I vjja varkega 5,, 15. in 25. dne v mesecu; čo ja na tak dan praznik, tlr.n prej. — Pos. štev. V50 din.; letna naročnina 30 din., v zamejstvu GO dia. — Počtao-ček. rač. št. 17.785.
. — Maja konz. lista, čigar predat, jo Karel Pkulj, župnik v Dol. vasi pri Ribnici. — Urednik Fran Badcščsli, Kočevje. - Tiska tiskarna I. Pavliček, Kočevje.
Sporazum s Hrvati, ki je jedro za dokončno konsolidacijo in ureditev države, je po dvajsetih letih ostrega boja, človeških in gmotnih., žrtev, slepomišenja, preganjanj, sumničenj, palic in ječ -• dejstvo. Knez-namestnik je za vezilo na svoj rojstni dan s tem sporazumom kronal svoje zaslužno delo za kralja in domovino. Odprl se je nov list nase skupne zgodovine za srečno prihodnost Velike Jugoslavije. In v tej zgodovini bo ime našega voditelja, g. dr. A. Korošca, med jugoslovanskimi državniki na odličnem mestu. Brez njegovega tihega pa vztrajnega dela — to s ponosom ugotavljamo — ne bi bilo te velike dobe, ko si vsi trije jugoslovanski narodi, Srbi, Hrvati in Slovenci, gradijo na temelju popolne enakopravnosti boljšo in lepšo prihodnost" v enotni državni skupnosti.
Pri vsem trudu, ki so ga uvidevni državniki in voditelji Srbov, Hrvatov in Slovencev pokazali za dosego tega velikega cilja, stoji na prvem mestu veliko ime in znamenita osebnost kneza-namestnika Pavla, ki je s svojo širokogrudnostjo in daljnovidnostjo vodil državni brod v najtežjih trenutkih svetovnega valovanja.
Knez-namestnik Favle je sin kneza Arsena Karadjordjeviča, brata
kralja Petra I. Osvoboditelja. Eodil se je v Petrogradu 28. aprila 1893. Ko mu je že zgodaj umrla mati, kneginja Dcmidovova de San Donata, je knez Pavel prišel v Ženevo k svojemu stricu Petru. Ko je stric zasedel srbski kraljevski prestol, je tudi knez Pavel prišel na kraljevi dvor v Belgrad. Vzgojen v strogih angleških šolah, je tam svoje prirojene lepe lastnosti in kreposti le še spopolnil in po božji Previdnosti koristno porabil za zdravo, pravično ureditev zahomotanih notranjih in zunanjih razmer kot namestnik kralja Petra II.
Po srečnem naključju je imel naš urednik čast, spoznati se osebno s knezom Pavlom v samostanu Gračanici na Kosovem na umiku iz Srbije leta 1915.
Zato tudi „Kočevski Slovenec11 z vso toplino pozdravlja velike uspehe kneza-namestnika Pavla in mu v imenu kočevskih Slovencev v spoštljivi in hvaležni vdanosti čestita k 46. rojstnemu dnevu!
Kaj živi kralj Peter II.!
Kaj živi knez-namestnik" Pavle !
Kaj živi kraljevina Jugoslavija in v srečni skupnosti enakopravni narodi Srbov, Hrvatov in Slovencev!
m: •.v.'scms’-r "zsaBBssm • r-■.•mcbkss:;.rsga«3Eag38EEE£rr:.vtc/obt«* fzsaatorvMar.BSK:.-:-..• :r.-ZK35Zz:.v:-"ZLc: ■■ ."-'sr	„ .csca
„Kočevski Slovenec”,■ s svojo jasno, določno in trdno usmerjenostjo, je predrl šest-stoletni tvor, ki se je nabira! iz slovenske, s ponemčevalnimi vbrizgi okužene krvi na priseljenem tujstvu na Kočevskem. Dejstvo je, da se je naša tukajšnja tovarišica že znatno približala našemu stališču kar v — treh bitnih točkah. V svoji skromnosti ne prištevamo vsega v našo zaslugo. Če je tvor predrt, ga je treba tudi iztisniti; to pa ni n« r. Zdaj išče i emško glasilo primerno zelišče za svojo rano. Svetujemo Nemcem naj to rano lepo očistijo od vsake odpadniške primesi; nabuhla oteklina bo potem samaposebi splahnela v prirodno številce in zdravje se bo povrnilo na slovensko Kočevsko brez zdravil in zdravnikov iz tujine. Zadovoljno bodo potem živeli zdravi Nemci med zdravim slovenskim ljudstvom.
Kakor obljublja njih glasilo, si poslej nemštvo na Kočevskem ne bo več „vbadalo s preteklostjo, marveč se bo utrjevalo in si gradilo varno prihodnost”. Na trohnelih pilotih šeststoletne germanizacije pač ne bo več kaj utrjevati; naj si pa le zgradijo Noetovo barko, kamor bodo varno spravili svojo „prihodnost" pred poplavo rastoče slovenske zavesti. Seveda jim pa ne moremo jamčiti, da bi se še kedaj vrnili tisti časi, ko so v slovensko zemljo orali svojo podobo in v slovenska srca sadili s,v o-jega duha.
Končno je tudi do kočevskih Nemcev prodrlo spoznanje, da na Jakliče, Muhiče, Hrene itd. ne morejo več utrjevati nemštva. Zdaj zahtevajo, sklicuje se na nemška imena nekaterih zavednih Slovencev, ko je bil v ustih nemške gosposke mizar še Tischler, mlinar Miiller, lovec Jager itd., da se ne-glede na svojo siceršnjo naravno pripadnost vsak svobodno odloči za narodnost, ki ji hoče pripadati. Zagrebške „Deutsche Nach-richten” se namreč pritožujejo, češ da „rir-žavnopravna zasnova stare Avstrije v.po-
..........................■ stila tc
Saj bi jih
niti m st Ijevala, če bi ji ne bilo do
i To, 1
Slov niji štejejo, da jim je a j	svoji
"ji tudi za Slovence.
'
i
v sl
družinah doma kar povprek nemškutarilo. Če je mašina ausglajzaia, ko je lastencug na štacjon perfurov, so bili vsi ajzenponarji fergerani. Samo ta stavek naj zadostuje, da temeljito obrne želodec ne le zavednemu Slovencu, ampak tudi poštenemu Nemcu nad to grdo in ostudno nemčursko nesnago! In iz tega smrdljivega nemčur-skega blata so pognale klice marsikomu, ki se danes šteje za Nemca! In na tako nemčursko zalego iz pokvarjene slovenske -krvi ni vredno, da bi se pravi Nemec niti pošteno — odkašljal! Pp pravici vodhelj Velike Nemčije zavrača tako odpadniško sodrgo!
Teji d božjim sonce m, nikar pa na slovenski zemlji n esmebiti mest a 1
Zato odločno — v imenu čistosti slovenstva in nemštva —- zavračamo, da bi se izpraševali nezavedni starši, kam hočejo pošiljati otroka v šolo, ali pa h kateri narodnosti se hočejo šteti.
„Mati, odkod ste doma ?“ — „Iz Kočevja.” — „Pa vaša mati?” — „Iz Ribnice.” — „Katere narodnosti ste?” — „Nemške." — „Ni res; Slovenka ste! Vaši otroci spadajo v slovensko šolo!”
Tako in edino tako se mora pravično rešiti duhovna razmejitev narodnosti.
Nemškutarstvo je treba do kraja izčistiti iz nemškega in slovenskega telesa! Naj ta smrad več ne okužuje dobrega razmerja med obema narodnostimal
Vsak Nemec naj dokaže za tri rodove nazaj, da so predniki bili po obema roditelji m a res N e m c i! Tem in takim Nemcem polno pravico, ki jim pripada kot enakopravnim jugoslovanskim državljanom! Naj dragi bravci oproste, toda naš lepi jezik ima vse premalo sočnih izrazov, da z vso ogorčenostjo obsodi to gadje odpadništvo!
In še, da se pogovorimo glede „jezikovnega otoka”. Tu se naša nemška tovarišica, sicer še vedno nekam sramežljivo, že odreka označevanju Kočevskega z „jezikovnim otokom", češ datjezik lahko izgine in ž njim tudi „otok”, ljudstvo pa ostane. Torej tej novi teoriji na ljubo —- „narodnostni otok” 1
Tudi .	označbo se ne strinjamo,,
ker v nekih ozirih se veliko manj ustreza jezikovni otok”. Ko-čevščina je vsaj neko narečje, kakor ga ima
lekij itd.
Še celo naš ugledni in spoštovani voditelj, g. predsednik dr. Korošec, ne more zatajiti
v	govoru — svojega kraja. In vsako narečje je domače občevalno sredstvo, kakor je jezik občevalno sredstvo vsega naroda.
Slovenec bo prej razume! Rusa, Čeha ali Poljaka; četudi so to samobitne narodnosti, kakor pa bi razumel Nemec Kočevarja. Pri koncertu na Dunaju so morali imeti posebnega tolmača, ki je Nemcem prevajal ko-čevščino. Po rajnki Avstriji je kočevščino za kulturno občilo nadomeščala nemščina. Za tako občilo se je nemščina vsiljevala tudi Slovencem sploh, kočevskim Slovencem pa še posebej po „Sudmsrki” in „Schul-vereinu”. V kočevskih Slovencih se zdaj krepi slovenska i arodna zav st in se va
vi	že t	ji po nčenci.
Če bi ne bilo umetnega drezanja in političnih agitatorjev, bi kočevščina nikomur ne delala napotja in bi se zanjo nihče niti ne zmenil. Ker gre tukaj veliko bolj za neko strankarsko opredelitev, ki ji podlegajo sem in tja tudi drugi narodi, četudi tako blago ni za izvoz, ne moremo govoriti o narodnosti Kočevarjev (zavedne Slovence -in p"rave Nemce izvzemamo) v tistem pomenu, ki jim ga hočejo vsiliti * politični agitatorji.
Zato odklanjamo označevanje kočevskega ozemlja tako za „jezikovni otok”, kakor tudi za „narodnostni otok”. Nobena •teh označb ne ustreza resnični stvarnosti, vrhu tega pa sta žaljivi za tukajšnje slovenstvo in za jugoslovansko državljansko zavest. Slovenski narod živi strnjeno na celem svojem ozemlju, in je brez vseh „otokov” trdno v mejah Jugoslavije! Za prave Nemce pa sc bo našla rešitev za njihove resnične kulturne potrebe.
Kamorkoli se v teh dneh ozremo, vidimo prerajanje in klitje na novo se prebujajoče narave; vidimo, koliko pridnih žuljavih rok se giblje in si prizadeva, koliko znoja in truda se polaga v naročje zemlje, ki jo je Stvarnik izročil človeku, da mu gruda rodi vsakdanji kruh.
Kljub vsemu skrbnemu obdelovanju pa je ta kruh trd in bil bi g. c k, če bi ga ne sladila ljubezen do slovenske ::ca;lT.
Priden orač bi le i -'	■ '	' n ul sebe
in družino, če bi mu V z: k a skromno odmerj Ija i	lajala
drugih dobrin, za katere .na?	c li
in celo naši južni braije po pravici zavidajo, mi mi jih pa ne znamo prav ceniti, in to c .1 'e planine in vrhovi, naša brda in globeli, porasle z večno zeleno odejo šumečih, p,ozdov.
Res, poljedelsko zemljišče daje našemu človeku kruh, četudi uboren, sadonosniki in vinogradi sočen sad, rujno vince in travniki mu redijo govedo, vendar si težko zamišljamo trdne kmetije, ki bi ji sestavni del njenega gospodarstva ne bil v pretežni meri gozd. Gozd je tisti temelj, ki se nanj opira malokmetijsko gospodarstvo, je to najboljša, najzanesljivejša posojilnica, kamor se gospodar lahko zateče ob vsaki sili in nesreči in ob razumnem gospodarstvu nikdar ne odreče.
Pravijo, da z gozdom kmečki grunt stoji in pade, in res je tako, vsak kmečki gospodar se tega zaveda in zato z napredkom kulture v splošnem tudi v našem malokme-tijstvu vedno bolj raste razumevanje za napredno gozdarstvo. Medtem, ko so se pred nedavnim časom le veleposestniki potrudili, da so poseke in praznine pogozdovali na umeten način z vzgojenimi sadikami, se z isto vnemo kultiviranju, vzgoji in negi gozdov posvečajo zdaj že tudi mali posestniki.
So seveda izjeme, ko opustošenj gozdovi kričijo ob malomarnosti in zanikrnosti svojega lastnika, ki se izneverja vzvišeni znani ljubezni našega človeka do rodne zemlje. Vendar ne bodimo krivični in ne glejmo postrani vsakega, ki je morda že čez mero posegel v to odprto blagajno našega gozda. Vsak tak poseg ni vedno zlonamerno uničevanje, saj je lahko, da je lastniku ob vsakem zamahu sekire srce zakrvavelo. Boj za obstanek — in kje ga ni v današnjih težkih časih! — je bil morda le prehud, nasilna ločitev od rodne grude preboleča, in — kdo bi mu zameril 1 — s poslednjim upom je gospodar posegel v gozd globlje, kakor bi smel. Bog človeku ni dal gozda samo temu, ki je trenutno lastnik, marveč vsem naslednikom. Zato je po božjem pravu čezmerni poseg v gozd greh, tatvina proti nesebični ljubezni do zemlje, ki si jo mora ohraniti sebi in svojemu potomstvu. Če se je kdo gozdu za svojo rešitev sproti oddolžil vsaj v tisti skromni meri, ki jo le-ta zahteva, da se spet zaraste in obnovi, se grešni poseg lastniku lahko odpusti.
Cesto je naš kmet bolj ponosen na svoje košate smreke in vitke jelke, kakor na rodna polja in rejeno govedo. Toda danes so že redki taki, ki smo jih nekdaj srečavali na vasi ponosnega in samozavestnega koraka. Kje so? Saj polja jim kakor prej rode in živina se jim rodi! Čemu povešajo glave? V temeljih njihovih domačij režijo globoke razpoke in ladje njihovih gospodarstev se nagibajo: sobice je pregnalo temo košatih gozdov. Mesto v visokih vrhovih, gnezdijo ptički le še v grmovju in goščavi; padel je gozd in z njim gospodarska trdnost in
ponos, od tod sklonjena glava in zaskrbljen pogled.
Ne tipljimo po vzrokih I Mnogoštevilni so, opravičljivi in neopravičljivi. Priznajmo le eno: naši gozdovi in gozdno zemljišče, kljub odločilnemu pomenu v gospodarstvu posameznika in posredno države kot celote, še daleč ni deležno tiste ljubezni in nege, kakor poljedelsko. Gozd v‘svoji skromnosti niti ne zahteva enake nege in ljubezni, vendar vsak uložen trud bogato poplačuje še posameznim rodovom, prav tako pa tudi kruto maščuje vsako čezmerno pos ganje v svojo življensko bit, kakor je v bližini zgovorna priča naš goli Kras.
Gozd ne daje žetve vsako leto; seme, ki ga zasejemo danes, sadika, ki jo zasadimo, bo osrečila še le rod, ki pride za nami. Zato se tudi v nobeni panogi gospodarstva človeška sebičnost, ki terja vse le za sebe, neoziraje se na srečo in blagostanje potomstva, ne zrcali v taki luči, kakor je to vprav pri gozdnem gospodarstvu. Zato se le narod z visoko razvito kulturo zaveda odgovornosti naprarn svojemu potomstvu in ne opusti ničesar, kar mu je z lahkoto dano, da mu zagotovi lepšo prihodnost, in ne izkorišča le zase, kar so mu zapustili predniki.
Štejemo se za narod omikan in napreden; našemu srcu gčdi, ako nas imenujejo plemenite. Malo je vredna taka samohvala, če pogledamo naše gozdove, ki niso gozdovi, ampak goščave brezmejnih dalji Brezkoristno leže ogromne ploskve goličav, ki niti za pašnike niso uporabne, koder je nekoč gozd lepo uspeval. V gozdovih se zrcali naša omika, v njih je naša umnost in razumnost, v njih pa tudi naša gospodarska moč I
Ti kočevska zemlja, ki te naša mati Slovenija odpovsod tako nežno objema in te kot dojenčka pritiska na svoje prsi, tebi so po tvojem rodnem glasilu dobrohotno namenjene te vrstice.
Ko na eni strani gledamo bogastvo tvojih razsežnih gozdov, na drugi strani pa brezmejne površine zapuščene zemlje, vprašamo: čemu ta zemlja zapuščena, ki oi pogozdena postoterila svoje prirodno bogastvo? Tebe pribivalec te bogate zemlje vprašamo, čemu tvoj odkriti boj proti svojemu največjemu prijatelju in dobrotniku — gozdu, ko te v svoji dobrohotnosti hoče le osrečiti, a ti ga iz zemlje, ki jo terja za sebe le v tvojo in tvojih otrok korist, preganjaš s sekiro in celo z ognjem . . .
Kaj poreče tujec, ki se vozi po naših slavljenih pokrajinah in ga z leve in desne ob cesti obtožujoče pozdravljajo poogleneli okostnjaki gozdnih dreves na mrtvaških preprogah strahotnih pogorišč? Ni to bitno, kaj poreče tujec, ampak kaj poreče naša vest in navsezadnje —• naš žepi
Zanimati nas mora klic naše vesti in čut odgovornosti pred seboj, zanamci, narodom in domovino 1
Zato se moramo ob č >u, ko se po vsej državi vršijo dnevi pogo v: ja in
gi ra
deželo in zemlja kliče vsa' gar, da si zagotovi delež njenih bogatih sadov, zdramiti tudi mi 1
Zavedajmo se svojih napak in krivic, ki smo jih nanašali našim gozdovom in
zemlji, ki jo aahie. :	1	)
gozdu prijatelj in pomočniki Pomnimo, kar je rimski učenjak Plinij že pred 2000 leti govoril svojim sodobnikom: „Gozdi so največji zaklad, ki so ga bogovi dali človeštvu. Imejte zato v čislih gozde in ne uničujte jih------1“ Inž. Vinko Vrhnjak.
Na Rooseveltovo poslanico je odgovoril državni vodja Velike Nemčije g. IT tl er. Odpovedal je nemško-angleško in nemško-poljsko pogodbo, da bi dal priložnost za nova pogajanja. Napovedal je zahtevo po vrnitvi nemških kolonij, zagotovil Čehe glede narodne svobode v nemških mejah, poudaril prijateljstvo z Italijo in Jugoslavijo in pustil neporušene mostove za diplomatsko akcijo s Francijo, Poljsko in Anglijo. — V Libiji zbira Italija svoje čete in tja je odpotoval tudi vrhovni nemški poveljnik general Brauchitsch. Sodi se, da bo Afrika pozorišče spopadov, če do teh sploh pride. Svetovno mnenje še ril izgubilo upanja, da se bo mir ohranil. — Velika bitka se je razvila na ozemlju Kantona. Kitajske čete napredujejo kljub okrepljenim japonskim armadam. — Slovaška je v budili zadregah. Madžarska skuša doseči v Berlinu, da se ji Slovaška v celoti priključi ali pa razdeli med Nemčijo in Madžarski. — Največji dogodek v svetu je bila uzakonitev splošne vojaške dolžnosti za angleške državljane. Stvarno se udarna moč Anglije ne bo posebno okrepila, je pa zato moralni učinek tem večji. — Glede Švedske, Norv Finske je Anglija izjavila, da še ni nujno, jamčiti za njihove meje, vendar pa v primeru kakega napada nanje ne bi ostala mirna. — V Plznju je prišlo do hudih demonstracij. Ker so demonstranti metali v vojake octovo kislino, bo občina Pizenj
Nujno opozorilo 1
Slovenci! Po Kočevskem hodijo tujci in ogovarjajo prebivalce v nemščini. Ha vsak tak ogovor odgovorite vljudno: „Oprostite, ne razumem; sem Slovenec 1“ Starši in učitelji naj nujno ponče tudi otroke 1 Torej noben Slovenec na Kočevskem naj za tujca ne zna drugega jezika kakor slovenski! ITaša obrambna dolžnost je, da dosledno odklanjamo vsak videz, da je ta zemlja nemška! .
--saioaMfc.-jir.-r -■jzTzrr^r-- rt$^2-K^n.rzr:snuanaerr- v. - v *a
Z hoiosia ©Q»loi9i
Fran Radešček (Nadaljevanje.)
Značilno za te razmere je dejstvo, da so bogataši zapuščali svoja premoženja bolj državni cerkvi, za državno politiko, kakor pa za prosveto ljudstva in njegov pomen v državi.
Po vojni je Belgrad pretežno zapadno usmerjen tudi po rastočem številu svojega prebivalstva, ki mu je poglavitni dotok iz severozapadnih pokrajin Jugoslavije. Kljub temu pa so tujerodci čez svojo številčno moč ohranili svoj vpliv in s svojo petino vsega prebivalstva prestolnice dajejo še danes Belgradu podobo kozmopolitskega mesta. Menda je vprav v tem njegova značilnost, biti glavno mesto z narodnostno tako pestrim prebivalstvom države. V tak e m mestu pa je veiikosrbstvo trajno n e v z d r ž 1 j i v o 1
Glede Slovencev v Srbiji pred balkansko vojno velja v bistvu tole:
Pred zgodovinskim prevratom srbske državne politike v letu 1903. je le tu in tam kak Slovenec kapnil za stalno v Srbijo. Na-
vadno je tak tam tudi utonil v kozmopoliti zrnu in v pravoslavju.
Kako smo Slovenci prilagodljivi, priča naslednji resnični primer. V Kumanovem, ko so bili še Turki gospodarji Macedonije, se je naselil neki Potokar in tam postal lastnik majhne „kafane". Mačedonija, ki je po svojih sestavinah izredno pestra (Bolgari, Srbi, Turki, Albanci, Grki, Judje, Ku-covlahi, cigani itd.), je bila takrat še pod močnim vplivom Bolgarov, zlasti obmejno Kumanovo. In naš ljubi Potokar se je prelevil v bolgarskega P o to kar e v a. Ko pa so Srbi 1. i 912. zavzeli Kumanovo, je Po~ tokarev z nadaljnjo končnico —ič že bil — Po to k are vic. Ne rečem dvakrat, da bi ta Potokarevič, če bi prišel pod grško oblast, privzel še nadaljnjo pritiklino k svojemu imenu in se preimenoval v Potok a revico p ul osa. In če bi bilo mogoče še obratno stopnjevanje, bi se končno v Potoka revicopuloše vicu komaj še spoznal Slovenec.
Ni nam na čast taka prilagodljivosti Toda v današnji dobi imperialističnih teženj, imamo Slovenci po njej največ pravice, ustanoviti, si svetovni imperij. Na vse kraje sveta smo že dobavljali svojo kri, in še nas ni in nas ne bo konec 1
O belgrajskih Slovencih pred 1. 1912.
Po kaj.slabem posnetku praške „defe-nestracije" v Belgradu 1. 1903. se je smer politike kraljevine Srbije obrnila za ISO stopenj. V jugoslovanskih pokrajinah Avstro-Ogrske je oživela naraščajoča dejavnost za kar najtesnejšo povezanost in sodelovanje Srbov, Hrvatov in Slovencev s kraljevino Srbijo. V Belgradu se je ustanovil „Slovenski Jug“ z odličnimi osebnostmi, pa tudi druge domoljubne organizacije so tvorno podpirale novo usmeritev državne srbske politike.
Dotlej je bil pritok Slovencev v Belgrad le posamičen in zato celo kvaren slovenstvu. Zato sta iz prejšnjega stoletja ostala zavedna Slovenca do svoje smrti le dva belgrajska Slovenca, in še to le za svojo osebo, ne pa tudi za njiju družini, ki sta danes čisto srbski. Toasta bila inž. Roš in Janko V u k a s o v i ć-Š t i b i 1 j.
Številni drugi Slovenci, rned katerimi naj omenim Ribnikarje, ki so ustanovitelji najrazširjenejšega srbskega dnevnika „Politike" in stebri sedanje delniške družbe tega lista, so že za svojega življenja odvrgli vsak znak in vsako zvezo s svojim slovenskim imenom in narodom. (Se bo nadaljevalo.)
tno: rila plačati odškodnino ranjenim vojake: . Nemško, poročilo trdi, da so med 100 aretiranci vsi marksisti in Judje. — Nemški notranji dolg znaša po sodbi nemških strokovnjakov okoli 80 milijard mark. Še pred šestimi leti je bilo tega dolga samo 12 milijard. — Obisk našega zunanjega ministra v Benetkah in Berlinu je prinesel popolno jasnost v odnošaje z Italijo in Nemčijo. S tem je tudi razmerje med Jugoslavijo - in Madžarsko utrjeno. Nova pogodba med tema dvema državama se bo sklenila takoj, ko bo v Belgradu ugoden trenutek za obisk madžarskih državnikov jugoslovanskemu zun. ministru. _— Rusija skuša napraviti blok držav ob Črnem morju, t. j. Romunija, Bolgarija, Turčija in Rusija. S tem upa Rusija doseči ugodnejši sporazum z Anglijo. — Splošno pa se sodi, da je napetost znatno popustila in v Evropi za sedaj ni videti kakih resnih nevarnosti za mir.
C", isaEErssHBBSHE £3ira - .-mnr.-FCT-
Darujte za Prosvetni dom v Mozlju!
( ■ "	' V2Zl3‘ '	.TTT■ ^"T' 73	'"’T'7"'-' 
Kočevski Slovenci! Smo v prelepem mesecu mcijniku! Naj bo ta mesec prav posebno ves naš, mesec kočevskih Slovencev! Saj je ta mesec Marijin mesec, posvečen Kraljici Neba in naših src! Slovenski narod je Marijin narod! Že v sivi davnini so se naši predniki zatekali z zaupanjem v njeno mogočno varstvo, ko so divja ljudstva pustošila našo zemljo, turška kopita uničevala njene plodove, narodni sovražniki drobili našo odporno silo, kuga, lakota in vojska redčile naše vrste in se vera v Boga šibila v viharjih prekucuških idej, ki so pretresale Evropo!
In vendar ohranili smo vero in jezik skozi polno tisočletje, napredovali v koraku z najbolj omikanimi velikimi narodi z rastočo močjo naše notranje dejavnosti, ker so naša srca plamtela za — Kristusa in Njegovo Mater!
Iz vere, po veri in zaradi vere je bil napisan pivi slovenski nam še ohranjeni rokopis skozi polnih deset vekov!
Iz vere, po veri in zarodi vere je bil na-
n prvi slovenski krščanski nauk in je naslad prvi slovenski prevod sv. pisma!
1' vere živimo, če živimo po veri in bomo zaradi vere vse močnejši v svoji narodni odpornosti in nezlomljivi volji biti in ostati slovenski katoliški narodi
Zato k Mariji, da po Mariji in zaradi Marijinih priprošenj pri Bogu ostanemo zdrav in trden narod!
- Zakaj ta naš klic v duhovnem berilu vašega glasila, predragi kočevski Slovenci ? Zato, ker mnogi izmed vas nimate duhovnika, ki bi vas razumel ne po jeziku ne po duhu svoje vzvišene službe. Zaprosite ga, naj vam vsaj dovoli, da se v tem Marijinem mesecu, ob uri, ki je vam najbolj prikladna, zbirale dnevno pred okrašeno Marijino podobo v župni ali podružnični cerkvi. Tam molite rožni venec, prebere naj vam kdo, ki bo vodil šmarnično pobožnost, berilo iz ene od totikerih lepih slovenskih šmarničnih knjig, nato lavretanske litanije in končno zapojte katero Marijino pesem! Kako prelepa, v srce segajoča je ta Šmarnična pobožnost, kako blaženi so tisti kratki trenutki, ko ste zbrani v tihi cerkvici, kjer vam je Marija, ob migotanju sveč, tako blizu, blizu! Polajšano bo vaše gorje, opogumljeni boste v narodni borbi, možato in neustrašeno boste stali proti vsem mikom, gnusnega odpada od vere in od naroda svojega! Trdno kakor skala boste zopeivali nagajivostim in zlobi naših narodnih in verskih nasprotnikov, med katerimi so najbolj predrzni in izzivalni — odpadniki!
Spoštujte vsak narod in jezik in njegove običaje, toda bolj ljubiti ne more n i h če, kakor ljubi Slovenec svoj narod in svojo vero! In vprav zaradi te naše ljubezni sovražite greh, med poglavitnimi grehi pa greh odpadništva! Odpadnik je garjeva ovca, ker se s sladkim jezikom poslužuje vaše govorke, da vas oropa trdne nezlomljive ver-ske, narodne in državljanske zavesti!
K Mariji torej, predra,
(a nas Ona potrdi v teh jasnih, določnih, neomajnih načelih!
Porečejo
Nemška Loka. Podpisani župni urad spo ro5a vsem ljubiteljem božje poti k Mariji Tolažnici v Nemško Loko, da se bo "vršilo pri tej božjepotni cerkvi peto nedeljo po Veliki noči 14. maja cerkveno žegnanje in romanje. Ta dan boste dve maši ob 6 in ob 10; spovedovanje bo že v soboto popoldne in nedeljo zjutraj, tako da boste tudi glede sv. zakramentov postreženi. Župni urad v Nemški Loki: Jlados M., župnik8
Št. Vid nad Ljubljano. Uredništvo je prejelo tole pismo, ki ga z veseljem priobčujemo, zakaj mladina je kvas za boljši kruh naše narodne prihodnosti: Spoštovani gospod urednik ! Zdi se nam, da smo se neprestanim političnim senzacijam že tako privadili in nam napetosti ne gredo več toliko na živce, da hi od strahu pozabljali, kaj je naša dolžnost napram lastnemu narodu naše narodno-obrambno delo. Brez dvoma se čut po samo-obrambi in narodno-obrambi nam, mlajši generaciji, močno vrašča v dušo in hočemo popraviti, kar so naši predniki ob ugodnem času zamudili. — Tudi mi v zavodu se zavedamo svoje dolžnosti in smo sklenili, da narodnoobrambno delo po vsej naši domovini po svojih močeh podpremo. Ker pomagamo pri narodnoobrambnem delu s tem, da naročamo tovrstno literaturo, smo se odločili, da naročimo nekaj manjšinskih listov, med njimi tudi „Kočevskega Slovenca11, — Pri Vašem delu Vam želijo obilo uspeha — sedmošolci v zavodu sv. Stanislava,-Slovenska vas pri Kočevju. Zdaj, ko nastopajo toplejši dnevi, se razlezajo iz mestnih prezimovališč razni potepuhi po kmetih, ki so la v nadlego in škodo. Tako je v predpreteklo soboto neki tak tiček brez gnezda posestnika Franca Klausa olajšal kar za 1000 din. Ženo, ki je tatu zalotila, je vlomilec kar z omaro podrl in — odkuvil.
Za vojskovanje so potrebne tri stvari: denar, denar in še enkrat denar. Piccolomiai.
Pižp
„Trgovski list11 priobčuje uvodnik „Črna nehvaležnost11, kjer se po pravici zgraža, kako so bili onkraj mejnikov ljudje, ki so nas strastno sovražili, po prevratu pa so prihajali k nam po živila ter končno sedali na topla mesta pri nas, postali siti in bogati, zdaj se'pa že kar ponašajo, kakor da Slovenci že več nismo v mejah Jugoslavije. Naši domači ljudje so brez kruha in iščejo zastopstev tujih tvrdk, pa jih ne dobe, ker se prvenstveno oddajajo — tujcem. Naši obrambni interesi zahtevajo neizprosnost proti vsem tujim pohlepom.
„Deutsche Nachrichten11 priobčujejo razglas, da se v nemško protestantsko ljudsko šolo v Zagrebu sprejemajo tudi neprotestantski otroci' nemške pripadnosti, jugoslovanski otroci pa le v omejenem številu.
To je nezaslišana sramota za hrvatsko narodno zavest, da se sploh drznejo jugoslovanski starši, vpisovati v nemško šolo svoje otroke. Prosvetna oblast mora kratko in malo prepovedati nenemškim otrokom obisk nemške šole, ki je vrhu tega še celo — protestantska 1
„Nova doba11 celjska prinaša uvodnik „0-grožena kultura11, kjer pravi, da je „današnja teorija o življenjskem prostoru kulturnega naroda nevredna11 in narod, ki to teorijo uveljavlja, bi moral vedeti, da so vsi evropski narodi stisnjeni v svoj življenjski prostor. Zato ni kotička v Evropi, ki bi bil prazen in bi ne bil življenjski prostor nekega naroda. Ta teorija o življenjskem prostoru pomenja povratek v dobo barbarizma in podjarmljivanja. Tudi mali narodi imajo polno pravico na ./ prostor, ne pa da bodo v kulturni Evropi sužnji in tlačani, kakor nekdaj divjim'IIi lom in Vandalom.
„Deutsches VolksblntU razpravlja o nazadovanj rojstev med Ne. ci v Jtiger! viji. — To sami opraviti
družinah. Da bi pa „naklonj pi	verjamemo.
„Nova dobau celjska: V juniju bo v Stuttgartu zborovanje za zamejske Nemce. Na zborov., iju se bo govorilo o enotnem delu časopisov in revij doma in v zamejstvu ter o delu nemške mladine. — Enotna povezanost in usmerjenost se vidi že v pisavi nemških listov, ki izhajajo pri nas. Marsikaj se pogoltne, vse pa ne! Se nam že zatika!
„Lidove Listyu : Hitler je že kot mladenič spoznal, da življenje narodov v Avstriji prerašča vodilno stališče nemškega naroda, in da to Avstrijo približuje njenemu koncu. Avstriji ni šlo za prihodnost nemštva, marveč je z brezidejno državno politiko in z jezikovno germanizacijo le gledala, da povrne izgubljene stare pozicije nemštvu in ž njim utrdi svojo državo. Hitler šteje v srečo, - da se germanizacija cesarja Jožefa II. ni posrečila, zakaj ponemčenje tujih narodnosti bi Avstrijo bržkone ohranilo. Nastal bi bil morda enoten državni narod, toda kulturno bi bil za nemštvo izgubljen. Zato ni več povratka k habsburškim metodam! Državno-politično zastrupljanje nemško-čeških odnošajev se mora odpraviti prav tako, kakor češko-nem-ška asimilacija. Življenjski prostor obeh narodov je točno določen.
. :'39
Ban g. dr. Marico Natlačen je že od 26. m. m. na nadzorstvenem potovanju po Sloveniji. Na okrajnih načelstvih je sprejemal zastopnike krajevnih oblasti, odposlanstva raznih organizacij, stanov in korporacij ter posameznike. Povsod mu je ljudstvo prirejalo navdušene slovesne sprejeme in mu izražalo svojo osebno in državljansko zvestobo in ljubezen. S prisrčnim veseljem ga bomo Slovenci sprejeli tudi na Kočevskem, da mu izpričamo našo toplo slovensko in- jugoslovansko zavest in ga pozdravimo kot naj višjega zastopnika v Sloveniji močne jugoslovanske države kljub megli, ki nas obdaja.. Naša zvesta, pogumna in ljubeča srca bodo sprejela g. bana na teh žgočih jugoslovanskih tleh!
Šmarnice bodo v Kočevju v dekanijski cerkvi do vključno 16. maja v nemščini, nadaljnje dni pa v slovenščini, vsakokrat ob pol 8. zvečer.
Nepremičnine, ki jih je doslej upravljala Premoženjska uprava občine Kočevje mesto, so na prisilni javni dražbi, katero so se udeležili skoraj sami nemški denarniki, je na srečo prešlo v slovenske roke. Izdražila jih je Mestna hranilnica ljubljanska z majhnim dodatkom nad najnižji ponudek. Vsa poslopja, travniki in gozdovi, razdeljeno v 26 prodajnih skupin, — vse to lepo premoženje, cenjeno na 5,103.443 din, je Mestna hranilnica ljubljanska kupila za din 3,285.600. Trdno smo prepričani, da so od tega, zdaj dokončno slovenskega premoženja, ne bo izgubil noben košček v tuje roke! Slovenska zemlja ostani slovenska!
Prosvetno društvo v Kočevju jo 23. m. m. v društveni dvorani na rudniku vprizorilo „Orno ženo“. Igra je zbrala dobre igralce in igralke. V vlogi posestnika Franceta je bil g. Lorbar boljši igralec, kakor pevec. Njegova žena Zalita, gdč. Regina, je v Svojem odličnem igranju že znana moč našega odra. Črna žena, gdč. Kuž-nikova, bi z večjo cigansko temperamentnostjo dosegla vrhunec uspeha. Njena vloga je bila
najdaljša in izredno težka. Popotni človek ficelj v osebi g. Vidoviča je bil sklesarm oseb-at. V i i ilci so se p i dati 1
r< ga M . be. -	| j j tir
Anže, g. Muhič Janez, ki je s svojo dolenjsko govorico vso dvorano držal v dobri volji. Dvorana je bila polna, uspehom čestitamo! Fr. L.
Okrajno načelstvo v Kočevju ugotavlja, da je slinavka in parkljevka v tem okraju prenehala in da to področje po tema boleznima ni več ogroženo. Živinski sejmi in promet z živino
—	parklarji so zopet dovoljeni.
Zaradi varnosti javnega miru in reda morajo biti v kočevskih občinah vse gostilne že ob 9 zvečer zaprte. Hkrati se prepoveduje vsako zbiranje večjih skupin na javnih potih in cestah.
Predsednica tukajšnje podružnice „Kola ju-goslovenskih sestara“, gospa Roth el, je baje ■—-če je res ne vemo — bila po opravkih na Dunaju in spotoma obiskala še Berlin za časa proslave. Ker je baje imela s seboj nekaj vzorcev lesnih izdelkov kočevarske hišne domače obrti s prigodnimi napisi za slavljeno osebnost v Berlinu, je bila tudi ona v tropu odličnjakov, daje te predmete izročila osebno v roke slavljencu. Hočemo ostati v prepričanju, da so to samo govorice in — nič več!
Ha, ta je pa dobra! Zadnjič smo omenili tukajšnji, z vlogami bogato založeni brezkonku-renčni nemški denarni zavod, in njegove visoke številke primerjali z edino slovensko Ljudsko posojilnico v Kočevju, ki komaj more ustrezati velikemu povpraševanju za posojila, ker je odtok slovenskih vlog s Kočevskega vse prehud.
—	V isti številki smo priporočili Slovencem gostilno g. Roma v Mozlju, ker zaradi svoje pravičnosti napram Slovencem trpi škodo. — Da ustrežemo novinarjem, smo omenili poroko g. Turzanskega in smrt sestre provzv. g. škofa.
:— In pomislite, ljudje božji, davčna uprava v Kočevju nam je vse to zasolila s takso na — inserate! :— In to ni bilo tokrat prvič, pa menda tudi zadnjič ne bo! To pa zato, ker se vse preveč dela po uradih sede, ne pa z glavo! Ne po črki zakona, marveč po njegovem pravem zmislu se da spoznati, kaj ja plačan. inserat in kaj je le reportaža, ki se ji noben list, pa niti narodnoobrambni ne more izogniti. Saj bi se pritožili, če bi stroški in izguba časa ne pogoltnili našega prizadevanja za pravico!
Nekaj poslancev in senatorjev je izstopilo iz JRZ, med njimi tudi Bogoljub Kujundžič, ki je dal s svojim govorom v državni zbornici povod za padec Stojadinovieeve vlade. Tedaj je kot minister dejal tole: „Zmagal je Kajmakča-lan, nikoli pa ne bo zmagal Kupinac." Ker jo bil g. Kujundžič vso vojno na varnem, v zadnjem letu vojne pa v mehkem ozadju vrhovnega poveljstva italijanske vojske, seveda ne ve, kdo je zmagal na Kajmakealanu. Bili so to jugoslovanski prostovoljci, ki so prebili fronto na Kajmakčalanu, med njimi tudi Hrvatje in Slovenci, ki imajo torej polno pravico, da zmaga enakopravnost, torej tudi Kupinac 1
Poljaki so začeli z Ukrajinci neobvezna pogajanja v zadevi ukrajinske avtonomije. Da bi le ne bilo — prepozno!
Dr. Ludovik Kožuh, dosedanji zdravnik in zobni zdravnik v Ribnici, se jo preselil v Vel'. Lašče in ordinira kot banovinski zdravnik dnevno v prostorih Vatikana.
rčiji j
kanje, ker se s	j	1
. ' i . ' : izgubilo življenj bilo roj kov i	civi
750.000 oseb, ki so bile umorjene ali pa pobite z letalskimi bombami. Nacionalisti so izgubili 130.000 vojakov, rdeči pa 320.000.
V	Kranju so odkrili staro ilirsko grobišče, staro več ko 2600 let. V Mariboru pa razkrivajo grobišče, katerega starost cenijo ua 5000 let.
Angleško zlato, v vrednosti 25 milijonov dolarjev, jo spet s posebnim parnikom prispelo v New-York, ponajveč za vojne dobave. Združene severnoameriške države so v zadnjem Času prejele iz Evrope 'zlata v vrednosti milijarde dolarjev.
Ortega y Gasser piše: Napoleon je vdrl v Španijo in se je obdržal tam nekaj časa; ali v resnici ni vladal Španiji nikoli. Kljub temu, da je uporabljal silo — ali ravno zato, ker jo jp uporabljal.
V	Švici, v kantonu Waad, so pri starino-slovnem razkopavanju zemljišč naleteli poldrug meter pod površino zemlje na doprsni kip iz čistega zlata, ki predstavlja rimskega cesarja Antonija Pij a in je težak 1650 gramov.
Omikano človeštvo govori v '^796 jezikih. O babilon —- babji Ion 1
Po vsej Sloveniji je bilo v letu 1937. 6014 stanovskih, družabnih, gospodarskih in političnih organizacij, kar priča o slovenski dovzetnosti za organizirano življenje. Iz druge statistike izhaja, da prodajo slovenska kino-podjetja desetkrat več vstopnic kot slovenska gledišča. Sicer pa je to splošen evropski, če ne svetovni pojav.
Za eno samo slavčkovo pesemco je neko ameriško podjetje, ki je pesemco vjelo na gramofonsko ploščo, plačalo 200.000 dinarjev.
Indijanca so se šli otroci predmestja Tetina v Černovicib. Privezali so neko deklico k drevesu in pod njo zakurili, da bi 61	"•
bojni ples bogovom v čast. Ko bi ne bil prišel neki mož v pravem času tam mimo, bi otrok zgorel v |	."ib. V hudih	je de-
klico odnese! v bolnišnico in je lo upanja, da bi okrevala. —• Ta nesrečna, sama sebi prepuščena predmestna mladina!
Hudo, četudi po pravici so v Savoni (Italija) kaznovali hišnega posestnika g. Bagnasco, ker je z izgovorom, da rabi stanovanje zase, odpovedal svojemu točno plačujočemu najemniku, je pa potem oddal stanovanje drugemu najemniku, ki se je z njim dogovoril za višjo najemnino. Bagnasco je bil obsojen na eno leto zapora brezpogojno.
Ha zemeljski obli je še toliko neobljudene zemlje, da v sedanjih življenjskih razmerah lahko preživi petkrat več ljudi, kakor pa jih je na vsem svetu. Torej ne drži izgovor/ da je preveč ljudi na svetu.
Svarim
vsakogar in prepovedujem loviti ribe v Rinži od izvira, do konca v Mozlju. Cand. med. H. Schvveiger,. ribolovni zakupnik.
S
ju tiska posojilnica
iz
v Kočevja
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
sprejema in nove hranilne vloge obrestuje po 4a/°, daje kratkoročna posojila proti zastavi ali poroštvu.
Ka varnost jamči neomejeno poroštvo njenih članov in lastno premoženje.
Ho-occc 3
til ® 8i*3 Ei d i Od ocraiio
r. z. z o. z.
: .
Prodaja na debelo in na drobno vse vrste lesnih izdelkov za gospodarstvo in gospodinjstvo kot tudi razne igrače.
Cenik na razpolago.
Cene zmerne in solidne.
Naša čisto domača zavarovalnica za vse vrste zavarovanj je edinole
___. v- ir	.rf-v ■■ - -r
Vzajemna zavarovalnica- H Bjubljasif

Požar - Življenje - Posmrtnina - Dota - Starostna preskrba - Avtomobili - Vlomska tatvina - Nezgode - Jamstvo -
Steklo - Zvonovi.
Člani prejemajo mesečnik „Našo hioč“.