522
Borut:  Nekdo.
Nekdo.
Z^a dolgo mizo zeleno Zborujejo možje, Vprašanja težka belijo Gosposke jim glave. —
Vrzimo jim, svetujem jaz Od mize kakšno  kost; Hej, to se bodo  pulili V korist nam in radost! *
Prenašal verno dokaj  let Svoj jarem je trpin, Vesel,  če  dal pokoja mu Objestni  bogatin.
A  tretji:   s Kaj ?  Udati se ? Nikdar svojati tej! Ce pomoliš mazinec ji, Po roki seže vsej.
A zdaj  le polna mera je Trpljenja in nadlog: Prositi  in  pretiti zrem Zuljavih  tisoč rok.
Uničiti se v kali  že Nevarno mora  zlo : Najboljši lek bolnikom  tem Svinčene krogle so .   .   .*
In   »slava delu«   ori  se Iz  tisoč grl  odmev; Možem  za mizo zeleno Po  volji ni ta spev.
In glasen završi nato Po sobi  krik in šum; Se strastjo slepo  meri  se Računjajoči  um.
»Oh groza,  groza«,  prvi de, »Na  svetu vere ni! Preroki  krivi begajo Nespametne ljudi.
Jezike  vsem, ko trenil bi, Odvezal je prepir; Le nekdo  ne poseza vmes, Na čelu tožen mir.
Zato navdaje misel me: Poprej  ne  bo miru, Da ovce izgubljene se Povrnejo  k Bogu.«
Odrinili  tovariši Tja v zadnji so ga kot, Na prvi  pogled vidi se, Da je odveč povsod.
»»Prijatelj moj««, odvrne drug, »»Sedaj  ni več — nekdaj; Ne le po smrti,  vsak   že tu Rad  imel d'nes bi raj.
In ko poskusil  dvigniti I  on  svoj   mehki glas, Takoj ga bil  prekričal je Sodrugov jezni bas.
Razžaljen  zdaj  sameva tu, V očeh so mu solzč; Približam  se  in ostrmim  -Ta nekdo je — srce"  .  .  .
Borut.