POLEMIKA
SLOVENCI V NARODY MIRA
Vilko Novak
Institut etnografu Akademii nauk SSSR izdaja že dalje časa obsežno
zbirko priročnikov o narodih in kulturah vsega sveta pod naslovom Na-
rody mira. Etnografičeskie očerki (Izdatel'stvo »Nauka«, Moskva). Glavni
urednik je S. P. Tolstov, posamezne zvezke pa urejujejo posebni uredniki.
Tako je za drugimi celinami prišla končno na vrsto Evropa v dveh knji-
gah. V prvi Narody zarubežnoj Evropy (urednika S. A. Tokarev in N. N.
Ceboksarov, Moskva 1964) je tudi zaglavje Narody Jugoslavii (str. 371
do 512) in v njem oddelek Slovency na str. 453—466. Vsi obravnavani
narodi nastopajo v naslovih zaglavij s svojim imenom, le nas so strpali
v naslovih in splošnih delih pod skupen naslov, tako da je za tujino do-
cela zakrita naša individualnost, ves razvoj pri posameznih narodih pa
prikazan nepregledno; na drugi strani pa kaže tudi to »metodološko« na-
čelo na »pravično« in »stvarno« dodelitev prostora posameznim narodom
ter opuščanje posameznih poglavij pri nekaterih. Ker je ta spis tak, kakr-
šen ne bi bil smel priti na svetlo v resni znanstveni knjigi, najmanj pa v
tako uglednem priročniku, ki naj bo na voljo sedaj in verjetno dolgo za
nami strokovnemu svetu, moram kot avtor prvega, temeljnega (ali iz-
hodiščnega) rokopisa o etnologiji Slovencev za to knjigo ter eden od
urednikov za vse prispevke o jugoslovanskih narodih pojasniti usodo na-
stanka tega spisa ter javno pokazati njegove napake ter pomanjkljivosti.
Pred kakimi šestimi leti sem bil naprošen od glavnega tajnika SAZU
prof. dr. M. Kosa (potem, ko sta dve ustanovi zavrnili pisanje takega pri-
spevka), naj napišem na podlagi vprašanj, ki jih je poslala moskovska
redakcija, etnološki oris Slovencev in naj se zaradi urejevanja jugoslo-
vanskega deleža povežem z Etnografskim institutom SAN. V najkrajšem
času sem napisal nekak povzetek svoje Slovenske ljudske kulture (prire-
jeno ustrezno vprašalniku redakcije) in še nekaj o drugih kulturnih pod-
ročjih. Prof. M. Kos je napisal pregled starejše zgodovine Slovencev. Moj
rokopis obsega 30 strani, ki jih je naša redakcija — ker je bil prostor
omejen — zelo skrčila. Ruski prevod vseh naših prispevkov so poslali
v Moskvo, od koder dolgo ni bilo glasu. Šele 8. IV. 1963 je prišel napo-
vedan zastopnik Etn. inst. SAN z že lomljenim ruskim besedilom »pri-
rejenega« našega rokopisa. Ker sem bil bolan, sem mogel le na začetku
sodelovati pri pregledu tega teksta, v katerem smo — na željo EI in za-
radi že tiskane oblike mogli pokazati le na nekatere napake, o čemer
155
Vilko Novak
imamo zapisnik. Kako se na te pripombe redakcija v Moskvi ni ozirala,
more vsakdo primerjati.
V predgovoru knjige je povedano, da so »sodelovali« (str. 8) pri bese-
dilu o Slovencih od Rusov: S. A. Tokarev, N. N. Veleckaja (»literatura i
folklor vseh narodov Jugoslavii«) in morda tudi M. S. Sihareva. Kaj smo
napisali Slovenci sami, ni povedano.
V neetnoloških poglavjih so npr. taki »popravki in dostavki« mo-
skovske redakcije: list Slovenski narod je pričel izhajati 1872 (prav 1868,
str. 388); Družba sv. Cirila in Metoda je bila ustanovljena v Slovenskem
Primorju proti italianizaciji — prav: v Ljubljani in enako tudi proti
germanizaciji (r. t.). Slovenci na Madžarskem tu vobče niso omenjeni.
V poglavju o kulturi vseh jugosl. narodov vzporedno obravnavanje ne
daje jasne slike o nobeni naši literaturi itd. V zvezi s slovensko literaturo
npr. niso omenjeni naši spomeniki pred XVI. stol., Trubarjev pomen je
označen docela nesmiselno, niti letnica prve slovenske knjige ni navedena;
ni označen Prešernov osrednji pomen. V slabih vrsticah o realizmu ni
Jenka, Stritarja, Tavčarja. Kersnik ni umrl 1887, marveč 1897. Kako
šarlatansko je tako površno pisanje, dokazuje kričeči primer, ko avtor
navaja na str. 503: »P, Voranc«, misleč pač, da se naš pisatelj piše Voranc.
Na isti ravni je pisanje o Mišku Kranjcu, kjer so navedena njegova
najmanj pomembna dela, ker so pač prevedena v ruščino. Njegovo rojstno
leto ni 1907, ampak 1908. Smešno je omenjati pri njem, da je član SAZU
(česar npr. pri Župančiču ni). Poglavje o gledališču je napisano tako, da
pove, kaj igrajo pri nas ruskega, saj sta med Slovenci imenovana kar dva
dramatika: M. Kranjec in Matej Bor. Podobno je z likovno umetnostjo,
kjer niso imenovani impresionisti. — V poglavju »Nauka« (ta naslov je
zgrešen, ker gre le za etnologijo) ni imenovan npr. Etnolog, pač pa vse
serije SEZ, po dvakrat Erdeljanovič in Đorđević itd.
Število Slovencev v Avstriji je v poglavju »Avstrijcy« (str. 853):
24.000 —• nič pa ne zvemo v zaglavju o jugoslov. narodih o njih resničnem
številu v zamejstvu ... In kar pove spačeni spis o njih, je le: da so Slo-
venci »v Štirii« ostali v Avstriji, —¦ »ponnonskie — v sostave Vengrii«
(391). Še med Slovenci ne bodo mnogi znali tega razložiti. V omembi
okupacije ni povedano, da je del Slovenije 1941 pripadal Madžarski.
V etnološkem delu, ki mu je bil (recimo) podlaga moj spis, so tele
grobe napake, slaba dopolnila, izpuščeni deli itd.:
Str. 453: v poglavju o jeziku in etnični razdelitvi so v Moskvi vrinili
zadnja odstavka od »Pomimo . ..« do konca. Tu je zapisano, da so »naj-
bolj samobitna skupina slovenskega naroda — Kranjci«. Iz naslednjega o
primorskih Slovencih je moč razumeti, kakor da Beneška Slovenija ne
pripada več Italiji. Iz trditve, da je slovenski del južne Koroške in Šta-
jerske »bil pod močnim nemško-avstrijskim vplivom« bo tudi kdo skle-
pal, da na Koroškem temu ni več tako.
V poglavju o kmetijstvu (453—455) so prvi trije odstavki vzeti iz ne-
kega zemljepisnega besedila (verjetno Jugoslovan, sodelavca), prav tako
zadnji trije odstavki o poljedelstvu, kjer je prvi odstavek »prirejen« iz
156
Polemika
mojega besedila. Vse, kar sledi o živinoreji, čebelarstvu (tri vrste) in
prometu, je slabo skrčeno iz mojega rokopisa, tako da npr. niso omenjene
ne krave ne konji, nič o poljskem orodju, kar se pri Srbih in Hrvatih po-
navlja, kot še marsikaj drugega. O lovu in ribolovu ni ostala niti beseda,
pri obrtih nič o lončarstvu, pletarstvu, izostalo je vse o prometu.
V pogl. Poselenia i postroiki (455—458) je cela stran slik hiš, med
njimi kar tri alpske, nobene sredozemske, ena alpska je označena kot
osrednjeslovenska; na str. 456 je devet risbic (beograjskega izvora, o kate-
rih kot urednik nisem nič vedel, kar vse velja tudi za risbe na str. 458).
Prva skupina prikazuje zunanjščino in notranjščino alpskih hiš, pri čemer
se lahko smejemo ali jezimo nam neznanemu ležanju na lesenem ogrodju
nad pečjo. Tudi druga skupina risb po inženirsko prikazuje »shemo raz-
voja hiše alpskega tipa«. Tako je besedila komaj za dobro stran; v tem
pa je prvi odstavek neznanega izvora o naseljih, kjer se zaselek imenuje
»zaselje« in vas — »vasje«. Tudi ostalo besedilo nima z mojim rokopisom
nikake zveze, saj beremo tu take modrosti: osr edn j eslo venski tip je naj-
značilnejši za Slovence, v glavnem razširjen na Gorenjskem, delno na
Dolenjskem itd. O alpskem tipu pove v treh vrstah, da je to isti tip, »ka-
teri gospoduje na avstrijskem Tirolskem, v Švici, nekaterih območjih
južne Nemčije (prim, poglavje »Avstrijci«)« .. . »Primorsko-kraški...
hiše... so podobne zgradbam na severovzhodu Italije in na dalmatinski
obali«. V dveh in pol vrstah o panonskem tipu izveš, da je razširjen »v
severnem (!) in jugovzhodnem delu Slovenije«; da je iz gline, to je na
prvem mestu, nato šele »ali lesena«.
Med gospodarskimi poslopji je omenjen le kozolec v osmih vrstah,
ker je pač — »shoden s belorusskim i severnovelikorusskim ozerodom«.
To je menda eden izmed primerov, ko so prireditelji tega besedila označili
nehote svoja »metodološka« načela ali vodila: »primerjave« od skrajnega
vzhoda do zahoda Evrope, o bistvu stvari pri nas pa zato — nič ali na-
pačno, površno. Take reči imenujemo pri nas slab žurnalizem.
In s tem se dobro sklada, kar najdemo na str. 918 med seznamom
literature »K glave »Narody Jugoslavii«: Klun V., Slovency. — »Russkaja
beseda«, 1857, No 3; 1859, No 1—3. Potemtakem se ne čudimo ravni
redakcije besedila o Slovencih. Samo da podpisani ne vem, čemu in zakaj
je v polnem nasprotju z večino vsega, kar so strpali v spis o Slovencih.
Tudi pravilnost naslovov jugoslovanskih del nikakor ni na akademski
ravni.
O prehrani (458—459) je ostalo v 14 vrstah nekaj bornega (recimo:
ogrizki...), kjer stoji npr. tudi: »Za večerjo jedo mleko s kruhom, sadje«.
V mojem rokopisu je: »Za južino (!) je kruh, sadje, mleko«. V ruskem
besedilu (v Moskvo so dobili naše besedilo že v ruščini!) je za užin v okle-
paju s kurzivo v latinici: večerja. Ta primer navajam kot enega iz mno-
gih, kako je ruska redakcija nastajala.
O noši (495—461) je slabo skrčeno iz izvirnika, tako da je npr. »mo-
ška obleka obstajala iz platnene srajce in hlač«, zatem pa našteva še
druga moška oblačila. Na začetku in koncu poglavja beremo isto, da
157
Vilko Novak
»nacionalne noše« ni več. Slovenski nazivi so pravilni, razen »janko« me-
sto Janka. Med besedilom so na str. 460 tri podobe.
Poglavje Družinsko in občestveno življenje (461—462) je še najbolj
prirejeno po mojem rokopisu, močno skrajšano.
V poglavju Religija, verovanija i kalendarnyje prazdniki (462—464,
vmes slika korantov brez tega naziva) so iz raznih delov mojega rokopisa
vzeli nekaj sestavkov, jih popačili tako, da npr. »Na božič jedo fižol.. .«
itd., kar je v mojem rokopisu: »Na predbožični dan, sveti post, jedo .. .«
Tako še »parkeljne« prevaja »čert«; »svjatogo Luki« — iz »Lucijino«.
Kratko poglavje Narodnoe tvorčestvo (464) je zelo skrčeno iz mojega
rokopisa. Napačno je: »košnice« — mesto končnice; — »Kupola cerkvej«
— mesto cerkvene (lesne) strope, kjer seve freske nimajo kaj iskati.
»Ustno-poetičeskoe tvorčestvo« (465—466) vsaj v prvem delu nima
zveze z mojim rokopisom, pač pa so v odstavku o ljudski prozi sledovi, ki
kažejo, da utegne le-ta biti skrčen po izvirniku. Isto velja za naslednje,
kjer pa je v 6 vrstah o plesih zmotno imenovan zahodni del Slovenije
mesto vzhodnega.
Ko sem zvedel, da želi Etnografski institut SAN izdati del o narodih
Jugoslavije v prevodu, sem jih 20. II. 1965 opomnil na napake, poudaril,
da »takega teksta nikakor ne smemo in ne moremo izdati«, da »je nujno
potrebno popraviti vse napake, ki sem jih naštel in dopolniti v smislu že
povedanega« in sem posebej naštel poglavja, ki jih je treba predelati itd.
Na to pismo do danes nisem prejel nikakega odgovora. Kljub temu je
imenovani institut objavil v srbohrvaškem prevodu — kar ni bilo po-
trebno, ker je vse besedilo bilo že pred leti prevedeno v ta jezik in bj
bilo treba le tekst objaviti — okleščeni in oskubljeni ruski tekst pod na-
slovom »Narodi Jugoslavije« (Posebna izdanja knj. 185, Etnografski in-
stitut knj. 13. Redakcioni odbor M. Barjaktarović, B. Drobnjakovič, T.
Nikčevič, V. Novak, S. A. Tokarev, J. Trifunoski, V. Zganec. Urednik
Dušan Nedeljkovič. Beograd 1965, str. 238.).
Ta »izdaja« je res unikum: znašel sem se kot član uredniškega od-
bora na naslovnem listu knjige, proti katere izidu sem protestiral in o
kateri nisem do konca oktobra 1965 niti vedel, ali se res tiska. Kdo je
torej imel pravico odločati o njenem izidu? Iz uredniškega odbora B.
Drobnjakovič ne živi več, ruski član nima o tej izdaji kaj govoriti, niti
dr. Zganec niti podpisani nisva bila obveščena, da je Etnografski institut
»sklenil« to knjigo objaviti. Kako se takemu ravnanju reče, si lahko vsak-
do misli. Temu se pridruži še samovoljno ravnanje z osnovnim besedilom,
ki ga objavijo popačenega kljub avtorjevemu nasprotovanju. Navedba
imena med sodelavci in v uredniškem odboru pa zavaja nepoučenega
bravca k prepričanju, da soglašaš z vsem, kar je npr. o Slovencih objav-
ljeno. Tako samovoljno in docela neodgovorno ravnanje te izroča krivični,
nezasluženi kritiki, ki te bo prikazala prav takega nepoznavavca pred-
meta, kot so se pokazali neodgovorni uredniki in izdajatelj te knjige.
Poglejmo si še glavne »posebnosti« te izdaje, v kateri je ostalo skoro
vse, kar smo grajali v ruski izdaji. V Predgovoru najdemo neresnico, da
158
Polemika
je našteti »kolektiv izvolil uredniški odbor« (str. 2). Ne vem, da bi se ta
kolektiv kdaj sestal in koga volil, odbor je določil Etnografski institut
(ali kdo drug?). Po vsem povedanem — in tudi ostali narodi niso obdelani
bolje! — nikakor ne bo držala trditev, da »se strnjena etn. monografija
Narodi Jugoslavije odlikuje ne le s svojo novostjo prvega celotnega so-
dobnega etnološkega obsega narodov Jugoslavije, marveč tudi s to no-
vostjo, da so mnogi različni jugoslovanski znanstveni in strokovni indivi-
dualni pogledi vsklajeni in postali kolektivni, po nadrobnih diskusijah z
uredniškim in avtorskim kolektivom Etnograf, instituta AN SSSR tudi
taki mednarodni znanstveni pogledi, katere raznaša po svetu po pomemb-
nosti in tehtnosti edinstvena etnol. publikacija Narodi sveta Akademije
znanosti SSSR« (str. 2). Resnica je prav nasprotna in žalostna: jugoslo-
vanski avtorji žal nismo vedeli, da bodo v Moskvi imeli naše prispevke
za nekako izvozno blago, ki moreš z njim ravnati po mili volji — in enako
se je zgodilo avtorjem vseh socialističnih dežel Evrope, ki enako prote-
stirajo, kolikor doslej vemo. Dalje kaže navedeni stavek predgovora, da
njegov avtor drugače gleda na znanstveno resnico in strokovnost v etno-
logiji, kot večina strokovnjakov v Jugoslaviji. Zato pač EI SANU ne bo
doživel napovedane obširne monografije o etnologiji narodov Jugoslavije
— pod takim »vodstvom« in v svojem okviru.
Kako »edinstvena« je ta knjiga po svoji popolni nezrelosti in neod-
govornosti, kaže že slab prevod, saj prevajavec ne zna, da ruski »ger-
manski« pomeni »nemški« (str. 29), »alpski« prevaja kar »planinski« (pri
obliki hiš! str. 142, na 146 je ostala alpska!), medtem ko je v izvirniku
na str. 457 označena pripadnost hiš (čeprav pri g napak) posameznim
območjem, označuje prevod kar smešno primitivno za strokovno knjigo
/Tip slov. kuće«, dvakrat »slov. kuća«, pod prekmursko pa kar — v mno-
žini (str. 144—145). Pod sliko kurentov je napis: »Obredna maskirana
igra« (154). In končno — Vohejn — to je v cirilici naš Bohinj (158). Pa kaj
je končno to s tako »odliko« (teh je več, kot jih je naštel predgovor!!),
kot je npr. na str. 127 pri Hrvatih »ostrvo Čudak«, ki ga nikjer ne bodo
našli (tako tudi v izvirniku) — bi pa naj bil — Susak .. .
Kljub mojemu seznamu grobih napak v pismu Etn. institutu so v tej
»odlični« izdaji ostali »najizvornija grupa slovenačkog naroda Kranjci«,
zaselek se tudi tu imenuje »zaselje«, ostal je zmedeni in nezreli opis hiš-
nih oblik — pač kot dokaz »izenačenih kolektivnih pogledov«, ki naj bi
bili »mednarodni« s takimi metodami, da se npr. naša alpska hiša odpravi
z enačenjem s hišami sosednih alpskih dežel — pač tehtno dognanje »na-
drobnih diskusij« z moskovskim »kolektivom« ... In isto velja za ostala
področja naše ljudske kulture. Ne moremo se pač sporazumeti s strokov-
njaki, kakršni so pri EI SANU in ki imajo docela drugačno mišljenje o
tem, kako smemo in moramo kak narod prikazati v takem strokovnem
pregledu, kakor ga imamo drugi, ki smo se s kulturo tega naroda malo
več ukvarjali. Temu primerna je tudi skrb za korekturo seznama litera-
ture, kjer Narodopisje Slovencev ni imelo sreče, da bi mu bil naslov v
celoti natisnjen, kaj šele, da bi bili navedeni njegovi uredniki.
159
Vilko Novak
Ne moremo videti potrebe po taki izdaji zmaličene nestrokovnjaške,
v tujini narejene redakcije naših tekstov, nasprotno, že misel nanjo je
bilo treba odbiti. EI SANU je imel lepo priliko, da bi izdal obširnejše
prvotne tekste, ki bi bili vsaj za silo to, za kar razglaša predgovor to
knjigo. Tako pa je enemu neodgovornemu dejanju sledilo drugo enako,
v škodo naši znanosti, ker ji jemlje dobro ime, krivično za — vsaj naš
slovenski narod, ker ga površno, nestrokovno, skrajno primitivno
prikazuje . In krivično avtorju prvotnega besedila, ker mu podtika odo-
britev takega objavljenega besedila, objavljenega celo proti njegovi volji
ter brez njegove vednosti. Obravnavani primer pa dokazuje in opominja,
da si moramo v bodoče dobro premisliti, s kom bomo sodelovali in za
koga bomo pisali.
ZUSAMMENFASSUNG
DIE SLOWENEN IN NARODY MIRA
In der Sammlung Narody mira ist im Heft Narody zarubežnoj Evropy
vMoskva 1964, Redaktoren S. A. Tokarev und N. N. Ceboksarov) unter den
Kapiteln die Völker Jugoslawiens betreffend auch ein Kapitel über die Slowe-
nen (453—466). Den Text über die Völker Jugoslawiens hat ein besonderer
Ausschuss vorbereitet, in dem aus Slowenien der Unterzeichnete mitgewirkt
hat, die Gesamtarbeit hat aber das Ethnographische Institut der Serbischen
Akademie der Wissenschaften geleitet. Der Unterzeichnete hat einen 30 Seiten
langen Artikel über die Slowenen geschrieben und noch Antworten auf Fragen
der Moskauer Redaktion, betreffend einige Kulturgebiete. Sein Text wurde —
zugleich mit anderen — schon in der jugoslawischen Redaktion gekürzt. Die
Moskauer Redaktion hat dann diesen Wortlaut ganz nach eigenem Gutdünken
überarbeitet und als ihn der Autor im Manuskript zur Durchsicht zugesandt
bekam, machte er auf die Fehler darin aufmerksam. Weil währenddem Prof.
B. Drobnjanović gestorben war, der unsere Arbeit geleitet hatte, erörterten den
Text in Moskau andere Vertreter der Serbischen Akademie der Wissenschaften
— auf welche Weise und was, weiss ich nicht. Wir sehen nur, dass der Artikel
über die Slowenen in der obengenannten Sammlung derartig ist, dass jedes
Wort der Kritik zu schwach ist, um diese verantwortungslose Arbeit zu ver-
urteilen.
Der Autor analysiert eingehend die Mängel des Textes, bei dem die Mo-
skauer »Fachleute« mitgewirkt haben, öie einige Kapitel über einzelne Gebiete
der Volkskultur so kürzten, dass sie keinen Sinn haben; femer haben sie will-
kürlich falsche Formulierungen eingeschoben, viele sachliche Fehler gemacht
usw. — Ebenso dilettantisch sind die Abschnitte über slowenische Literatur,
Theater und Malerei geschrieben. Die schlechten Zeichnungen der alpinen
Hausformen (nur dieser!) sind in Beograd entstanden und ohne mein Wissen
in den Text gekonunen. — Unrichtige Angaben über die Slowenen finden sich
sogar im Text über die Österreicher, wo behauptet wird, dass in Österreich nur
24.000 Slowenen leben, während es wenigstens 80.000 sind!
Und schliesslich — das Ethnographische Institut der Serbischen Akademie
der Wissenschaften hat trotz meinem Protest und meiner Forderung, dass der
Text ergänzt werden müsse, die Schriften über die jugoslawischen Völker in
serbokroatischer Übersetzung herausgegeben. Meinen Brief, worin ich genau
160
Polemika
alle Fehler im Text angeführt und gesagt habe, was verbessert werden muss,
falls man die Übersetzung veröffentlichen wolle, hat das erwähnte Institut bis
heute nicht beantwortet; ferner hat es gänzlich unberücksichtigt gelassen die
Autorenrechte von Prof. Dr. Milko Kos (der das Kapitel über die ältere Ge-
schichte der Slowenen verfasst hat), desgleichen meine Autorenrechte, sowie
meine (dies wohl auch?) Redaktorenrechte. Durch die Herausgabe eines solchen
Machwerks hat das Institut der slowenischen Wissenschaft und den Slowenen
überhaupt eine Kränkung widerfahren lassen. Das Institut etnografu Aka-
demii nauk SSSR ist aber verantwortlich dafür (vielleicht mit noch wem aus
Beograd zusammen), dass auf diese Weise durch sein Nachschlagewerk das Bild
der Slowenen in der internationalen Welt verzerrt bleiben wird, der Wissen-
schaft unwürdig und für uns beleidigend.
11  Slovenski etnograf IQl