L. Koželj:
Zajec in polž.
(Basen.)
Lovski psi so izsledili zajca, ko je počival ob hrastovem štoru. Spo-dili so ga. Begali so za njim tako, da so ubogemu dolgoušcu že pojemale moči. Kar mu šine rešilna misel v glavo, Domisli se, da psi navkreber niso tako urni kakor v ravnini.  Zato jo brž zavije po hribu navzgor.
Psi jo ubero za njim, a kmalu začno pešati. Slednjič zaostanejo daleč za njim.                   \
Ves upehan se Vekne zajček ob skali in zadremlje. Ko se prebudi, zagleda poleg sebe polž.. ki je nesel na hrbtu svojo hišico.
Brž se ga loti in mu očita počasnost, češ: »Mene gej, reva počasna, kako sem gibčen in urcn. Cela množica psov je drvela za menoj, pa sem jim ušel!«
»Res si silno uren in skočen. A če hočeš, se takoj pomerim s teboj. Poizkusiva, kdo od naju pride preje s hriba v dolino.«
Zajec zadovoljen privoli in reče:  »Pa poizkusiva.«
Brž steče zajec po zelo strmem griču navzdol. Ali nič kaj uren ni bil pri tern. Nagajale so mu zadnje noge. Kar nič se ni mogel pognati, ker bi sc bil sicer prekucnil čez glavo.
Polž je pa zrl s hriba za zajcem, ki je bil tako neroden. Potegnil se je v svojo hišico in sc pognal po rebri navzdol. Brž je bil v dolini.
Šele čez dolgo jo primaha tudi zajec. Meneč, da je prišel on prvi, se postavi na zadnje noge in prezirljivo gleda po hribu, kdaj bo priromal polž.
Kar se oglasi polž že za. njegovim hrbtom: »Ali zdaj šele, striček? Precej dolgo te že pričakujem tu-le.«
Zajec sc začudi, osramočen stisne rep in izginc v hosti. i                                                                                                                                                                                                               <