I Leto VII. V Gorici, mesca grudna 1908. Št. 11. 12. SLOVENSKA PISARNA Glasilo društva slovenskih odvetniških in notarskih uradnikov. „V organizaciji je moč in veljava!1 Izhaja vsak mesec. — Stane^na leto 4 K. Posamezne številke se dobe po 35 vin. Za oznanila se računa po dogovoru. Dopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo v Gorici, ulica Treh kraljev st. 18. —• Uradne ure so vsak četrtek od 3. do 6. ure popoldne. — Rokopisi se ne vračajo. SSi: VSEBINA: l. Na razstanku. — 2. Splošni penzijski zavod. — 3. Poročilo delegata D. Gilčvert o skupščini „Državne Zveze1' odv. in not. uradnikov na Dunaju dne 11. oktobra 1908. — 4. Po dvajsetih letih. — 5. Lastni pogrebni zaklad. (1. Drobne vesti. — 7. Društvene vesti. — 8. Razpoloženje v Gorici glede nepretrganega uradovanja. — 9. Resna beseda! — 10. Poziv. — 11. Oglasi. Na razstanku. Wenn Meisschru auseinandergohen, Sagen sie: „Auf Wiedersehen.“ Ko je „Slovenska pisarna" prvič izišla leta 1899., bili so pač drugačni njeni avspiciji, kot jih imamo danes. Z veseljem jo je pozdravil vsak tovariš, z veseljem so jo sprejele organi-nizacije. Vsi so čutili potrebo glasila, ki bi naj vezalo skupine, ki bi naj bilo neko bojno orožje, kakor je vojaku tromba, ki ga skliče v vrsto. In reči moramo brez samohvale, da smo vedno izpolnjevali svojo dolžnost. Budili smo nezavedne, bodrili slabe, klicali k delu, opozarjali smo na nerednosti, svetovali — skratka, razumeli smo skupen društveni program. In vendar so sedaj tako žalostne razmere med tovariši, da zremo strahoma v bodočnost, ker ne vemo ali bo „Slovenska pisarna", izhajala še za naprej ali ne. Zato smo napisali na čelu teh vrstic tudi otožni naslov: „Na razstanku!" Devet dolgih let je preteklo, odkar izhaja naš list. V tem času se je doseglo z izjemo edinega Celja popolen nedeljski počitek v vseh večjih slovenskih mestih, doseglo se je kolikor toliko zboljšanje sramotno nizkih plač, dosegli smo kolikor toliko zboljšanje socijalnega položaja, zadobili si nekoliko več ugleda. Priborili smo si zavarovanje za starost in onemoglost, ki stopi z novim letom v veljavo. Sprejeti smo na- dalje tudi v zakonsko predlogo trgovskih uslužbencev. Manjka nam pogrebni zaklad in še marsikaj druzega. Nadaljevati v tem oziru začeto pot, je prva naša naloga. Tem starim temeljnim zahtevam so pristopile nove; izobrazba urad-ništva in boj za substitucijsko pravico. Jugoslovanski tovariši smo se sešli o binkoštih leta 1907. v Ljubljani, da bi se združili k skupnemu delovanju, in res pol leta pozneje — smo se slovenski tovariši sami razšli v gnjevu in srdu. Trenotnim razpoloženjem oproščamo. A od tega je že več kot eno leto, in temu se ni še prišlo v okom ; nasprotno, organizacija je manj ali več razpadla. Faktum je, da po celi dekadi let nimamo več enotne organizacije, in da životari Štajersko, Kranjsko, Primorsko in Tržaško društvo vsako zase in nekatera kot priveski nemškega dunajskega „Verbanda". In ne samo to. Opažali smo deloma med tovariši celo skrit antagonizem, splošno pa se je razširila med nami ona skoraj neverjetna indolenca, ob kateri omaga vsako delo, ob kateri se razblinijo najlepše nade in najlepši načrti v — nič. Najbolje karakterizira to indolenco tovarišev sledeče: Na jugoslovanskem kakor tudi na zadnjem skupnem občnem zboru se je določilo stalne dopisnike skupnega glasila, a uredništvo „Pisarne" ni prejelo že nad eno leto od nikogar niti enega dopisa. V „Pisarno" so pisali le trije goriški tovariši in ljubljanski tovariš g. Christof, kateremu izreka uredništvo pri tej priliki svojo zahvalo. Značilno je to za naše razmere. Istotako značilno pa je, da ljubljanski tovariši spočetka niso hoteli podpirati „Pisarne11, smatrajoči jo za glasilo obsovraženega celjskega društva in so raje pošiljali svoje članke v politično „Novo dobo“. Tudi znamenje časa, znamenje dekadence. In vendar tako ne more iti dalje. Ves naš trud bo zaman, vse naše zahteve postanejo ilu-zorične, ako sami nismo zmožni ustvariti si bojne organizacije, ednotne in trdne, ki bi ščitila posameznika in vodila skupnost. Daši so socijalna vprašanja popularna in si razni šefi ne upajo tako odkrito pokazati nam svojega preziranja kakor svoj čas, vendar jih je veliko med njimi, ki bi radi videli v svojih pisarnah mesto zavednega liradništva le hlapčevsko rajo po uzoru diurnista iz „Fliegende Blatter" in garantiramo, če poneha enotna organizacija oziroma če si je iznova ne ustvarimo, hirala bodo tudi posamezna društva tako dolgo, dokler se ne bo predstojnikom posrečilo, zajeziti celo naše gibanje in nam privezati na usta — ključavnico. In to tembolj sedaj, če preneha naš list izhajati. Pri teh razmerah pač ni čuda, da nam silijo bridke besede med pero. Ali nočemo jih izreči. V tej, morda zadnji številki kličemo še tovarišem: Zbudite se, združite se! V več zadnjih številkah smo obširno govorili o bodočem stanovskem programu, ki ga hočemo tu na kratko ponoviti. Pred vsem se kaže nujna potreba . .V regulacija plač. V raznih krajih — v mestih in na deželi so tovariši nad vse različno plačani. Še v jedni zadnjih številk je uredništvo nasvetovalo v posameznih krajih enkete, ki bi naj ugotovile za dotično mesto in pripadajoče sodne okraje ednotni plačilni razred, odgovarjajoč krajevnim kulturnim in narodno-gospodarskim razmeram. Dotični plačilni razred bi se moralo potem obvarovati pred nepotrebnimi spremembami s kolektivno pogodbo med dotično odvetniško zbornico in uradniško organizacijo. Drugo in tretje važno vprašanje je: izobrazba uradniškega naraščaja v smislu resolucij letošnjega shoda „Reichsverbanda" na Dunaju in ustanovitev pogrebnega zaklada v Smislu resolucije jugoslovanskega shoda v Ljubljani. Četrto vprašanje pa stavi uredništvo tovarištvu: Ali bomo res pustili, da preneha z novim letom 1909 „Slovenska pisarna"? Ali naj res ostanemo brez glasila? Peta in glavna točka je in ostane ustanovitev krepke enotne „Zveze", ki bi sama izvedla vse te navedene postulate. In s tem končamo. V kratkem se pokaže, ali je tovarištvo v Celju, v Ljubljani in na Primorskem toliko zrelo za stanovski boj in stanovsko delo, da nas mo- rajo nasprotniki in prijatelji upoštevati. Če pa se pokaže naša nesposobnost in lenoba, potem zaslužimo tlačanstvo, ker z bičem nas bodo zbudili, če se sami nočemo zbuditi. Izražamo upanje, da naš klic ne ostane klic upijočega v puščavi, in v imenu dela in napredka želimo vsem tovarišem : Veselo novo leto. Bodoči „Zveži" in našemu stanu pa kličemo: Vivat, crescat, floreat! Uredništvo „Slov. Pisarne". Splošni penzijski zavod. Z novim letom 1909. stopi v veljavo penzijski zakon ter prično delovati v to svrho ustanovljeni penzijski zavodi. Razglas ministerstva za notranje stvari od 5. t. m. o teritorijalni razdelitvi in določbi sedežev deželnih oblasti penzijskega zavoda, ki se ima vstanoviti glasom § 53. zakona od 16. decembra 1906. drž. zak. št. 1 ex 1907 glede pokojninskega zavarovanja uslužbencev, nahajajočih se v privatnih službah se glasi: „Izvrševaje § 53. zakona od 15. decembra 1906 drž. zak. št. 1 ex 1907. se po zaslišanju tozadevnih deželnih odborov odrejuje ustanovitev sledečih deželnih oblasti penzijskega zavoda in se določa njih okrožje in sedež kakor sledi: I. Dve deželni oblasti na Češkem, obe s sedežem v Pragi; deželna oblast I. obsega deželno-zborske volilne okraje 1. do 75., deželna oblast II. deželnozborske volilne okraje 76. do 130.; 2. deželna oblast za Nižje Avstrijsko s sedežem na Dunaju; 3. deželna oblast za Gorenje Avstrijsko, Solnograško, Tirolsko in Predarelsko s sedežem v Solnogradu; 4. deželna oblast za Štajersko in Koroško s sedežem v Gradcu; 5. dve deželni oblasti za Moravsko, obe s sedežem v Brnu; deželna oblast I. obsega zavarovance nemške narodnosti, deželna oblast II. zavarovance Češke narodnosti in njihove delodajalce. Pripadnost k eni ali dragi deželni oblasti se ravna, ako je zavarovanec opravičen za volitev v državni zbor, po njegovi pripadnosti k enemu narodnih volilnih razredov in državnozborskih volitev, sicer pa po dani izjavi zavarovanca; 6. deželna oblast za Šlezijo s sedežem v Opavi; 7. deželna oblast za Galicijo in Bukovino s sedežem v Lvovu; 8. deželna oblast za mesto Trst in okolico, Goriško in Gradiščansko, Istro, Kranjsko, in Dalmacijo s sedežem v Trstu." Na temelju §§ 58. in 93. navedenega zakona je minister za notranje stvari imenoval člane oziroma namestnike prvega odbora deželne oblasti v Trstu: a) načelnikom dr. Jurija Pitacco, magi- stratnega asesorja v Trstu; b) člane: Leopolda Brunner, upravnega svetnika c. kr. priv. mehanične predilnice v Ajdovščini; Josipa pl. Burg-staller, posestnika v Trstu; Alfreda Escher, vele-tržca v Trstu ; dr. Janeza Krek, državnega poslanca v Ljubljani; Karola Orin, uradnika pri tvrdki Mangold v Trstu; Rudolfa Schadinger gozdarja v Kočevju; Silvestra Škerbinca, knjigovodjo v Ljubljani; Laderja Schulzer, uradnika pri „Riunione Adriatica di Sicurta" ; Mateja Vidovič, predsednika trgovske zbornice v Spljetu; c) namestniki: dr. Angela Ara, uradnika pri „As-sicurazione Generali'1 ; Ivana(Betizza, industrijalca v Spljetu ; Hermana Bon, uslužbenca plinarne v Puli; Štefana Costomeni, trgovca v Trstu; barona Leona Economo, zasebnika v Trstu; dr. Karola Enenkel, tajnika trgovinske in obrtne zbornice v Trstu ; Karola Pollak, tvorničarja vonja v Ljubljani; dr. Otokarja Rybar, odvetnika in državnega poslanca v Trstu; Etbina Schollmayer-Lichtenberg, gozdarja kneza Schonburga v Se-žniku; Alfonza Stadler, prokurista v Trstu. Oglejmo si najbližji naš okoliš t. j. 8. dfe-želno oblast za Trst, Primorsko, Dalmacijo in Kranjsko. Predvsem pribijmo, da odv. in not. uradniki iz vseh teh pokrajin nimajo v odboru ni jednega zastopnika in da bodo čez naš stan gospodovali drugi stanovi in še celo naši narodni nasprotniki. Iz teritorijalne razdelitve in vladnega imenovanja I. odbora moramo na prvi pogled zapaziti, da se bode treba bojevati proti nezaslišanemu zapostavljanju v zastopstvu slovanske večine in slednjič proti popolnem preziranju sloja odv. in not. uradnikov kakor nižjih uradnikov sploh pri odborovem imenovanju. Ravno Slovani in zlasti odv. in not. uradniki imajo dovolj povoda izreči svojo opravičeno pritožbo proti uvodnim vladnim korakom v vseh treh točkah. Vsa razdelitev in ves pričetni postopek je tak, da nas kar nič ne vleče pod streho vladnih penzijskih zavodov. Najprej konstatujemo, da v obsežju trž. oblasti biva cirka 1,300.000 Slovanov in le kakih 300.000 Italijanov, poslednjih je toraj komaj petina. A sedaj si oglejmo ljudi, ki jih je vlada imenovala. Predsednikom je imenovan trd in politično pronociran Italijan. Od desetih odbornikov pa so le štirje Slovani: dr. Krek, Silvester Škrbinec in Matej Vidovič. Od 10 namestnikov jih je 7 Italijanov in tudi le dva Slovana (1 Nemec). Iz vrst tržaških Slovanov ni imenovan nobeden odbornik in samo en namestnik (dr. Ry-bar), kar pa je tudi brez pomena, ker bo ta odbor posloval le do volitev, tako da namestniki niti ne pridejo v položaj, da bi opravljali kako, funkcijo. Pripomniti moramo, da je le prvi odbor imenovala vlada, dočim bodo — kadar se zavarovalnica konstuira — nadaljni odbori voljeni od zavarovancev in delodajalcev. Le imenovanje načelnika (za dobo- 5 let) bo tudi nadalje stvar vlade. To imenovanje je nezaslišan afront mini-sterstva proti Slovanom Trsta, Istre, Goriške Kranjske in Dalmacije. To je nezaslišano baga-telizovanje, naravnost brezobrazno zapostavljanje slovanskega elementa na jugu. Vlada je pokazala kričečo pristranost s tem, da hoče, naj ima italijanska petina ves aparat v rokah, slovanske štiri petine pa naj bodo obsojene v onemoglost. In vrhu tega je treba še pripomniti, da dr. Pi-tacco ne zna niti besedise slovenski ali hrvatski. Če je že hotela vlada imenovati Italijana naj bi bila vsaj imenovala takega, ki bi znal deželne jezike. Seveda bodo volitve. Ali že izkušnja pri zavarovalnici proti nezgodam nas uče, kaj to po-menja, ako imajo Italijani aparat v rokah, ki znajo volilno srečo — korigirati! Vsaj sedaj, ko je sama vlada imenovala prvi odbor, bi bila morala s primerno izbero oseb dati nekak migljaj, kake sestave odbora ona želi! Če ne druzega, bi bil to vsaj nekak moralni pritisk. Tako pa smo sramptno prezirani. Plačevati bomo morali sami, gospodarili pa nam bodo drugi. S tem imenovanjem zadala je vlada Slovanom hud udarec in dolžnost vsacega posameznika kakor skupne celote je, da se takemu zapostavljanju zoperstavimo ter z vso odločnostjo priborimo vsaj to, kar nam po pravici in po našem številu pritiče. Ni nam znano, so-li naši poslanci zapostavili vse svoje moči v to, da se prepreči krivično teritorijalno razdelitev ter s tem onemogoči nezaslišano zapostavljenje Slovanov ob prvotnem odborovem imenovanju. Kakor se je v 8. deželni oblasti smelo izročilo Slovansko 4/s večino na milost in nemilost Vft Laški majnšini, tako se je v narodnostnem obziru storilo veliko krivico tudi štajerskim in koroškim Slovencem v 4 deželni oblasti s sedežem v Gradcu, ko se jih je prijarmilo nemški predvladi. Glede Slovencev izvršila bi bila vlada pravično razdelitev le na ta način, da je za vse Slovence po Primorju, Kranjski, Štajerski in Koroški ustanovila posebno deželno oblast ali pa vsaj podružnico državne zavarovalnice s sedežem v Ljubljani. Tam je centrum Slovenije in edino tje spada tudi penzijski zavod za priv. uradnike vseh slov pokrajin. Ako je vlada za Moravsko zamogla ustanoviti 2 deželni oblasti — jedno za Čehe drugo za Nemce — izvedla je lahko isto pravično razdelitev tudi na jugu, kjer so v to dani vsi predpogoji. Sicer pa nismo poklicani ravno mi kot prvi, da izrečemo vladi našo zlovoljo nad krivično teritorijalno razdelitvijo in zapostavljanjem naše narodfiosti. Na vsak način pa povzdignemo naš glas za to, ker naš stan v odboru ne zastopa nobeden naših tovarišev, ne Slovenec in ne Lah Mi odv. in not. uradniki moramo imeti pred očmi v prvi vrsti naš glavni cilj t. j. kako združiti naše tovariše pod streho jednega le za naš stan osnovane ga penzijskega zavoda, v drugi vrsti pa, kako dobiti v odbor take zastopnike, ki bi se specijelno za naše koristi potegovali in naše težnje zagovarjali?! Ker nam država lastnega zavoda oziroma podružnice na jugu ni hotela ustanoviti, moramo storiti to sami ozir. se moramo priklopiti takemu penzijskemu zavodu, ki bode nam nasproti postopal ednakopravno. Osrednja banka čeških hranilnic sprožila je prva za slovenske privatne uradnike izborno misel, da se ustanovi splošna zavarovalnica slovanskih uradnikov in službodajalcev, da se tako izognemo dolžnosti zavarovanja pri državnem zavodu, ki nam v skrajni sili obeta biti le mačeha. Kot Slovenci moramo ustanovitev penzijskega zavoda na slovenski podlagi z veseljem pozdravljati. Vendar pa tudi tak zavod — četudi na narodni podlagi — še ne odgovarja težnjam našega stanu, ker nimamo nikakih garancij, da bi tak zavod nasproti kategoriji odv. in not. uradnikov pravilneje postopal kakor vlada in nam nikdo ne garantira, da zadobimo v vodstvu primerno zastopstvo oz. sploh kako upoštevanje. Kakor smo v pisarni, v društvih, politiki in sploh povsod dobri le za to, da se nas izkorišča, da napravimo izdelke, — med tem ko priznanja in uspehe zato drugi shranijo, — tako nas bodo tudi pri zavarovalnih oblastvih iskali le tedaj, ko bode treba plačevati; kadar pa bo treba odločevati o skupnem premoženju in o naši usodi, tedaj nas ne bodo poznali. Ravno izvršena imenovanja nam potrjujejo, da se je v vodstvo volilo odbornike iz prav različnih slojev, samo mi odv. in not uradniki nimamo nikakega zastopnika — nas so — kakor navadno, prezrli. Potreba toraj sili, da damo prednost stanovskim težnjam ter si enakomerno za vse narodnosti, osnujemo lasten zav. penzijski zavod, ki bode osnovan le za organizacijo odv. in not. uradnikov ter bode služil le našim potrebam, kjer bodemo sami gospodarili. Na skupščini „Državne Zveze11 vseh Avstrijskih odv. in not. uradnikov na Dunaju dne 11./10. 08 se je glede tega vprašanja temeljito razpravljalo, ter so slednjič vsi zastopniki posameznih društev soglašali s tem, da se osnuje za odv. in not. uradnike nadomesten penz. zavod, ki naj raztegne svoj delokrog po celi Avstriji ter snuje po potrebi podružnice. Ker so tačas naše organizacije še takorekoč v povojih in tudi razpolagajo s potrebnimi denarnimi sredstvi, izročiti moramo pripravljalno delo društvu, ki je močno po številu in ki razpolaga z denarnimi sredstvi. Kot tako imamo na razpolago ecjino premožno blagajno nižjeavstrijskih odv. in not. uradnikov na Dunaju, ki z vsemi močmi deluje za povzdigo našega stanu in ki si je po velikem trudu gmotno tako opomogla, da premore tačas nad 150.000 K. Ta zavod je že predložil pravila na mini-sterstvo za ustanovitev namestnega penz. zavoda odv. in not. uradnikov, ter na podlagi tega gotovo dosežemo, da se ustanovi podružnice za one pokrajine, kjer so v to dani predpogoji. Za povzdigo naše organizacije bilo bi velikega pomena, da se odcepimo od drugih slojev, da se ne pustimo porazdeliti ter prideliti raznim državnim zavodom, raztresenim po raznih pokrajinah, ampak da se spojimo v jedno celoto pod jedno streho, kjer pride naša skupnost do veljave, kjer bodemo zbirali prispevke za nas oz. naše potomce. Razume se, da bodemo od naše centrale na Dunaju zahtevali kolegijalnega nepristranskega poslovanja pri podružnicah, v dvojezičnih pokrajinah pa bomo istotako obvarovali pravičen sistem, da bodo člani vsake nafodnosti v vodstvu v onem razmerju zastopani kolikor zastopstvo vsaki stranki z ozirom na njeno moč pritiče. / Predno se tov. prijavite splošnim drž. penz. zavodom, ki nas bodo po dosedajnem preziranju aodeč, — še naprej zapostavljali, obrnite se glede pojasnil na vodstvo posameznih organizacij oz. na „Državno Zvezo11 vseh Avstrijskih odv. in not. uradnikov na Dunaju II./3 Leopoldove ulice št. 26., ki bode vse potrebno storila, da se na tem polju zbližamo ter z medsebojno podporo pomagamo drug drugemu. D. Gilčvert. Poročilo delegata D. Gilčvert-a o skupščini „Državne Zveze“ odv. in not uradnikov na Dunaju dne 1 1. oktobra 1908. Širom Avstrije pripravljali smo se na Dunaj za 11. oktobra 1908., ki je imel biti naš dan. In res je bil to praznik za vse odv. in not. uradnike. Dne 11. oktobra 1908. sklicala je naša „Državna Zveza11 skupščino na Dunaj, kamor so dohiteli delegati skoro iz vseh državnih pokrajin da se prepričajo o delovanju „Državne Zveze11, da poročajo o razvoju krajevnih organizacij, ter da se medsebojno spoznajo in skupno določijo smer delovanja in izberejo pripomočke za utrdbo in razširitev naše organizacije. Dosti smo si obetali od te skupščine, želeč, da bi se srečno izbran vspored dognal s polnim vspehom ter zadostil naše pričakovanje. Naše nade se niso izjalovile. Uspeh, ki ga je imela naša skupščina 11. oktobra 1908. na Dunaju bil je večji, kakor smo pričakovali. Slavnost v izvajanju in odločnost v zaključnih zahtevah ter dostojnost, s katero se je oba dneva temeljito razpravljalo, dalo je zborovanju ono resno lice, da je že vtis med zborovanjem svedočil, da se bode naše sklepe ne le pri tovariših marveč tudi pri odvetniških in sodnih oblastih resno pretresovalo in upoštevalo. Rezolucije sprejete na Dunaju dne 11. oktobra 1908. pomenijo preporod našega stanu, ta dan postavilo se je glavne temeljne kamne na katere se bode v bodoče naslanjalo našo organizacijo. Služba odv. in not. uradnikov bila je do sedaj več ali manj prehodna služba, pribežališče za nedoločen čas, ko se najde kaj boljšega ali pa — refugium za take, ki so svoj prvotno namenjen poklic ali zaigrali ali pa zgrešili v času, ko jim je bila nadaljna izbera že onemogočena. Vsled vladajočega sistema osebuje naš stan najraznovrstnejše ude od najinteligentnega do najbolj okornega in zaostalega. Radi tega pa je združenje tako različnih članov v enotno organizacijo jako težko in vzdrževanje potrebne društvene discipline skoro nomogoče. Tovariši, ki zavzemajo med nami prvo mesto ozir. oni ki so vživali višje predizobrazbe, nego je absolutno potrebno za navadnega odv. uradnika, nimajo nič skupnega z ono potrebno večino naših tovarišev, ki so vsled sile ali radi nesposobnosti za kaj boljšega došli nezreli odv. pisarne še predno so si zamogli pridobiti primerne vede. In kjer manjka slednje, je tudi težko prebujenje ter se ni čuditi, ako manj prosvitljeni tovariši ne vedo ceniti organizacije, ako se ne podvržejo društvenim sklepom, marveč iztikajo raje na „lastno roko" okrog ter s svojim vedenjem in hlapčevanjem podirajo, kar organizacije sezidajo. — Vemo, da so med nami tudi izredni talenti, ki lahko popolno usposobljenje vpirajo na izvršene izpite ali pa na samouk ter s svojim nastopom često niso za zapostavljati za diplomiranimi juristi, vendar taki tovariši do sedaj navadno niso vstrajali v naših vrstah ter so našo nestalno službo raje zamenjali z boljšo službo, prestopivši v druge sloje. Temu pa je kriva brezpravnost našega stanu, ki do zadnjega časa ni bil zaščiten z ni-kakim zakonom in sistem, ki je dopuščal, da se ‘ je v odv. in not. pisarne sprejemalo tudi take, ki si prvotno niso izbrali tega stanu za svoj glavni poklic ter se vsled tega tudi niso mogli pravočasno uživeti v ta poklic z ono potrebno ljubeznijo, da bi se zavedali svojega stališča, se čutili v izvrševanju svoje službe srečne ter stre-mili z vsemi sredstvi za povzdigo svojega stanu in ga s primernim povdarkom spoštovali. Vedno pa nam je ostalo gotovo število vstrajnih prvoboriteljev, ki so si nadeli nalogo, povzdigniti naš stan ter ga spraviti do ugleda v vrste uradniških kategorij, ki vživajo primerno spoštovanje ter opirajo svoj obstoj na zakonita jamstva. Zlasti v zadnjih desetih letih se je naš stan z vso resnostjo oprijel k samopomoči t. t. lastne organizacije kot edinega rešilnega faktorja. Trud ni bil zastonj in vztrajnost bojujočih je venčana s čedalje lepšimi vspehi. Priborili smo si nedeljski počitek, nekoliko boljše plače, reguliranje delavskega časa i. t. d. Ker smo se pojavili vedno glasneje in stavili svoje opravičene zahteve, morala je razun šefov postati pozorna na naš stan tudi vlada. Zadobili smo penzijski zakon, sprejeti smo v zakon trgovskih uslužbencev, iz česar sledi, da je slednjič tudi vlada uvidela, da se naših pravic ne more naprej teptati in da je voljna, za nas ustanoviti priznano kategorijo uradniškega značaja, v kateri bodemo zamogli naš nadaljni razvoj uveljavljati na podlagi zakonitih določil. Ta kategorija nam ne priznava le uradniški značaj temveč od nas zahteva, da mora vsak posameznik biti usposobljen t. j. da mora imeti (Sotipott Kupon I 1 ten ! dne 1 .190. (Erlnrirri)ciu Položnica pr.j /a s Qefenfcet an; poslanih; tilirr einr (Stnlafle Don o vIoru od (jjnipfaugfrljfiit — Prejemnica ! K......................... li Oh štev. ■ I t Kri auf baž ©djectfonto bet betu f. !. Ipoftfparfaffen^Slmte in SBien, 9ir. QR (jjj na čekovni račun vI/U.U 1 1 pri c. kr. po&tno-kranilnicccra uradu na Dunaji, štev. 5toutoinl;aher: r~ Imetnik računa: „Slovenska Pisarna” v Celju Ib. i. , !t. j. Untrrfdirfft ^oftBeamten: Podpis poštnega uradnika: (Erlngfd)ein-Položnica n*V.} 1 fludjuttgsfdjcin—Vpisnica Sv. j 1 I1 jeteiftet buccO j I vplačan po 1 . k auf $onfc«91r. ) na račun štev. S am * dne j . 'o "S o. *° t 8. o |'3 ■oS »& 96.011 .190 .■3 rt S3 H Ml fi Sv 96 l ffiiitfnge > 3^-s.j: ) vlog f Iv »=. -.J. s?&3 tfvs Z Sir, ss Igeleiftet bttrd) vplačan po ®onto*9ir. Račun št. P II 96.011 96 Ilcfc 3rt)cinc fiub »uril) ben Vuftbcnmttn abjntrrnimi uub mit bec Xagcdrcrtiiiuiifl nu bn« 1.1. Uoftjportnflcn ■Jinit clttjuftnbcn. To listke naj poštni uradnik oililell in pošlje z dnevnim računom c. kr. poštno-liranllnlfnemu uradu. $er »uđiungSjdjettt ber&Ieifct feeint ^oftft»arfaRett»9twtc. 5n biefetn Jiaumc attgebrad)te jdjrijtlidje SRitteUungett gelattgen Ba()ci- ttidjt jur SletrotniS bcr Soittoin^aber. Vpisnica ostane y poštno-hranilničnem nradn. Imetnik računa tedaj ne izve za pismena priobčila, ki se pristavijo na tem * O Pl »Jrtiim 311 fd)tifUid)eit SDUUeUuitgcii H an ben tfontoinba&er gegen Slufflebung einet 5 h»{$tanfomatfe. Prostor za dopisovanje računoimetniku, ako ne prilepi pisemska marka za B h. * Sefoufd SBeunifuitg einet ©mja&luug mit tet J @rlag[c$*in ift betfelbe in alien bvet fteilen bent ^orbrutfe entfpvecf;enb audguffiHen unb fobann mit bent ©etrage ber ©tnlage bei dnem ^oftamte ju uberretcfyen. ©te Studfuttung fattn mit SLintc, burcfy ©rurf ober mftteld ©c^retbmafc^ine etfolgen. Slid ©atum ntu& bom ©integer ftetđ ber Sag ber tatjad)liđ)en ©injaljtung angefefet merben. ©er $oftbeamte bollgietyt ben ©mpfangicljein unb [telit tbn nad) erfolgter St6trennung bom ©rlagfc^ein betu Uberbringer aid S3e[tatigung uber bie gemad)te ©inlage jururf. ©er ©rtagic$ein unb ©ud)uiigfl[cfyetn mirb an bad ^oftfvarfaffen* Slntt geienbet. ©djeine, auf met^cn Dlabietlmgen, ©urc$[treid)ungen ober Slbantevungen irgenb tveldjer Slrt in bent borgebrurften Seyte ober in bent ^etrag^anfafee borlommen, tverben bon ben si.io[tamtern nic^t angenoutnten. ©ben[o toerben unbeutlid) audgefiiUte* [tart befd/muljte ober jevri[[ene ©rlagfd)etne guruifgetbiejen. t r it Da se opravi plačilo s pomočjo položnice mora se ta poslednja tisku primerno v vseh troh delih izpolniti in oddati potom na pošti z iznoskom vred, ktorega se hoče vložiti. Položnica se izpolni s črnilom, s tiskom ali pa s pisalhim strojem. Za datum mora položnik postaviti vselej dan, ktoregi* je plačilo v istini opravljeno bilo. Poštni uradnik opravi prejemnico ter jo potem, ko jo je od položnice oddelil vrno pokazniku kot potrdilo napravljenega vloga. Položnica in vpisnica se pošljeta poštno-hranilničnemu uradu. Položnico, na kojih jo opaziti strugotine, prečrtanja ali kakoršno si bodi spromerabe v predtiskanom tekstu ali v pripisanem iznesku, so od poštnih uradov ne sprejemljejo. Isto tako se vračajo nerazločno napisaue, žolč pomazane ali raztrgane položnice. primerno predizobrazbo, predno se sme uvrstiti med uradnike te kategorije. Iz tega stališča se nam je odprl nov svet, naše obzorje postaja vedno širše. Ako nam nalagajo večje dolžnosti, smemo zahtevati kot kompenzacijo za to večje pravice. Prva pravica, za katero se zbog novega stališča moramo potegovati, je pač ugodna rešitev vprašanja § 31. c. p. r. z dosego svobodnega zastopanja pred sodišči. Ves preobrat se vrši po celi Avstriji; da kaj dosežemo, moramo zahtevati vsi in sicer jednako ob istem času v polni jedinosti. Posamezne organizacije so se tega takoj zavedle ter, imajoč pred očmi zgolj stanovske koristi, osnovale so državno zvezo v naši pre-stolici, da tako osredotočimo naše delovanje ter s tem omogočimo jednotno postopanje in enako zasledovanje naših ciljev po celi državi. Skupščina 11. oktobra 1908. je dokazala, da smo krenili na pravo pot in vse uspehe smemo pripisovati le energičnemu skupnemu nastopu. Kako se je upoštevalo skupno moč, dokazuje jasno dejstvo, da smo s vprašanjem § 31. c. pr. pri odvetniškem zborovanju takoj prodrli. Prvotna zapreka, da dosedaj mi nismo smeli pri sodiščih zastopati, bili so odvetniki sami. Ni še poteklo leto, ko so se odvetniki temu protivili. Radi tega so naši nasprotniki pri seji stalne delegacije tudi prodrli s tem, da se to vprašanje za odvetniško zborovanje 14. oktobra 1908. sploh ne uvrsti na dnevni red. Kakor hitro pa so naše organizacije, na čelu jim Državna zveza, proti temu zavzele naj-odločnejše stališče, in ko so odv. videli mogočno gibanje na našem tozadevnem demonstracijskem zborovanju 10. oktobra 1908, ugodilo je predsedstvo naši resoluciji, sprejelo te točko na dnevni red in na odv. zborovanju so sklenili, da nam zastopstvo pritiče ter zahtevajo, da se določbe § 31. c. p. r. v tem smislu tudi pri sodiščih razlaga. Z ozirom na krasno demonstracijo odv. in not. uradnikov, ki se je dne 10. oktobra 1908 vršila, bilo je od strani odvetništva le ugoden odgovor pričakovati. Ko smo delegati iz provinc šli dne 10. oktobra 1908. na Dunaj, podali smo se takoj v veliko dvorano „Hotela Union". Naše presenečenje ni bilo malo. Dvorana z vsemi postranskimi prostori bila je natlačeno polna. Na galeriji videli smo razne odvetnike, ki so motrili živahno gibanje velikanske množice odv. in not. uradnikov, ki so kolegijalno pozdravljali ter se veselili novega medsebojnega spoznanja. Poleg odvetnikov, došlo je na shod tudi mnogo koncipijentov; drž. poslanci ter drugi zastopniki raznih korporacij so bili zastopani. Po 8. uri zv. otvori zborovanje sklicatelj tov. Adolf Bauer s primernim nagovorom. Na to se izvoli v predsedništvo tov. Spiel-mann (Dunaj), Grader (St. Polten), Feller (Su-czawa), Finger (Linz), zapisnikarjem tov. Herr-man (Brno) in Deutsch (Dunaj). Tovariš Spielmann pozdravi prav prisrčno zborovalce ter izrazi posebno veselje, nad do-šlimi delegati iz provinc, ki so prišli v velikem številu od vseh štirih vetrov od daljnega severa in od obalov jadranskega morja. V izbranih besedah slavi pomen te demonstracije ter zaključuje svoj govor s pozivom : „Na boj za subst. pravico!" Tem besedam je sledil pravi vihar pritrjevanja. Na to nastopi kot glavni govornik tovariš Viljem Neuner iz Dunaja, ki je bil z navdušenjem pozdravljen. V dolgem, jedernatem in podprtem govoru razmotrival je subst. vprašanje in smisel § 31. c. p. r. Označil je stališče, katero zavzemajo soli-citatorji v drugih državah, ki ne le kot substituti marveč samostojno na svoj račun smejo zastopati stranke pri sodiščih, kazal je na obilo prakso v stari proceduri in tudi po novem c. p. r. v zadnjih desetletjih, ko itak solicitatorji odpravljajo I. naroke, vso eksekucijo in ednako edino z razliko, da se morajo poprej pri referentu prav prijazno pokloniti, ker če se le z nekoliko večjo zavestjo zastopstvo zahteva, se lahko pripeti, da ga sodnik samovoljno odkloni in stranko kon-tumanira, če tudi je notorično znano, da je do-tični solicitator sploh vedno pripuščen k I. narokom. S citati raznih odločb ter primerjaje § 31, c. p. r. določbam o. d. r, došel je do zaključka da § 31. c. p. r. pripušča odv. uradnike k zastopstvu, kar zahteva že tok časa in vsakdajne potrebe. Ob splošnem pritrjevanju in ploskanju bičal je vse zaostale ozir. nagajive sodnike, ki se takemu zastopanju protivijo iz zgolj osebnih nagonov. Omenjal je dogodbe po deželi, kjer so tozadevne razmere še hujši; v jednem sodnem okraju sme solicitator pri vsaki obravnavi pod 1000 K razpravljati, če pa isti pride v sosedni sodni okraj, pa ni pripuščen niti k nespornim narokom. In včasih se tako šikaniranje sistematično izvaja pri jedni in isti sodniji, ako ima le 2 oddelka in 2 sodnika različnega mnenja. Stvarnost in blagor strank, je pri izvestnih gospodih postranskega pomena. Ko je omenjal še razne v nebovpijoče slučaje, bili smo zbog ogorčenosti nad takimi sodniki kakor elektrizirani; govornik, ki je slednjič vendar moral končati svoj ognjevit govor, žel je od vseh strani prirejene ovacije in prisrčne častitke. Marsikteri je želel tega ali onega sodnika iz svojega okraja, da bi slišal kako sodbo ima, večina nas in odvetnikov glede § 31. c. p. r. ter da bi na lastne oči videl splošno zgražanje in obsodbo onih „svojeglavcev", ki vkljub našim dosedanjim vspehom nočejo ravnati poti za olaj-šalno sporazumljenje, marveč delajo uprav nalašč težkoče, da bi nam konečno zmago bolj otes-kočili. Ko so se še izjavili zastopniki koncipijen-tov, da so solidarni z nami za našo subst. pravico in ko je v imenu odvetnikov v vznešenih besedah podpiral naš boj g. dr. Sternberg, preči-talo se je nebroj pozdravnih brzojavov in došlih pismenih vlog od raznih društev in slednjič se je soglasno sprejelo sledečo Resolucijo: Dne 10. oktobra t. t. na Dunaju zbrani odvetniški in notarski uradniki izjavljajo na predvečer odvetniškega shoda, kakor tudi shoda državne zveze odvetniških in notarskih uradnikov, da je nemogoče vzdržali še nadalje položaj, ki proizhaja iz dosedanjega tolmačenja §.31 c. p. r., katero tolmačenje bije v obraz vsaki zdravi pameti in žali naš pravni čut. Shod pozdravlja z veseljem ju-trajšno zborovanje uradništva, izrazujoč svoje upanje, da bo ta občni zbor našel pot kako uraduištvu pripomoči do njegovega prava ter onemogočiti nesmiselne odredbe, ki v enaki meri škodujejo odvetnikom, odv. uradnikom in javnim interesom. Pričakujemo pa tudi, da bo shod odvetnikov preciziral svoje stališče nasproti vprašanju § 31. c. p. r, da bo zapustil nepravo in zastarelo stališče delegacije avstrijskih odvetniških zbornic in zavzel stališče večine avstrijskih odvetnikov, stališče zdrave pameti, stališče prava. Vse tovariše širom Avstrije pozivamo, da z vso močjo in dosledno izbojujejo boj za našo substitucijsko pravico. Upamo, da v tem boju ne bomo osamljeni, da nas odvetniki in njih zbornice ne bodo več ovirale, marveč podpirale, obenem pa apelujemo na justično ministerstvo, in če se isto čuti brez moči, na legislativo, da na en ali drug način pomagajo jasnemu besedilu in smislu postave do veljave. Dunajski tovariši izjavljajo že danes, da bodo začeli neizprosen boj z vsemi sredstvi ne glede na kakoršnekoli konsekvence, ako se naših zahtev ne bo upoštevalo. Da izrazimo odvetniškemu shodu jasno in glasno svoje opravičene želje in težnje, izvoli zbor deputacijo peterih članov, ki naj sklepe shoda in voljo vsega združenega uradništva Avstrije predočijo odvetnikom. Po dvajsetih letih. (Piše Josip Christof, odv. solicitator v Ljubljani). Po preteku skoraj 20 let mojega službovanja kot odvetniški uradnik, spominjam se živo davno preteklih dni in primerjam sedajni položaj našega stanu z onim od nekdaj. Živo se spominjam onih naporov in težav, ki so bile potrebne, da se je naš stan povzdignil na današnjo višino. Živo se spominjam onih zavednih mož, ki so se bojevali za naše sedanje pridobitve, ki se niso strašili truda in nevarnosti in so dostikrat riskirali svojo pozicijo, čuteč, da bo njihovo delo hasnilo celokupnosti. Ko se ob koncu leta spominjam vseh tovarišev iz polupozabljenih davnih dni, se mi stori skoraj milo. Mnogo kaj se je spremenilo. Priznati moram mnogim njih neustrašeni pogum in njihovo ustrajnost, ki je našemu stanu mnogokaj priborila. Na nas je sedaj, posnemati naše tovariše in dokazati, da hočemo isto pot pogumno nadaljevati, po kateri so hodili oni. Pač stoji zgradba a slabi so njeni temelji in njega streha ni zavarovana pred nevarnostmi. Pričakovati je še bojev, ki grozijo spodkopavati temelj tej zgradbi. Tu je treba trajne brambe, močnega upora in mnogega boja. Daši so naši predniki toliko dosegli, ne moremo praznovati in gledati. Treba je, da spopolnimo svoje vrste s svežimi močmi. Večina nekdanjih tovarišev spi spanje pravičnega, nam pa je naložena velika naloga, da nadaljujemo njih veliko delo za zboljšanje svojega socijalnega položaja. Ako pogledamo nekoliko za kulise, moramo z grenkim pomilovanjem opaziti, da se še nahajajo stanovski tovariši, ki nimajo smisla za kole-gijalnost. Ločeni in sami zase so nasprotni skupnim interesom našega stanu, so indiferentni in indolentni, kakor da bi jih vse to nič ne brigalo Menim, da ni to niti zanje, niti za stan, nečastno nekoristno. Ne da bi hotel koga s tem žaliti, ponavljam to, kar je bilo v našem listu že tolikokrat izrečeno z iskreno željo videti vse tovariše pripravljene in solidarne. Zjedinimo se torej, podpirajmo drug dru-zega moralno in dejansko, ščitimo se pred raznimi napadi. V resnih časih živimo, zatorej bodimo resni. / V naše vrste, torej k delu, za katero hočemo zastaviti vse svoje sile. Združimo in zjedinimo se, gojimo tovariško uzajemnost. To našo zavezo naj goji, to našo uzajemnost naj oživlja tudi vnaprej! ^Slovenska Pisarna"! To je moja prošnja, to je moja želja ob koncu leta. Uverjen sem, da se bo izpolnilo, ako stori vsak tovariš svojo dolžnost. Lastni pogrebni zaklad. Znano je cenjenim čitateljem „Slovenske Pisarne", da so se shodu Jugoslovanskih odv. in notarskih uradnikov v Ljubljani predložila pravila lastnega pogrebnega zaklada, katera je ta shod tudi odobril in so bila priobčena lansko leto v 7., 8. št. „Slov. Pisarne" ter vi. št. od letos. Z izvedenjeni te važne zadeve se pa vendar še ni pričelo, ako prav je društvo odvetniških jn notarskih uradnikov za Kranjsko v Ljubljani pravila nekoliko spremenilo. Spremembe nam še niso znane, ker je društvo iste dosedaj za se obdržalo. Ker pa je morda eden ali drugi tovariš že založil številke „Slov. Pisarne", v katerih so prijavljena pravila Pogrebnega zaklada, navedemo danes najvažnejše točke taistih. § L Društvo se imenuje „Lastni pogreben zaklad" slovenskih odvetniških in notarskih uradnikov in uradnic na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. § 3. Društvo obstoji iz rednih, podpornih ustanovnih in častnih udov. a) Redni udje so odvetniški in notarski uradniki (uradnice), ki so bili sprejeti v smislu § 8. in plačujejo redne doneske po § 5. b) Podporni udje postanejo osebe, zadruge ali društva, ki plačujejo društvu letno 5 K. c) Ustanovni udje so tisti, kateri plačajo enkrat za vselej v društveno blagajno 50 K. § 4. Namen društva je: 1. vsakemu umrlemu članu (članici) omogočiti dostojen pogreb. 2. obvarovati pokojnikovo vdovo oziroma dediče pred prvo bedo in stisko. Vsak društvenik plača: a) takoj ob stopu vstopnino in sicer po starostnih letih od 15—20 let 5 K, od 25—35 let 10 K, od 35 45 let 20 K, b) vsako leto redno letno društvenino 2 K. Iz teh dveh postavk se najprvo pokrijejo upravni stroški, preostanek se pa naloži v rezervni fond, c) za vsak slučaj smrti donesek 2 K. § 3- Društveniki morajo biti odvetniški in notarski uradniki (uradnice) vštevši koncipijente in njihove žene na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem; ki svoj pristop naznanijo načelstvu in ki niso prekoračili 45. leto ter se izkažejo z zdravniškim spričevalom, da so zdravi § 14. Pravico do podpore imajo: 1. Društvenikova soproga, oziroma vdovec društvenice. 2. Po društveniku (društvenici) vdovi otroci. 3. Po društvenikih, ki nimajo otrok in niso oženjeni ali omoženi, njih živeči stariši. 4. V pomanjkanju slučajev pod 1—3, pripade podpora oni osebi, ki jo član v veljavni oporoki imenuje. 5. V pomanjkanju slučajev 1—4, pripade podpornina po odbitku pogrebnih stroškov (ti ne smejo presegati 200 K) društvenemu rezervnemu zakladu. x 6. Podpore se ne more veljavno cedirati ali zarubiti. Glede sedeža ni tukaj nič omenjenega; sicer je pa to danes za nas brez pomena. O sedežu- bode se šele sklepalo pri definitvni ustanovitvi. Vsak tovariš lahko iz navedenih točk pravil uvidi namen in pomen pogrebnega zaklada. Da je ustanovitev „Pogrebnega zaklada" za naš stan važna in potrebna stvar, nam vendar ne bode treba na široko razkladati. To potrebo mora uvideti vsak odvetniški in notarski uradnik, ki le količkaj trezno misli. Priznati pa moramo, da je misel ustanoviti si lasten „Pogrebni zaklad", našla do sedaj pri naših tovariših prav malo zanimanja. Vprašamo danes te brezbrižne tovariše: „Ali se nam. res tako dobro godi, da nam ni treba misliti na bodočnost, in celo še na našo smrt? Ali boš, dragi tovariš res zapustil svojcem toliko premoženja, da te bodo lahko dostojno pokopali, ali pa da ne bodo zaradi tvoje smrti celo v denarnih stiskah? Pomisli nadalje, ne bo li treba beračiti pri tovariših in šefih za kritje stroškov pogreba in za podporo vdove, sirot ? Če pa je že res eden ali drugi tako bogat in srečen, da se vidi vsestransko preskrbljenega, ali ne daruje lahko v svoji oporoki to podporo kaki ubogi stanovski vdovi ali osirotelim otrokom naših sotrpinov ali pa v kak drug blag namen? Ali ne bi v takem slučeju žel hvalo in priznanje za svoj blagi čin? Da večina naših privatnih uradnikov na smrtno uro ne bode zapustila premoženja, vsaj ne zadostnega, je jasna in gotova stvar. Če pa dobi pokojnikova žena ali pa vdovec od tega društva suhih 400—600 K — kolikor je pač članov prijavljenih — je gotovo ostalim pomagano, vsaj za prvi hip, za prvo zmedenost." Izprašaj svojo vest, tovariš, napravi račun sam s seboj, in če vidiš, da imamo mi prav, odloči se in trdno skleni, da hočeš postati ud tega prekoristnega pogrebnega zaklada, kasor hitro se isti ustanovi. Po novem letu bodo skupno in v spora-zumljenju ustanovila dosedaj obstoječa slovenska stanovska društva omenjeni „Lastni pogreben zaklad". To pa le tedaj, ako se štajerskemu, kranjskemu in primorskemu društvu priglasi za ustop zadostno število. Poživljamo vse slovenske odvetniške in notarske uradnike, da nam dopošljejo takoj svoje izjave. Pokažimo, da smo razsodni ljudje, ki znamo skrbeti ne samo za sedanjost marveč tudi za — konec. Drobne vesti. Kaj dela Trst? O tržaški skupini slov. odvetniških in notarskih uradnikov ne slišimo ničesar. Kakor znano, je ta (I.) skupina izstopila iz zveze osrednjega društva v Celju, ni se pa potem samostojno organizirala, marveč stopila kot avtonomna skupina v „Narodno delavsko organizacijo" v Trstu. Odkar se je to zgodilo, ne slišimo ničesar več o tržaških tovariših, — kakor da bi jih več ne bilo. Le toliko smo še izvedeli, da v Trstu odvetniški kandidati ne spadajo v to organizacijo, ker po mnenju večine tržaških tovarišev niso odvetniški uradniki, marveč ravno — kandidati, torej bodoči šefi, ker bi isti po mnenju tržaških tovarišev v slučaju štrajka ne hoteli ali ne mogli sodelovati in ker so baje nasprotni § 31. za substitucijsko pravico solicitatorjev. Nočemo se s Tržačani o tem prerekati, le toliko rečemo, da ti trije navedeni vzroki niso prav nič tehtni in stvarni. Kakor vidimo in kakor smo vedno prorokovali, ta skupina v N. D. O. ne uspeva in ne more uspevati, ker jej, kakor stvari danes stoje, manjkajo potrebni življenski pogoji. Radovedni smo, kaj bodo storili tržaški tovariši za akcijo, ki se ravnokar pripravlja za ustanovitev „Zveze", za splošni lastni „Pogrebni zaklad", za skupno izdajanje lista „Slovenska Pisarna". Na vsak način bi bilo želeti, da bi tudi v Trstu zavednost prebila led letargije in ustvarila kaj pozitivnega. Saj za tistega, ki se hoče razvijati, ki hoče delati za našo stanovsko osamosvojo, ima v Trstu za to več prilike, ko kje drugod po Slovenskem. Ako sedajni odbor te XIX. skupine N. D. O. noče delati in se brigati za stanovske koristi iste (čuje se namreč, da se niti mesečnina več ne pobira), naj se skliče izvanredni občni zbor ter voli nov odbor, ki bo imel veselje in voljo delati v prospeh celokupne naše organizacije Mi poznamo v Trstu dovolj uradnikov, ki bi radi delali, ako bi se sedajne razmere spremenile. Ni dosti, da se samo sedi na odborniškem stolčku, treba je tudi delati. Kdor pa noče delati, ne spada v odbor in najraje odstopi svoje odborniško mesto svojemu tovarišu, ki bode'z veseljem deloval v prospeh odvetniškega stanu. Zdramite se v novem letu dragi tržaški tovariši, ustanovite si samostojno društvo odv. in not. uradnikov, ki bode ponos ne le Vam marveč celemu našemu stanu. Če pa nočete tega, pomislite vsaj, kako spričevalo ubožnosti dajate s tako indolenco ne samo sebi, marveč tudi slovenski N. D. O. Ta N. D. O. je sicer politična, je pa tudi gospodarska organizacija slovenskega proletarijata, h kateremu spadamo brez dvoma tudi mi, in kot taka gospodarska organizacija se ima boriti tudi na gospodarskem polju proti slovenski buržo-oziji tam, kjer ista hoče proletarijat pritiskati ob tla. Mislimo, da je to načelo N. D. O., ker če bi ista ne irrlela tega načela poleg načela absolutnega nacijonalizma, bi bila ne samo nepotrebna, marveč direktno škodljiva. Nočemo s tem posegati na politično polje, in pravimo le, da bi ves narod rad videl N. D. O. procvitati in rasti na tej podlagi v prospeh tržaškega Slovenstva in tržaškega slovenskega delavca. Kako pa se s takim procvitom, s takim smotrenim delom krije dejstvo, da XIX. (uradniška) skupina N. D. O. niti mesečnine ne pobira in ne izpolnjuje naj-navadnejših organizacijskih predpogojev, je žalostno za nas, za slov. proletariat in za vse tržaško Slovenstvo. V teh stvareh treba biti pedant, ker le z radikalizmom, in sicer s pedan-tičnim radikalizmom bomo dosegli poleg narodne probuje stanovsko povzdigo, — in to je, kar hočemo mi vsi in ne zadnji odv. in not. uradniki. Nova nazivanja za sodnijske uradnike. — Cesar je z najvišjim odlokom od 16. t. m. odobril, da imajo sodni adjunkti odslej nositi naslov: sodnik, sodni tajniki; naslov: okrajni sodnik; in okrajni sodniki naslov: okrajni sodnik in sod-nijski predstojnik. Sodni tajniki in sodni adjunkti, ki so že izstopili iz aktivne službe, bodo zamogli na nji-kovo prošnjo zadobiti nov naslov, ki odgovarja njihovemu dosedajnemu činu. Avskultanti dobijo naslov: sodni adjunkti. Društvene vesti. Ljubljana, že v eni zadnjih številk je nek ljubljanski tovariš poročal, da naše društvo nima več iste delavnosti, kakor jo je imelo začetka. Sedaj nima društvo predsednika in ne tajnika, a vendar se ne skliče izvanrednega občnega zbora v svrho popolnitve odbora. Treba bo takoj z novim letom pričeti z ustanovitvijo lastnega pogrebnega zaklada in „Zveze". Misliti bo treba tudi na društveno glasilo, ker kakor čujemo iz Celja, istega ne bode več tamošnje društvo izdajalo v lastni režiji pač je voljno sodelovati pri izdaji lista. Ker je pa naše Kranjsko društvo najmočnejše, bi moralo isto tudi na polju skupnosti največ delati. Da se pa to uresniči treba je se-dajni odbor popolniti z novimi delavnimi močmi, ki bodo imeli voljo in veselje do dela. Dosedanja nedelavnost mora prenehati, vsi se moramo družiti v delu za napredek našega stanu. Upam, da bodo te vrstice zadostovale. Novice iz Celja. — Zopet smo spremili k večnemu počitku enega naših tovarišev — gosp. A. Kunšeka, ki je umrl pri svojih stariših na Lavi. N. v m. p.! Da v Celju še nimamo popolnega nedeljskega počitka, ne vem, bi li to štel med novice. Z veseljem smo letos čitali „Slov. Pisarno", ki je kaj pridno izpodbujala ne le gg. šefe, da nam dajo prostovoljno — brez zakona — popoln nedeljski počitek, marveč tudi naš odbor. Ali zaman smo čakali te pridobitve. Vse Vaše pisanje v našem listu ni imelo odmeva, še manj pa uresničenja. Tolažili smo se, da bode odbor — saj imamo dva odbor, koncipijenta— pogumno se zavzel pri gg. šefih za našo upravičeno zahtevo po nedeljskem počitku, da bode v to svrho sklical sestanek — vseh šefov obeh narodnosti na katerem se sklene uvedenje nedeljskega počitka. Ali našemu odboru manjka volja, manjka sploh vsak čut za napredek našega stanu. Odbor našega društva bi bil že davno lahko izvojeval nam nedeljski počitek, ako ne bi bili, — milo rečeno, takorekoč hlapčevsko „odvisni" od svojih šefov. To velja tudi prejšnjim odborom. Vedno nadlegovanje bi gg. šefe vendar privedlo do spoznanja, da so oni nasproti svojim kolegom v Gorici, Trstu, Ljubjani in Mariboru nazadnjaki. Če bi se jim večkrat to v brk povedalo, gotovo bi se udali. Kaj hočemo pričakovati, ko se niti meseč-r.ino ne more redno pobirati. Mi pa zahtevamo odločno od odbora, da stori v polni meri svojo dolžnost, ter da nam izposluje nedeljski počitek in nikdar naj ne čaka na postavno uvedenje istega. Bog ve, če bodemo istega učakali, ker celjski tovariši so že začeli umirati od utrujenosti. Podzemeljski počitek lahko dobimo tudi brez našega delavnega odbora. Razpoloženje v Gorici glede nepretrganega uradovanja. Vedno bolj se vidi, kako opravičena je bila naša zahteva po nepretrganem uradovanju. Društveno vodstvo v Gorici razposlalo je vsem tuk. slov. odvetnikom okrožnico, da naj z novim letom 1909. uvedejo nepretrgano uradovanje ozir. naj naznanijo njih tozadevne pomisleke. Nato so se v naše zadovoljstvo odzvali gg. odvetniki dr. Al. Franko, ki je že uvedel nepretrgano uradovanje, dr. H. Tuma, ki prične z novim letom; od dr. Iv. Šketa še nismo prejeli oficijelne izjave, izrekel pa je že nasproti odbornikom, da prične z novim letom tudi on tako uradovati, kakor hitro se večina slov. odvetnikov za to odloči. Toraj je v vseh 4 slov. pisarnah naša želja našla ugodne izpolnitve. Edino po pisarne odv. dr. D. Treo še nismo obveščeni, s katerim dnevom se upelje tudi tam ednako uradovanje. Je pa samo po sebi umevno, da bode tudi ta pisarna solidarna z ostalimi, ker temu tudi italijanski odvetniki ne nasprotujejo. Odvetnik g. dr. Jos. Leupušček, ki otvori odv. pisarno v Gorici po novem letu, prične koj v pričetku uradovati na nov način. Na italijanske odvetnike razposlali smo okrožnico še le sedaj, ko imamo v rokah zagotovilo, da je ta uvedba pri slov. odvetnikih gotova stvar. Privatno se nam je povedalo, da so italijanski gg. odvetniki jako uneti za tako uradovanje in da so to našo misel z veseljem vzeli na znanje. Vendar predno oddajo oficijelne izjave, se hočejo v tem še skupno posvetovati, o čemur bodemo poročali v eni prihodnji številki „Slov. Pisarne11. Ednako veselo se je pozdravilo to izvedbo od strani sodnih uradnikov v Gorici. Tudi tam se dela temeljito za to, da se z nepretrganim uradovanjem prične kmalu po novem letu. Proti je le par starejših oficijalov, ki sploh niso dovzetni za kako novost ali prenaredbo. Od višjih uradnikov je večina za to; proti-glasov je prav malo in še ti izhajajo od onih samostojnih referentov, ki niso vezani na nikake ure in si razdelitev uradnih ur sami po potrebi in po okolnostih sestavljajo. Slov. odv. uradniki dosegli smo z novim letom 1909. zahtevano nepretrgano uradovanje, kar je zopet uspeh naše organizacije in našega društvenega glasila. Resna beseda! Z današnjo številko bode društvo slovenskih odvetniških in notarskih uradnikov v Celju končalo 7. leto izdajanja lista „Slovenske pisarne." Kakor vsako leto, tako se je moralo društvo in uredništvo tudi letos boriti pri izdajanju lista ne le gledč gradiva, marveč tudi v gnotnem oziru. Uredništvo pozvalo je vse gg. naročnike, da izpolnijo svojo dolžnost, a ta poziv je ostal glas vpijočega v puščavi. Na prstih bi lahko seštel vse, ki so se pozivu odzvali. Danes poživljamo še enkrat vse gg. naročnike, ki še lista niso plačali, naj pošljejo te bore štiri krone naročnine po priloženem čeku ali pa po nakaznici: (vsakemu čeka ne moremo priložiti, ker jih nimamo toliko pri rokah). Uredništvo je že v 1. številki povdarjalo, da kdor si lista ne misli naročiti, naj ga vrne, drugače se ga smatra za naročnika. Kot tak pa mora ne le gledč na svojo stanovsko dolžnost marveč tudi v smislu zakona in razsodb najvišjega sodišča poravnati naročnino. Vsak človek skoraj pričakuje o novem letu kake nagrade; naše društvo pa od svojih članov ne pričakuje novoletnega darila v pomenu besede, pač pa z vso gotovostjo, da bodo člani poslali za tekoče leto zahtevano naročnino, in upamo, da ne bo treba nikogar k temu siliti, Ako že tovariši niso lista podpirali s članki, naj vsaj po-lože za »Slovensko Pisarno« svoj »obolus« 4 kron. S tem, da ne ganejo društveniki za list niti mazinca, ne pospešujejo naše organizacije, marveč isto ovirajo v celoti. List ni se niti v prejšnjih letih niti v tekočem letu bojeval samo za ugodnost treh članov, ki so pri listu sodelovali, marveč za skupni blagor našega stanu. Tedaj je pa tudi dolžnost vseh tovarišev list si naročevati in ga potem tudi vsestransko podpirati. Odkrito bodi povedano, da isti tovariši, ki so se dosedaj z izdajo lista trudili, naj-manje potrebujejo za-se list »Slovensko Pisarno,« ker si bodo znali vedno sami priboriti pri svojih službodajalcih in predstojnikih to, kar jim gre po božji in Človeški postavi. S svojo mlačnostjo pa jemljejo gg. kolegi veselje in dobro voljo do dela še tistim redkim tovarišem, ki hočejo res žrtvovati svoje moči in prosti čas za razvoj in napredek naše organizacije in našega vseskozi zatiranega stanu. Ob enem priporočamo vsem tovarišem, da prebero in si zapomnijo uvodni članek ter da se po istem ravnajo. Vsak odvetniški in notarski uradnik naj izpolni svojo dolžnost, potem hode tudi naša organizacija pokazala povoljne uspehe. Poziv vsem odborom tovariških slovenskih društev. S prvim januarjem 1909 stopi v veljavo naš penzijski zakon, katerega redno in točno izvrševanje treba nadzorovati. »Slovenska pisarna« v Gorici preneha za sedaj in treba je najti in izvesti modus, po katerem bi se naše glasilo v naprej izdajalo; zahtevamo vendar enotno regulacijo plač, zahtevamo substitucijsko pravico, ustanovitev „Pogrebnega zaklada". Vse to sloni na ramah odborov naših društev in je odvisno ugodna rešitev od enotne kooperacije vseh odborov, Kakor smo se informirali, ni noben odborov nasproten skupnemu postopanju. Pozivamo torej vse tovariške odbore, da puste medsebojno nekolegijalno zavist in da se združijo vsi, da se še tekom prve polovice meseca januarja ustanovi ,,Zveza," katere zastopniki iz vseh krajev naj bi zborovali v Ljubljani krog 15./L 1909. Zato naj se skliče še pred* novim letom v Celju, Ljubljani, Gorici in Trstu izvenredne občne zbore, ki naj se s to zadevo pečajo in jo v ugodnem smislu rešijo, Na delo torej! Uredništvo „Slov. Pisarne.11 Društvo odvetniških in notarskih uradnikov za Kranjsko s sedežem v Ljubljani ima svoj redni občni zbor dne 10. januarja 1909 ob 10. iri don. v restavracijski dvorani hotela Seidl „Južni kolodvor" s sledečim dnevnim redom: 1. ) Nagovor predsednika; 2. ) Poročilo: a) tajnika, b) blagajnika in c) odsekov; < 3. ) Volitev društvenega vodstva: a) pred- sednika,' b) 7 odbornikov, c) 2 namestnikov, d) 2 nadzornikov; ^ 4. ) Predlog goriškega stanovskega društva za ustanovitev zveze; 5. ) Slučajnosti. !}) Z ozirom mi zpornjšnje obvestilo o rednem obenem zboru društva odv. in not. uradnikov za Kranjsko šteje si uredništvo v prijetno dolžnost, ponovno poživljati vse ljubljanske tovariše, da vzamejo v roke vendar enkrat vstauovitev „Zveze44 in „i*o}jrebne{ja zaklada44. Pooblaščeni smo iz va vi jati imenom ipiriš-keipi bratskeipi društva, da bo isto ljubljanskim tovarišem stalo vedno z besedo iu dejanjem ob strani, ker ne za osebe, za stvar mini je. Ustanovim«; si „Zvezo44 „Pofjrebui zaklad44, „ŠtrajkoVui fond44, zasi(|iirajmo si plašilo, in ne bo ilobpi, ko bOnui videli združene O H tzdaja in zalaga „Društvo odv. in not. uradnikov v Celju11. Odgov.urednik Fr. Moškon v (Jorici. Tisk „Goriške tiskarne11 A. Gabršček.