-94     126     H6-
•¦-™*™<™*-* r  Kako je bilo nekoč?*)      .^ ^ttt
-™»-^^^——^^^                   Anici piše Ivo                                          H-' ;?h
R^jisfj |^V°^° l' ^e n'sem pisa!, Anica. Dvakrat si me že vpraŠala, i fllHl ^^f za^aJ roolči*11 — obakrat sem molčal. Tebi nerad pi&em, k. fflmlL^^—— ako nisem posebno razpoložen. Ne vem, zakaj, ali zdi ^HJ|cs^HH0|H se mi, kalcor bi moralo vsako moje pismo, pisano tebi, fB<QLgBfC^k ~~ ^r. ¦. . biti odkritosrčno in Ijubeznivo. Rad te imain, otrok, ¦L, jM^^p .- -•¦-¦-%': kakor bi bila moja Iastna hčerka in bi bil jaz tvoj oče. jgpjggg-^r^jggj- 5 tvojim očetom sva bila dobra prijatelja, tisoče m "^"^"    tisoče spominov me veže nanj.
Tako mlad je bil — in moral je umreti. Moj oče je umrl tudi tako mlad. In morda ljubim tebe radi tega, ker si sirota brez očeta, kakor sem bil jaz deček brez njega. Ah, ti si bila njegova Ijubljenka, ti si bila njegovo zlato, ti si bila njegov zaklad. AH ga nisi pozabila, Anica? Ali misliŠ vsak dan nanj ? — Vsak dan moraŠ misliti nanj, samo za tebe je Živel. In če bi Živel, ali bi ga ti tudi tako brezmejno Ijubila, kakor je ljubil on tebe? Ali bi bila tudi ti tako vdana hčerka, kakor je bii on Ijubeč tvoj oče? Gotovol PrepriČan sem o tebi, Anica, da bi biia najljubezDivejša hČerka njegova, da bi ga ljubila tako, kakor Ijubiš samo sebe. Ali same sebe — niti ljubiti ne smeš! Ljubiti smeŠ samo svojo maniico. No, in mene, mene smeŠ tudi, saj sem tvoj striček; saj ljubim tudi jaz tebe.
Glej, pa nekaj drugega sem ti hotel pisati danes! AH se spominjaš, Anica, kdaj je umrl tvoj oČe ? Ah, kako neki ? Ti si bila stara komaj nekaj let. Drobna zlatolaska si bila, komaj si začela govoriti — pa ti je umrl oče. Dolge zimske noči je preležal prej v mučni bolezni, in ko je prišla pomlad, ko je jelo kapati od streh in po osojnih bregeh jel kopneti sneg, ga je vzela noč. Že smo pričakovali in se bali njegovega konca. Marsikateri večer sem prebdel ob njegovi postelji, mu pripovedoval novice in ga kratkočasil; marsi-katero polnoč sem šel s solznim oČesom od njegove postelje in se bal: Jutri ga morda ne vidim več živega. Ti si bila majhen otrok in spala si mirno v posteljici, na licih pomlad in veselje.
Casih se je spomnil tebe in dejal je mamici: »Mama, poglej, kaj dela Anica!« Mamica je stopila k tvoji posteljici, te poljubila in rekla tiho: »Spi!«
»Spi«, je ponovil, »spi? Naj v miru spil«
Nekaj časa je molčal in se zamislil.
Zadnjo noč si bita že zgodaj zaspala. Že ko sem jaz k Vam prišel. Na pragu me je sprejela tvoja mamica, vsa objokana, vsa obupana. Zatrepetalo mi je v prsih srce, solza mi je zalila oko — in obstal sem. Ali ko sem stopil v sobo, sem bil miren in veselo sem vprašal tvojega oČeta:   »Fran,  kako je?«
*) Glej lanski letnik str. 83!
Uredniiivo.
~*    127    K-
¦>'       Nudil mi je roko, potno in suho, in odkimal z glavo. »Slabo«, je dejal komaj slišno. »Dobro, da si prišel. Zaželel šem te.«
»K tebi pribaja rad«, sem mu odvrnil.
»Čuješ, tebi izročam svojega otroka.«
Ta otrok si bila ti, v posteljici si spaačkala in sanjala si o nebesih.
»Pazi nanj in če moreš, ljubi ga!« je ponavljal s slabim glasom.
Molčal sem nekaj časa, potem sem mu rekel: »Tvoja beseda tni je sveta. Sveta mi je — in Anica bo odslej moj otrok.«
Ti si spala — tako mirno, pa sem pogledal nate. Tudi on je gledal nate. Anica, tvoj oče te je ljubil, to sem videl takrat.
V žalostih, v obupih se je pretakala ura za uro v noč. Polnoč je komaj minila, ko je dejal tvoj oče mamici: »Daj mi Anicol«
Mamica le je dvignila iz posteljice in te nesla k njemu. Predramila si se; pomela si oči . . . Začudeno si gledala, on pa te je pritisnil k sebi in te poljubil na čelo, na lici . .. in zdelo se mi je, kakor da je zajokal. Zajokala si tudi ti. Nisi vedela, da te zadnjikrat poljublja tvoj oče.
»Potolaži jo!« je Se dejal mamici tvoji, ko te je dela v posteljico. Ali zaspala nisi, skozi ograjo si zrla tiho in mirno . . .
Polem smo molčali vsi. Mamica se je vrgla k postelji in slonela ob nji kakor mrtva, v nezavesti . . . Nekdo se je spomnil črez nekaj časa, da se je ura ustavila, kazala je ravno pol ene . . . in ženske so glasno zaihtele; z njimi si jokala tudi ti.
Anica, tako je umrl tvoj oče in tebe izročil mojemu varstvu. Zato te ima tako rad
tvoj striček
Ivo.
Na Dunaju, 1. rženega cveta 1902.