GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
OPERA
Urednik: M. Bravničar
V
Izhaja za vsako premijero
Okusno Vas oblači le DAMSKI MODNI SALON
»«
Cene In Izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
ef°nJa
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
4	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽBE!
PAPIR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje -v največji Izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1936/37 ŠTEV. 7	OPERA	UREDNIK: M. BRAVNIČAR
PIETRO MASCAGNI:	11. LEONCAVALLA:
Cavalleria rusticana	GLUMAČI
PREMIERA: 5. DECEMBRA 1936
»Cavalleria rusticana« in »Pagliacci« sta rojeni pod isto zvezdo. Odkar sta imeli premieri, hodita od odra do odra kot nerazdružljiva dvojčka. Ti dve operi sta nastali nezavisno druga od druge, a vendar sta si v izrednem sorodstvu. Ustvarjeni sta bili tudi za isti natečaj, ki ga je milanski založnik Sonzogno razpisal za enodejanko. Nagrado je dobil Mascagni, ker je njegovo delo odgovarjalo vsem pogojem, Leoncavallovi »Pagliacci« so iz konkurence izpadli samo zato, ker niso bili enodejanka. Uspeh teh dveh oper je šel z veliko udarnostjo v svet. Italijanska operna produkcija je dobila na en mah dva mlada skladatelja, ki sta dajala upanje, da ostane operno žezlo v Italiji tudi potem, ko bo Verdi izpregovoril svojo zadnjo besedo. Kakor je pokazala bodočnost, sta Mascagni in Leoncavallo ostala pri tem edinem, resnično velikem uspehu, prestol pa je po Verdiju zasedel Puccini, ki je že eno leto po premieri opere »Pagliacci« presenetil glasbeni svet s svojo »Manon Lescaut«.
Glasbena zgodovina prišteva Mascagnija in Leoncavalla med najizrazitejše zastopnike italijanskega verizma. Pred njima je že Bizet zložil »Carmen«, ki vsebuje veristične tendence, toda »Cavalleria rusticana« in »Pagliacci« imata z ozirom na ta slog čistejšo kri. Senzacijo je napravil tudi odločen prelom z vso operno tradicijo. Ko je prišel Mascagni v svet s »Cavallerio«, še ni poteklo deset let od smrti velikega bayreuthskega mojstra. Vsa operna produkcija je
69
tičala v romantičnih oklepih velikega Wagnerjevega vpliva. Nadaljevanje v tej smeri ni bilo več mogoče. Sproščenje je prinesel verizem, zato je bil na prvem pohodu tako zmagovit in navdušeno sprejet. Opera je dobila z njim nove izglede. Oba velikana druge polo-vicega 18-tega stoletja Wagner in Verdi sta bila prekoračena: mlajši so po drugih potih prišli v življenje in te druge poti sta prva našla ravno Mascagni in Leoncavallo. Čeprav zasledujeta v glasbeni drami iste cilje, vsebujeta Mascagnijeva in Leoncavallova glasba vsaka svoje izrazite osebne poteze.
Mascagni ljubi v glasbenem toku močnejše črte in nemirnejši potek kakor Leoncavallo. Razgibanost in eksplozivnost čustvenega dogajanja je bistvena lastnost vse Mascagnijeve glasbe v tej enodejanki. Leoncavallova glasba je po svojem značaju in v primerjavi z Masca-gnijevo glasbo bolj kultivirana in odtehtana. Za komedijo v drugem dejanju je skladatelj porabil obliko stare francoske suite z menuetom, serenado, duetom, sarabando in gavoto, ki jo je mojstrsko zgradil in izpeljal. Tudi v inštrumentaciji je avtor opere »Pagliacci« finejši in ne slika s tako trdimi barvami kakor Mascagni. Oba skladatelja pa sta si sorodna v tem, da ljubita ostre kontraste, da slikata okoliš z neposrednim učinkom in da prinašata ves glasbeni izraz v melodiji. Verizem v dejanju in glasbi je bil še neobdelano in neizčrpano polje. Oba avtorja, ki sta verizmu izorala ledino, nista imela sreče, da bi z uspehom še dalje obdelovala to polje. V operno tvorbo pa sta prinesla prvine verističnega sloga v tako zgoščeni obliki, da sta si zagotovila v glasbeni zgodovini ime najizrazitejšega zastopnika te smeri.
*
Pietro Mascagni je bil rojen 7. decembra 1863. v Livornu. Glasbo je študiral na milanskem konservatoriju pri Ponchielliju in Sa-ladinu. Po končanih študijah je bil kapelnik pri raznih manjših gledališčih, do 1. 1902. pa ravnatelj konservatorija v Rossinijevem rojstnem mestu Pesaro. Daljša turneja v USA mu ni prinesla uspehov, čeprav je bilo njegovo ime že svetovno znano. Poleg opere »Cavalleria rusticana« je Mascagni zložil še sledeča odrska dela, ki pa so doživela le povprečen uspeh: »L’amico Fritz« (Rim 1891.),
7°
»Rantzau« (1892.), »Le maschere« (1901.), »Amica« (Montecarlo 1905.), »Isabeau« i. t. d. V zadnjem desetletju se udejstvuje le še kot dirigent, kajti vsi poizkusi in napori, da bi uspel z novim delom so ostali brez uspeha. V domovini je bil deležen vseh časti in priznanja kot iraziti narodni umetnik.
Pietro Mascagni
Ruggiero Leoncavallo je pet let starejši kakor Mascagni. Rojen je bil 8. marca 1858. v Neaplu, kjer je na tamkajšnjem konservatoriju študiral glasbo. Učitelji so mu bili B. Cesi, M. Ruta in Laura Rossi. Preden je dosegel svoj veliki uspeh, je Leoncavallo moral
7i
preživljati težke čase. Vsakdanji kruh si je služil s podučevanjem in kot klavirist v kinematografih. Šel je po svetu tudi kot potujoči virtuoz in obiskal Anglijo, Francijo in Egipt. Uglasbil je mnogo oper, toda z izjemo dvodejanke »Pagliacci« ni z nobeno drugo dosegel uspeha. Librete si je pisal sam. Besedilo »Pagliacci« je mojstrovina, ki bi mu zagotovila trajno mesto v zgodovini opere, če tudi bi jo sam ne uglasbil. Ta libreto je napisal Leoncavallo po resničnem dogodku, ki se je odigral na Veliki Šmaren 15. avgusta 1865. leta v mali kalabrijski vasici Montalto. Podrobnosti te tragedije je Leoncavallu pripovedoval vodja komedijantske družine, ki je umoril svojo ženo. Skladatelj ga je obiskal v ječi in od njega je dobil dovoljenje, da sme napisati dramo, toda pod pogojem, da ne imenuje pravih imen oseb, ki so bili udeleženi pri tej tragediji.
Leoncavallovo operno delo obsega: »Chatterton«, trilogijo »Cre-pusculum« (»Medici«, »Savonarola«, »Cesare Borgia«), »La Boheme«, ki je imela premiero eno leto po Puccinijevi, »Roland iz Berlina« (1904) uglasben po naročilu nemškega cesarja, komično opero »Figarova mladost« (1905.) in dramo »Rdeča bluza« (1907.). Kakor Mascagniju je bil tudi Leoncavallu usojen le en sam uspeh.
Avtor opere »Pagliacci« je umrl 1. 1919. v Neaplu.
Vsebina opere „Cavalleria rusticana“
Trg na vasi. Na desni cerkev, na levi Lucijina gostilna. Turiddu prepeva o ljubljeni Loli, ki je lepa kakor »češnjev sod«. Po njegovem spevu se oglasijo vaščani. Srečni so, saj je danes Velika noč. Ko zbor odide, pride k Turiddovi materi Santuzza. Vpraša jo, kje je Turiddu. A Lucia ne ve. Ko pa jo Santuzza znova vroče prosi, ji Lucia pove, da je šel v Francofonte po vino. »Ni res«, jo prekine Santuzza, »videli so ga v vasi!« Lucijo ta novica preseneti, saj se fant ni vrnil domov. V tem pride Alfio s prijatelji, hvaleč svoj poklic. »Da, zares lep poklic je biti kočijaž«, meni zbor, »saj kočijaž vedno in povsod potuje.« In zakaj ne bi bil Alfio vesel, ko je prepričan, da ga žena Lola ljubi. »Ah, srečnega se lahko čutite, Alfio, ko ste
72
vedno tako dobro volje«, ga nagovori Lucia. Alfio jo vpraš^, če ima še vedno izvrstno staro vino. »Ne«, odgovori Lucia, »Turiddu je šel po drugega. »Kako?« se Alfio začudi; saj ga je videl v bližini svoje hiše. Ta vest Lucio preseneti. Ko Alfio odide in gredo ostali proti cerkvi, se iz cerkve oglasi pobožna pesem; zbor na trgu odgovarja hvaleč Gospoda, ki je od mrtvih vstal. Zbor se polagoma razide. Lucia in Santuzza sta zopet sami. Starka bi rada vedela, zakaj ji je dala prej Santuzza znak, naj molči. Santuzza ji odvrne v znanem spevu: »Dobro veste, mati, da je Turiddu, preden je odšel k vojakom, prisegel Loli večno zvestobo. Ko se je pa vrnil in izvedel, da se je Lola omožila, je pričel dvoriti meni; jaz sem mu ljubezen vračala. A Lola je pozabila na svojega moža in mi je prevzela Turidda. Moja čast je onečaščena, plakati moram, dočim se onadva ljubita.« Vroče jo Santuzza prosi, da bi zanjo molila, ker j(. prokleta. Ko Lucia vsa potrta odide, pride Turiddu; na svoje presenečenje zagleda Santuzzo, ki mu pove, da ga je čakala, ker je želela z njim govoriti. Turiddu ji odvrne, da tu ne bosta govorila. Vseeno ga vpraša Santuzza, kje je bil. »V Francofonte«, se glasi njegov odgovor. Santuzza ne verjame, saj ga je videla na neki stezi in nekdo ga je celo videl v bližini Loline hiše. Turiddu se silno razburi: »Torej, ti si za menoj vohunila?« Ne, tega ni storila, a kar ve, je zvedela od Alfia. »Da, da«, nadaljuje razburjeni Turiddu, »tako mi vračaš ljubezen; ali želiš, da si vzamem življenje?« »Ne govori o tem«, ga prekine Santuzza in vpraša, če zares ljubi Lolo. Daši Turiddu izjavi, da Lole ne ljubi, jo Santuzza prekolne. Turiddu nadaljuje: »Pazi Santuzza, ker nisem suženj tvojega neumnega lju-bosumnja!« V tem pride prepevajoč Lola. Ko zagleda Turidda, ga vpraša, če ni šel Alfio tod mimo, toda Turiddu ne ve, ker je pravkar prišel. »Da«, si misli Lola, »morda je pri kovaču«. Nenadoma pa z ironičnim poudarkom vpraša onadva, če poslušata na trgu mašo. »Santuzza mi je nekaj prepovedovala«, ji Turiddu odvrne. A Santuzza doda: »Povedala sem mu, da je danes Velika noč in da Gospod vse vidi.« »Torej ne gresta k maši?« »Jaz ne«, meni Santuzza, »tisti naj gre, ki ve, da ni grešil«. Lola se ne čuti prizadeto. Turiddu hoče z njo, češ, da tu nima več kaj iskati, a Lola mu veli, naj kar ostane. »Da, ostani«, ga prosi Santuzza, »govoriti moram s teboj«. In
73
ko odide Lola v cerkev, se Turiddu in Santuzza spreta. Santuzza mu zagrozi, a Turiddu jo vrže ob tla, češ, da se njene jeze ne boji, in zbeži. Užaljena in ponižana sklene Santuzza, da se bo maščevala. V tem pride Alfio, ki mu Santuzza pove, da ga žena vara. Ta novica učinkuje na kočijaža kakor strela z jasnega. Ne, ne, Santuzza ne laže. Ubogi Alfio se Santuzzi za opozorilo zahvali in sklene, da se bo maščeval. Ko navzoča odideta, se iz cerkve vsujejo ljudje. Možem in ženskam se mudi domov, kjer jih pričakujejo svojci. V tem stopi Turiddu k Loli: »Vi greste in niti ne pozdravite.« Njej se pač mudi, ker ni nikjer videla svojega moža. »Ne skrbite«, ji Turiddu prigovarja, »saj bo Alfio gotovo prišel«. Nato povabi Turiddu vaščane na kozarček vina, vzame čašo in zapoje zdravico. Zbor mu odgovori in vsi veselo nazdravljajo. V to veselo razpoloženje pride tudi Alfio. Turiddu ga pozdravi in mu ponudi čašo vina. Alfio odkloni, češ, da bi to vino v njegovih prsih postalo strup. Ženske slutijo, da bo nastal prepir in odidejo. Alfio in Turiddu se pozoveta na dvoboj. Turiddu prizna svojo krivdo in priseže, da bi se pustil pobiti, ali, če on umrje, kdo naj skrbi za Santuzzo, ki je bila že njegova! Alfio mu odvrne, da naj ukrene, kakor mu je pač všeč. Preden odide, mu pove, da ga bo čakal za vrtom. Turiddu sluti smrt, zato se poslovi od svoje matere, 'ker mora na zrak, močno vino ga je omamilo. A prej želi, da bi ga mati blagoslovila, kakor takrat, ko je odšel k vojakom. In če se ne bi več vrnil, jo prosi, da bi skrbela za Santuzzo, kateri je svojčas prisegel, da jo bo vzel. Uboga starka vsega tega ne more razumeti, a Turiddu se izgovarja, da ga je vino zmešalo. Nato jo poljubi in zbeži. Lucia hiti za njim; »Turiddu, kaj naj to pomeni?« Kmalu nato pridrvijo ženske vpijoč, da so Turidda umorili.
Vsebina opere „Pagliacci“
Drama prične s prologom, ki ga poje Tonio pred zastor jem v obleki burkeža. Kot prologus pozdravi občinstvo in uvede poslušalce v tragedijo, ki se bo odigrala na odru.
Na praznik Marijinega Vnebovzetja, 15. avgusta 1865. pride \ kalabrijsko vasico Montalto, komedijantska družina, da uprizori
74
nekaj predstav. Ljudstvo se k temu izrednemu dogodku zbere polnoštevilno. Na malem vozičku, ki ga vleče osliček, leži Nedda, oblečena v cirkuško obleko. Za njo stoji ob velikem bobnu Canio — danes mrk in slabe volje. Ko utihne krik in vrišč, povabi ljubljenec ljudstva — pajac — navzoče k večerni predstavi. Videli bodo: ljubosumnost in maščevanje pajaca, nezvestobo Colombine in Tadejev poraz! Vsi obljubijo udeležbo pri predstavi, toda Canio bo moral biti boljše volje. Canio skoči iz voza. Tonio priskoči, da bi Neddi pomagal z voza, a ljubosumni Canio mu prisoli zaušnico, kar sproži pri vaščanih splošen smeh. Tonio odide užaljen za zastor, pri sebi pa sklene maščevanje za to ponižanje. Kmetje povabijo komedijante na kozarec vina. Tonio noče v gostilno, preveč je užaljen, neki kmet pa v šali pripomni, da Tonio zato noče z njimi, ker bi v tem času rad dvoril Neddi. Ta opazka Caniu ni všeč; že dolgo ga muč.: ljubosumnost. Toda naj se mu le posmehujejo! Tam na deskah je pajac, reven človeček, ki se mora pretvarjati; drugačen pa je v življenju: Če bi kedaj zalotil svojo ljubljeno ženo Neddo v nezvestobi,* bi tekla kri. Kmetje odidejo, Canio poljubi svojo ženo in se poslovi. Neddo je vznemiril pogovor med njenim možem in kmeti, ker sc čuti krivo.
Muzikanti gredo po stari navadi mimo cerkve. Zvon vabi k ve černicam. Nato vsi odidejo, le Nedda ostane sama in premišljuje o vsem, kar se je pravkar godilo: »Kako vzplamtel je besno, vsa v strahu k tlom povesila sem oči, da ne vidi kaj mu prikrivam.« Med njenim petjem se prikrade v bližino Tonio in posluša njeno petje. Odkrije ji svojo ljubezen, Nedda pa se le norčuje iz njegove ljubezni. Ko jo hoče objeti, pobere Nedda bič in ga z njim udari po obrazu. S težkim korakom odide Tonio, a to surovo odklonitev bo poplačal 7 osveto. Komaj je Tonio odšel, pride Neddin ljubimec, kmet Silvio. Njegov prihod jo iznenadi, pričakovala ga je bolj pozno. Silvio je zvedel, da je Canio v gostilni, pa je hotel izrabiti to priložnost in pregovoriti Neddo, da bi z njim pobegnila v lepše življenje. Z lepimi bavami ji v ljubezenskem duetu opisuje svojo veliko ljubezen in hrepenenje po skupnem življenju, tako da jo slednjič premami in pripravi do odločitve za beg iz tega nemirnega komedijantskega življenja. Nesreča pa je na preži. Maščevanja žejen Tonio je prisluš-
75
koval in takoj obvestil Cania. V trenotku ko je Silvio hotel oditi, prihrumi Canio. Zasledovati hoče begunca, toda Nedda, toliko časa zadržuje svojega moža, da ga več ne more dohiteti. Ko se Canio vrne brez uspeha iz svojega lova, zahteva, da mu pove ime zapeljivca. Nedda je trdnovratna v svojem molku in noče izdati imena. Canio navali z bodalom na svojo nezvesto ženo, v zadnjem hipu pa prepreči Bepo njegov nepremišljen naklep. Predstava mora vsak čas pričeti, ljudje že čakajo. Čemu takšne scene ljubosumnosti? Pozneje pri predstavi bo lepša prilika za obračunavanje. Skrušen stopa prevarani soprog proti »odru«. Sedaj naj igra pajaca, ko nima niti moči, da bi se držal na nogah, ko je blaznosti blizu in ne more zbrati svojih misli. Njegova usoda pa je, da zabava ljudi, četudi se mu trga srce. Naenkrat mu šine v glavo strašen načrt; trdno odločen, da ga izvede, gre za zastor.
2. dejanje:
Občinstvo se zbira k predstavi. Tudi Silvio je med posetniki. Nedda, preoblečena v Colombino, pobira s krožnikom vstopnino. Ko pride do Silvia, ga naskrivaj opozori, naj bo oprezen, kajti Canio ima maščevalne naklepe. Ljudstvo postaja že nestrpno in zahteva pričetek predstave. Končno se zastor dvigne. Na malem odru prične komedija, v kateri nastopa Nedda v vlogi Colombine, Tonio kot Taddeo, Beppo je Harlekin in Canio ima vlogo Pajaca.
Colombina, žena Pajaca, pričakuje v njegovi odsotnosti svojega ljubčka Harlekina, ki se nam predstavi takoj v začetku komedije s podoknico. Preden pa mu Colombina da domenjeno znamenje, vstopi Taddeo, ki je prinesel Colombini večerjo. Smešni Taddeo je silno zaljubljen v Colombino, toda ona ga ne mara. Harlekin, ki ga je Colombina poklicala skozi okno, pride in vrže ubogega Taddea skozi vrata, da bi ostal sam s svojo ljubico. Vsedeta se k mizi in večerjata. Harlekin izroči Colombini stekleničico uspavalnega sredstva, ki naj ga vlije svojemu možu v vino, da bi lahko pobegnila ko zaspi. Taddeo prisopiha v sobo in sporoči, da se Pajac vrača domov. Harlekin zbeži skozi okno, Pajac pa je še ujel ženine besede: »Še to noč in na veke ostanem tvoja!« To so iste besede, ki jih je slišal, ko se je Nedda poslavljala od Silvia. Kri mu je navalila v glavo; paziti pa
mora, da ne pade iz vloge. Komedija na odru postane bridka resnica, ko Pajac zahteva ime papeljivca: »Kdo je bil povej takoj mi zdaj, ki brez sramu si se mu vdala podla ti ženska! Kot mož pravico svojo hočem, da v krvi svojo čast operem, ki jo prokleta si v prah steptala.« Ko se Pajac zruši na stol, začnejo tudi gledalci slutiti, da se komedija izpreminja v resničnost. Silvio se komaj obvladuje v parterju. Vedno bolj očitno stopa na površje prevarani Canio. Co-lombina se sicer trudi, da bi izvedla svojo vlogo do konca, toda Pajacu se strasti vnemajo in prihajajo do viška. Sedaj spozna tudi Colombina, da je igre konec. Beppo hoče poseči v potek dejanja, a Tonio mu to prepreči. Silvijo prime za bodalo. Prepozno! Canio -Pajac zagrabi nož z mize in ga zabode Neddi v srce. Umirajoča Nedda pokliče Silvia in ko ta hiti na pomoč proti odru, zabode Canio še njega.
Brez moči in volje pusti, da ga kmetje razorožijo in uklenejo.
Tonio razglasi razburjeni množici gledalcev:
»Pojdite domov, komedija je končana!«
Prolog k operi „Pagliacci“
Li smem?
Ve dame, gospodje,
mar žalim vas,
če se vam sam predstavim?
]az sem prolog samo!
Ohranil avtor moj,
antične maske je in osebe,
zato me je pred vas poslal,
da bi razložil na kratko njegove cilje.
Ne, da vam rečem kot nekdaj:
»Kdor solzam bi našim verjel, se vara.
Če trepečemo, če trpimo za greh,
77
kaj se razburjatef«
Ne! Zdaj motive antične avtor zamenjal je z verno sliko življenja.
Pesnik je človek predvsem, to je geslo zanj.
Človek predvsem, ki človeštvu ustvarja . . .
In resnica mu bodi vzor.
Spominov tajna sila iz duše dna
napev mu je rodila,
zapela je pesem v solzah spočeto,
ki ihtenje in tugo je ustvarjala.
Čujte!
Strastno ljubav, res vredno človeka, vam scena prikaže.
Naglejte sovraštva sadov se grenkih, naj vas bolno trpki vzdih besnosti krik prešine in vražji smeh, krohot —
A vi vsi priznajte, da so bedne maske le simbol komedijantski — in ozrite se v globine nase.
Mi smo ljudje kot vi,
saj kri in meso smo
dokler tu na bednem tem svetu
strupeni ta zrak
človeški rod mori.
Jaz podal sem osnutek, sami poglejte bistvo dejanja.
In zdaj lahko pričnete!
JUBILEJ ČLANA OPERNEGA ZBORA\Z. BEKŠA
1. decembra je praznoval jubilej 25-letnega dela.pri Slovenskem gledališču član opernega zbora Zorko Beks. Jubilant spada v tisto gardo naših pevcev, ki v svojem poklicu z vso ljubeznijo in vdanostjo služijo mladi slovenski operni umetnosti, a niso deležni javne pohvale za svoj trud, ker nastopajo brezimni. Približno sliko o trudu in močeh, ki jih je tak član vložil za prospeh našega gledališča, dobimo šele tedaj, če napravimo po 25. letih bilanco njegovega dela.
Zorko Bekš je prišel k našemu gledališču že pred vojno. Začel je (1906.) v »Diletanskem klubu«, kjer je nastopal v raznih igrah. Eno leto pozneje se je vpisal v dramatično šolo, ki so jo vodili Nušič, Verovšek in Danilo. Ker je pokazal že takrat igralske sposobnosti, ga je upravnik Fr. Govekar angažiral za manjše dramske vloge. V tem svojstvu je Bekš ostal do izbruha svetovne vojne. Takoj po vojni 1. 1918. ga je gledališki konzorcij angažiral v operni zbor, kjer ga je 1. decembra dohitel jubilej 25-letnega dela. V tem času je naštudiral okrog 180 oper in okrog 50 operet. Nastopal pa je tudi v mnogih manjših solističnih vlogah. (Potepin v »Luizi«, Parpignol v »Boheme«, sluga v »Traviati« i. t. d.) Poleg dela v opernem zbdru je Zorko Bekš žrtvoval ves prosti čas društvenim in cerkvenim zborom. V zboru trnovske cerkve poje nepretrgoma že 21 let, v zboru »Ljubljanski Zvon« je sodeloval 20 let in z njim nastopil več kot na 30. koncertih.
Ob njegovi petindvajsetletnici mu iz srca čestitamo in želimo, da bi še dolgo vrsto let nastopal v našem gledališču.
GO
79
PRIHODNJI OPERNI SPORED:
Za Božic uvrsti Narodno gledališče v svoj spored opereti »Pri treh mladenkah« (sestavljena na Schubertovo glasbo) in J. Benešovo novost »Potepinka« (Dekle s ceste).
Iz urednikovega predala.
W. v »Slov. domu«: — Saj celo Gledališki list skoro ne ve več o Pucciniju druge novice kot te, da je rad jedel fižol —
B. v »Gledališkem listu«: Gledališki list je v zadnji Puccinijevi številki priobčil tudi kritike o premieri »Boheme«, ki so marsikomu povedale, da so nekateri glasbeni poročevalci često krivični in se mnogokrat zaletijo, posebno če natančno ne pretehtajo vseh svojih besed.
IJ. S.! Sicer je Gledališki list že mnog pisal o Pucciniju ob premieri »Turandot« in »Madame Butterfly«.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.