681
DVE  RAZSTAVI
1
V aprilu smo v ljubljanskem likovnem življenju doživeli dve pomembnejši srečanji: ob razstavi italijanskega umetnika Giuseppa Santomasa v Mali galeriji in ob razstavi beograjskega slikarja Ivana Tabakoviča v Jakopičevem paviljonu.
Eden izmed najpomembnejših današnjih italijanskih umetnikov Giuseppe Santomaso (rojen 1907 v Benetkah) je pripravil za Malo galerijo kolekcijo osmih olj, desetih gvašev in nekaj grafik iz leta 1960. S tem smo pobliže spoznali umetnika, ki je pričel svojo umetniško pot po dokončani beneški akademiji pred dobrimi tremi desetletji in od tedaj prehodil dolgo razvojno pot. Posebno je posegel v italijansko umetniško življenje neposredno po zadnji vojni, ko je z A. Pizzinatom in E. Vedovo osnoval v Benetkah skupino -Fronte nuovo ddlle arti«, ki je v svojem časovno sicer kratkem obstoju v mnogočem pripomogla k razmahu povojne italijanske umetnosti, posebno še v beneškem kulturnem krogu. V Ljubljani smo doslej srečavali Santomasa
predvsem kot grafika — na mednarodnih grafičnih biennalih (enkrat prejel nagrado) in na razstavi sodobne italijanske grafike pred leti. V Mali galeriji smo se srečali z vsemi njegovimi glavnimi umetniškimi izrazili — olji, gvaši in grafiko, z deli iz danes žive umetnikove ustvarjalne faze. Glavne značilnosti Santomasove umetnosti: iskrena, čustveno obarvana izpoved lastnega notranjega sveta v izredno senzibilnih, po formalni plati abstraktnih umetninah, posebno pa še prefinjeni kolorizem, ki ne more zatajiti svojega bene-čanskega porekla in njegovega specifičnega čara. Glavna inspiracija mu je krajina — potovanja po Španiji, Poljski in posebno po južni Italiji so rodila razstavljena olja in gvaše, oblikovane z velikim znanjem in slikarsko kulturo, prežete s svetlobo, posebno s tisto žarečo, toplo svetlobo italijanskega juga. Kot resen in dosleden oblikovalec svojega izraznega sveta nas je San-tomaso prepričal in s svojo toplo, barvno vedro umetnostjo prinesel prijetno osvežitev v naše razstavljavsko življenje.
Drugačna je bila razstava del Ivana Tabakoviča (rojenega leta 1898 v Aradu v Romuniji), pred vojno sodelavca zagrebške grupe »Zemlja« in kasneje zelo aktivnega v umetniškem življenju Beograda, kjer je sedaj profesor na Akademiji uporabnih umetnosti. 2e sam podnaslov razstave »Izvori likovnega izražanja« je opozarjal na koncept razstavljene kolekcije slik, ki je pred Ljubljano obiskala že več jugoslovanskih mest. V svoji razstavi je Tabakovic želel prikazati svoja razmišljanja, analize in osebna dognanja o likovni umetnosti, predvsem o njenih pobudah. Z raznimi reprodukcijami in tudi pisanim spremnim tekstom je želel razjasniti vprašanja o izvorih likovne umetnosti, osvetliti razne strani ustvarjalnega procesa in podobno. Glavna teza je bila nekako: »Potemtakem obstoji samo ena — vedno stara in vedno nova likovna ustvarjalnost in realnost. To je tista, ki daje naj-točnejše simptome, formulacije, signale in oblike posameznih trenutkov vseobsegajočega stvarjalnega procesa, njegove zakone in gibanja, ne glede na kakršen koli stil, šole in estetične konvencije...« (po spremnem tekstu). S svojim konceptom želi Tabakovic pritegniti v likovno izražanje najrazličnejše naravne pojave, čustvene in miselne procese, ki se mu zde prepogosto izključeni iz likovne umetnosti. Po tej logiki je naslikal tudi svoje slike, jih izbral in temu smotru ustrezajoče razvrstil. Zaradi tega slike seveda niso bile izraz spontanega umetniškega ustvarjanja in izražanja, ampak bolj spekulativuega značaja, studiozna dela in zato kot taka tudi niso ogrela. Razstava je ostala na ravni zanimivega poskusa likovne vzgoje občinstva z likovnimi sredstvi (seveda v poudarjeno individualnem smislu) in obenem vzbudila  vprašanja  o  uspešnosti  take  prezentacije  vzgojnih  pripomočkov.
Melita  Stele-Možina
682
2