Vek. Skuhala Učit se grem. Nt>č mi ni vcč za te pustc knjige. Nerad jih že *c* nosim. Da bi le kmalu dobil odpustnico! Potem se grem pa učit.« Tako je tarnal Verlekov Ivan, da ga je bil Gor-čenkov Jakob že dolgo sit. Prav so mu torej prišle zadnjc besede Ivanovc: oklenil se jih je kakor po-nesrečen plavač rešilne deske. Začel je zbadati Ivana. Leto30___________ANGELČEK_________Stran 111 »Učit se greš? Kaj te pa tako veseli? Ce sc v šoli nisi nič učil, se boš pa kje drugod? Jaz ti že ne verjamem.-* »H kovaču Hrženjaku grem. Si že videl kovač-nicor kako črna stoji ob bcli cesti, tik pred mestom? Vse polno konjev je tam. Jaz pa imam konje naj-rajši.« ¦ »Ivan, Ivan, to Šc ni Vse, če imaš konje rad. m Ali pa te kovač rabi? Ali mu boš dovolj močan za težko delo? Tega najbrž še nisi nič pomislil?« »Pa poskusiva, kdo bolj zna rabiti svojo moč I* Ivan je že zgrabil Jakoba, Jakob pa Ivana. Zdaj se rujeta in bosta padla na tla. Kdo bo le spo-daj ? Pa sta oba zelo spretna, gibčna in prožna, ker sta vajena takega posla) Ni jima treba več pogovora o kovaškem poklicu; vsak, še tako nedolžen razgovor ju razburi, da se spopadeta, JLjudje ju že poznajo in M že skoro več ne zamerijo, če hlačata vsa blatna in fl krvava s torbo na rami skozi vas. Cudili bi se, če bi I jima upadla bojevitost. I Zdaj že spct mirno korakata. Mirno ravno ne, ker kregata se še-Jvedno. Jakob pa še vedno trdi, da Ivan ni za nobeno ucenje. Ivan pa pravi, da ga « bo veselilo vsako delo, le da ne bo več videl teh I grdih knjig, ¦ »Na vse zadnjc, naj ti bo, pa se pojdi učit!« Tako se Jakob spravi z Ivanom, ko sta že bli-zu domačih hiš. Težko bi mu namrec bilo, če bi zašlo solnce nad njegovo jezo. Drugi dan pa bo ltak vse preklical in iznova draiil Ivana, da ni za nobeno učenje. »Učit se grem!« Ravno najslabši šolarji pogosto tako govore.