Slavoj Žižek DIE AUFKLÄRUNG IN LAIBACH S tem ko Kant kot geslo razsvetljenstva ne postavi le »Razmišljaj s svojo glavo!«, marveč k temu doda nelagodni, toda odločilni dostavek »Razmišljaj kolikor hočeš in o čemer hočeš; le ubogaj!«, se umešča v praviloma prezrto »hrbtno stran« novoveške misli, ki je prvič teoretsko artikulirana pri Pascalu, v njegovi problematiki razmerja med umom in strojem v človeku (strojem, ki je seveda v zadnji instanci »črka«, označevalni avtomatizem). Prvi korak ima- nentne kritike razsvetljenstva bi torej bil, da se »svobodno razmišljajoči« sub- jekt zave svoje radikalne odvisnosti od »črke«, »navade«, »avtomatizma«, »stroja« (slednji izraz uporabljata tako Pascal kot Kant): naše verovanje je zmerom povnanjeno, njegova resnica se odloča v zunanji »navadi«, ki ji »avto- matično« sledimo. Vprašanje, ki nas tu zanima, pa je: ali ta korak zadošča, ko smo soočeni s t. i. »totalitarnimi ideologijami? Je »skrivnost« moči teh ideologij res v tem, da v njih odkrito vdre na dan ta razsežnost »uboganja«, sledenja navadi, sicer zastrta v razsvetljenskem vsakdanu? To vprašanje ima samokritično ost: pisec pričujočih vrstic je sam predložil takšno razlago mehanizma »totalitarnih« ideologij (prim. poglavje »K logiki totalitarizma« v Zgodovina in nezavedno, Ljubljana 1982), poleg tega pa je razvil interpretacijo fenomena Laibach, ki se umešča na to raven, t. j. po kateri Laibach »potuji« ideologijo, ki jo v svojem nastopu oponaša, tako da nam da videti njen ritual v njegovem nesmiselnem avtomatizmu (prim. Filozofija skozi psihoanalizo, Ljubljana 1984, str. 100—129). V pričujočem zapisku bomo postopali v dveh korakih: najprej bomo na kratko orisali pojmovni aparat zadnje, četrte etape Lacanovega poučevanja, ki nam omogoči prebiti to raven »navade« (označevalnega avtomatizma) v smeri uživanj a-v-simptomu, nato pa bomo na tej podlagi predložili novo bra- nje fenomena Laibach. Izhajmo iz Lacanove matrice štirih diskurzov (prim. J. Lacan, Se, Ljub- ljana 1985, str. 17). Njena osnova, prvi diskurz, je kajpada diskurz gospodarja: neki označevalec (S!) zastopa subjekt (S) za drugi označevalec oziroma za vse ostale označevalce (S2). Problem pa je v tem, da se operacija označevalnega za- stopanja nikoli ne »izide do kraja«, da se v nji zmerom proizvede neki neugodni presežek, izmeček, ostanek (a), in ostali trije diskurzi so zgolj trije načini, kako »priti na kraj«, kako razčistiti s tem neugodnim presežkom objet petit a: — Slavoj Žižek: Die Aufklärung in Laibach 145 — univerzitetni diskurz si neposredno vzame za predmet, za svojega »dru- gega«, ta preostanek in ga skuša s svojo vednostjo predelati v subjekta. To je osnovna logika pedagoškega procesa? soočeni smo z nekim »neukročenim« ob- jektom (še »nesocializiranim« otrokom), in s pomočjo vednosti skušamo iz njega narediti subjekta. Zastrta, potlačena resnica univerzitetnega diskurza je kajpa- da, da se za videzom nevtralne vednosti, s katero se lotevamo objekta—učenca, skriva gesta gospodarja. — histerični diskurz pa poteka tako rekoč iz nasprotne strani: njegova osnova je histerikovo vprašanje gospodarju: »zakaj sem to, kar praviš, da sem?«, t. j. zakaj me zastopa prav ta označevalec. Histerik izhaja iz izkustva razcepa med označevalcem, ki ga zastopa (simbolnim mandatom, ki mu je naložen), in med neugodnim objektnim presežkom, iz razcepa med svojo simbolno in svojo realno-objektno eksistenco; proizvesti skuša vednost, ki bi mu dala odgovor na vprašanje, kako je njegova simbolna eksistenca utemeljena v objektno- realni, t. j. ki bi odpravila razkorak med dvema eksistencama, razkorak, pogo- jen s performativno naravo simbolnega mandata (z dejstvom, da mi drugi s samim dejanjem svojega izjavljanja podeli simbolno eksistenco). Drugače po- vedano, problem histerika je, da se ne more najt i kot objekt, njegovo vpra- šanje je »kaj je v meni več kot to, kar sem (na ravni simbolne eksistence)?«. — analitični diskurz pa je direktno nasprotje, hrbtna stran gospodarje- vega: pozicijo analitika opredeljuje dejstvo, da se analitik neposredno po- stavi na mesto tistega, kar nastopi v gospodarjevem diskurzu kot objektni pre- ostanek, da se neposredno izenači z izmečkom diskurzivne vezi. Analitični dis- kurz je zato bolj paradoksen kot pa se nemara zdi na prvi pogled: diskurz — družbeno vez — skuša splesti izhajajoč iz elementa, ki per definitionem uhaja diskurzu, ki je konstitutivno ostanek, izmeček diskurza. Gre namreč — kar vse prehitro pozabljamo — za diskurz, za družbeno vez, t. j. konec koncev za strukturo komunikacije oziroma pomena z vsemi paradoksi oziroma navzlic vsem paradoksom, ki jih to implicira: Lacanova matrica štirih diskurzov je matrica štirih pozicij v komunikacijski, intersub- jektivni mreži. Seveda ima komunikacija paradoksen ustroj, da prejemnik vrača oddajalcu njegovo lastno sporočilo v sprevrnjeni obliki, t. j. da je razsrediščeni drugi tisti, ki naknadno odloča o pravem pomenu izrečenega (v tem smislu je S2 pravi označevalec-gospodar, ki vzvratno podeli pomen S t); seveda je v sim- bolni komunikaciji tisto, kar kroži med subjekti, najprej sam manko, in je to kroženje manka pogoj izmenjave pozitivnega pomena itd., toda vse to so ima- nentni paradoksi komunikacije oziroma pomena: sam označevalni ne-smisel, označevalec-brez-označenca, je — kot pravi Lacan — pogoj možnosti pomena vseh ostalih označevalcev, t. j. nikakor ne smemo pozabiti, da gre za ne-smisel, ki je imanentnen polju pomena, ki ga »od znotraj« okrni. (Nismo zaman rekli »komunikacije oziroma pomena«, ker je to dvoje v zadnji instanci isto, se pre- kriva: tisto, kar se v komunikaciji komunicira, prenaša, je zmerom pomen (če- tudi v negativni obliki ne-smisla, manka), hkrati pa je pomen zmerom komu- nikacijski, intersubjektiven, t. j. zmerom se konstituira skozi komunikacijsko kroženje, ni dan vnaprej, marveč je drugi tisti, ki oddajalcu vrne-konstituira pravi pomen njegove izjave.) Ves napor Lacana zadnjih let, »četrte faze«, pa je prebiti samo to polje komunikacije oziroma pomena: potem ko mu je z matrico štirih diskurzov uspelo dati definitvno, logično prečiščene oblike strukturi komunikacije ozi- 10 Vestnik IMS 146 vestnik IMS 1987/1 roma družbene vezi, je skušal zarisati obrise nekega polja, v katerem so ozna- čevalci navzoči še v »lebdečem« stanju, pred diskurzivno artikulacijo, t. j. neko »pred-zgodovino«, preden se začne zgodba družbene vezi. Pozornemu bralcu seminarja Se je namig v tej smeri že neko na prvi pogled enigmatično dejstvo: reafirmacija problematike znaka. »Uradno« stališče velikih Lacanovih tekstov petdesetih in šestdesetih let je kajpada premik od znaka k označevalcu: v znaku imamo opraviti z metafizično podrejenostjo označevalca označencu itd., logika označevalca pa zariše avtonomni označevalni mehanizem, ki kot svoj učinek proizvede pomen — od kod potemtakem tukaj naenkrat obrat v na- sprotni smeri, od označevalca k znaku? Lacanova logika je v naslednjem: ozna- čevalec je definiran s pregrado, ki ga loči od označenca, tudi kot »označevalni ne-smisel« je še vedno, četudi negativno, opredeljen z razmerjem do polja po- mena, medtem ko je njegov napor usmerjen v to, da bi izoliral status označe- valnega materiala še preden je ta postavljen v razmerje do polja pomena. Eno od imen, ki so mu na razpolago za ta pred-pomenski status označeval- nega materiala, je pač znak; ostali dve imeni sta črka oziroma pismo (lettre) in zapis (écrit). V vseh treh primerih gre za tipanje v isti smeri: zajeti pred- simbolni, objektni, realni status označevalnega materiala. Znak, črka, zapis, to je — če naj se izrazimo spinozistično — označevalec, zajet v modusu realnega, kot objekt. Če je označevalec v svojem simbolnem modusu opredeljen s svojim raz- merjem do pomena oziroma s svojo uveriženostjo v neko družbeno vez, pa je označevalec v svojem realnem modusu, kot objekt, kajpada opredeljen s svo- jim razmerjem do uživanja — od tod se pojasni Lacanova besedna igra v Še, ko užitek (jouissance) piše kot »jouis-sense«, t. j. uživanje-smisla. Ves »smisel« črke oziroma zapisa je v njenem uživanju, črka je označevalni material, ko- likor še ne proizvaja pomena, marveč je še neposredno prežet z uživanjem. Ta užitek pa ni intersubjektivne narave, ni posredovan z neko družbeno vezjo, marveč je izvirno in radikalno »autističen« oziroma psihotičen: v uživanju sem sam svoj partner oziroma mi je partner le moje telo. Pomen je zmerom pomen Drugega, ne pa tudi užitek. V tem bi bilo iskati zadnji Lacanov od- govor na vprašanje, zakaj »črka/pismo zmerom doseže svojega naslovnika« (zadnji stavek njegovega spisa o Poejevem Ukradenem pismu): pozablja se (oziroma je to do določene mere pozabil sam Lacan v svoji prvi interpretaciji v Seminarju II), da ima pismo v Poejevi zgodbi status črke-objekta, da ni pomembno kot nosilec nekega pomena, marveč v prvi vrsti kot nosilec ne- kega smrtonosnega, nevarnega užitka. In ker je užitek autističen, ne pa inter- subjektiven, je jasno, zakaj »črka/pismo zmerom doseže svojega naslovnika«: ker je, radikalno vzeto, njegov edini pravi naslovnik sam njegov odpošiljatelj. Od tod se nadalje pojasni še neka poteza, ki pade v oči že pri površnem prebiranju seminarja Se, nek premik, homologen premiku od označevalca k znaku: premik od Drugega k Enemu. Do četrte faze je bil ves Lacanov napor usmerjen v to, da bi zajel neko drugost, ki predhodi Enemu: najprej je bil v polju označevalca kot diferencialnega vsak Eden postavljen v razmerje do Drugega, vsak Eden je bil že vnaprej »eden-med-drugimi«, nato pa je bilo še v samem polju Drugega izolirano njegovo lastno ex-timno, nemogoče-realno središče: objet petit a je v nekem pomenu »drugi sredi samega Drugega«, tuji vrinek v osrčju Drugega. Naenkrat pa imamo v Se opraviti z nekim Enim (ti- stim v Je Eden, Y a de l'Un), ki še ni eden-med-drugimi, ki še ni vpet v arti- Slavoj Žižek: Die Aufklärung in Laibach 147 kulacijo Drugega. Ta Eden je kajpada prav eden pred-pomenskega uživanja: eden označevalca, kolikor še ni vpet v verige, marveč ostaja prostolebdeč ele- ment, prežet z uživanjem. Zato je teh Enih več, zato lahko Lacan zapiše S, (Sj( S, (S, - S,))) (Se, str. 117) — ti »Eni pred Drugim« so prav pred-komunikacijski Eni, pred- diskurzivni Eni, še neposredno prežeti z užitkom; njihov matem bi zato bil S t-a. Polje »velikega Drugega« pa se konstituira skozi »prešitje«, skozi dis- kurzivno artikulacijo teh Enih: neki označevalec, ki je izvirno bil S2, t. j. ki pride kasneje, naknadno, zaustavi njihovo prosto lebdenje, postane S1( v raz- merju do katerega so vsi ostali totalizirani kot S,. S tem pa smo se že pribli- žali statusu, ki ga ima simptom pri zadnjem Lacanu: simptom bi bil ta S r a , Eden, ki je še neposredno prežet z uživanjem in ki kot tak uhaja diskurziv- nemu uveriženju, vpetosti v polje Drugega. Prav tukaj, ob pojmu simptoma, lahko najbolje izmerimo vso pot, ki jo je prehodil Lacan od začetkov svojega poučevanja v petdesetih letih, ko mu je bil simptom nasprotno označevalna tvorba, neposredno naslovljena na Dru- gega, ki naj ji podeli pravi pomen. Obnovimo na kratko glavna vozlišča te poti. Izhodišče Lacanovega poučevanja je bilo, kot že rečeno, da simptom vznikne tam, kjer »umanjka beseda«, kjer je pretrgan krogotok simbolne ko- munikacije: simptom je »nadaljevanje komunikacije z drugimi sredstvi«, umanjkana oziroma zatrta beseda se artikulira v šifrirani obliki, t. j. simptom se ne le da raztolmačiti, marveč se že konstituira kot naslovljen na velikega Drugega, ki naj ga raztolmači. Ni simptoma brez naslovnika: veliki Drugi je zmerom že tu; psihoanalitična situacija, v kateri psihoanalitik uteleša velikega Drugega govorice in v kateri se simptom naslavlja na analitika, zgolj v pre- čiščeni obliki izrazi to stanje. Simptom se torej tako rekoč sam od sebe pre- hiteva k svojemu tolmačenju, k svoji razrešitvi: smoter analize je obnovitev pretrgane komunikacijske verige, in ko analitik omogoči analizantu, da ta pomen simptoma ubesedi, se simptom sam od sebe razreši, izgine. Tu pa so se začele težave: zakaj se simptom kljub uspeli oziroma »pravilni« interpretaciji ne razreši, zakaj še vztraja? Lacanov odgovor je bil kajpada užitek: simptom ni le šifrirano sporočilo, nosilec šifriranega pomena, marveč hkrati način, kako si subjekt organizira svoje uživanje — zato se mu subjekt tudi po uspeli interpretaciji ni priprav- ljen odpovedati, zato »svoj simptom ljubi bolj kot samega sebe«. Pri ume- stitvi tega uživanja pa je Lacan postopal v dveh korakih. Najprej je skušal razsežnost uživanja v simptomu izolirati kot jantazmo ter zoperstaviti simptom in fantazmo skozi celo serijo diferencialnih potez: simptom je označevalna tvorba, ki se prehiteva k svoji interpretaciji, t. j. ki se jo da analizirati — fantazma je inerten, ne-analizabilen konstrukt, ki se upira interpretaciji; simptom implicira oziroma se naslavlja na ne-zapreče- nega velikega Drugega, ki mu bo retroaktivno podelil pomen — fantazma im- plicira zaprečenega-prečrtanega Drugega (A), t. j. umešča se na mesto praz- nine-luknje v Drugem; simptom (spodrsljaj itd.), ko se nam pripeti, povzroči občutek neugodja, njegove interpretacije pa smo veseli, z veseljem razlagamo drugim, kaj je pomenil tainta naš spodrsljaj, njegovo »intersubjektivno pri- znanje« je vir intelektualnega zadovoljstva — fantazma nam, ko se ji preda- lo* 148 vestnik IMS 1987/1 jamo (npr. v dnevnem sanjarjenju), daje neizmerno zadovoljstvo, nasprotno pa občutimo skrajno nelagodje, sram, odpor do tega, da bi naše fantazmatske konstrukte odprte pripovedovali drugim; itd. itd. Na tej podlagi se tudi da artikulirati dvostopenjsko logiko samega psihoanalitičnega procesa: interpre- tacija simptomov — prekoračitev fantazme, t. j. najprej smo soočeni z ana- lizantovimi simptomi, skozi njih interpretacijo moramo prodreti do fantazme kot tistega jedra uživanja, ob katerem se gibanje interpretacije zaustavi, nato pa moramo v odločilnem trenutku oziroma obratu analize prekoračiti sàmo fantazmo, zavzeti do n je distanco, izkusiti, kako fantazmatski konstrukt zgolj maskira praznino, manko v Drugem. Toda tukaj je analitično izkustvo znova poskrbelo za še bolj neprijetno presenečenje: obstoj analizantov, ki so onstran vsakega dvoma »prekoračili fantazmo«, zavzeli distanco do fantazmatskega okvira svoje simbolne real- nosti, pri katerih pa je kak ključen simptom še zmerom vztrajal. Kako ob- razložiti to dejstvo? Kaj storiti s simptomom, s to patološko tvorbo, ki še vztraja ne le onstran svoje interpretacije, marveč tudi onstran prekoračitve fantazme? Lacan je na ta izziv skušal odgovoriti s pojmom sintoma (sinthome), neologizmom, ki prinaša vrsto asociacij (sintetični-umetni človek, »sinteza« simptoma in fantazme-uživanja, sveti Tomaž — saint Thomas — oziroma kar svetnik, sveti človek (— ne pozabimo, da je za Lacana svetnik v poziciji ob- jekta-izmečka itd.): sintom je simptom v svoji razsežnosti uživanja-realnega, simptom kot neinterpretabilen, kot neposredna zgostitev nekega Enega, ozna- čevalca zunaj diferencialne verige, z objektom-uživanja, Sx-a. Ključno pri tem je, da objekt a v sintomu ne nastopa več kot fantazmatski objekt: obrazec fantazme (S O a) nas ne sme zavesti v trditev, da je edini možni status objekta a status, ki ga ima v fantazmi, oziroma da je edino možno uživanje uživanje v okvirih fantazme — ko nam objekt a izpade iz fantazme, v tem grozljivem področju onstran fantazme šele dosežemo raven pulzije-gona v »čistem stanju«, kot gona smrti, ki kroži-pulzira okoli praznine v Drugem. Sintom pa je način, kako »ne znorimo«, kako oziroma zakaj izberemo »raje nekaj (sintomsko tvor- bo) kot nič (radikalnega psihotičnega autizma, kjer se zruši simbolni univer- zum)«, t. j. kako se nam uživanje-onstran-fantazme veže na neko označevalno tvorbo, ki zagotavlja minimum konsistence našemu bivanju-v-svetu. Edina alternativa sintomu je »nič«: čisti autizem, takšen ali drugačen »samomor«, predaja nagonu smrti do kraja, do totalnega izničenja simbolnega univerzuma. Vse to ima neposredne nasledke za definicijo konca psihoanalize. Kaj naj namreč storimo s sintomom, s simptomom, ki vztraja po prekoračitvi fan- tazme, s tem »patološkim« ne-analizabilnim preostankom? Lacanov zadnji od- govor: identifikacija s simptomom, t. j. konec analize ni le prekoračitev fan- tazme, marveč hkrati identifikacija s simptomom kot ne-analizabilnim, s to »psihotično« točko, kjer se v realnem povrne, kar je bilo izključeno iz sim- bolnega — v tem je poudarek Lacanove teze »simptom Joyce« : »Omemba psihoze tukaj nikakor ni pomenila aplicirane psihoanalize, mar- več je nasprotno šlo za to, da s simptomom-Joyceom, opredeljenim kot ne- analizabilnim, postavimo pod vprašaj analitikov diskurz, kolikor je subjekt, identificiran s svojim simptomom, zaprt za njegovo umetelnost. In nemara ni boljšega konca neke analize . . .« (J.-A. Miller, »Préface«, v Joyce avec Lacan, Paris 1987, str. 12). Slavoj Žižek: Die Aufklärung in Laibach 149 Konec analize je torej dosežen, ko analitikov diskurz trči ob svojo mejo, ob točko, na kateri je subjekt tako identificiran s svojim simptomom, da se uživanja v njem ne da ujeti v analitikovo družbeno vez. To bi bila zadnja Lacanova variacija na stari vzhodnjaški motiv »to si ti«, nemara celo zadnje branje Freudovega »wo es war, soll ich werden«: v realnem tvojega simptoma moraš razbrati edino oporo tvoje biti — tam, kjer je zmerom že bil tvoj simptom, s tem mestom se moraš identificirati, v tej »patološki« partikular- nosti moraš prepoznati element, ki ti daje konsistenco. Tukaj lahko vidimo, kolikšno pot je Lacan naredil celo v zadnjem deset- letju svojega poučevanja: še v šestdesetih letih mu simptom pomeni »način, kako subjekt popusti glede svoje želje«, kompromisno tvorbo, ki izpričuje, da subjekt ni vztrajal pri svoji želji, zaradi česar je dostop do resnice lastne želje možen le skozi interpretativno razpustitev simptomov. Nasploh je obra- zec konca analize »prekoračitev fantazme — identifikacija s simptomom« paradoksna sprevrnitev običajnega pojmovanja »avtentične eksistencialne po- zicije«, ki bi se kajpak glasilo »prekoračitev-razpustitev simptoma — identi- fikacija s fantazmo«. Mar namreč »avtentičnosti« neke subjektivne pozicije ne definira prav to, da se osvobodimo »patoloških« tikov in se identificiramo s svojo fantazmo, s svojim temeljnim »eksistencialnim projektom«? Pri zadnjem Lacanu pa je analiza nasprotno končana, ko zavzamemo distanco do fantazme, identificiramo pa se prav s »patološko« partikularnostjo, ki daje konsistenco našemu uživanju. * * * Kako bi torej lahko na tej podlagi opredelili fenomen Laibach? Kaj na- redi Laibach z ideološkimi sklopi, ki jih »oponaša« v svojem nastopu? Lahko bi rekli, da izvrši na njih natanko operacijo »od diskurza k simptomu«. V vsakdanu ideologija deluje diskurzivno, kot cement neke družbene vezi, njeni elementi so zmerom »eni-med-drugimi«, pomen jim daje način njihove arti- kulacije v ideološko polje, način, kako so »prešiti« skozi nek izjemen označe- valec-gospodar, ki jih totalizira. Tu bi se kajpada lahko sklicali na danes že klasične Laclauove analize tega, kako so posamični ideološki elementi »plava- joči označevalci«, katerih pomen ni vnaprej fiksiran, marveč je učinek ideo- loške artikulacije, v katero so vpeti. Temeljna ideološka operacija je potem- takem artikulacija elementov v polje: skozi to artikulacijo elementi dobijo pomen, hkrati postanejo elementi diskurza, t. j. družbene vezi. Vprašanje, ki ga je treba ob tem zastaviti (se pravi, ki ga zastavi Laibach s svojo prakso), pa je: kaj je s temi elementi preden so vpeti v ideološko artikulacijo (ta pred- hodnost je seveda logična, ne časovna), preden so »eni-med-drugimi« v danem- konstituiranem polju, t. j. ko so še v stanju ne-artikuliranega »lebdenja«? V tem stanju nimajo pomena oz. smisla (sense), so pa nosilci neke jouis-sense, so ne-smiselni Eni, prežeti z uživanjem, t. j. S^a. In v tem bi bila operacija Laibach: skozi svoj spektakel razkroji ideološko polje, ideološki elementi se iztrgajo kakršnikoli artikulaciji ter se znajdejo v praznem prostoru, »lebdijo« kot ne-povezana zbirka Enih, prežetih z bebavim, ne-smiselnim uživanjem: tu kos nacizma, tam kos stalinizma, zraven kos slovenske nacionalne mitologije itd., iztrgani iz svojega konteksta, zbrkljani v ne-smiselno mrežo, kjer vsak ostaja En, brez točke prešitja, ki bi mu fiksirala pomen. Na spektaklu Laibach lahko tako rekoč čutno-nazorno pokažemo enotnost dveh plati sklepnega dejanja analitičnega procesa, prekoračitve fantazme in identifikacije s simptomom. Jasno je, da Laibach »prekorači fantazmo«, fan- 150 vestnik IMS 1987/1 tazmatski okvir, na katerega se opira to, čemur pravimo »družbena realnost«: ideološko polje se nam skozi operacijo Laibach radikalno potuji, učinek spek- takla Laibach je radikalna dez-identifikacija — toda kako Laibach to doseže, če ne prav skozi »identifikacijo s simptomom«, t. j. tako, da se v nekem po- menu oni sami radikalno identificirajo z ideološkimi elementi, ki jih uprizar- jajo, v njihovi nesmiselni, bebavi jouis-sense? Ključno vprašanje, ki pri tem ostaja, je, v čem se ta identifikacija s simptomom razlikuje od tega, kar običajno pojmujemo s tem nazivom, t. j. od tipičnega prehoda histerije v »norost«, ki sestoji v tem, da se nam kot edini izhod, kako se rešiti elementa, ki nas histerizira, pokaže, da se sami identifi- ciramo s tem elementom? Da bi pojasnili, v čem je ta druga identifikacija s simptomom, navedimo dva zgleda, izvrstno zgodbo Ruth Rendell »Convolvulus clock« in neko risanko o Donaldu Ducku. V »Convolvulus clock« Trixie, sta- rejša samska dama, med obiskom pri prijateljici na podeželju ukrade iz sta- rinarnice lepo uro; toda ko jo enkrat ima, ji ura vzbuja zgolj nelagodje in krivdo, v vseh bežnih opazkah svojih znancev o uri vidi obtožbe oziroma na- mige na krajo; ko ji neka znanka direktno omeni, da so pred kratkim podobno uro ukradli iz starinarnice, jo v paniki porine pod prihajajoči vlak podzemske železnice; ura jo s svojim tiktakanjem čedalje bolj obseda, tako da ne more več vzdržati, odpravi se na deželo ter jo iz nekega mosta vrže v potok — toda potok je plitek in zdi se ji, da bo vsakdo, ki bo pogledal z mostu, jasno videl uro; zato zabrede v vodo, uro začne razbijati ob skalah ter raztresati njene kose — toda bolj ko razmetava njene ostanke, bolj se ji zdi, da je že ves po- tok preplavljen z uro . . . ko je čez čas neki sosed vso krvavo, obdrgnjeno in premočeno potegne iz vode, Trixie nenehno maha z rokama kot s kazalcema in ponavlja: »Tick-tock. Tick-tock. Convolvulus clock.« Povsem homologen je ustroj risanke, v kateri Donald Duck pride s skupino turistov na jaso sredi pragozda; vodič jih opozori na lep pogled, hkrati pa omeni, naj pazijo na ne- kega ptiča, ki se potika tod blizu in katerega posebnost je, da pokvari turi- stom posnetke: v trenutku, ko s kamero nastavimo lep posnetek, vleti v okvir slike ta ptič, ponavljajoč zmerom isti bebavi refren. Ko hoče Donald Duck narediti prvi posnetek, mu ga kajpada pokvari ta ptič, isto je z naslednjim posnetkom itd., ptič se izogne vsem Donaldovim pastem, tako da je Donald čedalje bolj obupan in razburjen, dokler se končno ne zlomi in začne obupano v p i t i . . . zadnji prizor risanke: pride nova skupina turistov, vodič jih prav tako opozori na vsiljivega ptiča, ki kvari posnetke, in ko prvi turist nastavi kamero, mu — ko je na tem, da pritisne sprožilec — vdre v okvir sam Donald Duck, divje mahajoč in ponavljajoč isti refren kot prejšnji ptič. Gre torej, ko govorimo o »identifikaciji s simptomom«, za to? Je torej gesta Laibach v tem, da se totalitarizma, ki nas vse histerizira, obseda in spravlja v obup, reši tako, da se skozi nekakšno prehitevanje sami identifi- ciramo z njim, tako kot nesrečna gospa Trixie sama postane ura in Donald Duck sam postane moteči ptič? Na tem mestu moramo vpeljati razlikovanje med »acting out« in tem, čemur Lacan pravi »passage a Vacte«, prehod k de- jan ju : grobo rečeno, acting out je še zmerom simbolno dejanje, dejanje, ki se naslavlja na velikega Drugega, medtem ko zaznamuje »prehod k dejanju« trenutek, ko dejanje postane realno, ko suspendira razsežnost velikega Dru- gega. Acting out je izhod iz simbolne zagate (nemožnosti ubeseditve) z nekim dejanjem, toda to dejanje je še zmerom nosilec šifriranega sporočila, z njim skušamo — sicer v »nori« obliki — poravnati nek dolg, zabrisati neko krivdo, Slavoj Žižek: Die Aufklärung in Laibach 151 utelesiti nek očitek drugemu; npr., nesrečna gospa Trixie skuša skozi svojo identifikacijo z uro zatrditi Drugemu svojo nedolžnost, se rešiti neznosnega bremena krivde. Za razliko od tega pa pomeni »prehod k dejanju« izstop iz same simbolne mreže, razpust družbene vezi: lahko bi rekli, da se v acting out identificiramo s simptomom v pomenu Lacana iz petdesetih let (nosilcem ši- friranega sporočila, ki se naslavlja na Drugega), medtem ko se v »prehodu k dejanju« identificiramo s sintomom kot »patološkim« likom, ki strukturira realno jedro našega uživanja. In odveč je pripomniti, da se gesta Laibach giblje na tej drugi ravni. Isto bi lahko razvili glede na razmerje do resnice: v acting out ostaja na delu razsežnost resnice, zato je acting out vrhunec histerične krize, medtem ko »prehod k dejanju« razsežnost resnice suspendira in se umešča na raven realnega. Izvirno histerično pozicijo bi lahko označili s paradoksom, da »go- vorimo resnico v obliki laži, skozi laž«: histerik na ravni dobesedne resnice (adekvacije, ustreznosti predmetu) nedvomno »laže«, toda prav skozi to dej- stveno laž vdira na dan resnica njegove želje, resnica njegove subjektivne po- zicije; kolikor je prisilna nevroza »dialekt histerije« (Freud), bi lahko rekli, da gre v nji za imanentno sprevrnitev tega razmerja: obsesionalec »laže v obliki resnice, skozi resnico«. Obsesionalca namreč prepoznamo po tem, da se zmerom strogo »drži dejstev«, z njimi skuša zabrisati svojo subjektivno pozi- cijo — histerizira se, t. j. njegova želja vdre na dan, ko se mu končno »uspe zlagati«, npr. v obliki spodrsljaja, ki »potvori dejstva«. V nevrozi (histeriji in prisilni nevrozi kot njenem »dialektu«) smo torej zmerom že vpeti v dia- lektiko resnice — »prehod k dejanju« pa zaznamuje prav prehod iz razsežnosti resnice k realnemu uživanja. Laibach potemtakem v svojem spektaklu nikakor ne uprizarja nekakšne »zatrte resnice totalitarizma«, totalitarne logike ne so- oča z njeno »resnico«, marveč jo subvertirá tako, da jo razpusti kot dejavno družbeno vez in izolira mučno jedro njenega bebavega uživanja.