Horacij, Pesmi 4.2 Prevod Polonca Zupančič Četrta knjiga Horacijevih Od, del katere je tudi spodaj prevedena pesem, je nastala v poznem obdobju pesnikovega ustvarjanja. Prve tri knjige Od, ki ob- segajo skupaj 88 pesmi, so bile objavljene leta 23 pr. Kr., četrta knjiga, ki jo se- stavlja 15 pesmi, pa jim je bila pridružena nekaj let kasneje. Zadnja med pe- smimi, ki jo lahko datiramo, je bila objavljena julija leta 13 pr. Kr. (morda že leto poprej),1 pesem 4.2 pa je verjetno nastala že leta 16 ali najkasneje 15. pr. Kr.2 Takrat se je namreč Avgust odpravil v Galijo, da bi ukrotil uporna ger- manska plemena, Horacij pa je dobil naročilo, naj po Pindarjevem zgledu spesni panegirik v Avgustovo čast za ceremonijo, ki naj bi jo priredili ob nje- govi zmagoslavni vrnitvi v Rim. (Avgust se je dejansko vrnil šele leta 13 pr. Kr.) Pesem je zasnovana kot odgovor Julu Antoniju, prične pa se z recusatio: s hvalospevom Pindarju in z grožnjo vsakomur, ki bi si ga drznil posnema- ti (1–4). Po opisu Pindarjevega sloga (5–9) se pesem nadaljuje s povzetkom njegovega obsežnega literarnega dela. Horacij deloma eksplicitno, deloma pa opisno našteje različne zborske zvrsti, v katerih se je Pindar proslavil: našte- vanje prične z ditirambi (10–12), himnami in pajani (13–16), konča pa z epi- nikiji (17–20) in treni (21–24). Sledi znamenita primerjava med obema pesni- koma (25–32). S podobo laboda in drobne, a marljive čebele Horacij ponazori dva nasprotujoča si pristopa k pesnjenju, pri tem pa ti dve podobi prikaže kot nezdružljivi nasprotji:3 tako se pred nami širi prepad med pindarsko poetiko na eni in kalimahejsko na drugi strani, med ingenium in ars, med naravnim darom in naučeno veščino.4 V nadaljevanju pesmi, ki je nekakšen nov zače- 1 Prim. R. omas, Horace: Odes, Book VI and Carmen Saeculare (Cambridge: Cambridge Uni- versity Press, 2011), 6. 2 E. Fraenkel, Horace (Oxford: Clarendon Press, 1957), 433. 3 Prim. Fraenkel, Horace, 435. 4 Prim. K. Tomc, »Pindarum quisquis studet aemulari: interpretacija Horacijeve pesmi 4.2«, Keria 10.2 (2008): 21–42, 35. 112 Prevod Polonca Zupančič tek, se Horacij zopet vrne k Julu Antoniju in mu prepusti pisanje panegiri- ka, ta pa tako postane izvrševalec lastnega naročila (33–34). Po opisu triumfa (34–36) in slavja v Rimu (41–44), med katera je vendarle vrinjen kratek hva- lospev Avgustu (37–40), se lirski subjekt namesto za panegirik v vzvišenem slogu odloči, da se bo pridružil množici, ki s preprostimi vzkliki navdušeno pozdravlja zmagovitega vladarja (45–52). Pesem se konča s primerjavo darov, ki ju bosta Avgustu na čast darovala sam pesnik in Jul: medtem ko bo Julova daritev obilna, pa se Horacij – še enkrat – opredeli za skromno, ponižno držo in sklene žrtvovati majhnega telička, ki so ga redili prav v ta namen (53–60).5 Horacij je torej vendarle napisal panegirik, ki se mu je na začetku odpo- vedal, pri tem pa očitno posnemal tudi Pindarjev slog.6 Ta se kaže v dolgih stavčnih periodah, naštevanjih, ponavljanjih veznikov, zgoščenem in zaplete- nem izražanju preko drznih metafor ter kopičenju besed s sorodnim pome- nom, s čimer je dosegel vtis slovesne vzvišene govorice.7 Nasploh velja Horacij za prvega Rimljana, ki naj bi se ukvarjal s Pindarjem: omenjal ga je sicer že v prejšnjih treh knjigah, toda šele v zadnji je izrazil globoko občudovanje do njega in ga postavil za svoj zgled.8 Edino, česar od Pindarja ni prevzel, so za- pleteni metrični obrazci – pesem 4.2 je namreč napisana v sapških kiticah.9 S Pindarjem kosati se – kdor tega se loti, Jul10 moj, ta na perutih, z dajdálsko veščino zlepljenih z voskom, se vzpenja, a ime bo podelil kristalnemu morju.11 Kot hudournik12, ki z gorskih višav privršál je 5 in ga nalivi prek znanih bregov so razlili, takšen je Pindar: buči, drvi neizmeren z usti brez dna; venca Apolona iz lovorja listov je vreden, kadar v ditírambih drznih13 izliva iz sebe 10 5 Za poglobljeno analizo besedila glej Tomc, »Pindarum quisquis«. 6 Prim. E. L. Highbarger, »e Pindaric Style of Horace«, TAPhA 66 (1935): 222–55, 224, in K. Gan- tar, Študije o Horaciju (Maribor: Založba Obzorja, 1993), 34. 7 Prim. Tomc, »Pindarum quisquis«, 24, Gantar, Študije o Horaciju, 34, in omas, Horace: Odes, 20. 8 Prim. L. P. Wilkinson, Horace and His Lyric Poetry (Cambridge: Cambridge University Press, 1968), 89. 9 Prevod ne posnema stroge metrične zgradbe sapške kitice, ampak je ta le nakazana: po treh verzih s petimi poudarki tako sledi sklepni verz z dvema poudarkoma. 10 Jul Antonij (44/42–2 pr. Kr.) je bil mlajši sin Marka Antonija in Fulvije, ki ga je Avgust sprejel na svoj dvor. Tudi sam naj bi imel pesniške ambicije, saj se mu pripisuje 12 knjig v heksametrih pod naslovom Diomedia. 11 Mišljen je del Egejskega morja, ki je dobil svoje ime po Ikarju. 12 Podoba hudournika po eni strani označuje Pindarjevo obsežno literarno produkcijo, po drugi strani pa je to ustaljena metafora za stil (prim. Tomc, »Pindarum quisquis«, 25). 13 Ditirambi so označeni kot »drzni«, ker je bila pesnikom pri ustvarjanju dovoljena kar največja svoboda pri izbiri besed, metruma, gur in tropov. 113Horacij, Pesmi 4.2 venomer nove besede,14 pri tem pa ga odnaša v verzu svobodnem; ali takrat, ko bogove opeva in kralje,15 zárod bogov, zaradi katerih pravične16 smrti so padli Kentavri, zamrli plameni 15 grozljive Himajre;17 ali ko poje o boksarju, konju morda, ki zmaga elidska18 ju pelje domov kot bogova; dar jima takšen poklanja, ki vreden je več kot stotine kipov;19 20 ko objokuje izgubo nesrečne neveste moč moža in pogum in sijajen značaj pa hvali, med zvezde prikuje in ga ne privošči črnemu Orku. Sapa mogočna laboda dirkajskega20 nosi, 25 kadar, Antonij, se usmeri k prostranstvom oblakov; jaz pa po svojem značaju in slogu sem kakor čebela matinska:21 ki timijan sladki nabira izjemno marljivo – kakor to bitje neznaten naokrog po gozdovih 30 in po bregovih mokrotnega Tiburja22 pesmi trudoma snujem. 14 Zagotovo gre za nove zloženke, verjetno pa je prisotna tudi povezava s tem, kar je Horacij ozna- čil kot callida iunctura – nove, tudi neobičajne povezave besed, uporaba znanih izrazov v no- vih pomenih ter preudarna razporeditev v verzu, ki daje novo moč pomenu besed in podobam; prim. Conte, Zgodovina latinske književnosti (Ljubljana: Modrijan, 2010), 342–43. 15 Da Horacij nima v mislih sočasnih vladarjev, ki so bili Pindarjevi naročniki, ampak mitološke heroje (Tezeja, Herakla, Piritoa, Belerofonta in druge), kaže nadaljevanje pesnitve. 16 Smrt Kentavrov je »pravična«, zaslužena, ker jih je doletela kot kazen za njihove zločine. Hera- kles je ubil Nesa, ker je ta poskušal posiliti Dejanejro, kralj Piritoos pa je na svojem poročnem slavju skupaj s Tezejem in ljudstvom Lapitov premagal Kentavre, ki so hoteli ugrabiti njegovo nevesto in druge lapitske ženske. 17 Himajra je gora v Likiji (Mala Azija), ki je bruhala lavo, zato je v grški mitologiji predstavljena kot pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom. Ubil jo je junak Belerofont, ko je jezdil na krilatem konju Pegazu. 18 Elea je mesto na Peloponezu, kjer so se odvijale olimpijske igre. 19 Horacij poudarja moč poezije, ki tako slavljencu kot pesniku samemu prinaša neminljivo slavo. 20 Pridevnik Dircaeum se nanaša na Pindarja in označuje izvir Dirke v Tebah, mestu, v katerem je bil pesnik rojen. 21 Ni povsem jasno, kateri kraj ponazarja pridevnik Matinus, a je verjetno mišljeno področje Apu- lije oziroma Kalabrije, torej pesnikovi domači kraji (Tomc, »Pindarum quisquis«, 30). 22 Mesto v Laciju, ki se je nahajalo na obeh obalah reke Anio – zato je tudi označeno kot »mokro- tno«; današnji Tivoli. 114 Prevod Polonca Zupančič Ti boš, poet, s plektronom večjim23 opeval Cezarja, ko bo po svetem pobočju,24 zasluženo z vencem zelenim ovenčan, povedel za sabo 35 divje Sigambre;25 večjega, boljšega nič od tega moža ni svetu dala ne usoda, ne dobri bogovi, niti ne bodo, četudi bi čas se povrnil v zlato obdobje. 40 Pel boš o radostnih, prazničnih dneh in o javnih igrah, svečanostih Rima, saj smo izprosili hrabrega Avgusta vrnitev; opeval boš tudi forum brez pravd26. Če pa takrat bom imel kaj vrednega reči, 45 pravi moj glas se bo vzdignil in srečen pel bom: »O sonce ti krasno, prekrasno!«,27 ko Cezar bo zopet med nami. V tem, ko boš stopal naprej, »Hura! Glej, zmaga!«28 ne bomo29 le enkrat ti rekli. Vse mesto bo vpilo: 50 »Zmaga! Hura!«, blagohotnim bogovom prižigali bomo kadila. Bikov, telic po deset bo tebi v rešitev, meni pa majhen teliček, ki ločen od matere raste, krepi se ob krmi na paši obilni za 55 mojo daritev. Spredaj rogovi obliko imajo vijočih se luninih krajcev, kadar že tretjikrat vzide. 23 Plektron ne označuje le lirične poezije, ampak tudi epiko, zato se je uveljavila domneva, da Jul na- stopa kot predstavnik epske panegirične poezije, Horacij pa lirične (prim. Tomc, »Pindarum qui- squis«, 36). Epski plektron pa je »večji« od lirskega, ker je v hierarhiji pesniških zvrsti epika zase- dala najvišje mesto, pa tudi zato, ker je epska poezija po dolžini neprimerno daljša od lirične. 24 Clivus Capitolinus predstavlja končni del Svete ceste (Via sacra), po katerem so se vojskovodje povzpeli do Jupitrovega templja na Kapitolu. 25 Germansko pleme severovzhodno od Rena, ki je prestopilo reko. Do spopada z Avgustom ni pri- šlo, saj so se nasprotniki sami umaknili. 26 Rimljani na praznične dni niso opravljali pravnih poslov. 27 Gre za t.i. versus quadratus, značilen za vojaške pesmi. 28 »Io, triumphe!« je bil običajni vzklik vojakov, ko so spremljali svojega poveljnika na poti do Ka- pitola. 29 Prehod iz ednine v množino (dicemus, dabimus) ponazarja zlitje posameznika z množico in še stopnjuje pesnikovo ponižno držo (prim. Tomc, »Pindarum quisquis«, 37). 115Horacij, Pesmi 4.2 Bel30 je, kjer znamenje nosi,31 drugod po telesu rjavo rumen.32 60 30 Bela barva je morda namig na bike, ki so jih žrtvovali Jupitru (prim. Tomc, »Pindarum quisquis«, 37). 31 Čeprav nota označuje tudi vžgano znamenje, je v tem primeru mišljena naravna lisa. 32 Zahvaljujem se prof. Branku Senegačniku in Marku Marinčiču za vso pomoč in napotke.