Oovor slovenskega poslanca č. g. Einspielerja v deželnem zborn Koroškera. II. 3. Jaz in moji somišljeniki želimo in tirjamo, naj se slovenskenm jezikii. odloči v slovenskih šolah tista pravica, ki jo ima po državnib postavah. Po § (i. državne šolske postave od 14. maja 1869 odločuje o uunem jezikti in o učenji druzega deželnega jezika deželni šolski svet po zaslišanji tistih, ki šolo vzdržnjejo, pa le v postavnih mejah. V tem smisln je dež. šolski svet občine zaslišal 1. 1869, in ko so mu odgovorile, je osnoval za slovenske občine na Koroškem troje vrste šdl, in sicer: a) šole z uemakim učnim jezikom; b) take šole, da se podučuje prve mescc po slovensko; z nemščino pa se zaene že v letu, in nemsčina postane učni jezik takoj, kedar jo otroci dovoljno razumejo; c) take šole, v kterili je prvotni pnduk slovenski vendar se z nemščino zacne že v drugem letu. Jaz in moji somišljeniki smo te misli. da je sl. dež. šolski svet, ko je osnoval te tri vrste šol, prekoračil tiste postavne meje, ki mu kažejo, kako daleč sine in kako daleč no smp iti. Clen 19. državnili osnovnih postav od 21. decembra I8ti7 pravi, da iina vsak narod neovrgljivo pravico, da se mu oliranja in goji n.irodnost in jezik. (Walming und Pficge dcr Nationalitat und Spraclie.) Da se pa v aoiah našili slovcnakih oboin ue ,,hrani in uo goji slovenska narodnost iti slovenski jezik", to je jasno. V aolab. I. vr.ste, kjer je poduk čisto nemšk, kdo bo tam trdil. da se slovenšoina oliranja. ker o njej še aiulia in dulia ni. Pa tndi v šolali II. in III. vrsto se s'ovenska narodnost i» slovenski jezik tako malo gojifa, da so tndi te šole v protislovji s čl. 19. drž. osn postav. To se vendav ne pravi, slovenšiMno olirrtnjati in gojiti, ako ae sloven.skim šolarjoin na nekterih stvaneh slovonskoueniškega abecednika pokažojo sloven.ske f-vke, in se učijo nekoliko črkovati ali puštabirati. To bi bila prava ironija na državni zakon. Tega postavodajavec gotovo ni imel v svojih mislih. Člen 19 pa pravi še dalje: ^Nobeden se ne more siliti. da bi se nčil druzega deželnega jezika." Tudi Slovenci lio«'ejo, uaj bi se njib otroci naučili nemško. pa to se mora zgoditi tako, kakor Ijudstvo želi, tako namrec, da ae pri tem ne zanemarja materni jezik toliko menj pa, da bi se materui jezik potisnil čisto na stran. Da Ijudstvo ni zadovoljuo s tem, da se alovenščina tako odriva, to prifajo mnoge ustmene in pismene tožbe, to pričajo mnoge pritožbe, ki jih imajo v rokab. šolske oblasti same. Da se pa slovenski otroci proti volji mnogih občin iu starišev silijo, hoditi v nemške šole in učiti se nemščine, to se nikakor ne vjema s členom 19. drž. osn. postav. Nadalje pravi § 1. državne šolske postave od 14. maja 1868 in nove šolske postave od 2. maja 1883: »Ljndska šoia ima namen, otroke izgojevati versko in nravno, izbiijati in razvijati njih duševne moči, priskrbeti jim vednostiin ročnosti, ki so jim potrebne za življenje indaljše izobraževanje, in tako narediti iz njihčvrste, poštene ljudi in koristne ude človeške družbe." Da se pa vse to ne more doseči, ako se otroci podučujejo v jeziku, kterega ne razumejo, je pač jasno. Zato se naše šole tudi s tein paragrafom šolske postave ne vjcmajo. Slednjič pravi § 51 učnega reda od 20. avgusta 1S70 *. ,,Da se mora vsak otrok iz maternega jezika nauriti toliko, da prav zastopi kar se mu povž v maternem jeziku, da zna lepo in razloono brati in pripovedovati, kaj je bral, da zna avoje misli pravilno in toSno po vedati. pa tudi zaj)isati itd." Da pa še najboljši slovenski otroci pri sedajnili Solali tega ne znajo, to nam pričajo mnogi stariši, ki pravijo. da znajo otroci pač nemški brati in pisati pa ue zastopijo, k&r berejo; slovensko pa da nf! znajo ne pisati ne brati. Tudi profesovji sredujili aol jiam to spričnjojo, ki pravijo. da morajo slovenske tičence še le brati učiti v giinruiziji in realki! I)a je fes tako, priča nam tiuli pritožba 97 slovensko-koroških katehetov, ki sc je na visoko vlado odposlala 1. 1870 šo za časa blazega ranj. knezoškofa dr. Valentina Wiery-a. Ccravno so jo mil. gosp. knezoškof gorko podpvli. vendav jf- bila prošnja žalibog zastonj. 1'ovdavjalo pa s<> je v tej prošuji, da ac otrooi ne morivjo dobro učiti ki*š(*anskcga nauka kor po slovonsko no znajo brati. Te tožbe kateJietov se še zdaj pouavljajo od leta do leta. Pa tudi od drugih stratii, od oboinskih zastopov in krajnih Rolskih svetov slovenskih, dohaja vedno vco pritožb in piošenj zopcr sedajne šole j-o slovenskem Koroškem. iSedajna šolska osnova na slovonskem Kn rošknn nasprotnjo tedaj rlenu !!). drž. osn po- stav; § 1. državne šolske postave in § 51 učnega reda od 20. avg. 1870. JJavno teh misli je tudi najviše državno sodišče na Dunaji. Nekaj alovanskih občiu v dolenji Avstriji ae je pritožilo, da se jim od šolakili oblastnij usilnje nemški uČni jezik. Na to jim je prav dalo in spoznalo najviše sodišče z odlokom od 25. aprila 1877, da državnih osnovnih postav (§ 19), državne postave (§ 1) in nonega reda (§ 51) ne morejo ovreči nobeni oportunski pomisleki in razlogi (to se pravi, da se postava ne more ozirati na to, če se reče, kako dobro in koristno je zuati nemško") pa tudi ne deželne aolske oblasti. Najviše sodišče je toraj zavrglo vse, kar so ukazali ministerstvo, deželui in okrajni šolski svet. Mi slovenski Korošci želimo in zahtevamo šole s slovenskim uenim jezikom; nemščina pa naj bo le učni predmet v viših razredih. To so moje misli zastran šol, in veči del slovenske&a ljudstva na Koroškem je v tem mojih misli. Zdi se mi, da sem imel polno pravico in tudi sveto dolžnost, da sem Vam razodel te svoje misli. Predloga ne stavim nobenega, ker nemam upauja, da bi me visoka zborniča podpirala, še menj pa, da bi me uslišala. To, gospoda moja, so bile in so še naše želje in naše zaliteve, in bodo oatale, doklcr se ne uresničijo lepe besede gospoda deželnega glavarja, ,,naj spoštuje vsak pravice druzega. t. j. da morajo Slovenci spoštovati pravice Nerncev, pa tudi Nemci pravioe Slovencev." Dokler pa ta srečni, zaželjeni čas še ui prišel, bomo ponavljali naše pritožbe spet in spet, naj bi se nam tudi po krivici lOOOkrat očitalo, da delalno zdražbo in kalimo mir. Tisti ne kali miru, kdor brani svoje postavne pravice po postavuem potu, ampak tisti ga kali, ki ga pri tem moti in ovira. Lepe besede o miru in slogi ostanejo tako dolgo prazne in votle, dokler ae pravica ne postavi v veljavo. Dajte nam, kar iiam gre, zadovoljite nas, pomirite na8, potem pride pravi mir.