Kristina Kočan: Divjad



© Za besedilo: Kristina Kočan

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.





Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304839168

ISBN 978-961-7056-43-3 (epub)





Kristina Kočan





Divjad





SESTRI




»Silva, hvala bogu, da si tu. Čakam te že celo večnost. Pozni bova. Psa bo še treba ven peljat. Potem bova že morali it. Jaz bom peljala, veš, Slavc je klical in ne more prit prej še po naju. Bo kar tja prišel. Joj, psa bo treba še ven peljat.«

»Ja, ja, počakaj malo, če vidiš, da sem komaj skozi vrata stopila. Boš lahko vozila? Si v redu? Saj nisi spet tablet jemala?« je odvrnila Silva, medtem ko si je slačila plašč.

Rozi se je namrščila: »Sem, sem, samo ne toliko, da ne bi mogla vozit. Nekdo mora peljat, ti brez vozniškega verjetno ne boš peljala, ne?«

»Dobro, dobro. Bom še jaz psa zrihtala, potem pa greva, velja?« je odvrnila Silva.

»Čuj, daj poglej, koliko vizitk je prispelo. Vsi so mi izrekli sožalje, samo Slavc ni pisal. Zdaj pa še peljat ne more. Se tudi nosi kot pav,« se je še naprej razburjala Rozi.

»No, da pogledam.« Silva si je nadela bralna očala in začela pregledovati vizitke. Prikimavala je in nazadnje rekla: »Še bivši direktor je pisal. Ja, to pa je lepo. Misliš, da bo tudi na pogreb prišel?«

»Ne vem, ne vem. Ni važno. Psa, Silva, psa. Ne bo zdržal, ker naju dolgo ne bo.«

»Že grem, saj si mi ti rekla, da naj zdaj še vizitke gledam. To bi lahko mirne duše potem. Samo, da me ves čas preganjaš.«

Silva je zgrožena psu nadela povodec in šla skozi vrata.

»Nimaš jakne?« se je za njo zadrla Rozi. »Prehladila se boš!«

»Pelcmantl imam. S tem pa ne bom psa na sprehod gonila.«

»Kaki sprehod! Samo na hitro dol, lulat in takoj nazaj gor,« je zavreščala Rozi.

»No, potem pa ne potrebujem jakne. Rozi, prosim, vzemi kako tableto. Tiste, ki si jih vzela, očitno niso prijele,« ji je odvrnila Silva, Rozi pa je samo zamahnila z roko.

Silva je peljala psa na kratek sprehod, kot po navodilih. Pes jo je razveseljeval. Saj jo je tudi Rozi, a le takrat, ko ni imela svojih dni. Med kratkim sprehodom je Silva pokadila dve cigareti. Dve za vsak slučaj, če prva ne bi prijela, si je rekla z rahlim nasmeškom. Cigarete so bile Silvine tablete. Zunaj je bilo res sveže, pravzaprav hladno, jesen se je razbohotila v vsej svoji veličini, vsepovsod so ležali kupi listja v umirjenih tonih. Silva je imela ta letni čas najraje, zdelo se ji je, kot da je to za naravo druga priložnost, druga pomlad, ko prav vsak list postane cvet. Kdo je že to rekel? Spomnila se je, da je to isto misel nekje prebrala. Kakorkoli, pelcmantl ji potem sploh ne bo odveč. S psom je odhitela v stanovanje.

Ob vrnitvi v stanovanje je našla Rozi skrušeno na kavču, po licih so ji tekle solze. Silva je brez besed spustila psa z vrvice, mu umila tačke in šla v dnevno sobo, da bi potolažila Rozi. Objela jo je.

»Kako bova zdaj?« je zahlipala Rozi.

»Kako to misliš, zdaj? Saj sva tudi do zdaj bili bolj ali manj skoz sami. Se bova že znašli. Ne skrbi, Rozi. Dveh pravih mestnih dam nič ne potolče,« jo je bodrila Silva.

»Vem, saj vem, ampak saj veš. Janez je … on je vsaj … saj veš. Cvenk je pa le bil. Kaj ti bom govorila! Zdaj pa, kot si rekla, se bova morali znajt,« je jokala Rozi.

»Daj, Rozi, spravi se pokonci, sicer boš še na pogreb lastnega moža zamudila! Jokala boš tam pa potem pa kadarkoli boš želela. Pot pod noge, punca!« je bila odločna Silva.

Rozi ji je bila za podporo hvaležna. Rada jo je imela. Že vseskozi. Četudi se je občasno spravljala nad Silvo, jo je imela v resnici rada kot nikogar drugega. Le Silva jo je spravljala v smeh s svojimi štosi. Že vseskozi.

Rozi je odšla v kopalnico. Ustnice si je našminkala roza in še enkrat počesala lase, ki so bili še vedno bujni in lepi. Še zadnjič se je pogledala v ogledalo. Črnina na mestu, samo še nakit. »Ni slabo za babnico pri šestdesetih,« si je mislila sama pri sebi. Pri vhodnih vratih jo je že čakala Silva s pomenljivim nasmeškom: »No, vidiš. Lepa si. Saj gre, če hočeš.« Rozi ji je pokazala jezik. Za Silvo je bil to dober znak.

Rozi se je vzela k sebi ter dobro in zbrano vozila vso pot do pokopališča. Na srečo je bilo že vse urejeno. Samo prikazati se mora. Dovolj časa je bdela v vežici, tik pred pogrebom pa ni hotela sedeti tam. Med potjo so ji po glavi brzele misli:

Upam, da je cvetje tako, kot sem ga naročila. Ali ga bo le dovolj? Janezu bi veliko pomenilo, če bodo ljudje prišli. Mase ljudi, to bi mu veliko pomenilo. Bedak. Oh, joj, naj počiva v miru. Naj pride veliko ljudi, meni je vseeno. Samo da bo veliko cvetja, da bodo ljudje rekli, da je slovesno. Slovesno, to je prava beseda. In da bom jaz dobro zgledala. Da ne bodo rekli, čisto jo je pobralo. To je vedno najhuje. In sveče. Sva nesli sveče? Govor bo kratek. Direktor je še klical, da bo nekaj povedal. Naj govori, ena skrb manj. Da bo le kratek. Ta se tudi rad kaže pred drugimi. Aja, in še Slavc. Ta norec od norca. Da še peljat ni mogel. O, ti … Sploh se mi ne ljubi ukvarjati z njim, in potem je tu še ta njegova žena. Kako smo že s svečami uredili? Dovolj, Rozi, nehaj, umiri se. Mirno, punca, mirno …

Rozi je med vožnjo segla k Silvi in jo nežno stisnila za nogo. Silva jo je potrepljala po roki.

Ko sta stopali proti vežici, sta že od daleč videli kar nekaj ljudi.

»Zdaj pa vse to rokovanje,« je začela Rozi. »Kako to sovražim, in to slinjenje ljudi. Na mojem pogrebu si lahko ti pa mogoče še kdo. Bom premislila in ti povem. Ampak nobene množice. Sicer znorim.«

»Rozi, dajmo zdaj najprej ta pogreb preživet, potem bomo pa naprej videli, kako in kaj,« je počasi rekla Silva. Zagledali sta Slavca, ki se jima je počasi približeval.

»Kaj je sam?« je vprašala Rozi. »Sploh se mi ne ljubi ubadat z njim.«

»Par besed boš pa že spregovorila z njim. Vsaj danes, ko je pogreb. Prosim, potrudi se. Saj je njemu tudi težko, če je ravno izgubil brata,« je bila spet pametna Silva.

Rozi jo je postrani pogledala in na kratko pomahala proti Slavcu.

Ko se jima je približal, je Rozi že odprla usta, da bi pričela z očitki, ko jo je on prehitel z opravičilom: »Oprosti, Rozi, da nisem mogel peljat. Marjano sem peljal na kemoterapijo. Slabo kaže. Saj veš, da jo zdravje že dolgo muči. Danes ima prvo.«

Rozi je prebledela in ni rekla niti besede. Samo roko mu je stisnila. Ona ima še vedno Silvo, ki je zdrava in vitalna. Slavc je izgubil brata, zdaj lahko izgubi še ženo. Skupaj so počasi odšli do vežice.

Ljudje so prihajali in prihajali. Prišla sta tudi oba direktorja, stari in novi. Janez bi bil presrečen. In tudi cvetja je bilo več kot dovolj. Rozi je bila zadovoljna. Še najbolj zato, ker je nihče ni gledal s tistim pomilovalnim pogledom, rokovanje pa je tudi prav hrabro prestala. Marsikdo je vprašal, ali sta s Silvo sestri, in vsakič sta prikimali.



***



Ko sta se zvečer vrnili v stanovanje, je bil pes vesel. Dolgo je bil sam, zato je lajal in cvilil. Silva ga je mirila in se ponudila, da ga pelje na večerni sprehod, tudi z namenom, da še vsaj eno pokadi. Previdno, da je ne bi razburila, je predlagala Rozi, naj se tačas razkomoti in Rozi se je na njeno presenečenje takoj in brez ugovarjanja strinjala. Zunaj je Silva globoko zajemala sapo. Kot da več dni ne bi bila deležna svežega zraka. Odleglo ji je, da je bilo končno konec pogreba in vseh napornih priprav. Tudi pes je bil videti zadovoljen, skakal je in glasno lajal. Nato se je postavil na zadnje tace, kot da bi jo želel navdušiti s svojim vedenjem.

»Ja, ja, ti moj črnavs, saj si priden,« mu je prigovarjala Silva in ga trepljala po hrbtu.

Naredila sta velik krog, šla sta vse do parka in nazaj. Zunaj je bilo veliko sprehajalcev in njihovih ljubljencev. Pes je hvaležno stopal ob Silvi. Zdelo se ji je, da sprehod kar traja in traja, in to ji je bilo všeč. Ni je več dušilo.



Pozno zvečer, ko se je vse umirilo, sta sedli k mizi, da v miru popijeta čaj pred spanjem, kot je bila pogosto njuna navada. Danes sta tudi nekaj prigriznili. Medtem ko je bila Silva zunaj s psom, je Rozi pripravila sendviče. Take angleške. Take, ki jih je Silva vzljubila, ko sta pred leti preživeli dva tedna v Angliji. Malo masla in tanko narezana kumara med dvema rezinama toasta brez skorje. Jedli sta, srkali čaj in sedeli v tišini. Pes je ležal na svoji blazini poleg mize.



»Silva, boš zdaj prišla k meni živet?« je naenkrat sredi večerje vprašala Rozi.

Silva jo je debelo pogledala: »Kaj bodo pa ljudje rekli?«

»Meni je čisto vseeno. Silva, končno imava priložnost. Toliko let čakanja. Saj ne rečem, sva imeli srečo. Janeza skoraj nikoli ni bilo doma, ti si lahko prihajala po mili volji. Na srečo nisva z Janezom vedno živela tukaj in je veliko ljudi mislilo, da si moja sestra. Ko pa je bil Janez doma, si prišla med prazniki kot dobra prijateljica. Veliko ljudi še vedno misli, da si moja sestra. Saj si videla danes. Jaz sem imela Janeza svoj čas rada, in ko je bil tu, sem se potrudila, da sem bila dobra žena. Ampak, Silva, saj veš, moja si pa ti. Ves čas. Odkar se poznava.«

Ta monolog je izvedla z vso zanesenostjo, ki jo je premogla, in čisto v svojem slogu. Ko je Silvo vendarle pogledala, je videla, da ji po licih polzijo solze.

»Kaj je, Silva?«

»Kako dolgo sem čakala na ta trenutek, ker se o tem nisva nikoli pogovarjali. Ker sem mislila, da bo Janez dolgo živel, da bosta pokoj skupaj preživela. Zdaj pa mi rečeš, da ga lahko preživiva skupaj midve? Ravnokar sem se upokojila, pri oseminpetdesetih. In zdaj mi takoj po pogrebu, ne počakaš niti en dan, rečeš, da naj se preselim k tebi. Jaz pa naj takoj skočim, kot ponavadi, ne? Ti si tako sebična, da ti jasno ni.«

»Kaj nočeš? Sem mislila, da boš vesela. Nisem hotela čakat niti en dan, ker me je na pogrebu preblisnil občutek, da je čas dokaj dragocen. Se ti ne zdi? Poglej, kako je Janeza naenkrat pobralo. Kdo bi si mislil? No, bog mu daj dobro.«

»Jaz bom zdaj šla domov in bom vse to prespala. Saj jaz sem Janeza tudi imela rada. Veš, koliko let smo se poznali. Zdaj pa naj gresta dve stari lezbači kar takoj skupaj živet! Ti nimaš nobenega spoštovanja!«

»Do koga? Silva? Do koga? Veš, kaj ti povem, ti koza stara, pa bom še enkrat ponovila, ker se mi gre zate. Z Janezom sem se poročila, ker sem zanosila. Je bil dober mož, ko je bil prisoten, in sem ga cenila. Nikoli pa ni bil Janez ljubezen mojega življenja in ti to veš. Jaz sem začela živet, ko sem spoznala tebe. Pa tega nikoli ne bom pozabila, ko naju je Majda predstavila. Se spomniš?«

Silva je odprla usta, da bi nekaj rekla, a jo je Rozi takoj prekinila: »Ne segaj mi v besedo. In potem se je nepričakovano in popolnoma spontano začelo najino razmerje, ko sva šli takrat v Portorož. Ko je bil Janez ves čas na ladji in me ni mogel niti na dopust peljat. Se spomniš? In ves čas, vsa ta leta sem sanjarila, da bova morda enkrat lahko zaživeli skupaj. Ampak nisem nikoli nič rekla, ker ti nisem hotela dajati nekega lažnega upanja. In zdaj, ko se po nekem čudežu ponudi priložnost, mi ti rečeš, da sem sebična. No, ta je pa lepa, Silva! Res krasno. In povedala bom samo enkrat, ker veš, da nisem za te oslarije. Jaz tebe ljubim od Portoroža naprej. To pa verjetno veš, ne?«

Silvi so solze tekle in tekle. Sploh se ni mogla pomiriti, kaj šele najti prave besede. Rozi je vstala, se nagnila k njej in jo poljubila. »Danes me sploh še nisi,« ji je rekla očitajoče. »Prespi tu, z mano, danes te rabim, ne hočem, ne želim, ampak rabim,« je rekla Rozi nežno, kolikor je le zmogla.

Silva jo je prijela za roko in ji vrnila poljub.

»Psu bo treba dat še hrano,« je hlipaje rekla Silva.

»Bom jaz,« je odvrnila Rozi. »Ampak prej me še enkrat poljubi, ti koza.«

Silva je naslonila glavo na njeno ramo in zavzdihnila. Rozi je vstala in nahranila psa, Silva pa je stopila proti oknu in ga odprla. Nagnila se je ven in globoko zajela zrak. Veter je vrtinčil listje po ulici. »Po zimi diši,« je rekla, medtem ko je zapirala okno.





PET




Večerja je bila že na mizi. Danes je postregla le malo pršuta, oliv in sira ter neko rdeče vino, ki ga je prinesel z zadnje likovne kolonije na Krasu. Popoldan sta spekla kruh. Medtem ko ga je čakala, da se vrne v hišo, je odprla šatuljico, ki jo je hranila na kredenci v spalnici. Štirje prstani, za vsako obletnico eden. Za vsako obletnico z drugim kamnom. Prvo leto rubin, drugo leto žad, tretje safir in četrto neki temnokrvavi kamen, katerega ime je pozabila. Vse prstane, ki jih je oblikoval sam, je dal izdelati posebej zanjo. Vsako leto si je izmišljeval pomen kamna. Rubin za uspeh njune ljubezni, žad za vitalnost, safir za zvestobo, tisti četrti pa je simboliziral plemenitost njunega odnosa. S to izmišljeno simboliko se je trudil le, da bi jo zabaval, in vedno znova mu je uspelo. Vsakega posebej je pomerila in na njenih tankih prstih so bili videti veličastno. Petega več ne bo. Zazdelo se ji je, da prihaja, zato je prstane previdno zložila nazaj v šatuljico.

»Si že tu?« je zaklicala. Odgovora ni bilo, vendar je slišala, da si že umiva roke v kopalnici.

Sedla je za mizo in kmalu se ji je pridružil. Poljubil jo je na čelo. Nekaj časa sta jedla v tišini.

»Pojutrišnjem,« je rekla.

»Ne bi zdaj o tem.«

»Ampak jutri bom pakirala.«

»Si sigurna?«

»Dogovor je dogovor.«

»Prav.«

V petih letih jo je dobro spoznal in vedel je, kako zelo gotova je v svojih odločitvah. Na obraz mu je sedla sivina. Če je ves čas potihem upal, da se bodo zadeve obrnile drugače, ji je zdaj verjel. Ona je še komaj požirala hrano zaradi cmoka v grlu in solz, ki jih je zadrževala. Ki jih je morala zadržati.



Pred nekaj več kot petimi leti sta se začela videvati. Spoznala sta se preko skupnih prijateljev na otvoritvi razstave. Ni ga jemala resno, ko je začel z osvajalskimi prijemi. Imela jih je dvaintrideset, on sedeminpetdeset. Ona ravno po neki kratki propadli zvezi, on že nekaj časa ločen. Predan svojemu delu in samemu sebi. Hitro je ugotovila, kako zelo jo kratkočasi, s kakšno lahkoto jo spravlja v smeh, in začela sta se videvati bolj redno. Sprva je pristajala le, da sta šla skupaj na kak dogodek ali enodnevni zlet. Kmalu zatem sta začela skupaj spati. Občasno in vedno v njenem stanovanju. Ni bil njen tip, ampak vseeno je bilo nekaj na njem, kar jo je blazno privlačilo. Potem ji je naenkrat rekel, da želi z njo resno. Odvrnila mu je le: »Petindvajset let.« Strinjala sta se.

Nato je prišla s predlogom.

»Dala si bova pet let. Če bo kriza, seveda manj. Vsak bo imel možnost, da izstopi prej. Ampak pet let bo maksimum. In potem bo spet vsak po svoje. Potem bom imela družino z nekom mojih let. In ti se boš posvetil svojemu delu v celoti ali pa si boš našel prijateljico tvojih let, nekoga, ki bo zate bolj primeren. Takrat jih boš ti imel že skoraj triinšestdeset in se boš hitro staral. Jaz bom še želela potovati. Ne bova tisti par, starec z mlado ženo. Ne bova.«

Ni mogel verjeti, kaj mu govori, ampak je sprejel. Bolje z njo pet let kot nič, si je mislil. Hkrati se je zavedal, da je zaradi velike razlike v letih nima pravice obvezati na njegovo starost. Zaljubil se je vanjo kot v filmu, četudi ni bil moški, ki bi padal na toliko let mlajše ženske. Ona pa ga je s svojim načinom čisto prevzela.

Ko sta se odločila, da postaneta par, sta večino časa preživljala v njegovi hiši. Svoje stanovanje je obdržala in tu in tam je šla tja prespat. Kadar je bil odsoten ali pa da ga je počistila in vzdrževala. Nikoli ni niti preselila vseh svojih stvari, oblačila že, vsega ostalega ne. Le tiste stvari, ki so bile povezane z njenim delom, in nekaj knjig.

Po večerji sta pomila posodo in se odpravila s preostankom vina ven na teraso.

Sedela sta skupaj na gugalnici. Med njima se je zibala težka tišina. Še zlasti njemu se je zdela situacija nevzdržna. Poljubil jo je na lice in nato na usta. Nekaj časa sta se nežno poljubljala, samo da jima ni bilo treba govoriti. Roka mu je zdrsela po njeni nogi pod laneno obleko do mednožja. Začutil je njeno vročino in se je dotaknil s prsti. Zvila se je pod njegovim dotikom in njen jezik je zlezel globlje v njegova usta, ki so imela prijeten okus po vinu. Počasi je izvlekel prsta in zlezla je okoli njega. Med nogami je začutila njegovo trdoto. Odprla mu je zadrgo na kratkih hlačah, odmaknila svoje hlačke in spretno, a nadvse počasi vzela vase njegovo moškost.

»Kar tu?« mu je uspelo komaj razumljivo zašepetati. V glavi je imel že tisti lahni občutek, od vina in od nje.

»Samo malo,« je zasopla. Komaj sta se premikala. Ni dovolila, da bi kdorkoli prevzel kontrolo.

Mislil je, da ga bo razgnalo. Dvignil se je z njo vred, da mu je noge ovila okoli pasu, in še vedno v njej jo je odnesel do mize v kuhinji, ker je bilo to najbližje. Položil jo je na mizo, jo čvrsto prijel za ritnici, zaril obraz med njene prsi in se popolnoma spustil.

Ko se je naslednje jutro zbudila, je bila v hiši že sama. Moralo je biti res zgodaj, ko je odrinil. Na kuhinjski mizi je našla listek. Nazaj bom v času večerje. Prijetno prebujanje ti želim.

Povsem jasno ji je bilo, da je odšel tako zgodaj zato, da bo imela dovolj časa in mir, da postori še vse, kar mora. Nekaj trenutkov je postala pri mizi in naredila načrt. Pripravila si bo obilen zajtrk, umešana jajca, jogurt s svežim sadjem, kos kruha z marmelado, kavo, sok. Potrebovala bo dovolj moči za ves dan. Ko bo pospravila, se bo s kolesom odpeljala do mesarja in na tržnico. Za zvečer bo skuhala odlično večerjo. Čez dan bo spakirala kovčke, spisek vseh stvari je delala že nekaj časa sproti. Vse je popisala, da ne bi za njo kaj ostalo. Pakiranje kovčkov ji ne bo vzelo preveč časa, saj ni imela veliko stvari, in seznam se bo izkazal kot odlična odločitev. Vse kovčke bo sproti odnašala v avto, da jih ne bo videl, ko se vrne. Ob štirih bo začela kuhati. Počasi pečeno govejo pečenko, mladi krompir, glazirano rdečo peso, jabolčni zavitek za sladico. Vse ji bo šlo kot po maslu. Ko bo prišel, bosta skupaj preživela še zadnji večer, pohvalil bo njeno kuhanje. Ljubila se bosta, počasi in nežno in lepo jima bo. Pozabila bosta na vse.

Zajtrk se je še odvil kot po planu in tudi na tržnici in pri mesarju je dobila vse, kar je želela. Na poti domov ji je nekaj na cesti predrlo zračnico in kolo je morala tiščati vse do doma. Vrgla ga je na trato in pol krompirja se je odkotalilo po poti do ograje. Ni ga pobirala, samo v hišo je šla in odložila vse na pult. Umila si je roke in povlekla vse kovčke in torbe iz omar. Takrat pa se je šele začelo. Roke je niso več ubogale, tresle so se in v prsih jo je tiščalo. Dihanje je postajalo vse bolj oteženo. Prestrašila se je in odhitela v kopalnico. Pred leti je imel neke krče in zdravnik mu je poleg protibolečinskih tablet predpisal še pomirjevala. Stresla jih je v pest, tako rumene so bile te tabletke, si je mislila, in tako majhne. Tri je na mah pogoltnila s požirkom vode. Legla je na posteljo in čez nekaj časa zadremala. Ko se je zbudila, je bila ura nekaj čez četrto, kovčki pa prazni. Počutila se je kot topo rezilo, ki ne zmore prerezati ničesar. Svoje stvari je začela tlačiti v kovčke na tleh in pozabila na spisek. Brezglavo je tekala sem ter tja po hiši in iskala svoje stvari.

Ko je prispel domov, so na pultu ležali surova govedina, krompir, rdeča pesa in jabolka. Nekaj krompirjev je držal v rokah. Položil jih je na pult in nato vso hrano pospravil. Odšel je v zgornje nadstropje in jo našel skrušeno med torbami. Ni rekel niti besede. Pomagal ji je vstati in jo pospremil do prhe. Nastavil je vodo, slekel njo in sebe, jo potegnil k sebi in jo čvrsto objemal. Dobro je delo, ko je voda tekla po njunih telesih, vsaj nista vide-la, komu so bolj tekle solze.

Vso noč ni zatisnila očesa. Vse mogoče ji je šlo po glavi in končno se je sprijaznila, da ne bo mogla izpeljati svoje odločitve. Sama pri sebi je sklenila, da bo zjutraj vstala in odšla, kot sta se dogovorila. Odnesla bo tudi stvari, potem pa se bo vrnila. Tako ga bo presenetila in potem bo le še bolj vesel, ko bo izvedel, da ne bo zares odšla. To bo bolje učinkovalo, kot pa če mu zjutraj preprosto pove, da bo ostala z njim in da bo načrt Pet propadel. Zjutraj bo odšla, odnesla stvari, šla bo v stanovanje. Seveda, saj ga mora prezračiti in tudi počistila ga bo, če bo že tam. Pa še prespala bo, takoj naslednje jutro pa se bo vrnila k njemu. Kako bo pogledal. Povedala mu bo, da je ni več strah njegove starosti, niti staranja, da lahko imata skupaj otroka. Da bosta postala družina. Da bo oddala stanovanje. Da bosta skupaj zaživela. Kakšna norost je bila misliti, da ima lahko odnos rok trajanja. Vesel bo, kako bo vesel.

Zjutraj je bila kot prerojena. Zadovoljna s svojim načrtom je hitro skočila pokonci. Odšla je na njegovo stran postelje in ga poljubila na čelo. Kako ji je dišal. Oči je držal zaprte: »Prosim te, samo pojdi. Dokler ne boš šla, bom v spalnici. Ne bom te klical, niti ti ne bom pisal.«

Še enkrat ga je poljubila na čelo in mu zašepetala: »Vse bo v redu. Boš videl.«

Kovčke in torbe je znosila v avto in se odpeljala. Med potjo se je ustavila na kavi in rogljičku. V stanovanju je odprla vsa okna in se namenila k mami, ki je živela v bližini. Nekomu je morala vse povedati, ker je bila preveč vznemirjena. Mama se je le smejala: »Ti pa si ena taprava.«

Popoldan je čistila in brskala po spletu, kje bo objavila oglas za oddajo stanovanja. Mama ji je dala s sabo nekaj hrane, in ko je povečerjala, je hitro zaspala. Zjutraj je želela zgodaj na pot, da ga bo našla pri zajtrku. Zamišljala si je, kakšen izraz bo imel na obrazu, ko bo vstopila v hišo.



Spočita in vsa na trnih se je zjutraj odpravila na pot. »Kot zaljubljena najstnica,« se je nasmehnila sama sebi. Vozila je počasi, da bi si malce podaljšala to vznemirjenje. Ko je zapeljala do hiše, je pustila avto pred ograjo in se odpravila do hiše peš. Čim prej ga je želela videti. Zaustavilo jo je, ko je zagledala, da je časopis še v nabiralniku. Vzela ga je in ga odnesla s sabo. Ko je pograbila po kljuki, je ugotovila, da je še zaklenjeno. »Da bi še spal?« se je začudila.

V torbi je pobrskala za ključi in odklenila vrata. Ko je vstopala, ji je padel izpod roke časopis, hitro ga je pobrala, in ko je vstajala in dvignila pogled, ga je zagledala. Najprej noge in potem telo in potem obraz. Visel je s prečnega trama nad kuhinjsko mizo. Dolgo ga je opazovala. Njegov vrat je bil čudno podaljšan, obraz je bil bel in rahlo nabuhel, glava je visela na eno stran, vozel je bil jasno viden na nasprotni strani. »Tako preprosto zanko je naredil. Čudno, pa tako spreten je bil z rokami,« si je mislila. Spodaj je bilo nemogoče razvozlati, kakšna je bila vrvica, ki se mu je zarezala tako globoko v kožo na vratu. Zdelo se ji je, da je imel okoli ust zasušeno slino, nekoliko okrvavljeno. Oči so ji potovale po telesu navzdol in se ustavile na hlačah. Videti je bilo, kot da se je ponečedil, in takrat ji je začelo siliti na bruhanje. Stekla je na stranišče. Ko se je spet dvignila, se ji je začelo vrteti.

»Policijo,« si je rekla. »Pokliči policijo. Pa a je znorel? A je znorel? A je čisto znorel?«

Ko je čakala, da prispejo, je sedela pod njim ob mizi in ga gledala. Na mizi je ležala kuverta, na kateri je bilo napisano njeno ime. V njej je našla prstan in pismo. Zate. Ne misli, da te kaznujem. Ne bo šlo brez naju. Hiša je tvoja. Hvala za vsako minuto. Ljubim te brez vsake meje.

Prstan je bil tokrat z biserom. Dolgo si ga je ogledovala, pre-den si ga je nadela. »Solze si mi pustil, solze …« je šepetala pomen bisera.

Kmalu zatem, ko je odšla policija in vsi ostali, sta se na vratih pojavila sosedova. Očitno nista vedela, kaj bi ji rekla. Če rabi pomoč. Da sta ga poznala od mladih nog, sta poudarjala. Da je bil vedno poseben, resnoben. Vedno pošten. Velik umetnik. Da naj počiva v miru. Vse to sta ji govorila, ko je nenadoma rekla: »A bi kdo od vaju limonado? Tako se mi je zahotelo limonade.«

Sosedova sta se spogledala in odkimala. Nekaj trenutkov so molčali, nato sta se odpravila. Gledala je za njima, ko sta šla čez travo do ograje, in razmišljala, če so v hladilniku limone.

Preden je odšla v hišo, je videla, da je sosedova prijela moža pod roko in mu nekaj govorila. Govorila je najbrž nekaj takega kot, prav je storil, ona tako mlada, on pa počasi starec, v starost bi jo potegnil in ji vse vzel, ona ima še vse pred sabo, prav se je odločil, včasih je tako še najbolje.





OD PETKA DO PETKA ALI LE EN DAN V TEDNU




Okno njegove spalnice je gledalo na sever. Ko je spal, ni maral spuščenih rolet. Zunaj se je začelo svitati in odprl je oči. Ko so se njegove oči navadile na svetlobo, je videl, da je na nebu še luna.

»Jebenti, spet je prezgodaj.«

Spat je šel ob štirih, zdaj pa je bila ura približno šest zjutraj. Vstal je in odšel v gatah proti kopalnici. Vedno je spal v gatah. Rad je imel občutek posteljnine na golem telesu. V kopalnici se je pogledal v ogledalo: »Kot Jack Nicholson, jebenti.« Isti nikakršni skuštrani lasje. Isti izraz. Stal je pred ogledalom s še vedno trdim tičem. Segel je v gate in si ga močno stisnil. Vedno je bil ponosen na svojo izjemno erekcijo. Če bi imel kadarkoli probleme s potenco, bi ga to zadelo bolj, kot če bi zbolel za čimerkoli drugim. Včasih se je v teatru kakšna balerina le zaletela vanj, tako po pomoti, pa mu je lahko že stopil. Zato je šel tudi zakon menda po gobe, zaradi vedno trdega tiča. Roka je bila še vedno v gatah, a je bil enostavno preutrujen, da bi karkoli počel.

»Bi, ampak ne bom,« si je rekel na glas z rahlim nasmeškom. Vedel je, da mora hraniti energijo. Nima jih več dvajset, niti trideset, ampak prekletih dvainpetdeset, in ko je predstava vsak dan in potem še ponočevanje, postane utrujen, zelo utrujen. Slekel je gate in se občudujoče premeril od glave do pet. Lojze je bil suh, a je imel lepo oblikovano telo. Pogledal se je še s profila. Imel je lep in velik penis. Zadovoljno si je pokimal in nato segel po zobni ščetki. Dobro si je skrtačil zobe, spet oblekel gate in ogrnil kopalni plašč.

Od prejšnje noči ga je bolela glava in tudi po ščetkanju je imel v ustih še vedno grenak priokus. Preveč viskija. Ibsen ga bo ubil. To je vedno govoril. Te vloge so ga venomer navdajale s strastjo in ga hkrati uničevale. Preveč so terjale od njega.

V kuhinji je pristavil kafetiero in čakal pri štedilniku, kot da bo od čakanja kava prej pripravljena. Na stolu pri mizi je ležal maček, zvit v klobčič. Ko je šel Lojze s kavo do mize, je tako glasno prdnil, da je mačka kar pognalo v zrak.

»Daj mir, zdaj se boš pa še ti zgražal. Seveda, saj si njen.«

Maček ga je pogledal, se pretegnil, skočil s stola in pogledoval, kje bi se lahko bolj v miru zleknil. Lojze se je zarežal: »Če bi ta teden spet pisal za rubriko Od petka do petka, bi to moral vključiti. Nato sem tako glasno prdnil, da se je domači maček prestrašil in zbežal.«

Maček je sedel na tleh in zaspano strmel v Lojzeta. Nikoli se nista prav marala. Bil je Jasnina izbira. Privlekla ga je od kdovekod v svojem obdobju reševanja živali. Reševala je ptiče, žabe, še ščurke je reševala.

»In potem je rešila še tebe, srček,« je mačku sladko rekel Lojze, medtem ko je srkal kavo.

Po reševanju živali se je Jasna odločila, da bo reševala ljudi, in začela na Dunaju študirati psihoanalizo. In potem kmalu sploh nista bila več na enaki ravni. Ona je seveda vedela več, mu vsak dan postavljala drugo diagnozo. Na koncu sta se ločila zaradi njene zadnje diagnoze, da je obseden, ne le s seksom, ampak preprosto s svojim penisom. Jasna je nekega dne samo odšla in mu prepustila krasno staro meščansko stanovanje, ki sta ga kupila skupaj. Seveda pa je pustila tudi mačka, ki se je bojda tako privadil življenja v tem stanovanju, da ne bi zmogel preživeti nikjer drugje. Zdaj ko je bil sam, si je Lojze pogosto mislil, da je vsaj nekdo še tu, ki diha. Pa še vse muhe požre poleti. Najbrž bi ga zdaj po vsem tem času skupnega bivanja pogrešal bolj, kot je kadarkoli pogrešal njo.

Lojze je vstal in šel kar v kopalnem plašču po časopis. Nikoli se ni obremenjeval s tem, da bi na stopnišču naletel na koga. In tudi če bi, bi ga to le zabavalo. Vedel je, da ga lahko sreča samo gospa Jamnik, ki stanuje v pritličju in opreza za vsakim gibom pred svojimi vrati. Lojze jo je pogosto nalašč dražil in hodil po časopis napol nag ali pa ji je občasno natvezil kak opolzek vic. Gospa Jamnik se je vsakič jezila. Enkrat ko je bil še zjutraj pijan, ji ga je pokazal. Potem mu je bilo seveda takoj žal, ker se je tako nakremžila, da je mislil, da jo bo kap. Danes gospe Jamnik ni bilo na spregled. Kar malo žal mu je bilo. Spet bi bil razpoložen za kakšno traparijo. Iz nabiralnika je vzel časopis in se podal nazaj gor. Maček je čakal pred vrati in zahteval hrano. Lojze mu je brez besed nasul brikete in ga narahlo pobožal po repu. Sedel je nazaj h kavi in ugotovil, da je skodelica prazna. Danes spet ni bil zadovoljen. Spat ne more, še ene kave si ne bo kuhal in tudi sicer se mu kaj dosti ni ljubilo. Tudi bral ne bo, se je odločil.

Raje je skočil pod tuš, se dodobra osvežil, navlekel nase svoj najljubši črn puli in hlače in odšel tja, kjer pristane vsak dan. V kavarno k Tanji. Na srečo je bil lokal blizu njegovega doma in tudi blizu teatra. Včasih je bil tam zjutraj, po vajah in še po predstavi. Šlo mu je sicer na živce, da so hodili tja tudi vsi ostali gledališčniki, ampak mu je bilo všeč, ko je delala Tanja.

»Dobro jutro, Tanja,« je rekel, ko je vstopil in jo videl, da že briše kozarce za šankom.

»Oj, Lojze, nisi spal?« je odvrnila.

»Danes spet bolj klavrno. Saj ne rabim spanca, veš. Kdo pa bi hotel prespat tretjino svojega življenja? Daj mi eno kavo, prosim. Podaljšano bom danes.«

»Kakšnega drugega požirka pa ne boš naredil?«

»Tanjica, ti mala porednica,« se je zarežal Lojze.

Tanja je nekoliko zardela in si popravila lase s čela. Lojze je opazil, da ji je frufru že nekoliko silil v oči, in za trenutek ga je prešinilo, da bi ji sam odmaknil lase. Tudi danes je sedel k mizi, ki je bila najdlje od šanka. Tako je imel najboljši pregled nad dogajanjem v lokalu in tem, kako se Tanja vrti med mizami.

»No, povej, kako je bilo včeraj? Si bil dober?« ga je vprašala Tanja, ko se je s počasnim korakom približala njegovi mizi.

»Nobenih presežnikov,« je odvrnil Lojze. »V prvi vrsti je sedelo nekaj grdih in debelih bab. To je vse. Zakaj me vedno sprašuješ, kako je bilo? Enkrat pridi na predstavo, pa boš sama videla.«

»Ja, vem, saj bi rada prišla, pa sem stalno tukaj. Nimam časa.« Stala je ob mizi in s prsti navijala pramen las.

»Veš, sem že nabavila knjige pa nekaj zapiskov od ene punce tudi,« je začela, da bi ga odvrnila in je ne bi več vabil v teater. Ni imela prevelikega interesa za gledališče. Enkrat je šla, že pred leti, ko je igral prav Lojze, a je vmes zaspala. Potem mu je rekla, da je nadvse uživala in da je bil neverjeten. Takrat jo je po šihtu pospremil domov in jo pred blokom poljubil. Kaj poljubil? Poljubljal jo je kot nor, tako zelo jo je poljubljal, da je morala svoje hlačke posušiti na radiatorju, ko je prispela v stanovanje. Močno ga je pregovarjala in vabila k sebi v stanovanje, a ji je rekel, da je preveč pijan, da bi šel k njej.

»Tanja, ne bluzi. Kaj boš z nemščino? Saj sploh nikoli ne govoriš nemško. Ljubica, ti boš morala začet razmišljat, kako boš unovčila te joške in svojo debelo rit, ne pa o dokončanju študija. Saj veš, dokler je še čas,« ji je pomežiknil Lojze.

»Lojze, ti si taka svinja.«

»No, no, Tanjica. Saj veš, kako mi je všeč tvoja rit. To je bil kompliment.« Zagrabil jo je za levi bok, kot da bi jo hotel prizemljiti. Obstala je na mestu. Nato jo je udaril po riti in se zarežal.

»Boš videl, Lojze, tu bom dala odpoved, potem me pa ne bo nikoli več sem in ne boš več imel nekoga, ki bi ga zajebaval, ti kreten.« Obrnila se je proč, da bi prikrila solze, in šla nazaj za šank. Naredila je kavo in mu jo brez besed nesla k mizi. Lojze je že listal po časopisu, ki ga je prinesel s sabo.

»Tanja?« je spet začel čez nekaj časa. »Do kdaj delaš danes? Boš zvečer tu?«

»Ne pogovarjam se s tabo,« je rekla.

»Ah, daj no, ne bodi taka. Dobro, pridi sem k meni in mi povej o teh knjigah in izpitih in kaj misliš, da se bo spremenilo zate.« Poskušal je zveneti prijazno. »Kako dolgo že delaš tu?«

Lokal je bil prazen in lahko si je privoščila, da je sedla k njemu.

»Nehaj, Lojze. Predolgo in ti to dobro veš.« Počasi je stopala proti mizi in v tistem trenutku je opazil, kako je v resnici krhka.

»Resno te sprašujem. Povej.«

»Osem bo kmalu.«

»Osem let? O, jebenti. To pa je doba. In jaz te v osmih letih nisem uspel nategnit? Kak bedak.« Lojze si ni mogel pomagati, da se z njo ne bi hecal. S svojim načinom je iz njega potegnila igrivost. Sicer je bil Lojze pogosto depresiven in nikoli ni prav vedel, od kod ta depresija izvira. Njegovo življenje je bilo dokaj netragično. Tudi ločitev z Jasno je šla mimo brez hujših posledic. Tik pred koncem sta več dni le kričala drug na drugega, se obmetavala z vsemi možnimi žaljivkami, nakar je Lojze postal tako utrujen, da je naslednjih nekaj dni samo spal. Jasna je še čakala, da se bo spravil k sebi in se bosta še zadnji trenutek v miru pogovorila, vendar je Lojzeta pogoltnila depresija in enostavno ni vstal iz postelje. Jasna mu je napisala pismo, v njem zahtevala ločitev in mu zabičala, da maček ostaja, kjer je. Pismo je nastavila na mizo, spakirala kovčke, zadnjič pobožala mačka in se ni nikoli več vrnila v stanovanje. Lojze v svojem navalu spanca še opazil ni, da je pakirala. Ko je prebral pismo, si je oddahnil in si mislil, da je maček neprimerno boljša varianta kot pa tečna Jasna.

Tanja je opazila, da je Lojzeta nekoliko odneslo. Prijela ga je za ramo in mu rekla: »Vidiš, ne morem se resno pogovarjat s tabo.« Malce ji je že šlo na smeh. Njegovih opazk nikoli ni jemala smrtno resno. Nekako je čutila Lojzetovo naklonjenost. Vsaj do neke mere. Morda zaradi tistega poljubljanja.

»Kaj je, hm? Ti bi to vseeno malo rada, a ne? Daj, priznaj, no. Daj no,« jo je dražil. Tanja se je zdaj že smejala. Seveda si je želela, da bi jo Lojze nekoč pospremil tudi do spalnice in ne le do vhodnih vrat.

»Saj te bom. Ta teden te bom, Tanja. Samo da zaključim Ibsena,« ji je rekel.

Tanja ni rekla nič, samo gledala ga je in se smejala. S tistimi svojimi velikimi očmi, frufrujem, ki ji je silil v oči, in dekoltejem, ki je bil preglobok za zgodnje jutro, a ga je Lojze nadvse cenil. Vedno jo je gledal v dekolte in si predstavljal, kaj bi ji počel. Kaj ji bo počel.

Nasmehnil se ji je in jo z dvema prstoma narahlo prijel za uho. Všeč mu je bila, ker je bila mila. Seveda ni bila postavna kot balerine v teatru, ampak one so se mu zdele vse tako hladne. Take za par ur do jutra. Tanjica pa je bila mehka in mila. Taka, ki bi se mu predala. Povsem predala in to ga je najbrž vznemirjalo še bolj kot njene joške in rit in vse njene obline skupaj.

»No, povej mi brez heca, Lojze. Da zaključiva s tem. Zakaj se ti ne zdi smiselno, da končam študij? Vedno imaš pripombe, ko prideva na to temo. Razloži mi.« Tanja je zdaj pričakovala resen odgovor.

»Hja, nimam nič proti, da doštudiraš. Ampak ne verjamem, da boš. Mogoče se motim. Ampak zakaj potem nisi v vseh teh letih, ko je bilo vse, kar si počela to, da si visela za tem šankom. Del dneva na eni strani, preostanek dneva pa na drugi. Hm? Ti meni povej, zakaj nenadoma ta nuja. Misliš, da boš kje dobila službo?« ji je skušal čim bolj temeljito odgovoriti Lojze.

Tanjo je zabolelo v prsih in zazdelo se ji je, da ne pride do sape. Počakala je nekaj trenutkov in rekla: »Nekaj se mora spremenit. Tudi zame, veš. Vsi vi živite ta razburljiva življenja velikih igralcev, baletk in tako naprej. Vse, kar delam jaz, pa je ravno to, da sem samo tu. In zakaj sem zadnjih nekaj let samo tu? Kaj misliš?«

»Ne vem. Nimaš boljšega, verjetno.«

»Aja, ker nimam boljšega. Ja, ti res nisi samo bedak, tudi slep si, dragi moj Lojze.«

Lojze jo je poslušal in ni imel prave ideje o tem, na kaj Tanja cilja.

»Vse dni v tednu delam, si menjavam šihte glede na tvoje predstave, da te slučajno ne zamudim. Tebi pa to niti malo ni jasno. Čakam, da me boš nekoč nekam povabil. Da se boš spomnil in me povabil kam drugam kot le na svojo predstavo. Če bi bil za kaj, bi me povabil, veš. Pa če samo na kavo nekam drugam. Si pač butl.«

»Tanja, jebenti, no. Ne dramatiziraj.«

»Ja, ti to tako vidiš, saj vem. Ampak vse, kar imam, Lojze … so ti trenutki, ko nikogar še ni ali pa jih že več ni in da takrat malo poklepetava. Ti pa me večinoma podjebavaš in potem mine dan. In teden. In tudi leto. In potem je naenkrat en petek od 2013 do drugega petka 2014.«

Lojze se je nenadoma zavedel resnosti njene situacije. Da ždi na mestu zaradi njega in da ždi na mestu tudi sam. Ko je Jasna odšla, si je prisegel, da ne bo več izgubljenih dni in depresivnih trenutkov, ko bi samo spal. Da bo končno zaživel. Na obljubo je seveda kmalu pozabil in ti iskrivi trenutki, ki si jih je obetal, so se spremenili v eno dolgo pijančevanje, ki se je vleklo iz dneva v dan. Medtem ko ga čaka Tanja. Kot da bi zagledal situacijo nekje od zgoraj in kot da bi se nenadoma streznil, ji je odvrnil: »Dobro. Razumem. Prav imaš. Zdaj pa brez heca. Počakaj, da zaključim Ibsena, kar bo konec tedna, kot sem ti že rekel … in potem te povabim na večerjo. Dovolj kav. Na večerjo k sebi domov in boš celo lahko spoznala mojega mačka. Kako bi se ti to zdelo?«

»A da bi spoznala mačka?« se je malce pošalila Tanja.

»Resen sem. In kot veš, tudi pijan nisem. No, kaj praviš?« Lojze je presenetil samega sebe in naenkrat se je začel počutiti dobro.

»Kdaj naj pridem? Povej dan in uro, če si resen.«

»Moj ljubi bog, Tanja. V redu. V torek ob desetih.«

»Ne, to je prepozno. Večerja mora bit bolj zgodaj,« se je nasmihala Tanja.

»O, jebenti! Dobro, pa pridi ob osmih – če še ne bo vse gotovo, boš malo počakala, prav? Že celo večnost nisem kuhal. Ob osmih.«

»Ob osmih v torek. Ja, velja. Lojze, super bo, boš videl.«

»Ja, saj ponavadi, ko se lotim, dobro izpade. Je vedno okusno.« Lojze se je čutil lahkotnega in nemudoma je privrel iz njega humor.

»Pa nisem mislila večerje. Kak egocentrik! Midva, midva bova super. Večerja pa tudi, gotovo.« Tanja je bila videti zadovoljna.

»Dobro, kakorkoli. Ta teden še vse po starem. Zdaj bom šel, ker grem še na pošto, pa nove gate rabim.«

»A za torek?« si ni mogla pomagati Tanja.

»Ne, nič še za torek. Da ne boš zdaj vsako minuto omenjala torka.«

»Ja, ja, ja, pojdi že. Se vidiva zvečer.«

Lojze je počasi vstal, se pretegnil, da mu je puli zlezel nad pas in je lahko Tanja videla malo njegovega trebuha. Lojze se je še nalašč pretegoval malce dlje, kot je bilo potrebno, in ji pomežiknil. Tanja ga je oboževala. Ogrnil je plašč in popravil svoje srebrne lase. Šel je za njo do šanka, jo pri tem ves čas gledal v rit in se nato dotaknil njene rame. Presenečena se je obrnila in Lojze jo je poljubil na lice.

»Se vidiva zvečer,« ji je zašepetal na uho.

Tanja je obstala na mestu. Z nekoliko tišjim glasom mu je rekla: »A sem ti povedala, da sem pravkar prebrala brala eno res dobro knjigo? Po dolgem času. V njej ta pisateljica vedno znova ponovi en stavek.«

»Aja? Kaj pa reče?« je zanimalo Lojzeta.

»Da se včasih lahko vse spremeni v enem samem dnevu. In zdaj se mi zdi, da je to lahko res.«

Lojze se je nekoliko zamislil in ji pritrdil. Drug drugemu sta se nasmehnila. Kot da se je med njiju vselilo neko nenadno upanje.

»Moram it. Lepo se imej. Pa ne nagibaj se preveč naprej, ker ti bo vse pogledalo ven,« je še dodal, ko je stopal proti izhodu lokala.

Tanja se je še kar smehljala in si zadrgo na svoji majici povlekla bolj navzgor. Včasih je res pretiravala z izrezi.

Ko je Lojze odprl vrata lokala in stopil na pločnik, si je prižgal cigareto. Zunaj je močno pihal veter in s cigareto v ustih si je zapiral gumbe na plašču. Žal mu je bilo, da ni vzel šala. V daljavi se je zaslišalo cviljenje gum. Pogledal je proti nebu, če bo morda še deževalo, in močno povlekel cigareto. V naslednjem trenutku se je obrnil proti lokalu in pomahal Tanji. Tanja mu je izza šanka mahala nazaj s krpo za brisanje kozarcev. Medtem je Lojze že skočil na cesto, ne da bi pogledal levo in desno. Gume so zdaj zacvilile zares blizu in nekaj je močno počilo. Avto je sunkovito zavil na drugo stran ceste in naenkrat Tanja ni več videla Lojzeta. Spustila je roko, krpa ji je zdrsela na tla. Voznik je planil iz avtomobila, se za nekaj trenutkov sklonil in se nato hitro vrnil nazaj v avto. Videla je, da je pograbil telefon. Drugi avtomobili so se začeli ustavljati ob robu cestišča. Dva moška sta se podala proti vozniku, ki je že telefoniral. Nekaj ljudi se je sklanjalo nad cestišče. Tanja je iz lokala lahko videla le njihove sklonjene hrbte. Nekje daleč je bilo moč slišati tuljenje siren. Tanja je kot pribita na mestu čakala, da bo vsak čas zagledala Lojzeta, vendar ga ni bilo na spregled. Med čakanjem je opazila, da so začele padati velike posamezne dežne kaplje, in zazdelo se ji je, da se je naenkrat zmračilo.





WE ARE ALIVE




Koncert je bil dober. Čakala je ob točilnem pultu, da pospravijo opremo, se vse do konca zmenijo, in počasi srkala viski. Led je vsakič, ko je dvignila kozarec, zacingljal. Čakala je, da se prostor sprazni, da odide še zadnji poslušalec, zadnji oboževalec. Čakala je tisti trenutek, ko samo še natakar umiva kozarce in pogleduje na uro. Takrat je vedno segla v torbico, če ima še kakšno cigareto. Zatipala je cigaretnico, jo povlekla iz torbice in jo odprla. Dve cigareti. Oddahnila si je. Ne da bi ga potrebovala, je zdaj imela izgovor, da odide pred lokal in ima tistih počasnih deset minut sama s sabo in reko, ki je tekla mimo. Počasnih deset minut ob počasni reki, ki je bila videti skoraj kot jezero in se lesketala v nočni svetlobi. Zunaj je bilo vse tiho. Opazovala je vodo in drevesa in letni vrt in prijetno topel večer in luno. Po glavi se ji je začela plesti Bossova »We are Alive«: »We are alive … and though our bodies lie alone here in the dark … our souls and spirits rise to carry the fire and light the spark … to stand shoulder to shoulder and heart to heart …« Nasmehnila se je sama sebi, ker je že ob sami misli na Springsteena postala tako zelo nostalgična. Začela je brskati po torbici za vžigalnik ali vžigalice ali eno samo prekleto iskro. Nič. Jezna je pospravila cigaretnico v torbico. Lahko bi šla do natakarja, najbrž ima kak vžigalnik, ampak ni imela energije, da bi se sploh še s kom pogovarjala. Zaokrožila je po letnem vrtu. Sedla je na stol in še enkrat vzela cigareto in še enkrat poskusila najti vžigalnik. V teh velikih torbah se pogosto kaj skrije.

»Že spet brez vžigalnika?« je nekdo rekel izza vogala. Hladno je zamrmrala skozi zobe s cigareto v ustih: »Mhm, kot kaže, pa res.« Nato pa jo je rahlo začudilo: kako, spet?

»Ti ga posodim?« je nadaljeval. Njegova barva glasu je zdaj postajala nekako znana, otrpnila je. Potrebovala je nekaj trenutkov, preden je lahko zajela zrak in se odločila reči: »Ja.«

»In še vedno tako nevljudna. Prosim, se reče,« je rekel glas, ko se je približeval izza temnega vogala. Luna se je ravno skrila za oblak in niti ni dvignila obraza, da bi pogledala v njegovo smer, dokler ni stal naravnost pred njo in vprašal: »Si sama?«

»Pospravljajo. Malo še klepetajo, zgoraj so,« je rekla s hripavim glasom. Še vedno je upala, da bo nekdo drug, ko ga bo pogledala. Misli so ji dobesedno podivjale.

»Kje imaš zdaj ta ogenj, ki ga obljubljaš?« je končno rekla in dvignila pogled. Cigareto je zdaj nervozno vrtela med prsti, on pa je segel po vžigalniku in ji prižgal cigareto. Ko je umikal vžigalnik, je videla, da se mu malce tresejo roke.

»A tako me boš pozdravila?« jo je vprašal s tisto milino v očeh, ki jo je tako obvladal. S katero je obvladoval njo. Gledala ga je naravnost v oči in nekaj trenutkov sta ostala čisto tiho.

»Kako si vedel, da bom tu?« ga je vprašala in se počasi dvignila s stola.

»Upal sem, da boš, vedel pa nisem. Sklepal sem, da boš, ker jih baje vedno spremljaš,« je odvrnil.

»Vedno? Ne. Ne več. Če igrajo tu, pa res pridem.«

Tudi on si je prižgal cigareto. Ko je luna spet nekoliko osvetlila teraso, je bil videti drugačen. Na njegovih črnih laseh so se svetlikali sivi prameni in nasploh so bili daljši kot prej.

»Nimaš več brade? In siv si postal,« mu je rekla odločno.

»Še vedno samo kritiziraš. Kaj, a ti si pa zdaj frigidna?«

Zaslišala sta smeh, ki je prihajal od daleč. Ni bilo važno, kaj je rekel. Zaželela si je, da glasbeniki nocoj ne bi pohiteli, ampak še morda celo spili dodaten kozarec vina in medtem spregledali, da je ni v bližini. Obraz se ji je moral zresniti, saj jo je zaskrbljeno pogledal in se z mezincem zelo narahlo dotaknil njenega lica. Tako dolgo se nista videla in vedno se je spraševala, kako bo, ko bosta nekoč naletela drug na drugega. V glavi si je zamišljala vse možno in vedno znova ponavljala obtožbe in očitke, ki si jih bosta izrekla. Zdaj pa kot da ta čas vmes sploh ni minil.

»Patetično,« je rekla.

»Ah, ne bodi zoprna.«

»Ne, jaz sem patetična, hočem reči … Ja, zoprna tudi, ker te vidim in spet … Ne vem, saj ni važno, povej raje, kako si.«

»Bolje, morda pa tudi slabše, tudi jaz ne vem, ampak sem se nehal spraševati in ubadati s tem. Ugotovil sem, da je živet še najlažje.«

Nič ni rekla. Zapihljalo je, listje je zašumelo in spet se je zaslišal krohot ter cingljanje kozarcev. Oddahnila si je.

»Kaj pa ti? Zdaj skozi nosiš očala?«

»Zelo smešno.«

»Daj, pridi, greva en krog?«

»Ne, to pa ne. Ne. Ne morem. Ne gre. Veš, končali so in … Ne.«

»Mirno, deklica,« je rekel z nasmehom. »Nikamor ti ni treba, samo brez panike. Ampak, daj, stopiva vsaj zadaj, proč od teh luči in stran od vhoda.«

»Ne vem, no. Ja, naj bo, ampak le za sekundo, potem bom morala it.«

Cigareti sta ugasnila v pepelniku pred lokalom. Nato sta naredila nekaj korakov, ona s strašno muko, njeni čevlji so se zdeli tako težki, da je komaj stopala. Želela pa je, da bi mislil, da je popolnoma sproščena.

»Zakaj si prišel?« ga je vprašala. »Mislim, zakaj si prišel prav danes?«

»Ne vem. Je to sploh pomembno?« Naslonil se je na zid in izvlekel še eno cigareto. Tudi njej se je ideja o še eni cigareti zazdela sijajna in jo je nemudoma prižgala.

»Imam le še to,« je rekla.

»Vem.« Prijel jo je za roko in jo počasi potegnil k sebi. Dovolila mu je, prepoznala je njegov vonj in rekla: »Dišiš. Kot zmeraj.«

Zaprl je oči in končno ga je lahko nekoliko dlje le mirno opazovala. Za trenutek jo je prešinilo, da v njenem življenju brez njega nikoli več ne bo strasti. Nekaj trenutkov sta si bila čisto blizu, zdelo se ji je, da lahko čuti njegovo sapo na svojem obrazu, in to je prav nič ni motilo.

Sploh ni odprl oči, le poljubil jo je. V prvem hipu ne, potem pa jo je nenadoma zvilo v trebuhu in odzvala se je z vsem svojim telesom.

Potegnil se je stran in rekel: »Še vedno. Isto?« Vedel je, kakšen učinek je imel nanjo, ampak ni vedel, da še po vsem tem času.

Zdaj je bila zadovoljna, da sta šla stran od luči. Bilo jo je sram. Pred samo sabo. Malo tudi pred njim. V vsakem scenariju, ki ga je spisala v glavi, je odigrala vlogo resne, odrasle in neomajne ženske. Zdaj pa se ji je to porušilo v nekaj trenutkih. Počutila se je popolnoma nemočno. V misli se je spet prikradel Springsteen: »It’s only our bodies that betray us in the end …«

Zdaj se je na glas zasmejala in rekla: »Kaj naj? Telo me je izdalo.«

»A glava pa ne?« je odvrnil. Sunkovito in trdno jo je privil k sebi in jo začel poljubljati. Ni bilo konca in med nogami je začutila vročino. Vedel je, kaj se ji dogaja, a ni mogla, niti ni več skušala tega prikriti.

Naenkrat je zaslišala ropot in iztrgala se mu je iz objema: »Lepo, da si prišel. Mislim, hvala, res. Moram it. Hvala. Lepo se imej. Lepo od tebe, da si me prišel pozdravit,« je še rekla, ko je tekla stran. Preden je lahko karkoli rekel, je že ni bilo več.

Oddaljeno je slišal, da se pogovarja z nekom drugim.

»Tu ste? Že spakirani? Lahko gremo?« je rekla glasbenikom, ki so se z opremo že pomikali proti avtu.

»Pa kje hodiš? Čakali smo te,« je rekel eden od njih.

»Prosim, počakajte me pri avtu, samo še na stranišče skočim,« je hitro rekla.

»Radi bi šli čim prej od tu, jutri je zgodnja, pot pa dolga,« je rekel bobnar.

»Vem. Sekundo,« je komaj izrekla in odhitela v lokal na stranišče. Luči na letnem vrtu niso več gorele. Za seboj je zaloputnila vrata, ne zaradi jeze, ampak adrenalina, ki jo je preplavil. Bila je prepričana, da še stoji zadaj v temi in čaka. Ona pa je le stala na stranišču in hlipala. S papirjem si je sproti brisala solze, saj njeni glasbeniki ne smejo videti, da joka. Sledila bi le prazna vprašanja. Globoko je vdihnila in zapustila lokal. Kolikor hitro je lahko, je tekla proti parkirišču.

»Danes pa je bil dober koncert,« je rekla, ko je lezla v kombi. »Imamo vse? Saj niste česa pozabili? No, daj, spelji že, gremo, saj veš, kje je hotel.«





BREZGLASJE




Poljska pot, ki se je od hiš vila do potoka in za njim do travnikov, je bila vse poletje prav puščavsko prašna. Otroci, še zlasti tisti s konca vasi, ki so živeli poljski poti najbližje, so se cele dneve podili po njej s kolesi ali brez njih, ker je bilo pri potoku toliko za početi. Na obeh straneh poti so se širili labirinti koruznih polj, kar podnevi ni pomenilo večjih težav, ko pa se je bilo proti večeru treba vrniti domov, je bilo največkrat treba tudi stisniti zobe, da ne bi katerega premagal strah. Najhuje je bilo, kadar je kakšna mama poklicala svojega otroka predčasno in se je ta moral vrniti domov prej kot ostali. Temu je domišljija povzročala preglavice, da se mu je treslo telo. Ob večerih so mame svoje prašne otroke slekle kar pred vhodnimi vrati, najbolj stroge pa so jih celo na trati dvorišč umile s cevmi za zalivanje vrta. Vsak večer se je od nekod razlegalo otroško vreščanje zaradi premrzle vode v cevi. Pomagalo ni niti zlato sonce, ki je še prijetno grelo, niti pogled na štorklje, ki so se počasi pripravljale na svoj odhod. Brezglasje je v vasi zavladalo le, ko je večina odpotovala na letne dopuste.

V tistem tednu sta bila na skrajnem koncu vasi doma le dva otroka. Janežičev Marko in Novakova Zala, vsi ostali so ležali na plažah ali lazili po planinah. Zala in Marko sta se tiste dni tako zadrževala bolj doma, igrala z žogo ali se od neznosnega dolgčasa zbadala. Če bi imela Zala v bližini kakšno starejšo prijateljico, bi z njo gotovo lahko šla do potoka. Marko pa je bil star le pet let in to mu je pogosto očitala. Ob njem se ni počutila varno, kaj če bi na poljski poti srečala kakšnega nepridiprava, Marko bi se oklenil nje, kaj pa naj bi potem ona? Marka so tudi zanimale drugačne igre in le redko sta našla skupni jezik. Z njim si skoraj ni mogla pomagati, razen da vsaj ni bila popolnoma sama. Njeni starši so morali poleti hoditi v službo, in odkar je dopolnila sedem let, je morala doma počakati brez varstva, sosedovi pa so ji dali kosilo. Vsak dan se je prebudila v prazni hiši in se sama pripravila na nov dan. Najbolj se je veselila dni, ko sta imela dopust oba starša. Za razliko od Zale je imel Marko doma staro mamo, pa še babico in dedka ter oba starša, ki sta imela prav tako počitnice, ker sta bila učitelja. Potem pa so prihajali na obisk še vsi strici in tete, tako da je bilo pri sosedovih dogajanje vselej pestro.

V tistem tednu se je na skrajnem koncu vasi zgodilo še nekaj. Marko je že navsezgodaj zvonil pri Zali in jo klical. V pižami je pricapljala do vhodnih vrat in ga nejevoljno vprašala, kaj bi rad. Ravno si je pripravljala kakav z mrzlim mlekom, kar je bila ena od prednosti biti sam doma. Mama namreč ni dovolila, da bi Zala pila mleko iz hladilnika na prazen želodec.

»Stara mama ima kap in bo umrla,« ji je pojasnil svoj zgodnji prihod.

»Ne vem, kaj govoriš.« Zala je oblizovala žlico, s katero je pred kratkim v mleko vmešala kakav in je bila še vedno zelo čokoladna.

»Babica je rekla, da je staro mamo nekaj zadelo in da bo mogoče umrla,« je nadaljeval sosed.

»Misliš, da jo je zadel infarkt? To je imel že dedek od Pie, pa je zdaj čisto zdrav.«

»Stara mama pa je stara.«

»Ja, kaj pa je dedek od Pie? Mlad?« je bila pametna Zala in nato nadaljevala: »Zakaj pa je niso peljali v bolnico?«

»Zdravnik je bil ponoči, ko smo še spali, pa je rekel, če hočejo, da lahko doma umre.«

Zala je skomignila z rameni. »Jaz moram zdaj kakav popit. Prideš gor ali greš domov?« Zjutraj je bila pogosto nejevoljna. Po zajtrku je rada dolgo gledala televizijo, da se je zamotila. Danes se je bala, da z gledanjem televizije ne bo nič, razen če prepriča tudi Marka.

»Bi ga meni tudi naredila? Meni še danes niso dali zajtrka.« Marko se je šele v tistem trenutku spomnil, kako lačen je. Želodec se mu je glasno oglasil in Zala se ga je usmilila.

»Ja, pridi, mali. Saj imam kruh tudi.«

Zala mu je skrbno pripravila kakav in mu namazala kos kruha z marmelado. Čeprav ji je nemudoma povedal, da rdečih marmelad ne jé, ga je Zala poučila, da so ravno rdeče najboljše, da naj bo tiho in vse poje. Nekaj trenutkov sta samo jedla, nato je začel postavljati vprašanja.

»Bi jo rada videla?«

»Koga?«

»Ja, staro mamo.«

»Zdaj takoj?«

»Če hočeš.«

»Kaj bodo pa tvoji rekli? Saj ne bodo dovolili.«

»Saj ne bodo vedeli. Saj niso ves čas pri njej. Malo bi bila na dvorišču pri nas, ko bodo šli iz njene hiše ven, pa greva midva k njej.«

»Pa zakaj bi jo hotela gledat?«

»Ti si že videla, ko kdo umira?«

»Ja, polno mrtvih sem že videla.«

»Aja. Jaz bi jo rad videl, samo me je samega strah.«

»Dobro, mali, bom šla s tabo, samo glej, da se ne boš v hlačke pokakal, ko bova pri njej.«

»Kaj pa, če se boš ti?«

»Če boš pa nazaj govoril, pa lahko greš kar takoj sam k njej. Zdaj pa pij kakav,« je hitro dodala, saj si ni želela, da bi šel k stari mami brez nje. V življenju še ni videla nikogar, ki bi umiral, kaj šele mrtvega človeka, in to se ji je zdela edinstvena priložnost.

Dolgo sta odlašala, preden sta se odpravila k Janežičevim. Zala se je vedno znova spomnila, kaj vse še mora postoriti doma pred odhodom. Preobleči pižamo. Umiti zobe. Počesati lase. Počesati lase punčki. Prešteti značke na torbi. Nujno pregledati, ali je v košu za perilo kaj umazanega perila.

»Zamudila jo bova,« ji je nestrpno rekel Marko.

»Kam bo pa šla?« je osorno odvrnila Zala.

Ko ji ni uspelo več izmisliti si nobenega opravila, sta se kot dve lisici, ki bi se radi ponoči prikradli v kokošnjak, odplazila na sosedovo dvorišče. Prav takrat sta videla, da so iz hiše stare mame stopali babica, dedek in teta.

»Zdaj,« je ukazal Marko.

»Ali res ne bodo hudi? Ne bi raje vprašala, če sploh smeva?« je zavlačevala Zala.

Potegnil jo je za roko in že sta po mačje drsela skozi napol odprta vrata hiše stare mame. Marko se je ustavil, malo prisluhnil in se takoj podal proti spalničnim vratom. Zala se je čudila, da ga ni bolj strah, zato je postala tudi sama bolj hrabra.

Ko sta odprla vrata spalnice, sta naletela na zatemnjeno sobo. Rolete so bile spuščene skoraj do konca, vsepovsod so viseli rožni venci ter slike Jezusa in Marije. Zala tovrstnih podob ni bila vajena, da gre za Jezusa in Marijo, je vedela le, ker so pri sošolki vsi hodili v cerkev in so tudi pri njih doma visele take slike. V sobi je bilo zatohlo in nenavadno vroče. Nemudoma je začutila, da so se ji na čelu začele nabirati potne srage. Ko se je razgledovala po sobi in si z dlanjo brisala pot, je opazila, da je vse čisto tiho, da ne sliši niti pasjega laježa niti kokoši, prav noben glas, noben zvok ni prodiral v sobo. Postelja stare mame je stala na njuni levi.

»Pridi,« ji je zašepetal in ji z roko nakazal, naj stopi bližje k postelji.

»Kako je stara,« je tiho rekla deklica.

»Prastara,« je odvrnil Marko. »Če pa je moja prababica.«

Zali se je to zdelo zelo smiselno, zato je prikimala. Naenkrat se ji je zazdelo, da stara mama smrdi, ampak tega ni želela izreči na glas. Vedela je, da tako smrdijo stari ljudje. Skrivoma je povonjala svojo kožo in si oddahnila. Spraševala se je, koliko let mora imeti človek, da dobi tak vonj. Najbrž kakih petintrideset, je razmišljala pri sebi.

»Nimam je rad,« je rekel Marko in pogledal sliko z Jezusom.

»A zato, ker te je lani poleti zunaj s palico po hrbtu udarila? Ampak ti si ji pa vedno nagajal. Mogoče si ji pa nagajal, ker je nimaš rad,« je skoraj šepetala Zala.

»Ne vem. Mogoče nekaterih ljudi ne moreš imet rad.«

Dolgo časa sta jo tiho opazovala in zdelo se jima je, da stara mama sploh ne diha več. Zala ni mogla razumeti, zakaj je stara mama pokrita, ko pa je tako vroče. Potem je pomislila, da bi v sobi morda še bolj smrdelo, če ne bi bila pokrita z rjuho. To je najbrž tako kot takrat, ko odeja zadrži prdce, potem ko jo odgrneš, pa naenkrat zasmrdi.

»Misliš, da je še živa?« je vprašal Marko.

»Tako žejna izgleda.«

»Ja,« je prikimal Marko. »A bi ti šla danes v gozd?«

Zala ga potegne za roko in skupaj odkorakata iz zadušljive sobe v preostanek poletja.





KJE JE DANICA?




Šolske počitnice se še niso začele, zato je na plaži v Izoli v neposredni bližini marine danes izredno umirjeno. Pihlja prijetna sapica in nekaj plavalcev čofota v toplem morju. Ker je nedaleč stran tudi hotel Delfin, na plaži prevladujejo starejši turisti, ob kavi v bližnjem baru pa se pomenkuje nekaj domačinov. Na eni od klopi na ploščadi sedi mlad par in uživa v poletnem miru. Ona je visoko noseča, zato ji sedenje na klopi ustreza bolj kot poležavanje na trati. Njuno zadovoljno in ljubeznivo kramljanje naenkrat prekine manjša skupina starejših dam, ki se približuje v počasnem, a odločnem tempu. Glasno klepetajo in popolnoma nemogoče je, da bi jih kdorkoli zgrešil. Ko pridejo do plaže, obkolijo par na klopi. Ena od njih se postavi tik pred njiju, kot da na klopi ne bi sedel nihče: »Bomo spet tu kot vsak dan? Jaz vsak dan sedim na tej klopi, drugod mi je neudobno.« Gospa sploh ne naslavlja para, kot da govori izključno svojim prijateljicam, kot da ju dejansko ni tam, nakar odloži zraven fanta na klop še vse svoje stvari. Ostale ji le prikimavajo in že hitijo polagati svoje ležalne podloge in kopalne brisače na ploščad okrog klopi. Priletna gospa si popravlja svoja očala, brez vprašanja se posede zraven mladeniča in si začne obuvati neke vrste plavalno obutev. Ošvrkne svoje prijateljice in reče s strogim glasom: »Ja, to je naše mesto. Tu nam je všeč, kajne?«

Mlada zaljubljenca se spogledata in si pokimata, da bosta primorana vstati in poiskati drugo mesto, ker ju bodo ženske v vsakem primeru izrinile, konflikta pa si v današnjem dnevu niti najmanj ne želita. Punca mirno reče svojemu fantu: »Tile upokojenci so pa res kot roji tistih velikih kobilic, ki letijo čez polja in za katerimi ne ostane nič drugega kot le opustošenje.« Fant se nasmeje, pomaga vstati dekletu in reče starejšim ženskam: »Ste pa res vljudne, drage dame.« Nobena ga ne pogleda. Vsaka vlači iz torb svoje zadeve, ena križanko, druga revijo, tretja neki doktor roman in tako naprej. Odločita se, da se namestita kar na trati za klopjo, saj tako ali tako nimata namena ostati več dolgo.

Ko se ženske končno namestijo vsaka na svoje običajno mesto, ko se že dogovorijo, ali se bodo mazale s kremo za sončenje ali ne, vodja skupine nenadoma glasno in nejevoljno vpraša: »Kje pa je pravzaprav Danica? Ali katera ve?« Ostale ženske se začno spogledovati, druga od druge pričakujejo odgovor, kje bi lahko bila njihova prijateljica, a vse po vrsti le odkimavajo. Starejšim ženskam se na plaži počasi pridruži še več prijateljic in tudi te sprašujejo, kje je Danica in kdo jo je nazadnje videl. Na plažo k ženskam prikaplja še nekaj moških, partnerjev od nekaterih izmed njih, in skoraj vsak vpraša po Danici. V skupini se kmalu razvije debata, ki je mlada človeka, zdaj kar udobno nameščena na ležalnih podlogah na trati, nikakor ne moreta preslišati.

»Ne vem, kje je Danica.«

»Ja, vsi se sprašujemo, kje bi lahko bila.«

»Ampak zjutraj je bila še pri zajtrku?«

»Seveda.«

»Ta Danica je res prijetna ženska, a ni? Tako fajn za pogovor, vedno rada posluša, potrpežljiva.«

»Ja, res je enkratna. Pa kaj vse zna. Ti, ona tako dobro plete, pa kvačka, pa menda hodi na bridž, pa v gobe, pa ne vem, kaj še vse dela.«

»Še na zelišča se spozna, veš. Že lani mi je povedala za neko tinkturo, al kaj je že bilo. Za rane, veš. To mi je pomagalo. Vse na nogi se mi je takoj zacelilo. Prej pa od enega dohtarja do drugega, pa ni in ni šlo nazaj.«

»Tone, ti je tudi zdaj nisi kje srečal?«

»Ne. Pojma nimam, kje bi lahko bila.«

»Škoda, da je ni. Je kar zabavna, vedno ima kako zanimivo štorijo za povedat.«

»Ja, pa baba je še fejst. Kateri letnik sploh je?«

»Ne vem.«

»Meni je enkrat zaupala, da je 43 letnik.«

»Aja? A potem se pa res dobro drži.«

»Ja, ja, ko neka Jane Fonda, madona.«

»No, no, no, pretiravali pa ne bomo. Pač zdrava je, nobenih težav nima, in to je to.«

»Čuj, kaj pa dopoldan? Je bila sploh dopoldan v kombiju, ko smo bili na izletu?«

»Daj, Joško, ne nori. Seveda je bila z nami.«

»Ja, Joško, saj pa veš. Ko je še v tisti taverni jakno pozabila in smo se zato nazaj vozili.«

»A, ja, ja, točno, točno. Že vem.«

»Nič ne veš, ker si sigurno spet spal.«

»Čuj, samo malo raztresena pa je ta Danica, se vam ne zdi? Danes s to njeno jakno. Kaj ni mogla pogledat, preden smo se odpravili? Veš, koliko časa smo izgubili zaradi tega.«

»Ja, skoraj smo na kosilo zamudili.«

»No, saj zdaj, če jakno pozabiš, to se zgodi, ne?«

»Ne, ne, ne, Marta ima prav, saj je v redu ta Danica, ampak včasih je kar zmedena.«

»Se ti zdi?«

»Jaz bom samo to rekla, da je že včeraj pri večerji takoj juho polila. Po sebi, po mizi, pa še po Francki. Se je morala uboga Francka it preoblečt v sobo.«

»E, daj. Tega pa nisem videla. Res, Francka?«

»Čisto res. Saj ti nisi mogla videt, če si sedela čisto na drugem koncu mize. Pa še opravičila se mi ni.«

»Jaz tudi ne vem, zakaj jo vsi toliko hvalite. Tako nekaj posebnega pa spet ni.«

»Ja, ja, ja, saj, kaj pa je že bilo lani? Tudi neki incident z njo. Se kdo spomni, kaj je že bilo?«

»Vsako leto je nekaj z njo, se meni zdi. Kako dolgo že skupaj hodimo sem?«

»Bo že kako sedmo leto, po moje.«

»Ja, vsi ne tako dolgo.«

»Ne, mi že, Joško in Slavica, vidva pa sta peto leto z nami, ne? Danica pa kako četrto, bi jaz rekla.«

»Bo že držalo, ti vodiš evidenco.«

»Bom ti dala, pač, spomin imam še dober, boljši kot vi vsi.«

»E, daj.«

»No, boljšega kot pozabljiva Danica že.«

»No, kdo se spomni, kaj je bilo lani z njo?«

»Jaz se še spomnim tega. Lani jo je tisti ljubček prišel obiskat, saj veste, potem pa je tudi izginila za dva cela dneva in dve noči.«

»Aja, točno, točno. Tisti s športnim avtom, ne?«

»Kaj boš pravila, dve noči? Tri noči je ni bilo nazaj. Se je potem hvalila, da jo je peljal nekam v Italijo.«

»Ja, opasna je.«

»Dedec je bil neki bivši atlet, je menda potem rekla. Ja, ja, taki športni avto, taki nizek avto je imel.«

»Ja, pa malo sta si privoščila. Saj, zakaj pa ne?«

»No, samo prijazna pa je Danica.«

»Pusti ti to hinavščino. Ti da neki recept za tinkturo, pa pokaže vzorec pri kvačkanju, pa že vsi nasedete. V resnici pa smo ji dobri samo, dokler se njej zdi.«

»Potem pa je itak najbrž spet oni moški prišel ponjo.«

»Eh, no, zdaj, nujno ni.«

»Ja, nujno ni. Lahko je kak drug tudi. Ker malo pa je taka, kako naj rečem? Malo je lajdrasta, ne?«

»O ja, nonstop visoke pete, pa šminka taka in onaka, pa nalakirani nohti. Mogoče ji pa hudo ustreza, da pride ta ponjo, da si lahko da malo duška.«

»Ja, kaj pa njeni kolki? Edino glede kolkov vedno jamra.«

»Ja, pa ja. Mogoče samo nam govori, da ima težave s kolki, da se dela malo ubogo. Drugače pa, bog ve, s kakimi žavbami je vse namazana, da jo tisti dedec kar v Italijo vozi, pa ji tam časti, pa vse.«

»Če bi imela s kolki probleme, že ne bi takih pet nosila.«

»Pa kaj jo sploh s sabo vlačimo vsako leto?«

»Anka, ti jo vsako leto vabiš.«

»Ja, meni pa je gladko vseeno, če ona hodi z nami ali ne. Jaz sem jo tisto prvo leto povabila, ker je ravno moža izgubila, pa sva se v tistem času na bazenu srečevali. Drugače pa je meni res vseeno za Danico, če je tu z nami ali ne.«

»Dobro, potem pa drugo leto, nema više Danice.«

»Dobro, dobro. Bo vsaj mir.«

»Ja, saj lahko rečemo, da ni prostora.«

»Ja, ja, tako je to.«

»Vroče pa je danes, bi šel kdo v vodo?«

Mlad par prične pospravljati. Dovolj jima je poslušanja o Danici in vsega klevetanja. Ko zlagata blazine in brisače, se fant nagne k punci in ji prišepne: »Poglej, poglej v tisto smer. Če ni tisto Danica. Stavim, da je ona. Toliko še počakajva. Zdaj me pa res zanima, kakšna bo reakcija.« Punca samo zamahne z roko in se kislo nasmehne. Popolnoma jih je že sita.

Po ploščadi se priziba starejša gospa, zavita v dolg mikaven pareo s tigrastim vzorcem, lepo je zagorela in ustnice se ji bleščijo v rožnati šminki. Nosi temna sončna očala in na glavi ji počiva velik slamnik s trakom, v istem vzorcu kot pareo. Pomaha skupini.

»Glejte, Danica je,« vzklikne eden od moških.

»Danica! Pridi, pridi.«

»Ja, kje pa hodiš? Mi te že ja pogrešamo.«

»Ja, vsi smo se spraševali, kje smo te izgubili.«

Mladeniča je imelo, da bi skočil tja in jim povedal, kar jim gre, da takšna dvoličnost ne vodi nikamor, a ga je prestregla roka njegovega dekleta, ki ga je nalahno povlekla nazaj. V njenem pogledu je zaznal, da mu pravi, to ni tvoja bitka, pridi, se bova ohladila nekje ob sladoledu ali kaj podobnega. Če bi bil tukaj sam, bi se najbrž težko zadržal, da jim ne bi česa zabrusil, četudi je v sebi vedel, da bi bilo vse povedano za to zagrenjeno družbo brez vsake vrednosti. Vedel je tudi, da bo najbrž že kmalu pozabil posamezne besede njihovega pogovora, a mu je neizrečeno vseeno težko sedlo na prsni koš. Pogledal je dekle in njen napeti trebuh, ki se ga je v tistem trenutku moral dotakniti. Moral je občutiti nekaj čistega, nedolžnega.





RABUTANJE




Vsako leto se je začelo s sosedovimi češnjami. Bila je kot eden od škorcev, ki se jeseni zgrnejo nad obilje grozdja. Z nenavadno strastjo je rabutala, karkoli je bilo na voljo. Na otoku Cres, kjer smo eno poletje počitnikovali z vso družino, me je vsako jutro vodila na sprehode od naše najete hiše do razkošnega figovca, ki se je bohotil s svojimi sočnimi sadeži. Mimoidoči so naju prijazno pozdravljali, ona se je še zapletla v pogovor z vsakim, ki je za to pokazal zanimanje, jaz pa sem strmela v tla. Že med obiranjem se jih je z užitkom najedla. Potem je hranila z dnevno bero vso družino, jaz pa sem se iz deklice prelevila v račko, ki je vsake kopalke ponečedila z rjavim madežem. »Preveč smokev,« je rekla in se široko smejala, medtem ko je prala tiste male kopalke.

Bil je ribez, borovnice v gozdu, kosmulje, maline. Veje malin so jo praskale po rokah, meni pa je dajala v usta sladke sadeže. Preden mi je kot hostijo položila malino na jezik, je vsako razprla in preverila, da se v njej ne bi morda skrivala kakšna žuželka. Ko je poletje doživljalo svoj vrhunec, je bila na vrsti koruza. Pohajkovali sva med koruznimi polji nedaleč od doma in vedno se je odločila, da nabere nekaj koruze. Na obronku nekega polja je sameval drevesni štor, na katerega me je posadila in mi naročila, naj stražim, sama pa se je odpravila v koruzni labirint. V živo rdeči majčki sem sedela na tistem štoru, nervozno mežikala in obračala glavo zdaj v levo, zdaj v desno. Vsakič znova mi je odleglo, ko sem namesto nejevoljnega kmeta zagledala prihajati njo iz koruze nazaj na poljsko cesto, s polnimi rokami koruznih storžev, ki smo si jih zvečer spekli na domačem dvorišču. »Kako ljubim poletje,« nam je govorila, mi pa smo glodali temno zapečeno koruzo in lizal nas je večerni vetrič ter prameni ognja. Nekdo si je potem iz koruznih lask za hec vedno naredil brke.

Jeseni je morda še kje nabrala jabolka ali pa hruške. Ko je nastopila zima, je bilo vsega konec in naslednje poletje so se marsikje lomile veje češenj in veje fig pod težo sadežev, ko nabiralke več ni bilo. Toliko rabutanja v tako kratkem času.





PORTFOLIO




Ana je baletka. Stara je 14 let. Ana je dobra. Želi se vpisati na kraljevo akademijo za balet v Londonu, zato pridno trenira in pleše vsak dan. Na konservatoriju in pri svoji zasebni učiteljici. Ima dolge svetle lase, ki ji segajo do pasu. Nanje je nadvse ponosna. Živi z mamo in njenim fantom. Očeta ni. Mama ima na srečo dobro službo in še boljšo plačo, kot pravi sama. Ana so njene uresničene sanje nje same. Fant je nepomemben. Nič posebnega. Ne vtika se in že to je dovolj. Ana je lepa. Njeno telo je brezhibno. Izklesano. Tudi na svoje telo je Ana ponosna. Ve, da je lepša od svojih vrstnic in da izstopa. Vanjo so zaljubljeni vsi sošolci in vsi učitelji. Tudi kakšna učiteljica. Ana jé le zdravo hrano. Nobenih maščob. Včasih lososa. Nobene slabe prehrane. Pazi, da veliko pije. Vodo in kokosovo vodo. Ko ji čas dopušča, rada pomaga drugim. Ana je dobra.

Prejšnji teden sta šli z mamo k Stanetu. Stane je mamin dolgoletni prijatelj. Stane je fotograf. Včasih pride na večerjo. Mama ga najraje povabi takrat, kadar fanta ni doma. Mama se ob Stanetu hihita kot šolarka. Stane je zelo prijazen do Ane. Ana je dobra. Stane je zadolžen za Anin portfolio. Ana bo potrebovala portfolio ob vpisu na akademijo. Stane je star 49 let. Na vrhu glave se mu dela pleša, ki jo zaenkrat še dobro skriva. Skriva tudi trebuh. Na srečo je visok. Stane je samski. Ne najde primerne ženske. Prejšnji teden so se dobili v mestnem parku. Mama je asistentka. Ani pomaga pri preoblačenju. Ana obleče za fotografije seveda tudi dres in tutu ter si obuje baletne copate. Lase ima spuščene. Želi jih pokazati. Stane se med fotografiranjem zelo poti. Ves čas si z robcem briše čelo. Ani gre to na živce. Mama Ani tiho prigovarja in jo bodri. Za nekaj fotografij ji mama na koncu naredi tesno figo. Ana želi pokazati tudi svoj labodji vrat in čudovito silhueto. Stane jo postavlja na različne konce parka. Ana se postavlja v različne poze. Nogo dviga do glave in Stane skuša ujeti najboljše trenutke. Najboljše poze. Ana je dobra.

Danes je sobota. Ana še spi. Oddaljeno v spanju zasliši mamin telefon. Kmalu zatem mamino hihitanje. Ana se pokrije čez glavo. Ob sobotah si rada privošči malo več spanja. Čez pol ure potrka mama na vrata.

»Ani, Stane je klical. Fotografije so pripravljene. Danes moraš k njemu v studiu. Da izbereta fotografije in jih potem on še obdela. Ti moraš povedat, katere fotke želiš, srčica. Jaz ne morem s tabo. Saj veš, da bi rada. Ampak danes se prvič sreča naša delovna skupina v službi in ne morem manjkat. Stane je res vztrajal, da se dobita. Naslednji teden, pravi, je ves čas zaseden. Na mizi te čaka jogurt s kosmiči. Pripravila sem ti tudi sadni krožnik, žabica.«

Mama boža Ano po glavi in jo nato še poljubi. Ana ne želi sama k Stanetu. Ne razume. Zakaj taka nuja.

»Srčica, saj sem mu povedala, da jaz danes ne morem, ampak je vztrajal. Kaj naj bi mu rekla? Saj veš, kakšen je. Želi, da prideš. Pa saj je zelo prijazen s tabo. In tudi sama boš najbolje izbrala taprave fotografije.«

Mama zdaj Ano objema, medtem ko Ana sedi na postelji. Ana se strinja, da bo šla ob dvanajstih do Staneta. Potem pa na solato v svojo najljubšo restavracijo. Ana je dobra. Mama odide iz sobe in ji prinese petdeset evrov. Položi jih na Anino mizo.

»Izvoli, za kosilo. Pojej še kakšno presno sladico danes. Danes je poseben dan. Delaš svoj portfolio, lepotica. Danes si lahko privoščiš kaj sladkega.«

Mama skoraj cvili od navdušenja. Ana danes ne bo jedla sladice. Šla bo le na solato. Ana je dobra.

»Kakor hočeš,« se ji nasmehne mama. »Poskusila bom priti do petih domov in takrat mi poveš vse, kako je bilo in kakšne so fotografije, prav?«

Mama še enkrat poljubi Ano, ji pogladi lase in jo poljubi na čelo.

»Oh, kako si lepa, moja Ani,« zavzdihne, ko odhaja iz sobe.

Ana leže in se pokrije čez glavo. Nato se spomni na sadni krožnik in skoči iz postelje. Sama je doma. Maminega fanta danes ni. Ana pravzaprav sploh ne ve, kje je. Na mizi jo čakajo slastne in predvsem zdrave dobrote. Z veseljem se jih loti. Najprej jogurta s polnozrnatimi kosmiči in nato še sadja. Počasi jé. Hrano vedno dobro prežveči. To ji je svetovala njena učiteljica in tega nasveta se drži. Ana je dobra.

Ana pogleda na uro. Deset do enajstih. Počasi bo morala od doma. Ana odide v kopalnico. Umije si zobe in obraz. Ana se vsak dan rahlo naliči. Nanese kremo, maskaro in rožnat lipglos. Njena koža je gladka in popolna. Ko ima predstavo ali produkcijo, je močno naličena. Danes si lase spne v čop. Obleče belo bluzico, črne debelejše nogavice in črno krilce. Sega ji skoraj do kolen. Ana obuje gležnjarje. Čez bluzico si ogrne jesensko jakno.

Do Stanetovega studia bo šla danes kar peš. Dan je lep. Nenavadno topel za ta letni čas. Ana hodi počasi. Uživa v sončnih žarkih. Gre po daljši poti. V studio zamudi petnajst minut. Naleti na zaklenjena vrata. Mama bo huda. Če se ne dobi s Stanetom. Ne ve, kaj naj stori. Najraje bi nadaljevala svoj sprehod. Najraje bi rekla, da Staneta ni bilo. Medtem ko premišljuje, kaj naj stori, se naenkrat odpro vrata.

»Oh, miška. Zamujaš. Sem se že bal, da te ne bo,« ji reče Stane.

Stane se smehlja. Z roko ji nakaže, naj vstopi. Ana ga pozdravi. Vstopi v studio. Stane zaklene vrata. Ana se obrne. Začudeno ga pogleda.

»Veš kaj, zaklenil bom. Da naju ne bo kdo motil. Saj uradno danes sploh nimam odprto. Bova hitro, miška. Ne skrbi. Sedi tja k računalniku. Datoteko imam že odprto. Pridi, ti bom pokazal.«

Ana sede na stol brez naslonjala pri računalniku. Stane na stol zraven njenega. Ana sleče jakno. Položi jo na torbo na tleh.

»Cel teden sem gledal samo tvoje fotografije. Niti sanja se ti ne, kako si lepa, a ne? Pizda, Ana. Taka krhka si, veš. Daj, naj ti pokažem.«

Stane začne odpirati eno fotografijo za drugo. Ana je zadovoljna. Fotografije se ji zdijo lepe. Lepše, kot je pričakovala. Najprej pogledata vse na hitro. Nadaljujeta z vsako posebej. Komentirata jih. Ana se odloča, katera ji je všeč. Katera ne.

»Kritična si, Ana. To je dobro. Neverjetna si. Meni si grozno všeč na teh fotkah. So dobre, ne?«

Ana prikima. Pokaže na fotografijo, ki ji je najbolj všeč. Na tej stoji Ana ob drevesu in gleda v nebo. Fotografiral jo je s profila. Njen obraz je čudovito poudarjen s profila. Kot njene majhne prsi v dresu. Tako čvrste. Poudarjena so njena rebra. Kot bi prav v tistem trenutku zadržala dih. Ampak te ne bo uporabila. To bo imela v svoji sobi. Ana se nekoliko sprosti. Ana je dobra. Stane je res prijazen.

»Res si lepa na tej, celo tvoje telo je tako … Vidiš, sploh ne najdem več besed zate. Pa nisi lepa le na fotografijah, saj veš.« Stane prime Ano za koleno. Ana ga gleda s svojimi velikimi očmi. Takoj pomisli na mamo.

»Imaš fanta, Ana?« Stanetova roka še vedno počiva na njenem kolenu. Zdaj roka nekoliko zdrsi po kolenu. Kot bi jo pobožal. Stane se zdi nežen.

»Bi ga morala imet, veš, Ana. Zdaj si stara ... koliko si sploh stara? No, saj ni važno. Ni mi treba povedat. Ampak si super, veš. Imaš telo, ki bi ga bil vsak fant zelo vesel.«

Ana se nasmehne. Njegove besede ji laskajo. Stane ima prijeten obraz. Verjetno je bil včasih privlačen. Ko je bil mlad.

»Pizda, Ana. Kaj delaš z mano?« Njegova roka zdrsi po njenem bedru. Ana sedi na vrtljivem stolu. Stane jo sunkovito, s stolom vred, obrne stran od sebe. Prime jo za čop. Sname ji gumico. Lasje ji padejo po hrbtu. Pogladi ji lase. Z obema rokama zdrsi po njenih svilnatih laseh in istočasno po njenem hrbtu. Z rokama pristane na njenem pasu. Spet jo sunkovito obrne na stolu k sebi. Stane je močan. Prime jo za obe nogi. Ana ju stiska skupaj. Njen obraz je resen.

»Ne boj se me. Ana, Ana, Ana … Jaz bi te samo enkrat poljubil. Na usta. Počasi. Ampak mami ne smeš povedat, veš. Bi jo prizadelo. Kake lepe lase imaš. Mama mene rada vidi … Jaz pa rad vidim … tebe. Ano. In te gledam, veš. In ne samo, da te gledam. Res te vidim. Vidim tebe, tu notri.« Stane se dotakne njenega prsnega koša in po njem narahlo potrka. Poudariti želi, kar govori. Njegova roka ostane na prsnem košu. Nato zdrsi ob strani po levi strani njenih prsi. Nato po rebrih. Ustavi se na njenem trebuhu. Ana sedi kot prilepljena na stol. Ana ne čuti več svojega telesa. Ana je dobra.

»Ana, jaz te bom poljubil. Moram te poljubit, sicer se mi zmeša. Cel teden se mi je mešalo zaradi tebe.«

Prime jo za boke. Pritegne jo k sebi. Močno jo stisne za boke. Poljubi jo. Njegov jezik najde pot v njena usta.

»Ana, kako si sladka,« ji šepeta. Poljublja jo po obrazu. Po vratu jo poljublja. Razpre ji bluzico. Poljublja jo po dekolteju. Razpre ji noge. Nenadoma jo dvigne nase. Ana je peresno lahka. Ko Ana sedi na njem, čuti, da je vzburjen. Stane dvigne Ano. Nese jo na kavč. Položi jo na kavč. Leže nanjo. Ana ga čuti. Sebe ne. Ana je dobra.

Stane ji še kar naprej šepeta. Ana ga več ne sliši.

Ko se Ana prebudi, vidi Staneta. Sedi na stolu poleg kavča in jo zaskrbljeno gleda. Ana je še vedno na kavču. Ne razume, zakaj leži na kavču.

»Slabo ti je postalo, veš. Samo to je bilo. Slabo ti je postalo in jaz sem te položil na kavč. Ali nisi danes še nič jedla, Ana, miška? Ti lahko prinesem kozarec vode?«

Ana prikima. Čaka na vodo. Na dušek spije cel kozarec.

»Ti je bolje? Boš lahko šla sama domov ali te peljem? Lahko te peljem, ni problema. Pizda, zaskrbelo me je zate.«

Ana odkima. S pogledom išče uro po prostoru. Vstane. Opoteče se do stola pri računalniku. Vzame svojo torbo. Ven potegne telefon. Ura je že skoraj pol štirih. Domov mora. Mama še ni klicala.

»Seveda, pojdi. Ana, moja Ana,« reče Stane. Stopi proti njej. »Mami reci, da sva dobro naredila, veš. In da bo kmalu gotovo. Se bom potrudil, da bom hiter.« Želi jo objeti. Ana se odmakne k vratom. Pozabi, da so zaklenjena.

»Stisnem te, preden greš. Premirje, prav?« Stane objame Ano. Anine roke mlahavo visijo ob njenem telesu.

»Prav. Previdno … Prav?« še reče Stane.

Ana se spomni, da bi morala še na kosilo. Ana je dobra. Ko hodi, opazi, da bluzica ni več enakomerno zatlačena za krilce in tudi krilce je obrnjeno. Hiti si poravnati oblačila nazaj na svoje mesto. Na poti do doma se ustavi na Čopovi in zavije v

McDonald’s. Naroči največji meni. Z veliko kokakolo. Naroči tudi solato. Dve jabolčni piti. Sladoled s karamelom. Naroči za sabo. Vso hrano odnese domov. Fant je že doma, mama ne.

Ana odnese vso hrano v svojo sobo. Začne jesti. Najprej poje sladoled in ves krompirček. Nato solato s prelivom. Nadaljuje z big macom. Popije pol pijače. Poje še obe jabolčni piti. Gostijo zaključi s preostankom pijače. Embalažo skrbno zavije. Odnese jo ven v smetiščno kanto. Maminega avta še ni. Fant posluša v dnevni sobi neke posnetke s koncerta.

Ana zavije v kopalnico. V grlo potisne zobno ščetko. Ana je dobra.

Gre nazaj v sobo. Leže na posteljo. Počuti se čudno prazno. Po petnajstih minutah vstopi fant s kamiličnim čajem. Skodelico postavi na Anino nočno omarico.

»Si dobro, Ana? Je vse v redu? Sem te slišal …« ji tiho reče.

Ana ga pogleda. Prikima. Prvič ga sploh prav pogleda. Mlad je.

»Hvala, Bojan,« zašepeta Ana. Zapre oči. »Povej mami, da danes zvečer ne grem na trening.«

Bojan brez besed vstane. Odide iz sobe. Čez nekaj trenutkov zazvoni mamin mobitel. Zvoni in zvoni. Ana razume. Mama je spet pozabila svoj telefon doma. Ko začne telefon spet zvoniti, se oglasi Bojan. Nekaj časa je tiho. Nato zabrusi v telefon: »Ne kliči več sem. Nikoli več ne pokliči. Si razumel?« Za tem zasliši Ana ropot. Razume. Bojan je zalučal telefon po sobi. Razume. Klical je Stane. Razume, da je tudi Bojan dober.





OJSTRICA




S prvim jutranjim avtobusom sta se vozila v Celje, na gladini Savinje so se zrcalila drevesa. Nad reko so se za mrčesom podile lastovice in zdelo se je, kot da ju spremljajo ob poti. Na avtobusni postaji je bilo le nekaj zgodnjih potnikov, ki so kot sence hiteli v svoje službe. Trgovke, morda kak poštni uslužbenec. Počakati sta morala nekaj minut, nakar sta oprtana z nahrbtnikoma stopila na avtobus za Logarsko dolino. To so bile njune zadnje počitnice, septembra oba čaka diploma, nato pa se bosta kot učitelja zaposlila v šolah čim bližje domu. Majda si je močno želela zaposlitve v domači osnovni šoli, Rado pa je ciljal na srednjo šolo v sosednjem kraju. Na avtobusu sta še malo dremala, vsak pri sebi pa je koval načrte za prihodnost. Rado je najbolj sanjaril o avtu, ki ga bo potreboval za novo službo. Avtomobila se je nadvse veselil, saj si bo z njim lažje privoščil tudi nove planinske podvige. Majdo je zanašalo vse od gradnje hiše do družine in poroke.

Ko je avtobus končno prilezel do Logarske doline, sta radostno izstopila in se odpravila do Planinskega doma. Ta je bil to jutro njuno izhodišče za vzpon na Ojstrico, in ker sta za izlet izbrala julijski dan sredi tedna, pri domu ni bilo prav nobene gneče. Majda je bila lačna, zato si je zaželela, da bi že kar tam nekaj na hitro prigriznila. Rado ni maral, da bi se že na začetku predolgo obirala, zato ji je predlagal, da bi si nekoliko daljši postanek privoščila v koči, kar bo že čez dobro uro. Ko sta se preobuvala v planinsko obutev, ji je govoril o zgodovini te planinske postojanke v Logarski dolini. Majda je prikimavala in izustila občasni »A tako?«, vendar je slišala le, da se je dom včasih imenoval Herletov dom, vse ostalo pa je preslišala. Rado ni opazil, da je poslušalka nepozorna, in je zadovoljno pripovedoval naprej. Ucvrla sta jo po makadamski cesti, nato zavila v gozd in že kar kmalu na strme gozdne kozje poti. Po slabi uri sta prispela do studenca, kjer sta se osvežila in si na pol prazni čutari spet napolnila z vodo. Majdi se je vedno bolj oglašal želodec, Rado pa jo je bodril: »No, daj, le še malo je do koče. Vidiš, da strmina že nekoliko popušča. Potem pa le še po travniku do koče na Klemenči jami. Veš, na kaki lepi jasi leži koča. Tam se bova do-dobra okrepčala, potem pa gre zares.«

Majdi mu ni uspelo odgovarjati. Občudovala ga je, ker je bil Rado čisti športni tip. Kondicijo je imel kot kak gams. Preplezal je že skoraj vse hribe v Sloveniji, pa tudi v Italiji jih je preplezal že ogromno, zato je tudi vedel res veliko.

»Veš, Majda, ta koča je tu že menda iz petdesetih. So jo naredili iz pastirske postojanke. Že od tu je res lep razgled na Ojstrico. Boš potem še z večjim zagonom nadaljevala pot. Še malo, pa bova tam.«

Ob prihodu h koči je Majda pritrdila Radu, da je res lepo. Ojstrica se je bahala v poletnem soncu, v bližini postojanke pa so se lovile majhne ptice. Vseeno pa jo je malce streslo, saj se je zdela gora s te točke precej daleč. Morda pa ji to govori le lakota, se je tolažila. Sama sicer ni lazila v hribe s tako vnemo kot Rado, ampak vseeno si je, odkar sta pred nekaj leti postala par, nabrala že kar veliko izkušenj. Rado je v hribih najraje preživljal počitnice, Majda pa mu je vsakič ugodila, četudi se ji je vsako leto zahotelo morja.

»Bova kar zunaj pojedla. Poglej, kje bi rada sedela, jaz pa grem vprašat v kočo, če imajo kaj pijače.«

Majda je poiskala klop, ki se ji je zdela najbolj primerna, in začela odpirati nahrbtnik. Bila sta dobro pripravljena. Izvlekla je rezine domačega kruha, klobase, čebulo, trdo kuhana jajca in skuto. Rada nekaj časa ni bilo nazaj, zato je začela malicati kar sama. Ko se je le prikazal s čajem, je opazila, da mu je na obraz sedel čuden izraz, ki ga je sprva nameravala prezreti. Sama se je najraje izognila nepotrebnim sitnostim, kaj šele prepirom, razen ko je menila, da gre zares.

»Kje pa hodiš tako dolgo? Nisem več mogla čakati,« se je poskušala opravičiti, ker je že na veliko obedovala brez njega.

»Čakal sem gospodarja, pa ga ni in ni bilo na spregled. Potem pa sem naju še v knjigo vpisal. No, ko se je vrnil v kočo, mi je dal čaj. Tu ga imaš. A si ti slučajno želela šnops v svoj čaj?«

»Ne. Meni se bo prilegel kar brez žganja, hvala. Zakaj pa tako čudno gledaš, Rado?« si vseeno ni mogla pomagati.

Rado je malo pomolčal. »A si lahko misliš, kdo je v koči?«

Majda ga je vprašujoče gledala, medtem ko si je v usta tlačila hrano. Bila je še vedno preveč lačna, da bi zmogla postavljati podvprašanja. Rado je vzel kruh in klobaso ter začel rezati čebulo.

»Jaz bom tudi eno jajce,« je rekel in ga začel lupiti.

Majda je še vedno čakala, da ji pove, kdo za vraga je v koči. Ko ni in ni nadaljeval, je nestrpno rekla: »Ja, a boš že povedal, kdo je v koči?«

»Tovariš direktor Borut Visočnik,« je končno pikro izustil.

Majda ga je začudeno pogledala in se nasmehnila. »A res? Daj no. Naš Borut? A sta z Mojco tu? No, to pa je naključje. A ste govorili?«

»Ne.«

»No. Kako ne? Zakaj pa ju nisi pozdravil?«

»Ni z Mojco.«

»Ja, kako ni? S kom pa je? Zakaj moram zdaj vse vleči iz tebe?«

»Jaz sem čakal na čaj, naju vpisal v knjigo in se malo razgledoval po koči. Nato sem v sosednji sobi koče slišal, da nekdo govori in se hihita. Pokukal sem noter in videl Boruta.«

»S kom pa je govoril?«

»Saj to je tisto. Z neko drugo žensko. Tesno drug ob drugem sta sedela in se hihitala. Ko se je Borut zasukal proti vratom in me zagledal, se je takoj obrnil spet nazaj k njej. Sploh me ni pozdravil. Ženska je potem rekla dober dan, on pa se je delal, kot da se ne poznava.«

»Ah, daj. Borut? Borut Visočnik? Pa si prepričan, da je on?«

»Seveda. Če sva se pogledala. Situacija je bila neprijetna, zato sem se tudi jaz obrnil in šel nazaj čakat gospodarja.«

»Torej, zdaj sedi v koči Borut z neko drugo žensko? Saj ne morem verjet. Poroka je pa naslednjo soboto.«

»Ja, saj. Najbrž pa ta ženska ni njegova sestrična, ker bi sicer najbrž govoril z mano, ne?«

»Ne vem, no. Najraje bi šla kar v kočo in ga pozdravila, da vidimo, kaj je na stvari.«

»Ne, ne, pusti to. Midva pojejva, nato se čim prej spokajva na vrh. Ne vem pa, kam sta onadva namenjena. Saj ne moreta biti že nazaj z vrha. Upam za nas vse, da ne bomo hodili drug za drugim, ker nam bo vso pot nelagodno.«

»Ah, daj. Kar prenehaj. Midva sva na izletu in ne bova dovolila, da nama ga kaj pokvari. Še najmanj pa neki Borut.«

»Prav imaš, Majda. Greva počasi, pridi. Midva greva tako ali tako čez Škarje, onadva pa morda celo po Kopinškovi, ker je Borut tak plezalec.«

»Midva pa čez Škarje?« se je zasmejala Majda. »Danes pa bo ostro, čez Škarje na ostro Ojstrico.«

Radu ni bilo do smeha. Začel je pospravljati hrano v nahrbtnik ter namignil gospodarju koče, ki je ravno poškilil skozi vrata, da bosta skodelici pustila kar tam. Gospodar je samo zamahnil z roko in pokimal. Rado in Majda sta dobro poznala tako Mojco kot Boruta. Majda in Mojca sta hodili celo skupaj v šolo, Rado in Borut pa sta bila že vrsto let v istem planinskem društvu in sta bila zato večkrat skupaj kje v hribih. Borut je bil nekaj let starejši od Rada, ampak Radu se je vedno zdelo, da se dobro razumeta. Borut ga nikoli ni imel za mulca.

»Kako ostro bo šele, ko se bomo srečali doma?« je resno odvrnil Rado. »Pridi, pot pod noge.«

Sonce je bilo zdaj že visoko, a zaradi ujm prejšnje dni na srečo ni bilo prevroče. Pot ju je peljala najprej strmo skozi gozd in Rado se je še nekajkrat obrnil nazaj, če sta jima Borut in tista ženska za petami. Videti ni bilo nikogar. Da bi zamotil Majdo, še bolj pa sebe, ji je kazal rastlinje in razlagal, kaj ob poti srečujeta: »To je kranjska lilija.« In čez nekaj trenutkov: »Vidiš, to pa je alpski mak.« Majda je zaznala, da je Rado rahlo nervozen, zato je odgovarjala kratko. Rekla je: »O, kako lepe so« ali pa »Ta je pa res krasna«. Spremljal ju je tudi živahno cvetoči sleč in ta ji je bil še posebej všeč.

»Ta ima pa podobne cvetove kot rododendron,« je poznavalsko pridala.

Rado je pokimal, povedal njegovo latinsko ime ter razložil, da ta alpski grmiček sodi prav v družino rododendrona.

Šele čez nekaj časa, ko sta hodila že pod pečinami, se je lahko spet sprostil. Zdaj je Majdi natančno opisoval preostali potek ture, ki jo je dobro poznal, saj je tod že večkrat hodil. Razlagal ji je, kako ga je enkrat tukaj ujela nevihta. Ko se je tako razgovoril, je postal njun tempo hitrejši, zato je Majda predlagala, da vendarle vsaj malo upočasnita. Sledilo je namreč strmo prečenje melišč, ki jih je Majda najmanj marala. Vedno se je bala, da ji bo zdrsnilo. Rado je to že dobro vedel, zato jo je prijazno spodbujal.

»Ne boj se, Majda. Kmalu bova čez. Še malo, pa se bova vzpenjala proti sedlu in boš še lepše videla Ojstrico, potem pa še kmalu slap Rinka. Ta ti bo všeč.«

Majda je tiho stopala naprej. V planinah ni marala pretiranega klepeta. Osredotočala se je na svoje korake in ritem dihanja. Zdaj se je dihanje spet dodobra umirilo in razgledi, ki so se odpirali pred njima, so bili tisti, ki so ji jemali sapo. Ko sta zagledala slap, sta se ustavila, si malce oddahnila in naredila nekaj požirkov vode. Brez besed sta si ogledovala tanek slap vode.

»Misliš, da je tista ženska Borutova ljubica?« je čez nekaj trenutkov vprašala Rada.

»Težko bi verjel, da ni. Ne beli si glave s tem, Majda.«

»Na Mojco mislim. Smili se mi. Pa tako se veseli poroke.«

»Kot si rekla prej, ne misliva zdaj na to. Morda je Borut že zdaj na poti v dolino in se sploh ne bomo več srečali in bomo na to neljubo situacijo pozabili,« je rekel Rado. »Če si pripravljena, bi šla kar naprej. Zdaj naju čaka še nekaj strmih vzponov, tik pred vrhom še najbolj, tam je celo nekaj varoval.«

»A bom pa zmogla?«

»Ne skrbi. Bova vmes še malo počivala, varoval si pa že navajena.«

»Tebi je lahko, ko si tak športnik. Aja, zdaj sem se spomnila, kdaj se že letos začnejo olimpijske?«

»Mislim, da po dvajsetem avgustu.«

»V Münchnu, kaj?«

»Ja.«

Spet sta obmolknila in šele čez nekaj časa se je Rado ustavil, pa še to samo za to, da ji je pokazal gamsa, ki se je mirno pasel nedaleč od njiju. Majda je samo pokimala, sama ga sploh ne bi zapazila. Pot se je začela strmo vzpenjati, nato sta v daljavi zagledala Logarsko dolino. Ko sta prispela na sedlo, ji je Rado namignil na cvetlice:

»Te pa že poznaš, kajne?«

Bila je vesela, ko je pravilno ugotovila, da je to encijan.

»Zdaj bova šla pa zelo počasi, Majda,« jo je hrabril. »Do vrha se ti bo zdelo hudo, ampak sva blizu. Ko bova dosegla cilj, boš več kot zadovoljna. Daj mi svoj nahrbtnik, ti ga bom jaz nesel, da boš lažje šla.«

Ko sta prilezla na vrh, se je Majda kar sesedla.

»Nisva sama,« se je pošalil Rado. »Glej, planinske kavke.«

Nekaj ptic je skakljalo po pečevju, kot da so čakale na svoj popoldanski obed, ki naj bi prišel iz njunih nahrbtnikov. Majda jih je opazila, vendar ni sodelovala, samo sedela je in dihala in izmenično mislila na malico in na Mojco in na Boruta.

Ko je Rado odprl knjigo, da bi ju vpisal, je globoko zavzdihnil.

»Kaj pa je, Rado?«

»Borut je že vpisan. In ta njegova baba tudi. Alenka Plaz. Očitno je Borut dobro preračunal, kako hitra morata biti, da se ne srečamo. Morala sta biti tukaj malo pred nama,« je razpravljal Rado.

»Plaz? Plaz bo za Mojco, ko bo izvedela za to Borutovo avanturo,« je komentirala Majda.

»No, midva ne prehitevajva. Kdo ji bo povedal? Midva? Bova potem midva kriva za njun razhod?«

»Ne, Borut je sam poskrbel za to.«

»Pomiri se, Majda. Jaz samo upam, da bosta tadva tako hitro, kot sta priplezala na vrh, z njega tudi sestopila in da se ne bomo slučajno srečali. Mene samo to skrbi. Midva pa bova o vsem dobro razmislila, preden bova karkoli storila. Ampak ta ženska pa mora biti kondicijsko zelo dobro pripravljena, da je vzdržala Borutov tempo.«

Ojstrico, ki je bila še malo prej popolnoma obsijana s soncem, je zajela oblačnost. Zaslišala sta, da na avstrijski strani grmi. Dan se je že prevesil v popoldan. Malo nižje na planini se je oglašalo nekaj ujed. Majda je dobro vedela, zakaj Radu ni po godu, da bi se Mojci karkoli povedalo. Vedela je, da je bil Rado dolgo časa zaljubljen v Mojco, preden sta onadva postala par, in da je Mojca raje izbrala Boruta, ker je bil starejši, bolj izkušen in tudi bolj finančno preskrbljen. Rado je bil do Mojce še vedno zaščitniški in je za nič na svetu ne bi želel prizadeti ali kakorkoli vplivati, da do poroke med Borutom in Mojco ne bi prišlo. Radu se še sanjalo ni, da Majda vse to ve.

»Dobro, dobro. Malo še počivajva, nekaj malega prigrizniva, potem pa hitro v dolino,« je Majdo zdaj zaskrbelo še zaradi vremena. »Ne morem se sprijaznit s tem, da Borut tu pohajkuje z drugo, Mojca pa sedi doma in nima pojma, kaj se dogaja. Kaj ji je le natvezil?« je premišljevala na glas in opazovala Radov izraz na obrazu.

Rado ni reagiral, zagotovil ji je le, da neviht danes ne bo. Pomalicala sta, pospravila za seboj in se odpravila nazaj proti dolini. Šla sta po isti poti in hodila sta v popolni tišini. Nobeden od njiju si iz misli ni mogel izbiti današnjega pripetljaja. Ko sta se s Škarij počasi spuščala proti snežišču, sta že od daleč zagledala dve figuri. Nekdo je stal, druga pojava pa je sključena sedela na skalah. Majda in Rado sta kot vkopana obstala na mestu.

»Pa ne, da je Borut,« je osuplo rekla Majda.

»Po moje je,« je neodločno odvrnil Rado.

»Kaj bova pa zdaj?«

»Ja, kako, kaj bova zdaj? Šla bova mimo njiju. Ne razumem pa, zakaj počivata na takem neposrečenem mestu.«

»Oh, kako mi ni do tega. Ta nama je uničil cel dan. Morali bomo spregovoriti in kaj naj mu rečeva?« je bila iz sebe Majda.

»Ne sekiraj se. Morda se bomo samo pozdravili in nič več.«

Ko sta se paru bolj približala, sta videla, da je nekaj narobe. Borut jima je že na daleč na kratko pomahal in se glasno zadrl: »Zdravo!«

Majda in Rado sta počakala, da sta prišla čisto blizu, ko sta šele vrnila pozdrav. Majda in ženska na tleh sta se samo spogledali.

»A je kaj narobe?« je previdno vprašal Rado.

»Zelo narobe,« je odvrnil Borut. »Najprej sem mislil, da si je nogo le zvila, zdaj pa sem vedno bolj prepričan, da gre za zlom. Sem ji skušal sam pomagati, pa več ne gre. Bi nama lahko vidva pomagala?«

Rado je pogledal Majdo, ki je samo skomignila z rameni. Potem je stopila do ženske, se sklonila in rekla: »Jaz sem Majda. Ste vi Alenka? A vas zelo boli?«

Ženska je pokimala in Majda je videla, da ima v očeh solze.

»Ste žejni? Jaz imam še malo vode. Vam jo dam, če želite.« Trudila se je zveneti karseda sočutno.

Alenka je spet prikimala in Majda ji je pomolila čutaro, v kateri je klokotalo še malo vode. Potem je vstala, stopila k Borutu in ga z neko čudno umirjenostjo napadla: »Veš kaj, ti. Sploh nimam besed. Kaj si si pa predstavljal.«

Hitro je posredoval Rado, ki mu je bila situacija do skrajnosti zoprna: »No, no, Majda, zdaj se bomo pomirili in ne bomo nič razreševali. Za to je še čas. Gospodični moramo pomagati v dolino.«

Majda je prhnila kot kaka divja mačka, Borut pa je sklonil pogled. V daljavi je bilo še vedno slišati grmenje.

Rado je prevzel iniciativo: »Majda, ti boš nesla svoj nahrbtnik, pa njenega tudi. Midva, Borut, pa bova pomagala njej, da se bo oprla na oba. Samo ta del tu je še kritičen, potem bomo že lažje šli. Kar gremo, da bomo še pravi čas pri koči.«

Vsi so storili, kot je naročil Rado, in nadaljevali spust v tišini. Vsak s svojimi mislimi, Alenko je skrbela noga, Boruta je skrbelo, kaj bo, če bo za vse to izvedela Mojca, Rado in Majda pa sta se zaradi vsega počutila kot na natezalnici.

Pri koči je Rado predlagal, da malo počijejo, preden nadaljujejo do parkirišča, in vprašal, ali je kdo lačen. Alenko, ki je tiho javkala od bolečin, so položili kar na tla in jo malo obložili z nahrbtniki, da bi ji bilo vsaj za kanček bolj udobno. Rado ji je iz koče prinesel čaj in žganje ter ji predlagal, naj najprej spije šilce, potem pa počasi popije še čaj.

»Borut, si ti z avtom?«je vprašal Rado.

»Ja.« Borut je strmel predse in vsake toliko ošvrknil Majdo, ki se je živčno sprehajala sem in tja.

»Potem je najbolje, da vama pomagava še do Planinskega doma in peljemo dekle v špital v Celje. Midva se bova peljala z vama.«

»Prav, Rado. Se strinjam. Ampak, kaj bomo pa potem?«

»Radota sprašuješ. To bi moral pa sam vračunat, preden si se odpravil na ta izlet,« se je vmešala Majda.

»Prepričan sem bil, da bom do večera že doma,« je rekel Borut.

»Zdaj pa ne boš, a ne?«

»Kaj pa, če bi Alenko pustili v bolnici, potem bi še jaz vaju domov odpeljal, pa bi rekli, da smo bili skupaj na tem izletu?« je iskal rešitev Borut.

»Ti si očitno ena navadna baraba,« je siknila Majda.

Rado jo je rahlo stisnil za ramo: »Bomo razmislili med potjo v Celje.«

»Nimamo kaj dosti za razmišljati,« je zaključila Majda, si oprtala nahrbtnika in dodala: »Gremo, da bomo čim prej pri avtu.«

Dan je bil že pri koncu, ko so prispeli do parkirišča, in v Planinskem domu je brlela luč. Tam je stal le še Borutov avto. Vozil je Opel Ascono, ki so mu jo zavidali mnogi v kraju in širši okolici. Imel je dobro službo in vedno se je govorilo, da tudi neke bogate sorodnike v Ameriki, ki so mu kot edinemu nečaku nadvse pomagali.

Majda je pri avtu olajšano odvrgla oba nahrbtnika in rekla, da mora v domu nujno nekaj popiti. Utrujenost se je plazila v njeno telo z vso silo. Hitro se je vrnila iz doma in prinesla še Alenki šilce žganja: »Da bo pot do Celja vsaj malo lažja.«

Alenka je nagnila in po enem požirku žganja ni bilo več.

Ženski sta med potjo sedeli zadaj in Alenka se je morala naslanjati na Majdo. Nekaj časa so se vozili v čisti tišini. Rado je imel okno malo priprto, Borut pa je spustil okno do konca in nervozno kadil, ko je vprašal: »No, kako bomo zdaj?«

»Koga to sprašuješ? Si res predrzen do same skrajnosti, veš. Ko bomo s tvojo prijateljico uredili v Celju, naju lahko pelješ domov, da nama narediš uslugo, potem pa smo mi končali,« je ostro izbruhnila Majda. Rado je molčal. Bolj so se bližali Celju, manj je vedel, kako ravnati.

Zdaj se je oglasila Alenka. Morda je k temu nekoliko pripomoglo žganje, ki je malo omililo bolečino, morda pa napetost v avtu, ki je postala že neznosna.

»Zakaj se tako kregate? Kako se sploh poznate, ste v sorodu?«

»No, Borut, zdaj me pa zanima tvoja razlaga,« ga je izpostavila Majda.

»Alenka, draga. Ne obremenjuj se zdaj z nami, jaz bi samo rad, da ti bo čim prej bolje,« se je skušal izmazati Borut.

»Seveda. Ampak, prosim, ne imej me za tepko in mi povej, od kod se poznate.«

Borut je prižgal še eno cigareto.

»Jaz Mojci ne bom lagala. Toliko, da veš,« je zdaj tiho zamrmrala Majda.

»Kdo je Mojca? A mi lahko nekdo pomaga in pove, kaj se dogaja?« je vprašala Alenka.

Majda je zaprla oči, vsega je bilo preveč. Utrujenosti, prenapetosti, nelagodja.

Oglasil se je Rado: »Mi smo vsi iz istega kraja. Borut se naslednjo soboto poroči z Mojco, ki je tudi najina prijateljica. Ne vem, če vam moram povedati še kaj drugega, gospodična Plaz. Zelo mi je žal za vse skupaj. Zelo mi je žal, da ste imeli tako smolo in si poškodovali nogo.«

Alenka je ostala nekaj trenutkov tiho, po glavi se ji je odvil ves ta čas z Borutom, kako jo je vlekel za nos, in vse laži, ki ji jih je natrosil. Bolečina v telesu jo je opomnila, da se mora zbrati: »A tako je to, Borut. Vse ob pravem času, ali kako že pravijo. Zdaj mi pa že skoraj ni žal, da sem se poškodovala. Takole bomo danes. V Mozirju živi moj brat, tam me boš odložil in bomo sami urejali naprej. Vam pa srečno pot domov,« je zaključila pogovor Alenka.

Borut je bil zdaj popolnoma brez moči, zato mu ni preostalo drugega, kot da se strinja. Rado in Majda nista rekla več besede.



Čez kak mesec je Majda prejela pismo. Bilo je Alenkino. V njem ji je razložila, kako je sploh dobila naslov, da ni bilo pretežko, saj sta v njihovem kraju edini par z imenoma Majda in Rado. Da je v bolnišnici med pregledom naletela na žensko z njihovih koncev, ki ju pozna. Zahvalila se jima je za vso pomoč in iskrenost ter se opravičila, da si je drznila pisati. Povedala je, da so njen zlom odlično sanirali in da se počuti že mnogo bolje. V pismu je še zapisala, da se zaradi vsega skupaj počuti trapasto, in jima na koncu zaželela čim več prijetnih planinskih izletov brez nevšečnosti, kvečjemu s kako kratko nevihto. Pustila je tudi svoj naslov. Majda ji bo v naslednjih dneh odgovorila, napisala ji bo tudi o poroki in da Mojca ni želela slišati nič o tem, kaj se je zgodilo tisti dan na Ojstrici. Majda je Alenkino pismo shranila, da ga zvečer pokaže še Radu, ko se ta vrne s pohoda na Storžič.





PRI ČRIČKU




»Prispeli,« reče gospod Ribič, ko zapelje na parkirišče za gostilno. Ta stoji na koncu dolge makadamske ceste, ki teče ob jezeru in se z gostilno tudi konča.

»Kdo bi si mislil,« ujedljivo odvrne sin in že odpira vrata avtomobila. »Se mi je zdelo, da bomo pristali nekje bogu za hrbtom,« nadaljuje z naveličanim glasom.

»Po mailu sem vam vsem poslal informacije o našem dopustu, pa nobeden ni odgovoril. Torej, tukaj smo, skušajmo biti strpni in prijazni,« miri oče.

Ko stojijo vsi štirje pred gostilno, jim pogled seže vse do jezera malo nižje in dlje do sonca, ki bo vsak čas začelo lesti za večerno obarvane okoliške hribe. Drevesa pri gostilni so v zgodnji večerni luči ožarjena oranžno in okolica je videti zares spokojno.

»A ni lepo, draga?« objame gospod Ribič ženo okoli ramen in globoko vdihne.

Gospa Ribič prikima, a ne reče ničesar. Njene oči so utrujene.

»A bomo res tu en cel mesec? Pa ne me zajebavat,« reče hčerka.

Gospod Ribič jo strogo pogleda. Nekaj trenutkov samo stojijo in strmijo v daljavo, kovčki ležijo na tleh. Tina prva odtava proč.

»No, pograbimo kovčke in se prijavimo v sobe,« jih spodbudi oče. Nato zakliče za hčerko: »Dajmo, Tina, dajmo, zmigaj se.«

Gostilna jih pričaka prazna. Na točilnem pultu ležijo prospekti in zemljevidi, sicer je videti čisto in urejeno. Nekaj trenutkov čakajo in se ozirajo naokoli, nakar se izza vrat, ki očitno vodijo v kuhinjo, prikaže moški. Iz kuhinje se oddaljeno slišijo glasovi, žvenket posode in pribora.

»Ohoho, lepo pozdravljeni. Vi ste gotovo Ribičevi,« reče moški srednjih let in seže očetu v roko.

»Tako je. To je moja žena Marjana, najina hčerka Tina in sin Tilen. Jaz sem pa Dušan. Ste vi lastnik?«

»Ja. Jože je moje ime. Dobrodošli pri Čričku. Upam, da vam je okoliš že na prvi pogled všeč, vi ste rezervirali za res kar dolgo časa.«

»Letos smo se odločili za nekoliko daljši dopust, vsi štirje potrebujemo mir.«

»No, mir rabita vidva,« se vključi Tina.

»Naša gimnazijka je želela na Pag,« pomežikne oče Jožetu, ki se prijazno nasmehne.

»Naj vam kar takoj pokažem vaši sobi,« jim z roko Jože namigne proti stopnicam.

Sobi sta v prvem nadstropju, ena s pogledom na jezero in druga nasproti tej s pogledom na parkirišče in gozd za njim. Starši se namestijo v tisti s pogledom na jezero. Gostišče je videti v dobrem stanju. Kot da so v zadnjem času veliko obnavljali. Novi itisoni, sveže prepleskane stene. Kopalnici se bleščita v novih ploščicah. V nasprotju z zunanjim videzom gostišča so sobe sodobno opremljene.

Jože jim vse razkaže in pove, da bo večerja čez slabo uro. Opomni jih tudi na čas zajtrka in kosila ter razloži, kje se nahaja jedilnica. Tilen pograbi telefon in zavije z očmi, ko mu lastnik pove, da v sobah ni brezžičnega interneta.

»Stari, ti si zagotovil, da bomo imeli ves čas net,« reče očetu. Oče ga mrko pogleda, reče, da se dobijo spodaj čez eno uro, in mu zaloputne vrata svoje sobe pred nosom. Ženo najde pri oknu in ji ljubeznivo reče: »Pridi, Marjana. Midva imava tudi balkon. Stopi z mano.« »Je pa res lepo,« reče žena tiho.

»Boš videla, kako fino se bomo imeli tukaj. Ves mesec bomo skupaj, otroka se bosta že privadila. Tudi če ne bosta konstantno priklopljena na internet. To jima bo še koristilo. Midva pa bova hodila na sprehode, kopala se bova v jezeru, pila pijačke na terasi in boš videla, koliko bolje se boš počutila, ko bo čas za odhod. Nobenega stresa, drugo okolje in mir, Marjana. To je točno to, kar zdaj najbolj potrebuješ.« Objel jo je čez rame, Marjana je le globoko zavzdihnila. »Bi rada do večerje počivala ali bi šla dol na teraso na en aperitiv? Bova gledala, kako zahaja sonce.«

»Lahko greva kar dol,« reče mirno Marjana. »Samo malo se osvežim.«

Na terasi je nenavadno mirno. Jože jima hitro postreže in pove, da bo v prihodnjih dneh še bolj tiho. Trenutno biva v gostišču le ena večja skupina kolesarjev, ki vsak dan odhajajo na ture na okoliške planine in se vračajo šele, ko je čas za večerjo. Pove, da je letošnja sezona nasploh bolj slaba, da je rezervacij zaenkrat malo in da upajo na padalce.

Dušan se glasno zasmeje, ko zasliši besedo padalci. »Nam bo letos odlično ustrezalo, če bo karseda mirno pri vas, saj me razumete,« reče Dušan in pogleda ženo. »Za posel pa to seveda ni dobro, mi je popolnoma jasno.«

Po izmenjavi vljudnostnih fraz z lastnikom zakonca v miru srkata vsak svoj aperol in se prepuščata razgledom. Zadnje čase Dušan s pogovorom ne dreza v ženo. Čaka, da načne pogovor ona, sicer jo pusti pri miru. Upa, da si bo tukaj opomogla. Dušan je neznansko zadovoljen, da je letos za družino izbral ta kraj. Prej so vedno hodili na drage in eksotične počitnice, kjer si niso nikoli odpočili. Vedno so morala biti letovanja nekaj posebnega. Tako kot oprema v njihovem domu. Posebna. Posebno lepa. Posebno lepe počitnice, posebno lep dopust, posebno lepa in uspešna otroka, posebno dobra žena. Vse tako posebno. Dušan se zdaj na tej leseni terasi preproste gostilne, ki je kar v domači deželici, sprašuje, kaj ga je gnalo v to, da je moralo biti vedno vse tako posebno. Ta strah, da ne bi kdaj kaj spodkopalo njegove vrednosti, njihove vrednosti. Da so imeli kaj pripovedovati prijateljem in znancem. Sprašuje se, kdaj se je to začelo, in ne uspe mu najti začetka te vrvi, ki se je vedno bolj debelila in daljšala ter oddaljevala njega in njegovo družino drug od drugega. Morda pa bodo zdaj končno lahko to vrv presekali. Pogleda Marjano, ki vidno tava v svojih mislih in deluje tako odmaknjena. Za trenutek se mu zazdi, da je kot žarnica, ki bi lahko vsak čas ugasnila. Dušanu se začnejo porajati vprašanja, zakaj je ta krhka, drobna, ljubka ženska sploh tako dolgo vztrajala z njim. Zaradi denarja, zaradi otrok, zaradi vseh običajnih zadev, ki držijo pare skupaj? Nedvomno jo je imel vsa ta leta rad, vendar se je preveč posvečal delu, svojim hobijem, zunanjemu videzu. Ljubezni ji dolgo ni znal pokazati. Vedno se mu je morala približati ona, vedno je bila ona tista, ki je objemala otroka. Zdaj ko je doživela to tragedijo, mu je jasno, da ne zmore več, da nima več moči, da jo je pogoltnilo brezno depresije. Tako so mu razložili, vedel pa je za to tudi sam, saj se je kot zdravnik pogosto srečeval s to boleznijo. Zdaj se bo moral on potruditi, da bo spet drugače, da bo Marjana lahko zlezla ven iz te globoke jame. Prešine ga, da se bo morda tukaj res vse uredilo. Da so končno na pravem mestu ob pravem času, da bodo spet lahko zares srečni, povezani. Tukaj pri Čričku bodo to našli.

Na teraso začnejo počasi kapljati drugi gostje in čez nekaj trenutkov se primajata še Tina in Tilen. Dušan svojo dlan nežno položi na ženino: »Kmalu bo večerja. Si že kaj lačna?«

»Jaz sem lačen. A bo že počasi? A bomo vsak dan jedli tako pozno?« vskoči Tilen. Nihče mu ne odgovarja.

Zdaj se na terasi prikažeta dva fanta, ki pričneta pobirati naročila. Eden pristopi k njihovi mizi, drugi pa se posveti ostalim gostom. Ribičevi naročijo pijačo in se odločijo, kaj bodo nocoj jedli. Fanta potem prižgeta vse sveče v velikih steklenih svečnikih, ki stojijo na tleh ob celem robu terase, nad njimi pa vztrepetajo raznobarvne lučke.

»Tole pa je prava romantika,« pomežikne Dušan.

»Ja, Tina, si slišala? Se boš lahko še zaljubila, taki mladi natakarji in vse te lučke. Kaj hočeš več?« se butasto zareži Tilen. Tina ga v odgovor le brcne pod mizo.

Večer je prijetno topel, Dušan zadovoljno večerja, Marjana se trudi s svojim krožnikom, otroka pa se skoraj brez prekinitve zbadata.

»Obnašajmo se malo bolj civilizirano, prosim vaju. A ni hrana dobra in ali nam ni lepo?« pametuje oče, ki ga je strah, da bi vedenje otrok motilo Marjano. Marjana jih sploh ne sliši.

Ko povečerjajo in so mize pospravljene, je ura že skoraj enajst. Marjana reče Dušanu, da bo šla gor počivat, ker je že preveč utrujena od celega dneva. Dušan gre z njo in pred tem naroči otrokoma, naj gresta ob neki pametni uri spat. Ko se starši umaknejo, naroči Tilen še eno pivo in vpraša še Tino, kaj bo pila. Odloči se za gin tonik z veliko leda. Fant, ki jima prinese pijačo, se zaplete z njima v pogovor. Ostalih gostov več ni, zato se mu zdi, da ima na voljo ves čas na tem svetu. Zanima ga vse, od kod prihajajo, kako dolgo bodo ostali, kakšne načrte imajo. Najbolj pa ga zanima Tina. Med pogovorom gleda ves čas njo. Tini postane nekoliko nelagodno, zato mu začne vračati vprašanja, kako dolgo že dela tukaj, od kod je, kdo je drugi natakar, ki jo očitno bolj zanima. Fant, ki se predstavi kot Aleš, pove, da sta z Janom najboljša prijatelja, da sta tukaj na poletnem delu, in sicer že drugo leto. Pove, da sta iz bližnje okolice, da so lansko leto dobro sodelovali in ju je Jože zato povabil k sebi tudi letos. Tukaj preživita skoraj ves dan do poznega večera, preskrbljena sta s hrano, ki je vedno okusna. Pove, da je plačilo solidno in da jima čez dan zato ni odveč postoriti še kaj drugega kot le streči gostom. Strežeta le kosilo in večerjo, vmes pa pomagata urejati okolico in včasih kateri od njiju odpelje goste na popoldanske izlete. Pove, da sta stara dvaindvajset let, in povpraša tudi Tilna in Tino o njuni starosti. Tina pove, da jo čaka še četrti letnik gimnazije, Tilen pa jih ima dvajset in je študent strojništva. Tina se po gin toniku nekoliko sprosti, vesela je družbe, saj ji tako ni treba preživljati večera le s svojim bratom, ki z njo nenehno verbalno obračunava, kar jo dolgočasi. Kmalu se jim pri mizi pridruži še Jan.

»Vse sem pospravil, tebe čakajo le še kozarci s te mize. Vidim, da ste si že ogromno povedali. Mi boš na poti domov povzel glavne točke?« reče Alešu šaljivo. Pogleda Tino in se ji nasmehne.

»Pokrili smo že vse, no, skoraj vse. Zelo malo vemo o tebi,« sladko odvrne Tina.

V tistem hipu se prikaže na terasi Dušan: »Kje pa je mama? Sem sklepal, da je tukaj z vami.«

»Če sta šla pa vidva skupaj v sobo,« reče Tilen.

»Že, že. Jaz sem zaspal, ko sem se zbudil, da bi šel na stranišče, pa sem opazil, da je ni v sobi, niti na balkonu. Vi boste pa tudi počasi zaključili, a ne?«

»Dobro, dobro, stari. Pomiri se. Poiščimo mamo, potem gremo pa vsi spat.«

»Rabite najino pomoč? Sicer bi se midva za nocoj poslovila,« reče Jan.

»Bomo zmogli, hvala, saj smo trije. Najbrž ni šla daleč,« odvrne Dušan.

Poslovijo se in družina pretehta, v katero smer naj se odpravijo. Najprej gredo pogledat na parkirišče, kjer ni nikogar, nato Tina predlaga, da gredo do jezera. Do tja od gostišča vodi steza, ki je na presenečenje vseh nekoliko osvetljena z manjšimi uličnimi svetilkami. Vse naokoli je gozd.

»Tu je pa podobno kot na Mljetu, ko greš od hotela do malega jezera,« pripomni Tina.

»Uf, si pametna,« reče Tilen in jo dregne v roko.

Ko pridejo do jezera, se malo razgledajo. Na srečo jim pomaga še luna, ki daje toliko dodatne svetlobe, da vidijo na svoji desni pomol in nekaj čolnov, ki so nanj privezani. Na pomolu nekdo sedi.

»Mama je,« reče Dušan otrokoma in zakliče, »Marjana, si ti?«

Marjana počasi vstane in se jim približa. V beli spalni srajci in s spuščenimi lasmi je videti angelsko. Dušan jo potegne k sebi in jo močno objame, njene roke pa kar obvisijo ob telesu.

»Ja, zakaj pa nisi nič rekla, da greš dol do jezera, ko si šla mimo nas na terasi?« jo nejevoljno vpraša sin.

Marjana se resno obrne k njemu: »Nisem vedela, da moram zdaj že otrokom račune polagat.«

»No, mami, zaskrbelo nas je, saj razumeš. Prva noč tukaj in ti izgineš,« reče Tina, ki se počuti olajšano, da gredo lahko zdaj v miru spat.

Naslednji dan preživijo Ribičevi bolj ali manj vsak po svoje v raziskovanju okolice. Dan je lep, zato vsi namenijo vsaj nekaj časa kopanju in sončenju. Tilen preživi veliko časa na pomolu, skače v vodo in občuduje svoje natrenirano telo. Zadovoljen je, da je celo zadnje leto prebil v fitnesu. Tini gre na živce, da je tako obseden s samim sabo, zato se odloči iti po svoje. Popoldan sreča oba mlada natakarja pri urejanju okolice. Vesela ju je, ker se ji, v primerjavi z bratom, zdita oba prijetna. Dolgo se pogovarjajo o vsem možnem, nakar jo Jan vpraša: »Ste včeraj hitro našli mamo?«

Tina mu razloži, da je sedela na pomolu. Da je najbrž hotela biti sama in se nadihati svežega zraka. Da včasih ne more spati.

»Zakaj je tvoja mama tako žalostna? Sem preveč direkten?« nadaljuje Jan z vprašanji. Aleš tiho obrezuje grm lovorikovca.

»Ne, ne. Je že v redu. Mama je pozimi izgubila svojo najboljšo prijateljico. Samomor je naredila. Bili sta kot sestri, prijateljici vse življenje in mama zdaj krivi sebe, ker ni pravi čas opazila, da Barbaro tako zelo nekaj muči, da s tem ne zmore več živeti. Mamo je to pahnilo v hudo depresijo in se sploh ne more pobrat. Zato smo tu. Ker oči verjame, da ji bo odmik na nek tak miren kraj pomagal. Midva sva bila pa primorana priti zraven, ker oči misli, da ji bo pomagalo tudi to, da smo skupaj.«

»Huda reč,« reče Jan.

»Saj ni slabo tukaj, boste videli,« optimistično doda Aleš. »A se ti ne zdi lepo?«

»Ja, saj je v redu. Ampak jaz sem bila zmenjena s prijateljicami, da gremo na Pag. Zdaj je pa vse padlo v vodo.«

»Pag bo še dolgo, kjer je,« reče Jan. »Mama pa ima težave zdaj.«

»Vidva me spominjata na dva moja prijatelja iz otroštva. Eden od njiju je pristal v drogah in zaradi tega nato na psihiatriji, drugi pa v cerkvi. Zame je bilo to isto, odrekla sem se obema. No, pač, stike smo izgubili. Imam pa lepe spomine in se ju rada spomnim in tistega časa pred njuno norostjo.«

»A te spominjava nanju pred ali po nastopu norosti?« se pošali Aleš.

Tina se na glas zasmeje in zatrdi: »Pred, pred. Gotovo pred norostjo. V redu sta vidva.«

Zvečer se družina spet zbere na terasi pri večerji. »No, kako smo preživeli popoldan?« vpraša Dušan, ki se trudi, da bi nemudoma zavladalo čim bolj lahkotno vzdušje.

»Stari, ne bodi zoprn. Kaj ti naj zdaj vse poročamo?« se oglasi Tilen.

»Jaz sem šla na sprehod in potem sem se družila s fantoma, z Janom in Alešem. Imela sem lep popoldan,« zadovoljno pove Tina. Mama jo stisne za roko, kot da je s tem zadovoljna tudi ona. Tina je nekoliko presenečena, zato jo skuša povleči v pogovor: »No, mama, kaj pa ti? Ti je všeč tu?«

»Lepo je, cel popoldan sem prespala,« reče in že se zazre v daljavo.

»No, tako, danes smo počivali, zato bi lahko šli jutri po kosilu na izlet. Jože mi je danes predlagal nekaj opcij in mislim, da lahko začnemo z najbližjo destinacijo, da si ne zadamo že takoj preveč.« Dušan jih čaka, če bo kdo od njih pokazal kaj navdušenja.

»Cel mesec bomo tu, si pozabil? Moramo res že takoj v akcijo?« negoduje Tilen.

»Dragi moj, zate niti približno ne bo ves čas akcija, ker imamo še izpite jeseni, a ne? Na neki točki boš ti cele dneve posvetil izključno temu. Poleg tega mi sploh še nisi javil, kaj bo s tenisom. Še misliš nadaljevat?« postane nestrpen oče.

»Ja, vse bo, tenis, izpiti, dobre ocene, lepa žena, lepi otroci. A velja?«

Tina nameni očetu pogled, ki sporoča, naj takoj preneha, in z glavo namigne proti mami. Dušan jo razume in se nerodno nasmehne, kot da ga je sram, da je spet zašel v ustaljeni vzorec. Kot da ve, da tega sramu ne morejo rešiti niti besede žal mi je. Četudi vsakič znova obžaluje, ko se zave, da ga še vedno občasno zanese in da z izvajanjem pritiska ne bo dosegel nič več kot brez njega.

Naslednjih nekaj dni preživljajo mirno, brez izletov, vsak v svojem ritmu. Edini dogovor, ki se ga vsi držijo, je, da jedo skupaj. Kolesarji naenkrat izginejo, prispe nekaj drugih gostov in Tilen najde novega prijatelja, s katerim preživljata skupaj čas. Cele dneve veslata in se kopata na drugi strani jezera. Tina največ časa posveti temu, da je vedno urejena za srečanja z Janom in Alešem. Še najbolj za srečanja z Janom. V gostilni se celo dogovori, da če pelje goste na izlet Jan, gre lahko ona zraven. To jo razveseljuje, počuti se kot turistična vodička na praksi. Dušan in Marjana se predajata užitkom ob jezeru, poležavanju in počitku. Dušan tudi veliko bere in takrat Marjana običajno spi. Marjana ima še vedno nočne pohode, ki pa jih Dušan sprejme in se zaradi njih več ne vznemirja. Zdi se, kot da so vsi končno zadovoljni. Pri večerji Dušanu že po dobrem tednu ni treba siliti v svoje sogovornike, ampak otroka pripovedujeta o svojih dnevih kar sama. Namesto Marjane pa povzame dogajanje njunega dne kar sam. Marjana še vedno uporablja malo besed. Po današnji večerji ostaneta na terasi le Dušan in Tina.

»A lahko en borovničev liker, oči? Za lahko noč.«

»Naj bo, namesto sladice, kajne?« Dušan naroči še za oba nekaj kratkega za pred spanjem.

»Se ti ne zdi, da se mama bolje počuti?« reče hčerki čez nekaj časa.

»Ja, zdi se mi, da je bolj umirjena. Ali pa da dalj časa posluša, ko nekdo pri mizi govori.«

»Misliš, da sem ga polomil, da nisem pristal na močnejša zdravila?«

»Ne vem. Ampak saj si rekel, da še vedno lahko začne jemati močnejša, če ji čez poletje ne bo bolje. Malo še počakaj.«

»Tina moja, pridna si, veš. Vedno sem bil ponosen nate. No, če se malo pošalim, morda bomo pa le lahko šli še na kak izlet.«

Vstaneta in Tina ga objame okoli pasu kot kakšna deklica. Oče jo potreplja po ramenih. »Pridi, greva tudi midva počivat, pozno je.«

Ko se Dušan vrne v sobo, Marjane spet ni. Ura je že skoraj ena zjutraj. Čudi se, da je s Tino nista videla iti mimo terase. Dušan si umije zobe in obraz, sleče se in leže v posteljo. Zaželi si, da bi bila Marjana ob njem. Da bi jo po dolgem času lahko čutil na svoji koži, vendar ve, da bo s tem treba počakati še dlje kot z daljšim pogovorom. Mora ji dati dovolj časa. Vzburjen je, vendar se odloči zaspati. Čez približno dve uri se prebudi in ugotovi, da žene še vedno ni v sobi. Pogleda na uro. Ne more si pomagati, da ga ne bi skrbelo. Vstane, gre v kopalnico, si osveži obraz. Nič ne pomaga, zato sede na balkon. Morda mu bo malo zraka pomagalo pregnati drveče misli in bo lahko šel nazaj spat. Čez nekaj časa spet vstane, gre v sobo, pogleda na uro, minilo je le dvajset minut. Vrne se na balkon in se nasloni na ograjo. Vse naokoli vlada popoln mir. Pod njim je terasa, na kateri so že ugasnile vse sveče. Na temnem, že skoraj črno-vijoličnem nebu je nešteto zvezd in na zahodu počiva tanek lunin krajec. Pot, ki vodi do jezera, se delno vidi, saj jo ulične svetilke dovolj razsvetljujejo, razen tam, kjer so od njih višja drevesa, katerih obrise mehča rumenkasta svetloba. Dušan zajema s polnimi pljuči nočne vonjave, da bi se pomiril. Za hip preneha dihati le, ko pozorno prisluhne vsakemu, še tako oddaljenemu zvoku. Zdaj sova, potem pasji lajež. Najbližji zvok je šum v podrastju gozda, najbrž kak jež, ugiba sam pri sebi. Njegova glava postaja vse lažja. V jasni noči se tu in tam zalesketa gladina jezera. Ko se mu že zazdi, da bi lahko šel mirno nazaj v posteljo, se nekaj na gladini zasveti, kot da bi plavalo na vodi. Dovolj mu je, res ga skrbi za Marjano in odloči se, da gre pogledat, če je morda zaspala kar na pomolu. Odloči se, da ji bo zjutraj zabičal, naj preneha s temi nočnimi pohajkovanji, saj je tudi on upravičen do mirnega spanca, ne pa da ga to, da ne ve, kje je, vsako noč meče pokonci. Pa še to, da pohajkuje sredi tega temačnega gozda, res ni primerno. Kdo ve, kak norec se lahko znajde v teh koncih. Trdno odločen, da bo resno govoril z Marjano, hodi po poti do jezera vedno hitreje. Ko se približa vodi, vidi, da tokrat na pomolu ni nikogar. Postaja vedno bolj jezen. Kje naj jo zdaj išče? Ko se njegove oči nekoliko navadijo na temo ob jezeru, se mu vedno bolj zdi, da je tisto, kar se je z balkona svetlikalo na gladini, človek. Od daleč je videti, kot da bi nekdo oblečen lebdel na vodi. Nekoliko dlje opazi temne obrise čolna. Takega, s katerim se cele dneve po jezeru preganja Tilen. Šele, ko gre bližje in stopi na konec pomola, razločno vidi, da na gladini jezera plava Marjana. Njena razkošna bela spalna srajca se je v vodi nagrbančila okoli njenega drobnega telesa, da je v bledi svetlobi videti kot velikanski cvet bujno cvetoče bele potonike.





DIVJAD




Vsakič, ko je odhajal, je bilo pozno in le stežka se je ločil od nje. Ko sta se tisti večer poslavljala, se je z zadnje stopnice sklonila k njemu, mu položila dlan na usta, poljubila čez dlan in mu rekla, da se skupaj v dnevni svetlobi ne bi obnesla. Ni imel prave ideje, kaj bi ji odgovoril. Bilo je sredi zime, in ko sta se ozrla izpod strehe na ulico, sta opazila, da že naletava sneg. Snežinke so padale z neba kot majhne krpice in hitro prekrivale tla. Zazeblo ju je, zato mu je zaželela srečno pot in odšla nazaj v stanovanje, on pa je odhitel do avta, ki ga je moral očistiti, preden je lahko odpeljal. Njegova pot do doma ni bila kratka in zjutraj je imel službo, zato mu sneženje, ki je bilo vedno bolj močno, sploh ni ustrezalo. Sneg se je že dodobra oprijemal cestišča, in ker je njegova pot do doma dolgo časa tekla ob reki, se je bal tudi poledice. Moral bi se odpraviti že prej, ko je bilo vreme še stabilno, je premleval.

Barbara je medtem zračila toplo stanovanje, ki je bilo dobesedno prepojeno s cigaretnim dimom. Ko sta bila skupaj, sta oba zmeraj preveč kadila. Pred odhodom domov je pri oknu še vseeno pokadila zadnjo, že skoraj obredno cigareto ter v mislih podoživljala popoldan, ki sta ga z Janezom tokrat preživela skupaj. Kako jo je že na vratih prižel k sebi, jo vsakič poljubljal, kaj vse ji je tokrat pripovedoval. Živela je za te popoldneve z njim. Njen mož je bil zaradi dela veliko odsoten in si je tako lahko tovrstne pobege brez skrbi privoščila. Po mestu je imel mož v lasti več stanovanj, ki sta jih oddajala kot apartmaje, in vedno se je našlo kakšno, ki je bilo tisti dan prosto, ko sta imela oba z Janezom čas za snidenje. Njeno delo je bilo točno to, da je za ta stanovanja skrbela. Urejala je rezervacije, se dogovarjala s čistilko, se ukvarjala z delavci, če se je kaj pokvarilo, in stanovanja opremljala. Ob dnevih, kakršen je bil današnji, je morala seveda sama poskrbeti za svežo posteljnino, počiščeno kopalnico ter prinesti s sabo pijačo in kak prigrizek. Četudi jo je s čim slastnim največkrat presenetil Janez. Vedno je imel odlične ideje, s katerimi jo je razveseljeval. Ko je pokadila cigareto do konca in se še nekajkrat pretegnila kot kakšna lena mačka, se je lotila pospravljanja. Slekla je posteljnino, umila kozarce, z osvežilcem zraka ustvarila prijetnejšo aromo v stanovanju in se tako potrudila v najkrajšem možnem času čim bolj prikriti sledi tega popoldneva. Kar je morala skrivati pred možem, je morala vsekakor skriti tudi pred čistilko. Vendarle jo je plačeval mož.

Zazvonil je telefon in najprej se je zdrznila, da jo kliče mož. Ni mu marala razlagati, zakaj je tako pozno sredi tedna še ni doma. Potem bi si morala izmišljevati najrazličnejše scenarije, to pa jo je utrujalo. Mož bi preveč spraševal in bil sumničav. Ko je segla po telefonu, je videla, da kliče Janez, in se še toliko bolj začudila. Saj še ni mogel prispeti domov, sploh ne v takih zimskih razmerah, prav nikoli pa je ni klical s poti. Previdno se je oglasila.

Povedal ji je, da so obstali na cesti, ker je prišlo do nesreče. Kombi pred njim je zbil ogromnega jelena. Ko je sam pripeljal do kraja nesreče, je voznik že postopal po cesti, kombi je bil prevrnjen na drugo stran ceste, in dokler ne pride pomoč, ne morejo nikamor, ker je cesta neprevozna. Na eni strani leži žival, na drugi pa vozilo, ji je razlagal. Da je moralo priti med njima do hudega trka. Bila je osupla in zanimalo jo je, kako je z jelenom. Povedal ji je, da je jelen najbrž prišel tako blizu ceste, ker hodi divjad pozimi lizat sol s cestišč, in da so morali tukaj že pred časom soliti cesto. Da žival še sope, vendar so poškodbe najbrž prehude, in so že poklicali revirnega lovca. Ker je voznik kombija iz tistih krajev, je točno vedel, koga poklicati, da bo lahko poskrbel za poškodovano žival, čakajo pa tudi policijo. Zanimalo jo je, če bodo jelena ustrelili. Rekel je, da tako predvideva. Prosila je, da ji ga natančno opiše. Potrudil se je po svojih najboljših močeh in ji opisal vse podrobnosti. Povedal je, da jelen leži na levem boku, da je neverjetno velik, da je njegovo rogovje že skoraj neresnično, da ima vsaka veja po sedem ali osem parožkov in da sta obe veji videti izredno simetrični. Da sta res veliki veji, da merita krepko čez meter. Da so na rogovju vidni ostanki lišajev. Da je najbrž kar star. Da res težko diha. Da ima na sebi že toliko snega. Da ima na zgornji strani vidno staro strelno rano. Da se mu iz gobca kadi in da mu tudi kri teče. Da je sneženje nevzdržno, da se snežinke valijo navzdol kar v vrtincih. Vprašala ga je, ali se ga je dotaknil. Pritrdil je. Rekel je, da se mu zdi čudno, da se ga žival sploh ne boji, da z rokavico ves čas čisti z nje sneg in da je žival že čisto premočena. Da je nenormalno lep. Da je njegova dlaka sivo rjava. Kje je zdaj drugi voznik, je vprašala. Odgovoril ji je, da je popolnoma zmeden in da ves čas koraka sem ter tja ob robu cestišča. Da ni pokazal nobenega interesa za pogovor, le to v zvezi z lovcem je povedal. Da je čudno, da se je zbral vsaj toliko, da je poklical tistega lovca. Da mu je razložil le še to, da se je jelen pojavil dobesedno iznenada. Da je bil to zanj čisti šok. Samo to je ponavljal, da je bil jelen naenkrat pred kombijem. Povedal ji je, da mu je prvič v življenju žal, da nima sam orožja, da ni lovec, da bi lahko ubogo žival odrešil muk. To jo je nekoliko presenetilo. Še nekaj časa sta se pogovarjala po telefonu, preden je prispela policija in preden je prispel lovec. Povedal ji je, da ga že zelo zebe, a se ne more odtrgati od jelena, da bi čakal v avtu. Na hitro sta se še dogovorila, da bo najbolje za oba, da se ponovno slišita naslednji dan. Rekel je še, da mu bosta prišli prav obe roki, da ga bo lahko lažje brisal. V njegovem glasu je slišala neko nenavadno napetost in zamišljala si je, kako se Janez dotika te velike, na pol mrtve živali. Ni si mogla pomagati, da se ne bi vprašala, ali njegova roka gladi jelena tako, kot je še popoldan drsela po njenem telesu. Za trenutek je zaprla oči in mravljinci so ji šli po vsem telesu.

Zjutraj je dolgo poležala v postelji, preden je vstopila v nov dan. Ni imela obveznosti in tudi moža še nekaj časa ne bo nazaj. Odprla je okno, da prezrači. Zunaj je vladala zimska idila, vse je bilo zasneženo in se bleščalo v opoldanskem soncu. Nekaj je prigriznila, prižgala televizijo in odšla v kopalnico. Pri prvih poročilih je slišala novico o prometni nezgodi, v katero je bila vpletena divjad. Napovedovalka je rekla, da so dolgo čistili vozišče, preden je bilo spet prevozno, ni pa mogla dobro slišati, kaj se je zgodilo z živaljo, ker je vsake toliko odprla pipo. Takoj je pomislila na Janeza in ali se je varno pripeljal do doma. Napisala mu je kratko sporočilo, da jo lahko danes pokliče kadarkoli, in se poslovila s poljubom. Ni trajalo dolgo, preden je poklical. Povedala mu je, da so pri poročilih že poročali o nezgodi in da misli, da so govorili o tej, ki ji je prisostvoval Janez. Vedel je za jelena, da se je vse zgodilo, ko je bil še tam, da so po njunem pogovoru končno vsi prispeli, da pa je jelen izdihnil pred njegovimi očmi. Da ga lovcu ni bilo treba ustreliti in da je ob tem čutil neko čudno olajšanje. Da se mu je smilil. Da je komaj zadržal solze in je komaj čakal, da bo lahko odpeljal domov. Da je danes zelo utrujen. Malo se je pošalila, ali tudi zaradi njune popoldanske aktivnosti, kar ga je le za kratek hip nasmejalo. Slišala je, da ga je pripetljaj pretresel. Nato je skušala spremeniti temo, da bi ga razbremenila, in mu povedala svoj urnik za naslednjih nekaj dni in da kar zadeva njo, bi se lahko spet srečala na začetku naslednjega tedna. Rekel je, da bi mu odgovarjal torek, saj je v ponedeljek tudi on službeno zadržan. Strinjala sta se, da mu pred tem še javi, kje natančno se bosta lahko dobila. Da pa se bosta slišala bolj malo, ker od jutri naprej ne bo sama. Naročil ji je, naj se oglasi vsaj s kakšnim sporočilom, in rekel, da se mora zdaj vrniti nazaj na delo. Barbaro je njun pogovor nekoliko razžalostil. Ni mogla razločiti, če je bil povod za to ton v Janezovem glasu ali pa morda prav to, kar je moral doživljati. Odločila se je, da bo šla popoldan nakupovat, da se malo razvedri in pozabi na to, da bo morala prebroditi skoraj ves teden, preden se bosta z Janezom spet videla. Morda si danes kupi kak lep kos spodnjega perila, da ga bo ob snidenju še bolj razveselila. V naslednjih dneh pokliče še kakšno prijateljico za klepet in hitro bo tu spet čas za njiju, se je tolažila.

V torek sta se dobila pozno popoldan. Po drugem ljubljenju je Barbara zadremala. Ni bila utrujena od samega seksa, ki je bil vedno in brez dvoma intenziven, ampak od tistega nasičenega vzdušja, ki je zavladalo med njima takoj, ko je vstopil v stanovanje in jo začel strastno objemati in poljubljati. Še vedno je bila pred vsakim srečanjem nervozna, ne glede na to, da je njuna zveza trajala že lep čas. Janez je ni nikoli silil v ločitev od moža, čeprav sta oba vedela, da si je tega želel. O njenem možu pravzaprav nikoli nista govorila, Janez ni vedel niti natančno, kaj njen mož počne. Nekoč mu je dala vedeti, da nekaj v zvezi z nepremičninami. Samo enkrat jo je vprašal, ali je mož do nje nasilen, in mu je na kratko odvrnila, da fizično ne. Bilo ji je jasno, da si ne bo znal točno predstavljati, kaj s tem misli, vendar je s svojimi ohlapnimi odgovori dosegla, da je o tem nikdar več ni izpraševal. Barbari je ustrezalo, da o temah v zvezi z možem nista govorila, sicer bi se venomer bala, da bi Janeza s kakšno napačno besedo prizadela. O tem, da ga lahko prizadene s svojimi dejanji, ni razmišljala. Kadarkoli pa je Janez omenil svojo željo, da bi z njo zaživel, ga je prekinila in rekla, da takšnega stanja, ki je med njima, človek vsakodnevno ne more prenesti. Da se ji zdi, da bi lahko od tega zbolela. Njegov stalen odgovor je bil, da morda zbolevata prav zdaj in v takšni situaciji.

Misli so mu drvele, ko je Janez le v razprti srajci stal pri oknu, kadil, pil vodo in jo gledal, kako spi gola na postelji. Hotel jo je že pokriti, da je ne bi zazeblo, pa se do tega ni mogel pripraviti. Užival je tudi v tem, da je lahko samo opazoval njeno spokojno telo, takšni trenutki pa so bili redki. Spala je na pol na hrbtu z eno nogo stegnjeno in drugo pokrčeno. Ko je pokadil, je stopil do postelje in ji pokrčeno nogo še nekoliko razširil. Gladko mednožje se ji je svetlikalo od vlažnosti. Od mednožja do enega in drugega stegna se ji je vlekla sluz, da je bila videti kot pajčevina, mokra od rose. Stal je ob postelji in jo z eno roko božal po notranji strani noge. Narahlo je odprla oči. Všeč ji je bilo, ko je videla, da ima delno erekcijo. Vedela je, da je potreben le en njen gib, morda celo le trzaj mišice do popolne erekcije in spet bo v njej. Zadržala je dih in ga gledala. Bila je strašno žejna. V takšnem popoldnevu sta se morala res zbrati, da sta prišla do požirka vode ali do cigarete. Rekla mu je, da bi se morala malo umiti. Roka na njenem stegnu se je umirila in nakazal ji je, naj počaka. Šel je v kopalnico in se vrnil s kozarcem vode, ki ji ga je brez besed podal, ter z brisačko iz italijanskega lana. Takšno, ki jih je nekoč videla v nekem odličnem hotelu v Rimu in si jih je potem vedno dokupovala, kadarkoli jo je pot zanesla v Italijo. S pokrčenimi nogami se je nekoliko privzdignila na postelji in naredila nekaj požirkov vode. Ni vedela, zakaj je prinesel tudi brisačko. Hitro ji je razmaknil pokrčene noge, splezal na posteljo, počasi prepognil mokro cunjico na pol in jo pričel z njo nežno brisati po notranjih straneh stegen. Vztrepetala je in lotil se je še mednožja. Zelo počasi in nežno jo je gladil. Kaj takšnega je storil prvič, njo pa je le dodatno vznemirilo. Mehka brisačka je bila na njenem razgretem spolovilu prijetno hladna. Čez nekaj trenutkov je odložil brisačko in nadaljeval s prsti. Ni si vzel veliko časa, čutil je, da si ga želi vsega.

Do kdaj ima čas, jo je vprašal, ko sta obležala na postelji, in hitro dodal, da mora najkasneje ob desetih oditi, ker ima zjutraj spet zgodaj delo. Da ga je strah tudi poledice. V tem toplem stanovanju sta oba hitro pozabila, da zunaj divja zima. Skuhala jima je kavo in pred odhodom sta tokrat sedela bolj ali manj v tišini in nadoknadila zamujene popoldanske cigarete. Naročila mu je, naj se oglasi, ko bo prispel domov, da bo vedela, da je vse v redu. Ko jo je ob slovesu na vratih tesno objemal, ji je obljubil, da bo.

Zunaj je pritisnil polarni mraz in njegovo vožnjo proti domu je spremljala grozna poledica, še zlasti ko je začel spet voziti vzdolž reke. Mirilo ga je, da tokrat vsaj ne sneži. Cesta je bila prazna in vozil je čisto počasi. Premleval je o Barbari, o njunem odnosu in zakaj si to počne. Kadarkoli ga je doslej misel zanesla na to, da bi razmerje prekinil, mu je postalo slabo v želodcu. Zanj je bila Barbara ženska, h kateri bi se vedno znova vračal, ne glede na vse. Kljub temu da ga je vedno, ko nista bila skupaj, znotraj glodala neka čudna mešanica ljubosumja in slabe vesti, da se je včasih počutil kot razžrt. Ko je bil tako zatopljen v svoje misli, je tik pred njegovim avtom švignil mimo ogromen jelen. Pritisnil je na zavoro in na srečo ga je zaradi nizke hitrosti le rahlo zaneslo na cestišču. Takoj je obvladal vozilo in ob prvi priliki počasi zapeljal s ceste. Sploh ni mogel verjeti, da bi se to spet lahko zgodilo. Dogodek prejšnjega tedna je bil še preveč živ. Odprl je vrata avtomobila in izstopil. Pogled je usmeril proti gozdu, točno v tisto smer, v katero naj bi stekla žival. Zdelo se mu je, da stoji velikanski jelen na robu gozda in ga nepremično gleda, kot da se ga sploh ne boji. Spreletelo ga je po vsem telesu, saj je pomislil, da bi lahko šlo za istega jelena, kot ga je videl prejšnji teden. Ampak tisti je poginil prav pred njegovimi očmi, medtem ko je čepel ob njem na snegu in ga gladil, mu skušal biti v uteho. Ko sta se gledala iz oči v oči, se ni mogel načuditi, kako je to sploh mogoče. Morda pa gre za podobnega jelena, si je govoril po tihem. Pogledal je proč, kot da preverja situacijo, in spet nazaj v smer živali, ki je bila še vedno tam. Razmišljal je o tem, da bi obrnil avto in z lučmi posvetil vanj, tako bi ga bolje videl. Odločil se je, da pokliče Barbaro, kot da mu lahko ona potrdi, ali vidi prav ali ne. Ko je šel v avto po telefon in se nato vrnil ter spet pogledal proti gozdu, o živali ni bilo ne duha ne sluha. Morda ga muči le utrujenost, saj najbrž ni prvi, ki se mu dozdeva, da vidi nekaj, česar v resnici ni, si je pravil. Vseeno bo poklical Barbaro, vseeno je bil skoraj prepričan, da je bil jelen preveč podoben tistemu od prejšnjič.

Barbara se je hitro oglasila. Ali je še v stanovanju, jo je vprašal. Ali ima minuto časa. Barbara je na oboje odgovorila pritrdilno, vendar se je prestrašila, da se mu je spet kaj zgodilo. Počasi ji je začel razlagati, naredil dolg uvod o poledici in razmerah na cesti, kje je, kako se počuti, da je zelo utrujen. Da se mu dozdeva, da ne more peljati naprej. Barbara je dobila občutek, da govori Janez nekoliko raztreseno. Samo poslušala ga je in mu nato predlagala, naj vendarle sede nazaj v avto, ga prižge in ostane na toplem. Potem ji je povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Da je videl tega jelena, opisal ga je in previdno dejal, da je skoraj prepričan, da gre za isto žival. Zdaj ga je Barbara ostro prekinila in mu rekla, naj se spravi k sebi, da ji je zadnjič povedal, da je tisti jelen poginil, da ga je videl izdihniti, in če je danes res videl še enega jelena, gre gotovo za drugo žival, ki pa je pač podobna tisti od zadnjič. Skušal ji je oporekati, da je bilo rogovje preveč podobno. Spet ga je prekinila in rekla, naj nekajkrat globoko vdihne, potem pa se odpravi na pot do doma. Naj vozi počasi in jo od doma še enkrat pokliče. Naj se ne sekira in da je vse v redu. Janez je za hip začutil, kot da mu Barbara dela krivico, da ga ne jemlje zares in da ga nasploh ne upošteva, vendar se je z njenim predlogom strinjal in prekinila sta pogovor.

Ponovno je izstopil ter natančno pregledal okolico, če še zagleda jelena. Vse naokoli je ležala le zimska meglica zavita v temo. Ni vedel, ali bi si oddahnil ali če čuti delno razočaranje. Pred avtom je pokadil še eno cigareto, verjel je, da ga bo umirila in se bo nato lažje odpravil naprej. Ni in ni se mogel otresti prizora, kar naprej je videl, kar se mu je zgodilo malo prej. Nadihal se je mrzlega zraka, da se mu je v glavi začelo že vrteti, sedel nazaj za volan in počasi odpeljal. Ko je prevozil dobrih deset kilometrov, se je že malo sprostil. Samega sebe je tolažil, si govoril vse možne pozitivne stvari, o sebi, o Barbari, tudi o jelenu. Nato pa se je vse skupaj ponovilo, spet je pred njegov avto skočil jelen. Pojavil se je iznenada, a je Janezu uspelo ustaviti avto, ne da bi ga zaneslo. Jelen je nato obstal malo naprej na cesti, da so vanj svetile luči avtomobila in si ga je Janez lahko dodobra ogledal. Kot da bi se mu nastavil in mu sporočal, da je vendarle pravi, da se Janez ni motil. Bil je popolnoma očaran, čisto počasi je zapeljal še malo bližje in jelen se ni premaknil. Zdaj ga je res dobro videl. Videl je isto rogovje kot zadnjič, rogovje z istim številom parožkov, isto razvejano rogovje, isti gobec, isto neverjetno lepo žival, in ker ga je videl spet z desne strani, je zagledal še isto strelno rano. Potem ko sta nekaj časa zrla drug v drugega, je jelen nekoliko trznil, nato pa je začel počasi hoditi po cesti naprej. Janez je menjal spet v prvo prestavo in mu počasi sledil, tokrat ga nikakor ni želel izpustiti izpred oči. Zdaj je bil že popolnoma prepričan, da gre za njegovega jelena. Kako je to mogoče, si ni znal razložiti in se tudi ni več trudil. Jelen je začel zdaj teči nekoliko hitreje in tudi Janez ni zaostajal. Zbal se je le, da bi njuno igro zmotilo kakšno drugo vozilo, vendar ni bilo nikogar. Jelen je tekel vedno hitreje po cesti, nato je začel cikcakati z enega voznega pasu na drugega. Janez je vozil zdaj že kar hitro, nekoliko pa je tudi obračal volan, saj je želel, da luči žival ves čas osvetljujejo. Vsake toliko ga je rahlo zaneslo, a je zmogel obdržati nadzor nad vozilom. Jelen je pospešil, kolikor je le lahko, in naenkrat stekel na nasprotni pas ter s ceste dol na travnik nad reko. Janez je začel nemudoma obračati avto, da bi še naprej sledil jelenu, zdaj ga je še lahko videl, vendar je bilo zanj že skoraj usodno zaledenelo cestišče. Vozilo je opletalo, zdaj se je še sam znašel na nasprotnem pasu in takoj zatem na strmem zasneženem travniku, kjer je avto zaradi hitrosti preprosto zdrsel. Janez ni občutil nobenega strahu, kvečjemu neki čuden ponos, da je priča takšnemu dogajanju, in bil je pozoren le na to, kam se bo podal jelen, ki je v tistem hipu zaplaval v reko. Kakor hitro je tekel, je tudi spretno plaval. Janez je bil popolnoma prevzet, spustil je volan, položil roke na stegna in še nekoliko močneje pritisnil na plin. Avto je pristal v ledeni vodi in na Janezov obraz je padel spokoj. Luči so še kar osvetljevale jelena, ki je bil zdaj že sredi reke, in Janez je lahko videl le še silhueto njegove glave in strašnega rogovja. Imel je občutek, kot da bi lebdel, in v mislih je ponavljal le eno besedo, rešen, rešen, rešen





Kristina Kočan

DIVJAD



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Oblikovanje platnic: Luka Mancini

Ilustracija na platnici: Fedja Šičarov

Tehnična obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Korekture in redakcija: Amadeja Štukl

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja