List 2.
Gospodarske stvari.
Velika napaka dolenjskega kletarstva.
spisal K. Dolenc, vodja dež. kmetijski šoli na Grmu.
Še prej, kakor mi je bilo odsojeno na Dolenjsko priti, sem pri vžitku „dolenjca" z le kaj majhno izjemo, neki jako neprijeten duh in okus po zveša-nosti zapazil. Vsakikrat sem si mislil, da so tej napaki krivi krčmarji. Na Dolenjskem sem se pa do dobrega prepričal, da so vzrok tej napaki pridelovalci vina sami. Dostikrat imel sem namreč priliko, v razne vinogradske kleti, ali kakor jim tukaj pravijo »zidanice" priti, ter v njih vina po-kušati. Kar se mi je v vsaki taki zidanici na prvi pogled čudno dozdevalo, bilo je^pač to, da nisem v njih razun velikih sodov skoro čisto nič druge še manjše posode zapazil. Še bolj začudil sem se, ko sem zapazil, da običajno nihče nima polnih sodov. Gostoljubni gospodar postregel mi je znabiti iz treh, štirih sodov, pa niti eden ni bil do vehe poln. Da, primerilo se mi je, da sem pokušal starino, več let staro; toda gospodar mi je rekel: sod ni uže dve, tri leta poln, manjka ga četrtina, tretjina, mogoče da še celo polovica. Vsa taka vina bila so pa, se ve da bolj ali manj pustega, zvešanega okusa, vidno slabotna, in — večkrat tudi cikasta. Na vprašanje, zakaj da niso sodi polni, rekli so mi, da uže v trgatvi niso polni bili, ali pa da se ga je odprodalo, ali pa sploh oddalo. No, postrani sem pa pozvedel, da je tej popolnoma napačni kletarski razvadi še nekaj druzega vzrok, in to osobito pri neinteligentnih gospodarjih. Gostoljubnemu možu je všeč, ako zamore gostu iz več sodov postreči, zato pa svoje vino v več posod razdeli.
Na Dolenjskem toraj ni navada, v kletih — zidanicah — sode vedno polne držati, in to je jako napačno.  Koliko vin ni ravno vsled tega, kakor že
rečeno, zvešanih, slabotnih, cikastih, ter kako težko jih je v ceno ali celo kar ne mogoče prodati.
V tej zadevi je Vipavec boljši kletar. Če nima mali posestnik ob trgatvi toliko mošta, da bi sod napolnil, poišče si soseda, kateri ga tudi nima celi sod in zlijeta ga obadva skupaj v enega. Zraven napolnita pa še polovnjak ali vsaj beček z moštom, in rečeta: to bodi pa zalija. Kedar kaj iz soda od-točijo ali odpijejo, pa z žalijo zopet napolnijo. Da, če tudi čisto nič vina ne odtočijo, vendar se sod vsakih osem, ali k večem štirnajst dni se žalijo zalije. Zalija sama, zakadi se pa nekoliko s žveplom, da ne postane kanasta in cikasta. Kelar pa v Vipavi — in tako postopajo povsod po svetu, kjer z vinom v kleti umno ravnajo — iz soda kaj vina odprodajajo, recimo polovico, tretjino ali dve tretjini; in za ostanek ni prav v kratkem, recimo v osmih do k večem štirnajstih dneh druzega kupca; pretočijo ga v manjšo posodo, bariglo polovnjak ali beček, ktera posoda se zopet polna drži. In tako je prav postopano, tako postopali naj bi dolenjski vinogradniki. Vsak omislil naj bi si k sodom v zidanici še zadostno množino barigel, polovnjakov, bečkov. Vsak naj bi po trgatvi (ko je vino doki-pelo) posodo polno natočil, zraven pa še po potrebi zadosti zalije puščal ter z njo sode zalival.
Vsak načeti sod naj bi se pa tudi izpraznil, ter vino v manjšo posodo pretočilo. Po tem bi ne ne bilo toliko z vešanih, slabotnih, da še celo cika-stih vin po Dolenjskem, in to bilo bi dobro za pridelovalca, kakor za povživalca vina.