ČEBELARSKI ZBORNIK
UREDIL AVGUŠTIN BUKOVEC
LAIBACH - LJUBLJANA 1944
HERAUSGEBER — IZDALO SLOVENSKO ČEBELARSKO DRUŠTVO
J, 71591
Čebelarski zbornik
1944
Uredil Avguštin Bukovec Herausgeber und Verleger — Izdalo in založilo Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani
Ob 35 letnici prestavljanja
Avguštin
itro beže leta. Zdi se mi kakor, da bi bili šele pred kratkem začeli če-belariti v A. Ž. panju, pa bo skoraj preteklo 35 let, odkar smo ga uvedli v naše čebelarstvo in z njim vred tudi [prestavljanje.
Prestavljanje smo povzeli po nemškem čebelarju Emilu Preussu, ki je svoj način čebelarjenja popisal (1. 1899.) v knjigi „Meine Bienenzucht-Betriebsweise und ihre Erfolge“. Njegovega načina čebelarjenja (s prestavljanjem zalezenih satov iz plodišča v medišče) se Preussovi rojaki na splošno niso oprijeli, nasprotno, med njimi je še dandanes razmeroma malo pristašev njegovih naukov. Prestavljanje pa je našlo prav zvestega zagovornika v nemškem čebelarju M. Kuntzschu, ki je zaslovel faradi svoje zanimive knjige „Imkerfragen“. Vendar je prestavljanje spremenil v toliko, da je zalezene sate puščal v medišču, kjer so čebele prezimovale, matico z enim satom zalege vred pa je prestavil v plodišče. Bistvo prestavljanja je ostalo neizpramenjeno.
Tudi Kuntzschev način čebelarjenja (in z njim vred prestavljanje) se med nemškimi čebelarji ni udomačil, vsaj v večji meri ne. Velika večina čebelari brez prestavljanja. Tudi izven nemških meja prestavljanja nikjer niso uvedli, samo slovenski čebelarji so z razpetimi jadri zaplavali v Preussove vode.
Sedaj, ko je za nami 35 let praktične preizkušnje tega korenitega poseganja v življenje čebel v dobi, ,ko je njiili razvoj na višku, je čas, da ise nekoliko pomenimo o tem, ali smo z uvedbo prestavljanja v resnici dosegli tisto, kar smo hoteli — mnogo medu, malo rojev — in kaj vse nam. je praksa tudi sicer prinesla.
Ker ®e te zadeve doslej še nihče ni lotil in ker veni, da se je tudi zlepa nihče ne bo, saj je precej kočljiva in težavna, sem se odločil, da vzamem sam to breme nase in o tem problemu po prijateljsko pokramljam.
Rekel sem: O problemu, .kajti danes po 35 letih izkušnje, lahko mirno rečem, da je prestavljanje problem, ki ga .spremlja cela kopica razočaranj lin nerešenih vprašanj. Za povprečnega čebelarja je prav preprosta zadeva. Panje prestavljaš zato, ker jih vsi prestavljajo in ker so te učili, da tako mora biti, če hočeš medu
Bukovec.
dobiti in rojenje zabraniti. Ne razmišlja pa, zaikaj mu panji navzlic prestavljanju rojijo iri kako to, da so medišča poma j večkrat kljub prestavitvi prazna.
Če hočemo, da si bomo glede prestavljanja na jasnem, moramo predvsem vedeti, kako je čebel aril Premss, v kakšnih razmerah in zakaj je prestavljal.
Že v predgovoru svoje knjige Breuss pravi, da je način njegovega čebelarjenja u s m e r j e n izključno na pri d o -bivanje medu pri določenih razmerah. Omenja, da je z njim združeno nekoliko več dela kaikor je za dobro čebelarjenje potreba, „zato pa nam je porok za resničen uspeh, .ki' ga komaj nudi kak drug način čebelarjenja v krajih brez paše v poznem poletju." Izrecno poudarja, da je njegov način čebelarjenja preračunan samo za take kraje.
Naj mi bo dovoljeno, da navedem v izvlečku nekatere najbolj značilne in zanimive odstavke Preussove iknjige:
„(davni namen čebelarstva je, da pridobimo kolikor mogoče mnogo medu. V krajih brez paše v poznem .poletju je mogoče ta cilj doseči le, če i m a m o m o č n e in zmogljive p a n j e in če skrbimo, da ne rojijo. / Vsaka družina, ki roji, je za pridobivanje medu izgubljena. Znano pa je, da najmočnejši panji, najprej rojijo. Zaradi tega pri čebelarjenju na noje skrbimo, da so družine o pravem času močne. Zdi se pa, da sta si obe zahtevi — močne družine in nobenih rojev — v navzkrižju. Če imamo močne panje, se je bati, da nam izrojijo; če se to zgodi, ni medu.
V	krajih, kjer ni jesenske paše, so si čebelarji že od nekdaj prizadevali, kako bi močnim družinam rojenje zabranilil Toda ves trud je bil zaman. Vsa sredstva so žal odpovedala (n. pr. neprestano povečevanje plodišča), ali pa se je pokazalo, da so v praksi pri večjem čebelarstvu neizvedljiva (n. pr. dvakratno podiranje matič-nikov!)“
„šele po dolgih letih truda“ pravi Preuss dalje, „se mi je posrečilo najti način, lei zadovoljivo rešuje vprašanje z zabranjevanjem rojenja pri vseh družinah, tudi pri najmočnejših in kii omogoča, da ga lahko uporabljamo pri čebelarjenju v večjem obsegu.“
iPrva čebelarjeva skrb mora biti, da postanejo vse družine, ki prebijejo zimo, do glavne paše kolikor mogoče močne, število čebel se iruoira do takrat pomnožiti od 1().(XX) na 40.000
do 50.000. Izkušnje uče, da sam« take družine zmorejo kaj velikega. Če hočemo to doseči, moramo poskrbeti, da je v panjih mnogo mladih čebel. To pa še ni dovolj, treba je tudi, da ostanejo pri življenju .s tistimi čebelami vred, ki so zimo prebile.
Pomnožitve mladic nit težko doseči, kajti dobra in mlada matica bo v krepki družini sama od sebe skrbela za povečanje delovnih moči, da je le dovolj hrane na zalogi.
Precej teže pa je ohraniti kar največ mladic in starih čebel do glavne paše. Pri spomladanskih izletih ob slabem vremenu, v burji in ob navadnih vremenskih preobratih sredi dneva, pade mnogo čebel. Potem se včasih pripeti, da so družine sredi maja slabejše kakor po prvem spomladanskem izletu. Pri iskanju hrane ob kritičnih dneh izgubi nešteto čebel življenje po nepotrebnem. Največje izgube pretrpe ravno najmočnejše družine, ki imajo mnogo zalege, zaradi katere silijo čebele iz panjev tudi- ob neugodnem vremenu, da bi nabrale pijače in jedače za želodčke v celicah. En sam usoden dan lahko stori, da vrže čebeljo družino v razvoju za več tednov nazaj.
Da bi take izgube kolikor se da onemogočil, je Breuss svoje panje opremil /. verando, ki je zavzemala vso širino in višino plodišča in bila 15 cin globoka. Kadar je kazal toplomer v senci na severni strani pod 10° C, je zaprl verando z okvirom, z žično mrežo. S tein je čebelam onemogočil izlete ob slabem vremenu. Silile so sicer iz panjev, a so se kmalu pomirile in vrnile noter. Kasneje so drugi čebelarji verando v toliko izpopolnili, da so bile zaprte čebele v popolni temi.
S to pripravo je onemogočil izletavanje čebel, ikadarkoli se mu je zdelo potrebno. Toda odvzel jim je tudi možnost preskrbe vode, ki jo pri pripravljanju hrane '/.a zalego brezpogojno potrebujejo. Ravno zaradi pomanjkanja vode pade v zgodnji spomladi največ čebel. l>a bi žeje ne trpele, je opremil panje s posebno napajalno napravo. Drugi sat na čelni strani panja — sati so ostali počez
—	je opremil s ikoritcem, v katerega je pritekala voda po aluminijasti cevki iz posode v medišču.
S pripiranjem čebel in z napajanjem v panju je znižal spomladanske izgube na najmanjšo mero in s teni dosegel neoviran razvoj družin.
Preussovi panji so prezimovali na sedmih do osmih satih nemšike normalne mere (56 X 21’5 centimetrov). Jeseni jim je pustil 7'5—8 kg zaloge, dovolj do češnjevega cveta (v zadnji tretjini aprila). Šele takrat jim je plodišče povečal. Če bi ga bil prej, bi družine ne sedele tako na toplem in bi se potem ne razvijale tako ugodno. Izjemo je napravil samo pri posebno močnih družinah, ki so zadnji sat tudi v hladnih jutrih na gosto obsedale.
iPri povečevanju plodišča je uvrstil družine v tri skupine. Prva skupina — vsi najmočnejši panji — naj da zaležene sate za okrepitev panjev tretje skupine — najšibkejših. Druga skupina naj se razvije iz svoje moči.
Panjem prve skupine je dodal toliko praznih staov, da so jih imeli .potem skupaj enajst, povrh pa še gradilni satnik.
Družinam druge skupine je dodal en sat ali pa nobenega, kakršna je bila pač njena moč, vsem pa gradilni satnik.
Družine tretje skupine je pustil pri miru ali jim celo odvzel vse nezasedene sate.
Ko je «pazil, da zasedajo najmočnejše družine vseli enajst satov in da začenjajo v gra-dilnem satniku staviti trotovino, jim je vzel po dva sata pokrite zalege s čebelami vred in jih dodal družinam tretje skupine. Namesto odvzetih je dodal družinam prazna sata, oba v sredino gnezda, obenem pa podrl trotovino v gradilnem satniku. Z odvzemom dveh zale-ženih satov je panj pošteno oslabil in napravil matici prostora za zaleganje. Obenem je družino za nekaj časa odvrnil od rojenja.
S teni zen a če van jem panjev je nadaljeval tako dolgo, dokler niso: zasedali vseh dvanajst satov, vključno gradilni satnik. Kaikor hitro so grozdi akacijevega cvetja dosegli dolžino 2'A cm brez peclja, je nehal zenačevati. To je storil brezpogojno.
Za vsemi temi ukrepi in posegi j a.ji v gospodarstvo čebeljih družin je sledilo prestavljanje satov iz plodišča v iued i-š č e. Izvršil ga je, ko so vse družine zasedale vseh dvanajst satov in ni bilo nobene več, ki bi jo bilo treba ojačiti, ter so čebele že začele graditi trotovino v gradilnem satniku. Prestavil je tudi v primeru, da družine v razvoju še niso bile tako daleč, a so grozdi akacijevega cvetja že dosegli zgoraj omenjeno dolžino.
V	glavnem je prestavljal tako kaikor mi, vendar nekoliko drugače, svojim panjem primerno. Zaležene sate je vse v medišče prestavil, spodaj pa pustil sprednja dva nezaležena, dodal štiri prazne in gradilni satnik, tako da je bilo spodaj samo prazno satje, spredaj pa včasih tudi kak meden sat. Prestavljena družina je imela potemtakem spodaj samo sedem satov, zgoraj pa deset (spredaj in zadaj po en prazen sat, med njima pa osem zaležnih v istem redu, kakor so bili poprej v plodišču).
Zvečer na dan prestave bi kazalo dati vsem družinam nekoliko tople klaje, da bi matica prej začela zalegati, zlasti kadar ni posebne paše. Tako pravi Preuss, a do takrat (1. 1899.) še ni poskusil. Obljubil pa je, da bo.
Kaj dosežemo s prestavo? Družine, ki takrat še nimajo zalezenih mationikov, odvrnemo od rojenja za dlje časa. Roka pa ne moremo do dneva natančno določiti, kajti to zavisi od letnega časa, od vremena in morebiti tudi od čebeljega plemena. Po njegovih izkušnjah družina prve tri tedne po prestavitvi matičnikov ne nastavi, če smo ji plodišče pravočasno povečali. Nasprotno bo panj, ki smo ga prestavili sredi maja, samo za 18 dni opustil misel na rojenje, konec maja prestavljeni pa morda samo za 15 dni.
Že v nekoliko dneh po prestavitvi začnejo čebele graditi trotovino. Pustimo jim to veselje, saj pri stavbi satja razvijajo toploto, ki na množitev zalege ugodno vpliva.
Osem dni po prestavitvi je Preuss vsem močnim prestavljenim družinam povečal plodišče za tri sate, tako da so jih imele po deset (z gradilnim satnikom vred). Pri sla-bejših družinah je s tem odlašal toliko časa, da so zgradile (v gradilnem satniku) precejšen kos trotovine.
Približno 40 dni pred koncem paše na lipi, povprečno okoli 15. julija, je matice tako priprl, da so lahko zalegale samo na dveh satih, to dejanje utemeljuje takole: Vse čebele, ki
so ne izvale vsaj 56 dni pred ikon ceni paše, se ne morejo več vzeti v poštev za izra'bo iste paše (v Preussiovem primeru lipove). Zaradi tega so brez koristi vzrejene. Ne le, da čebele za zalego precej medu pofračkajo, ampak se tudi pri beri morda ne morejo v taki meri udejstvovati, kaikor bi se sicer. Zato je dobro, da začnemo s pripiran jem matic nekoliko prej, kakor bi po računu prav za prav morali. Začeti moramo takoj po preteku zgoraj navedenega roka 21, 18 ali 15 dni: po prestavitvi.
Pripor izvršimo takole (velja samo za panj iPreussovega sestava; v A. Ž. panju je to nemogoče izvesti). Vse prazne sate denemo skupaj, za njimi vse v pokrito zalego, nato sate /. jajčeci, nazadnje pa sate z odkrito zalego. Sedaj damo v panj pokončno rešetko, za njo oni prazni sat s čebelami vred, ki, jo bil že poprej v plodlšču, nato še enega praznega ali pa celo satnioo.
Namestitev satov z odkrito zalego tik pred rešetko ima ta pomen, da se priprta matica ne čuti tako osamela, kajti na satih z odkrito zalego je vedno dovolj čebel.
Zalego v prostoru pred rešetko goje čebele še naprej in jo polagoma pokrijejo. Godna zaloga se začne polegati; od dne do dne je je manj, dokler ni položena zadnja čebela, kar se zgodi v treh tednih. Končno je v panju zalega samo na tistih dveh satih za rešetko.
Čhn manj pa je je, tem bolj pojema rojilni nagon v čebelji družini. Če jo ima panj samo še na dveh satih, se sploh ni voč bati, da bi rojil, Ako je Preuiss dal za rešetko tri sate namesto samo dveh, so močne družine kdaj pa kdaj vseeno rojile. Kasneje je matici v priporu dal na razpolago vendarle tr,i sate, a je sate s pokrito zalego neprestano zamenjaval s praznimi sati iz „plodišča“ pred rešetko.
Temu stanju v plodišču je napravil konec nekako med 15. in 17. julijem, takoj ko je panjem med pobral. Rešetko, iki je ločila plo-dišče v dva dela, je odstranil, da je matica lahko zalega la po mili volji po vseli satih. Bil je tudi skrajni čas za to. V družinah je bilo po priporu matice od dne do dne manj mladih čebel, starejše so pa odmirale kakor običajno. Panji bi do zime polagoma popolnoma opešali in bi ine bili več za pleme.
V	krajih z dobro jesensko pašo (na otavi in ajdi) skrbi narava sama, da .si panji do zime iz-podrede dovolj mladih čebel, ki jih čebelja družina potrebuje za dober razvoj v prihodnji pomladi. Tam, kjer je Preuss čebela ril, pa ni jesenske paše, na kar smo že v uvodu spisa opozorili. Če je hotel spraviti čebele zopet do moči, potem ko je priprte matice osvobodil, je moral panjem ustvariti umetno pašo, to st; pravi p o k 1 a d a t i jim je moral, daje matica močno zalegala. Pokladanje je trajalo 5 tedne (od I. avgusta dalje). Tam kjer ni po lipovem cvetu prav nobene paše, naj dobi posamezna družina % 1 razredčenega medu ali sladkorne raztopine, kjer je je še kaj, pa % 1, pravi Preuss.
S tem sem podal v širokih potezah obris Preussovega čebelarjenja, katerega srčika je prestavljanje, ki slovenske čebelarje tako zelo zanima.
Preuss je bil čebelar velikega kova. Njegov način čebelarjenja je sad čebelar ja razumnika, ki se je z železno voljo zagrizel v pereča vprašanja, od katerih odvise čebelarski uspehi.
Marsikatero izmed njih je rešil z dolgotrajnimi bistroumnimi opozovanji in poskusi, ki jih je izvršil z matematično natančnostjo in teme-tostjo. Morda bi mu pristojal naslov prvega čebelarskega statističarja. Kajti neprestano je imel svinčnik v raki, delal zapiske in račune, iz njih pa izluščil jedra, ki so mu bila potem kažipot pri praktičnem čebelarjem ju.
Njegova znamenita knjiga je bila prevedena v francoščino, ruščino, srbohrvaščino in romunščino. Že iz tega lahko sklepamo, da je v njej mnogo dobrega in izrednega, pa tudi mika vin e ga.
Nečesa pa no smemo prezreti: Treussov način čebelarjenja je mogoče izvesti samo v njegovih panjih, ki pa niso primerni za prevažanje. Pri večjem čebelarstvu se njegov način obratovanja ne bi obnesel, ker je zelo zamuden in tudi precej zapleten. Samo taisti, ki imia mnogo časa, da se lahko čebelam popolnoma posveti, samo tisti čebelar, ki življenje An navade čebel korenito pozna in ima za seboj dobro čebelarsko prakso, bi utegnil obvladati veliko število panjev, ki bi jih oskrboval po tem načinu čebelarjenja Upoštevati moramo, da to, kar sem povedal o Preussovem čebelarjenju, še ni vse. Zraven pridejo še običajna opravila in posebna vzreja matic, ki je pri čebelarjenju na med ob popolnem zabranjevanju rojenja neogibna.
Iz teh torej povsem praktičnih razlogov, se čisti Preussiov način čebelarjenja ni razširil v večji meri in je ostal osamljen na posamezna čebelarstva. Po drugi strani pa so čebelarji uvedli v svoja čebelarstva nekatere Pireussove posebnosti, od katerih so si obetali koristi. Tako je mojster Kuntzsch spretno porabil marsikaj, kar je Preuss izumil in uvedel, opustil pa vse, kar mu ni šlo v račun glede in a njegov panj ali se mu je zdelo odveč, n. pr. pripiranje panjev spomladi ob ,slabem vremenu.
Kuntzschev način čebelarjenja je zelo soroden iPreussovemu, vendar ima marsikaj svojstvenega. Predvsem je njegov panj 1h>1 j praktičen in pripraven tudi, za prevažanje. Način čebelarjenja je prožnejši in preprostejši, a še vedno bolj zapleten kakor v A. Ž. panju. Medtem ko je Preussov način prikrojen izključno za 'kraje brez jesenske paše. je širokosrčni Kuntzsch uvedel v prakso troje načinov čebelarjenja v panjih svojega sestava. Izmed teh sta dva primerna za kraje z jesensko pašo. Ne bo odveč, če se tudi z njimi seznanimo, da bo pregled čez vse boljši.
Kuntzsch je prezimoval družine v mediščih. Prestavljal jo navzdol, in sicer samo matico z enim založenim satom vred. Plodišče v njegovem panju je razdeljeno na dva dela. V večjem je prostora za šest satov (na sankah), v manjšem za tri. Med njima je pokončna rešetka; .posebna rešetka loči med išče od plodišča.
1.	način njegovega čebelarjenja, brez prestavljanja.
Uporablja naj ga čebelar, ki je zaradi drugega dela, daljšega potovanja ali bolezni dlje časa zadržan, da se ne more ukvarjati s čebelami.
Družino pustimo v medišču. Rešetko odstranimo, plodišče napolnimo z izdelanimi sati, mednje na sredo pa denimo nasnovan satnik. Lahko pa denemo v plodišče same take satnike. Ko matica nima zgoraj več prostora zale-
ganje, se preseli ma spodnje satje, čebele pa odlagajo med v medišču, kjer se zalega polega.
Konec junija denemo v panj prečno rešetko. Poprej pa izrežemo trotovino iz srednjega (g rad i 1 nega) sa t nika.
Kuntsch .•pravi, da pri tem načinu čebelarjenja ne rojijo niti družine z enoletnimi niti družine z dvoletnimi maticami.
2. n a č i n č e b e 1 a r j e n ja, s prestav-1 j a n j e m in priporo matic e.
Družino prestavimo, čez 21 dni pa pripremo matico v manjšem predelu plodišča.
3. n a č i n', s p res ta vi j a n j e m brez p r i p i r a n j a m a t i c e.
Med 5. in 10. majem prestavimo tako, da denemo tri najlvolj zaležene sate v mali predel plodišča, poleg teh v veliki predal vise druge zaležene sate z matico vred, nato dve satnici ali dva prazna sata, ob kraju pa gradilni satnik.
Namen takega prestavljanja je: pripraviti zelo močne družine za jesensko pašo.
Sedaj, ko je zbrana vsa snov, ki jo potrebujemo za lažje razumevanje naših naslednjih izvajanj, je prav, da vemo, kaj ,se godi v panju po prestavljanju in v koliko vpliva prestavljanje na čebeljo družino, da opusti rojenje, to največje zlo pri izrazitem čebelarjenju «a med.
V	trenutku ko prestavimo veliko večino zaleženih satov v medišče, nastane v družini velika zmeda. S paše vračajoče se čebele takoj opazijo spremembo v panju, se obotavljajo pred žrelom, gredo v panj, a se naglo vrnejo in odlete. Vse so zbegane, nič manj pa njih sestre v notranjosti panja. Toplo in lepo urejeno gnezdo jim je čebelar razkosal in razmetal po vseh kotih panja, matico postavil na hladno, skratka napravil tako zmedo, da mine več dni, preden se čebele navadijo na novi red v panju in da vedo, kje je mesto za vsako izmed njih.
Matica, ki je prostorno zelo omejena, neha zalegati. Ločena od svoje družine z rešetko skuša najti pot do' svojega zaroda v medišču. Tja jo vabi tudi toplota, .ki je je navajena in potrebna, da more spolnjevati svojo materinsko nalogo. Dolgo časa skuša najti pot navzgor, a ,se ji to le redkokdaj posreči. Končno se mora vdati v svojo nemilo usodo. Več dni mine, preden ise nabere spodaj toliko čebel, da ji je mogoče začeti pomialein. z zaleganjem. Kdaj se to zgodi, je v veliki meri odvisno od moči družine, pašnih in toplotnih razmer in kakovosti prestavljene zalege. Če je dovolj paše in vreme toplo, se čebele prej potegnejo k matici v plodišče. Ob slabi paši, v hladnem in deževnem vremenu minejo dnevi in dnevi, pa tudi tedni, preden opazimo v plodišču prve znake nastajanja novega gnezda. Zaradi tega se dostikrat pripeti, da dosežemo s prestavljanjem ravno nasprotno, kar smo hoteli: nazadovanje čebelje družine na celi črti. Ko kritična doba mine, so neprestavljene družine dosti boljše kakor prestavljene, ki se potem dolgo ne popravijo, včasih celo šele v ajdi.
Če imajo panji ob prestavljanju mnogo pokrite zalege, se bodo čebele prej pomaknile iz medišča v plodišče, ker nimajo gori pravega opravka. Tam ni nepokrite zalege, ki jo je treba pitati in bolj ogrevati kakor pokrito.
Pripeti se pa tudi, da prestavljene čebele ne najdejo prave zveze z matico v plodišču.
Čutijo se osirotele in nastavijo matičnike. Družina kasneje 'roji, če čebelar ne seže pravočasno vmes.
Še bolj nerazumljivo stanje ]H) prestavitvi opažamo včasih v plodišču. Matica neče zalegati. Mine teden, dvia — nobenega znaka novega življenja v okolici matice. Lepega dne najdemo na spodnjih satih ali na pol izdelanih naj-bližjih satnicah — zaležene matičnike.
To so izredni pojavi, ki spadajo v poglavje nerazumljivih ugank iz življenja čebel. Nasproti njim smo brez moči in jiih ne moremo onemogočiti tudi z iiajbistroumnejšiimi čebelarskimi ukrepi. Čebelar ipo svoje, čebela po svoje.
V	družinah z normalnim potekom posledic prestavljanja in Ob normalnih razmerah zunaj panja (vremenu, paši, toplini), traja kriza povprečno teden dni. V tem času se čebele sprijaznijo s spremembami v panju in se s podvojeno marljivostjo lotijo ustvarjanja normalnih razmer. Zalega v medišču se že polagoma polega; mladice in čebele dojilje, ki nimajo zgoraj več posla, se selijo v plodišče in zbirajo okoli matice, ki- začne pod vplivom obdajajoče jo toplote, in zaradi obilice tečne hrane, ki jo ji čebele nudijo, čedalje bolj zalegati. Kmalu zmanjka prostora za zalego. Gnezdo je treba povečati. Cela trumo mladih čebel že čaka, da začne staviti novo satje. Dva, trije tedni minejo, pa je novo gnezdo v plodišču dodelano in zalezeno do zadnje celice. Kadar je paša posebno dobra, potrebujejo za to velikansko delo ikomaj štirinajst dni, tako hitro jiim gre od rok. Sila kola lomi.
Še preden je novo gnezdo v plodišču popolnoma zgrajeno, se zalega v medišču povečem poleže, Tudi v novem gnezdu je še ni mnogo. Čebele satje hitreje stavijo, kakor ga matica zalega. Posledica vsega tega je, da je v panju nekaj časa prav malo odkrite zalege, ki, bi jo morale čebele pitati. Medu tedaj začne preosta-jati. Čebele ga ne morejo porabiti in ga odlagajo v izpraznjene celice v medišču, kar vobče najraje store.
Če je prvih štirinajst dni paša količkaj dobra, se mora mied v mediščih pokazati iti če drži paša do srede junija, ima čebelar upanje, da bo točilo vrtiI. Brez prestavljanja ni spomladanskega medu, kvečemu po kaki posebno dobri paši. Ravno takrat pa je najlepša prilika, da se lahko prepričamo, kako neprimerno več medu je v prestavljenih kakor v enako močnih ncprestavljenih panjih, ki smo jim satje samo nastavili.
Sedaj je čas, da se vprašamo, kakšne koristi smo imeli do konca travniške paše od prestavljanja. Mnogo več nego mislimo in se zavedamo.
IP.r.i prestavljanju se nam nudi naravnost idealna prilika za temeljit pregled čebelje družine z gnezdom vred. Matico moramo itak [H>-iskati in .sii jo lahko dobro ogledamo. Po stanju zalege lahiko presodimo kakovost družine (matice) in zdravstveno stanje družine sploh. To je posebno važno za .kraje, kjer so razširjene čebelje bolezni. Ker moramo vzeti v roke sleherni sat, že pri tej priliki lahko določimo, katere sate bomo jeseni izločili iz obrata. Vse neprimerne prestavimo v medišče, spodaj pa pustimo najlepše. Zanima nas tudi stanje medu v posameznih družinah. Ob prestavljanju je ,jk) navadi najbolj nevaren čas za lakoto. Čebele so največkrat popolnoma na suhem. IA‘ nekoliko dni slabega vremena po prestavljanju,
|ui se oglasi lakota. Takrat je dobro, da zanesljivo vemo, kateri panji so klaje najbolj potlrebni. Beležnica na panju nam to naglo poive, saj smo ipri prestavljanju nanjo zapisali tudi takratno stanje medu.
Z uvedibo prestavljanja je bilo posebno dobro rešeno vprašanje obnove satja. Kdor jo kdaj čebel aril v panjih takega sestava, ki prestavljanje izključuje, ve, koliko težav je imel ravno z obnovo satja. Mnogo je bilo čebelarjev, ki dolga leta satja sploh niso obnavljali. Rajši so trpeli nič koliko lot staro satje, samo (la jim ni bilo treba vlačiti panjev iz skladanice, jih zgoraj od,pirati in brskati po njih za neprimernimi sati.. O kaki urejeni in redni obnovi satja ni bilo sledu.
Pri prestavljanju predenemo predvsem vse neprimerne sate v med išče, v plodišče pa damo lope mlade sate ali pa satni.ce. To je šo bolje, kajti panji morajo satje staviti. Čo iskrbimo za to v zadostni meri, jim za 11 okuj časa prav zanesljivo preženemo misli na rojenje. Kakor hitro pa ga nehajo staviti, seveda ob dobri paši, bodo rojili. Zaradi tega tudi ne rojijo, dokler nimajo zgrajenega novega gnezda v plodišču.
Od prestavljanja smo si prve čase po uvedbi tudi obetali, da bomo z njim odvrnili panje od rojenja. Ce se je Preussu to posrečilo, zakaj bi se nam ne? Tako smo si mislili im navdušeno prestavljali, a rojev ni hotelo biti konec. Kako loto je rojila večina prestavljenih panjev, močni pa vsi brez izjeme.
Potem smo uvedli nov postopek: podiranje miatičnikov pri panjih, ki so se pripravljali na rojenje in odvzemanje zaleženili satov ži-valnim družinam za okrepitev bolj slabili. Roji so vseeno prihajali. Včasih smo z neprestanim podiranjem matičnikov spravili družine naravnost na kant. Na koncu rojilne dobe ni bilo v panjih niti medu niti živali. Mnogo prenesejo čebele, vsega, kar si čebelar v glavo vtepe, pa tudi ne. Spominjam se čebelarskih letin, ko so bili panji na rojenje kakor obsedeni. Kar sem storil (zoper to, vse je bilo napak. Nobeno pravilo ni držalo, vsa sredstva s» odpovedala. Pred ajdovo pašo je bilo moje čebelarstvo kup razvalin; kopica zakasnelih rojev, skoraj do golega izrojenih plemenjakov, mnogi med njimi brez matice in nobenega medu. Če bi bil pustil vsakemu panju enkrat rojiti, bi vsega tega ne bilo.
Sedaj, po tolikih letih prestavljanja, lahko za trdno rečemo: S samim prestavljanjem ne moremo rojenja zabraniti dlje kakor kvečemu za tri tedne, in to v najugodnejšem primeru.
l)o te izkušnje je prišel že Preuss. Toda prva leta po uvedbi prestavljanja smo to premalo poudarjali. Zaradi' tega se je pri naših čebelarjih ukoreninilo mnenje, da je prestavljanje zanesljivo sredstvo zoper rojenje.
Tudi s podiranjem matičnikov imamo slabe izkušnje. Največkrat se pripeti, da imajo panji čez teden dni po podiranju nove.
V	krajih s slabimi pašnimi razmerami zadostuje za preprečenje rojenja preprosta prestava. Panji ne rojijo niti v primeru, da jih ne prestavimo, ampak jim samo satje nastavimo. Tako je marsikje v ljubljanski okolici, ki je za uspešno čebelarjenje brez prevažanja za vselej opravila. Tu je rojenje lahko' zabraniti. Pri povprečnem stanju panjev šestdeset po številu, sem imel v 20 letih samio 17 rojev. Ko
pa sem kaiko loto prepeljal čeibele v boljšo spomladansko pašo, sem se kmalu zavedel, koliko so vredna vsa navodila zoper rojenje.. Ves junij nisem drugega delal kakor podiral matičnike. Navzlic največji pazljivosti sem spregledal martfikakega in izgubil zaradi tega precej rojev s pevkami. Da je tudi donos medu zavoljo rojivih panjev močno trpel, je razumljivo. — Prijatelj Košak, ki je vozil čebele v poletno pašo v hribe pri Črnomlju, bi tudi vedel marsikaj povedati, kako je s podiranjem matičnikov. Na pasišču je imel svojega čebelarja, ki ni imel drugega opravka, kakor nadzirati okoli 120 panjev. Nekoč je bil tri dni odsoten. Ko se je v spremstvu g. Košaka vrnil, je viselo v grmovju okoli čebelnjaka kakih 20 rojev. Ves dan so imeli z njimi opravka, več (Ini potem pa z iskanjem panjev, ki so rojili.
Če imamo panje doma in jih ni preveč, jih glede rojenja, .se pravi glede podiranja matičnikov že za silo obvladamo, na vnanjih pasiščih je pa ravno narobe: dostikrat mora čebelar tako plesati, kakor čebele hočejo. Po navadi se pojavi rojil ni nagon nenadoma, kakor strela z jasnega neba. še preden se dobro zavemo, imamo v prestavljenih panjih vse polno matičnikov. Potem v čebelnjaku nastane, kar mora neogibno nastati: zmešnjava in anarhija, resnična anarhija. Saj ni nikogar, ki bi vajeti držal. Čebelar izgubi oblast nad čebelami, nad temi pa matice.
Čebelarji so vsi veseli, kadar so panji že zadnje dni aprila zelo žival ni in godni za prestavljanje. V tem primeru pa lahko računajo, da bodo proti koncu maja in v juniju imeli opravka z roji ali, kar je še slabše, s podiranjem matičnikov. Ce je potem, ko je v prestavljenih panjih satje v plodišču (izdelano in) do kraja zaleženo, le količkaj (lobra paša, so roji neogibni. Pose lino nevarna je malo izdatna paša ob lepem vremenu. Čebele dobe ravno za sproti in da matice prav pridno za-legajo. Pravcato naravno preudarno) pitanje. Takrat le bodimo pripravljeni na ples: panji bodo hoteli kakor na povelje vsi hkrati rojiti.
Sedaj bi moral čebelar matice pripreti, kakor je delal Preuss. To pa v A. Ž. panjih ni mogoče. Tudi bi ne bilo prav, ker hočemo imeti za ajdovo pašo močne panje.
Panje prestavljamo takrat, kadar so za to godni, nič prej in nič pozneje. Vsaj tako bi moralo biti. Če jih prezgodaj, trpi čebelja družina, če jih prekasno, pa čebelar, ker ima potem nadlogo z roji. Čas godnosti panjev pa je, žal, dostikrat v nasprotju z našimi željami in z začetkom glavne paše. Pripeti se, da so čebele že davno pred glavno pašo na višku razvoja, ali pa postanejo panji godni za prestavljanje šele sredi glavne paše. Redkokdaj poteka razvoj družin isporedno z razvojem narave.
Če smo zelo zgodaj prestavljali, lahko računamo z obilico	rojev	ob	glavni paši.
Zgodnji roji iz	A. Ž.	panjev sploh niso	zlo
za čebelarstvo, kakor se tako rado poudarja. Res je, da dobimo od panja, ki je dal en roj
—	več jih v nobenem primeru ne! sme — nekoliko main j spomladanskega medu, zato pa bomo dobili več	poletnega ali ajdovega.	Ne
drži, da izrojenec	in roj	ne	dasta nikoli toliko
medu skupaj kakor nedotaknjen plemenjak. Če roji A. panj do prvih dni dni junija in
mu drugca zab ranimo, bomo od roditelja in otroka dobili več medu kakor sicer, povrh pa še devet lepih mladih satov, če vsadimo roj na satnice. Naravno je, da je vse to odvisno od letine. Kadar paša odpove, je tudi v celakih satje prazno. Več let sem tehtal izrojence in njih roje prvce; vselej sem bil z donosom zadovoljen. Več so mi dali k ukor dobri A. panji celaki. Včasih sem moral prvceun pred ajdovo pašo celo satje nastaviti in se niso po ajdovi paši kar se tiče donosa od celakov prav nič razlikovali. Poudarjam pa ponovno, da so bili roji zgodnji.
V A. Ž. p anj u, kakršen je sedaj, ni m o g o č e rojenja zanesljivo z a -braniti. Moral bi biti tako urejen, da bi lahko matičino območje o pravem času na dva sala omejili, kakor je ravnal Preuss, Tega pa mi n o moremo in tudi ne smemo, ker je pri nas v večini krajev glavna paša na ajdi. Ravno takrat pa mioirajo biti družine posebno močne. S priporom matic zu nekoliko tednov po prestavi bi jih tako oslabili, da bi te paše ne mogle izrabiti.
Kako leto se pripeti, da napreduje razvoj panjev zelo počasi. Zazimili smo malo živalne družine in morda še ob bolj pičlih zalogah. Spomladi je vreme dolgo času slabo, paše pa komaj za sproti. Šele proti koncu junija meseca pridejo panji do prave sape. Takrat je za prestavljanje že prepozno. Zalege omejiti ne smerno, pri prestavljanju pa brez tega ne gre.
V tem primeru prestavljati bi bilo nesmiselno in bi delali .čebelam silo, sebi pa škodo. Edino, kar moremo in smemo storiti, je: nastaviti satje. V panju je 'bolje spravljeno kakor v omari, za zadnjo pašo ga pa čebele itak potrebujejo. Nekateri čebelarji so prestavljanje sploh opustili, češ da dosežejo zgolj z nastavljanjem iste uspehe, kakor prestavijači. Očitek, da je ta zagovor le krinka za komodnost takih čebelarjev, se mi ne zdi umesten zu sleherni primer. Nimnm dovolj izkušnje s samim nastavljanjem. Rabil sem ga le v sili. Ce se pa komu dobro obnese, zakaj bi ga ne uporabljal? Bržkone bo pa res kaj takih čebelarjev, ki bi radi brez truda želi.
Kakor smo z uvedibo prestavljanju po eni strani napredovali, tako smo na drugi strani nekoliko nazadovali. Pri čebelarjenju na roje (ne mislim izključno na roje) je bila preskrba panjev z mladimi maticami zelo preprosta. Čebele so rojile in bilo je mladih matic na preostajanje. Odkar prestavljamo, se tresemo za vsako oprašeno matico, ker nimamo mladic v zameno za stare. Mnogo je čebelarjev, ki matic sploh ne zamenjavajo ter prepuščajo to čebel um samim. Zaradi tega nimajo ni kakega pregleda čez njih starost. Zato je posebno pri čebelurstvih z večjim številom panjev redno precej ostarelih matic, zaradi njih pa preveč slabičev. Priznam, da ni malenkost recimo pri 60 panjih zmenjati vsako, leto 30 matic, toda pri urejenem čebelarstvu se temu ni mogoče izogniti.
S prestavljanjem vred bi morali uvesti tudi smotrno vzrejo matic. Na ves glas bi bili morali opozarjati, da je z omejevanjem rojenja vzreja mutic neločljivo zvezana in da mora čebelar imeti tudi zadostno število pomožnih družinic ( = rezervn:ih matic), s katerimi pomaga plemenjakom, ki matico na prahi izgube. Posebno takrat so take družinice zlata vredne.
Zadnja leta so skušali naši vodilni čebelarji tudi vzrejo matic na celi črti udomačiti, toda dosedanji uspehi niso zadovoljivi. Mlajše čebelarsko pokolenje čaka še mnogo dela, preden bo zamašena ta vrzel v našem naprednem čebelarstvu.
Na podlagi gorenjih izvajanj lahko napravimo te-le zaključke:
1) Prestavljanje je eno izmed najpomembnejših opravil v A. Ž. panju in ima velik vpliv na donos medu, če ga izvršimo pravilno in o pravem času.
2) S samimi prestavljanjem ne zabranimo rojenja, pač pa ga zavlečemo za nekaj tednov.
3) Samo nastavljanje satov ne odtehta prestavljanja. Uporabljajmo ga le v skrajni sili, ko prestavljati ni več mogoče, bodisi zaradi slabega vremena in paše ali pa zaradi preslabih družin.
4-) Če pri prestavljanju najdemo zaležene matičnike, je najbolje, da naredimo v medišču panja roj s šestimi najbolj zalezenimi sati z naj lepšim matičnikom vred. Damo mu 'tudi en sat medu in dva prazna sata, v enem nekoliko vode. Med plodiščem in mediščem ne sme biti nobenega prehoda. Spodaj pustimo dva sata z mlado zalogo, ostali prostor pa izpolnimo s satnicami, kar je bolje kakor z izdelanimi sati.
Ko se matica opraši in že dobro zalega, lahko družini takoj združimo, lahko pa tudi šele pozneje, kakor komu kaže.
5) Če prestavljeni panj čez dva, tri tedne, ko je že izdelal novo gnezdo, za roj zastavi, nima smisla matičnike podirati. Staro matico strimo ali jo porabimo, če je še dobra, kjerkoli, odvečne matičnike pa podrimo. Ce se matica na prahi izgubi, dodajmo panju pomožno družinico z najmanj dvema satoma vred. Dodajati takim panjem sat z jajčeci, da si sam izpod redi novo matico, ni razumno. Preden se nova matica izleže in opraši, minejo najmanj trije tedni, pa tudi več. Med tem panj močno opeša, ker ima večinoma samo «taro žival. Uspeh: plus mlada matica, minus čebelja družina. En slabič več!
(>) Prestavljene panje, ki hočejo rojiti po kostanjevi paši, zanesljivo ozdravimo, če jim matičnike podremo. Takrat rojilni nagon že pojema in se ni bati, da bi družina matičnike še enkrat nastavila.
7) Poprimimo se prezimovanja družin v mediščih. Spomladanski razvoj je potem dosti boljši, da ne omenjam manjše porabe medu čez zimo. Prestavljanje je potem bolj preprosto, ker je treba samo dva zaležena satu /, matico vred dol prestaviti, vsi drugi ostanejo na mestu. Zaradi tega ne zbegamo čebel tako zelot kakor s prestavljanjem navzgor.
8) Prestavljeni panji nuj grade satje. Dajmo jim satnice v izdelavo. To je najboljše sredstvo zoper rojenje.
9) Roje prvce, če so zgodnji, ne vračajmo starcem. Panj bo vseeno vnovič matičnike nastavil. Vsadimo roj posebej, ali pa v medižčo izrojenca; teinu matičnike podrimo. Ko se'ma-tica opraši, družini lahko združimo takoj ali pa kasneje.
10) Začnimo z vzrejo mutic, da pridemo do pomožnih družinic. Na 25 družin jih moramo imeti vsaj štiri, lahko pa tudi več. Mnog® skrbi zaradi matic nam bo potem odpadlo.
Samo oh sebi umevno je, da v okviru tega članka ni mogoče dati pojasnil in navodil za vse najrazličnejše pojave in nerodnosti v panju, ki so v posredni ali nepotsredni zvezi s prestavljanjem. Jeli ne bo nikdar konec. Za to skrbe čebele. Vedno sie ibodo pojavljale nove in nam delale preglavice. Zaradi njih bomo kdaj pa kdaj v zagati, iz katere ne bomo vedeli izhoda. V takih primerih ne velja nobeno pravilo in pomagajmo si kulkor vemo in znamo. Ce bomo storili kako napako, nič zato, tudi te so potrebne, če hočemo postati dober čebelar.
Pri prestavljanju in pri poznejših opravilih v prestavljenih panjih naj nas vodita zdrava in dobrohotna roka. Doliro presodimo, do kam moremo iti. in ne delajmo čebelam več sile,
kakor je je treba. Ze to, 'kar moramo storiti, je za čebeljo družino hud udarec. Ni ga treba še povečevati z nesmiselnimi in nepotrebnimi po-segljaji v življenje panja, čim lwlj naravno in preprosto izvršimo kako operacijo, tem lepši bo uspeh.
Še na nekaj naj opozrim. Najslabše bi storil čebelar, ki bi hotel prestavljati panje vse po enem kopitu in natanko ]M> predpisih. Tega ni mogoče! Vsak panj, vsak pašni okoliš in vsako leto ima svoje posebnosti, ki jih moramo upoštevati, se jim prilagoditi in temu primerno prestavljati.
V	nebesa vodi samo ena pot, do medu pa več. Zato je vseeno, katero .si izberemo, samo da je prava.
Čebelna paša na kmetijskih kulturah
Ing. agr. Jože Rihar.
o/IM J
•speh v čebelarstvu je odvisen v prvi vrsti od rastlin, ki nudijo čebelam obnožino in med. Skoro v vseh naših krajih imajo čebele glavno pašo na tistih rastlinah, ki jih goji kmet na njivah in travnikih, v vrtu in sadovnjaku. Skoro v nobenem kraju pa ni čebelna paša vse leto zadostna. Zato čebele prevažamo in tako izrabljamo tuja pasišča v času, ko doma ni paše. Ako pa ni v kraju, kjer čebelariimo, nobene izdatne paše, je donosno čebelarjenje nemogoče. Prepogosto prevažanje čebel s paše v pašo čebelarski obrat močno podraži. Za vsakega čebelarja je potrebno, da pozna tiste rastline, ki nudijo čebelam hrano.
Dostikrat se trdi, da so se pašne razmere poslabšale. Razumljivo je, da so se zaradi napredka v kmetijski proizvodnji spremenile v znatni meri tudi pašne prilike. Poglejmo najprej nekaj primerov, ki kažejo, v koliko so se razmere za čebele poslabšale.
Proti žitni rji se borimo predvsem z zatiranji m rastline, na kateri glivica rje prezimuje. Zato smo napovedali najostrejšo borbo češ-iii i n ii, za katerega pa vemo, da močno medi. Semensko žito čistimo pred 'setvijo na trijerju, da izločimo seme raznih njivskih plevelov. S čiščenjem semena in s škropljenjem med rastjo preprečimo rast njivske gorčice, repice in r e d k v e. Vse te rastline, ki »padajo v družino križnic, so nadležni, a izdatno medeči pleveli. Prav tako «o skupni pašniki in „gmajne“, porasle z nizkim grmičevjem, bodljikovci in raznovrstnim travniškim plevelom, pravi eldorudo zu čebele. Po izvedbi agrane reforme so jih spremenili večinoma v skrbno obdelane njive. Posebno z gnojnico, ki jo polivamo včasih kar preveč goreče po travnikih. zatiramo razne detelje in pospešujemo rast grobih nemedečih zelišč in trav.
Ugotovljeno je, da češnje plemenitih vrst slabše medijo kot divje ali manj plemenite sorte.
Zaradi naštetih pojavov, ki so v zvezi z intenzivnim kmetijstvom, pa čebelarji ne smemo
obupati. Vzporedno z umnim kmetovanjem se širi tudi pridelovanje krmskih rastlin. V krajih, kjer je razvita živinoreja, vedno v večji meri sejejo razne detelje in grahovice v zvezi s travami. Znano pa je, da detelje in grahorice močno mede. Zadnja vojna leta so uvedli pri nas tudi gojitev nekaterih oljevitih rastlin. Sončnica in repica znatno izboljšujeta čebelno pašo. Največjo količino najboljše krme pridelamo le na onih traviščih, kjer gnojimo travno rušo tudi z apnom in fosfornimi gnojili, ki pospešujejo razvoj detelj. Poleg tega bi radi vedeli koliko medu prav za prav dajejo in kolikšen donos medu smemo od njih pričakovati, ako imamo posejano določeno površino s kako medovito rastlino.
Mnogo kmeti jskih rastlin ne obrodi, ako cvet ni bil oprašen po žuželkah. Brez čebelarstva ni sadjarstva. Zavoljo velikih koristi, ki jih nudijo čebele narodnemu gospodarstvu, je upravičena zahteva čebelarjev, da se v javnih parkih in obcestnih nasadih, ob urejenih rekah in potokih in na drugih primernih mestih sadi v bodočnosti samo medovito drevje in grmičevje. V kmetijstvu pa bomo dajali prednost tistim kultu rami, ki ustrezajo zahtevani napredne kmetijske proizvodnje in poleg tega nudijo še hrano čebelam. V svesti si moramo biti seveda, da pri razširjanju doslej že uvedenih ali pa pri uvajanju novih kulturnih rastlin ne bo nikdar odločevala medovitost, temveč bodo dajali prednost vedno tistim rastlinam, ki dajejo največ in najboljše krme. To okolnost je treba vedno upoštevati pri propagandi za večje pridelovali je medovitih rastlin. Priporočati je samo tiste rastline, ki ustrezajo najprej kmetovalcu in nato šele čebelarju. Skladno s tem bomo v naslednjem na kratko obravnavali vse kmetijske kulture le glede na uspeli v celotni kmetijski proizvodnji.
Zanima nus predvsem, na katerih rastlinah dobijo čebele obnožino in med in na kolikšni površini jih pri nus pridelujemo.
1. Krmne rastline, ki jih gojimo kot pred-sudež, kot glavni ali kot strniščni sadež,
2. oljevite rastline,
3. rastline za pridobivanje semena,
4. ajda kot glavni ali strniščni posevek,
5. travniki in pašniki,
(>. sadovnjaki.
Krmne rastline. Krmnih rastlin smo iineli na njivah v bivši dravski banovini 1. 1(>39: črne in rdeče detelje .... 27.242 ha
lucerne..........................7.136	„
grahorice......................... 365	„
Orno deteljo in lucerno pridelujemo kot glavna sadeža. Naši kmetje ju gojijo v pretežni meri kot čiste posevke. Vendar mešanica trav in 'detelj poveča količino in kakovost krme. Čistim posevkom škodujejo v večji meri zimski mraz, razni škodljivci in bolezni. Med črno deteljo primešajo naprednejši kmetje švedsko deteljo i n laško I j u I j ko. V kioiikor je v kakem krau pridelovanje črne detelje bolj nezanesljivo', toliko več je treba primešati švedske detelje. Tudi lucerna daje večji in boljši pridelek, če jo mešamo s pasjo travo. Na i ha posejemo 30 kg lucerne in 4 kg pasje trave. Pri zaseje-va.nju travnih deteljišč in travnikov je upoštevati poleg prikladnih visokih in nizkih trav v prvi vrsti švedsko deteljo, rumeno deteljo, travniško deteljo in nokoto. Razne vrste zemlje zahtevajo njim odgovarjajoče razmerje poedi-nih detelj im trav. Zgodnjo (pomladansko krmo daje rdeča detelja (inkarnatka) in ozimna grahorica. Na kraških tleh je v navadi mešanica inkarnatke in pokončne sto k lase. Priporočamo' setev inkarnatke, mešane z laško ljuljko. Za posetev I lia je potrebno približno 25 kg inkarnatke in 10—15 kg laške ljuljke. Obnese se tudi setev inkarnatke, mešano z ozimno grahorico in laško ljuljko. Ozimne grahorice ne sinemo sejati nikoli same zase, temveč le med kakim ozimnim žitom.
Navedeni posevki dajejo krmo v zgodnjih spomladnakih mesecih, ko ponavadi krme po-manjkuje. Ker postanejo njive po njih zgodaj 'prazne, lahko sejemo za njimi koruzo, peso ali ponovno krmske mešanice kot glavni posevek.
Po končani žetvi žit je veliko njiv izpraznjenih, V I. 1939. je bilo v bivši dravski banovini 65'35 ha strniščnih posevkov. To leto je bilo skupno 325.943 ha njivsko obdelane zemlje. Potemtakem smo imeli posejano in zasajeno s strniščnimi sadeži Vr. vseli naših njiv, Na tej površini pridelujejo najbolj ajdo, repo, korenje, koruzo, proso in zelje, V onih krajih, kjer redno oddajajo mleko, bodisi v mlekarne ali naravnost potrošnikom, se čedalje bolj širi gojitev krmnih rastlin po strniščih. Vsakemu kmetovalcu svetujemo, da si na ta način pridela čim več krme, ki vsebuje mnogo beljakovin. V poštev pride zlasti ja ra grahorica. Na ta način imamo skozi vse leto za živino na razpolago močno krmo. To vidno vpliva na mlečnost molznih krav. V nekaterih krajih se obnese tudi sončnica, zlasti tam, kjer je zemlja bolj plitva in rada nastopi suša ter ,se zaradi tega grahorica ne obnese. Sončnica je tudi zelo prikladna za en siliran j e.
Kaj pa je s facelijo? O tej silno medoviti in tudi za krmo uporabni rastlini je bilo že veliko napisanega.
Čebelarji so vedno priporočali sejanje face-lije, vendar se je pri nas kmetje »niso oprijeli.
V	najnovejših čebelarskih poročilih je brati, da naberejo čebele na 1 ha zemlje, posejane s facelijo, 250 kg medu, ponekod pa celo 3<X> do 350 kg. Tako medovitih rastlin je kaj malo! Kmetovalec-čebelar bo kosil facelijo takrat, ko
odcvete^ Daje veliko množino krme, ki pa je nekoliko groba za živino. Je pa prav prikladna za ensilažo. Ako nam primanjkuje hlevskega gnoja, jo pokosimo in podor jemo. Tako jo uporabimo kot zeleni gnoj. Zdi se mi, da bodo začeli sčasoma gojiti facelijo zlasti tisti kmetje, ki so obenem čebelarji. Sejmo jo ob takem času, da bo cvetela takrat, ko druge paše ni, Cvete 6—7 tednov po setvi. Za posetev 1 ha rabimo približno 20 kg semena.
Oljnice.
L. 1939. je bilo v bivši dravski banovini posejanih samo 4<21 ha ž oljno repico in 95 ha z sončnico. Zaradi pomanjkanja maščob ter oblastnih odredi) se je v zadnjem času proizvodnja teh dveh oljnic prav gotovo podesetorila.
Paša na sončnici je čebelarju v času pred ajdo prav dobrodošla. Prisotnost čebel poveča pridelek semena. Ako namreč sončničnih cvetov ne oprašijo žuželke, rodi le gluho seme. Zato naj vsi, pridelovalci sončnice v lastnem interesu pomagajo čebelarjem, ki želijo pripeljati k njim čebele v pašo.
V	drugih predelih sejejo v zadnjih vojnih letih v večji meri repico, ker sončnica jako izčrpa zemljo. Deluje se na tem, da tudi v Ljubljanski pokrajini že letos posejemo okroglo 300ha njiv z ozimno repico. Sejemo jo za oko-pavinami in deteljami na taki zemlji, ki bi bila primerna tudi za ozimni ječmen. Ozimno repico sejemo v prvi polovici septembra. Na repici dobijo čebele spomladi obilo medu. Ugotovili so, da prisotnost čebel skrajša čas cvetenja repice im talko zmanjša nevarnost, ki ji preti od repičnega hrošča. Kjer oprašijo repico čebele, je tudi pridelek semena večji.
Semeniče.
Vsak naš krnet je v majhni meri tudi seme-nogojec. Seme črne detelje je večinoma domačega porekla. Želeti bi bilo, da bi se tudi semena grahoric pridelovala doma, ker jili na trgu često ni dobiti in so vrh tega bolje prilagojena našim podnebnim razmeram. Kot pri repici in sončnici, dobimo tudi pri deteljah in grahoricah največjo količino semena le tedaj, ako so v bližini čebele, ki omogočijo oprašitev vseli cvetov. Orna detelja nudi na 1 ha 130 kg medečine, a čebele je morejo pobrati le 20 do 30 kg. Orna detelja ima namreč globoke, 8 do 10mm dolge čaše, kjer se na dnu nabira nektar, medtem ko imajo čebele le okrog (> mm dolg rilček. Čebele morejo srkati nektar iz čašic šele takrat, ko se dvigne par milimetrov visoko v cevki. Vendar naša siva čebela prekaša zaradi svojega razmeroma dolgega rilčka v tem pogledu ostale pasme čebel.. Detelja v sončnih, bregovitih in na vseh naših kraških zemljah izdatneje medi kot detelja, ki bujno raste v dolini. Zaostane namreč v rasti in čašice ostanejo krajše. Zato tudi suša poveča donos medu z detelje. Grahorica je dala na 1 ha okrog 30kg, e sp ar zet a pa 72 kg medu in skoro 50 kg ob-nožine.
Ajda.
S strniščno ajdo je bilo pred vojno pni nas posej am Lli 31.417 ha, s prašnioo pa samo 905 ha. Ajda je za naše čebelarstvo najvažnejša paša,
k.i redkokdaj (popolnoma odpove. IJognali so, da naberejo čebele 'na I ha ajde 50—60 kg' medu, ob ugodnem vremenu .in na dobri zemlji pa tudi 90 kg. Pri nas je bilo že od nekdaj v navadi prevažanje čebel na ajdova pasišča. Poedinosti
o	prevažanju so bile kasneje določene s posebno uredbo. Ajda je žužkocvetna rastlina. Oprašitev je odvisna od prisotnositi čebel. Naš pregovor pravi: Kolikor strdi, toliko zrnja.
Travniki in pašniki.
Na samih travniških cvetlicah čebele ne naberejo mnogo medu. Tuji čebelarski podatki pravijo, da je znašal donos s takih travnikov in pašnikov samo 16 kg na 1 ha. Ko so podse j ali razne detelje, se je donos z iste površine dvignil na 120 kg medu. Vidimo torej, da naj večji odstotek našega cvetličnega medu izvira z raznih detelj. Poudarili smo že, da enostransko gnojenje travnikov z gnojnico zatira razvoj detelj in pospešuje razvoj grobih zelišč 'im medečih sladkih trav. Detelje pa predstavljajo najbolj izdatno bel jakovinasto h ra nivo. Zato je treba gnojiti travnikom tudi s fosfornimi gnojili in apnom.
Sadno drevje.
Ponekod je sadno drevje najvažnejša spomladanska čebelja paša.
Števi.lo dreves raznih sadnih sort v bivši dravski banovini je bilo leta 1935. sledeče:
Sloveča čebelja rodova v Nemčiji sta Nigra in Sklenar +7. O prvem poroča dr. llimmer, Erlangen, v časopisu Leipziger Bztg 1940/57: Rod Nigra je švicarskega, porekla, Učitelj Kreyenbiihl je I. 1888. kupil 2 družini čebel v koših, ki sta se odlikovali po enakomerni črni barvi živali. Na družini so postali pozorni slučajno. Učitelj si jo želel rojev, ziito je družini krmil. Čebele so hrano lepo prenesle v satje, rojile pa niso. Zato je panj svojih čebel zamenjal z nekim onstran gore Santenberg 2lA km oddaljenim čebelarjem za panj kranjskih čebel. Naslednji dan je «pazil, da se je velik del črne družine vrnil preko gore na stari dom, dočim so kranjice ostale vse na novem domu. Iz tega so sklepali, da je bil „delokrog“ črnih čebel znatno širji. Zaradi preveliko rojivosti kranjic se je Kreyenbiihl pozneje povrnil k svojim črnim čebelam. Po nasvetu znanega švicarskega čebelarja Kramerja in ob sodelovanju živino-zdravnika Arnolda je učitelj pričel 1. 1899. z vzrejanjem matic tega rodu, za kar je prejel tudi državno podporo. Arnold je ta čebelji rod krstil za Nigra (črno) čebelo. Prvobitna družina tega rodu jo rojila prvič šele I. 1914. Hod se je izkazal za vseskozi odličnega medarja, ki je pomladi pozno pričel z zaleganjem, pozneje zmerno zalegal ter vzdrževal odličen hišni red. Črna barva čebel je polaigoma prešla v tem.no-rjavo, nekatere družine so tudi zgodtieje pričele z zaleganjem, vse pa so ohranile izraziti medar-ski značaj. L. 1909. je čebelarski inšpektor Hofmann od čebelarskega zavoda v Erlangenu kupil 1 Nigra matico za plememilno postajo svojega zavoda. Tu so nato od tega rodu vzrejali dalje in je iz njega pod vodstvom prof. Zandra polagoma nastal sedanji Erlangški Nigra rod. L. 1932. je zavod dobil iz Švice 2 črni matici, a družine teh čebel so v pridnosti zaostajale za temnorjavimi, zato so nadaljnjo vzrejo črnih
jablan.......................... 2,356.998
hrušk ............................ 746.474
češenj............................ 219,213
sliv ............................. 884.558
marelic............................ 20.267
breskev............................ 79.647
višenj............................. 12.788
kutin............................... 5.108
pravega kostanja .	.	.	243.360
Zlasti češnja in jablana sta močno medoviti. Oprašitev sadnega cvetja lahko izvršijo v glavnem samo čebele. Sadjarstvo je omogočeno zaradi tega, ker je pri nas čebelarstvo splošno razširjeno. Po dr. Meyerju izloči 1(H) češnjevih cvetov dnevno 3'2 grama nektarja. Češnjevo drevo s 3 m široko krošnjo, ki ima približno 60,000 cvetov, nudi čebelam dnevno l'90kg nektarja.
Z napredkom sadjarstva se tudi razmere za čebelno pašo izboljšujejo. Stalno se veča število na novo posajenih mladih drevesc. Kolikor bol j sadno drevje negujemo, toliko bolj zdravo je in bolj cvete.
Vidimo, da dobijo čebele na kmeti jskih kulturah mnogo hrane, da pa opravl jajo tudi pre-važno nalogo z spraševanjem cvetov. Zlasti sadjarstvo in semenogojstvo sta močno odvisna od čebelarstva. Od medsebojne pomoči, iki jo nudi kmet čebelarju in čebelar kmetu, lahko pričakujemo' naj več j h uspehov v našem gospodarstvu.
čebel opustili. Med tem so se namreč merodajni krogi zedinili, da pri plemenski izbirni vzreji ni glavno barva, pač pa storitev. Nigra rod je različek nemške temne čebele in predstavlja južni tip te pasme. Nigra rod se v nekaterih zunanjih znakih približuje kranjicd, tako po dolžini dlačic in pa po razčlenjenosti ožilja kril.
V	istem časopisu (str. 60) pripoveduje Sklenar o svojem rodu K (Sklenar 47):
Pod K pasmo razumemo kranjsko čebelo, s katero pa moj rod 47 prav za prav nima nič opraviti, ker spada k nižjeavstrijski čebeli. Mogoče sicer, da je ta s kranjsko čebelo v sorodu, ampak kranjska čebela to ni! In danes po desetletni plemenski odbiri še manj kot preje! Dobil sem pa ta rod oil tasta. Ta je nekoč videl, da sem i,z 5 panjev pridelal več medu kot on od svojih 42. Molče gleda mož, ki tudi sicer ni bil zgovoren, kako točim, čez čas pa mi pravi: „Gvido, če hočeš, v nedeljo lahko prideš in si odpelješ moje čebele!“ Težko se je ločil od svojih ljubljenk. Ampak videl je moje delo in to je zadostovalo. Naslednjo nedeljo sem čebele res prepeljal. Med njimi je bila tudi družina, ki je pozneje po številki novega bivališča, v katerega sem jo preselil, dobila ime „rod 47“. Izredna pohlevnost tega rodu, še bolj pa množina pridelka je odločevala pri izbiri za plemensko vzrejo. Ker sem že zgodaj začel z vzre jo matic tega rodu, se je to jeseni, ko sem spravljal pridelek kar poznalo. Seveda, premagati je bilo treba marsikako težavo in oviro, preden sem prišel do sedanjega rodu, vrste 47/E Edelstein, ki nosi sedaj ime Sklenarjeva čebela. Značilne lastnosti moje čebele so: pohlevnost, izredna marljivost, dobra preskrba za zimo, utrjenost proti vremenskim neprilikam in odpornost proti boleznim. Zunanji njeni znaki pa so: izenačena, upadljivo siva barva čebel in visok indeks kril.	Deel
Barva in velikost čebel v luči splošne menjavosti
Rojec Vladislav — Ljubljana.
'AMRRÜJIVJ-
Ikio l)i polagoma stopali po Evropi in še dalje po Afriki od severa proti jugu ter si spotoma ogledali čebele posameznih področij, bi videli, da postajajo čedalje bolj svetle, da se na njihovih telescih čedalje bolj uveljavlja rumena barva. Severni pasmi: nemška temna čebela in liinebur-ška roji vika sta skoraj črni, naša in kavkaška čebela, ki sta naseljeni po srednjih predelih Evrope, sta sivi, južno evropske pasme: italijanske, grške in ciperske čebele so rumenkaste, egiptovska in najbolj razširjena zvrst afriške celine pa izrazito rumeni. Izjemno- stališče zavzemata punska in madagaskarska čebela, ki pa sta omejeni le na utesnjene prostore našega sosednjega južnega kontinenta in njegovih otokov. Barvni prehod, ki ga opažamo pri čebelah, pa ni značilen .samo zanje, temveč prav tako za druge živali in zlasti za cvetlice. V splošnem lahko rečemo, da prevladujejo v naravi severnih pokrajin bolj motne in medle barve, (la se ponaša osrednji pas z barvno umerjenostjo, dočim se izraža bujnost tropske vegetacije predvsem v živi in zasičeni šarovitosti. Znani metulj citronček je 11. pr. na severu bledo rumenkast (njegova samica skoraj bela z lahnim zelenkastim nadihom), čim bolj pa mu sledimo proti jugu, tem živahnejša postaja barva njegovih .kril, dokler se ob ravniku ne razplamti v toplem sijaju zrele oranže. Ker se menjavajo v istem smislu kakor barve tudi podnebne razmere naše zemlje, se nehote vsiljuje domneva, da povzročata te razlike mraz in toplota.
Pri nas je doma metulj pegavček, ki je prav v tem pogledu izredno zanimiv.
Dolgo časa je vlekel znanost za nos in se skrival v sistematiki kar pod dveini različnimi imeni (araschnia levana in araschnia prorsa). Pri njem imamo namreč opraviti s tako zvanim sezonskim dimorfizmom. Čez leto nastopa v dveh pokolenjih, ki se tako temeljito ločita med sabo, da so ju imeli učenjaki prvotno za dvoje različnih zvrsti. Pri metuljih, ki izlezejo iz prezimelih bub, je osnovna barva rdečkasto rjava, pri poletnih metuljih pa črna, dasi so neposredni potomci prejšnjih, dasi izhajajo iz jajčec rdečkasto rjavih samic. Da bi prodrl v barvno tajnost teh metuljev, je nekdo prezimil njih bube v zakurjeni sobi. Skrbno je pazil, da ni padla toplota tudi ponoči pod mero. kakršna je običajno poleti v naravi. In glej čudo! Spomladi so se povili iz bub črni metulji, popolnoma različni od onih, ki so se bili polegli zunaj v 'naravnih toplotnih okoliščinah. Podobno je dobil iz poletnih bub, ako jih je vzredil v umetnem zimskem mrazu, rjave pomladančke. Ce je temperaturo zvišal ali znižal, se mu je posrečilo vzgojiti barvne oblike, ki so stale nekako na sredi med obemaprirodnima ra/ličkoma.
Skoraj isti učinek ima toplota na barvitost drugih metuljev. Našega citrončka so v termostatu tako izpremenili, da bi ga najboljši i>o-znavalec metuljev zamenjal z njegovim gizdaviin bratom z juga. Našega koprivarja so priličili njegovemu ognjeno rdečemu sorodniku, ki se spreletava po Korziki in vasuje pri tamkajšnjih cvetlicah. Preoblekli so dnevnega pavlinčka, prebarvali admirala, osatnika itd. Iz zelo visokih ali zelo nizkih temperatur so izšli metulji s popolnoma novimi risbami na krilih, kakršnih ni najti pri nobenem metulju na svetu. I11 zanimivo je, da so se risbe nekaterih precej razlikujočih se zvrsti, kot sta n. pr. dnevni pavlin-ček in veliki koprivar, tem bolj skladale, čim hujšemu mrazu so bile izpostavljene njihove bube. Poizkus je strgal zaveso z njihove preteklosti, poizkus nanj je izdal njihovo skupno poreklo.
Dokaj podobno se je končal poizkus pri osah.
V	mrazu vzgojene ličinke so dale vedno temne, dostikrat izrazito melanistične živali. A čim višja toplota je vladala v osirju, tem bolj rumene mladice so se polegale. S postopnim izpreminja-njem temperature je bilo mogoče doseči vse možne barvne mene med rumeno in temno skrajnostjo. Za nas je poizkus naravnost podučen! Saj imamo tu opraviti z isto barvno paleto kakor pri čebeljih pasmah.
Vse to pa le ne more pojasniti barvnih razlik pri čebelah. Ko se pojavi v njihovih gnezdih zalega, poskrbe čebele, da se v panjih toplota ne dvigne preko 37u C in du ne pade pod 33° C. Toplota je v gnezdih zalegajočih družin stalna, pa naj bo zunaj še tak mraz ali še taka vročina. Čebele na jugu, kakor čebele na severu odga-jajo svoj zarod v istih toplotnih okoliščinah in
Podoba 1. Pegavček \) v pomladanski — B) v poletni obleki
neodvisno od vnanje topline. Če prenesemo panj s ciprskimi čebelami v Skandinavijo, ne bo novo pokole,n je, ki se Im» poleglo tamkaj v drugačnem podnebju, kakor je običajno v njegovi domovini, kazalo nikakih barvnih izpre-menib, ker pač to podnebje nima na njegov razvoj nikakega neposrednega vpliva.
In vendar mora imeti tudi tukaj toplota svoje prste vmesi Vsaj zdi se tako! Ko srno pregledava li in izločevali bastardne družine v nekaterih naših čebelarskih okrožjih z namenom, da jih očistimo tuje primesi, smo v ta namen najraje izbirali pozni poletni čas. Splošno je bilo razširjeno mnenje, da šele tedaj izda družina svoj pravi pasemski značaj. Poznali srno družine, ki so imele še spomladi same sive čebele, a so «e julija meseca tako rekoč čez noč spre-
vrgle. Naenkrat so se pojavile v njih čebele z rumenimi pasovi na zadku, in sicer v večji množini, kot bi to smelo biti. Odkod in zakaj, ko pa je ostala matica ves čas ista? Ali jih ni morda izzvala ravno poletna zatohlica? Ali nima morda vnanja temperatura vendarle nekoliko vpliva na toploto v čebeljem gnezdu? Ali ne povzročajo morda pri čebelah že malenkostni toplotni nihaji barvne izpremembe na njihovih
telescih? Ali je družina v resnici bastard na, če je bila še spomladi čista? Le zakaj trdi Janša, da so kranjice sicer isive, da pa imajo prvi zadkov obroček rumen? Saj tedaj menda še niso bile naše čebele tako mešanega rodu kot so danes! Mnogo smo razmišljali in ugibali o tem, a vsi naši zaključki se ne morejo dvigniti preko vrednosti praznih podmen, dokler ne bo tudi tukaj odkril eksperiment odločujočih činiteljev.
Kadar govorimo o barvi, ne smemo presojati čebel po njih splošnem videzu. Na splošno so na pr. mladice vsake kran jske družine sive, starejše, doslužene čebele pa tako črne, da se svetijo kakor premog na gladko od k r h n j en i h	ploskvah.
Od kod ta razlika, ve vsak čebelar. Siva barva mladic izvira od dlačic.
Kki se zadki med delom, zlasti pri beri mane ii>o ostrorobih in koničastih iglah smrek in hoj, ogolijo, pa prihaja do izraza temnejša barva hiti-njače. Dr. Götze popisuje več vrst dlačic in jih razlikuje ne samo po dolžini in obliki, temveč tudi po barvi. Po njegovih navodilih je barvo najlaže ugotoviti na tako imenovanem ščitku, to je zadnjem, nekoliko izboklem predelu oprsja. Dlačice so pri korenini vedno svetlejše kakor zgoraj. Ravnati se je po sredini. Barva dlačic, ki je važna zlasti za razpoznavanje blizu si stoječih pasem, kot sta nemška in kranjska čebela, je lahko rumenkasto siva, temno siva ali svetlo siva. Pri naših čebelah je skoraj vedno svetlo siva. Drugačni odtenki so znamenje križanja.
Dolžino dlačic si je treba ogledati na petem hrbtnem okrovu, in sicer v profilu in proti svet-
loibi. Tu so dlačice ponavadi zelo dolge, pri trotih tudi najgostejše. Dolžina je za nekatere pasme značilna. Naše kranjice spadajo med kratkodlake čebele.
Posebno goste so dlačice v tomentnih pasovih. To so pasovi svetlejših dlačic na tretjem, četrtem in petem hrbtnem okrovu, ki se vlečejo tik ob robovih presegajočih okroviov. Pri kra-njicah so zelo izraziti; pri drugih pasmah, kot n. pr. pri nemški in laški čebeli so manj strnjeni, ozki in komaj vidni. Pri trotih in maticah vseh pasem pasovi manjkajo.
Še manj enotna kot barva dlačic pa je barva hitinjače same. Tu se menjavajo rumeni, rdeče-rumeni in svetlorjavi odtenki s temnejšimi', mestoma že črnikastimi lisami. Najbolj jasne so risbe na tretjem hrbtnem okrovu. Zato so skušali nekateri znanstveniki po teh risbah določati pasemsko pripadnost čebel. Pregledali so okrove domačih in tujih pasem ter dobljene vzorce razvrstili v pregledno lestvico, kot jo kaže naša slika. Na sliki so upodobljeni samo polovični okrovi, ka jti barve so na njiih soniernoraz-porejene in je druga polovica prvi docela enaka. Na levi strani so v navpični vrsti nanizani okrovi čebel, na desni okrovi trotov. Pri prvih so ozn ačeni razredi z arabskimi številkami, pri drugih z malimi črkami latinske abecede. V danih devetih razredih pa niso izčrpane vse možnosti barvnih vzorcev. Ako naletimo pri raziskavanju na vmesne stopnje, jih označimo s + ali —. Po
Zandrovein raziskavanju naj bi spadali: ciprski troti v razred b, italijanski troti v razred d, kavkaški med razreda e in I' (v razred f—), kranjski v razred f in nemški v razred g.
Morda bo koga osupnilo, da je dr. Zander določal pasemsko pripadnost po trotih in ne po čebelah. To je storil največ zato, ker so troti zaradi svojega partenogenetičnega izvora ded-nostno čistejši. Poleg tega so risbe na njihovih hrbtnih okrovih, kar je razvidno že iz našs slike, lepše in izrazitejše kot pri čebelah. Toda to ni važno. Važneje je, da si pripadnost pasem k temu ali onemu razredu pravilno predstavljamo. Napačno bi bilo, če bi kdo mislil, da bi morali biti prav vsi troti, recimo: neke čiste
Podoba 2. Barvne mene na krilih dnevnega pavlinčka
(Po KUhnu iz Eidmanna)
A) normalen metulj — B) in C) Inačici iz bub, ki so bile izpostavljene različno hudemu mrazu.
i
A) pri
Podoba Dolžina dlačic
(po dr. Götzeju) nemški čebeli — B) pri kranjski- čebeli.
O	Kresu zasijejo v zelenini naših travnikov beli cvetovi z močni,m rumenim osredjem. Cvetlicam pravijo nekateri narodi margarete, mi pa smo jim glede na čas, v katerem se razbohotijo do največje popolnosti, vzdeli lepo ime ivanj-ščice (marsikod tudi kresnice). Otrokom pripravijo mnogo nedolžnega veselja. Kaj radi jih trgajo in povijajo v vence, spletajo iz njih košarice in odnašajo v šopkih domov, da jih poklonijo svojim dobrim mamicam. Tu in tam pa se kateri izmed otrok spomni, da zna cvetlica prerokovati, da znajo njeni nežni cvetni lističi, če jim prav zastavijo vprašanje, povedati, kam bo prišla njih duša po smrti. In že je pripravljen cvet, najlepši in najbolj košat cvet, ki so ga mogli nujti. Listič za lističem pukajo iz njegove glavice in pri vsakem izgovarjajo po eno izmed treh usodnih besed: pekel, vice, nebesa. Besede ponavljajo v istem vrstnem red:i ves čas, dokler jo kak listič na cvetu. Geslo, ki ipade na poslednji listič, jim razodene, kaj jih čaka v onostranstvu: ali ognjene muke pekla, ali spokorniška začasnost v vicah, ali večno življenje v nebesih. Pravilo je, da je treba trikrat po vrsti izžrebati isto besedo. Šele potem je odločitev dovolj prepričevalna in končno veljavna.
Gotovo sto tudi vi že preizkušali svojo srečo v popisani igri. Ali ste pa kdaj pomislili, zakaj je ta igra sploh mogoča? Zakaj uporablja deca zanjo ravno cvetove ivanjščic in ne cvetove kakih drugih cvetlic? Ker imajo mnogo več cvetnih lističev ' kakor druge cvetlice? Morda, toda to ni glavni vzrok. Mnogo bolj je odločevalo dejstvo, da jo število cvetnih lističev pri ivanjščicah zelo nestalno. Ali ste jih kdaj šteli'' Le poizkusite! Videli boste, da vam bo treba preiskati precej cvetlic, preden boste naleteli na take, pri katerih bo število listič«'v enako. Cie bi preobrnili ves travnik, bi lahko ugotovili, da pri ivanjščicah izvestno število lističev prevladuje, da jih ima za enega manj ali za enega več že več cvetov, za dva manj ali za dva več še manj cvetov, za tri manj ali za tri več zopet manj itd. Najmanj bi bilo kajpada cvetnih glavič z minimalnim in maksimalnim številom lističev. Zanimivo pa je, da se javlja ta oblikovna nestalnost tudi pri drugih cvetlicah. Vendar je tem manj izrazita, čim manjše jo povprečno število lističev. Pri ripeči zlatici, ki raste približno ob istem času kakor ivanjščica, bi našteli v pretežnih primerih po pet venčnih listov, včasih šest, sedem ali osem, tu in tam celo samo štiri. O travniški detelji vsakdo ve, da ima tro-pernate zelene listne ploskve. Prav tako dobro pa mu je znano, da je mogoča tudi „štiriperesna deteljica“. ISedka je! Če jo najdeš, ti prinese srečo. Zato jo vloži mod listo kake knjigo in shrani!
Belgijski matematik Quettelete je izmeril telesno višino 25.878 ameriških vojaških prostovoljcev. Meril je v tedaj običajnih palcih, lu podajam njegov končni uspeh v odtisočkih. Našel je:
kranjske družine, ker je dr. Zander dodelil kranjski pasmi mesto v razredu f, točno tako barvani, kot to kaže vzorec f. Res je namreč, da je ni družine, ki bi ustrezala temu nazoru.
V	najčistnejših družinah bi našli znatne barvne
Podoba 4. Barvne mene na tretjem hrbtnem okrovu pri čebelah in trotih.
razlike. Barva vsake čebelje pasme ima kakor vse druge morfološke posebnosti določen vari-jacijski obseg in je podvržena Quetteletovemu zakonu o menjavosti razpoznavnih znakov. Ta je veljaven za vse živi na svetu in tudi čebelam ne dovoljuje nikakega izjemnega položaja.
t>
višino:	60,	61,	62,	63,	64,	65,	66,	67,
pri:	2,	2,	20,	42,	75. 117. 134, 157,
Največ vojakov je torej merilo 67 palcev, to je približno 170cm. Bilo jih. je 4063 ali 157%o. Število manjših in večjih vojakov pa je na obe strani skoraj v istem razmerju postopoma pa-
68,	69,	70,	71,	72,	73,	74,	75,	76	paleev
148,	121,	80, 57, 26,	13,	5,	2,	1
dalo. 60 palcev (152,5 cm) visokih vojakov je bilio 52 ali 2%o, 76 palcev (ll>2,5 c ni) visokih pa samo 26 ali l%o. To je značilno, kajti prav nič bi ne bilo čudno, če bi bili vojaki v enaki nino-
žini porazdeljeni im vse višinske odseke. Zakaj nuj ibi jie bilo n. pr. v vsaki skupini po 1522 prostovoljcev, to je po 59%«, ali pa v končnih ■skupinah več in v srednjih manj? A ni tako! I/, razporeda se zrcali popolnoma določena redo vi tost. Če natančneje premotrite številke za odtisočke, se ne morete ubraniti utisu, (la nagibljejo k simetrični raizporedibi. Če bi Quettelete izmeril desetkrat ali stokrat toliko vojakov, kot jih je, bi dobljene številke prešle najbrž v popolno simetrijo. Krile ibi se z enim izmed nadaljevanj naslednjih številčnih vrst:
		1	
	1	1	
	1	2	1
1	3	3	1
1	4	6	4 1
5	10	10	5 1
6	15	20	15 6 1
21	35	35	21 7
28	56	70	56 28 8
i. t. d.
Morda je kdo izmed čitateljev sam pogodil, v kakšni medsebojni zvezi iso številke zgornjega trikotnika, kako je mogoče iz zadnje vrste izpeljati naslednjo novo vrsto. Mene je ta problem mučil v četrti šoli. Pri grški uri pod klopjo sem ga razvozlal in mu našel rešitev. Žal, da nisem odkril nič novega, kajti drugače bi se imenoval trikotnik, v katerega se zaokrožuje gornji številčni sestav, po meni in ne |m> slavnem francoskem matematiku Pascalu. Da! Dandanes se ne dokoplješ s tako lahkoto do slave, kot je bilo morda to nekdaj mogoče! Meni n. pr. je bila naklonjena za vse moje take in enake četrtošolske matematične študije lavorika v obliki dvojke, ki se je bleščala med drugimi redi pri grščini v letnem izpričevala.
Tistim, ki Pascalovega trikotnika ne poznajo in se tudi ne marajo z njim ukvarjati, ker jim
Dolžina uhljev v centimetrih: Število kuncev:
Primerjajte spodnje številke s številkami v Pascalovem trikotniku! V sedmi vrsti jih boste našli v istem razporedu in v isti velikosti. l'o je redek primer, pri katerem se uveljavlja bi* nomijalni stavek v svojem polnem obsegu. Navadno se taki idealni razporeditvi v svojih raz-iskavanjih samo oddaleč približamo, samo toliko, da jo lahko zaslutimo. Quetteletov zakon niti ne trdi, da se mora vedno pokazati. Trdi edino to, da je tem l>olj verjetna, čim večje število zastopnikov je bilo preiskanih.
Z raziskovanji te vrste se lahko bavi vsakdo, ne da bi imel pred očmi kake znanstvene cilje. Ni mu potrebna pri tein komplicirana aparatura, niti studijski laboratorij. Potrebne so mu samo dobra volja, vztrajnost in natančnost. Mimogrede bi luliko n. pr. sadjar določil menjavost pri jabolkih tega ali onega drevesa.
Jabolka je treba za trgovino sortirati po velikosti. Navadno izvrše sadjarji ta izbor s pomočjo dolge deske, v kateri je izrezanih več okroglih in različno velikih lukenj. Jabolka najprej preizkusijo, kateremu izrezu se najbolje prilegajo, nato pa jih zlagajo v zaboje, ki so tako izdelani, da sprejme vsak le neko zaokroženo, že naprej določeno količino te ali one debeline. Po končanem delu ni treba napraviti
matematika ne godi, moram vsekakor povedati, preden nadaljujem, kako lahko podaljšujejo njegovo številčno osnovnico. Ključ je zelo preprost: Po dve sosednji številki vsakokrat ustanovljene vrste je treba sešteti in jih zapisati kot nove	sestavine v	naslednjo	vrsto, najbolje
na	sredo	i>od številke, iz katerih	so nastale.
Torej takole:
1____8_____________28_50_70_56____________________28__8__1
1___9_____36_________84_126	126_84____3b____9	11
1	10	45	120 210	252 210	120	45	10
i.	t. d.
Številke, ki sestavljajo posamezne vrste Pascalovega trikotnika, in jih je mogoče dobiti še na drug, morda lx>lj strokovnjaški način, se pojavljajo kot koeficienti pri potenciranju binoina (x + y)n. Njih problematika je znana v matematiki pod imenom „binomijalni stavek“, posega pa, kakor je ugotovil Quettelete prav odločno tudi v biologijo.
Po vseh lastnostih in po vseh vnanjih telesnih znakih nista morda niti dve stvari na svetu druga drugi enaki. Tudi pri človeških dvojčkih in dvojčicah ne moremo govoriti o enakosti, temveč samo o podobnosti. Tujec najbrž dvojčkov ne bo razlikoval, matere pa znajo prav dobro poiskati one posebnosti, ki so lastne samo temu ali samo onemu izmed obeh otrok.
Menjavost, kakor pravimo temu pojavu, je značilna za vse živi. Vendar menjavost ni kaotična, ni zmedena in brez vsakega načela zne-šena skupaj. Nasprotno! V njej je redovitost nepričakovano dosledna. V svoji celokupnosti se izraža po pravilih binomijalnega stavka.
Neki raziskovalec je izmeril uhlje 64 domačih kuncev, ki jih je bil dobil v tretjem rodu po križanju samca in samice z različno dolgimi uhlji. Razvrstitev po dolžini uhljev je dala tale pregled:
10	12	14	16	18	20	22
1	6	15	20	15	6	1
nič drugega, kakor po pripadajočih skupinah prešteti zaboje in izračunati število jabolk, ki so bila v posamezne skupine uvrščena. K temu je treba prišteti še jabolka, ki so morda ostala, ker jih je bilo premalo za |>olne zaboje. In že ste v posesti dokaj točnega celotnega obračuna vaših merjenj. Tudi tu bi lahko ugotovili, da je drevo rodilo največ jabolk neke povprečne debeline, da je dalo izredno debelih in izredno drobnih zelo malo, najbrž niti ne za cel zaboj. Ako bi sadjar obiral in sortiral jabolka vsakega drevesa sproti, ali vsaj jabolka z dreves iste zvrsti naenkrat, bi končno imel v rokah pregled
o	debelini vseh jabolčnih sort, ki rastejo v njegovem sadovnjaku. In, če bi ga sedaj nekdo vprašal, kako debela jabolka rodi to ali ono drevo, kaj mislite, kako bi odgovoril? Ali bi mu na dolgo in na široko razlagal, koliko je dobil jeseni z izvestne jablane sadja te debeline, koliko sadja one debeline itd.? Ne! Saj bi za podrobnosti, če 'nima ravno izrednega spomina za številke, najbrž, niti ne vedel. Na kratko bi povedal: Kosmači so imeli letos v mojem sadovnjaku 6 cm debele plodove, dolenjske voščenke 7, bobovci 8, kanadke 9... ! Ce bi že ne maral tako določno govoriti, bi povsod pristavil „približno" ali „povprečno“. Pa niti tega ne bi
varijacijsko vrsto s 15 milimetrskim povpreč-kom. Poizkus nas obenem poučil, da so selekciji, ki naj bi po Darwinu ustvarjala nove vrste, postavljene trdne in nepremostljive meje, da je širina variiranja vezana z dednimi osnovami v rodni plazmi, da morejo to širino vnanji čini-telji kvečjemu zožiti, nikakor pa ne podaljšati preko dednost no določenih krajišč.
S3
>0
IS
15
10
S
o
Podoba 7.
Populacija fižola in njeno razčlenjen je v čiste linije.
Sedaj vam bo najbrž bolj umevno, zakaj zahteva Armbruster za vsako varijacijsk« krivuljo čim ožji razpon, čim manjšo razdaljo med njenim izhodiščem in iztočiščem. Razen na varija-cijski obseg pa je treba še prav posebej paziti na vrhove krivulj. Pravilno bi morala imeti vsaka varijacijska krivulja en sani vrh, in sicer v najbolj pogosto nastopajoči varijanti, ki jo imenujemo srednjo mero ali srednjo vrednost.
1	5	8	16	19	15	7	5	1
° »	o	H	9	H	9
\	1\	*4	8	15	20	15	6	5	1
1
\	3	C)	20	28	52	55	51	26	19	10	M	1
'	*	»	s	»	H	M
X	8	9	10	®	12 @	14 ©	16	IT	18	19
Podoba 8.
Varijaeijska vrsta fižola od 7 do 19 mm v ločenih posevkih.
Pri varij acijsko statističnih raziska vanjih pa često naletimo na krivulje, ki imajo kar dva ali celo več vrhov. Strah pred njimi bi bil neumesten, kajti te so navadno manj zagonetne kakor njih enovršne posestrime. Dvovršnost ali mno-govršnost krivulje je jx> pravilih biometrijo vedno znak neenotnosti gradiva, ki ga grafično ponazoiuje. Vrhovi s svojimi ordinatami izdajajo komponente, ki so dovedle do njegove po-inešanosti in nam morejo biti v najboljšo oporo pri nadaljnjih izčiščevalnih prizadevanjih.
Varijacijski obseg naj bi bil za vsako pasmo stalen. Enako tudi povprečna mera. Pri čebelah pa se zdi, da ni tako. Družina z osrednjim razredom f naj jbi predstavljala po dr. Zandru kranjsko pasmo. Praksa pa je pokazala, da je mogoča tudi kavkaška družina <9 tem osrednjim razredom in nasprotno, da eksistirajo kranjske družine s povprečnostnim razredom v f—, torej z razredom, ki ga je dr. Zander dodelil kavka-ški pasmi. Še več! Najdene so bile družine s povprečnim številom zastopnic v razredih e+, f+ in g—, ki bi jih lahko po mnogih drugih znakih in lastnostih brez skrbi imeli za predstavnice kranjske pasme. Kako naj si razložimo ta pojav? Dr. Armbruster domneva, da imamo pri barvi čebel opraviti z višjim mendelizmom, s tako zvano polimerijo, po kateri naj bi bila barva odvisna od več ded nos trii h čin iteljov. Dr. Götze trdi, da je takih činiteljev najmanj
5.	Oba znanstvenika se o barvnih menah pri čebelah in njih uporabi v sistematiki zelo previdno izražata. Dr. Götze pravi, da je smiselna porazdelitev obstoječih čebeljih pasem na razrede v območju barvne lestvice skoraj izključena. Dr. Armbruster proglaša Zandrovo razvrstitev za nasilno, njegove pasme z dodeljenimi barvnimi razredi pa za bolj ali manj samovoljna imena. S tem pa ni rečeno, da je treba barvo kot pasemski razpoznavni znak črtati. Nanjo so lahko kljub temu oziramo, le pretiravati ne smemo njenega pomena.
Raziskavanje čebel po barvnih menah tretjega hrbtnega okrova, kot ga priporoča dr. Armbruster, (glej moj članek v Čebelarskem Obzorniku leta 1936!) se je pri kontroliranju vzrejnih uspehov kar dobro obneslo. Zahteva pa od vzre-jevalca nekoliko poznavanja mikroskopske tehnike. Bolj preprosto je raziskavanje po barvnih oznakah na drugem hrbtnem okrovu. čebelo primemo s prsti za obe krili ali pa preko oprs ja s posebno pinceto in jo dvignemo. Pri tem navadno sama od sebe pod vije zadek, tako da postane okrov viden po celi svoji širini. S prostim očesom potem lahko ugotovimo eno izmed naslednjih štirih možnosti:
1. Okrov je čez in čez enakomerno temen.
2. Na obeii straneh okrova se bleščita drobni rumenkasti lisi.
3. Pobočni lisi sta večji, jasno rumeni in tudi v obrisih bolj izraziti. Opaziti jih je mogoče že pri normalni drži zadka.
4. Okrov je rumeno pasast.
Pasaste čebele naj bi v kranjskih družinah no imele mesta, toda temeljita preiskava bi jih nekaj odkrila celo v najčistejših družinah. Po naših prejšnjih razmotrivanjih niti drugače bili ne more; važno jo le, da je njih število v skladu /. varijacijsko statističnimi zakoni. Pravilno sme nastopati v družiini do 2% pas'nnk, do 9% čebel v. izrazito rumenimi lisami ob straneh in do 23% takih, pri katerih so te lise komaj še vidne. Med 50 čebelami sme biti: 1 pasasta, 5 pobočno lisastih in 12 pobočno pikčastih. Do napačnega izvida p i bi lahko prišli, če bi čebele raziskavali kar na satu. Rumeno obročkaste bi takoj pritegnile nase naš pogled, da bi nehote segli po njih in s tem zvišali njih odstotek. Odbiranje mora biti popolnoma slučajnostno. Zato stresemo čebele s sata v primerno škatljo, jih odnesemo v sobo ter si jih oglodamo ob zaprtem oknu. Iz škatlje spuščamo le posamezne in, ko se love po šipah, določamo njih barvno pripadnost. Pre-
iskanim sproti odpiramo okno. Prav tako pa si sproti beležimo, kar smo na njih odkrili posebnega. Vendar ena sama taka preizkušnja ne zadostuje. Družino je treba v popisanem smislu pretehtati vsaj dvakrat na leto: prvič spomladi, drugič na poletje. Če hočemo biti svojega izvida docela sigurni, ga moramo izvršiti na mladicah. Vok vir jem sat z dozorevajočo zalego, ki smo ga prej očistili vseh starejših čebel, prepnemo na obeh straneh z gosto žičnato mrežo in ga potisnemo nazaj v panj. Med mrežo in satovno I>ovršino mora biti vsaj toliko prostora, da se lahko mladice neovirano izkopljejo iz svojih celic. Ko se je poleglo dovolj čebel, jih nekaj odberemo in pregledamo, kakor je bilo popisano. Tak pregled je pravilnejši in, ker mladice ne odletavajo, tudi manj zamuden.
V	koliko je družina čista, nas dostikrat pouče že opazovanja ob žrelu. Če prevladujejo med odletavajočimi in doletavajočimi delavkami pa-sanke, se z družino ne bomo še posebej ukvarjali. Tudi s pregledovanjem čebel na satih si lahko ustvarimo približno sodbo o pasemskem stanju družine. Toda v tej sodbi ne smemo biti preveč ozkosrčni. Vsaka rumeno obročkasta čebela, ki bi jo našli, še ni znak pasemske poine-šanosti. Poleti bi lahko našteli'na eni sami strani sata tudi do 30 p a s a 11 k , pa zaradi tega družine še ni treba izločiti o d n a d a 1 j n j e vzreje.
Zadnji stavek sem podčrtal v pomirjen je vseh tistih čebelarjev, ki so mi tožili in zatrjevali, da je naše čebele nemogoče očistiti tuje primesi. Rumeni obročki niso vedno tuja primes, temveč samo skrajne možnosti varijacijske serije. Zato manj strahu pred njimi in več treznosti pri ocenjevanju družin po barvi!
IV.
Če bi si »lično .kakor barvo čebel ogledali od severa proti jugu tudi njih velikost, bi opazili, da postajajo čebele tem manjše, čim bolj se bližamo ekvatorju. Že iz površnih in manj obsežnih merjenj bi bilo razvidno, da so čebele evropske celine močnejše živali kakor čebele azijskega in afriškega porekla. Tudi pri čebelah se torej uveljavlja pravilo, ki ga je Bergmann postavil za toplokrvne živali, dasi kot žuželke nimajo stalno tople krvi. To pravilo trdi, da se istovrstne živali proti severu večajo, ker se s tem zmanjšuje glede na njih telesnino žarilna površina. — Primerjajmo prostornino in .površino kock s čedalje večjimi robovi! Pri kocki z robom 1 cm odpade na vsak cin:l prostornine 6 cm2 površine, pri kockah z večjimi robovi pa postopoma manj, pri kocki z robom (> cm n. pr. samo 1 cm2. — Bergmannovo pravilo se nanaša na splošno telesno velikost živali, pri čebelah na velikost trupa od temena do konca zadka. Z okončinami se dogaja baš nasprotno: proti severu se skrajšujejo. To je Allenovo pravilo. ki ga tudi čebele do neke mere potrjujejo. Vsaj v širših po oblikovanosti tal enotnih ozemljih, kot n. pr. v ruski nižini, je ta pojav dovolj očiten. Pri čebelah severnih predelov so bili ugotovljeni skoraj vedno krajši rilčki kakor pri čebelah v zmernem evropskem pasu. Alpske in kavkaške čebele veljajo za izrazito dolgorilčne, onkraj Alp in Kavkaza pa se naraščanje rilčkov ustavi, tako da imajo pasme južno od tod zopet krajša sesala. l>olžina rilčka se v ruski nižini nepretrgoma izpreminja z geo-
grafsko širino. Nepretrganost je tako popolna, da je mogoče kraje z isto povprečno dolžino čebeljih rilčkov zvezati z vsporednimi črtami, s tako zvanimi isoglosami. Alpatov je to odvisnost izrazil matematično s preprostim obrazcem:
d := 9,0887 — 0,053+ š.
Po obrazcu lahko dolžino rilčka (= d) za vsak kraj v Rusiji dokaj natančno izračunamo, če nam je znana njegova zemljepisna širina (=š). Mihajlov uporablja v isti namen obrazec:
d = 6,12 — 0,058 (š — 54,8).
Obrazca pa nista splošno veljavna, zlasti ne za Ameriko, kjer je bila naša navadna čebela uvožena šele v novejšem času iz raznih dežel starega sveta. Pomešanost družin z različno dolgimi rilčki je tam zaradi tega umevna.
Podobno kakor dolžina rilčka se izpreminja dolžina nog in kril. (dede na to in glede na splošno velikost so možni štirje tipi (značilne oblike) čebel:
1. velike čebele z relativno dolgimi okončinami,
2. velike čebele z relativno kratkimi okončinami,
3. majhne čebele z relativno dolgimi okončinami,
4. majhne čebele z relativno kratkimi okončinami.
V	prvo skupino bi lahko uvrstili kranjice, ita-lijanke in kavkazinje, v drugo nemške temne čebele in liineburško rojivko, v tretjo pripadnice ciperske in sirske pasme, v četrto pa, kakor s’e zdi, rumeno afriško zvrst.
Velikost, bodisi siplošno, bodisi posameznih okončin je zelo težavno mersko fiksirati. Obročki, zlasti oni, ki sestavljajo zadek, so ne le pri čebelah, marveč pri vseh žuželkah, gibljivo povezani med seboj, pa je zato dolžina zadka in s tem seveda dolžina celega trupa kolikor toliko izpremenljiva. Zavoljo tega so nekateri raziskovalci jemali kot merilo za splošno velikost one telesne dele, ki pri tem nekako soodločajo, Skorikov 11. pr. širino trebušnih okrovov, Götze širino glave in oprsja. Tudi teža čebel bi bila lahko merilo za njih telesno velikost.
Prav iste težave >se pojavljajo pri merjenju dolžine rilčka, ki stopa v novejšem času kot pasemski razpoznavni znak čedalje bolj v ospredje že iz čebelarsko pridobitnih ozirov. Ni namreč vseeno, ali imajo čebele dolg ali kratek rilček. Pri nekaterih cvetlicah leže medovniki baš toliko globoko, da so dostopni le čebelam z najdaljšimi rilčki, dočim jih povprečna večina ne obiskuje, ker jih ne more doseči. Znan primer take cvetlice je črna detelja, ki se more kot čebelja paša do neke mere uveljaviti šele v drugi rusti ali ob suši, ko razvije manj bujne cvetne koške in krajše cvetne cevke. Tako ostane pretežni del polj ob prvem cvetenju, dasi so navadno obsežnejša kakor ob drugem, čebelarsko neizrabljen, škodo pa trpi obenem poljedelec, ker ostanejo detljišča neoprašena in mu ni mogoče že iz prve rasti pridelati dobrega semena za nadaljnjo setev. Te nedostatke skušajo prizadeti odpraviti na dva načina. Na eni strani se trudijo, da bi vzgojili deteljo s krajšimi cvetnimi cevkami, na drugi strani pa, da bi vzredili čebelje družine, ki bi se ponašale z daljšimi rilčki.
Ililček je sesajoči del čebeljih ust. Kaikor sestoje človeška usta iz zgornje ustne, zgornje čeljusti, spodnje čeljusti in spodnje ustne, tako imamo tudi pri čebeljih ustili + glavne sestavine. Svoječasno so jih celo enako imenovali, v novejši dobi pa skušajo uvesti zarije primernejše izraze. Dr. Zander razlikuje od spredaj navzad:
1. enojno ustno (labrum),
2. dvojno sprednjo čeljust (mandibuJae),
3. dvojno srednjo čeljust (maxilae) in
4-. enojno zadnjo čeljust (labium).
Ustna je roževinasta krpa, ki visi izza oglav-nega ščita ter se premika navzdol in navzgor kakor nekaka sekirica. Sprednjo čeljust predstavljajo močne klešče, ki so potisnjene nekoliko navzad in pritrjene na vsaki strani ustne. Z njimi čebela grize, gloda in struži trše predmete. Prav ji pridejo zlasti pri nabiranju cvetnega prahu in pri graditvi satovja.
Srednja čeljust je sestavljena iz treh delov. Globoko v glavo je prečno potisnjenih dvoje podolgovatih stožerjev, pravokotno nanje pa sta obešeni ploščati in na vznotraj upognjeni debli, ki se podaljšujeta v kljunasto ukrivljena kosir-ja. Še bolj komplicirana je zadnja čeljust. Tik pod grlom je gibljivo priraščen podbradek (men-tum). Ta preide navzdol v žlebast obradek (submentum), iz njega pa pomalja dolg, z nežnimi ščetinicami obraščen jeziček (glossa, ligula). Jeziček ni valjast, temveč ploščat in tako uvit, da nastaja v njegovi notranjosti kapilarna cevka, ki se vleče od žličice, to je od dolnjega konca jezička po celi njegovi dolžini prav do korenov v podbradku. Obradek se spodaj razcepi v kratka, jezičku tesno se prilegajoča pri-jezičnika in v mnogo daljši, navzad štrleči, štiri-členasti pipalld. Vse dele sprednje in zadnje čeljusti more čebela tako zložiti, da tvorijo tanko cev, po kateri se kakor bat premika jeziček. Nastalo napravo imenujemo rilček. Z njim čebela liže, sreblje in srka tekočine, naj si bo že vodo ob napajališču, medečino iz nektarij ali med iz celic. Kadar čebela rilčka ne rabi, ga zgane in poklopi navzad, da so od spredaj vidne samo še klešče in ustna.
Že iz tega površnega popisa ste se lahko prepričali, da ne morejo biti merjenja rilčkov preveč prijetno opravilo, zlasti če jih je treba izvršiti pri večjem številu čebel, dabi tako ustanovili povprečno vrednost, veljavno za celo družino. Rusi so merili tri glavne njihove sestavine, to je obradek, podbradek in jeziček posebej ter določali celotno dolžino s seštevanjem dobljenih delnih vrednosti. Tudi dr. Götze je prvotno delal tako, kasneje pa je ugotovil, da variira dolžina rilčka vzporedno z dolžino drugega pipal-kinega člena. Ker je ta člen zelo lahko dostopen in je merjenje na njem mnogo bolj preprosto, je začel uporabljati njegovo dolžino kot merilo za pravo velikost rilčka. Razmerja je določil empirično in kakor trdi sam, mu dajo ta razmerja dokaj natančno predstavo, kako globoko moire seči ta ali ona čebela s svojim sesalom.
Že bolj so si poenostavili delo oni, ki prepuščajo merjenje čebelam samim. Izumili so gloso-metre, ki registrirajo merjenja avtomatično. Glosometrov je več vrst. Najbolj preprosta priprava ima obliko kvadraste pločevinaste škatle z 2 mm širokimi luknjicami v pokrovu. Škatlo napolnijo s sladkorno raztopino in jo potisnejo v panj pod sate. Čebele srkajo sladko tekočino
skozi huknjice, posrkati pa je morejo samo toliko, kolikor globoko jim sežejo rilčki. V podolžni stranici je vdelano steklo s prečnim merilom, na katerem lahko kasneje odčitajo, kako globoko je padla -gladina raztopine. Dobljene vrednosti pa niso povprečne vrednosti, kot jih je mogoče dobiti z anatomskimi merjenji, temveč maksimalno dosežene globine. Ta merjenja torej niso istovetna s prvimi, pač pa prva lepo dopolnjujejo in so zato pri novodobni vzreji in selekciji dolgorilčnih čebel zelo uporabna.
Splošna velikost čebel in velikost njihovih okončin sta mnogo bolj kakor barva podvrženi vnanjim vplivom. Dozdevno najvažnejši činitelj pri tem je zopet klima. Da je mogoče dolžino rilčka opredeliti kot funkcijo geografske širine, smo že omenili. Z geografsko širino pa se izpre-minjajo predvsem klimatske razmere na zemlji, kar bi pomenilo, da nastajajo dolžinske razliki' pri rilčkih pod vplivom toplote in mraza. Tega ni mogoče docela zanikati, vendar se je izkazalo. da je dolgorilčnost za posamezne pasme značilna, da je torej dedno zakoreninjena v rodnih osnovah.
Drugi nič manj važen, četudi včasih samo posreden vnanji činitelj, je velikost celic, v katerih se polegajo mladice. Deloma je to znano iz vsakdanje čebelarske prakse. Izlezle čebele puste v celicah kokone, v katere se zapredejo pred zabubljenjem. Kokoni se prilepijo na stene celic in povzročajo njih postopno zoževanje. Čim starejši je sat, čim večkrat je bil zaležem, tem debelejše so stene, tem manjši je premer celic. Čebele iz takih celic so vidno šibkejše od čebel, ki .se polegajo v svežih, pravkar izdelanih satih, šibkejše čebele pa imajo krajše rilčke in manjše medne golše ter so zato za bero manj sposobne kakor njihove normalne sestre. Nasprotno bi pričakovali iz večjih celic večje čebele in od teh večji letni donos. Take čebele bi n. pr. dobili, če bi matica zalegla trotovske celice /. oplojenimi jajčeci. Čudaški miselni utrinek, kaj ne? A na svetu ni nič nemogoče in, glejte, tudi to se je že zgodilo. Neki moravski čebelar je pred kakimi 80 leti sporočil v znani Dzierzonovi „Nördlingerci“, da se je v enem izmed njegovih panjev poleglo več delavk na trotovskem satju. Videl jili je na lastne oči, kako so kobacale iz širših celic, mogel pa jili je tudi kasneje vsak čas prepoznati med ostalimi čebelami, ker so bile očitno večje in zajetnejše. Vest je vzdignila v tedanjem čebelarskem svetu mnogo prahu. Med prvimi se je oglasil baron Berlepsch in izjavil, da je poročilo dotičnega čebelarja neumestna potegavščina, da mu kratko in malo ne verjame in da prišepa po eni sami nogi do njegovega čebelnjaka, ako nesporno dokaže, da je kaj takega mogoče. Čebelar na Berlepschevo izzivanje ni odgovoril. Kako leto pozneje pa je izšlo v istem časopisu podobno poročilo nekega drugega čebelarja. Možakar je obenem navedel imena več verodostojnih oseb iz svoje soseščine, ki so z njim vred daljšo dobo opazovale poleganje čebel v trotovskih celicah. On in priče so bile pripravljene s prisego potrditi, da so njihova opazovanja resnična. Sedaj je molčal Berlepsch. Ali je kdaj izpolnil obljubo, dano prvemu čebelarju, vain ne morem povedati, zdi pa se mi, da je besedo požrl, kajti o čem nasprotnem ni mogoče najti nikjer nikakih zapiskov. Pojav seveda ni tako neverjeten in nerazumljiv, kot je to mislil Berlepsch. Bog ve, iz kakšnih vzro-
kov so bile matice v panjih omenjenih opazovalcev nezmožne zadržati dotok semenskih klic v jajčno vodnico, ko je po njej polzelo jajčece, /ato so bila vsa nijhova jajčeca oplojena, zato so legle oplojena jajčeca tudi v trotovške celice, in če ii.h čebele niso izločile, temveč obravnavale kakor vso drugo zalego, ni nič čudnega, da so iz takih celic prilezle delavke. Važnejše kot to je opazovanje, da so bile čebele iz t rotovških celic večje od normalnih čebel. Da so bila opazovanja moravskih čebelarjev točna, zlasti kar se tiče velikosti čebel, nam dokazuje umetno povečavanje čebel v Baudouxovih poizkusih. Imenovani belgijski čebelar je vzgojil večje čebele s povečavanjem celičnih vzorcev na satnicah. Pri normalnih satnicah odpade na vsak din2 obojestranske površine približno 8(H) do 850 celic. Ako število celic postopoma znižujemo, recimo: vsakokrat za 50, kakor je to delal Bimdoux, ter polagoma, najbolje v večletnih presledkih prehajamo od enega vzorca do drugega, se čebele temu ne upirajo in grade po predloženih satnicah čedalje večje celice. Merjenja so pokazala, da se vzporedno s celicami, kakor je bilo pričakovati, v resnici večajo tudi čebele. Pri (>50 celicah na dm2 je Baudoux dobil 16 mm dolge čebele, dočim so pri 850 celicah merile od temena do konca zadka samo
H,28 mm. Rilček jim je zrastel od 6,88 na 8 mm, razpetimi kril pa se je razširila od 20,05 na 24 mm. Povečane čebele so producirale znatno večje trote in matice kakor normalne. Čebelarji, ki so sledili liaudouxovim vzrejniin navodilom, zatrjujejo, da so s tem dosegli tudi zvišanje letnega pridelka medu.
jasno je, da ima to povečavanje prav tako svoje meje kakor vsako drago variiranje v naravi. Tolikšnih čebel, kot so n. pr. sršeni, ne bo nikdar vzgojil noben čebelar, pa naj si še toliko prizadeva. Za to velikost pač manjka našim čebelam dedna podlaga. Meja poteka nekako pri (>20 celicah na dm2. Razen tega je treba poudariti, da uspehi takega povečavanja niso trajni, da povečane čebele ne ostanejo pri doseženih razsežnostih, če jim pustimo kasneje graditi satovje po njih lastni volji. Prav tako polagoma prehajajo zopet k normalni gradnji in normalni velikosti, kakor smo jih polagoma navajali na satnice s širšimi vzorci.
Zvečane čebele so zgoij modifikacije, ki so jih povzročile od čebelarja usiljene okolnosti. Zato se ne morejo vzdržati na doseženi velikostni stopnji. Čim popusti pritisk vnanjih či-nitoljev, ki so jih izoblikovali, mora nastopiti obratna izprememba. Pojav je docela isti kakor pri cvetlicah, ki so rastle najprej v gnojni, pozneje pa v neoskrbovanii zemlji, ali narobe, lieg rat, ki životari na peščenem gorskem pobočju, ima zakržljane in kosmate liste, nizka stebelca in enostavne koške z majhnim številom cvetnih lističev. Ako ga presadite v nižino, se razraste v bujno rastlino s širokimi in gladkimi listi, visokimi stebli in polnimi cvetnimi glavicami. Ce ga prenesete nazaj na staro mesto, dobi ponovno svojo prvotno planinsko obliko. Razlika med višinsko in nižinsko zvrstjo regrata je često tolikšna, da bi ju imel vsakdo za dvoje precej oddaljenih sorodnic, a sta vendar, kakor ju je razkrinkal poizkus, samo modifikaciji, samo oblikovna različka docela iste rastline. Modifikacije pa niso tra jne in se tudi ne morejo dedno ustaliti, če niso vnanji činitelji iz-preminjajoče posegli v njih najbolj tajne ko-
tičke rodnih osnov. Potem seveda ne moremo več govoriti o modifikacijah, marveč o mutacijah, preko katerih edino pelje po naziranju nizozemskega botanika llug'o de Vriesa razvojna pot vseh živih bitij. Tako so tudi Baudouxove povečane čebele nič več in nič manj kot začasne tvorbe, ki se ne morejo dedno zakoreniniti niti v stoletjih, niti v tisočletjih. To seveda gospodarskega pomena Baudouxovega povečavanja čebel prav nič ne zmanjšuje. V modernem čebelarstvu itak ne dovoljujemo čebelam, da bi gradile satovje, kakor bi se jim samim zljubilo. S satnicami, ki jim jih dajemo v izgraditev, pa držimo njih telesno velikost tako rekoč trdno v svojih rokah.
Pri nas se z Baudouxovim načinom povečavanja čebel še nismo ukvarjali, dasi smo preizkušali že marsikatero novost. Pred leti so bili čebelarski časopisi polni hvale osvetljenim panjem, v katerih naj bi bil po zatrjevanju njih pobornikov letni pridelek medu mnogo višji kakor v navadnih. J>a se prepriča,« koliko je resnice na teh slavospevih, je naše društvoipostavilo na preizkušnjo več takih panjev. A so slabo odrezali. Nekateri niso dosegli niti povprečnega letnega donosa, kaj više preko povprečnosti pa se niti eden izmed njih ni povzpel. Zame je bil ta poizkus že od vsega početka obsojen na neuspeh. Zakaj?
Socijalno izoblikovanje čebel pada v prvo polovico tretje razvojne dobe naše zemlje in njenega živstva. Ves tercijar, kot imenujemo to razdobje, se odlikuje po izredno milem podnebju, podnebju, ki je napravilo iz Evrope pravcati rastlinski in živalski paradiž. Tedaj so se razprostirali še visoko na severu obsežni gozdovi topolov in brez, javorov in lip, smrek in borovcev. Na Spitzbergih so rastle platane, magnolije in ciprese, v Grönlandiji sta uspevali lavorika in trta, v Nemčiji in vse niže doli pa so pošumevale ob božajočih sapicah, prihajajočih s toplih morij, ki so posegala tedaj mnogo globlje v celino kot dandanes, sagove, kokosove in datlove palme, ciinetovci, aralije in prave akacije. Po palmovih gajih so se spreletavale kričave papige, kovinsko se lesketajoči kolibriji, živo pisani tropični metulji itd. Zime in mraza takratna Evropa ni poznala. Zato se živalim ni bilo treba zatekati v votline in podobna skrivališča, pa tudi za zimsko prehrano jim ni bilo treba skrbeti. Naša čebela je gradila na prostem, obešala svoje sate na veje dreves in živela tako rekoč ves čas v osvetljenem domu. Zaloge medu so bile najbrž pičle; saj so lahko vedno sproti nabrale, kar so rabile zase ali za zalego. Z osvetljenostjo doma sta bili torej združeni neka brezskrbnost in bera v mejah dnevnih potreb. Če vsi; to premislite, in če se poleg tega spomnite, kako rade nagibajo čebele k atavizmom, vam bo takoj postalo jasno, du ne more svetloba niti danes pospeševati kopičenja hrane.
S	filogenetičnega stališča bi bilo verjetno prej nasprotno. Tega sicer naš poizkus ni pokazal, razkril pa je druge pomanjkljivosti, ki so v neposredni zvezi s konstrukcijo osvetljenih panjev.
ßaudouxova prizadevanju imajo mnogo več stvarne podlage kakor osvetljevalni ukrepi. Zame so eden izmed najbolj resnih čebelarskih podvigov zadnjih let. Na žalost pa se posameznik temu novemu pokretu skoraj no more pridružiti. Vzroik so previsoke gmotne zahteve, ki jih tirju od čebelarja. Valjarji za izdelavo sat-nic so zelo’ dragi. Že nabava enega samega, re-
cimo: normalnega valjarja, predstavlja pravo razkošje, ki si ga more le malokdo dovoliti. Tu pa bi bili potrebni vsaj štirje različni valjarji Celo društva se težko odločijo za take izdatke, vendar so marsikje, posebno na Češkem in v Italiji, to storila. Ritschejevia tovarna izdeluje za splošno prodajo valjarje z 800, 750, 700 i:i 630 celicami na dm2. Prvi valjar velja za normalnega, ostali trije pa za valjarje s 'povečanimi celičnimi osnutki. Mere so menda povzete po ßaudouxu. Svoječasno je izdelovala tovarna tudi valjarje z ‘>20 celicami na dm2, a jih danes dobavlja samo še po izrečnem naročilu. To so tako zvani „amerikanski“ valjarji, ki pa s» amerikanski kvečjemu še po imenu. Danes jili niti v Ameriki več ne uporabljajo, das j je tam Iwlj kot katera druga pasma razširjena laška čebela, ki je manjša od naše in gradi že po naravi ožje celice. Ti valjarji so preostanek čebelarske šare iz tiste dobe, ko je prevladovalo mnenje, da je mogoče z zožen jem celic in z zmanjšanjem čebel povečati čebelarske uspehe, torej mnenje, ki je današnjemu baš nasprotno. Manjših čebel gre več v en pa:nj, — tako so tedaj računali:, — a čim več čebel ima kaka družina, tem večja je njena delovna sila. Isto bi seveda dosegli, če bi zvečali pan j, toda prevelik prostor jemlje družini veselje do dela in oplaši zlasti matico, da ne zalega dovolj intenzivno. Če zožimo samo celice, ostane prostor neizpremenjen, število Celic in z njimi število čebel pa se vendarle poviša, Da je bila kalkulacija napačna, so pokazale praktične izkušnje,
V.
Pred leti je morala društvena čebelama nabaviti nove valjarje, ker so se stari: pokvarili. Na odborovi seji se je tedaj mnogo razpravl jalo
o	tem, kateri vzorec bi bil za naše čebele najbolj primeren. Debato je prav za prav sprožila skupina čebelarjev, ki je trdila, da povzročajo satnice po prejšnjem večjem vzorcu zmedo v plodiiščih panjev. Čebele naj bi sicer take satnice pravilno izdelovale, ogibala pa naj bi se jih matica. Kljub pomislekom s te strani je padla odločitev za nabavo normalnih valjarjev. Toda, kakor ponagaja včasih urednikom in pisateljem tiskarski škrat, tako se je tukaj umešal livarski škrat. Do tedaj marsikdo sploh ni vedel, da je na svetu, naše društvo pa ga je imelo čast spoznati in tudi občutiti njegove vragolije. Od obeh valjarjev, ki jih je bila dostavila tovarna, je ustrezal samo eden, drugi pa je imel znatno ožji celični vzorec. Po brezuspešnem prerekanju z dobaviteljem sta ostala valjarja nei.zp remen je na. Videti je bilo, kot bi bil škrat pristaš reakcijonarne skupine naših čebelarjev, kot bi jim hotel pomagati, da z zvijačo uresničijo svoje zahteve. Na debelo izdeluje sedaj čebelama satnice z večjim valjarjem, dočim stopi drugi v obrat le tedaj, kadar mora zadovoljiti čebelurje, ki se navdušujejo za ožje celice.
Spori okrog nabave novega valjarja so imeli pri nas vsaj nekaj do'brega na sebi. Začeli smo se zanimati za vprašanje, kako široke celice prav za prav grade kranjske čebele ob naravnih okoliščinah, torej v kranjičih, ,kjer jim celični vzorec ni predpisan s satnicami, Prve podatke merjenj je zbral urednik Avigust Bukovec. Podatki pa so se zdeli premalo zanesljivi, da bi. mogli na njih osnovi izreči zaključno sodbo o širini celic naših
čebel.* Preprost povprečen račun je vendar že takrat pokazal, da leži normala nekje okrog IH'% celic na din dolžine, torej niže, kot so trdili reakcionarni čebelarji. Po njih mnenju je vzdolž 1 (Im normalno razvrščenih 19'A celic. Razlika znaša 65 celic na dm2 in je tolikšna, da lahko
60
30-
18	18*	181	18}	19	m	194	19i
Podoba 9.
Grafična ponazoritev Mayerjevih merjenj.
izzove motnje v razvoju družine. Ze zavoljo tega je to vprašuje važno in mu je treba najti dokončen odgovor.
Nadaljnja dokaj točna merjenju je izvršil Julij Mayer ob priliki zbiranja vošči n za kemično analizo voskov iz raznih krajev Slovenije. Preiskal je 159 satov. Vsak sat je meril na stotinke milimetra natančno v treh različnih smereh in, kakor pravi sam, pogosto celo na obeh straneh. Dejansko je torej vsaka enota navedenega števila rezultanta vsaj treh mer-
* Zdi se nam potrebno pripomniti, da so večino prvih merjenj izvršili preprosti kmečki čebelarji, ki niso imeli na razpolago drugih meril kakor navadni „pošet“ in oko. Gradivo je bilo treba v naglici zbrati, ker z naročilom novih valjarjev za satnice ni bilo mogoče odlašati Glavni namen merjenj ni bil ugotovitev velikosti posamezne celice, marveč koliko jih čebele grade na decimeter dolžine in ali jih grade povsod enako velike. Pri merjenju ni šlo za točnosti do desetinke ali celo stotinke milimetra. Morali smo se zadovoljiti tudi z grobimi podatki, ker drugačnih ni bilo mogoče dobiti. Razume se, da tem podatkom nihče ne more pripisovati kake znanstvene vrednosti, vendar so bili dovolj jasni, da smo potem lahko vedeli, kakšne satnice so potrebne za našo čebelo.
Ko se je kasneje nudila lepa prilika, za nova merjenja, je te izvršil na mojo pobudoi g. Mayer. Uporabljal je drago precizijsko merilo (ki pa ni za vsakogar), zato so njegove meritve lahko bolj točne, a s stališča znanstvenika še vedno oporečne, prvič ker jih je premalo za končno sodbo in — Bog se usmilil — ker jih ni izvršil znanstveno izšolan človek. Nič zato, če bi bili rezultati znanstvenika do pičice enaki...
Oh, ko bi ne bilo pri nas vsako tako delo združeno s tolikimi ovirami. Upajmo, da bo mlajšemu čebelarskemu pokolenju pri takih prizadevanjih mehkejše postlano. — Ur.
jenj. Iz njegovega poročila, ki je izšlo v Slov. Čebelarju leta 1940., je razvidno, da so gradile čebele v 1 •primeru po 19 K oelic na dm dolžine, v t() primerih po 19K, v 54 po ll>, v 49 po 18%, v 33 po 18Vi, v 10 po 18% in v 2 po 18 celic. Grafično ponazoruje Mayerjeva merjenja izvlečena krivulja na sliki, črtkana krivulja pa predstavlja njih idealno razvrstitev, ki ,bi jo moral dobiti, če bi izvedel merjenja na čim večjem številu satov in brez vsakih napak. Napakam, se seveda praktično ni mogoče izogniti.
V	poteku krivulj ni opaziti prevelikih razlik. Za resnično krivuljo je značilno, da je njen vrh pomaknjen za en razred proti desni. Človek
ima občuteK, kot bi v smeri ožjih celic pritiskala nanjo neka neznana sila in jo v njenem gornjem predelu zmaličila. Udejstvovanje te sile in prikrita dvovršinost, ki se vsiljuje v ordinatah 18% in 19, nakazujeta, da tudi tukaj, kakor pri prvih merjen jih, ki jih je zbral urednik Bukovec, ni bilo gradivo docela enotno. Ne morem se ubraniti utiša, da smo imeli pri vseh naših dosedanjih merjenjih deloma opraviti s sati bastardnih družin, katerih celice soi kolikor toliko ožje.
Mayerjevo gradivo senn računsko obdelal po varijacijsko statistični metodi in za primerjavo na isti način še Bukovčevo gradivo. Dobil sem naslednje v red nosti:
Gradivo po podatkih	n	min.	rnaks.	M + mM	n ± i%	V ± mv
J. Mayerja		159	5,13	5,58	5,33 + 0,006	0,08 ± 0,005	1,52 ± 0,085
A. Bukovca 		169	4,97	5,75	5,31 ± 0,01	0.134 ± 0,007	2,53 ± 0,14
Celo nestrokovnjak bo na podlagi gornje razpredelnice z lahkoto ugotovil, da so rezultati obeh merjenj vsaj približno enaki. Po Bukovčevem gradivu leži prava vrednost za širino celice, če izločimo vse možne napake (pri M _+ 3idm), nekje med 5,28 in 5.34 mm, po Mayer-jevem gradivu pa nekje med 5,31 in 5,35 mm. Mayerjev razmak ni v bistvu nič drugega kakor utesnjenje Bukovčevegu razmaka za 3 stotinke milimetra, a ker leži ta docela v območju razreda 18% (med 5,30 in 5,36 mm), lahko brez vsakega pomišljanja trdimo, da gradi kranjska čebela:
18 % celice na dm dol ž i n e.
Ce bi hoteli širino celice pri naši čebeli točneje opredeliti, bi morali vzeti za normalo Mayerjevo srednjo vrednost, ker so pač njegova merjenja natančnejša in zanesljivejša od Bukovčevih. Ta bi potemtakem znašala 5,33 mm.
Po Iloeplijevem priročniku (Canestrini, As-prea, Marinelli: Apicoltura) gradi laška čebela povprečno 5,11 mm široke celice. Širina celic pri križankah med laško in našo čebelo pa se bo tej vrednosti tem bolj približevala, čim močnejši bo vpliv laške krvi. Povprečno leži na sredi med vrednostima za našo in italijansko čebelo, recimo: pri 5,22 mm. Ce vzporodimo s temi podatki vrednosti, ki jih navaja Vogt za nemško čebelo, dobimo tale pregled:
Pasma	Širina celice	Število celic na	
	v mm	dm	dm2
Italijanska čebela		5,11	193/r,	884
Križanka med italijansko in kranjsko čebelo . . .	5,22	19V5	848
Kranjska čebela		5,33	18-7.5	813
Nemška čebela		5,44	18%	780
Pri vrednostih v prvem stolpcu je mišljena teoretična širina celice, torej širina, pri kateri je upošteta tudi debelina celičnih sten. Vrednosti so zanimive že na oko. Razlikujejo se v decimalkah, te pa so mnogokratniki števila II. Zato jih je kuj lahko pomniti.
Ocenimo sedaj, ko smo si ustvarili gornji pregled, valjarja, s katerima obratuje društvena čebelama. Prvi valjar odtiskuje približno 800 celic na din2, drugi 880. Docela normalen ni za naše razmere ne ta, ne oni, toda prvi je vsaj zadovoljiv, čeprav predstavlja nekak kompromis med našo in nemško čebelo. Odklon od pravilne širine je pomaknjen navzgor, kar do neke mere celo pospešuje selekcijo večjih živali. Poleg tega je razlika med naravnimi celicami nemške in kranjske čebele majhna, pa no more biti izbrana srednja širina prav nič kvarna niti za eno, niti za drugo pasmo, brez dvoma pa mnogo manj, kot bi bil kompromis v nasprotni italijanski smeri.
Ne samo po velikosti, temveč na splošno se kranjice bolj približujejo nemkam kot Italijankam. To je razumljivo, ako se zamislimo v njih preteklost. Kranjske in nemške čebele so izšle iz iste pračebele, iz pračebele, ki se jo v terci j aru sledeči ledeni dobi zatekla ob vznožje Alp, dočim so ostale laške čebele ves čas na istem mestu in so se samostojno, predvsem pa manj nemoteno razvijale.
Satnice, izdelane na drugem valjarju, bi bile za laške čebele kakor naročene. V panje kran j-kih družin pa prav gotovo ne spadajo. Ce jih kdo uporablja, je to.s stališča vzrejnih prizadevanj napačno, napačno celo z gospodarsko pridobitnih vidikov. Čebele utesnjuje v preozke kalupe isatnic, pa jih tako* rekoč namenoma potvarja v njih telesnih lastnostih. Da to čebelam ne godi, so pokazale tudi praktične izkušnje. O njih je poročal profesor Verbič v Slov. Čebelarju leta 1937. Zame je njegov dokaz, da nagibajo naše čebele k gradnji širših oelic, dovolj prepričevalen, vsekakor pa bolj od golega zatrjevanja nasprotne struje, da so širše celice za matice kamen spotike. Odpor matic proti posameznim satom si lahko tolmačimo na več načinov. Vsi načini so enakopravni, kajti zaenkrat še ni dana osnova, da bi valili krivdo baš na satnice. Prof. Verbiču pa so čebele zelo nazorno pokazale, da jim ožji vzorec celic ne ugaja. Saj je bila v njegovem primeru izgraditev satov nepravilna in so bile nepravilnosti takega značaja, da je iz njih jasno pro-sevala težnja k grajenju širših celic.
Če bi smel glede sedanjih valjarjev kaj svetovati, bi biil moj nasvet tak, da je treba dati
sti, o katerem smo govorili v začetku članka, tudi pri širini celic. Zato je razumljivo, da niso celice niti na istem satu povsem enake. Razliki' «e morajo pokazati celo pri povprečnih širinah za posamezne družine v istem kraju, in prav tako za družine v različnih krajih. Mayer je skušal razporediti svoje gradivo po krajih tako, tla bi nakazal to menjavost v smeri širših celic. Razporejal pa je bolj .na oko kot računsko. Zato se njegov razpored nekoliko razlikuje od mojega, ki ga kaže naslednja razpredelnica:
Kraj	Povpreček za				Število celic		na d 111			Skupaj		
	širin« celic	št. celic na dm	19 ‘/2	19*/4	19	183/4	I8V2	187.1	18	kraj	skupina	%
Kozje		5,23			2	5					7		
Leskovec 		5,25			3	2	1	1			7		
Novo mesto . . .	5,27		1	1	6	2				10		
Kamnik		5,27	19		4	4	4	1			13	62	39
Cerklje		5,28				7	2				9		
Ribnica		5,29				6	4				10		
Beltinci		5,29				4	1	1			6		
Laško 		5,31				3	5				8		
Bočna 		5,31				6	5	2			13		
Cerknica		5,33				4	3	4			11		
Logajec		5,33				3	5	2			10	68	43
Breznica 		5,34					10	5			15		
Sl. Gradec ....	5,35				4	3	3	1		11		
Prevalje	 Borovnica ....	5.37 5.38	18V2				1 3	3 4	1		4 8	12	7,5
Železniki	 Trebnje		5,45 5,47	18‘/.i					5 2	5 3	1 1	11 ti	17	10,5
V celoti . . .	5,33	I8V4	1	10	54	49	33	10	2	159	159	1007,
valjar z ožjim celičnim osnutkom predelati v valjar s povečanim osnutkom, to je s 750 celicami na dm2. I lasniI bi najbrž več kot v sedanji obliki. Prepričan sem namreč, da je med nami kar dovolj čebelarjev, ki bi želeli preiti k večjim čebelam, pa bi jih društvena čebelama s to preuredbo znatno podprla v njihovih stremljenjih.
VI.
Kakor pri barvi in telesni velikosti čebel, tako se uveljavlja Quetteletov zakon nienjavo-
V	krajih Laško, Bočna, Cerknica, Logatec, Breznica in Sl. Gradcu grade čebele normalne celice, to je povprečno po 18% celic na din. Kakor je bilo pričakovati, je ta skupina po primerih najmočnejša. Nanjo odpade 4>% vseh danih primerov. I.e za malenkost šibkejša je skupina, .ki gradi po 19 celic na dni, torej pod normalo. Tudi to ne preseneča, če pomislimo, da prihaja tu do izraza vpliv bastardnih družin, brez katerih ni morda niti en kraj v celi Sloveniji. Razen tega imamo .še dve skupini. V obeh grade čebele nad normalo, in sicer v prvi po 18'A, v drugi po 18V\ celic na din. Marsikdo bi pričakoval med kraji iste skupine določeno geografsko zvezo. Ze Bukovec se je trudil, da bi uredil svoje gradivo po geografsko strnjenih
iiredelih, a se mu poizkus ni posrečil. Upal je, takor pravi sam, „da se bodo pokazale krajevne slike, pa se niso“. To je nemogoče, kajti širina celic se ne ravna zgolj j»o podnebnih razmerah kakega kraju. Odvisna je še od raznih družili okoliščin, ki navadno krajevno sliko docela iz-premene. 1/, takih poizkusov razporejanja je razvidno samo to, da imamo dru/jne, ki grade visoko nad normalo, družine, ki bi zaslužile našo prav posebno pozornost. Čebele v takih družinah so namreč vedno večje živali. Zato bi jih bilo treba upoštevati pri vzreji matic. Če bi ustrezale tudi drugim vzrejnim zahtevam, bi bile odlično gradivo za izboljšanje naše pasme.
Najti bi jih ne bilo preveč težko. Telesno močnejše delavke se ločijo dostikrat že na oko od šibkejših. Kjer bi od|K>vedalo oko, pa bi si pomagali z merjenjem celic. Odveč bi bilo poudarjati, da bi bilo treba iskati samo med družinami v kranjičili, kajti le pri naravni stavbi je mogoč izbor po širini celic. S smotrnim nadaljnjim odbiranjem in parjenjem bi mogli velikost čebel še stopnjevati. Satnic seveda pri tem načinu vzreje ne bi smeli uporabljati. Plemenske družine bi morale biti vsajene na gole okvirčke ali pa kar v kranjiče. Tudi vzrejene matice bi morale prestati prve preizkušnje na naravnem satju. Če ibi se katera izmed njih v zaželeni smeri prav posebno odlikovala, bi ostala še nadalje v svojem neizumetničenein okolju, z drugimi pa bi izmenjavali ostareje matice v panjih, namenjenih za pridelovanje medu. To bi bila resnična „naravna vzreja“ matic, ki bi imela še to prednost, da bi našemu zapostavljenemu kranjiču vsaj nekoliko spet pripomogla do njegove stare veljave.
Merjenja celic bi postala pri popisani vzreji važen kontrolni pripomoček. Ker bi bila predvsem praktičnega značaja, niti ne bi bilo potrebno, da bi bila preveč natančna. Popolnoma bi zadoščal način, ki ga naši čebelarji že po-znajo od prej.
Navadno merilo položimo preko celic, ki se stikajo v ravni vrsti in imajo po eno skupno
stranico. Nato preštejemo celice, ki so zvrščene ob ene m decimetru. Ako zadnje celice kaj manjka, določimo na pogled dodatni del njenega premera, oni del premera, ki še spada k celemu decimetru. Ali znaša ta dodatek četrtino, »olovioo, odnosno tri četrtine celice, presodi ko-ičkaj izurjeno oko z lahkoto. Napake nastanejo, če jo leseno merilo, kakršno se navadno iijx>-rablja pri tem, predebelo in ni merilec s svojimi očmi navpično na-d celico, ki jo mora deliti.
terih smo malo prej govorili. Obseg na četrtin,ke zaokroženih vrednosti je nakazan z vodoravnimi črtami. Posameznim vrednostim ustreza torej več števil, točna pa so samo ona, ki stoje z njimi v isti vrsti.
Recimo, da smo našteli ob enem decimetru 18'A celic. Če hi bila polovica dobljena z natančnim merjenjem, bi morale biti take celice široke po 5,41 mm, ker pa sino polovico določili zgolj na oko, so lahko široke tudi po 5,40 ali 5,42 mm, najmanj 5,57 in največ 5,44 nun. Na vsakem dm2 je strpanih v našem primeru od 780 do 800 celic, natančno (lahko bi rekli tudi povprečno) 789 celic.
Za petinke celic ni v tabeli nikakih podatkov, vsaj neposrednih ne. Pri razmejitvi in iskanju ustrezajočih vrednosti si pomagamo s števili v tretjem stolpcu.
Dani pet inski ulomek izpremenimo v dese-t inskega, in sicer tako, da ga razširimo z 2. Potrebno decimalko nam da torej še enkrat večji števec. Ker bomo našli v tabeli na mestu desetink vedno po več enakih številk, izberemo ono vrednost, ki ima na .mestu stotink najmanjšo številko. Biti sme 0 ali I. Ako stoji na mestu stotink 2 ali višja številka od 2, se odločimo za naslednjo neposredno vrednost. Vse enake številke v vrsti desetink nad in pod izbrano vrednostjo določajo njen obseg. Postopek naj pojasni nekaj primerov!
1. Poišči povprečno (natančno) širino celic, če jih je razvrščenih ob Id ra. a.) 19Vr, b.) 18:,/n!
a) 19£ = 19A = 19,8.
V	tretjem stolpcu tabele najdemo tri podobne vrednosti, ki bi nas lahko zadovoljile: 19,880: 19,841; 19,802. Izberemo zadnjo, ker ima na mestu stotink 0. V vodoravni vrsti izbranega števila stoji za širino celice iskana vrednost 5,05 mm.
b) 18J = 18T'i, = 18,6.
Od vrednosti 18,691; 18,674: 18,622 zadnja ne ustreza, ker ima na mestu stotink 2, pač pa tej sledeča vrednost 18,587. Ta nam pove, da so celice široke 5,38 mm.
2. Določi širino vseh tistih celic, o katerih lahko trdimo, da jih gre na din a) 19J b) 18;!
a) Orijen tiramo se ]x> številu 19,802, ki smo ga dobili že pri prejšnji nalogi. Nad njim imata enake desetinke števili 19,841 in 19,880, pod njim pa 19, 763 in 19,724. Na j višjemu izmed navedenih števil ustreza širina celice 5,04, najnižjemu 5,07 mm. Torej so celice široke 5,04 do 5,07 mm.
b) Orijentacijsko število: 18,587. (Glej 1 b!)
Višja števila z enakimi desetinkami: 18,622;
18,675; 18,691.
Nižji števili z enakimi desetinkami: 18,552;
18,518.
Varijacijski obseg: 18,691 — 18,518.
Celice so široke 5,35 do 5,40 mm.
3. Celice merijo po širini a) 5,31 mm; 1>) 5,41 mm; c) 5,46 mm; d) 5,58 mm. Koliko takih celic odpade na 1 dm dolžine?
a) V tretjem stolpcu ustreza širini 5,31 min število 18,832 = 18,8 — 18rR0, kar da (K> okrajšavi z 2 : 18J celic na dm.
b) V tretjem stolpcu ustreza širini 5,41 mm število 18,484 = 18,4 = 18^y = 18$ celic na dm.
c) Širini 5,46 mm ustreza število 18,315 = 18,3. Ker stoji na mestu desetink liha številka, jo
Preprosto merjenje širine celic.
Tanko celuloidno merilo je priprav ne j še. Če nimamo takega pri roki, pa si ga napravimo sami iz primerno trdega in gladkega risarskega papirja. Saj zadostuje, da označimo na urezanem traku zgolj obe krajišči decimetra. Ce se hočemo pri končni celici izogniti golemu presojanju, zadišemo znotraj enega krajišča še pet milimetrskih zarez. Ker lahko smatramo vsak milimeter za petinko celice, je treba potem pri končni celici samo pogledati, s .katero milimetrsko črtico se u jema njena notranja pokončna stranica. Ce smo našteli ob decimetru 18 polnih celic, in ugotovili, da meri ostanek zadnje celice, ki še spada k decimetru, 1 mim, odpade na dm 181/b celice, pri 2 mm ostanka 182/r. celice, pri 3 mm 18s/r. in pri 4 inm I8V5 celice. Širino ene celice dobimo, ako delimo l(X> z dobljenim 100 100 številom,	—	100: 18,2 = 5,49; žf = 5,43;
100 100
m, - 5’,8: W5= 5’’2-
Zelo praktično je ocenjevanje velikosti celic po njih številu na din2 obojestranske satovne površine. Z našim merjenjem dobljene vrednosti vedno laliko izrazimo tudi v tem smislu. Število dobimo s pomočjo posebnega matematičnega obrazcuL Preračunavanje po obrazcu je sicer preprosto, vendar zamudno. Hitreje izvršimo to po tabeli, ki je objavljena na naslednji strani.
V	prvem stolpcu tabele so razvrščene širine celic od 4,7 do 6,1 mm. Med dvema zaporednima vrednostima znaša vsakokratna razlika eno stotinko milimetra. Širine, ki so navedene v začetku, nimajo z našimi čebelami nikakega opravka. Naleteli bi nanje kvečjemu na satih kakšne prav majhne italijanske čebele. Širine preko 5,6mm nastopajo bolj poredko, poslednje pa bi: nas zanimale le še pri povečevalnih poizkusih po Baudouxovem načinu. Za vsako širino najdemo v naslednjih treh stolpcih števila, ki nam povedo, .koliko celic dane širine odpade na dm2 obojestranske satovne površine, odnosno na
1	dm dolžine. Zadnja rubrika rabi za orijenta-cijo pri merjenjih s preprostimi sredstvi, o ku-
Podoba 10.
znanost svojevrstna imena. V razširjenem predelu kril leži tik pod njihovim zgornjim robom zelo raztegnjeno radialno polje. Pod njim je razporejenih troje približno enako velikih ku-bitalnih polj. Štejemo jih od oprsja na vzven. Najbolj značilne izpremembe kaže tretje kubi-talno polje. Ponekod je zoženo, drugod razširjeno, njegovi prečni žili pa sta s tem v zvezi bolj ali manj u viti. Spodnja mejna žila je razdeljena zaradi vstopajoče prečne žile naslednjega nižjega polja v dvoje odsekov. Razmerje med obema odsekoma imenujem» kubitulni indeks. Indeks ima vrednost 1 (C = "g = 1), če
vstopa prečna žila točno na srodi. Če je vstop premaknjen od srede na vzven proti prostim koncem kril. je indeks tem večji od 1 (C, > 1), čim manjša je razdalja med prečno žilo in zaključnim izrastkom kubitalnega polja. Pri naši čebeli je skoraj vedno večji od 2 (C > 2), doseže pa lahko tudi vrednost 4. Indijske čebele imajo najvišje kubitalne indekse, dočim se sučejo pri nemških čebelah v mejah I in 2. To je mogoče ugotoviti že s prostim, očesom, prav dobro pa s povečevalno lupo, (ki bi jo moral imeti vsak resen vzrejevalec matic «talno pri sebi ali vsaj vedno pri roki. Zamorjeni čebeli izrujemo levo sprednje krilo in pogledamo, ali sta razdalji med navedenima odsekoma enaki in, če nista, kolikokrat je ožji; del zapopaden v širšem. Ce ni vsaj še enkrat večji, lahko sklepamo pri naših čebelah na italijansko primes, če je zelo ozek, pa je verjetno, da imamo opravka s kranjico, ki se odlikuje po izredno dolgem rilčku. Dolgorilčne čebele imajo po navadi visoke kubitalne indekse. Veljavno je do neke more tudi obratno pravilo, tako da nudi takšna preiskava dovolj trdna oporišča za selekcijo dolgorilčnih čebel.
Če bi želeli izraziti indeks točno s številkami, nam ni treba meriti vsak odsek posebej. I)r. Götze projicira kubitalno žilo, katere delilno razmerje ga zanima s pomočjo Abbejevega risalnega aparata med enaki stranici enakokrakega trikotnika, in sicer tako, da je žila, odnosno njena tetiva, vzporedna z osnovnico. V vrhu trikotnika ima pritrjeno tanko nit, ki jo lahko položi skozi razdelišče projicirane žile. Nategnjena nit razdeli trikotnikovo osinovnico v istem razmerju kakor žilo, a ker je razmerje podano na osnovnici v zvečanih razsežnostih, ga je mogoče mnogo laže, hitreje in natančneje določiti.
Čebelarji, ki so se kdaj bavili « fotografiranjem, bi lahko uporabljali za projiciranje navaden fotografski povečalnik. Izruvano čebelje krilo bi položili med dvoje čistih steklenih plošč, aparat razsvetlili in ga primerno naravnali, da bi bili obrisi žil na podloženem papirju čim ostrejši, nato pa postopali v istem smislu kakor dr. Götze pri svojih mikroskopsko pro-j ekcijiskih preiskavali.
Pri enakokrakem trikotniku, ki je načrtan na podloženem milimetrskem papirju, naj meri osnovnica 20 cm, višina pa 30 cm. Navadno nit je bolje nadomestiti s tanko žico, kakršno navijajo radijski amaterji na transformatorsko tuljave. Čim tanjša je žica, tem bolj ustreza svojemu namenu.
Osnovnica je zaradi mrežastega pretiska že itak razdeljena v milimetre, za vsak milimeter
je treba le še najti pripadajoči indeks po 200 - x	....
obrazcu L = ---------—----.	Za najširše preiskave
popolnoma zadostuje,	da	so znani	indeksi med
15. in 100.	milimetrom.	Za 15.	milimeter je
_	200 —	15	185
C =	75	— = -75-	=	12,33, za	16. milimeter
15
200 — 16 16
15
184
183
= 11,50, za 17. milimeter ^
= 10,76, za 18. milimeter 10.11, za 19. milimeter 9,53 itd.
Popisani postopek pojasnjuje slika Funk-200 — x
cija y = ---------  je	na	sliki	predočena	s	kri-
vuljo (del hiperbole!)
Tudi na zadnjih krilili imamo neko značilnost, na katero se lahko oziramo pri odbiranju plemenskih družin.
Podoba 12.
Značilnosti na zadnjih krilih čebel.
Ožilje je na zadnjih krilih manj razčlenjeno kot na sprednjih. Zaključenih polj je dvoje. Ostala so samo nakazana z nekakimi podaljški žil. Drugi podaljšek je najkrajši, pri mnogih čebelah pa zakrnel. Na podolžni žili je potem vidno le še kolence, pri katerem se je potegnil vanjo. Včasih manjka tudi to kolence, tako da so glavna žila gladko izteka v naslednji višji podaljšek. Glede na ta znak so možni trije tipi družin. Preiskavanje lahko razširimo celo na trote in matico, vendar ni povsem zanesljivo. Tipiziran je se ne posreči viselej, pogosto niti ne pri družinah, ki so po ostalih znakih kolikor toliko enotne.
Sistematiki so skušali določevati pasemsko pripadnost čebel še po mnogih drugih znakih. I’u sem izbral samo nekaj takih, ki jih je mogoče ugotoviti s čim bolj preprostimi sredstvi. Oglejmo si jih še enkrat v strnjenem razporedu! (Glej razpredelnico na naslednji strani!)
To naj bi bi,l torej minimalni načrt, po katerem naj bi naši čebelarji odbirali družine za vzrejo matic. Upam, da ne posega previsoko. Naloge, ki jih predvideva, so takšne, da niti ne zahtevajo posebne strokovne izobrazbe. Zato jim bo lahko vsakdo kos, če 1n> le v njem dovolj resne volje in pravega smisla za povzdigoi našega čebelarstvu. Kakor je razvidno iz zadnje postati, so znaki izbrani predvsem po gospodarsko pridobitnih vidikih. Barva naj bi bila nekak
Lastnost	Potrebščine	Raziskovalni način	Vzrejni cilj
Barva	Pinceta in povečevalna lupa	Ugotoviti je treba po drugem hrbtnem okrovu, koliko odstotkov je v družini pasastih, pobočno lisastih in pobočno pikčastih čebel	V družini naj bo čim manjši odstotek čebel z rumenimi oznakami na drugem hrbtnem okrovu
Širina oprsja	Torakometer	Za vsak razstoj torakometra je treba posebej določiti, koliko čebel se je izmotalo skozi reže rešetke	V družini naj prevladujejo čebele s čim širšim oprsjem
Širina celice	Decimetersko ravnilce	Ravnilce položimo preko celic, ki imajo po eno skupno stranico, in preštejemo, koliko jih odpade na 1 dm dolžine	Družina nnj gradi čim večje celice
Dolžina rilčka	Glosometer	Na glosometru je treba odčitati, koliko je bilo posrkane sladkorne raztopine	Čebele naj imajo čim daljše rilčke
Kubitalni indeks	Povečevalna lupa	Na sprednjih krilih je treba oceniti, kolikokrat gre manjši odsek spodnje kubitalne žile v njenem večjem odseku	Vstop prečne žile v spodnjo kubitalno žilo naj bo čim bolj pomaknjen proti prostim koncem kril
standardni znak /.a 'pasemsko čistočo, širina oprsja in celico nekako merilo za splošno telesno velikost, dolžina rilčka in kubitalni indeks pa merilo za velikost okončin. Vrhovni cilj bi bile torej čebele, ki bi ne bile samo po barvi čim bol j enotne, temveč tudi telesno čim krepkejše. I>(} lahko pričakujemo od takih čebel večjih uspehov kakor od drobnejših živali, mi ni treba še enkrat razlagati, ker smo o tem že dovolj govorili. Takoj pa moram pripomniti, da bi bilo docela pogrešeno, če bi družine odbirali izključno le po telesnih znakih in bi se na ostale lastnosti, lahko bi rekli — na njih duševne lastnosti, prav nič ne ozirali. Kaj vam pomaga, če je družina po barvi kar najbolj enotna, a ne doseže nikoli povprečnega letnega donosa, če kaže še tako visok kubitalni indeks, pa vam izroji vsako leto ob prvi ugodni priliki, ki se ji ponudi, če gradi najširše celice, pa je tako divja, da je ne uženete z najbolj radikalnimi pomirjevalnima sredstvi. Podobnih lastnosti. na ikatere je treba paziti, da se ne uveljavljajo pri družinah v preobčutni meri, je še več. Tudi te je treba spraviti skupaj v oprijemljiv sestav lin določiti trdna oporišča za njih ocenjevanje.
Pred sedanjo vojno smo imeli že nekaj prav dobro urejenih plemenišč. Toda med njimi ni bilo prave povezanosti. Vsak vzrejevalec je delal po svoje, marsikateri med njimi celo brez. jasnega cilja pred sabo, kaj hoče prav za prav z, vzrejo doseči. Ko bomo po vojni z započetim delom nadaljevali, bo morala biti naša prva skrb, da upostavimo stik med posameznimi ple-mišči, da odredimo enotne vzrej ne smernice, po katerih se bodo morali ravnati vsi organizirani čebelarji Razen tega bi bil potreben pri osrednjem društvu strokovnjak, ki ne bi samo obvladal tehniko praktične vzreje matic, temveč tudi dednostno teorijo, a bi bil obenem vešč vseli znanstvenih metod raziskovanja čebel po pasemski pripadnosti. Vzreja matic ne sme biti v bodoče, kot se je to pri nas doslej dogajalo, z.golj kupčijska zadeva, temveč resnična ple-
menska vzreja, ki se bo z znanstveno točnostjo približevala idealu čistokrvne kranjske čebele. Edino tako bomo Zavrli propadanje gospodarske dobrine, ki nam jo je narava v svoji velikodušnosti naklonila, edino tako se nam bo posrečilo očuvati zanamcem zaklad, za katerega bi nas lalvko drugi narodi zavidali.
Slovstvo:
Armbruster, dr. L., Wie untersucht man Biemen-'Stärnme und Bienenkreuzungen auf ihre Farbe. Archiv für Bienenkunde V. 1924. Babnik Janko, V premislek. Slov. Čebelar 1 ‘>4-0. Beni, dr. Gerhard, Lehrbuch der Vererbungslehre, Leipzig 19%.
Brecelj, dr. A.,Öuda in tajne življenja, Prevalje 1926.
Bukovec Avgust, O velikosti čebeljih celic kran jske čebele, Slovenski Čebelar 1939. Canestrini, Asprea, Marinelli: Apicoltura, Milano 1944).
Eidmann, dr. II., Lehrbuch der Entomologie, Berlin 1941.
Götze, dr. G.. Variabilitüts- und Züchtungsstu-dien an der Honigbiene mit besonderer Berücksichtigung der Langrüsseligkedt. Archiv für Bienenkunde XI, 1950.
Die beste Biene, Leipzig 1944).
Die Zuchtgrundlagen, Leipzig 1940. Goldschmidt, dr. R., Die Lehre von der Vererbung, Berlin 1920.
Lehmann, dp. E., Eksperdmentäle Abstarnmiuigs-und Vererbungslehre, Leipzig 1913.
Mayer Julij, O širini celic in še kaj. Slov. Čebelar 1940.
Mihajlov A. S., über eine lineare Korrelation zwischen der Rüssellänge der Honigbiene und der geographischen Breite im djencn europeischen Russland, A, f, B. VII. 1926. Der Einfluss einiger Leibenslagefaktoren auf die Variabilität der Honigbiene, A. f. B. VIII. 1927.
Uber den Zusammenhang zwischen dem Umfang der Bienenzelle und de« Bienenkörpers und seiner Teile. A. f. ß. VIII. 192".
Peternel Henrik, Večje celice — večje čebele, Čeb. Obzornik 1936.
Hiederer von Paar, dr. V., Vererbungslehre, München 19+1,
Rojec Vladislav, O čebeljih pasmah in sorodnih vprašanjih, Čeb. Obzornik 1936.
Nekaj pripomb k merjenju celic kranjske čebele. Slov. Čebelar 1940.
Tomažič G., Lastnosti in njih spremenljivost. Evgenika 1936/37.
Verbič Josip, Velikost čebeljih celic, Slov. Čebelar 1937.
Vogt 11„ Geometrie und Ökonomie der Bienen-zelle, Breslau 1911.
Zander, dr. E., Das lieben der Biene, Stuttgart 1921.
Beiträge zur Rassenunterscheidimg der Honigbiene. A. f. B. HI. 1932.
Beiträge zur Variabilität und Vererbung ibei der Honigbiene, Erlangner Jahrbuch für Bienenkunde I. 1923.
Rentabilnost čebelarskih obratov
A. Žnidaršič.
«Va.
na jasnem
ekdo, ki namerava sestaviti reintabilnostne račune vseh panog našega kmetijstva, me je naprosil, naj izdelam račun o rentabilnosti čebelarstva. Tej prošnji sem rad ustregel. Saj so bile vse dosedanje objave bolj ali manj površne in niso kazale rentabilnosti našega čebelarstva v taki luči, da bi si bil čebelar glede tega povsem račun podajam našim čebelarjem, ker vem, da ga bo marsikdo primerjal s svojimi uspehi. Za primer sem vzel čebelnjak s 30 družinami, ker je to nekako povprečno merilo za kolikor toliko donosno čebelarstvo. Vsakdo pa mora vedeti, da se pri manjših obratih stroški in zguba na času povečajo, pri večjih pa zmanjšajo.
Za preračunavanje rentabilnosti sem vzel predvojne cene v dinarjih, torej cene, ki so bile povsem ustaljene. To razmerje v cenah bo gotovo tudi po vojni ostalo neizpremenjeno, pa naj bo valuta kakršnakoli.
Da bodo zlasti začetniki vedeli, kaj vse potrebuje čebelar za pravilno oskrbovanje čebel, navajam tukaj vse potrebne čebelarske naprave in priprave.
Blago.
30 družin (brez panjev) in satje 312 satnic = 24 kg a 46'— din 60 kg medu.........................
Inventar.
1	omara za satje
I	čebelnjak za 30 pi 30 panjev ä 230 din
6	eksportnih panjev ä 70 din . 30 zapahov za žrela ....
60 slamnic ä 9 din..............
30 lepenk ä 3 din...............
Čebelarsko pokrivalo ....
Kadilni k.......................
Deščica za pritrjevanje satnic Kolesce za utiranje žice . . . Šilo............................
Odnos .
6.000’—	din
1.114’—	
786'—	>*
7.‘XX>'—	din
700'—	din
3.000’—	,,
6.9,,0'—	,,
	**
420'—	.
75’—	,,
540'—	„
90’—	,,
35'—	
50’—	
6’—	>»
15’—	„
3’ —	»
Prenos . .	.	12.534‘—	din
10 vretenc žic«»		50’— „
Topilnik za vosek		27'— .,
Žveplal n ik		20'— „
Kozica, sklopna		35’— „
Sipalnik, Stojkovičev		1(H)'
Sipalnik, lesen preprost ....	25’— „
Strgulja za snaženje		10’— .,
Omelce		8’— .,
Nož za izpodrezovanje ....	10'— ,.
Pleskarska lopatica		9'— .,
36 pitalnikov ä 12 din		432'— „
4 maitičnice ä 5 din		20'—
Točilo		900'— ..
2 vilic		48'—
Stojalo za odkrivanje satja . .	110'—
1 nož za odkrivanje satja . . .	10'— „
1 čistilnik za mod		350'— „
1 sito za čiščenje medu ....	50' ..
10 posod za mod ä 50 kg . . . .	. 1.090'— ..
4 posode za voščine		240'— ..
1 kladivo		 .	15'—
1 klešče ščipalke		15'— ..
1 klešče prijemalke		16'— „
1 privijač		8'— .,
1 žaga lisičnica		22'	
1 rašpa za les		15'— „
I grebljica		35'— ..
1 lopatica za kopanje medu . .	26'— „
1 zabojček za ogrebanje rojev .	10'— „
1 zajemalka za roje		15'
1 vedrce za vodo		30'—
Skupaj . .	. 16.195'— din
. 12.534’— din
Družine, med in sat nice veljajo okroglo 8.000'— dinarjev.
Nabava čebelnjaka, panjev in ostalih potrebščin pa je ocenjena približno na 17.0(H)'— din. Skupino v začetku navedenih stvari (čebele, satje in med, ki ga mora imeti čebelar stalno v zalogi kot rezervo), imenujemo blago. To obdrži vedno isto vrednost; zaradi tega ne bomo od njegove cene ničesar odpisovali, pač pa moramo odpisovati del vrednosti druge skupine, ki jo imenujemo čebelarski inventar. Njegova vrednost se zmanjšuje od leta do leta, ker se obrablja, pokvari ali izgubi in ga moramo nadomeščati. Običajno računamo, da se izrabi v desetih letih. Zato moramo vsako leto odpisovati 10% njegove vrednosti. V našem primeru torej 1700 din.
Razen tega pa moramo šteti v izgubo tudi obresti glavnice, ki jo imamo vloženo v podjetju. Če bi denar vložili v hranilnico, ki dobili 4% obresti, kar bi zneslo letno 960 din.
Če seštejemo oba zneska, dobimo
vsoto.............................2.660'—	„
Čebelar bi moral torej pridelati 200kg medu in K« prodati (po 13'30 din kg) za 2.660"— din, da bi mogel kriti izgubo na obrabi inventarja in na obrestih.
A to še ni vse. X oskrbovanjem izgubimo tudi mnogo časa, ki bi ga sicer drugod morda koristneje izrabili. Lastnih podatkov, ki bi se lahko nanje opirali, nimamo, pač pa jih najdemo v objavah inozemskih čebelarskih listov.
V	Švici vodi pod kontrolo Švicarskega kmečkega tajništva devetdeset čebelarjev čebelarska knjigovodstva. Njihove podatke objavlja „Schweizerische Bienenzeitung“ v vseh podrobnostih. Na pobudo zavoda za kmetijsko tržno preiskavo sio leta 1931. v Nemčiji napravili enako preiskavo o stanju nemškega čebelarstva. Ugotovili so, da zamudi čebelar z oskrbovanjem posamezne družine: v Švici 5% ure, v Nemčiji pa 7V\ ure na leto. V tej zamudi so všteta dela v čebelnjaku in pri panjih, izdelava satnic, točenja mediu (tudi za pomočnike), zamuda pri raznih popravilih in pri prodaji medu (le na debelo), da celo zamuda na poti do čebelnjaka. Nekje sem bral da izgubi čebelar v Ameriki v tamkajšnjih velikih obratih na leto povprečno
4	ure časa na družino. Seveda je tudi pri švicarskih in nemških čebelarjih izguba pri večjih obratih manjša kakor pri manjših. Če vzamemo, da porabi v našem primeru čebelar v teku leta po 6 ur na družino, porabi za oskrbovanje 30 družin 180 ur. Ce računamo uro le po 5 dinarjev, znaša to 900 din. Za kritje tega zneska bi moral čebelar pridelati nadaljnjih 70kg medu. In šele tedaj, če bi čebelar pridelal od 30 družin nad 270 kg, ali na panj povprečno 9 kg, bi mogli reči, da se mu čebelarstvo izplačuje.
Seveda bi bilo napačno, če bi se pri preračunavanju ozirali samo na pridelek enega leta, saj je ta lahko prav slab ali prav dober. Za podlaga moramo vzeti povprečni pridelek za vsaj pet let. Šele potem bi dobili pravo podobo o donosnosti svojega čebelarstva.
Ta poskusni račun velja le za onega čebelarja, ki ne pomnožuje panjev, ne prodaja rojev in vsak prirastek na rojih izenači z združevanjem panjev jeseni ali spomladi:, tako da
Med — zdravilo za rane. Zdravilna moč medu je splošno znana in priznana. Zlasti velja med kot odlično zdravilo za rane. Pri ranah vseh vrst, bodisi čistih ali umazanih, pri kožnih vnetjih, opeklinah, zgnečenjih in oteklinah se lahko brez skrbi zatečemo k medu. Odločilno pri tem zdravljenju je svojstvo medli, da ubija bakterije. (davni sestavini medu, grozdni in sadni sladkor namreč odtegujeta bacilom vodo in jih na ta način pokončujeta oziroma omejujeta njihovo množitev na najmanjšo mero. Učinek pri obravnavanju ran z medom je presenetljiv, zlasti naglo deluje pri odprtih ranah, lajša obenem bolečine in pospešuje celjenje. Med potegne vso nečistost iz umazanih ran, treba je le umazanijo od časa do časa odstraniti. Pri opeklinah naj se rane takoj namažejo s tekočim medom in se naj to večkrat ponovi, da
je «tanje vedno isto. Za ta način čebelarjenja potrebuje šest eksportnih panjev in 42 satnic za roje. Strošek zanie sem v računu upošteval. Nadalje velja rentauilnostni račun le za čebelarje, ki imajo svoje panje na stalnih mestih, ne za one, ki jih prevažajlo. Pri prevažanju navaja nemško poročilo dve uri več zamude na panj letno.
V gornjem računu ni upoštet pridelek voska, ki iga cenimo na 25 dkg na družino.
S čebelarstvom ne moremo obogateti, toda kdor je spreten in kdor oskrbuje svoje čebele z ljubeznijo in vnemo, zlasti pa kdor jih prevaža, mu bo trud vedno poplačan.
*
Kavno ko sem prebiral prvi odtis gorenjega članka, ki mi ga je poslalo uredništvo v pregled, me je obiskal neki čebelar iz Ribnice. To priliko sem izrabil in ga vprašal s kakšnim uspehom čebelari. Povedal mi je sledeče:
„Po poklicu sem trgovski pomočnik. Dasi je moja služba na deželi precej naporna, saj moram delati od jutra do poznega večera in tildi v 'nedeljah dopoldne, sem navzlic temu vedno našel časa za oskrbovanje svojih čebel. Začel sem po malem in sčasoma prišel do 45 panjev, ter si postavil ličen in prostoren čebelnjak. V čebelarstvo sem v teku let vtaknil 35.000 din. Točno sem zapisoval vse stroške in dohodke. Po desetih letih sem napravil račun, ki mi je pokazal, da je bil s pridelkom medu v tem času poplačan ves denar, ki sem ga vtaknil v čebelarstvo. Uspeh bi bil gotovo še ugodnejši, če bi bil že z vsega začetka čebelari! s 45 panji.
V kraju, kjer čebelarim, je paša od druge polovice do srede junija; ni pa prav izdatna. Največ imam od hoje, kadar medi. Neko leto sem natočil .polnih lOOOikig medu.
S	čebelarjenjem si nisem samo izboljšal svojega bornega gmotnega položa ja, marveč me je veselje in ljubezen do čebel odvračala, da nisem iskal drugih zabav, kjer bi bil le denar zapravljal. Vrh tega sem se navadil varčevati, kajti vedno me je mikalo, da si kupim novih panjev in orodja. Zato sem varčeval in si pri trgoval kjerkoli sem mogel.
Iz zadnjih stavkov razvadimo. da moramo ceniti tudi idealno vrednost čebelarstva, ne samo ,gmotno. Raizen tega moramo ceniti tudi posredno korist čebel pri opraševati ju sadnega drevja in oljevitih rastlin. Kakor so s poizkusi dokazali, pa prese.ga ta korist vrednost medu in voska, ki ga dobivamo od čebel.
ostanejo rane vlažne, ker na ta način preprečimo tvorbo mehurjev. Za obvarovanje ran je dober vsak naraven med, priporočajo pa tudi posebno mazilo, sestavljeno v glavnem iz medu in voska po različnih receptih, ki se pa ne ločijo mnogo eden od drugega, rrav dober je sledeči: 50 g voska in 50 g nesoljene svinjske masti naj se skupaj raztopi in tej na 38—40° ohlajeni zmesi dodaj 50 g medu in 1—2 rumenjaka. Zmes mešaj takoi dolgo, da dobiš enakomerno razdeljeno, nekoliko vlečljivo mazilo, pravo — žavbo. (Po Luxemb. Bztg 1939/27). Ceskv včelar (1936/140) pa priporoča mazilo, sestavljeno iz 100 g voska, 50 g olivnega olja, 50 g masla in
20	g arnike. Ta mazila lahko uporabljamo tudi pri živalih. Vsaj čebelarji ne bi smeli kacati na rane vsa mogoča druga maizila.
Deel
O našem prvem čebelarskem društvu
Debevec Leopold, Ljubljana.
stajoč nedavno po raznih letnikih Slovenske čebele, glasila kranjskega društva za umno čebelarstvo, me je značilni vonj po starinskih knjigah, ki se je širil z njenih porumenelih listov, nazorno opozoril na dejstvo, da je že piretekla lepa doba sedemdesetih let, odkar je prva številka tega časopisa obiskala naše očete in dede. Listajoč dalje po časopisu sem pa kmalu tudi razbral, da so se čebele med tem že šestdeseto pomlad z novimi močmi vrgle na delo, odkar so naši tedanji čebelarji, .katerih so samo na bivšem Kranjskem 1. 1880. našteli 4827, svoje prvo društvo in časopis enostavno in dobesedno pustili na cedilu . ..
Tudi pozneje smo čebelarji nekako malo-brižno in molče prehajali preko tega prvega poizkusa skupnega nastopa čebelarjev na slovenskih tleh, ali smo ga v najboljšem primeru kar mimogrede odpravili z nekoliko skopimi stavki. Čebelarji smo namreč praktični ljudje, trezni gospodarji in ne poznamo nepotrebne sentimentalnosti... !
Vendar pa je koristno ter potemtakem tudi potrebno, da se od časa do časa ozremo tudi malo nazaj, da v preteklosti poiščemo vzrokov in gonilnih sil, oblikovalcev idej in gibanj ter zasledujemo njihov razplet in razvoj v onih smereh in na onih poteh, po katerih danes sami hodimo in delamo. Pri tem bomo vedno našli žive podkrepitve svojim stremljenjem in koristne pobude za nadaljnje delo. čebelar, kr hoče kot tak veljati, mora svojo stroko temeljito poznati, torej poznati tudi njen razvoj! Zato gotovo ne bo d več, če si poskusimo enkrat malo podrobneje ogledati dejanje in nehanje, uspehe in neuspehe našega prvega čebelarskega društva.
Zaradi boljšega umevanja najprej nekaj besed o čebelarskih razmerah v naših krajih pred nastankom prvega društva. Povsod po naših pokrajinah z izjemo severovzhodnega obrobnega ozemlja je tedaj v tipičnih slovenskih čebelnjakih suvereno vladal priprosti kmečki panj, kra-njič, 'S poslikano prednjo končnico. Izdelovali so ga iz 2 cm debelih lipovih ali smrekovih desk, 60—70 cm dolgega, 25—40 cm širokega in 15—20 cm visokega. Panje kakor tudi vse orodje si je čebelar izdeloval sam, kar ni bilo malega pomena za dobičkanosnost tedanjega čebelarstva. Žal so vrste teh panjev, ki so tvorile taiko svojevrstne živobarvne galerije slik, prave naše ljudske slikanice, medtem že skoro popolnoma izginile iz naših čebelnjakov ter jih mlajši čebelarski rod skoraj več ne pozna, Priprost kakor panj sam in ono malo čebelarskega orodja, kar ga je naš čebelar potreboval, je bil tudi način čebelarjenja, nastal v teku stoletij na podlagi dragocenih izkušenj in drobnih čebelarskih spoznanj, ki so prehajala iz roda v rod. Naš kmečki čebelar je spomladi predvsem skrbel za močne družine, du bi na ta način dobil čim
več in čim bolj zgodnjih rojev in z njimi pote.m dobro izkoristil glavno pašo, povečini jesensko na ajdi. Če ajde ni imel v bližini, je svoje čebele v to pašo že od nekdaj tudi prevažal. Gorenjci so vozili v ajdo na Kranjsko polje, dolenjski čebelarji v dolino od Višnjegore do Trebnjega, Korošci v okolico Celovca, Tolminci pod Gorico ali na Kras, včasih celo v ljubljansko okolico. Prevažali pa so že tedaj tudi v druge paše, na pomladansko vresje v Polhov-gradec in v Želimlje, na pravi kostanj v okolico Litije, na ljubljansko barje v prašno ajdo, na smreko, jelko itd. Po končani ajdovi paši, v zadnji tretjini septembra, je bilo običajno „podiranje“ ali „trganje“, za katero je čebelar določil najtežje in najlažje panje, medtem ko je srednje družine, zlasti one z mladimi maticami, puščal za pleme. Za trganje določene družine je žveplal in panje z vso vsebino vred, v kolikor je bilo pridelka preko domače potrebe, prodal medarjem. Radi dogovoru glede cene svojemu blagu so se čebelarji o „češpljevem“ sejmu, na prvi ponedeljek po Malem Šmarnu, shajali na Marijinem trgu v Ljubljani. Posebni odposlanci čebelarjev so hodili od me-darja do medarja in se pog-ajali za ceno. Me-darja, ki je ponudil najvišjo' ceno, so pred razhodom razglasili in k tistemu so potem čebelarji prvenstveno vozili svoje blago.1 Vsebino zažveplanih panjev so medarji zmečkali, nato nakidali v košare iz surovega vrbovega protja in postavili na petre, da sc je mied cedil v podstavljena lesena korita. Kolikor ga je še ostalo v satju, so ga izprešali s stiskalnico, tropine pa porabili za napravo medice in žganja. Voščine so pozneje tekom zime skuhali. Na ta način pridobljeno medeno brozgo so spravljali na trg. Večina tega blaga je šla za medičarske izdelke, nekaj so ga pred prazniki pokupile gospodinje za potice, precej pa se ga je izvozilo drugam, zlasti na Bavarsko in v Prusko Šlezijo ter v Galicijo.2
Po Kranjskem je bilo tedaj zelo v navadi, da so podjetni prekupci pred jesensko pašo nakupili čebel, jih postavili v ajdo in po končani paši z dobičkom prodali medarju. Seveda so pri tej „špekulaciji“ prekupčevalci imeli včasih tudi zgubo, kakor je pač ajda tisto leto odrezala. O nakupu čebel pripoveduje že župnik Janez Ziegler, ko I. 1858 popisuje čebelarstvo v ribniškem okraju: „Bčele se tukaj malokje glaj-štajo, ker le mesca rožnika so od njih roji pričakovati, proti jeseni pa tako oslabe, da prav malo dobička doneso, ako se ne prodajo v ajdove kraje“.3 Za posredovanje te kupčije sta dobro služila dva sejma za žive čebele in sicer v Kranju, 1. in 4. avgusta ter na Igu, 10. in 15. avgusta. Na ižanski sejem, ki je posebno slovel, so včasih navozili do 3000 panjev čebel, vendar se je njihovo število v dobi, o kateri govorimo, gibalo med 300—750. Na teh sejmih so čebelarji nudili na prodaj svoje nadštevilne
1	Sl. čebela 1875 str. 72, 1879 str. 35, 1882 str. M in SC 1925 str, 181.
2	Slov. čebela, 1873 str. 35.
panje, običajno so se, zlasti v poznejši dobi, skušali znebiti slabičev in osirotelih družin. Zato se je na teh sejmih redko dobilo dobro blago; sejmi »so radi tega prišli na slab glas in izgubili na pomenu. Ko se je pričel Tazvijati še izvoz živih čeibel v druge države in so čebelarji svoj presežek živali lahko oddali čebelarskim trgovcem, so s pričetkom devetdesetih let sejmi za čelbele sploh prenehali.3a
Prvi početki čebelarske izvozne trgovine padajo v šesto desetletje preteklega stoletja. Baron Rothschiitz starejši, graščak v Novi vasi pri Radečah, je bil prvi, ki je I. 1857. s svojim opisom kranjskega čebelarstva v časopisu Bienem-zeitung (Eichstädter) zbudil med Nemci zanimanje za našo čebelo. Na prošnje svojih nemških prijateljev je že naslednjega leta odposlal prve panje čebel v Nemčijo. Ker se je dobro blago samo hvalilo in se je popraševanje po naši sivki vsako leto večalo, je 1. 1868. baron Rothschiitz mlajši, poznejši predsednik čebelarskega društva, ustanovil znani Prvi .kranjski trgovski čebelnjak v Podsmreki pri Višnji gori. Pobudo za ustanovitev tega podjetja mu je dal zlasti shod moravskih čebelarjev v Svitavah 1. 1867.4 Do 1. 1870. je razposlal po svetu že nad 2000 panjev čebel in matic.4» Vneta zagovornika naše čebele med Nemci sta bila zlasti župnik Libor Morbitzer v Roubaninu na Moravskem, ki je že 1. 1866. dobil kranjske čebele od stotnika j. Hale iz Meng’šar’ in C. Klinike, tajnik čebelarskega društva za Šlezijo in poznejši dopisni član kranjskega čebelarskega društva.0 L. 1870. je pričel z izvozom naše čebele graščak. Langer iz Poganic pri Novem mestu7 in 1872. je njegovemu zgledu sledil M. Ambrožič, naš največji in najbolj znani čebelarski trgovec. Še pozneje pa se je vrsta trgovcev s čebelami razmnožila kot gobe po dežju.
(ilede tedanjih pašnih razmer bi bilo omeniti, da je čebelja paša bila v splošnem boljša od današnje. Obdelane zemlje je bilo razmeroma precej manj in jo vrhutega še niso tako intenzivno obdelovali; tudi semena še niso čistili s stroji; zato je bilo več plevela |K> poljih in torej tudi več paše. Prevladovali so še pašniki zlasti skupni ali takozvane „gmajne“ ki še niso bile razdeljene, in pa gozdovi; vse to je nudilo čebelam kolikor toliko paše skozi vso pašno dobo.
Po popisu prebivalstva in domačih živali 1. I86‘>. so kranjski' čebelarji imeli 25.203 panje; na KM) prebivalcev je prišlo 5‘44 panjev, dočim je na Koroškem na 100 prebivalcev prišlo 18‘61 panjev, na Štajerskem 9" 39 in na Goriškem1 4‘36 panjev. Glede tega štetja pravi „Slov. čebela“, da so „številke vsaj tretjino, znabiti celo polovico prenizke, ker kmečko ljudstvo je do oblasti nezaupno in mu je vsako poizvedovanje sumljivo, ker misli: če po pravici povem, si le škodujem, 'ker bom moral večji davek plačati . . .“8 Če radi primerjave pogledamo tozadevne
;la SC 1925, str. 181.
4 Včelarske rozhledy 1934 str. 161.
4a Bienenzeitung, 1870 str. 50.
5 Včelarske rozhledy 1934 str. 161, Bienen-zeitung 1866 str. 260.
° Slov. čebela, 1873 str. 32.
7 Bienenzeitung, 1870 str. 48, Slov. čebela, 1873 str. 35.
8 Slov. čebela 1873 str. 35.
zadnje statistične podatke za vso bivšo Slovenijo dz I. 1937., ki navaja na KM) prebivalcev 8'6 panjev, vidimo, da od tedaj le nismo preveč nazadovali, zlasti, če pomislimo, da so sedanji naši panji vse drugačno proizvajalno sredstvo v čebelarjevih rokah ikot pa so bili nekdanji kranjiči.
Racijonelno čebelarjenje je bilo tedaj pri nas domala še nepoznano, kar pa ni čudno, saj so minula komaj pičla tri desetletja, odkar je Dzierzon uvedel v panje premične letvice, katere je pozneje baron Berlepsch izpopolnil v okvire. Kranjska kmetijska družba kot edina pospeševateljica kmetijstva je sicer skušala podpirati tudi čebelarstvo, vendar je večinoma ostajalo vse le pri dobri volji. Bleiweisove „Novice“ ki jih je izdajala družba, so sicer prinesle kdaj pa kdaj kak članek ali' dopis posameznega čebelarja, kar pa še ni pričalo o kakem načrtnem pospeševanju čebelarstva. Prve panje s premičnimi sati je Kranjska kmetijska družba nabavila šele 1. 1858.; izročila jih je v preizkušnjo čebelarju Dularju v Škerjančjem pri Novem mestu.“ L. 1862. je župnik Sumper v Skočidolu pri Podravljah na Koroškem začel izdelovati in širiti tako imenovani skočidolski panj, ki je bil po obliki podoben kranjiču, 70 cm dolg, 40—45 cm širok in 15—18 cm visok. Opremil ga je s trioglatimi letvicami podolgem v panju. Letvice je zadaj zaključevala manjša navpična letvica, ki je branila, da čebele niso lepile satovja na zadnjo končnico. Sumper je svoj panj opisal v knjižici „Slovenski bučelar-ček“, ki jo je I. 1871. izdala Mohorjeva družba. To je bila prva čebelarska knjiga, ki je tako-rekoč po sili prišla v roke slehernega slovenskega čebelarja in zaorala prvo brazdo za naprednejše čebelarjenje pri nas. Nekaj let pozneje je bohinjski župnik Porenta pričel širiti svoj panj enake višine in širine kot skočidolski, le da je bil samo 31 cm širok, imel dvodelen jokrov in bil urejen za prečno delo. Prvotno je )il opremljen z letvicami, šele pozneje so jih zamenjali s popolnimi okviri. Tudi Porenta je svoj panj opisal I. 1875. v Novicah, Kmetijska družba je opis ponatisnila v posebni knjižici: Novi kranjski panj po Dzierzonovi osnovi.
Pri vsem tem je bilo na Kranjskem pred osnovanjem prvega čebelarskega društva komaj 5 do 6 čebelarjev, ki so čebelarili v novih panjih.10 Eden izmed teh je bil Jožef Jerič, župnik na Dobovcu pod Kumom, ki je z uspehom čebe-laril v pokončnih dzierzonskih panjih. Jeriča je 1. 1869 obiskal drug napreden čebelar in nekdanji njegov sosed pod Kumom, čebelarski trgovec baron Rothschiitz mlajši, posestnik v Podsmreki pri Višnji gori.11 Ob tej priliki je padla bržčas tudi prva beseda o ustanovitvi posebnega čebelarskega društva za Kranjsko in sicer po vzgledu podobnih društev, ki šobila tista leta osnovana ]K> nekaterih avstrijskih krdnovinah. Pri ustanavljanju čebeilarskega društva je Rothschiitz nedvomno imel pred očmi moravsko čebelarsko društvo, kar deloma sam priznava, ko pravi: „Vse čebelarske družbe so Brnsko cenile in marsikatera si jo popolnoma v izgled vzela“.11» Moravsko društvo je delovalo v podobnih razmerah, kot so vladale na Kranj-
0 Novice, 1858 str. 129, 154.
10 Sl. čebela 1882 str. 78.
11 Sl .čebela 1873 str. 92. na Sl. čebela 1874 str. 6
skem; združevalo je pod vodstvom znanega Fr. X. Ziwanskega češke in nemške čebelarje ter od 1. 1867 izdajalo časopisa „Vdela brnenska“ in „Honigbiene von Brünn“. Rothschützu je trgovina s čebelami1 uspevala, zato si je želel tako s svojimi kupci, kakor tudi z domačimi čebelarji in z ostalim čebelarskim svetom ostati
v	stalni in tesnejši zvezi; temu namenu bi pa odlično služil strokovni časopis, ki bi ga izdajalo močno čebelarsko društvo. Njegovo tozadevno prizadevanje je imelo uspeh. Ob podpori nekaterih domačih čebelarjev, predvsem J. Jeriča in (X Salv. Pintarja, mu je uspelo uresničiti svojo zamisel kljub neugodnim razmeram. O razpoloženju čebelarjev do novo snujočega se društva poroča „Slovenska čebela“ v svoji prvi številki: „Ko smo sem in tja sprožili misel o čebelarskem društvu in podučnem listu, je marsikdo z glavo zmajeval in rekel, da je po mestih društev in plačila že itak preveč, po deželi pa je malo veselja ill volje za družbe. Vendar smo se dela Lotili ...“
I. Kranjsko društvo za umno čebelarstvo (1873—1875)
V	teku meseca maja 1873. 1. so prejeli vsi župniki in znani čebelarji na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem tiskano „Vabilo na pristop k čebelarskemu društvu za Kranjsko in sosedne dežele,“ kateremu so bila priložena „PrUvila kranjskega društva za umno čebelarstvo“. Vabila je podpisal in razposlal pripravljalni odbor, ki so ga tvorili: Emil baron Roth schütz, posestnik v Podsmreki pri Višnji gori, Jožef Jerič, župnik na Dobovcu in dr. J. K. Ra;zlag, posestnik in odvetnik v Ljubljani.
V	povabilu utemeljujejo podpisniki potrebo po ustanovitvi čebelarskega društva s tem, da se povsod snujejo društva, ker se le „z združenimi močmi" da kaj doseči'. Zato je nekaj prijateljev čebelarstva sestavilo pravila in doseglo njihovo odobritev. Vabijo tedaj vse čebelarje k pristopu. Društvo si bo prizadevalo z vsemi močmi podpirati čebelarski napredek, skrbelo bo zlasti za primeren piouk, da se uvede in razširi čebelarjenje s premičnim satjem po Dzierzonovi metodi, ker novi način ne daje le več veselja, ampak tudi dvojni dobiček. Ta pa je potreben zlasti sedaj, ko so družabne prilike spremenjene in potrebe vsakdanjega življenja večje kakor nekdaj. Odbor upa, da mu pride z denarno podporo na pomoč tudi vlada, ki zadnja leta rada podpira gospodarska združenja, tudi čebelarska, na Češkem, Moravskem, Tirolskem itd. Odbor se obrača zlasti na duhovščino in učiteljstvo s prošnjo, da bi z vzgledom in dobro besedo vplivalo na čebelarje, zbiralo članarino in jo pošiljalo društvu.
Po društvenih pravilih, ki jih je Kranjska deželna vlada odobrila dne 29. +. 1873. pod štev. 3097, je namen novega društva, da skrbi za čebelarski napredek, predvsem, da se uvede in razširi med člani čebelarstvo s premičnim satjem. V ta namen izdaja društvo svoje glasilo, prireja shode predavanja in razstave, razdeljuje primerne panje in orodje po znižani ceni, posreduje pri nakupu in prodaji čebel, medu in voska ter daje vsa strokovna pojasnila. Sedež društva je v Ljubljani Občni zbor bo sklican vsako tretje leto, odbor voljen za dobo 5 let; za sklepčnost je potrebna navzočnost
najmanj 10 društvenih članov, sicer se mora sklicati nov občni zbor, ki šele lahko sklepa ne glede na število navzočnih članov. Člani se delijo na častne, dopisne, ustanovne, podporne in redne. Društveni jezik je slovenski in nemški. Društvo izdaja svoji glasili „Slov. čebelo“ in „Die Krainer Biene‘ ; ob pristopu vsakdo izjavi, kateri časopis želi prejemati, članarina za redne člane je 1'5<) gld letno, ljudskošolski učitelji in manj premožni kmetje avstrijskih dežel pa plačujejo polovico. Slednji imajo tudi pravico do nakupa panjev in orodja po polovični ceni. Proti pristojbini 50 (25) krajcarjev izstavlja društvo tudi posebne diplome.
Pripravljalni odbor je dal natisniti po 15(H) izvodov časopisov ter izposloval pri poštni upra-
vi	v Trstu znižanje poštnih pristojbin za njihovo odpravo. Vendar se je izid časopisov zavlekel zaradi zadržka odgovornega urednika, ker Jerič še ni stanoval v Ljubljani. Prvi številki listov sta izšli zato šele 15. julija 1873. in objavili poziv na ustanovni občni zbor za dan 30. 7. istega leta pri „Slonu“ v Ljubljani.
Na občnem zboru je po nagovoru predsednika pripravljalnega odbora bar. Rothschiitza v nemškem in dr. Razlaga v slovenskem jeziku župnik Jerič poročal o delu pripravljalnega odbora: v začetku marca v odobritev predložena pravila so morali zaradi malenkostnih besednih pogreškov trikrat spreminjati, napravili so proračun, prosili za vladno podporo ter sklenili izdajati svoji glasili v obeh deželnih jezikih. Občni zbor je poročilo odobril in na predlog prof. Konška izvolil v odbor novega društva za predsednika bar. Rothschiitza, za podpredsednika J. Jeriča in dr. Razlaga, za odbornika pa župnika Porento in O. Salv. Pintarja. Občni zbor so zaključili govori: Jeričev v društvenem geslu „Delaj, zbiraj, množi!“, dr. Razlagov o pravni strani čebelarstva ter prof. Konškov o medoviti rastlini Bacconia japonica.
Na eni prvih odborovih sej je bilo sklenjeno, naj bodo seje vsak mesec in je za vsako neopravičeno odsotnost plačati po 2 gld globe. Seje so bile izmenoma v Ljubljani in v Podsmreki. Društveni odbor se je marljivo lotil dela. Glavno skrb je posvetil predvsem rednemu izhajanju obeh društvenih glasil. Tiskalo se je po 500 izvodov vsakega. Na seji 12. sept. 1873 je bilo sklenjeno, naj bi se vsebina obeh listov kolikor mogoče ujemala. Dasi je društvo' pričelo z delom šele v drugi polovici leta, je vendar tudi za prvo leto izdalo vseh 12 številk časopisov. Nemško glasilo je urejeval predsednik, tiskala ga je tiskarna Kleinmayer & Bamberg. Od 1. julija 187+ je 200—3(X) izvodov nemškega lista prejemalo tudi članstvo štajerskega društva za povzdigne čebelarstva v Gradcu.12 „Slovensko čebelo, družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem“ pa je od 7. številke 1. letnika dalje urejal Jožef Jerič, dočim je prvih šest številk še prod Jeričevo preselitvijo v Ljubljano uredil tedanji odpravnik pri Slov. Narodu Vatroslav IIolz. Prvi dve leti je Sl. čebelo tiskala tiskarna J. Blasni-kovih dedičev, od I. 1875 pa Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna).
Nabava i.n oddajanje panjev s satniki in čebelarskega orodja po polovični ceni je bila druga, nič manj važna naloga društva. Ta ugodnost pa je veljala samo za avstrijske, pozneje celo
.samo za kranjsko člane, (ločini inozemci, katerih je tudi precejšnje število pristopilo, do tega (Mili usta niso imeli pravice. Že pripravljalni odbor je v soglasju s Kmetijsko družbo določil navadni kranjski kmečki panj, opremljen s satniki, za enotni društveni panj. Izbrali so ta panj zato, ker je bil najcenejši in za prevažanje prav posebno pripraven. Panj je priredil baron Rothschiitz in ga imenoval polovični podolžni panj; imel je prostornino 30 1 in bil opremljen s satniki I4!4 X 25 cin.13 Izdelovali so ga prvotno na 14, pozneje na 16 satnikov v prečni legi. Oddajali so ga članom po 75 krajcarjev. Panj je njegov propagator prvotno določil le za nekak prehodni panj od kmečkega panja na premično delo z namenom, da bi se kmečki čebelarji nanj laže privadili in se pozneje polagoma oprijeli panjev večje mere. V ta namen je bil predviden društveni podolžni panj s 14 satniki 29 X 25 cm. Ta panj pa radi konservativnosti čebelarjev ni prodrl, elan je imel prvo leto društvenega obstoja pravico do nakupa dveh panjev, drugo in tretje leto do 5 panjev in čebelarskega orodja po polovični ceni do zneska 7 gld. Društvo je do I. 1875. na ta način oddalo 571 polovičnih podolžnih, 19 podolžnih in 23 drugih, torej skupno 413 panjev, 15 točil za med (prva v deželi!) in mnogo čebelarskega orodja. Članom je bilo to sicer v veliko pomoč, za društvo pa je pomenilo začetek denarnih stisk in dolgov. Zato so v začetku I. 1875. ustavili prodajo panjev in orodja po polovični ceni, dokler se razmere ne bi izboljšale; vendar so še nadalje dajali po I panj čebelarjem, ki bi ga želeli za vzorec. Hudega tekmeca je imel društveni panj v Porentovem panju, ki ga je istočasno širila Kranjska kmetijska družba, ki je tudi s svoje strani pričela aktivneje podpirati čebelarstvo. Iz njenih Naznanil za 1. 1875. je razvidno, da je v zadnjih letih razdelila posameznikom in šolam mnogo Ilartingerjevih in Lacherjevili .stenskih tabel, 471 Porentovih panjev, podelila 94 denarnih daril po 10—25 gld, napravila stiskalnico za med ter ponatisnila v 1000 izvodih opis Porontovega panja in ga deloma brez plačila, deloma po nizki ceni razdelila.
V	nazoren pouk čebelarjem naj bii služila stalna razstava vsega čebelarskega orodja, katero je odbor že prvo leto uredil in odprl v posebni društveni sobi v Ljubljani. Kadi neugodnih gmotnih razmer so morali razstavo orodja konec junija 1878 ukiniti.
Društveni odbor se je že prvo leto ukvarjal z mislijo, da bi društveno organizacijo spopolnil s podružnicami. Pozval je v Slov. čebeli člane duhovnike, da bi izrazili o tem svoje mnenje: „Hi li ne bilo dobro, če bi se po deželi osnovale male družbe, čebelarske podružnice, kjer je pač več udov (15—20) ter bi se jim kake predpravice podelile?“14 Na občnem zboru I. 1875. je bilo Jeriču naročeno, naj napravi osinutek pravil za podružnice, v katerih delokrog naj bi spadalo tudi zbiranje članarine. Naslednje leto je občni zbor pretresal ta načrt; debata pa je izzvenela nekam v prazno in stvar je zaspala ...
Prav tako je bilo odloženo vprašanje čebelarskih tečajev za učitelje, ki bi se imeli vršiti v teku 1. 1875. v Podsmreki pri čebelnjakih
društvenega predsednika, ker društvo ni prejelo za ta namen zaprošene državne podpore.15
Odbor je nameraval postaviti društveni čebelnjak; nakupili so že 120 panjev čebel in si najeli društvenega čebelar ja z letno plačo 100 gld poleg drugih stranskih dohodkov. Radi skrajno neugodne letine bi društvo s čebelami imelo izgubo; zato je predsednik čebele prevzel na svoj račun; čebelarju so službo odpovedali, vprašanje čebelnjaka pa odložili na boljše čase ...
Društvo si je uredilo lepo strokovno knjižnico, ikateri je celo dr. Bleiweis, vodja prvakov, „oče slovenskega naroda“, podaril prvo slovensko čebelarsko .knjigo, (količnikov prevod Janševega „Popolnega nauka“ iz 1. 1792, Ko je društvo kmalu nato zašlo v denarne težave, je tudi knjižnico prevzel predsednik na svoj račun.
Društvo je imelo z izdajanjem dveh časopisov, oddajo panjev in orodja po polovični ceni ter z nabavo razstavnega orodja aninogo stroškov, medtem ko je tvorila članarina precej skromno postavko v računu društvenih dohodkov. Zato je razumljivo, da je društvo moralo zabresti v težave in dolgove, zlasti še ker je za 1. 1874. in 1875. odpadla tudi državna podpora. Glavni vzrok šibkega gmotnega stanja društva je iskati predvsem v slabem zanimanju čebelarjev za svoje društvo. Do ustanovnega občnega zbora je pristopilo 185 čebelarjev, njihovo število se je do konca leta 1874. dvignilo na 302. Dne 23. marca 1874. I. je društvo štelo 458 članov, od katerih je 267 prejemalo nemški in 191 slovenski časopis.111 Urednik Jerič se v Čebeli [»ogosto pritožuje nad malomarnostjo slovenskih čebelarjev in jih roti, naj vendar v lastnem interesu pristopijo k svojemu društvu: „Rojaki! Uredništvo si ne more kaj, da bi o tej priliki ne izreklo očitno svojega začudenja o dvojni številki (267 nemških, 191 slov. članov, op. por.). Mutaste številke imajo včasih čudno moč in uredništvo misli, da nam slovenskim čebelarjem ob tej priliki pritisnejo gorko zaušnico. Če je prav lepo in slavno za nas, da Nemci bodisi naših ali tujih dežel imajo večjo marljivost za Kranjsko čebelarsko društvo, kakor Slovenci in domačini sami sodite! Gotovo ima maloikatera dežela toliko čebelarjev, kolikor jih ima primeroma slovenska; pri društvu pa so le duhovniki in ti ne vsi, kateri bi še lahko bili, vsi drugi društvo gledajo pisano od strani, kakor bi jim nič mar ne šlo. In vendar je gotovo, da smo pri vsi ugodnosti lege in ikra ju naše dežele precej zelo zaostali ter naše čebelarstvo ni na stopnji časa in napredka. Pa brez zamere!“10-! Ta in tudi podobni Jeračevi pozivi so naleteli povsod na gluha ušesa. V junijski številki letnika 1874 objavlja urednik, da je članov blizu 600, dasi je nekaj nestanovitnih že odpadlo in da bo od 1. julija 1874, ko bo tudi štajersko čebelarsko društvo prejemalo nemški list, le-ta imel blizu 1000 bralcev, društvo pa bo postalo eno največjih v Avstriji. Vendar navedenega števila društvo ni nikoli doseglo. Pred drugim občnim zborom (1875) je štelo 544> članov, med katerimi ni bilo niti 200 slovenskih. Grenke so zato besede urednikove: „Le kmetovalci in nekateri učitelji so člani, drugi se bahajo z .inteligenco1, z ,denarji, ubogega -kmeta pa z ne-
13 Sl. čebela, 1873 str. 90.
14 Sl. čebela, 1874 str. 16.
10	Sl. čebela, 1875 str. 40. lu Sl. čebela, 1874 str. 52.
1,1a Ravnotam.
vednostjo in revščino pitajo in tiste, ki mu hočejo pomagati, pisano gledajo ter se brigajo le za svoje liberalne veselice — kakšna ljubezen dri ljudstva!“17
Po seznamih .članov za leti 1873. in 1874., priloženih društvenemu glasilu, je sestavljena razpredelnica I, v kateri je članstvo razdeljeno po poklicih in nekdanjih deželah, skupno število pa še po narodnosti. Navedene številke pa nikakor ne predstavljajo plačnikov, ampak le v društvo vpisane redne člane, dočim 3 častni člani, 6 dopisnih članov in 15 podpornih članov, ki so v obeh letih isti, v razpredelnici niso vpoštevani.
(Podpore, katere jo društvo prejelo prvo leto (državna v znesku 675 gld in 200 gld od Kmetijske družbe), so zapeljale odbor v sicer hvalevredno velikopoteznost, ki pa se je sledeča leta zelo maščevala, Iz prve društvene dobe je
odstopa je Jerič zelo iznajdljiv; naštel jih je več kot dovolj; zdi se pa, da niti sam ni verjel v vse!
Z odstopom Rothschiitza konča prva, aktivnejša doba društvenega delovanja. Pričelo se je širokopotezno, a slabo finančno stanje ni dopuščalo izvedbe vseli načrtov, pač pa vedno bol j sililo k omejitvam in čakanju na boljše čase...
II	Slovensko društvo za umno čebelarstvo (1876—1884)
Zaradi volitve novega predsednika je bil dne
26.	januarja 1876 tretji občni zbor, ki je obenem sklenil izpremembo društvenih pravil. Društvo se odslej imenuje „Slovensko društvo za umno čebelarstvo“, ki ima občne zbore vsako loto; tudi funkcijska doba odbora traja odslej le eno leto. Za novega predsednika je bil prvotno iz-
Kazpredelnica I
Poklic			Iz Kranjske	Iz Štajerske	Iz Koroške	Iz Primorske	Iz ostale Avstrije	Iz Nemčije	Skupno	Od	teh
										Slovencev	Nemcev
Duhovniki		/	1873	41	4	5	6	10	2	68	55	13
	l	1874	46	7	6	10	42	2	113	66	47
Učitelji, prof., šole	(	1873	12	3	4	—	24	18	61	19	42
	l	1874	24	16	—	5	52	23	120	38	82
Posestniki, kmetje	(	1873	75	4	2	—	17	11	109	74	35
	1	1874	76	17	3	9	67	9	181	92	89
Obrtniki, trgovci.	1	1873	11	—	—	—	10	5	26	11	15
	\	1874	14	2	2	—	23	7	48	14	34
Urad., svob. poki.	f	1873	9	—	—	1	5	4	19	10	9
	1	1874	10	3	—	3	20	6	42	14	28
Skupno	( l	1873 1874	148 170	11 45	11 11	7 27	66 204	40 47	283 504	169 224	114 280
na razpolago samo računski zaključek za 1. 1873., iz katerega je razvidno, da so že prvo leto kljub izdatni državni podpori zaključiti s primanjkljajem 410‘82 gld. Denarne zadrege društvu so prišlo do izraza ,na drugem občnem zboru
7.	aprila 1875, kjer je bilo naposled sklenjeno, da se radi znižanja stroškov ustavi konec leta 1875. izdajanje nemškega glasila, obenem pa poviša letna članarina na 2 gld, za učitelje, ne-premožne kmete in dijake pa na 1 gld. Predsednik bar. RothschUtz je vodil občni zbor nepristransko; proti je glasoval le enkrat, ko je šlo za ohranitev nemškega lista, češ, da glasuje kot rojen Nemec, ker bi želel z nemškim časopisom ostati v stiku z nemškimi društvi, da pa morajo drugi kot Slovenci glasovati le za slovenski časopis, Ze na občnem zboru najavljeni odstop je bar. Rothschiitz izvedel v novembru istegu letu. V svojem poročilu o občnem zboru omenja Jerič v „Slov. čebeli“, da je Rothschiitz nameraval napraviti društvo za središče vseh avstrijskih čebelarskih društev ter bi s primerno podporo to tudi izvedel. Pričakovane podpore pa ni bilo, pač pa tem več nasprotovanja na vseli straneh. Odstopu so bile deloma krive tudi zdravstvene razmere, predvsem pa proobloženost z delom v lastnem podjetju. V naštevanju domnevnih vzrokov Rothschiitzovega
voljen veletrgovec Souvan, ki pa izvolitve ni sprejel. Nato so za predsednika izvolili J. Jeriča, za podpredsednika Souvana, v odbor pa so prišli
O.	Salv. Pintar, župnik A. Jugovič in odvetnik dr. Ahačič. Spremenjena pravila je deželna vlada odobrila 10. IH, 1876, pod št, 1704.
Novi odbor je prevzel od pr.ejšnjega okoli 880 gld dolga, ki je zaviral vsako živahnejše delovanje društvu, tako da je edino še „Slovenska čebela“ mogda v redu izhajati. Kljub temu je društvo 1. 1876. oddalo 15 panjev po znižani in 31 po polni ceni. Na društveno prošnjo za podporo je kmetijsko ministrstvo odgovorilo, da je pripravljeno podpirati le ona društva, ki so v zvezi s kmetijskimi družbami. Na odborov! seji, ki je to obravnavala, niti en odbornik ni soglašal s predlogom, da bi se čebelarsko društvo spojilo s Kmetijsko družbo, ampak je bi! ves odbor soglasnega mnenja, naj se čebelarsko društvo kot tako ohrani. Pač pa se je izjavil pripravljenega, da se o vseli stvareh predhodno sporazume s Kmetijsko družbo. Z ozirom na to je kmetijsko ministrstvo izjavilo, da zadostuje, če le Kmetijska družba odobri in priporoči društveno prošnjo za podpore ter da je poučena, v kakšne namene se državna podpora obrača. Trditev barona Rothsch iitza,da se je dotlej
18	Rothschiitz: Die Volks- und Mobilzucht der Krainer Biene in der Heimat, 1902 str. 54.
samostojno društvo po prcosnovi konstituiralo le ikot podružno društvo Kmetijske družbe, torej ni točna.
Na četrtem obenem zboru 23. januarja 1877, katerega se je udeležilo 14 čebelarjev, je bil /xxpet izvoljen stari odbor. Določili so, da panjev in orodja po polovični ceni ne bodo več oddajali, dokler ibo društvo imelo kaj dolga. Posledica tega sklepa je bila, da je zopet nekaj članov izstopilo in po se s tem dohodki še bolj skrčili, da društvo že tiskarskih stroškov ni moglo več v redu poravnavati Zato so ukinili še zadnjo ugodnost, katero je društvo še nudilo, namreč brezplačno delitev semen medovitih rastlin.
Na petem občnem zboru 6. maja 1878 je bil mesto umrlega O. Salv. Pintarja izvoljen v odbor ljubljanski trgovec Jernej Jemec s Tržaške ceste.
Za 1. 1878. je prejelo društvo 200 gld državne podpore z naročilom, da jo porabi za kritje stroškov čebelarskih predavanj, ki naj jih priredi po deželi ter obenem z žrebanj ein razdeli med čebelarje tudi nekaj čebelarskega orodja. Društvo je priredilo (> takih predavanj ali „zborčkov“, kakor so jih imenovali in sicer: v Št. Rupertu 4-. avgusta, na Igu 10. avgusta (sejem za čebele!), v Kamniku 13. avgusta, v lloteder-žici 1. septembra, v Ribnici 8. sept. in v Trnovem jri Ilirski Bistrici; 13. septembra. Predavanja so sila popoldne; skupni obisk teh shodov ceni urednik Jerič na 300 udeležencev. Najprej je bilo predavanje o novodobnem čebelarstvu s premičnimi sati, po razdelitvi izžrebanega čebelarskega orodja med poslušalce pa je sledil še govor o čebelarskem pravu. Društveni odbor je upal, da bo s temi prireditvami pridobil večje število moviih članov, oglasilo pa se je celili 5. „Res, čez preveliko gorečnost za umno čebelarstvo se pri nas nikakor ne moremo pritoževati“, meni hudomušni Jerič, „vendar nekaj sadu so ti shodi nedvomno obrodili, če drugega ne, so če-
belarji nove panje in orodje vsaj videli.“ K stroškom za zborčke je moralo društvo še iz svojega doplačati 29 gld.
Vsa društvena aktivnost se je pozneje javljala le še v izdajanju društvenega glasilu, a še tega so v letih 1879—1881 izdajali v manjši obliki in v skrčenem obsegu. Predsednik Jerič je že 1. 1876. opozoril čebelarje, da ima namen izdajati čebelarsko knjigo, ki bi jo v posameznih polah prilagal „Slovenski čebeli“, seveda, če se bo prijavilo dovolj novih članov. Na ta poziv se jih je prvo leto prijavilo 19, prihodnje leto pa 15, s tem prirastkom pa dohodki društva niso toliko narasli, da bi se krili tiskarski stroški, ki bi znašali približno 500 gld. Jerič je nato poskusil s prednaročili, uspeh — 12 naročnikov. Končno je 1. 1878. društveni odbor odločil, da bo knjigo izdajal kot brezplačno prilogo „Slov. čebeli“, zato pa bo ta izhajala v zmanjšani obliki in v skrčenem obsegu štirih strani. Prva pola Jeričeve knjige „Navod za umno čebelarstvo“ jo bila priložena 3. številki letnika 1879; istega leta sta izšli še 2 poli. Ocenjevalec neke hrvaitske.čebelarske knjige v „Novicah“19 je izrazil željo, da bi tudi Slov. čebelarsko društvo izdalo podobno knjižico za Slovence, opremljeno s slikami. Jerič mu odgovarja: „K stroškom za ,Navod* priračunite še one, ki so pisatelja kot predstojnika društva zadeli, ki mu ne bodo nikoli povrnjeni, mnogo truda in dela, preden je le ena pola natisnjena in že tako gotova izguba pri knjigi, kako potem še drage podobe?“ „Navoda“ je izšlo vsega le 6 pol; kakor pravi Jerič, nekaj radi pomanjkanja sredstev, nekaj radi pomanjkanja časa, „ker predsednik, ki je obenem urednik, je preobložen še z drugim delom in po smrti O. Salv. Pintarja nima pomočnika, ki bi le en članek mesto njega pregledal ali napisal.“20
19	Novice, 1879 str. 384.
2(1 Sl. čebela, 1882 str. 1.
Razpredelnica II
Dohodki	1876	1877	1878	1879	1880	1881	1882
Članarina		223 —	204"—	208"—	165'—	142'—	124'-	124"—
Podpore		280'—	400'—	—	—	—	280"—	ar o i'
Darovi		—	40"—	—	—	3'—	50-—	50'—
Diplome		3‘—	2 —	1-—	—	—	—	—
Prodani letniki S. čebele . . .	9'—	4'70	50'—	3 —	4'50	3-50	3'—
Prodani panji in orodje . . .	15-—	13'—	20-90	3-50	—	—	—
Zaostala članarina		—	12 —	18 —	15'-	18'—	82 —	15'—
j Skupno . . .	530 —	675-70	297-90	186'50	167-50	539-50	342'-
Izdatki							
Tiskarski stroški		244-50	202"—	192-50	160'-	197-—	212'—	125'—
Časopisi		9-80	9"50	8-50	8'70	8-50	9'—	8 —
Razno		33'—	43-96	29'-	—	—	4'10	—
Razstavna soba, uredn. uprav.							
stroški		160--	160-—	115*—	74 —	60-—	79' -	45'—
Poštni, železn. stroški in eks-							
j pedicija easop		71-66	26-40	6680	22-60	25-80	—	15'60
Primanjkljaj od prejšnjega leta	877-90	866-86	63302	746'92	825-72	959'52	724-12
Skupno . . .	1.396-86	1.308-72	1.044-82	1.012-22	1.117-02	1.264-62	917-72
Primanjkljaj . . .	866-86	633-02	746-92	82572	94952	724-12	575'72
Društvu so poduljševule življenje državne podpore, ki so v letih 1876. in 1877. znašale po 12(H) gld, za 1. 1877. je društvo vrhu tega prejelo še LJ(K) gld od deželnega odbora kranjskega. Naslednja tri leta je državna podpora izostala, za I. 1881. je znašala 280 gld, za 1. 1882. pa HO gld: zadnji dve leti je še Kranjska hranilnica podelila po 50 gld podpore. Članstvo je svoje prispevke zelo neredno plačevalo, dolg članov je l>il vedno precejšen. L. 1881. so nekaj zaostale članarine izterjali, ker je odbor zagrozil z neko tozadevno ministrsko odredbo, vendar je je še blizu 150 gld ostalo neporavnane. Gospodarsko stanje in denarno poslovanje društva v teh letih razvidimo iz razpredelnice
11,	sestavljene po društvenih letnih računih, objavljenih v Slov. čebeli.
Stanje društva spoznamo tudi iz raznih opomb predsednika Jeriča v društvenem glasilu: „Kljub vsemu .prizadevanju društvo ne more podreti in nemarnosti pri tulili in neudih premagati. Kadar bo podpora nehala, bo nehalo tudi društvo.“21 „Šestletni poduk v Slov. čebeli, ki je imela več bralcev kot naročnikov, razdelitev blizu 6(X) panjev, štiriletna razstava orodja, na stotine pismenih razjašnjenj na vprašanja itd. brez vsega učinka in uspeha ne bo. Storilo bi se več, a vsa leta smo se morali boriti s pomanjkanjem .. ,“22
„Prosimo ude, naj nam zvesti ostanejo in še katerega novega uda pridobijo, ker bi sicer znalo novo leto tudi zadnje leto za čebelarsko društvo postati.“22» „Ce se razmere ne izboljšajo, moramo, kakor neradi, vendar odločno reči: Društvo in .Čebela* živita zadnje leto.“2:1
V	svojih „Mislih o novem letu 1881" pa pravi Jerič: „Misli urednika so žalostne in se dotiku-jejo rahlega obupa. Kavno tako kakor 1873. Te dve leti si roke podajati, n. pr. kakor konec in začetek. Takrat se je društvo snovalo. Šele julija se je dete rodilo im je prvi list „Slov. čebele“ izšel, a se je le izdelal cel letnik. Zdaj poteka prva polovica rožnika, pa izdajamo šele
meriti, če uredniku up upade? Če si nočemo sami pomagati, kdo nam bo pomagal!“24
Na šestem občnem zboru 24. novembra 1881 je bil zopet izvoljen stari odbor. Razpravljali so o nadaljnjem obstoju društva. Vsi zborovalci so bili ene misli: bilo bi škoda, če bi društvo prenehalo, ker ni upanja, da bi ga kmalu spet kdo obudil, tako pa izhaja vsaj časopis in obstoji podlaga za morebitno poznejše uspešnejše delo. Zadnje nade je društveni odbor stavil na učitelje. V društvenem glasilu jim Jerič stavi za vzgled njihove nemške tovariše, ki so spravili in držijo nemško čebelarstvo na višini ter so /. malimi izjemami vsi uredniki čebelarskih časopisov in pisci strokovnih knjig učitelji. Naj bi jih vendar slovenski učitelji posnemali! To se je res zgodilo, žal, šele dvajset let pozneje! Kot vzrok, da se čebelarji niso bolj poprijeli svojega društva in naprednejšega čebelarjenja, navaja Jerič, „da se slovensko ljudstvo rado starega drži in novo reč z nezaupanjem gleda in podpre delo šele, ko dobiček očitno vidi .. . Saj so morali nekdaj z biriči ljudi siliti, da so krompir sadili, brez katerega bi sedaj skoro živeti ne mogli.“25
Po preosnovi društva 1. 1875. je ostalo v društvu 181 slovenskih članov, njihovo število je do konca 1876 naraslo na 217 in v 1. 1877. na 250 vpisanih članov. 0(1 255 članov 1. 1878. je bilo 14-5 Kranjcev, 54- Štajercev, 52 Primorcev, 5 Korošcev, 6 Hrvatov, 6 Nemcev (ki niso prejemali časopisa) in 7 drugih. Po poklicu je bilo 87 duhovnikov, 25 učiteljev, 81 kmetov, 7 graščakov, 5 l judske šole, 2 profesorja, 2 sveča rja, 5 obrtniki, (5 častnih članov, 10 ustanov n ikov, 4 izvode pa so dajali v zamenjavo. Leta 1880. je društvo štelo 216 članov; med letom jih je več odpadlo kot pristopilo na novo in 69 ni poravnalo svojih člankih obveznosti. Sploh je opaziti veliko razliko med številom vpisanih članov in oinimi, ki so članarino res plačali. Gibanje članov-plačni-kov je razvidno iz razpredelnice 111, ki je sestavljena po podatkih Slov. čebele.
Razpredelnica III
Poklic	Kranjci			Štajerci			Primorci			Korošci			Ostali			Skupno				
	co r— 00 *—<	r~ 00	oo L'* 00	CD 1 - oo	[- oo	00 i - 00	CD i - oo	i- 00 r->	X i - 00	CD L'-00 »—1	t> oo T-1	00 1 - 00	CD I - oo	t~ i - 00	00 1' oo v—^	co [ - 00	i— i~ 00 iH	00 1	- 00	05 l'- 00	CM 00 00 T—1
Duhovniki		34	33	30	10	9	7	2	3	1	2	2			2	1	4	50	48	42	45	38
Učitelji, profesorji, šole ,	13	13	5	8	5	2	1	1	5	—	—	—	3	3	1	25	22	13	11	9
Posestniki, kmetje ....	36	32	24	5	3	3	2	7	5	—	1	—	3	1	—	46	44	32	36	20
Obrtniki, trgovci		8	9	3	—	1	—	1	—	1	—	—	—	—	—	—	9	10	4	7	3
Uradniki, svob. poklici .	3	2	1										1			4	2	1	5	2
Skupno . . .	94	89	63	23	18	12	6	11	12	2	3	—	9	5	5	134126		92	104	72
prvo številko. Začetek in konec se dotikata! Že osem let je od tedaj, a vendar smo s peščico udov tam, kjer smo bili pred 8 leti, le kako kopo jih je manj. Drugod dobrotniki, pospeše-vatelji, pri nas vse spi, prezira in se nam posmehuje; veliko udov list ves čas prejema, pa so le eno ali dve leti plačali, ali je potem za-
21 Sl. čebela, 1878 str. 53.
22 Sl. čebela, 1879 str. 1. 22<i Sl. čebela, 1879 št. 12.
23 Sl. čebela, 1881 št. 1.
Častni člani društva so bili: Od ustanovnega občnega zbora dr. Dzierzon, baron Berlepsch in semeniški vodja Schmid. Dzierzon se je zahvalil za počastitev in odklonil diplomo, češ, naj so denar porabi za društvene namene. Pozneje so bili izvoljeni še iknezoškof Pogačar, kmetijski minister grof Mannsfeld, deželni |K>slanec Izidor Pagliaruzzi iz Kobarida, zagrebški nadškof dr. Mihalovič, ki je imel prejšnje leto (1876) nad
24 Ravnotam.
25 Sl. čebela, 1882 str. 2.
'»(H) panjev čebel blizu Ljubljane nu paši, predsednik Kmetijske družbe barom Wurzbach, graščak vitez Gutmanmsthal i/. Kadeč, graščak Gale iz Bistre in ministrski svetnik baron lliohen-bruok, kmetijski minister grof FaLkenhayn, deželni predsednik A. Winkler in deželni svetnik viom Fladung. Na občnem /boru I. 1878. je odvetnik dr. Ahačič predlagal, naj bi se 7,a častne člane imenovali le domači možje; na njegov predlog sta bila nato izvoljena ljubljanski veletrgovec Fr. Souvan in borovniški župnik Anton Jugovič, na Jeričev predlog pa dr. Jane/. Blei-weis.
Znanih potovalnih zborov nemških, avstrijskih in ogrskih čebelarjev se je po svojem zastopniku udeleževalo tudi naše prvo društvo. Baron Bothsehiitz je že pred ustanovitvijo društva zastopal Kranjsko kmetijsko dru/jboi 1. 1872. v Salzburgu; kot delegat čebelarskega društva je bil I. 1874. v Haille. Zborovanja v Breslau I. I87(>. se je ob državni podpori 80 gld udeležil predsednik Jerič, enako v Linzu 1. 1877., v Pragi
I.	1879. (50 gld podpore) in v Külnu I. 1880. (100 gld podpore). Mesto udeležbe na zboru v Frfurtu si je 1881. izbral ogled nekaterih večjih italijanskih čebelarstev (podpora 70 gld). O vseh teh potovanjih je obširno poročal v Slov. čebeli. Obravnaval pa v teh poročilih ni samo čebelarskih zadev, kakor bi pričakovali. Njegovo „kratko“ poročilo o 21. zboru v Breslau obsega celih 17 strani in pol, od katerih je preko 10 porabil za opis cerkev in svetniških relikvij ter seni-intja udaril po Darwinu ali pa po liberalcih, katere je sploh imel zelo na piki. Bržčas so ga nasprotniki radi tega prijemali, ker prihodnje leto je njegovo poročilo o potovanju v Linz na
12	straneh bolj stvarno in strokovno; v enem samem stavku je udaril mirno. Vendar je v poročilu o zborovanju v K öl mi I. 1880. Jerič zopet krenil po svoji stari poti: „obravnav tega zbora ne morem na dolgo in široko razpravljati, ker nam prostora primanjkuje“, a je vendar v 3 številkah po cele 2 strani, t. j. polovico listovega obsega, porabil za nečebelarske stari. Zato ne izključujem možnosti, da je bržčas tudi Jeričevo priložnostno bojevito udrihan je po političnih nasprotnikih, po Darwinu in njegovem nauku nekoliko pripomoglo, da se društvo ni moglo usidrati in razmahniti.
Zadnja štiri leta je „Slov. čebela“ izhajala z zamudo, ki je vedno rasla, tako, da so 9., 10. in tl. številka zadnjega letnika (1882) izšle šele konec avgusta 188%. V 11. številki sc je Jerič nekako izpovedal, obenem pa razpisal nekak svojevrsten plebiscit ali, če hočete, predložil čebelarjem pravi ultimatum, datiran z dnem 1(>. avgusta 1883, kjer pravi med drugim: „Zadnja številka za prejšnje leto in prva za tekoče sledita v kratkem im potem prej ko mogoče vse ostale, da bo konec leta vse v redu. Ta pa le, če bodete Vi hoteli!.,. Premnoga opravila zn Katoliško tiskarno in Slovenca, katerega uredništvo sem moral lani prevzeti, potem delo za Kmetijsko družbo in še drugo mi je toliko opravil nakladalo, da sem komaj zmagoval. Zato je nastalo v preteklih letih večkrat kako za-kašnjenje listov, ker se pri vsej delavnosti podvojiti nisem mogel. Če sem se v tem motil, da sem Slovensko čelbelo odložil, ker se mi je snovanje dnevnika in lastne tiskarne imenitneje in potreibneje zdelo, oprostite in ne zamerite ... Kako mislim s Slov. čebelo za bodoče, sem že povedal. Da pa vem, naj delam ali ne, mii mo-
rate Vašo misel povedati: zadostuje plačilo članarine do konca avgusta. V nasprotnem slučaju mi bo to znak, da Vatu list več ne ustreza, da naj torej nehata Slov. čebela in društvo. Sicer mislim, da bi bilo to škoda, a vendar okoliščine me silijo, da moram odločitev Vam prepustiti. Odločite torej, kakor veste, da bo prav! ... Kako boste odločili, Vam bom naznanil po okoliščinah, ali v letošnjem zadnjem ali v prvem listu prihodnjega leta.“2'1
V	dvanajsti in zadnji številki „Sl. čebele“ o odgovoru slovenskih čebelarjev na Jeričev ultimatum ne najdemo1 nobene besede. Pa tudi to je bil odgovor! In Jerič je izvajal posledice...
Z namenom, da bi društvo vendarle še rešili propada, so 1. 1883. ponudili predsedništvo baronu Rothschiitzu, kar pa je ta odklonil.27 Društvo je životarilo dalje, kljub temu, da je bilo medtem /e osnovano novo „Čebelarsko in sad-jerejsko društvo“ na Jesenicah. Kakor ra/vidimo i/. pritožbe radi prikrajšane državne podpore, ki jo je 9. novembra 1884 1. to novo društvo naslovilo na Kmetijsko družbo, je jeričevo društvo tedaj vsaj po imenu še obstojalo. V tej pritožbi pravi odbor novega društva med drugim: „Po Vašem dopisu št. 894 od 16. IX. t. I. je podporni odbor 150 gld podpore poljedelskega ministrstva v napredek čebeloreje razdelil obema obstoječima društvoma na Kranjskem, vsakemu polovico. Prisiljeni smo priznanju podpore staremu društvu nasprotovati, ker staro društvo 1884 ni nič naredilo za povzdigo čebelarstva. Ono ima komaj 20 članov. Sedaj je le na papirju in njegov list je z zadnjo številko 1882. nehal izhajati. Sploh je že znamo, da iima staro čebelarsko društvo dolg, pa podpora, katera je za povzdigo čebeloreje podeljena, se ne sme v pokritje dolga obračati. Zato prosimo, da se podpora tistemu društvu neprikrajšana podeli, ki za povzdigo čebeloreje v resnici kaj stori in bo tudi v prihodnje po številu svojih udov kaj storiti in delovati moglo.“28
Ln to je tudi zadnja sled iz poslednjih dni življenja prvega našega čebelarskega društva, ki je kmalu nato na tihem in neopaženo ugasnilo.
*
Če se ob zaključku ozremo na celokupno prizadevanje čebelarskega društva, vidimo, da je ob sodelovanju nekoliko vnetih mož kljub skromnim in nedovoljnim sredstvom, s katerimi je razpolagalo, vendar znatno pripomoglo k uvedbi naprednejšega načina čebelarjenja pri nas. Opravljeno delo: 10 letnikov Slovenske čebele, razdelitev (>(X)—7(X) sodobnih modernih panjev, mnogo novejšega čebelarskega orodja in točil, nekaj predavanj in ostalo drobno delo, je vsekakor ugodno vplivalo ter pustilo za seboj vidne sledove napredka in trdno osnovo, na kateri je mlajša generacija zamogla z večjim uspehom dalje graditi. Društvu gre v prvi vrsti zasluga, da je seznanilo širše čebelarske kroge s sodobnimi izboljšavami, izumi in splošnim napredkom naše stroke, predvsem s premičnini satjem in točilom, z izjemo satnie, ki so bile pri nas uvedene šele pozneje. S svojimi stremljenji
26 Sl. čebela, 188Ö str. 1—3.
27 Die Volks und Mobilzucht der Krainer
Biene in der Heimat, 1902 str. 54.
2# Slov. čebelar in sadjerejec 1884 str. 94.
društvo seveda ni moglo v celoti uspeti, ker je pričelo z oranjem trde ledine in še to v dobi, ko splošne in družabne razmere, v katerih sta živela maš kmet in obrtnik, tega še niso dopuščale. Po kmetijskih družbah, edinih strokovnih združenjih, ki »o obstojale tedaj, je v pretežni večina še vedrila in oblačila gospoda in veleposest, kmet se je šele prebu jal im povečini z nezaupanjem motril početje gospode. Obžalovati je, da je društveni odbor spregledal važnost čeibelarstkih tečajev za učitelje, v katerih bi nedvomno našel dobre sodelavce. Društvo bi z njihovo pomočjo deželo laže prepreglo z mrežo podružnic, po katerih bi bilo uveljavljanje društvenih teženj olajšano in obstanek samega društva zagotovi jem. Neglede na to pa jo gotovo, da je ta prvi organizacijski pojav čebelarjev v sedemdesetih letih preteklega stoletja nudil mlajšemu rodu dober vzgled in nemalo pripomogel, da se je v ugodnejših prilikah volja čebelarjev po trdni strokovni organizaciji pojavila z močnejšo silo in nam ustvarila — naše sedanje čebelarsko društvo.
III.	Slovenska čebela
Društveno glusilo Slovenska čebela je bilo namenjeno strokovnemu pouku čebelarjev. Izhajalo je kot mesečnik v veliki 8° na 8 straneh, razen v letih 1879—1881, ko so jo skrčili na 8" in 4 strani. Izšlo je deset letnikov (1875—1882). O svojem programu poroča v prvi številki: „V listu mislimo pisati o mesečnih opravilih pri čebelah. dajati pouk o umnem čebelarstvu, zgodovini, statistiki, objavljati sporočila in naznanila udov in o delu društva. Prosimo za poročila, vsaka drobtinica nam bo ljuba. Za strankarske in politične prepire pa v listu ne bo prostora.“ In priznati je treba, da se je društveno vodstvo pošteno potrudilo, ker je za tiste čase prav spretno izpolnilo svojo obljubo.
Pri listanju po časopisu takoj pade v oči nekakšna razlika med prvimi tremi letniki in poznejšimi. Prvi trije prinašajo namreč le bolj ali manj posrečene prevode člankov barona Rothschiitza in ostalih izvenkramjskih nemških sodelavcev sestrskega glasila Die Krainer Biene, deloma, ker je bilo že od početka dogovorjeno, naj bi se vsebini obeh časopisov čimbolj ujemali, deloma pa, ker ni bilo prispevkov slovenskih čebelarjev. Poleg člankov iz čebelarske prakse (mesečna opravilu) dobimo v prvih letnikih več člankov o medovitih rastlinah, o panjih in čebelarskem orodju, življenjepise Dzier-zona, Berlepscha in Schmida (častni člani!), več člankov o čebelarski statistiki in zgodovini, v tretjem letniku med drugim tudi Dzierzonov članek: Pogoji dobrega prezimovanja. Vsebinska in jezikovna strain Slovenske čebele se je od prvih negotovih, okornih in tipajočih korakov od številke do številke vidno boljšala. O preva-jevalčevih težavah s strokovnim besedjem, zlasti za pojme, katerih domači jezik razumljivo še ni poznal, pripoveduje urednik Jerič: „Slovenski list zahteva mnogo truda, ker še nimamo ustanovljenega imenoslovja (terminologije), ampak moramo le trdo praho orati, dalje tudi radi tega, ker ne pišemo za učene, ampak za kine-tiške čebelarje, tedaj se moramo ogibati, kolikor moč vseh tujih besed in izrazov; vendar sramovati se nam lista ni treba.“2“ To potrdi
211 Sl. čebela, 1875 str. 58.
pozneje še enkrat: „Res, delovanje je bilo težavno, nam pa manjkalo vsakega izraza im besed za novo stvar, mnogo truda in sitnosti je bilo, vendar nas je držal pokonci up na boljše!“30 Jerič je takoj, ko je prevzel uredništvo čutil, da Čebeli nekaj manjka, nekaj toplejšega, domačnostnega, kar bi tesneje povezalo člane med seboj, zato je pozval čebelarje: „... prosimo slovenske čebelarje, naj 'kake dopise za list pošiljajo, n. pr. o letini, razna opazovanja in kar je tacega. Naj bodo še tako .male vrstice ali črtice, naj bi' tudi za samostojen članek ne bile, vse prav pride in bo prej ali slej porabljeno. List šele potem mikaven postane, če iz vseh krajev vemo, kako se tam čebelari, kake skušnje se delajo itd. Več oči več vidi, več čebelarjev več skusi.“31
V	prvem letniku naletimo le na tri originalne dopise: Spod Kuma (Jerič?), Iz Št. Vida nad Ljubljano (Rozman) in S Tolminskega (vikar Golja). Vse bolj domača in slovenska po postane Čebela I. 1876., ko je zmanjkalo prevodov in je pričel Jerič v njej objavljati svoje izvirne stvari. Pri tem je imel prav spretno roko, njegovi članki so vedri, včasih celo šegavi, v splošnem pa zanimivi im aktualni. Obravnaval je med drugim toplo in mrzlo prezimovanje, rojenje, čebelje bolezni in sovražnike, vosek, med in razpečavanje medu; posebno zanimiva pa so njegova poročila o potovalnih zborih nemških, avstrijskih in ogrskih čebelarjev in pa ona o sejmih za čebele na Igu in v Kranju. Urednik, dobro razgledan po sodobnem čebelarskem svetu, ne pozablja domače čebelarske vede in zbiri podatke o njej, stika za izgubljenim Glavarjevim rokopisom, ki ga je baje prof. Reehfeld odnesel v Gradec in se zanima za Janšo: „Kar kdo od Janžeta ve, naj nam pošlje, z vsako črtico nam bo ustreženo. Že lansko leto sem si .kolikor moč prizadeval od našega čebelarja Janžeta kaj več in zanesljivega poizvedeti, ter sem popraševal ustmeno in pismeno, kjer sem le upal črtico zvedeti, pa zastonj in še zdaj nimam nič gotovega.“3- Vsebino lista pa izredno poživijo dopisi in poročila podeželskih čebelarjev, katerih je v Čebeli vsako leto več. Zlasti nekateri dopisniki so bili prav pridni. Razen
0. Salv. Pintarja so ti dopisniki bili tudi edini Jeričevi sodelavci pri časopisu, ker ves ostali prostor je, lvočeš, nočeš, moral povečini kar urednik sani napolniti. „Ni piscev, le kak kmetič napiše dopis, ki smo ,ga veseli! Vsak naj bi storil svoje!“33 A kakor marsikatera pobuda predsednika in urednika, tako so tudi Jeričeve prošnje za sodelovanje pri časopisu ostale brez odziva. Vendar je Slovenska čebela v desetih letih svojega pionirskega prizadevanja z izdatnim deležem prispeval k strokovni izobrazbi čebelarjev, obenem pa tudi h kulturnemu in gospodarskemu napredku našega naroda.
IV.	Sloviti čebelarji
Emil baron Rot h schütz je bil nemškega porekla, rojen 1856. I. v poretnjskem mestu Aachen, kjer se je tudi izšolal. Njegov oče je
1. 1856. kupil graščino v Novi vasi pri Radečah
30 Sl.	čebela,	1881	str.	2.
31 Sl.	čebela,	1875	str.	56.
32 Sl.	čebela,	1874	str.	40.
33 Sl.	čebela,	1881	str.	2.
ter tam našel tudi dobro urejen čebelnjak. Bil je poleg’ župnika Jonke ja med prvimi na Kranjskem, ki je čebelaril v panjih s premičnim satjem.34 Posestvo je 1. 1866. prepustil sinu, ki je še isto leto kupil grad Smrek pri Višnji gori in si tam uredil znani „Prvi kranjski trgovski čebelnjak“ ter se popolnoma posvetil trgovini s čebelami. Postavil si je 4 obsežne čebelnjake za 1000 panjev. V lastnih mizarskih in kleparskih delavnicah, kjer je zaposloval 30—35 delavcev, je izdeloval panje in orodje za svojo trgovino. Podjetje je bilo na višku v letih 1875.—-1900. Baron Rotlischiitz kn.a inicijativine zasluge za izvoz naše čebele in za ustanovitev kranjskega čebelarskega društva, katerega prvi predsednik je bil. Zavoljo tedanjih političnih razmer je po treh letih odstopil in se umaknil iz javnega življenja. Baron Rotlischiitz je bil čebelarska kapaciteta prve vrste. Sestavil je več vrst panjev, predvsem svoj podolžni panj s satniki
24	X 29cm v prečni legi in .tako imenovani .polležeči“ panj s polovičnimi satniki, katerega so izbrali za enotni društveni panj. Zanimiv je tretji njegov panj, listovni panj na 16 ali 24 satov v podolžni legi. Ta listovni panj je izumil preje kakor Alberti svojega. Satniki so stali na nekakšni leseni rešetki ali okvirju in so se dali prestaviti tudi v prečno lego. Rotlischiitz je izdal tudi več nemških čebelarskih knjig-, ki so doživele po več izdaj. Zaradi bolehnosti, preskrbe velike družine (18 otrok) in razsipnega življenja v družini je trgovina začela pešati. Ker na zahtevo baronov Rothschützev iz Šlezije ni mogel dokazati plemstva, katerega si je eden njegovih prednikov neupravičeno prisvojil, si je nekaj let pred smrtjo privzel ime Ravenegg. Umrl je 21. februarja 1909. Dediči so čebelarsko podjetje in posestvo kmalu prodali.35
Jerič Jožef je bil'rojen 28. febr. 1823. I. na Gradišču pri št. Vidu pri Stični. Šolal se je v Ljubljani, v mašnika je bil posvečen 1847. 1, služboval nato kot kaplan in župnik po raznih krajih in nazadnje na Dobovcu pod Kumom (1859—1873); po upokojitvi se je naselil v Ljubljani. Bavil se je z naprednimi kjnetovanjeni, bil dolgoletni član in odbornik Kmetijske družbe, zlasti pa se je posvečal čebelarstvu, s katerim se je ukvarjal tudi že njegov oče. Z dzierzonovci je pričel čebelariti kmalu po svojem prihodu na Doibovec. Sodeloval je pri pripravah za ustanovitev kranjskega čebelarskega društva in je v nemali meri njegova zasluga, da je društvo sploh delovalo; zlasti po odstopu barona Rothschiitza je bil duša društva in „Slovenske čebele“. Iz njegovih spisov v tern časopisu je razbrati, da je bil načitan čebelar, ki je prav dobro poznal sodobno čebelarsko književnost in se je v mnogih spornih strokovnih vprašanjih izredno točno in pravilno opredeljeval. Bil je kritičen duh, previden in praktičen gospodar, ki ni imel veliko smisla za prazno igračkanje. Bridko je občutil vse sladkosti uredniškega bremena, saj je z malimi izjemami polnih 7 let malone vso „Slovensko čebelo“ sam pisal. Maja meseca 1882. I. je prevzel uredništvo in izdajanje „Slovenca“, ki je tedaj izhajal tri-
34 Bienenzeitung, 1857 str. 225.
35 A. Lapajne: Baron Rothschiitz, Sl. čebelar, 1923 str. 73.
krat na teden, postavil kot program novemu gibanju krščansko katoliško načelo in znano geslo: „za vero, doni, cesarja". Leta 1883, je razširil „Slovenca“ v dnevnik ter ustanovil Katoliško bukvarno, tiskarno in Katoliško tiskovno društvo. Umrl je 12. julija 1888. 1. v Št. Vidu na Koroškem, pokopan je v Ljubljani.30 V naši čebelarski povestnici lx> Jeričevo ime, tesno povezano s prvim našim strokovnim društvom in „Slovensko čebelo“, trajno blestelo na enem prvih mest.
Luka Porenta je bil rojen v Stari Loki
12.	oktobra 1823, posvečen v mašnika 1848 in nastavljen kot kaplan v Boh. Srednji vasi, kjer je ostal (pozneje kot župnik) vse življenje, polnih 34 let. Umrl je 3. junija 1882. Bil je eden najbolj vnetih in izkušenih čebelarjev na Kranjskem. Čebelariti je pričel 1. 1849., s premičnim delom se je seznanil 1. 1857. Ker se mu Dzierzonovi panji niso zdeli pripravni za Gorenjsko, je sestavil svoj panj. Imel je v poletnem času 300—350 panjev, prezimoval pa 120 do 140 družin; vsako leto je čebele prevažal na ajdovo pašo v vodiško in smledniško okolico. Pred smrtjo je vse svoje čebelarstvo prodal za 1200 gld. O razvoju in napredku svojega čebelarstva nam pripoveduje v svoji knjigi „Novi kranjski panj po Dzierzonovi osnovi“. S svojim preurejenim panjem se je oglasil na posvetovanju, katerega je 22. novembra 1871. 1. sklicala Kranjska kmetijska družba zaradi uvedbe panjev s premičnim delom. Njegove panje je družba potem tudi delila po deželi. Na ustanovnem občnem zboru čebelarskega društva je bil izvoljen v odbor za namestnika, a je pozneje odstopil, ker se radi oddaljenosti ni mogel udeleževati sej; ostal pa je do smrti zvest podpi-ratelj društva.
Jugovič Anton, rojen 1. 1806. v Stari Loki, je bil posvečen v mašnika 1831 in nato služboval kot kaplan in župnik v raznih krajih, od 1842—1861 župnik v Rakitni in od 1862 do smrti 31. januarja 1882 v Borovnici. Veder in šaljiv mož, povsod priljubljen, se je živo zanimal za kmetijstvo in sodeloval pri Kmetijski družbi. Posebno pa mu je bilo pri srcu čebelarstvo in je bil eden prvih, ki se je poprijel naprednejšega načina čebelarjenja. Bil je odbornik čebelarskega društva ves čas njegovega obstoja in ni nikdar zamudil nobene odborove seje. Pridobil je društvu največ članov; „navadno je vselej kterega pritresel, kolikorkrat je k seji prišel,“ pravi Jerič v nekrologu.37
O.	Sa.lvator Pintar je bil rojen 2. junija 1824. 1. v Poljanah nad Škofjo Loko in krščen za Antona. Stopil je v frančiškanski red in bil |K)svečen v mašnika 1. 1847. Deloval je ves čas v Ljubljani; postal samostanski' in farni predstojnik ter pozneje tudi redovni predstojnik ali gvardijan. Kot eden najnaprednejših čebelarjev svoje dobe je bil med poborniki za ustanovitev čebelarskega društva, katerega odbornik je ostal do smrti. Imel je lepo urejeno čebelarstvo z nad 70 panji. „Vse proste ure je najrajši pri čebelah presedel,“ poroča Jerič. Umrl je 24. februarja 1878.37
36 Slov. biografski leksikon, str. 406.
37 Sl. čebela, 1882 str. 14—16.
38 Sl. čebela, 1878 str. 12.
Pagliaruzzijev „Kobariški panj44
A. I. Ljubljana.
9,—10. štev. SC I. 1941. je bila v članku „Čebelarjenje v okolici Kobarida pred vojno“ v splošnem očrtana zgodovina tedaj cvetočega čebelarstva v tein planinskem raju. Obenem je bilo govora tudi
o	panju, v katerem so čebelarili in njega po-četniku — Pagliaruzziju. I)a pa otmemo pozabe za te tedanje čase lep napredek v čebelarstvu, saj je gotovo, da bi
ta panj s premičnim satjem praznoval svojo stoletnico ravno v sedanji dobi, ga hočem prikazati v sliiki in besedi. Bazen tega bo mogoče ustreženo tudi kakšnemu zvedavemu čebelarju, ki je imel o tem pan ju do sedaj le bolj megleno sliko.
iPanje so po načrtu Pagliaruzzija izdelovali domači mizarji iz lipovega, vrbovega, topolovega in v zadnji vrsti iz smrekovega lesa. Vse ti* vrste lesa so čebelarji dobili v domačem kraju v obilni meri. Glavna sikrb je pa bila, da je bil les, preden so pan je izdelovali, popolnoma suh, da ni bilo pozneje / njimi raznih neprijetnosti.
VribUzroo joerllo 1-10
Kot že v omenjenem članku povedano, je meril panj 70 X 30 X 20 cm. Prva slika nam kaže tak panj. S št. I je zaznamovana sprednja končnica, ki je bila razpolovljena, taiko da se je dala spodnja polovica, ki je bila k gornji pritrjena s posebnimi tečaji, popolnoma odpreti in pritrditi s posebnim vijakom, uvitim sredi zgornje polovice. To je bilo važno ob prevažanju čebel, da so lahko dobile dovolj zraka in se niso zadušile, pa tudi ob preganjanju (narejamju rojev). Na sliki vidimo poleg tega na prednji končnici pritrjen košček lepenke, kamor je čebelar pisal potrebne podatke in tak» imel pregled o vseli panjih, tudi če jih je bilo 200, 3(X), ali še več. Gornji pokrov je bil pri zadnjem koncu panja nekoliko daljši, da je bilo mogoče panj pri prenašanju in nalaganju laže držati. Leva slika 1 nam kaže sam obod z letvicami (listami). Tu vidimo, da je bil panj po dolgem razdeljen v dva enaka dela s posebno prečno oporo, na katero «o se v sredini oslanjale letvice. Te pa niso ležale v isti ravni z obodom, marveč je bil obod v zadnjem, .sprednjem delu in pri srednji opori nekoliko vdolben, tako da je bilo med pokrovom in letvicami nekaj praznega prostora, kamor so lahko prihajale čebele. Da se pa niso med vožnjo letvice s satovi tresle in odskakovale, sta bili na gornjem pokrovu slika 2a pritrjeni dve prečni deščici, ki sta pritiskali na letvice. To je bilo važno tudi zaradi tega, da niso čebele z zadelav.ino ali smolo prilepile letvic na pokrov in ni bilo pri odpiranju nikakih težav. V obod je bilo uvitih zgoraj 6, spodaj pa 4- vijaki, s katerimi je bilo mogoče podnico dobro priviti, pokrov pa pritisniti k obodu. I)a so pa v skladanici panji lepo ležali in niso tega ovirali vijaki, zato so bili nekoliko utopljeni v les pokrova, kot kaže slika celotnega panja. Panje «o odpirali s posebnim krivcem (slika •4-.) Z vdolbino na zunanji strani so odvijali ali zavijali vijake, s konico pa privzdignili pokrov, in iker je bilo pri delu večkrat treba tudi rezila, je služil tudi v ta namen. Čebelarji so mu pravili „krneč“. Letvic je bilo v panju 18 (spredaj in zadaj po 9). Širina posamezne je bila 2 cm in pol, tako da je ostalo med satovi 7 mm prostora. Iz te razdelitve vidimo, da se je zamislec tega panja že v tedanji dobi prilagodil meram, katere še dandanes z
malo razliko veljajo. Iz tega sklepam, da je moral poznati Pagliaruzzi ne le pisano besedo našega očeta v čebelarstvu, marveč tudi čebelarstvo drugih narodov, v prvi vrsti Italijanov.
Pa bi bil kdo mnenja, da se je satovje, viseče samo na letvicah, med vožnjo potrgalo. Tudi v tem so si čebelarji pomagali tako, da so satovje spodaj podprli. V ta namen so imeli vedno pripravljene posebne letvice. Panj so položili na hrbet, ga odprli, položili pod zadnjih in sprednjih >) satnikov po širini panja po eno letvico, nato še eno do dolžini, da je podpirala obe prečni. Ko je bilfi podnica pritrjena, so imeli sati dober naslon. Večkrat so za to uporabljali tudi stebla koruze, ki so bila bolj prožna. Kako pa je čebelar pri pregledovanju in podiranju jemal sate ilz panja, saj so jih čebele prizidale k zadnji in sprednji končnici, a pod oporo v' sredini «o se združili zadnji s sprednjimi? V ta namen je imel čebelar poseben nož (glej sliko 5): rekli so mu „štos“, ker so navadno s sunkovito potezo opravljali z njim delo. Spodnji del tega noža je bil na obeh straneh nabru-šen. S tem nožem je čebelar prerezal satove v sredini. Seveda je bilo pri tem nekaj žrtev, ker je poškodoval nekaj čebel in zalege. Ko je sate spodrezal še pri zadnji in sprednji končnici, je lahko jemal sat za satom iz panja.
Zgodilo se je tudi, da je ta ali oni panj izgubil matico, lwl ipa je drugače še dovol j če-belen. Tedaj je čebelar izvrtal s posebnim svedrom v sredini podnice osirotelega panja in v pokrovu panja, na katerega je hotel pustoto naložiti, do I din v premeru veliki luknji, tako da je ostal krožeč cel, ter naložil pustino na panj z matico, da je potem ta gospodinjila v obeh panjih. Takemu nastavku so pravili „ko-bara“. Večinoma so pa to delali proti jeseni.
Pod št. 6 pa vidimo strgalo, s katerim je čebelar v glavnem očistil dno panja, pa tudi druge dele, kjer se je nabrala nesnaga im zadela-vina. Posebno pa je prišlo to strgalo v poštev v jeseni, pri čiščenju panjev in zbiranju voščili za poznejše kuhanje voslka.
Navedel sem že, da je bil panj za tiste čase zelo praktičen in v njem delo lahko in pregledno, zato naj mu veljajo te vrstice, v kolikor so ga mogle čitatcljem prikazati nazorno in zgovorno.
Slaninar (Der mest es lardarius). V dopolnitev članka o slaninar ju v lanskem Čebelarju bi bilo še omeniti, da se tako hrošček kakor tudi njegova ličinka rada potuhneta in napravita mrtva, čim začutita, da se ju zasleduje. Pri njihovem uničevanju nas torej to ne sme varati. Letošnjo pomlad sem se s sl an in ar jem in njegovim uničevalnim delom tudi sam seznanil. Preteklo jesen sem bil shranil na podstrešju nekuj gosjih perutnic z namenom, da jih uporabim za ometanje čebel. Ko sem nedavno nekaj iskal okoli njih, sein jih dvignil, a ostalo mi je v rokah samo ogrodje, vse perje pa se je osulo. Presenečen sem ugotovil, da je bilo presušeno kožno tkivo, ki je vezalo peresa na kost, popolnoma izginilo. Na dnu zaboja sem pa oparil več malih hroščkov in v njih takoj spoznal naše znance slaninarje. Čim sem jih začel preganjati, so se vsi potuhnili in ostali negibni. Seveda sem jih ugonobil do zadnjega, Le kje so se mrcine vzele!	Deel
Bolezni srca in čebelarstvo. Čebelar Guse pripoveduje v Preußische bztg 194-1: Zaradi hude srčne bolezni sem moral s 50 leti predčasno zapustiti službo. Pričel sem čebela riti, dasiravno takim bolnikom to odsvetujejo. Ugotovil sem, da je čebelarjenje na mojo bolezen ugodno vplivalo in sicer: i. Osvežujoča in krepilna moč proizvajalnega dela je neverjetno izboljšala stunje bolezni. Iztrgala me je iz duševne pobitosti in odpravila sleherno sled nerazpoložen j a.
2.	Trajna zaposlitev v prosti naravi je utrdila oslabelo srčno mišico. y. Možnost trajnega uživanja medu je bistveno doprinesla k pravilnem in primernem dovodu hrane srčni mišici in obenem okrepila s 1 alb i krvni obtok. +. Vrhutega so me nešteti piki, iki sem jih dobil pri opravljanju čebel, že v teku prvega leta rešili revmatičnega obolenja.
(Po Neues Schlesisches Imkerblatt 1942/20).
Deel
Prilagoditev čebelarjenja različnim pašnim razmeram
Fr.
ikdo se ne srne lotiti kakega dela brez točnega premisleka in vsestransko dobro presojenega načrta, sicer bo njegovo delo nepopolno, lahko tudi zgrešeno do temeljev in bo moral začeti znova, če ne bo izgubil medtem že veselja do nameravanega dela. Kot za druga opravila velja to tudi za čebelarstvo.
Ni dovolj, da je v kakem kraju toliko in toliko površine zemlje posejane ali zasajene z medovitimi rastlinami. Morda je del leta prav dobra paša. drugi del pa pokvari vse in je čebelarjenje tudi v sicer dobrih letinah prav malo uspešno. Ni dosti krajev, kjer bi bil vse leto odprt bogat vir čebelje paše. Taki kraji so res obljubljena dežela za čebelarje in tu je čebelarjenje prav lahko, če je količkaj ugodna letina. Na splošno pa so talko ugodni kraji ne samo zelo redki, ampak tudi v različnih letili prav spremenljivi glede paše, ker vsako leto tudi priznane medovite rastline ne dajo pričakovanega blagoslova.
Vse to mora upoštevati čebelar, če hoče svojim čebelam in sebi dobro.
Iz teh razlogiov bi lahko delili čebelarjenje na dva načina, to je na čebelarjenje na stalnem mestu in s prevažanjem.
Prevažanje je že izza davnih dni potrjena kot koristna potreba uspešnega čebelarjenja. O tem ni dvoma in je le priporočljivo za vse one, ki nimajo v svojem kraju takih razmer, da bi jim čebele tudi brez napornega preseljevanja uspevale. Mnogo ugipdneje je seveda, če ni treba prevažati, a kot rečeno, je za večino krajev pri nas to neizbežna potreba, če hočemo, da nam dajo čebele tudi kaj haska.
Način čebelarjenja se mora tedaj ravnati po pašnih razmerah dotičnega kraja. Glede pašnih razmer bi lahko opredelili različne kraje na nekake tri vrste.
K prvotnim pašnim krajem bi šteli one, ki imajo vse leto obilno pašo in je tudi lega kraja taka, da rastlinstvo navadno obilno medi.
Redki so taki blagoslovljeni kraji, a dobijo se pa le. Navadno s» to južni obronki gora ali zatišne doline s sledečimi glavnim rastlinami, ki dajejo čebelam obilno pašo: Zgodaj spomladi resje, različno vrbovje, pozneje češnja, zlasti divja, različno sadno drevje in travniške cvetice. Po prvi košnji pravi kostanj in za njim obširnejši travnik z otavo ter večje površine raznih detelj. Če so v bližini še hojevi gozdovi, je gotovost tem večja, da dobe čebele na tej ali oni rastlini kaj več paše. Važne so za ta čas po prvi košnji tudi obširnejše gozdne posetke, kjer so razbohotijo najrazličnejše gozdne cvetice, ki navadno dobro mede. Malinovje in robidovje zlasti mnogo prispeva k poletni paši. Za tem pa pride po Velikem Šmarnu ajda, ki je skoraj povsod glavni up čebelarjev. Če so imele čebele pred to pašo kaj več donosa z navedenih rastlin, tedaj so se tudi primerno okrepile in bodo živalni panji lahko prav dobro izkoristili ajdovo pašo. Zelo pomembno je tudi
L.
popoldansko zaposlenje čebel v času med Velikim in Malim Šmarnom. Ker medi ajda le v dopoldanskih urah in nastopa v tem času rada precejšnja vročina, začne okrog čebelnjakov močno dišati po ajdovem medu, kar je najboljša vaba za ropanje. Posebno nevarno je to v krajih, kamor prepeljejo čebele v pašo. Neprevidnost preradovednili čebelarjev, ki podnevi odpirajo panje v času ajdove paše, je bila že neštetokrat ožigosana, a mnogih posledice le še niso izučile. Popoldansika bera je tedaj tudi iz teh razlogov prav pomembna. Tu pride v poštev zlasti paša na otavi in na jesenskem resju, ki medi le popoldne. Tudi razno pozmocvetoče gozdno grmovje prispeva k donosu in zuposle-nju čebel, da jih preveč ne motijo muhe po ropanju, ki se pojavlja zlasti ob slabejših letinah.
Kraji s takimi razmerami so res blagoslovljeni in čebelarju si ni treba ubijati glave, kam bo postavil čebele v pašo. Saj ima vse tako rekoč doma. V takih krajih je lahko čebelariti in preostane redno tudi za čebelarja nekaj, samo da je količkaj ugodno vreme. Glavno je pač to, da imajo čebele vse leto obilnejšo pašo, brez daljših odmorov, ko delo v panjih neikako zastane in gre celo navzdol. Redki so taki kraji, a dobe se v naši domovini.
Poleg nepretrgane paše imajo čebelarji v takih krajih tudi ta dobiček, da nimajo stroškov s prevažanjem. Ne da bi zanikali važnost, korist in potrebo prevažanja, moramo le ugotoviti tudi senčne strani tega dela, kar je treba vzeti pri končnem obračunu tudi v poštev.
Prvič je prevažanje združeno s stroški, večkrat s prav občutnimi, če imamo manj ugodna pota in nepripravna vozila, se povzroči škoda na panjih, živalih in na blagu. Panji se kolikor toliko obrabijo, odrgnejo in zverižijo. Pri vsakem prevozni izgubimo tudi ob najboljši pazljivosti nekaj čebel. Zato puščajo previdni čebelarji na domu vedno kak panj, da si izprosijo izgubljene čebele v njeni svoj novi dom. Ko odpeljemo čebelo s paše, ne najdejoi izgubljenke na starem mestu nobenega panja več in gredo v tuje čebelnjake, če niso že omagale na kraju izseljenih panjev.
Med prevažanjem s paše se dostikrat težje medeno satje potrga in je škode ter sitnosti nič koliko. Z jesenske ajdove paše pripeljejo čebelarji navadno prav malo živalne panje.
Prevažanje je tedaj neke vrste potrebno zlo, a je nujno in priporočljivo za vse kraje, ki nimajo gorenjih pogojev, to je celoletne dobre paše z glavnimi medovitimi rastlinami.
11	krajem s srednjo pašo bi šteli one, ki jim manjka vsaj en izdaten vir medu med lotom. Ta pomanjkljivost lahko pade na spomladanski, poletni ali jesenski čas,
Tam, kjer ni spomladi resja, vrbovja, češnje ali borovnice, je razvoj čebel počasnejši in slabši. Ko pride obilnejša paša na travniških cveticah, je malo živalni panji ne morejo v toliki meri izrabiti kot tam, kjer so se čebele že zgodaj spomladi močno razvile. Zato prihajajo pozni roji in so čebelnjaki pravi kuj) beračije, čebelje družine pa prav v takem položaju kot kajžarji, /ki ne morejo ob svojem
živeti. Tu je treba združevati, drugače je jeseni skoro pri vsaki družini potrebščina, če ne jeseni, pa prav gotovo spomladi.
V takih pašnih razmerah je čebelar že skoro prisiljen, da postavi svoje; čebele spomladi v reso, ako jo ima količkaj v bližini. Preseljevanje predaleč pa v tem času ni priporočljivo že zaradi mraza in negotovega vremena.
V nekoliko boljšem položaju je čebelar, ki nima v bližini spomladanske rese, pa ima kmalu kako drugo dobro medečo rastlino, na primer češnjo ali rdečo turško deteljo in pozneje obširne cvetoče travnike. Ti prvi viri mu precej podpro panje za pašo na travniških cveticah, ki dajejo večinoma prav lep donos.
V tem primeru ni nujno, da propeljava čebelar svojo žival v spomladansko pašo.
Bolj je prizadet oni, ki nima po prvi košnji v bližini ne pravega kostanja, ne lip ali druge rasti črne domače detelje ter različnih grmov in cvetic, ki so jih polne v tem času gozdne poseke. V tej dobi, ki traja okrog 6 tednov, postanejo panji prav kmalu suhi. Zalege je vedno manj in v panju ostanejio večinoma starejše čebele. Čeprav je v kraju dobra jesenska paša na ajdi, je take oslabele družine ne bodo mogle do dobra izkoristiti. Ravno se začno dobro razvijati, pa je ajde konec.
Čebelarji morajo v takih krajih ali namerno (spekulativno) pitati ali pa odpeljati čebele v kraje, kjer cvete pravi kostanj, lipa — ki pa ne medi povsodi — ali kaj drugega, da ostanejo čebele primerno razvite za glavno jesensko pašo na ajdi. Tu je tedaj prav primerno, da se čebele prepeljejo, če so razmere glede daljave količkaj ugodne.
Mnogo na slabšem pa so oni čebelarji, ki jim manjka glavna jesenska paša na ajdi. Ti so tako rekoč prisiljeni, da gredo s čebelami na pot. čeprav imajo spomladi in poleti dovolj ugodne pašne razmere.
Zelo redki «o kraji pri nas, kjer bi čebelarji lahko izhajali brez paše na ajdi. Dobe pa se le til pa tam. Tako mi je znama ozka dolinica pri Velikih Laščah, obdana na obeh straneh od hojevih gozdov, vmes pa bregovi posek in stel j -nikov z najrazličnejšim poletnim in jesenskim Cvetjem. Tu sejejo le sem pa tja kako njivico ajde, a so čebele nabrale leto za letom dovolj zase in še nekaj za čebelarja. Otava, gozdno cvetje in grmovje ter druga košnja črne detelje, so navadno dali toliko kot srednje letine na ajdi. Dolina je odprta proti jugu, zavetna in prav ugodna za medenje.
A to so le izjeme. Splošno pa moramo reči, da brez ajde pri nas ne morejo čebele nubrati toliko, da bi se čebelarjenje izplačalo in da je prevažanje v ajdo zadnja rešilna bilka za kraje, ki te blagodišeče rastline ne poznaj».
K slabim krajem za čebelarjenje bi šteli one, ki jim sploh manjkajo izdatni viri paše med letom, bodisi spomladi, poleti ali jeseni. Tu bo čebelar prav težko kaj pričebelaril, če ostane s čebelami na stalnem mestu. Morda so včasih dobre letine, ko medi „vsak kol“, a če teh „kolov“ ni, mu čebele tudi ne morejo delati čudežev. 'I'ak čebelar mora na vsak način misliti na prevažanje, sicer bo v nekaj letih prišel skoro gotovo s svojimi čebelami na nič.
Izjeme pa so tudi za take razmere mogoče, kot mi potrjuje sledeči primer.
Na meji bivše monarhije sem poznal dva kraja, kjer ni bilo spomladi ne rese, ne vrbov-
ja, pozneje le tu pa tam kaka divja češnja, a sadnega drevja skoro nič. V eni izmed teh vasi z okrog 25 hišami sta bili le 2 cepljeni jablani in 1 hruška. Poleti ni bilo ne kostanju, ne detelj in jeseni nič ajde, pa je bil v vsaki teh dveh vasi po en čebelar ter sta imela oba skoro vsako leto prav dobre čebele. Tudi pravih travnikov ni bilo, ampak samo nizko ležeče gorske senožeti in malo nad njimi obilno najrazličnejšega grmovja. To je cvetelo vse leto in prav v tej divjini je moral mediti „vsak kol“, sicer bi ne bile mogle čebele uspevati.
Zanimiv pojav izvrstne čebelje paše sein opazoval pri lastnih čebelah na jugozupadnein obronku Krnskega gorovja na Tolminskem. Vas Drežnica leži kakih 200 m nad dolino Soče pri Kobaridu in ima zaradi bližine gor že planinski značaj, medtem ko je dolina Soče pri Kobaridu zaradi zveze po dolini Nadiže z gorenjo Italijo glede podnebja mnoigo milejša. V tamkajšnji okolici je bilo čebelarstvo že od nekdaj močno razvito in je zelo lepo uspevalo'. Nekateri so živeli skoro samo ob čebelarjenju ter gojili po sto in več kobaridskih panjev. Največ so jih prevažali v pašo v Italijo, le spomladi so mnogo dobile doma na resi, ki je je vse polno po tamkajšnjih gorskih pobočjih.
V vasi Drežnica pod Krnom sem tedaj opazoval tale pojav: Že okrog svečnice je sončne bregove pod vasjo ob Soči pordečila spomladanska resa. Tudi različno drugo cvetje se je v dolini pojavilo precej prej kot na drežniški planoti. Cvetenje rastlin se je čimdalje bolj pomikalo v bregove. Ko je dolina že odcvitala, je bila planota šele v najbu jnejšem razvoju. Še pozneje je šlo to stopnjevanje najprej v hribe nad vasjo. Prav lepo se je to videlo zlasti pri češnji. Ko so v dolini že odcvetele, so sc na planoti pojavili prvi cveti in to je šlo v časovnih razdobjih naprej in naprej prav tja pod skalovje Krna, kjer je zadnja češnja pokazala svojo belino, ko so se v dolini že rdečili sadovi.
Prav tako je bilo z drugimi rastlinami. Borovnice so zorele visoko pod Krnom šele tja meseca avgusta, torej skoro dva meseca kasneje kot v dolini.
Zato so čebele z drežniške planote zgodaj spomladi letele na pašo največ pod vas. Pozneje so imele v okolici vasi dovolj bogato pogrnjeno mizo in ko je tudi tu minila obilnejša paša, so letele čim dalje više v planine. To si; je godilo do pozne jeseni, ko je ,|K> skalovju že meseca oktobra še vedno obilno cvetel žepek. Paša v tem kraju je bila prvovrstna in nepretrgana, čeprav ni bilo v poletnem času ne kostanja, ne lip ali hoje in tudi ajde ne dosti, a medila je kljub višji legi tudi prav dobro. Zlasti mnogo je dal žajbelj, ki je po pašnikih in senožetih cvetel tja v pozno jesen. Pravih gozdov tam ni bilo, pač pa obilo grmovja, ki je ravno tako zaradi razlike toplotnih razmer cvetelo v precejšnjem časovnem razdobju.
V tem kraju je bilo pred prvo svetovno voj-ino par čebelarjev, ki jim je dajalo čebelarstvo prav lepe dohodke in to večinoma vsako leto. Meni se je v blagoslovljenem letu zgodilo, da je 10. avgusta ponovno rojil izrojenec. Dal mi je tak roj, da bi bil kranjič normalne mere [KX]K)liionia poln samih čebel. Ker pa zaradi povojnih razmer nisem mogel dobiti nobenega prazneg;u panja več in tudi desk ni bilo nikjer, sem roju v hitrici priredil za bivališče zaboj
za municijo, ki je imel obliko navadnega panja, a je bil precej večji kot normalni kranjič. Tri četrtine prostora so takoj zasedle čebele. Čez kakih 14 dni so bile čebele že na zadnji skonč-niei in ko sem jili (>(1 grebel, se mi zasveti snež-nobelio satje prav pri koncu. Dovršil je tedaj delo v panju v 14 dneh in bil težak kot cement. Osem dni za tein rojem, ki sem mu dal ime „pomlajenec“, mi je rojil tudi spomladanski drujec. Zdelo se mi je prav neverjetno, a bil sem priča, ko je zletel. Tudi ta je tako dobro uspeval, da sem ga z veseljem in varnostjo zazim.il. To je bilo v blagoslovljenem letu 1919. Bilo je ves avgust soparno in mirno ter so morale čebele v planinah dobivati izredno dobre vire medu, kar pa nisem mogel točneje dognati. To sem opazil, da jih je bilo mnogo po piju-vancu in drugih višavskih rožah. Ker sem imel edino jaz čebele v tamkajšnji fari, jo bil tudi med zelo iskana poslastica in bi ga bil speča! na cente. Ljudje so namreč zelo zaupali v njegovo zdravilnost.
Kot zanimivost, kako daleč lete čebele, naj navedem še to: Sredi meseca avgusta sva šla z nekim domačinom na Krn (2246 m). Na sedlu med Krnom in Bogatinom (okrog 1800m) sva počivala v prijetni gosrski tišini. Tu pa tam sva zaslišala nad seboj nekak šum. Začel sem, opazovati, kaj naj bi to bilo. In videl sem razločno, kako so prav nizko letele od bohinjske strani in obratno čez sedlo čebele in to prav pogosto, po presledku nekaj sekund. Opozoril sem na ta pojav sopotnika, ki mu je bilo to kot nekdanjemu gorskemu pastirju že zna,no. Pravil mi je, da se včasih pred bližajočo se nevihto vidijo na takih sedlih celi curki čebel, ki hite proti domu ali v Bohinj ali na kobarids-ko stran. Enak pojav je opazoval tudi na drugem sedlu proti boški strani.
Iz tega vidimo, kako daleč in kako visoko si upajo čebele ob mirnem in gorkem vremenu, če zaslede k je obilnejšo pašo. Saj je bilo od tu do prvih selišč ure in ure hoda. Malo verjetno je, da bi bile čebele iz družin divjih rojev, ki bi se zatekli sem gori v skalovje. Saj so bili tu prejšnje leto še vroči boji in vse gorovje polno vojaštva. Ti bi prav gotovo vsak pribegli roj zavohali in mu ob prvi priliki pobrali med, tako da bi ne preživel sledeče zime in I. 1919.
V	taikih ugodnih krajih je seveda čebelarjenje lahko uspešno, čeprav ni vseli onih pogojev o glavnih pašah, ki sem jih navedel spredaj. To so pa le izjeme in postavljene izven pravila. Prevažanje v takih krajih ni potrebno in -bi se zaradi klancev in slabih potov delala prevelika škoda pri panjih in njih vsebini. Če težko satje le predolgo- visi na eno stran in pride vmes še kak sunek, se bo prav gotovo potrgalo in polomilo, panji sami pa se hitro zverižijo.
Slikarji končnic. Urednik A. Bukovec je v svojem članku Naše panjske končnice (Sč 1942/ 99) omenil, da iz Savinjske doline, kjer je bilo poslikovanje končnic zelo v navadi, ni mogel dobiti nikakih podatkov o- slikarjih, ki bi se s to rečjo pečali. Na. enega takega iz novejše dobe sem slučajno- naletel med „Malimi naznanili" v Čebelarju iz 1. (906. Bil je to Stropnik Jože iz škal pri Velenju, ki pravi v oglasu, da slika končnice po 30 vinarjev, večje razmeroma
Nadalje je pomembno tudi to, da mnoge rastline iste vrste v raznih krajih prav različno mede. V višjih legah in v bližini večjih gozdov ajda ne daje dosti medu. Tudi površina posejane ajde vpliva -na donos. Majhne zaplate, ki niso strnjene, sorazmerno ne zaležejo toliko kot velike njive. To so trdili ze stari čebelarji. Enako je -pri drugem cvetju. Le večja množina istovrstnih cvetov brez večjih presledkov nekaj zaleže. Obiranje in iskanje posameznih rožic je izguba časa, preveč utrudi čebele i-n jih zgodaj izčrpa. V ta,kih prilikah nimamo pričakovati obilnejšega -donosa. Medene deteljice je na primer ikmalu po prvi košnji po naših travnikih precej, a le ne toliko, da bi sama ta kaj prida pomagala čebelam v tem času. Samo enkrat sem imel priliko opazovati, da so nanesle prav s te rože obilo medu. Okrog farne cerkve je bilo na obširnem travniku tega cvetja vse belo, ker so cerkev pravkar dozidali ter je pognala na pohojenem travniku sama medena deteljica v izredno velikem številu. V bližini ni bilo drugih čebel kot moje in opazoval sem, da so se kar v curkih vsipale na ta travnik. Redko se po prvi košnji pokaže v panjih nov med, a v onih okoliščinah se mi je to- zgodilo. Po preizkušn ji okusa in po barvi tega medu smo- zanesljivo ugotovili, da je bil med nabran skoro izključno na medeni deteljici. Če se prav spominjam, je bilo dotično leto bolj sušno.
A s takimi izrednimi pojavi čebelar ne sme nikoli vnaprej računati. So letine ,ko nekatere cvetice -prav obilno mede, a druga leta pa odpovedo. Tudi ista vrsta cvetic daje v istem letu in ob enakih vremenskih okoliščinah po- raznih krajih včasih prav različne množine donosa. To vidimo že na ajdi. Vpliv ni samo ]x> podnebju, legi, ampak tudi po zemlji, na kakršni raste rastlina, dalje zavoljo gnojenja in drugih prilik.
K temu bi še omenil, da različno plemenito cvetje po naših mestnih vrtovih prav malo pripomore ik dobremu donosu. Znano je, da sadje v divjem, necepljenem stanju mnogo bolj medi kot v cepljenem. Dalje vpliva na medenje tudi čistota ozračja. Tam, kjer je mnogo dima in saj, to je v mestih, v bližini železnic in to-varen, pride z 'dimom v zrak tudi prah saj, ki pada z roso na cvetje in zamori v njem zmožnost uspešnejšega medenja, To opažajo zlasti na ajdi v bližini industrijskih krajev in gotovo je tako tudi pri dru-gi vrsti cvetja.
Kdor hoče tedaj uspešno čebelariti, mora prav dobro poznati razmere dotičnega kraja,
l	o pa doseže le po večletnem natančnem opazovanju, vestnem zapisovanju vseli važnejših ugotovitev glede paše ter po proučevanju rastlinstva in ostale narave. Ce bo prilagojeval svoje čebeljarjenje razmeram v -kraju, se bo ognil marsikake nesreče in si prihranil razočaranja', iki nas čebelarje že taiko prepogosto in prav nemilo zadevajo.
dražje, in to po želji, -kar kdo hoče: krajine, živali, svetnike, razne šaljive prizore itd.
V	istem letniku Čebelarja oglašata še dva slikarja končnic, ki v omenjenem članku tudi nista imenovana: Pavel Šubic v Poljanah nad Škofjo Loko, ki je nudil umetniško slikane končnice in podobar Ivan Puc v Šikofji Ijo-ki. Zadnje imenovani je računal «d končnice po U) vinarjev, pravi pa, da je delo zato umetniško in motivi slik pristno kranjski!	Deel
Mali katekizem za vzrejevalce matic
A. Žnideršič.
foto v a resnica je, da čebelje pasme niso k a kor pasme drugih živali plod človeških pr -zadevanj, temveč so nastale ipo sebi v geografsko in klima tično	ločenih ozemljih.
To so prave geografske, rase, ki kažejo v razimejnih pasovih prelivajočo težnjo. Človeški ukrepi so bili vsaj v začetku	temu naravnemu
razvoju	čebel bolj kvarni
kakor koristni. Zlasti moderni promet je pospeševal križanja in povzročil marsikje tak plemenski kaos, da moramo sedaj ugibati, kakšne naj bi bile čebele čiste krvi te alii one pasme. -Naše kranjske čebele so na debelo izvažali, hkratu pa so jih pokvarili s tem, da so jih mešali z italijankami.
Dokaj pozno je prišlo čebelarjem na um, da bi bilo treba gojiti čebele v prvotnih, od narave nakazanih smereh, da bi bila tudi pri njih čistokrvna vzreja umestna. Toda čistokrvna vzreja čebel je naletela na velike težkoče. Izkazalo se je, da je zanesljivo odbiranje plemenskih živali pri čebelah skoraj nemogoče. Prašitev matic	se	izvrši	visoko v zraku in se v zaprtih
prostorih	sploh	ne	posreči.	Česa vsega že niso
čebelarji poskušali, da bi vsilili maticam ženine po svojih želja!*! Kontrola pri prahi matic je še vedno eden najbolj kočljivih čebelarskih problemov. Plemenilne postaje, ki so jiih začeli kot prvi ustanavljati Švicarji, predstavljajo le zasilen izhod iz te zadrege. V -splošni čebelarski praksi so se kljub temni obnesle in v zadnjem času čedalje bolj pridobivajo na svoji veljavi.
Vzreja matic je postala važna čebelarska panoga. Napreden čebelar se ji skoraj ne more več izogniti. Tudi pri nas je delovalo pred sedanjo vojno že nekaj plemenilnih postaj, ki so bilo osnovane deloma zasebno, deloma na društveno pobudo. Društvo je obenem priredilo več uspelih tečajev, na katerih so si čebelarji, ki so' se za to zanimali, pridobili najpotrebnejše znanje o vzreji matic. Udeleženci pa so čedalje bolj pogrešali priročnik, ki bi jim na kratko in v strnjenem pregledu podajal na tečajih obravnavano snov. Da zamašim to vrzel, sem obdelal učno tvarino v obliki vprašanj in odgovorov ter sestavil tako nekak katekizem za vzrejevalce matic. Ker bi utegnil dobro rabiti tudi širšim čebelarskim krogom, ga v naslednjem objavljam.
1. Kakšna je razlika med spoli matic, trotov in čebelami?
Matica je samica, trot je samec, čebele pa so zakrnele samice. Matica in trot skrbita za razplojevanje, sicer pa nimata drugega dela. Čebele vzgajajo zarod, gradijo satje, nabirajo in predelujejo med in obnožino.
2. Kakšna so spolovila matice?
Glavni del matičnih spolovil sta dva jajčnika v njenem zadku. V vsakem jajčniku je do 180 cevk, ki so napolnjene z jajčeci. Vse cevke se iztekajo v jajčno vodnico^ ki je v zvezi s semenskim mošnjičkom. V njem hrani matica plodilo, ki ga je dobila od trota. Pri zalegamjm spusti plodilo iz semenske
mošnjice v jajčno vodnico, da se jajčece oplodi’, ali pa ga pusti, da zmiuzne mimo semenske mošnjice, ne da bi se oplodilo. Iz. oplojenih jajčec se zvalijo čebele in matice, iz neoplojenih pa troti.
3. Kakšna so spolovila trota?
Trotova spolovila so po razvrstitvi posameznih delov precej podobna matičmiim. Plodilo (seme) izločata dve modi po dveh semeno-vodili v skupen nabiralnik. Pri dozorelem trotu se enkrat za vselej zibere v nekaki semenski pušici. Pri opraševanju se vse seme izlije v matično nožnico.
4. Ali se razliku jejo jajčeca za matice, čebele in trote?
Iz oplojenih jajčec nastanejo čebele in matice, iz neoplojeni h pa trotje. Čebele lahko iz vsakega oplojenega jajčeca i»podred e matico.
5. Kakšno sorodstvo je med troti in maticami? Troti nimajo očeta, ker se rode iz neoplojenih jajčec, pač pa imajo po materini strani starega očeta.
(). Ali čebele lahko izpodrede matico, če jo izgube?
Čebele si lahko izpodrede matico, če imajo mlado zalego (jajčeca in 2—3 dni stare žrke).
7. Koliko časa traja, da se» iz jajčeca izvali matica ?
Iz jajčeca se izvali žrka v treh dneh. Čez nadaljnjih (> dni čebele matičnik pokrijejo. Čez 7 dni potem pa se popolnoma dioirastla matica izvali. Ves razvoj traja 15—16 dni.
8. Kakšne starosti morajo biti žrke, da se iz njih vzrede polnovredne matice?
Ge pride družina nepričakovano oib matico, pričnejo čebele vzgajati matice nele iz enodnevnih, ampak tudi iz večdnevnih žrk. Vzredijo pa matice is tem, da krmijo žrke s posebno, nalašč v ta namen napravljeno hrano. Jasno je, da se starejše žrke, to so one, ki so bile do takrat hranjene z običajno hrama, ne morejo tako razviti kakor one, ki so od prve ure svojega rojstva hranjene z boljšo hrano.
9. Kdaj je matica oprašena, kdaj začne zalegati in koliko jajčec lahko zaleže na dan? Matico opraši trot v zraku čez (> dni potem, ko se je izvalila. Zalegati pa začne že drugi ali tretji dan. Ko je družina na višku razvoja, izleže matica do 4.000 jajčec dnevno, to seveda le izredno rodovitna matica im le v močni družini. Normalno ise pojavi zalega v prezimujočih druižinah februarja, včasih pa tudi že januar ja meseca.
10. Zakaj je važno, da opraši trot izbranega rodu plemensko matico?
Zato, ker se tudi po očetovi strani prenašajo dobre lastnosti na potomce.
11. Ali jo priporočilno prašen je matice z lastnim trotom, t. j. s trotom iz iste družine? Če nam jo do tega, da bodo vrline, ki jih ima družina, iz katere vzirejamo matice, prešle na potomce in se v njih trajno zakoreninile, potem je potrebno, da ise prašijo matice s troti iste družine. Vendar pa je treba čez nekoliko let rod poživiti z drugimi rodom.
12. Ali moramo pri izbiri matic in trotov pazi ji tildi na njih telesne posebnosti?
I>a, in sicer mora biti martica dolga in vitka, razen tega pa živahna in urna, torej sploh 'brez napake. Trot mora biti zastaven, velik, kosmat, živahen in uren. Trote in matice si ogledamo in ocenimo najlaže, če jih spustimo v sobi na šipo zaprtega okna,
13. Kakšno starost lahko doseže matica?
Pet let.
14. Do katere starosti naj pusti čebelar matice v družini?
Preko dve leti stare matice je treba izmenjati.
15. Kako uporabljamo matičnike iz izrojenca? Peti dan potem, ko je družina rojila, izrežemo iz izrojenca matičnike ter jih damo ali v plemenilnike ali v matičnice, ali naravnost družinam, katerim hočemo matice izmenjati.
K). Kda jih damo v matičnice?
V	matičnice jih damo tedaj, če nimamo ple-menilnikov takoj na razpolago, ali če nočemo zamenjati starih matic, preden se mlade matice izvale, odnosno opraše.
17. Kako hranimo matičnike v matičnicah? Matičnice miorajo biti opremljene na eni strani z matično rešetko, da morejo čebele do matic, ne pa matice ven. V vsako matič-nico denemo tudi nekoliko medu.
Razen tega potrebujemo še poseben satnik, ki je s podolžnimi letvicami tako .pregrajen, da lahko postavimo vanj eno ali več vrst mu-tičnic drugo vrh druge in drugo zraven druge. Tak okvir damo izrojencu, ko mu ipoprej odvzamemo vse matice alii pa ga denemo med sate kake družine brez matice. Ko »e čez nekaj dni matice izvale, jih /na ta ali oni način porabimo. V matičnieah jih lahko pustimo kvečemu trii dni.
18. Kdaj vzrejam«)' matice, kateri čas je zato najprikladnejši?
Vzrejamo jih lahko meseca aprila do meseca avgusta. Najprikladnejši čas sita meseca maj in junij. Najbolje se vzreja posreči med dobro pašo, sicer moramo pokladati.
19. Kakšen je preprost način vzreje matic? Plemenjaku vzamemo matico, na kar nastavijo čebele nad nekaterimi žrkami matičnike. Ker pa ne izberejo vselej naj mlajših žrk, ampak tudi starejše, .ki pa ne dajo polnovrednih matic, je prav, da čez dva dni vse pokrite matičnike podremo. Potem ostanejo v panju le tisti, ki so jih čebele potegnile nad mladimi žrkami.
20. Kdaj in kako porabimo matičnike?
Čez devet dni lahko matičnike izrežemo ter jih damo ali družinam, ki jim hočemo matico izmenjati, ali jih hranimo v matičnieah, dokler se ne izvalijo, ali v plemenilnikih, da se opraše, preden jih porabimo.
21. Zakaj jih damo v plemenilnike?
Deloma zato, ker hočemo izmenjati v družinah stare matice le z opraženimi, deloma pa tudi zatio, ker hočemo matice preskusiti, če so dobre in če pravilno zalegajo.
22. Kako vzrejamo matice iz izbranih žrk? Matice vzrejamo iz izbranih žrk na različne načine. Pri vseh načinih pa moramo najprej pripraviti rednika. Pripravimo ga tako, da vzamemo močni družini matico. Čez devet dni, to je šele teda j, ko je vsa zalega, pokrita in si družina ne more več izpodreditii matice
iz lastne zalege, podremo v redniku vse mu-tičnike, ki so jih čebele potegnile, in mu damo v pl od išče jajčeca ali enodnevne žrke iz plemenjaka. Če ni izdatne paše, moramo redniku dan za dnem pokladati.
23. Kako pridobimo jajčeca ali žrke za vzrejo matic?
Jajčeca ali žrke pridobimo na več načinov. Prvi način je ta, da izrežemo iz plemenjaka kos sata z jajčeci. Tak sat razrežemo v ozke trakove, te pa nalepimo na dolnji rob kakega sata, ki smo ga prej spodaj prilično za tretjino skrajšali. V trakovih pustimo jajčeca le v vsaki tretji celici, ostale pa podremo. Sat denemo nato v sredo rednikovega plodišča. Če pa smo dali plemenjaku nekaj dni prej prazen sat v sredo plodišča in ga je matica zalegla, ga damo redniku v izgo-ditev celega, lahko pa ga, kakor je bilo popisano’, razrežemo v pasove.
Drugi način je ta, da naredimo iz voska matičnikom podobne lončke. Take matičnike nalepimo na letev, in sicer tako, da na njej vise. Pri tem nam dobro rabijo tudi leseni matičniki, ki so znotraj prevlečeni z voskom in so tako prirejeni, da jih lahko vtaknemo v luknje vzrejne letve. Na dno vsakega narejenega matičnika prenesemo iz kakega založenega matičnika nekoliko matične krme, vrh krme položimo en dan staro žrko, ki smo jo poiskali v plemenjaku. Za prenašanje uporabljamo vžigalico, ki je na enem koncu primerno sploščena. Paziti je treba, da ima žrka v matičniku isti položaj, kot ga je imela v celici. Satnik, v katerega smo pritrdili vzrejno letvico n, damo redniku, da odgoji iz prenesenih žrk matice.
Iz sata pa tudi lahko izrežemo posamezne celice, ki jih prilepimo na spodnji rob skrajšanega sata ali pa na lesene matičnike. Še bolj priprosta priprava je sveder, s katerim lahko izvrtamo posamezne celice iz zalež.e-nega sata.
24. Kako lahko prisilimo čebele k reji matic iz čebeljih žrk?
Najprej si pripravimo majhen roj brez matice. Damo mu sat z medom in sat z ob noži no ter vodo, v enega teh pa vzrejno letev z žrkami. Nato ga postavimo za 24 ur v temo. Ko smo se prepričali, da so čebele prešle k vzreji matic, kar se zgodi čez kakih dvanajst ur, prenesemo letev v rejnik.
25. Koliko vrst plemenilnikov poznamo?
V glavnem razlikujemo dvoje vrst plemenilnikov. Prvi so opremljeni s tremi satniki, drugi pa z enim samim. Slednji imajo na obeli straneh šipo, da lahko vsak čas pogledamo, če ni med čebelami trotov, če čebele gradijo in če matica že zalega.
26. Kako opremimo' plemenilnike?
V plemenilnike nasujemo 'A kg mladih čebel, nakar mu vcepimo matični k ali pa mu dodamo mlado matico. V plemenilniku mora bit kotanja, v katero gre Y\ kg testa iz sladkorja. Testo zamesimo kolikor mogoče trdo iz medu in sladkorne moke. Če pošiljamo plemenilnike na plemenilno i>ostajo, ne sme biti med čebelami nobenega trota; zato moramo čebele, preden jih vsadimo, presejati sJkozi posebno sito.
27. Kje in zakaj ustanavljamo plemenilne postaje?
Plemenilne postaje ustanavljamo zato, du se matice, ki jih tja pošiljamo, oplemeni jo z izb,ranimi troti. V ta namen postavimo plemenjak, ki ga imenujemo v takem primeru troturja, na nekem kraju, kjer ni v bližini, to je v oddaljenosti 3 km nobene druge čebelje družine.
28. Kako pošiljamo matice na plemenilno postajo?
Matice pošiljamo na plemenilno postajo v plemenimikih. Če postaja ni naša last, temveč pripada nekomu drugemu, smemo pošiljati matice tja samo v plemenilnikih, ki imajo en sat iin na obeh straneh šipi, to pa zato, da se lastnik olb prevzemu lahko prepriča, če iii v plemenilniku nobenega trota. Drugače bi se lahko zgodilo, da bi nepoklicani trot oprašil lastno sestro ali pa kako drugo matioo.
29. Kako še lahko sparimo matico z izbranim trotom, ne da bi jo pošiljali na plemenilno postajo?
To dosežemo na tu način, da damo v pleme-'nilnik razen matice in čebel tudi kakih 15 trotov iz odličnega plemenjaka, luko opremljene plemenilnike postavimo na takem kraju, kjer ni 3 km naokrog nobenih drugih čebeljih družin. V tem primeru opražijo matico troti, ki smo jih družinici dodali.
30.	Kdaj in na kakšen način dodajamo matice osi rotel im dr užin a m ?
Matico sprejme osirotela družina najraje tedaj, ko nima več možnosti, da bi si iz lastne zalege izpod,redila matico, to je deveti <lan po odvzemu stare matice. Načini dodajanja so različni. Nekuteri takoj po odvzetju stare matice družino močno pokadijo, nakar spuste mlado matico pri žrelu v panj. Drugi vržejo matioo v vodo ter premočeno spuste nu zaseden sat. Tretji pridenejo 24 ur potem, ko so odvzeli staro matioo, mladico v mationici. Če po 2+ urah zapazijo, da čebele matico prijazno oblegajo, zamašijo izhod (luknjico) v matični« s sladkornim testom. Čebele testo «»užijejo in na ta način matico osvobodijo. Če vidimo, da so čebele matici sovražne, pustimo matico še nadaljnjih 24 ur zaprto.
To bi bilo v kratkih besedah ono, kar bi moral vedeti vsak čebelar in na katera vprašanju bi moral odgovarjati oni, ki bi se udeležil tečaja za vzrejo matic in ki bi hotel napraviti skušnjo za mojstra.
Obširneje o vzreji matic bomo brali v knjigi, ki jo pripravlja prof. Verbič in ki jo namerava ČD v kratkem izdati.
Življenje v panju med letom
Fr. L.
d takrat, ko je človek udomačil večino sedanjih domačih živali, se je življenje teh v marsičem spremenilo. Prehod iz prostosti v naravi v navezanost na stalen zuprt prostor, kukor tudi delno spremenjena hrana po snovi in načinu podajanja, vse to je vplivalo v precejšnji meri tudi na nadaljnji razvoj teh živali in povzročilo več ali manj bistvene spremembe v ustroju njih trupa. Res je, da so v novem udomačenem stanju živali bol j zavarovane proti različnim nevarnostim in sovražnikom, po drugi strani pa njih razmnoževanje ni več ta,ko svobodno kot je bilo, v naravi, ampak največkrat odvisno od človekove preračunljivosti. V prosti naravi je bilo neovirano razmnoževanje že zato bolj potrebno, ker so mnoge živali podlegle svojim sovražnikom in je bilo trebu zaradi ohranitve vrste s hitrim nadomeščanjem kriti velike izgube.
Kar lahko rečemo glede teh sprememb pri drugih vrstah živali, se prav malo- ali sikoro nič ne pozna pri čebeli. Vzrok je tudi v tem, ker čebela prav za prav ni udomačena kot druge vrste živuli, ki jih gojimo doma, ampak ji je Move,k le oskrbel novo bivališče in pri tern upošteval njen naravni razvoj v prvotnih razmerah, ko so se čebele po lastnem nagonu naseljevale v duplih dreves, razpokah v skalovju, zemeljskih luknjah in drugih, kolikor toliko zavarovanih krajih.
Način njenega življenja in naravnega razvoja pa se ni v ničemer bistveno spremenil. Čebela
je v novih razmerah le v toliko nu boljšem, da imn v človeku skribnegu vuruhu in ji preti tu mnogo manj nevarnosti in sovražnikov kot pa v njenem prvotnem, recimo divjem stanju.
Glede njene krotkosti pa je prav dvomljivo, da bi bila čebela, preseljena v območje človekovega gospodarstva, v bistvu kaj spremenila svojo prirojeno naravo. Razdira,žene, napačno obravnavane ali iz drugih vzrokov vznemirjene čebele so pikale, pikajo in bodo pikale ter se v tem oziru ne dajo prevzgojiti. Nagon samoobrambe je to, kar je za obstoj čebel neobhod-no potrebno.
Življenje čebel v novih razmerah, to je v človekovi oblasti, se je nebistveno spremenilo le v toliko, kolikor človek posega v njih delovanje. To je pa vedno preračunano, zavestno in usmerjeno v pomoč njenemu razvoju ali njeni ohranitvi. Vsako prekomerno poseganje v naravni razvoj družin pa je za te in tudi zu njih gospodarju škodljivo. Natančno poznavanje življenja čebel je pravemu čebelarju nujno potrebno in ne sme pri svojih opravilih nikoli podvzeti dejanj, ki bi bila nasprotna naravnemu razvoju čebeljih družin. Zato je potrebno, da si življenje čebel v teku letu predočimo in da po teh nespremenljivih zakonitostih narave tudi uravnavamo svoju čebelarska opravila.
Navadno pričenjajo čebelarji novo čebelarsko leto z dokončnim zazimljenjem čebel, ko pritisne res pravi mraz in zavarujejo tudi vna-njost panjev z boljšo odejo.
Naravni razvoj čebel se ravna skoro točno po sončnem obratu.
Mesec januar je nekako prehodno stun je, ko žival še miruje in ne kaže na vnanje kakega
življenja. Ni pa to pravo zimsko spanje, saj se čebele, stisnjene v gručo, ,počasi gibljejo in uživajo hrano ter si zaradi gibanja in hranjenja pridobivajo potrebno toploto. Zavoljo mraza tudi ne morejo še zapuščati panjev, da bi se otrebile. To se agodi po vremenskih prilikah navadno konec januarja ali v februarju, v trdovratnih zimah pa tudi šele marca. Če so bile čebele zazimljene na primerni hrani, ajdovem medu ali sladkorju, strpe brez škode s trebljenjem tudi do marca. Ob taki zdravi hrani se njih blatniki sicer popolnoma napolnijo in se ne zgodi, da bi odlagale trebež kar v panju po satju kot se zgodi to v primerih, ko so uživale neprimerno h ra.no, na primer hoje v med ali drugo drevesno mano.
S prvim pomladanskim trebljenjem pa se navadno še ne začne pravo življenje v panju, ker matica, kot osrednje bitje v panju, še vedno miruje. Ta zastavi novo zalego\ nekoliko pozneje, ko začuti, da toplota narašča in ko spozna, (In dobivajo čebele v naravi že tudi obnožino, ki je zn zalego prepotrebna hrana. Kajti jesenska zaloga te „moke“ za mladi naraščaj navadno ni prevelika in bi brez novega donosa bila mlada zalega v nevarnosti za obstoj. Zato je novo za lega n j e „sprva prav pičlo in obstoječim naravnim razmeram prilagojeno.
V normalnih letih se prične v naših krajih novo življenje v panjih že meseca februar-j a, kmalu po svečnici. Na prisojnih krajih zacveto tedaj prve pomladanske cvetice, ki nudijo čebelam precej obnožine. Tam pa, kjer je spomladanska resa, pa se začne tudi dotok me-dečine, kar v izdatni meri vpliva na ugoden razvoj družin.
Ob prvem pomladanskem zaleganju sem doživel pred leti tole zanimivost. Imel sem čebelnjak obrnjen proti jugu. Na levi strani čebelnjaka, proti vzhodu, je bil senčen svet in ker je bila v bližini večja voda, je vladal tu stalno večji hlad kot na desni, zapadni strani. Popoldansko sonce je zlasti v zgodnji pomladi prav dobro segrelo čebelnjak od zapada. Pri pregledovanju 16 AŽ panjev v 'dveh vrstah sem opazil nekako konec februarja, da imajo po vrsti vse družine pomaknjeno val išče proti desni steni panjev, tedaj v zapadno, bolj sončno smer.
Ali je žival res s svojimi čuti dognala, da prihaja od zapada več toplote? Drugače si tega ne morem razlagati. Pozneje v drugačnih razmerah in v drugem čebelnjaku nisem več opazoval tega pojava.
Navadno pa se prične živahnejše delovanje v panjih šele meseca marca. Dan je dosegel enakonočje in sončna toplota izvablja čebele v množicah iz panjev v naravo, kjer dobe tu pa tam v ugodnih letih že bogato pogrnjeno mizo. Kesa je v naj lepšem cvetju in vrbovje odpre bogate zaloge obnožine in inedečine. Čebele rabijo v tem času zlasti dosti vode. Med, ki je še ostal od zimske zaloge, se je že precej strdil, da ga je treba z Modo mešati in raztapljati. Če je suho vreme in ni snega, niti ne v bližini primernih stoječih voda, čebelam prav ustrežemo, če jim pred čebelnjakom napravimo napajalnik, da jim ni treba predaleč po vodo.
V takih ugodnih okoliščinah se zalega vedno bolj množi, deloma zaradi dotoka hrane od zunaj, a tudi zaradi nomnožitve mladih čebel, ki so potrebne v panju za prva domača dela in za ogrevanje mlade zalege. Množeča se za-
lega rabi tudi vedno več hrane in matica dobiva stalno novega prostora za novo zaleganje.
Z aprilom se še v izdatni meri izboljšajo toplotne in pašne razmere. Cvetja je vedno več in če je ugodno vreme, je donos vedno bolj obilen. S tem pa je dana tudi možnost, da matica lahko zaleže ves prazen prostor v satju. Mnogo zalege rabi tudi mnogo medu in tu se začne nekako tekmovanje med čebelami in matico. V vsako celico, ki se izprazni, zaleže matica takoj jajčece.
To delovanje se v ugodnih razmerah v mesecu maju še .stopnjuje. Tedaj se panji navadno napolnijo s čebelami. Narava je zdaj v najbuj-nejišem cvetju in dotok hrane je ob ugodnih vremenskih okoliščinah tolik, da presega dnevno porabo. Od srede meseca dalje prihajajo v normalnih razmerah noji. Če teh ni, se panji vedno bolj napolnjujejo z medom, da za novo zalego že ni več dosti prostora. S tem mesecem se že začne kopičenje hrane za zimo. Jako so prišle čebele nekako do .sredine sončnega leta na višek razvoja, zlasti z ozirom na številčno moč družin. Saj se je število živali namnožilo v tem času vsaj štiri do petkratno od prvotnega stanja v začetku sončnega leta. laka armada pa je tudi potrebna, ker v tem času največjega dela čebele umirajo povprečno že po šestih tednih svojega življenja.
Močno razmnoževanje čebel traja še nekaj tednov, kar je potrebno le za nadomeščanje izgubljenih življenj, ne pa za ohranitev vrste, ker ta ni odvisna od brezplodnih čebel, temveč od prave samice, matice. Ta se spričo take plodovitoisti mora končno tudi izčrpati. Saj so biološka (življenjeslovna) raziskovanja znanstvenikov dognala, da ima matica po oprašenju okrog 15 milijonov semenskih nitk (spermaito-zoe). Plodovitost matice je tedaj never jetno velika, vendar se s tem matica polagoma izčrpa in bi bil tako ogrožen nadaljnji obstoj družine. Matica doseže >kvečemu starost 7 let Zato je vzreja novih matic v krajših razdobjih iz varnostnih in samoohranitvenih razlogov prav potrebna. Vča.si se izvrši ta sprememba prav n« tihem, ko so si čebele po odmrli ali odstranjeni matici izpodiredile iz mlade zalege novo oh ra-
li	j c val ko rodu. Največkrat se izvrši obnovitev z rojenjem, ko stara matica izleti iz panja, ena izmed novorojenih pa ostane v starem panju njena naslednica, ki bo po olbhojenju v polni čilosti skrbela za obstoj prvotnega doma. Vse te spremembe se zgode v času, ko je v naravi še vsega v izobilju in si tudi nova družina, ki pride tako rekoč na golo, še lahko do zime oskrbi dovoljno zalogo za svoj obstanek preko zime.
Kako se izvrši rojenje je splošno znano in tudi glede oprašenja mladih matic je vsak pravi čebelar pravilno poučen.
Pri nas sprejemamo roje nekako do konca junija. Poznejši bi se ne mogli več toliko razviti, da bi bil njih obstoj brez nevarnosti.
Meseca julija namreč usahnejo v naravi dzdatnej.ši viri nektarja in čebele se morajo v vsem omejiti. To se pozna tudi na novi zalegi, ki se polagoma začne krčiti. Izjeme so tu le mladi roji z mladimi maticami, ki še prav pridno zalegajo.
Ta zaistoj traja približno kak mesec. Kajti avgusta se odpro v večini naših krajev za čebele zopet izdatni viri donosa, ko zacvete ajda. Ta daje tudi najbolj primeren med za zimsko
zalog». V nekaterih letih medi tudi hoja, a ta je za čebeljo zimsko prehrano smrtonosen. Razumen čebelar pripravi svoje čebele z namernim (spekulativnim) pitanjem na ajdovo pašo, ker je od te največkrat odvisna usoda njegovih panjev. Glavno je, da so družine takrat živalne in lahko pašo res izrabijo. Zaradi obilnega donosa z ajdovih polj, zalega zdaj matica prav pridno novo zalego še tja v mesec s ep t e m b e r in okt o b e r. Tako oskrbi svojo družino z mladicami, ki ;bo z njimi prebila trdo zimo, medtem ko se bodo pred ajdovo pašo izvaljene čebele do zime že po veliki večini izrabile in odmrle.
Meseca septembra in oktobra se čebele ob gorkih dneh še živahno spreletavajo in donašajo s poznega cvetja zadnjo obnožino, ki jim bo prišla zelo prav za prvo spomladansko zalego. Ob mrzlih nočeh pa zasedajo v gruči
zadnjo zalego, da se ne prehladi. Ko se izvali tudi ta, se zbero na tenu mestu v zimsko gručo, ki jo le tu pa tam posamezne za,puščajo, če jim dovoljuje to zunanja zračna toplina. Ta živa zimiska gruča se počasi premika za hrano v satju in si ohranja z uživanjem medu svojo stalno toploto 22—25° C.
Za čebele kot delavke je nastopil pravi čas mirovanja glede na njih delo. To so meseci november, december in januar. Tedaj potrebujejo le skrajnega miru v panjih in okolici, dovolj primerne hrane in zavarovano bivališče zoper prepih in razne živali.
Ce so čebele s tem oskrbljene, jim tudi najhujši vnanji mraz ne more škodovati.
Iz gorenjega je razvidno, kako modra je ureditev narave in kaikioi tesno je povezana z njo tudi čebela s svojim življenjem in delovanjem, <la si zavaruje obstanek.
To in ono o prevažanju čebel v pašo
A. IJ.
a je prevažanje čebel na pašo pri naših čebelarskih razmerah ravno tako potrebno, kakor človeku vsakdanji kruh, sem že povedal, lire/ prevažanja n i mogoče uspešno če-belariti, kajti prav redki so kraja, kjer imajo čebele dovolj paše doma. Tej resnici nasproti stoiji druga resnica: marsikdo Im se prevažanju rad, pa še kako rad izognil, če bi le mogel in če bi razmere to dopuščale, saj je s prevažanjem združenih mnogo težav, težkega dela in hudih razočaranj.
Dokler je človek mlad, neizkušen čebelar, gre s čebelami z veseljem in navdušenjem na pot. Ni mu dosti mar trpljenja, ne poderejo ga slabi uspehi tako hitro. Neka skrivnostna in hipnotična sila ga zvabi vedno znova s čebelami v tuje kraje, kjer upa najti cilj svojega hrepenenja: čebelarsko obljubljeno deželo.
Le škoda, da ta rožnata -doba čebelarskega življenja tako naglo mine. Kmalu pride spoznanje, da pota, ki jih hodijo prevaževalci, niso tako gladka in zložna, kakor si neizkušeni čebelar predsta'vlja. Slabe zkušnje pri izbiri pasišč, najrazličnejše neprilike pri prevažanju, nepotrebni stroški, ,pomanjkljivosti' pri panjih in še cela kopica drugih nepričakovanih nadlog ga nauče previdnosti in treznosti v zahtevah ali naduh. In če je pravega kova, bo z leti postal dober in pameten prevaževalec, ki ve kaj hoče in kaj sme pričakovati, pa naj gre IX) sreči ali po zlu,. Pred vsakim prevozom bo vedel storiti vse, kar je treba, da ne bo na potu kakih težav in da bo s čebelami srečno prišel na mesto. če se spotoma kaj neprijetnega zgodi, si bo znal naglo pomagati, saj bo imel s seboj vse, kar za to potrebuje: dobre pripomočke in temeljito izkušenost. Ta pa mu je najboljša in «najbolj zanesljiva pomočnica, ki ga ne zapusti niti v usodnih trenutkih kake nesreče.
Priprava panjev z a p x e v o z. ()d letnega časa je odvisno, kako je treba čebele pripraviti za potovanje. Tudi oddaljenost [lasišča igra pri tem veliko vlogo. Čim dlje se nameravamo z njimi spustiti1, tem bolj skrbno jih moramo pripraviti in misliti še na razne malenkosti, ki pri prevozih na manjše razdalje ne prihajajo vpoštev.
Če jih nameravamo prepeljati zgodaj spomladi v reso ali na vrbo, moramo panje predvsem temeljito oznažiti, pobrati lepenke izpod satja in ugotoviti, ali imajo panji dovolj živeža vsaj za prvih 1+ dni. Kajpada moramo družine pregledati, če imajo matico. Slabe osirotele združimo z močnejšimi ali jih podrimo. Če je še močna, ji dodajmo pomožno družinico ali šibkejšo družino z dob no matico. To namestimo v medišče. Seveda bom» poprej odkrili rešetko.
Lačne čebele moramo poprej nakrmiti, pa ne šele na dan prevozu, marveč vsaj tri dni prej, da se žival do prevoza pošteno ohladi in umiri. Posebno nevarno jo iti z lačnimi čebelami v pašo spomladi. Lahko je takrat, ko jih hočemo premakniti, najlepše vreme, ki mnogo obeta. Komaj pa čebele prepeljemo, se vreme zasuče in pripeti se lahko, da čebele potem dolgo čas ne morejo na bero. S takimi izjemnimi primeri moramo računati, če nečemo imeti pozneje težav in nepotrebnih .potov. Tudi če zapade nov sneg, borno ostali mirni, ker imamo zavest, da so čebele tudi za ta primer dobro preskrbljene.
Če 'nameravamo pustiti čebele dlje časa na spomladanskem pasišču, recimo do konca junija, moramo vzeti s sabo tudi satje in satnice za medišča. Če ga moramo pozneje j>osebej pripeljati, bomo imeli zmeraj škodo in težave. Naj ga zavarujemo kolikor hočenvo, vselej bo kaj napak. Vsakdo nima na razpolago toliko rezervnih panjev, da bi satje Lahko v njih prepeljaval. Kdor nima domače vprege, bo> imel zaradi dvojne vožnje več .stroškov. Razume se, da veljajo ti nasveti večjim čebelarjem. Čebelarski osebenjek bo satje sam polagoma znosil.
L
Najpametneje storimo, če družine najprej pregledamo, obenem pa prestavimo v medišče. Potem nastavimo spodaj prazne sate in satnice (te ob kraju), pa je vse v redu. Družine se zaradi povečanja prostora ne -bodo nič slabše razvijale, ker bodo sedele bolj na toplem, obenem pa varovale satje pred črvi. Zgornje žrelo ostane zaprto.
I>obro je, če vzamemo s sabo številu'panjev primerno količino klaje in jo na pasišču varno spravimo, da ima mir pired mravljami. Nerad se spominjam časov, ko sem moral vse popustiti in hiteti s krmo k čebelam, ki jim je bila zadnja ura. Vse to bi si bil lahko prihranil, če bi bil vzel s sabo sladkor že takrat, ko sem jih peljal v pašo. Od tedaj naprej nikdar več ne vozim po svetu suhih panjev. Kdor jih ima leto iza letom na istem vnanjem pasišču in jih šele pred ajdo prepelje, stori dobro, če ima na pasišču stalno zalogo sladkorja in jo po potrebi izpopolnjuje.
Kadar vozimo čebele v pozno «pomladansko ali poletno pašo (na smreki, hoji, travniških cvetlicah), so panji po navadi že prestavljeni. Skrb zaradi prevozu, satja takrat odpade, moramo pa misliti na druge reči. Morda bodo čebele v paši rojile. Za morebitne’.roje moramo vzeti s seboj primerno število praznih panjev in satnikov z zažičenimi satnicami in vse potrebno za ogreban je rojev. Ce imamo upanje na dober donos in točenje, vzemimo s sabo tudi vso pripravo za točenje, s posodo za med vred. Kolikokrat sem se že kesal, da tega nisem storil. Kasneje sem imel s prevozom te šare več nadloge kakor s prevozom čebel, posebno kar se tiče stroškov. Nič zato, če pripeljemo prazne kante nazaj.
Posebno pozornost moramo posvetiti panjem pred prevozom v ajdo. Niti enega osirotelega brez mlade zalege ali. matičnikov ne smemo vzeti s sabo. Tudi izrazitih slabičev ne jemljimo na pot. Zaradi njih se največkrat vname ropanje, ki nam lahko ,povzroči več škode, kakor je dvajset takih panjev vrednih.
Vsi strokovni pisatelji svetujejo, naj slabiče in «ploh vse panje, ki jih nameravamo* po ajdovi paši podreti, združimo ali podremo še pred ajdovo pašo. To lahko stori čebelar, ki ne prevaža, teže pa prevaževalec. Včasih razmere tako nanesejo, da moramo prepeljati čebele s poletnega pasišča naravnost v ajdovo pašo, bodisi po železnici ali pa’ z vozom (avtom). Združevanja družin pa ni mogoče izvršiti kar mimogrede. To zamudno in kočljivo delo zahteva potrpljenja in previdnosti, da ne napravimo škode. Zato prepeljejo čebelarji po večini vse panje, ne glede na njihovo moč. Tolažjo se s tem, da bodo tudi slabiči nekaj nabrali. Zlasti kranjičarji so takega mnenja. Samo brezmatič-nih panjev ne jemljejo s sabo.
Včasih so čebelarji pred prevozom v ajdovo pašo matice uničili vsem tistim panjem, ki so jih nameravali jeseni podreti. To so storili
3	lini pred -prevozom. Panji so nasitavili ma-tičnike in so bili za časa najizdatnejšega medenja brez odkrite zalego, torej brez jedcev v celicah. Ves med, ki bi ga bile čebele porabile za prehrano zalege, je potem ostal neporabljen. Taki panji so bili po paši neprimerno težji kakor ostali in je imel čebelar od njih več koristi, kakor če bi jim bil pustil matice pri življenju. Marsikaka mlada, ki se je izvalila proti koncu paše, se je srečno «prašila, Ravno
te matice so pa za pleme -posebno dobre, ker -so še cele. Saj nimajo priložnosti za za leganj e, ker jih zima prehiti.
Odstranjevanje matic (n. pr. v rojih prv-cih) pred jesensko glavno pašo je priporočal že Dzierzon in ga je imenoval diamantno čebela r -s k o pravil o.
Vsak čebelar naj sam preudari, -katere -panje bo peljal v ajdovo pašo, katere pred prevozom podrl, ali združil ali pustil doma. To se ne da šablonsko predpisovati. Čebelarstvo' in čebelarske razmere so zelo različne in se iz leta v leto spreminjajo. Tudi ne obeta ajda vsako leto enako. Zato naj čebelar stori s čebelami pred ajdo tisto, kar mu najbolj kaže. Vselej pa naj ima na mislih staro zlato pravilo, da je s slabiči samo delo in strošek, kaj koristi -pa samo na redke čase.
Ko smo uredili vse panjove v smislu naših navodil, poskrbimo-, da bodo -prečne zapore okenca dobro držale. Vijake privijmo toliko, da «atje prav trdno -stoji in se pri prevozu ne guglje, kajti to čebele najbolj vznemirja. Preveč jih ne privijajmo, da bi se letvice satnikov ne ušibnile, kar bi mlademu satju škodovalo.
Ker sem že pri mladiih satih, naj omenim, da jih imamo kako leto v medišču im ob straneh -gnezda v pl od išči h precej, posebno po dobra hojevi paši. Ker so- z medom, kolikor toliko zanešeni, se rado pripeti — to vem iz lastne izkušnje — da se pri dolgotrajni vožnji podrejo, posebno ob vročini. Zato jih pred prevozom obrnem, pa ostanejo celi, V dobri ajdovi paši jih čebele zalijejo z medom do konaa, saj ga odlagajo najraje tam, -kjer ga je že ka j, vrh tega pa pritrdijo še spodnji rob sata na letvico. Tak sat se potem zlepa ne podre.
Če v mediščih pred prevozom v ajdo ni medu, vzamem vsakemu panju dva, slabša prazna sata in ju n a dom es ti, mi -s satnicami. Tudi te satnike postavim narobe. Največkrat jih čebele med ajdovo -pašo lepo izdelajo. Če komu kaže, naj tako ravna. Ne bo sc kesal.
S tem so panji v notranjosti za prevoz pripravljeni.
Sedaj je čas, da poskrbimo za vozila in drugo, -kar mora biti, da bomo lahko vozili. Predvsem pišimo priporočeno pisano lastniku pasišča, kdaj bomo pripeljali in -kaj vse naj do takrat pripravi, da bomo panje lahko brez ovir postavili. Ne pozabimo pisati tudi svojemu vozniku v kraju kamor grejo čebele, koliki) panjev bomo pripeljali, kdaj naj bo avto ali voz na postaji in koliko delavcev naj preskrbi. Ce bodo šle čebele po železnici, naročimo vagon 24 ur prej. Pri pismenem naročilu (zopet v priporočenem pismu) navedimo, koliko panjev bomo naložili in kam so čebele namenjene (žel. postaja). Če hočemo, da bodo šle z osebnim vlakom, moramo zato posebej prositi, bodisi osebno pri ravnateljstvu železnic ali pa s priporočenim pismom. Dobro je tudi, da že poprej poizvemo, kje bo vagon pripravljen in do kdaj najkasneje morajo biti panji naloženi. To moramo vedeti, da čebele pravočasno pripeljemo in jih lahko takoj naložimo v tisti vagon, ki je za prevoz naših čebel določen.
Pripeti se lahko, da pripeljemo čebele na postajo in jih naložimo v enega izmed vagonov, določenih za prevoz čebel. Komaj smo to opravili, pride žel. uslužbenec in nam pove, da smo jih naložili v nepravi vagon in da jih moramo preložiti v drugega. Ponavadi -nam ne gre v
glavo, zakaj to. Začnemo se .prerokovati, ker nam ne diši panjev prekladati. Nič čudnega, človek je utrujen, panjev pa velika skladanica. Šele, ko nam uslužbenec dopove, da je ta vagon že „kartiran“ in da bo šel z našimi čebelami v drugo smer ali do druge postaje kakor hočemo mi, ,se vdamo.
Tako >se je nekoč godilo meni v Ptuju in od takrat sem pri izbiri vagonov na postaji previden.
Pri naročilu vagonu se priporočimo zu dobrega /. gladkim podom, da panji trdno stoje, ne pa vsega z debelimi «leskami za silo popravljenega. V takem vozu se čebele zelo slabo vozijo.
Kdor jih prevaža z avtom ali z vozom (dero na peresih),naj si izbere 'zanesljivega in vestnega prevoznika, ki ima dovolj velik in dober avto ali dero. S staro škatlo prevažati je velika muka in zamuda. Še hujša nadloga pa je malomaren in len šofer, ki ne pozna točnosti, čakamo ga in čakamo, določena ura je že davno minula, avtomobila pa od nikoder. Nazadnje, ko srno že popolnoma obupali, se vendarle prikaže. Sledi ploha izgovorov: vino sem vozil, bil sem ‘z romarji tam in tam, imel setu okvaro, stari materi smo zob drli, ura «e jo ustavila i„ dr. Ker je sedaj do odhoda vlaka le še prav malo časa, zmečemo panje in šaro na voz, tako da je vse naivzkrižem in pridirjamo na kolodvor prav v zadnjem hipu. Kako so potem panji v vagonu postavljeni, si vsakdo lahko misli, posebno, če stoji pri nakladanju za hrbtom kak železničar, ki venomer kriči: „Dajte, dajte hitro, vlak bo odšel!“
Dober in zanesljiv šofer je pri prevozu čebel zlata vreden, posebno če je tega posla vajen. V veliko pomoč nam je pri nakladanju in razkladanju, med vožnjo pa imiamo občutek varnosti in zaupanja, da bo vožnja potekla srečno. Če smo naleteli na takega prevoznika, se ga držimo, dokler je mogoče, tudi če je nekoliko dražji kakor drugi. Zaradi nameravanega prevoza stopimo do njega dva, tri dni poprej, ne pa šele v zadnji minuti. Avto ne čaka samo na nas, ampak je neprestano na poti.
Isto velja glede drugih vozil, posebno podružnične dere. Včasih počiva na mesece, včasih pa jo hoče vse hkrati imeti.
Kdor nima domačih delovnih moči, naj si jih zagotovi pravočasno, če le mogoče vedno iste, kor so tukegu dela vajeni in se čebel ne boje. Uvala lepa za delavca, ki ga piči kaka izgubljena čebela, pa se jih potem boji kakor vrag križa..
I)<>lgoletne izkušnje so me izučile, da sem vedno prav storil, kadar sem delavce za njihov trud pošteno plačal in jih na domu tudi nekoliko pogostil. iKozarec dobrega vina, Šilce žganja, kako malenkost za pod zobe in pod nos, pa so radi prihajali pomagat. Spomnimo se tudi šoferja, sploh vsakega, ki nam je napravil kako uslugo. Prav je, če smo varčni, ne smemo pa biti „umazani“.
Najhuje pa je, kadar moramo čebele takoj še tisti dan ali uro prepeljati, 11. pr. v hojo ali s paše, kadar se vname ropanje. Takrat se moramo zadovoljiti z vsem, s kakršnim koli avtom, vozom in delavci, samo da čebele naglo odpeljemo. Ob takih prilikah velja pregovor „Pomagaj si isam kakor veš in znaš, potem ti bo tudi Bog pomagal.
Kaj m o r a m o vzeti s s a h ona p o t ? Prav prijetna je zavest, da je na pasišču za spirejem naših čebel vse pripravljeno, bodisi čebelnjak ali vsaj dobra streha in trdne podloge za skladanico panjev. Za manjše število panjev je vsako zavetje dobro in kmalu narejeno, za “večjo sklaaaniooi pa ponavadi ni strehe na razpolago, kvečemu pod kakim kozolcem na Kranjskem. Kdor vozi čebele vedno na isto mesto, se mu izplača napraviti posebno streho, podloge in premični paž zadi za panji in z obeli koncev. Preden se posloviš s čebelami, spravi vse to kje na suhem do uporabe v prihodnjem letu. To velja posebno za ajdova pasišča.
Imel sem že najrazličnejše strehe: zbite iz 4m dolgih desk, lesene na „patentnih" kozah, da smo po 2m dolge strehe enostavno nasadili na skladanico panjev, streho iz lepenke i. dr. Nobena pa me ini popolnoma zadovoljila. Pri vseh so panji zaradi ,m!oče preveč trpeli in lepenko mi je veter kaj kmalu razcefral ter strgal.
Idealno streho, ki jo vsakomur, kdor mnogo prevaža, prav zelo priporočam, si je omislil ravnatelj g. Janko Babnik, zu njim pa vodja DČ g. Arko, ki jo je nekoliko izpremenil. Strelni je iz najmočnejše pocinkane pločevine. Sestavljena je iz več delov, da je bolj priročna in da zavzema, ko jo povežemo, malo prostoru. Posamezni deli so 1 'A m dolgi in 40—50 cm široki. Vsukteri je sestavljen iz dveh kosov, to pa zaradi tega, ker so v prodaji samo 2 ni dolge in I m široke plošče, ki jih mora klepar ekonomično razrezati, da dobi pravo velikost in da čim manj pločevine odpade. Zato so tudi posamezni kosi strehe različno široki. To mora biti; sicer bi jih ne mogli povezati v sveženj.
Levi rob mora biti po vsej dolžini za centimeter pravokotno navzgor zapognjen (L), desni pa ravno toliko, a tako, da ima obliko narobe postavljene tiskane črke V (A).
Da dele strehe lahko na panje privežemo, sta spodaj na vsakem delu privarjeni dve trikotni zanki iz močne žice, sprednja približno 55 cm od sprednjega robu, zadnja 50 cm od .zadnjega, tako da je med njima razdalje za dobro dolžino A. Ž. panja.
Trikotne zanke so pritrjene na enake koščke pločevine, tako da jih moremo dvigniti ali pripogniti, a pločevinasti koščki sloi privarjeni na plošča. Skozi zanke potegnemo primerno dolg kos vrvice, s katero privežemo ploščo zadaj za škrnjak, spredaj pa za žebelj, ki smo ga zabili nad gornjim grelom.
Plošče začnemo pokladati z leve struni. Prvo položimo 20 cm čez rob stranice končnega panja, drugo tako, da pokrije žlebiček prve plošče pravokotno' zapognjeni rob druge plošče itd.
Posamezne dele strehe označimo s številkami, ki jih napravimo z oljnato barvo, da jih potem lahko pokladamo vedno po istem redu. Tudi različna širina plošč ima svoj pomen. Če bi bili visi deli enako- široki,bi ne mogli napraviti svežnja iz njih. Tako pa je mogoče plošče zložiti tesno drugo na tirugo. Sveženj prevežemo z močno vrvico, da ostanejo deli lepo skupaj.
To naravnost idealno streho, pod katero so panji popolnoma varni pred močo in je noben veter ne more odnesti, priporočam slehernemu prevaževalcu. Res je, da je dražja
kakor lesena ali lepenka, toda z leti se nam dobfo izplača in nam prihrani mnogo nepotrebne jez«, ki jo imamo z drugimi strehami. Čebelarjem priporočam, naj jo naroče piri DC in isporoče, kako dolga naj bo. Po navodilih g. ravnatelja Arka jo bo ljubljanski klepar gotovo dobro naredil. To .ni delo' za kakega zakotnega obrtnika.
Če moramo podlogo. za panje s seboj jemati, se leseni rezani stebriči 10 cm v kvadratu .najbolj obnesejo. Kar se tiče njih dolžine, so 2 m dolgi najpripravnejši, bodisi za prevoz ali pa za opravljanje. Položimo jih če/, enako debele stebriče v dolžini A. Ž. panjev. Te položimo 1 'A m vsaksebi, podolžne pa talko počez, da je med vnanjim robom sprednjega stebriča nekoliko manj razdalje, kakor znaša dolžina pan ja. Potem deževnica lahko s panjev odteka in ne zamaka njihovih podnic.
Za zavarovanje panjev z obeli koncev in zadaj, je več možnosti. Jay. sem vozil s sabo večje število „vrat", s katerimi sem sikLadanico zaslonil. Široke so bile 95 cm, visoke l‘>5 cm. Vezane sto bile z dvema prečnima letvama, ki sem jih pribil 50 cm od zgornjega in ravno toliko od spodnjega roba, vmes pa s poševno letvo, segajočo od zgornje do «podnje letve. Zuinanja stran vrat je bila gladko postnižena in napojena s karbolinejem. število vrat se ravna po številu panjev, ki jih imamo v skla-danici. Da jih veter ni mogel prevrniti, sem. zabil v vrata zgoraj s konca primeren žebelj, v strop panja pa drugega in jih privezal na ta dva iz lesa nekoliko štrleča žeblja z žgano žico.
Ta zaslon je panje dobro varoval pred dežjem in za silo tudi pred stikljivci. Vrh tega. niso silile čebele zadaj v panje, kar se rado dogaja, posebno iko ajdova paša .pojenjava in v popoldanskih urah sploh. Ce ravnamo z njimi po krist jan.sk o, vzdrže 20 let in še več; vsa j meni ,so toliko. Romale so z mano križem naše domovine in mii niso bile preveč v napoto, pač pa v veliko korist, ker so dobro varovale panje in ohranile les zdrav.
Na svojevrsten način zavaruje panje zadaj in s strani g. iravnatelj Arko. Iz močne kote-nine si je dal napraviti številu panjev primerno dolgo in široko ponjavo. Da ne vsrkava ,in propušča vode, jo je s firnežem temeljito napojil. Na zgornjem robu so prišiti kovLnslfi obročki, da ponjavo lahko obesi na žeblje, ki jih zabije zadaj v stropnico panja. Ponjava sega s koncema do pročelja panjev. Obnese se imenitno. Ne verjamem, da bi bila kaj dražja kakor moj iz vrat sestavljeni zaslon, gotovo pa je bolj priročna Sn po 'teži neprimerno lažja.
Da zavarujejo panje pred stikljivci in srakami manjšega kalibra, so iznajdljivi čebelarji ukrenili takole. Tam v bližini, kjer je škrnjak /,a zapiranje vratec, pritrdijo na vsak panj precej močan obroček z babico. Skoznje napeljejo primerno debelo verigo, oba konca pa „zavežejo" in zavarujejo z močno patentno ključavnico (žabo). Seveda mora biti veriga dobro nategnjena.
Ta	naprava	se	je izvrstno obnesla. Da veriga ne rjavi,	jo	moramo kdaj pa	kdaj obdelati	s krpo,	na	katero smo kanili	nekoliko
olja.
Pri	.prevažanju	in na pasišču pa	potrebu-
jemo tudi ruzno orodje in čebelarski pribor.
Ves čais, odkar prevažam čebele, imam za te potrebščine poseben .kovčeg z vložkom pod pokrovom, nekako takega, kakršnega »imajo vojaški novinci. V njem je stalno vse, kar potrebujem za redno delo pri čebelah na vnanjem .pasišču, pri prevažan ju ali tudi za primer kake nezgode ali kake druge težave. Ta inventar sem od leta do leta izpopolnjeval, kakor me je pač izkušnja učila. Skrben pre-važevalec mora imeti ta pribor vedno pripravljen. Ne gre, da bi ga zbiral šele takrat, ko je treba s čebelami na pot in je drugega dela čez glavo.
Pa poglejmo v to „skrinjo zaveze“, kaj je notri. Klešče, kladivo, žagica lisičnica, .pločevinasta škatlica' z manjšimi žeblji, nekoliko večjih žebljev, kolobarček žgane žice in nekoliko metrov močne vrvice. Vse to rabim pri postavljanju panjev in včasih tudi med vožnjo.
I)a pri delu ne mažem obleke, so v zaboju posebne delovne hlače ameriškega kroja, ki jih potegnem kar čez hlače. Tudi predpasnik ne manjka in brisača ter košček mila.
Pri oskrbovanju čebel .potrebujem: čebelarske rokavice, krinko in ped visoke usnjene gamaše (to rabim le v skrajni sili, kadar imam opravka z razdraženimi čebelami, n. pr. pri odpiranju žrel, zlasti ponoči), dalje spodrezilnik, pleskarsko lopatico, kadilni k s .kadilom, ročni razpršilnik, steklenico kisa ali «almijakovega cveta (zoper čebelje pike), omelce, nekoliko gosjih peres, popolno garnituro za pritrjevanje satiric, vilice in nož za odkrivanje satja, dve, iri matičnice, kepo vate ali škatlo vlažne ilovice za mašenje rež pri panjih, nekoliko pol časopisnega papirja, škatlico vžigalic in kos sveče.
Odkar me je nekajkrat dež do kože premočil, ali sem .se pri nakladanju čebel hudo spotil, imam v zaboju za silo še srajco, spodnje hlače in nogavice. (I,e muzajte se! Je celo tako naneslo, da sem moral v vagonu spodnje hlače sleči in z njimi brisati vodo, ki je stala na panjih zaradi silne plohe, ki nas je na cesti zajela).
I’udi za primer kake telesne poškodbe je v lični pločevinasti škatlici nekoliko sterilizirane vate, dva, tri metre obveze, svitek leukoplasta, steklenica arnike na žganju, steklenica jodove tinkture, majhne škarjice — in epruveta medu.
Vse te dirobne predmete, ki zavzemajo malo prostora, potrebujemo, ene bolj, druge manj. Vsak čebelar naj ima v zabojčku tisto orodje in potrebščine, ki so za njegov obrat potrebne in primerne. Posameznik sam najbolje ve, kaj najbolj potrebuje.
V	zaboj, če je dovolj veli,k, denemo lahko še verige s ključavnicami.
Ko pripeljemo čebele domov in jih za prvo silo uredimo, preglejmo tudi kovčeg ter nadomestimo, kar smo porabili. Potem obrnimo ključ in ga dobro spravimo, da nihče ne more po kovčegu brskati.
Kdor ima čebelnjak stran od ceste ali pa stojišče na pasišču na takem kraju, da ne more z vozom prav do njega, potrebuje nosilo za panje. Jaz imam tako, kakršno uporabljajo za mrtvaške krste. Samo krajši je in ne na tako visokih nogah. Narejeno je za dva A. Ž. panja. Posamezni sestavni deli morajo biti prav trdno zvezani, posebno noge, ki se rade omajajo.
Za .prevažanje premičnih tablic v vratci h panja sem preuredil dva zaboja od sladkorja
v kockali. Vanje zložim tablice po robu in po številčnem redu. Prej sem jih vozil v svežnje povezane, pa «o se mi robovi .pri prekladanju odkrhnili 'in tablice .sploh poškodovale (preklale). Sedaj imam mir. Na vsakem koncu zaboja sem napravil ročko iz vrvice.
V	vagonu in v temnih .nočeh tudi na cesti ter pri razkladanju panjev ponoči, potrebujemo navadno hlevsko svetilko, za škropljenje vročih čebel pa vodo v pločevinasti ke.blici,
S teni je seznam predmetov, ki jih potrebujemo pri prevozu in na pasišču, v glavnem izčrpan. Kdaj je treba vzeti s sabo še točilo in potrebščine za točenje, naj odloči čebelar sam,. Naj ne pozabi na sipal.nik in sklopljivo kozico za sa:te. kaik primeren stolček tudi ni odveč, da lahko pri čebelah mak» posedimo, ali ga porabimo za mizico, ki nanjo odlagamo orodje in še kaj drugega. Dobe se jako porabili sklopljivi stolčki, ki jih lahko uporabljamo tudi kot lestvo.
Doslej smo mislili samo na čebele, nase pa nič. /a pošteno brasno naj .siknbe hišni „trije vogli“, mi pa se bomo potrudili, da si bomo lahko .med vožnjo na mehkem odpočili. Utrujeni smo, noč je dolga, z dnevom nas pa čaka še precej dela. Stopimo v trgovino in kupimo si 4 m dobre jute. Sešijmo jo po robeh in z enega konca, vanjo pa natlačimo mehkega, dobro presušenega mahu, in zašijmo vrečo še na drugem koncu. Postelja je narejena. Melika je nič kako in se da lepo zviti. Ce jo še tu pa tam prešijemo kakor običajne žimnice, si ne moremo misliti boljše čebelarske „žimnice“.
Prezračevanje panjev med prevozom. V hlladu .nimamo iskrbi, da bi se čebele mod prevozom zadušile. Nekoč, novembra meseca, sem jih vozil iz Bakra v Ljubljano. Vožnja je trajala polne tri dni. Po nesreči nismo enemu panju sneli tablic iz vratc. Nič mu ni bilo. Včasih pa. zadostuje pol ure prehude vročine, in že je poguba tu.
Naj bo toplina zraka taka ali taka, vselej vestno skrbimo za dobro prezračevanje panjev med vožnjo. Bolje je preveč zraka kakor premalo. Ob mrazu itak nikoli ne prevažamo, ob vročini pa razmeroma dostikrat. Celo po ajdovi paši; je včasih čez noč in še bolj čez dan toliko toiplo, da je za čebele na vozu že kar preveč.
Glede prezračevanja A. Ž. panjev imamo sedaj že precej izkušenj, lahko rečemo, tudi za prevoz ob precejšnji vročimi na dolgotrajni vožnji. Nekateri snamejo tablice /. vrat, drugi snamejo cela vrata, nekateri imajo vratca tako prirejena, da je tablica, ki zapira (lušnik, na tečajih, in jo enostavno navzdol odpremo.
Izvrsten način prezračevanja je v navadi pri bratih Babnikih. Na obroček z babico, pritrjen na vratcih v višini škrnjaka, je privezana primerno velika zanka iz vrvice. To ovije čebelar okoli škrnjaka, nato ga pa zasuče na desno, tako da 'nastane med obodom panja in vratci široka reža, skozi katero prihaja svež zrak v panj, se pravi odhaja segreti.. Čebele sede v nekakem somraku, se me vznemirjajo preveč in tudi ne segrejejo čez mero. Sicer je reža le 3 cm široka, vse pa kaže, da popolnoma zadostuje za vse prilike, izvzemši morda za nenavadno hudo vročino. Prezračevanje je precej boljše. Razgreti zrak zgoraj lahko naglo odhaja in daje s tem prostora hladnemu, ki vdira v panj spodaj.
'Pri takem načinu prezračevanja s;i prihranimo mnogo dela, ker ni nobenega snemanja in stikanja tablic, ali snemanja vratc. Ali je prezračevanje pri dušnikih s tablicami na tečaje zadostno, ne vem. Dušni k se mi zdi preveč pod vrhom, kjer je zrak itak ved.no najbolj topol. Dobro prezračevanje nam por okuj e le dušnik, ki je dolg in sega od tal do vrha panja. Pa nič zato, če se kaj motim.
Kadar prevažamo čebele ob večji vročini, posebno po dnevi, moramo še kaj več storiti, da ostanejo žive. Posebno nevarno je voziti zelo medene in živalne panje. V takem primeru moramo medišča izprazniti, sa'te iztočiti ali pa spraviti v prazne panje, zaboje ali kamorkoli že. Prazne sate lahko povežemo v svežnje (s:kla-danico), ki jih položimo vrh panjev (in pokrijemo če vozimo po soncu). V izpraznjeno medišče se čebele lahko umaknejo'. S tem je odstranjena največja nevarnost, popolne varnosti pa ob vročini itak nikdar ni.
V	A. Ž. pan jih naj novejšega posebnega tipa, je poskrbljeno tudi za take primere. Okvir rešetke podaljšamo s posebno deščico, ki jo pritrdimo v panj, tako daleč, da sega prav do vratc, nato pa vzamemo i/. okenca okvirček z žično mrežo. Sedaj čebele lahko zapuste satje in se hladijo v prostoru med okencem in vratci. Dol k spodnjemu okencu ne morejo, ker jim deščica pot zapira.
Ko isimo uredili dušnike, pridejo na vrsto žrela. Če nimamo panjev z verando, položimo zaporice že pri dnevu na brade. Pri tem se prepričajmo, če jih bomo lahko ibrez ov.ilre pritrdili. Kdoir ima panje z verandami, mu zapiranje panjev ne bo delalo preglavic, iz-vzemši takrat, ko čebele močno prisedajo. To zlo lahko zmanjšamo, če odpremo dušnike nekoliko mr pred večerom, da se žival poprej ohladi iin panji prezračijo.
Nekateri „verandarji“ ne maše žrel: privijejo samo brade in škmjak,e. Drugi „verandarji“ pa pravijo, da -nočejo imeti opravka s čebelami, ki se naberejo med vožnjo v verandi, se tam mučijo do onemoglosti in razburjajo ostale čebele, ki pritiskajo pri žrelu v verando. Trdijo, da bruhne tista kopica čebel, brž ko odpre čebelar verando, s tako silo* na plan in v čebelarja, da je joj. Zato za maše žrela kljub verandi.
Pri panjih brez verande mora zaporica zanesljivo zapirati, obenem pa biti taka, da jo lahko naglo odstranimo ter s tem ognemo najbolj sitnim čebelam, ki bruhnejo prve iz panja.
Zopet moram omeniti 'brate Babnike, ki uporabljajo koj izurjeni im izkušeni čebelarji svojevrstno zaporioo za žrela. Iz starega, bolj mehkega blaga narežejo poldrugi prst široke in primerno dolge trakove, jih namočijo v vodi in zamaše z njimi žrela, tako da moli majhen konček traka od žrela. Kadar hočejo panj odpreti, primejo za ta konček —■ en .potegi ja j, pa je žrelo odprto. Te zaporice so zelo zanesljive, priročne in poceni. Moramo jih pa dobro zatlačiti.
S	pripravami za prevoz smo sedaj, hvala Bogu (in blagor meni, ki moram o tem pisati), pri koncu. Sedaj naj še povem
kako moramo panje naložiti. Na dero na peresih jih naložimo tako, da so dušniki obrnjeni navzgor. Panji morajo stati tesno drug ob drugem, dve vrsti na višino, v skrajni sili pa še tretja po sredi skladanice. Na običajne
dere, ki so si jih omislile naše podružnice, gre kvečemu 36 panjev. Za večje število bi bilo treba posebnih der s še močnejšimi peresi in posebno močnih konj. Le ostanimo pri 30—36 panjih ter ne delajmo sile vozu in živalim.
Panje je treba dobro povezati. Navzlic temu »e dogaja, da lezejo pri vožn ji posamezni panji i/, skladanice in jih moramo večkrat potisniti nazaj. Da tega ni' treba, polože nekateri pre-važevalci med vsako vrsto panjev dolge letve (reme.lj.ne), v katere iso. zabiti žeblji s priostrenima glavicami, tako da mole konice žebljev za nekoliko milimetrov iz lesa in sicer z obeh strani. Konice se zarinejo v spodnje in zgornje panje, da se potem ne morejo ganiti. Jaz teh letev nisem dolgo uporabljal, ker je treba pri razkladanju vse panje ta.ko rekoč odtrgati od letev. Raje sem pribil zgornji panj na spodnjega zadaj za okencem. Žebelj mora biti precej dolg, da ga vsak čas lahko izpulimo. Ne sme pa predreti stropa spodnjega panja.
Tako pritrjujem vrhnje zunanje panje tudi na avtomobilu. Vrh tega jih še povežemo, da je ja vse varno in da nimam po poti sitnosti.
Na panje naložimo še vse ostalo: .streho, podloge, čeb. orodje i. d. Na deri je za drobnjav v sredi med panji dovolj prostora.
Če kaže na dež, moramo panje ž vrha zavarovati z dobro ponjavo.
Pri prevozu z avtom mora kdo izmed spremstva sedeti zadaj na panjih, da pazi .med vožnjo na tovor, posebno da kak panj ne pade z voza.
Z avtom vozimo čebele, če le mogoče, po kakem dežju. To velja zlasti za vožnje v ajdovo pašo. Ceste so takrat zelo prašne, in avto prispe na cilj v strahovitem stanju. Vsi panji so kakor pobeljeni od prahu. Tudi vsa vidna notranjost panjev s čebelami na mrežah vred je na debelo zaprašena. Uvala lepa za tisto delo, ki čaka potem redoljubnega in snažnega čebelarja. Prahu ne spravimo drugače s panjev, kakor da jih z gobo umijemo.
Prevoz panjev z avtom na velike daljave se izplača le pri večjem številu panjev, od 50 naprej do 90. Dali mu bomo prednost tudi v primeru, da je pasišče precej daleč od zadnje železniško postaje, ker nam ni treba panjev dvakrat prekladati. Vrh tega smo tudi prej na mestu kakor z železnico, stroški pa tudi niso dosti, večji.
Ce gredo čebele po železnici, zapeljemo voz s čebelami ali avto kolikor mogoče blizu vagona, bodisi s koncem ali s stranjo. Bolje je s koncem, ker je prekladanje (ali pa nakladanje) panjev potem mnogo lažje.
V	vagonu lahko zložimo panje, na dva načina: ob stranskih stenah, ali pa v enem skladu po sredi. Pri velikem številu panjev — upajmo da smo naročili temu številu primerno velik poseben vagon — dajmo prednost skladanici po sredi'. Tam se panji najbolj mirno vozijo, stoje nepremično in jih lahko zračimo z obeh strani voza. Vrh tega jih lahko zložimo po tri drugega na drugega in s tem prostornino voza dobro izrabimo.
Ako pa postavimo panje ob stranicah vagona, jih smemo zložiti samo v dve redi. Zaradi sunkov koles ne stoje mirno, ampak se nezavarovana skladanica počasi pomika proti sredini voza, dokler ne pride do ne.ke mrtve črte, kjer obstane. Ta pojav lahko opazujemo posebno pri vožnji z osebnim vlakom. V tri redi pa panjev sploh ne moremo naložiti, ker se potem vso
pot zelo gugljejo in silijo iz redi, tako da jih moramo neprestano nazaj potiskati. Tudi ne moremo vagona tako dobro zračiti, ker ostanejo ena vrata zaradi panjev zaprta. Če bi tudi te odprli, bi' niti na eni strani ne mogli napraviti skladanice po vsej dolžini vagona.
Vozil sem čebele že na oba načina, zato naj povem svoje izkušnje glede obeh.
Skladanico ob straneh vagona moramo posebno skrbno zložiti, panje kolikor mogoče tesno skupaj, da med vožnjo ne trkajo drug ob drugega in se družine zaradi tega ne vznemirjajo. Če je pod vagona na kakem mestu vegast, izrabljen in moli morda kaka velika grča iz lesa, tako da panj ne stoji trdno, ga podložimo s kakim koščkom lesa. Tudi na to „potrebščino“ je treba že doma misliti.
Ko smo zložili prvo vrsto, začnemo z drugo na istem koncu, kjer smo začeli s prvo. Ko so vsi panji in vsa prtljaga v vagonih, odpravimo voznika in .pomagače, potem pa uredimo skladanice do konca.
Da se panji med vožnjo ne odmikajo od sten, pribijemo na tla vzdolž skladanice močne letve (n. pr. take, kakršne rabijo za strešnike).
S	takim letvami zvežem tudi gorenjo skladanico, posamezne panje gorenje vrste pa pribijem na spodnje tako, kakor sem pri nakladanju na voz omenil. Skladanici ob odprtih vratih moramo tudi s konca pri tleh z letvo zavarovati. Letve .ne smejo biti predolge; dvometerske so najbolj priročne, nekaj pa naj bo krajših (60 cin dolgih). Žeblje zabijemo le tu pa tam kakega, a vedno tako, da moli glava iz lesa. Potem jih lahko naglo izrujemo.
Prtljago lahko zložimo na skladanico ali kje na koncu vagona, kje v kotu pa „vrata“ za zadnjo stran skladanice.
Ko zabijemo v strop vagona še žebelj, na katerega privežemo svetilko, je vse opravljeno. Sedaj si lahko oddahnemo, prižgemo cigaretko in se malo pokrepčamo, kajti poprej tega nismo utegnili.
Nato preglejmo še enkrat vse, če je v redu, zlasti, kako je z družinami. Po sredi vagona je širok hodnik za neovirano kretanje, dušniki so obrnjeni navznoter, da imajo čebele dovolj zraka in jih lahko nadziramo. Morda iz kakega panja uhajajo. Takoj po iščimo režo ali luknjico in jo zatlačimo z vato ali' ilovico. Škoda vsake čebele, ki se izgubi. Če je kak panj posebno nemiren, mu dajmo malo vode. V keblico smo jo poprej natočili, da je bolj hladna. Dva, tri zamahe z omočeni.tn omelcem, in žeja je potolažena. Če panj še vedno šumi, pa naj; je že kak rogovilež, ki ga vsaka malenkost razburja.
Ravno tako zložimo skladanico po sredini vagona, samo da je ni treba z latami zoper premikanje zavarovati. Tudi zgornjih panjev ni treba pribijati na spodnje. Zložimo jih z dušnliki navzven, tako da je na sredi med pročelji samo ,za kak prst prostora. Dovolj jo toliko, da se les ne drgne ob les. Na obeh koncih skladanice mora biti toliko prostora, da lahko gremo okoli. Kdor pa hoče biti posebno previden, lahko skladanico tako zavaruje, kakor smo gori navedli. Oboja vrata vagona ostanejo med vožnjo odprta, če treba, odpremo še prezračevalnike vagona.
Priskrbimo si pravčoasno vozjni listek in poravnajmo tovornim» šo pred odhodom. Na namembni postaji za to ni časa, ker je drugih skrbi dovolj. Ne pozabimo na tovornem listu
napisati, da vozimo čebele v pašo ali iz paše. To je potrebno, ker je za take primere določena znižana tovor 11 inska tarifa. Tovornino plačamo' le za 20 kg od vsakega A. Ž. panja, ali dveh kranjičev.
Med vožnjo s čebelami nimamo dosti opravka. V začetku opazujmo panje, če stoje mirno. Zibanju posameznih panjev napravimo konec * tem, da potisnemo v režo med panjema primerno debel kos lesa ali „zagozdo“ iz papirja.
V pol uire se pokažejo vsi nedostal.ki pri> skla-danici in pri čebelah samih. Ko jih odpravimo, mirno lahko gremo .počivat. Kje na sprednjem koncu vagona, kjer ni prepiha, nas čaka mehka postelja iz mahu. Poprej pa ugasnimo luč. Čebele ostanejo bolj mirne, če se vozijo v temi.
Živčni čebelarji med vožnjo malo spe. Vsak hip so pokonci, -ker jih skrbi, kako se vozijo čebele. Zaradi reda v vagonu imajo dober pregled čez planje in opazijo islehoraio poman-kljivost ali nevarnost, ki čebelam grozi. Brez posebnega truda jim je mogoče popraviti napake. Vse drugače pa je v vagonu, kjer so panji postavljeni kar navzkrižem brez reda. Videl sem že talko naložene vagone in se čudil toliki malomarnosti. Videl sem vagone, iz katerih so čebele v trumah uhajale, ker so bili panji razpokani ali žrela islabo zamašena. Cel oblak je spremljal vagon. Koliko iteh živalic «e je na dolgi poti porazgubilo, razlezlo po vagonu in pomrlo po nepotrebnem zaradi čebelarjeve zanikrmosti. Vse, kar je prav! takih grehov bi ne smeli delati-.
Naj .se na koncu tega poglavja dotaknem še zastarelega pravila, da je treba panje v vagonu postaviti tako, da .stoje podolgem v smeri vožnje. Pravijo, da je potem manj nevarnosti za satje, ker prihajajo sunki na vlaku od spredaj in zadaj. Samo enkrat (1. 1917) so se moje čebele tako vozile, in to proti moji volji.
V vsakem panju se jih je zadušilo -za dobro smetišnico. Imele so premalo zraka. Ne preje, ne pozneje jih nisem vozil drugače, kakor sem gori popisal in vselej sem jih srečno na mesto pripeljal. Če je bilo kaj narobe, so bile druge stvari vzrok.
Včasih tako nanese, da moramo čebele prepeljati ob hudi vročini. Tak prevoz je vedno tvegan, pa naj panje pripravimo kakor hočemo. Posebno prevozi čez dan (n. pr. iz Banata, kamor so se naši čebelarji v zadnjih letih pred vojno začeli spuščati) so nevarni. Če le moremo, jih odložimo do prvega hlada ali deževja, sicer jih smemo voziti le pri praznih mediščih. Za skrajno silo nekateri čebelarji priporočajo, naj čebele pustimo v prazni prostor za vratci. Izkušnje so pa pokazale, da se na mreži ubije mnogo čebel, ker butajo z glavo obnjo. Naglo se jih nabere na dnu toliko, da zamaše odprtino pri spodnjem okencu. Potem srno tam, kjer bi ne smeli biti.
Pravijo, da najdejo čebele za okenci same nazaj. Vendar jih tam največ pomrje, ker ostanejo na mreži toliko časa, da popadajo. Le majhen del se jih reši1. Da bi jih preganjali, ne, hvala lepa za ta posel kmalu po prevozu. Kasneje jih ne moremo, ker smo že doma.
Pri najnovejših panjih sta mrežici na okencih premični. Kadar se bojimo za življenje čebel, lahko odstranimo obe, toda še pred za-
četkom prevoza. Pozneje to ni mogoče, ker bi ušlo iz panjev preveč čebel.
Na cilju je prva stvar, da spravimo konje na varno in naglo začnemo z urejevanjem podloge. Naši pomočniki pa medtem že lahko začnejo z razkladanjem panjev. Ko je skla-danica postavljena, uredimo še streho, pa urno, ker se mudi. Čebele so močno vznemirjene. Panje sedaj odmašimo, obenem pa vtika kak pomočnik tablice v vratca. Če čebele preveč ne koljejo, na,peljemo skozi obročke varovalne verige in zaslonimo skladanioo zadaj in z obeh koncev s čemer že koli.
Sedaj je skrajni čas, da se prepričamo ali smo vse panje v resnici odmašili. Podnevi je to lahko. (Lahko, stric Matic? Kako pa je bilo takrat na Ptujskem polju, ko so te čebele gonile po koruzi in si sc potem potuhnil v razoru ter tiščal obraz k zemlji?) Ko odpremo zadnji panj, se podamo nekoliko korakov od sklada-nice, da imamo pregled čez vse panje. Od tu opazujemo drugega za drugim, če vsi izleta-vajo. Ne pozabimo na zgornja žrela pri panjih z dvema družinama. Ravno pri teh se najraje pripeti kaka nesreča.
Ponoči je pregled mnogo težji, posebno če smo morali pan je odmašiti, še preden so se za silo umirili. Takrat kar računajmo s hudim bojem: klale nas bodo kakor besne, zlasti v svetlih nočeh. Še preden se čebelar zave, jih je ves živ.
Nekoč mi je čebele prepeljal avtoprevoznik, ki se mu je strašansko v posteljo mudilo. Neprestano je priganjal k odhodu. Komaj smo panje postavili, že sem jih moral odpreti. Čebele so me hudo klale, čeprav je bila noč temna, da nisem videl korak daleč. Ne vem kolikokrat sem moral z odpiranjem prenehati. Najhujše je pa šele prišlo. Ko sem od mašil vse panje — tako sem mislil — se je bilo treba
o	tem prepričati, to jjot z lučjo v roki. Jej, jej, kako so me obdelale! Nič ni pomagalo, da sem krinko nataknil, rokavice oblekel in hlačnice podveza!, vseeno so čebele našle pot pod kriij-ko in obleko. Nazadnje sem se vrgel v travo in povaljal kakor kužek, da se rešim svojih „dragih“ čebelic vsaj po večjem. Odnehal pa le nisem, ker — nisem mogel. (Vsega vraga so čebelarji že izumili, tega pa ne, da bi človek pri skladanici potegnil za ročico in bi se vsi panji hkrati odmašili.)
Odpiranje panjev in pregled izvršimo po točnem redu, rekel bi sistematično. Začnimo od kraja na desni. Najprvo odpremo zgornjega, nato srednjega, potem spodnjega v prvi pokončni vrsti; nato zgornjega, srednjega in spodnjega v drugi itd. Ce je kje red potreben, je pni tem opravilu. Pri tej priliki se tudi pokaže praktična vrednost raznih zaporic za žrela. Samo tiste so kaj vredne, ki jih je mogoče igraje in naglo odstraniti.
Ce nismo pri odpiranju osebno navzočni, moramo panje z dvema družinama poprej dobro označiti, da ne ostane gorenje žrelo zamašeno. Našega namestnika še posebej opozorimo, na kaj vse naj posebno pazi.
Ko uredimo še napajališče za čebele, smo z delom pri kraju. Preden gremo od čebel, poskrbimo še za varstvo čebel, za ogrebanje morebitnih rojev v naši odsotnosti in dajmo osebi, ki l»o prevzela skrb za čebele na pasišču, vsa potrebna navodila, n. pr. za primer ropanja ali kake druge nezgode.
Istega načina prevažanja in istih isredstev se bomo posluževali tudi pri prevozu iz paše v pašo ali domov.
Naj mi ibo dovoljeno, da opozori m še na nekatere posebnosti', katere moramo pri prevozih u pošte vai tii.
iPoleti ne sinemo vseh panjev odpeljati. Eden naj ostane doma, da „pobere“ čebele potepuške, ki se prejšnji večer niso vrnile domov, in čebele izgubljenke. Teh je kdaj pa kdaj kar za dober rojiček.
Ce je le mogoče, imejmo pri prevažanju čebel vedno iste delavce ali pomočnike. Ti najbolje vedo, ikako morajo s panji ravnati, da ne nastane škoda in so vajeni paziti na vse, kar je treba. Tudi se čebel ne bojijo.
Kadar nakladamo čebele v zadnji vagon vlaka, zložimo panje posebno skrbno. V tem vagonu se čebele najslabše vozijo. Pravimo, da vagon med vožnjo meče, zlasti če je priklopljen na osebni vlak.
Včasih je treba vagon na namembni |w>staji poriniti k rampi, sicer ne moremo razkladati. Če nimamo svojih delavcev, prosimo železniške uslužbence za pomoč. S temi bodimo prijazni, ker nam lahko mnogo dobrega store. Nekoč še niso bili vsi panji naloženi; polovica jih je bila še na potu, a tovorni vlak je že čakal na naš vagon. Če bi takrat ne bil prav lepo prosil za nekoliko potrpljenja, bi 'bil vlak gotovo brez čebel odšel. Moje prošnje in nekaj malega za uslugo je toliko zaleglo, da je vlak čakal celili 15 minut, da smo lahko z nakladanjem končali. Ce bi odšel brez čebel, bi šle naprej šele prihodnje jutro in prišle v Ljubljano komaj popoldne. Kakšna zmešnjava bi zaradi tega nastala, ve vsak prevaževalec le predobro. Pripelješ se domov, na postaji pa ni ne voza, ne delavcev...
V	ajdovi paši postavimo čebele, če le mogoče, bolj proti jugu. Pridejo mrzli in vetrovni dnevi, ko se nebo mimogrede pooblači. Takrat so tla pred panji vsa črna otrplih čebel. Brž ko posije sonce, se dvignejo in vrnejo v panje. Ako pa je pročelje skladanice v senci, tega ne morejo storiti.
Skrbimo, da bo trava pred skladanico pokošena, da ne ovira čebel v spodnjih panjih pri letu.
Če se nam voz s panji [»rebrne, rešimo najprej konje. Šele potem poglejmo, kako je s panji, ali so ostali zaprti in če se je kateri izmed njih razklal. Nikar ne silimo takoj k ponesrečencem, iz katerih vrejo čebelo. Pustimo jih nekoliko časa pri miru, saj se žival kmalu ohladi in pomiri šele potem jih skušajmo urediti in naložiti Zlasti ponoči ne silimo prekmalu v bližino panjev; bomo naglo morali pobrati kopita. Opozorimo morebitne gledalce, naj nikar ne pasejo zijal, da jih čebele ne okol jejo.
Pripeti se, da se kak panj pri nakladanju po nesreči ali zaradi naše nerodnosti odrnašd. Postavimo'ga v stran, kjer naj čaka do konca. Do takrat se bo umiril in ga bomo lahko zamašili.
Včasih pade kak panj na tla in se razkolje. Tedaj stran z vozom! Panj skušajmo zložiti, nato ga povežimo z močno vrvioo (ki jo imamo v kovčeigu za orodje), reže pa zamažimo z ilovico ali vato.
Ko pripeljemo čebele jeseni domov, postavimo panje po istem redu, kakor so bili poprej.
Vse, ki so potrebni popravila, zložimo v zgornjo vristo, da nam jih kasneje ni treba vleči iz skladanice. Ko opazimo, da je kaik panj potreben popravila, napravimo na njegovi končnici dobro vidno znamenje, da ga bomo doma lahko spoznali.
Panje, ki jih nameravamo jeseni podreti, postavimo skupaj. Med plemenjaki ne smejo biti pozimi prazni panji.
Da moramo s panji pri prevažanju lepo ravnati in jih pravilno prenašati, je samo ob sebi umevno. Delavec, ki dela nasprotno in noče ubogati, naj zgine od čebel.
Imel sem navado, da sem vselej pred prevozom v ajdovo pašo stehtal nekoliko panjev vsakega zase in ne da bi jih izbiral. Ko pa sem čebele pripeljal nazaj, sem stehtal vse panje od prvega do zadnjega. S tem sem dosegel, da sem na koncu točno vedel, koliko so čebele na panj povprečno nabrale, kateri panji imajo dovolj ali premalo za zimo in od katerih utegnem kaj dobiti. Če je n. pr, panj po paši tehtal 4-5 kg, sem vedel, da ima ravno prav zase, panjem nad 50,kig teže bom pa lahko kaj vzel.
Kako pa, kadar toča ajdo oklesti? Predvsem se je treba na svoje oči prepričati, kolika jo škoda. Marsikako ajdovo polje je videti takoj po toči zelo zbito, a kasneje se izkaže, da ni bilo tako hudo, Ajda se dvigne in obraste, pa imajo čebele potem še dosti dobro pašo, če je le vreme za to. Da bi kdo v tem primeru čebele premikal, nima smisla, posebno ne, če se je nesreča ‘dogodila sredi ali proti koncu paše.
Kadar vzame toča ajdo ob začetku paše ali v prvi polovici, je najbolje, da čebele prepeljemo kam v bližino, toda vsaj tri kilometre daleč proč, da se čebele ne vračajo na staro pasiišče.
V	tem primeru imamo pravico čebele prepeljati, samo pristojni občini moramo to takoj sporočiti. Pri izberi novega pasišča bodimo obzirni do čebelarjev v soseščini novega pasišča.
Za slovo naj še povem, kako je bilo, ko se mi je zadušilo 27 A. ?.. panjev. Vozil jih je rajni prijatelj Humek. Natovoril jih je v Bakru v vagon, da jih prepelje na poletno pašo v Fužine v Gorskem kotam. Vlak bi moral odpeljati ob osmih zjutraj, pa je odšel šele malo pred poldnem. Vagon je stal ves dopoldne na žgočem soncu. Navzlic polivanju poda z vodo, je postalo v njem neznosno soparno. Med vožnjo se je vročina v panjih še zvišala, taiko da so čebele, kio je vlak privozil okoli tretje ure popoldmt. do Fužin, že obupno cvilile. Vse, ki so bile na mrežah okenc zgnetene, so bile že mastne od izb!juvanega medu. Če bi bili panje takoj postavili in odprli, bi nesreča morda ne bila tako velika. Toda kakor da bi se bilo vse zaklelo zoper čebele: pol ure je bilo treba čakati, preden so delavci nastopili. Takrat so že bili vsi posebno močni panji mrtvi.
Na brzojavni klic sem se pripeljal k pogrebu. Še danes me obide neka tesmoba, če sc spomnim tistih dveh dni, ko sva s Humkom mrliče pokopavala. Oba sva bila zelo pobita. Najprej sva pomedla iz panjev mrtvice. Za veliko gomilo jih je bilo. Nato sva [»obrala iz medišč živih panjev vse prazne in malo zane-šene sate ter jiih nadomestila z lepimi zalezenimi iz zadušenih panjev. Starejše prazne sate in vse podrte sva odločila in stlačila v kepe, Medene in ostale lepe sate sva začasno spra-
vila v osnažene panje, v katerih so ®e čebele zadušile.
To grozno delo je trajalo poldrugi dan. Na srečo ali nesrečo, kakor vzamemo, so čebele tisto leto močno rojile. Jeseni so bili vsi prazni panji polni rojev. Letina pa je bila najslabša kar sem jih doživel. Jeseni po paši na žepku, je imel najboljši panj kvečemu 2.kg inedu. Dodati sem jim moral nad 800 kg sladkorja. Bil je precej cenejši kakor domači. Menda je bil tihotapskega izvora, kakor mi je pozneje na uho prišlo.
Eno pa mi je še danes uganka. Namreč, kaj so storile čebele z zalego iz zadušenih panjev. Nili pri eni družini nisem opazil, da ibi jo bile vlačile iz .panjev. Nikjer sledu o mrtvili ličin-
kah ali že skoraj godnih mladih čebelah. Ko sem po štirinajstih dneh medišča pregledal, so bile vse celice prazne in lepo zglajene. Kam je zalega prešla, še danes ne vem.
Tako smo napravili mi z zadušenimi panji in približno tako stori tudi ti, tovariš, če te kaj takega doleti. Bog naj ti prizanese s takim udarcem; je le prehud, pa bodi še tak čebelarski grešnik.
Zaključujem ta spis. Upam, da sem z njim ustregel našemu čebelarskemu naraščaju in manj izkušenim prevaževalcem. Marsikaj bi lahiko še dodal, posebno o tem, kakšne neverjetnosti se lahko pripete pri prevažanju, toda to ne spada v okvir tega spisa. Morda bom kdaj pozneje o tein kaj napisal.
Čebelarske kronike
Debevec Leopold, Ljubljana
pominjaje sc smrti ali obletnice tega ali onega čebelarskega veterana je Slov. čebelar že nekajkrat obžaloval, da so pokojnikove čebelarske izkušnje in bogati spomini odšli z njim vred v grob, ne da bi širša čebelarska javnost oil njih imela kake koristi. Žeprenekatera za našo čebelarsko povest-n.ico važna zanimivost nam je tako po nepotrebnem in za vedno ušla. Sicer nekaj časa še živi kaka malenkost v spominu sodobnikov, vendar polagoma obledi in izgine neizrabljena v pozabo, ker se nihče ne potrudi, da bi take stvari vsaj zapisal, če že ne o pravi priliki in na primeren način tudi objavil. Zato bi bilo nujno potrebno tozadevno nekaj ukreniti, da ne ostane tako tudi v prihodnje in da se čimpreje popravi zamujeno, v kolikor se pač še popraviti more. Če pri tem napravimo še korak naprej — tembolje! Vse to pa bi se doseglo z enostavnim a smotrnim in urejenim zapisovanjem vsega našega čebelarskega dogajanja v posebne knjige — čebelarske kronike ali letopise.
Dovolite, da v naslednjem razvijem nekaj misli, kako ibi se dalo to domol jubno delo izvesti, la ko j naj pa omenim, da ideja ni zrasla na mojem zelniku; na pisanje čebelarskih kronik me je opozoril tozadevni članek čebelarja lludca v Ceskom Včelafu 1958.
Marsikateremu čebelarju ilx> gotvo znan velik pomen, ki ga imajo stare kronike za zgodovino določenih časovnih razdobij davne preteklosti. Tedaj so kronike povečini pisali menihi v srednjeveških samostanih. Važnost zapisovanja podatkov naše dobe v kronike so spoznale že tudi nekatere napredne evropske države, ki so s posebnimi zakonskimi odredbami predpisale obvezno vodenje kronik po občinah. In nekaj podobnega, omejenega seveda samo na čebelarsko polje, naj bi pri svojih podružnicah uvedli tudi mi čebelarji! Stvar na prvi pogled sicer ni videti ta,ko preprosta, vendar mislim, da bi se z malo dobre volje dala prav zadovoljivo urediti. Predvsem bi moral skrb za po-krenitev in vodstvo cele zadeve vzeti v svoje
roke društveni odbor; lahko pa bi se to prepustilo tudi posebnemu, nalašč v ta namen izbranemu odseku, ki bi ga imenovali n. pr. prosvetni odsek, lak odsek bi bil po končani vojni, ko se bo naše čebelarstvo nedvomno zopet zelo razmahnilo, itak zelo potreben. Poleg skrbi za tečaje, predavanju, izdajanje publikacij, knjižnico, arhiv, muzej itd. naj bi ta odsek reševal in vodil tudi vsa vprašanja podružničnih kronik. Izdelati bi moral tozadevne smernice, določiti podrobnosti ter izdati podružnicam točna navodila. V prvi vrsti pride tu v poštev enoten knjižni format, primerna vrsta trpežnega brezlesnega papirja in črnila ter morebiti tudi pisave. To je potrebno zaradi gotove enotnosti, predvsem pa zavarovanja, da bi kronika uspešneje kljubovala zobu časa. Najkočljivejše bi vsekakor bilo vprašanje kroničarjev (kronistov ali tudi letopiscev), ki naj bi 'kronike sestavljali in pisali. Mislim pa, da -bi tudi v tem ne bilo nikjer prevelike zadrege za primerno moč, ker dandanes se že v sleherni podružnici najde med čebelarji toliko šolanih ljudi, ,ki bi bili sposobni opravljati to delo, da bi jih lahko celo izbirali. Sicer pa bi se kroničar jevo delo lahko tudi delilo. Besedilo za kroniko bi sestavljal čebelar, ki je bolj izurjen v sukanju peresa, (ločim bi ga v kroniko na čisto prepisoval drug čebelar ali celo nečebelar z lepo pisavo. Seveda bi si za letopisca želeli kritičnega moža, dobrega opazovalca, ki bi se vrhu-tega še sam s posebno vnemo ukvarjal s čebelarstvom in pridno zasledoval čebelarsko književnost. V najslabšem primeru bi bila mogoče poneka kronika za določeno dobo skromnejša, zato pa bi morda sposobnejši naslednik marsikaj nadomestil in svojo dobo tein temeljiteje obdelal.
Kroničar mora pri svojem delu v prvi vrsti limeti izogibati se polemiziranju in podajanju osebnega mnenja. Prva zapoved naj bi mu vedno bila, poročati vestno in nepristransko. Kakor že rečeno, naj bi se v kroniko zapisovalo vse, kar podružnica kot taka ali pa poedini njeni člani na čebelarskem poprišču snujejo, razpravljajo in delajo ter kakšne uspehe pri tem dosegajo. Takoj v uvodu kronike naj bi kroničar vpisal svoj strokovni življenjepis. Nato bi sledil zgodovinski oris čebelarstva dotičnega
okoliša od najstarejših dob do današnjega dne. Tozadevne ipodatke bi moral seveda zbrati sam in pozvati k sodelovanju vse člane podružnice. Tvarino bi morali črpati iz razpoložljivih starih listin, zapiskov, spominov, župnijskih kronik, urbarjev, knjig-, časopisov in drugih dosegljivih virov, na podlagi katerih bi se potem skušalo rekonstruirati čim popolnejšo sliko čebelarstva in organizacijskega gibanja čebelarjev v preteklosti. Takoj v nadaljevanju pa bi bilo pravo mesto za spomine in izkušnje naših starih čebelarjev, ki naj bi predvsem imeli namen, spo-polniti pomanjkljive podatke podružničnih zapisnikov, še bolj pa zamašiti praznino pred ustanovitvijo podružnice. V kroniki bi bilo treba vedno pripomniti, odkod izvira zapisani podatek, n. pr. navesti naslov knjige, pisatelja, kraj in leto izdaje, stran kn jige in pri redkejših knjigah Še, kje so shranjene; podobno pri starih listinah in drugih virih; pri ustnih izpovedih pa 'n. pr. „zapisano po pripovedovanju čebelarja Leben Janeza, po domače Žnidar jevega i/. Dola pri Borovnici št. 24“. Zapisanim spominom naj bi sledil strokovni življenjepis pripovedovalca. Ko bi na ta način kronika kdaj časovno prišla na tekoče, bi delo postalo enostavnejše in laže; preostalo bi le še zapisovanje tekočih zadev. Tu bi prišlo za vpis v poštev predvsem sledeče:
1. Meteorološki podatki v obliki mesečnih ali letnih poročil (toplota, padavine, vetrovi).
2. Čebelja paša in nje izboljšanje (medovite rastline, donos medu, z vsemi okoluostini).
3. Čebelarska praksa (razni poskusi in uspehi, načini obrata itd.).
4	Rojenje (čas, število), število zazimljenih in prezimljenih družin.
5. Plemenska vzreja in odbira.
6. Čebel ne bolezni in njih pobijanje, sovražniki čebel.
7. Tržna poročila (višina in kakovost pridelka, odjem in cene medu ter voska, propaganda za porabo medu).
8. Cena in množina dodanega sladkorju jeseni ali pomladi.
9. Predavanja, tečaji, razstave in podobne prireditve.
10. Smrtni primeri čebelarjev z njihovimi življenjepisi, v kolikor niso bili že preje zapisani.
Na tu način bo podana v kroniki precej točna slika čebelarskih prilik in neprilik tega ali onega kraja.
Zaradi pestrosti bo kroničar med besedilo kronike rad uvrstil slike čebelarjev in njihovih čebelnjakov, različne diagrame, preglede in izrezke iz časopisov, ki govorijo o podružnici in njenih članih. Sploh je kronistu pri pisanju kronike odprto široko polje zanimivega udejstvovanja in inicijativnosti. Iz svoje kronike bo razgledan kroničar napravil umetnino, zlasti če jo lx> hotel in znal voditi v lepem slogu in na primerni literarni višini. Uverjen sem, da bi marsikatera kronika delala čast kroničarju in podružnici.
V	okviru podružnice naj bi se v pomoč kroničarju izvolila posebna letopisna ali prosvetna komisija, ki bi mu kot nekak posvetovalni organ stala ob strani in ga še obveščalu o vsem, kar se godi izven njegovega ožjega bivališča; slednje bi veljalo zlasti za podružnice z obširnejšim okolišem. Število članov komisije naj bi s«; ravnalo po številu članstva, najmanj pa naj
bi štela 3 člane. Da bi se kroničar izognil vsem nevšečnostim in nesporazumom, naj bi si najprej vso za kroniko določeno snov zapisoval v poseben zvezek ter dotično besedilo prepisal v kroniko šele po njegovi odobritvi od strani letopisne komisije. Vsi vpisi v kroniko naj bi se enkrat letno prečitali podružničnim članom. Najlaže hi se to opravilo na občnem zboru, kjer hi bila kronika tudi na vpogled članom. Prepričan sem, da bo kronika za vse podružnične člane izredno privlačna knjiga, po kateri bodo vedno radi in z užitkom listali. Starejši čebelar ho ob njej vedno znova doživljal svojo čebelarsko mladost, mlajši njegov tovariš pa bo v njej iskal in mogoče tudi našel slike in življe-njepisne podatke svojega očeta, deda ali celo pradeda. Marsikateri čebelar bo ostal član podružnice že radi toga, da bo tudi on nekoč opisan v kroniki. Poleg vsega tega pa utegne imeti kronika tudi nekaj vzgojnega pomena, kajti marsikdo se bo potrudil, da pusti za seboj čim lepši spomin ...
Kronika dobi svojo pravo vrednost šele z leti, kajti kronike pišemo za rodove, ki pridejo za nami. Skrbno sestavljena kronika bo za bodoča pokioleinja najboljši vir vsakovrstnih čebelarskih informacij. Podatki vseh podružničnih kronik /. društveno osrednjo kroniko vred bodo nekoč tvorili dragocen prispevek k proučevanju čebelarske preteklosti, predvsem pa bodo odlično služili zgodovinarju, ki bo pisal zgodovino našega čebelarstva.
Ker smo že govorili o spominih, naj ob sklepu še pripomnim, da imamo tudi čebelarske spomine našega urednika precej „na piki“. Da se izogne koncentričnemu napadu bodočega ljubljanskega kroničarja in njegovih pomagačev, mu resno svetujemo, da raje sam pravočasno poprime za pero, vrže na papir in .pošlje med čebelarski svet vso svojo zalogo zlatih čebelarskih izkušenj in zlasti še bogatili spominov, ki so se mu nabrali tokom dolgoletnega čebelarskega udejstvovanja. Čebelarje bi zlasti zanimale stvari iz njegovih prvih „medenih“ let, ki obenem sovpadajo v prva leta društvenega obstoja in razmaha in katerih pokojni Rojina ni več utegnil opisati. Prepričani smo, da bi brali zelo zanimive stvari! Pravkar povedano velja seveda še za marsikaterega naših starejših čebelarjev. Med njimi jih je še precej, ki so takisto že od prvih let sodelovali pri graditvi naše čebelarske organizacije. Ker utegnemo na uvedbo čebelarskih kronik le predolgo čakati, naj tudi oni prispevajo svoje k vprašanju, ki smo ga postavili zgoraj in na ta način doprinesejo svoj oboi us k dovršit vi naloge, ki bi že davno morala biti opravljena.
Zato pa, stara čebelarska garda, z dobrim v zgl edoin n aprej 1
Dn se čebele ne usipajo iz verande. Večkrat slišimo in iz lastne izkušnje verno, da se veranda, ki jo ima naš panj, sicer dobro obnese, zlasti pri prevažanju, da pa ima to hibo, da se tedaj, ko jo po prevozu odpiramo, čebele kar vsujejo iz panja.
V	nekem nemškem čebelarskem listu nasvetuje nekdo, naj tedaj, ko nameravamo čebele prepeljati, izpolnimo verando na ralilo z vlažno slamo, travo ali s kako podobno tvarino, na kar se čebele ne bodo več usipale iz panjev, ko jih bomio odpirali. Seveda je treba travo poleni odstraniti. .Poizkusimo!	A. Ž.
Čebelarstvo v Beli Krajini in Suhi Krajini
ebelarstvo v teh krajinah jo MKl M» m staro, k« krajine same. že od f	nekdaj	se je ondotni rod rad
ukvarjal s to panogo kme-tijstva, Naša sivka ;pa je po-
^^WF|7V™^ne. drugi ;polovici preteklega sto-
C vetoči travniki, sadovnja-ki, obširna ajdova polja in nepregledni gozdovi so nudili čebelam v starih časih obilo medu. Del pridelka so ljudje morali oddajati samostanom in graščakom, vendar so bili čebelarji toliko prebrisani, da so oddajali, kakor sem čital v starih listinah poganjškega gradu, najraje slabejši med. Samostani so posvečali čebelarstvu veliko pozornosti in so sami gojili čebele, posebno stiški in kostanj e vški, to pa največ zaradi voska, ki so ga obilo potrebovali. Kar ga niso čebelarji porabili in speča li skrivaj, so ga morali oddajati tistim, katerim so bili podložni.
Po teh krajinah se je svečarska obrt že zgodaj razvila. Do leta oseminštiridesetega prejšnjega stoletja so jemali upravičenci med in vosek tudi v ime deseti,ne. Ali naš razumni kmet je znal skrivati svoje čebele. Dostikrat jih je imel skrite na kakem kraju v nepregledni hrastovi, bukovi ali smrekovi šumii, tako da jih razen njega in medveda nihče ni našel, tudi valpti i,n njihovi priganjači. Samo medvedi so mu kdaj pa kdaj razkopali in deloma uničili kak panj, dokler čebelar sam ni takemu med-jedu (— medvedu) skrivaj ustrojili kože. Dlako so porabili za klobučevino ali za raš, ki so mu primeša vali ovčje volne ali kozje dlake. Tako so tudi čebelarji nekaj malega pripomogli do razvoja tkalske in klobučarske obrti v teh krajih, svečarska obrt pa je bila itak popolnoma zavisna od čebelarstva. Najbolj znane klobu-čarne so bile na Mirni in v Žužemberku.
Graščak niti vedel ni, kako navihane čebelarje ima v svojih vaseh. Nasprotno so pa samostani dobro za to vedeli, a so molčali, ker so tudi sami bili deležni ruševine, ki so jo potrebovali za svojo redovno obleko. Ljudje sami pa se niso ovajali drug drugega; bili so složni, kadar je šlo za to, da gospodo prevarijo. Nekaj takega so našli zapisanega v listinah razpuščenega samostana v Kostanjevici. Pred nekoliko leti je o tem pisala „Domovina“. Kar seini bral o čebelarstvu v slovenskih Krajinah v spisih Primoža Trubarja, sem pozneje našel potrjeno v Valvasorjevi „Ehre des Herzogtums K,rain“. Tudi v čel), časopisu „Inker“ (za letnico ne vem več!) sem našel članek o čebelarstvu v Slovenski marki (in der Windischen Mark).
Veliko sorodnega ima naše čebelarstvo z ruskim in francoskim. V obeh teh deželah goje še dandanes čebele v zelo preprostih pravih panjih, v podolžnih ali pokončnih hrastovih in bukovih kladah. Ni še dolgo tega, ko sem bil našel tudi tukaj tak naravni panj, i. s. v čebelnjaku posestnika Gorjanca v Suhadolu pri Brusnicah.
Od starih očancev čebelarjev sem zvedel marsikaj, kako so čebelarili in prodajajli sve-čarjem med 'za medico s čebelami in satovjem
Novo mesto.
vred. Tožili so, da so se naše pašne razmere poslabšale, ker so ljudje preveč izsekavali lipo in kostanj. Čebele so baje na teh drevesih dobile največ medu. O mani niso vedeli nič povedati, le da je njihov med najbolj zdravilen, pa tudi smrekov. Na jesen, kadar so „trli" panje, so znali ročno odbrati isatovje s tem bli onim medom in ločiti po okusu razne strdi. Tako mi je razkladal nad 80 letni čebelar pok. Bučar iz Verduna, da je vedno vedel ali je v satju lipovec ali ajdovec, smrekov ali: ho-jev, cvetlični ali kostanjev med. Odbral je posamezne sate, jih dal v skledo, to pa v ne preveč vročo krušno peč, tako da se je med izcedil. Pozneje ga je natočil v lonce, zakaj po njegovem minenju je strd najboljša, če je spravljena v glinastih loncih. To nam zopet pove, kako to, da se je v Ribniški dolini razvila lončarska obrt. Ne samo, da so kuhali v piskrih, tudi med so shranjevali v njih. Tedaj je zopet čebelarstvo vplivalo na razvoj lončarske obrti. Med v glinastih loncih je prav lahko skriti v pesek, seveda v nepredušnih loncih .Zato so bile vse pokrovke lončene. Lonce z medom pa je kmet zalil ,z voskom. To nam dokazuj«;, kako navihano so znali (čebelarji strd skriti, da sc je družina lahko sladkala, graščak pa pod nosom obrisal.
Po odpravi tlake so se pojavili v Krajinah razni večji čebelarji. Posebno je slovel barom Rothschiitz, ki je imel graščino v Podsmreki pri Višnji gori, poleg nje pa velik trgovski čebelnjak. Mnogo je pisal o čebelarstvu, seveda v nemškem jeziku. Tudi na graščini i Pogan ce so se lastniki baviili s čebelarstvom. Na svoji pristavi v Št. Joštu blizu Stopič so imeli pred 60 leti velikansk čebelnjak s 300—400 kranjiči. Vsakih 50 panjev je imelo svojega čebelarja. Njihova glavna naloga je bila, nastavljati panjem „lovke“, da so vanje lovili roje. Ob rojih so bili stalno zaposleni dva ali trije mizarji, ki so dan za dnem izdelovali zabojčke za razpošiljanje rojev v večja mesta Evrope.
Iz graščinskih zapiskov, kii so 1. 1943. zgoreli z gradom vred, ali pa so jih razmetali razni iztekljivci po nezgarelih sobah, je bilo razvidno, da so zabojčke s čebelami morali voziti na ljubljansko pošto ali pa čez Bogenšperk na litijsko, i. s. z enovprežnimi vozovi na vzmeti. Na posamezni voz so naložili 20 zabojčkov z roji. Ker je vsak zabojček stal 2 gld. 15 kr a. v., je graščak dobil ja vsak voz rojev po 45 goldinarjev. Posamezni voznik je peljal dvakrat na teden v Ljubljano ali pa trikrat tedensko v Litijo. Vozniki so se vrstili različno in vračali različno. Koliko so zaslužili, ni znano, kor ni bilo o teni nikakih pisanih računov.
Mizarja sta zaslužila I 'A kr. pri zaboju. Naredila in zbila sta jih vsak po 20 na dan, če je bil les pripravljen. Vsakteri je zaslužil po 25 kr na dan. Lep zaslužek za tiste čase.
Vsem, ki so imeli opravka s čebelami, so zaslužek izplačali tedensko, Samo čebelarji- so dobivali po 30gld letno, vrh tega pa jim je bila priznana pravica do uživanja domačega medu. Hrano so dobivali vsi delavci na pristavi Št. Jošt.
Tain še žive možje, ki se spominjajo velikega prometa s čebelami, n. pr. g. Turk, ki je tudi čebelar. Koliko rojev je šlo v tujino, iz pisem ni bilo razvidno, pač pa, da so jih pošiljali na Dunaj, v Prago in v Lipsko. Drugih krajev ni biilo navedenih. Rajni im g. Langer mi je pripovedoval, da so njegovi p,redniki pošiljali roje v Nemčijo, na Francosko in Angleško, da celo v Ameriko. Toda obogateli pri tem niso. Čebelarstvo jim je biilo bolj za veselje in šport in da so dajali okolici dober zgled. Taiko nekako mi je pripovedoval vljudni in postrežljivj gospod ter mi razkazal svojo velikansko knjižnico /. arhivom, ki pa je sedaj uničena.
Na. kmetih so se bavili s čebelami večinoma stari očanci užiitkarji, ki pa niso imeli od njih kaj prida koristi.
Leta 1905. ali 1906. je ustanovil rajni posestnik Globevnik čebelarsko podružnico v Novem mestu. S to ustanovitvijo se je začela nova doba v naših Krajinah. Podružnica je storila mnogo dobrega, posebno ker «o ji pri delu pomagali učitelji osnovnih šol in kmetijske šole na Grmu in posamezni vneti čebelarji: Lapajne, Udovič, Globevnik, Gregorc in dr. L. 1925. je delo v podružnici nanovo oživelo, zlasti ker so stopili na čelo odbora gg. Vales, dr. Puš in moja nui-lenikost. Dvajsetletnice podružnice se ni udeležil noben stari član, menda zaradi nekih sporov / osrednjim društvom v Ljubljani. Za kaj je šlo, nisem nikdar preiskoval, niti se za to z nen l.
Z mnogimi predavanji smo poživili in oživili tudi delovanje sosednjih podružnic, nekaj pa na novo ustanovili. Sedaj iso v Krajinah te-le podružnice: Novo mesto, Trebnje, St. Peter, Št. Jernej, Toplice, Metlika in Črnomelj.
Prej je vse čebela rilo v kranjičih. S poukom so dosegli, da so se čebelarji oprijeli A. Ž. panjev, zlasti ker je grmska kmetijska šola dajala dober zgled. Vsako leto je bil kak čebelarski tečaj. L. 1929. so se udeležili čebelarji kmetijske razstave v Novem mestu, I. 1935. pa obrtne. Od takrat naprej je išlo navzlic slabim čebelarskim letinam vidno navzgor. Naši dovzetni kmetovalci so spoznali, da čebela mnogo koristi in da da tildi dobiček, če se z njo umno ravna. Naučili so se tudi pravilne kuhe voska in poznavanja dobrega blaga. Koliko so izkupili za med v dobrih letinah, niti ne govorim, saj sio ga prodajali po 6—8 dinarjev kg. In še ga jim je preostajalo za. slajenje kave, za mazanje na kruli in za medico.
Dobra in deloma tudi izvrstna pasišča so v tehle ikirajih: ves pas pod Gorjanci na obeh straneh, Rožni dol, Verdun—Sušice, Stara Žaga, Hinje, Doberniiče, Pluska, Mirna, Mirina peč, št. Rupert, Šmarjeta, št. Peter, šentjemejska dolina, v pomladanski dobi pa. tudi novomeška okolica. Ajdova pasišča so bila svoje čase urejena in so se vsi čebelarji ravnali po navodilih svojih podružnic, posebno pa matične podružnice v Novem mestu.
Tako je bilo tik prod sedanjo vojno, ko je osrednje društvo v Ljubljani začelo delovati na to, da dobimo za področje obeli Krajin svojo plemenilno postajo za vzrejo matic čiste pasme.
Žrtev in delo je smoter življenja čebele, naj bi enake kreposti še v sirih človeških se vnele!
Nobena oblast in nobeno kraljestvo popolnejše ni, kot čebelje občestvo.
Z veseljem smo pri tej akciji sodelovali in pomagali pri izbiri mesta za postajo. Vojna pa je naše delo začasno zawla. imamo pa shranjen zložljiv čebelnjak in vse drugo, kar potrebuje postaja.
V novomeškem okrožju je bilo doslej uničenih okrog 1000 A7. panjev; za število kranji-čev se niti ne ve. Večina čebelnjakov je požgala in izropala laška soldateska. Imena vseli čebelarjev, ki so izgubili vse čebele, ni mogoče našteti. Marsikdo je žrtvoval tudi svoje življenje, n. pr. Majzelj i/ Šmarjete, Kocjan iz Verduna, Hudoklin iz Brusnic. Za več čebelarjev se pa niti ne ve, kam so iizginili.Žrtve so bile pri čebelah in pri čebelarjih. Pokoj njhovim dušam!
Letos so se inaši vrli čebelarji in čebela rice s posebno vnemo zavzeli za čebelarstvo. Ker je prav težavno dobiti okovje za nove A. Ž. panje, so po navodilih delujočega tajnika vsajali roje po večini v ikranjiče prave mere. Za vlivanje satnic so porabili že čez 100kg lepega voska. Zaradi slabih prometnih razmer izdelujemo sat-nice kar tu v Novem mestu. Delo je prevzel g. Mikec Alojzij.
Križ je s pošiljanjem voska v zamenjavo za satniice. Pri tem sta nam mnogo pomagala vneta čebelarja g. Rotarjeva in njen mož, za kar so jima čebelarji prav hvaležni.
V nadi, da pri si je tudi nam čebelarjem sonce miru, delamo kakor in kolikor nam sedanje razmere dopuščajo'. Pri teni nas vedno spremlja misel, da pridejo tudi za vse čebelarje dobri časi.
Članek sein zasnoval in nameraval spisati za rajnkega Sč, ki je moral začasno' umreti, dasi je toliko pripomogel k napredku našega čebelarstva. (Ne žalujmo za njim, saj pride kmalu čas, ko bo vstal iz groba). Ni to Bog zna kako učeno napisan članek. Snov sem nabral največ pri starih čebelarjih, iz raznih listin in pisem, ki sem jih dobil v roke, mnogo pa tudi iz .spominov na vsebino raznih knjig in spisov.
Delajmo hrabro v prid našemu čebelarstvu, v izpodbudo pa nam naj bo prelepa zavest, da je naša zemlja domovina svetovnoznane čebele in da so naše gore rodile enega izmed na j večjih glasnikov umnega čebelarstva — Antona Janšo.
P ir i p o ni ib a n r e d n i š t v a. Dvomimo, da bi dlaka tistih nekaj medvedov, ki so jih čebelarji kako leto pobili, kaj vplivala na razvoj naše domače tkalske obrti. Tudi) vpliv čebelarstva na lončarsko obrt je bil najbrže neznaten. Res je, da se med v glinastih posodah dobro ohrani. Toda taka posoda je draga, se rada ubije in preveč je je treba, če hočemo shraniti večjo količino medu. Zato so stari čebelarji med spravljali predvsem v velikih lesenih dežah, kebljih in tudi skrinjah. Lončena, posoda s strdjo rada poči.
Zaradi posameznih klad, ki jih tu pa tam najdemo, ne moremo sklepati na sorodnost našega starega čebelarstva s francoskim in ruskim. Klade so bile tudi pri drugih narodih v navadi, Slovenci pa čebelar,ijo že mnogo stoletij v kranjičih.
Če k čebelam samo med te vleče, ne boš imel, prijatelj, z njimi sreče.
če te čebele preganjajo, brate, najbolje storiš, da pokažeš podplate.
Ažič.
Kako gradimo preprost čebelnjak
A. Žnideršič.
apraviti načrt za lesen čebelnjak, v glavnem le tri streho, vendar graditi strokov-vsaj nekdo, ki r»r toliko izveden ii stroki, če nam ?a, da bo povsem glede nosilnosti, iti .in prikladnosti, nekem inozemskem čebelarskem listu sem bral, kako isi more čebelar, ki se količkaj razume na žago in kladivo, zgraditi čebelnjak, da uistreza potrebam, ki jih zahtevamo od preprostega čebelnjaka.
Ker je bila tam podana samo osnovna misel, hočem tukaj nekoliko obširneje opisati zgradbo takega čebelnjaka, upoštevaje pravilno izkoriščen j e gradbenega lesa.
Podoba I.
Čebelnjak, kakršnega kaže pod. !, sestoji iz petih jarmov, kot jih kaže pad, 2. Jarme napravimo iz 10 X 10 etn debelih obrezanih ali obtesanih gredic. Sprednji del jarma je 250cm dolg, zadnji 200 cm, spod nji 250cm, gornji (strešni) pa 300cm. Če nimamo dleta, ali če ne znamo z njim ravnati, da bi gredice na stikih sklenili na čep in utor, pa bi vendar hoteli imeti sklenjene, pribijemo ob sklepih z močnimi žeblji na vsako stran pokončnih gredic po eno deščico, dolgo 30 cm, široko pa 10 cm, kakor to vidimo na pod. 3.
Paziti moramo, da so jarmi v .spodnjem delu pravokotno staknjeni. Naklon za streho nastane sam po sebi, ker so, kakor vidimo na pod. 2, »prednji stebriči jarma krajši od zadnjih.
Vsi peteri jarmi morajo biti popolnoma enaki. Ko smo jih pripravili, izravnamo tla, kamor hočemo čebelnjak .postaviti. Potem položimo n,a tla, kjer naj bi stali jarmi, po štiri opeke, ali po eno kamnito ploščo, in sicer v taki razdalji, da bodo jarmi na njih stali po 80cm vsaksebi in da lw> vsak jarin podložen v sredi in na obeli koncih.
Površino podlog uravnamo z grebljico tako, da je celoten temelj v vodoravni legi. Ko simo temelj pripravili, postavimo jarme pokonci na določena mesta. Pri teni potrebujemo pomočnika, ki nam jarme drži dokler ne pritrdimo drugega k drugemu. Najlaže opravimo to delo, če podpremo prvi jami z letvami. Letve pribijemo visoko zgoraj na notranji strani jarmov in sicer zato, da nas ne bodo oviral«;, ko bomo nainje pribijali opaž. Potem postavimo drugi jarem v natančni razdalji 80cm od prvega ter ga zvežemo z letvami s prvim. Tudi te letve pribijemo vedno na notranji strani.
Tako nadal ju jamo, dokler nismo postavili vseh pet jarmov. S tem je ogrodje dovršeno. Sedaj je treba nanj še pribiti opaž.
Poglejmo prej, kakšne deske bomo potrebovali za streho. Štirje predeli v širini 80cm in pet jarmov po lOcm znaša 370 metrov. To je dolžina čebelnjaka. Za streho v tej dolžini rabimo štiri metre dolge deske, torej v dolžini, v kakršni se deske pri nas običajno izdelujejo. Streha dobi na ta način na vsaki čelni strani po 15 cm napušča.
Deske za opaž naj bodo 2 cm debele. Pritrdimo jih na dva načina. Po prvem načinu deske utorimo, po drugem jih pa po robu poševno spahnemo, to pa zato, da nam voda po režah ne zateka na notranjo stran čebelnjaka, kadar dežuje z vetrom. Delajmo že tako ali tako, vedno nam je potrebno, ne le mizarsko orodje, ampak tudi izkušenost v mizarstvu. Ker pa podajam navodilo za čebelarja, ki nima potrebnih priprav, niti potrebne izkušnje z mizarskim orodjem, nasvetujem preprost način za pritrjevanje desk. Pri tem načinu isegajo deske 2% cin do 3 cm druga preko druge, kakor to kaže pod. +. Deske pričnemo pribijati spodaj. Dobro je da pribijemo kar cele in da jih prav nazadnje vse ob enem prirežemo, kolikor segajo preko krajnih jarmov. Na vogle čebelnjaka pribijemo pokoncu dve 4 in 6cm široki letvi, s katerima pokrijemo reže ki nastanejo, če smo
je do te ustrezal
na način, ki sem ga opisal nazadnje, pritrdili opaž. Glej pod. 5! Pozabiti ne smemo pustiti na sprednji čelni strani prostor za vrata, na zadnji strani pa prostor za okno. Pokončne in prečne gredice za okno in vrata pitrdimo na enak način kakor kaže pod. 3. Vrata so tudi zelo preprosto
/bita skupaj. Kaže jih pod. 6, in ni potrebno, da bi jih popisoval. Nanje pribijemo tečaje in ključavnico. Odpirajo naj se na znotraj.
Šip v oknu ne potrebujemo. Zadostuje', če ga zapremo tedaj, ko ne delamo v čebelnjaku, z loputo za snemati, ki je narejena tna isti način kot so vrata. Glej pod. (>. Pritrdimo jo s štirimi škrnjaki. Če hočemo imeti svetlobo v čebelnjaku, snamemo loputo ter jio1 nadomestimo z „naokvireno“ mrežo, v katero so vdelane ameriške begal ni c e. Brez takih begal nie ne bi smel biti noben čebelnjak. Ce jih imamo, lahko delamo pri panjih karkoli, ne da bi nas roparice količkaj nadlegovale. Celo medeno satje lahko razpostavimo po čebelnjaku, pa ga roparice ne bodo zasledile. Seveda, če je čebelnjak vsestransko zaprt.
Ker je sprednja stran čebelnjaka višja od treh panjev, postavljenih drug vrh drugega, moramo gornji del inad panji zadelati z deskami, kakor je razvidno iz pod. 1.
Podoba 4.
Za klop, na kateri bodo stali panji, pribijemo na vnanjo ali notranjo stran pokončnih stebričev spodaj po robu 35 cm široko in 214 cm debelo desko. V oddaljenosti 55 cm od te pa postavimo po robu drugo desko enake mere. Dobro je, če obe zvežemo na dveh, treh mestih mestih s prečnimi letvami. Vrh teh desk pribi-
jemo 60cm široko desko enake debeline. Ker ni desk takih širin, moramo dve ali tri zbiti v eno ploskev. Priporočilno je, da prostor pod klopjo natlačimo s slamo ali) s .kakiin. podobnim pažem.
S	tem so spodnji panji kolikor toliko zavarovani. pred mrazom. Kdor pa hoče prostor pod klopjo uporabljati za shranjevanje orodja, mora klop drugače sestaviti. Tu pa opisujem le ono, kar je najbolj preprosto.
Če si hočeš čebelnjak urediti udobneje, naredi lesena -tla, in sicer enostavno na ta način, da pribiješ na spodnje gredice po celi dolžini in širini čebelnjaka 25 min debele deske. Prostor pod njima pa zaradi mraza zasuj s suhim peskom ali premogovo žlindro. Seveda postaviš lahko čebelnjak tudi na betonski temelj. Kdor pa hoče varčevati, naj nasuje kar med gredice pesek ali premogovo žlindro. Dobro je, da namažemo s karboliiiejem, če že ne celega čebelnjaka, pa vsaj gredice, ki nosijo pod. Čebelnjak bo zaradi tega trajnejši.
Kakor razvadimo iz pod. 2, segajo špirovei, ki nosijo streho, čez spodnji del čebelnjaka, to pa zato, da nastane spredaj in zadaj primeren na-pušč. Na špirovce pribijemo po celi širini in dolžini 4 m dolge deske. Sestavimo jih tako, da nastaneta tudi na obeh koncih potrebna napn-šča. Streho pokrijemo s strešno lepenko. Po-
samezne kose položimo drugega preko drugega
10	cm. Polagati jih začnimo zadaj. Pribijemo jih s širokoglavnimi žeblji, na stikih pa jih zlepimo s posebnim lepilom. Vse to dobavljajo tvrdke, ki trgujejo s stavbnimi potrebščinami. Lepenka mora biti na vseh štirih robih strehe zavihana navzdol in od spodaj navzgor pribita. Namazati jo moramo |>ovrli stikov z lepilom, stike pokriti s trakovi iz koprivnega platna in končno še platno namazati s katranom. Če streho skrbno prekrijemo, bo držala več desetletij.
V	čebelnjak, kakršnega sem opisal, gre 24 panjev, če jih postavimo v treh vrstah drugega vrh drugega, 'loda to število gre v čebelnjak med stebrišče le tedaj, če so panji na 9 in ne na tO satov (38K cm široki).
Tak čebelnjak je kljub temu, da nima opi-račev, dovolj trden, saj ga vežejo deske, ki smo jih pribili ina ogrodje z močnimi žeblji.
Na tak način in s takimi jarmi pa lahko gradimo tudi večje čebelnjake, in sicer v oblikah, kakršne kažeta pod. 7 in 8. V takih čebelnjakih nastanejo ob prelomih tako zvani mrtvi prostori. Če kak mrtev prostor ogradimo, nastane tam 2X2 metra velika sobica, v kateri lahko točimo. Vanjo postavimo po potrebi lahko
tudi posteljo. Tak čebelnjak pa nam nudi še to ugodnost, da lahko na enostaven način prostor pred njim ogradimo, kakor je začrtkano na pod. 8. Ogradimo ga z mrežo iz žice, z bodečo žico ali živo mejo. Na ta način so čebele kolikor toliko bolj zavarovane zoper zlikovce.
Pripomniti moram, da je mogoče tak čebelnjak razdreti in zopet sestaviti na kakem drugem mestu. Najprej iztaknemo vrata in okna, nato pa previdno odtrgamo deske in prerežemo
Podoba 7.	Podoba	8.
strešno lepenko. Potem so jarmi prosti in jih lahko prepeljemo ikamor hočemo
Komur moj opis ni dovolj jasen, naj si ogleda model čebelnjaka v društveni pisarni.
Na koncu članka naj 'še navedem količino lesa, ki jo potrebujemo za zgradbo takega čebelnjaka.
Rabimo:
Desk v debelini 2 cm:
za opaž spredaj		8'— m2	
za opaž spredaj nad panji	1 '50 in2	
za opaž ob straneh . . .	<>'— m2	
	I8'50 m2 =	0'37 m3
Desk v debelini 2Vi cm:		
za streho		12 — m2	
za tla		8'— in2	
za klop		6’— m2	
Za jarme in prečnike pri oknu		
in vratih potrebujemo:	26'— in2 =	0'65 m3
6 gredic 10 X 10 X 500 cm		0'30 m3
	Skupaj	1'32 m3
Za celoten čebelnjak bomo torej potrebovali t‘32 kubičnega metra lesa.
Najbolje izkoristimo les za jarme, če so gredice pet metrov dolge. Iz dveh napravimo točno po en jnrrnenik, iz ene pa steber in prečnike za vrata in okno.
Pred vojno nas bi les za taik čebelnjak veljal okroig 1.000 din. Koliko bi veljal darfes, pa lahko izveš, če vprašaš za ceno na parnih žagah.
Za kritje strehe potrebujemo okrog- 15m2 strešne lepenke. Prav je, da vzamemo močno nesmolnato, ker nam bo držala nekaj desetletij. Treba pa se je ravnati pri prekrivanju točno mojega navodila.
Take čebelnjake bi lahko gradile podružnice na skupnih pasiščih. Mislim, da je pripravnejše imeti več manjših čebelnjakov, kakor enega velikega, kjer so si čebelarji drug drugemu v napoto.
Kako določimo cene čebelnim družinam. Tu
in tam se čebelarji sprašujejo, kakšna je sedaj cena za družino v kranjiču in kakšna je cena za družino v A. Ž. panju. Odgovor se navadno glasi, da se pri sedanjih razmerah cena ne da ugotoviti niti približno. Zaradi tega je v zadregi prodajalec, ker ne ve, kakšno ceno bi postavil, v zadregi pa je tudi kupec, ker ne ve, koliko bi za družino ponudil. Kako bi jima pomagali iz zadrege? Po mojem mnenju bi ceno družin lahko določevali po ceni medu na debelo. Ta cena bi utegnila biti najprimernejša podlaga za določitev omenjenih cen. Na to ceno namreč reagira splošni trg najbolj.
Pred sedanjo vojno je bilo razmerje cen med medom in med družinami precej ustaljeno; zaradi tega moramo tudi le tedanje cene vzeti za podlago. Kakor je znano, je stal tedaj med na debelo okrog 10 do l-t din, naseljen kranjič pa spomladi okrog 70 do 80 din. Kranjiček je torej tedaj veljal okroglo šest do sedemkrat toliko kolikor kg trcanega medu. Družina na devetih satih brez panja je stala spomladi okrog 200 do 230 din, torej osemnajst do dvajsetkrat več kakor kg medu.
Če veš koliko stane danes kg medu, ti ne bo prav nič težavno izračunati, koliko smeš ponuditi, odnosno koliko lahko plačaš za kranjiča i:n koliko za družino v A. Ž. panju.
Pripominjam, da je sedaj za prodajo medu na debelo uradno določena cena 40'— L za kg'.
Po tem ključu izračunamo lahko tudi ceno za vse druge predmete, na pr. za vosek, satnice, >anje itd., kajti tudi po vojni se bodo cene gibale v istem sorazmerju.	A.	Ž.
Od sončnice smo si čebelarji mnogo obetali. Sedaj, po dveletni izkušnji, pa za trdno verno, da je njena korist za čebele, milo rečeno, dvorezna. Res nudi čebelam obilo obno-žine in tudi precej medu, če ni vreme prevroče ali premokro, toda po temeljitih opazovanjih lahko sedaj z mirno vestjo rečemo, da je čebelam vsaj toliko škodljiva ka.kor vodenik (skrbinec ali špehek) na ljubljanskih barjanskih travnikih. Že več let nisem imel sredi julija taiko žival n ih panjev ikakor letos. Zvečer so družine prisedale, da jih je bilo pred žrelom za lepega prvca. Zadaj za okencem so bili panji tako nagnečeni z živaljo, da je ni bilo mogoče pregnati niti z dimom. In sredi avgusta! Kakor da bi bili panji izumrli. Spredaj nobene prise-dajoče čebele, nobenega bučanja, zadaj prazna okenca, in gole letvico satnikov, čebele pa globoko v ulicah. Vselej se mi je stisnilo srce, kadar sem vratca kakega panja odprl in propadle družine ogledoval.
Vsa ta sprememba se je izvršila v pičlih treh tednih. Skrbinec in sončnica! Celo nestrokovnjaki so me opozorili, da vidijo zjutraj in zvečer po cvetovih sončnic precej čebel, ki nepremično žde in ne morejo več odleteti.
Če podrgnemo z roko po cvetu sončnice, postane roka zoprno lepka. To pove dovolj, zakaj se čebele na sončnicah tako ogolijo.
Prezgodaj smo se veselili, resnica je precej drugačna kakor svoječasne trditve o koristnosti sončnice za čebelarstvo. Pa naj še kdo drug pove o tej rastlini svoje mnenje, da bomo slišali več zvonov.	A.	B.
Čebelarjenje po vojni
Fr. L.
aznovr.st.no motnje in izpre-m enih e, 'ki so neogibna posledica vsake vojne, se pokažejo tudi v gospodarstvu posameznih pokrajin. Že izkušnje prve svetovne vojne s svojimi neurejenimi razmerami prvili po-vojinih let nam dajo slutiti, kakšnih naporov bo treba, da se bo spravilo gospodarstvo zopet v neki red in prilagodilo novim razmeram.
Nas zanima tu predvsem naši' čebelarstvo. Zato se mi zdi potrebno, da že danes mislimo na vsej ukrepe, ki jih bo treba podvzeti za ohranitev te panoge narodnega gospodarstva vsaj na taki višini, da bodo zanamci lahko nadaljevali z delom, ki mu je vojna prinesla nekak zastoj. Saj je s svojimi strahotami uničila nešteto čebelarstev v naši ožji domovini in tudi po vsej Evropi.
Med prvimi dejstvi je gotovo to, da bo pomanjkanje čebeljih družin zelo veliko. Zato lxi po znanem gospodarskem, pravilu tudi povpraševanje po njih temu odgovarjajoče, zaradi česar bo poskočila cenadzredno visoko. To vidimo že danes, ko ni še pravih pogojev za obnovo uničenih čebelarstev. Enako kot pri nas bo tudi po drugih pokrajinah, ki so bile prizadete posredno ali neposredno po vojnih dogodkih, in to jc dobršen del Evrope.
Manjkalo bo tedaj v prvi vrsti živali. Iz tega bi sklepali, da bo treba obrniti vso pozornost povečanju števila družin, to je čebelariti na roje in ne toliko na med. Oboje hkrati bi ne bilo v dobro ne prvemu ne drugemu načinu čebelarjenja.
Znano je, da panji velike mere niso primerni za povečanje čebelarstva, vsaj v normalnih ali celo v podpovprečnih letih ne... Zato bo prišel naš preprosti in častitljivi stari kranjski panj zopet do veljave vsaj toliko časa, da se zadosti do neke mere povpraševanju po čebelah. Pri tem je važno tudi finančno vprašanje. Bolj komplicirani panji so tako dragi, da bi jih obubožani čebelar težko nabavil, medtem ko naredi1 kranjiče vsak v mizarstvu količkaj izvež-ban človek. Treba se m,u je le točno ravnati po dogovorjeni meri, da ne lx>mo imeli spet toliko vrst kranjičev kot je čebelarjev v deželi. Za vsako podružnico se bo že dobil kak vzorec. Dolžnost podružnic pa bi bila, da svoje člane opozori na obveznost enakih mer in to v svojem okolišu tudi nadzira. Toliko čuta disciplinarno-sti pa morajo imeti čeblarji, da ne bodo delali zmed, ki bi bile v škodo njim samim in skupnosti. Take svojeglavce bi bilo treba opomniti, da panji neenakih mer ne bodo prišli v poštev za morebitno odpošiljanje plemenjakov v druge kraje. I)a lx> povpraševanje ]K> naši čebeli po vojni veliko, je več kot jasno. Saj so že v tem medsebojnem času prišla vprašanja iz inozemstva, če bi se dalo dobiti pri nas toliko in toliko čebeljih družin. Po vojni pa lahko pričakujemo množico takih naročil.
V	mnogih po vojni prizadetih krajih so bile čebele prepuščene svoji usodi in so žalostno končale. Drugje so jih zopet nepoklicani ljudje izropali in razmetali satje, v katerem je bila morda še mlada zalega, ki se je prehladila in začela gniti. Za razširjenje raznih bolezni, v prvi vrsti gnilobe, so take razmere zelo nevarne. Treba bo takoj po vojni zelo paziti na taki; nevarne pojave in preprečevati razširjanje bolezni.
Kjer so ostale čebele zapuščene in so pomrle, je zagospodaril tudi čebelni mol j v takšni množini, da ni šlo samo satje v nič, ampak tudi panji. Bube tega metulja se tako zajedo v les, da je panj ves brazgotinast, prav kot človekov obraz po prestanih kozah. Taki panji skoro niso več za rabo. V teh dolbinicah se nabirajo razni odpadki, ki' jih ni mogoče čisto pomesti kot v panjih z gladkim podom. Tu imajo še naprej razili zajedavci prav primerna gnezda za širjenje svojega naraščaja.
Mnogo čebelarstev bo treba zaradi takih in podobnih opustošenj popolnoma obnoviti. Vosek iz preostalega isatja bo najbolje uporabiti za gospodarske. namene, ker bi bilo stiskanje satnic iz njega zaradi širjenja nalezljivih bolezni prav nevarno.
Zelo nevarna in za nas pomembna zadeva je čuvanje in ohranitev naše čiste pasme kranjic. Zveza z južnimi kraji, ki je že danes kolikor toliko vzpostavljena, nas spravlja v nevarnost, da bodo začeli posamezniki dobivati nov naraščaj čebel tudi od tu. Znano pa je, da je prav na ozemlju bivše Julijske Benečije zelo razširjena križanka naše kranjske in italijanske čebele. Velik del nekdanje Goriške je bil jk)1 n teh bastardk. Bati se je, da bo v sili hotel le kak čebelar uporabiti to priliko za obnovitev svojega čeblarstva, ker smo s temi kraji v neposredni zvezi in do sedaj tudi niso bili tako temeljito opustošeni kot naša Dolenjska. Zaradi škodljivega uvažanja tujih pasem čebel bi bilo treba takoj opozoriti ne samo čebelarje, ampak izposlovati tudi pri oblasteh tozadevno prepoved. Naša pozornost 1h> morala biti v teli prehodnih dobah zelo čuječa, sicer bo zvonenje po toči prepozno. Vsako samolastno ravnanje, pa naj bo v zvezi še s takim dobičkom, je naravnost zločin za skupnost in ga je treba z vsemi sredstvi zatreti. Tudi tu velja pravilo: Boljše malo, pa to dobro.
Nove razmere bodo rodile še mnogo drugih vprašanj in potreb. Vse to bo mogla reševati le trdila povezanost članstva s svojim društvom kot voditeljem vsega dela. Razcepljenost in samolastno ravnanje bi povzročilo v takih časih lahko nedogledno in nepopravljivo škodo našemu celotnemu čebelarstvu. Zato bo zelo važna tudi naloga osrednjega društva, da pritegne k sebi vse čebelarje, ki bodo v našem območju. Le v skupnosti je prava moč, razcepljene črede brez vodnikov in skupnih ciljev pa so vedno in jK)vsod brez pomena in prej ali slej uničene.
Tu mislim zlasti še na gospodarsko moč, ki jo bodo gotovo morali iskati tudi čebelarji za
obnovo svojih čebelarstev. Vse drugače in bolj uspešno je, če nastopi v takih zadevah organizirana skupnost. Posameznik se izgubi v večini primerov, tudi ne pozna potov in načiina, kako bi prišel do svojega cilja.
Na vse to in še na marsikaj moramo misliti
že danes, Delaiti načrte ni postavljanje zlatih gradov v oblake, ampak naravnost gospodarska nujnost, ki vodi vedno do boljših uspehov kot nepremišljeno in breznačrtno delo: In po tej poti moramo tudi čebelarji, da nas ne prehiti čas in nas ne bo našel nepripravljenih.
Jonke Jurij, kranjski čebelar
inilo bo letos IDO let, od-kar sta v Ljubljani izšli d ve drobni čebelarski knjižici:
I	• Theoretische u. prak-tische A 11 1 e i 111 n g z	u	r
Mm |f jSMiCpiMfMM	B e h a n d I u n g u 11	d
ff 'f	P	f	lege d e r Biene n
kX	WYNM	v<>n Georg Jonike, in
MM	2. K r a j n f k i z h b	e -
JBt 1 a r z h i k , to je kratko poduzhenje zhbele rediti in s" njimi prav ravnati. Is devet in tridefetletnih Ikufhin fpifal v’ nemfkiin in tudi v' krajniki jesik preftavit dal Juri Jonke, nekdanji zher-moriinifki fajmafhter na Kozhevlkim in so-ud zefarfke kraijeve krajnike kmetijfke drushbe. Drugi, popravljen in slo pominoslien natif. Na-tilu jen in naiprodaj per slahtnimu Kleiinmayrju, 1*44.. (Str. 115 +IV v osmerki).
Slovenska knjižica je le prevod prve; oskrbel ga je L. Pintar, župnik na Breznici. Knjižici sta nekoliko popravljeni in razširjeni drugi izdaji I. 1836. izdanega spisa ter sta za tedanje čase dobro služili svojemu namenu; zlasti slovenska se je precej razširila .med našimi čebelarji. Knjižica se z Janševimi deli seveda ne more primerjati niti po obsegu, še manj pa po vsebini in vrednosti. Janša je bil pač samo eden! To je.uvidel že Jonkejev sodobnik Janez Za-loikar (1854), ki pravi v svojem Umnem kmetovanju in gospodarstvu: „Od čbel in od ravnanja ž njimi imamo v svojem domačem jeziku dobre bukve gosp. Jouketa, v katerih se najde vse, kar je od te reči vedeti treba; torej bomo tukaj le na kratko od čbel govorili in si- nar bolj svojega starega očeta Janšeta deržali, ki je v tej vednosti prav zurjen učenik.“
Manj ugodna, a zato bolj obširna je bila ocena, katero je o nemški knjižici neki K. objavil v julijski in avgustovi številki znane nemške Bienenzeitung iz I. 1846. Ker je iz te ocene in Jonkejevega odgovora nanjo deloma razvidno stanje tedanje čebelarske vede kakor tudi Jon kejevo čebelarsko prepričan je, nuj omenim nekatera sporna vprašanja, v katerih si moža nista bila edina. Ocenjevalec očita Jonke ju med drugim pomanjkljivo in površno opazovanje, ker zanika dejstvo, da tudi čebele zalegajo jajčeca, dalje, da je zmotna njegova trditev, da stavijo stare matice včasih le tro-tovska jajčeca ter je zato treba stare matice izmenjavati, kar pa po kritikovi misli ni buš lahek posel, neglede na to, da je tudi težko poznati starost matic kij mb vodenju točnega zapisnika, ker čebele pač preležejo prenekatero matico tudi brez čebelarjeve vednosti. Jonkeje-va trditev, da se motijo tisti, ki mislijo, da se matice oplemene le zunaj panja, se prav tako protivi prepričanju mnogih čebelarjev. Kritik
navaja dalje, da se prašitve čebel pred panjem udeležujejo včasih tudi stare matice. V splošnem pa meni, da je v knjigi sicer marsika j dobrega, vendar je brezpogojno ne more priporočati, ker obsega tudi marsikaj zastarelega ter imajo nemški čebelarji že tudi boljša dela na razpolago.
Na ta izvajanja je odgovoril Jonke v številkah 53—36 ljubljanskega časnika Illyrisches Blatt 1847 s člankom „Bemerkungern des Georg Jonke über die in der baierisehen ,Bienenzeitung1 erschienene Recension seines Bienen-werkchens“. V njem vzdržuje in ponavlja Jonke vse svoje trditve glede took, katere mu kritik izpodbija. Izvaja, da je splošno priznana stvar, da navadna čebela ne more zalegati jajčec in da gre izmenjava oziroma odstranitev matice lažje in hitreje izpod rok kot si kritik misli, v kranjičih se to opravi v 5 minutah; priznava pa, da je izmenjava težje izvedljiva v kladah ali v koših. Zmotno je nadalje trditi, da se plemen j en je matic opravi le zunaj panja, ker to ni res in doslej tudi ni dokazano ter ostane zaenkrat še tajnost narave. Prav tako je vsakemu čebelarju znano, da stara že zalegajoča matica svojega panja ne zapusti drugače kot z rojem. Kritik ni omenil nobenega dela, ki bi bilo boljše od njegovega. Razni pisci širijo v novejših knjigah zmotne nauke kot pravcata odkritja, tako n. pr., da se matice oplemenijo s troti le v zraku, da zalegajo n eop lernen jene matice in tudi navadne čebele jajčeca, iz katerih st! izvalijo le troti, ali da prirejajo stare matice celo prave izlete! Zanimiv je zlasti Jonkejev poudarek: „Če torej ocenjevalec trdi, da ima njegova domovina boljša čebelarska dela, vendar na čebelarskem polju pripada Iliriji, v kateri so ta hvaljena tlela ponajveč še nepoznana, prvenstvo pred vsemi drugimi deželami, kajti v tej deželi rojijo čebele nele najbolj zgodaj in največ, ampak naberejo tudi pred vsemi drugimi največ medu.“1
Kakor smo videli. Jonke ni priznaval ple-menjenja matic s troti zunaj panja, po njegovem je praženje matic le preganjanje dolgega časa, ker mlade matice tedaj v panjih še nimajo nobenega posebnega opravila ter zato „cvetice in rože obiščejo kakor druge delavne čbele.“ Ce izrojenec izgubi matico na pralvi, si iz zalege, ki pa je že prestara, sicer izpod redi matico, a ta zalega kvečjemu trote. Ker taka matica ni večja od drugih čebel, mislijo čebelarji, tla tudi navadne čebele stavijo trot jo zalego, kar pa „vendar zavoljo svoje životne stvarbe ne morejo.“2
Odveč bi bilo čebelarjem tukaj pojasnjevati pravilnost ali nepravilnost Jonkejevega stališča
1 111 yr. Blatt, 1847, št. 36 str! 142.
2 Kranjski čbelarčik, str. 5i—52.
v gornjih vprašanjih. S odeni desetletnemu konzervativnemu možu ni zameriti, da se je držal starih izkušenj in ni mogel ali hotel priznavati veljavnosti naukom tedanje mlade in bojevite Dzierzo.no v.e garde. Saj se je samemu Dzierzonu na stara leta prav enako godilo. Pesem o starih, lepih časih se pač neprestano ponavlja, svet pu se vrti naprej ...
J o n k e Jurij je bil rojen 17. aprila 1777 v Konci vasi na Kočevskem kot sin revnih nemških staršev. Šolal se je v Ljubljani in pozneje v Gradcu, kjer je služil za pisarja pri nekem odvetniku, da se je preživljal. Kot kaplan je služil nekaj časa v Stari Loki, potem je bil vikar in katehet v Novem mestu, 1. 1811. pa je dobil župnijo v Črmošnjicah. Tu je ostal do 1. 1854., ko je šel v pokoj, katerega je kljub bolehnosti še 30 let užival. „Službo je bolj zarad drugih sitnih razmer moral pustiti, kakor zarad bolehnosti,“ pravi njegov življenjepisec Jerič.
Jonke je čobeluril od mladih let do pozne starosti. Čebele so mu morale mnoigo donašati. Veljal je za premožnega človeka. Zanimivo je, da je dajal čebele tudi v rejo čebelarjem, kakor imajo ponekod še dandanes podeželski bogatini navado dajati vole v rejo kmetom svoje bližnje ali daljnje okolice. V Črmošnjicah je kupil lepo posestvo, na katerem je zasadil vzoren sadovnjak v izmeri 1 ha, ki še dandanes stoji in rodi. Pri hiši se še sedaj pravi „pri Rihtarju“, bržkone, ker je bil Jonke med francosko zasedbo naših krajev župan (mer) in krajevni sodnik. Ob neki priliki je namreč rešil več ujetih francoskih vojakov, katere so hoteli Kočevarji pomorit in so ga francoske oblasti zato postavile za župana. V tem svojstvu je storil mnogo dobrega za prebivalstvo, oprostil marsikakega rojaka vojaške suknje in nekatere celo rešil pred eksekucijsko kroglo. Crmošnjice so pravcati raj za čebelarstvo. Čebele imajo tu izvrstno pašo na spomladanskem resju in sadnem drevju, [K) dolinskih travnikih, hribovskih senožetih in gorskih košenicah. Posebno močna zna biti paša na hoji. Jeseni prepeljejo tainošnji čebelarji svojo žival na ajdova polja v novomeški okolici. Jonke je imel običajno tri čebelnjake, v vsakem po •M)—50 panjev. Prezimoval je nad 100 panjev, poletni čas pa jih je pasel tudi nad 300. Bil je vsej svoji okolici vzgled in učitelj v umnem čebelarstvu. Veljal je za prvo čebelarsko avtoriteto na Kranjskem. C) naših čebelarskih razmerah je poročal v tedanjem nemškem čebelarskem časopisu Bienenzeitung, a tudi v ljubljanskih Novicah3 in Illyr. Blattu4 najdemo marsikuk njegov prispevek iz čebelarske stroke. L. 1856. je izdal nemško čebelarsko knjižico Anleitung zur praktischen Behandlung der Bienenzucht, katero je J. Žemlja prevedel v slovenščino, natisnil pa Jožef Blasnik pod naslovom Krajnfki zhbelarzhik. Kot že omenjeno, sta obe knjižici 1. 1814. izšli v drugi izdaji. Kot član Kranjske kmetijske družbe je bil Jonke njen izvedenec za čebelarstvo in je kot tak dal marsikako ko-
3 Novice 1856, str. 1+9, 155, kjer nasvetuje shranjevati med v lončenih in dobro pocinjenih posodah.
4 lllyr. Blatt 1847, str. 75: O letošnji čebelar-
ski letini in primerjava z lansko.
listno pobudo za pospeševanje domačega čebelarstva. Če je Jonke čebelaril že tudi v panjih s premičnimi satniki, ni točno znano. V Bienen-zeitung5 beremo v poročilu bar. Rothschiitza star. o kranjskih čebelarskih razmerah: „Opravljanje čebel po Dzierzonovi metodi sva poskusila, kolikor je meni znano, samo župnik Jonke in jaz. Kakšne uspehe je dosegel g. Jonke, mi še ni znano, ker prebivava daleč narazen in nimam časli, da bi tega gosp. osebno poznal." Nasprotno pa trdi Jerič:® „Če je pred svojo smrtjo poznal delovanje s premičnimi satniki, nam tudi ni znano; najbrž da ne zavolj visoke starosti.“ Kot naročniku in dopisniku Bztg mu gotovo ni ostal neznan Dzierzonov izum, kakor tudi ostali tedanji čebelarski napredek pri Nemcih, zato je možno, tla je premične deščice oz. okvirje v panjih sicer poizkušal, da pa radi visoke starosti (nad 70 let) ni prešel preko prvih poizkusov.
Na stara leta je Jonke prepustil svoje posestvo sorodnikom, družini VVitine, pod pogojem, da bo zanj do smrti pošteno skrbela in mu dajala vse, kar potrebuje star človek zadnja leta svojega življenja. Jerič poroča, da pri sorodnikih Jonke ni našel hvaležnosti. In tudi našemu uredniku je pravil poznavalec kraja in razmer, dq, je čul od svoje že zelo stare tete, ki je prav do zadnjega tudi oskrbovala Jonkejev grob, da so se W'itinovi izkazali Jonkeju zelo nehvaležne. Tudi pri njem se je uresničil stari pregovor „Dobrota je sirota“. Zadnja leta je mož preživel v veliki revščini, zanemarjen in zapuščen ter ves ušiv. Ljudje so to sorodnikom zelo zamerili in dolgo niso mogli pozabiti, kako grdo so ravnali s svojim dobrotnikom. Jonke je umrl v tuji hiši dne 12. maja 1864 in počiva na črmošnjiškem pokopališču „Novi tabor“, ki je eno izmed najlepših vaških pokopališč na Kranjskem. Pokopališče leži na prostoru starega slovanskega gradišča in ima lepo, solnčno lego, obdano je krog in krog z vencem visokih hribov, pokritih z mogočnimi gozdovi; globoko pod njim pa šume vode Divjega in Sinjega potoka.
Zgodovinar, ki bo opisoval našo čebelarsko preteklost, ne bo mogel prezreti Jonkejevih zaslug za napredek našega čebelarstva, jonkejevo ime bo zato ostalo trajno zapisano v naši čebelarski povestnici.
Eden Jonkejevih čebelnjakov je stal do I. 1915. ali 1916. in sicer na prvotnem svojem mestu za sedanjim šolskim vrtom sredi nekdanjega Jonkejevega obširnega sadovnjaka. Takrat so ga tedanji lastniki, Klemenovi, hoteli zmanjšati na polovico. Že omenjeni izvestitelj in njegov bratranec sta ga najprvo čez polovico prežagala, in sicer počez od strehe do tal, ter eno polovico podrla. Potem jih je prehitela zima in je še preostalo polovico — bodoči čebelnjak — pozimi podrl sneg. Čebelnjak je bil dobrih 6 m dolg, s slamo krit in zgrajen v običajnem slogu kranjskih čebelnjakov. Po Jonkejevi smrti so v njem čebelarili Klemenovi in vsakokratni učitelji sosednje šole. Zanimivo je, da so bile čebelnja-kove stene — debeli obtesani hlodi — z obeh strani zavarovane še z debelim apnenim ometom. ______________________________________________ Deel
r' Bztg 1857, str. 225 (SC 1938/141).
° Slov. čebela 1876, str. 30.
Štetje panjev v 1. 1944.
K. J.
belar-sko društvo od svojih podružnic v začetku leta 1944. V pravilno razumevanje opozarjam, da so na ozemlju občin Ljubljana, Ježica, Polje in Rudnik 4 čebelarske podružnice in sicer Ljubljana, Barje, Vič in Železničarska čebelarska zadruga. Iz občine Dobrunje so nekateri čebelarji včlanjeni pri ljubljanski podružnici.
Če primerjamo končne številke, vidimo, da se pokaže med uradnim štetjem panjev in med podatki čebelarskih podružnic razlika 2200 panjev, kar je vsekakor preveč. Prav in lepo bi bilo, da bi se štetje več ali manj ujemalo, kar se bo zgodilo tedaj, ko bodo čebelarji vedno in ob vsaki priliki navajali podatke, ki odgovarjajo dejanskemu stanju.
j Zap. št.	Občina	Štev. čebelarjev	Panji			Čebelarske podružnice	Štev. čebelarjev	Število panjev
			A. Ž.	kra- njiči	sku- pno			
1	Ljubljana		164	1838	120	1958		174	2180
2	Ježica 		10	51	6	57	Barje		27	311
3	Polje		17	165	9	174	Vič		24	533
4	Rudnik		9	124	2	126	Žel. čebelarska zadruga .	30	397
5	Borovnica		18	207	4	211	Borovnica		17	233
6	Brezovica		11	317	—	317	/Vnanje gorice		19	596
7	Log		11	189	33	222	(		
8	Dobrova		30	380	59	439	Dobrova		26	547
9	Dobrunje		20	148	45	193	Hrušica		5	53
10	Horjul		31	174	11	185	Horjul		20	259
11	Polhov gradeč		11	66	15	81		8	140
12	Preserje		15	83	10	93	Preserje		12	127
13	Št. Jošt		10	39	22	61	Št. Jošt		7	52
14	Vrhnika		52	816	67	883	Vrhnika		54	1169
15	Hotedršica		5	62	15	77	f			
16	Logatec		15	125	23	148	1 Logatec		19	354
17	Planina		11	171			171	(	 . .		
18	Rakek 		15	171	8	179	(Laze		22	383
19	Rovte		22	102	39	141	Rovte		28	254
	Skupno . . .	477	5228	488	5716	Skupno . . .	492	7588
Krmilni sok naj bi bil po Gerstungovi teoriji urejevalec vseh življenjskih pojavov v čebelji družini. Po tej teoriji naj ibi tvorila družina s satovjem vred enoten organizem, ki bi ga bilo mogoče do neke mere primerjati s človeškim telesom ali z nekaterimi drugimi sestavljenimi živalskimi organizmi, l/.letavajoče čebele naj bi bili organi za dovajanje hrane, mladice prehranjevalni organi, matica in troti spolni organi itd., krmilni sok pa nekaka kri, ki kroži po tem organizmu in ustvarja v njegovih sestavnih delih enake fizijološke pogoje. Enakost fizijo-loških pogoj e v naj bi izzivala enake reakcije na vnanje dražljaje, kar bi imelo za posledico enotno in skupnemu smotru podvrženo nastopanje čebel. To oirganistično pojmovanje čebelje družine, katerega začetnik je prav za prav preprost mizar in izumitelj satnic Mehring, pa
izgublja poslednji čas čedalje bolj na svoji veljavi. Zander, Armbruster, Freudenstein in še mnogi drugi vodilni raziskovalci čebeljega življenja ga odločno odklanjajo. Vsaka čebela je po njihovem naziranju individuum in organizem zase, ki more v danem primeru po svoje reagirati na ta ali oni dražljaj. O skupnosti nastopanja, odločajo le socijalni instinkti, ki so zlasti pri čebelah visoko razviti. V podrobnosti obeh teorij se na tem mestu ne moremo spuščati. Rečemo lahko le toliko, da je mogoče na podlagi delovanja krmilnega soka v resnici pojasniti rojenje in morda še kateri skupnostni pojav v čebelji družini. Prav tako res pa je, da o kakem kroženju krmilnega soka ne more biti govor, saj starejše čebele sploh niso nikdar deležne te poslastice.
o n uredbi šefa pokrajinske uprave št. 113 z. dne 22. julija 1944- se je morala vsa goveja živina in čebelni panji po stanju z dne 30. julija prijaviti občini, kjer so redoma bili. Ker je štetje zanimivo in važno in ker je moralo Slovensko čebelarsko društvo deliti sladkor za 'krmljenje čebel le mod one čebelarje, ki so prijavili svoje čebele, priobčujemo podatke uradnega štetja v nastopni razpredelnici.
Poleg uradnega štetja čebelnih panjev sem navedel podatke, ki jih je prejelo Slovensko če-
Poreklo čebel, njih daljno in bližnje sorodstvo
Rojce Vladislav — Ljubljana.
na sama iskrica lahko zaneti velikanski ,požar. Iz droib-
ii	ega semena lahko v z ras te mogočno drevo. Razvoj je značilen za naravo. V malem in v velilkem. Vse stvarstvo, ki nas obdaja in katerega del smo mi sami, je nastalo polagoma, se je razvilo postopoma iz najbolj preprostih bitij, ,iz najbolj enostavnih oblik. Ta razvoj še danes ni zaključeni. Nepretrgoma se nadaljuje in počasi, za človeka komaj opazno prehaja v nove oblike.
Kar velja za vse živi na svetu, prav isto velja za naše čebele. Tudi one so plod razvoja. Zato niso bile vedno take, kot so danes. In predvsem: n i s o padi e k o t dovršen a socialna bitja z neba na zemlja
Socialni vzpon čebel.
Najstarejše čebele, katerih okameneli ostanki iso bili najdeni v zemeljskih plasteh, spadajo po mnenju raziskovalcev v sredo terciara. Sodeč po obliki nog in nekaterih drugih telesnih delih iso živele že tedaj v večjih zajednicah, tako da moramo iskati prve začetke njih zadružništva še v prejšnjem veku, to je v mezozoiku, in sicer v njegovem zadnjem odseku, v tako zvani kredni formacijski dobi. Pred tem so živele samotarsko' življenje, ločene od svojih vrstnic, navezane same nase in brez smisla za kako skupno, na tovariški vzajemnosti sloneče dejanje. Kakor mnoge njihove bližnje sorodnice še dandanes, so vsaka zase prezimile v primernih, pred snegom in vetrom varnih kotičkih ter se spomladi zbudile k novemu življenju. ilto sprašitvi iso zgradile gnezda, navlekle vanja nekaj hrane, na hrano odložile določeno množino jajčec, zazidale vhod in prepustile zalego svoji lastni usodi. Preden so se povile iz jajčec ličinke, je bila mati navadno že mrtva in tako ni imela nikoli prilike videti svojih otrok.
Zgodilo pa se je, da sta dve čebeli začeli kopati gnezdo na kakem ozkem prostoru ne daleč vsaksebi. Pri razširjanju gnezda sta nehote trčili skupaj. Sosedstvo ni bilo prijetno ne eni, ne drugi. Če ni prišlo do pokolja in odstranitve šibkejše tekmice, sta vsaka v svojih mejah še nadalje gojili zalego. Toda nobena si ni več upala zapustiti gnezda, kajti obe sta se bali, da bi v odsotnosti ene druga uničila zalego nasprotnice. Zvesto ista stražili naraščaj in naposled dočakali odločilen trenutek: iz povojev ne je izmotala prva mladica; mati je prvič v življenju stala iz oči v oči nasproti svoji hčerki.
Za prvim otrokom je prikobacala iz zibk še ostala deca, spočeta v začetni dobi zaleganja. Kilo je to poletno pokol e nje, ki so ga sestavljale izključno le samice. Ker ni bil tedaj čas za praho — praviloma bi se morala izvršiti v naslednji pomladi — so nežne devičice ob pogledu na celice z ličinkami prisluhnile priro-
jenim materinskim nagonom ter se nemudoma odpravile na bero, da nakrmijo lačne sestrice.
Mati je legla naprej in razširjala ustanovljeno naselbino. Mladice se kasneje niso razletele, kot je 'bilo dotlej pri njih v navadi, ampak so ostale pri materi in si naprtile na ramena najrazličnejša opravila, ki jih je zahtevalo novo sožitje. Donašale so hrano, stregle zalegi, gradile celice in skrbele za snago. Naravno je bilo, da se je prej ali slej vzbudil pri njih tudi nagon po zaleganju. A jajčeca, ki so jih izločali njihovi, vsaj prvotno še popolnoma normalni jajčniki, niso bila oplojena. Iz njih so se polega 1 i sami troti. To predčasno zaleganja pa se je maščevalo še drugače. Ko je prišla doba paritve, se p lern e milni nagon ni pojavil in revice so ostale trotovke vse svoje življenje. Prekletstvo za spozabljen je, kazen za upor proti vsemogočnim zakonom narave!
Prvi korak k družinskemu življenju je bil storjen; vendar družina ni bila skladna celota. Kaj kmalu so začeli prevladovati samci, lenn-liunski in za nobeno delo uporabni troti, ki so sproti izpraznili vsako celico, zaneseno z medom.Zunaj pa so v nasprotnem irazmerju, kot se je znotraj množila ničvredna svojat, usihali medoviti cvetlični viri. Preko polj in travnikov so zaveli hladni vetrovi — znanilci bližajoče se zime. Samice so uvidele, da tako ne more iti več dalje.izgnale in pomorile so trote ter prenehale leči. Za leganje je postalo domena najstarejše samice; ustoličena j e bila p r v a kraljic a.
Zaradi neuporabe so drugim samicam jajčniki zakrneli. Ponovno je zaplula v njih tvorna sila vsnko pomlad, ko se je družina pripravljala na svatbeni praznik. To seveda ni bilo ravno nujno potrebno. Za ohranitev pokol on ja je matica lahko sama producirala zadostno število trotov. Zakaj bi še druge, manj zmožne silile v njej dodeljeno področje? Zaleganje nepoklicnih samic je v splošnem pojenjalo. Le tu in tam se je še katera spomnila svojega prvotnega poslanstva ter vtihotapila v bol j odročne celice nekaj svojih trotovskih jajčec.
Šele čez čas je našla narava uspešnejša potu za vzdrževanje pravilnega razmerja med samci in samicami.
Kakor so bili troti vobče nepriljubljeni v družini, tako so jih čebele v dalji prahe obo-ževnle, obsipale z dobrotami in zaJdadale z najbolj izbrano hrano. Ker pa je bilo teh ljubljenčkov zlasti spomladi več ko preveč v gnezdu, je začelo primanjkovati klaje za zalego. Strežnice so bile prisiljene zmanjšati jedilne obroke, a zmanjšale jih niso trotom — Bog varuj, da bi jih tik pred poročnim slavjem zanemarile! — temveč nedolžnim otročičkom v zibkah. Posledice tega pristranskega ravnanja z deco so se kmalu pokazale. Ličinke so se izmaličile v telesno šibkejše čebele, ki so imele še to hibo, da niso bile več zmožne leči jajčec, ker se jim pač jajčniki zaradi stradanja niso zadostno razvili. Kljub vsem napakam so se izkazale kot silno uporaben privesek družine. Bile so v vsakem pogledu spretnejše od večjih sester. Poleg :tega so imele na trebuščkih posebne
žleze, iz katerih so lahko v določeni starosti izločale neko rumeno, dišečo in gnetljivo snov, ki je bila .kakor ustvarjena za [graditev celic. In .kako so znale zidaiti! Čez noč so postavile visoko steno in v steni izbico pri izbici, vse enake, vse tako lično razvrščene, da jih je bilo veselje videti. Pravo čudo ta nova bitja! Pravi blagoslov za celo zajednico!
Ko pa so si sestre pobiiže ogledale zanimivo voščeno stavbo, so morale ugotoviti, da so bile celice manj prostorne, kot je to dovoljeval družinski gradbeni zakonik. No, da! Merilo so vzele graditeljice po lastnih telesnih razsežnostih. Nič ne del Morda bo tudi to v prid nadaljnjemu napredku in proevitu družine...
Tako nekako se je i z o b 1 i k o v a 1 a pri čebelah delavska kasta, ki je po izumrtju neoprašenih samic prevzela vse njihove dotedanje posle. Tako nekako je potekal« razvojna črta od samotarskega ubadanja in životarjenja pračebel do visoko organiziranega zadružnišikega življenja, ki klije v današnjih panjovih. Črta ni bila ves čas ravna. Nešteto je bilo ovinkov in strmi so bili včasih padci. Tisočletja in tisočletja so minila, preden je dosegla sedanji svo j višek. A še davno ni na kraju te neizmerne poti. Še se premika naprej, še si prizadeva navzgor — navzigor k izpopolnitvi in k svojim skrajnim oblikovnim možnostim.
I)a ise izognem znanstveni suhoparnosti, ki bi utegnila bralca dolgočasiti, sein popisal vzpon čebel iz preprostih življenjskih razmer na vzvišeno ploščad zamotane družabne skupnosti v dokaj svobodni obliki in v lahkem pripovednem tonu, vendar tako, da se nisem nikjer preveč oddaljil od resnice. Zato popis ni nikaka bajka ali nališpana izmišljotina. Res je! Človek ni mogel dejansko slediti temu vzponu. Saj ima vzpon svoj začetek v oni mračni pradavnini, ko ni bilo o kakem bitju, ki bi bilo količkaj podobno človeku, ne duha, ne sluha. Tudi kasneje ni mogel slediti razvojnim stopnjam čebelje družine, kajti, ko se je začel zanimati za prirod n e pojave okrog sebe, stopa družina pred njegove vedoželjne oči že kot dognana tvorba. Možna je bila samo rekonstrukcija — rekonstrukcija po mrtvih primerih, ki s» zapustili svojo sledove v posameznih plasteh zemeljske skorje, rekonstrukcija po živih primerih, ki so obtičali na tej ali oni nižji stopnji razvojne lestvice. In takih primerov nam nudi narava še danes v izobilju. Ravno čebela ima zelo obsežno sorodstvo. Preko 12(W)() sorodnih vrst živi baje na vsem svetu in med njimi vlada taka mnogoličnost življenjskih običajev, da ni preveč težavno izbrati zastopstva, ki naj bi tvorila oporišča za nepretrgano zvezo med eno in drugo skrajnostjo. V naslednjem podajam nekaj površnih življenjskih slik najlboj značilnih čebeljih sorodnikov, deloma zato, da pokažem, kako zanimivo je proučevanje žuželk, deloma zato, da izpopolnim morebitne vrzeli splošnega orisa poti, k.i jo je morala prehoditi čebelja družina od svojega nastanka do danes.
Izrazite samotarke med čebelami.
Poleti, ko zužare sredi žitnih polj v svoji pozornost vzbujajoči škrlatni barvi makovi cvetovi, bo dober opazovalec narave iztaknil na njih drobno čebelo, ki z nepopisno spretnostjo svojih čeljusti hiti izrezovati iz tega ali onega
cvetnega lista zanjo vsekakor obsežno krožno ploskev. Prej, kot bi si človek mislil,, je s prikrojevanjem gotova. In že pograbi i zagrizeni košček, razprostre svilena krilca, pa odbrni v daljavo. Le kakšne namene ima s tem izrezkom? Skočimo za njo in poglejmo! Rdeče banderce, ki vihra z njo po zraku, nam bo kazalo pot. Glejte, tamle je pristala! Lezimo v travo in jo opazujmo! A ne tako hrupno in nerodno, sicer jo boste prepodili in vašega prh-odopisnega študija bo mahoma konec.
Ali vidite plitev navpičen revček, ki ga je še pred našim prihodom izgrebla v zemlji'!1 Ravno zdajle rine skozi ozek vhod v njegovo notranjost, toda ne mine niti cela minuta, pa je spet zunaj. Kot bi jo kdo izpili nil, je v zraku in od tod. Kaj sedaj? 1 počakajmo! Morda se vrne.
Nismo se zmotili. Že od daleč vidimo, kako plove proti nam z novim lističem v čeljustih. Listič odloži v jamici in takoj nato odleti. Nadaljnji prizori se ponavljajo brez najmanjše izpre-membe. štirikrat, petkrat še odleti in prileti, a vsakokrat je oprtana z enakim tovorom. Glo-belica, ki srno jo med njeno odsotnostjo natančno preiskali, je znotraj že vsa obložena z mehkimi, rdečimi blazinicami.
Dolgočasno, kaj ne? I no! Ne smemo popustiti, če hočemo prodreti stvari do dna. Pozor! Naša čebelica sc iznova vrača, toda proti pričakovanju brez vsakega tovora. Videti pa je, kot bi prihajala iz mlina. Po trebuščku je naravnost na debelo oprašena z bledo rumenkastim pelodom. Najbrž ga namerava izkrtačiti v tapecirano kotanjico. Da! Kar poglejte, kako se ji mudi! Kmalu ji je obleka spet čista. Lahkotno se dvigne v zrak in se izmakne našim radovednim pogledom.
Če hočemo biti temeljiti, v svojih raziskovanjih, moramo dognati, odkod izvira prinešeni cvetni prah. Makov ni, kajti kakor nam je znano, je ta bolj zamolkle barve. Dvignimo se in poglejmo, kje ga nabira! Seveda je neverjetno, da bi, ravno njo spazili pri beri. Pa bomo zadovoljni, če se nam posreči zalotiti pri tem delu kako njeno tovarišico. Tovrstne čebele imajo namreč navado, da obiskujejo izkl jučno le cvetlice istega porekla.
Ni nam treba dolgo iskati. Že na prvi plavici iztaknemo eno izmed njih. Smuče se okrog prašnikov in si oprtava trebušček s pelodom. Tudi na drugih plavicah so sedaj te čebele kar nekam stalni gostje. Rdeča in modra barva sta zanje vodilni. Ali imajo posebna nagnjenja baš do kričečih barv?
Čas je, da se vrnemo na izhodišče naših opazovanj! Vse je še pri starem. Čebela pravkar zapušča svoje gnezdece. Previdno pokukajmo vanj! Od rdeče podloge se lejx) odraža precejšnja pogačica cvetnega prahu. Na pogačici pa se svetlika drobna kapljica medu. 1 kajpak! Ne bila bi pogačica, če bi ne bilo medenega nadeva.
In nadalje? Čebela je kmalu spet pri kota-njici. Vanjo izloči še nekaj medu, odloži na med jajčece, pregrne nastali kupček z makovimi lističi in nabrska povrh njih prsti. Pri zasipanju je posebno oprezna. Skrbno preišče najbližjo okolico in skuša zabrisati sleherno sled, ki bi mogla vzbuditi 'pozornost morebitnih sovražnikov.
Za danes smo opravili. Če bi hoteli nadaljevati s svojimi opazovanji, bi ne odkrili nič novega. Čebela izgrebe kje v bližini drugo jamico,
nato še tretjo, četrto itd., a vsako opremi ,po istem vzorcu kakor prvo. Ko izčrpa zalogo jajčec v svojih jajčnikih, je njena življenjska naloga končana. Na lepem je zmanjka nekega rosnega jutra. Nič več ne obletava rdečih makovih cvetov, nič več ne poseča modrih plavie. Mrtva je obležala nekje v travi, ali pa je vto-n.ila v zlatem morju dozorevajočega žita. Toda znanost jo je otela pozabljenju. Zapisala je njeno življenjsko zgodbo in shranila njeno sliko v sistematično urejenem zborniku. Dotlej brezimni je dala latinsko ime: os mi a p a -p a v e r i s.
Na.ša čebela je mrtva in nihče je več ne prikliče v življenje. V zemlji pa klije nešteto njenih jajčec, iz katerih 'bo vzrastlo novo poko-lenje.
Čez nekaj dni potem, ko je bila kotanjica prekrita 's prstjo, se izmota iz vsakega jajčeca droben, belkast črviček. Znajde se ob bogato pogrnjeni mizi. Takoj se spravi na med, ki mu sili tako rekoč sam od sebe v usta. Ko ga vsega posrka, načne rumeno pogačico. Kupček cvetnega prahu se 'krči in krči, dočim ličinka raste in 'postaja od dneva do dneva zajetnejša. Štirinajsti dan je pospravljena zadnja troha hrane. Jedače je bilo ravno pravšno mero, kajti dobrega teka je konec in v želodčku ni več prostora niti za najbolj skromno drobtinico. Sedaj se pripravlja na počitek. Iz sline prede svilnate niti, te pa sproti ovija okrog rejenega telesca. Tako si stke kokon, v katerem se pozneje zabubi.
Skoraj mesec dni traja nadaljnja preobrazba. Po preteku tega časa se začno odpirati podzemne izbice. Kakor na skrivnosten ukaz vro iz njih mlade čebele. Med čebelami so samci in samice. V zraku najdejo drug drugega in se v parčkih predajajo razvratnostim prekipevajoče ljubezni. Po prahi samci poginejo, samice pa poiščejo skrivališča, v katerih otrple prebijejo zimo. Ko vzcveteta v naslednjem poletju spet mak in plavica, «e z isto skrbnostjo in uda-nostjo, kot smo jo imeli priliko opazovati pri njih preminuli materi, posvečajo vsem onim opravilom, ki so potrebna za zagotovitev novega zaroda.
Toliko o drobni prijateljici maka! Sedaj se pa ozrimo še nekoliko dalje!
Prav gotovo ste že kdaj videli na listih vrtnice ali šipka podobne krožne izreze, kot jih dela na makovih cvetih prej popisana čebela. Po vsem tem, kar smo o njej povedali, niso za nas ti izrezi nikaka uganka. Tudi. tukaj je bila na poslu neka divja čebela. In prav tako kakor prejšnja, je tudi ta iz rodu samotarik. Prirodo-slovci so jo vpisali v rodovniško knjigo pod ne preveč zvenečim imenom m e g a c h i 1 e cen-t un c ii I a r is. Slovensko bi ji lahko rekli šipkova krojačica. Podrobna označba s pridevnikom je potrebna, kajti nekatera drevesa, kot n. pr. brest, divji kostanj, breza, češnja itd. imajo svoje posebne kroja,čice, V splošnem ne stoje te čebele na dosti višji razvojni stopnji kakor makovka, edino v gradbeni stroki jo deloma nadkril j lijejo. Rovi, ki jih izgrebejo v zemlji, so namreč mnogo globlji. Zato je v njih prostora za več celic. Te so okrog in okrog obložene z listnimi izrezki in nanizane druga na drugo kakor jagode na molku. V vsaki je jajčece in primerna zaloga hrane, ki je je prav toliko, kolikor je potrebuje ličinka do svojega zabubljen ja.
Tako nanizane celice pridejo človeku največkrat pred oči, če jih čebele zgrade v kakem suhem protu, ki je bil že morda po naravi votel, ali pa so ga .gnezdilke izvotlile same, in sicer na ta način, da so izluščile in odstranile stržen.
V vrtanju rovov se odlikujejo zlasti luknja-r.ice (eriades), ki napravljajo svoja gnezda v posekanem, najraje v napol trhlem, lesu. Vse čebele seveda niso ta:ko spretne kakor kroja-čice in zato tudi njihovi rovi, odnosno celice v teh rovih niso obložene z listnatimi blazinicami. Nj.ili ličinke se morajo zadovoljiti z golimi stenami i n prebiti na j nežnejše dni svojega življenja v nekoliko bolj trdo postlanih zibkah kakor otroci kočljivejših staršev. Hrane jim kljub temu ne manjka, a da b.i se katera ne zmotila in ne bi začela jesti od kupa svoje sosede, so ločene med sabo z vmesnimi stenami. Pregrade so napravljene iz najrazličnejših snovi. Nekatere čebele uporabljajo smolo, druge lesni drobir, tretje ilovico itd. Vhod v rov je še prav .posebno skrbno zazidan. Ko postanejo mladice godne, se druga za drugo pretolčejo skozi posamezne ovire in se razlete na vse strani.
Ce bi brskali še naprej po zapiski h pri rodoslovcev, ki so raziskovali življenje solitarnih čebel, bi naleteli na čudovitosti, o katerih se laiku niti ne sanja. Zlasti gnezda so pri teli žuželkah prave mojstrovine. Človek bi tako neznatnim živalcam nikdar ne prisodil toliko razumnosti in iznajdljivosti. Naj navedem samo enega izmed neštetih primerov!
Neka čebela gnezdi v praznih polžjih lupinah.
V skrajnem kotičku vijugastega hodnika nanosi nekoliko cvetnega prahu in medu, ki ju zgnete v primerno veliko pogačico. Na pogačico položi jajčece, nakar hodnik zazida s kašnato snovjo iz prežvečenih rastlinskih listov. Pri tem pa pazi, da je med pogačico in pregrado dovolj prostora, kajti preozek prostor bi oviral ličinko v n jenem razvoju. Končno izpolni preostale dele polžje zavojnice z drobnimi kamenčki in, da bi se ti ne strkljali iz hišice, postavi ob vliodu novo steno. Toda to še ni vse. Hišico prekrije čez in čez z mahom, travo, iglic jem in podobno šaro. Bilko za bilko, iglo za iglo, drobec za drobcem mukoma prinaša od daleč in odlaga na kup, dokler ni prepričana, da je domek njenega otroka popolnoma varen pred sovražniki. Neverjetno, koliko truda in napora! A vse za blaginjo in srečno bodočnost enega samega otroka! Celo med ljudmi so redke tako požrtvovalne matere.
Čebele z lahnimi družabnimi nagibi.
Doslej popisane divje čebele so izrazite samotar ke. Samci in samice se snidejo samo ob prahi in se tatkoj nato za vselej razidejo. Še več! Samci navadno že med kopulacijo poginejo. Tudi med otroci in materjo ni neposrednih stikov. Preden otroci do rastejo, se je materam njihova življenjska ura že iztekla. Niti samice se med sabo ne družijo. Nikdar ne pomagajo druga drugi. Vsaka zase se prebija skozi življenje, vsaka se ibriiga samo za svoje ožje poslovne zadeve. O kakih socialnih gonih ni torej pri njih no duha, ne sluha. Razgledati bi se morali že precej na široko, da bi našli zastopstva, pri katerih se javlja smisel za družabnost vsaj v medlih, komaj opaznih obrisih.
Oglejmo si najprej lesno čebelo, ki jo imenujejo znanstveniki xylocopa violacea! Njih rove bi našli v brzojavnih drogovih, strešnih opornikih in v latah kake ograje. Pri miniranju rova koplje samica najprej vodoravno, nato kakih 30 cm navpično. Naposled spet za-okrene v vodoravno lego, dokler se ne prebije na nasprotnem koncu iz lesa. Odpadke sproti odnaša iz rova in odlaga zunaj, najraje ob vznožju kola, v katerem si napravlja gnezdišče. Preden začne za legati, izpolni spodnji vodoravni rov z zlepljenim žaganjem. Celice razporedi v navpičnem rovu, in sicer v nasprotnem smislu, kot je kopala. Te s» dolge .kaka dva centimetra in niso tapecirane. Pregrade so iz zlepljenega lesnega drobirja. Paritev se izvrši jeseni, graditev gnezda pa prične dostikrat že v marcu.
Xylocopa violacea je naša Jiajvečja čebela in po mojem okusu ena izmed najlepših. Prepričan sem, da jo poznate.
Spomladi ste sedeli na vrtu. Pravkar ste se nameravali zlekniti v ležalnem stolu in se predati dremavici, ki jo je izzvala božajoča toplota solnčnih žarkov. Pa je zatrobentalo za vašim hrbtom, da ste se nehote zdrznili. „Po glasu sodeč mora biti tole izredno velik čmrlj,“ ste menili in se previdno ozrli. Na cvetu pred vami je sedela močna žuželka, ki je bila prav mulo iK>dobna čmrlju. Cvetlično stebelce se je globoko upogibalo pod njeno težo. Bila je kovinsko blesteče mod rov i j oli čas te barve. Tudi krila so bila temna, vendar še vedno prosojna. Godrnjaje je stikala med medovniki, se prestavila še na ta ali oni sosednji cvet, nato pa odjadrala in odšumela, Hog ve, kam.
Ne bomo je zasledovali in motili pri njenem delu. Dobro vetrno, s kakšnimi opravili se sedaj ukvarja. Toda preden jo spustimo iz vida, vas hočem opozoriti na neko njeno posebnost, ki vas bo na tem mestu najbrž bolj zanimala, kakor njeno gnezdišče. Potrebno pa je, da se ozremo za njo šele jeseni. Če bi tedaj slučajno odkrili njeno prezimovališče, bi vajs presenetilo, da bi ne bila sama, ampak v družbi nekaterih svojih vrstnic. Sicer niso pri njej taki jesenski sestanki ravno običajni, a dokazano je, da niso izključeni.
Bolj v navadi so skupna prezimovanja pri samicah tako zvanih brazdaric (halictus). To se snidejo že zgodaj jeseni. Za zatočišče si izberejo kako luknjo v ilovnatem pobrežju, kjer žde na svojih mestih, nepremično in brezbrižno, kot bi bile same na vsem božjem svetu. To pa edino ob slabem in mrzlem vremenu. Kakor hitro se prikaže sobice, takoj zapuste svoje skrivališče in polete k cvetlicam, da si ob njihovih že usihajočih medovnikih potolaži jo lačne želodčke. Pod večer ali pa še prej, ako pritisne nenaden mraz, se vračajo skoraj vedno v polnem številu na stara mesta. Ko nastopi zima, otrpnejo in tuko pričakajo lepših dni. Ali ostanejo v zgodnji pomladi, ko je vreme še dokaj nezanesljivo in še ni primeren čas za gnezditev, tudi nadalje skupaj, opazovanja manjkajo.
Pri nekaterih vrstah, zlasti pri onih, ki se poležejo že jeseni, a parijo šele spomladi, prezimujejo skupno samci in samice. Pri neki pa-learktični vrsti izdolbejo n. pr. vzajemno posušena rastlinska stebla ter se potem drug za drugim, do trideset po številu in vse vprek pomešani stlačijo v nastali rov.
laka skupna prezimovanja so vsekakor značilna, vendar o kaki resnični družabnosti tu še
ne more biti govor. Da pride do te skupnosti, imajo morda več zaslug nekatere prednosti prezimovališč nogo kaka izredna čebelja nagnjenja. Toda važno je, da se čebele, ko se pripravljajo na prezimovanje, sploh trpe med sabo, in da druga druge ne preganjajo. S tem je led prebit na najtršem mestu in odstranjena je največja ovira za prehod k organiziranemu sožitju.
Približno istega izvora kot skupna prezimovanja so skupne gnezditve. Dr.. Frisch nam o teh pripoveduje takole: „V Meoklenburgu sem bil nekoč opozorjen na ilovnat hlev, katerega vnanje stene so bile preluknjane, kot bi jih prerešetale krogle iz pušk. Luknje so bile vhodi v gnezda kožuharic, ki so si tu v tisočih in tisočih postavile svoje domove. Vsaka čebela izgrebe v ilovnati steni rov, v katerem odgaja svoj zarod na podoben način kakor druge posamezno živeče čebele. Izkopano 'ilovico zgnete v .grudice, te pa zlepi in uporabi pri oblikovanju navzdol visečega nastavka, .ki ga napravi nad vhodom v rov, To so seveda tvorbe dvomljive vrednosti. Prvi močnejši dež jih spere in odnese. Kar nas pri tem najbolj zanima, je množična nastanitev ene same čebelje vrste na ozko odmerjenem prostoru. Povoda za to najbrž ni iskati v kakem socialnem nagonu, marveč v dejstvu, da je bil prostor. tako pripraven za gnezditev kot le malokod drugod. Kljub tesnemu sosedstvu gradi vsaka čebela zase, ne da bi se brigala za druge. Le ob grozeči nevarnosti se strnejo k vzajemnemu sodelovanju. Več opazovalcev poroča o istem izkustvu: da so take čebele tam, kjer grade posamezno ali v manjšem obsegu, zelo ponižne, tam, kjer jih je toliko, da je stiska za stanovanja, pa se združijo k obrambi in se v roju zakade v človeka, ki bi jih nadlegoval pri njihovih opravkih.“
Množična naselitev čebel na ozko odmerjenem prostoru ima, kakor sledi iz popisa, samo na videz nekaj skupnega na sebi. Ce hočemo pojasniti, kako in zakaj take naselbine nastajajo, nam ni ravno nujno potrebno posegati v zamotano področje nagonov. Napačno pa bi bilo, če bi po istem vzorcu presojali obrambne izpade, ki jih Frisch proti koncu omenja. Iz teh brez dvorna proseva vsaj malce neke skup -nostne zavesti. Sile, ki jih sprožijo, torej ni'o zgolj zunanje. Upravičenost našega zaključka potrjuje dejstvo, da njih srditost s številčno močjo sostanovalk raste, dočiin pri posamezno gnezdečih čebelah skoraj popolnoma uplahne. Kakor pa so nam vodilni nagibi za množično naselitev in obrambne izpade še kolikor toliko umevni, tako si ne moremo raztolmačiti, zakaj se shajajo samci nekaterih čebeljih vrst pod večer, ko se začne mračiti, ali čez dan, ko se nebo hipoma pooblači, k skupnemu prenočevanju, odnosno vedrenju redno na istem kraju, dasi je kraj za to neprimeren in me morejo pričakovati od njega nikakih drugih koristi. Kakor vse kaže, so nagibi tukaj mnogo globlji. Morda se baš tu javlja čut za socialnost v svoji najčistejši obliki. Ta nagon pa inore stvoriti družino le tedaj, če se uveljavi v enaki meri pri materi in pri njenih otrocih. Tudi za to, že dokaj visoko razvojno stopnjo so staknili pri-rodoslovci poučne primere med samotarkami, ki bi jih seveda zaradi tega ne smeli več latfo imenovati. Kot primer nam bo zopet služila neka brazdarica, ki sem vam jo prisiljen predstaviti, ker je slovensko izrazoslovje v tem pogledu še precej pomanjkljivo, v latinskem je-
ziku. Njeno znanstveno ime je h a 1 i c t u s ([ ii ä d r i c i n c t u s.
Ta brazda lica izkoplje v ilovnatih tleh navpičen preduli, ki ga nekje na sredi razširi v zaokrožen prostor. V stenah tako nastale izbe izgrebe celice, jih oskrbi s hrano in zaileže. Celice so ploskovno razvrščene druga poleg druge in predstavljajo v svoji celokupnosti nekak ilovnat, na znotraj upognjen sat. Preobrazba je pri tej žuželki razmeroma kratkotrajna. Zato opazimo pri njej nekaj novega, česar pri prej popisanih zastopnicah nismo našli. Med tem, ko je mati še vedno zaposlena pri zadnjih celicah, se iz začetnih že polegajo mladice. Kakor sledi iz poročil nekaterih raziskovalcev, se mati tudi kasneje, ko je njeno življenjsko delo tako rekoč dovršeno, ne odstrani i/. gnezda. Kot bi se bala za nadaljnjo usodo svojih otrok, ostane pri njih in jim nudi zaščito. Tu je torej vzpostavljena zveza med materjo in deoo, tu je osnovana primitivna družina, ki sicer kaj kmalu razpade, a nakazuje smer, v kateri so morale kreniti čebele pri svojem poznejšem socialnem razvojni.
Čmrlji.
Nadaljnji člen v razvojni verigi tvorijo čmrlji (boinbus). Njih v n an josti vam ne bom posebej popisoval, iker jih vsakdo dovolj dobro pozna. Mislim, da ga ni med nami, ki bi še ae videl teh dobrodušnih klativitezov naših livad. Kadar jih opazujem na travniku ali na vrtu, me nehote zanese v zlate čase brezskrbnih de-tinskih let. Neverjetno je, koliko smo imeli kot otroci opraviti z njimi. In koliko nedolžnega veselju, koliko prijetnih uric so nam pripravili. Ce je kdo izmed nas našel čmrljevo gnezdo, ni bila ta najdba izredno doživetje samo zanj, temveč za vso njegovo ožjo otroško druščino. A to ni bilo preveč poredko, kajti le predobro smo vedeli, kod jih je treba iskati. Da, izumili smo celo posebne metode, s katerimi smo si pomagali pri iskanju. Marši kak učen prirodo-slovec bi se jih ne branil uporabiti pri svojem proučevanju, ako bi mu jih razodeli. Prav pa bi mu prišlo še marsikaj drugega, kar smo v svoji preprostosti kar tako mimogrede odkrili. Če bi n. p r. vedel za vsa tista imena, s katerimi smo označevali posamezne vrste čmrljev, bi mu bilo sestavljanje čmrl jevskega rodoslovnega imenika zelo olajšano. Nekaj jih še danes pomnim. Čmrlje, ki so taborili ob gozdnih parobkih pod mahom, smo imenovali mahoveke, one, ki so gradili svoja gnezdeca iz slame in mrve pod deskami lesenih gospodarskih poslopij, hlevar-čke, one, ki .smo jih našli v mišjih in drugih luknjah na travnikih, mišarčke. Tudi po barvi kožuščkov smo jih razlikovali. Veliki črni in rumenoprižasti so bili pasanci, drugi rjavčki, tretji ajdovčki itd. Prav dobro nam je bilo znano, da je v vsakem gnezdu najti čmrlje različnih velikosti, da je eden med njimi izredno močan in trebušast in je zato najbrž gospodar na domačiji, da so posebni piskrčki za lego in posebni za med, da čmrlj lahko piči večkrat, ne da bi se mu kaj hudega pripetilo .kakor n. pr. čebeli. Itd., itd. Čmrljevih pikov se nismo bali. Moj šolski tovariš je ujel čmrlja in mu nastavil roko, da ga je lahko pikal po mili volji. Pa je prej odnehal čmrlj kakor on. Ako smo staknili kako čmrljevo gnezdo, so bile takoj pri roki primerno prirezane slamnate bilke, s katerimi smo godrnjavim stanovalcem posrkali med iz
njihovih kadic. Pravi čmrljarji so nosili take slamice stalno pri sebi. V svilnat papir so j i ti imeli zavite ,in ni je bilo večje nesreče, če se je katera med pretepom ali med igro zlomi.a in pokvarila. Medu je bilo navadno malo. Če ga danes pokušam, se mi zdi voden in ne preveč sladak. Tedaj pa je bil za nas nekaj nebeškega. „Boljši je,“ smo zatrjevali drug drugemu, „kakor najboljši med iz čebeljega panja...“ Da bi jim bil med sita 1 no pri roki in da bi se z njim lahko posladkali, kadar bi. jih bila volja, so nekateri gojili čmrlje kar doma. Na podstrešjih, v drvarnicah, ali na kakem drugem, bolj ali manj prikladnem prostoru so imeli zložene preproste pan jiöke: škatle od cikorije, zabojčke od smotk, iz tankih desk zbite skrinjice... V njih pa so bila gnezda najrazličneje barvanih čmrljev.
1u se mi nehote vsiljuje zgodba nekega takega čmrljarja.
Baš se je smukal v drvarnici okrog svojih ljubljenčkov, ko ga je poklicala mati. Da mora nemudoma v trgovino po to in to stvar, ki jo rabi v kuhinji, mu je naročala. No, da! Seveda pojde, toda ne more si kaj, da bi prej ne pokusil nekoliko medu. U.rnio odpre enega izmed svojih panjičkov, poseže v gnezdo in izvleče največji voščeni lonček, ki ga je mogel v polmraku drvarnice na hitro roko najti. Dobro mu je bilo zrna no, da so večji lončki sko-aj vedno napolnjeni z medom. Zato se mu ni niti zdelo potrebno, da bi pogledal vanj, če je tudi pri tem tako. 11lastno ga je ponesel k ustom, nagnil, srknil in v eni sami sapi pogoltnil, kar je bilo v njem. Čutil je, kako je zdrknilo nekaj debelega po grlu, a se spočetka niti zmenil ni za to. Toda že v naslednjem trenutku je začutil v želodcu grozno bolečino. Tedaj se mu je posvetilo v glavi. Hipoma mu je postalo jasno, kaj se je zgodilo. Planil je iz drvarnice, pa zatulil kakor ranjena zver: „Joj, joj, čmrlja sem požrl ...“
Sredi dvorišča se je vrgel na tla. Grabil ie je za želodec, se zvijal kakor jegulja in se drl na vse pretege, da je prestrašena drvela skupaj družina in soseska. Zaskrbljeni so ga obstopili ljudje in ugibali, kako bi mu pomagali.
„Uf, kako me kolje,“ je tožil nesrečnež na tleh. „Au! Že spet me je usekal,“ ji; zacvilil, pa se prevrgel s hrbta na trebuh.
„Hm, dajte mu žganja!“ je svetoval starejši možakar. „Žganje bo umorilo čmrlja v njegovem želodcu, obenem pa omililo učinek strupa."
Kmalu je bilo žganje pri roki. Fantiček je lokal kakor za stavo. Na mah je bila steklenica prazna.
Polagoma se je umiril. Bolečine v želodcu so popustile, a pojavili so se znaki pijanosti. Javkanje se je sprevrglo v bedast krohot. Začel je zavijati oči, kot bi mu jih vrtelo „božje". Skušal j e vsta ti, pa ga noge niso več d rža le pokoncu. Odnesli so ga v posteljo.
Trajalo je precej dni, preden je okreval. A ko se je opomogel, je bila njegova prva pot v drvarnico k čmrljem Vse to mu jih ni prav nič odtujilo. Ko je odraste!, je prešel od čmrljev na čebele. Danes je eden izmed naših vodilnih čebelarjev. Če ga obiščete v njegovem čebelnjaku in če ga najdete pri dobri volji, vam bo prav nad postregel še s kakšno drugo zgodbo iz svojih čmrljarskih let.
Naj bo dovolj spominov! Oglejmo si sedaj čmrljevo gnezdo z resnejše strani!
Zgodaj spomladi, ko leže po osojnih mestih še vedno umazane zaplate snegu, opazimo med žuželkama, ki so jih prvi toplejši solnčni žarki priklicali v življenje, tudi naše čmrlje. Zanimivo pa je, da so vsi ti čmrlji izredno veliki, vsekakor mnogo večji od poletnih. Nehote se sprašuješ, ali se ti to samo dozdeva, ali je res tako. Da, res je! To so namreč matice, ki so zimo prespale v zatisnili skrivališčih, in stikajo' sedaj za primernimi kotički, kjer nameravajo' /graditi svoja gnezda. Godrnjaje obletavajo vsako režo, vsako luknjo, ki jo najdejo v zemlji in med kamenjem, zlezejo vanjo, pa zopet odlete, ko so jo preiskale in spoznale, da ne ustreza njihovim namenom. Naposled se le za-dovolje s kakšnim zapuščenim mišjim rovom ali z napol podrtim krtovim hodnikom, ga na eni strani zamaše in razširijo, a končno še posteljejo s travnimi bilkami, mahom in podobno snovjo. Sredi te šare postavijo trebušast lonček, nanesejo vanj cvetnega pralni in medu, odlože na vrh kakih pet jajčec in ga zazidajo. Čez čas ga od pro, pogledajo, če ni morda zmanjkalo ličinkam hrane, dopolnijo morebitni primanjkljaj m znova pokrijejo. Ličinke v lončku polagoma doraščajo, vendar zaradi tesnega prostora, deloma tudi zaradi p repici e hrane, ne morejo doseči normalne velikosti. Tik pred zabublje-njem se zapredejo v svilnate kokone, v katerih prebijejo zadnjo stopnjo svoje'preobrazbe. Kdaj napoči ta trenutek, mora matica spoznati že po vnanjih znakih, kajti: takoj nato začne razdirati voščeni lonček in s pridobljenim gradivom postavljati novega. Gradivo ni enotno, temveč mešanica voska, ki ga je matica spotila skozi luknjice svojega telesa, in raznih smolnatih snovi, ki jih je nabrala na rastlinskih popkdi, odnosno na deblih dreves. Iz razgaljenih kokonov prilezejo mied tem mladi čmrlji. To so kilave samičice z zakrnelimi spolovili. Kljub svoji zaostalosti so matici v veliko oporo. Pomagajo ji graditi celice in donašati hrano, a jo kasneje, ko se njihove vrste pomnože, vseh teh poslov docela oproste, tako da se more posvetiti izključno le za leganju.
Začetniška zadrega je premagana. Hrane in celic je sedaj dovolj. In kakor bi se matica vsega tega zavedala, začne odlagati v posamezne lončke samo po eno jajčece. Ker ni treba več štediti z gradivom, so lončki prostornejši, pa so tudi iz njih izlezle mladice mnogo večje od nekdanjih. Če bi v tem času prebrskali čmrlje-vo gnezdo, bi našli, v njem samice raj razi ie-nejših velikosti, bi odkrili v njem vse mogoče oblike čmrljev od onih prvotnih zanikrnih delavk, o katerih smo prej govorili, pa do brhkih in zajetnih matic s popolnoma razvitimi jajčniki. Na vse zadnje se pojavijo še samci. Ti niso tako nerodni in nebogljeni kakor troti v čebeljih panjih. Doma se sicer ne lotijo nobenega dela, toda hrano si iščejo sami. Brž ko posije solince, razprostro svoja krila in odbrenče na veseljačenje. Od jutra do večera vasujejo pri cvetlicah, stikajo po njihovih medovnikih /a nektarjem in s polnimi žlicami zajemajo sladkosti iz kupe življenja. Nekateri izmed njih so pravi potepuhi. Pod domačim krovom se sploh več ne prikažejo. Ko pade mrak na livade, poiščejo kak zvončast cvet, zlezejo vanj in v njegovem zatišju, varni pred roso in hladom, prebijejo noč. V času prahe se odpravijo v svet tudi deviške matice. S cvetlic se tedaj dvignejo ljubezni željni ženini in polete v ob-
jem svojih izvoljenk. Po svatbi samci poginejo, o opraženih samicah pa še ni točno dognano, kje in kako preživijo preostanek poletja in toplejše jesenske dneve. Večina opazovanj govori za to, da se k družinam ne vrnejo več, da se same zase klatijo po okolici in prav tako samotarsko prezimijo. Tudi po več skupaj so jih že našli v zapuščenih gnezdiščih, vendar manjkajo podatki, če so bile oprašene ali ne. Stari matici in njenim ožjim sodelavkam vsekakor odklenka še istoi jesen. Druga za drugo počepajo ob prvem strupenem dihu bližajoče se zime. Njih naloga je dovršena. V neštetih klicali, ki jih hranijo prezimujoče samic«! v svojih spolovilih, pa čaka pomladi in vstajenja, sveže, vrsto nadaljujoče poko lem j e.
Med čmrijevim in čebeljim gnezdom je že precej podobnosti, a še vedno dovolj razlik. Glavna razlika je pač v tem, da čmrljevo gnezdo ni trajno1. Vsake jeseni razpade in vsake pomladi morajo preživele matice pričeti zopet pri temeljih kakor njih prednice pred dobrim letom. S stališča razvojne teorije pa je važno, da žive matice visoko na severu še vedno kot prave «amotarke. Čmrljev, ki,bi živeli v ožjih medsebojnih odnosih, tamkaj do sedaj še niso našli. Nasprotno pa so bile odkrite v nekaterih južnih evropskih predelih, tako 11. pr. na otoku Korziki, družine, ki so ostale tudi čez zimo skupaj. Številčno se seveda ne morejo kosati s čebeljimi niti te korziške družine. Če šteje katera na višku svojega razvoja 400 članov, jo lahko uvrstimo že med najmočnejše tvorbe. A toliko je samo trotov v srednje močnih čebeljih pan jih.
Čmrlji uporabljajo za graditev celic vosek. Toda, kakor je že bilo povedano, ta ni čist, muir-več pomešan s smolo in cvetnim prahom. Razen tega celice nima jo ustaljene oblike in ne tvorijo druga z drugo skladne celote. Znesene so skupaj brez vsakega reda, tako da o kakem satovju sploh ne more biti govor.
Delitev dela, ki je pri čebelah osrednje gibalo zadružnega življenja, se kaže pri čmrljih v komaj zaznavnih obrish, Matica je vsaj spočetka dekla za vse. Šele kasneje, ko krdelo delavk nekoliko naraste, postane njeno glavno opravilo zaleganje. Tudi pri delavkah je opaziti neko vrsto specializacije. Nekatere, predvsem starejše izletavajo na 'bero, druge, po večini mlajše, pa so zaposlene skoraj izključno samo doma. Vendar niso meje med delovnimi skupinami nikdar tako ostro začrtane kakor pri čebelah. Posamezne delavke si? udejstvujejo celo pri zaleganju trotov, kar bi bilo pri čebelah nenaravno, torej nekaj takega, kar bi ne bilo v skladu s splošnimi življenjskimi zakoni družine.
Neželate čebele, velečebele in pritlikavke.
Od patriarhalnih družinskih razmer, ki vladajo v gnezdih naših dobrodušnih čmrljev, pa do zapletenih odnošajev v čebelji zajednici je še dolga pot. V Evropi ni zastopnikov, ki bi bili na prehodu med obema skupinama. Ose im sršeni žive približno na 'isti socialni stopnji kakor čmrlji, čeprav so v gradbeni stroki nekoliko bolj spretni od njih. Pa tudi zategadelj jih ni mogoče tukaj upoštevati, ker so sorodstveno preoddaljeni. Docela isto je z mravljami. Njih razvojna črta ima svojo posebno smer in seže prav gotovo dlje v davnino kakor pokole-
nje čmrljev in čebel. Če bi hoteli vsaj delno premostiti omenjeni propad, bi morali z ladjo čez morje. V Afriki, Južni Ameriki in Avstraliji bi našli čebele, ki bi bile zaradi neke svoje lastnosti marsikateremu čebelarju bolj po godu kakor naše. Te čebele namreč nimajo žela ...
V	duhu vidim pred .sabo čitatelja, ki mu je bilo pikanje čebel vedno v nekako oviro, da se ni mogel nikdair tako navdušiti zanje, kot bi. bilo prav in potrebno. „Glej, glej, kdo bi si kaj takega mislil,“ se mu je razjasnil obraz. „Le kaj še čakamo? Že zdavnaj bi jih morali imeti tudi: v Evropi! Kar proč z dosedanjimi divjaki-njami, pa njih ponižne posestrime v naše ipanje! Potem bo čebelarjenje res zabava in užitek brez primere.“ A mu moram povedati, da kljub zakrnelemu želu niso te živalce povsem nedolžne. Pikati res no znajo, zato pa grizejo in vštrca-vajo v ugrizu jena mesta kisline, ki ne povzjročajo dosti manjših bolečin kakor strup želatih čebel. Da tudi čebelarsko gospodarskim zahtevam ne ustrezajo, bomo videli v naslednjem.
Neželate čebele ali, kot jih imenujejo znanstveniki:, meliponine uspevajo samo v tro-pičnih krajih. V Evropi niso zasledili podobnih žuželk niti v okameninah. V glavnem jih delimo na in e 1 i p o n e in trig o n e. Toda prve kot druge so le površno preiskane, dasi jih poznamo vsega skupaj že kakih 250 vrst. Velikosti so zelo različne. Na splošno so manjše živali, so pa med njimi tudi take, katerih delavke dosezajo velikost naših matic. Najmanjše so komaj 2 mm dolge
Mnogoličnost, ki jo kaže njih vnanjost, opažamo tudi ])ri njih gnezdih. Morda niti dve vrsti ne gradita docela po istem vzorcu. Nekatere obešajo svoja gnezda na veje dreves, druge pa jih skrivajo v duiplih alii skalnih razpokah. Gradivo je vosek, smola, les in celo ilovica v raznih mešanicah. V osnovnem načrtu je kljub temu nekaj enotnosti.
Vsako gnezdo je sestavljeno iz dveh, med sabo kolikor toliko ločenih delov.Osrednji prostor je določen samo za zalego. Tu so razporejeno šesteroikotne celice v vodoravno ležečih satih, ki jih drže v pravilni legi in razdalji pokončni vmesni stebrički. Razpored satov je torej približno isti, kakor v gnezdih naših os. In kakor v osirjih, so tudi ti sati enostranski, le da so odprtine celic obrnjene navzgor. Pri osah je namreč ravno obratno. Zato bi morale njih ličinke pasti iz celic, če bi ne bile pripete na dno s hitinastimi nitkami, ki jim poganjajo iz zadkov. A medtem ko pitajo ose in naše čebele ličinke neprestano, to je od njih prvih utripov tja do zabubljen j a, medtem ko se čmrlji vsaj od časa do časa spomnijo nanje in jih oskrbe s presno klajo, se meliponine z žrka-mi sploh ne ukvarjajo. Kakor njih samotarske prednice nanosijo v vsako celico nekaj hrane, počakajo, da jih matica zaleže, nakar jih zapro in se jih ne dotaknejo več, dokler niso spet p ra zne.
Celice, v katerih odrašča zalega, so največkrat iz čistega voska. Pri nekaterih vrstah so vse enake, pri drugih pa so one, ki so namenjene trotom in maticam, nekoliko večje. Skupina vzporednih satov je okrog in okrog obdana s posebnim plaščem, ki spominja po uporabljenem gradivu in po obliki na vnanje odevalo osirjev. Pod prostorom za zalego je shramba za med in obnožino. Včasih je nad plod išče m še ena taka shramba. V mediščih pa ni nikakili
pravilnih satov. V njih je videti same okrogle in podolgovate lončke, ki so kakor pri čmrljih grozdasto združeni v večje in manjše gruče.
V	marljivosti neželate čebele ne morejo tekmovati z želatimi. II. von Ihrering, ki je preiskal v Braziliji nešteto gnezd, je našel v njih povprečno do 3 kg' medu, v obsežnejših K) do 15 kg; to pa ni dosti več, kot ga porabi družina v času hude suše ali trajajočega deževja. Sicer goje ponekod meliponine tudi doma in se okoriščajo z njihovim medom, toda vsaka večja količina, ki jim ga odvzamejo, lahko ogroža obstoj družine. Racijonalno torej z njimi ni mogoče čebelariti. Že pridobivanje čistega medu iz gručastih satov ni prijetna zadeva. Še bolj nerodno pa je, da se roj ne zbere kakor pri naših čebelah kje v bližini starega bivališča, temveč odjadra brez vsakega vmesnega počitka naravnost v novo stanovanje. Če zaide pri tem v ka!k panj, ki mu ga je pripravil čebelar, je to izredna sreča in zgolj naključje. Razlik pa je še več. Dočim se n. pr. pri nas izseli s prvim rojem stara matica, (če seveda ni bala preležana) mora pri meliponinah vedno na pot deviška kraljica. Matici nabreknejo jajčniki šele po oprašitvi in šele nato se ji zadek podaljša, odnosno opne. Zato je ob času devištva skoraj manjša od delavk. V ostalem se loči od delavk po tem, da ima drobnejšo glavo, .da je brez koškov na zadnjih nogah in brez voskovnih žlez. Delavke imajo voskovne žleze pod hrbtnimi okrovi. Vosek pa morejo izločati celo troti, kar je edinstven primer med socialno živečimi kožo k rilci.
Z meliponinami smo se našim čebelam že zelo približali. Če bi hoteli zadelati poslednjo vrzel, ki nam je preostala, bi morali pritegniti v krog svojih opazovanj še v Indiji in na sosednjem otočju živeče veleče bele (apis dorsatae) in pritlikavke (apis floreae). Pri obeh vrstah tvori gnezdo en sam obsežnejši sat, ki je vedno pokončno pritrjen med veje dreves. Sati so dvostranski. Celice so pri vele-čebelah vse enake, toda pri pritlikavkah so še bolj diferencirane kot pri navadnih čebelah. Razvrščene so takole: Zgoraj so posebne, precej široke celice za med. Nanje so obešene ožje za delavsko zalego. Še nižjo doli, se vleče neznaten pas zopet širših trotovskih celic, prav spodaj, in sicer že na robu srčasto' zaključene voščene ploskve pa so prilepljeni stolpičasti matični,ki. Seveda ne manjka tudi drugih bioloških posebnosti. Za velečebele je n. pr. značilna njena klateška narava, ki prihaja do svojega izraza zlasti pri rojenju. Ob rojevni zapusti zelo pogosto cela družina svoje prvotno bivališče. Ker preneha matica zalegati že mnogo preje, ostane staro gnezdo popolnoma prazno, kot bi izumrlo. To pravzaprav ni pravo rojenje, temveč selitev, ki ga povzroča izčrpanost okoliških pasišč in poslabšanje vremenskih prilik. Take selitve so tudi pri nekaterih drugih juž-naškili čebelah pogost pojav.
Priplezali smo na vrhunec razvojne lestvice. A.ko se ozremo nazaj, vidimo, da so posamezni klini, po katerih smo se povzpeli v višino, zelo neenakomerno oddaljeni drug od drugega. Marsikaterega bi še lahko našli in ga vstavili, pri večini pa bi bil naš trud zaman, ker so se porazgubili. Kljub temu je zgradba dovolj trdna in nihče ne more oporekati možnosti njenega obstoja. Le pretiravati ne smemo njenega pomena, ali si ga celo napačno razlagati. Pred-
vsem jo treba poudarili, da ni lestvica ni kak rodovnik. Nikjer ni rečeno, <la izvirajo naše čebele ibaš od azijskih velečebel in pritlikavk, te neposredno od meliponin, ineliponine od čmrljev itd. Saj žive vse obravnavane vrste še danes in so med sa,bo sploh .neplodne. Toda prav lahko si predstavljamo, da je živela v davni, davni preteklosti pračebela, ki je dala dvoje	razlikujočih se potomk,	od	katerih se je
vsaka	iz nekega	notranjega in	že	po tej razliki
danega nagiba razvijala v svojo smer. Prva je dosegla svoj vrhunec v današnjih čmrljih, druga v današnjih domačih čebelah. Morda so se istočasno odcepile tudi ineliponine, lahko pa se je nova razcepitev izvršila šele na eni, izmed poprej omenjenih vej. Končno ni izključen', da so se tako nastale veje kasneje še enkrat razdelile. Nekateri izmed odganjkov so se razvijali dalje,	(ločim so	izhodni poganjki,	fey. krajši ali
daljši	čas sploh	odmrli. Kdaj	je	prišlo do po-
sameznih cepitev, kakšna je bila skupna zarod-nica, kakšne njene prvotne potomke, od kdaj do kdaj so uspevale prevojne oblike, kak je razraščeno celotno poikolenjsko drevo — vse to so ugibanja brez pravega haska. Eno je vsekakor gotovo: Razvoj je bil pri nekaterih vejah hitrejši, pri drugih počasnejši in zato kažejo tudi današnje čebelje vrste različno socialno strukturo.
Toda že se usiljuje mnogo bolj pereče vprašanje: Zakaj je prišlo do teh cepitev in katere so bile tiste sile, ki so oblikovale in ki najbrž še danes oblikujejo nove živalske vrste? Razlag, ki skušajo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, je več, a še več je ugovorov proti posameznim razlagam.
Lamarck in Darwin.
V	kopališču se sončita dva možakarja. Eden je krojač, drugi je delavec. Če bi vas nekdo vprašal, kateri pripada temu in kateri drugemu poklicu, bi zaradi odgovora ne bili v prevelikih škripcih. Saj se možakarja tako temeljito razlikujeta med sabo, du je pogrešitev skoraj izključena. Jelo krojača je mršavo in suhljato, telo delavca močno in mišičasto. Na eni strani upadla prsa, mlahava stegna, dolgi, tanki prsti in bledikast obraz, na drugi strani opet prsni koš, zastavni boki, lopataste dlani in zagorela lica. Da, celo v njiju fiziognomijah je marsikaj takega, kar se lepo prilega tej splošni vnanji sliki.
Mislim, da mi ni treba še posebej razlagati, odkod popisane razlike. Vsi vemo, da fizično delo in gibanje telo krepita. Zato telovadimo, zato gojimo šport. Prav tako dobro pa je znano, da šport ali delo, pri katerem so zaposleni nekateri organi bolj od drugih, vodita k enostranski okrepitvi telesa. Pri kolesarjih in nogometaših je spodnji del života nesorazmerno močnejši od zgornjega. Desnica kovača, ki dan na dan vihti nad nakovalom težko kladivo, je vidno krepkejša od levice. — Brezdelje ima prav nasproten vpliv. Noga ischiatičnega bolnika, na katero se skozi leto in dan ni niti enkrat pošteno oprl, polagoma shujša za več centimetrov. Zaradi hude poškodbe je moral nekdo pestovati svojo roko v obprsni obvezi. Ko je roka po daljši dobi okrevala, je je bila sama kost in koža, da še dolgo potem ni bila za nobeno rabo.
Take in enake izkušnje nas uče, da se zaradi rabe organi močneje raz-
vijajo, zaradi nerabe pa zakržlja-jo in uplahnejo. In na tej preprosti ugotovitvi je zasnoval Jean Baptiste Lamarck svojo teorijo o nastajanju novih živnih vrst. Vsako bitje — zatrjuje znameniti francoski prirodoslovec — se skuša čim bolj prilagoditi okoliščinam, v katerih živi. Okoliščine pa nalagajo nekaterim organom težja opravila, drugim lažja, tretjini morda sploh nobenih. Posledica neenakomerne telesne obremenitve je različno izoblikovanje posameznih organov. Obremenjeni se jačajo, neobremenjeni usihajo. Čuti se zaradi prenaiprezanja ostrijo, a zaradi zanemarjanja postopoma otope. Po tej poti pridobljene telesne in duševne lastnosti naj bi prevzela naslednja pokolenja in jiih v istem smislu izpopolnjevala. Končno naj bi se dedno zakoreninile in tako ustvarile nove tipe živali odnosno rastlin. V ilustracijo konkreten primer! Na rastlinsko hrano navezanim živalim nudijo pustinjska tla le mala živeža. Prisiljene so obirati listje po grmovju in celo po višjih drevesih. Pri tem stalno stegujejo vratove in se vzpenjajo na prste. Kako čudaške telesne oblike se lahko izcimijo iz takšnih prizadevanj, kažejo dovolj nazorno današnje žirafe.
O predniku našega konja dobro vemo, da je sitopal spočetka kakor druge živali po vseli petih prstih. Iz, Bog zna, kakšnih vzrokov pa se je začel kasneje pri hoji, zlasti med tekom, močneje opirati na srednji prst. Zato se je ta po veča val in končno pretvoril v kopito; Vzporedno z njegovim povečavan jem pa so ostali prsti počasi izginjali. Iz okostij izumrlih sorodnikov, najdenih v starejših zemeljskih plasteh, je prehod od peteroprstov do kopitarjev jasno razviden. Na isti način naj bi zgubili svoje oči krt, močeril in nekateri termiti, svoja krila bolhe in deloma mravlje, noge kače itd.
50 let pozneje je nastopil v Angliji Charles Darwin s podobnimi idejami kakor Lamarck. A med tem, ko je ostal poslednji skoraj neopažen, si je ta na mah pridobil številne pristaše ne samo v oižjiili strokovnih krogih temveč v najširših plasteh tedanjega izo-braženstva.
„Nobenemu imenu,“ pravi dr. Walter May v svoji knjigi Veliki biologi, „ne pritiče takšen pomen v duhovni borbi druge polovice 19. stoletja kakor Darwinovemu imenu. Poilna so ga bila usta vseh tistih, ki so se čutili poklicane, da sodelujejo v tej borbi. Apostoli napredka in svobode so ga zapisali na svoje prapore, materialisti in monisti «o ga /. navdušenjem izgovarjali. Za povprečno množico pa je ostalo do danes ime moža, ki je učil, da izhaja človek iz opic. V takih prostaških tolmačenjih skoraj utone resnična postava onega, ki nosi to ime: dečka in mladeniča, ki si v temni slutnji prirojenih nagnjenj utira pravo pot; odraslega raziskovalca, ki je pet let na potovanju in z odprtimi očmi objadra celo zemljo; moža, ki sključen od bolezni v tišini svojega podeželskega doma kopiči opazovanje na opazovanje, dejstvo na dejstvo, da jih končno strne v občudovanja vredno celoto ogromnega dela; starca, ki neumorno proučuje do svojega zadnjega diha tihotno življenje rastlin in črvov; genialnega opazovalca, katerega pozornosti ne uide niti najmanjši prirodni pojav; globokega misleca, ki vidi v vsaki posameznosti zakonitost; navdušenega prijatelja narave, ki mu je vse sveto, kar se giblje in živi; svetovnega modrijana, ki
se po trudu,polnem delil in odpovedi smehljaje poslovi od sveta z besedami: Niti najmanj se ne hoj im umreti! — Bleščeča podoba tega Darwina bo v kulturni zgodovini človeštva ohranila trajno vrednost, pa četudi bi razpadla njegova učna stavba do zadnjega kamna.'
Da nam bo Darwinw nauk lažje limjliv, bomo najprej »pregovorili inekaj besed:
O udomačenju živali.
Ko je človek zalezel staro volkuljo v njenem brlogu in jo potolkel, ni imel spočetka prav gotovo nobenega drugega namena kakor znebiti se nevšečne usiljenke, ki mu je mešala štreno v lovišču. Zlasti zadnji čas, odkar je dobila mladiče, je postala nadležna. Sedaj je mrtva in mu ne bo več delala škode med divjačino. Iztegnjena in negibna leži pred njim na tleli, ob njenem mrzlem truplu pa se prerivajo1 osiroteli volčiči in zaman stikajo za mlekom po usahlih seskih. Eden izmed njih se mota okro" n jegovih bosih nog ter mu'jih oblizuje z rdečim, toplim jezikom Že je stegnil človek roko, da bi ga prijel in treščil z glavo ob skalnato steno, ko ga prešine čudna misel. Ali bi ne bilo pametno, ako bi odnesel te sive stvarce s sabo domov, jih odgojil v ozkem krogu svoje družine im jih izučil za lovske pomagače? Kolikokrat je opazoval starega volka, kako je po stepi preganjal živali, medtem ko je njegova zakonska družica čakala na križiščih stečin in"jih iz zasede napadala. On je lovil na isti način. Toda žena, ki mu je običajno gonila, je bila ravno sedaj tako zaposlena z otroci, da vsaj /a nekaj časa ni mogel računati na njeno pomoč.
Prvotni človek ni imel navade na dolgo in široko razmišljati. Njegova dejanja so bila bolj intuitivna kakor razumska. Tudi danes ni tehtal svojih misli. Obesil si je ubito volkuljo s pretaknjenima zadnjima nogama okrog vratu, da mu je obvisela z glavo navzdol preko hrbta, polovil volčiče, si jih naložil v naročje ter se spustil po strmem bregu, polnem ostrega proda in kamenja v dolino.
Doma so ga vreščaje obstopili nagi otročaji. Z volčiči jim je napravil mnogo veselja. Sprejeli so jih v svojo oskrbo in ravnali z njimi kakor s sebi enakimi tovariši. Kljub teinu jim je eden kmalu poginil, dva pa sta se kasneje potepla in se nista več vrnila. Od ostalih dveh je bila volkuljica posebno krotka in prijazna. Preko levega očesa se ji je vlekla ozka, bela
li.sa in zdelo se je, da jo dela ta lisa še bolj prikupno, kot je bila sicer. V rasti je nekoliko zaostajala za svojim bratom, toda na lovu, v katerega ju je začel človek počasi uvajati, se ni izkazala prav nič manj uporabne od njega.
To je bil par, iz katerega naj bi vzrastlo prvo pokolenje domačih lovnih živali. Zgodilo pa se je drugače.
Nekega dne je eden izmed otrok za šalo izmaknil volku kost in hotel z njo pobegniti. Ta je planil za njim, ga podrl na tla in mu preparal goltanec, da je na mestu izdihnil. Oče, ki je bil slučajno priča žalostnega dogodka, je pograbil kamenito sekiro in razklal divjaku lobanjo. Tako je ostala volkulja sama. Bratova smrt jo je očitno potrla. Nič več ji ni bilo do iger z otroci, še manj do gonje in lovskih izletov. Malomarno je po lega la v najtemnejšem kotu votline, tiščala ob izproženih prednjih nogah glavo k tloin in edino z očmi sledila
kretnjam ljudi okoli sebe.Če se ji je kdo približal je jezno zarenčala. Včasih je nenadno planila pokoncu in strigla z ušesi, kot bi lovila glasove, ki: so prihajali iz neznane daljave. Dlaka na hrbtu se ji je naježila in začela je drgetati po celem telesu. Polagoma se je umirila in zavzela svoj prejšnji brezbrižni položaj.
Neke noči pa je je na lepem zmanjkalo. Preteklo je več tednov in vsi so že skoraj pozabili nanjo. Toda, ko so se je najmanj na-dtJuli, se je hipoma spet znašla pred vhodom v votlino. Bila je shujšana, mršava in pretegnjena, da ji je koža opletala okrog telesa, kot bi visela na golem okostju. Cvileč si je izprosila vstop in so trudno zavlekla na staro ležišče. Vsi so sočustvovali z njo in jo obsipali z najrazličnejšimi dobrotami, ki jih je nudilo tedanje preprosto življenje jamskega človeka. Kmalu se je opomogla in bila je spet prejšnja dobra in prijazna volkuljica. Kaj je bil pravi vzrok njenega čudaškega vedenja, pa se je pokazalo kasneje.
Bilo je zgodnjega aprilskega jutra. Zunaj je lilo kakor iz škafa. Zato je družina dlje ležala kakor po navadi. A otroci so se poležavanja h' prehitro naveličali. Drug drugega so začeli dražiti. Ta je potegnil onega za lase, oni je tega dregnil pod rebra, To je bilo za uvod. In potem je raslo. Iz pridušenega smejanja in prhanja, iz nedolžnega ščegetanja in ščipanja se je sčasoma razvil glasen prepir in pretep. Vmes je posegel oče in zapovedal deci, naj miruje. Za hip so razposajenci utihnili. Tedaj pa je v tišino planilo iz kota, kjer je počivala volkulja, milo cviljenje. Kaj naj bi to pomenilo? Najbližji paglavec je skočil k volkulji in pogledal. „Oh, kako ljubki volčiči!“ je oznanil družini veselo novico.
Res! Sedem jih je bilo, sedem majcenih in nebogljenih, sedem slepih in še napol mokrili. Vsi otroci so se dvignili, da bi jih videli. In kair na mestu so si jih razdelili. Ta bo moj, ta bo tvoj itd. A je oče odločil drugače: Vseh sedem ne bodo redili. Le .kaj bi s tolikim prirastkom? Samo hrano bi po nepotrebnem trošili. Saj poje odrasel volk več kakor človek. Obdržali bodo samo nekaj najkrepkejših, kilavce pa bodo odstranili.
Pri odbiranju sc je izkazalo, da so trije prav tako zaznamovani kakor porodnica. Pri enem se je vlekla bela lisa od oči še više gori preko celega uhlja. Soglasna sodba je bila, da naj ti trije ostanejo. Ti so se vrgli po materi. Zato bodo prav tako krotki in priljudni kakor ona. Tako se je zgodilo, du so imeli prvi udomačeni volkovi bele lise na svojih kožuhih. V nadaljnjih rodovih so se lise še pomnožile in razširile. Pojavile pa so se tudi druge telesne posebnosti, o katerih je človek menil, da so v tej ali oni zvezi z njemu koristnimi lastnostmi. Pri živalih z rahlo povešenimi uhlji je n. pr. opazil, da slede divjačini bolj po nosu kakor po vidu. Manjše in kratkodlake živali so se pri gonji na grmičastem ozemlju bolje obnesle kakor normalne itd. Zato je začel odbirati tudi po teh znakih. Znaki so se stopnjevali in postajali čedalje bolj izraziti. Živali se niso iizpreminjale samo duševno, temveč prav tako po svoji vna-njo«ti. Iz volka se je končno izrodil pes.
Pes je morda ena izmed najstarejših domačih živali. Kot spremljevalec človeka nastopa že v srednji kameni dobi. Dokaj zgodaj se mu pridružijo še koza, ovca in prašič.
Zarodnice domače koze so n jene ti i v je sorodnice: bezoarka, markur in neka fosilna zvrst, katere lobanje so bile najdene v zadnjem desetletju v vzhodni Galiciji in na Nižjem Avstrijskem. Bezoairka — njena kri se pretaka po srednjeevropskih kozjih pasmah — živi v Muli Aziji, na Kreti in na nekaterih Cikladnih otokih. Po primeru, ki je bil ustreljen med prejšnjo svetovno vojno v Macedoniji, pa s':le-pa jo, da se potikajo njeni zadnji celinski ostanki še danes na Balkanskem polotoku.
Kakor koza, tako je izšel tudi domači prašič vsaj i/. treh domestikacijskih okrožij: iz dveh evropejskih in enega azijatsko-kitaj-skega. Domača ovca izvira deloma od kor-ziško-sardinskega muflona, deloma od stepske ovce.
P ra govedo je ukrotil človek ob preh>lu k poljedelstvu. Omogočilo mu je uspešnejšo obdelavo zemlje in ga tako priklenilo na stalno mesto. Svoječasno je bilo razširjeno v več zvrsteh preko cele Evrope, Vzhodne Azije in Severne Afrike. Zadnje divje črede goveda so izumrle v srednjem veku, na Poljskem šele proti koncu 17. stoletja.
Konj je novejša pridobitev. V Evropo je prišel iz azijskega vzhoda. Tudi domača mačka je dospela k nam preko morja. Z našo divjo mačko je le v daljni žlahti, dasi je parjenje z njo mogoče. Za hišnega igosta so jo menda napravili Egipčani. Prav tako mi nobene krvne zveze med domačo in divjo kuretino. Domači petelin in pav imata svoje prednike v Indiji, puran v Ameriki, pegatka v severozapadmi Afriki itd. Končno na j omenim še raco, gos in goloba, ki so v nasprotju s kurami prave evropske ptice.
Kakšne naj bi bile prvotne udomačene živali. vemo le o nekaterih, zelo redkih. Na Grau-biindskem. v Osrednjih Alpah gojijo ovco, o kateri zatrjujejo, da je skoraj čista potomka nekdanje barske ovce. Na jbrž pa niti ta ni več takšna, kot je bila takrat, ko je bila še v oskrbi preprostih mostiščarjev. Od onih davnih časov so se posamezne domače živali kolikor toliko izpremenile in se razrustic v nešteto pasem. Vse te pasme so zavestno tvorbe človeškega nadvladujočega duha. Človek živali ni samo ukrotil, temveč jih je tudi prilagodil svojim posebnim zahtevam in potrebam. Še danes ustvarja in išče novih oblik. Včasih se sprevrže njegov stvarjalni nagon že v igračkanje in spekulacijo brez vsakih praktičnih ciljev. Pri tem se ga polašča neko zanesen j aštvo, kakor n. pr. otroka, ki je pogodil, da je miogoče s simetričnim zgibanjem papirja in z zarezami ob zgibih izdelati najrazličnejše rozete, pa sedaj reže in striže in mu zlepa ni dovolj zvezdastih izrezkov. Produkt takih zanesenjaških teženj je zlata ribica. Izhodni tip zanjo je ikoreselj, majhna, tudi po barvi neznatna ribica, ki živi vsepovsod v naših vodah in bi, sodeč zgolj po njeni vnanjosti, nihče ne pričakoval, da tiče v njej tolikšne lizpreminjevalne možnosti. Gojiti so jo začeli Kitajci in Japonci. 2e pod njihovimi spretnimi rokami se je v marsičem predrugačila, a kar je evropski akvarist vse napravil iz nje, je naravnost neverjetno. Povzpel se je do popolnoma novih oblik, ki jih v prosti naravi sploh ni najti, do oblik z bradavičastimi, tako zvanimi „levjimi“ glavami, s teleskopsko izbuljenimi očmi, jajčasto nabreklimi trebuhi, tan-čičasto razpletenimi plavutmi, kometasto po-
daljšanimi repi, itd. Toda, če nam je do oblikovne pestrosti, niti ni treba posegati v področje akvaristike. Saj opažamo skoraj pri vseh domačih živalih isto. Kar primerjajte težkega pincgavskega konja z igračkasito majhnim [ioni jem, zatrepano dogo z vitkim hrtom, našega štajerskega petelina s fiiniksom, ki se ponaša s čudovitim, do dva in pol metra dolgim repom! „Ali niso to,“ upravičeno vprašuje Darwin, „vsaj tako različni tipi, kakor ,vrste' v prosti naravi? Ali se pri golobih ne ločita golšar in galebček mnogo bolj med isalbo kot pa grlica in grivar, ki ju ima vsak poznavalec ptičev za dvoje dobro razlikujočih se, torej posebnih naravnih vrst?“ In nato sledi presenetljiv zaključek: Med nastajanjem pasem pri domačih živalih in nnstu-janjem divjih živalskih vrst v bistvu ni razlike. Oboje se vrši po istem načelu, po 11 a čel u odbiranja ali selekcije. Domače živali odbira in pripušča k plemenitvi zavestno in z določenim ciljem pred sabo človek, pri divjih živalih pa opravlja podobno nalogo podzavesten činitelj: boj za obstanek. Na eni strani umetna, na drugi strani naravna selekcija! Dar-winova teorija je prav za prav selekcijska teorija.
Boj zn obstanek.
Borba je bistvena komponenta življenju. Ob vsakem koraku in v neštetih oblikah jo srečuješ v prosti naravi. Stopiva ven na polje in še dalje tja do razmejnice, kjer preide polje v gozdnato ozemlje! Dani se. Z rožnatimi prsti tiplje prebujajoča se zarja izza gorskih grebenov. M deteljišču tik ob robu gozda se pase zajec. Z dletastimi sekalci obtrguje zeleno bilje. Počasi ga žveči in nekam zadovoljno mrda pri tem z razklanim gobčkom. Zdajci sede na zadnje noge. Ušesa se mn strumno vzravnajo kakor vojaka pred poveljujočim častnikom. V grmu, le nekaj metrov od njega, se jeprenehnla premikati rjava lisa. Zvitorepka se je v varstvu gozdnega mraka neslišno priplazila prav do semikaj in se ravno pripravljala na odločilen nastop. Pa je hrestnila pod njenimi nogami suha vejica in opozorila izbrano žrtev na pretečo nevarnost. Pre-šmentana smola! Vse je izgubljeno, ves trud je bil zaman! Toda ne! še čepi zajec na svojem mestu, še bulji proti njej z bedasto okroglimi očmi. Kaj, ko bi ga kljub nepravilni razdal ji naskočila? Morda ga preseneti, morda ga zmede in v tej zmedi vendarle doseže. Kolikokrat se je že takle dolgouhec ob hipnem preplahu zaletel naravnost vanjo in ji padel med zobe, da si sania ni bila sveista, kduj in kako. Torej poizkusimo! Lisica previdno zgrbi truplo in se takoj nato odžene v loku od tal. V istem trenutku pa se je odločil tudi zajec. Že cepeta pred prega-njalko in v velikanskih skokih meri pot proti gozdu. Besna gonja čez drn in strn! Tekma na življenje in smrt! Kateri izmed njiju bo bolje odrezal? Kdo bo zmagovalec ... ?
Prostrana jasa, obrobljena od mogočnih dreves! Na jasi tropa košut. Kakor v strahu «o se zgnetle jelenje samice skupaj, da prisostvujejo ogorčeni borbi, ki jo bije njih vodnik z vsiljivcem iz sosednjega revirja. S povešenima glavama si stojita samca sredi ravnice nasproti. Pravkar sta za hip odnehala, da si oddahneta in nato še z večjo silo navalita drug na drugega. Toda tujec že spet napada. Celo treskne ob čelo, rogovje se zaplete med rogovje. Pre-
rivanje sem, prerivanje tja. Rogovje poka in škriplje, kot bi se lomilo. V krvavem soju žarijo tekmecema oči, v strašnem naporu se jima sločita hrbta. Kite na plečih se napenjajo, noge grebejo in iščejo v tleh trdne opore. Živali puhata im prhata, hropeta in pogrkujeta. Zdi se, da sta si preveč enakovredni, da bi moglo priti do odločitve. Polagoma pa je vendarle opaziti, da domačinu pojemajo moči. Ped za pedjo prepušča bojišče nasprotniku. Ko uvidi, da mu ne bo kos, se pri njegovem ponovnem navalu po bliskovo odmakne, okrene in pobegne. V divjem galopu zdrvi za njim, zmagovalec. Prav do roba jase ga preganja. Ko zgine begunec za temno zaveso dreves, se ustavi, vrže rogovje po hrbtu in hripavo za,ruka, kot bi hotel širom okrog sporočiti svojo zmago. Potem ,se dostojanstveno prestopi in zavije proti priborjeni čredi, da se ji predstavi kot novi gospodar.
To je samo dvoje sličic iz ogromne galerije boja za obstanek. Dairwin je celo galerijo natančno proučil in v dveh obsežnih knjigah popisal njene zanimivosti. Predaleč bi zašli, če bi mu hoteli slediti. Tu le nekaj splošnih pripomb.
Lisica ne bi mogla zalezti zajca, če bi no bila dovolj prekanjena. Vse nespretne živali, ki se hranijo z mesom drugih živali, morajo prej ali slej zaradi pomanjkanja hrane poginiti. Zato se pri plemenitvi niti ne morejo uveljaviti. K roparskemu poslu pa spadajo tudi izostreni čuti, zlasti dober vid in sluh ter primerno napadalno orožje: ostri kremplji, močni zobje itd. Pri zvereh so podočnjaki pretvorjeni v zakrivljene derače, da se jim plen ne more izmuzniti iz gobca. Mnoge kače imajo strupene zobe, ujede upognjene, kleščam podobne kljune. Odlično napadalno orožje so sprednje okončine bogomolk. Bogomolke so silno krvoločne žuželke. Pred nekaterimi tujimi vrstami niso varne niti manjše ptice. Znani roparji iz žu-želčjega sveta so nadalje pajki. Mreže, ki jih nastavljajo svojim žrtvam, so prave mojstrovine. Če bi si ogledali pod drobnogledom sesalo navadnega klopa, bi vas rafiiniranost, ki pro-seva! iz njegove zgradbe, naravnost osupnila.
Posebej pa je treba poudariti, da si pod bojem za obstanek ne smemo predstavljati samo neposrednih napadov živali na živali, bitij na bitja, temveč obenem vse tiste ukrepe, s katerimi se skušajo bitja zavarovati p roti takim napadom. Želve so obdane ,s trdnim oklepom, ježi z bodicami. Nekatere živali se pred sovražnikom pota je in hlinijo mrtve, druge se branijo s smrdljivim izcedkom, tretje s tem, da prilagode barvo svojega telesa čim bolje okolici, v kateri žive. Pri rdečem trakarju so gornja krila neizrazite sivkaste barve. Ko ždi čez dan s sklopljenimi krili ina deblu kakega drevesa, ga je težko ločiti od istobarvnega lubja. Če ga kak nasprotnik kljub temu najde, razpne zgornja krila, da zaižare izpod njih živo rdeči pasovi, ki se vlečejo preko spodnjih kril. Nasprotnika ta nepričakovana izprememiba oplaši, da ne zagrabi takoj, ali da celo že zagrabljeni plen izpusti, nakar metulj, če ni, bil pri tem preveč poškodovan, lahko odleti. Tudi beg je važno obrambno sredstvo. Z njim se skuša rešiti zajec v našem ptrvem. primeru. Pri tem mu dobro rabijo močne zadnje noge, s katerimi se v skokih «wlganja od tal. Pri prvotnih zajcih najbrž ni bilo tolikšnih razlik med sprednjimi in zadnjimi nogami, kot jih opažamo danes. Med njimi pa je bilo vsekakor nekaj takih, ki
so imeli vsaj za malenkost močneje razvite zadnje krake. Ti so bili za to malenkost na boljšem pred ostalimi. Laže so ubežali preganjalcem, se ohranili pri življenju in prišli bolj gotovo do plemenitve kot druge živali s šibkejšimi, recimo: tedaj normalnimi nogami. Boj za obstanek je na podoben način izbiral v naslednjih rodovih. Zato so se zadnje noge čedalje bolj krepile in naposled dosegle današnjo izredno dolžino.
K naravni m v z r e j n i m č i n i t e I j e m lahko prištevamo tudi ogenj, mraz in veter. Prerijskemu požaru lahko ubeže samo najspret-nejše in najhitrejše živali. Žabe, ki se ne znajo na zimo dovolj globoko zariti v blato, ne doživijo pomladi. Na Kerguelskih otoki h živeče muhe so brez kr.il, kajti tamkaj vleče burja neprestano in je tako huda, da pomete vse, kar leti, v morje. Da, celo kužne bolezni utegnejo zboljšujoče vplivati na živalske vrste, saj uničujejo predvsem slabiče.
Bo j z a obstanek je velikansko rešeto, skozi katerega pade vse, kar je šibkega in nesposobnega. Na njem se morejo obdržati samo taka bitja, ki so dovolj odporna in primerno oborožena. Samo ta se morejo uspešno razmnoževati. Z njimi se v boju preizkušene lastnosti ne le ohranjujejo, temveč v kasnejših pokolemjih še izpopolnjujejo. Življenje je stalno napredovanje in izboljševanje vrst. Ker gre ta napredek v različne smeri, postaja prepad med izhodnimi oblikami čedalje bolj občuten. Vrste prehajajo v pasme, pasme pa se na vse zadnje razvijejo v nove živne vrste.
V	našem drugem primeru se bijeta jelena za samice. Boji za samice so v živalskem svetu zelo pogost pojav. Srnjaki, gamsi, divji petelini, ruševci itd. prirejajo v dobi po ja n.j a in rastitve pravcate viteške turnirje, na katerih preizkušajo svoje moči. Da, celo zajci, iki veljajo drugače za največje strahopetce, postanejo ob ženitvi bojeviti in nasilni. Besno se obdela-vajo s šapami, brcajo in klofutajo, da leti dlaka v kosmih od njih. 1/. vseh takih primerov je selekcijski pomen borbe dovolj jasno razviden. Samica pripade vedno najmočnejšemu. Seveda se včasih zgodi, da pride po znani ljudski pri-slovici: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček iina! celo kak slabič na svoj račun. Ni pravila brez izjeme in tako je tudi tukaj. V splošnem pa imajo prednost pri plemenitvi vendarle izbrani snubači.
Neke vrste selekcija se skriva tudi za s p o 1 -n i m v ab 1 j e n j e m. Tisti muren ima več upanja na uspeh, ki ima močnejši in bolj mikaven glas. Da išče murnova samica svojega ljubimca v resnici po sluhu, je dokazal naš biolog Regen. Na tleh sobe je namestil zvočnik, ki je bil v zvezi z drugo oddaljeno sobo, kjer je cvrčal ljubezni željen samec. Ko je spustil samico, je takoj namerila svoje korake proti zvočniku in se ponašala pred njim povsem tako kakor pred samčevo luknjo v prosti naravi. Še bolj pa so v časti glasovi na ptičjih svatbah. Samci pri pticah pevkah dvorijo kakor srednjeveški trubadurji s pesmijo svojim izvoljenkam. Druge živali uporabljajo v isti namen dišeče snovi, ki jih izločajo iz posebnih žlez. Znane so vonjavne luske, vonjav-ni šopki dlačic in stekleničicam podobne vonjavne žleze metuljev, ki so lahko nameščene na najrazličnejših delih telesa: na krilih, na
zadku ali na nogah. Kako je selekcija izostrila vonj nekaterih metuljev, kažejo F ab rovi poizkusi z velikimi nočnimi pavlinčki. V ikra ju, kjer je bil ta metulj zelo redek, je položil pod mrežast zvoinec samico. Že čez sedem ur se je zbralo okrog nje 127 samcev, ki so morali preleteti naravnost neverjetne razdalje. Mimogrede naj omenim, da tudi cvetlice ne diše samo zato, da ima čloivek nad njimi svoje dopadenje. Njih vonj privablja žuželke, na katere so navezane pri opraševamju. Barva in ornamentalna oblikovanost cvetov imata enako nalog», le njiju učinek je proračunam za drugo čutilo, namreč za vid. Obleka igra v spolnem življenju sploh važno vlogo. Preprosti pupek se odene, preden se odpravi v svate, s krasnim, plaščem. Olivna zelenina, ki pokriva zgornje predele trupa, prehaja ob straneh v modrikaste li.se, trebuh pa mu žari v ognjeno rdečem sijaju. Nekaterim vrstam se poveča pri tem še nazobčani hrbtni greben. Nič manj gizdalinsko ni ženitovanjsko oblačilo zeta, neke manjše ribice severno evropskih voda, ki je zanimiva že zaradi tega, ker si spleta med vodno šaro (gnezdo, v katerem od-gaija mladiče. Pobočje pezdirka, tudi pri nas znane drobne in ploščate ribice, ki odlaga svoje ikre v dihalne odprtine potočnih školjk, igra med drstjo v vseli mogočih barvah mavrične lestvice. Na splošno so samci celo izven paritvene dobe lepše barvani kakor samice. Naj vas spomnim samo na pava in pavovko-. Kakšna velikanska, razlika je med njima! Pavovka je proti pavu kakor ponižna pepelčica proti ponosnemu, v atlas odetemu vitezu. Kakoi je prišlo do teh razlik? Ali tudi po naravnem izboru? Darwin trdi, da je tu izbirala samica neposredno. Med lepotci je izbrala vsakokrat pač najlepšega. In zato je postajala lepota samcev od roda do roda popolnejša. Pa je takšno gledanje na naravo le nekoliko preveč prikrojeno po človeškem okusu. Ponižni, v marsikaterem pogledu naravnost neumni ptici nikakor ne moremo prisoditi tako visoko razvitega čuta za estetiko. Razen tega je Darwinovo naziranje z osnovno tezo njegovega lastnega nauka v najhujšem nasprotju. Pav, ki se (liči s čedalje bolj kričečim perjem, postaja sovražnikom čedalje bolj očiten. V boju za obstanek bi moral prej ali slej podleči. Resnično življenje pa tega ne potrjuje. Tu je torej luknja, ki je darwinizem, ne more zamašiti. In podobnih lukenj ima darwinizem še več. Zato ne manjka ugovorov, ki mu zmanjšujejo veljavo. Eden takih ugovorov celo poudarja, da bi se inoral vršiti razvoj, če bi imel boj za obstanek v resnici tako mogočen vpliv na življenjske pojave, kot mu ga pripisuje Darwin, baš v nasprotni «meri. Niže stoječe živi so namreč mnogo bolj odporne kakor više organizirana bitja. Zato laže kljubujejo neugodnim okoliščinam in se laže prebijajo skozi življenje. Če martinček zgubi rep, dobi čez nekaj časa novega. Deževnika lahko razrežeš na več kosov, a ne bo poginil. Nasprotno! Iz vsakega kosa bo zrastel nov deževnik. Kaj takega je pri popolnejših živalih, postavimo: pri sesalcih, docela nemogoče. Torej so manj sposobne za življenjsko borbo. In če so manj sposobne, bi se morale po Darwiinu njih vrste redčiti, vrste nižjih organizmov pa v obratnem razmerju množiti. Življenje na zemlji bi postajalo čedalje bolj revno. Razvoj bi ne bil več napredek, marveč nazadovanje.
De Vriesova mutacijska teorija.
Ko sta Darwin in Lamarck gradila svoji teoriji o postanku živnih vrst, soj bili pojmi o dedovanju še zelo nejasni. Niti eden, niti drugi ni vedel, da so variiranju, na. katerem dejansko slonita obe teoriji, postavljene z dednimi osnovami. nepremostljive meje. Vse razlike, ki jih opažamo med poedinci istovrstnih bitij, so proizvod okolice, a se ne prenašajo od potomca na potomca. V naslednjih rodovih lahko kvečemu izginejo, ne morejo pa se kopičiti. Najbolj skrbno in vestno odbiranje ne more ustvariti nekaj povisem novega, nekaj, kar ni: že od vsega po-četka dano v, rodni plazmi, Nobena pridobljena lastnost mi podedljiva. Ni se še zgodilo, da bi imel sin kakega kovača že ob rojstvu močnejšo desnico, čeprav so si jo> krepili ob nakovalu premnogi njegovi predniki. Pri nekaterih pasjih pasmah je v modi prisekavanje repa. Že lepo število let se izvaja prisekavanje v strnjeni vrsti neposredno si sledečih rodov, a do danes se še ni primerilo, da bi kaka psica povrgla mladiča z okrnjenim repom. Welsmanm je v poizkusne svrhe pnirezaval repe mladim, mišim. V 22, generacijah ni mogel zaslediti pri njih niti najmanjši li izprememib, o katerih bi mogel reči, da so v kakršnikoli zvezi s tem pnirezavanjem. Vse miši so1 prihajale na svet z normalno' dolgimi repi.
Novejši poizkusi so pokazali, d a ,s o d e d n e s a m o one lastnosti, k i jih izzovejo izpremem.be v rodni snovi. Odzivnost rodne snovi pa je na vnanje učinke zelo majhna. Zato ni ravno lahko povzročiti takih izpre-inemb, ne da bi bila pni temi zamorjena celotna kal. Pod vplivom mraza, toplote in roentgenskili žarkov so se izpremembe vendarle posrečile. In nastala so bitja z nekaterimi novimi znaki, z znaki, ki so se obdržali kot dedna posebnost v nadaljnjih generacijah. Tako nastale oblike je nazval nizozemksi pri rodoslovec Hugo de
V	ri es druga č i c e a I i m u t a c i j e. (Wienern je ugotovil, da so mutacije možne tudi v prosti naravi. Iz do dailies neznanih vzrokov in popolnoma nepričakovano se pojavljajo včasih v posameznih primeri h med ostalimi normalnimi potomci.
Leta 1871. se je rodila na neki amerikši farmi v Massachusetts ovca s sicer zdravimi, a ukrivljenimi nogami. Ker ni mogla preskakovati ograj, si je obetal farmar od njene krivomož-nosti koristi, pa jo je obdržal za pleme. Tako je postala za rodnica nove ovčje pasme. Na podoben način si moramo predstavljati, da je nastal pes jazbečar. Kdaj se je to zgodilo, ne varno; saj ga zasledimo že pri starih Egipčanih.
Leta 1839. je bil najden v Verseilesu češmin s trajno trdečimi listi Od tedaj ga gojijo vrtnarji kot lepotičino rastlino. Rdečel istn a bukev izvira iz Tnringije. Tudi tu se je pojavila nenadoma in samo v enem izvodu. Sedaj je kaj pogosto drevo v javnih in zasebnih nasadih. Med mutacije spada nadalje večina dreves s povešenimi vejami. Vrba žalujka je brez dvoma tega porekla. Prav tako gotovo je mutacijskega izvora polnocvetnost nekaterih vrtnih cvetlic.
Svoječasno so bili zlasti na Angleškem zelo priljubljeni nekaki lovi na izredne cvetlične oblike. Večje zemljišče so> posejali s samim istovrstnim semenom. Med mnogoštevilnimi cvetlicami, vzrastlimi iz takih posevkov, so izbrali potem tiste, ki so nagibale k kaki posebnosti,
in jili pojili dalje. Imenovali «o jih „sports", kar bi pomenilo v našem jeziku približno isto kot „igrače narave". Bile niso nič drugega kakor mutacije v Vriesovem smislu.
D e V ir i e ,s p r i p i s u j e m u t a c i j a m vodilno vlogo p r i o ib 1 i. kova n j u nov i h ž i v n ih v r s t. Razvoj se vrši po njegovem mnenju sunkoma’ preko takih spontano nastopajočih tvorb, ne pa polagoma in v enakomernem tempu, kakor domnevata Darwin in Lamarck. Boju za obstanek preostaja pri vsem te,m samo ta naloga, da izloča ponesrečene in življenja nezmožne izrodke. Danes so seveda mutacije redkost, v izredni h klimatičnih razmerah, ki so vladale včasih na zemlji, pa so bile okoliščine zanje mnogo bolj ugodne. Tedaj je bila rodna snov najbrž bolj podvržena raznim iz-premembam kakor dandanes in zato so bile tudi drugačice bolj pogoste.
Zaključna beseda.
De Vriiesova m u t a c i j s k a t e o r i j a , Dar-winova selekcijska t e o r i j a in Lamarcko-va t e o r i j a o ir a ib i i n in e ir a b i organ o v so glavne tri teorije, ki skušajo razjasniti, kako je prišlo na zemlji do one mnogoličnosti živ-stva, ki vzbuja v nas občudovanje in nami dela življenje prijetnejše. Kazan teh imamo še nekaj drugih razlag (Weismannova germinalna selekcija, Kouxova histonalna selekcija, Baldwinova in Osbornova organska selekcija, Eimerjeva ortho-geneza itd.), ki pa so v bistvu le bolj ali manj posrečene dopolnitve k tej ali oni iz-m e d g o r i navedenih t e o r i j. Popoln oni a zadovoljivo ne osvetljuje problema niti ena, niti druga. Tudi mutacijska teorija ima svoje
pomanjkljivosti, d asi je morda med vsemi še najbolj verjetna. Kot važen argument proti njej nava jajo dejstvo, da je velika večina mutantov, ki jih danes poznamo, patološkega značaja, da bi vodila pot preko njih v degeneracijo, ne pa v napredek.
Konec kancev moramo kljub vsemu priznati, da na m razvoj živih bitij še vedno ni docela razu m 1 j i v. Morda ni niti upanj a, da bo kdaj pojasnjen v vseh podrobnostih.
S	tem pa nočemo reči, da razvoja sploh ni. Noben sodoben in resen znanstvenik se ne oklepa več podmene o stalnosti in nespremenljivosti živnih vrst. Celo v izvemznanstvenih krogih jo danes do dobrega utrjeno prepričanje, da življenje ni bilo vedno enako, da je v z. k lilo iz preprostih zametkov, da se je pod secirniim možem časa v prevojnih oblikah povzpenjalo čedalje više, doseglo v našem časovnem prerezu tak in tak vrhunec, da pa ne bo ostalo na tej višini, temveč bo plezalo dalje in dalje, dokler ga ne bodo začele ovirati na njegovem pohodu močnejše kozmične sile. /a to, tako zvano d e s c en d e n č n o n a zi r an j e imamo dovolj dokazov iz najrazličnejših področij prirodoslovne vede. Ta,k dokaz nam nudijo tudi naše čebele. Saj so pri njih prevojne oblike še kolikor toliko ohranjene. Drugače je pri mravljah An termitih. Tu manjkajo prav vsa oporišča za vzpostavitev razvojne lestvice. Samotarsko živečih mravelj in termitov ni. Po čebelah, ki imajo z njimi mnogo skupnih potez, pa lahko sklepamo, da so nekdaj bile, in da so morale najbrž še pred čebelami prehoditi podobno razvojno pot kakor one. Tako n am morejo edino čebele pojasniti nastanek čudovito urejenih ž u ž e 1 č j 'i h držav.
Kaj sem opazoval pri čebelarstvu po svetu
Fr. L.
V	dobrem spominu so mi ostali kraji in čebelnjaki zlasti na Koroškem, kjer smo imeli včasih vojaške orožne vaja Zdelo se mi je večkrat prav škoda, da smo morali korakati mimo številnih in zanimivih čebelnjakov, kjer se človek ni mogel svojevoljno ustaviti in se zanimati za razne zadeve, jaz v prvi vrsti za čebele. Le tam, kjer smo nočevali, ali imeli daljše odmore, se je dalo tu pa tam stopiti k očancu, ki je z dolgo pipo v ustih pasel svoje čebele. Moram reči, da sem pri vsakem čebelarju, ki
sem ga tako nagovoril, udaril Vedno na pravo struno in ga je veselilo, ko je mogel tudi z vojakom govoriti o svojih ljubih čebelah.
Koroška dežela je splošno zelo ugodna za čebelarstvo. Prisojni bregovi so že zgodaj spomladi vsi rdeči spomladanske rese. Ob bregovih številnih rek, potokov in drugih voda pa raste skoro povsodi raznovrstno vrbovje, jelše in različno grmovje. Obronki gora pa so porasli z lepimi gozdovi iglastega in drugega drevja. Lepi planinski pašniki in senožeti ter dolinski travniki so polni raznovrstnega cvetja. Ker je živinoreja na precej visoki stopnji, je pridelovanje krmilnih rastlin, zlasti detelj, tudi čebelarstvu v prid. Zato je bilo čebelarstvo v tej deželi že od nekdaj lepo razvito. Eden glavnih virov čebelje paše pa je le ajda kot po večini naših krajev. Te sejejo Korošci mnogo in je znano, da prav dobro uspeva. V prejšnjih časih so sejali največ črno ajdo, ki mnogo bolj medi kot siva. Po seme so hodili tedanje čase na Koroško tudi kmetovalci iz sosednih dežel.
Kaj lepo je bilo videti obširne njive aide meseca avgusta, ko smo navadno obredli kot vojaki polovico dežela od enega konca do drugega. Kolikokrat sem ob lepih dopoldanskih urah v času odmorov po dolgih pohodih sedel
jer koli sem hodil svoje dni, sem prav z zanimanjem opazoval posebno čebelarstvo. Ce sem imel le priliko, sem stopil k čebelnjaku in ako sem dobil lastnika, sva bila takoj v živahnem čebelarskem razgovoru, pa naj je bil to naš človek ali pa tujec. Pešpot me sicer ni vadila daleč preko mej naše dežele pred prvo svetovno vojno, pri vožnji z železnico pa tako ne dobiš prilike, da bi se podrobneje zanimal, kako je s to stvarjo v resnici.
im mejo tik kake ajde in opazoval živahno mrgolenje po cvetju, poslušal prijetno šumenje čebel ter mislil, kako bero ajdo ta čas pri nas. doma, Posebno živo so mi ostala v spominu obširna i.n lepa polja ajde v Lavantinski dolini. Tu smo se zadrževali v istem kraju dlje časa, odhajali zgodaj zjutraj v sosedne hribe in se vračali po dvanajsti uri v svoja taborišča. Popoldneve smo imeli proste in smo se lahko po opravljenem snaženju gibali svojevoljno po vasi in okolici.
Naš vod je bil tedaj nastanjen v obširnem gospodarskem poslopju bogate kmetije. Tam so imeli tudi dobro gostilno, kjer smo se lahko okrepčevali z vsem, kar rabi vojaški želodec. Gospodinjili sta dve sestri, obe neporočeni, in imeli več služinčadi. Pri hiši je bil tudi stric, že star možiček, ki je ostal samski. Pomagal je pri gospodarstvu največ z nadzorstvom delavcev in bil tudi čebelar. Na vrtu je imel velik, prav lično izdelan čebelnjak, v njem pa kakih 40 panjev nemške mere. Kadar je imel le čas, se je sukal okrog svojih čebel in tam sva prišla večkrat skupaj i,n se zapletla v živahen pogovor. Bil je kar vesel, da je 'našel tovariša čebelarja, čeprav v vojaški suknji. Zanimalo ga je, kako čebelarimo pri nas, posebno pa še delo v A2 panju, ki sem mu ga moral nazorno narisati in obrazložiti. Kot razumen človek in
o	življenju in ravnanju s čebelami poučen in praktično izvežban, je kmalu doumel prednosti tega sistema, zlasti za kraje, kjer se pojavlja od časa do časa obilnejša paša. Rekel je, da se bo priLično ogledal čebelarjenje v teh krajih, ko ga nanese pot „v dolenje kraje“. Možiček namreč ni dosti hodil po svetu, .ker je na eno nogo* šepal. Ko je bil še mlad, so se mu splašili kon ji in hi bil kmalu ob nogo. Imel je v očetni hiši kot in oskrbo do smrti in kakor sem videl, sta nečakinji prav lepo skrbeli za strica.
Pravil mi je, da se mu ob čebelah prav dobro godi, da dobi skoro vsako leto precej medu in voska, kar lahko speča v bližnjem trgu za dobre novce.V isti vasi je imel samo še neki drugi .kmet nekaj navadnih panjev, precej večje mere kot so kranjiči. A ta je obdržal žival le zato, ker so jo gojili že njegovi predniki, sam pa ni imel za to ne dovolj časa, ne pravega zanimanja. Čeprav so bile te čebele brez pravega skrbnika, so bili panji prav močni, iz česar sem sklepal, da je kraj za čebelarjenje prav ugoden.
Tudi po drugih krajih sem naletel pogosto na lične in tudi večje čebelnjake. Žal, du človek s telečnjakoni na hrbtu nima vedno svobodne volje, in mora iti dostikrat mimo najzanimivejših stvari kar naprej.
Na nekem drugem potovanju na Dolenjskem sem videl, s kako spretnostjo je ogrdbala roj mlajša ženska. Sedel ji je v seč, odkoder ga je v hipu zmetala z veliko zajemalko v pripravljeni panj. Ker je bilo to nekoliko od ceste in sva imela s tovarišem kolesa, 'nisva šla bliže, ampak se ustavila v senci kraj ceste, ker naju je zanimalo to sukanje mladenke okrog živali, ki se jih druge zastopnice njenega spola navadno tako boje. Pridružil se je nama neki mož, ki sva mu razodela svoje začudenje o pogumu tamkajšnjih žensk. Ta nama je pa pripovedoval |w> poti grede, da je dotično dekle prevzelo čebele po svojem umrlem očetu, ker je bila edinka in da čebelari prav tako kot drugi moški čebelarji, da opravlja vsa dela sama in
prav lepo vse oskrbuje. Pripovedoval je, da ima večkrat prav lepe dohodke od čebel, ker navadno prodaja spomladi plemenjake nekemu Gorenjcu.
Ko sein pozneje to premišljeval, mi je prišlo na misel, zakaj se .nekaterih opravil ženske spliošno izogibljejo in jih prepuščajo samo moškim. To velja zlasti za čebelarstvo in sadjarstvo. Zdi se mi, da je to nekako privzgojeno in bolj predsodek. Kot sem čul pozneje o tej čebelarici, ni bilo njeno delo prav nič manj uspešno kot je navadno pri moških. Prav tako bi nekatera dela pri sadnem drevju ženske opravljale z istim uspehom ali pa še bolje kot moški. Vzemimo samo cepljenje. Saj so ženski prsti običajno še bolj spretni kot od težjega dela otrdeli moški in je ravno pri' cepljenju treba nekake gibčnosti, spretnosti in mehkobe. Posebno velja to za cepljenje, ki se izvrši lahko na tleh. Čemu bi zlasti vrtnic ne cepile (oku-lirale) tudi ženske? Zdi se mi, da je pri naši vzgoji tu neka vrzel, ki bi jo bilo treba izpolniti. Cesar se uče dečki, naj bi se splošno tudi deklice, če je to za gospodarstvo potrebno in tudi ženskemu spolu kolikor toliko primerno. Čebelarstvo pa je tako opravilo, da ga zmorejo tudi ženske. Plezanje po drevju za 'roji, ki jih ni bilo mogoče ujeti v vršo, pa prav radi opravijo kaki fantički, ki s. tem pokažejo tudi svoj pogum.
Pred leti me je zanesla pot preko nekdanje avstrijske Istre, v smeri od Kopra proti Opatiji. Bilo je poleti meseca avgusta, v času najhujše vročine. Zanimal me je ta kraški svet, zlasti ozemlje ČičaTije. Zato sva morala s tovarišem peš in se pomudila tu in tam dalje časa, ker se nama v teh počitniških dneh ni nikamor mudilo. Vso pot nisva nikjer naletela na kak čebelnjak. Sicer bi pa po tem kamnitem svetu čebele tudi ne imele kaj iskati. Mogoče je ob robu te pušče kaj boljše, a prava Čičarija je tako revna, da se je sam Bog usmili. Le tu pa tam sva prišla do nekakih votlin, ki jim pravijo doline; tu se je nabrala rodovitna prst in videla sva okrog skromnih hiš zelo lepe njivice in vrtove, posajane s trto, sadnim drevjem in drugim rastlinjem. Zdaj sem dobil šele pravi pojem, kaj je zelenica (oaza) v puščavi. Čebelnjakov pa tudi tukaj ni bilo. Sele v južnem predelu deželice, v okolici Opatije, sva naletela na lepe čebelnjake in paviljone.
V	Opatiji sem imel sorodnico v službi pri •uglednem in bogatem istrskem Hrvatu i.n jo ob tej priliki obiskal. Ko sem imenoval ime tega odličnika, mi je pokazal fantek v bližini lepo vilo. Našel sem sorodnico Ivanko v družbi gospodarice v lopici, sredi nebeško lepega vrta. liilo je popoldne in sta tu v prijetni senci delali ročna delu. Lopa je bila vsa obrasla z zelenjem in je vladni v njej prav prijeten hlad. Ko je gospodarica čula, da sem sorodnik njih Ivanke im tudi Slovenec, je bila naravnost navdušena. Ivanka nam je že v pismih razodela, kako visoko ceni ta družina ravno Slovence. Z njo so občevali tako kot s pravim družinskim članom, čeprav je bila Le njih plačana hišna. Gospa me je pri prvih besedah kar povabila, naj ostanem pri njih gost. Moje opravičilo, du imam še tovariša, s katerim morava biti še zvečer na Keki pri prijateljevem stricu, kjer naju pričakujejo, je rodilo le to, da sem moral iti takoj še po tovariša v restavracijo in ga pripeljati s seboj. Hotela je naju peljati v salon, pa smo se zedinili za vrtno lopo.
Medtem je Ivanka pio gospejineim navodilu prinašala iz bogatili zalog vse mogoče dobrote zoper lakoto in žejo. Na tako iskreno gostoljubje v resnici nisem še zlepa naletel. Gospa je bila izredno omikana, dobrosrčna in prijazna, kar smo do.znali že po Ivankinih pismih, zdaj sem pa to videl na lastne oči. Kot žena znanega in priznanega javnega delavca, se je tudi ona zanimala za vsa vprašanja, ki so se pretresala v oni razgibani dobi. Tako nam je sredi prijetnega razgovora le prehitro potekal čas in je gospa še vedno upala, da se bova dala pregovoriti in ostala pri njih čez noč. Kajti zvečer se vrne s Sušaka njen mož in mu bo zelo hudo; če bo cul, da sta bila tu ,,'brača Sloven a ca“ in da on ni našel prilike govoriti z njima. Šele ko ji je moj tovariš povedal, da je že pismeno sporočil svojemu stricu na Reko, da prideva s tem in tem parnikom, je razumela najin upravičen sklqp. Preden sva odšla, naju je še peljala po obširnem vrtu. Tu sem zagledal med bujnim zelenjem paviljomček s štirimi AŽ panji. Zdaj mi je bilo. res žal, da ne ostaneva s tovarišem tu. Na moje vprašanje, kdo goji čebele, mi je gospa pojasnila, da je to najljubša zabava njenega moža po uradnem delu. Ko je videla, da sem tudi jaz človek take vrste, je začela že
kar vzdihovati, kako bo možu hudo, da je odpustila take „fine ljudi". Zdaj je bilo tudi meni zares hudo. A tovariševa obveznost je vezala tudi mene. Pozanimal sem se samo, če žival uspeva, kar pa sem videl že sam.Močno je dišalo okrog panjev in mogočno brečnanje je izdajalo bogastvo v notranjosti. Gospa pa je pravila, da imajo iz teh panjev skoro vsaiko leto dovolj finega medu za kuhinjsko uporabo. Posebno je hvalila spomladansko pašo, -ko cvete lavor. Taikrat da se napolnijo panji in je mož posebno ponosen na uspeli svojega čebelarjenja. Kadar je najbolj utrujen ali pa slabo razpoložen, da ga čebele prav gotovo ozdravijo. Ce pride še tako od daleč in pozno domov, stopi skoro gotovo do paviljona, voščit tudi čebelicam „laku noč“.
Žal mi je bilo, da nisem imel prilike spoznati osebno tega zanimivega gospoda, o katerem sem že toliko čul in bral prej in pozneje, zlasti ob njegovi smrti.
Poslovila sva se od prijazne gostiteljice in prav zadnji hip ujela parnik za Reko.
Naj omenim še, da je sorodnica z zelo težkim srcem po petih letih zapustila to družino in da je tudi gospa zelo obžalovala njen odhod ter ji poklonila dragoceno darilo v spomin, ali kot pravimo „v balo“.
Znamenit l jubljanski čebelnjak. Znana osebnost v Ljubljani je bil v drugi polovici preteklega stoletja veletržec Fr. K s. Souvan. Iz Ločne pri Novem mestu doma je pred dobrimi 100 leti odprl na Mestnem trgu v Ljubljani trgovino z niianufaikturnim blagom. Treba je bilo mnogo sposobnosti, napora in vztrajnosti, da se je domačin vzdržal in uveljavil v tedanjem trgovskem svetu ter se, kakor Souvan, .razvil do enega najuglednejših ljubljanskih veletrgovcev. Zanimivo je, da je bil ta poslovni človek tudi navdušen čebelar in od vsega početka član pr-veg'a čebelarskega društva na naših tleli. Po reorganizaciji društva v slovensko smer je bil od I. 1876. dalje celo njegov podpredsednik: na predlog dr. Ahačiča so ga 1. 1878. izvolili za častnega člana društva.
L. 1862. je .kupil v Šelenburgovi ulici hišo, v kateri je danes Tičar jeva trgovina in priredil v njej nove prostore za Čitalnico, veliko dvorano za prireditve in restavracijo, kamor so zahajali tedanji vodilni slovenski možje, politiki. literati in gospodarstveniki. Za čitalniškim poslopjem si je uredil velik vrt, ki je segal tja do Tržaške ceste. Ob nunski strani, nekako sredi vrta, je postavil vzoren čebelnjak z velikim številom panjev. Poleti so polog tega čebelnjaka morali začasno namestiti še več drugih. Vsi panji so imeli živo poslikane končnice, kakor je velevala tedanja čebelarska moda, ki je bila prav takrat na višku. Stari Souvan je že v pričetku sedemdesetih let prepustil trgovino sino-mla, sam pa je užival zasluženi pokoj. V poletnem času je bil o lepem vremenu na svojem vrtu ter se ukvarjal s čebelami. Kakor pripoveduje dr. Gosti, po katerem smo posneli večino teh podatokv,1 je morala, kadar Souvana ni bilo doma, stara dekla Mica paziti na roje in jih ogrebati. V tem čebelnjaku je imel nekaj svojih panjev tudi upokojeni cestni mojster Manolt, ki je prav tako vsak dan prihajal sein-
1	Dr. F, Gosti: Souvanov vrt in njegovi
kaj nadzorovat svoje muhe. Tudi župnik Jerič, predsednik tedanjega slovenskega društva za umno čebelarstvo in urednik „Slovenske čebele“, je imel tukaj nekaj panjev. Poleti so nekatere prepeljali v ajdovo pašo v šiško, pozneje v jeseni pa so imeli „trgatev“ v gospodarskem poslopju na vrtu. Čebele so zažveplaIi, med pa, v kolikor ga niso pustili v satju, iztisnili in vošči ne prekuhali v vosek. Pa tako so navsezadnje delali tedaj pri vsakem čebelnjaku! Niso se pa običajno nikjer zbirali pri čebelnjaku veljaki, ki so vedrili in oblačili na političnem netni celega naroda, pa najsibo še tako malega. Bilo pa je tako na Souvanovem vrtu in sicer foaš pri čebelnjaku, kjer so se shajali Souvanovi prijatelji in znanci na vsakodnevne razgovore. Souvan je bil poročen s sestro tedanjega narodnega voditelja, „očeta slovenskega naroda“, dr. Bleiweisa, ki je razen v zimskem času, skoro vsak dan prihajal v popoldanskih urah na vrt, običajno v spremstvu svojih prijateljev dr. Coste, L. Svetca, notarja J. Zupanca in drugih vodilnih rodoljubov. Tudi udeleženci občnih zborov čebelarskega društva so si radi skupno ogledali čebelnjak, ki je s svojim impozantnim številom lepo poslikanih panjev predstavljal tako za laika kakor za čebelarja svojevrstno in privlačno zanimivost. Pa saj ni čudno, vsa tedanja ljubljanska čebelarska žlahta je premogla komaj 203 panje!2 In večina jih je stala prav na Souvanovem vrtu ...
Souvanov čebelnjak je bil takorekoč „pred nosom“ našim vodilnim možem in „v središču“ takratnega političnega dogajanja. Vendar si naši prvaki v zgledne složnosti marljivih živalic očividno niso jemali preveč k srcu. Kakor vemo, so se prav takrat razdvojili...
Komaj sedemdeset let je od tedaj, pa se nam vse to že zdi .kot sen iz davno minule dobe patriarh a lične domačnosti...	Deel
Sličice iz čebelarskega življenja
Stric: Matic
fideriik Avgust, kralj saksonski, je na neki čebelarski razstavi vneto zasledoval vrvenje čebel v opazovalnem panju. Razlaganje predsednika saksonskega čebelarskega društva je komajda ^ poslušal.
Navsezadnje je hotel videti kraljico. Neki spretni čebelar jo je ujel iz mrgoleče množice čebel presenetljivo naglo. Kralj se je teinu čudil in rekel: „Saj je ravno taka kakor druge čebele; po čem. jo lahko spoznamo?“ Čebelar je bil v zadregi na odgovor; nazadnje pa je le rekel: „Dovolite, Veličanstvo, najzanesljiveje po z a d n j i c j“. Kralj se je komaj vidno namuznil in pripomnil: „Čudno, drugače takih stvari ni mogoče videti. ‘
*
Dve, tri Petrove. / rajnkim znanim čebelarjem Petrom iz Trnovega, originalom svoje vrste, sva si bila dolgo let dobra prijatelja. Rad sem ga obiskoval. Zmerom mi je povedal kaj zanimivega in tudi zabavnega iz svojega čebelarskega življenja.
Nekoč sva. se pomenkovala o čebelarskih letinah. Našteval mi je, katere so bile najbolj medene, katere nenavadno slabe, in kdaj so mu plemenjaki močno rojili. Neke letnice se ni mogel spomniti. Vrtal je in vrtal, pa mu ni šlo v spomin. „Oh, počakajte no malo, bom koj povedal“, je dejal, vstal din odštorkljal po lesenih stopnjicah na podstrešje čebelnjaka. Tam je imel spravljeno «taro čebelarsko šaro, menda za petdeset let nazaj. Dolgo časa je gori šaril, premetaval stare panje, vmes godrnjal kakor medved, nazadnje pa privlekel, dobesedno privlekel, po stopnicah velika stara vrata.
Debelo sem gledal im ugibal, kaj naj to pomeni. Petru se ni pav nič mudili o, da bi potešil mojo radovednost. Poiskal je naočnike, kar je trajalo celo večnost, jih prav počasi nataknil ter začel strmeti v vrata in s kazalcem pisati po mjih. Radoveden stopim bliže in vidim, da so gori nekaki klinopisi dn okorne številke ter še razne druge čačke.
Potem mi je počasi razložil, kakor je bila njegova navada, da je na vrata vsa leta zapisoval vse čebelarske zanimivosti in važne dogodke, za vsako leto posebej. To edinstveno beležnico je ob svojem času spravil na podstrešje. Pa ne zato, ker so jo leta zdelala, ampak ker je že bila od vrha do tal popisana. Zato se je morala umakniti novi.
*
Peter je poslikane končnice zelo cenil. Bil je pobožen mož, zato so morale biti vse podobe na panjih nabožne vsebine. Kadar je bil kak svotnik godov, je postavil na vsako stran žrela tistega panja majceno, lepo pisano vazo z raznimi drobnimi cvetkami. Na večer pred godom jo prižgal godovniku decimeter veliko petrolejko, kii je vso moč morala goreti. Čebel prav nič ni motila, ker je bil plamenček komaj za dobro čebelo velik. Pogled na medlo razsvet-
ljeni panj je bil v temnih nočeh kar nekako čaroben, /ato se Petru nisem čudil, da je imel to navado.
*
Nekoč sem se že poslavljal, pa me prime za rokav in mil reče: „Očka — tako me je v dobri volji nazival! — potrpite no malo, vam bom dal tiste krajcarje za društvo, da mi ne bo treba tja nosit. Stopil je za skladanico praznih kranjičev na gredeh čebelnjaka in začel odpirati zdaj tega zdaj onega in segati van je. Odpiranja ni bilo ne komca ne kraja, vmes pa je potihem sam s seboj govoril, z jezikom tleskal, zdihoval lin klicai zlomka, hudnika, hen-taja in ‘kaj vem še koga na pomoč. Nazadnje je ves poten odnehal, rekoč: „Boim pa drugič dal, danes „je" ne najdem, Rog ve kam sem zlomka skril".
Izvlekel sem .iz njega, da ima v mislih leseno škatlico, v katero je spravljal kovance, da jo lahko kupil sladkorja, kadar so ga bile čebele potrebne. Denar je skrival pred ženo. Bila je sila varčna gospodinja, ki se ji je zdelo škoda vsaike „kronice“ za take namene, posebno, ker so bili dohodki od čebelarstva, leto za letom pičle j šii.
Potem mi Peter škatlice ni več omenil do jeseni, ko je že kranjiče podrl. Našel jo je v nekem prvcu, prav v kotu pri žrelu. Čebelam očitno ni bila na potu, saj so jo lepo na satje prizidale. Pozabil je, da je v taistem praznem panju skrita ter je vanj roj vsadil.
'k
Rilo je zvečer na zimo I. 19U7. Petra sem našel v njegovi majhni delavnici v druščini snažnega starčka berača, ki je kdaj pa kdaj prišel okoli vogla na čebelarski pomenek;. Peter je imel siromaka rad. Vselej mu je postregel s čimer mu je pač mogel. Tisti večer mu je prinesel brtavs dobrega kruha in polič domače medioei Kmalu je pojedel ter popil ter se poslovil.
Peter si je pipo natlačil, tobak prižgal in začel na vse kriplje vleči, da so se mu oči kar izbuhnile. Puhal je od sebe zelenkastosive oblačke dima, strahovito smrdečega po dimu šote. Začel sem kašljati in kihati na vse kriplje, Peter pa se je pridušeno smejal, da mu je trebuh poskakoval. „Veste, za tobak je huda, pa si pomagam s posušenimi lapuhovimi listi. Hudnik „nazarensko“ peče. Včasih imam tak jezik, da moram v usta vzeti malo lanske medice, da si jezik popravim in ohladim. Požreti jo pa Rog varuj! Ne vem, zakaj je tako gromozansko kisla, da človeka kar strese. Povrh še hudo cika. Prav vsa dobrota je je skupaj. Veiste, nihče domačih je ne prenese. Vsakega tako požene in zdela, da teden dni ni za nobeno rabo. Samo tisti možiček, ki ste ga prejle videli, jo prenese. Nič mu ni, čeprav je popije liter ali še več. Nate, pokusite jo malo!“
Ponudil mi je je zvrhan kozarec. Nisem je mogel odkloniti. Srknil sem za dober kurji požirek in brž izpljunil, tako mi je jezik in usta zvleklo in streslo po vsem životu.
N a k, take medice že niso pili stari Slovani. Če bi jo bili, bi jih dandanes ne bilo kakor listja in travel Sam zlodej je niolral Petru pomagati, ko jo je kuihal, drugače ni mogoče kaj takega zvariti. Ni mogoče!
Kadar hoja medi... Vračal sem se s kolesom izpod Krima mimo Anzolčeve gostilne, kjer je imela ljubljanska podružnica nekdaj s>voj čebelnjak. Kar opazim, da se vlečejo iz širokih rež Anzelčeve lesene šupe gosti curki dima» Gori! Prestrašen skočim s kolesa, ga pahnem od sebe in zdirjam proti šupi, ne da bi vedel kaj mi je storiti.
Kar se vrata pred mojim	nosom	odprejo	in
ven švigne dekletce z medenim satom v rokah. Osupla se «pogledava. Glej jo! Saj to je vendar Jožica, hči čebelarja Vena, kakor smo ga v šali krstili zaradi njegovega širokega izgovarjanja glasu c.
Beseda je dala besedo	in	zvedel	sem, da	so
atkove čebele v šupi, ata	pa	da jim	ravno med
jemlje,
Odprem vrata. Oblak gostega, smrdečega dima mi buhne v obraz, da me je .kar vznak vrglo. Ko pridem do sape, zagledam v šupi za panji neko postavo, ki je bila po opremi močno podobna morskemu potapljaču. Na obrazu je nosila mogočno krinko, okoli vratu veliko ša-rasto ruto z debelini vozlom na goltancu, hlače pa je imela spodaj zavezane z debelo vrvico. Desnica te jamske prikazni je bila zavarovana z debelo volneno rokavico, levica je pa držala „kadiilniik“: debel zvitek tlečih krp. Izmed čebelarskega pribora me je najbolj zanimalo onnelce za čebele. Namesto iz mehkih ščetin, jo bilo napravljeno iz trde sinkovine. Ce kaj vem, so taka omela pri pokih v navadi.
In imi je začel Ven pripovedovati, kake muke mora trpeti. Čebele so popolnoma pobesnele ; koljejo kakor sto vragov. Od pikov mu že slabo prihaja. Čebel ne more ukrotiti, čeprav jih nakaja in dela skoraj v temi, da bi ga ne videle. „Menda v temi še bolje vidijo, saj me na svetlem še nikoli niso tako napadale,“ je zaključil svojo jeremijado.
Nekaj se mi je v srcu zganilo, da bi nesrečneža poučil, zakaj «o mu čebele tako gorke, pa se.ni se raje molče obrnil in odšel.
Vseeno sem se moral po poti smejati našemljenemu možu, ki sili med čebelarje, ko vidi, da ga čebele ne marajo. Na klop bi marali take mazače privezati, in jih po goli z ostro sirkovo krtačo pošteno obdelati. Potem bi morda vedeli, kako je čebelam, če jih s sirkovim omelom obdela vaiš.
*
V	Notranjih goricah stopim i/. vlaka. Namenjen sem peš pod Krim ik čebelam. Iz sosednjega vagona se vsuje kopica ljudi, otrok in odraslih, vsi težko obloženi z nahrbtniki in najrazličnejšim čebelarskim priborom ter s posodami za med. Tej četi poveljuje, kakor vidim, moj dobri znanec čebelar Tilen.
/Pred postajo čaka blaten zapravljivček s /konjem pinogavcem, ki naj potegne družbo tja, kjer se cedi med — v čebelarsko obljubljeno deželo.
Vse hoče hkrati na voz. Otroci kriče in odrivajo drug drugega, ženske so glasne in vse zmedene, ker se ne morejo 'dovolj hitro skobacati na voz. Rožljanje pločevinaste posode, rezki vzlikii voznika, ki kroti vznemirjenega konja, vmes pa zamolkli glas gospoda Tilna, ki
skuša napraviti mir in red med živo kopioo in njeno prtljago na vozu. Nazadnje konj vendarle potegne in zavije na cesto proti Krimu.
„Ta stvar utegne postati še zabavna,“ mi jo neka slutnja govorila, ko isem krenil peš za vozom, ki se je vedno bolj oddaljeval in naposled zginil za ovinkom.
Čez dobro uro sem tudi jaz prikrevsal do podružničnega čebelnjaka pri Anzelcu. Tilnova družina je bila že močno zaposlena s točenjem medu. Oče Tilen je, kakopa, gospodaril pri panjih, tri žensk iso pri mizi z vilicami obdelovale sate, trije negodniki so pa zakladali požrešno točilo z debelimi medenimi plohi, se obešali ko nori na pogonsko ročico in prelivali med v posodo, tako da so imeli vse roke do komolcev z njim nakacane.
Kadar je očka Tilen kak posebno lep sat oniedel, se je izza oblakov dima prikazal, stopil bliže proti mizi, krinko snel, dvignil sat predse in vzkliknil: „Poglejte ga!“ Vselej so potem ženske zavreščale od navdušenja, otroci popustili delo in drli na kup, da vidijo tisto belo čudo v lesenem okviru. Iz vseh ust so se usipali vzkliki radosti in občudovanja. Sredi1 teh razburkanih valov pa je stal pa/nosno zravnan gospod Tilen ter z očmi požiral ploho priznanj, ki so je bile deležne njegove čebelice.
Kako čebelice? Ali ne gre njemu v prvi vrsti čast za ta blagoslov? Ali ni 011 čebelic vodil, po očetovska skrbel zanje in obrodil z njimi vise štiri strani domovine? Kdo je bil tisti junak, ki je ob slabih letinah, ne da bi kaj javkal, moško izpil čašo grenkosti do dna? Mogočne trdnjave so se podale, toda njegovo revno čebelarsko srce, ta majhna a silna utrdbi ca, je kljubovalo vsem zakletim sovražnikom njegovih čebelic in vzdržala'do konca. Sedaj pa, ko se je nebo spomnilo uboge čebelarske pare, naj imajo samo čebele zaslugo, da se gredi v panjih šibijo pod težo medenega blagoslova. Kakšna krivica! Meni, meni gre v prvi vrsti čast, če bo vsa posoda polna dehtečega medu. Čebele •— oh čebele! te so storile samo svojo dolžnost, kakor jim je bilo ukazano jhi moji volji, nekoliko pa tudi po sili zakonov, ki veljajo za vse kar leze ino gre.
Ne morem zatrdno reči, da sem bral ravno te misli v iskrečih se očeh gospoda Tilna, a približno takšne so le morale biti. Ceinu je pa pri povzdigovanju satov puhal skozi nos kakor razjarjen slon, obračal glavo na vse strani in z očmi prebadal svojo irajo, da je nazadnje vse utihnilo? Pravica komur pravica, čast komur čast!
I11 nebeški Oče je v svoji dobrotljivosti z nebes opazoval to napihovanje gospoda Tilna, se smehljal ter imel dopadenje nad radostjo črvička Tilna in njegovih.
Nobena podoba na svetil pa ni popolna. Tudi na tej sliki družinske sreče sem opazil grdo neskladnost v podrobnostih. Vselej, kadar so se oči navzočnih na opozorilo vodnika čebeljih trumi (Lep vodnik s krinko in rokavicami ter v oblakih dima! Pripis tiskarskega škrata) zamaknile v povzdignjeni sat, je menda sam zelenec šepnil sinku Damu na uho: „lla, zdaj!“ Mitro kakor od strele zadet je za toči lom počepnil in začel med zajemati iz čistilnika — kar z roko. To ga je1 znal urno in spretno vase spravljati! Kasneje sta ga začela posnemati še ostala bratca. Prebrisanci so dobro vedeli, kdaj je treba nehati, čepeči jo je dobil v kritičnem
t roii ii t k n s čevljem v zadnjico, znamenje „straže", (la je treba jenjati. Kdo bi jim zameril! Saj je še strica Matica mikalo, da bi se pridr.. . Ssisst!
Vso pot proti domu sem bil dobre volje. Še sedaj se rad spominjam lepega praznika, ki ga j e gospod Tilen pripravil svoji družini posl Krimom. Da bi ga le kaj večkrat!
Še nekaj naj o m enimi. Ko sem prvič čul ime Dam, sem se radoveden začel ozirati, kje je kuža, ki ga kličejo. Poprej na kolodvoru ga nisem videil v druščini. Nazadnje se mi je zasvetilo, da velja klic sinku Damjanu (na kratko
I	lamu).
*
V	Črni vasi sva s tovarišem stopila s svojih dvokolesnih konjičev, da si nekoliko1 oddahneva. Zleknila sva se na zemljo v senci košate jablane in začela po malem kramljati.
Kar nama prinese veter na uho nekake čudne glasove, kakor bi kdo po kravjih zvoncih udarjal. Poslušava, kaj naj bi to pomenilo. Glasovi prihajajo vedno bliže.. Penkel, penkel, penkel brez prestanka. Kar zagledava v daljavi na cesti kolesarja, ki vozi opotekaje zdaj na eno zdaj na drugo stran ceste. Ko privozi bliže, ga spoznava. Čebelar je. Težko je otovorjen s posodami za med: Gotovo jih vozi k čebelam pod Krimom. Nič manj kakor šest velikih pločevinastih vrčev ima s isabo. Dva mu bingljata na krmilu, dva sta privezana zadaj za sedežem na nekakih lesenih petrah, ostala sta pa na čebelarjevem hrbtu.
Med vožnjo sta sprednji kanti vso pot zadevali oil) kolo, da se je slišalo „zvonjenje čez hrib in čez plan.“ Tako mora tudi biti, kadar imajo čebelarji svoje praznike.
Skoraj bi trdil, da je moral tisti človek imeti kak hud čebelarski greli na svoji duši, da si je naprtul tako pokoro. Prepričan sem, da je imel vsak las na njegovi glavi svojo kapljico, preden je s kolesom prikolovratil do čebel. Vročina neznosna, sence nobene, pot pa kar se da dolgočsana, ravna in brez konca. Zares, takih žrtev je zmožen čebelar le takrat, kadar se mu obeta obilno plačilo za trud: polne posode tistega sladkega saka, ki ga potijo mogočne hoje v območju očaka Krima ter njegovih bližnjih in dal j n jih sosedov.
On, ilci ga jo sama pravica, pa naj bi se kaj večkrat spomnil čebeljih pastirjev in švrknil kdaj tudi po hojah, ne samo po čebelarjih, ter jim zaklical: „IJo hoj! konec dremanja! Sedaj pa le, kar duše dajo.“
*
Ena izza mladih let. Bilo je v drugem letu mojega čebelarjenja, ko sem jo neko nedeljo zjutraj mahnil peš proti Polhovem Gradcu. Stari Andrejčevec v Šmartnem pri Dobrovi, tisti, ki je tako vpil, kadar je govoril, da se ga je slišalo kmečko uro daleč, tisti navihanec mi je natvezel, da ima neki čebelar v hribih nad Šujico posebno imenitne čebele, ki dan in noč bero; precej večje so kakor dolinske in lepe siivc barve. Še med pogovorom sem napravil sklep, da moram do njega. Če se bo Je dalo, bom kupil tam kak roj.
Ljudje so že pojilžinali, ko sem prikrevsal do čebelarjeve domačije. Malo kmetij poznam, ki bi imele tako lepo lego,. Hiša stoji sredi obsežnega sadovnjaka. Po pobočju se razprostirajo njive in travniki, vse lepo zaokroženo po
volji tistega, ki nam odmerja dolžino niti našega življenja. Zrak tam gori je čist, poln vonjav, nebo pa tako blizu, da bi človek lahko svojemu patronu roko podal, če bi jioi hotel sprejeti. .In kakšni gozdovi so tam gori! Gosti, temni, polni velikanskih smrek in bukev. Pozna se jim, da imajo mir pred sekiro in la-k o nuno ro ko.
Gospodarja sem našel v senci pod neko hruško; zadovoljen Kranjec s travnato bilko med zobmi. Kmalu sva bila v živahnem pogovoru pred velikim čebelnjakom, polnim panjev, naseljenih in praznih. Razkazal mi je družine, pogledala sva v panjove z roji in že sem napeljal tako, da je mož uganil, kaj me je prineslo gor. Kakega močnejšega roja ni bil voljan prodati, čeprav sem ga obdeloval na vse miile načine. Nazadnje, ko sei me le ni mogel otresti, mi je ponudil tretjevčka, ki ga je tisto dopoldne ogrebel in se je še hladil v sencii za čebelnjakom.
Kaj prida ga že ne more biti, sem si mislil, ko mi je povedal ceno. 'I’ri krone s panjem vred. Ko sem si roj in panj ogledal, sem videl, da sta drug drugega vredna. Roja. je bilo za dober liter, panjiček pa ni imel niti za ped širine. Nazadnje, ko ni šlo drugače, sem ugriznil v kislo jabolko, plačal, zaprl panj, ga zadel na ramo in odšel. Zrelo je bilo zamašeno s smrekovimi vejicami. Ker me je gospod ar pogostil z imenitnim kislim mlekom in sladkim ajdovim kruhom ter nabasal v žepe voljnih in sladkih suhih hrušk, se zavoljo cene roja nisem imel kaj pritoževati.
Začel sem se spuščati navzdol s pospešnimi koraki. Mlademu človeku se vedno mudi. Na nekem strmem ovinku mi je izpodrknilo, da sem se prav pošteno usedel in v jezik ugriznil. V tisti bolečini »e mi je za hipec zdelo, da je neka j od mene odletelo. Malo sem se ozrl
—	nič! Hajdi naprej!
Po poti iso me ves čas obletavale čebele. Za rojem, gredo, sem si mislil in korakal naprej. Kdaj pa kdaj jih je bilo okoli glave kar nekam preveč, a so se polagoma vendarle porazgubile. Panj sem držal za brado. Od časa do časa sem ga moral preložiti z rame na ramo, ker so me začele roke boleti. Tako je šlo do K o zarij!
Tam sem imel znanca čebelarja, pri. katerem sein nameraval malo počiti. Panjiček sem položil pod drevo v senco in stopil v hišo.
Kmalu sem se poslovil. Čebelar me je spremil do roja. Že hočem panj zadeti na ramo, ko me mož začudeno vpraša: „Kje pa imate, končnico panja?“ „Kje neki, v panju,” mu odgovorim. „Pa v temle ne, sa j je odprt," mi. reče in pokaže s prstom nanj. Naglo gu dvignem, obrnem — hiidnika, končn-ice res ni. Pogledam v panj — prazen!
Kdo ve, kaj se mi je takrat z obraza bralo: žalost, jezu, sram ali vse skupaj? Kovač se mi jo najprej smejal, ko pa je videl, kako je z menoj, me je jel tolažiti. In ros sem potem lažjega srca odšei.
Takrat, ko sem po poti padel, je morala končnica odleteti kam v grmovje, da je nisem opazil, ko sem se ozrl. Razburjene čebele so potem začelo odletavati in se polagoma porazgubile vse z matico vred. Jaz, norček, pa nisem vedel, zakaj jih toliko okoli mene brenči.
Tako se je zgodilo z mojimi prvimi čistimi sivkami,. Slabih posledic tu dogdek ni imel. Samo tisti kričač Andrejčevec me je nekoč pozneje mimogrede vprašal, če sem tisti težki roj srečno prinesel v Ljubljano. Nisem mu odgovoril. Ko je bil že več korakov od mene, se je obrnil in zarjul: „Pa pazite nanj, je dobre sorte. Bo še le to s prerojil... če že ni...“
Maslo tistega čebelarja v Kozarjih, sem si mislil. Zlomek le. ni mogel jezika držati za zobmi.
"it
Prijatelj Pivko mi je. večkrat pomagal pri točenju pod Krimom, jaz pa pjemu. Rad sem ‘ga imel, ker je bil dobričina brez primere ter zelo spreten in uren delavec pri čebelah.
Pri neki taki priliki smo si opoldne izbrali prostor za južinanje in oddih v senci na vrtu. Posedli smo kar po tleh v travo in si stregli z dobrotami, kakor se na tak praznik spodobi. Bili smo židaine volje. Kaj bi ne bili! Iz panjev smo ves dopoldne jemali same težke medene pogače, belo kakor sneg, Marši,kak trebušast sat je potegnil tudi čez tri kilograme.
Pivkova žena je bila zaradi 'dobrega točila domačih čebel vsa iz sebe. Od samega zadovoljstva ni vedela, kaj bi počela. Sirota še jesti ni utegnila. Čebelam je pela tako hvalo, da je že presegalo mejo običajnosti. „Oh te ljube čebelice, te zlate živalce, kako so prid-kane. Oh, koliko mora delati in trpeti ta drobna stvarca, da toliko »nese. Jej, jej, kako je fletno, kadar so tako bogate. Oh, to je res zlata živalca, božja muhica, kakor naš atek pravi. To sem jim hvaležna za medak, ki so ga nabrale.“
Tako je šlo vos čas juži.ne. Nismo ji zamerili. Vedeli smo, da se no veseli brez vzroka. Velika družina, gospodarske skrbi in kopa drugih nadlog, ki spremljajo človeka do mrzlega
Biološke
ii.
Troje bioloških knjig. Kdor hoče biti dober čebelar, mora poznati življenje čebel, kdor pa hoče življenje čebel razumeti, mora biti vsaj nekoliko vešč v splošni biologiji. Ena izmed najlepših splošnih biologi j, kar jili je v zadnjem času izšlo, je „Du und das Leben ‘ (Ti in življenje), ki jo je napisal čebelarjem dobro znani prirodoslovec Karl v. Frisch. Z isto lahkoto in eleganco, .ki je značilna za vse njegove poizkuse s čebelami, kakor tudi za njegovo tolikanj priljubljeno knjigo „Iz življenja čebel“, v kateri je te svoje poizkuse popisal, uvaja čitatelja v najtežja življenjska vprašanja in mu jih naravnost oprijemljivo razlaga, škoda da je knjigo v teh razburkanih časih tako težko omisliti. Kljub temu jo toplo priporočamo vsem onim čebelarjem, ki obvladajo nemščino.
Kje pa naj ■črpajo biološko znanje tisti, ki so navezani pri strokovni izobrazbi zgolj na materinščino? No, tudi tem niso zaprta vsa vrata. Leta I'>26. je izdala Mohorjeva družba nič manj vzorno tako knjigo z naslovom „Čuda in tajne življenja“. Sestavil jo je zdravnik dr. Anton Brecelj. Delo je napisano dokaj poljudno in v tako dovršeni slovenščini, da bi se morali ob njej učiti vsi, ki se ukvarjajo s pisanjem strokovnih člankov. Z vsebino nekaterih poglavij,
kropa (kakor je izgovarjal besedo grob pokojni novomeški prošt E.).
Nekaj let nato sein mimogrede hotel obiskati g. Pivka. Pred vrati je stala njegova žena. Držala je roke navzkrižem. Bila je videti prav slabe volje. Pozdravil sem jo, pa mi je v odgovor samo nekaj zamomljala. „Vreme kaže na slabo“, sem dejal potihem sam sebi. „Kje pa imate moža?“ Zopet nič odgovora, pač pa je oči od mene obrnila nekam proti nebu in zacepetala z nogo. „Manica, prosim lepo, ali je mož doma“, vprašam še enkrat, tokrat prav pon i žno.
Sedaj šele sem dobil odgovor, pa ne takega, kakršnega sem se nadejal. Jezno me je ošinila z očmi od glave do nog in še od nog do glave, potem pa jezno rekla: „Tam pri čebelnjaku ga poiščite. Že ves dopoldan zija v čebele in zagovarja oblake. Še vas je bilo treba, da bo še več časa zafračkal. Če imate kaj več zdrave pameti kakor 011, mu raje dopovejte, naj pusti te nesrečne čebele, še ob hlače bo, če ne bo 'odnehal. Le kaj smo se pregrešili, da je to zlomkovo žival privlekel k hiši. Mar naj bolj skrbi za koze... in za kokoši... mu bo več zaleglo... čebele naj pa prepusti drugim norcem."
Po tej nevihti nisem imel druge želje in mi tudi ni kazalo kaj drugega, kakor zginiti ko kafra kamor že koli. Da bi šel ,k čebelnjaku
-	še na misel mi ni več hodilo. Poklapan sem jo zavil proti domu. Peklo me je, da sem tako po nedolžnem prišel v stope.
Toda nobeno zlo, ki pride od človeka, ni tako veliko, tla bi zaradi tega pšenica več ne zelenela. Take pripetljaje je najbolje takoj pozabiti. Saj je tudi Pivkov« mama kaj naglo izbrisala iz spomina celo tisti srečni dan, ko je pod Krimom zavzeta prepevala hvalo — zlatim čebelicam.
drobtine
v.
zlasti onih, ki obravnavajo razne načine razmnoževanja, sestavo rodnih kali, oplodijo, dedovanje in zakonito menjavost, pa bi se morali seznaniti vsaj naprednejši vzrejevalci matic.
In še tretje priporočilo! Prav pred kratkim so izšle v zbirki „Svet“ 'izpod peresa dr. Franca Mihelčiča „Tajhe narave“, ki predstavljajo novo izpopolnitev našega prirodopisnegn slovstva. Izdaja je za današnje prilike naravnost razkošno opreml jena s slikami, kar ne bo začetnika samo privlačevalo, temveč mu tudi pripomoglo k lažjemu razumevanju snovi.
Morda bo knjiga vzlic pisateljevemu trudu, da bi bil čim bolj razumljiv, marsikomu še vedno pretežka. Zato pa je treba predelati posamezna poglavja večkrat in tako rekoč vsak stavek podrobno razčleniti, dokler ne postane misel, ki jo vsebuje, docela jasna. Z drugimi besedami povedano:• Knjigo je treba proučiti, a ne samo golo prečitati. Za to je seveda potrebna zvrhana mera dobre volje, ki pa je, vsaj upamo, našim čebelarjem ne manjka.
Apis mellifica in mellifera. V sistematiki velja )M> mednarodnem dogovoru zakon tako z van e prioritete. Ta odreja, da pritiče prednost onim imenom, ki so- časovno prej nastala, da
imajo samo prva med več imeni splošno veljavo. Zakon prioritete je tako tog, da ne dovoljuje niti delnih izprememb prvotnih imen, zlasti ne onih, ki so nastala po letu 1758. Raz-mejnica je namreč letnica 10. izdaje Limnejeve knjiige „Sistema nature“. Popustiti je moral le v redkih in globoko utemeljenih primerih. Tak primer predstavlja baš naša čebela. Linne ji je dal najprej ime „apis mellifera“, kar bi pome-, nilo čebelo, ki donaša med. Pod tem imenom je označena čebela še v 10. izdaji omenjenega njegovega dela. Tri leta kasneje pa se je Linne premislil in'jo krstil za „apis mcllifico", to je za čebelo, ki med izdeluje. Pravilnejše je vsekakor drugo ime, kajti dejansko ne donaša čebela v panj medu, ampak medeči no (nektar), ki jo mora še prej predelati v svojem želodčku, da nastane iz nje pravi med. Danes se drugo ime splošno uporablja. Ali je zakon tu klonil pred veličino znamenitega sistematika? Morda, največ pa menda zato, ker je iz upravičenih razlogov izpremenil ime autor sam. Edino ruski znanstveniki še danes dosledno uporabljajo prvotni Linnejev izraz „mellifera“.
Apis mellifica mellifica. Linne je poznal svo-ječasno samo eno vrsto čebel, in sicer ono vrslo, ki je bila in je še danes razširjena v severnih predelih Evropo, zlasti po skandinavskih državah in v Nemčiji. Ko so bile odkrite kasneje razne pasme čebel, so morali sistematiki vrsto razčleniti v zvrsti in najti zanje primerna imena. Ker vrsti imena niso smeli iz-preininjati, so dodajali Linnejevemu imenu podrobne označbe: za našo čebelo pridevnik car-nica, za nemško temino čebelo, ki jo je imel Linne v mislih pri sistematizaciji, pa njegovo prvotno označbo mellifica, četudi bi bil morda izraz germanica, ali kaj podobnega bolj pri-primeren. Tako se je izrodil za nemško črno čebelo termin s ponavljajočim se atributom apis mellifica mellifica.
Socialna čut čebeL Pri čebelah je čut za družabnost, čut za življenje v družini tako visoko razvit, da jih more samota ugonobiti v najkrajšem času. Tudi človek je socialno bitje, po naših nazorih (najvišje, najbolj popolno socialno bitje na zemlji. In vendar je mogel neki Robinson Crusoe vztrajati na osamljenem otoku, odtrgan od sveta in ijudi, mesece in mesece, (ločim čebele ne prenesejo niti enega dneva samote, ne prežive niti ene noči, če jili ločimo od njihovih tovarišic.
Na vrtu nekega čebelarja je rastla košata lipa. Vsako leto julija meseca se je razcvetela, zadehtela in zbegala s svojim opojnim vonjem njegove čebele. Kakor nore so se vsipale iz panjev in letele na lipo, se zadrževale okrog njenih cvetov ure in ure, a donašale domov le bore malo medečime.V krošnji je čez dan šumelo in brnelo kakor v roju, panj na tehtnici pa je stalno kazal upadanje teže in donosa. A to ni bilo najhuje. Mnogo bolj je gnjavilo čebelarja, da je .našel redno vsako jutro cele kupe onemoglih in mrtvih čebel pod drevesom. Močni vonj jih je ujel v svoje mreže in jih zadržal na cvetih do poznega mraka. Ker se v temi niso znale orijentirati, so' bile prisiljene prenočiti na lipi. Z nočjo pa je prišlo domotožje, iki je do jutra vzajemno z ohlajenim ozračjem taiko iz-podjedlo njihove življenjske sile, da ob svitu niso bile mnoge izmed njih več zmožne odleteti
nazaj v svoje panjove. Čebelar je z nevoljo opazoval hiranje družin. Neke jeseni pa se je ujezil, posegel po sekiri in podrl lipo, ki mu je s sirensko zavratnim vonjem uničevala njegove ljubljenke. Jeza, ki jo je stresel čebelar nad lipo, je bila seveda neutemeljena. Škodljivemu pojavu ni bila kriva Lipa s svojim vonjem, temveč nerazumljiva čud čebel, ki jih dela kot posameznice šibke in nebogljene, v sikupinosti pa pogumne in odporne.
Socialni organi. Delavke so ona skupina bitij, ki družino reprezentirajo in jo hkrati obeležujejo .kot socialno tvorbo. K socialnemu dvigu so jim največ pripomogli določeni organi, ki so se v dolgi dobi razvoja postopno izoblikovali in so samo pri njih tako popolni, da morejo služiti skupnostnim namenom. Zato bi jili lahko imenovali tudi socialne organe. Socialni organi bi bili štirje: medna golša, nabiralne naprave na nogah, krmilne žleze in vo-sikovne žleze. Ako jih na kratko vzporedimo glede na vse tri razrede, ki nastopajo v čebelji družini, bi dobili tale pregled:
t. Medna golša je pri čebelah mnogo, bolj obsežna in raztegljiva kakor pri trotih in matici; nasprotno pa je zasebni želodček pri čebelah razmeroma kratek, pri matici za spoznanje daljši, a pri trotih skoraj še enkrat tako dolg kakor pri njihovih sestrah. Črevo ineri v vsej svoji dolžini pri čebeli 35 mm, pri matici 39 mm, pri trotu 47 mm.
2. ščeti so pri vseli treh bitjih: pri matici, trotu in čebeli dobro razvite, kajti to so priprave, primerne ne samo za nabiranje cvetnega prahu, temveč še mnogo bolj za krtačenje in snaženje dlakavega telesca. Glavnik na zadnjem paru okončin je pri matici šibkejši kot pri čebeli, pri trotu pa popolnoma manjka. Košek imajo satno čebele.
3. Krmilne in voskovne žleze najdemo izključno le pri čebelah, a še pri njih so v stanju funkcijonalne pripravljenosti samo kratko življenjsko razdobje. Krmilne žleze so v polnem razmahu nekako od 6. do 12., voskovne žleze pa približno od 10. do 18. dneva njihove starosti.
Potenje voska ni izključno svojstvo čebel. Dr. Krisch omenja v svoji znani knjigi „Iz življenja čebel“ majhne bele kosmiče, ki jih je često videti poleti, ko jadrajo po zraku. Če tak kosmič ujameš in si ga natančno ogledaš, „se ti razodene kot listna uš, ogrnjena v kožušček naj finejših belih voščenih niti, ki jih je žuželka izpotila skozi luknjice svoje kože“. Podoben proizvod neke sorodne ščitile uši prihaja v Vzhodni Aziji na trg pod imenom pela-vosek. Voskovne žleze imajo tudi nekateri škržati ali cikade. Pri vseh homopterah, kamor ravno spadajo navedene žuželke, so razmeščene po celi hrbtni strani zadka ali pa so ,z njimi opremljeni samo njegovi robovi, včasih samo njegov skrajni konec. Čebelam dokaj blizu stoječe meliponine imajo voskovne žleze na notranji strani hrbtnih okrovov, naši čmrlji pa na trebušnih in hrbtnih predelih skoraj vseh zadkoviih obročkov. Zanimivo je, da proizvajajo vosek celo nekatere rastline.
Čebelje jajčece je podolgovato in nalahno upognjeno kakor kalček pri fižolu. Dolgo je približno poldrug milimeter, debelo pa komaj tretjino milimetra. Lupina je kožnata in prosojna. Na njeni površini je pri mikroskopski
povečavi videti mrežast vzorec, se stoječ iz petero in šesterokotnih pentelj. Pod to vnanjo kožico je še ne/.nejš-a ovojna mrenica. Pretežni -del notranjosti izpolnjuje hranivo, ki je belkasto in vsaj na videz enotno, dasi sestoji iz dveh kemično razlikujočih se snovi. V sprednjem, za spoznanje odebeljenem predelu leži klični mehurček. Potisnjen je na stran in prav malo manjka, da se ne tišči ovojne mrenice. I/, njega vzniknejo čez kakih pet ur po poležem ju jajčeca prve stanice. Vendar te ne ostanejo skupaj. Ločene plavajo po hranivu, pri nadaljnjem razmnoževanju pa se čedalje bolj primikajo k jajčni lupini ter se nazadnje razporede ob njej v vsestransko zaprto blastulo. Le nekaj jih obtiči v hranivu. Te se kasneje razkroje in povzročijo njegovo zvodenitev. Blastnla je nekak mešiček, ki plava n. pr. pri kurjem jajcu v hranivu, pri čebeljem pa hranivo oklepa. Zato pravijo temu mešičku tudi periblastnla. Stanice so v periblastuli spočetka vse enake. Kmalu pa se začno one, ki so razvrščene ob izbočeni, odnosno 0,1) trebušni strani jajčeca, valjasto potegovati' v višino, tako da je trebušni sloj pozneje znatno debelejši, kot je nasproti ležeči hrbtni sloj. Na trebušni strani prične tudi gubanje, ki vodi preko gastrulacije in izoblikovanja treh kličnih listov do tvorjenja posameznih organov. Približno v treh dneh je bitje v jajčecu toliko dovršeno, da more zapustiti svojo1 posteljico. Kožnati ovojek poči, iz njega pa se izmota drobcena ličinka, ki jo prevzamejo v nadaljnjo oskrbo odrasle čebele.
Nngnjenast k rojenju. V letih 1932—ll)% so napravili v Ameriki na kmetijski postaji v Amesu nekako tekmo med kavkaškimi, italijanskimi in kranjskimi čebelami. Končni uspeh je postavil kranjice na prvo mesto. Edina napaka, ki je prišla do svojega izraza tudi pri teh ameriških poizkusih, naj bi bilo njih preveliko nagnjenje k rojenju. Toda to je napaka le s človeškega, recimo z ekonomsko-čebelarskega ■stališča, dočim ji je ta, lastnost, če jo motrimo s stališča biologije, samo v prid. Rojivost pospešuje razmnoževanje družin in skrbi za njih razširjanje. Zato je važen činitelj v splošni borbi za življenjski obstanek. Če rojivost popušča, popuščajo najbolj elementarne život vorn c sile. Usihanje rojilnega nagona je znak degeneracije, kakor je n. pr. pri človeških plemenih znak propadanja in izumiranja nazadovanje rojstev. Vprašanje je, če ravnamo prav, ko zatiramo pri naših čebelah rojivost. Morda so z rojivostjo vezane tudi nekatere njene dobre lastnosti, ki bodo z n jo vred potem izginile. Ali bodo take kranjice res še kranjice?
Naravna izmenjava matic. Namen rojenja je v glavnem dvojen: ustanovitev nove družine in izmenjava matic. l>o izmenjave matic pride predvsem v panjih, ki so rojili, prej ali slej pa tudi v odcepljenem delu družine, torej v roju samem. Staro matico, ki se je z rojem izselila, čebele preležejo. Preleženje se izvrši dokaj tajno, brez vsakega vznemirjenja in brez vidnih zunanjih znakov. Ob robovih tega ali onega sata se pojavi nekaj matičnikov, ki jih matica rada ali nerada zaleže in si s tem sama podpiše smrtno obsodbo. Ko prikobaca iz svoje kraljevske posteljice prva princezinja, podro čebele vse ostale matičnike, staro kraljico pa obkolijo in izstradajo. Nekega lepega jutra jo najde pozoren čebelar mrtvo na panjevi bradi. Ko se
nova g'osjpodarica spraši, je panj zopet na tekočem. Včasih pa pokažejo čebele nekoliko več usmiljenja do razstoličene kraljice. Pri življenju jo puste še potem, ko je začela že njena naslednica zalegati. To je edini možni primer družine z dvema maticama. Da, celo tri matice so bile že najdene v prelagajočih družinah. Tretja matica je bila najbrž mladica, k i sc je poleg prve neopažena izmuznila iz svoje zibke in se vtihotapila med čebele. Vendar tako stanje ne more trajati nikdar dolgo časa. Kakor hitro trči katera matica ob svojo, tekmico, se vname med njima neizprosen boj. Ena ali druga mora poginiti in izginiti. Podleže skoraj vedno stara matica, ki je od prenaprezanja pri svo-ječasnem za leganju telesno kolikor toliko izmozgana in ne najde sedaj nikake moralne opore med nekdaj tako naklonjenimi ji služabnicami. Če pride do obračuna med mladima maticama, zmaga tista, ki je spretnejša, pogum-nejša in močnejša, l aki pokol ji med maticami so potemtakem nekako izbiranje življenjsko odpornejših plemenskih živali, podobno onemu, ki ga izvaja narava pri trotih med svatbenim poletom. Ob prahi se dvigne nalmreč matica čim više pod nebo, da jo more doseči in se združiti z njo samo najkrepkejši in najvztrajnejši samec.
C) troti h si čebelarji dolg’o časa niso bili na jasnem, kakšne naloge jim pritičejo v družinah. Nekateri so jih imeli za donašalce votle, nekateri celo za posebno vrsto čebel, ki žive v nekaki simbiozi z drugimi manjšimi čebelami pod isto streho. Danes vemo, da so samci, da so bitja moškega spola. Slovani, pri katerih so bile čebele vedno v visokih čislih, so se menda tega že dokaj zgodaj zavedali. Saj je beseda „trot" v vseh slovanskih jezikih moškega spola, dočim ima germanski „Drohne“, ki izvira sicer iz istega indoevropskega korena, kakor naš „trot“, še danes ženski spolnik. V novejšem času skušajo to napako odpraviti, kajti dz nemških čebeloslovnih knjig in revij se čedalje bolj kaže težnja po nadomestitvi zastarelega imena s primernejšim in spol živali točneje opredeljujočim izrazom „der Drohn“. Naši kranji-čarji prav gotovo niso bili nikdar v dvomu, kakšnega spola so troti. Janša, ki je črpal svoje bogato čebelarsko znanje največ iz izkušenj gorenjskih kmečkih očancev, pribija v svojem „Podvučenju“ že v oni dobi, ko so drugod še vedno ugibali, čemu so troti na svetu, s tako prepričeval nost j o in zavednostjo, da so samci in da se parijo z maticami, kot bi bilo to samo po sebi umevno.
Trotova pušica krije v sebi neverjetno množino semenskih niti. Po Buttel-lleepnovem računu bi bila niz vseh klic, kolikor jih more producirati en sam trot, ato bi jih razvrstili drugo za drugo, dolga najmanj 50 km. In vendar meri vsaka nitka le malenkost preko četrtinke milimetra. Če povem nadalje, da je v vsaki družini vsaj 500 trotov, v močnejših tudi do 1000, in da se posreči kvečjemu enemu izmed vseli teh neštetih poročnih kandidatov doseči svoj ljubezenski smoter, si lahko mislite, koliko plodila, koliko neprecenljive životvorne snovi gre vsako leto v izgubo. Toda taka, že naravnost okrutna razsipnost, kot jo vidimo tukaj, ni v naravi nikaka izjema. Redno nastopa vsepovsod in takrat, kadar je treba kaki živalski vrsti zagotoviti njen obstoj in bodočnost.
Mali kruhek
A. Umkov ec
O	postanku oljnate slike Janševe rojstne hiše, ki je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani (delo slikarja Petra Žmitka), so mi znani nekateri zanesljivi podatki. Da jili otmem pozabi, jili objavljani z željo, da bi si čebelarji sliko ogledali ter 'Spoznali, kakšna ne sme biti, če hočemo, da bi predstavljala umetnino zgodovinskega pomena.
Med zapuščino prijatelja Fr. Rojine sem našel pismo te-le vsebine:
„Lesce, 19. 4 1934. Dragi tovariš! Tvojo dopisnico sein prejel dames tu v Lescah h. št. 69, kjer sem si leta 1928. postavil malo hišo. Pretečeno pomlad sem prodal vse čebele in nič več ne čebelarim; vzrok starost in razmere „tovariša“ z Breznice“.
Z letom. 1898 sem postavil svoj čebelnjak na novem šol. vrtu na Mrežnici — nehal čebelariti v Janševem (Kuharjevem). Prodal kmalu tudi Kuharjevo (Janšetovo) hišo, ko je še starček Jalen (posestnik Janšetove hiše) umrl. Vse poslopje je bilo v razsulu, treba bi bilo vise popraviti, a jaz — ni bilo novca. Prodal sem hišo z vso .staro hišno opravo vred Čop Mariji z Rodin (obč. Breznica). 'Pa je hišo podrla do tal, le hlev je pustila, ki ga ima še danes. Novo hišo j« postavila niže na ravnmi po načrtu kanonika dr. Svetine. Bil sem preslaboten glede nove hiše. Da se ni izgubila Janšetova spominska plošča s stare hiše, sem plačal jaz zidarja, da jo je vzidal v novo hišo — Čebelnjak je medila za hlevček, kjer ima menda še sedaj ovce. —
Kakor mi je pravil tu v Lescah leta 1930 ali 1931. neki Martin Perc iz Celja, Cesta na grad št. 9, je kupil od sedanje posestnice Cop Marije dotični brun iz Janše tov ega (Kuharjevega) čebelnjaka, kupil pa je poleg tega iz dotične hiše že mnogo drugih starin.
Na pobudo bivšega deželnega nadzornika Levca je takratni deželni odbor poslal k meni v staro šolo na Breznici slikarja Žmitka iz Krope, ki je po tvoji fotografiji Janševo hišo in čebelnjak naslikal, katera slika je baje v muzeju v Ljubljani.
Za Janšeta se sedaj posebno zanimajo prelat Tomo Zupan, Žnidar Franc, oskrbnik iz Nove vasi pri Lescah (glej njegov spis v Sadjarju in vrtnarju glede vrtnarjev iz sreza Radovljice!), posebno pa naš župnik Avsec Franc, ki ima obilo podatkov in ki med drugim ve povedati, da so bili Janševi predniki iz hiše „Kuhar" iz Hraš pri Lescah, in še natančnejšo podatke. Zato se pravi „Pri Kuharju“. Pozdravljen! Josip Ažman.“
To pismo je brez dvoma odgovor na kako vprašanje, ki ga je stavil Rojina Ažmanu. Gotovo je potreboval kake podatke o Janševi rojstni hiši, pa se je obrnil do imenovanega stanovskega tovariša, ki mu je pomagal že L 1906., ko je prišel na Breznico zaradi fotografiranja Janševe rojstne hiše in Breznice (Glej SC 1906, str. 39!).
Zakaj je Rojina potreboval Ažmanove podatke, ne morem uganiti. Objavil ni nič, kar bi bilo s pismom v zvezi, vsaj tako se meni zdi, ker nisem našel v Sč nobenega Rojinovega sestavka s tozadevno vsebino. Tudi v svojih „Spo-
minih“ ne omenja nič, kar bi na pismo spominjalo.
Ko sem bil Ažmanov odgovor prebral, sem se spomnil, kako je prišlo, da je dal bivši deželni odbor kranjski Janševo rojstno hišo, preden so jo podrli, slikat. Rajni šolski nadzornik Levec me jo nekoga dne na cesti ustavil in mi povedal, da Janševe rojstne hiše v kratkem ne bo več ter svetoval, naj se SČD zavzame, da bo kak slovenski umetnik hišo naslikal, preden zgine za vse večne čase. Ker hiše ni mogoče ohraniti, naj vsaj dobra slika zanamcem priča, kakšen je bil dom, kjer je Janši tekla zibelka,
Levcev nasvet sem takoj sporočil Sčl) in svetoval, naj brez odlašanja zaprosijo deželni odbor potrebnega denarja za sliko.
Vedel sem, da bo vloga ugodno rešena, ker sem bil takrat pri dež. odboru poročevalec za čebelarske zadeve. Krepko sem jo podprl in stopil še osebno k takratnemu deželnemu odborniku grofu Barbu, ki je o takih predlogih odločal. Vprašal me je, kdo bo slikal in koliko zahteva za delo. Povedal sem mu, da so mi nasvetovali slikarja Petra Žmitka, ki je voljan delo prevzeti za 300 kron. Grof Barbo je predlog odobril in delo je bilo poverjeno omenjenemu akad. slikarju.
Žmitek ni izpolnil naših nad. Namesto resnične umetnine, ki bi razveseljevala oko in srce, smo dobil izpod njegovega čopiča prav skromno delo, ki ni niti senca tistega, kar smo si želeli. Zase sem bil že s početka trdno u ver jen, da Žmitek ni slikal po naravi, marveč po Rojili ovi fotografiji. Pa da bi bila vsaj lep umetniški posnetek fotografije! Niti tega ni Žmitek zmogel, marveč je fotografijo tako klavrno posnel na platno, da je bil grof Barbo, ko si je sliko v svoji pisarni ogledoval, zelo razkačen, tako razkačen, da je na spis, s katerim so Zmitku nakazali honorar za delo, pripomnil: „Schade um das Geld für diese Kleckserei!“ (Škoda denarja za ta zmazek). Ta kritika me je kot Slovenca pošteno pogrela, bila pa je pravična ...
Kako je prišlo, da so delo poverili Žmitku? Nekaj mesecev i>oprej sei je bil vrnil iz tujine, kjer je končal študije na slikarski akademiji, menda pri Rjepinu v Leningradu. Bil je družaben človek, zelo zgovoren ter si je kmalu pridobil lepo število prijateljev in občudovalcev svoje umetnosti. Ko je v Schwentnerjevi knjigarni razstavil eno izmed svojih del — kopijo Bjepinovega Ivana Groznega —■ so razni „pozivniki“ vneto skrbeli, da se je med občinstvom
o	njegovi slikarski nadarjenosti ustvarilo najboljše mnenje. Ko je deželni odbor izbiral umetnika, ki naj bi napravil sliko Janševe rojstne hiše, je nesreča hotela, da so bili vsi pomembni slikarji umetniki — Jakopič, Jama, Vesel i. dr. — v tujini in je zato deželni odbor moral potrditi Petra Žmitka, če je hotel ali ne. Saj ni bilo druge izbire!
Če bi SČD hotelo imeti dobro sliko Janševe rojstne hiše, bi se dala napraviti edino na ta način, da bi jo slikar prenesel s fotografije (ali klišeja) na platno, njeno okolico bi pa posnel po naravi. Seveda bi se morala ta kočljiva
nalogu poveriti pravemu umetniku, ki bi bil takemu zapletenemu slikarskemu delu tudi kos.
*
Rezervni medeni sati za spomladansko krmljenje čebel se le tedaj obnesejo, če se med v celicah čez zimo ne strdi. Če se to zgodi, prenesejo čebele v gnezdo le tekoči meti, medena /rnca pa zmečejo na podnico in se jih po navadi ne dotaknejo več. To velja zlasti za tisti spomladanski čas, ko še malo iizletavajo in še «e prinašajo dovolj vode, ki jo potrebujejo pri topljenju medenih zrnc. Brž ko se ogreje ter čeuele že po malem podsedajo in imajo dovolj vode na razpilago, vidimo, da je po podnici panja vedno dosti čebel, ki obdelavajo medena zrnca tako dolgo, da jih vse porabijo; z vodo med utekočinijo.
Če že puščamo jeseni nekoliko medenih satov za morebitno zasilno -krmljenje po prvem trebljenju, izberimo vsaj take s pokritim medom. Tak med se ne strdi tako naglo kakor v nezadelanih celicah. Ajdovec posebno rad postane kašnat, manj cvetlični ali hojevec. Ker ne gre drugače, smo včasih prisiljeni spraviti tudi sate z nepokritim medom; za tisto malenkost medu ne kaže točila mazati. V takih satih postane ajdovec do marca prav gotovo kašnat in bilo bi nespametno dajati ga zgodaj spomladi v panje, ker bi ga šlo preveč v zgubo. Take sate s pridom porabimo za krmljenje v drugi polovici aprila, da čebele „podžgemo“ k bolj naglemu razvoju.
Preden damo sate v panje, jih nabrizgajmo s precej toplo vodo. Dve, tri ure pozneje, ko so se medena zrna že navzela vlage in se napol omehčala, je čas, da jih denemo v panje, bodisi kot krajne ..ate na grede ali jih prislonimo z.a-daj za sati. Čebele bodo ves med naglo znosile v gnezdo in sčasoma porabile tudi tista zrnca, ki jih v prvem razburjenju pomečejo na tla.
i>a čebele med iz pokritih celic hitreje prenesejo v gnezdo — kar je zelo važno pri (preračunanem) pitanju — moramo medene pokrov-ce poprej z vilicami za odkrivanje satja razpraskati tako, da vlečemo po pokrovcih naj-prvo po dolgem po satu, nato pa še jiočez. Potem 1)0 pitanje mnogo bolj učinkovito in satje naglo izpraznjeno.
*
Privlačnost röjevnice* ali melise za roje. Letos sredi julija sem dobil vnuka (prvi roj od prvca), ki se je usedel tako visoko na sosedov oreh, da ga ni bilo mogoče ogrebsti. Na 7 m dolgo hmeljevko sem pribil zabojček za pošiljanje rojev, vtaknil vanj prazen sat, zlezel po lestvi na streho barake jK>d orehom in poskušal hmeljevko z zabojčkom spraviti skozi veje do roja. D asi sem imel dobrega pomagača, je bilo vse kar sem mogel doseči to, da sem hmeljevko po dolgem trudu spravil pokonci med veje, tako da sein jo s spodnjim koncem lahko naslonil na streho barake. Navzlic temu je bil zabojček še vedno 2 metra od roja. Splezal sem še enkrat na oreh, da vidim, kaj bi se še dalo storiti. Nič! „Kar bodi, kjer si, jaz ti ne morem pomagati“, sem zavpil. Stojim pod drevesom od onemoglosti nasajen kakor gad. Kar mi šine v glavo, da bi poskusil še z meliso. Brž sedem na kolo in hajdi ponjo v Trnovo. Res sem jo dobil. Z muko izvlečem drog izmed vej, natrem
* Izraz roj e vili ca sem našel v Pleteršniku.
zabojček z meliso znotraj in zunaj, da je dišalo okoli kakor v kaki prodajalni bonbonov (ja-godce smo jim otroci rekli). Ko je bil zabojček zopet na prejšnjem mestu, sem moral h kosilu. Pospravil sem ga kar mimogrede in že sein bil zopet pod orehom. Nič se ni spremenilo. „Naj te vrag pocitra“ sem zarjul v veje, preplezal plot in šel dremat. Okoli treh sem zopet stegoval vrat in zijal kvišku. Iščem roj, ni ga več! Le kam jo je pobrisal? Zlezem na oreh, odrinem z roko košato mlado vejo, ki je zakrivala zabojček — ali ti ni bil roj res v njem, ves do zadnje čebele. Ne vem, kaj ga je noter zvabilo, ali sat ali dull melise. Svoje čase so o privlačnosti tega vonja precej pisali. Sedaj skoraj verjamem, da jo na stvari nekaj resnice.
*
Štepanjski praznik. Pod tem naslovom je objavilo lansko „Jutro“ zanimivo poročilo o vsakoletnem proščenju v Štopanji vasi pri Ljubljani, ki je v navadi že izza starih časov.
Na dan sv. Štefana so se pripeljali konjerejci iz bližnje in daljne okolice Ljubljane k «tepanjski cerkvici, ki je splošno znana pod imenom Božji grob. Romanja se je na ta dan udeležilo tudi mnogo drugih ljudi, (še več pa o velikonočnih praznikih). Konjerejci so se pripeljali, da poprosijo sv. Štefana za zdravje svojih konj. Ta prvi Kristusov mučenik velja pri nas za zavetnika konj.
Maše so se brale tri. Pri prvi so bili skoro sami stepanjci, pri drugi večinoma ljubljanski izvoščki, pri tretji pa konjerejci izven Ljubljane.
Pri drugi in tretji maši so darovali gospodarji konj priprošniku sv. Štefanu voščene konjičke'. Dobivali so jih pri cerkvenih ključarjih. Cena ni bila določena. Vsak je dal, kolikor je hotel. Darovali so jih toliko, kolikor so imeli konj v hlevu.
Poročevalec pravi, da so bili darovalci odprtih rok. Ko so ključarji popoldne denar preštevali, so ga včasih našteli do petnajst tisoč goldinarjev ali pa še več. Nam se ta vsota zdi zelo, zelo velika. Bržkone se je nabralo le 15(H) gld. Še to je mnogo!
Ključarji so nabavljali voščene konjičke največ pri Janežiču, po domače pri Kačarju. To je bil velik čebelar v Hrastju pod Ljubljano. Iz voska je delal konjičke razne velikosti. Gri-vice in repke jim je pobarval rdeče iti modro.
Ker je sedaj vosek drag in redek, prodajajo ključarji lesene konjičke. Kupčija pa je slabša, ker je konj manj in se zateka vedno manj konjskih lastnikov k sv. Štefanu.
Priporočanje konj posebnemu zavetniku sega v stare čase, ni pa domačega izvora.
*
Ob rojstvu prvih panjev s premičnini satjem, ki jih je pred približno 1(M) leti začel priporočati župnik Dzierzon, «o bili čebelarji v svojih naziranjih glede te novosti in novega najprimernejšega načina čebelarjenja ravno tako razdvojeni, kakor smo si radi; še dandanes, kadar gre za kaj novega. Le spomnimo se, koliko prazne slame se je pri nas premlatilo, ko smo začeli uvajati A. Z. panje.
Kako so nekateri vodilni čebelarji sprejeli Dzierzonovo novost, nam pripoveduje članek v marčevi številki „Nördlinger Bienenzeitung“ I. 1852, ki se glasi takole:
Razžalostim, ise, ko vidim, da ravno večina tistih čebelarjev, ki pri čebelarskem časopisu sodeluje, z vso silo skrbi, kako bi čebelarstvu škodovala. V zvezi s tem pomaga v novejšem času tudi uredništvo časopisa čebelarstvo izpodkopavati, čeprav živi v najplemenitejši zavesti, da deluje za njegov praktični napredek. Ko boste ta očitek slišali, se boste čudili (resnici 11a ljubo pa ne morem drugače govoriti ter mi lioste zavol jo tega oprostili) in vprašali, kaj je tisto, kar po mojem mnenju tako pogubno vpliva na praktično čebelarstvo? Pa naj vam povem: g. župnik Dzierzon in njegovi učenci.
Dzierzonova metoda čebelarjenja, o kateri „ 15 i en e n n a e I u' i cl it en aus Preussen“ naravnost ogabno žlobudra (drugače ni mogoče takih zmazkov imenovati) in ki so jo povsod raztrobili kot slednjič vendar najdeni kamen modrih in kot tisti način čebelarjenja, zaradi katerega bo kmalu začel v strugi nemške reike Ren teči med (namesto vode — ta metoda, rečem jaz, je v praktičnem pogledu in glede na korist, ki sledi od čebelarstva — popolnoma in skoz in skoz narobe Kljub temu pa je gospod Dzierzon že neomejeni samodržec vseh čebelarjev... že se ne sliši več in ne bere nič drugega kakor o narejencili, o vzreji mladih matic v posebnih panjičkih, o dodajanju zalezenih satov ali kakor že hočemo imenovati ta skrajno škodljiva ume-tničenja ali igrače. S povzdigovanjem Dzierzo-novega načinu čebelarjenja izpodkopuje čebelarski časopis svoj ugled v bodočnosti in svoje blagodejne uspehe.
Sicer pa me tolažita pri sedanjem Dzierzo-novem sleparstvu dve reči: prvič, da ne more dolgo trajati (v (> letih bo spadal Dzierzonov način narejanja rojev že v zgodovino čebeJar-stva) in drugič, da sc te metode poslužujejo zelo redki čebelarji, tako da se ne Iki nikdar močno razširila“.
Tisti, ki je te stavke napisal, ni bil nihče drug kakor /nani in pozneje znameniti baron lierlepsch, ki ga pozna čebelarska zgodovina kot velečebelarja in „čebeljega barona“ ter izumitelja .satnikov (okvirčkov). V kako lepi in človeški luči se nam kaži; isti pisatelj nekoliko pozneje, ko je obiskal Dzierzona in njegove panje temel jito proučil ter potem napisal v zavesti storjene krivice in v čast resnici te-le besede.
„Tisti članek (zgoraj navedeni ostri članek proti Dzierzonu) sem, bil napisal, ko Vaših pravih panjev še nisem poznal, liil bi skoraj v vseh točkah resničen, če bi bili tisti panji, ki sem jih takrat imel, resnično Dzierzonovi. Tako pa so vse moje trditve skoraj v vseh točkah na-pačne in niso nič drugega kakor strastna prazna deklamacija. Krivica, ki sem Vam jo prizadejal, me sili, da sem dolžan prositi Vas odpuščanja. Če ne bi bil takrat, ko sem odposlal tisti zloglasni članek, slep od strasti, bi bil že takrat lahko uvidel, da je vse, kar nasvetujete, povsem dosegljivo. Saj sem že imel doma Vaše popolnoma pravilne panje in tudi Vaše čebelnjake sem že videl.“
Ta uklonitev pred resnico in spoznanjem je za človeka Berlepscha zelo častna in nam je lahko za zgled, kaj nam je storiti, kadar spoznamo, da smo komu delali krivico.
*
Opešanje panjev v hojevi paši je reden in neogiben pojav, s katerim moramo vselej raču-
nati. Čim dlje traja ta paša in čim močnejša je, tem liolj se izpraznijo panji. Ko paša mine, je včasih v panju komaj dober liter čebel, vse druge je pobrala hoja. Pravimo, da je družina v medu utonila.
To veliko «slabljenje moči čebelje družine si razlagamo nekoliko preveč površno. Govorimo, da sio čebele sleherno prazno celico sproti zalile z medom in da matica navsezadnje ni imela kam zal «ga ti. Ker se berice pri napornem delu močno zdelajo, saj izgube kmalu skoraj vse dlačice in tudi robovi skril postanejo scefedrani, prezgodaj ostarajo. Število odmirajočih čebel močno presega dotok naraščaja. Še preden se dobro zavemo, imamo v panjih sam med, zalege in čebel pa obupno malo. Doživel sem že, da sem iz dobre hojeve paše pripeljal popolnoma propadle družine. Na nesrečo je tisto leto ajda odpovedala. Zazimil sem sila slabe družine, ki so vrh tega še čez zimo precej trpele, tako da so plemenjaki po prvem trebljenju zasedali drug k drugem le po tri ulice. Navzlic najskrbnejši negi jih do ajde nisem mogel pripraviti do navadne moči. Šele prihodnje leto so izginili sledovi opešanja zaradi hoje.
Ni pa samo hoja kriva propasti družin. Glavni vzrok je po mojem trdnem prepričanju iskati v pomanjkanju obnožine za časa te paše. Kakor znano medi hoja normalno nekako od srede junija do konca julija meseca. Včasih za medi nekoliko pozneje in potegne še v prvo tretjino avgusta. Takrat so travniki že pokošeni, drugega cvetja, ki bi čebelam nudilo dovolj obnožine, pa tisti čas v bližini hojevih gozdov ni. Kadar pa ni v panju dovolj čebeljega kruhka, nastane sčasoma v številčnem razmerju čebel med posameznimi starostnimi skupinami huda motnja, ki lahko usodno vpliva na tok krmilnega mlečka. Mladih čebel je vedno manj, z manjšanjem njih števila pa usiha glavni življenjski vrelec družine — mleček za razvoj zalege. Dognano je, da ga morejo proizvajati samo mlade čebele, stare izpod 4 tedne. Starejše rednice so že izrabljene iin ne morejo več svojih žlez — čebelnegu vimena — preroditi. Ce je v poletnem čarni panj zavoljo pomanjkanja obnožine 7 tednov brez jajčec tu zalege, ugasnejo pri čebelah dojil ni nagoni in družina je brezpogojno izgubljena: propasti mora.
Iz izkušnje vemo, da nazadovanja moči panjev v hojevi i]Kiši z raznimi čebelarskimi ukrepi ne moremo zavreti. Nič ne pomaga, če skrbimo, da ima matica vedno dovolj praznih celic za zaleganje na razpolago. Moč družine vseeno nazaduje. Na koncu paše so za silo pri moči samo še tisti panji, ki so bili pred pašo posebno živalni.
*
Letošnja resa je napravila čebelarjem mnogo veselja in prelepega čebelarskega užitka. Cvesti je začela precej pozno, ker so neprestane nočne pozebe razvoj cvetja ovirale. Dne 16. aprila, ko sem čebele prvič obiskal na pasišču v bližini Police pri Grosupljem, je bila v prisojnih legali še v najlepšem cvetju. Tudi najstarejši cveti so bili že živordeči. V osojnih legah so se pa odpirali šele prvi cveti...
Tako pozne paše na resi že dolgo ni bilo. Ker je bilo vreme ugodno, so imele čebele na tefti cvetju imenitno pašo. Gospodar Andrejčevec v Kožljevcu, kjer imam čebele v paši, mi je omenil, da take bere že dolgo let ne pomni. Močni A.Ž. panji so imeli 16. aprila vse sate zalezene
in na debelo zanešene z letošnjim medom. Našel sem panj, ki je imel 4 skrajne sate zalite in pokriite z novim medom. Čebele so delale prizidke zgoraj in zadaj med sati in gradile tro-tovino v prostoru med satniikii in okencem. Celo pod sati sem jo našel, tako trda jim je predla za prazne celice.
Marši,kakega panja se nisem mogel nagledati, tako lep je bil. Na vseh satih debele „klobase“ medu, ulice nabite z živaljo, navzlic temu, da so bile vse starejše čebele na beri. Pri mnogili panjovih se je že godila škoda: matica ni imela kam zal ega ti, ker so čebele vse celice sproti zalivale z medom. Pomagati jim takrat nisem mogel, ker nisem imel rezervnih satov s sabo, da l>i jih nastavil v medišča.
Kakšen pa je med od spomladanske rese? Doslej sem bil prepričan, da je rdečkasto rjave barve. Pred leti mi je poslal učitelj Kabaj, ko je še služboval in čebel aril ipri Sv. Vidu nad Cerknico, vzorec takega medu za društveno zbirko. Letos sem se ipa' na svoje oči prepričal, da je med s spomladanskega resja zelo svetel, rekel bi skora j brez barve. Z nožem sem izrezal debel zanešen mostiček med dvema satoma. Stisnil sem ga na papirju in videl, da je med prav malo temnejši oil beline papirja. Proti soncu sem pogledal mlad sat s pokritim medom, pa je bil med tako svetal in prozoren, kakor aka-cijevec. Po okusu me je spominjal na kumno.
Sedaj vem, kakšen je med s spomladanskega resja in mislim, da bo to še ko<ga izmed naših čebelarjev zanimalo.
Od čebel sem se tisti dan zelo nerad ločil. Morda, moje oči nikdar več ne bodo kaj takega videle. Leta mi beže in kmalu se bo treba od čebel posloviti. Mogoče je bil to vzrok, ki se ga pa nisem zavedal, da sem se s pota zelo utrujen vrnil. Še več dni nato nisem na drugega mislil, kakor na lepoto, ki sem jo videl v panjih.
*
To in ono glede A. Ž. panjev. Pri večjem čebelarstvu je velikega pomena, da so vsi panji; enega kova, najnatančnejše in trpežno izdelani ter iz prvovrstnega blaga (lesa in kovinskih delov). Zlasti notranja oprema mora biti kar se da popolna. Vsak nedostatek, četudii na oko neznaten, pri delu ovira. Zadosti je, da je kaka kvačica nepravilno zabita, okence za las pretesno ali kaka druga na videz nepomembna hiba, pa spak le nagaja in ovira delo — enkrat, desetkrat, vsa leta, dokler panj ne izgine v „zavetišče za onemogle starce“.
Dobre panje velike mere so začeli pri nas izdelovati šele tik pred svetovno vojno. Poprej je bilo z našimi mizarji velik križ. Nobenega ni bilo, ki. bi bil tudi čebelar, da bi vedel, kako velikega pomena so pri panjih zdrav in suh les, točne mere in natančnost pri izdelavi. Zdelo, se je, kakor da naši mizarji sploh niso zmožni narediti vzornih panjev.
Pa smo le napredovali tudi v tem pogledu. Z mirno vestjo lahko rečem, ne da bi hotel hvalisati zmožnosti sedanjih mlajših mizarjev, ki izdelujejo panje, da boljših tudi drugod v tujini ne zmorejo. Posebno naš mojster Ignacij, ki jih dobavlja DČ, je svoje izdelke tako izpopolnil, da se pravemu čebelarju kar srce topi, ko jih ogleduje. Lahko smo veseli, da imamo takega založnika! Pošten, zanesljiv glede kakovosti blaga in do skrajnosti natančen. Panjem
se pozna, da je roka, ki jih izdeluje, vajena tudi čebelarjenja.
Star sem in se od čebelarstva po malem že poslavljam; kadar pa stojim za skladanico Ignacijevih panjev, odpiram vratca in naslajam oči ob lepoti, si vseeno želim, da bi v takih panjih še kdaj čebelaril. Ne morem si pomagati, kur zagrabijo me in —• pomlade. (Ka j bi star čebelar mislil na razne pomlajevalne preparate, kar take panje naj gleda, pa mu bo srce utripalo kakor v najlepših letih .. .)
Z najnovejšim tipom A. Ž. panjev, ki jih ima na zalogi DČ, pa kar se mene tiče, še vedno nisem zadovoljen. Bog varuj, da zato ne, ker niso pravilni in dobri. Spremenil bi le nekatere malenkosti, tako da bi panj ustrezal mojim potrebam. Pa naj povem, kje me čevelj žuli.
Predvsem bi se pri naročilu dogovoril, da sprednja končnica ne sme biti prepleskana s tisto rjavkasto ali rumenkasto temeljno barvo (grundirana), kakršno mizarji običajno uporabljajo, da ima sprednja stran panja prikupnejše lice. Pleskanje rad opravim sani in to / najboljšimi barvami. Te pa so predrage, da bi jih mizar mogel upoštevati, ker hočejo naročniki panje kar se da poceni.
Če je podmaz (grund) slab, ni mogoče, da bi les vrhnje plasti prave barve (rumene, zelene, modre i. dr.) dobro vezal in da bi dobile barve tisto trdnost, ki jo morajo imeti. Panje je I )C doslej dobavljala podbarvune (grundi-rane). Prepričan sem, da bi naši čebelarji radi se,gaIi po panjih, katerih končnice bi bile popleskane z lepimi in stanovitnimi barvami; vrh tega pa naj bi bila vnanjost panjev, zlasti dno na notranji strani, temeljito napojena s pristnim firnežem, kar zelo podaljša življenje panja. Ni vsakomur dano, da bi vedel in znal to sam narediti. Ni vajen čopiča, ne pozna barv in ne zna ločiti dobrega blaga od slabega. Posebno na deželi je težko dobiti resnično dobre in primerne barve. Običajno imajo na zalogi le ceneno blago, ki ni primerno za panje. Taka barva je stala pred vojno največ 20 Din kg, fina pa 60—80 Din. Slaba barva začne kmalu bledeti in se luščiti, a dobra drži tudi 15 let.
Seveda bi bili popleskani in s firnežem napojeni panji nekoliko dražji. „Nič zato", bo rekel, kdor ima kaj soli v glavi, „bodo pa zato dlje živeli in lepši bodo.“
Menini, da imam prav. Če pa ne — brez zamere.
Tudi s številkami bi bili lahko panji po žel ji opremljeni.
*
Že večkrat bi bil rad vedel, koliko čebelarjev uporablja begalnico. Jaz ne poznam nobenega. Morda pa je vendarle kje kdo, ki misli, da je begalniea — taka kakršna je sedaj pri A. Ž. panjih — potrebna in pomembna.
•Nečem pa, da bi kdo mislil, da sem načeloma proti begalnici. Ravno nasprotno! Sijajno se mi zdi, kako jo je izumitelj Američan Porter, v praksi uporabljal. Take begalnice (na vzmeti,) pri A. Ž. panju sploh ne moremo namestiti. Sedanjo smo posneli po nemški, ne da bi jo poprej preizkusili.
Pretežna večina čebelarjev, večji čebelarji pa vsi brez izjeme, jemljejo med brez uporabe begalnice. Ne rečem, da ni primerna za kakega starega upokojenca s petimi, desetimi panji, ki nima drugega posla, kakor čakati s pipo v ustih
za panji, kdaj se bodo čebele skobacale po begal niči iz medišča. Kdor pa ima malo časa in Večje število panjev, se z begalnieo ne bo ubijal. Lotil se bo čebel, jih ometel na sipal n ik, pa bo delo naglo in korenito opravljeno. Z begalnieo je dvojno tlelo. Najprej urediti begal-nico, nato pa še ometan je tistih čebel, ki nočejo dol. Ne bodimo sramežljivi in ipri:znajmo, da je res tako. Zaradi tega ne bomo imeli nič manj čebelarskega kredita.
Kaj, A. Ž. panj brez begalnice? Sveta poma-gavka, le kaj ti na misel hodi, stric Matic! Ali ne veš, da je begalnica tako rekoč slepo črevo A. Ž. panja, ki mora biti zaradi enotnosti, zavoljo reda in ker je tako odredila višja sila ne glede na to ali ima kako resnično praktično virednost. A. Ž. panj ne bi bil popoln brez begalnice, kakor ni več :popoln človek, ki mu odrežejo slepič, ta dragoceni spomin na tisto davno, davno dobo, ko ®e je ta dvonogi podpla-tar še hranil izključno z rastlinsko hrano. Vsaj tako stoji v knjigah! Zato bomo še naprej opremljali A.Z. panj s to pripravo, da bodo imela mladi čebelarji z njo svoje nedolžno veselje, stari pa kaj dela in jeze zaradi zamašenih begalnic.
*
Kako pa je z gorenjim žrelom v sedanji velikosti? Zame je za nekoliko centimetrov preozko. Ne sme biti dosti manjše kakor spodnje. Pa da vam povem zakaj.
Pri naselitvi novih panjev začetniku priporočamo, naj vsadi v plodišče kak močan roj z mlado matico, v medišče pa prvca s sprašeno matico. Pred ajdovo pašo naj odstrani pi včevo matico in roja združi. Tako bo dosegel, da bo imel jeseni močne družine in dovolj lepega mladega satja, ki bo velikega pomena za uspešno čebelarjenje v prihodnjem letu. Po navadi so prvci močnejši kakor drugci in se tudi na-gleje razvijajo. Ko postanejo močni, jim je dovolj široko žrelo potrebno, da ni prerivanja pred njim in zavoljo prezračevanja ob pasjih dne h.
Kdor čebelari v krajih, kjer je ajda glavna letna paša, in ne pusti panjev rojiti, je primoran vsaj vsako drugo leto matice izmenjati. Pri večjem številu se dobro obnese tale način obnavljanja.
ko je družina na višku, naredimo roje na ta način, da predenemo šest do «edem satov zalege, in zadostno količino medu v medišče, plodišče pa opremimo tako kakor pri prestavljanju. Seveda moramo prehod	iz medišča	v	plodišče
onemogočiti. Dvanajsti	dan nato	podremo vse
odvisne matičnike. Nič hudega, če s tem za kake dva dni odlašamo, da matica že zapoje. Jo vsaj vidimo in, če nam ni všeč, lahko odstranimo.
Pred ajdo ali pri zazimovanju, kakor komu kaže in kakor narekuje potreba, staro matico odstranimo in družini združimo, da bo več moči skupaj, bodisi za ajdo ali za pomlad.
Če se pa mladica v inedišču ne opraši in tudi nato dodana nova ne,	združimo	roj	s	starcem
takoj, pa ne izgubimo	mnogo.
Srečno oprašeni roji postanejo ob količkaj ugodni paši močni, tako močni, da po t r e b u -jejo širokega žrela.
To naj se pri izdelovanju panjev upošteva. Saj se lahko, ker panj zaradi tega ne bo niti pare dražji.
*
Svoje čase je bil prostor med sprednjima stenama napolnjen s kakim slabim prevodnikom toplote: drobnimi strugotinami, .pazderjein ali debelejšim žaganjem. Pri slabi izdelavi ni bila ne ta ne ona izolacijska snov primerna, ker se je pri režah ven usipala ali pa so jo mravlje vlačile na dan, da so se lahko notri vgnezdile.
Pri sedanjih izdelkih ni med stenama izolacijskega materijala, češ da je stena tako trpežno zgrajena in sprednje deščice tako tesno stisnjene, da zrak v prostoru med stenama panj dovolj varuje pred mrazom.
Saj je to zatrjevanje na prvi mah videti pravilno, a samo za človeka, ki površno misli. Naj bo panj še tako trdno izdelan, nikdar ne more biti tako, da bi bila stena v resnici ne-produšna. Z leti nastanejo režice in reže, pa jo konec „neprodušnosti“. Zaradi tega spada v ta prostor debela strugotina brez drobirja in žaganja in sicer prav pošteno natlačena.
*
Pločevinasti nosilci za rešetko v A. Ž. pan ju niso neobhodno potrebni. To je za sedanje čase precej važno. Prav lahko jih pogrešamo, če namesto njih zabijemo na vsaki strani dva primerno debela kosa žebljev brez glavic, tak« da molita pičel centimeter iz lesa. Konice žebljev moramo gladko opiliti.
Ti nosilci nas pri delu prav nič ne ovirajo. Na njih sloni rešetka in, ker nič ne nosi, ji ta opora zadošča. Potem jo tudi laže vzamemo iz panja. Rahel udarec od spodaj navzgor, pa se loči od zadelavine, ki jo čebele vzdolž rfešetke ob stranicah panja nakacajo. Ta pritrditev je pri pločevinastih nosilcih mnogo hujša, posebno če rešetke ne vzamemo vsako jesen iz panja, da jo očistimo.
Najbolj neprimerni nosilci so pa lesene letvice. Na te čebele rešetko tako močno pritrdijo, da jo je iK)tem res težko spraviti iz panja.
*
Te misli v izpopolnitev A. Ž. panjev objavljam s pripombo, da so v njih samo nesebične želje, da pridemo sčasoma do izdelkov kolikor mogoče največje popolnosti in za sleherni način čebelarjenja primernih. Dvomim pa, da bi to kdaj dosegli, kaka kljuka bo še vedno ostala. To mora biti. Na kaj bi se sicer obešali?
*
Lastnosti in značaji posameznih čebeljih družin so različni. Včasih so tako očitni, da jih opazi celo čebelar začetnik, da ima le bistro glavo in opazujoče oči.
Nekater družine so zelo krotke in se ne razburijo zlepa. Lahko jim gnezdo razkopljemo, pa zaradi tega ne bodo pri njih opazili kakega posebnega vznemirjenja. Nasprotno pa je kaka družina hipoma jnjkonci, brž ko odpremo vratca. Čebele močno završe, vrejo trumoma iz ulic in v trenutku je vsa mreža na okencih na gosto zasedena. Razdralžene iščejo izhoda, Če moramo tak panj odpreti, lahko računamo na pošten obrok pikov. Ne ukrotimo jih do znosnosti niti z dimom niti z drugimi pomirjevalnimi sredstvi. Bojevitost jim tiči v krvi in se ne poleže niti na jesen, ko so čebele običajno splošno bolj mirne kakor v poletnem času. 'l akih „hudobnih“ panjev ne kaže ohraniti za pleme, ker so tudi njihovi roji hude krvi.
Pri prestavljanju «pazimo, da so čebele pri nekaterih družinah na satju zelo mirne. Ne prerivajo se, ne drve vse na en kup, ne preha-
jajo v trumah z ene strani sata na drugega. Zaradi tega -matico običajno tudi naglo najdemo. Naletimo pa na panje, ki imajo zelo nemirne živali, ki pa ne pikajo, ampak so samo'razburljive narave. Brž ko potegnemo sat iz panja, že začnejo čebele begati kakor brez uma po satju, planejo na med, beže druga čez drugo in sc zbirajo v gručah na raznih mestih sata. Potem začnejo cepati s sata, najprvo posamezne, potem kar v celih kepah. Na kozici prehajajo v curkih na druge sate in tudi vsa kozica jih je živa. Skratka: pravcati preplah v največji meri. Delo v takih panjih ni prijetno.
Imamo tudi panje, ki so roparji po poklicu. Vedno so na preži — ti čebelji gusarji — kje bi se dalo ugrabiti kaj tujega blaga. Pri njih je nabiralni nagon tako močno razvit, da jim ne da počitka niti tedaj, ko vse druge družine mirujejo. In kako občutljiv nos imajo. Takoj izvohajo, kje je kak panj brez matice, kje kak slabič ali mevža, ki si ne upa postaviti v bran, d asi bi bil dovolj močan. Če ni dela y domačem čebelnjaku, gredo plenit v tuje, včasih kar neverjetno daleč. Taki panji, potegnejo potem za sabo še čebele iz drugih panjev. Z mirno vestjo jih lahko imenujemo kolovodje tatinskih pohodov.
. Čebelarjem takšne družine niiso všeč. Pravijo, da tatinska drhal ne spada v pošteno druščino. Seveda, če gledamo nanje s človeškega stališča. Toda narava ne pozna čustvenosti, obzirnosti in usmiljenja. Če si slabič, pogini, če si bojazl jivec, zgini. Pravico do prostora na soncu imajo samo močmi, vse drugo propade, mora propasti.
Po navadi so panji-roparji jeseni prav medeni in druge daleč prekašajo glede „donosa“. Jezimo se čeznje, dokler ropajo v domačem čebelnjaku. a naša dvojna morala dopušča tudi prikrito veselje nad obilnimi zalogami, čeprav dobro vemo, da so „nepoštenega“ izvora,
Nekateri panji se odlikujejo po srčnosti in odločnosti, s katero odbijajo sleherni napad na njihov dom. Žrelo imajo vedno ostro zastraženo in sleherni poizkus vdora do njihovih zakladov odbijejo kar mimogrede. Tudi pri hudem ropu jim tujke ne morejo do živega. Nasprotno pa Tnars.ika.ka dosti močnejša družina opusti obrambo že po navalu prvih sovražnih jat in se poda brez boja na milost in nemilost.
Stopi, prijatelj, zgodaj zjutraj, ko panji' še počivajo, pred čebelnjak in čakaj, da bodo čebele začele izletavati. Nalašč vzemi v roke svinčnik 'in košček papirja ter si- zapisuj številke; panjev po redu, kakor začnejo izletavati na bero. Na koncu ti bo papir kazal prav zanimivo sliko. Videl boš, da je 11. pr. panj št. 17 bil že v polnem letu in pridno nanašal obno-žino, medtem ko se iz enako močnih zaspancev spuščajo v božji svet šele prve čebele. Našel boš več kakor pol ure časovne razlike.
Tako sliko nudijo panji tudi v večernih urah.
V	nekaterih prav do trdega mraka marljivo delo, v drugih že popoln počitek. Odtod tudi razlike v donosu.
Včasih nam ne gre v glavo, odkod ima kak panj toliko medu, medtem ko so vse ostale družine prav na revnem z njim. Dobro vemo, da tisti panj ne hodi na rop, pa vseeno tako velika razlika v donosu. Le odkod tedaj med?
Na to vprašanje bi nam lahko prav lepo odgovoril g. Janko Babnik, ki mu je bila sreča mila, da mu je panj sam pokazal, kako je prišel do medu. G. Babnik je čebele prepeljal na neko
precej oddaljeno pa.sišče. Da bii se od tam čebele lahko vrnile na staro mesto, mu še na misel ni prišlo. In vendar je prihodnji dan pri staremu čebelnjaku presenečen opazil, da se je vrnila precejšnja truma čebel, ki se je venomer zgrinjala na kraju, kjer je stal pred prevozom panj, ki je v donosu posekal vse ostale. Kaj se to pravi pri (>() pan jih, ni malenkost.
Ta vrnitev s tolike daljave dokazuje, kako zelo obsežen je bil pašni okoliš te družine. Čebele so hodile na pašo tako daleč («1 čebelnjaka, kakor nobene druge, ter izkoriščale pašo, ki drugim panjem ni bila več dosegljiva. Od tod tako velik presežek v donosu. Ker so bile vajene dolgih razdalj pri svojih poletih, so lahko našle tudi pot do svojega starega mesta.
So pa še druge lastnosti panjev, ki nas zanimajo. Pridejo slabe letine. Čebele niso mogle nabrati dovolj za ziuno. Treba jim bo dodati. Pri urejevanju plodišč se nam takrat kažejo kaj čudni prizori. Nekatere družine imajo ves med do zadnje kapljice v plodišču, nekatere pa ravno narobe. To zadnje še ni posebno velika nesreča. Sate zamenjamo, pa je stvar v redu. Mnogo sitnost,! napravljajo čebelarju tiste družine, ki so vso medeno zalogo razmetale po vseh satih v plodišču in medišču, tako da ni v panju niti enega poštenega medenega sata. Če bi bil ves med v plodišču, bi ga bilo ravno prav za zimo. Potem se začne tisto nesrečno prekladanje satov iz panja na kozico in nazaj, izmenjavanje satov brez konca in kraja, pa še ne gre: še vedno manjka več kilogramov do polne zimske zaloge. Nazadnje mora sladkor peti:, če iga je kaj.
Vzrejevalci matic trdijo, da se od panjev, ki nimajo v običajnih letinah v plodišču zadostnih zimskih zalog, marveč pretežno večino ali pa ves med v medišču, ne sme jemati zalega za vzrejo matic. Pravijo, da imajo družine plemenite krvi to lepo lastnost, da nakopičijo svojo medeno zalogo vedno najprvo v gnezdu (plodišču), kjer nameravajo prezimovati. Šele ko ga je tu dovolj za najhujšo zimo, ga začnejo nanašati tudi v medišče.
Težko se je s tem naziranjem sprijazniti. Ne moremo zanikati, da bi bil tak razpored medu čebelarjem močno všeč. Pri zazimovanju bi že vnaprej vedel, da jo ves med, kolikor ga je v medišču, njegov. Ali ne bi bilo to prijetno!' Dvomimo pa, da bi našli družino, ki bi leto za letom napravljala čebelarju tako veselje. Razporeditev medu ni zavisna zgolj od čebel samih, marveč tudi od drugih čiiniteljev, 11. pr. od velikosti satov (nizkih ali visokih), od obsegu zalege ter od izdatnosti in poteka zadnje paše. Zato ne smemo biti pri izbiri plemenjakov v tem pogledu prestrogi1. Vsekakor pa ne borne za pleme potrdili panjev, ki leto za letom kopičejo med v medišču, plodišče pa imajo redno suho.
Še na eno neprijetno čebeljo lastnost naj opozorim: na tiste družine, ki kažejo posebno nagnjenje do nabiranja zadelavinc. Z njo pritrdijo vse premične dele panja: okvir rešetke 11a nosilce za rešetko, satnike na gredi, okenca na stranice panja in na rešetko. Vsako režo in kota.njieo zalijejo s to snovjo, s posebno vnemo pa maše zanke mreže na okencih. Tam nakaca kaka družina v enem samem poletju toliko za-delavine, da je skoraj vsu mreža zasmoljena.
To počenjajo redno samo posamezne družine, kako leto pa tudi vse vprek.
Z vsemi temi lastnostmi mora vsak čebelar računati in jili pravilno razumeti. Kdor ima za opazovanje dobro oko in dovolj potrpdjenja, se bo kmalu znašel, da bo vedel, kdaj ima opravka z družino z dednimi slabimi lastnostmi, kdaj pa le s priložnostnim grešnikom. Včasih vplivajo na pojav takih nevšečnosti razmere v naravi in družini. Ko se te uredijo, sc glcdo razpoloženja, delovanja in udejstvovanja ustali tudi čebelja družina. Kakor so pri ljudeh značaji zelo različni, dobri in slabi, ravno tako so pri naših čebelah, samo s to razliko, da čebele nikdar niso tako slabe kakor sprijen človek.
tff
Pozor na gnilobo in kugo čebelje zalege! Po
več desetletjih se je v raznih krajih ljubljanske okolice (n. pr. v Horjulu, Borovnici, Stajah in v bližini Pijave gorice) pojavila zopet kuga čebelje zalege. SCO je v vsakem primeru storilo vse, da se bolezen ni mogla razpasti.
Zaradi sedanjih izrednih razmer pa ni mogoče nadzirati zdravstvenega stanja čebel v toliki meri, da bi bili ponovni izbruhi te kužne bolezni v doslej okuženih čebelnjakih nemogoči. Tudi je nemogoče nadzirati čebelnjake v bližini okuženih.
Zaradi tega naj čebelarji svoje čebele skrbno nadzirajo, posebno v zgoraj navedenih krajih in njih bližnji okolici. Če opazijo kaj sumljivega, naj brž obveste SČD in pristojno oblast, da pošljejo strokovnjaka na pomoč Nič ne de;, če bi se morda izkazalo, da se je čebelar zmotil. Bolje to, kakor malomarnost pri „zdravljenju“, kar i,ina lahko usodne posledice. En sam panj lahko okuži ves čebelnjak in še sosednje. Potem ni druge pomoči, kakor uničiti vse družine.
Pretirana previdnost ne bo nikomur škodila, že majhna brezbrižnost pa je lahko vzrok, da propadejo cela cvetoča čebelarstva.
*
Kateri matičnik naj pustimo? Kadar podiramo matienike v panjih, ki smo jim ■uničili staro matico, se težko odločimo, da bi podrli najstarejšega. Najrajši pustimo tega, češ ta matica se bo prej izlegla in prej oprašila.
Prve matienike nastavijo čebele skoraj vselej na starejši zalegi (črvičkih). Zato so matice iz takih matični,kov po navadi slabe kakovosti, manjše in slabotnejše. Včasih niso večje kakor čebele. Take plemenke ne delajo starosti. Panj rad že prihodnje leto preleže, ker matica družini ne ustreza.
Pri podiranju pustimo dosledno vselej najlepši še ne pokrit matičnik. Zalego v njem so čebele od vsega počet k a v miru in v zadostni meri krmile. Potem lahko .upamo, da bo nova matica ustrezala čebelam in čebelarju.
Za naravne matičnike to navodilo ne velja. Ce je prvi: matičnik zelo lep, ga lahko z mirno dušo pustimo.
Pripomniti pa moramo, da so tudi lepi matič-niki včasih goljufivi. Človek bi pričakoval, da bo iz njih izlezla posebno lepa mladica, a je ravno narobe. Ker čebelarji doslej še niso uvedli pregledovanja zalege v pokritih matič-nikih z röntgenskimi žarki, moramo take nevšečnosti mirno v kup vzeti. Ce le mogoče, zamenjajmo zanikrno mladioo z lepim matični-kom, čeprav iz drugega panja.
Najlažje delo pa imamo, če podiramo, kadar panj že poje. Takrat pevko vidimo in jo lahko odstranimo, če nam ni všeč.
Včasih naletimo v kakem panju na ,posebno dolg in ozek matičnik. Tudi pičlih 5 cm dolgega sem že našel. Stran z njim! Če ga razkopljemo, vidimo, da se je žerka, kdo ve zakaj, ločila od pogačice (siraste hrane na dnu celice). Ločena od svoje lepljive blazinice leze počasi navzdol, čebele pa celico neprestano podaljšujejo, da bi zalega ne padla ven. Ko jo končno pokrijejo, je bolj podobna cevki kakor matičnikn pravilne oblike.
*
Ob močni paši, zlasti hojevi, imajo močnejši panji medišča mnogo prej polna kakor slabejši. Ponavadi odlašamo s točenjem toliko časa, da je iz vsakega panja kaj vzeti, ne pa samo i/ posameznih. Tako ravnajo večinoma vsi čebelarji, ki imajo čebele daleč od doma na vnanjih pasiščih. Pa ne delajo prav!
Ko je medišče v resnici polno, začnejo čebele zalivati sate v plodišču. Še preden se zavemo, je že nastala nepopravljiva škoda, ker je medtem zmanjkalo matici prostora za zaleganje. I’otem ne pomaga dosti, če jemljemo, ko je že prepozno, medene sate iz plodišča in jih zamenjavamo s praznimi. Matica bo vseeno prikrajšana s prostorom za zaleganje, ker čebele dodane prazne sate kar mimogrede zalijejo z medom.
Kadar vidimo, da so medišča že skoraj polna, a še ne kaže točiti, storimo najpametneje, če vse zalite sate v medišču prestavimo v medišča takih panjev, v katerih je še dovolj prostora (nezanešenih stitov). Prazne sate iz teh pan je \ damo tistim, ki jih najbolj potrebujejo, predvsem pa v izpraznjena medišča.
Čebel pri takih prilikah ni treba ometati. Na njih je itak skoraj sama stara žival, ki se sama od sebe vrne v svoje panje. Tudi iklanja med čebelami ne povzročimo s tem zamenjavanjem satov.
*
Usoda panja št. 90 v 1.	ki je last g. Ko-
šaka na Grosupljem, je tako zanimiva in tudi poučna, da jo moram povedati, Gre za njegov življenjepis od srede aprila do konca julija. Potem ga nisem več videl.
I	)ne 16. aprila, ko sem čebele v resi prvič pregledoval, sem ostrmel nad njegovo izredno močjo. Tako živalnega, z zalego in novim medom do zadnje celice natrpanega panja ob tem času še nisem videl. Pravcati brdavs med panji. To ime se ga je potem kar prijelo. Že takrat je bil več ko goden za prestavljanje, a nisem imel praznih satov s sabo, da bi mu dal duška v medišču. šele čez 6 dni sem mu odprl medišče, a družine nisem prestavil. Vreme je bilo takrat precej hladno.
Pri pregledu čez teden dni je imel v medišču v vsakem izmed 12 satov — pošteno cenjeno — vsaj tri četrt kilograma medu, v plodišču zadaj pa je bil ves v medenih klobasah.
Opazoval sem ga tudi spredaj pri žrelu, ko je bil v polnem letu. Za majhen roj je bilo čebel pred panjem v zraku. Vlekel je tako metlo, da se ga nisem mogel nagledati.
Srečni lastnik panja si te nenavadne moči ni znal prav razložiti. Prejšnjo jesen je bila pri zazimovanju družina sicer lepa, toda prav nič posebnega. Mnogo močnejši je bil panj št. 43, ki pa ga je panj št. 90 spomladi močno prekosil.
Zgodilo se je potem, kar sem /e nekako slutil: družina je v začetku maja rojila in potem še enkrat. S tem se je Brdavs izčrpal tako temeljito, da je obležal na bojišču. Pri jemanju medu mu nismo imeli kaj vzeti. Vse kar je imel, je šlo v nenasitljive želodčke njegovih neštetih dojenčkov in za balo obeh rojev.
Mlada matica je srečno oprašila. Ne verjamem pa, da bi tudi njej bilo usojeno, biti mati tako mogočne družine.
Prvca je vsadil g. Košak v nov poskusni A. Ž. panj na 12 satov. Izdelal je vse sate, ki so' bili jeseni prav lepo zanešeni iz medom. Morda bom leto osorej lahko rekel: „Jabolko ni padlo daleč od jablane".
Naknadno, ko so bile gorenje vrstice že napisane, iSem zvedel, da si je tudi Brdavs do jeseni neverjetno opmogel. Lep je kakor roža in preskrbljen z vsem. rudi njegov drugorojenee ni zatajil svojega očeta.
*
Prašilčki so se nič kako postavili! Če sem v
prejšnji beležki popisal usodo najmočnejšega panja, naj sedaj še povem, kaiko so letos gospodarili najrevnejši med revnimi — pomožne družinice. Zimo jih je prebilo deset, vsi zdravi in živahni, toda revni z živaljo. Lastnik jih je spomladi preselil iz matičnjakov v navadne panje, jim dodal za balo v plodiišče toliko praznih satov, da je bil prostor napolnjen, potem pa zbogom v reso. Medu jim ni manjkalo. Pri prvem pogledu sem jim dal najslabšo oceno. Kar žalosten sem jih bil in si mislil: To bomo še z žlico okoli njih hodili!
Godrnjal sem in godrnjal ter očital prijatelju, kaj pušča toliko siromačkov, ko bi jih bilo polovico manj več kot dovolj. Nekam v zadregi mi je začel dopovedovati, da ni mogel tako lepih mladiih matic jeseni odstraniti in jih je rajši pustil. Zavoljo tega se je število rezervnih družinic nekako po sili namnožilo. „Si bodo že pomagale, če lx> kaj paše na resi. Včasih sem z njimi prav dobro opravil. Ne veš kako dobro!“ Tako mi jo dejal, jaz pa sem si mislil, da iz takih lakotnikov ne more postati debel panj.
To sem se grdo zmotil! Paša je bila dobra in družinice so začele prihajati k sapi. Kar debelo sem gledal, kako naglo so napredovale. Konec junija, pred kostanjevo pašo, so bile med najboljšimi panji, v mediščih, ki smo jim jih odprli, pa lepe zaloge medu, lepše kakor v marsikaterem običajnem panju, ki je že močan prišel v reso.
Kar je bilo drugih močnih panjev, so večinoma vsi na rojenje silili in tudi proti naši volji rojili, ali pa smo jim morali roje vzeti, ker so imeli matič.nike zalezene. Ni bilo druge pomoči. Seveda so pri takih panjih medene zaloge precej skopnele. Ne rečem, da jim pri točenju ni bilo kuj vzeti. Lastnik tega ni storil, ker jih ni hotel izropati. Kostanjeva paša, ki je bila pred durmi, nuj se pokaži — kar se je tudi zgodilo — pa bodo panji do ajdove paše suhi.
Medtem ko so močni panji z rojenjem tratili moči in med, so se rezervne družine v miru lepo razvijale, prišle do viška moči in nabrale prav zadovoljivo zalogo medu. To se pravi, da so bile z njo zadovoljne čebele, a čebelarja je mnogo teže zadovoljiti...
Nazadnje se je le prijatelj Francelj smejal. Ne zavidam mu te ambice, ker vem, če bi v to
loterijo desetkrat stavil, da bi zadel kvečjemu enkrat, dvakrat. Bolj zanesljivo je voziti z močnimi panji. Še s tuni ni v zadnjih letih drugega kakor skrb, trud in strošek.
*
Odgovor na neko vprašanje. Letos so bile mravlje silno lačne na m e d. Imel sem še nekoliko lanskega v neki večji posodi. Mislil sem si, da se dobro zapira, toda spak je našel majhno režo in skozi njo je prišlo v posodo toliko malih mravelj, da je bil med z njimi posut čez in čez. Tudi v omari so ga v slabo zaprti posodi zavohale. V tej omari je bil krožnik z rdečo »olj o. Za poizkušajo sem postavil odprto posodo z medom na krožnik, tako da je bilo okrog posode nekoliko soli. In glej! Teden dni je stala posoda z medom na soli, pa ni prišla vanjo nobena mravlja. Ali je to slučaj, ali pa mravlje čez sol ne gredo. Morda ste že kaj takega opazili. SČ o tem še ni poročal, vsaj v teli 20 letnikih ne, ki jih imam jaz.“ (A. (). v P. pri Št. J.)
Dragi tovariš, kaj takega vprviič slišim. Ni izključeno, da se mravlje soli izogibajo. Napravite ponovne poizkuse in poročajte, kaj boste opazili. Stric Matic nima niti kaplje medu za take namene. Praktičnega pomena pa sol kot sredstvo zoper mravlje nima, vsaj kar se tiče medu v kovinastih posodah. Sol pločevino razjeda, če pride z njo v dotiko, posebno v vlažnih prostorih, ker zelo priteguje vodo.
Pri preganjanju mravelj v čebelnjaku, posebno v panjih, n. pr. pod blazinami v mediščih, bi pa sol bržkone dobro rabila, če se je mravlje res ogibajo. Napravite poizkus! Sporočite nam, kako se je obnesel.
*
Dobro se je pripravil. Nekemu panju sem moral letos matičnike podireti. Imel sem že opravka z družinami, ki so jih imele dosti čez običajno mero, toliko jih pa še nisem našel v nobenem panju. Deval sem jih na kupček — jej, kako lepi so nekateri bili! — ter na koncu seštel; 35 jih je bilo. Pa še niso bili vsi skupaj, ker sem nekatere kar na satu stisnil. Vseh sku-paj jih je moralo biti okoli 4-0.
Najbolj zanimvo pa je, da sem našel na nekem mladem satu pravcato gnezdo matični ko v,
11	po številu na kupu. lzvzemši dveh so bili vsi zaleženi. Tako zanimivega grozda še nisem videl in ga tudi več ne bom. Izrezal sem ga prav previdno, da ga še komu pokažem in potem spravim. Toda tisti nesrečni Jože iz Blata ga je pri pospravljanju nehote stisnil v kepo z drugimi veščinami vred. Saj je imeniten čebelar, ampak ...
Zakaj nekateri panji z inatičniki tako šarijo? To bi tudi stric Matic rad vedel. Lahko bi rekel, da gre za družine, ki jih je rojilna strast obsedla ter so v tem razpoloženju izgubile ves čut za pravo mero. Toda tak odgovor ni piškavega oreha vreden. Verjetno je, da je tako, toda do-kuzati tega nihče ne more. Sicer pa: dokler bo ostalo življenje čebel in vse, kar je z njim v zvezi, polno skrivnosti, bodo človeka pravega srca i.n razuma mikale. Ukvarjal se bo z njimi, jih ljubil in negoval, pa naj dobi za to kako plačilo ali ne. Niti ne zavedamo se, mi čebelarji, kako dolgčas bi mam bilo, če bi ne imeli kaj razmišljati o raznih pojavih v panjih in skrivnostnem početju naših čebelic.
Čebelarska socialna pomoč po vojni bo nujno potrebno in se ji ne bomo mogli izogniti. Mnogo je čebelarjev, ki so izgubili \se: dom in čebele, du no govorim o človeških žrtvah. Če ima kdo izmed teli ka j gotovine, bo vse porabil /.a streho nad glavo, /,a nakup živine, ikrnie, živil, obleke in najpotrebnejših kmetijskih potrebščin, tako da mu za čebele prav gotovo ne bo nič ostalo.
Toda to bo zmogel l(> redki posameznik, velika večina pa bo brc/, sredstev in bo mogla začeti z. obnovo samo z izdatno in naglo javno pomočjo. Morala se bodo najti sredstva za ta namen. Pomagati bo morala država, pomagati veliki denarni zavodi, vojni dobičkarji in denarni mogotci, sploh vsi, ki niso nič izgubili ali so celo kaj pridobili.
Naša naloga bo, kako prizadetim revnim čebelarjem pomagati. Umevno je. da računamo z. dobrimi srci naših neprizadetih čebelarjev. Vemo, da bo marsikdo, ko pride čas, sam od sebe storil svojo dolžnost do bližnjega in se oddolžil, kakor bo pač mogel. Potreba lw> pa močno presegala razpoložljiva sredstva. Večina teh se bio porabila za nujnejše zadeve, kakor je čebelarstvo. Izključeno je, da bi čebelarji sami toliko zmogli, kolikor Ih> potrebno. Zato bo moralo SCI) stopiti na plan in poskrbeti, da se najdejo viri in pota, ki lx>do omogočili, da zacelimo vsaj najhujše rane, prizadete med vojno našemu čebelarstvu.
Ne zanašajmo se preveč na morebitne odškodnine in izdatno državno pomoč. Predvsem računajmo s tem, kar si upamo sami zbrati. Naj nas ne plaše težave, ki običajno spremljajo podobne akcije. Še vselej se je izkazalo, da je mogoče premagati tudi največje ovire in doseči velike uspehe, če je vodstvo akcije v pravih rokah, v odločnih, delavnih in požrtvovalnih, in če ise izvede po dobro premišljenem načrtu.
Pri sestavi delovnega načrta naj se upoštevajo vse možnosti: javne podpore, posojilu, darovi v gotovini in blagu, pres/krba cenenih čebelarskih potrebščin, dobava živih čebel, preskrba cenenega sladkorja, dobrodejna loterija ter podobne prireditve in magari tudi veselice, če je upanje, da bodo kaj nesle.
Pa ne samo osrednje društvo, tudi čebelarske podružnice bodo morale živo sodelovati, kajti čim več rok lx> na delu, tem boljši utegnejo biti uspehi.
Radi govorimo, da smo si čebelarji bratje. Kmalu bo prišel čas, ko bomo lahko dokazali, ali je to samo govorica ali resnica. Pomagali bomo, moramo pomagati, da ne ostane na nas grd madež — za vse večne čase.
*
Najbolj razširjene mere satnikov v plodišču:
belgijska -4-2 X +2 cm (višina X širina) = 1764 cin2, Quinby-Dadant (Amerika) 37 X 46 =1242, francoska (centralnega društva) 55 X 42 = 1586 cm2, Dadant-Blatt (Rusija, Bolgarska, Švica, Francija)
26.7 X 42 = 1121 cm2, Italija (kongresna) 42X25 = 1061 cm2, ge r s t ii n go v a 25 X 40 = 1000 cm2,
I	.on gs trolit (Amerika in K v ropa, Avstralija, Japonska) 21 X 42,5 = 992cm2, Biirki-Jeker (Švica)
34.7 X 27 = 936 cm2, Ogrska društvena 57X 24
—	888 cm2, nemška normalna 36 X 21,5 = 774 cm2, angleška društvena 20,5 X 34,3 = 696 cm2.
Polog teh močno razširjenih mer je še nešteto drugih, ki pa imajo le krajevni pomen. Glede števila ‘raznih mer in sistemov panjev prekaša Nemčija vse druge države.
O	letošnji čebelarski letini nimamo točnega pregleda. V splošnem se čebelarji nič kaj ne pohvalijo. Ponekod na Dolenjskem so natočili nekoliko spomladanskega medu ali poletnega, v mnogih predelih pa nič. Bilo je preveč dežja. Ponekod v Beli krajini so z letino prav zadovoljni. V okolici U.ršnil#Sel že 15 let ne pomnijo tako dobre letine. Tudi pod Krimom so lahko čebelam nekaj kilogramov na panj vzeli. Rakek, Planina, ( erknica iporočajo, da je nekaj časa dobro kazalo. Že se je pokazal med v mediščih. ko je vse veselje, čebelarjev .pokončal dež. Smreka je dobro medila, celo v Ljubljani (!!); tudi hoja je nekajkrat prijela, toda plohe so vselej medenje ustavile.
Čebelarji so se tolažili, da bo morda kostanjeva paša čebele na noge spravila. Panii so bili takrat tako suhi, da jim je bilo treba po-kladati, sicer bi bili vsi popadali. Komaj se je paša dobro odprla, je kostanj dež opral in up čebelarjev je šel po vodi. Revščine v panjih ni hotelo biti konec.
Mislili smo, da bodo čebele vsaj na otavi kaj dobile, da se bodo panji pošteno zalegli in do ajde opomogli. Donos z otave in sončnice je bil pičel, tako da so imeli panji tik pred ajdo le kak kilogram ali dva zaloge. Roji so bili popolnoma suhi. „Oh, da bi vsaj ajda medila," so čebelarji vzdihovali. „Ce še ta odpove, smo izgubljeni.“
In je res odpovedala! Pašo je vzela velika suša in vročina. Tri, štiri dni je nekoliko medila, toliko, da so se oči čebelarjev začele jasniti, potem pa je prišel polom in konec: bitko smo izgubili.
V	ljubljanski okolici so čebele nabrale kake 5—4 kg na panj, ponekod pa še toliko ne. V okolici Grosupljega niso panji nabrali niti kapljice, ker je ajda, ki so jo bili zelo pozno sejali, začela evesti šele v začetku septembra meseca. Nekoliko boljši donos je bil v Temenški dolini, kjer je bilo nekoliko več dežja kakor drugod. Zadnje dni avgusta meseca pa je tudi tain pritisnila huda vročina in suša, tako da je ajda nehala mediti, kakor bi odrezal.
Tako slabe letine že dolgo let ni bilo. Posebno prizadeta je vsa ljubljanska okolica z Vrhniko vred, ves logaški okraj, dolenjska stran pa nekako do Stične. Tudi iz Ribniške doline prihajajo zelo slabe vesti o letini. Kako je bilo na Krškem polju, v novomeški okolici in v Reli Krajini, nam ni znano.
Glede na obupno stanje panjev je pokrajinska uprava dovolila po 5 kg denaturiranega sladkorja na panj, pod pogojem, da odda čebelar za vsake 4 kg sladkorja po I ikg medu. Upoštevali so le čebelarje v Ljubljani in njeni bližnji okolici, kjer je čebelarska katastrofa naj-liujša. Vemo pa tudi za druge kraje — Vrhnika. Logatec, Šmarje, «Grosuplje i. dr. — kjer ni bila letina nič boljša. Žalibog teh krajev niso upoštevali. Sladkor je bil priznan samo tistim čebelarjem, ki so število panjev pri popisu živine pravilno napovedali.
5 kg na panj — zelo malo je, a hvala Bogu da je tako v tem hudem času, ko je sladkorja tako zelo treba za prehrano ljudstva. S to količino na panj ne bomo mogli rešiti dosti družin. Dne I. oktobra sem stehtal vse panje in dognal, da bi moral panjem dodati povprečno 7 kg sladkorja. Zato bo treba mnogo panjev podreti, in še tisti, ki jih boino pustili za pleme, bodo le /a silo založeni. Bog nas varuj slabe pomladi.
Potem bodo padli še pa nji, ki jih bomo zazimili. Pojimo sc, du bodo čebelarji lotos zaziiniovali na slepo srečo. Če bodo pan ji obsUili, bodo, če ne Bog pomagaj! Ne. glejte na število, ne puščajte slabičev. Plod rite rajši v jeseni, kar ni sposobnega za pleme. Vem, da je grenka reč panje podirati, a še hujše je spomladi mrliče pokopavati.
Had, pa, kako zelo rad bi bil napisal boljše poročilo o letošnji čebelarski letini. Toda dejstev ne morem in ne smerni po svoji volji izpre-minjati. Kot vesten kronist šeni moral zapisati: Ta,ko in tako je bilo ,s čebelami v letu groze in strahote 1944.
Nič obupavanja in glavo pokonci! Trdo nas je usoda udarila, a lahko bi nas še huje. ho pa kako drugo leto tem bolj imenitno.
Življenje divjih čebel v tistih davnih časih. ko so živele izključno v gozdovih in jih človek še Jii presadil v bližino svojega doma, je. bilo v bistvu ravno tako, kakršno je še dandanes. Daši prištevamo čebele k domačini živalim, so v resnici še vedno divje. Izletavajo v božji svet po mili volji, kakor svoje dni, nabirajo med in obnožino, kjerkoli se jim ljubi, grade satje po stari v tisočletjih preizkušeni stavbni tehniki, vzrejajo svoj zarod po strogih naravnih zakonih ter delajo in umirajo iz istih vzrokov kakor pred Bog ve koliko tisoč leti.
Res jim je človek ustvaril lop domek, ga opremil z najrazličnejšo navlako, predpisal velikost sata in prostornino njihovega bivališča.
V	svoji veliki modrosti je izračunal, kolikšne morajo biti zibelke za njihov zarod, jim olajšal gradnjo satov z umetnimi osnovami za «ate, jim predpisal kdaj smejo rojiti, kakšne vrste zalego smejo rediti in kakšnega ženina si sme njihova mlada mati izbrati. V svoji veliki skrbi za njihov blagor jim določa, koliko hrane smejo čez /imio porabiti, jih kdaj pa kdaj prisili, da se morajo tudi z bolj skromno hrano zadovoljiti, ali včasih celo nekoliko stradati. Skratka, vzel jih je v svoje varstvo in skrbi zanje z veliko vnemo (ali pa tildi ne, če ga prime). Prav zaires so s sedanjim načinom življenja lahko zadovoljne ...
Vsega tega pa človek ne dela — iz ljubezni do čebel, marveč zaradi samega sebe. Hotel jih je imeti na vrvici, da bi jih laže izkoriščal, ropal. Vse kar jim je ustvaril, vse ugodnovsti, ki jim jih nudi recimo pod krinko preračuna-nosti, ne pomenijo nič drugega kakor v lepo obleko oblečeno sebičnost. Človekova ljubezen do čebel gTe celo tako daleč, da jiin ne privošči niti toliko medu za dobo počitka, kolikor ga jim gre po božji pravici. Če le more, jim ga pobere in nadomesti s cenejšo hrano. Pa ne zaradi njih, marveč zaradi sebe. Komu pa bi med jemal, če bi čebele pomrle? Ponareja jim celo vosek za osnovo* satja, .samo da bi imel več koristi. Izmislil si je najbolj premetenih načinov poseganja v njihovo dejanje in nehanje, s trdo roko šari v njihovi skrbno urejeni naselbini, jo razkopava in zopet po mili volji sestavlja. Kadar ga prime, sam ne ve, kako bi čebelam delal silo. Otresa jih, raztresa, obdelava s ščetinami, z dimom in smradom. Ka j vse je „izumil“, da ne morejo po svoji volji gospoda niti in živeti. Tod boste hodile, samo na teh satih vzrejale svoj zarod, tu skozi morate, kadar hočete odložiti svoje sladko breme, skozi la rov
se morate splaziti iia piano. Tak«) jim je ukazala krona stvarstva, kadar jih pošteno oskube, jim poje slavo, da se sliši v deveto vas. Kadar ne morejo storiti, kar bi rade, kadar jim nima kaj vzeti, jih gleda s pisanim, očesom. Potem seže po žveplu, ognju ali vodi in stotisoči „dragih" čebelic morajo umreti. In gospodar spričo toliko mr ličkov niti z očesom ne trene.
Trdo je bilo življenje v divjini, a vendar tudi lepo. Tedaj ni bilo nikogar, ki bi čebelje družine vznemirjal in mrcvaril. Na redke čase se je priklatil kak neroden kosmatinec in se na precej grd način gostil /. medenimi gibanicami.
I	udi kak pisani gozdni tesar je pozimi brskal s svojini dolgini kljunom po gnezdu za čebelami. To so bile redke izjeme, saj mu je pragozd nudil obilico druge, bolj slastne hrane.
Čebelja naselbina je živela v božjem miru. sama zase, daleč od sosednjih naselbin in dobro zavarovana pred hudim mrazom, vetrom, plohami in žgočim soncem. V prostornem duplu prastarega hrasta «i je izbrala svoj domek, zgradila gnezdo in živela svobodno življenje. Samo mati narava ji je pisala zakon. Ta zakon pa je pravičen, čeprav strog. Nekdo mora narekovati, kako je treba živeti, dihati in kdaj umreti. Kdo naj pouči drobno čebelico, kako satje staviti, hrano nabirati, družinski naraščaj rediti in še mnogo drugih umetnosti, če ne velika nevidna mati. ki modro skrbi za vse brez razlike, pa nuj bo velikan ali komaj viden črviček.
V	sivi davnini so imele čebele zlate čase. Na redko naseljene družine bržkone niiso poznale pomanjkanja. Vsaka je imela na razpolago obsežno pašno polje, ki ga je izkoriščala sama. Vseh medenih virov niti ni mogla izkoristiti, preveč jih je bilo. Zaloge strdi so bile po navadi tako velike, da so zadoščale za več let. Na j je družina čez zimo porabila še toliko, vselej so ostale obilne zaloge, ki so jih čebele čez leto zopet izpopolnile. Ce je paša kako leto popolnoma odpovedala, nič skrbi, saj je v shrambah živeža še za celo leto, morda tudi za vtič.
Vse kar je bilo slabotnega in za življenje nesposobnega, je vzela zima. Tako je moralo biti, ker je tako terjala korist bodočih pokolenj. Ostali so le najbolj odporni, najmarljivejši rodovi, ki so lahko kljubovali tudi najtršim preizkušnjam, porajajočim se: od časa do časa, bržkone v velikanskih časovnih presledkih.
Najbolj nebogljena stvar na zemlji je jm>-stala najbolj mogočna. Že davno je človek izpodrinil vsa bitja, s katerimi si mora deliti življenski prostor —• živali. Udomačil jih je, zasužnjil, ali pa brezsrčno in neizprosno iztrebil — velikane ravno tako kakor pritlikavce, mamiuta kakor bakterijo. Že dzpreminja lice pokrajin, prenaša seme neštevilnih rastlin čez kontinente, odstiunja hribe, vtira rekam novo pot, osušuje morske zajede in jezera. S sadeži in kovinami mu je zemlja podložna. Kavno tako ogenj, blisk, mraz, vročina. Da se bo veličastni boj med človekom in elementarnimi silami nekoč končal s popolno njihovo uklonitvijo in podreditvijo v službo človeka, že sedaj lahko prerokujemo.
In če je človek vse ukrotil, vse sebi podredil ter mu vse na svetu tlačani, ne more biti čebela izjema. Tudi ona mu mora biti pokorna in prepuščati večji del nabranega medu — z lepo ali z grdo, kakor sam hoče in kakršna ga je volja.
Dobro čebelicam, ki slu/.ij-o čebelarju blage volje in mehkega »rca.
*
Zanimiv račun. Neki Ijubljančan je imel na Notranjskem osem A. Ž. panjev <1 aIj časa na paši, se pravi v oskrbi. Čebelar in oskrbnik, pa sta prišla zaradi čebel v navskrižje. Oskrbnik zahteva sedaj od čebelarja nič manj kakor 17.058 Lit odškodnine, ki jo utemeljuje takole:
..Oskrbovalni in stroškovni zahtevek za 8 A. Ž. panjev	čebel in sicer:
Od dneva	vložitve tožbe,	t. j. od 24.	XI.	42
do 31. XII. -ki. im) Lit 2.— od panja na dan.
Od 1. 1. 43. do 31. XII. 43. po Lit 3.— od panja na dan.
Od 1. 1. 44. dalje po l it 4,— od panja na dan.
Leta 1942	sem natočil i/.	teh	panjev	80	kg
medu. Za prezimovanje sem	ga	porabil	47	kg,
ostalih 33 kg pa sem moral prodati fašistom in karabinjerjem kg po Lit 24.—.
Leta 1943 sem natočil zopet 80 ksr medu. Od teh sem ga za prezimovanje porabil ±5'A kg in 6 kg sladkorja, ki sein ga moral plačati po
l.it 1(>0.	. Ostalih 34K. kg medu je zgorelo, ker
se mi je vnela hiša ob napadu na 1 lotederšioo.
V	mesecu aprilu 1944 sem skrčil čebele od 8 panjev na 7, ker je ena matica umrla. Tedaj je ostalo le še 7 panjev.
Rezervni saiti so ob požaru zgoreli; tudi 3 ročke za med so nekoliko ožgane.
Stanarina za čebele;, ki so bile v tem času v mojem čebelnjaku Lit 1.000.—.
Za prevoz na pašo 50.— Lit.
Mojemu sosedu krojaču, ki sem ga vselej pozval za pričo pri opravljanju čebel, o katerem vodi točen zapisnik, pričnino 150.— Lit.
Da	se	ta	obračun mirno poravna brez sodišča	in	da	bo zadeva	končno	urejena, sem
pripravljen prevzeti čebele v svojo last za popolno kritje tega zahtevka, izvzemši sodne in pravdno stroške I. II. in 111. stopnje, katere mora	nositi	nasprotnik.	Ako se	ta strinja z
mojim predlogom, je s tem zadeva urejena in končana. V nasprotnem primeru pa zahtevam, ila se zahtevani stroški takoj poravnajo v naprej, ker le po popolni poravnavi zahtevka izročim čebele.
Točen razpored stroškov, ki znašajo:
za panj	dnevno .	. Lit 608'—
......................... 8.760'—
.......................... 3.392	—
 2.128 —
  1.000 —
............................ 960	—
  60 —
............................ 150	—
Od 24. XI. 1942 do 31. XII. 1942, to je 38 dni po 8 panjev a Lit 2'— „	1. I.	1943	„	31.	XII. 1943,	„	„	365	„	„	8	„	„ „	3 —
„	1.1.	1944	„	15.	IV. 1944...... 106	„	„	8	..........4	—
„	16. IV.	1944	„	30.	VI. 1944,	„	„	76	„	„	7	..........4	—
Stanarina za čebele v čebeljnaku za to dobo................................
6 kg sladkorja, katerega sem pokrmil čebelam, ;i Lit 160'—.................
Enkratna prevoznina čebel na pašo..........................................
Priča pri opravljanju čebel................................................
Tedaj skupaj . . . Lit 17.058’
Pa nikarte misliti, da hočemo koga za norca imeti, ko tak račun objavljamo. Vemo, da ni med vami žive duše, ki bi hotela verovati v njegovo pristnost, pa je le resničen. Prav zares»!
Taki pojavi so mogoči le v sedanji dobi, ko se zdi, da je ves svet v razsulu, vsj ljudje ponoreli. Kje je človekoljubje, pravica, poštenje, se človek nehote vpraša, ko izve za tako neverjetno predrznost, kakršna je gorenji račun, menda edinstven na svetu. Skušajmo ga pridobiti za muzej. Druge vrednosti itak nima.
*
Točni zapiski o posameznih panjih so velike važnosti pri resnično umnem čebelarjenju, še bolj pa za panje, ki jih nameravamo opazovati ali jih že opazujemo zaradi njihovih posebno dobrih lastnosti. Ž leti postanejo prav dragocena opora pri izbiri plemenjakov za vzrejo matic. Na sam spomin se ne smemo zanašati, ker lahko pozabimo marsikaj važnega, kar odločilno vpliva pri izbiri.
Če smo vzeli kak panj zaradi njegovih vrlin na piko, začnimo zapisovati vse, kar pri njem opazimo in ugotovimo. Posebno važno je, da vemo za starost matice, kako zalega, ali je gnezdo lepo urejeno, obnožina in med na pravem mestu, kakšna je bila družina ob zazimo-vanju, koliko hrane smo ji pustili, ali smo ji morali kaj dodati, kako je prezimovala in koliko živeža je čez zimo porabila. Dalje, koliko čebel je .padlo čez zimo, kdaj je matica spomladi začela zalegati. kdaj jeseni nehala, kako se je družina razvijala, zalagala z obnožino, kakšne so čebele po barvi in po značaju. Posebno važna je ugotovitev odvzetega medu.
Seveda bomo zapisovali vse roje, preleganje, skratka vse, kar je količkaj pomembnega.
Čez nekaj let, ko hočemo napraviti končno sodbo o družini, so nam ti zapiski zelo koristni. Takih natančnih podatkov ne potrebujemo za ostale družine. Kdo bo toliko pisal!
Verjamem, da vodenje zapisnika ne godi vsakomur, toda pri vzreji matic ne gre, brez njega. Ni dovolj, da o kakem panju trdimo, kako iz.redno dober je, to je treba tudi dokazati, če se zahteva. Kako pa naj dokažemo, če ne z zapiski, lies je, da je beseda poštenjaka mnogo vredna, še več pa zaleže dober zapisnik, ki predstavlja najbolj verodostojno listino in ki kaže obenem tudi točno sliko o vsem, kar v zr e j e v a 1 c a zanima.
Več o tem bodo čebelarji našli v knjigi o vzreji matic, ki jo pripravlja g. prof. Verbič. Upajmo, da jo kmalu dobimo.
*
Popolnoma očrnele čebele so se tudi letos poleti pojavile v vseh ljubljanskih čebelnjakih. Po vseh bradah si lahko videl, kako jih normalne čebele krepele. Tako zdelano in po p o 1 -n o mu črno čebelo, ki se sveti kakor polirana ebenovina, obkoli več čebel, jo nekaj časa vlečejo za krila in za noge, obirajo, kakor da bi bila omedena, nazadnje pa s silo zvlečejo :/. brade. Tla pred panji so kar posuta s črnimi mrtvicami. Njihovi skrivljeni zadki dokazujejo, da so umrle zaradi pika. Nekatere še žive lezejo po zemlji, skušajo v zrak, a jih krila ne nosijo. Tudi po dnu panja leži mnogo takih mrtvic. V nekem panju sem jih našel za otroško pest na kupu.
Pred leti sem mislil da so to /delane ropnice, ki hodijo v tuje čebelnjake krast. To pa ne drži. Letos Sem opazoval, da hodijo celo na pašo, a jih /e drobcena kepica obnožine pri letu otežuje, tako da ne morejo nasesti na brado, ampak padejo tik pred ciljem na tla. Potem lazijo okoli, poskušajo vzleteti, pa ne gre.
Že več let opazujem, da se črne čebele pojavijo v množicah posebno po dolgotrajnem deževju, zlasti pa ob hudi vročini. Zakaj to, ne vem in tudi nisem mogel dognati, čeprav sem brskal po raznih strokovnih knjigah. Nekateri pisatelji pravijo, da je to neka bolezen, ki je ne morejo dognati. Pravijo, da se počrnele čebele rade pojavijo v hoje vi ali ajdovi paši (gle j prof. Verbičevo brošuro čebel ne bolezni, str. +"i). V nekaj dneh se jih nabere pred čebelnjakom pod bradami po več cm debela plast.
Tega še nisem nikdar opazil, vsaj da bi se črne čebele pojavl jale v množini. Res jih lahko vidimo po hojevi paši, t<)<1 a p r i vseli p a n j i h b r e z izjeme. Vendar moram oporekati, da bi bile tiste črnke enake teni, ki sem jih opazoval laini in letos. Prvič niso tako do skrajnosti ogoljene, drugič pa je njihovo telesce še kolikor toliko normalne velikosti. To dokazuje, da ne gre zu kako bolezen, marveč da so se te čebele pri beri tako zdelale in med hojeviini iglami ogolile. Isto sc godi pri beri na skrbincu. Po ajdovi paši sem našel v panjih ogoljene čebele le tedaj, če je ajda zaradi hude vročine popolnoma odpovedala. Pisatelj Kuntsoh (Imkerf ragen) je: mnenja, da je počrnelosti čebel največ vzrok pomanjkljiva prehrana zalege, zlasti pomanj-
kanje obnožine. Poležene čebele so potem tako pohabljene ali slabega života, da niso sposobne za bero. Zato jih čebele odženejo.
Naj bo tako ali tako kaj zanesljivega itak nihče ne ve — panji izgube mnogo čebel, še bolj zoprno pa je, da mora čebelar dan na dan gledati klanje čebel iu vznemirjenje lia bradah panjev.
•k
Kdor hoče v sedanjem času začeti s čebelarjenjem, mora imeti mnogo pod palcem. Vse, kar potrebuje začetnik — čebele, panje, sutnice, orodje — se je tako silno podražilo, doseglo v številkah tako višino, da pomeni že ureditev majhnega čebelarstva pravo razkošje. Kdor bi hotel imeti recimo kakih 10 panjev z majhnim čebelnjakom in najnujnejšimi čebelarskimi potrebščinami, bi moral vzeti v roke najmanj 50.000 L, pa še ne bi bilo zadosti. Kje naj jih vzame mali človek, delavec, uslužbenec, uradnik?
Poleg velike draginje pri blagu onemogoča osnovanje novih čebelarstev tudi veliko pomanjkanje sladkorja iu medu za krmljenje čebel. Med je dosegel na črni borzi naravnost blazno ceno. Sladkorja tudi ni, ali pa po taki ceni, da človeku kar sapo vzame, če jo sliši Letine so slabe, krmiti moramo neprestano, a krmila kupovati ne moremo. Zato naj nihče v sedanjem času ne začne čebelariti. Še stari čebelarji bodo kmalu ob vse čebele, ie ena taka letina, kakor je bila letošnja, pa bomo doče-belarili. Marsikdo za vselej.
Dopovejte ljudem, naj sedaj nika" ne silijo med čebelarje. Se bodo hudo opekli.
Čebelar Janez
Cvetko Golar
Noči ni hotelo biti konec in čebelar Janez se je brez spanja premetaval po trdem ležišču. Vzidigal je glavo in strmel proti oknu. ali se ne bo že zaznavala medla jutranja svetloba, ali šibo zaslišal zvon od farne cerkve na Studencu. Ali zastonj se je oziral in vlekel na uho. Noč je bila temna 'in gluha, od nikoder ni blisn.il žarek in ni plaho zasijala siva luč dneva. Tudi ura ni bila, še celo popotnika ni bilo slišati vso noč, .da bi trudno meril trdo cesto, ki je peljala skozi vas. Že je mislil da bo zadremal po trudni, neprespani noči, ali komaj se je začel pogrezati v spanje, že je zaslišal prav na uho tenek in otožen jok, kakor bi prihajalo i/, ul jinjaka. Vzpel se je in se zagledal v temo. In čuj! zares, to so njegove čebele, ki ga kličejo .iz spanja, to so njegove lačne reve, ki jim nima kaj polagati, ki so prebile dolgo, dolgo zimo ob pičli hrani in nimajo sedaj ne sonca, da bii izletele, ne gostoljubnih rož, kjer bi se napasle. l)o velike noči je šlo nekako, saj je imel nekoliko medu v zalogi iu jim ga razdal, ali to je bilo kmalu pri kraju. No, pa saj je prihajala pomlad v deželo, saj se je že usipala leska in je rumen nežen prah plaval z vetrom po zraku in so priletavale prve čebele v zlatih blestečih hi -i -čicah na brado v znamenje, da so že bile na gostiji pri gospodu Žafranu, ki v modrem plašču gospodari pod gozdom. Bile so vse dehteče in vesele. Komaj so priletele, že so smuknile v panj, tako se jim je mudilo. Čebelar Janez se
jih ni mogel nagledati, Oj, kaj bi dal, če bi se hotele malo izprehoditi zunaj in se postaviti v pomladni čisti lepoti!
„Gotovo si bila v snežnem zvončku, ti mala porednica, ki tako moško in naglo* hitiš v panj, ne da bi se zmenila za svojega gospodarja, ki te s tako ljubeznijo občuduje.“ Tako je mislil čebelar in še smehljaje «tal pred 11 In jakom in tiho na skrivaj opazoval svoje varovanke.
„Oho, kje pa si bila ti, bistra navihanka, kod si hodila, kje si pila, da sd se takoi pordečila? Gotovo si bila pri gozdni gospe Pesi, ki leži na širokih cvetočih blazinah po sončnih obronkih!“
Ves dan bi jih gledal in se jih veselil dobri čebelar, ali kaj, ko pa so bili lepi pomladni dnevi tako hitro za oblaki in mrazom! Hladni vetrovi so pregnali čebelice od njih prijateljev, belih zvončkov in zlatili trobentic, dišečih noric in pisanih velikonočnic, zaprli so jih v tesni in prazni n 1 j n jak ter jih niso pustili v prostost. Dolgo niso mogle nikamor, tako dolgo, da so se jih 'naveličale čakati prve pomladne cvetice. A bilo je tudi 'nevarno ob hladnih, viharnih dnevih. ko je edino burja imela svoje veselje, ko je plesala tenka in sloka po. travnikih in logih, vsa ogrnjena v bele snežinke od zemlje do neba. Seveda bi bile šle rade čebelice iz svojih ozkih celic. Kukale so pri durih ali ven si niso upale.
Ko pa so priletele po dolgem času zopet na livade, ni bilo nikjer njihovih dobrih prijateljic.
ki bi jih povabile na roso in medico. Zaman so se ozirale po dolgih in širokih njivah, po katerih so klila ozimna žita, iskale so pod grmi po bregovih in skritih dolinicah, ali samo tu in tain jo cvetla tiha vijolica in jim nudila skromno kosilce. Res se je pokazalo nekaj vetrnic, ki so v vetru majale tenika krila, ali sirote niso imele ničesar, da hi pogostile lačne čebelice.
„Počakajmo, le počakajmo samo nekaj dni!“ so se bodrile med seboj. — „Potem zacveto jablane, velika bela in rdeča drevesa, vsi vrtovi jih bodo polni, vsi grički im kotički. In češnje, vse ogrnjene v snežno in dehteče in sladko cvetje, nas bodo klicale in vabile k sebi. Vse bo dišalo |x> medu, čakajo nas gostije, svatbe in veselice, vriskali bodo pisani svatje, peli in žvrgoleli. Vse bomo «ite, naši trebuščki bodo polmi in naši materi prinesemo domov polne shrambe in nalijemo vse sodčke. Le potrpimo, sestrice, kmalu bo bolje!“
In zopet so čakale in gledale, ali ne pride od kod njih stari dobri gospodar in jim ne prinese malo južine? Ali o joj! V resnici hodi okoli njih žalosten in sključen njihov.prijatelj. Roke ima prekrižane na hrbtu in gleda predse in na nebo in posluša, kakšni vetrovi prihajajo od nebeških strani. Ves je v skrbeh in zdi se, da ga je sram svojih prijateljic, ker ga ni v njihno hišo, da jih pogosti in potolaži. Klobuk potisne na čelo in se natihoma splazi od njih.
„Le še malo potrpljenja, še dan, dva dni, in že se odklene rožno cvetje in sladka rosa diši po zraku. Ali se vam ne zdi, da že poka belo popje, ej prijateljice, že jutri pojdemo v svate!“
In 'čebelice hite k svoji materi povedat veselo novico. Vse se gnetejo okoli nje in jo objemajo in grejejo z životki, da bi laže prebila in pretrpela lačno sužn jost. In vso noč čeblja jo, vse* noč se pogovarjajo in vesele, kako bo jutri lepo na cvetju v gosteh.
Tudi čebelar Janez gre k počitku s sladkim pričakovanjem. Že jih vidi, kako «e izprehajajo njegove ljubljenke po belem cvetju in sedajo na brado, težke in dehteče in. z zlatim prahom ozaljšane. Mirno zaspi in še v sanjah je z njimi in odpira panje in pregleduje lepo in polno satje. Ali opolnoči se zbudi nenadoma, kot da ga je poklical jok. V resnici — ali ne tožijo čebele, ali ne šume vse obupane, ker čutijo neko preteče vršanje v zraku, kakor bi zopet prihajale zlobne sile iz gozdov, da jim popijejo sladki živež? In čebelar plane k oknu, ves nemiren in poln temnih slutenj. Glej, zunaj se pregibi jejo in bijejo črne veje, mrzli vetrovi so jih zgrabili in zda j klestijo z njimi in vijejo po zraku. Kot pošasti žvižgajo viharji, zavijajo pa se za trenutek pomirijo, da potem iznova s hujšo silo zabesne.
Žalosten se zgrudi čebelar nu ležišče, ali do jutra ne zatisne oči. Navsezgodaj je zunaj pri čebelah in bodi pod drevjem med jablanami. Ali veter noče utihniti, mrzle sape pišejo smrt mlademu cvetju. Čez dan se za malo časa pokaže sonce, zasije hladno in plaho kakor v strahu pred viharjem, in že ga zagrnejo oblaki, sivi in težki. Pred ulj 11 jakom hodi čebelar in si zatiska ušesa in gleda na panje, kako izletavajo čebele. Ali redko si upa katera na mrzli zrak in vihar in malo se jih vrne od onih srenih delavk, ki so šle na cvetje, da poiščejo hrane
svoji kraljici. V vetru in njrazu so plačale z življenjem svojo ljubezen.
I11	težje, zmeraj težje je čebelarjevo srce. Ze lazijo in kapljajo od slabosti in lakote čebele iz panjev, a veter brije neusmiljeno in lomi nežno cvetje, /raven uljnjaka sede čebelar in misli in tuhta, kako bi pomagal drobnim prijateljicam. Kamor se zamisli, je vse prazno. Denarja ni pri hiši, žita ni v shrambi. O. lahko bi bilo drugače, da ni še njegov oče izsekal gozda. Lepe smreke so bile, kako visoko so gledale po zraku in šumeče se zibale, kadar so zu-vihrali vetrovi. In zveste so bile in so mu prihajale nasproti prav na rob gozda in ga spremljale skozi dolgo in široko hosto. Ali pred leti jih je posekala sekira in morale » iz rodne zemlje, ker je tako hotel n jih gospodar. Ko bi imel še vsaj nekoliko smrečic. Dobil bi zanje denar in vse bi bilo lahko, šel bi k trgovcu, pa bi naročil sladkorja, samo da bi čebele ne trpele lakote. Šel bi tudi k sosedom in jih prosil:
„Lejte, tako je in tako, čebelice imam, pu nimajo kaj jesti. Rade bi šle po med, pu so prihruli viharji in zamorili cvetje. In sedaj so lačne.“ A sosedje so sami siromaki. Dali bi mu, a kje naj vzamejo! Zemlja rodi slabo in drugega nimajo naprodaj kakor kakega volička. kadar je treba plačati davke. —•
Volička! Zdaj «e je spomnil, du ima tudi on v hlevu lepega in prijaznega rdečka. luko je moder, pameten in takio krotko gleda, kakor bi. že bil v betlehenskem lilevcu pri rojstvu našega Gospoda. Ali njega vendar ne more prodati, ker ima samo tega, in kuj bi rekla žena! Kdo je pa že slišni, du kmet proda vola, du bi nukrmil čebele! A vse noči je slišal jokanje čebel, očitale so mu in ga prosile, in čebelar Janez ni mogel zatisniti očesu.
Žalosten se je vzdignil iz postelje in se je začel napravljati tiho in skrivaj, da ne bi zbudil žene, ki je ležula na peči mirna in zadovoljna in ni vedela, kako hude skrbi mučijo njenega moža. H ulilo, po prstih se je splazil k vratom. Počasi, neslišno jih je odpiral. „O nikar ne škripljite! Zdaj gre za čebelice, lačne sirotice. — Že je v veži, sunil je ob stol, du je zaropotal. Stoj, ali se ni nekaj ganilo v sobi. ali ni zašumelo na peči? Hvala liogu, žena spi trdno in zdravo spanje, tudi otroci spe, saj jih nima več "kakor pet. — Le naprej! Odprl je vežne duri, skočil je k uljnjakii, ali v zgodnjem jutru še ni bilo čebel zunaj, le nemirno šumenje je prihajalo iz panja. Zdelo se mu je, kot bi umirale in du so to njih zadnje tožbe. Zatisnil si je uho in se obrnil. Skoro' stekel je v hlev. V temi se je pri tipal do rdečku. Pobožal ga je in grenko mu je bilo pri srcu,
„Ne bodi hud, da moraš od hiše,“ je dejal z mehkim glasom in se naslonil z obrazom k njemu. „Saj ne veš, kako mi je težko. Vse sem poskusil, pa ne morem, ne morem drugače. Lej, vse čebelice mi pomro, ako jim ne kupim hrane. Že umirajo. Zadnji čas je, da jih rešim vsaj nekaj. Lej, rdeček, saj me poznaš in veš, kako nerad se ločim od tebe.
Kanila je solza iz oči in se je izgubila v gosto grivo na široki volovi glavi. Topo ga je gledal rdeček in je prežvekoval, ne da bi se zmenil za žalostnega gospodarja, ki mu je govoril v slovo.
„Lahko mi verjameš, da mi je hudo pri srcu, ali biti mora. Saj slišiš, kako šumi' veter in
stresa veje in suši cvetje. Lej, zalo čebelice ne najdejo medu in vse mi pomijejo od lakote, ako jim hitro ne pomorein. Saj sem mislil, da bom dobil od soseda, Anžetovega Petra, ki mi je še dolžan nekaj malega, pa je taka sirota kot ja./,. Kar pojdiva!“
Zavezal mu je vrv okoli rogov in tiho sta jo mahnila iz hleva. Na vrtu je čebelar napravil velik ovinek. Šel je za plotom in mimo skednja ter na drugem koncu vrta zavil skozi vas. Delal sc je dan, zapeli1 so zvonovi tam daleč za barjem. Čebelar se je odkril in molil.
„To je dobro,“ je pomislil nato, „da me ni videla žena. Ta bi bila vpila! No, pa zato l>o imela še dovolj časa.“
Otožno se je zasmejal, in udaril vola, da je stopil hitreje.
„E, s tem ni še nič zgubljenega! Žena bo seveda tarnala, nazadnje se pa le unese. To bi bila škoda, ako bi izgubil čebele, vola pa zmeraj lahko kupim."
Zavihal je klobuk in jo bolj veselo kresal po cesti proti Ljubljani, —
Glejte, ljubi sosedje in čebelarji, to je konec vse skozi resnične zig od 1) e :
Čebelar Janez je prodal vola pa kupil sladkorja polno vrečo. Vse čebele je ohranil pri življenju in ko je medila hoja pod Krimom, je imel najlepše panje, da se je kar tema delala, ■kadar so se usule čebele na sonce, na pašo. In tudi ob ajdi so se imetnitno obnesle. Dva,krat je točil tisto leto in ženi je dal dva zvrhana lonca medu. Ostalega pa je prodal za lepe denarje in kupil vola, lepšega od rdečka.
„Ti si pa Z medom namaži jezik, da boš lepše govorila, ako hočeš, da te boni rajši imel. Til io vedi, da kar čebelar stori, zmeraj prav stori.“ Tako je dejal Janez ženi i'n šel gledat svoje čebele.
Čebelino poslanstvo
Ko je Bog ustvaril zemljo, je poklical k sebi čebelico in ji naročil, naj gre ik vragu in naj ga vpraša za svet, ali naj ustvari človeka ali ne.
Čebelica je takoj odletela in povedala vragu Stvarnikovo naročilo. Vrag se je čutil sibio počaščenega in je hotel dati Bogu zadovoljiv odgovor. Zato se je zamislil. Medtem ko je vrag premišljeval, je sedla čebelica na njegovo glavo in prisluškovala njegovim zliim mislim.
Vrag «i je mislil takole: Če bo Bog ustvaril človeka, bo vsekako dobro zame. Človeško srce bo namreč slabotno in si bom v njem kaj lahko uredil svoje kraljestvo.
Takoj nato mu je pa šinila v glavo druga misel: Če lw> stopil na svet človek, ga bo Bog gotovo ustvaril po svoji podobi. Tedaj se bodo v njegovi duši zrcalila nebesa in le težko bom v njej našel tudi zame prostorček. Bolje bi torej bilo, da Bog človeka ne bi ustvaril.
A zdajci «e mu je porodila v možganih spet nova, še zlobnejša misel: A človek bo odpadel od Boga in zapadel meni. Bog ga bo pogubil in tako bo za zmerom moj.
Tedaj se je pa spet drugače domislil: Uog »e
bo pa človeka usmili! in ga odrešil. Tedaj gn bom za zmerom izgubil iz pesti.
Naposled je vrag spregovoril:
„Mali sel, povej Bogu moj odgovor — a kje prav za prav si?“
Čebelica je zletela z vragove glave, kjer je prav dobro slišala vse njegove zahrbtne misli. Zabrenčala je in zletela niže k njemu. Vrag pa je spoznal, da je čebelica slišala vse njegove misli in se je zelo razjezil. Zamahnil je z bičem in tako strahovito zadel čebelico ravno v sredo života, da jo je skoraj na dva dela preklal. Čebelica pa je urno odletela in se še o pravem času rešila. Od tedaj ima na sredi prekinilo telo.
Čebelica je nato odletela k Stvarniku in mu povedala, ka j vse je bila slišala, ko je sedela na vragovi glavi. Ko je Vsemogočni slišal, kako zlobne misli so rojile vragu po glavi, se ni dolgo pomišljal. Ustvaril je človeka po svoji podobi i,n ga obdaril z milostjo božjo.
Človek ima čebelico rad, ker je zvesto izpolnila Stvarnikovo poslanstvo in prekanila vraga,
(Po Dniž. tedniku)
Drucker — Natisnili J. Blasnika nasl., d. d. — Luibach Ljubljana (verantwortlich — predstavnik) V. Jeršek.
Kazalo
Strun
Ob 35 letnici prestavljanja. Avguštin Bukovec.......................................... I
Čebelna paša na kmetijskih kulturah. Ing', a gr. Jo/e Rihar............................... 7
Barva in velikost debel v luči splošne menjavosti. Rojec	Vladislav.................. 10
Rentabilnost čebelarskih obratov. Anton Žnideršič.........................................28
O našem prvem čebelarskem društvu. Leopold Debevec......................................  30
Pagliaruzzijev „Kobariški panj“. A. I.................................................... +0
Prilagoditev čebelarjenja različnim pašnim razmeram. Kr. 1.............................. 4-2
Mali katekizem za Vzrejevalce matic. A. Žnideršič.........................................45
Življenje v panju med letom. Fr. I-......................................................4-7
To in ono o prevažanju čebel na pašo. A. B............................................. 4'')
Čebelarske kronike. Debevec Leopold...................................................... 57
Čebelarstvo v Beli Krajini in Suhi Krajini. Lilija — Novo	mesto....................59
Utrinki. A. Žnideršič.....................................................................60
Kako gradimo preprost čebelnjak. A. Žnideršič.............................................61
Čebelarjenje po vojni. Kr. L.............................................................(>+
Jonke Jurij, kranjski čebelar. Deel...................................................... 65
štetje panjev v 1. 1944. J. K............................................................ 67
Poreklo čebel, njih daljno in bližnje sorodstvo. Rojec Vladislav..........................OK
Kaj sem opazoval pri čebelarstvu po svetu. Fr. 1..........................................80
Drobir. Deel, A. Ž. in A. B......................................9,	29.	4.1,	44,	58,	63,	U2
Sličice iz čebelarskega življenja. Stric Matic............................................8>
Biološke drobtine. R. V...................................................................87
Mali kruhek. A. Bukovec...................................................................89
čebelar Janez. C vetko Golar.............................................................100
Čebelino poslanstvo .................................................................    102
> J,	'	■; 3 ”	% '	.
.T'/ I ‘"-v ■ ■ \
■ ■ ‘ ! ■
•	-	■	N	'	I .	•»•
'	.	. ' •:	-..	.	:	•	r % • ■ '	.	ji	■	'	>	«	£	■
1	-	• r-, v ,.	>•	i	v	■•■*..	‘i-	•	v*;-	-v	.	f-v , $ .«v	- •	.	'••'■••■<	•
:-	..	'	••••	v ,, r	.	‘	■■:•	.	,	■•••	.	.•	1	•	..	-
\ ' ' . «
* S	; r ;; -	<	"!	,	fe Si	j
>"■.'	^	'c'-	-	7'	r~,	■	)'	;>■ ' F' v\ ' ; ■'	iN , ■v-..'.
V'	.	"'	’	t "
C	\	'	"	■	<	' V '
.X'-'	■	'	-■■■	--■	.■’'• >	'•	'-	.	-	.'•	,»	•:.:	■	' '■ 'V
• , >
' ■ ,
' • ; •'■’ ■ • . \ ■ , •'• ■ .: ./ ' .„• - ■- ■ . • “ ^ . •..
...	. ...	■ ■	•	*,	i	■	•-* v	"-A. • ••	•	•	.	.	•■■ x •	> •■■ ■	•	/’	■	•	•-••	•	kj~"
s	c	,	,	• ,	•	.	A	-	-	-	,	n	'	‘	■	.	.	'	°“	.
, - • ’ * ( ... .■ , '
•• '	v	•	,	,	y	n;	•	-■-•».	■•	,	•	'	v	;
k	.	.-V	v’-	<■	.	v’	■•"	:
.:,
■■■’■■	■;■	s	■' •	,	X	'L	*>3>	■	-
v	'	:\. ;'v-' ■ ki •	^;,V'
> " ■:	5	’	-	'■	-V	'	"	>■	' '	■'	■'	£m;"	'V
  1 \;^J	:l’.v	,;V"	'	'
'	'*<-■	L.,	,	'C,	.	:	'•	•	•
, .v ■	•-	>	'•	^	r	J	•	-*'■	■	.	-	’■	'i	»	  r	•
-	•>«..•	'■	• r -	•	•	^	.	-	•	•	•	•	■■	•	•	•	C'Viv.	■	'
V‘Y'.'	‘	-T-	f	...	.-...	}	'	'••	v’	.	'■'V.	W	■'_ y •	V-.	.,■/'■	r	j
*J	■	. 'v. "	'-'j,	■	V	-	^	v	}'	'	^ J;'C
'J . ' ■	.	...	.	‘	-	'	;	c-	i	■	■	1
8J	'	i	\	, •	>	.	^	j	"
■i ■:	'	■-’>. .	;	u<	v i- -
i.	L	■	■	■	‘	•	•	•	■	v
- J - - >	''	1 £	•	,	--	> • •	,	.
'	•'	>v	•■•.	V.	■ v '	-	..v	‘	..	■	■	••	.
■■■ ' ' '■	;	"	S	..	;:*?	.	'	'	.	^	/
'	j	‘	-	•	...	'	t	j' }	'
■ ■ .
- i , -	■	'- U-v-;'-c'.' •>	'	;	■
.	■	y■;'	,	j ‘	'•	:.;v	v	•	:\v ..• ■•' \	*•* > ,	•	•	•	.&■*$!
■ ' : . • ■ *
i	-	..	Jv^rV..........■ 'v	"■	;
v	)	•	i	'•	•	. •	■
i	'	.	V	■	'	.	1
i--'.''	‘C^ v»';V j;v:1';
' '	r	' Z '	'	;
:. '	-•	;	<	-Jir	„■'■••	..v1'' *-	.:	/	.■	,v.	.	.	^	!
' • . .:■ ■
■ '	•'	^	- ' č- ' *	.
h	•-■'.:■■■
■
'■'■.isti	,.-	■■	.........:>‘:■:,■■,■■■:	'	'	’"m	"v;--:;.-■■.\.  *■■-,■:
'!C: ti':'.;: ■■:	>y.	f.
‘ > '
-t	.	7.	.	>i;V	■•-
: ' v' • '
'	"	■	'	,	■	v	l.	f	■	:	'	:	..
■	' „ ■ ■
:	-	--v	-	.	,	'	..	i	--	^
'	- —■	.	.	.w..	,	-	-
Vehi'lfit'ji!
3U Vatu naßolie postxeSe s čebelarskimi poUeAscinami?
DruStvena čebelama
V LJUBLJANI
DUNAJSKA CESTA 21
ček. račun 15.645 - Telef. 35-45
ki je domače podjetje in last Slov. čebelarskega društva
Na|veC|a zaloga Čebelar, po-Ireblftln v LJubllanskl pokrallnl
KUPUJE
vosek in med po najvišjih dnevnih cenah
P R O D AJ A
vse čebelarske potrebščine, najboljše kakovosti, po nizkih in solidnih cenah
Svojim elanom In podružnicam daje primerno popuste. - Zahtova|te ceniki
Čebelarji, podpirajte z naročili lastno podjetje!