KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SL0UENEC\ I	I S€f 7a nnlìtiUn	! Izhaia wsako sredo- “ Posamezna številka 15 grošev,
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.	I	ki J1 pUlllllVUy	I Stane četrtletno: 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I finCnnHaPctlfn Ìli firnCIfOtd I Za Jugoslavijo
Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26 I gUd|JUU(ll J IVU III |fl UJVCIU I četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Praznik občestva.
Dih smrti gre po sodobnem svetu. Tisočim abesinskim in španskim grobovom se pridružujejo kitajski in palestinski in že kopljejo povsod nove grobove za še nepoznane vojake bodoče vojne šibe. Zemlja postaja eno samo veliko pokopališče, sprejemajoče žrtve strahovite človeške blodnje. Na grobovih pa slavi zmagoslavje tista laži-svo-boda, ki je obečala človeškemu rodu raj na zemlji, a mu pripravila doslej nepoznano trpljenje v strašnem suženjstvu duha in mesa.
Mehko nas položijo v družino, njeno ime zanosimo, v njenem okrilju se razrastemo. V davnini porojena se kot dolga veriga nadaljuje do danes kot zgodovina enega rodu, enega duha, ene krvi in enega imena, noseč s seboj zlo in dobroto iz sedmega in trinajstega kolena. Prenavljajoča se v tisočih čudežih očetovstva, materinstva in otroštva je naša resnična zibelka. Vidna v sedanjem rodu je bila pred njim in bo za njim, v tisočih svojih udih tisočbarvna in vendar samo ena, edina, naša družina. Je pred nami in bo za nami, za nami ali oslabljena ali okrepljena po našem delu in življenju. Zibelka bo naših otrok in otrok naših otrok, usihajoč ali močan vrelec novega duševnega in telesnega zdravja. Če bi bolj verovali v družinsko občestvo, bolj bi varovali družinsko ime, družinsko čast in zdravje in še odrastle bi nas v njeni službi dojila in krepila v prave može in žene.
Nekje v sarmatskih nižinah vidijo prve sledove naše narodne družine pred davnimi tisočletji, v alpskem svetu se je ta čudovita rastlina bohotno razvila, povsod cvete in brsti, išče zemlje, odriva kamenje in srka sok iz peščenine, se umika bodočemu trnju in upogiba viharjem, venomer stremeča navzgor za soncem in svetlobo. Kakor njiva je naš narod, letom za letom zoreča v klasju, vsem darujoča dobri vsakdanji kruh. Je kakor gozd in v njem stoletni velikani Slomšek, Einspieler, Krek, gozd, navidez teman in neprediren, v zatišju drevja pa življenje in vrvenje. Narod je bil pred nami in bo za nami, mi pa smo neznatni koščki te čudovite rastline, le malo bilje in rastlinje velike njive in prostranega gozda. Iz narodove gnojene zemlje rastemo. Pred nami narod na stokrat prekopanih božjih njivah, za nami narod, brsteči in klijoči v novo tisočletje. Narod Slomškov, Einspielerjev, Krekov in tisočih slovenskih voditeljev in mi otroci, stegajoči ročice za kruhom njihove kulture, nebogljene sirote sami, močni in silni v njihovem objemu. — Če bi bolj verovali v narodno občestvo, bolj bi spoštovali narodno ime, čast in z dejavno hvaležnostjo bi vračevali njegovo dobroto v zakladnico za stotere bodoče rodove.
Družina, narod — dvoje malih občestev v življenju duha in duše na zemlji, pod zemljo in nad zemljo, le mali delčki vesoljnega občestva vseh svetih. S teboj sem do konca sveta — pod tem zagotovilom trepeta danes oslepelo človeštvo, ki se je zarotilo za boj zoper vsako občestvo in bi zato najprej rado razrušilo temelje nevidnega kraljestva in kralja. Danes v Rusiji, Španiji, v
Nemčiji, jutri v drugih deželah. Kdor ima oči, vidi v ozadju vseh sodobnih vojn, zapletljajev in sporov dvoboj teme z lučjo za premoč na zemlji, čuje demonsko zmagoslavje nad porušenimi cerkvami, prelito krvjo, razdejanimi oltarji človeških src, čuti grohot peklenskih sil, postavljajočih na človeške oltarje malike laži-svobode, samoljubja, sile. S skrivnostnim Kristovim telesom, ki je Cerkev, krvavijo narodi in krvavijo družine. V jutru
velikega petka pa vstaja zmaga vesoljnega, svetega občestva nebes in zemlje.
Praznik Vseh svetih in dan vernih duš sta kli-carja občestva krvi, duha in duše. Vsakomur z vernim srcem sta vsaj slutnja nečesa lepšega od j danes, svobodnejšega od naše svobode. Klicarja 5 sta prave svobode v službi družine, naroda in Cerkve, teh temeljev pravega in plemenitega živ-Ì Ijenja.
Kancler o avstrijski politiki.
Nedavno se je kancler dr. Schuschnigg v izjavi dopisniku nekega belgijskega lista dotaknil vseh perečih političnih vprašanj naše države.
Povratek Habsburžanov po kanclerjevi izjavi ni aktualna zadeva, ker ni samo notranje avstrijsko vprašanje, marveč povezano z odnosi Avstrije do sosednjih držav. Avstrija hoče ohraniti dobre stike z nasledstvenimi državami, še posebej s čehoslovaško, Madžarsko in Jugoslavijo. O priključitvi Avstrije k Nemčiji ne more biti govora. Nemčija je ena, Avstrija druga država. Prvo avstrijsko načelo je brezpogojna avstrijska samostojnost in neodvisnost. Načela Avstrije in Nemčije so prerazlična, da bi se državi mogli združiti. Nikdar pa se Avstrija — tako je kancler povdaril — ne bo pridružila kakemu pretine m-škemu bloku. Z Nemčijo in Italijo vred je Avstrija mnenja, da je boljševizem mednarodna nevarnost.
Navedene kanclerjeve smernice avstrijske politike so zasne in odločne. V skladu so z notranjim razvojem v državi, ki se do danes ni premaknil od Dollfussove smeri, četudi zahtevajo izredne prilike mnogo politično pre-] vidnost.
Na vojnih frontah. Franco je v Španiji zase-I del asturski mesti Gijon in Oviedo in s tem postal i gospodar Asturije. Svoje čete namerava sedaj po-[ staviti na madridsko in katalonsko fronto. Franco Ì ima doslej v posesti približno dve tretjini Španije. ,A konca meščanske vojne še ne bo, za kar priča tudi omahovanje Italije v londonskem odboru za | nevmešavanje. — Japonci na Kitajskem zasedajo vzhodne pokrajine, iz katerih nameravajo skovati po vzorcu Mandžukua samostojno državo Mongokuo. Kitajci se hrabro, a malo uspešno borijo. Šele v zadnjem tednu prihajajo Kitajcem oja-čenja iz notranjosti dežele, ki znajo ustaviti japonsko prodiranje. Kitajci stavijo mnoge nade na I bruseljsko konferenco, ki brez vsakega vpliva na Japonsko ne bo ostala.
Nemška gonja proti Cehoslovaški. Med Nemčijo in Čehoslovaško so se v zadnjih tednih odnošaji zelo poostrili. V Teplicah na ozemlju sudetskih Nemcev je nastopila policija proti demonstracijam Henleinove stranke, ki naj bi bile uvedle začetek l volilnega boja za nove občinske svete. Nemško časopisje je nastop policije pograbilo in ga prikazalo kot napad na nemško manjšino ter v tej zvezi zapisalo sila ostre besede na račun čehoslo-vaške vlade in države. Kljub čehoslovaški protestni noti v Berlinu se napadi nadaljujejo in iz-gleda, da hoče Nemčija izvati zaradi sudetskih Nemcev s Čehosllovaško spor dalekosežnih posledic. Francoski in angleški listi obsojajo vmešavanje Nemčije v notranje zadeve druge države.
Stalin se pripravlja na volitve. V decembru bodo 1 v sovjetski Rusiji volitve za svet Unije, kakor se
bo imenoval novi sovjetski parlament. Medtem Stalin hiti, da očisti državo vseh veljakov iz časov Leninove revolucije. V enem letu je obsodil na smrt 808 oseb, med katerimi so najveljavnejši komunistični voditelji. Kot vzroke smrtnih obsodb navajajo sodišča proterevolucionarstvo, vohunstvo, sabotažo, rovarjenje proti državi itd. Do 7. novembra bo prvo čiščenje končano in bo Stalin praznoval 201etnico sovjetske revolucije v velikih slavjih v Leningradu, Moskvi in drugod. Težišče proslav bo v vojaških paradah. Kam bo Stalin Rusijo vodil po volitvah, bo kmalu razvidno.
Arabski svet se dviga. V sveti deželi se pripravljajo resni zapletljaji. Arabci se upirajo angleškim načrtom delitve Palestine, pri kateri bi slabo odrezali. Ne strašijo se podvojene vojaške sile Angležev v deželi in ne odrejenega terorizma. Njihov vodja je zbežal iz Palestine in vodi upor iz Sirije. Na dnu upora je težnja arabskega sveta po združitvi in osamosvojitvi izpod angleškega in francoskega varuštva. Ogrodje vsearabskega gibanja je samostojna Arabija pod vodstvom Ibn Saud-a, ki je navezal stike z arabskimi knezi Iraka, Jordanije in z afriškimi arabskimi plemeni. Povod upora Arabcev je postala Palestina, iz palestinskega vprašanja pa se ob ostrem in nepopustljivem angleškem postopanju lahko razvije spor dalekosežnega obsega, v katerem bo polu-mesec stal proti evropski civilizaciji.
Ameriški velekapital proti Rooseveltu. Socialno usmerjeni prezident Združ. držav Amerike velekapitalu seve ni povšeči. Njegov govor v Chicagu,
, da Zed. države ne bodo mogle ostati nevtralne, j če se bodo ponavljali zgledi kakor so kitajski, je velekapital spretno pograbil in mu zoperstavil do-J sedanjo ameriško zunanjo politiko, ki je skoroda sto let slonela na načelu nevtralnosti. Močno agitacijo proti Rooseveltu je uprizorila republikanska stranka. Vprid ji je prišlo dejstvo, da so se po predsednikovih besedah zamajale cene delnic industrijskih podjetij na ameriških borzah. Kako bo Roosevelt odgovoril na najnovejšo kampanjo velekapitalistov, bomo videli v prihodnjih tednih.
Mednarodna konferenca v Bruslju in Kitajska. 30. oktobra se sestanejo v Bruslju zastopniki držav-podpisnic washingtonske pogodbe in še Ita-i lije in sovjetske Rusije. Kitajska je stavila na kon-Ì ferenco, ki naj razčisti položaj na Daljnem vzhodu, več pogojev. Najprej odklanja odločno vsak tajni dogovor velesil pred konferenco in vsak I sporazum držav z Japonsko izven konference. Države morajo priznati nedotakljivost in neodvisnost Kitajske in nastopiti proti japonskim zavojevalnim nameram. Končno morajo države odreči novoustanovljeni državi Mandžukuo, ki je japonska kolonija na kitajskih tleh, samostojnost. Japonska se konference ne bo udeležila, njene in-! terese bo zastopala predvsem Italija. Konferenca bo bržkone končala z grožnjo Japonski, da bodo velesile v danem slučaju pričele izvajati napram | Japonski gospodarski bojkot.
Ostala politika. Kancler Schuschnigg je bival minuli teden na Madžarskem. — Za narodno-po-litičnega referenta mesta Dunaja je imenovan prof. dr. Milčinski. — V Rimu praznujejo „dan imperija", katerega se udeleži 3 milijone fašistov. Nemčijo zastopa minister Hess. — V Ankari so se sestali šefi generalnih štabov Jugoslavije, Grčije in Rumunije. — Angleški kralj je v prestolnem govoru napovedal izvedbo oborožitvenega načrta in federacijo Indije. — Belgijski min. predsednik Van Zeeland je odstopil. — Avstrija in Bolgarija sta podpisali novo trgovinsko pogodbo. Bolgarski kralj Boris obišče v novembru evropske presto-lice. Novi bolgarski volilni zakon daje volilno pravico tudi ženam. — Italija je uvedla nov davek na akcijske družbe in hotele.
251etnica bitke pri Kumanovu. 25. oktobra 1912 so se Srbi sprijeli s Turki, svojim dednim sovražnikom, v odločilni bitki pri Kumanovu. Bitka je trajala en dan in eno noč. Hrabri srbski vojaki so kljub ogromni premoči Turkov zmagali in si z zmago zagotovili Južno Srbijo. Pred dnevi je bilo v osrčju južne Srbije, Skoplju, veliko slavje petindvajsetletnice zmage pri Kumanovu. Proslave so trajale cel teden in se jih je udeležil narod iz vseh predelov kraljevine. V Kumanovem je priredila vojska zadušnico padlim junakom.
Število slovenskih šoloobveznih otrok. „0 est. Padagogische Warte“ priobčuje v okto-berski številki sledeče zanimive šolske podatke zveznega statističnega urada: Šole z nenemškim učnim jezikom so v minulem letu obstojale na Dunaju, Koroškem in Gradiščanskem. In sicer: 15 ljudskih in 6 glavnih šol s češkim učnim jezikom na Dunaju, 13 nemško-hrvaških in 23 samohrvaških ter 6 ogrskih ljudskih šol na Gradiščanskem in 67 nemško-slovenskih ljudskih šol na Koroškem. Izmed obveznih šblarjev vse države je imelo 3825 otrok češki, 6802 hrvaški, 1 0.253 slovenski in 2413 otrok ogrski materni jezik.
Vera v našo bodočnost
Če gledaš po slovenskem delu naše dežele, vidiš, da so naši narodni neprijatelji otvorili proti nam podvojen raznarodovalni napad in se pri tem poslužujejo vseh mogočih sredstev. Po raznih knjigah in listih vpijejo, da je nemštvo obmejne Koroške ogroženo po slovenskih izpadih in izzivanjih. V dneh glasovanjske proslave so po vsej deželi pobirali prispevke za svojo borbo proti napadajočim Slovencem. Ob vsem tem se človek osupnjen vprašaš, čemu in odkod ta najnovejši hrušč in trušč proti nam, čemu ta novi, podvojeni alarm? — Na našem ozemlju zidajo raznarodovalne šole in domove itd., kot bi hoteli pokazati pest, češ tako močni smo, ki vas hočemo odtujiti vašim svetim idealom in vam iztrgati iz src
ljubezen do vsega, kar vas veže na vašo zemljo, jezik materin in vero vaših očetov. — Ako listamo po poročilih o prireditvah letošnjih glasovanj-skih proslav, vidimo isto sliko, ki zgovorno dopoveduje enako grožnjo: slovenski bitnosti na Koroškem je treba napovedati zadnjo, odločilno borbo. Redka je bila letos beseda o sporazumu in zbližanju, malo ali nič se ni govorilo o strpnosti med manjšino in večino, pravične rešitve zahtev koroških Slovencev niso omenili, onih Slovencev, ki so istotako avstrijski državljani in imajo zato pravico, da jih država ščiti in varuje ne samo osebno, ampak tudi kulturno.
Človek se vprašuje: čemu ves ta boj naših ne-prijateljev proti naši manjšini, ki se ne zaveda niti najmanjše krivde in nelojalnosti napram nemškemu sosedu? Odgovor na to bi mogli iskati pri nemškem velikanu Goethe-ju, ki je nekje zapisal: Ein Mensch, den alle hassen, muss etwas sein! Če obrnemo te besede na naše razmere, moremo reči: Odtod ta hrup in podvojeno delo naših neprijateljev, ker vidijo v nas koroških Slovencih nekaj močnega in klenega, ker vidijo v našem ljudstvu zdravja in odporne sile, ki se ne data črez noč upihniti, ampak vzdržita tudi na j hujše napade. Mi koroški Slovenci bi morali biti naravnost ponosni, ko vidimo na strani svojih neprijateljev tolik trud in prizadevanje, da potisnejo slovenskega kmeta in delavca ob stran. In kar je pri tem zanje bridko, je to, da je ves ta ogromni trud in prizadevanje zaman.
Drugi torej vidijo v nas, da smo nekaj in da ohranjamo zdrav, naraven odpor. Tembolj se moramo tega zavedati mi. Nobena sila ne more streti ljudstva, ki veruje v svojo bodočnost. To vero v svojo bodočnost lahko mirnodušno in javno izpovemo, kajti nikakor ni sramota, marveč čast, stati v boju za svetinje prednikov in vzdržati v tem boju tudi v najtežavnejših okoliščinah. Pregovor pravi: Čas seka rane, a jih tudi celi. To velja za poedinca, velja pa tudi za narode. Koliko je naše slovensko koroško ljudstvo že preneslo udarcev, kolika moč se je že zarotila proti njemu. A vse je vihar razdjal, narod je zmiraj stal. Trda je bila doba, ko je naš kmet delal tlako in dajal desetino nemškemu graj-! ščaku, ko si je na strmih grebenih postavljal svoje gradove in tam živel v razkošju, medtem ko je tlačan garal in delal. In danes? Malo le še je ohranjenih bivališč, kjer so nekoč živeli gospodarji našega ljudstva, večina gradov je v razvalinah. Nek pesnik vprašuje v svoji pesmi:
Kdo zgradil je zidove močne,
na višini strmi svoje dni?
Ne, da nektere le vekove,
večno hotel je, da grad stoji.
j	PODLISTEK	ffl
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(22. nadaljevanje.)
Martin je prišel med zadnjimi v dolino.
„Pri nas ostani čez zimo," mu je dejal Podkraj-nikov. „Prav rad bi te imel."
„Sekal bom, oče, ne morem." Poslovil se je in odšel v mesto, da bi se dogovoril z Gržino. Hitro sta opravila.
„Pridem pogledat, kadar boste pričeli, pa pošlji koga."
„Bom!“ je dejal Martin.
Gržina bi mu bil rad še nekaj povedal. ..Težko je govoril. „Martin! Če bi kdo pripovedoval o tistem, no, o tistem ...“
Martin mu je presekal besedo: „Gržina, ti si me najel, da bom sekal. O čem drugem nisva nikoli govorila!"
Megle so padle in zakrile gore. Vlačile so se po dolini. Jesenska žalost je tlačila zemljo.
Pri Revežu se je oglasil popoldne. Svetloba je umirala v dušeči megli.
„Kaj počneš?" je vprašal Martin, ko je stopil pod nizko streho. Pogledal ga je in videl, da se je zelo izpremenil. Prej so oči živahno motrile svet, zdaj mu je mrena zastirala oči.
„Odkar sem prišel od tam gori, pripravljam za spomlad. Boš videl, da bom zadel na žilo. — Am-
1 pak nekaj me grize. Sam ne vem, kaj. Tako pust | je svet. Postaral sem se,'Martin, pa nimam niko-1 gar.“
Dolgo sta sedela in se pogovarjala.
„Smrekar se nosi vedno dobre volje. Gržini je prodal les, balo je naročil. — Tvoj stari se pa močno peha. Slab se mi vidi."
„Mater bi rad videl!" je dejal Martin.
„Jutri je nedelja, navsezgodaj pojde k maši. Tam jo počakaj!"
„Balanta bi obiskal."
„Ne vem, kako bo?" je menil Revež, ko sta se ! izgubljala med vlažnim drevjem.
Gorela je luč, toda vrata so bila zaklenjena.
| „Saj sem pravil!"
Revež je trdo potrkal. „Odpri, Balant! Dva sva!"
Znotraj se je čulo težko hropenje. Vmes pa je žvenketal denar.
„Srebro prešteva," je šepetal Revež. „Iz vseh vasi mu nosijo. Drago plačuje."
„Balant, odpri!" Z močno roko je udaril še enkrat na okno.
Vzklik groze je prihajal iz izbe. Potem je vse utihnilo. Le zarožljalo je, kakor da je nekdo stresel iz peharja.
Čakala sta. Odprlo se je zadnje okno in prikazala se je velika glava, ki je boječe mežikala v noč.
„Na ključ!" je šepetal. „Pd tiho."
Odklenil je. Tam pri oknu je sedel stari, pred
Kje je danes vsa nekdanja bogatija in sila gradov, kje so tiste nade o nepremagljivosti zidovja? Čas, ta veliki sodnik pravice in krivice, je izravnal in poravnal. Nekaznovane pa tudi ne bodo ostale krivice in nasilja, ki jih še danes vršijo nad nami neprijatelji našega slovenskega značaja. Kajti pravica mora zmagati in bo zmagala! Mirno smemo koroški Slovenci zreti v bodočnost, kajti našega ljudstva niso strle neprilike davnine in ga ne bodo še manj udarci sedanjosti. Zato pokonci glave! Niso naše želje krivične in ne naše zahteve pretirane, pravice hočemo in pravica bo zmagala! Lojalni državi ostanemo kot doslej, sodelovali bomo pri zgradbi nove države v našem delu, da nam bo vsestransko pravično urejena in nam postane miren dom.
Ni naša narodna zavednost od včeraj. Tako jo je opisal preprost rožanski kmet: Lahko je biti Slovenec, ko ti vse naokrog vzklika in pritrkuje, a ostati Slovenec, ko te za to framotijo in zapostavljajo, to je junaštvo! Tej rožanski korenini moramo pritrditi vsi. Ob toliki zavednosti in slovenski zvestobi naj naši neprijatelji še bolj osupnejo. Naš slovenski človek, njegova ljubezen do zemlje, ljubezen do družine, njegovo spoštovanje in vdanost veri naših očetov, vse to nam je porok, da lahko mirno zremo'vbo-d o č n o s t. Dokler bomo čuvali grudo in vero, bo še naprej cvetel naš zarod in bo naša bodočnost. Vzdržali bomo proti vsem raznarodovalnim po-izkusem, da pride nekoč čas, ko se bo reševalo naše vprašanje v imenu pravice. Nekoč bodo nemški sosedje uvidela, da zamoreta vladati med obema narodoma le pravica in ljubezen.
Janko Ogriz.
DOMAČE NOVICE
Hemento mori!
Dolgost življenja našega je kratka,
Kaj znancev že zasula je lopata!
Odprta noč in dan so groba vrata,
Al’ dneva ne pove nobena prafka.
Nas smrti ne obvarje koža gladka,
Od nje nas ne odkupijo kupi zlata,
Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta,
In od veselja do veselja leta, da smrtna žetev vsak dan bolj dozori.
Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva,
V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Molče trobental bo: Memento mori!
France Prešeren.
njim je stala zelenka. Zdaj ni več kričal. Šepetaje je vpraševal: „Si sam?"
„Sam!“ Martina ni videl.
Nezaupno se je ogledoval. „Prej je bila pod oknom." Pričel se je križati. „Trkala je, trkala, sem dobro slišal. Kar se je prikazala svetla luč. Moja Ana je pomagala. Vse bi pobrala. Težko prisluženo, prigarano, vse bo vzela!"
„Nič ni z njim!" je šepetal Revež. Balant je ujel pritajeno govorjenje. Strah se mu je pojavil v očeh.
„Vidva sta zvezana z njo." Oči so sršele v onadva. „Okrasti me hočete!" Stisnil se je v kot in se s hrbtom naslonil na zid, kjer je bila vzidana omarica. „Proč. Proč! Vsi ste tatovi, hudičevi sinovi!" Stekleno so mu bleščale oči, ko jih je uprl v Martina. „Ti, ti!" je hropel. „Ona je tvoja ljuba! Revež, pridi sem!"
Revež je stopil k njemu. Stari ga je stisnil k sebi, da je komaj dihal. „Spravi ga iz hiše, ven iz moje čiste hiše, tega lumpa, njegova ljuba je, pri njem leži. Okrasti me hoče. Ne zapusti me, Revež! Veš, tiho, tiho, zgoraj spi ona!" Po vsem životu je drgetal. Revež mu je prigovarjal, toda beseda ni našla ušes.
„Kar hočeš, ti dam, samo spravi ga proč. Kar hočeš, ti dam, ti pa spi pri meni. Nocoj me okradejo. Ne zapusti me, ne zapusti, te prosim. Ti še ne veš, kakšen je svet. Vsak večer poizkušajo.
Revež se je iz objema oziral na Martina. „Poj-di!“ mu je dejal, „saj vidiš, kako je. Pa spi zgoraj pri meni!"
Sonderbeilage de» »Koroški Slovenec"
Orundsatzlìches zur Minderheitenfrage
Foige 3.	Zur toge der Slowenen in Kdrnten
Der deutsche Soldat schrieb nach Hause | einen Brief, den die Eltern nicht verstanden, | weil er magyarisch war, and sie muBten einen Dolmetsch holen, weil sie magyarisch nicht verstanden. „Sie kònnen iiberzeugt sein,“ er-klàrte der Ministerpràsident, „daB ich mich nicht leicht zu dieser Erklarung entschlossen habe!“ Damals haben auch die Slowenen Karntens aufgehorcht und eine ahnliche Erklarung von berufener Seite fiir ihr treneš i Festhalten am òsterreichischen Staatsgedanken erwartet. Aus Wien ist eine solche Erklarung nicht gekommen. Der Kàrntner und der sonstige osterreichische Freisinn hat auch aus der Tragedie des Weltkrieges nichts gelernt.
Die Entnationalisierung kann durch die Art der Ausfiihrung gemildert oder verschàrft werden. Es gibt Falle, wo die Schule sich mit dem fremdsprachigen Unterrichte nicht be-gniigte, sondern im Bannkreise der Schule und dariiber hinaus den Gebrauch der Muttersprache unter Strafe steli- i t e. Obereifrige Schulmeister zogen die Muttersprache de$ Elternhauses ins Làcherliche und bezeichneten sie als minderwertig (S. 112). „Ein ordentlicher Junge spricht nicht schwa-bisch,“ sagte man in Ungarn — in Karnten sagt man, er spricht nicht slowenisch, — weil diese Sprache „gemein“ ist. Das verleitet die Kinder dazu, sich ihrer Muttersprache zu schiimen. Ein polnischer Pfarrer (Makkabàus) beschreibt die Folgen dieser Entnationalisierung:	„Sie erweckt in dem Kinde den
Glauben, daB die Sprache der Eltern we r 11 o s ist, daB das von den Eltern ererbte Wissen nichts tauge. Es ist klar, daB dadurch die Autoritàt der Eltern in den Augen des un-reifen Kindes furchtbar herabgesetzt und die Erziehungsarbeit unmòglich gemacht wird. Der RiB wird bisweilen so gewaltig, daB Eltern und Kinder sich nicht mehr verstehen kònnen. Das Kind verliert den Familiensinn, die Anhanglichkeit an das Elternhaus und zieht in die Fremde, wo es nicht selten alle Ver-bindungen mit der Heimat abbricht“ (S. 113). Das ist der Weg, den Sòhne und Tochter un-serer Bauern haufenweise gehen und in der Fremde verderben. Nicht alle, aber allzuviele.
Bei der gewaltsamen Entnationalisierung i steigert sich der Gegensatz zwischen Schule und Familie bis zum ÀuBersten. Autoritàt , steht gegen Autoritàt, der Prellbock aber sind : die Kinder. Wer unsere gute slowenische Bauernschaft kennt, weiB, daB sie der Schule | durchaus unfreundlich gegenùbersteht und in j ihr nur ein unvermeidliches Obel sieht.
„Jede Entnationalisierung der Jugend durch die Schule ist mit Riicksicht auf die ethischen Aufgaben der Familie von Obel“ (S. 115).
DieMuttevsppache und da» religióseGebiet |
Bei Matthaus ergeht an die Kirche der Lehr- ; auftrag: „Lehret alle Vòlker“, nicht alle Staa- j ten. Die Religion wendet sich an die Menschen. I „Es besteht eine Verbundenheit zwischen ! Kirche und Volkstum, zwischen Kirche und Muttersprache. Kirche und Volkstum sind durch das Wort der Bibel zusammengekettet, Kirche und Staat nicht. Die Kirche wendet sich an das Volk, ohne zu fragen, ob es groB oder kleiu ist, arm oder reich, politisch selbstàndig oder nicht“ (S. 123).
Bei der ersten Verkiindigung des Evan-geliums am Pfingstfeste hòren die Volks-massen die Apostel in ihrer Sprache sprechen. ; Damit ist gesagt, daB die Kirche den heid- ! nischen Vòlkern das Evangelium in deren Sprache.verkunden soli. Die Apostel sollen die Sprachen der Vòlker sprechen, um das Evangelium ihren Herzen einzupflanzen. Die Volks- !
masse des Pfingstfestes bestand aus Juden, welche der griechischen und armenischen Sprache kundig waren, also war das Sprach-wunder keine Notwendigkeit. Aber als Sprache des Herzens erklang fiir die verschiedenen Nationen nur die ihnen eigentiimliche Muttersprache (S. 125). Das òffnete die Herzen zur willigen Aufnahme der verkiindeten Botschaft. Das Evangelium proklamiert die Gleichheit der Nationen im Wesentlichen, im Allmensch-lichen. Man wird zugeben, daB es begabte und weniger begabte Menschen gibt, Kulturen, die mehr oder weniger entwickelt sind. Jedermann kann sich dessen freuen, daB die germanische Kultur, vom Katholizismus veredelt, eine auBerordentliche Hòhe erklommen hat. Das ist ein allmenschliches Gut, ein Segen fiir die Welt, Gleichwohl muB fiir immer das Wort des Apostels Geltung haben: ,,Alle seid ihr Sòhne Gottes durch den Glauben in Christus Jesus..., da ist nicht Jude, nicht Grieche, ist nicht Sklave, nicht Freier“ (Gal. 3, 26). Das-selbe wiederholt der Apostel in den Briefen an die Kolosser (S. 3, 11) und an die Ròmer (S. 10, 12). Der Apostel will alien seine Sorge wid-men: „Griechen und Barbaren, Weisen und Ungelehrten bin ich Schuldner“ (Rom. 1, 14). In Paulus lebt der religiose Eifer frei von jedem nationalen Vorurteil, damit ist die nationale Leidenschaft im Christentume verurteilt. Auf diesen Grundsatzen konnte sich in Europa das Eigenleben der Nationen entwickeln. ‘Im Re-ligiòsen gehen die Nationen den gleichen For-mungsprozeB, in den weltlichen Werten kònnen sie sich differenzieren (S. 129).
Die Wahl der Sprache soli der religiòsen ZweckmàBigkeit entsprechen. Die Sprache des Gottesdienstes ist mit Riicksicht auf den geistigen Nutzen der Gemeinde zu bestimmen. Das widerspricht nicht der Herrlichkeit der lateinischen Weltsprache beim hi. MeBopfer und der Spendung der Sakramente. Der Seelsorger darf sich von weltlichen Riicksichten nicht leiten lasse n, so kommenMehrheit und Minderheit sprachlich zu ihrem R e c h t e.
Die Psychologìe der muttersprachlichen Seelsorge
Die Religion wendet sich an den Intellekt als Wahrheit, die man anerkennen und annehmen muB. Sie wendet sich an den Willen als ver-pflichtende Macht, der man gehorsam sein muB und wendet sich an das Gemiit als eine Sache, der man Ehrfurcht, Andaeht, Liebe und Hoffnung entgegenbringen muB (S. 132). Religion ist also Sache der ganzen Sede, sie wur-zelt breiter und tiefer als das Wissen oder die Kunst. Das religiose Erleben ist auch in vollem Zusammenhange mit alien Lebensgebieten. Zur Vermittlung der religiòsen Kenntnisse bedarf man der Leuchtkraft des Wortes. Soferne sich das religiose Leben in Gefiihlen vollzieht, muB das Wort als motorische Kraft einsetzen. Da ist dann zu erwàgen, ,was die Muttersprache kann und was die fremde? Wenn dem Volke oder den Kindern eine religiose Unterweisung gegeben werden soli, ist es w i d e r s i n n i g und z w e c k 1 o s, anders als in der Muttersprache unterweisen zu wollen. Wenn die Kinder auch mit dem fremdsprachlichen religiòsen Unterrichte in die Fremdsprache eingefùhrt werden sollen — man war seiner-zeit in Ungarn auf diesem Wege — so wird zweifellos die religiose Erziehung im ver-meintlichen Interesse der Sprache geschadigt. Es ist eine Umkehrung der Ordnung, wenn ein zeitliches Gut auf Kosten der Religion gepflegt wird. Die religiòsen Kenntnisse gelangen so
verspàtet und in gemindertem AusmaBe in die ! Seele des Kindes. Weil die Schule erziehen ! soli, forderten die deutschen Lehrer Polens 1925 die Erteilung des gesamten Gesinnungs-unterrichtes in der Muttersprache. „Mit dem-selben Rechte wie der Religionsunterricht in ; den Volksschulen einer Minderheit in den na-! tionalpolitischen Dienst einer Sprache ge-zwungeri wird, konnte die ganze Religion wie ein billiger Betriebsstoff in den Wagen der | Weltwirtschaft getankt werden.11 „Die groBen religiòsen Genies erheben sich iiber die primitive Religon dadurch, daB sie die Religion aus der Umklammerung der Natur losreiBen und iiber sie erheben11 (H e i 1 e r). Die Beherr-schung der zweiten Sprache reicht gewòhnlich an die Vollkommenheit der Muttersprache nicht heran. Nicht bloB gewòhnlich, man ; kann ruhig sagen: nie. Besonders trifft das bei 1 Kindern in den geschlossenen minderheitlichen Siedlungen zu. Die fremde Sprache ist kein Mattel zur Mitteilung religiòsen Wissen s. Selbst die gut ver-standene fremde Sprache sendet im Vergleiche ! zur Muttersprache einen abgedampften Licht-kegel in die Seele. Das fiir die groBe Menge gute Mittel zur Erzielung religiòser Klarheit ist die Muttersprache (S. 137).
Die Muttersprache als bewegende Kraft
Es ist selbstverstàndlich, daB die Muttersprache an Gefiihlswerten, an motorischen und emotionalen Kriiften die Fremdsprache iibertrifft. Was immer in der Seele willens-oder gefiihlsbetont ist, erhàlt von der Muttersprache die denkbar hòchsten Antriebe. Eine kurpfàlzische Schulordnung schon aus dem Jahre 1615. erklàrt: „Auch dem Lateinkundigen ! machen Worte in der Muttersprache einen tieferen Eindruck.11
Das theoretische Wissen ist der Anfang der ì Religion und soli durch Willensbewegung und Mobilisierung aller motorischen Seelenkràfte j fiir das Leben nutzbar gemacht werden. Darum ; gebiihrt der Muttersprache fiir die Entfaltung des religiòsen Erlebnisses v o r der fremden j Sprache der Vorzug (S. 139). Die Mutter-J sprache spielt als vollendete Kiinstlerin auf der j Orgel der Seele. Turnvater Jahn macht dies-beziiglich die sehr richtige Bemerkung:	„In
einer fremden Sprache wird man von einer AnstòBigkeit schon weniger rot und in man-cher klingen die Liigen sogar sehr schon. Wenn der tiirkische Sultan etwas tiirkisch verspricht, dann ist VerlaB auf sein Wort, zum Betrug und zu Worttauschereien entweiht er die Muttersprache nicht.11 Hiemit hiingt auch zusammen, daB Medizin und Theologie ge-wisse Dinge lateinisch besprechen, nicht in der „lingua vernacula11. Die mit der Fremdsprache geweckte Vorstellung bleibt abgekiihlt an der Oberflache der Seele stecken und wùhlt sich nicht in die Gemiitstiefen hinein (S. 140).
So bleibt denn das fremde Wort in Schule und Kirche an der Oberflache der Seelen stecken, auch wenn es gut verstanden worden ist. Es belebt und bewegt die Seele nicht. Ein Schriftsteller des 18. Jahrhunderts hat einmal gesagt: „Wenn ein Deutscher franzòsisch be-tet, so làBt er sich vom lieben Herrgott franzò-sische Vokabeln abhòren. Die letzten Worte sind alle in der Muttersprache und die letzten Seufzer ebenso.11 Wenn also unsere sloweni-schen Kinder nur deutsche Lesebiicher, nur deutsche Liederbiicher in die Hand bekommen, so ist das keine Herzensbildung, sondern nur ein Abhòren deutscher Worte — Grammatik-unterricht und nichts weiter. G o e t h e erzahlt in Wilhelm Meister von einem ungetreuen Liebhaber, der in der Zeit freundschaftlicher
Beziehungen deutsch schrieb. Als er scine Freundin verlassen volite, fing er an fran-zòsisch zu schreiben. Was er in der Mutter-sprache zu sagen erròtete, konnte er franzò-sisch ruhig hinschreiben. Die Fremdsprache ist ein Schleier, der das Mienenspiel der Seele nur unvollkommen durehscheinen làBt. Fiir diplomatische Verhandlungen mag das ein Vorteil seni, fiir die Wissenschaft kein Nach-teil, anders ist es im Bereiche der lebendigen Religiositàt. Die fremde Spraehe fiihrt in der Religion zu Oberflàchlichkeit und Heuchelei. Max v. Schenkendorf spricht es in einem Gedichte aus:
Aber soli ich belen, ddnken,
Geb ich meine Liebe kund,
Meine seligsten Gedank^n
Sprech ich wie der Mutter Mund.
Die Spraehe dei Gebetei
Jede Gestaltung des Gebetes, die sich an die Seelenstruktur des Betenden nicht angleicht, muB als Stòrung empfunden werden. Natur-gernaB formt sich das Gebet in der Herzens-sprache aus, d. h. mit den Gedanken und Vor-stellungen, mit denen der Mensch sonst operiert. Der Zwang zu einem fremdsprach-lichen Gebete entwurzelt das Gebet seelisch, der Betende wird zur Gebetsmiilile, zum Grammophon. Das lateinische Brevier der katholischen Priester und Ordensleute ist eine Sache tur sich. Wenn hie und da ein Priester bei der seelsorglichen Betreuung fremdsprach-licher Minderheiten so scimeli mit der Ausrede bei der Hand ist:	Sie verstehen hinreichend
die Spraehe der Mehrheit, und die Notwendig-keit der muttersprachlichen Fiirsorge nicht an-erkennen, so gilt hier der Satz: „Willst du die anderen verstehen, schau in dein eigenes Herz“ (S. 145). Man muB sich mit gròBerem Ernste fragen, was das Gebet eigentlich sein soli?
Worte fliegen auf, der Sinn bleibt unten,
IVorte ohne Sinn haben den IVeg zum
Himmel nicht gefunden.
Shakespeare.
Es gibt ein Gebet ohne Worte, aber Worte ohne Geist sind kein Gebet mehr. Man kann daher ruhig sagen, daB fremdsprach-liches Beten den Gebetsgeist zerstòrt. Die katholische Kirche hat ihre lateinische Kultursprache. So haben alle in-dischen Religionen ihre heiligen Sprachen, der Mohammedaner betet arabisch, der Parsi im Zendavesta. Der offizielle Gottesdienst ist mehr oder weniger eine Sache fiir den Priester, fiir das Volk schlieBt sich an diesen Gottesdienst ein reicher Kranz von Volksan-dachten — in der Muttersprache des Volkes an.
Ein ganz besonderes Bediirfnis des Volkes ist es, in seiner Muttersprache beichten zu kònnen. Der Dichter Leo WeiBmantel sagt einmal:	„Wenn Menschen siindigen, so ge-
schieht nichts anderes, als daB sie mit Gott nicht mehr reden, daB sie ihm den Riicken kehren und aus dem Raume treten, in dem sie Gott begegnen.“ Sich mit Gott aussòhnen, heiBt also, wieder mit Gott sprechen. Der Ge-danke, daB der Mensch, wenn er sich mit Gott aussòhnen will, scine Schuld beichten muB, hat in der katholischen Kirche im BuB-sakramente seinen schònsten Ausdruck gefunden. Weil sich das siindhafte Denken und Begehren in der Muttersprache vollzog, so ist es naturlich, daB der Beichtende scine Schuld in der Muttersprache in die Beichte hinein-stellt. Die Beichte in der Fremdsprache stòBt auf liemmungen, auch wenn sie dem Beich-tenden sonst geltiufig ist. Es fehlt die Treff-sicherheit im sprachlichen Ausdrucke. Daraus erkliirt sich das Verlangen der Katholiken, in ihrer Muttersprache zu beichten. Sie nehmen vielleicht nodi die fremdsprachige Predigt hin, empfinden es aber schwer, wenn sie bei der Entlastung ihres Gewissens nicht in der Muttersprache sprechen kònnen. Gerade in der Beichte ist es auch notwendig, daB der Priester die Spraehe des Pònitenten kenne. Der Priester ist hier Richter. Was soli heraus-kommen, wenn er Wesentliches iibersieht,
oder nicht versteht? In der Beichte soli der i ! Zuspruch des Priesters den Pònitenten dazu j bringen, daB er Besserung verspricht. Wie j soli das in einer halbverstandenen fremden ì Spraehe erreicht werden? Folgender Fall hat sich bei den Kapuzinern in Klagenfurt zuge-; tragen: Ein slowenisches Dienstmadchen kam ; beichten. Der slowenische Pater V. war ver-; hindert. Sie kam zu einem anderen und wollte i slowenisch beichten. „Sie kònnen doch etwas | deutsch?11 fragte sie der Pater. „Ja, das I schon,“ erwiderte das Madchen. „So sagen Sie nur ja oder nein, und ich werde Sie fragen.“ Der Pater fragte etwas, das Madchen verstand es nicht und sagte halt ja! Er fragte wieder, sie verstand es wieder nicht und sagte wieder ja, weil sie glaubte, der Pater wird das Rechte meinen und ich kann ihm doch nicht nein sagen. Der Pater fragte noch einigemal und das Madchen sagte wieder ihr ja! Danti aber packte sie der Lachkrampf, sie sprang i aus dem Beichtstuhl und lief davon.
Der Unterricht der Kinder
„Die Schule soli die Fàden aus der Familie aufgreifen und weiter spinnen. Wenn wir diese Regel einer gesunden Pàdagogik zu Ende denken, so fordert sie, daB der Lehrer den Unterricht in der Spraehe fortsetzt, in der er in der Familie begonnen hat. Wo die Schul-behòrden in Minderheitsgebieten das Gegen-teil vorschreiben, handeln sie nicht als Piida-gogen, nicht als Hiiter der religiòs-sittlichen Werte (S. 152). Ein geringerer Ertrag der Erziehungsarbeit ist die unausbleibliche Folge. Die Staatsraison darf nicht verwechselt werden mit dem triebhaften Machtwillen und der ungeziigelten Herrschbegierde einer Nation zum Schaden der anderen. Selbst vom rein nationalen Standpunkte verdient die bessere sittliche Erziehung, welche der muttersprach-liche Unterricht vermittelt, den Vorzug vor der Erziehung in der Fremdsprache. Das Gemein-| wohl wird ja doch am besten durch ein re-ligiòs-sittliches Fundament in der Jugend ge-j sichert. Ein Mehr an Sittlichkeit ist besser, als ein Mehr an Sprachkenntnissen. Im preussischen Abgeordnetenhause erklarte der Zcntrumsabgeordnete Dr. P o r s c h anlaBlich der Polendebatte 1894: „Wenn etwas Schaden i leiden soli, entweder die Ausbildung in der deutschen Spraehe oder die Ausbildung in der : Religion, so mtissen wir es vorziehen, daB das Kind in der Religion ordentlich erzogen wird,
| selbst auf Kosten des Sprachunterrichtes." Denselben Grundsatz mtissen sich natiirlicher-weise auch die Slowenen in Karnten und jedes Minderheitsvolk zu Eigen machen. Leider wird dieser Konflikt meist so erledigt, daB „die Walze der Staatsmacht iiber die geistigen und sittlichen Werte hinweg unbekummert ihren ! Weg nimmt“ (S. 154). Nur ist die StraBenwalze : des Staates nicht die letzte und starkste, und es folgt ihr allzuleicht die Walze des Um- j sturzes, wenn das Volk dem Sittenverfalle ; preisgegeben wurde. Die nationale Walze walzt in Karnten nun schon zwei Menschen-alter hindurch unbekummert um die Bitten und Proteste der Ortsschulrate und Gemein-den. Wenn der muttersprachliche religiose Untericht der Minderheitskinder von ver-bissenen politischen Parteien verhindert wird, haben Elternhaus und Kirche die Liicke aus-zufiillen. So war es im ElsaB vor 1870, so ist es gegenwàrtig in Sùdtirol. Das katholische Volk drangt in solchen Gebieten auch auf die I Griindung von Privatschulen. Papst Pius XI.
! ist in seinem Rundschreiben iiber christliche : Jugenderziehung fiir das Recht der Eltern und j I der Kirche im Jugendunterrichte eingetreten.
Es ist die Frage zu eròrtern, ob der mutter- ! sprachliche religiose Unterricht das einzige i und deshalb unbedingt notwendige Mittel zur Entfaltung der religiòsen Anlagen ist? Wenn das Kind keinem anderen, als dem muttersprachlichen religiòsen Unterrichte mit Frucht fiirVer-stand und Herz zu folgen vermag, dami hat es ein natiirliches Recht auf diesen Unterricht. Was : ist aber dann, wenn das Kind eine zweitc i Spraehe mehr oder weniger beherrscht? Praktisch ist es nicht leicht zu sagen, ob das Kind die fremde Spraehe so weit beherrscht, voraussetzen kann man das nicht. Die fremde , i sprachliche Basis ist mindestens fiir eine Reihe 1
von Jahren viel zu schmal und viel zu schwach, um darauf ein halbwegs gesichertes Gebaude der Religion errichten zu kònnen (S. 160). Die Ausweisung des muttersprachlichen religiòsen Unterrichtes aus der Schule bedeutet einen RiB zwischen Schule und Familie, beengt die Lchrfreiheit und gefahrdet die Erziehung.
Die sprachliche Befàhigung der Seelsorgepriester
Was ist es denn dann, wenn zur Betreuung des slowenischen Landesteiles nicht genug slowenische Priester zu Verfiigung stehen? Und wenn die schwierige slowenische Spraehe von deutschen Priestern nur ausnahmsweise beherrscht wird? Vor fiinfzig Jahren noch war der Zuzug slowenischer Gymnasiasten ins Priestersemiuar hinreichend groB, gròBer als im deutschen Landesteile. Die Folge des ganz deutschen Volksschulwesens zeigt sich auch darin, daB in letzter Zeit der Mangel an Priestern, welche der slowenischen Spraehe fiihig sind, immer empfindlicher wurde. Aus den deutschen Volksschulen der Slowenen kommt nicht blos keine weltliche Intelligenž, auch der Priesternachwuchs lieB nach. Nun mùssen auch auf slowenische Pfarren deutsche Seelsorger bestellt werden. An sich ware es wiinschenswert, wenn nach Belieben das Seel-sorgepersonal auf slowenischer oder deutscher Seite angestellt werden konnte. Nun aber er-steht eine Gefahr: „Das Radebrechen in einer Fremdsprache auf der Kanzel ist mindestens ebenso ein Obel, als wenn ein stlimperhafter Organist die Tonsàtze eines Meisterwerkes verstiimmelt und mit Dissonanzen die Ohren der Zuhòrer peinigt“ (S. 166). Auch das ge-wòhnliche Volk leidet unter der Hilfslosigkeit einer Predigt, die das entsprechende Wort nicht findet, es wird durch Sprachdummheiten abgestoBen und zum Lachen gereizt. Was der Erbauung dienen solite, wird zum Gespòtte. Eine Predigt in einer fremden Spraehe zu halten und sie vorher hinreichend einzustu-dieren, kann man auch einem Manne in reiferen Jahren kaum mehr zumuten. Das ist sehr schwierig. Ftirst Lichtenstein hat im Jahre 1916, als die nationale Gefahr iiber Òsterreich immer drohender wurde, die These aufgestellt:	„Es ist ein natiirliches
Recht jedes Volkes, von Staats-beamten seines Volkes verwaltet und gerichtet, von Seelsorgern seiner Nation pastoriert zuwer-d e n.“ Der damals noch national sehr scharfe Dr. S e i p e 1 hat das in Abrede gestellt mit dem Hinweis auf den Papst, der stets eine Mehrheit von Untergebenen fremder Nationa-litiit haben wird! Das Argument ist aber sehr schwach, auch wenn es von Seipel ist. Der Papst predigt nicht und hòrt nicht Beichte in Klagenfurt oder Tientsin.
Im Jahre 1930 interpellierte im ròmischen Parlamente ein gewisser Coselschi, offen-bar kein rassereiner Ròmer, wegen einer an-geblich stiindigen antiitalienischen Propaganda slowenischer Priester in der Provinz Venezia Giulia ... „Man mòge in geeigneter Weise vorsorgen, auch im Hinblick auf die Hciligkeit der priesterlichen Sendung, daB an Stelle der unbelehrbaren slowenischen Politikaster fromme italienische Priester berufen werden." Grentrup bemerkt zutreffend (S. 168): „Es ist nicht abzusehen, warum slowenische Priester, welche sich vergangen haben sollen, nicht durch andere slowenische Kleriker zu ersetzen wiiren?" Es ware naturlich nichts gegen die Bestellung italienischer Priester zu sagen, wenn diese der slowenischen Spraehe voli machtig waren.
Die Kirche hat fiir die Betreuung der Glau-bigen ihre eigenen Grundsiitze, sie will beute schon den Neubekehrten in den Missionen Priester und Bischòfe des eigenen Volkes geben, sie kann also in Minderheitsgebieten nicht eines politischen Opportunismus wegen das Gegenteil tun. Obrigens ist auch der Priester Mensch und als solcher dem eigenen Volkstume anhiinglicher als dem fremden. Der volkseigene Seelsorger wird fiir die Nòten seiner Pfarre ein feineres und zarteres Empfinden haben, als der volksfremde, mag dieser auch die Spraehe vollends beherrschen.
(Fortsetzung.)
Okrasite vojaške grobove! Na mnogih pokopališčih so grobovi vojakov svetovne vojne in koroških bojev. 'Nekateri izmed njih ostanejo pozabljeni tudi v dneh, posvečenih spominu mrtvih. Nihče na teh grobovih ne prižiga svečic, nihče se ne spomni teh rajnih v molitvi — nekje daleč morda se spominjajo svojega očeta ali brata njegovi dragi, ki niti ne vedo za njegov grob. Dan mrtvih pa bodi dan spomina na vse rajne. Zato je nadvse hvalevredno, da se tedaj spomnimo še grobov, ki jih skrbna materina ali sestrina roka ne bo mogla krasiti. O mrtvih se spominjaj samo dobrega, veli pri tem krščansko načelo.
„Karntner Tagblatt" piše v številki predzadnje nedelje pod naslovom „Glasovanjske proslave, ki jih niso razumeli41, da nikakor ni primerjati koroških proslav s svoječasnimi prosllavami nemške zmage nad Francozi pri Sedanu, kot to navaja nemški priloga našega lista. Glasovanjske proslave na Koroškem niso „proslave zmage, marveč so samo izraz veselja, da je ostala naša dežela enotna in svobodna44. Proslave 10. oktobra niso naperjene proti nikomur, marveč so svečana izjava nedotakljivosti naše domovine ...“ — Da so protislovenski izgredi o priliki glasovanjskih proslav v Škofičah, na Radišah, v Logi vesi in še v nekaterih drugih krajih samo „izraz veselja44, mi pri najboljši volji ne moremo trditi, kot ne moremo biti mnenja, da Heimatbundovo delo ni naperjeno proti nikomur. Da bi bili mi tega „veselja“ veseli, res ne more od nas nihče zahtevati.
Reforme pri delavski zbornici. Socialni minister Resch je odstavil dosedanjega prezidenta koroške delavske zbornice Matt-a in na njegovo mesto imenoval bivšega drž. tajnika Grossauer-ja. Gross-auer je sin štajerske delavske družine in je bil prvotno kovač, po vojni se je na Koroškem udejstvoval pri gibanju krščanskih delavcev. V novi Avstriji je bil v prvi Schuschnigg-ovi vladi delavski zastopnik in pozneje imenovan v državni svet. Doslej je vodil ddovno udruženje koroških bolniških blagajn.
„Karntens hundertjahriger Grenzlandkampf" je
naslov najnovejši knjigi, ki tirja od Slovencev, naj pristanejo na svoj narodni pogin, nakar se bodo Nemci z njimi sporazumeli. Pisatdlj navedene knjige je prof. Viktor Milčinski. Sin je tovarniškega uradnika Jožefa Milčinskega na Bistrici v Rožu. Slednji je bil rodom Slovenec, a je bil strasten nasprotnik svojega naroda. Umrl je pred 32 leti. Njegova žena, pisateljeva mati, je Nemka in živi v Celovcu.
Blasnikova „Velika Pratika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarno J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
Razveseljivo je ugotoviti, da tudi pri nas polagoma prihaja spoznanje, da je pri živinoreji uporaba beljakovinskih koncentratov največjega pomena. Radi priznamo zasluge tvrdke Franc & Rugolf Gubik „Emivitvertrieb“, katere proizvod je pri naših kmetih posebno priljubljen.
Rosental—Iz Roža. Velecenjeni g. urednik! Zelo dobra misel je bila, da ste začeli izdajati nemško prilogo v našem slovenskem listu. Vsaj stremeti moramo z vsemi silami za tem, da prepričamo poštene Nemce o veliki krivici, ki jo dela šola s svojim brezobzirnim ponemčevanjem naši mladini in našemu rodu. Ni in ne bo naša krivda, če bi ostalo to delo brezuspešno. Še mnogo izmed nas se poglobi v vsebino nemške priloge in ugotavlja, da odgovarjajo njene misli o visoki vrednoti materinščine povsem resničnim življenjskim prilikam.
Pod Jepo. (Latschach—Loče.) Neprestano se vrti kolo časa, veselje menjava z bridkostjo, sonce z dežjem. In spet je čas, ki vedri bridkost in celi rane. — V zatišje družinskega življenja se je umaknil vedno vneti društvenik Hanjžek Kovačič in gospodinji mu pridna Ivanka. — Krepkih rok je pogrešal Žimantov dom v Dobju, dotlej da si je mlada Mici izbrala ženina z Brda nad jezerom. — Pri Starem gradu kmetuje resni Mešnik, pa je po smrti prve žene pogrešal pomočnico in tovarišico. Povprašal je Mojcijo Kovačičevo in na njeno privoljenje sta se poročila pred priprošnjico našega naroda Marijo Pomagaj na Brezjah. — Kaj je sedaj hotel njen brat Cene na domu v Ovčini, kot
pa si izbrati družico in gospodinjo in je zaprosil za roko Pogačnikovo Mojcijo. Vsem, ki smo po-sečali prireditve društva „Jepe“, je bil ženin znan in priljubljen igralec, ki je skozi celih 10 let žrtvoval svoj prosti čas in igralski talent domačemu odru. Vsem mladim družinam želimo obilo sreče in blagoslova! — Žalost se je naselila pri Kobotu v Dobju. Iz srede družine je smrt iztrgala mater Marijo Lah, edino vez z otroci, kateri si služijo kruh v tujini. Rajna je dosegla 53 let in se je tudi po moževi smrti vsa žrtvovala svojim hčeram. Njim in sorodnikom fzrekamo naše iskreno sožalje!
St. Georgen im Gailtal—Št. Juri na Žili. Poslovili smo se v sredo dne 20. oktobra od dolgoletnega zaslužnega načelnika naše hranilnice in posojilnice, g. Tomaža Zwick, pd. Zlebarja v Semra-čah. Ogromna udeležba pri pogrebu je pokazala, kakšno spoštovanje je imelo prebivalstvo do rajnega. Bil je pač mož, ki je imel odprto zlato srce in odprte roke za potrebe svojega bližnjega. Za vsa njegova dobra dela naj mu bo Bog bogat plačnik. — Električna napeljava pri nas napreduje. Že junija meseca so dobile vasi Št. Juri, Dole, Skubiče, Dvorče in Semrače električno moč, sedaj so se še pridružile Poklanče. Tok oddaja Bleiber-ška rudniška unija, katera namerava še dalje napeljati svojo električno energijo tudi v druge vasi naprej, v Urblje, črešnje, Plešišče in Mačidle, če se bodo dobili odjemalci toka, tako da bo cela sončna stran Žile od Čajne do Šmohora elektrificirana.
Augsdorf—Loga ves. Sredi oktobra je umrl delavec Franc Knežič na Žopračah. Ker je živel dalje časa v konkubinatu in ni zahteval duhovnika na sprevidenje, mu je Cerkev odrekla svoje spremstvo. Svojci rajnega so nato poklicali pastorja, ki je vodil pogrebni sprevod od doma na pokopališče in tam zanj opravil molitve po luteranskem obredu. Prvič, odkar obstoji cerkev, se je tod vršil luteranski pogreb. Peli so nemški pevci. Kako je bilo mogoče, da na pokopališču, ki je cerkvena last, govori luteranski pastor, ne moremo razumeti. — V nedeljo 24. t. m. se je pri Cvetniku vršilo zborovanje fronte. Govoril je nadučitelj g. Polzer, ki je ostro ožigosal vsako proti-državnost in med drugim še omenil, da novo avstrijsko gibanje v logaveški občini doslej ni doseglo pravega razmaha. — 25. t. m. smo pokopali 701etno Ano Wurzer, Užnikovo z Žoprač. Rajna je bila verna, zavedna in zelo delavna žena. Večni ji mir! Naj nam ostane vsem vzor po svoji odločni katoliški in slovenski zavesti. — Nageljni in jagode zorijo na Šušnikovem vrtu v Logi vesi.
V	dokaz nam je g. Rainer prinesel pester šopek, ki ves diši po pomladi. Kot bi muhasta narava hotela črnogledom povedati, da kljub hudi zimi nikakor ne smejo izgubljati nad na vigred.
Kotlje pod Uršljo goro. Lužnikov dom je izgubil svojega gospodarja Lenarta Kuharja. Rajni je dosegel 78 let. Bil je silno izobražen mož, vzor katoliškega slovenskega kmeta. Vsled svoje verske in narodne zavednosti je mnogo pretrpel, med koroškimi bojj je bil zaprt v celovški ječi, njegov dom pa so oplenili. Udeležil se je velikih slovenskih romanj v Kdln, na Dunaj, v Jeruzalem, v Lurd in Rim. Pri vsej svoji vsestranosti in izobrazbi pa je ostal kmet, ponosen na svoj kmečki stan, kmečko delo in življenje. Na domu mu sedaj gospodari njegova hčerka Cilka, eden sinov je šolski upravitelj v Črni, drugi pa posestnik. Luž-nikovem očetu večni pokoj!
Drobiž. Posestniki zlatih medajl in srebrne me-dajle L razreda, ki so sprejeli odlikovanje po 29. okt. do 30. novembra 1918, bodo glasom vladnega sklepa deležni posebne doklade. — Občina Otok na Vrbskem jezeru se nahaja v konkurzu. — Tik Mohorjeve hiše v Celovcu je trčil mrliški avto v nek osebni voz, pri čemer je bila ena oseba težko poškodovana. — Začetkom tedna je bivala v deželi kneginja Starhemberg. — Občinski sveti Borovlje, Št. Vid, Beljak in Celovec so razpuščeni.
V	nove svete bo imenovanih več delavskih zastopnikov. — Pri Sekiri so prijeli vlomilca Pus-kas-a iz Ogrske. — Ravnatelj cel. gimnazije Julij Heinzel je dobil naslov „dvorni svetnik44. — Dež. glavarstvo sprejema proti obračunu za davke še 250 p. m. borovih drv za ceno 9 S za meter.
Iz jetnišnice v Rožeku je pobegnil 281etni Rupert Pichler iz Gorice. — Sodnija išče Pavla in Franca
Podritschnig, ki sta dediča po gostilničarju Izidorju Podritschnigu v Celovcu, a je njuno bivališče neznano. — V Hodišah je umrl inž. Goulet, Rosen-bergov gozdar. — Višarska cerkev je do 24. junija zaprta. — Povodom „kobaridske proslave44 v Beljaku je prišlo do nacističnih demonstracij in je morala nastopiti policija.
II NAŠA PROSVETA
Voditelj.
Ljudstvo ima voditelje, kakoršne zasluži — to je izpričana resnica. Možje, ki usmerjajo življenje bodisi na verskem ali kulturnem, gospodarskem socialnem ali političnem polju, se ne pojavijo Slučajno, marveč se narodijo iz ljudstva, ki jih ali potrdi in jim sledi ali jih zavrže in si poišče druge. Zakon življenja pa je, da ima vsako, tudi najmanjše občestvo svojega vodni-k a. In sicer takega, kakoršnega prenese.
Biti voditelj se pravi: korakati pred vodenimi, utirjati pota, usmerjati. Tod se pričenja žaloigra naše dobe. Mnoga sodobna ljudstva imajo vodje, ki korakajo pred njimi — navzdol. To so možje, ki stopnjuje slabosti svojih in jih zato vsaj skušajo voditi v pogubo. Naravnost pretresljivo je danes gledati mnoge narode in sloje, katerim njihovi vodje vnemajo strasti in jih vedno spet ženejo v nek slep fanatizem, da slepi sledijo v vedno hujše gorje.
A spet je življenje uravnano tako, da ob času žrtvuje zvoditelje njihovim strastem, ljudstvu pa po težkih, često zelo bridkih izkušnjah odpre možnost povratka v pravo smer. To dokazuje zgodovina v neštetih prilikah. Življenje, p o e d i-no in družabno, naravno in duhovno, ima svoje večne paragrafe in vse vodstvo obstoji v tolmačenju le-teh bodisi z dejavnim vzgledom ali žrtvijo.
Priporočamo v posnemanje! Selško društvo »Planina44 je odstopilo prosvetni centrali vse svoje odvišne igre z napisanimi vlogami, med prvimi »Skrivnost križa44, »Pribežališče grešnikov44, »Vaški lopov44 i. dr. — Društveni odbor je s svojim sklepom dokazal, da so mu ljubši njegove igre igrane na drugih odrih, kakor pa zaprašene doma nekje v društveni omari. Vrlim Selanom izreka prosvetna centrala za njihovo solidarnost in velikodušnost svojo toplo zahvalo in priporoča selski vzgled v posnemanje.
7. in 8. novembra je letošnji prosvetni voditeljski tečaj v Celovcu. Otvorimo ga s sv. mašo ob 9. uri v nedeljo 7. novembra v kapelici starega bogoslovja. Na svidenje!
M GOSPODARSKI VESTNIKI
Skrbimo za jesenske setve!
Letošnje poletje in jesen sta zemljo izredno napojila. Mnogi gospodarji so prišli pozno do setve in se bojijo, da bodo žita letos slabo prezimila. Ta bojazen ni neupravičena, ker skriva zimski mraz po deževni jeseni mnogo nevarnost za mlade setve. Zato par nasvetov:
V prodornih, peščenih tleh je deževje izpralo mnogo dušika, te prepotrebne žitne hrane. Pomanjkanje dušika se bo videlo v slabo razvitih bilkah in bržkone bo trpela na tem posebno rž. Strokovnjaki svetujejo letos dodatek do 40 kg apnenega amon-salpetra (Kalkammonsalpeter) na oral njive, pomešanega s peskom, ki zajamči enakomerno razdelitev.
Za zmesom ali deteljo je vedno dobro sejati rž ali pšenico, ker ohranita prva dva dovolj snovi za razvoj in rast žitnega bilja. V teh slučajih letos dodatek umetnega gnojila ni potreben.
Zimski mraz bo dvignil zgornje zemeljske plasti in z njimi vred mlade žitne rastlinice. Koreninice se bodo nahajale v praznem prostoru in bodo vigredi poginile. Zato potegnemo v močno napojenih njivah odvodne brazde in sicer čimprej. Zelo važno bo vigredno valjanje njiv, nakar bomo pšenico takoj spet povlačili z brano, rž pa ostane povaljana. Močno izprani zemlji dodajmo apna v jeseni in močnih gnojil vigredi.
Poplavljene njive, koder je pred leti še rastla . trava in smo po njih pasli, pa letos pustimo, da j spet zarastejo s travo. Vigredi si tod pripravimo moderne travnike in na njih pridelamo krme, ka- j tero bi sicer morale dati njive.
Obilno letošnje deževje je za našo zemljo izje- j ma in lahko pomeni veliko škodo. V takih izrednih slučajih se poslužimo izrednih sredstev in u- J branili se bomo preteče škode.
I
Jesensko apnenje travnikov. Zemlja brez apna j strada. Koder ji ga primanjkuje v naravni obliki, j odpomoremo s trošenjem gašenega apna. Po enem | oralu posipamo do 800 kg apnenega prahu in to j redno vsakih 5 let. Dodatek kalijeve soli apnenemu prahu je sila koristen. Ko smo enakomerno j raztrosili po travniku, ga s travniško brano pre- i vlečemo. Kar velja za travnike, velja za deteljo in lucerno. Gnojenje najboljše izvršimo v no- j vembru ali decembru tik pred snegom. Kdor tako skrbi za svojo zemljo, ne bo imel izčrpanih travnikov in ne nerodovitnih njiv. Izdatki za gnojila se mu bodo vigredi v poletju bogato poplačali.
Kako si je pomagal pred gosenicami. V „S a d-j a r j u in vrtnarju" beremo sledeči nasvet proti gosenicam: V 100 litrov vode raztopi 3 kg gašenega apna in 5 kg tobačnega izvlečka. Vse to dobro pomešaj in škropi po gosenicah. Gosenice vdihavajo skozi kožo in v tem slučaju vdihajo | strup, na katerem poginejo. S škropljenjem je treba pričeti, čim se gosenice pojavijo, ker imajo tedaj še nežnejšo kožo in je uspeh zagotovljen. Neimenovani gospodar je s pripravljeno tekočino škropil ne samo zelja, marveč tudi otavo, lucerno in celo hren in ubranil rastline požrešnih škodljivcev. Nasvetuje še, da se namesto apna lahko vzame mazavo milo, ki je še učinkovitejše. — Bo si treba zapomniti do prihodnje goseničje nadloge.
Policisti v naravi. Narava sama skrbi za red in mir. Podlasice in dihurji brezobzirno preganjajo škodljive miši, tetka lisica in dobrohotni jež. stikata za požrešnimi glodavci, iz zraka preži nanje ostrovidna kanja. Ptičji svet je neizprosen sovražnik gosenic in sličnih zajedalcev rastlinstva, globoko v zemlji stika črni krt za bramorji. Nešteto je teh malih in večjih prijateljev-policistov, ki jim je v plačilo za dobro službo le nehvaležnost nevednega sveta.
Naši vinogradi. Namesto da se hvalimo s kislim žitarcem, ki je tudi samo še na papirju, bi lahko posvetili pozornost našemu koroškemu grozdju brusnicam. Menda pri nas dobro uspevajo in če bi dodali še nekoliko svoje skrbi, bi bil lep dohodek. Na dober kvadratni meter bi lahko nabrali liter brusnic, vsak mali kmet bi si lahko ustvaril
10.000	m svojega vinograda in bi koncem leta vtaknil v žep do 5000 S. Treba bi bilo samo očistiti gozd vresja in grmičevja, brusnice v jeseni posušiti na trati in jih spomladi posejati v pripravljenem gozdu — za dobri sadež bi bilo v jeseni kupcev dovolj. Poizkusimo!
Velikovški trg minulega tedna. Voh (prima) 1.05 do 1.10, voli (sekunda) 95—1.10, vprežni voli 90 do 1.02, biki 80—1.00, krave 50—94, teleta 1.10 do
I.	20, mladi voli 95—1.05, ovce 60—65, prašiči 1.20 do 1.50, zaklane svinje 1.80—1.90 S za kg. Pšenica (100 kg) 39—40, rž 33—35, oves 25—26, ječmen 28—30, koruza 26—27, krompir 6—7, apno 4.50—5.00 (100 kg), sladko seno 5—6, kislo 3.50, slama 3.00, sirovo maslo 2.20—3.20, mleko 19—25, jajca 13 g za komad. —.Živinski sejmi v novembru: 2. nov. Podklošter, 3. Beljak, 8. Pliberk,
II.	Bistrica na Žili, 11. Borovlje, 30. Št. Andraž.
| ZANIMIVOSTI I
Harakiri, japonski samoumor. Japonci so sila občutljiv narod. Njihova čast jim je sveta in rajši gredo v prostovoljno smrt, kakor da bi omadeževali svoje ime. Izza šangajskih bitk je znan dogodek, da je desetina častnikov nekega japonskega oddelka, kateri je utrpel po kitajskem obstreljevanju precejšnje izgube, izvršila harakiri. Vzeli so nože in si prerezali trebuhe ter izkrvaveli. Vlada proti tovrstni prostovoljni smrti ne more storiti ničesar, marveč jo mora trpeti kot starodaven naroden običaj.
Dogodivščine madžarske pošte. Nek madžarski advokat je stavil s svojimi prijatelji, da ga doseže pismo brez pisanega naslova. Odpeljal se je s pričama v Budimpešto in naslovil nase pismo s svojo sliko v karikaturi, namesto imena mesta pa je dal slikarju na pismo narisati kumaro. Drugi dan je pismo točno dobil, pismonoša je po kumari po-gruntal mesto, dotična pošta pa je odvetnika seve po sliki poznala. Šala je prišla v liste in naslednje tedne se je morala pošta v vsej državi ukvarjati s slikami namesto pisanih naslovov in je pravilno dognala, da pomeni breskVa mesto Kecskemet, steklenica Tokaj, čebula Masko, paprika Szeged. Ker so pa postajali naslovi vedno težji in kočljivejši, je poštni minister moral odrediti, da imajo njegovi uradniki dovolj drugega posla in bodo sprejemali samo še pisma s pravim naslovom.
10.000	dolarjev za snežene' može. Po poročilih tibetanskega ljudstva živijo v himalajskih snežiščih ljudje nenavadne zunanjosti. Dosegajo dva-kravno višino navadnih ljudi, imajo dolge brade in kosmate kožuhe. V dokaz njihovega bivanja kažejo Tibečani tajinstvene sledi in stopinje, iz katerih bi se dalo sklepati na nenavadna bitja. O njih še pripovedujejo, da so ženske izredno bojevite in jim ni dobro priti v roke, dočim se sneženi možje boju izogibajo. Ameriška znanstvena družba je sedaj razpisala nagrado 10.000 dolarjev tistemu, ki odkrije tajinstveno pleme v himalajskem pogorju. Sluti se, da bo s sneženimi ljudmi približno isto ko pri nas z „gornimi" možmi, ki so nekoč po ljudski pripovedki bivali v zemeljskih votlinah.
Na otoku Sahalinu, za katerega se prepirata Rusija in Japonska, živi zanimivo pleme Giljakov. To pleme prištevajo učenjaki med najnenavadnejša plemena. Giljaki verujejo v duhove, ki bivajo v vsaki stvari in vsakem bitju. Ne umivajo se, da ne žalijo duha vode, njihove lesene bajte nimajo oken, da ne žalijo duha svetlobe, ognja na ognjiščih ne ugašajo, da se ne pregrešijo proti duhu ognja, svoje stare puške imajo rajši od modernih, ker so njihovi duhovi starejši in izkušnejši. Pri Giljakih ni sorodstva, ne poznajo očeta, matere, sina, strica, vsi so si enaki. Imena umrlih se smejo šele izgovarjati, ko je bil ubit prvi medved, sicer bi duh ranjkega ne našel pokoja. Medved jim je najmočnejša žival in jo zato nazivajo „modri“, ..gospodar gozda", „mali starček" itd. Krčevito se branijo civilizacije, ker verujejo, da je boljše živeti v zvezi z bogovi in duhovi, kakor z ljudmi.
Pes-natakar. Na originalno idejo je prišel gostilničar Bows v Vancouver-ju. Psa Mike-ja je zdresiral, da mu služi kot pravi natakar. Po naročilu prinese pivo in ga postavi pred te, postavi pred te čiste čaše, vzame v gobec dolarski novec in izroči gostu drobiž, prodaja cigarete, postreže z listi —- kratko pravi natakar četveronog. Napitnine v denarju ne sprejema, pač pa se toplo zahvali za kost ali kruh. Menda gre dobro njemu in seve tudi gostilničarju, kateremu služi lepe denarce.
Vstaja proti vrabcu. Pred tedni je bil v Avstraliji velik „haló“. Cele gruče naseljencev, oborožene s puškami, gorjačami in kamni, so se podile dneve dolgo po grmovju in med hišami, kot bi lovile zločinca. Šlo pa je za enega samega vrabca. Mornarji namreč so opazili pri raztovorjenju svo-! je ladje, da je ob prihodu v avstralsko pristanišče ■ smuknil na prosto tudi majhen ptiček, ki se je v Evropi črno utihotapil na ladjo ter se skrival do i ladjinega pristanka. Bil je vrabec, katerega se I Avstralci branijo z vsemi silami, ker smatrajo malo živalico za zelo škodljivo. Vstaja proti pobeglemu ptiču je ostala najbrže brez uspeha in Avstralci zrejo s strahom v bodočnost, ko bodo njihove pridelke uničevale trume sivorjavih vrabcev.
Rudokopi pod morjem. V zadnjem času se v Ameriki resno ukvarjajo z mislijo, da bi začeli kopati rudo in pridobivati olje iz podmorskih tal. Dokazano je namreč, da je v zemlji pod morjem mnogo rude in drugih za industrijo važnih snovi. Inženjerji predlagajo široke zračne cevi, ki bi jih navpično položili v morje in po katerih bi našli dostop do pomorskih tal. Preko nasvetov zaenkrat še niso prišli in bo morje bržkone še dolgo valovalo nad svojimi skritimi zakladi. — Medtem
so v Kaliforniji začeli graditi umetno reko, kateri bodo dovajali vodo iz reke Kolorado. Rečna struga bo betonirana in dolga 1300 km. Z njeno vodo bodo napravili rodovitne velike kalifornijske pustinje, da bo na njih prostora za več tisoč ljudi. Stroški tega drznega podjetja bodo znašali 600 milijonov dolarjev.
Restavracijo za otroke so ustanovili v New Yorku. Natakarice tega čudnega lokala, ki je namenjen '’za otroke, kateri neradi jedo, se spoznajo tudi v negi otrok, šef-natakar je hkrati zdravnik. Jedila so primerno izbrana, med jedjo nudi restavracija malim gostom posebno zabavo za dober tek, po jedi se vršijo vesele otroške igre. Baje je ta imenitna gostilnica prav dobro obiskana od malega drobiža.
Pravljica o orlu in palčku postaja resnica. Saj
jo poznate ono o letalski tekmi ptičev, ko se je palček skril v orlove peroti in iz njih izletel šele, ko se je orel v višavah utrudil. To bo sedaj resnica. Angleži izdelujejo veliko letalo, ki bo nosilo na svojih krilih drugo, manjše letalo. Visoko v zraku se bo manjše letalo dvignilo s kril in hitelo protin sicer nedosegljivim višavam.
30.000	ovac so prepeljali z letalom. V Rusiji i-majo letala veliko bodočnost. Prostrana zemlja, velikanske razdalje kričijo po visoko razvitem letalstvu. Izgleda, da bodo letala v Rusiji prekosila avto in železnico, kajti že se jih poslužuje preprosto ljudstvo za se, za svojo pošto in za svoje blago. V avgustu pa so v turkmenski provinci letala izvršila še posebno nalogo. Prepeljala so namreč 30.000 ovac 550 km daleč z ene paše na drugo. Prevoz je bil kaj enostaven pri velikosti ruskih letal, odpadlo je krmljenje in napajanje, v dveh dneh je bila vsa drobnica na določenem mestu. Torej se odpira nova naloga letalstva v civilnem življenju.
Odkdaj poznamo češpljeve cmoke? Zakaj bi se ne vprašali za tem v času češpljev in cmokov?
I Ta sijajna in priljubljena jed se je najprej udomačila pri alpskih drvarjih, ki so radi jemali seboj poleg polente, slanine in sira še neke vrste cmoke, prirejene iz moke in vode ali mleka. V cmo-j ke so jim gospodinje nadevale suhih češpljev ali hrušk. Cmoke, kakoršne poznamo danes, pa so prve začele pripravljati češke kuharice, ki sploh uživajo velik sloves v svetu po svojih originalnih ; močnatih jedilih. Okoli cmokov je zanimivo še to, da so izza najnovejšega časa na prodaj stroji z odprtino, kamor se polagata kvas in češplji, spodaj pa se že prikažejo gotovi cmoki, katerih stroj na uro „izdela“ kar 500.
Par za dobro voljo. Oče: Tinček, kako moreš J stričku reči tepec? Pojdi k njemu in mu reci, da obžaluješ. — Tinček stričku: Oprosti, stric, ob-^ žalujem, da si tepec. — T e v ž e M. se je ženil. Pa | se je po ponesrečenem poizkusu pritožil pri prijatelju: Veš, sem mislil, da bom Meto navdušil zase, ko sem ji pripovedoval o bogatem stricu tam v Kurji vesi. Pa ti gre, vraga, Meta in mi poroči bogatega strica, mene pa pusti na cedilu.
Dne 15. II. 1937 sem začel pitati 6 prašičkov po 10 kg in po 84 dneh je tehtal vsak zase 96 kg. Morem „Emivit“ vsakemu kmetu najboljše pri-! poročati, ker štedi na krmi. Pripravljen sem dati pojasnila. Josef Gross, Trastallhof Nr. 5, P. Miihl-j dorf bei Spitz a. d. Donau.	63
! Tako se govori o „EMIVIT-u“
To je krma z uradnim jamstvom hranilne vsebine.
Wien, XII. Bezirk, Schonbrunnerstrasse 179. Telefon R 36-0-19.
Za 5 S na mesec dobavlja '>*
posnemalnike
Jos. PELZ, Wien XV., Mariahilfepstr. 164
Ceniki zastonj	Zastopniki se iščejo
10 ton ajde se kupi. Ponudbe na Zadružno pisarno.
Srednje posestvo v Podjuni se ugodno proda, i Naslov pri „Kmečki zvezi".
Lastnik' Pol in gosp društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj in «dcovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klaeenfurt. Achatzelgasse 5.
Tiska Ljudska tiskarna A"t. Machàt in družba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7.