust II. bil ob enem tudi saski knez, a ker Poljaki niso bili za vojsko zoper Švede, začel jo je s saskimi vojščaki. Karol XII. se tolikih sovražnikov prav nič ni ustrašil, ampak kar takoj se je prepeljal črez morje in tako hitro je s hrabro svojo vojsko bil pred Kodanjem, da je danskemu kralju upadlo srce, in že za nekoliko tednov je sklenil mir v Travendalu (1700), kjer je švedskemu kralju obljubil, da se bode odpovedal zaveze zoper njega, a vojvodi Holstein-Gottorp-skemu da bode povrnil osvojene kraje. Zdaj je Karol XII. hitro odjadral ter z osem tisoč izurjenimi vojščaki šel proti Narvi nad ruskega cesarja. Nič ni maral, da je Kusov bilo štirideset tisoč, vsaj so bili po večem sami neokretni novinci, ki se še niso privadili novemu vojaškemu redu ter niso radi slušali tujih častnikov, katerih niti razumeli niso. Ko je torej Karol XII. konec novembra 1700 z malo peščico svojih junakov udaril na nje, jih je kmalu do dobrega užugal in pognal v beg. Nered v ruskej vojski je bil tem veči, ker je ravno tisti dan jako medlo in je sneg vojščakom v oči padal. Srečni zmagovalec je Rusom vzel črez sto topov in mnogo druge bojne priprave, vjetnike pa je velikodušno izpustil. Zdaj je Karol XII. hitel, da bi užugal tudi tretjega svojega sovražnika Avgusta II. Ko na Livonskem ni več našel nasprotnikov, šel je dalje na Kuronsko in tu je združeno sasko-rusko vojsko zmagal in razkropil na vse strani. Prišedši na poljsko mejo, zahteval je, da naj Poljaki Avgusta II. kar takoj s prestola pahnejo ter si izvolijo druzega kralja. Poljaki so mu na to zavrnili, da nikakor niso odobravili, da je Avgust II. peljal vojsko na Livonsko in da ga zato niti niso podpirali; rekli so mu, da se niti v prihodnje ne bodo vtikali v to vojsko, ali tudi od njega da si ne dajo ukazovati, koga da naj si volijo za kralja, a koga ne. Karol XII. se ni dalje pogajal , ampak kar šel je črez mejo in nekoliko dni potem je z vso svojo vojsko bil pred Varšavo. Starešinstvo mu je trepetaje izročilo mestne ključe in mu plačalo zahtevani davek (1702). Ko je švedski kralj pri Klisovu zmagal drugo sasko-poljsko vojsko, stopal je dalje od mesta do mesta, in leta 1703 imel je že veči del Poljske v svojej oblasti. Zdaj še le so se Avgustovi nasprotniki med poljsko gospodo zbrali v Varšavi ter namesto njega v pričo oborožene švedske vojske izvolili za kralja Stanislava Leščinskega, Karolovega privrženca (1704). Toda velika večina poljskega naroda ni priznavala novega kralja, in tudi potem, ko ga je lvovski škof svečano
okronal (1705), se je Stanislav le toliko časa mogel obdržati na prestolu, dokler je švedski kralj s svojo vojsko strahoval Poljake. To je Karol XII. dobro vedel in zato je vsakakor hotel Avgusta prisiliti, da bi se sam odrekel poljske krone. Da se ne bi saska in ruska vojska združili, šel je v Galicijo, osvojil Lvov ter se hitro zopet vrnil v Varšavo, od koder je prepodil Sase, ki so bili med tem prišli, da se maščujejo nad nezvestim mestom. Iz Varšave je nagli in nepremišljeni švedski kralj pozno v jeseni drl na Litavsko in v Volhinijo, kjer je po močvirnih in siromašnih ondešnjih krajih komaj dalje stopal; ali dosegel je svoj namen. Volhinjci in Litavci so boté ali nehoté Stanislava priznali za kralja, ruska vojska pa se je pred njim umaknila nazaj črez mejo. Po teh do-godbah šel je Karol XII. na Saško nad samega Avgusta II. Strah pred njim bil je toliki, da so ljudje iz vasi zbežali v mesta, kraljeva rodovina pa je v sosednjih deželah iskala zavetja. Avgust II. je tadaj z zmagovitim svojim nasprotnikom sklenil (1706) sramotni mir v Altranstädtu, kjer se je za se in za svoje naslednike odpovedal poljskega prestola, se odpovedal zaveze z ruskim cesarjem ter Livonca Patkula izročil Karolu XII., ki ga je dal tako dolgo na kolo natezati, dokler ni po groznih mukah umrl. Pa vkljub vsem tem žrtvam Švedi niso odšli, ampak celo leto ostali so v deželi ter živeli na stroške saskega naroda.
Prav kmalu se je pokazalo, kako slab in nezveden poveljnik je bil Karol XII., kajti med tem ko je s hrabro svojo vojsko brez osnove hodil sem ter tje po Saškem in Poljskem ter po nepotrebnem tratil dragi čas, je ruski car Peter „veliki“ vzel Karelijo, Ingrijo, Estonsko in kos Livonske ter tako švedskemu kralju zastopil pot k baltiškemu morju. V osvojenih krajih je previdni ruski car z ljudstvom prav blago postopal ter ga popolnoma za se pridobil, ob enem pa je prav pridno uril svojo vojsko ter premišljeval in se posvetoval, kako da se bode spoprijel s predrznim svojim nasprotnikom. Sklenil je, da se bode pred njim vedno nazaj pomikal, za seboj pa da bode opustošil zemljo, da sovražnik ne bode vedel odkod dobivati hrane, niti se bode mogel vrniti proti domu. Po tej osnovi je Peter „veliki“ ravnal, ko se je Karol XII. napotil proti Moskvi ter se skozi gozde in močvirja zmagovalno preril že črez Dneper. Pa kakor nikdar, tako niti to pot mladi kralj ni imel stalne osnove ter se je nenadoma obrnil na drugo stran. Y njegov tabor je namreč prihajal stari kozaški hetman Mazepa in nagovarjal ga je, naj
gre v Ukrajino, kajti brž ko se bo s svojo vojsko tam pokazal, stopili bodo vsi Kozaki na njegovo stran. Vkljub ugovarjanju zvedenih častnikov dal se je Karol XII. pregovoriti in ni hotel počakati starega poveljnika Löwenhaupta, ki je z enajst tisoč vojščaki ter s hrano in novo obleko bil na poti iz Kuronskega, ampak kar takoj se je podal proti Ukrajini (1708). Pri Golovčinu zadel je na rusko vojsko, katero je sicer užugal ali se tudi prepričal, da ruski vojščaki niso več tisti, ki so bili pri Narvi. Kusi so se na to z vso silo obrnili proti Löwenhauptu ter ga tako zmagali, da jim je moral pustiti topove in pratež in komaj da je z ostanki lepe vojske dohitel nespametnega kralja svojega, ki je od dne do dne teže dalje stopal. Jesenski dež razdrl je vsa pota, vojščaki jeli so bolehati, zdaj pa je še pritisnila huda zima. Mnogim vojščakom zmrznile so roke in noge, drugi so iznemogli od gladi, a marsikoga je zadela kroglja sovražnikov, ki so jim vedno bili za petami. Naposled pa se je pokazalo, da so obetanja Mazepova bila lažnjiva, kajti Kozaki se niso hoteli pridružiti Švedom, ki so zdaj bili v tolikej zadregi, da je tudi najhrabrejšim upadlo srce. Spomladi leta 1709. je Karol XII. od petdeset tisoč vojščakov, ki jih je pripeljal na Kusko, imel samo še dvajset tisoč, katerim je pomanjkovalo hrane, streljiva in vsega druzega, česar treba za vojsko; pa ne da bi se ž njimi hitro vrnil proti domu, ampak jel je obsedati trdnjavo Poltavo, katerej je prišlo na pomoč osemdeset tisoč Kusov. Dne 8. jul. 1709 se je tu imela odločilna bitva, v katerej so Kusi popolnoma zmagali svoje nasprotnike, katerih so dve tisoč vjeli, med tem ko jih je tri tisoč na bojišči poginilo. Karol XII. je sam bil hudo ranjen in ker ni mogel več sam ukazovati, nastala je med Švedi velika zmešnjava, ki je pospešila konec boja.
Y bitvi pri Poltavi je Švedska izgubila veliko moč in veljavo, ki so jej od tridesetletne vojske pridobili slavni kralji ter hrabri in dobro izurjeni vojščaki. Štirnajst tisoč Švedov se je z nesrečnega bojišča podalo na pot proti domu in že so prišli do Dnepra; tu pa niso mogli iti črez reko, in morali so se podati Rusom, ki so jih skoraj vse v Sibirijo odpeljali. Le Karol XII. s tisoč pet sto konjiki bežal je proti Turškej, ali samo s petimi sto je srečno prišel črez mejo ter se ž njimi vtaboril v mestu Benderu, kjer je živel od radodarne podpore turške vlade. S to se je že prej pogajal, zdaj pa ni miroval, dokler je ni s pomočjo francoskega poslanca v Carigradu pregovoril, da je Ruskej napovedala vojsko (1711). Car
Peter je novemu svojemu nasprotniku Sel naproti, ker sta mu vlaški in moldavski gospodar poročila, da se bode ves on-dešnji narod vzdignil, kakor hitro pride ruska vojska črez mejo. Že je Peter prišel na Moldavsko, ali obljubljene pomoči ni bilo od nikoder, ker so se ljudje ustrašili velike turške vojske, ki je bila med potjo. Peter se je tadaj zopet vrnil, ali Turki so ga ob Prutu došli ter oklenili z vseh strani. Bilo jih je dve sto tisoč, Kusov pa le štirideset tisoč. Tu je Peter sklical poveljnike na posvetovanje in sklenili so, da bodo Turkom ponudili mir pod ugodnimi pogoji. Premeteni Šafirov je s tem poročilom imel iti v turški tabor. Pred odhodom mu je cesar dal novcev, cesarica Katarina pa mu je izročila ves svoj dragoceni lišp, da bi ž njim podkupil velikega vezira. Le-ta bil je dober blag mož in prav kmalu se je vdal zvitemu poslancu. Kusi morali so Turkom prepustiti mesto Azov in ustje reke Dona, in svobodni so se smeli vrniti proti domu. Y tem pridere Karol XII. v turški tabor, da bi velikega vezirja pregovoril, ali prepozno je prišel, pogodba je že bila podpisana. Pa švedski kralj še ni obupal; z nova se je obrnil na francoskega poslanca v Carigradu, da bi turškega sultana pridobil za novo vojsko zoper Kuse, in bilo bi se mu posrečilo, da niso druge države Turško odvrnile od nameravanega začetja. Naposled je sultan Ahmed III. nemirnemu kralju ukazal, da se ima brez obotavljanja s svojimi tovarši na pot napraviti; ali Karol XII. ga ni slušal, ampak zavaroval se je v svojem stanu, kakor v kaki trdnjavi in sedem ur je s petdesetimi svojimi rojaki junaško odbijal naskoke turških vojščakov, katerih je mnogo poginilo. Še le ko mu je nad glavo jela hiša goreti, skočil je črez prag, držč v enej roki sabljo, v drugej samokres, da bi se preril skozi sovražnike. Toda spodletelo mu je, in v tem so ga Turki zgrabili in odpeljali v Drinopolje. Pa še poldrugo leto se je potikal po raznih turških mestih, dokler ga žalostna poročila iz Švedske niso napotila, da se je na jesen leta 1714. vrnil proti domu. Pod tujim imenom potoval je prav hitro črez Ogersko in Nemško, in v štirinajstih dneh bil je v Stralsundu.
Teh pet let, ki jih je brez koristi potratil na Turškem, se je marsikaj spremenilo. Takoj po bitvi pri Poltavi vrnil se je Avgust II. na Poljsko, pregnal Stanislava Leščinskega ter očitno preklical mir v Altranstädtu. Danci udarili so na Švedsko, ali bili so premagani; zato^ pa so na drugej strani vojvodi Holstein-Gottorpskemu vzeli Šlesvig. Najsrečnejši bil je Peter „veliki“, kajti do dobrega se je utrdil v osvojenih
deželah oh baltiškem morji. K tem starim švedskim sovražnikom pridružili ste se zdaj tudi Pruska in Hanoveranska. Y Stralsundu se je Karol XII. prav kmalu prepričal, da je vse izgubljeno, kar so njegovi slavni predniki osvojili takraj morja. Nobenega mesta ni mogel več obraniti in naposled je tudi Stralsund^ moral prepustiti nasprotnikom. Petnajst let ga ni bilo na Švedskem; več sto tisoč rojakov je med tem brezumno žrtvoval na raznih bojiščih, vse je bilo žalostno in potrto, ko se je zopet povrnil domu. Pa vse to ni ganilo Karola XII.; po vsej sili hotel je nadaljevati vojsko, le z ruskim cesarjem jel se je pogajati za mir. Da bi si velike zgube na drugej strani povrnil, hotel je Dancem vzeti Norveško, ter je Dabral vojsko od samih nedoraslih novincev. Ker ubožano ljudstvo ni moglo več davkov plačevati, dal je za silo kovati bakrene tolarje ter napraviti bankovcev za pet in trideset milijonov tolarjev. Pa vse to mu ni moglo povrniti nekdanje sreče. Tudi njegovi napori na Norveškem bili so brez vspeha, dokler ga naposled v obkopih pred Priedrichshallom ni zadela sovražna kroglja ter končala burno njegovo življenje (1718). Bilo mu je šest in trideset let. Po njegovej smrti bilo je konec dolgoletnej vojski in Švedska se je z raznimi nasprotniki tako-le pomirila: Hanoveranska dobila je Bremen in Verden ter je za to plačala en milijon tolarjev; Pruska dobila je prednje Pomorje, mesto Stetin ter otoka Usedom in Vollin, a plačala je dva milijona tolarjev; Danska pa je obdržala Šlesvig. Busi so še nekolikokrat pridrli v švedsko primorje, a leta 1721. pomirili so se v Nystädtu, kjer so Švedom povrnili Finsko, obdržali pa so Livonsko, Estonsko, Ingrijo in velik del Karelije. Tako je Švedska v severnej vojski izgubila svoje prvenstvo v severno-vzhodnej Evropi, a na njeno mesto je stopila mogočna Busija.
Po smrti Karola XII. so švedski plemenitaši zopet mogočni postali in gledali so le na to, kako da bi vso oblast dobili v svoje roke. Ker Karol XII. ni imel otrok, imel bi ga naslediti sin njegove starejše sestre, vojvoda Holstein-Got-torpski; ali prevzetna gospoda so drugače sklenili ter so Ka-rolovo mlajšo sestro Ulriko Eleonoro (1718 —1720) posadili na kraljevi prestol zato, ker se je ona odrekla neomejene vladarske oblasti ter dovolila, da bodo plemenitaši izmed sebe volili neki odbor od štiri in dvajsetih državnih svetovalcev, ki bodo vedno nadzorovali vsa državna opravila. Bazun tega stalnega svetovalstva pa je bil tudi še državni zbor, ki je sklepal o novih postavah in davkih, ter o vojski in miru.
Občna zgodovina, IV. zvezek.	33
Že črez dve leti je Ulrika Eleonora vladarsko oblast prepustila svojemu soprogu princu Hessen-Kasselskemu, Frideriku I. (1720 —1751), katerega so tudi plemenitaši priznali za kralja ter ga svečano okronali proti temu, da jim je podelil še večih svoboščin. Odšle je švedski kralj le po imenu bil vladar svoje države, v resnici pa so v njej gospodarili mogočni plemenitniki. Kakor so plemenitniki po smrti kralja Karola XII. sklenili mir z raznimi državami, razpustili vojsko, ter prvega ministra Görza samo zato ob glavo djali (1819), ker je natanko spolnoval ukaze svojega kralja, tako so tudi v prihodnje le oni odločevali o vseh imenitnih državnih stvareh , in tudi pogodbe in zaveze s tujimi vladarji sklepali so oni, a ne kralj. Bili pa so vedno za tistega, ki jih je bolje plačal, a če sta se dva poganjala za njihovo prijateljstvo, bili so eni za enega, drugi za druzega. Tako ste med njimi prav kmalu nastali dve stranki. Tiste, ki so bili za Francoze, zvali so stranko „klobukov“, tiste, ki so bili za Ruse, pa stranko „kap“. S prva je stranka „klobukov“ zmagala in dala se je od francoskega poslanca podkupiti, da je Rusom napovedala vojsko (1741—-1742). Ali namesto da bi vojščake plačali in nahranili, kakor treba, pustili so jih stradati in zmrzovati, a francoske novce so med seboj razdelili. Ni čuda torej, da so cela krdela prestopala k sovražnikom, ki so naposled zmagali, akoprem so ob istem času imeli tudi vojsko s Turki. Leta 1743. so v Abo-u sklenili mir, v katerem so Rusi Švedom vzeli samo mali del Finske, ostalo pa so jim pustili zato, ker so vojvodo Holstein-Gottorpskega, Adolfa Friderika, sorodnika ruskega cara Petra III., oklicali za naslednika Frideriku I.
Kralji roda IIolstein-Gottorpskega (1751 — 1818).
Adolf Friderik (1751 —1771) moral je priseči, da ne bode hrepenel po neomejenej oblasti ter da ne bode ničesar storil brez znanja in zoper voljo plemenitaškega državnega svetovalstva, v katerem se je kralj od ostalih udov le po tem ločil, da je njegov glas veljal za dva druga. Državno svetovalstvo se je odšle vtikalo celó v domače razmere kraljeve rodbine, ter je odločilo, kdo in kako da ima odgajati mladega kraljeviča, a enkrat djalo je v zatožbo isto kraljico, ki je bila sestra slavnega pruskega kralja Friderika II. Dotle je bil vsak sklep državnega zbora še le tadaj veljaven, kadar ga je kralj podpisal, zdaj pa si je državno svetovalstvo na-
pravilo pečat z vrezanim kraljevim podpisom ter ga kar samo pritisnilo na pismo, katero kralj ni kotel podpisati. Podkupljeni od Francozov sklenili so plemenitniki, da se je Švedska nekoliko udeležila sedemletne vojske zoper Friderika II. Ker so gospoda francoske novce zopet med seboj razdelili, si je Švedska s to nepotrebno vojsko le novih bremen na glavo nakopala. Kmetom to plemenitaško gospodarstvo nikakor ni bilo po volji, ali trpeli so, dokler se je dalo. Ko jim pa ple-menitna gospoda niso več dovolili, da bi svoje poslance pošiljali v državni zbor, a so celó nameravali odpraviti istega kralja, vzdignili so se kmetje^ v Dalekarliji, prihrumeli pred Stokholm ter ubranili, da Švedska ni postala plemenitaška republika.
Gustav III. (1771 —1792), sin in naslednik Adolfa Friderika, je že v mladih letih sprevidel, da to ne more tako ostati in še kraljevič premišljeval je, kako da bi odpravil plemenitaško vlado. Y ta namen posvetoval se je s francoskim poslancem in, ker je visoko cenil francoske naprave .in francosko omiko, se je leta 1770. sam podal v Pariz, da bi si naklonil pomoč francoskega kralja. Vse je šlo po sreči, in ko mu je dne 1. marca 1771 došlo poročilo, da mu je oče umrl, dobil je od francoske vlade obilno denarno podporo, da si je doma mogel kupiti dosti močno stranko pri novih volitvah v državni zbor. Veselje bilo je nepopisljivo, ko se je dne 30. maja povrnil v Stokholm; ljudstvo se kar ni moglo nagledati novega kralja, ki mu je znal tako lepo v domačem švedskem jeziku govoriti, kakor noben kralj od smrti Karola XII. V državnem zboru ste se zopet pokazali stranki „klobukov“ in „kap“, in celih osem mesecev so se prepirali, predno so vse uravnali, kar treba za umestenje novega kralja. Gustav jih je pustil ter jim podpisal vse, kar so mu predložili, a ne da bi prej prečital; kakor hitro pa so ga z veliko svečanostjo ovenčali za kralja, lotil se je davno osnovanega dela.
Najprej si je mladi kralj z ljubeznjivim ponašanjem pridobil popolno zaupanje priprostega ljudstva, meščanov in kmetov, ki so smeli sami priti pred njega in mu potožiti svoje nadloge. Na to je nekoliko mladih in pogumnih častnikov pridobil za svoje naklepe zoper plemenitaše, med tem ko so njegovi bratje potovali po deželi ter mu snubili zanesljivih privržencev. Kmalu so vsi vojščaki v Stokholmu in tudi po drugih mestih bili za kralja, in vse je bilo pripravljeno. Ko je dne 20. avgusta državni zbor bil zopet skupaj, dal je Gustav okoli zbornice nastaviti topove in vojščake ter
se z nekolikimi častniki podal med zbrano gospodo. S krepko besedo opisal je žalostno stanje države ter dokazal, da treba nekatere naprave spremeniti; poudaril pa je, da nima silovitih namenov, in dal je prečitati novo ustavo, katero so preplašeni državni poslanci pri tej priči sprejeli, podpisali in s prisego potrdili. Državno svetovalstvo odšle ni imelo drugih pravic, nego da je povedalo svoje mnenje, če gaje kralj za svet vprašal; državni zbor smel se je le na kraljev poziv shajati, a razpravljati le o tem, kar mu je kralj predložil; toda kralj je obljubil, da brez dovoljenja državnega zbora ne bode nikdar začel nobene vojske. Y vsa ostala vladarska opravila se nihče ni smel vtikati. Tako se je brez prelivanja krvi zvršila državna prekucija, ki je kralju povrnila nekdanje pravice. Med tem ko so prej vladajoči plemenitaši svoje nasprotnike v ječe zapirali, trpinčili in ob glavo devali, je Gustav samo nekoliko najnevarnejših mož za nekoliko ur djal v zapor, potem pa jih zopet izpustil. Po novej ustavi vladal je modro in blago še dvajset let; največ je storil prvih šest let, v katerih ni sklical državnega zbora. Državno gospodarstvo se je zboljšalo, sodniki so pravično sodili, blagostanje se je po malem povrnilo, trgovina in obrtnija ste se povzdignili, in tudi znanosti in umetnosti jele so cveteti. Narod bil je zopet srečen in zadovoljen, le plemenitniki so težko čakali prilike, da bi se mogli upreti kralju, ki jih je znal tako brzdati. Y tem je Gustav ponovil nekdanjo zavezo s Turško ter začel (1788) vojsko z Eusi, da bi jim zopet vzel kake dežele ob baltiškem morji. Že se je boj začel, kar je kralju nekoliko poveljnikov odpovedalo pokorščino, rekli so, da je vojska nepostavna. Gustav je zdaj sklical državni zbor in ga prisilil, da mu je podelil oblast, da sme začeti vojsko po svojej volji in sprevidnosti. Na to se je vojska nadaljevala, kralj in vojščaki bili so hrabri, ali ko so naposled sklenili mir v Werelä-i, ostalo je vse pri starem; vojska bila je brez koristi, in vendar je stala silnih novcev, ter bila vzrok novim državnim dolgovom. Narod ni imel več prejšnjega zaupanja v svojega kralja, a ko je Gustav mislil na novo vojsko, da bi Ljudeviku XVI. povrnil francoski prestol, zarotili so se plemenitniki zoper njegovo življenje. Na nekem plesu v maškarah ustrelil je va-nj bivši častnik Ankarström ter ga hudo ranil. Morilca so vjeli, ga tri dni očitno šibali, in nazadnje ob glavo djali; kralj pa je dvanajsti dan za rano umrl (29. marca 1792).
IX,	Poljska in Pruska,
Poljska je na začetku novega veka bila največa država v severo -vzhodnej Evropi, kajti odkar je bila združena z Li-tevsko in odkar si je pridobila vrhovno oblast nad Prusko (1466), razprostirala se je od baltiškega do črnega morja. Ali s to zunanjo velikostjo ni se nikakor strinjala njena notranja moč; nekoliko zato, ker med raznimi deželami in narodi te prostrane države le ni bilo prave edinosti, še bolj pa zato, ker na Poljskem nihče drugi ni imel nobene veljave niti pravice, nego plemenitna gospoda, velika in mala, ki so se v vojski odlikovali kot hrabri vitezi, doma pa gledali, kako da bi čim dalje bolj omejili kraljevo oblast, ki je naposled bila le na videz. Svobodnega meščanskega stanu, ki se je v za-hodnej Evropi postavil med grajščaka in kmeta, kralju pa dal potrebne podpore, na Poljskem ni bilo, kajti vsa trgovina bila je v rokah lakomnih in skopih Židov, ki so zatiranega kmeta še bolj ogulili, gospodo pa zapeljevali k lahkoumni zapravljivosti. Ce torej govorimo o „poljskem narodu“, ne smemo si misliti vsega naroda, ampak samo plemenitnike, katerih je bilo en milijon in nekoliko sto tisoč, med tem ko štirnajst milijonov ostalega ljudstva ni prav nič odločevalo v državnem in narodnem razvoji poljskem. Država, v katerej so tako čudne in nenaravne razmere, podobna je slabej lesenej koči, katero prvi hud vihar podere. In taka bila je Poljska. Najprej potresla jo je Švedska, potem pa jej je prerojena in utrjena Ruska dala udarec, ki jo je tako oslabil, da so naposled sosednje države planile na njo ter si jo med seboj razdelile, kakor kako zgubljeno stvar, ki nima gospodarja. Modri in premeteni pruski vojvode znali so se prav kmalu okoristiti od te državne slabosti Poljske, in še predno je prišel splošni polom, otresli so se njene vrhovne oblasti, a naposled so se tudi oni udeležili delitve lahkega plena.
I. Poljska.
Zadnja Jagelorca.
Od šesterih sinov kralja Kazimira IV. je najstarejši, Vladislav postal češki, ogerski in hrvatski kralj, mlajši trije, Ivan
Albreht, Aleksander in Sigmund I. so mu zaporedoma sledili na poljskem prestolu, najmlajša dva pa sta se odrekla posvetnemu življenju. Sigmund I. (1506 —1548) bil je dober gospodar ter je s pomočjo bogatega krakovskega meščana denarne stvari tako uredil, da je prav kmalu napolnil prazne državne blagajne, iz katerih je potem zajemal, kadar je trebal novcev za mnoge svoje vojske. Največkrat vojskoval se je z Kusi, katerim je naposled moral pustiti imenitno mesto Smolensk. Na drugej strani moral je peljati vojsko zoper Vlahe na Moldavskem. Ta dežela bila je za Poljsko zato imenitna, ker jo je ločila od Turške. Če so torej vlaški vojvode priznavali vrhovno oblast poljskih kraljev, bili so kakor na straži zoper Turke; če so se pa podali Turkom, niso Poljaki od te strani nikdar bili varni. Sigmundu se je posrečilo, da je vlaškega vojvodo zmagal ter ga prisilil, da mu je prisegel vasalsko zvestobo. Mnogo je Poljska tudi trpela od krimskih Tatarov, ki so nenadoma pridrli črez mejo, ropali in pustošili, požigali in morili, a preduo se je nabrala poljska vojska, izginili so proti domu ter odpeljali seboj plena in sužnikov. Imenitna sprememba se je za Sigmunda godila na Pruskem. Na Pruskem gospodarili so dotle duhovni vitezi nemškega reda, in njihov veliki mojster je, kakor že vemo, od leta 1466. moral poljskega kralja priznavati vrhovnega svojega gospodarja. Tadanji veliki mojster Albreht je želel postati posvetni vladar, prestopil v Lutrovo vero, ter začel vojsko s Poljaki. Ko pa v boji ni imel prave sreče, pokoril se je z nova poljskemu kralju ter prišel v Krakov, kjer je leta 1525. očitno na trgu pokleknil pred Sigmunda I. ter mu slovesno prisegel zvestobo. Sigmund mu je na to dovolil, da je Pruska odslej bila posvetna vojvodina. Ob istem času je na Mazov-skem umrl zadnji vojvoda starega roda Piastovskega, in tako je tudi ta poljska dežela prišla pod neposredno oblast Sig-mundovo. Po smrti svoje pobožne in dobre žene Barbare oženil se je Sigmund z Bono Sforzo, hčerjo vojvode Milanskega, s katero je imel sina Sigmunda Avgusta in nekoliko hčer. Bona bila je hudobna in vladohlepna žena, ki je med plemenitno gospodo rada zdražbe delala, a svojega sina je navlašč prav mehkužno izrejala, da bi se potem sama mogla vtikati v državne stvari. Da si na stara leta olajša vladarske skrbi, imenoval je Sigmund I. leta 1544. .svojega sina za namestnika na Litevskem. Mladi kraljevič se je po želji svojih staršev oženil z Elizabeto, hčerjo cesarja Ferdinanda I., s katero pa ni bil srečen. Ko mu je umrla, zaljubil se je na Litevskem
y lepo Barbaro Badživilovo in skrivaj se je ž njo porodil, da ne bi žalil staršev, ki so si želeli snaho imenitnega rodu. Še le , ko mu je došlo porodilo o smrti odetovej, razglasil jo je oditno za svojo soprogo ter se podal v Krakov k pogrebu ljubljenega odeta.
Sigmund II. Avgust (1548 —1572) bil je mnogo bolji vladar, nego so se ljudje nadjali po tem, kakor ga je mati izrejala. Ko je kraljica Bona videla, da jej sin ne misli dati tiste veljave, katere se je nadjala, našduvala je zoper njega plemenitno gospodo, kajti prerokovala jim je, da bode Avgust kmalu tako samolastno vladal, kakor ruski car. Kes so gospoda v državnem zboru jeli kralju oditati, zakaj da se je oženil brez njihovega znanja, in rotili so ga, naj se lodi od Barbare; toda kralj jim je mirno zavrnil: „Vera in kraljevo poštenje sta podlaga državne srede. Ali bi vi meni mogli še zaupati, de bi se izneveril ženi, katerej sem zvestobo prisegel? Nikakor ne; kajti de bi izdal ženo, mogel bi izdati tudi domovino. Kar je, to je; rajši se odpovem kra-ljevej kroni, nego da bi zapustil ljubljeno soprogo svojo.“ Ko so gospoda videli, da kralj ne odjenja, jeli so Barbaro na vso mod častiti in svedano so jo okronali za svojo kraljico. Tudi Bona jela se jej je dobrikati in ni jo ved drugade zvala, nego drago svojo hčerko. Avgust bil je presreden, ali že pet mescev po kronanji mu je blaga Barbara nenadoma umrla za neznano boleznijo. Eni so rekli, da je imela raka, drugi pa so trdili, da jej je Bona zavdala. Kralj Avgust se ni mogel potolažiti, obladil se je v črno in tudi stene svojih sob dal je preobledi s drnimi preprogami, ljudi se je ogibal in s prva hotel se je celó odredi kraljeve krone. Bona je že mislila, da bo zdaj dobila vedo mod nad sinom; ko je pa videla, da jej je tudi zadnja nada po vodi splavala, zapustila je Poljsko ter se za zmiraj vrnila v Italijo. Seboj je vzela cele vozove redkih dragocenosti in tudi mnogo gotovega novca, ki ga je prihranila od velikih svojih dohodkov, še ved pa od tega, da je za starega kralja nesramno prodavala imenitne državne službe in časti.
Za vlade kralja Sigmunda II. Avgusta se je tudi po Poljskem jela širiti protestantska vera, ki so jo nekoliko zatrosili doseljeni Nemci, nekoliko pa poljski mladendi, ki so se učili na nemških vseučiliščih. Y državnem zboru bili so za to, da naj se novoverci ostro preganjajo, kralj pa je bil drugih misli in rekel je: „Oe je nova vera dobra, ohranila se bo vkljub preganjanju; de pa ni dobra, jenjala bo sama po sebi.“ In res
se na Poljskem protestantska vera ni utrdila, akoprem je niso preganjali. Pač pa je nova vera bila vzrok, da si je Poljska pridobila Livonsko. Kakor na Pruskem nemški vitezi, tako so na Livonskem gospodarili „vitezi mečenosci“, in tudi njihov veliki mojster je prestopil v Lutrovo vero ter jel preganjati katoličane. Ondešnji nadškof je tadaj prosil pomoči poljskega kralja, ki se je takoj z vojsko napravil na pot. Veliki mojster se je prestrašil in prišel se je v poljski tabor poklonit kralju Avgustu, kateremu je obljubil, da katoličanov ne bode več preganjal, ob enem pa je ž njim sklenil prijateljsko zavezo zoper Kuse. Kakor hitro je car Ivan „grozoviti“ čul o tej zavezi, prihrumel je na Livonsko, požigal in moril, a velikega mojstra je vjetnika odpeljal seboj v Moskvo ter ga vrgel v ječo, iz katere ni več prišel na beli dan. Vitezi mečenosci izvolili so novega velikega mojstra Gottharda Kettlera, ter ponovili zavezo s kraljem Avgustom. Kettler postal je posvetni vojvoda pod vrhovno oblastjo poljskega kralja ter je za sebe obdržal samo Kuronsko in Semgalijo, južno Livonsko pa je odstopil Litvi, ki je od lubelske unije bila ena država s Poljsko. Takošno povečanje poljskega kraljestva ni bilo po volji ne Kusom ne Švedom, in odšle so se na Livonskem vsak čas ponavljali krvavi boji med temi državami.
Odkar so Jagelovci zasedli poljski prestol, bili ste Poljska in Litevska tako zvezani, da ste imeli obe istega kralja, ali obdržali ste vsaka svoj posebni državni red in svoje postave.
Na Litevskem bilo je zmiraj dosti mogočnih knezov, ki so imeli veliko oblast nad ondešnjim plemstvom. Sigmund II. Avgust je želel, da bi se obe deželi do dobrega zedinili v eno edino državo ter je v ta namen leta 1569. sklical v Lublin velik državni zbor obeh dežel. Ker je litevskim plemenit-nikom obljubil, da bodo v prihodnje imeli prav vse tiste svoboščine , ki jih imajo poljska gospoda, in da bodo grajščine prava njihova lastnina, podpisali so prav radi zvezo s Poljsko ali tako zvano „lubelsko unijo“, po katerej ste odšle obe deželi bile samo ena država z enim skupnim državnim zborom in eno skupno vlado, pri katerej se je pomnožilo število najviših uradnikov za litevsko gospodo. Južne ruske dežele Volhi-nija, Podolija in Ukrajina, ki so prej bile pod Litevsko, prišle so zdaj neposredno pod Poljsko. Kmalu potem je Sigmund II. Avgust umrl (1572), a ž njim je izumrl moški rod Jage-loncev. Imel je tri sestre, od katerih je najstarejša, Elizabeta,
bila žena Ivana Zapoljskega, kralja ogerskega; mlajša, Katarina, žena Ivana Wasovca, kralja švedskega; najmlajša, Ana, pa žena Štefana Batorija, vojvode Erdeljskega.
Henrik Anžuvinski in Štefan Batori.
Po smrti zadnjega Jagelovca so Poljaki dve leti bili brez kralja, kajti plemstvo se je posvetovalo, kako da bi se še bolj povzdignilo nad kralja in kako da bi si do dobrega utrdilo velike svoje svoboščine. Sklenili so, da ima Poljska v prihodnje biti izborna država, to je, da bodo plemenitniki po smrti vsakega kralja na izpraznjeni prestol posadili, kogarkoli bodo hoteli. Zdaj pa niso vedeli, ali naj bi kralja volil navadni državni zbor, na katerem so malo gospodo zastopali njihovi poslanci, ali pa naj bi se v ta namen sklical izreden zbor, na kateri bi prav vsak plemenitnik smel sam priti. Ve-likaš Ivan Zamojski, ki bi bil rad malo plemstvo dobil na svojo stran, rekel je, da kakor mora vsak plemenitnik z lastnimi prsmi braniti domovino svojo, tako ima tudi pravico, da si sam voli svojega kralja. In obveljalo mu je. Ta sklep je jako povzdignil ponos male gospode, kajti odšle ni le vsak imel pravico, da voli kralja, ampak mogel je tudi sam biti za kralja izvoljen. Na to je nadškof gnjezdenski sklical veliki volilni zbor v Varšavo. Na širokem polji pred mestom sešlo se je več tisoč ljudi, ki so se nastanili v šotorjih ali pa kar pod milim nebom. Dolgo se niso mogli zediniti, koga da bi volili, kajti bilo je mnogo poslancev tujih knezov in kraljevičev, ki so z besedo in denarjem skušali volilce pridobiti za svoje gospodarje. Velika stranka bila je za nadvojvodo Ernesta Avstrijskega, drugi želeli so si francoskega kraljeviča, tretji priporočali so ruskega cara Ivana „grozo-vitnega“, da bi bilo konec vojske z Rusi, a nekateri so zahtevali, da naj se voli kak domač Poljak. Predno so se odločili za enega ali za druzega, ustanovili so pogoje, na katere bode vsak prihodnji kralj moral priseči. Pogoji bili so ti-le: Da se kralj brez dovoljenja starešinstva in gospode ne sme ženiti; da ne sme sam vojske napovedati, niti davkov nalagati; da ne sme k tujim vladarjem poslancev pošiljati; da si ne sme sam imenovati svojega naslednika, niti ga priporočiti; da se mora pri vseh vladarskih opravilih posvetovati s ple-menitaškim starešinstvom; da mora vsaj vsako drugo leto sklicati državni zbor; ter da mora disidentom t. j. protestantom in grško-pravoslavnim kristjanom dovoliti, da svo-
bodrio spoznavajo svojo vero. Poslednjih bilo je tri četrtine vseh prebivalcev poljske države, kajti skoraj vsi Litevci, Po-doljci, Volhinci in Ukrajinci bili so grško-pravoslavne vere, kakor so po jeziku po večem bili Kusi. Tej pogodbi, ki so jo latinski zvali „pacta conventa“ so pozneje še dodali, da smejo plemenitniki kralja pahniti s prestola, ko bi kdaj grešil zoper to pogodbo. Prvo volitev odločili so velikaši Zborovski, Chodkieviči, Kadživilovi in Zamojski, kateri so na bojišče pripeljali mnogo oboroženih svojih ljudi ter ž njimi strahovali ostalo gospodo, da so izvolili francoskega kraljeviča Henrika Anžuvinskega, čigar poslanec je v njegovem imenu kar takoj vse podpisal, karkoli so Poljaki zahtevali.
Henrik Anžuvinski (1573) se je jako začudil, ko je čul pogoje, na katere je njegov poslanec prisegel in jel se je obotavljati; ali mogočni Zborovski, ki je z drugimi odličnimi Poljaki prišel v Pariz, mu je odločno zavrnil, da bodo njegovi rojaki takoj preklicali volitev, če ne bode brez pridržka sprejel pogodbe. Henrik se je tadaj vdal in šel je na Poljsko, kjer mu je velika množica ljudi prišla naproti ter ga veselo sprejela. Zdaj še le je bil slovesen pogreb starega kralja Sigmunda I. Avgusta, ki se po starodavnej poljskej navadi ni smel prej pokopati, dokler novi ni nastopil vlade; na to pa so Henrika svečano okronali. Toda Henriku na Poljskem ni bilo všeč, kajti premalo je imel veljave in tudi sicer se ni mogel privaditi, ki je bil v Parizu čisto druzega življenja vajen ; a ker je videl, da niti Poljaki ne marajo za-nj, čakal je samo ugodne prilike, da bi se zopet mogel otresti poljske krone. V tem mu že črez štiri mesece pride poročilo, da mu je v Parizu umrl brat kralj Karol IX., in kar takoj se je skrivaj napravil na pot ter po noči ušel iz Krakova. Srečno je prišel v Pariz ter kot Henrik III. zasedel francoski prestol.
Poljaki bili so zopet brez kralja in zopet so se volilna gospoda razcepili na več strank. Največ jih je bilo za sina nemškega cesarja in za erdeljskega vojvodo Štefana Batorija, kateri je naposled zmagal zato, ker je mogočni Zamojski bil za njega. Prišedši na Poljsko se je Batori oženil z Ano Ja-gelonsko, sestro rajnkega kralja Sigmunda Avgusta, akoprem je imela že dva in petdeset let in je torej za celih deset let bila starejša od njega. S to ženitvijo se je do dobrega utrdil na kraljevem prestolu. Štefan.Batori (1574 —1586) bil je moder vladar ter hraber in skušen poveljnik; bil je torej kralj, da si Poljaki niso mogli želeti boljega. Sprevidel je, da so poljski plemenitniki preveč razposajeni in da imajo pre-
velikih svoboščin, ki ovirajo splošni razvoj naroda in države; sprevidel pa je tudi to, da treba prav varčno postopati, in da se ne sme prenagliti, kdor hoče brzdati samolastno gospodo. Ysaj je že to, da je Ivana Zamojskega, učenega moža in hrabrega poveljnika, imenoval prvega svojega svetovalca, tako razburilo mogočni rod Zborovskih, da so neprenehoma ščuvali zoper vrlega kralja, ki je naposled moral Samuela Zborovskega na smrt obsoditi, Krištofa pa iz dežele izgnati. Batori imel je lepih osnov, kako da bi preustrojil Poljsko; ali najprej si je hotel v vojski s tujim sovražnikom pridobiti slave in veljave, a potem še le mislil se je doma lotiti težavnega dela. Največa nevarnost je Poljskej pretila od ruskih cesarjev, ki so vedno čakali prilike, da bi osvojili tiste ruske dežele, ki so bile pod oblastjo poljskih kraljev; in ravno je car Ivan „grozovitni“ zopet razsajal po poljskem delu Li-vonske. Batori je tadaj Nikola Badživila z litevsko vojsko naprej poslal, sam pa je na Poljskem nabiral veliko vojsko ter preskrbel vsega, česar je bilo treba, da bi se mogel nadjati dobremu vspehu. Y ta namen je z nova uredil ukrajinske Kozake.
Že v zgodovini srednjega veka (na strani 628) smo povedali, kako so se med Buško in Poljsko ob reki Dnepru v petnajstem stoletji začeli Kozaki. Ob dolnjem teku Dnepra proti črnemu morju razprostirajo se nepregledne stepe, to so ravnice brez dreves, na katerih samo prav visoka trava raste. Ljudi je tam bilo malo, zato ker so divji Tatari ondod dirjali na Poljsko in Busko, ter tudi med potjo razdevali in pustošili. Sred rgke pa je dosti z drevjem in trstjem za-rastlih otokov, na katerih so razni begunci od nekdaj iskali varnega zavetja. Tu so s prva živeli od samih rib, ki so jih po leti lovili ter za zimo sušili. Ko se je pa njihovo število pomnožilo, zaletavali so se v celih četah med Tatare, Turke in Ylahe, ter jim odgnali goved in ovac. Napravili so si tudi ozke in dolge, s kožo preoblečene čolne ali čajke, in šli so ropat daleč po črnem morji, včasih noter do Carigrada. Nagrabljeni plen vozili so domu ter ga zavarovali v posebnih ogradah, ki so jim rekli „sič“ ali „koš“. Y teh ogradah hranili so tudi orožje, smodnik in druge potrebščine za boj. Ti svobodnjaki ali Kozaki niso bili oženjeni, ali prav radi so po bližnjih krajih kradli otroke ter jih za Kozake izrejali. Zvali so se zaporožki Kozači, zato ker so stanovali za dneprovimi slapi, ki se po ruski imenujejo „porogi“. Od zaporožkih Kozakov ločili so se ukrajinski Kozaki, kateri so bili oženjeni
ter so stanovali po vaseh oh ukrajinskej meji,, kjer so morali tako rekoč biti vedno na straži proti Turkom in Tatarom. Že Sigmund I. jih je nekoliko uredil. Batori pa jih je prav po vojaški razvrstil v krdela, ter jim imenoval vrhovnega poveljnika ali hetmana, kateremu je sezidal grad Trehtimirov. Batori jim je s posebnim pismom zagotovil svobodo in neodvisnost od grajščakov, zato pa so mu obljubili, da bode hetman po šest do deset tisoč Kozakov pripeljal na pomoč, kadarkoli jih bode kralj trebal.
Ko si je tako uredil vojsko ter si tudi s Turki in Tatari zagotovil mir, šel je Batori sam nad Buse, s katerimi se je srečno vojskoval ter jim vzel Polock z okrajem ter vso Li-vonijo. Ivan „grozovitni“ se je na to ž njim pomiril v Ki-rovej Gorici (1582) ter mu pustil vse, kar si je osvojil. Y sred vojske jeli so poljski velikaši zavidati kralju bojno slavo in hoteli so mu na državnem zboru v Varšavi odreči potrebnih davkov za daljno vojskovanje, ali v tem stopi kralj sam med nje, jim pokaže svoje brazgotine in zopet so obmolknili. Še pred vojsko se je Batori odrekel svoje sodnijske pravice ter zato utemelil neodvisna vrhovna sodišča za Veliko-Poljsko, Malo-Poljsko in Litevsko. Y Vilni utemelil je novo vseučilišče ter ga poveril jezuitom, katerim je izročil tudi druge šole na Litevskem. Kolikor se je dalo, branil je ubozega kmeta, da ga grajščaki niso preveč zatirali. Ker so pleme-nitniki le na konji hodili na vojsko, uredil je Batori pešce od samih kmetov ter obljubil svobodo vsakemu, kdor bo trikrat v vojski služil. Ko se je ravno pripravljal na novo vojsko z Busi, umrl je nenadoma v Grodnu (1586). Po nje-govej smrti začela je Poljska čemdalje bolj propadati in nikdar več se ni povzdignila do tolike moči, kakoršno je imela za Štefana Batorija.
Kralji roda Wasovskega.
Po Batorijevej smrti ste mogočni rodbini Zborovskih in Zamojskih vsaka z močno vojsko prišli na volilno polje pred Varšavo in malo da ni bilo krvavega boja namesto volitve. Stranka Zborovskih hotela je Maksimilijana, nadvojvodo Avstrijskega, imeti za kralja, stranka Zamojskih pa švedskega kraljeviča Sigmunda, sina Katarine Jagelonske. Akoprem je večina izvolila Sigmunda, je vendar Zborovski tudi Maksimilijana oklical za kralja ter mu s svojimi oboroženimi privrženci šel nasproti, da bi ga prav hitro pripeljal v Krakov ter
ovenčal, predno bi nasprotnik tje prišel. Ali Zamojski je nasprotnike nazaj zagnal in brž ko je Sigmund v Krakovu sprejel kraljevo krono, nabral je večo vojsko, zmagal in vjel istega Maksimilijana, katerega ni prej izpustil, dokler mu ni obljubil, da se ne bo več poganjal za poljski prestol.
Sigmund III. Wasa (1586 —1632) bil je ošaben, čmeren in neprijazen kralj, za katerega so Poljaki čim dalje manj marali. Najbolj so mu zamerili, da je vedno le nemški govoril, se po nemški oblačil ter tudi pri sebi najrajši imel nemške svetovalce in dvorjane. Akoprem se po postavi ne bi smel ženiti brez dovoljenja državnega zbora, se je vendar dvakrat zaporedoma oženil z avstrijskimi kneginjami, a ne da bi koga prosil dovoljenja. Gospoda mu tega niso odpustili, in isti njegov najzvestejši privrženec Zamojski mu je v zboru bridko očital to in kar se je sicer pregrešil zoper pogodbo, na katero je pri kronanji prisegel. Nepremišljeno je bilo tudi to, da je Sigmund, kot veren katoličan, razun protestantov proganjal tudi privržence grške — vzhodne cerkve, katerih je bilo več nego vseh ostalih prebivalcev poljske države. Kako je Sigmund III. leta 1592. zasedel švedski prestol ter ga leta 1599. moral prepustiti svojemu stricu Karolu Sudermanskemu, povedali smo v švedskej zgodovini. Iz teh homatij zarad švedskega prestola izlegle so se dolgoletne vojske med Poljaki in Švedi, kateri niso odjenjali, dokler niso vseh poljskih dežel ob baltiškem morji spravili pod svojo oblast. S prva so se Poljaki srečno bojevali in njihov hrabri in zvedeni poveljnik Chodkiević je leta 1605. z malo vojsko od nekaj črez tri tisoč mož slavno zmagal sedemnajst tisoč Švedov, katere je vodil sam kralj Karol XI. Se ve da je Poljakom največ pomogel silen vihar, ki je Švedom pihal prah v oči ter napravil med njimi veliko zmešnjavo. Domači nemiri in nepotrebna vojska z Kusi bili so uzrok, da Poljaki niso imeli koristi od te zmage. Švedi so se kmalu zopet ohrabrili ter za Gustava Adolfa osvojili Kigo in Livonsko, dokler ni daljnega njihovega prodiranja ustavila vojaška pomoč, ki jo je nemški car poslal poljskemu kralju, in pa pogodba s francoskim ministrom Bichelieu-om, ki je Gustav Adolfa pregovoril, da se je šel vtikat v tridesetletno vojsko, kakor že vemo iz nemških zgodb.
Na Kuskem je leta 1598. izumrl cesarski rod Kurikovcev, in našlo se je več sleparjev, ki so se razglasili za cesarjevega brata Dimitra, o katerem se je govorilo, da je v ječi poginil. Sigmund III. je te lažnjive Dimitre podpiral in pridobil si je
v tadanjih homatijah na Buškem toliko veljave, da so Busi cesarski prestol ponujali njegovemu sinu Vladislavu IV. Ko pa Sigmund v to ni privolil ter hotel kar sam hiti oh enem poljski kralj in ruski car, so se Busi vzdignili zoper Poljake, jih izgnali iz Moskve (1612) ter si našli domačega vladarja, ki je razhurjenej državi povrnil red in mir od domačih in tujih sovražnikov. Poljska je tadaj od Buške dohila Smolensk, Černigov in Seversko; ali vse to bilo je le začasno, kajti hrž ko se je Busija zopet ukrepila, je svoje dežele nazaj zahtevala ter jih celó pomnožila z novimi pridobitvami.
V tem je nekoliko poljskih velikašev udarilo z vojsko črez vlaško mejo, a ne da hi kralja prosili dovoljenja. Toda predrzno začetje se jim ni posrečilo, kajti nasprotniki so jih užugali, vjeli ter poslali v Carigrad turškemu sultanu, ki je na to poslal osemdeset tisoč vojščakov zoper Poljake. Sigmund III., ki ni hotel nove vojske, odstopil je turškemu čaru vse tiste pravice, ki so si jih poljski kralji lastili nad Vlaško, in bil je zopet mir. Nezadovoljstvo vlaških gospodarjev s turško vlado premotilo je Poljake, da so prelomili pogodbo ter poslali na Vlaško osem tisoč vojščakov. Ta peščica, ki jo je vodil Žolkievski, ni mogla ničesar opraviti proti velikej turškej vojski od sto tisoč mož; in kmalu se je zopet vrnila proti domu. Ali Turki so jim bili za petami ter jih vedno nadlegovali, dokler jih niso do dobrega potrli. Isti Žolkievski, je poginil v krvavem boji (1620). Turki so mu glavo odrezali ter jo poslali v Carigrad, odkoder jo je njegova rodbina za drage novce odkupila. Sigmund III. je pač nespametno ravnal, da je Žolkievskega s tako malo vojsko poslal v sovražno deželo. Gospoda so mu to na državnem zboru hudo očitali, turški car pa je nabral tri sto tisoč vojščakov ter jih odpravil na Poljsko. Pri Chocimu zadeli so na poljskega poveljnika Chodkieviča, ki se je bil ondi vtaboril s pet in trideset tisoč vojščaki in trideset tisoč zaporožkimi Kozaki. V mnogih manjih in večih bitvah poginilo je nad šestdeset tisoč Turkov; poginil je vezir Karakaš, a poginil je tudi Chodkiević. Tolika zguba, pomanjkanje hrane in približevajoča zima prisilile so Turke, da so se vrnili proti domu. Ko so na to sklenili mir, obljubil je Sigmund, da bode Kozakom ubranil hoditi na Turško, turški sultan pa je krimskim Tatarom prepovedal, da ne smejo napadati poljskih krajev.
Že smo omenili, da velika večina prebivalcev prostrane poljske države ni bila katoliške vere, kajti vsi Kusi v Volhi-niji, Podoliji in Ukrajini, pa tudi skoraj vsi Litevci bili so
privrženci grško - pravoslavne cerkve. Kralja Sigmunda, ki je bil vnet katoličan, je ta verski razpor od nekdaj motil in rad bi bil grške razkolnike zedinil s katoliško cerkvijo. V tem plemenitem prizadevanji so ga posebno podpirali jezuiti, kateri so takrat tudi na Poljskem šteli mnogo svojih tovaršij ali kolegij. Bilo se je nadjati dobremu vspehu, ker je med grško-pravoslavnimi škofi bilo mož, ki sq sami želeli, da bi se odcepili od carigradskega patrijarha ter postali ravni katoliškim škofom. Ko je tudi kijevski metropolit Mihael Bagoza bil za to, da bi se zedinili s katoliško cerkvijo, jeli so se škofje o tem posvetovati in na tretjem cerkvenem shodu v Brešču so leta 1595. ustanovili pogoje, pod katerimi bi se zedinili. Priznali so papeža in vse katoliške verske člene, ali zahtevali so, da se jirn puste stari njihovi obredi ter cerkveni jezik slovenski. Škofa Ciril Terlecki in Ipatij Pociej šla sta s tem zborovim poročilom v Bim, kjer ju je papež Kliment VIII. prijazno sprejel ter odobril cerkveno „unijo“ ali zvezo. Na tej podlagi se je mnogo pravoslavnih škofij zedinilo s katoliško cerkvijo, ali bilo je tudi trdovratnih razkolnikov med duhovščino in priprostim ljudstvom, ki niso hoteli ničesar vedeti o tej zvezi. Le-ti držali so se starega cerkvenega reda ter so se kot „nezedinjeni“ odcepili od „zedinjenih“ ali „unijatov“. Cerkveno „unijo“ zavirali pa so tudi poljski graj-ščaki, ki so med ruskim prebivalstvom imeli svoja posestva ter so kmete zatirali in tlačili kakor kake sužnike; a ker so grajščaki bili katoličani, je ubogi narod črtil vse, kar je bilo katoliško ter se odločno upiral cerkvenemu edinstvu. Največi nasprotniki unije bili so Kozaki, v katerih so ruski prebivalci imeli močne zaveznike. Poljski plemenitaši so torej skušali, da bi jim vzeli njihove svoboščine ter jih potlačili v podložne grajščinske kmete; pa hoteli so jih tudi zato odpraviti, ker so se bali, da ne bi kralj z njihovo pomočjo povzdignil svojo moč. Ti nepošteni nameni poljskih plemenitašev bili so vzrok, da so Kozaki odšle jeli pogostoma ustajati zoper Poljake, dokler niso prestopili pod ruskega cesarja.
Omeniti nam je še to, da so za Sigmunda III. poljska gospoda prav sijajno in potratno živeli in da je marsikdo s preveliko razsipnostjo prišel čisto na kant. Besnične so torej besede nekega kneza, ki je o teh razmerah rekel: „Ko bi bila poljska država tako dobro preskrbljena z vsem, kakor kleti, cukrarne in kuhinje poljske gospode, bi Poljaki bili gotovo najmogočniši narod v Evropi.“ Velikaši imeli so v službi siromašne plemenitnike; in več ko je kdo imel takih dvo-
ranov, več je veljal. Razun plemeaitnikov pa so si velikaši vzdrževali tudi lastna vojaška krdela, s katerimi so večkrat na svojo odgovornost začeli vojsko. Pred smrtjo je Sigmund III. naredil, da ga ima naslediti njegov sin Vladislav, ki pa ni mogel zasesti prestola, dokler niso na velikem volilnem zboru pritrdili očetovej želji.
Vladislav IV. (1632 —1648) si je že prej pridobil ljubezen in zaupanje svojega naroda, ter je pri volitvi zmagal vse, ki so se ž njim pogaujali za kraljevi prestol. Takoj leta 1633. je moral iti nad Ruse, katere je pri Smolensku slavno zmagal ter jih prisilil, da so se zopet pomirili ter mu odstopili nekoliko mest ob meji. Tudi Švedi so zopet grozili z vojsko, katero so pa francoski, angleški in nizozemski poslanci ustavili ter Švede pregovorili, da so Poljskej pustili Livonsko do reke Dvine ter vse, kar so jej na Pruskem vzeli. Zdaj je Vladislav mislil, kako da bi na Poljskem zboljšal nekatere državne naprave; v tem so se začeli hudi prepiri med velikimi grajščaki in Kozaki, in ni ga bilo več domačega miru. Ravno se je bil Bogdan Chmielnicki postavil na čelo velikega kozaškega upora, ko je Vladislav umrl. Njegov brat
Ivan Kazimir (1648 —1668) je torej v jako razburjenih časih nastopil vlado. Vladislav IV. je Kozaku Bogdanu Chmielnickemu za njegove zasluge dal vas Cehrin. To pa ni bilo po volji poliskemu plemenitašu Čaplinjskemu in samo-lastno vzel je vrlemu Chmielnickemu ženo in vas, a sina mu je dal tako dolgo šibati, dokler ni v strašnih mukah umrl. Bogdan potožil se je kralju, ali ta mu je zavrnil, da naj si sam pomaga, vsaj ima s čim. Bogdan Chmielnicki je tadaj prispgel, da se bo maščeval nad Poljaki in takoj je sklenil zavezo z zaporožkimi Kozaki in s krimskimi Tatari, ter naščuval Ukrajince, da so se v velikem številu zbrali pod njegovo zastavo. Srečno je zmagal Poljake in že je pridrl do Zamošča, ko je počil glas, da je umrl kralj Vladislav. Zdaj je Bogdan počakal volitev novega kralja, kateremu je takoj prisegel zvestobo, a ko ga je Ivan Kazimir imenoval hetmana zaporožkih Kozakov ter mu obljubil, da mu bode uslišal vse njegove želje, vrnil se je zopet proti domu. Toda poljski državni zbor ni odobril kraljevih obljub, in vojska se je z nova začela. Poljake je vodil sam kralj, ali Bogdan Chmielnicki ga je pri Zborovu užugal ter ga- prisilil na novo pogodbo, katero je zdaj tudi državni zbor potrdil. Po tej pogodbi so Kozaki do reke Horina imeli biti svobodni; Židje, poljski grajščaki in jezuiti so se imeli izseliti iz kozaških krajev; pravo-
slavni škofje imeli so biti sprejeti v državno starešinstvo; a Bogdan Chmielnicki smel je vzdržavati vojsko od štirideset tisoč Kozakov. Pa niti poljski plemenitniki, niti ostali ruski prebivalci s tem niso bili zadovoljni in kmalu so se ponovili stari nemiri. Bogdan Chmielnicki je sprevidel, da Malo-Busi v poljskej državi nikdar ne bodo dobili svojih pravic in leta 1654. dal se je pod oblast ruskega cesarja, ki je poljskim Kusom zagotovil narodno in versko svobodo. Ta Bogdanov korak je bil začetek mnogoletnim vojskam, v katerih je Poljska čem dalje bolj pešala in slabela. Bojna sreča Kusov na Lite vskem in v Ukrajini ohrabrila je Švede, da so tudi oni planili na Poljsko ter jo s pomočjo pruskega vojvode skoraj po-
Solnoma spravili pod svojo oblast. Le slavni samostan v enstohovi, ki je bil zagrajen z močnim zidom, kakor kakšna trdnjava, je junaški odbijal vse naskoke sovražnikov ter ohrabril malodušni narod, da se je z nova vzdignil ter osvobodil nesrečno domovino svojo. Več o tem povedali smo v švedskih zgodbah. Kot zaveznik švedskega kralja Karola X. Gustava je takrat tudi erdeljski knez Kakoci prihrumel na Poljsko, ali s tem se je zameril svojemu gospodarju, turškemu sultanu, ob enem pa ga je pri Krakovem zmagala vojska cesarja Leopolda I., ki je pomagal Ivanu Kazimira. Konec teh vojsk je bil, da je Poljska v Velavi (1657) priznala državno samo-stalnost Pruske, v Olivi (1660) prepustila Švedom skoraj vso Livonsko, v Andruševu (1667) pa Rusom odstopila Smolensk, Cernigov, Kijev in Ukrajino onkraj Dnepra. Zaporožki Kozaki so po andruševskem miru imeli biti pod varstvom Ruske in Poljske, zato pa so obljubili, da bodo obe državi branili zoper Turke in Tatare.
Ko je Ivan Kazimir zasedel kraljevi prestol, oženil se je z vdovo svojega brata Vladislava, francosko kneginjo Marijo Ljudoviko, ki je bila plemenita in duhovita žena, le Francoze je preveč ljubila ter jih vabila v deželo. Ker s kraljem nista imela otrok, nagovarjala je Poljake, naj slavnega francoskega vojvodo Condé-a Enghienskega izvolijo za naslednika Ivanu Kazimira. Temu so se odločno uprli poljski veli-kaši, a na čelu jim Jurij Ljubomirski. Da bi se maščevala nad toliko predrznostjo, je kraljica raztrosila, da Ljubomirski sam hrepeni po kraljevej kroni in tako ga je očrnila, da mu je kralj vzel vse njegove časti in vsa posestva ter ga na smrt obsodil. Ljubomirski je najprej zbežal, potem pa z vojsko udaril na kralja, ga nekolikokrat do dobrega užugal ter ga prisilil, da je preklical obsodbo ter mu povrnil vse nje-Občna zgodovina. IV. zvezek.	34
govo premoženje. Y tem so tisti ukrajinski Kozaki, ki so po andruševskem mira ostali pod Poljsko, prestopili pod turško oblast. Strah pred novo vojsko s Turki vzel je Ivanu Kazimira vso srčnost, odrekel se je kraljeve krone ter se podal na Prancosko, kjer je stopil v duhovski stan ter kot opat še štiri leta živel. Za njegovega vladanja je v raznih vojskah poginilo tri milijone ljudi.
Domada kralja.
Akoprem je kraljica Marija Ljudovika umrla še pred svojim soprogom, je vendar francoska stranka med poljsko gospodo še zmiraj bila dosti močna in nasvetovala je imenovanega vojvodo Condé-a Enghienskega za kralja; ali mali ple-menitniki, katerih se je to pot nenavadno mnogo zbralo k vo-litvi, oklicali so domačega sina, kneza Mihaela Višnio-vieckega (1668 —1675) za kralja. Privrženci Francozov so na to jeli na vso moč rovati zoper novega kralja in skoraj da se je vnela krvava domača vojska. V tem so Turki pridrli na Poljsko, vzeli trdnjavo Kamenec, osvojili Podolijo in Ukrajino ter pustošili noter do Lvova. Hoté ali nehoté morala je Poljska prositi mirú, ki so ga Turki dovolili v Bučaču pod jako težkimi pogoji (1678). Podolija postala je turška, Ukrajino pa so dobili Kozaki pod vrhovno oblastjo turškega cara, kateremu so Poljaki povrh tega morali obljubiti silen davek od dve sto tisoč zlatih na leto. Ta sramotni mir je kakor m6ra tlačil vsako domoljubno srce in hrabri Ivan Sobieski ni miroval, dokler mu državni zbor ni dovolil novcev in vojščakov, da je ponovil vojsko. Kavno je pri Chocimu slavno zmagal Turke, ko mu je došlo poročilo, da je kralj Mihael med potjo umrl.
Ivan Sobieski (1675—1695) hitel je k volitvi, kjer pa to pot niso hoteli druzega kralja nego njega samega. Sobieski bi bil zdaj rad s Turki sklenil mir, kajti njegovi vojščaki bili so od bojnega napora čisto iznemogli, ali ni se mu posrečilo, kakor bi bil želel. Turška vojska je zopet prihrumela noter do pod lvovskega obzidja, tu pa se je vnela strašna bitva, v katerej so Poljaki Turke tako slavno zmagali, kakor še nikdar poprej. Petnajst tisoč Turkov je na bojišči poginilo. Toda kmalu potem je turški sultan novih dve sto tisoč vojščakov poslal črez poljsko mejo. Sobieski je takoj sprevidel, da tolikemu številu sovražnikov na prostem polji ni kos in dobro se je zavaroval v taborji pri Zuravni ob Dnepru.
Tu so ga Turki od vseh strani oklenili ter ga prisilili na nov mir, v katerem so mu sicer odpustili prejšnji davek, ali obdržali so velik del Ukrajine in Podolije s trdnjavo Kamencem. Kako je Ivan Sobieski prišel na pomoč nemškemu cesarju Leopoldu I. ter Turke zmagal pred Dunajem, povedali smo v zgodbah nemškega cesarstva. Doma belili so mu glavo prepirljiva njegova žena in pa nesložni in neposlušni plemenitaši, ki tega slavnega kralja nikdar niso znali prav ceniti.
Kralja saska.
Po Sobieskovej smrti so se Poljaki zopet dolgo prepirali, predno so izvolili novega kralja. Stranka, ki je želela francoskega kneza posaditi na izpraznjeni prestol, bila je dosti močna, ali naposled so le zmagali tisti, ki so saskega kneza Avgusta II. oklicali za kralja. Avgust II. (1696 — 1733) slovel je kot hraber junak. Poljaki bili so neizmerno veseli, ko se je zavezal s cesarjem Leopoldom I. ter kar takoj nabral vojsko, da bi Turkom vzel imenitno trdnjavo Kamenec in Po-dolijo. Bilo se je nadjati dobrej sreči, kajti poljskej vojski pridružila se je tudi saska, a Turki so ravno takrat morali vso silo obrniti proti Ogerskej, kjer so čem dalje bolj pešali pred zmagovalno cesarsko vojsko. Y tem so se v poljskem taboru jeli prepirati poljska in litevska gospoda, in tudi med poljsko in sasko vojsko nastal je razpor. Toda to pot odločila je cesarska vojska na Ogerskem in ko je cesar Leopold I. sklenil mir v Karlovcih (1699), morali so Turki njegovemu zavezniku poljskemu kralju povrniti Kamenec in Podolijo. Bojaželjni kralj pa s tem še ni bil zadovoljen, ampak hotel je tudi Livonsko nazaj imeti ter se je v ta namen z ruskim cesarjem Petrom „velikim“ zavezal zoper mladega švedskega kralja Karola XII. Tako se je Avgust II. zapletel v veliko severno vojsko, ki je Poljsko strašno opustošila, a ni jej dala nobenega dobička, marveč jej je vzela še tisto malo veljave, ki jo je prej imela. Avgust II. se je za nekoliko časa moral umakniti novemu kralju Stanislavu Leščinskemu, a da se je zopet povrnil, imel se je največ zahvaliti ruskemu čaru, ki je z razrovano Poljsko odšle ravnal, kakor da bi bila že njegova. Pri Poljakih mislil si je Avgust II. s tem pridobiti veče veljave, da je na svojem dvoru prav sijajno in potratno živel. Poljska gospoda, ki so itak že preveč naginjali na lahkoumno življenje, so po kraljevem primeru le še bolj razsipali ter so prav radi posnemali razuzdanosti, ki so jih videli
na kraljevem dvoru. Najbolj so to kraljevo razsipnost čutili Sasi, katerim je strašne davke nakladal. Za samo ženitvanje svojega sina potrosil je štiri milijone goldinarjev. Avgust II. je prej bil protestant; kakor hitro pa je bil izvoljen za poljskega kralja, prestopil je v katoliško cerkev, katerej so potem ostali zvesti vsi njegovi nasledniki do današnjega dne, ako-prem so že davnej izgubili poljski prestol, ter vladajo v čisto protestantskej deželi, v Saskej.
Po smrti Avgusta II. se je prav jasno pokazalo, kako je Poljska bila že brez vsake lastne moči in kako je bila čisto odvisna od tujih držav, kajti le-te so odločevale, kdo da bo tako zvani „poljski kralj“, a ne več državni zbor poljski. Volilo se je sicer še zmiraj, ali volilci so bili podkupljeni od tujih vladarjev. Francoski kralj Ljudevik XV., ki se je med tem oženil s hčerjo izgnanega Stanislava Leščinskega, hotel je, da bi Poljaki njegovemu tastu povrnili kraljevi prestol, in tudi med poljskimi velikaši bilo jih je, ki so si želeli stopiti v ožjo zvezo s Francosko. Temu pa sta se uprla ruski in nemški cesar, ki sta bila za Avgusta III., sina ranjcega kralja Avgusta II. Volitev novega poljskega kralja je tadaj bila uzrok evropejskej vojski (1733—1735), o katerej smo govorili v nemškej zgodovini (na strani 151). Ta vojska odločila je za Avgusta III. (1733 —1763), ki je bil jako zanikern kralj, kajti sam ni imel druzega v mislih, nego kako da bi se razveseljeval, med tem ko je vladarska opravila popolnoma poveril svojemu ljubljencu, ministru Briihlu, ki je državne službe in časti prodajal tistim, ki so mu največ plačali. Kako se je udeležil vojske za avstrijsko nasledstvo in sedemletne vojske, povedali smo že v nemškej zgodovini. V sedemletnej vojski so ruski vojščaki hodili skozi Poljsko, kakor po svojem, a črez zimo ostali so na Poljskem, kakor da bi bili doma in veselo so živeli na stroške Poljakov, ki niso imeli moči, da bi se uprli takemu samolastnemu nasilju. Pač pa so se večkrat vneli domači nemiri, bodisi da so se gospoda med seboj sprli in z vojščaki šli drug na druzega, ali pa da so se ljudje vzdignili zoper židovske oderuhe ter jih preganjali iz nekaterih mest.
Poljaki prav radi očitajo Avgustu II. in Avgustu III., da sta ona največ kriva žalostnemu stanju tadanje Poljske ter da sta prav ona pospešila njen konec; ali te tožbe so krivične. Pes, da sta saska kralja bila malomarna, da nista mogla bolj; ali naj M bila tudi najbolja vladarja, Poljske le ne bi bila rešila, kajti uzrok njene slabosti bil je ves tadanji
državni razvoj, a ne kralji, ki so bili prav brez vse oblasti. Kralj bil je samo predsednik te čudne poljske republike, v katerej se je prav vse odločevalo na državnem zboru, ki se je ločil v starešinstvo in v poslance. Starešine bili so vsi katoliški škofje, vojvode ali namestniki posameznih dežel, kaste-lani ali poveljniki trdnjav, in najviši državni svetovalci ali ministri; poslanci pa so se zvali zastopniki malih plemenit-nikov, ki so jih volili na okrajnih zborih. Meščani in kmeti niso v državnem zboru imeli prav nobenega zastopnika. Y denarnih stvareh je v državnem zboru odločila večina, o vseh ostalih državnih stvareh pa so zborovi sklepi le tadaj obveljali, kadar so za nje glasovali prav vsi zastopniki, starešine in poslanci. Če je samo eden edini poslanec rekel „nie po-zvalam“ t. j. ne odobravam, moral se je dobro pretresovani sklep zopet ovreči, in zastonj je bil ves zborov trud. Ta čudna pravica, ki je ne najdemo v nobenej drugej državi, začela se je na Poljskem leta 1652., in Poljaki so jo cenili kakor naj-večo svetinjo svojih svoboščin, dasi je ravno ona najbolj pod-kopavala pravo svobodo; kajti vedno se je med poslanci našlo ljudi, ki so se od tujih vladarjev dali podkupiti, da so glasovali zoper vse, kar tem vladarjem ni bilo po volji. Tu so si Poljaki izmislili neko vrst izrednih državnih zborov ali tako zvane „konfederacije“, na katerih je odločila večina, ali taki zbori bi se po postavi smeli le takrat sklicati, kadar je deželi grozila velika nevarnost od tujih sovražnikov ali pa od domačih upornikov, in kadar je bilo treba voliti novega kralja. S tem pa ni bilo mnogo pomagano, kajti mogočni velikaši razglasili so, da državi preti nevarnost, in zbrali so svoje privržence v konfederacijo, kadarkoli so imeli kake nepoštene namene; a ker so to isto mogli storiti tudi njihovi nasprotniki, bila je domača vojska gotova. Y resnici gospodarilo je na Poljskem nekoliko velikaških rodov, ki so bili neizmerno bogati in ki so obnašali vse najimenitniše državne službe. Ti velikaši so na prostranih svojih posestvih imeli po cele vojske, včasih do štiri tisoč mož, med tem ko kralj ni smel imeti druge vojske nego tisoč in dve sto mož telesne straže. Od velikašev ločilo se je srednje plemstvo, ki je štelo kakih trideset tisoč dosti premožnih ljudi. En milijon in tri sto tisoč pa je bilo malih plemenitnikov, ki so bili precej siromašni ter so živeli od milosti velikašev, a niso imeli druzega, nego svoj plemenitaški ponos ter pravico v državnem zboru s svojim glasom ovreči najimenitniše sklepe. Pravega meščanskega stanu na Poljskem ni bilo, in še to malo, kar ga je nekdaj bilo, izumrlo
je ali pa je bežalo pred plemenitaškim nasiljem in židovskim sleparstvom. Za najnavadniše potrebe bilo je domačih siromašnih rokodelcev, a kar so gospoda trebali boljših obrtniških izdelkov, preskrbeli so jim židovski barantači iz tujih dežel za drage novce. Yečega siromaka pa si ne moremo misliti, nego je bil poljski kmet. Raztrgan, izstradan in bolehen živel je v slabih kočah, ki se niso mnogo povzdigovale nad ravno zemljo, in tu je na stelji ležal skupaj z nagimi svojimi otroci in domačo živino. Solnca ni bilo nikdar v teh zaduhlih brlogih, v katerih so ljudje od smrada in dima zgodaj umirali. Ni čuda, da je kmet želel v žganji utopiti nadlogo svojo, ki je bila hujša od iste smrti. In teh nesrečnih ljudi bilo je štirnajst milijonov. Tako je bilo na Poljskem za Avgusta III., katerega so Poljaki izvolili v pričo ruskih vojščakov, ki so z nasajenimi in nabitimi puškami stali okoli volišča, ter strahovali zbrane plemenitnike, da so glasovali za tistega, ki ga je na poljskem prestolu hotel imeti ruski	car.	Avgust II. in Avgust III. bila sta torej kralja „po ruskej	milosti“,	in	še je
Avgust III. živel, ko mu je carica Katarina že določila naslednika, ki je na kraljevem prestolu še bolj na tanko spolnoval njene ukaze.
Stanislav Poniatovski. Konec Poljske.
Kneževski rod Čartorijski povzdignil se je v sedemnajstem in osemnajstem stoletji med najimenitniše in najbogatejše rodbine poljskih velikašev. Konstancija Čartorijska omožila se je s starašino Poniatovskim in iz tega zakona rodil se je leta 1732. četrti sin Stanislav, katerega je mati črez vse ljubila ter ga prav skrbno odgajala,	kajti	namenila	ga	je za
kaj višega in že v mlado njegovo	srce	zasadila	je	veliko
slavohlepje. Ko je nekoliko odrasel, poslala ga je v Pariz, da bi se izobrazil v raznih vednostih in znanostih, ter mu je prav lepe nauke dala na pot. Stanislav se je v svetu marsikaj naučil, ali hitro je pozabil materine nauke in živel je prav razuzdano ter napravil mnogo dolga. Prišedši zopet domu, vzel ga je imeniten gospod seboj v Petrograd, ter ga peljal pred cesarico Katarino II., katerej je mladi Poniatovski bil neizmerno všeč in takoj ga je na vso moč odlikovala (1755). Da bi vstregel ruskej cesarici ter si pridobil njeno milost, je poljski kralj Avgust III. leta 1757. Stanislava Poniatovskega imenoval svojega poslanca na dvoru petrogradskem. Odšle je Poniatovski bil do dobrega v ruskej službi in karkoli je storil,
vse je storil po ukazih cesarice Katarine II. Le-ta poslala je (1. 1762.) učenega in premetenega Keiserlinga kot svojega poslanca v Varšavo, ter mu naročila, naj z novci in besedo obdeluje Poljake, da bodo po smrti Avgusta III. ali Stanislava Poniatovskega, ali kakega Cartorijskega izvolili za kralja. V tem je Avgust III. umrl meseca oktobra 1763 in zopet so se na Poljskem začele navadne homatije. Ena stranka, katerej sta na čelu bila kneza Potočki in Branicki, bila je za to, da se ohrani stari red in da se tujci nimajo prav nič vtikati v kraljevo volitev; druga stranka, katero je vodil Cartorijski, pa je hotela spremeniti državno ustavo, če tudi z rusko pomočjo. Obe stranki pripeljali ste na volišče veliko število oboroženih mož, in malo da se ni že takrat vnela krvava domača vojska. Ta razpor je dobro došel ruskej cesarici, ki je nekako ob istem času (1764) s pruskim kraljem sklenila pogodbo, da bosta oba delala na to, da se na Poljskem obdrzé vse državne nerodnosti in da bodo „disidenti“ (tako so namreč zvali poljske protestante in pravoslavne kristijane) dobili enake pravice s katoličani. Zopet so ruski vojščaki, ki so še od sedemletne vojske bili na Poljskem, obstopili volišče in hoté ali nehote morali so Poljaki Katarininega ljubljenca, Stanislava Poniatovskega, izvoliti za kralja. Ta volitev stala je Ruse tri milijone rubljev.
Stanislav Poniatovski (1764—1795) bilje dosti izobražen, le svoje volje ni imel, niti potrebnega moškega značaja, da bi uredil Poljsko ter jo rešil pogina. Pa ko bi tudi bil mož za to, mogočna gospoda ne bi ga podpirali, in puf stili bi ga na cedilu, kakor hitro bi se silen sovražnik pokazal na meji. Vsaj so tako ravnali za Ivana Kazimira in za Avgusta II. Stranka Cartorijskih poganjala se je zdaj za to, da bi se odpravile škodljive napake v državnej ustavi, ali ruski poslanec Repnin se je temu odločno uprl, pač pa je zahteval, da naj državni zbor podeli „disidentom“ iste pravice, ki jih imajo katoličani. Tega pa so se Poljaki najbolj bali, kajti dobro so vedeli, da bodo disidenti, če pridejo v državni zbor, delali na korist Rusije. Ko so disidenti videli, da jim Poljaki ne dado zahtevanih pravic, razglasili so, da državi preti velika nevarnost, in sklicali so konfederacijo v Radom, kjer so se jim pridružili vsi nezadovoljniki. To je Poljake še bolj razdražilo in na izrednem državnem zboru 1767 so se strašno togotili na konfederirce, zoper katere je najodločniše govoril krakovski škof Soltik ter s svojimi privrženci podpisal ugovor ali protest proti temu, da bi disidenti imeli enake pravice s
katoličani. Na to je ruski poslanec Eepnin dal po noči zgrabiti škofa Soltika in nekoliko njegovih tovaršev ter jih kot vjetnike odpeljati na Rusko. Preplašeni državni zbor je zdaj brez daljnega obotavljanja sprejel postavo o popolnej ravno-pravnosti disidentov.
Škof Adam Krasinjski, katerega je Repnin tudi hotel poslati kot vjetnika na Rusko, je o pravem času ušel iz Varšave in prosil je zdaj nemškega cesarja, zdaj francoskega kralja pomoči zoper Ruse, ali zastonj. Ko so Poljaki sprevideli, da se od tujih vladarjev nimajo ničesar nadejati, sklenili so, da si bodo sami pomagali. V ta namen se je nekoliko tisoč ple-menitnikov zbralo v podoljskem mestu Baru in oklicali so konfederacijo za brambo katoliške vere in poljske svobode. Ker zarad ruskih vojščakov ni bilo mogoče, da bi se v Baru sešli vsi Poljaki, ki so z ondešnjimi konfederirci bili enih misli, napravili so na raznih krajih take zaveze, ki so se vse zvale barske konfederacije. Zdaj se je začela grozna domača vojska, ki je strašno opustošila vso Poljsko; na tisoče ljudi je poginilo, a ne da bi s svojo krvjo rešili domovino svojo. Največ je upornikom škodovalo to, da niso mogli združiti vseh svojih moči; pa tudi med tistimi, ki so bili skupaj, ni bilo prave edinosti, niti so imeli dovolj hrane, ne drugih potrebščin za vojsko. Kralj Stanislav ni imel srca, da bi se pridružil domoljubnim rojakom, ki so branili državno in narodno svobodo, pa je s svojimi privrženci stopil na stran ruskih vojščakov. Med junaki barske konfederacije so se najbolj odlikovali Pulavski, Krasinski, Joahim Potočki in kannelitanec Marek. Poslednji je s križem v roki šel od vasi do vasi ter ljudi z navdušeno besedo pozival na boj zoper Ruse. Mnogo jih. je šlo za njim, še veče pa je bilo število tistih, ki so se mu posmehovali. Prišedši k zaveznikom v Bar, postavil se je na čelo vojske, in med tem, ko so v mestu z vsemi zvonovi zvonili, je s svetim Rešnjim telesom v roki peljal svoje rojake v boj. Toda Rusi so jih užugali ter razgnali nesložno poljsko vojsko, in Marek je naposled skoraj sam branil barski grad, dokler niso Rusi tudi njega vjeli. Poveljnik ukazal ga je ob glavo djati, ali ruski vojščaki se niso upali dotakniti svetega moža, ampak pokleknili so pred njim ter ga prosili blagoslova; a ko ga je poveljnik v ječo vrgel, so ga vojščaki skrivaj izpustili.
Med tem, ko je po vsem Poljskem razsajala domača vojska, začela se je tudi kuga, a v Ukrajini vzdignili so se kmetje iu Kozaki na grajščake, na katoliške duhovnike in na Židove. Ta strašni upor, ki ga navadno zovejo „koliščina“
(klanje), razširil se je noter do Brodov. Človeka je kar groza, če bere, kaj so vse počenjali podivjani uporniki. Y velikih tropah vlačili so se po deželi sem ter tj e, požigali mesta in vasi, ubijali starce, žene in otroke, razdevali gradove in oskrun-jevali cerkve. Žive ljudi so do vratu v zemljo zakopali, potem pa jim s koso glave posekali, kakor da bi travo kosili; nekatere so žive iz kože djali, drugim so razparali telo ter jim drob ven pometali. Po vseh cestah stale so vislice, a na njih so drug do druzega viseli grajščak, duhovnik, žid in pes s podpisom: „Poljak, žid in pes, to ti je vse ena vera“. Y mesto Humanje, ki je bilo kakor kaka trdnjava z nasipom zagrajeno, pribežalo je kakih dvajset tisoč plemenitnikov z ženami in otroci, nadejaje se ondi varnega zavetja, ker so imeli za hrambo tudi četo zvestih Kozakov. Toda brž ko je strahoviti Želez-njak, glavar upornikov, .tje prišel, mu je Honta, poveljnik Kozakov v Humanji, izdal mesto, v katerem sta zdaj oba skupaj požigala in morila, da je med švigajočim plamenom kar v potokih tekla kri. Nekoliko tisoč nesrečnikov zaprlo se je v cerkev, ali divjaki ulomili so vrata ter vse pomorili. Rusi, ki so s prva bili veseli kozaškega upora, jeli so se zdaj sami bati Kozakov in poslali so nad nje močno vojsko, ki jih je zmagala v taborji pri Humanji. Med vjetniki bila sta tudi Honta in Železnjak ter drugi vodniki, katere so vse na kole nasadili ali pa iz kože djali. Tako so Rusi zatrli kozaški upor, med tem ko je kralj Stanislav z njihovo pomočjo užugal barske zaveznike ali konfederirce, od katerih so mnogi bežali na Turško, drugi pa na avstrijsko Šlesko, kjer so čakali prilike, da bi se mogli z boljo nado vrniti na domače bojišče.
Turško jelo je skrbeti, da bo dobila premogočnega in nevarnega soseda, če bodo Rusi Poljsko spravili pod svojo oblast. Ko so torej ruski vojščaki za poljskimi begunci šli črez turško mejo ter po nesreči zažgali mestice Balto, vdala se je turška vlada prošnjam poljskih beguncev in francoskega poslanca ter napovedala Rusom vojsko. Kakor hitro so se tadaj ruske vojske jele pomikati proti turškej meji, vrnili so se pobegli konfederirci na Poljsko, in z nova začeli boj zoper domače in tuje svoje sovražnike. Toda akoprem so od Francozov dobili častnikov in obilne denarne podpore, je vendar vse njihovo napenjanje bilo brez vspeha. Nasprotna sila bila je močnejša in uporniki so prav kmalu opešali. Najdalje obdržali so se v čenstohovi, kamor se je bil s svojim krdelom umaknil junaški Pulavski, eden najimenitniših vodnikov, ter hrabro odbijal vse naskoke sovražnikov. Še le ko je videl, da
je itak vse zgubljeno, je sam zapustil utrjeni samostan, da ne bi zmagovalci opustošili to tolikanj čislano narodno in versko svetišče. Pulavski je s svojimi najprej šel na Turško, potem pa se je podal v severno Ameriko, kjer je v boji za amerikansko svobodo kot pravi junak na bojišči poginil.
Največi udarec za Poljake bil je ta, da na Francoskem ni več Choiseul bil prvi minister, ki je na vso moč sovražil rusko carico Katarino II. Njegov naslednik je Poljakom odtegnil podporo, katera jim pa ne bi bila več mnogo pomagala, kajti poljska osoda odločila se je na Turškem. Kusi so namreč tudi tu zmagovali, in to jelo je skrbeti Avstrijo in Prusko. Da se Kuska ne bi sama okoristila na račun slabih svojih sosedov Poljakov in Turkov, je Avstrija poslala svojo vojsko na Poljsko, da bi si bajé zavarovala spiško županijo, katero je nekdaj (1402) ogerski kralj zastavil poljskemu; Pruska pa je svojo vojsko zato poslala na Poljsko, da se ne bi kuga zanesla črez mejo. Kuska cesarica je dobro vedela, kaj je pravi pomen teh vojsk, in da si ne bi večih homatij na glavo nakopala, dala se je od Avstrije in Pruske pregovoriti, da je s Turki sklenila mir ter jim vse povrnila, kar jim je bila vzela, zato pa se je odškodovala na Poljskem, katero so zdaj vse tri omenjene države prvikrat med seboj delile (1772). Avstrija dobila je županijo spiško ter Galicijo in Yladimirijo; Pruska dobila je zahodno Prusko razun Gdanjskega in Torunja ter Notecki okraj; Kuska pa vzhodni del Litve do Dvine in Dnepra. Kar je še ostalo, to je obdržal Stanislav Poniatovski in Kuska je obljubila, da bode Poljakom čuvala njihovo državno svobodo in obranila vse napake, ki so ravno bile uzrok vsej nesreči poljskega naroda. Po tej delitvi je Poljska bila za četrti del manjša nego poprej.
Ko je bilo že vse gotovo, sklical je kralj Stanislav državni zbor v Varšavo (1773); ali v zbornici bilo je vse polno oboroženih vojščakov, a po ulicah bili so nameščeni topovi, da bi takoj zadušili vsak upor zoper sklenjeno delitev. Toda Poljaki bili so preveč preplašeni in iznemogli, nego da bi se takrat z nova vzdignili; marveč državni zbor je delitev odobril ter se trem sosednjim vladarjem celó zahvalil za njihovo samo-lastno ravnanje. En sam rodoljub, Tadej Rejtan, imel je srca, da je v zboru povzdignil svoj glas zoper toliko narodno sramoto ; ali podkupljeni njegovi tovarši planili so na-nj ter ga vrgli na tla, a ko se je zopet vzdignil, odpravili so ga iz Varšave. Podal se je na kmete na svoje posestvo, kjer je od same domoljubne žalosti zblaznel, a ko je nekega dne slučajno ruski
general prišel na njegov dona, razbil je okno ter si s steklom prerezal trebuh.
Po teh dogodbah, ki so tako strašno potresle Poljsko, streznili so se mnoga gospoda in sprevideli so, da treba v državnem in društvenem življenji marsikaj prenarediti, kar ne velja. Sam kralj lotil se je dela ter zboljšal upravo, uredoval vojsko ter utemeljeval nove šole. Našlo se je grajščakov, ki so jeli s kmetom po človeški ravnati; drugi pozivali so na Poljsko nemških, francoskih in angleških obrtnikov; oživela je trgovina, povzdignila so se mesta in Varšava se je polepšala z novimi poslopji. Kralj, ki je sam bil izobražen, podpiral je učene može ter tako pospeševal znanosti in umetnosti. Naposled so Poljaki sprevideli, da jim stara državna ustava ne velja, in sklenili so, da jo bodo zboljšali. Na to spodbujala jih je ista Pruska ter jim obljubila svojo pomoč; Kusov pa se ni bilo bati, ker so ravno takrat imeli novo vojsko s Turki in Švedi, in ker jim je tudi Angleška zavidala rastočo njihovo moč. Že leta 1788. zbral se je „veliki državni zbor“, a dne 3. maja 1791 razglasili so novo ustavo, po katerej bi po smrti Stanislava Poniatovskega zopet imeli saski kralji priti na Poljsko ter vladati v njej po prvorodstvu, dokler jim rod ne izumre; kralja bi v vladarskih opravilih imelo podpirati državno svetovalstvo; zakonodavno oblast imel bi tudi zanaprej državni zbor, ki bi se ločil v gosposko zbornico in v zbornico poslancev, v katerej bi tudi meščani in kmetje imeli svojih zastopnikov; v zboru bi odločevala večina, in ne bi več posamezni poslanec imel pravico ali po latinski tako zvani „liberum veto“, da je s svojim glasom ovrgel, kar so vsi ostali sklenili; sodnije imele so biti neodvisne od vsake oblasti. To so najimenitniši členi nove ustave, na katero je kralj prisegel ter obljubil, da jo bode branil do zadnje kaplje krvi.
Angleška in Pruska, ki ste Poljakom prej obljubili pomoči, pustili ste jih zdaj na cedilu, in ruska cesarica Katarina II. mogla je s Poljsko početi, kar koli je hotela. Ker ni bilo pravega uzroka, da bi začela novo vojsko, morala ga je iskati in našla ga je. Bilo je namreč med poljsko gospodo veljavnih mož, ki nikakor niso odobravali nove državne ustave, kajti njim so še zmiraj stare plemenitaške pravice in svoboščine bile najbolji porok za obstanek poljske države. Najimenitniši med njimi bili so Srečko Potočki, Saver Branicki, bratje Kosakovski in Severin Kževuski, čigar oče je bil v sibirskem pregnanstvu. Le-ti šli so v jeseni istega leta 1791. v Petrograd, kjer so cesarici govorili, kako da je nova ustava samej
Rusiji nevarna in prosili so jo pomoči, da bi jo zopet ovrgli. Katarina je dobro došle poslance na vso moč odlikovala ter jim obljubila, da bode z vojaško silo branila staro poljsko ustavo ter stare plemenitaške svoboščine. Toda bistroumna cesarica je prav varno postopala, da se ne bi prehitela. Še le ko je s Turki sklenila mir v Jašu, in ko je bilo toliko kolikor gotovo, da se bode vnela vojska med Avstrijo in Francosko, so poljski nezadovoljniki po njenem naročilu sklenili konfederacijo v Targovicah ter oklicali, da hočejo ponoviti staro ustavo; a takoj na to jim je Katarina poslala na pomoč sto tisoč vojščakov, ki so posedli Ukrajino in Litvo (1792).
To je bilo vse preveč za Poljake, ki niso imeli več nego petdeset tisoč vojščakov, in še ti niso bili izurjeni, kakor bi bilo treba. Pa vkljub temu poskusili so srečo na bojišči. Kralj je svojega sinovca Josipa Poniatovskega imenoval vrhovnega poveljnika ter ga poslal proti meji. Ali Josip Ponia-tovski je takoj čutil, da proti velikej ruskej sili ne more ničesar opraviti in pomikal se je nazaj noter za Bug, pritok reke Visle. Skušeni poljski poveljnik Tadej Košciuško, ki se je bil ravno povrnil iz Amerike, je tadaj pri Dubienski sicer zmagal Ruse, ali nič mu ni koristilo, ker je nasprotnikov bilo čem dalje več, poljski plemenitaši pa so se jeli ogibati domoljubnemu boju, ko so jim targoviški zavezniki začeli pustošiti njihova posestva ter vsaeega poslali v Sibirijo, kdor ni hotel stopiti na njihovo stran. Sam kralj Stanislav se je naposled na povelje ruske cesarice moral pridružiti konfederaciji v Targovicah. To je Pruskej bil dobro došel izgovor, da je prelomila sklenjeno pogodbo, katere tudi Poljaki niso držali, kajti med tem ko so se kralj in targoviška konfederacija podali Rusiji, so domoljubi prosili Avstrijo pomoči, a ne Pruske. Pa s tem se Pruska nikakor ni odrekla daljnega vtikanja v poljske homatije, ampak zopet je nekoliko poljskih krajev posedla s svojo vojsko, bajé zato, ker jej zdaj preti velika nevarnost od samih Poljakov, kateri da so skrivni zavezniki francoskih prevratnikov. Francozov bali so se vsi evropejski vladarji in, da bi pruskega kralja spodbudila na vojsko zoper nje, ponudila mu je cesarica Katarina II., naj bi ž njo v drugič delil poljsko državo. Pogodba je bila hitro sklenjena. Pruska dobila je veči del Velike Poljske ter mesti Gdanjsko in Torunj, Ruska pa polovico Litve (1793). Poljski državni zbor je tudi to drugo delitev odobril, ali bilo je v njem tudi mož, ki so rajši šli v Sibirijo v hudo pregnanstvo, nego da bi bili podpisali sramotno pogodbo.
Ruska vojska se po dovršenej delitvi ni vrnila proti domu, ampak ostala je v tistem delu Poljske, ki je po imenu še ostala sama svoja; ruski poveljnik in poslanec Igelström pa je v Varšavi gospodaril, kakor da bi bil on vladar, a ne kralj Stanislav. Vsakemu domoljubu krvavelo je srce, in kar kipelo je od sovraštva in hrepenelo po maščevanji. Na tujo pomoč se ni bilo zanašati in se je tudi od nikoder ni bilo nadjati. Dogodbe na Francoskem, kjer so prevratniki ravno takrat oklicali republiko ter kralja ob glavo djali, spodbodle so nesrečne Poljake, da so se z nova ohrabrili ter še enkrat poskusili z lastnimi močmi otresti težki jarem, ki ga jim je naložila tuja sila. Prav skrivaj pripravljali so se na obupni boj ter po vsej deželi osnovali sedem sto tajnih družb, ki so bile med seboj zvezane, a štele so nad dvajset tisoč udov. Na čelu te velike zarote bil je Košciuško, ki je takrat bival v Draždanih in katerega Poljaki niso drugač zvali, nego „velikega svojega očeta“. Še ni bilo vse pripravljeno, ko se je začela nova vojska med Rusi in Turki. Mnogo ruskih vojščakov je moralo iz Poljske iti proti turškej meji in marsikdo se je na tihem veselil, da bode zdaj Poljakom odleglo. Ali ruski poslanec Igelström Poljakom ni prav zaupal in ukazal je kralju Stanislavu, da mora poljsko vojsko, ki je štela trideset tisoč mož, zmanjšati na petnajst tisoč. Zarotniki zdaj nikakor niso mogli dalje odlašati svojega začetja, kajti že so tudi vojsko za se dobili, in bila bi torej velika škoda, če bi se razšla. To so sprevideli vojščaki sami in ko je poveljnik Madalinski dobil ukaz, da naj razpusti vojsko, uprl se je kraljevemu povelju ter z desetimi krdeli konjikov hitro šel na pot proti Krakovu, kjer so se zarotniki med tem že vzdignili. V Krakov prišel je tudi Košciuško, ter klical narod na boj. Povsodi so se kraljevi vojščaki zdaj pridružili ustajnikom, in ko je Košciuško v bitvi pri Raclavicah zmagal ruskega generala Tormasova, vzdignil se je narod tudi na Litevskem in v glavnem mestu Varšavi. Tu je razkačeno ljudstvo pomorilo dva tisoč ruskih vojščakov, drugih dva tisoč jih je vjelo, zažgalo palačo ruskega poslanca ter obesilo vse imenitne ruske privržence. Igelström je s štirimi tisoči ruskih vojščakov zbežal v pruski tabor. Brž ko je namreč počil glas o poljskem uporu, prihrumel je pruski kralj Friderik Viljem II. z vojsko črez mejo in stopil je na rusko stran, akoprem ga je Košciuško rotil in mu obetal, da se Poljaki ne bodo dotaknili tadanjih pruskih mej. Takoj po prihodu pruske vojske so Poljaki jeli pešati. Prusi vzeli so Krakov in ko se je Košciuško
umaknil proti Varšavi, šli so zmagoviti Prusi za njim in začeli so tudi Varšavo obsedati. V tem zmanjkovalo jim je hrane, bolezni so jele razsajati med vojščaki, a od doma došlo je poročilo, da so se vzdignili Poljaki na južnem Pruskem. Friderik Viljem se je tadaj vrnil nazaj črez mejo. Pa že je bil najbolji ruski poveljnik Suvarov z novo vojsko na poti in imel se je zediniti s poveljnikom Fersenom, ki je že od prej bil na Poljskem. Da se to ne bi zgodilo, je Košciuško pri Maciejovicah udaril na Fersena. Poljaki so se prav hrabro bojevali, toda trikrat večej nasprotnej sili le niso mogli kaj. Eusi so jih zmagali, in sam Košciuško je hudo ranjen padel s konja ter prišel v pest sovražnikom, ki so ga vjetnika seboj odpeljali. Ta nesrečna bitva je ostalim Poljakom vzela ves pogum in niso se več mogli dolgo upirati. Naj dalj e branili so se v Varšavi, katero loči reka Visla od utrjenega predmestja Prage. V Pragi je bilo še dosti vojščakov, ali imeli so slabega poveljnika, ki je bil premalo skrben ter pustil, da ga je skušeni ruski general Suvarov iznenadil ter z naskokom vzel močno trdnjavo. Mnogo vrlih Poljakov je rajši poginilo v obupnem boji, nego da bi se podali sovražnikom, ki so se tako strašno znosili nad nesrečnimi prebivalci, da je Visla zarudela od prelite krvi. Za Prago se niti Varšava ni mogla več braniti in podala se je Suvarovu, ki je tudi tu okrutno preganjal vse domoljube. Mnogo jih je dal pomoriti, druge pa odpeljati v Sibirijo v trdo sužnost. S tem bilo je konec vojske, a bilo je tudi konec poljske države, katero so si Ruska, Pruska in Avstrija do dobrega med seboj razdelili. Rusi vzeli so Litvo, Avstrijanci vojvodino Krakovsko in Lubelsko, Prusi pa Varšavo z bližnjimi kraji med Vislo, Bugom in Nemenom (1795). Kralj Stanislav Poniatovski moral se je odreči kraljeve krone ter se preseliti v Petrograd, kjer je od ruske milosti živel do leta 1798.
2. Pruska.
V nekej državnej zvezi s Poljsko je skoraj dve sto let bila mala Pruska dežela, ki je še le v osemnajstem stoletji dobila večo veljavo; ali ker so se njeni vladarji povzdignili na prvo mesto med nemškimi knezi ter v naših dneh osnovali novo nemško cesarstvo, ne bode od več, ako v kratko povemo nekoliko besed o njenej preteklosti. Prusi bili so v srednjem veku jako divji narod, ki so se dolgo časa trdovratno branili krščanske vere, ter ubili svetega Vojteha in druge blagovestnike, ki so jim prišli oznanovat večno resnico.
Tudi so radi hodili ropat in pustošit y sosednje kraje, zlasti na Poljsko. Vojvoda Konrad Mazovski je tadaj (1226) sklenil pogodbo z vitezi nemškega reda ter jim ob reki Visli prepustil Helminski kraj, da bi ukrotili bojaželjne Pruse. V dolgoletnih vojskah so nemški vitezi zmagali Pruse, jim vzeli mnogo sveta ter utemelili mnogo nemških naselbin, iz katerih so s časom povstala cvetoča mesta. Ko so jenjale križarske vojne in so mohamedovci kristijanom vzeli v Palestini zadnje njihovo mesto Akon (1291), dohajalo je čem dalje več nemških vitezov na Prusko, dokler ni tudi njihov veliki mojster za njimi prišel ter se naselil v Marienburgu (1309). Z vitezi pa se je na Prusko naselilo tudi mnogo nemških trgovcev, obrtnikov in drugih ljudi, ki so se vsi podali pod vlado nemškega reda, čigar veliki mojster je zdaj bil ob enem tudi vladar Pruske. Stari prebivalci morali so se pokrstiti, in če so se dobrovoljno vdali novemu redu ter nemške viteze priznali svoje gospodarje, ostali so svobodni in obdržali so svoja zemljišča; če so se pa trdovratno upirali, zmagali so jih nemški vitezi prej ali slej ter jih prisilili, da so na redovniških posestvih služili kot tlačani, ki so bili zemlji pripisani. Pod nemškimi gospodarji in med mnogoštevilnimi nemškimi naselbinami so Prusi hote ali nehote po malem pozabili stari svoj litevski in slovenski jezik in postali pravi trdi Nemci. Po svojej ugodnej legi ob baltiškem morji se je nova država nemškega reda prav hitro razvijala, akoprem so se vitezi morali še dolgo vojskovati s sosednjimi narodi, zlasti z Litevci in Kusi. Y najlepšem cvetu bila je Pruska v drugej polovici štirnajstega stoletja za vlade Winricha Kniprodskega (1351 —1382), ki je z modrimi postavami in koristnimi napravami uredil državo, ob enem pa tudi znal strahovati viteze, da so slušali njegove ukaze. Pa že v petnajstem stoletji so nemški vitezi na Pruskem začeli gubiti prejšnjo svojo moč ob baltiškem morji. Temu so nekoliko bili uzrok prepiri in stranke med vitezi samimi, nekoliko razdor med njimi in mesti, največ pa vojske z Litevsko in Poljsko. Po mnogih nesrečnih bojih morali so skleniti sramotni mir v Torunji (1466), kjer so Poljskej odstopili vso zahodno Prusko, za ostalo pa morali poljskega kralja priznati vrhovnega svojega gospodarja. Veliki mojster nemškega reda se je tadaj preselil iz Marienburga v Kraljevec.
Pod poljsko oblastjo (1466—1657) je najimenitniše to, da je veliki mojster Albreht prestopil na luteransko vero ter z dovoljenjem poljskega kralja Prusko spremenil v posvetno
vojvodino (1525). Po njegovem vzgledu se je tudi veliko' število vitezov izneverilo katoliškej cerkvi in postali so posvetni grajščaki. Pruska se je z nova povzdignila, ko je vojvodo Albrehta Friderika nasledil njegov zet, braniborski volilni knez Ivan Sigmund iz roda Hohenzollernskega, čigar predniki so od 1. 1417. vladali na Braniborskem. Ivan Sigmund je torej leta 1618. združil Prusko in Braniborsko, ter je kot pruski vojvoda bil pod vrhovno oblastjo poljskega kralja, kot braniborski knez pa pod nemškim cesarjem. Njegov sin in naslednik Jurij Viljem (1619—1640) se je dolgo ogibal tridesetletne vojske, in še le, ko ga je Gustav Adolf prisilil, udeležil se je je, dasi ne rad, a že leta 1635. se je s cesarjem zopet pomiril. Dve leti potem umrl je zadnji Pomorski vojvoda, in po nekej starej pogodbi imel bi ga naslediti braniborski knez; ali Švedi so Pomorsko hoteli za se imeti, in to je Jurija Viljema napotilo, da se je zoper nje zavezal z nemškim cesarjem. Vojska končala se je še le po smrti Jurija Viljema v westfalskem miru (1648), v katerem je njegov sin in naslednik Friderik Viljem (1640—1688) dobil zadnjo Pomorsko ter nekdanje škofije Devin, Halberstadt, Minden in Kamin, vso ostalo Pomorsko pa je moral prepustiti Švedom.
Friderik Viljem, ki ga zovejo „velikega kneza“, si je na vso moč prizadeval, da bi zacelil rane, ki jih je njegovej deželi vsekala tridesetletna vojska. Da bi povzdignil svojo veljavo v svetu, pomnožil in prenaredil je vojsko; z nova je uredil državno upravo, zlasti denarno gospodarstvo; davke je sam po svojej previdnosti nalagal, ali razdelil jih je pravično, da so jih ljudje lože plačevali; tudi je skrbel, da bi z umnim kmetovanjem povzdignil rodovitnost zemljišč; v opustošene kraje pozival je naseljence iz tujih dežel, zlasti je v nje sprejemal francoske hugenote, ki so bili jako zvedeni in pridni obrtniki; podpiral je umetnosti in znanosti; a da bi pospešil trgovino, utemelil je naselbino v Guinei v zahodnej Afriki. Kako si je v vojski med Švedi in Poljaki znal pridobiti državno neodvisnost za Prusko (1657), povedali smo že v švedskih in poljskih zgodbah. Da je te državne samostalnosti bil vreden, pokazal je, ko je prvi sprevidel veliko nevarnost, ki je vsej srednjej Evropi pretila od francoskega kralja, ter v bitvi pri Ferbelinu tako sijajno zmagal (1675) Švede, francoske zaveznike. Sicer od te slavne zmage ni imel vidnega dobička, ali svet se je čudil pogumnemu knezu in sprevidel, da se imenitne državne razmere ne bodo dale več urediti brez Brani-borske in Pruske. Friderik III. (1688—1701) ni imel tiste
vladarske modrosti, ki je tolikanj povzdignila slavo njegovega očeta, tem bolj pa je ljubil zunanjo sijajnost in prazen lišp. Po nobenej stvari ni tako hrepenel, kakor po kraljevej kroni, in da bi jo dosegel, bil je dober z nemškim cesarjem Leopoldom I. ter mu pomagal v vojski s Francozi in s Turki. Ko je bilo pa videti, da se bodo zarad španjolskega prestola vneíi hudi boji, hotel si je cesar Leopold I. do dobrega zagotoviti prusko pomoč ter je Frideriku III. dovolil, da se je oklical za kralja, ali ne na Braniborskem, ampak na Pruskem, zato, ker je le Pruska bila popolnoma neodvisna država, med tem ko je Braniborska še zmiraj bila del nemškega cesarstva. Na to je Friderik v Kraljevcu dne 18. januarja 1701 sebe in svojo soprogo svečano ovenčal s kraljevo krono ter se kot kralj zval Friderik I. (1701—1713). Cesarju Leopoldu I. in njegovemu rodu ostal je zvest zaveznik do svoje smrti, ter je v vojski za španjolsko nasledstvo Avstrijo podpiral z deset tisoč vojščaki, katere je vodil hrabri in skušeni poveljnik Leopold Desavski. Kot sin starejše sestre angleškega kralja Viljema III. je Friderik I. iz oranske zapuščine dobil grofovini Lingen in Meurs ter kneževini Neufchatel in Valengin. Friderik I. bil je tudi vnet za umetnosti in znanosti, ter jih je radodarno podpiral; glavno mesto Berlin je povečal in polepšal; utemelil je novo vseučilišče v Halli; ustanovil akademijo umetnosti; sklical društvo učenih mož, iz katerega je postala akademija znanosti. Velika zunanja sijajnost, s katero je Friderik I. obdajal novo svojo kraljevo čast, stala je mnogo novcev, in ker je Friderik tudi sicer slabo gospodaril, moral je nalagati čim dalje večih davkov, in vendar je vkljub temu državi napravil mnogo dolga. Vse pa se je na bolje obrnilo, ko je zapravljivega očeta nasledil varčen sin.
Friderik Viljem I. (1713 — 1740) bil je po vseh svojih lastnostih in dejanjih čisto drug človek, nego njegov oče. Bil je odkritosrčen, pošten in jako pobožen mož, ki o sebi ni mislil drugače, nego da je prvi služabnik svoje države, do katere je vestno in natanko spolnoval svoje dolžnosti; in kakor je sam vse svoje duševne in telesne moči posvetil vladarskim opravilom, tako je hotel, da bi tudi vsak drugi vršil svojo službo. Gorje pa vsakemu, kdor se ni brez obotavljanja pokoril ostrim njegovim ukazom. Kraljevega sijaja in praznega lišpa ni maral, in brž ko je'zasedel kraljevi prestol, razprodal je vse drago kamenje, zlate posode in ostale dragocene stvari, a s skupljenim denarjem poplačal je očetove dolgove. Od sto dvornikov svojega očeta obdržal jih je samo
Občna zgodovina. IV. zvezek.	35
dvanajst, vse ostale je razpustil, ter je sploh tako varčno gospodaril, da so ga skopuha psovali. Na kraljevem gradu je s svojimi tako trezno in priprosto živel, kakor kak navaden meščan; priprosta je hila vsakdanja obleka, v katero se je oblačila kraljeva rodbina, in priprost bil je tudi vsakdanji kraljevi obed, pri katerem nisi videl nego zdrave domače hrane. Kraljica in kraljičina morali ste pridno delati ter sami opravljati domača ženska opravila. Vsi stroški za kraljevi dvor na leto niso bili veči od kakih deset tisoč tolarjev. Gledališčne pevce in igralce je odpustil, in tudi drugim umetnikom in učenim možem odtegnil je prejšnjo podporo, kajti vsi ti ljudje so se mu nepotrebni zdeli. Dvorskih zabav in plesov ni bilo, pač pa je kralj rad zahajal v svojo „tobakarsko družbo“, v katerej se je na večer zbralo več vojaških poveljnikov s starim Leopoldom Desavskim, in tu so vsi skupaj po vojaški šale uganjali ter tobak in pivo pili.
Velikih osnov za prihodnost Friderik Viljem ni znal delati, ali za vsakdanje bližnje razmere in potrebe je imel bistro oko. Dobro je sodil, da mora najprej to, kar že obstoji, biti dobro; in po tem je tudi ravnal in nihče ne bode tajil, da je ravno on položil temelj današnjej moči pruske države. Naj-veča skrb bili so mu vojščaki, kajti sodil je, da tista država v svetu največ velja, ki ima najbolje vojsko, da more ž njo strahovati svoje sovražnike. Kakor je sicer bil varčen, za vojsko je zmiraj imel denarja, in brez obotavljanja je takoj sprejel vsako novo napravo, če se mu je koristna zdela. Novincev ni lovil po trgih in sejmih, kakor je takrat sploh bila navada, ampak vsak kmet je moral biti vojščak, in brž ko so se eni dobro izurili, poslal jih je domu ter sklical druge. Vojščaki morali so se vsak dan pridno vaditi v orožji in v kre-tanji, in kralj sam je s palico hodil po vadišči in vsako najmanjšo napako je takoj zapazil ter ostro grajal, in večkrat je nerodneža kar s palico udaril. Tako si je izuril veliko vojsko, da je niti veče države niso imele takošne. Posebno rad je gledal velike hruste, in svojo telesno stražo sestavil je od samih velikanov, ki jih je po vseh krajih iskal ter tudi na tujem kupoval za drage novce, če je med učenci na vseučilišči zagledal kakega posebno visokega mladenča, ga je kar zgrabil in vteknil v vojaško suknjo, in če se je tudi bolje učil nego vsi ostali, nič mn ni pomagalo, moral je biti vojščak. Meščanov sploh ni jemal v vojščake, zato ker so se pečali z obrtnijo in trgovino, ki ste povzdigovali telesno blagostanje naroda, državi pa največ davkov dajali. Tujega blaga ni smel
nihče ne prodajati ne kupovati, in če se je kaka gospa pokazala na ulici v obleki od tujega blaga, dal jej je pri tej priči obleko kar očitno s telesa trgati; a če je zvedel, da ima kdo v hiši francoskih zagrinjal ali preprog, poslal mu je beriča na dom, da mu je vse pobral. Tako je mislil, da bo najbolje pospeševal domačo obrtnijo. Veselilo ga je, če so se mesta, zlasti Berlin in Potsdam, lepšala in povečala, ali državnih novcev v ta namen ni dajal, ampak če je na ulici srečal bogatega meščana, ga je ustavil in mu ukazal, da si mora hišo zidati. Ni treba nam poudarjati, da je ostro pazil na sodnike in druge državne uradnike , da so pravično sodili in natanko spolno-vali svojo dolžnost; vsaj je pa tudi pazil, da nihče ni dobil nobene državne službe, za katero ni imel potrebnih zmožnosti. Davke je pravično nalagal vsem stanovom in celó samemu sebi, ter jih tudi pravično pobiral po svojih davkarjih, a ni jih dajal v najem oderuhom in skopuhom. Delavni poljedelci in obrtniki so mu vsikdar dobro došli in naselil je v svojej državi mnogo protestantskih beguncev iz Salcburškega. Čuden je bil Friderik Viljem L, to je res, ali z varčnim in skrbnim gospodarstvom dajal je ljudem dober zgled in kakor so si posamezni pomogli, tako si je pomagala cela država in dobila je dobro in močno podlago za daljni razvoj. Brž ko je po očetu prevzel vlado, odtegnil se je vojski za španjolski prestol ter se udeležil severne vojske, ki mu je bila mnogo bliže. Prva vojska je Pruskej dala Obergeldern, druga pa imenitno mesto Stetin ter ustje reke Odre. Dolgov Friderik Viljem I. ni delal, pač pa je v državnej blagajni vedno imel gotovega denarja, katerega je po smrti zapustil za osem milijonov tolarjev.
Friderik Viljem I. imel je edinega sina Friderika, ki se pa nikakor ni hotel po vsem udati v čudne očetove navade. Med tem ko je oče šel v lov, je mladi in obdarovani kraljevič rajši doma prebiral francoske knjige ali pa na piščalko piskal. Tudi se je Friderik rad lepo po novej šegi oblačil, a ne da bi nosil debelo vojaško suknjo. To je očeta strašno jezilo in večkrat ni hotel plačati velikih računov za svojega sina ter je novo obleko poslal krojaču nazaj, knjige pa knji-garju. Razpor med očetom in sinom bil je od leta do leta veči, in naposled je Friderik mislil skrivaj zbežati na Angleško k svojemu ujcu kralju Juriju II., da bi ušel strahovanju ostrega svojega očeta. Dva prijatelja, poročnik Katte in mladi plemenitnik Keith, imela sta mu pomagati, da bi se mu ta naklep posrečil. Najlepša prilika zdela se jima je, ko
je Friderik s svojim očetom potoval v porajnske kraje, od koder ni bilo daleč na Nizozemsko in odtod na Angleško. Y tem je kralju po naključji došlo v roke pismo, ki ga je kraljevič pisal svojemu prijatelju Kattu, in cela zarota je prišla na dan. Kralj se je kar penil od jeze in kakor kakega prostega vojaškega begunca dal je svojega sina odpeljati vjetnika v trdnjavo Küstrin, poročniku Kattu pa je vpričo kraljeviča dal glavo odsekati (1730). Friderik je omedlel, ko je videl grozno sodbo, a ko se je zopet zavedel, bil je zaprt v trdi ječi kakor vsak drug vjetnik. Kaznovan pa je bil vsak, kogar je kralj imel na sumu, da je vedel za kraljevičevo zaroto in ista njegova sestra bila je tepena. Še le ko je Friderik očeta odpuščanja prosil, smel je iz ječe, ali še dolgo časa moral je v istem Kiistrinu služiti kot prost pisar in dan za dnevom moral je neprenehoma pisati od sedmih zjutraj do petih popoldne. Ko se je kralj prepričal, da se je sin do dobrega spokoril ter pustil prejšnje svoje muhe, dovolil mu je, da si je smel zopet prepasati sabljo ter obleči vojaško suknjo, in djal ga je v vojščake. Friderik je na videz bil ves drug človek, prav tak, kakoršnega si je oče želel, ali v svojem srcu ostal je tisti, ki je bil poprej, in čakal je samo prilike, da bode mogel zopet po svoje živeti. Sam Friderik Viljem I. mu ni prav zaupal in presrečen je bil, ko se je sin tako popolnoma udal v njegovo voljo, da se je leta 1733. oženil s kneginjo Braunschweig - Bewernsko, ki mu jo je on našel, in katere prej niti videl ni. Toda ta zakon ni bil srečen; Friderik je svojo ženo spoštoval in prav lepo je o njej govoril, ali ljubil je ni, in pustil jo je, naj počenja kar hoče, on pa je hodil svoja pota. Ko pa iz tega zakona niti otrok ni bilo, ločil se je Friderik pozneje za zmiraj od svoje žene. Svobod-niše se je kraljevič jel gibati, ko mu je oče poveril mesto Kheinsberg. Tu je okoli sebe zbiral duhovite in omikane prijatelje ter prebiral francoske knjige in druge, zlasti životo-pise grških in rimskih junakov, ki so v njem budile slavo-hlepje. Y francoskega pesnika Voltaira se je tako zaljubil, da ga je pozneje pozval k sebi na Prusko, kakor že vemo iz francoskih zgodb.
V tem je umrl Friderik Viljem I. in nasledil ga je njegov sin Friderik II. „Veliki“ (1740—1786), s katerim se je za Prusko začela nova slavna doba, Ko so ministri in svetovalci prvikrat stopili pred novega kralja, razložil jim je svoje namene ter jim jasno pokazal, da bode odšle v vsem odločevala njegova volja in da mu nihče ne bode smel vsiljevati
svojih misli in želj. Dobro izurjeni vojščaki in polne blagajne so mu dobro došli, kajti najprej je tujim državam hotel pokazati svojo moč in dolgo se je vojskoval s cesarico Marijo Terezijo, katerej je s sedemletno vojsko za zmiraj odtrgal lepo Šlesko (čitaj na strani 153 in dalje). Leta 1772. se je z Avstrijo in Rusko udeležil prve delitve Poljske ter si pridobil zahodno Prusko razun Gdanjskega in Torunjskega mesta, ter Notecki okraj. Leta 1778. vzdignil se je zoper Avstrijo ter ubranil, da si cesar Josip II. ni osvojil nekih bavarskih krajev. Ko je pa cesar Josip II. hotel Belgijo zameniti za Bavarsko, sklenil je Friderik II. zoper njega tako zvano „nemško kne-ževsko zavezo“ ter zopet podrl cesarjev naklep. V omenjenih srečnih vojskah je Friderik II. svojo državo povečal za 1325 kvadratnih milj površja ter za več nego tri milijone prebivalcev. Pa ne le dober poveljnik, tudi moder vladar je bil Friderik II., ki se je zlasti po dovršenih vojskah na vso moč prizadeval, da bi popravil, kar sta narod in dežela trpela v dolgoletnih vojskah. Marsikaj bilo je treba čisto prenarediti; ali Friderik je sprevidno ravnal in v nobenej stvari se ni prenaglil. Tudi on je bil istega mnenja, kakor njegov oče, da je kralj prvi služabnik v državi in da mu ima blagor poverjenega mu naroda vedno biti prva skrb; in temu načelu se nikdar ni izneveril. Da bi povzdignil trgovino in obrtnijo, dal je kopati prekope in uravnati reke, da so se mogle ladije po njih voziti; popraviti ali čistiti dal je morske luke ali ladi-jevišča; utemelil je razne nove tovarnice ter pozival na Prusko tuje rokodelce ali umetnike; kolikor je mogel, pospeševal je kmetijstvo, gozdarstvo in rudarijo; tudi je kmetom skušal olajšati težka njihova bremena; a šleskim posestnikom in tovarničarjem odpisal je davka za več let zato, ker so ravno oni največ trpeli od vojske, če tudi ni tako priprosto živel, kakor njegov oče, vendar niti on ni razsipal, marveč je ravno pri sebi na dvoru z varčnim gospodarstvom največ prihranil. Z dobrim gospodarstvom pa je tudi državne dohodke skusil pomnožiti, a ne da bi zato povečal davke. V poznejših letih pa je s colnino in razno povžitnino, ki jo je poveril francoskim najemnikom, nehoté naprtil narodu težka bremena; ali državne dohodke je s tem tako pomnožil, da je sezidal mnogo sijajnih javnih poslopij in je še svojemu nasledniku zapustil črez sedemdeset milijonov tolarjev gotovega denarja. Najmanj je storil za cerkve in za šole. V malrh šolah je za učitelje namestil izslužene vojščake, ki so za silo znali čitati in pisati, na velike šole pa je prerad pozival Francoze. V verske stvari
se ni vtikal, ampak pustil je vsakemu svoje. Daši protestant, ni zatiral katoliške cerkve, ampak pustil jej je njene pravice, a jezuitov niti potem ni odpravil, ko je sam papež razpustil njihovo družbo. Tem večo skrb imel je za dobre in pravične sodnije, odpravil vsa mučila, ter delal priprave za nov zakonik. Da bi se prepričal, če uradniki pač spolnujejo njegove ukaze, je večkrat potoval in popraševal, da je natanko zvedel kako in kaj; doma pa je od ranega jutra do pozno zvečer pridno delal, ter s takim vzgledom tudi druge spodbujal, da so vestno spolnovali svojo dolžnost. Le eno napako Nemci radi grajajo na njem, da je preveč ljubil vse, kar je bilo francosko, ter da je sam bolje in rajši govoril francoski, nego materin svoj jezik nemški. Še so se po Friderikovej smrti vzdignile hude nevihte in skoraj da francoski polom ni ugonobil mlade pruske države; ali Friderik in njegov oče položila sta trden temelj, in na njem se je v našem veku povzdignila nova Pruska, ki ni mirovala, dokler si ni osvojila prvega mesta med nemškimi državami ter naposled ponovila propalo nemško cesarstvo.
X,	E us k a,
Y novem veku se je jasno pokazalo, kolikanj je tatarski ali mongolski jarem zaviral razvoj ruskega naroda ; kajti kakor hitro so Rusi postali sami svoji, jeli so na vse strani širiti svojo državo, ob enem pa so se na vso moč prizadevali, da bi tudi v omiki prej ko mogoče dohiteli ostale evropejske narode. Kakor hitro se je vojska prenarejala po evropejski ter oboroževala s puškami in topovi, tako so se tudi za vsakdanje domače in državno življenje vpeljevale razne nove naprave in navade. Komaj da sta se podala mongolska kana v Kazanu in Astrahanu, in že so Rusi šli tudi črez Ural ter začeli svojo oblast širiti po prostranej Sibiriji. Ali imenitnejše bilo je to, da se je Ruska razširila do črnega in baltiškega morja ter tako stopila v neposredno zvezo z ostalim svetom. Ko si je pa Ruska priborila prvo mesto v severo - vzhodnej Evropi, se je v osemnajstem veku tudi že vtikala v razmere ostale Evrope in postala je ena peterih „velikih držav“. Zdaj še le, ko se je bila ruska država tako povzdignila, mogli so ruski
cesarji misliti, kako da bodo Turke izgnali iz Evrope ter ponovili vzhodno - rimsko cesarstvo, kakor je nekdaj Karol „Veliki“ ponovil zahodno-rimsko.
Zadnji Rurikovci.
Odkar se je Ivan III. Vasiljevič osvobodil mongolske oblasti (1483), bila je njegovim naslednikom prva skrb, kako da bi popolnoma zatrli še obstoječe mongolske kanate v Evropi, da bi odpravili še neke ruske kneževine in da bi osvojili baltiške dežele ter tiste ruske kraje, ki so bili pod poljsko oblastjo. Po tem načelu je Ivanov sin in naslednik V a s ili j III. Ivanovič (1505—1534) osvojil Pskov in Ejazan. Mesto Pskov je že prej priznavalo oblast velikega kneza moskovskega, ki je ondi imel svojega stalnega namestnika; ali meščani so se smeli shajati v narodne skupščine ter si sami voliti svojega župana ali „posadnika“. Toda kneževi namestniki so čim dalje prevzetnejši postali in ko so se meščani zarad tega pritožili, jih je Vasilij zval upornike ter jim vzel vse njihove pravice, da niso več smeli sami upravljati z mestom. Ravno tako je Vasilij kneza Ejazanskega okrivil, da skrivaj občuje s Tatari in Litevci, in dal ga je zgrabiti in v ječo vreči, kneževino Rjazansko pa je zedinil z Moskvo. Da bi si v teh krajih do dobrega zagotovil svojo oblast, je mnogo prebivalcev preselil v moskovska mesta, namesto njih pa je v Pskov in Ejazan poslal moskovske trgovce in posestnike. V vojski s Poljaki osvojil si je imenitno mesto Smolensk. Teže je bilo užugati krimske Tatare, ki so vsak čas prihrumeli na Rusko, ropali, požigali, morili ter odpeljali seboj mnogo vjetnikov. ki so jih potem Turkom prodajali. Vasilij je bil dvakrat oženjen. Ko s prvo ženo dvanajst let ni imel otrok, jo je po nasvetu veljavnih bojarov odpravil med redovnice ter se v drugič oženil s Heleno Glinško, ki mu je rodila sina Ivana, katerega so pozneje zvali „grozovitnega“.
Ivan IV. Vasiljevič (1534—1584) spolnil je komaj tri leta, ko mu je oče umrl. Namesto njega vladala je s prva njegova mati Helena, po zgodnjej njenej smrti pa državno sve-tovalstvo od najimenitniših bojarov, med katerimi so knezi Šujski imeli prvo besedo. To ni bilo dobro, kajti bojari so se vedno prepirali, kdo da ima večo oblast, ob enem pa so ljudstvo zatirali ter prav slabo izrejali mladega Ivana. Prav grdo so ž njim ravnali ter mu čisto spridili srce. Navadili so ga, da je za kratek čas mučil živali ali pa medvede spuščal
na ljudi in druzega več. Akoprem je Ivan imel lepih duševnih darov, takošna izreja morala ga je popačiti, in ker je itak bil nagle jeze in trmoglav, postal je s časom prav neusmiljen in okruten. Ko je Ivan odrasel, dal se je svečano kronati ter se prvi od moskovskih vladarjev zval „čara“ (1547); ali živel je brez skrbi, kakor poprej, ter vsa vladarska opravila prepustil Glinškim, sorodnikom svojim po materi. Ljudstvo je čemdalje teže trpelo takošno vlado, in ko je neko poletje bilo v Moskvi mnogo požarov, vzdignilo se je in ni se dalo potolažiti, dokler jim car ni izročil nekoliko bojarov. Odšle je Ivan drugače živel. Sam se je pečal z vladarskimi stvarmi, a za svetovalca si je vzel vrlega Aleksija Adaševa in modrega redovnika Silvestra. Kolikor se je dalo, pazil je na sodnike in namestnike po deželi, da so pravično sodili in da niso preveč odirali siromašnega ljudstva. V ta namen zboljšal je postave, a duhovnemu zboru je naročil, da je izdelal dobre naredbe za duhovnike. Y Moskvi je utemelil prvo tiskarnico (1553); a da bi povzdignil trgovino, dovolil je Angležem, da so smeli svobodno dohajati na Rusko in tu kupčevati. Posebno skrb pa je imel za vojsko in uredil je stalna krdela „strelcev“, ki so vsi imeli puške ter se morali pridno vaditi v novem orožji. Zato pa jim je car okoli Moskve dal zemljišč ter jim sploh podelil velikih pravic.
Ko je Ivan nekoliko uredil domače razmere, mislil je na vojsko s Tatari, ki so sicer že plačevali davek, ali še so v svojej državi bili samostalni in še so mogli postati Rusom nevarni. Najprej je Ivan udaril na Kazan, glavno mesto ka-zanskega kana, ki se je pet let hrabro branil in dobro odbijal ruske naskoke. Tudi čarovniki pokazali so se na obkopih ter preklinjali rusko vojsko, ki je na to zahtevala, da so iz Moskve prinesli čudodelni križ ter z blagoslovljeno vodo poškropili ves tabor. Naposled zmagali so Rusi. Ivan je bil ravno pri službi božjej, ko je strašno zagrmel zažgan podkop in se je podrl zid, da so njegovi vojščaki mogli prodreti v mesto. Zdaj se je po ozkih ulicah vnel krvav boj, dokler niso Tatari popolnoma iznemogli ter se podali ruskemu čaru. Nekoliko let potem podal se je tudi kan v Astrahanu, in Ruska protezala se je noter do Urala, med tem ko so jo od črnega morja ločili samo še krimski Tatari. Ker teh ni bilo mogoče užugati, je Ivan mejo proti njim zavaroval s trdnjavami ter v gozdih zadelal pota, da tatarski jahači niso mogli skozi; ob enem pa se je zoper nje zavezal s Kozaki, katerih je takrat tudi že ob reki Donu bilo dosti.
Po dovršenih bojih s Tatari obrnil se je Ivan proti Li-vonskej ter skusil prodreti do baltiškega morja. Na Livon-skem so tadaj še vladali vitezi „mečenosci“, ali niso bili več hrabri kakor nekdaj, in Rusi bi jih bili lahko zmagali. Y tem je veliki mojster Kettler prestopil na protestantsko vero ter se dobrovoljno djal pod poljskega kralja, Estonsko pa je prepustil Švedom. Ta sprememba je ustavila daljno napredovanje ruskega cara, ki je zdaj pretrgal vojskovanje, a ko ga je zopet nadaljeval, imeli so Poljaki hrabrega kralja Štefana Batorija, kateremu Ivan ni bil kos in moral je ž njim skleniti mir, v katerem se je odrekel Livonske ter Poljskej prepustil tudi Polock. Ob istem času so se Švedi do dobrega utrdili na Estonskem, vzeli Narvo, ter tako Ruse zopet potisnili nazaj od baltiškega morja.
Še' prej nego so se te vojske dovršile, godile so se doma na Ruskem čudne stvari. Trinajst let je Ivan dobro vladal, v tem mu umrje blaga njegova žena Anastazija Romanovna (1560) in postal je čisto drug človek. Jel se je družiti z malopridnimi ljudmi in po cele noči je ž njimi pijančeval in razuzdano živel, da se človeku kar gnjusi govoriti o tem. Na bojare bil je od dne do dne bolj razkačen; zdaj jim je očital, da ga ne slušajo, zdaj jih je dolžil, da so izdajalci, in brez usmiljenja jih je gnal na morišče. V živahnej svojej domišliji zdelo se mu je, da ga vedno zasledujejo zarotniki in izdajalci, in preselil se je iz Moskve na kmete v Aleksandrovsko Svobodo. Tu je okoli sebe zbral celo četo mladih plemenitnikov, ki jih je zval „opričnike“, in vsak mu je moral priseči, da bode zapustil očeta in mater ter samo njega slušal, karkoli mu bode ukazal. Da bi jih še bolj za se pridobil, jih je bogato obdaroval, jih oblačil v dragocena oblačila ter jim dovolil, da so počenjali vse mogoče nespodobnosti ter ljudi tlačili, kakor se je komu ljubilo. Kadar so jahali, imeli so oprič-niki na sedlu privezano metlo in pasjo glavo, kar je pomenilo , da bodo vse izdajalce pometli ven iz Ruske, a cesarjeve sovražnike da bodo grizli kakor psi. Aleksandrovska Svoboda je bila sredi gozda. Tu je Ivan živel v velikej palači, ki je bila okoli in okoli zagrajena z nasipi in okopi, a mnogo-brojne straže čuvale so vhode, da brez cesarjevega dovoljenja nihče ni mogel ne noter ne ven. V tem se je premislil in preoblekel je tri sto opričnikov za redovnike, sebe pa za opata in po cele dneve je ž njimi opravljal razne cerkvene pobožnosti. On sam je zvonove zvonil, molil in pel, in s tako močjo se je na tla metal, da mu je čelo večkrat bilo kar
črno. Metropolitu, ki mu je oponašal njegovo počenjanje v Aleksandrovskej Svobodi, vzel je škofovsko čast ter ga zaprl v samostan, kjer ga je umoril eden najbolj divjih opričnikov.
To je bilo takrat, ko je na Livonskem še bila vojska s Poljaki in Švedi in je bojna sreča zapuščala Buse. Ivan je trdil, da je temu samo izdajstvo krivo, in dolžil je mesto Novgorod, da se je hotelo podati poljskemu kralju. Za kazen je mesto strašno oplenil ter več tisoč meščanov ob glavo djal. Ravno tako je dal z nova pomoriti mnogo ruskih bojarov, češ oni so krivi, da so krimski Tatari prihrumeli noter do Moskve in jo požgali. S takimi dejanji je Ivan IV. bolj nego njegov ded zaslužil, da so ga zvali „groznega“.
Povedati nam je še, kako so za Ivana IV. Rusi osvojili Sibirijo. Donski kozaki priznavali so vrhovno oblast ruskega cara, ali malo so marali za njegove ukaze in prepovedi, in večkrat so napadli in oplenili tudi ruske trgovce, ki so se s svojimi ladijami vozili po Volgi. Tu je Ivan ukazal, da se imajo poloviti in obesiti kozaški razbojniki; ali Kozaki se niso podali, marveč se jih je osem sto s svojim atamanom Jer-makom Timotejem napravilo na pot proti vzhodu, da bi ušli svojim preganjalcem. Prišedši pod Ural dobili so od bogatih trgovcev Stroganovih mnogo streljiva in drugih bojnih potrebščin in šli so črez goro nad sibirske Tatare, ki so prišli črez mejo ropat in pustošit. Dolga dolga bila je pot in tudi bojev se ni manjkalo, predno so kazaški begunci na holmcu ob reki Irtišu ugledali mesto Isker, kjer je bival sibirski kan, stari in slepi Kačum. Tu pa jih je tudi že čakala velika vojska, katero je vodil kanov sinovec Mahmetkul. Huda je bila bitva, ali Kozaki so vendar le zmagali zato, ker so imeli puške, katerih nasprotniki še poznali niso. Mahmetkul bil je ranjen, Kačum zbežal je v stepo, v Iskru pa se je zdaj nastanil zmagoviti Jermak Timotejev (1581), ki je na to svojega tovarša Ivana Koljca z veselim poročilom in z dragoceno sobolovo kožuhovino poslal v Moskvo. Car Ivan IV. bil je vesel bogatega daru, odpustil Kozakom prejšnje njihove pregrehe ter jim poslal krdelo strelcev na pomoč za daljno osvo-janje. Jermaku je še posebej poslal dve vojaški opravi, srebern kozarec in lep plašč, ki ga je sam nosil. Sibirija je odšle ostala pod rusko oblastjo, akoprem je hrabri Jermak že črez dve leti poginil. Ko se je bil z desetimi svojimi tovarši povrnil iz hudega boja, je ves truden zaspal na bregu ob reki Irtišu. Tu so jih našli Tatari ter jih vse pobili. Edini Jermak
si je otel življenje in skoöil je v reko, ali v težkej vojaškej opravi ni mogel plavati in utonil je.
Kmalu za njim umrl je tudi car Ivan IV, „grozni“. Od blage Anastazije Komanovne zapustil je sina Feodora, od zadnje svoje žene Marije Nagojevne pa sina Dimitrija. Burni časi so se zdaj polegli, kajti Feodor I. Ivanovič (1584—1598) Ml je blag in pobožen, kakor ranjka njegova mati, in najrajši je čital svete knjige v sobi, ki je bila vsa razsvetljena od premnogih lučic, ki so vedno gorele pred podobami svetnikov. Večkrat je v redovniškej halji hodil molit po cerkvah in samostanih, vladarska opravila pa je prepustil bratu svoje žene Irene, zvedenemu Borisu Gudunovu, ki je tako premišljeno vladal, da je do smrti Feodorove bilo vse mirno na Buškem in tudi tuji sovražniki bili so v strahu. Buška cerkev dobila je takrat svojega samostalnega patrijarha v Moskvi. Le ena dogodba kalila je mirno vlado. Feodor bil je brez otrok in imel bi ga naslediti njegov mlajši brat Dimitrij, ki je s svojo materjo bival v Ugliču. V tem je Dimitrij nagloma umrl. Ko se je na dvorišči igral, planili so nanj trije morilci ter mu prerezali vrat. Bilo mu je še le devet let. Bojarsko sodišče je sicer razglasilo, da se je carevič po nerodnosti sam usmrtil, ali ljudje tega niso verjeli, ampak raznesli so govorico, da je morilce najel Boris Gudunov zato, ker sam hrepeni po cesarskem prestolu. Leta 1598. je s Feodorom izumrl vladarski rod Burikovcev.
Doba lažnjivih Dimitrijev.
Bilo je mnogo bojarov, ki so se po Feodorovej smrti nekoliko nadjali cesarske krone; ali ljudje so se bili že privadili Gudunova, za katerega so bili vsi vojščaki in uradniki, a ko je tudi novi patrijarh odločno bil za njega, vdali so se ostala veljavna gospoda ter ga priznali za cesarja. Boris Gudunov (1598—1605) se je na videz branil velike časti, ko so ga pa zopet in zopet prosili, jo je sprejel. Da je to bila gola sleparija, pokazalo se je prav kmalu, kajti proganjal je vsa-cega bojara, ki je le količkaj bil v daljnem rodu z izumrlimi Burikovci. S takim ravnanjem je še bolj razdražil ostale bo-jare, ki so mu itak zavidali cesarsko krono. Donske Kozake razkačil je proti sebi, ker jih je hotel po vojaški urediti ter jim skrčiti njihovo svobodo. Ko ste pa na Buškem jeli razsajati kuga in lakota, bilo je tudi ljudstvo nezadovoljno ž njim, ker je v teh nadlogah videlo kazen božjo za umorstvo nedolžnega careviča Dimitrija.
Y tem poöi glas, da Dimitrij še živi. Pri knezu Adamu Vigniovieckem na Litevskem služil je neki Griško Otrepiev, ki se je odlikoval z lepim gosposkim vedenjem. Na smrt bolan poklical je k sebi duhovnika in razodel mu je, da je Dimitrij Ivanovič, sin ruskega cara Ivana IV. „groznega“, in pokazal mu je velik z diamanti obložen križ, ki mu ga je mati pri krstu obesila okoli vrata. Grigko je ozdravel in ge zmiraj je trdil, da je Dimitrij in da je mati namesto njega druzega dečka dala morilcem, ki jih je Gudunov poslal v Uglič. Kmalu je zaslepil svojega gospodarja kneza Vigniovieckega, a sandomirski vojvoda Jurij Mnišek zaročil je ž njim svojo hčer Marino. Ko je Griško obljubil, da bode rusko cerkev zopet združil s katoliško, če bode zasedel cesarski prestol, mu je poljski kralj Sigmund III. dovolil, da je na Poljskem vojščake nabiral. Oglasilo se je mnogo dobrovoljcev izmed poljskih plemenitnikov, in „lažnjivi Dimitrij“ je pogumno šel črez rusko mejo. Pridružili so se mu zaporožki Kozaki in tudi na Kuskem našlo se je čim dalje več ljudi, ki so ga priznali za pravega Dimitrija. Boris Gudunov poslal je proti njemu vojsko, ali v tem je sam nanagloma umrl (1605) in moskovski vrhovni poveljnik Basmanov je z vso vojsko prestopil na stran premetenega sleparja, ki je zdaj brez ovir prišel v Moskvo ter umoril Gudunovega sina Feodora.
Lažnjivi Dimitrij I. vladal je samo enajst mesecev. Ni bil brez darov, ali bil je lahkoumen in nepremišljen ter se ni držal starih ruskih navad. Tako n. pr. po obedu ni šel spat, tudi se ni hodil kopat, a okoli sebe imel je prav same Poljake. Že to je v ljudeh obudilo sum, da ta človek ni pravi Dimitrij. Na to se je pripeljala v Moskvo njegova nevesta Marina Mnišekova, a ž njo prišlo je mnogo oboroženih poljskih plemenitašev. Ljudstvo je kar strmelo, ko se je z veliko svečanostjo poročila s carom, a ne da bi se prej odrekla katoliške cerkve, kakor je velevala stara ruska postava. Splošna nejevolja prikipela je do vrha, ko so poljski plemenitniki sa-molastno razsajali po Moskvi, kakor da so oni gospodarji; Dimitrij pa se za to niti zmenil ni ter se brez vse skrbi gostil v ženitvanskem veselji. To je bila dobro došla prilika bo-jarom, ki so se bili prepričali, da je Dimitrij prost slepar. Na čelu bil jim je knez Vasilij Šujski. Nekega jutra obstopili so zarotniki z veliko množico ljudi carsko palačo, a najsrčnejši med njimi šli so kar v sobe, v katerih je bival lažnjivi Dimitrij. Le-ta je v strahu skočil črez okno ter si izpahnil nogo. Z bogatimi obljubami skusil je strelce za se
dobiti, ali bojari znali so jih pregovoriti, da so jim izrodili sleparja, katerega so kar takoj umorili.
Vasilij Šujski (1606—1610), katerega so bojari oklicali za cara, ni se znal prikupiti ljudstvu, in niti ni bil mož za to, da bi znal kljubovati nevarnostim, ki so od vseh strani pretile ruskej državi. Vsak das pokazal se je zdaj tu, zdaj tam kak predrzen slepar, ki je trdil, da je on pravi Dimitrij. Najimenitnejši med njimi je bil tako zvani lažojivi Dimitrij II., ki je rekel, da je iz moskovske prekucije sredno ušel, a strelci da so namesto njega bojarom izrodili nekega nemškega najemnika. Nabral si je med Kozaki, Poljaki in ruskimi begunci vojsko od sto tisod mož ter se utaboril pri Tušinu, ne daled od Moskve. Ista Marina priznala ga je za pravega svojega moža, samo zato, da bi ostala cesarica. Poldrugo leto obsedal je Moskvo, ob enem pa so se lakomni njegovi zavezniki skusili polastiti bogatih zakladov samostana sv. Trojice. To je slabilo njegovo mod in ko je Šujski dobil pomoči iz Švedske, moral se je Dimitrij II. umakniti noter do Kaluge, kjer ga je ubil neki tatarski knez. Bilo se je nadjati dobrej sredi, da ni ob istem času Poljska napovedala vojske Busom. Poljski kralj Sigmund je sam prišel z vojsko pred Smolensk, zvedenega poveljnika Žolkievskega pa je z drugo vojsko poslal proti Moskvi. Pri Hlušinu ustavila se je Poljakom ruska vojska, ali Žolkievski jo je popolnoma zmagal. Kakor hitro je glas^ o tej sramoti prišel v Moskvo, vzdignilo se je ljudstvo zoper Šujskega in ga prisililo, da se je odrekel cesarskega prestola.
Na čelu vlade bilo je zdaj neko bojarsko svetovalstvo, prav za prav pa ni bilo nobene vlade (1610—1618) in zadeli so se žalostni časi. Po vsem cesarstvu klatile so se raz-bojne dete Poljakov, Kozakov in Busov, ki so neusmiljeno ropale in morile, kolikor se je komu ljubilo; vsaj ni bilo oblasti, ki bi jih bila mogla strahovati. Kjer ni bilo razbojnikov, tam so bile poljske in švedske vojske. Ko je Žolkievski prišel pred Moskvo, si bojari v splošnej zmešnjavi niso vedeli druge pomoči, nego da so poljskega kraljeviča Vladislava izvolili za cara, in kar takoj šlo je odlično poslanstvo v Smolensk prosit Sigmunda III., da naj svojega sina pošlje v Moskvo. Le to so prosili, da bi Vladislav prestopil v pravoslavno cerkev. Ob enem so bojari Žolkievskega in njegovo vojsko pustili v mesto.
Toda Sigmund ni dal sina, ampak sam je hotel zasesti cesarski prestol v Moskvi. To je ruske duhovnike jelo skrbeti,
kajti dobro so vedeli, da je Sigmund veren katoličan. Patri-jarb Hermogen je odločno povzdignil svoj glas ter ljudstvo ščuval zoper katoliškega vladarja. V raznih krajih nabirali so se vojščaki in kmalu jih je sto tisoč bilo pred Moskvo; ali zopet so se razšli, ker se niso mogli zediniti, koga da bi izvolili za vrhovnega poveljnika. Poljaki so med tem vzeli Smolensk, Švedi pa Novgorod. Pa duhovniki niso odjenjali pozivati narod v boj proti katoličanom; posebno redovniki samostana sv. Trojice so na vso moč delali, da bi se zbrala nova vojska za brambo pravoslavne cerkve. Njihovo pismo ganilo je mesarja Kozma Minina v Nižnem Novgorodu, in pregovoril je svoje someščane, da so se oborožili ter tako napravili malo vojsko, ki se je hitro množila, kajti iz vseh mest dohajale so jej nove čete na pomoč. Po nasvetu Minina izvolili so si hrabrega in skušenega kneza Požarskega za poveljnika in pogumno šli so proti Moskvi (1612). Tu je Požarski užugal Poljake, jim vzel Moskvo ter jih potisnil v Kremi, kjer se pa zarad pomanjkanja živeža niso mogli dolgo braniti. Čisto izstradani in iznemogli podali so se, in Ruska bila je sama svoja. Kralj Sigmund bil je sicer med potjo, da bi svojim prišel na pomoč, ali huda zima in lakota prisilili ste ga, da se je vrnil proti domu. Patrijarh Hermogen umrl je vjetnik pri Poljakih.
Prva Romano vea.
Ko se je od Ruske odvrnila največa nevarnost, zbrala se je v Moskvi „zemskaja duma“ t. j. nekak državni zbor, v kateri so bojari sklicali poslance velikih posestnikov in bogatih trgovcev, da bi se odločili za novega vladarja, ki bi državi povrnil stalen mir in red. To pot ni bilo v zboru prepira, ampak vsi so bili enih misli, ter izvolili cara Mihaela Peodoroviča Romanova (1613—1645), sina bojara Feo-dora Nikitiča, ki je bil pravi sinovec Anastazije Romanovne, prve žene Ivana IV. „groznega“. Že Boris Gudunov se je bal Feodora Nikitiča, da ga ne bi spodrinil s cesarskega prestola, pa ga je djal v samostan, kjer se je kot redovnik zval Filaret ter si v kratkem pridobil velike veljave, med tem ko je njegova žena s sinom Mihaelom bila zaprta v drugem samostanu. Med poslanci, ki so šli poljskega kralja Sigmunda III. prosit, da bi jim dal sina Vladislava za cara, bil je tudi Filaret, in tudi on je na to več let kot vjetnik moral ostati na Poljskem.
Kakor po hudi nevihti bilo je vse razdjano na Kuskem, ko je Mihael Feodorovič prevzel vladarsko žezlo. Najprej tre-balo se je pomiriti s tujimi sovražniki; ali še le črez štiri leta odjenjali so Švedi proti temu, da so jim Rusi pustili Karelijo in Ingrijo. Poljaki so še enkrat prišli z vojsko pred Moskvo, a ko so videli, da je zdaj narod zložen, sklenili so primirje (1618) ter priznali Mihaela za cara ruskega, ki jim je zato pustil Smolensk, Černigov in Sieversko. Mihael je pozneje skusil te dežele nazaj osvojiti, ali sprevidel je, da njegovi vojščaki še niso kos Poljakom, s katerimi se je na to do dobrega pomiril (1634). Pa tudi doma je novi car imel mnogo dela, predno je razrovano državo zopet uredil ter ukrotil kozaške, poljske in druge razbojnike, katerih se je še zmiraj mnogo klatilo po vsej prostranej Rusiji. Najbolji svetovalec mu je bil njegov oče Pilaret, katerega so po Hermogenovej smrti izvolili za ruskega patrijarha ter ga z velikim slavjem vmestili v imenitno čast, kakor hitro se je po prvem primirji povrnil iz Poljske. Oče in sin sta zdaj zložno delala, da bi zopet povzdignila oslabljeno svojo domovino, in za kar ni bil eden, bil je drugi. Blagi in dobrovoljni Mihael je v vsem slušal skušenega svojega očeta, ki je bil jako delaven in odločen mož. Prva skrb jima je bila, da bi zboljšala gospodarstvene razmere, ter povzdignila blagostanje naroda, ki je v zadnjih prekucijah silno škodo trpel. Mnogo mest in vasi je bilo čisto opustošenih, v drugih pa je bila tolika revščina, da ljudje niso mogli prav nič davka plačevati. Da bi se prepričala, kaj narodu najbolj treba, sta nekolikrat sklicala velik državni zbor. Tudi sta tuje obrtnike in trgovce pozivala, da so se na Ruskem naselili. Tako je po malem vse zopet prišlo v stari red. Med tem ko se je Mihael v Evropi po zadnjem miru s Poljaki ogibal vojske, bili so njegovi vojščaki tem srečnejši v Sibiriji, ki so jo noter do Kamčatke spravili pod rusko oblast. Za Rusko in za cesarsko rodbino bilo je dobro, da sta prva Romanovca tako dolgo sedela na cesarskem prestolu, kajti Mihael vladal je dva in trideset, njegov sin in naslednik Aleksij pa eno in trideset let.
Aleksij Mihajlovič (1645 —1676) bil je pri oče-tovej smrti šestnajst let star ter je zato vladarska opravila s prva poveril bojarn Morosovu, ljubljenemu svojemu odgoji-telju. Ko se je mislil ženiti, so po starej ruskej navadi prišle v Moskvo najlepše hčere bojarov in drugih plemenitnikov, da bi si car izmed njih izbral nevesto. Aleksij izvolil si je hčer priprostega plemenitnika ter jej ukazal, da ima do poroke
bivati pri njegovih sestrah v carskem gradu. Dvorjanke bo-jarskega stanu zavidale so mladej deklici veliko čast, pa so jej zavdale, a cesarju so rekle, da nevesta boleha za boleznijo, ki se ne dá ozdraviti. Aleksij je na to svojo nevesto poslal domu k staršem ter se oženil z bojarko Miloslavsko. Ker je car rajši hodil v lov, nego da bi se pečal za vlado, prevzeli so se Morosov in drugi viši svetovalci, iu samolastno so tlačili narod z velikimi davki in drugimi bremeni. Ko že ni bilo več mogoče prenašati velikih krivic, vzdignilo se je ljudstvo v Moskvi, pomorilo nekoliko uradnikov in ubilo bi bilo tudi Morosova, da ga ni sam car otel gotovej smrti (1648). Aleksij je zdaj sprevidel, da zanikernost ne velja, in prav pridno se je lotil dela. Sklical je državni zbor, da je zboljšal in razjasnil obstoječe postave, ki jih je potem razglasil v novem zakoniku; dal je napraviti tovarnic za razne obrtuije; v Arhangelskem je dal tesati velikih ladij, ki so pozneje najmlajšega njegovega sina Petra tolikanj navdušile za mornar-stvo; a da bi vojaštvo preuredil bolj po evropejski, pozval je na Rusko mnogo tujih častnikov.
Od zunanjih dogodb bila je imenitna ta, da so se za vladanja cara Aleksija zaporožki Kozaki dobrovoljno podali pod vrhovno rusko oblast. Znano nam je, kako se je kozaški hetman Bogdan Chmielnicki vzdignil na Poljake, jih zmagal in prisilil, da so Kozakom obljubili večih svoboščin. Toda Chmielnicki je kmalu sprevidel, da Poljaki ne mislijo držati danih obljub in podal se je v Moskvo pred ruskega cara Aleksija, ter ga prosil pomoči. Aleksij je tadaj sklical državni zbor (1653) ter po njegovem sklepu Kozake sprejel v rusko varstvo. S tem pa stvar še ni bila dognana, marveč se je zarad Kozakov vnela vojska med Poljaki in Rusi, ki so se še le po Chmielnickovej smrti pomirili v Andruševu (1667) ter se tako pobotali, da je reka Dneper ločila ruske in poljske Kozake.
Prav majhna stvar bila je za Aleksijeve vlade vzrok razdoru v ruskej cerkvi. Dokler ljudje niso poznavali tiskarstva, morali so knjige prepisovati, in tako je bilo tudi na Ruskem. Prepisovalci pa niso zmiraj vestni ljudje, in večkrat so nehoté spačili prvotni rokopis. Tako so se s časom tudi v cerkvene knjige vkradle marsikake pomote in napake, in ko so se ob času Ivana IV. te cerkvene knjige tiskale, tiskale so se z vsemi pomotami. Učeni patrijarh Nikon je zdaj vse knjige pregledal, a popravljene dal je z nova tiskati ter jih zamenil s starimi. Toda temu so se uprli
nekateri prenapeti duhovniki in nikakor se niso hoteli ločiti od knjig, iz katerih so nekdaj sveti možje opravljali službo božjo. Njim se je pridružilo mnogo nevednega ljudstva, in tako so se začeli ruski razkolniki ali staroverci, ki so s svojimi duhovniki bežali v gozde in zapuščene kraje, kjer so se brez strahu držali starega reda pri službi božjej.
Povedati nam je še to, da na ruskem dvoru prej nikdar ni bilo tolikega sijaja, kakor ob času Aleksija, ki je s tem hotel poveličati carsko oblast, a nikakor ne samega sebe; vsaj je bil tako pobožen, zmeren in dobrega srca, da je vsemu narodu bil za vzgled. Nikdar ni zanemaril službe božje, a če je bil bolan, dal si je v sobi sv. mašo citati. Večkrat je po noči vstal ter molil do jutra. Postil se je ostro ter včasih po cel dan ni druzega zaužil nego kos črnega kruha s soljo. Na predvečer velikih praznikov obhodil je ječe in ubožnice ter je nesrečnikom radodarno delil milosti.
Otroci Aleksija Miliajloviea.
Car Aleksij se ni trdovratno držal staro-ruskih navad, marveč prav rad se je poprijemal novih evropejskih šeg. V tem ga je še posebno utrjeval njegov prvi svetovalec za razmere s tujimi državami, bojar Artamon Matvejev, ki je bil zveden v vladarskih in vojaških stvareh, a malo je bilo Kusov, ki bi bili evropejsko omiko tako cenili kakor on. Z zahodno-evropejskim življenjem mogel se je Rus takrat seznaniti v samej Moskvi, kjer je v tako zvanem nemškem predmestji bila velika naselbina Nemcev, Nizozemcev, Angležev, Škotov in drugih tujcev. Bilo jih je priprostih rokodelcev in zvedenih obrtnikov; pa tudi vojaških častnikov, zdravnikov, duhovnikov in drugih učenih mož, ki so pridno dopisovali s svojo domovino ter se zanimali za vse, kar se je godilo v zahodnej Evropi. Življenje v tem moskovskem predmestji ni bilo rusko, ampak evropejsko, in našel si tu vse koristne naprave in najnovejše iznajdbe napredujoče zahodne Evrope. Tu je torej bil tisti kraj, kjer je misleči Kus omiko svojega naroda primer-jeval z omiko zahodnih narodov, ter sprevidel, koliko so Rusi zaostali in koliko jim treba dela in truda, da bodo dohiteli, kar so zamudili v dvestoletnej tatarskej sužnosti. Tak Kus bil je bojar Matvejev, ki si je med drugim dal napraviti tudi malo gledišče, za katero si je iz nemškega naročil predstav-ljavcev. Na take veselice dohajal je včasih sam car Aleksij s svojo ženo in hčerjo, kar je tudi bilo proti starim ruskim
Občna zgodovina. IV. zvezek.	36
šegam; po katerih so žene morale živeti za se v svojih sobah ločene od vsake moške družbe; še v cerkev so redko kdaj hodile, a vselej z zagrnjenim obrazom. Y Matvejevej hiši bilo je vse po evropejski uravnano, in žene se niso ogibale moških gostov, ampak družile so se ž njimi, kakor povsodi v zahodnej Evropi. Car Aleksij, ki je s štiridesetim letom bil vdovec, prišel je nekega dne nenadoma k Matvejevu in tu zapazi lepo mlado deklico Natalijo Nariškinovo, in ni je mogel več pozabiti. Oglasil je tadaj, da se misli zopet ženiti, in po staro-ruskej šegi prišlo je več sto imenitnih deklic na ogled, a med njimi tudi Natalija, katero si je Aleksij takoj izvolil za ženo. Iz tega zakona rodil se je dne 30. maja 1672 sin Peter, a štiri leta potem umrl mu je oče Aleksij, ki je iz prvega zakona zapustil sina Feodora in Ivana ter sestro Sofijo.
Feodor Aleksijevič (1676—1682) je kot najstarejši sin nasledil Aleksija na cesarskem prestolu, ali bil je slabega zdravja in umrl je že črez šest let. Feodor je Turke prisilil, da so se odrekli vsake oblasti nad Kozaki. Sicer pa je naj-imenitniše to, da je dal sežgati stare plemenitaške knjige ter namesto njih dal napraviti nove, v katerih so sicer bili popisani rodovi starih plemenitnih rodbin, ali brez tistih pravic, ki so jih posamezne rodbine po starih knjigah imele do raznih vojaških in državnih služb. Na cesarskem dvoru pa je za Feodora nastal velik razpor med mogočnim bojarskim rodom Miloslavskih in med sorodniki druge Aleksijeve žene Natalije Nariškinove, med katere se je štel tudi Matvejev. Dokler je Aleksij živel, so poslednji mnogo veljali, kakor hitro pa je umrl, povzdignili so se zopet Miloslavski in niso mirovali, dokler car Feodor ni zaslužnega Matvejeva poslal v prognanstvo. Na to je tudi vdova Natalija zapustila cesarski dvor ter se s svojim sinom Petrom preselila na kmete v Preobražensko, ne daleč od Moskve. ’ To je za mladega Petra bilo jako dobro, kajti v čistem zraku in lepej prirodi se je telesno in duševno mnogo bolje razvijal, nego med zidovjem Kremelskega grada, in ni se mu bilo treba prisiljeno in nenaravno vesti, kakor so starinske dvorske naredbe velevale ruskim carevičem. Kakor vsak drug ruski sin, se je Peter v Preobraženskem veselil lepih otročjih let in se igral z umnimi igračami, ki mu jih je mati naročevala pri tujih obrtnikih v nemškem moskovskem predmestji.
Malo pred svojo smrtjo je car Feodor pomilostil Matvejeva ter ga pozval nazaj iz prognanstva. Takoj so se zopet začeli stari prepiri z Müoslavskimi, ali zvedeni Matvejev si je
hitro pridobil prejšnjo veljavo in ko so po smrti Feodorovej ngihali, kdo da naj ho njegov naslednik, ali petnajst let stari Ivan, ki je bil slabega uma in na pol slep, ali zdravi desetletni Peter, odločil se je patrijarh Joahim za poslednjega, až njim potegnili so tudi druga gospoda na veliko veselje ljudstva, katerega se je pri tej priliki velika množica zbrala v Moskvi. To je bilo aprila meseca leta 1682. Miloslavski so kar kipeli od jeze, da se je zdaj zopet povzdignila Nariški-nova rodbina, in takoj so jeli skrivaj rovati zoper njo. Zavezali so se z vladohlepno cesaričino Sofijo, ter tudi ščuvali strelce, ki so itak bili razdraženi zato, ker niso v redu dobivali plače; ob enem pa so razglasili, da so Nariškinovi čaru zavdali, a z nesrečnim Ivanom da grdo ravnajo. Razposajeni strelci so se kmalu dali pregovoriti, in dne 15. maja so se vzdignili, umorili svojega glavarja kneza Dolgorukija in bojara Matvejeva; potem pa so drli na cesarski dvor, preiskali vsa kota, pomorili mnogo uradnikov in sorodnikov Petrove matere Natalije Nariškinove, a ko so se malo spočili, so še dva dni, 16. in 17. maja, krvoločno razsajali po Moskvi. Da so odje-njali, morala je cesaričina Sofija vsakemu strelcu dati po deset rubljev nagrade. Pa že dne 23. maja so se strelci zopet vzdignili in grozili so se, da bodo z nova jeli moriti, če se jim ne spolni njihova želja, da naj oba brata, Ivan in Peter, bosta cesarja, a dokler ne odraseta, da naj namesto nju vlada njuna sestra Sofija. Tako se je tudi zgodilo in Sofija je dosegla svoj namen, za katerim je tolikanj hrepenela.
Sofija (1682—1689) je takoj prvo leto pokazala lepih vladarskih darov, ko je zadušila razkolniške nemire in nov upor strelcev. Homatije po Peodorovej smrti so razkolnikom dobro došle in niso se več skrivali po gozdih, ampak kar očitno v Moskvi so njihovi duhovniki oznanovali razkolniške nauke ter ljudstvo ščuvali zoper nove naprave v cerkvi in državi. Bili so tako predrzni, da jim je Sofija naposled dovolila, da so se v pričo nje z državnimi duhovniki prepirali o cerkvenih stvareh. Ta prepir pa je obe verski stranki le še bolj razburil. Sofija se je na to prav odločno ustavila razkolnikom ter dala usmrtiti njihovega glavarja Nikito Pustosvjata. Razkolnik pa je bil tudi Hovanski, novi' poveljnik strelcev, ki so se takoj zopet vzdignili. Sofija in vsa dvorska gospoda bežali so iz Moskve ter se zavarovali v močnem samostanu sv. Trojice, kamor so bežali tudi drugi njeni privrženci ter vsi tuji vojščaki, ki so bili v ruskej službi. Nevarnost je bila velika, ker se je bilo bati, da se ne bi strelcem pridružili
razkolniki. V tej zadregi je premetena Sofija Hovanskega in njegovega sina zvabila k sebi na dogovor ter ju oba dala zgrabiti in ob glavo djati. Strelci bili so čisto zbegani in kakor so prej bili predrzni, tako so zdaj bili ponižni in prišli so mogočno cesaričino prosit odpuščanja. Sofija je prve podpihovalce dala ubiti, druge pa je pomilostila ter se vrnila v Moskvo.
Prvi Sofijin svetovalec bil je knez Vasilij Golicin, ki je prav tako kakor nekdaj Matvejev bil velik prijatelj Evropejcem in evropejskej omiki. Znal je več tujih jezikov, čital mnogo tujih knjig, a posebno rad je občeval z Nemci in Poljaki, katere je posnemal v njihovem ponašanji. Tudi katoličanom bil je prijazen in visoko je cenil njihovo cerkev. Toda akoprem se je Sofija v vsem popolnoma vjemala ž njim, vendar nista imela poguma dovolj, da bi se lotila imenitnih prenaredb. S Poljsko, kjer je takrat vladal hrabri Ivan Sobieski, se je Sofija do dobrega sprijaznila ter leta 1686. sklenila tako zvani „večni mir“, po katerem je vse tako ostalo, kakor je bilo rečeno v Andruševu (1667), samo da so Rusi dobili tudi še mesto Kijev, za katero so Poljakom plačali sto šest in štirideset tisoč rubljev ; ob enem pa ste se Poljska in Rusija zmenili, da si boste druga drugej pomagali v vojski zoper Turke in krimske Tatare. Poslednji se kar niso dali strahovati in toliko ruskih mladenčev in deklic so vsako leto ugrabili ter jih prodajali po turških sejmih, da se je turški sultan čudil in vprašal, če je na Ruskem sploh še kaj ljudi. Dvakrat je Sofija poslala Golicina z vojsko nad Tatare, ali brez vspeha, kajti v pustih stepah, ki so se prostirale med rusko in krimsko mejo, ni bilo vode, in ruski vojščaki so strašno trpeli od žeje in vročine, in mnogo tisoč jih je poginilo za boleznijo, ali pa od puščic sovražnikov, ki so na lahkih svojih konjih bili zdaj tu zdaj tam, in ko bi trenil, ni jih več bilo. Veliko škodo napravil je ruskej vojski tudi grozni požar, ko so Tatari okoli in okoli zažgali suho stepno travo.
Med tem bližal se je konec Sofijine vlade. Mladi Peter se je v Preobraženskem lepo razvijal in že se je čem dalje bolj jel zanimati za vladarske stvari. Bil je ravne postave in bistrega pogleda, zdrav in prijeten ter na vsako stran bogato obdarovan. Prav rad in pridno se je učil ter bil presrečen, če je kaj novega zvedel. Vsak čas je zahajal v Moskvo v nemško predmestje, in tu se je pomenkoval s tujimi častniki in obrtniki, jih za vse popraševal ter si naročeval umnih igrač. Najbolj zanimalo ga je vojaštvo, in tuji častniki morali so zahajati v Preobražensko ter njega in njegove tovarše
uriti v vojaških vajah po evropejskej šegi. Ta otročja četa bila je od due do dne veča in kmalu so se jej morali pridružiti pravi vojščaki, da so se car in bojarski sinovi igraje učili vojaštva. V gaji sezidali so si malo trdnjavo, a na je-zercih imeli so male bojne ladije. Sofija se ni mnogo zmenila za te igrače in mislila si je do dobrega zagotoviti vladarsko oblast ter tudi sebe ovenčati s cesarsko krono, da bi Eusi namesto dveh, imeli tri vladarje. Že se je podpisovala „samovladarica“, ali ko si je hotela strelce pridobiti za svoje namene, jej je spodletelo. Strelci jej niso zaupali in se nikakor niso dali v drugič naščuvati zoper Petrovo mater, ka-terej so Sofija in njeni privrženci po življenji stregli. Peter je takrat bil že sedemnajst let star in z nevoljo je gledal, kaj sestra počenja. Dne 8. julija 1689 bila je svečana procesija na čast matere božje Kazanske in po starej navadi sta za duhovniki stopala cesarja Ivan in Peter, med tem ko so žene v cerkvi ostale. Ali v tem vzame tudi Sofija sveto podobo in se pridruži cesarjema. To je Petra razjezilo in kar stopil je iz procesije ter se odpeljal v Preobražensko. Eazpor med sestro in bratom se ni dal več poravnati in zdaj so Eusi imeli dve vladi in dva cesarska dvora, enega v Moskvi, dru-zega v Preobraženskem. Sofija si je na vso moč prizadevala, da bi vendar le strelce za se dobila, in res jih je z bogatim plačilom mnogo dobila na svojo stran. Dne 7. avgusta prišla jih je velika četa na Kremi in vsakdo je bil prepričan, da se na cesaričinem dvoru kujejo imenitne stvari. Po noči na to prihajata dva zvesta strelca v Preobražensko in hitro sta mladega Petra vzbudila iz spanja, kajti da mu preti velika nevarnost. Peter je kar skočil iz postelje, zasedel konja in še le v bližnjem gozdu se je oblekel, da je potem jahal dalje v samostan sv. Trojice, kamor je ves spehan prispel drugo jutro na vse zgodaj. Za njim pribežali so k sv. Trojici vsi njegovi tovarši, privrženci in čemdalje več beguncev in uskokov od strelcev, ki so dobro vedeli, da se bo Peter obdržal, a ne Sofija. Le-ta je bila vsa zbegana, ko je videla, da jo vse zapušča; in ko je tudi poveljnik Gordon s tujimi častniki in vojščaki šel k sv. Trojici, izdala je svoje najzvestejše svetovalce bratu, ki je hudobnega Šaklovitija in več druzih ob glavo djal, Vasilija Golicina pa poslal v pregnanstvo. Peter se je na to vrnil v Moskvo ter sam prevzel vlado. Sofijo pa je zaprl v samostan, kjer je živela v cesarskej obilnosti, imela mnogo služabnic ter smela sprejemati odlične goste, le za vladarske stvari se ni smela pečati, niti hoditi med svet.
Peter „Veliki“ (1689—1725).
Državno spremembo leta 1689. pospešili so tisti možje, ki so bili nasprotniki tujcem in tujej omiki, ter se nadjali, da bodo mladega cesarja odvrnili od tiste poti, ki jo je nastopil car Aleksij. Res je s prva bilo misliti, da jim bode obveljalo, kajti Peter je vladarska opravila po vedem prepustil Leonu Nariškinu in svojemu odgojitelju Borisu Golicinu, a največo veljavo je imel patrijarh Joahim in mogočni bojari, ki so ž njim bili enih misli. Kako mogočni so ti nazadnjaki bili, pokazalo se je po smrti Joahimovej, ko Peter nikakor ni mogel svojega ljubljenca, učenega škofa Marcela, imenovati patrijarha, ampak moral je to imenitno čast podeliti škofu Adrijanu, privržencu staro-ruske stranke (1690). Toda Peter nikakor ni mislil ustaviti novi razvoj ruske države, marveč hotel se je le do dobrega pripraviti na imenitno delo, pri katerem sta mu najbolj pomagala tujca Gordon in Lefort. Gordon bil je sin stare imenitne rodbine škotske, veren katoličan ter zvest privrženec kraljev Stuartov. Ravno zato je moral zapustiti svojo domovino, in leta 1660. prišel je na Rusko, kjer sta ga že Aleksij in Peodor jako cenila in odlikovala zarad velikih njegovih vednosti. Bil je skušen vojašk poveljnik in vešč mernik, mož na vsako stran omikan, priden in neutrujen pri delu, a svoje dolžnosti spolnoval je natanko, kakor malokdo. S svojimi znanci in sorodniki na Angleškem je vedno dopisoval, in morali so mu poročati o vseh dogodbah in novih znajdbah. Ni ga bilo, ki bi bil svet bolje poznaval nego on, in ravno od njega se je car Peter o državnih stvareh največ naučil. Tudi se noben tujec ni znal Rusom tako prikupiti kakor on, ki je dobro govoril ruski, a ni se vtikal v tadanje ruske homatije, dokler ni leta 1689. šel k sv. Trojici ter se tako sprijaznil z mladim carom Petrom, da je odšle vsak dan moral biti ž njim. Peter je ž njim občeval, kakor z dobrim prijateljem, ga pozival k sebi v goste ali pa je sam šel k njemu na njegov dom v nemškem predmestji.
Čisto drugačen bil je Švajcar Lefort, ki je bil osemnajst let mlajši od Gordona ter bil na Ruskem od leta 1675. Lefort bil je vesel, zdrav človek, ki je rad dobro in nasladno živel, in kakor je sam bil lahkoumen, tako je tudi vsacega druzega znal spraviti v dobro voljo. Zato so ga v vsakej družbi bili veseli, če tudi je rad postal razposajen. Na Ruskem se je bil tako udomačil, da se nikakor ni hotel vrniti na Švaj-
carsko, kamor so ga pozivali njegovi sorodniki. S cesarjem Petrom seznanil se je leta 1689., ko je z drugimi tujci bežal k sv. Trojici; zanaprej pa je tudi on postal njegov neraz-družljiv tovarš kakor Gordon. Peter ga je celó rajši imel, zato ker je bil mlajši in mu nikdar nobeno veselje niti nezmerno pijančevanje ni škodovalo. Leta 1692. dal mu je sezidati prekrasno palačo s prostorno dvorano za veselice, katerih se je car tudi v poznejših letih rad udeleževal. Niti prva leta, ko so starokopitneži bili na krmilu, se Peter ni zmenil za stare šege, ampak kakor vsak drug človek družil se je z vsakim, kdor mu je bil po volji, in vsak čas je zahajal v nemško predmestje med priproste obrtnike, ter se udeležil njihovih krstov, ženitovanj, pogrebov in drugih svečanih prilik, a ne da bi se pri tem kazal cesarja. Najrajši se je mudil med tesarji, in večkrat je sam vzel sekiro v roko. Pravijo, da si je eno ladijo sam iztesal. Da bi videl življenje na morji, potoval je dvakrat, 1. 1693. in 1694., v Arhangelsk in kar ni se mogel nagledati živahnega gibanja na velikih nemških in angleških ladijah, in odšle mu je bila največa skrb, kako da bi Ruskej pridobil več morja ter da bi si omislil veliko lastno brodovje, Dobro je sprevidel, da za take namene treba dobre vojske, in napravljal je velike vojaške vaje, pri katerih so tuji častniki in poveljniki ruske vojščake po evropejski urili. Najbolj se je odlikovala cesarska straža, ki je povstala iz otročje čete v Preobraženskem, med tem ko so strelci bili jako neokretni, ker so se trdovratno držali starega vojaškega reda.
Ker s Turki in Tatari še od prej ni bilo pravega mira, ko je cesaričina Sofija vladala, mislil je Peter najprej udariti na Turke ter jim vzeti trdnjavo Azov, da bi tako ruskemu brodarstvu odprl pot v črno morje. On sam se je kot pri-prost stotnik udeležil vojske, akoprem poveljniki niso smeli ničesar začeti brez njegovega znanja. Prvo pot ni bilo sreče, ker Kusi niso imeli dosti topov in vojaških mernikov. Toda Peter se ni dal odvrniti od svojega naklepa in takoj drugo leto potem jel je Azov zopet oblegati na suhem in na morji ter ga srečno osvojil leta 1696. Zmagovalna vojska vrnila se je v Moskvo z velikim slavljeni, kakoršnega Kusi še niso videli. Z vihrajočimi zastavami in bučno glasbo stopali so vojščaki skozi krasen slavolok; poveljniki vozili so se v sijajnih kočijah, car Peter pa je v navadni stotniški obleki peš stopal pred svojim oddelkom.
Že takrat bilo jih je med posvetno in duhovno gospodo mnogo, ki nikakor niso bili zadovoljni, da je Peter toliko
tujcev pozival na Rusko, domače sinove pa pošiljal med tuje narode, v tuje dežele, kjer so se navzeli tujega duha ter poprijeli tujih šeg. Nezadovoljni pa so bili tudi strelci, ki so sprevideli, da je velikim njihovim pravicam za zmiraj odzvonilo, in zato so takoj bili pripravljeni na upor, če so le malo upanja imeli, da hi se moglo zopet na staro obrniti. Pa tudi cesaričina Sofija ni mirovala ter je iz svojega samostanskega zapora podpihovala nezadovoljstvo. Vse to ohrabrilo je nekoliko imenitnih gospodov, da so se s predrznimi strelci skrivaj zarotili zoper cara Petra. Le-ta je ravno bil na večernej veselici pri svojem prijatelji Lefortu v Preohraženskem, ko sta ga dva zvesta strelca poklicala iz družbe ter mu razodela zaroto. Povedala sta mu, da zarotniki nameravajo po noči zažgati mesto, ter v zmešnjavi, ki bi jo požar napravil, umoriti cesarja; vse da je že pripravljeno, a zarotniki da so zbrani v hiši državnega svetovalca Sokovnina. Peter je hitro napisal ukaz poveljniku telesne straže, da ima ob enajstih z vojščaki obstopiti hišo Sokovninovo ter zarotnike djati v zapor; na to pa se je zopet vrnil k Lefortu, a nikomur niti besedice ni zinil o tem, kar je zvedel. Ob desetih se je zopet vzdignil in rekel druščini, naj se ne da motiti, kajti da ima nekaj malega opraviti, in da se bo kmalu zopet vrnil. Zdaj se je hitro odpeljal v Moskvo in o pol enajstih bil je pred Sokovninovo hišo, ki je bila vsa razsvetljena. Peter se je čudil, da še ni vojščakov, ali vkljub temu je pogumno stopil črez prag in našel je vse zarotnike skupaj. Le-ti bili so kar osupnjeni, cesar pa jih je mirno potolažil, rekoč : „Šel sem mimo, a ko sem videl razsvetljena okna, mislil sem si, tu mora biti vesela družba in nisem se zmotil. Dovolite, da pijem z vami kupico vina.“ Zarotniki dali so se zaslepiti in bili so dobre volje ter nazdravljali pričujočemu čaru, ki se ni branil dobre kapljice. Tako je minulo pol ure, in neki strelec namigne Sokovninu in mu zašepta na uho: „Čas je.“ „Še ne“, zavrne mu oni. „Ali za mene je čas“, zakriči car, se vzdigne in udari Sokovnina s pestjo v obraz. V tem bila je ura enajst, vrata se odpro, poveljnik z vojščaki stopi v sobo in poveže vso zbrano gospodo. Peter se je znesel nad njim, da je prepozno prišel, ali poveljnik mu pokaže ukaz, da ima priti ob enajstih. Cesar je sprevidel svojo zmoto, poljubil vrlega moža na čelo ter se zopet odpeljal v Preobražensko v Lefortovo družbo ter povedal, kako se je rešil velike nevarnosti. Zarotnike je potem vse ob glavo djal ter nadaljeval svoje delo, kakor ga je bil začel.
Ni čuda, da se je car Peter, ki je tolikanj cenil evropejsko omiko, odločil iti na pot, da sam vidi, kar so mu do zdaj drugi pravili in kar je čital v knjigah. Ljudje, ki tega niso razumeli, ugibali so po svoje in govorili, da je Peter v Arhangelskem bil na morji v smrtnej nevarnosti, a takrat da se je obljubil na grob sv. Petra v Eim. Peter je dobro vedel, da ne sme potovati kot car, če hoče svet poznati, ka-koršen je v resnici, in zatorej se je kot navaden plemenitnik pridružil poslanstvu, ki ga je poslal k raznim evropejskim vladarjem, a zval se je Peter Mihajlov. Le tako si je mogel vsako stvar ogledati, kakor je želel. Poslanstvo, kateremu je na čelu bil Lefort, štelo je dve sto ljudi in dne 10. marca 1697 se je z velikim sijajem podalo na pot. Najprej mudili so se v Eujani, dokler je Peter vse ogledal, potem pa so šli v Kraljevec, kjer je pruski vojvoda Friderik III. na čast ruskega poslanstva napravil velike svečanosti. Na samem Peter Frideriku ni tajil, kdo da je, ali očitno ni smel nihče kazati, da ga pozna. Peter si je v Kraljevcu učil topničarske vednosti, in učitelj moral mu je pred odhodom dati pismeno spričevalo o njegovem učenji. Eazun tega si je ukaželjni car v Kraljevcu in drugod natanko ogledal mesto, trdnjave, tovarne, delavnice, zavode in sploh vse, kar se tiče javnega in domačega življenja. Meseca avgusta je poslanstvo bilo v Amsterdamu. Peter je z nekoliko tovarši šel naprej ter se v Zar-damu kot priprost tesarski pomagač nastanil pri nekem kovaču. Y priprostej holandskej obleki je pridno tesal ter se učil, kako se ladije delajo, ali ljudje so kmalu spoznali imenitnega tujca, in že črez osem dni je zapustil malo mestice ter se podal v Amsterdam, kjer je s poslanstvom dalj časa ostal ter odtod hodil v druga holandska mesta, ki so takrat po svojem brodarstvu najbolj slovela. V Amsterdamu učil se je Peter raznih prirodoslovnih znanosti, občeval z inženirji, obrtniki in tudi z učenjaki. Ogledal si je bolnišnice in druge koristne zavode. Jako so ga zanimali prekopi, kakoršne je pozneje tudi na Euskem dal kopati. Tudi v cerkve je hodil ter bil pri službi božjej raznih verskih strank. Posebno čudil se je vojaškim vajam na morji, na katerem so Holandci bili okretni, kakor noben drug narod ne. Sploh ni je bilo stvari, da si je Peter ne bi bil ogledal; zmiraj pa je še našel časa, da je hodil tesat ladijo k zvedenemu tesarskemu mojstru, ki mu je dal spričevalo, da se je dobro izučil. Po novem letu 1698 odpeljal se je ruski car s svojim poslanstvom na Angleško, kjer ga je kralj Yiljem III. slovesno sprejel ter mu vse po-
kazal, kar je le količkaj moglo zanimati imenitnega gosta. O vsa-kej koristnej stvari si je Peter dal napraviti malo podobo ter jo vzel seboj na Kusko, da je tamošnjim obrtnikom bila za vzor. Največe veselje napravil mu je kralj Viljem z velikimi vojaškimi vajami na morji. Kakor prej na Holandskem, tako je Peter tudi na Angleškem mnogo zvedenih mornarjev, obrtnikov, umetnikov in vojaških častnikov vzel v svojo službo ter jih poslal domu na Kusko. Črez tri mesece zapustil je Angleško ter črez Holandsko in Draždane šel na Dunaj, od koder se je b 1 že pripravil na pot v Benetke, ko mu je od doma nenadoma došlo poročilo, da so se strelci z nova vzdignili. Hitro se je vrnil na Kusko, ali še pred njegovim prihodom je poveljnik Gordon užugal upornike, nad katerimi se je Peter zdaj hudo maščeval. Mnogo jih je ob glavo djal, strelska krdela pa je za zmiraj razpustil. Cesaričina Sofija je zdaj morala postati redovnica Suzana in po sto vojščakov stražilo jo je v samostanu do njene smrti leta 1704.
Ko se je Peter povrnil s potovanja, začela se je nova doba v razvoji ruskega naroda. Poprej je Peter imenitnejša vladarska opravila poveril drugim možem, sam pa se. je pečal le z nekaterimi stvarmi, zlasti z vojaštvom, ter se prav za prav še učil; zdaj pa se nič ni smelo zgoditi brez njegovega znanja, vse je sam vodil, v vse se je sam vtikal, ter je z neutrudljivo svojo delavnostjo tako rekoč zbegal vse stanove. Starokopitneži bili so nezadovoljni in jeli so mrmrati, ali nič jim ni pomagalo, kajti Peter je neusmiljeno zatrl vsak najmanjši upor. Kar črez noč imelo se je vse javno in domače življenje prenarediti po evropejski in imele so se odpraviti čisto neznatne šege, ki niso motile novega razvoja, narod pa se jih le ni rad odrekel. Tako je velika brada bila najlepši kinč in ponos pravega Kusa, a zdaj jo je Peter hotel odpraviti, zato ker je videl, da se po ostalej Evropi ljudje brijejo. Ko se je na cesarskem dvoru zbralo mnogo bojarov, da bi se cesarju poklonili in mu razodeli svoje veselje, da se je srečno povrnil, jih je Peter prav prijazno sprejel, nekaterega je objel in ga poljubil; ali kar osupnili so vsi, ko je zdaj enemu, zdaj drugemu brado odrezal. Nekoliko dni potem je bogat bojar napravil veliko gostijo, h katerej je tudi cesarja povabil. Mnogi gospodje prišli so že čisto obriti, ali še je bilo dosti bradatih med njimi. Tu je dvorski' šaljivec hodil s škarjami okoli mize, uganjal svoje šale ter vsak čas komu brado odstrigel, da so se mu ostali smijali. Kmalu potem je cesar oklical ukaz, da razun duhovnikov in kmetov nihče več ne sme brade
nositi, a kdor bi jo le hotel obdržati, da mora od nje plačati davek. Ta prepoved je najbolj razkadila staroverce ali razkolnike, ki so učili, da je greh brado briti.
Druga podobna naredba imela je odpraviti staro rusko nošnjo ter jo zameniti z evropejsko. Eusi nosili so dolgo vrhno suknjo, ki je segala do tal, zdaj pa so jo morali skrajšati do kolen ali pa se do dobrega po evropejski preobleči. Ženske so tega povelja bile vesele in hitro so se poprijele nove šege, kajti v evropejskej obleki smele so dohajati razkritega obraza v gledišča in druge javne shode, med tem ko so prej morale vedno tičati doma, a če so šle v cerkev, morale so si z zaveso zakriti obraz. Naposled je sam car napravljal večerne veselice, ki jih je po francoski zval „assemblée“. Pri teh veselicah, na katere so povabljeni gostje s svojimi ženami in hčerami morali priti v evropejskih oblekah, so mladi ljudje v posebnej dvorani plesali, v drugih sobah pa so starejši igrali šah, ali kako drugo igro ter pili vino in tobak, toda vsi morali so se obnašati tako, kakor so se ponašali imenitna gospoda po zahodnej Evropi. Po staro-ruskej navadi so vsik-dar starši sklepali ženitev otrok, in večkrat se ženin in nevesta pred poroko niti poznala nista; zdaj pa je cesar naredil, da si mora vsakdo svojo nevesto izvoliti sam po svojem srcu. Najbolj pa je Peter „Veliki“ svojemu narodu priporočal, da naj bode varčen in delaven, ter mu v tem dajal najlepši zgled; kajti le pri slovesnih prilikah pokazal se je v cesarskem sijaji, sicer pa si ga večrat mogel videti v ponošenih oblekah; a delaven bil je zmiraj tako, kakor malokateri njegovih uradnikov in služabnikov. Zgodaj je vstajal ter se takoj lotil kakega dela; poslušal poročila, narekoval ukaze, nadzoroval vojaške vaje, ogledoval urade in sodnije, šel gledat, kako se ladije tešejo, ali pa v tovarnice in delavnice obrtnikov, katere je spodbujal, da so delali po evropejskih vzorih. Tudi je rad potoval po svojem cesarstvu, da se je sam prepričal, kako se vrši njegova volja; ali kakor je doma pri-prosto živel, tako je tudi potoval v priprostej kibitki, a sprem-ljevalo ga je toliko njegovih ljudi, kolikor jih je trebal, da so mu pisali njegova povelja. Car Peter bil je lepe, visoke postave, nenavadne telesne moči in krepkega zdravja. Hitro je hodil in se kretal, in ravno tako živahen in buden bil je tudi duh njegov.
Državna opravila razdelil je po strokah med razne uradniške zbore, tako so se eni pečali z denarstvom, drugi z vojaštvom, tretji s trgovinskimi stvarmi in tako dalje: Y državno
službo vzel je vsakega, kdor je bil sposoben, če tudi ni bil plemenitnega rodu; toda brž ko je kdo dosegel neko višo uradniško stopnjo, postal je plemenitnik. Pri vojščakih je Peter v plemenitaški stan povzdignil vsacega, kdor je postal častnik. To bi bilo vse prav dobro, da je Peter imel dovolj sposobnih in zanesljivih uradnikov, a ker jih ni imel, ostalo je večkrat vse pri starem, če tudi so oblastniki in uradniki imeli nova imena. Zato pa je Peter skrbel tudi za niže in više šole, zlasti za plemenitaške sinove, od katerih se nihče ni smel niti ženiti, če se ni mogel skazati, da zna dobro čitati in pisati. Da je Peter „Veliki“ na vso moč pospeševal obrt-nijo, trgovino in brodarstv-o, ne trebamo posebno poudarjati, vsaj smo že v mladih njegovih letih videli, da so mu te stvari bile najbolj na srcu. Z dobrim in varčnim gospodarstvom povzdignil je splošno blagostanje, in akoprem je imel dosti vojsk, so vendar državni dohodki tako narastli, da mu ni bilo treba delati dolgov. Se ve da je v ta namen jako povišal davke ter s tem obudil veliko nevoljo med ljudstvom; najbolj so tožili praznoverni razkolniki, češ, antikristovi časi so se začeli, in bežali so v gozde arhangelskega okraja ter si ondi zidali skrivališča in samostane. Pa tudi pravoslavni duhovniki niso odobravali prekucijskih carevih naredb, in sam patrijarh Hadrijan bil je največi nasprotnik tujcev, ki so z novimi šegami tudi nove verske nazore zatrosili na Eusko. Ko je torej Hadrijan umrl, mu Peter ni imenoval naslednika, ter je cerkvene stvari začasno poveril nekemu škofu, a pozneje imenoval je novo vrhovno cerkveno oblast, tako zvani „sveti sinod“ ali škofovski zbor, ki je bil odvisen od samega cesarja. Ljudje so s prva pogrešali patrijarha, s časom pa so se privadili ter se vdali v novi red.
Bolj nego vse drugo pa je „severna vojska“ povzdignila moč in veljavo ruske države. Kako se je Peter „Veliki“ takrat malo da ne dvajset let vojskoval s Švedi ter jim vzel lepe dežele ob baltiškem morji: Livonsko, Estonsko, Ingrijo ter velik del Karelije, povedali smo v švedskej zgodovini. V prvi bitvi pri Narvi Rusi sicer niso bili srečni, ali Peter zato ni zgubil srca, ampak med tem, ko je nepremišljeni švedski kralj bil na Poljskem, osvojil je omenjene švedske kraje ob baltiškem morji in kar takoj je ob finskem zalivu jel zidati novo prestolno mesto, dasi ni mogel vedeti, če bodo te dežele na koncu vojske ostale ruske ali ne. Na ustji reke Neve bilo je več otokov, ki so bili zaraščeni z gozdi in grmovjem, a bili so tako nizki, da so večkrat bili pod vodo, kakor hitro je
vihar morske valove gnal proti Nevi. Y teh pustih krajih takrat nisi videl druzega, nego kako ribarsko kočo ter oh nevinem bregu švedsko trdnjavo. Le-to je Peter „Veliki“ z naskokom vzel ter takoj na enem omenjenih otokov sezidal rusko trdnjavo Petropavlovskajo (1703), a okoli nje novo prestolno mesto Petrograd. Iz vseh daljnih krajev ruskega cesarstva prišlo je na tisoče delavcev, zidarjev, tesarjev, kamnosekov in drugih rokodelcev, katerim so se pridružili tudi vojščaki, da bi bilo mesto prej dodelano. Kmalu je mrgolelo štirideset tisoče ljudi, ki so od jutra do večera pridno delali; v vrečah od rogožine nosili so zemljo, da so zasuli plitvine; na ladijah in na kmečkih vozovih vozili so kamenje; po vsem Ruskem niso takrat nikjer ničesar zidali, da ne bi novej prestolnici pomanjkovalo delavnih moči. Car Peter je sam nadzoroval zidanje in bival je v malej lesenej koči, ki jo še, zdaj kažejo. Y štirih mesecih je trdnjava bila dodelana, a v desetih letih stalo je v Petrogradu že več tisoč manjih in večih hiš, palač, cerkev in druzih krasnih poslopij. Iz vseh krajev morali so se trgovci, obrtniki, umetniki in drugi ljudje z vso svojo rodbino preseliti v Petrograd, kjer je odšle bival tudi cesarski dvor. Pa tudi iz tujih dežel, zlasti iz Nemškega, prišlo je mnogo naseljencev, in v malo letih je Petrograd bil eno naj-večih in najlepših mest, v katero so se črez zimo tudi imenitni in bogati bojari preselili iz svojih grajščin.
Že prej smo povedali, kako sta Petra „Velikega“ v njegovem prizadevanji podpirala Gordon in Lefort; ali bilo je tudi drugih slavnih mož, med katerimi sta se od tujih najbolj odlikovala minister Osterman in poveljnik Miinnich, od domačih pa poveljnik Šeremetjev, knez Golicin, admiral Apraksin, Menčikov in drugi. Peter je z bistrim svojim umom vedno znal za vsako stvar najti pravega moža, a pri tem nikdar ni gledal, kakega rodu je kdo. Nihče pa mu se od domačih ni tako priljubil kakor Menčikov, ki je bil umen in delaven, da malokdo tako. Rodil se je istega leta, kakor car Peter. Bil je sin priprostega hlapca. Y mladih letih je po moskovskih ulicah kolače prodajal, in tako ga je spoznal Lefort, ki je budnega dečka vzel za svojega strežaja, a ko je videl lepe njegove darove, odgojil ga je za državno službo. Menčikov bil je lepe in krepke postave ter jako okreten; ljubil je zunanji sijaj, in že od mladih nog bil je vedno čisto opravljen. Govoril je živahno, sodil jasno, in takoj je uganil, kaj je na kakem človeku dobrega, a kaj slabega. S temi lastnostmi in s svojo srčnostjo se je že v mladih letih prikupil
čaru Petru, ki se je že prej mnogo družil ž njim, po Lefor-tovej smrti pa ni mogel več biti brez njega, in čemdalje bolj ga je odlikoval, dokler ga ni imenoval državnega kneza, kateremu je do svoje smrti poveril vsa najimenitnejša opravila. Menčikov znal se je vselej vdati v cesarjevo voljo ter uganiti njegove misli in želje; samo lakomen bil je preveč.
Peter „Veliki“ bil je dvakrat oženjen. Od prve svoje žene Evdoksije, ki ga ni razumela, se je kmalu ločil ter jo poslal v samostan; a pozneje se je oženil z lepo livonsko deklico, ki se je na Ruskem prekrstila v Katarino. Ko so ruski vojščaki vzeli mesto Marienburg, vjeli so med drugimi tudi njo, in brž ko jo je car zagledal, ni je mogel več pozabiti in izvolil si jo je za svojo	soprogo. Katarina bila	je	kakor rojena za Petra in postala	mu je zvesta tovaršica	do smrti.
Kamorkoli je šel, bodi si na potovanje ali na vojsko, povsodi ga je spremljevala in mu skrbno stregla; a če je bil otožen, znala ga je le ona razveseliti in ga potolažiti Pa tudi Peter bil jej je zvest in vdan	do	zadnjega ter je njej	na	čast ute-
melil red sv. Katarine,	a	malo pred smrtjo jo	je	ovenčal s
cesarsko krono (1724). Od nje imel je Peter dve hčeri, Ano in Elizabeto, od prve žene pa sina Aleksija, ki pa nikakor ni maral za nove očetove prenaredbe. Temu je nekoliko bil kriv sam Peter, ki se ni vtegnil pečati z odgojo svojega sina ter ga prepustil ljudem, ki so ga celó ščuvali zoper očeta. Sicer pa je tudi Aleksij šel na tuje (1707) ter se dalj časa učil v Draždanih. Na Nemškem seznanil se je s svojo nevesto Karolino Wolfenbüttelsko ter se ž njo poročil v Torgavi 1. 1712. S prva bila sta srečna, pozneje pa je Aleksij jel pijančevati in ni več maral za svojo ženo, ki je deseti dan po porodu sina Petra II. umrla (1715). Aleksij bil je slab in bolehen, pa se nobenega dela ni rad lotil; pač pa se je od nasprotnikov svojega očeta dal zapeljati ter jim obljubil, da bode vse zopet spravil v stari tir, kakor hitro bode zasedel cesarski prestol. Ko je Peter s svojo ženo Katarino potoval na Holandsko in Praucosko, je staro-ruska stranka slabega care-viča popolnoma za se dobila ter z nova rovala zoper tujce. Toda kmalu se je Aleksij preplašil ostrega svojega očeta, in zbežal je na Dunaj, a od tod v Neapolj. Peter je sinu pisal in mu zažugal, da ga bode preklel, če se takoj ne vrne domu; ob enem pa mu je obljubil, da mu bode vse odpustil, če se bode pokoril njegovej volji. Ko se je bil Aleksij na to povrnil na Rusko, djali so ga na muke, da bi izdal ostale zarotnike; toda to trpljenje bilo je preveliko za slabo njegovo
telo in umrl je (1718). Pred smrtjo se je z očetom do dobrega pomiril. Nezadovoljna ruska gospoda so sprevideli, da se nove naprave ne dajo več podreti in vdali so se. Državno starešinstvo in sveti sinod sta zdaj Petra zvala „očeta domovine“ ter mu dala častni priimek „Velikega“. Leta 1722. pa je Peter oklical novo postavo o nasledstvu ter določil, da ima vsak vladar pravico imenovati za svojega naslednika kogarkoli hoče, brez ozira na bližnje sorodnike. Res da Peter ni bil brez osobnih napak; ali temu so bile nekoliko krive stare navade ruske, nekoliko pa carjeva odgoja in dajo se izpričati, zlasti če pomislimo, kaj je Peter storil za duševni in telesni razvoj naroda svojega in kako je povzdignil moč in veljavo ruske države.
Petrovi nasledniki. i
Na jesen leta 1724. je Peter „Veliki“ v finskem zalivu rešil vojščaka, ki je v morje padel, pa se je pri tem sam tako prehladil, da ni več okreval. Dne 28. januarja 1725 je umrl, a ne da bi bil prej imenoval svojega naslednika. V velikej zmešnjavi, ki je zavoljo tega nastala, se je Petrova vdova Katarina 1.(1725 —1727) oklicala za cesarico, oslanjaje se na telesno stražo in na kneza Menčikova, ki je zdaj vso vladarsko oblast imel v svojih rokah. Toda še dolgo se je poznalo , da ga ni več umnega in odločnega cara Petra, in še dolgo ga niti med vladarji, niti med ministri ni bilo, ki bi bil s svojimi zmožnostmi spominjal na slavno Petrovo dobo. Če tudi se je vse nekako samo po sebi pomikalo dalje po tiru Petrovem, je vendar vse bilo zbegano; dvorske preku-cije povzdignile so zdaj enega, zdaj druzega, da so ga potem z nenadjane sreče pahnile v tem večo nesrečo. Katarina je za svojega naslednika imenovala Petra II. Aleks i-j e viča (1727—1730), mladoletnega sina nesrečnega care-viča Aleksija ter naredila, da ima namesto njega vladati svetovalstvo od najimenitnejših oblastnikov, med katerimi je knez Menčikov imel prvo besedo. Menčikov se je tadaj tako prevzel, da je mislil svojo hčer zaročiti z mladim cesarjem; ob enem pa ga je nenasitljiva njegova lakomnost zapeljala, da si je po krivičnem polastil mnogo državnega novca. Cesarjev odgojitelj, bistroumni in premeteni Oster-mann, je prvi spregledal nepoštenega svojega tovarša, ki je itak imel mnogo sovražnikov, in zavezal se je proti njemu s knezom Dolgorukim ter ga očrnil pri Petru II., da mu je
vzel vse njegovo premoženje ter ga z vso njegovo rodbino izgnal v Sibirijo. Menčikov ni obupal, ampak kakor se pravemu možu spodobi, je voljno trpel svojo nesrečo ter si je od pičle svoje plače toliko prihranil, da je v pustem kraji svojega prognanstva sezidal cerkvico. Kmalu na to je umrl. Po njegovem odhodu v Sibirijo je prvi ljubljenec cara Petra II. bil knez Ivan Dolgoruki, mlad mož, ki ni imel druzega v mislih, nego kako bi se razveseljeval, ter je tudi cesarja odvrnil od koristnega dela. Peter II. se je že s trinajstimi leti oklical polnoletnega ter se preselil v Moskvo, kjer je z Dol-gorukim na lovu in v drugih veselicah tratil čas, a ne da bi se pečal za vladarska opravila. Ostermann ga je s solzami v očeh prosil, naj bi drugače živel, pa zastonj. V tem je Peter II. že v petnajstem svojem letu za kozami umrl. Ž njim izumrl je moški rod Romanovcev. Po njegovej smrti je vrhovno tajno svetovalstvo za cesarico izvolilo Ano, vdovo po kuronskem vojvodi in hčer tistega Ivana, ki je nekoliko let s svojim po poli bratom Petrom „velikim“ skupaj sedel na cesarskem prestolu.
Ana Ivanovna (1760—1740) je tajnemu svetovalstvu morala obljubiti, da se bode vedno ravnala po njegovih nasvetih; kakor hitro pa so jo v Moskvi za cesarico kronali, razglasila je, da bode sama vladala, ter je na to razpustila tajno svetovalstvo, namesto njega pa imenovala novo državno starešinstvo, v katero je pozvala skoraj same tujce. Zunanje zadeve poverila je skušenemu Ostermannu, vojaštvo pa zvedenemu Münnichu. Oba sta se že za Petra „Velikega“ odlikovala v teh službah, ki sta jih tudi zdaj dobro opravljala. Ko se je leta 1784. vnela vojska zarad poljskega prestola, je Münnich Poljake zmagal in jih prisilil, da so po želji cesarice Ane Avgusta III. izvolili za svojega kralja, a ne Stanislava Leščinskega, kakor so nekateri hoteli. Iz nemške zgodovine vemo, da je takrat tudi nemški cesar Karol VI. bil na strani ruske cesarice, in da sta ta dva zaveznika takoj na to vsak od druge strani udarila na Turke. Münnich bil je tudi v tej vojski srečen, ali ker so slabi nemški poveljniki prenaglo sklenili mir v Belemgradu, so se tudi Rusi morali pomiriti s Turki, katerim niso druzega vzeli nego mesto Azov. Vkljub velikim zaslugam sta se Ostermann in Münnich morala umakniti novemu ljubljencu carice Ane, Kuroncu Bironu. Ako-ravno Biron ni bil bistrega uma, marveč bil napuhnjen in lakomen, znal si je vendar pridobiti popolno zaupanje cesarice, ki mu je prepustila vsa vladarska opravila. Da bi se obo-
gatil, dal je od kmetov brez usmiljenja iztirjati vse davke, ki so jih za prejšnja leta bili dolžni, a kar je izterjal, vse je za se obdržal. Kdor ni mogel plačati, temu so Bironovi beriči prodali živino, a za povrh so ga po surovej tatarskej navadi šibali po golih podplatih. Ljudstvo je bilo razkačeno na takošnjega grozovitneža, ali ni se smelo ganiti, kajti povsodi je bilo dosti ogleduhov, ki so takoj zatožili vsacega, kdor bi le zinil o svojej nesreči; in gorje mu potem, na muke bi ga djali in poslali v Sibirijo. Biron pa je tudi skrbel, da cesarica o vsem tem ni ničesar zvedela, ampak od dne do dne ga je bolj odlikovala ter ga imenovala vojvodo Kuronskega. Da bi cesarico odvrnil od državnih stvari, napravil jej je Biron vsak čas kako novo veselico, zdaj ples, zdaj maškare, ali pa sijajne gledališčine predstave in kar si je druzega mogel zmisliti. Enkrat je ženitovanje šaljivega dvorskega pritlikovca praznoval s toliko svečanostjo, da se cesarica ni mogla nagledati raznih nošenj svatov in vsakovrstnih živali, ki so bile vprežene v svatovske vozove.
Ker cesarica Ana ni imela otrok, imenovala je za svojega naslednika Ivana III. (1740—1741), vnuka svoje sestre, a ker je bil še mladoleten, dala mu je svojega ljubljenca Bi-rona za namestnega vladarja. Samolastno ponašanje Bironovo žalilo in razkačilo je mnogo carjevih sorodnikov in že črez tri tedne so ga z vsemi njegovimi privrženci pregnali v Sibirijo, a kmalu potem so namesto Ivana Elizabeto, hčer Petra „velikega“, posadili na cesarski prestol. Ivana zaprli so v trdnjavo, kjer je ostal do svoje smrti.
Elizabeta Petrovna (1741—1761) dala se je voditi od nevrednih ljubljencev ter je zaslužne može prognala v Sibirijo. Največa krivica godila se je Ostermannu in Miinnichu. Oba so na smrt obsodili, ali Ostermann je od starosti bil tako slab, da so ga vojščaki morali nesti na morišče. Že je sivček položil glavo na klado, ko je došlo cesaričino pismo, da se obsojenca nimata usmrtiti, ampak odpeljati v Sibirijo, kjer je Ostermann kmalu umrl, Miinnich pa se je črez dvajset let z dovoljenjem cara Petra III. povrnil na Busko. Bil je osemdeset let star, pa zdrav in delaven, kakor prej. Po odhodu teh dveh mož so tujci izgubili prejšnjo veljavo, in domača ruska gospoda so polnili dvor cesarice Elizabete. Najimenitnejši med njimi bil je grof Kazumovski, maloruski Kozak, ki je zarad lepega svojega glasa postal dvorski pevec, Elizabeti pa je bil tako všeč, da ga je takoj imenovala prvega dvorskega uradnika, kakor hitro je vladarsko žezlo dobila v roke.
Občna zgodovina. IY. zvezek.	37
Bazumovski se je malo pečal z državnimi stvarmi, katerih niti razumel ni. Tem bolj pa se je odlikoval drugi caričin ljubljenec, Ivan Ivanovič Šuvalov, ki je bil jako omikan in delaven mož. Sprevidel je korist dobrih šol, ter je med drugimi utemelil v Moskvi prvo vseučilišče po nemškem vzoru, a napravil je tudi novo osnovo za srednje šole, ki je pa ni mogel izpeljati. Vidimo torej, da so za Elizabeto tudi domača gospoda pospeševali evropejsko omiko, le škoda, da so jo preveč površno razumevali ter vse svoje dohodke potrosili na sijajna oblačila, na lepe kočije, krasne palače, umetne podobe in slike. Ista cesarica dala je v Petrogradu od tujih umetnikov sezidati mnogo krasnih poslopij, na dvoru napravljala potratne veselice in svečanosti ter utemelila prvo rusko gledališče. Toda kakor so Busi takrat posnemali francoske šege, tako so se tudi jeli učiti francoskega jezika, in ravno za Elizabete so na ruskem dvoru po večem francoski govorili. Po grajščinah bojarov in tudi manjših plemenitašev je odšle bilo videti tujih odgojiteljev, da so ruske otroke učili francoski.
Iz nemških zgodb vemo, da je Elizabeta sklenila prijateljsko zavezo s cesarico Marijo Terezijo ter v vojski za avstrijski prestol pospešila mir v Ahenu (1748). Bavno tako vemo, da so se ruski vojščaki v sedemletnej vojski hrabro bojevali na strani Marije Terezije zoper pruskega kralja Friderika II. Le Elizabetina smrt je takrat Friderika II. obvarovala veče nesreče. Tudi v vojski s Švedi so Busi zmagali ter si osvojili vzhodni del Finske. Ker Elizabeta ni imela otrok, izvolila si je za naslednika Petra Feodoroviča, sina svoje sestre Ane, vojvodinje Holstein - Gottorpske, ter ga pozvala na Busko. Tu ga je na svojem dvoru odgajala ter ga oženila z nemško kneginjo Anhaltsko (Anhalt - Zerbst), ki se je na Buškem prekrstila v Katarino.
Cesarji rodu Holstein - Glottorpskega.
Peter III. Feo doro vič niti po prirojenih svojih darovih, niti po svojej odgoji ni bil mož za to, da bi se obdržal na cesarskem prestolu, s katerega so ga že črez pol leta pahnili. Elizabeta preskrbela mu je dobrih učiteljev, ali Peter, ki je tudi telesno bil bolehen, se kar ni maral učiti, in če je le mogel, pustil je knjige ter se šel s svojimi strežaji vojščake igrat. Leta 1745. se je po želji cesarice oženil s Katarino, ali nič se ni poboljšal, ampak ostal je stari zanikernež, ki je z igrami čas tratil, ter si nikdar ni znal kake veljave
pridobiti. Svoje žene ni ljubil, ona pa njega ne; pa vsaj je bilo težko najti dva človeka, ki bi se drug od druzega bolj ločila, nego Peter in Katarina. Ko je Peter nekoliko odrasel, je kar očitno zasmehoval ruske šege in navade, preziral pravoslavno rusko vero ter v srcu vedno bil luteran, a še zmiraj se je najrajši družil s svojimi strežaji in začel je tudi pijan-čevati. Od vladarjev nobenega ni tolikanj cenil, kakor pruskega kralja Friderika II., katerega je tako rekoč slepo obo-žaval, in kakor vemo iz nemške zgodovine, je v sedemletnej vojski ruskim poveljnikom vedno pošiljal skrivne ukaze, da niso preveč pomagali Avstrijancem, a brž ko je po smrti Elizabete prevzel vlado, morali so Kusi stopiti na prusko stran. Ysa drugačna bila je njegova žena Katarina. Daši rojena Nemka, naučila se je ruski jezik tako dobro, da bi človek mislil, ruska hči je; tudi je takoj po svojem prihodu prestopila v pravoslavno cerkev in bila jej je iz vsega srca vdana. Bistroumna žena je sprevidela, da mora tako ravnati, če hoče biti ruska cesarica, a ravno to bila je njena edina želja. Zato bila je na vso moč sprevidna ter je vse storila, da bi se prikupila ruskej gospodi in ruskemu narodu. Med tem ko je Peter neumno tratil čas, je ona mnogo čitala in se učila, in kadarkoli je mogla, občevala je z veljavnimi državnimi oblastniki. Prav kmalu sprijaznila se je z grofom Gregorjem Or-lovom, pa tudi s poznejšim poljskim kraljem Stanislavom Po-niatovskim; s Petrom pa si niti potem nista bila dobra, ko se jima je leta 1754. rodil sin Pavel.
Y tem je Peter po Elizabetinej smrti leta 1762. zasedel cesarski prestol, in oklical je, da bode skusil tako vladati, kakor je nekdaj vladal Peter „veliki“. Mnogo izgnanih mož je pomilostil ter jih iz Sibirije nazaj pozval; zaprl je tajno pisarnico, ki je sprejemala poročila ogleduhov; obsojencev ni več dovolil na muke devati. Ali to je bilo tudi vse, in kmalu je z drugimi naredbami razkačil vse stanove. Tako je samo-lastno hotel prenarediti pravoslavni cerkveni red; z najimenitnejšimi vojaškimi poveljniki in višimi uradniki postopal je surovo, kakor s kakim hlapcem; svoje holsteinske sorodnike obsipal je z novci in službami; ruske duhovnike žalil je pri vsakej priliki, ter sploh zaničeval vse, kar je bilo rusko; vojščakom je hotel kar črez noč posiliti pruski vojaški red ter jim dal napraviti pruske vojaške suknje. Od svoje soproge Katarine hotel se je ločiti ter njo in sina zapreti v trdnjavo, da bi si potem vzel drugo ženo. Duhovna in posvetna gospoda so se tadaj odvrnili od njega in vsi so bili veseli, ko
so vojščaki dne 9. julija 1762 oklicali Katarino samovladarico, Petra pa prisilili, da se je odrekel prestola ter šel y zapor, v katerem so ga kmalu potem, dne 16. julija, umorili ter razglasili, da je umrl. Na čelu te zarote bila sta grof Gregor Orlov in odgojitelj careviča Pavla, grof Panin. Ta in še nekatera druga gospoda hoteli so, da bi Katarina samo tako dolgo vladala, dokler ne odrase njen sin Pavel, toda Katarina nikakor ni mislila cesarskega žezla dati iz rok in znala je ukrotiti vsacega, kdor bi se uprl njenej oblasti.
Katarina II. (1762—1796) bila je rojena za vladanje, kakor malokdo. Imela je potrebnih darov, pa tudi potrebne moči. Nikdar si nobena ženska ni bila tako kakor ona svesta velike svoje časti in svoje veljave; njeno držanje, njena hoja, vse je kazalo, da je cesarica. Brž ko je mlada deklica prišla na Kusko, ni imela druge želje, nego priti do cesarskega prestola, do katerega se je od prvega početka premišljeno in odločno gladila pot ter brezobzirno podirala vse ovire. Žalostne zakonske razmere so jo le še bolj ohrabrile, da ni mirovala, dokler ni dosegla svojega namena. Zunanjo sijajnost je ljubila zato, ker je ž njo pred svetom le še bolj povzdignila cesarsko svojo čast, ali v jedi in pijači je vsikdar bila zmerna, in vsikdar trezno in premišljeno je opravljala vladarska opravila sebi na slavo, a narodu svojemu na korist. Ko je zasedla cesarski prestol, ni se maščevala nad privrženci svojega soproga, ampak samo najnevarniše je za nekoliko dni djala v zapor, potem pa jih zopet osvobodila ter jim celó pustila njihove službe. Za nagrade tistim, ki so jej pomagali do prestola, potrosila je črez en milijon rubljev, ali od neomejene svoje vladarske oblasti ni prav nič odstopila imenitnej gospodi, kakor so nekateri želeli. Sploh je rada prizanašala, ali njena volja morala se je vršiti. Tudi ona imela je nasprotnikov, nekoliko med gospodo, katerim se umišljene nade niso spolnile, nekoliko pa med priprostim ljudstvom, ki je težko prenašalo velika grajščinska bremena, pa se je od raznih sleparjev zdaj tu zdaj tam dalo naščuvati k uporu. Katarina se vsega tega ni ustrašila, in če drugače ni šlo, djala je v zapor tudi največe gospode, duhovne in posvetne, ali pa jih je na smrt obsodila; a sleparje, ki so se razglašali za Petra III., zmagala je z vojaško silo.
Takih sleparjev bilo je več; najimenitniši med njimi pa je bil donski Kozak Pugačev, ki se je dalj časa v vzhodnih ruskih krajih potikal po razkolniških samostanih, potem pa je staroverske kmete od Volge do Urala ščuval zoper graj-
ščake. Da bi mu rajši verjeli, razglasil se je za Petra III., kateremu je bil bajé podobeu. Pod belo zastavo s starover-skim križem zbiral je upornike, razbojnike in vojaške begunce, a ko je nabral vojsko, udaril je ob reki Uralu na male ruske trdnjave, ki so bile zagrajene z lesenimi ploti, in v katerih ni bilo druge posadke, nego po nekoliko starih izsluženih vojščakov in Kozakov, ki so imeli za brambo kaka dva topa. Ti brambovci so kar brez upora prestopili k Pugačevu, ki je pobral topove in druge bojne priprave, častnike in poveljnike pa obesil. Tako so se uporna krdela od dne do' dne množila in s pomočjo razkolniških duhovnikov je Pugačev kmalu razburil vso vzhodno Kusko do Volge. Tu je vzel imenitno mesto Kazan ter dal kovati novce s podobo Petra III. Namenil se je bil tudi proti Moskvi, ali v tem je slavni ruski poveljnik Suvarov z večo vojsko prišel črez Volgo, zmagal'in vjel Pu-gačeva ter ga odpeljal v Moskvo, kjer so ga ob glavo djali in na kose razsekali (1775).
Še predno je Katarina II. ukrotila domače svoje nasprotnike, jela je misliti, kako da bi rusko cesarstvo razširila proti zahodu. V ta namen se je samolastno vtikala v domače razmere razrovane poljske države, jej posilila svojega ljubljenca Stanislava Poniatovskega za kralja, a ni dovolila, da bi se škodljive naprave odpravile, kakor so želeli poljski domoljubi. Pač pa je zahtevala, da se poljskim protestantom in pravoslavnim kristjanom imajo podeliti prav vse tiste pravice, ki so jih imeli katoličani, ter je s tem obudila grozno domačo vojsko, o katerej smo govorili v poljskih zgodbah. Turška vlada je prva sprevidela veliko nevarnost, ki je tudi drugim državam pretila, če bi Poljska prišla pod rusko oblast, in napovedala je Katarini vojsko. Y tej prvej vojski s Turki (1768 —1774) so Kusi turške vojščake zmagovito nazaj potiskali, jim vzeli Moldavo in Vlaško, a ob reki Kagulu je hrabri poveljnik Kumjanzov s sedemnajst tisoč ruskih vojščakov slavno zmagal velikansko turško vojsko, ki je štela sto in petdeset tisoč mož, ter jo pognal črez Donavo. Ob istem času so se Kusi prvikrat tudi na morji skazali. Novo njihovo brodovje odrinilo je od Kronstadta in Kevala ter črez atlantski ocean jadralo v sredozemno in grško morje, dokler ni pri otoku Skiju zadelo na turško bojno ladijevje ter ga do dobrega zmagalo. Turške ladije so se hitro umaknile v Čezme na malo-azijskem obrežji, ali ruske šle so za njimi, in predrzni poveljnik privezal je ladijo zažigavko na ruski brod, ki se je vnel in zažgal tudi druge brodove, ki so v pristanišči
tesno stali drug poleg druzega. Kmalu je vse turško ladijevje kilo y plamenu in daleč na okol se je razsvetila temna noč. S strašnim pokanjem je ladija za ladijo zletela y zrak, morje je kar šumelo od mnoge žrjavice propalih brodoy, in noter na evropejsko stran bilo je slišati grozno bobnenje. Ves svet se je čudil ruskej moči in razni vladarji jeli so ugibati, kako da bi ustavili napredujočo rusko vojsko. Avstrija se je sama začela pripravljati na vojsko ter se skrivaj dogovarjala s Turško, Francoska pa bi bila rada Rusiji našla novega sovražnika ter je Poljakom pošiljala novcev in častnikov. Ali vse to bilo je zastonj in Turška se je naposled obrnila na Avstrijo in Prusko, da bi jej pri Rusiji sprosili miru. Cesarica Katarina je na to dovolila neko primirje; kakor hitro pa seje z Avstrijo in Prusko pobotala ter ž njima prvikrat delila Poljsko (1772), se je vojska s Turki z nova začela. Še le ko je Rumjanzov šel črez Donavo ter pri Šumiji vjel celo turško vojsko, sklenili so mir v Kučuk-Kainardžu (1774), po katerem so Rusi dobili ustje reke Dona in Dnepra, a trgovske njihove ladije smele so odšle svobodno jadrati iz črnega v sredo-zemno morje. Ob enem je bilo sklenjeno, da imajo krimski Tatari biti sami svoji. Tatari so namreč po imenu priznavali vrhovno oblast turškega sultana, ki jih je zato branil proti Rusom; zdaj pa ko je to turško varstvo jenjalo, morali bi se krimski Tatari sami braniti, a ker Rusom niso bili kos, morali so se prej ali slej pokoriti njihovej oblasti. — Kako se je Katarina II. tudi po prvej delitvi vtikala v domače poljske razmere, povedali smo v poljskej zgodovini.
Tu moramo omeniti moža, ki je kakih šestnajst let pri Katarini II. imel največ veljave in ki je tudi v državnih stvareh več odločil nego katerikoli drug cesaričin ljubljenec. Ta mož bil je Potemkin, sin smolenskega plemenitnika. V mladih letih bil je nekoliko časa na vseučilišči v Moskvi, ali vkljub lepim svojim darovom se ni rad učil, prav rad pa se je družil z redovniki ter je sam hotel iti v samostan. Y tem se je premislil in šel je v Petrograd ter kot vojščak stopil v cesarsko stražo, v katerej se je slavohlepen človek najlože skazal. Tudi Potemkinu se je posrečilo, da se je prikupil cesarici ter prav kmalu postal njen prvi adjutant. Kdor bi Potemkina sodil po njegovih lastnostih, rekel bi, da sta v njem bila dva človeka, kajti zdaj se je kazal jako omikanega, zdaj je bil surov; zdaj je delal plemenite osnove za državo, a takoj na to pokazal se je zopet največega sebičnika; danes bil je na vso moč delaven, jutri pa len. Yse njegovo delovanje bilo je bolj zu-
nanje, nego notranje,- ali z drugimi besedami, sijajna lupina brez zdravega jedra. Imel je lepih darov in znal se je vsake stvari igraje naučiti; ali imel je še večo srečo, in vkljub nje-govej površnosti sodil je svet, da je moder državnik in hraber junak. Cesarica Katarina II. je sicer poslušala sovete svojih ljubljencev, storila pa je vselej le to, kar je sama hotela; edinemu Potemkinu dala je veliko oblast in še večih pripomočkov, da je marsikaj po svoje ukrenil. Po prvej vojski s Turki imenovala ga je vrhovnega glavarja tistih krajev, ki so jih Kusi v tej vojski dobili ob črnem morji, ter mu naročila, da naj jih po ruski uredi. Bila je to lepa in težka naloga, katerej Potemkin nikakor ni bil kos. Utemelil je sicer Ker-son, Jekatarinoslav in druga mesta ter v nje pozival naseljence iz tujih dežel; ali vse to delal je prehitro, na silo, in pleme-nitno začetje ni obrodilo pravega sadu, kajti yse je bilo le na videz, da je slepilo kratkoviden svet; kdor pa se je utegnil dalj časa muditi v tej „novej Rusiji“, se je kmalu prepričal, da bode še mnogo ruske vode izteklo v črno morje, predno bodo ti kraji tako naseljeni in obdelani, kakor je želela Katarina II. Da bi se še bolj prikupil svojej carici, je premeteni Potemkin z novci in raznim obetanjem pregovoril kana krimskih Tatarov, da se je sam odrekel vladarske svoje oblasti ter se podal ruskej carici. Kuski vojščaki so na to hitro posedli krimski polotok ter s silo užugali uporni narod, ki se je vzdignil na kana ter hotel obraniti državno svojo samostalnost. Ko je zdaj Katarina II. sama prišla, da bi videla čudeže svojega ljubljenca, jo je Potemkin grdo ukanil. Peljal jo je samo v mesta, kjer je bilo nekoliko lepih poslopij, sicer pa jej je le od daleč kazal vasi, katerih v resnici niti bilo ni, ampak od desk zbite stene dal je pobeliti, da bi človek mislil, hiše so. Tudi so se isti ljudje svečano oblečeni morali večkrat pokloniti cesarici, ki se je kar čudila, kako hitro je Potemkin naselil opustošene kraje. Da bi ga z nova odlikovala in nagradila, imenovala ga je kneza Tavrijskega zato, ker se je v starih časih krimski otok zval tavrijski.
Castilakomni Potemkin ni vedel, kaj bi počel od prevzetnosti, in mislil je, kako da bi Turke izgnal iz Evrope ter ponovil nekdanje grško ali bizantinsko cesarstvo, kajti vedel je. da je to ena najimenitnejših osnov cesarice Katarine. Prilika se je kmalu našla. Ko se je cesarica mudila v Kersonu, prišel je k njej nemški cesar Josip II., Turki pa so mislili, da sta se ta dva vladarja prišla posvetovat, kako da bi si razdelila turško cesarstvo, in napovedali so Rusom vojsko. Y
tej đrugej vojski s Turki je Potemkin po imenu sam bil vrhovni poveljnik ruskim vojščakom, ali v resnici ukazovali so drugi zvedeni poveljniki, med katerimi se je najbolj odlikoval slavni Suvarov. Suvarov je Turke zmagal pri Fokšanu in ob reki Bimniku, a na to jim je po hudem boji vzel imenitno trdnjavo Izmailo. Potemkin bil je tega vspeha neizmerno vesel in vprašal je zmagovitega poveljnika, kako da naj mu povrne velike zasluge. Ponosni Suvarov mu na to odgovori:	„Meni ne more za to, kar sem storil, nihče plačati,
nego Bog in moja premilostljiva cesarica.“ — To je mogočnega Potemkina razjezilo in poslal je Suvarova na sever proti švedskemu kralju Gustavu III., ki je kot turški zaveznik tudi začel vojsko z Busi. Pa tudi Pruska in Angleška ste se bali, da ne bi Buška premogočna postala, in jeli ste skrivaj rovati proti njej. Toda največ je Busom škodovalo to, da je umrl njihov zaveznik cesar Josip II. in da je njegov naslednik Leopold II. zarad belgijskega upora moral ustaviti vojsko s Turki, s katerimi je tadaj tudi Katarina II. sklenila mir v Jašu (1792). Busi obdržali so polotok Krim, a od Turkov dobili so svet med Bugom in Dnestrom ter trdnjavo Očakov. Potemkin ni doživel konca vojske. Bolan peljal se je iz Jaša v mestice Nikolajev, kjer je najrajši bival; ali že med potjo bilo mu je tako slabo, da ni mogel dalje. Stopil je torej z voza, vlegel se na razgrnjeni svoj plašč in umrl dne 15. oktobra 1791. Ob istem času so Busi srečno dovršili vojsko s Švedi; a kako so se vdeležili druge in tretje delitve Poljske, povedali smo v poljskej zgodovini.
Takoj o začetku svojega vladanja mislila je Katarina II. tudi na to, kako da bi zboljšala državno upravo ter povzdignila telesno in duševno blagostanje ruskega naroda. Ker je mnogo čitala tadanje francoske knjige, bila je tudi ona navdušena za nauke tako zvanih „enciklopedistov“ in hotela je za vse svoje cesarstvo napraviti nov državni zakonik prav tako, kakor je učil slavni francoski modrijan Montesquieu. Y ta namen sklicala je na posvetovanje zastopnike iz vseh ruskih dežel, ali kmalu se je prepričala, da možje za takošno za-četje nimajo niti pravega razuma, niti potrebne omike, in poslala jih je zopet domu. Na to je sama s svojimi svetovalci storila, kar se je dalo. Bazdelila je cesarstvo na manje okraje ali gubernije, ter okrajnim glavarjem vzela sodnijsko oblast, za katero je utemelila samostalne sodnije. Da bi se davki pravično pobirali, napravila je cesarske davkarije. Število mest je pomnožila ter jim podelila večih svoboščin, da ste se
lože razvijali trgovina in olbrtnija; tudi je v mesta pozivala tujih naseljencev, zlasti iz Nemškega. Kmetom je nekoliko olajšala grajščinska bremena, a plemenitnikom je dovolila, da so v vsakem okraji izmed sebe volili nekoliko stanovskih uradnikov. Tudi je pospeševala brodarstvo ter prekmorskej trgovini odprla novih potov, ko je v prvej vojski s Turki rusko državo razširila do črnega morja. Podpirala je znanosti in umetnosti, utemelila mnogo novih nizih in viših šol, podpirala pesnike in pisatelje ter dala mnogo koristnih knjig prestaviti na ruski jezik. Sploh se je Katarina II. vedno prizadevala, kako da hi na vsako stran povzdignila rusko državo, ruskemu narodu pa pomagala do veče omike in večega blagostanja. Hvaležni narod znal je ceniti njene zasluge ter jo ljubil kakor skrbno „mater“ svojo. Kakor Petra „Velikega“, tako tudi Katarino II. prištevajo najslavnejšim in najboljim rhskim vladarjem , akoprem niti ona ni bila brez napak. Leta 1796. umrla je za mrtudom.
XL Turško cesarstvo,
V začetku novega veka povzdignilo se je turško cesarstvo na najvišo stopnjo svoje moči in slave. Kako je sultan Mohamed II. (1451—1481) osvojil Carigrad (leta 1453.) ter razdjal bizantinsko cesarstvo, ki je ves srednji vek branilo krščansko Evropo proti mohamedovskim narodom, povedali smo že v zgodovini srednjega veka. Isti sultan Mohamed II. pa ni bil le dober poveljnik in silen zmagovalec, ampak bil je tudi premeten vladar ter umen postavodajalec. Da je po strašnih moritvah in grozovitnostih, ki so jih Turki v Carigradu počenjali nad premaganim ljudstvom, pomilostil peščico še živih Grkov, to je bilo brez pomena; tem imenitnejše pa je bilo, kako je on uredil cerkvene razmere vzhodnih kristjanov. Sprevidel je, da iz src novih podložnikov svojih nikakor ne bo mogel izruvati krščansko vero, pa jim je hotel vsaj odvzeti vsako podporo od rimskih katoličanov ter še bolj razkopati tisto brezdno, ki je ločilo vzhodne in zahodne kristjane. Kakor prej bizantinski cesarji, tako si je tudi on lastil pravico, da potrjuje carigrajskega patrijarha, ki so ga preplašeni višji
duhovniki morali izvoliti po njegovej volji. Prvi, katerega je Mohamed imenoval patrijarha, bil je redovnik Genadij, tisti, ki je prej do zadnjega trenutka grško ljudstvo ščuval zoper rimskega papeža in zoper katoliško cerkev ter tako Turkom olajšal vzetje Carigrada. Ta mož je zdaj postal patrijarh po sultanovej volji ter podrl vsako nado, da hi se zedinili vzhodna in zahodna cerkev; ta mož pa je novim oblastnikom tudi olajšal gospodstvo nad grškim narodom, ki je za več stoletij bil vprežen v trdi jarem turški. Pozneje so turški vladarji imenitne cerkvene časti prodajali možem, ki so jim za nje ponujali največ novcev. Koliko je v takošnih razmerah trpelo krščanstvo na vzhodu, ne trebamo posebej poudarjati. Ker je prelepo cerkev modrosti božje spremenil v turško džamijo, je Mohamed II. novemu patrijarhu prepustil cerkev matere božje. Sicer se je Mohamed II. ves čas svojega vladanja zdaj tu, zdaj tam krvavo vojskoval, razdeval mesta, opustošil mnogo dežel ter povsodi razsajal in moril, da je bila groza. Mi teh vojsk tu ne bodemo posebej naštevali, a o nekaterih govorili smo že v zgodbah druzih držav.
Njegov sin in naslednik Bajazit II. (1481 —1512) si je očetov prestol moral tako rekoč kupiti od premogočnih in razuzdanih „j arij ¡čarov“, katerim je vsakemu posebej moral dati bogato darilo, a razun tega moral jim je pregledati vse njihovo nasilje, ki so ga v raznih krajih samolastno prizadevali potlačenim narodom. Sploh so „janjičari“ takrat znali tako strahovati turškega sultana, vladarja svojega, da so prav za prav oni bili gospodarji v turškem cesarstvu. Tem homa-tijam pridružili so se prepiri in poboji, ki so se vneli med najbližnjimi sorodniki slabega sultana. Od njegovih sinov je naposled četrti, Selim, spravil na se vladarsko oblast ter pahnil s prestola lastnega očeta, ki je kmalu potem nagloma umrl. Pravijo, da mu je zavdal Selimov zdravnik, Židov.
Selim I. (1512-—1520) bil je nečloveško krvoločen in verolomen, kakor njegov ded Mohamed II. Brez usmiljenja je divjal proti najbližnjim sorodnikom svojim ter jih večidel pomoril; a ko se je pripravljal na vojsko zoper Perzijance, ki so se kot „šiiti“ v veri nekoliko ločili od takozvanih „pravovernih“ Turkov, je po vsem cesarstvu dal loviti domače „šiite“ ter jih nad štirideset tisoč moških od sedmega do sedemdesetega leta ukazal poklati. Na to je začel vojsko in osvojil je mnogo perzijanskih krajev; a kako so turki takrat udarili na našo stran, o tem smo že govorili v hrvaški in ogerski zgodovini.
Med tem ko je Selim I. meje svoje države v Aziji razširil noter do Tigrida, v Afriki pa je osvojil Egipt, je njegov naslednik Sulejman „Veliki“ (1520—1566) vso svojo silo obrnil proti Evropi, zlasti proti Ogerskej in Hrvatskej. O teh njegovih vojskah smo obširno govorili v zgodovini nemškega cesarstva, avstrijske monarhije ter ogerskega in hrvatskega kraljestva. Ob istem času pa so Turki in njihovi zavezniki tudi drugje zmagovali. Viteškemu redu sv. Janeza vzeli so otok Rod, od koder so se hrabri vitezi na to preselili na Malto; Benečanom vzeli so vse otoke in mesta v grškem morji in na polotoku Moreji; gospodarji Vlaške in Moldave morali so turškega sultana priznati vrhovnega svojega vladarja; v Arabiji so Turki osvojili deželo Jemen (1568); od Perzije odtrgali so Georgijo; nazadnje pokorili so si tudi Tripolis v Afriki, kjer je Tunis itak že bil v oblasti njihovega zaveznika Haj-redina Barbarose. Kako je zarad turških morskih roparjev nemški cesar Karol V. dvakrat z veliko vojsko šel črez morje v Afriko, povedali smo v nemškej zgodovini. Turško cesarstvo se je torej za Sulejmana „Velikega“ protezalo od Algira in jadranskega morja noter do Tigrida in še črez, pa od karpatskih gor in reke Dnestra noter do južnega Egipta in južne Arabije. Po vsem tem prostranem cesarstvu znal je Sulejman ohraniti dober državni red, vladal je dosti pravično ter nekoliko celó podpiral znanosti in umetnosti, kolikor je to pri Turkih mogoče. Takoj po njegovej smrti pa je Turška jela propadati. Slabi njegovi nasledniki tratili so čas po svojih palačah ali haremih, in kakor vladarji, tako so se pomehkužili tudi drugi Turki ter isti janjičari, ki so prej bili nepremagljivi junaki ter strah in trepet vsem krščanskim narodom. Bes, da so Turki Benečanom vzeli tudi še otok Cipar; ali že v bitvi pri Lepantu (1571) izgubili so vse svoje brodovje, ki so jim ga zmagoviti kristjani do dobrega uničili. Kako so se iz naših krajev morali po malem nazaj pomikati, in kako so tudi v vojski s Poljaki in Busi bili čemdalje nesrečnejši, vse to že vemo. Pa tudi doma je Turška tako slabela, da ni vredno, da bi naštevali imena sultanov, ki so vsa vladarska opravila prepuščali svojim ljubljencem. Že se je v raznih krščanskih vladarjih obudila misel, da treba Turke pognati nazaj v Azijo, od koder so prišli; in samo strah, da se ne bi potem kaka druga država preveč povzdignila, je vzrok, da v Carigradu še dandanes vlada turški car.
Y srednjem veku govorili smo še o večih in manjših slovenskih državah, ki so se na balkanskem polotoku bile po-
vzdignile druga poleg druge. Najslavnejši med njimi bili ste bolgarska in srbska in že je bilo misliti, da bo ena od nju nasledila bizantinsko cesarstvo, a njen vladar da bo stoloval v Carigradu ter da bo vse balkanske Slovene od črnega do jadranskega morja zedinil v en edini, mogočni narod slovenski. Toda nesrečna „nesloga slovenska“ in cerkveni razpor podrla sta lepe nade in prav za najslavnejšo dobo srbske zgodovine začela se je njena najžalostnejša. Brat je izdal brata, in namesto da bi svobodno živeli in se razvijali pod domačimi kralji in cesarji, morali so se najprej Bolgari, a za njimi Srbi upogniti pod težki jarem turški, pod katerim so zdihovali cel novi vek do začetka našega stoletja. Za več nego tri sto let je tako rekoč ugasnila zgodovina teh nam sorodnih bratov in ko bi hoteli kaj poročati o njih, morali bi samo naštevati stiske in nadloge, ki so jim prizadevali turški trinogi, njihovi gospodarji. Toda če tudi pozno, jenjala je vendar tudi turška sila; napočil je dan in solnce boljše prihodnosti zasijalo je pred vrata južnih Slovenov in drugih krščanskih narodov balkanskega polotoka. Na začetku našega stoletja so se pri Srbih in Grkih pokazali junaki, se postavili na čelo potlačenega in zatiranega naroda svojega in niso prej odjenjala, dokler niso pretrgali stoletne verige ter položili temelj novej državnej svobodi in samostalnosti. Več o tem bomo govorili v zgodovini „našega veka“, kjer bomo tudi povedali, kako je peščica slovenskih junakov uskočila v črno goro ter se ondi ves čas znala ubraniti Turkov; a povedali bomo tudi, kako se je v naših dneh z nova povzdignila kneževina bolgarska. Bog daj srečo!
Kazalo
IV. zrezek.
Stran
Uvod................................................................. 5
I.	doba od	leta	1492.	do	1648..................................... 7
II. doba od	leta	1648.	do	1789..................................... 8
Iznajdbe............................................................. 9
Odkritja.............................................................14
Krištof Kolumb....................................................15
Odkritje Brazilije in Meksike.....................................26
Prvo potovanje okoli zemlje.......................................33
Balboa in Pizarro.................................................35
Portugalci v vzhodnej Indiji......................................40
Nizozemci in Angleži..............................................45
Cerkveni razdor ali reformacija......................................48
Luter Martin......................................................51
Zwingli in Kalvin.................................................70
Bazvoj protestantske vere po raznih deželah ....	74
Cerkveni zbor v Tridentu in družba Jezusova ....	76
I.	Nemško cesarstvo.
1.	Od Maksimilijana I. do westfalskega mini ....	81
Maksimilijan 1....................................................81
Karol V...........................................................84
Ferdinand I. in Maksimilijan II...................................97
Rudolf II. in Matija..............................................98
Tridesetletna vojska. — Ferdinand II. in	III.....................102
2.	Od westfalskega mini do cesarja Josipa	II.......................132
Leopold 1........................................................132
Vojska za španjolski prestol. — Josip 1..........................140
Cesar Karol VI...................................................148
Karol VII. — Franjo I. (Marija Terezija.) — Vojska za avstrijsko
nasledstvo...................................................153
Sedemletna vojska................................................158
Josip II. (Marija Terezija)......................................169
1.	Avstrijske nasledne dežele......................................180
Maksimilijan I. — Karol V........................................181
Ferdinand 1......................................................183
Notranja Avstrija................................................188
Gorenja in dolenja Avstrija od 1. 1564 —1619 ....	192
Nadvojvodina Avstrija zedinjena z notranjo Avstrijo .	.	193
2.	Češko kraljestvo...........................................195
Ferdinand I......................... ....	196
Maksimilijan II. — Rudolf II.....................................198
Matija. — Ferdinand II. in III...................................201
Leopold I., Josip I. in Karol VI.................................205
Marija Terezija in Josip II......................................206
3.	Ogersko kraljestvo..............................................207
Ferdinand I. in Ivan Zapolja.....................................207
Maksimilijan.....................................................214
Rudolf...........................................................218
Matija II........................................................223
Ferdinand II.....................................................224
Ferdinand III....................................................225
Leopold 1........................................................226
Josip 1..........................................................233
Karol III........................................................235
Marija Terezija..................................................235
Josip II.........................................................237
4.	Hrvatsko kraljestvo.............................................239
Ferdinand I. — Maksimilijan. — Rudolf ....	240
Rudolf. — Turška vojska..........................................251
Matija II. —	Uskoška vojska......................................257
Ferdinand II.	in	III........................................269
Leopold 1........................................................261
Josip I. - Karol III.............................................269
Marija Terezija..................................................272
Josip II. ...	........................................276
lil. Francoska.
1.	Zadnji kralji roda Valois.......................................279
Karol VIII. — Ljudevik XII. — Franjo 1...........................279
Henrik II. in njegovi sinovi. — Pariško krvavo ženitovanje .	283
2.	Bourbonci (1589 — 1792)........................................ 296
Henrik IV........................................................296
Ljudevik XIII. (Richelieu).......................................300
Stran
Ljudevik XIV. (Mazarin.).......................................305
Ljudevik XV....................................................326
IV.	Velika Britanija in Irska.
1.	Od	prvega Tudorovea do	smrti Karola I. (1485 — 1649)	.	.	351
Tudorovci na Angleškem	in Irskem (1485—1603) .	.	.	351
Stuartovei na Škotskem.........................................372
Velika Britanija in Irska za vlade	prvih dveh Stuartovcev .	382
2.	Od republike do ustanovitve zaveznih držav v severnej Ame-
riki (1649 — 1783)	  400
Republika......................................................400
Zadnja dva Stuartovea..........................................410
Viljem Oranski.................................................416
Kraljica Ana.................................................  419
Kralji roda hanoveranskega.....................................421
Ustanovitev zaveznih držav v	Ameriki...........................426
V.	Španjolska.
Izabela Kastiljska in Ferdinand	„katoliški“ ....	437
1.	Od	Karola I. do pirenejskega miru (1516 —1659) .	.	.	442
Karol 1........................................................442
Filip II.	................................444
Nizozemska.....................................................450
Filip III. in Filip IV.........................................463
2.	Od	pirenejskega miru do	smrti Karola III. (1659 — 1788)	.	466
Zadnji Habsburgovec............................................466
Bourbonei......................................................467
VI.	Portugalska.
Zadnji kralji burgundske krvi (1495 —1580)	....	473
Portugalska pod španjolsko oblastjo (1581 —1640)	.	.	.	475
Kralji roda Braganškega do smrti Josipa I. (1640—1777)	.	477
VII.	Italija ....	482
Vlil. Skandinavske države.
1.	Danska in Norveška .	.............................487
2.	Švedska........................................................493
Kralji roda	Wasovskega („Wasa“ 1523 — 1654)	.	.	.	493
Kralji roda	Pfalz-Zweibrückenskega (1654—1751)	.	.	.	498
Kralji roda	Holstein-G-ottorpskega (1751 —1818)	.	.	.	506
1.	Poljska.......................................................509
Zadnja Jagelovca...............................................509
Henrik Anžuvinski in Štefan Batori.............................513
Kralji roda Wasovskega...........................••	516
Domača kralja..................................................522
Kralja saska...................................................523
Stanislav Poniatovski. — Konec Poljske.........................526
2.	Pruska........................................................534
X. Ruska.
Zadnji Rurikovci...............................................543
Doba lažnjivih Dimitrijev......................................547
Prva Romanovca.................................................550
Otroci Aleksija Mihajloviča....................................553
Peter „Veliki“.................................................558
Petrovi nasledniki.............................................567
Cesarji roda Holstein-Gottorpskega.............................570