II

IN KATOLIŠKA CERKEV

GORICA 1948

Slovenci

in katoliška Cerkev

ob tisočindvestoletnici
pokristjanjenja Slovencev

napisal

FRAN ERJAVEC

V GORICI 1948

Izdala Goriška Mohorjeva družba
Natisnila tiskarna Budin v Gorici


v

1. V starem in zgodnjem srednjem veku

Današnje slovensko ozemlje ima že stara krščanska izročila,
kajti tu je delovalo že proti koncu starega veka pet cvetočih
katoliških škofij: Tergeste (današnji Trst), Emona (današnja
Ljubljana), Celeia (današnje Celje), Petovio (današnji Ptuj) in
Virunum (blizu današnje Gospe Svete na Koroškem). V Petoviju
je med drugimi Škofova 1 sv. Viktorin, v Celeji pa sv. Maksimilijan.
V času preseljevanja narodov so bile te škofije sicer uničene,
toda ptujska škofija se je nadaljevala potem v Pedeni, celjska
pa v Novem gradu (obe v Istri). Ko so sredi VI. stol. za stalno
zasedli to ozemlje Slovenci, prišedši iz današnje južne Rusije,
so prišli kmalu tudi ti v -stik s krščanstvom. Ugotovljeno je, da
se je napotil že okoli 1. 630 kot prvi misijonark med tedaj po¬
ganske Slovence sv. Amand, škof iz Utrehta v današnji Nizo¬
zemski. Ker ni znal jezika in ker so živeli Slovenci tedaj v mo¬
gočni lastni (Samovi) državi, je bil njegov poskus brezuspešen
in moral se je vrniti.

Ugodni politični pogoji so pa nastopili dobrih sto let pozneje.

1 edaj je živel ves severnozapadni del Slovencev organiziran v
cvetoči lastni in demokratično organizirani državi Karantaniji,
po kateri je dobila svoje ime današnja Koroška. Ta je bila pa
žal prešibka, da bi se mogla trajno in uspešno sama upirati
navalom divjih Obrov od vzhoda, ki so težili proti Italiji. Zato
je zaprosil slovenski vojvoda Borut 1. 743 za pomoč Bavarce
in je z njih pomočjo res popolnoma potolkel Obre. To je bil
pa tudi eden najusodnejših dogodkov slovenske zgodovine. Slo¬
venci so morali namreč tedaj priznati bavarsko nadoblast ter
so tako za dolgih 12 stoletij izgubili svojo politično neodvisnost.

7

Toda Karantanci so ohranili še veliko ’ samostojnost in razen
tega so kot protivrednost za to izgubo dobili zapadno krščansko
kulturo, ki je rešila njih narodni obstoj.

2 . Pokristjanjenje karantanskih Slovencev

Vojvoda Borut je moral dati Bavarcem v poroštvo za prizna¬
nje njih nadoblasti s seboj talce, med njimi tudi sina Gorazda in
nečaka Hotimira. Ob tej priliki jih je tudi naprosil, naj ju ponče
v krščanski veri. To se je res zgodilo v benediktinskem samo¬
stanu Herrenchiemsee na Bavarskem, kjer sta bila oba krščena,
najbrže že 1. 744. Ta letnica jc ena najvažnejših v slovenski
zgodovini sploh, kajti s tem smo se tudi Slovenci kot drugi
izmed slovanskih narodov uvrstili v veliko rodbino zapadnih
krščanskih narodov in ta mali narodič je poslej v svojih težkih
borbah za goli obstanek stoletja črpal svojo glavno življenjsko
silo ravno iz svoje globoke katoliške zavesti.

Po Borutovi smrti (I. 748) sta se oba navedena kneževiča
vrnila v Karantanijo in na vojvodski prestol je bil po starih
demokratičnih obredih, ki so edinstven primer resnične ljudske
demokracije v evropski pravni zgodovini, posajen Gorazd (748-
751). Ta je pripeljal s seboj tudi redovnika Majorana, ki je bil
potem najzvestejši njegov svetovalec in je poučeval v krščan¬
stvu tudi njegove rojake. Gorazda je že čez dve leti nasledil
njegov bratranec Hotimir (751 - 768), ki je skušal še bolj pospe¬
šiti pokristjanjenje svojili bratov.

Žarišče vsega verskega delovanja v tedanji južni Nemčiji
je bil Salzburg, ki si je znal pridobiti že od vsega poeetka kot
svoje misijonsko področje tudi Karantanijo. Hotimir se je obrnil
tedaj na salzburškega škofa, naj mu pošlje novih misijonarjev,
ki so se vzgajali v salzburškem samostanu sv. Petra. Ti so res
prišli I. 760 s pomožnim škofom (korepiskopom) Modestom, po
rodu Ircem, na čelu in začeli takoj snovati misijonske 'postaje
ob starih rimskih cestah ter posvečevati prve cerkve. Za svojo
stolico si jc Modest izbral Gospo Sveto, tik vojvodove prestolice

8

Ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju

v Krnskem gradu in staroveškega škofijskega sedeža Virunum,
kjer je postavil že I. 760 tudi prvo cerkev. Tako moramo ravno
Modesta nazivati prvega apostola Slovencev.

To misijonsko prizadevanje v široko zasnovanem obsegu
in z nemško - političnim prizvokom je bilo pa morda še nekoliko
prerano, kajti po Modestovi smrti 1. 765 se je poganska proti-
nernška stranka uprla, in sicer v prvi vrsti iz političnih razlogov,
kajti že tedanji Slovenci so ljubosumno varovali svojo samo¬
stojnost. Hotimiru se je sicer posrečilo streti dva upora, toda
po njegovi smrti I. 769 so uporniki popolnoma zmagali in vsi
tuji misijonarji so morali bežati iz dežele. S tem je bila pa uni¬
čena tudi vsa Modestdva cerkvena organizacija.

9

Toda že 1. 772 je bavarski vojvoda Tasilo strt poganske
upornike in Hotimirov naslednik Valtunk je vnovič zaprosil Salz¬
burg za misijonarje/ 1  Na tamošnjem prestolu je sedel tedaj
moder Hotimirov svetovalec škof Virgil (767-784), tudi Irec
po rodu, ki ga časte kot svetnika in ki ie gledal v misijonarstvu
predvsem versko in ne politično osvajanje ter je dal novim
misijonarjem tudi napotke v tem smislu. In ravno te blage irske
metode pokristjanjevanja so Slovence hitro in za trajno prido¬
bile za novo vero. Krščanstvo je postalo celo temelj tedanjega
slovenskega državnega življenja, o čemer nam zgovorno priča
obred ustoličenja slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju.

Nekako v istem času so bili ob tedanjem robu slovenskega
narodnostnega ozemlja osnovani trije znameniti samostani, nam¬
reč Tnnjchen (1. 769), Kremsmunster (1. 777) in Štivan ob Timavi,
ki so imeli nalogo skrbeti predvsem za pokristjanjenje Slovencev.
Te okoliščine so povzročile, da je bila ta druga intenzivna mi¬
sijonska akcija mnogo uspešnejša nego prva, zlasti ko je bilo
po zmagah Karla Velikega nad Obri za stalno izločeno tudi
obrsko vznemirjanje od vzhoda. Že 1. 796 se je vršilo v vojaškem
taboru Karlovega sina Pipina veliko posvetovanje, kako čim
uspešneje izvesti popolno pokristjanjenje Slovencev. Posvetova¬
nja sta se udeležila tudi salzburški škof Arno in oglejski pa¬
triarh Pavlin II. Ob tej priliki je bilo dogovorjeno, da bodi reka
Drava meja med salzburškim in oglejskim misijonskim pod¬
ročjem. To mejo je spričo pozneje nastalih sporov ponovno in
dokončno potrdil tudi Karel Veliki 1. 811.

Zlasti Salzburg (od 1. 798 dalje nadškofija) je šel takoj z
vso vnemo na delo. Škof Arno je izprva celo sam pridno misi¬
jonarji med karantanskimi Slovenci. Kmalu pa je postavil za
nadaljevalca svojega dela drugega korepiskopa Teodorika, ka¬
teremu sta pozneje sledila še korepiskopa Oton in Osvald. Ti
so raztegnili svoje misijonsko delovanje daleč proti vzhodu,
prav v Panonijo, kjer se je tedaj pod knezom Pribino snovala
že druga slovenska država in so se vnovič organizirale župnije.
Osvald je cerkveno organizacijo že tako utrdil, da se je poskušal

* Te boje popisuje tudi znana Prešernova pesnitev »Krst pri Savici«.

10

celo osamosvojiti od Salzburga. Zato ga je salzburški škof od¬
stavil, ne da bi mu imenoval naslednika. Pač pa je sam večkrat
obiskal Karantanijo in celo daljno Panonijo.

Razen cerkvene jurisdikcije je dobila salzburška nadškofija
v tej dobi od raznih cesarjev in drugih svetnih velikašev tudi
zelo obsežna posestva po vsem severnem in vzhodnem delu
slovenskega ozemlja. Obsežna posestva so dobile tudi razne
druge južnonemške škofije, kakor Passau, Bamberg, Freisingen,
Regensburg in Brixen ter med samostani zlasti Kremsmunster,
Alteich in Mattsee. Vsi so (obenem s svetnimi velikaši) močno
kolonizirali slovensko zemljo z nemškim življem (n. pr. blejsko
in škofjeloško okolico, Poljansko dolino itd.). To je privedlo
potem v teku par stoletij tudi do ponemčenja vse severne
polovice slovenskega ozemlja, kjer so bili naseljeni Slovenci zelo
na redko, dočim se je v južni polovici nemški živelj sčasom
utopil med slovenskim.

3 . Panonski Slovenci ter sv. Ciril in Metod

Politično težišče Slovencev se je v IX. stoletju preneslo iz
Karantanije proti vzhodu, kjer je slovenski knez Pribina za¬
snoval, njegov sin Kocelj pa razvil novo močno slovensko dr¬
žavo Panonijo. Tudi ta je stala izprva pod salzburško cerkveno
jurisdikcijo in že Pribina je vneto pospeševal salzburško.misi¬
jonsko delo. Nadškof je poslal (1. 856 - 859) Prfbini celo roko¬
delcev, da so poleg raznih drugih cerkva postavili tudi stolnico
v Blatogradu, knezovi prestolici.

Toda salzburški misijonarji v tej dobi niso bili le razširjevalci
evangelija, temveč tudi ponemčevanja in utrjevalci nemškega
političnega vpliva. Ko se je knez Kocelj ravno otresal zadnjih
ostankov politične' odvisnosti od Nemcev, sta potovala konec
k 867 z Moravske skozi njegovo državo v Rim sveta brata Ciril
in Metod, ki sta nosila s seboj tudi slovanske cerkvene knjige.
Kocelj ju je zadržal na svojem dvoru in na njegovo prošnjo sta
pripravila 50 slovenskih mladeničev za rnašniško posvečenje.
Nato sta potovala z njimi dalje v Rim, kjer je Ciril umrl (po¬

li

kopan je v cerkvi sv. Klementa). Metod se je pa vrnil z mladimi
prvimi slovenskimi duhovniki h Koclju in vsi so začeli v doma¬
čem slovenskem jeziku nad vse uspešno misijonariti.

Ker je Metod s slovenskimi cerkvenimi knjigami, katere
ie papež Hadrijan II. 1. 868 izrecno potrdil, popolnoma izrinil
vpliv nemških misijonarjev in so morali ti na Kocljevo zahtevo
celo zapustiti deželo, je vzbudil seveda vso nemško mržnjo. I )a
bi se Kocelj iznebil vsakega nemškega vpliva tudi na cerkvenem
polju, je poslal 1. 869 Metoda vnovič v Rim, kjer ga je papež
postavil in posvetil za prvega panonskomoravskega nadškofa,
popolnoma neodvisnega od Salzburga, ter potrdil tudi slovensko
bogoslužje. S tem je hotel papež nekoliko krotiti naraščajočo
nemško prešernost, zlasti pa ustvariti nekak branik proti bizan¬
tinskemu vplivu od jugovzhoda. Toda nemški škofje tega niso
hoteli upoštevati. Zvabili so 1. 870 Metoda na cerkveno zboro¬
vanje ter ga kratko in malo vrgli v ječo. Sele čez dolga tri leta
so ga na odločno papeževo zahtevo zopet izpustili. Toda že
1. 874 so Franki vnovič zagospodarili v Panoniji. Metod se je ♦
moral umakniti na Moravsko, a Panonija jc prišla vnovič pod
salzburško cerkveno oblast.

Toda Salzburg se ni dolgo veselil svoje zmage. Že konec
IX. stoletja so namreč pridrli od vzhoda divji Madžari in ne¬
usmiljeno pustošili vse vzhodne frankovske province, zlasti slo¬
vensko ozemlje. Uničili so tako temeljito vse stoletno salzburško
in Metodovo misijonsko delo, da že okoli 1. 900 ni bilo v Panoniji
niti ene cerkve več. Praktično je zato obdržal Salzburg svojo
oblast samo v Karantaniji, kjer so ravno zaradi velikega raz¬
dejanja na vzhodu nadškofje že 1. 873 vnovič uvideli potrebo
postaviti za Karantanijo posebne korepiskope, ki so se ohranili
nato do 1. 950. Le žal, da so politične okoliščine preprečile, da
ni bila že v IX. stol. ustanovljena za Karantanijo posebna stalna
škofija, kar je pomenjalo za tamošnje slovenstvo nedogledno
narodno škodo.

12

4. Misijonsko defo oglejskih patriarhov

Veliko mani vemo. o misijonskem delovanju oglejske cerkve.
Zato imamo več vzrokov. Najprej so onemogočale to delo vojske
med Slovenci in Longobardi, potem pa venski razkol v Ogleju
samem. Razen tega tudi ne smemo pozabiti, da so bili Nemci
pri svojem misijonskem delu nnogo bolj nasilni ter so le preradi
proslavljali svoje delo po kronikah. Nemški način misijona rje-
nja je delal tudi mnogo več vika in krika, nego mirno delo
Ogleja, katerega pa zato ne smemo podcenjevati.

Prvo in v primeru s Salzburgom tudi mnogo starejše žarišče
krščanstva je bil Oglej sam. Zapadni Slovenci, ki so podpirali
Franke proti Obrom, so gotovo že prej prejeli krščanstvo iz
Ogleja. Drugo žarišče krščanstva ie bil benediktinski samostan
v Štivanu pri Devinu, katerega početki segajo v VI. stoletje
in je zato gotovo najstarejša tovrstna ustanova na slovenski
zemlji. Staroslovenska imena v štivanskem evangeliju so bolj
gotovo imena tamkajšnjih novih krščenoev in ne samo navadnih
romarjev. Tudi Čedad je bil pomembno kulturno in misijonsko
žarišče za Slovence na Tolminskem in Gorenjskem, a za beneške
Slovence, Kanalsko in Ziljsko dolino pa nekoliko pozneje samo¬
stan v Možnici (Moggio).

častni priimek »apostola Slovencev« nosi oglejski patriarh
sv. Pavlin (787 - 802). Z njegovim nastopom se je začela za
oglejsko cerkev doba velikega misijonskega razmaha. Sinoda v
Čedadu 1. 787 nam priča o pravem verskem duhu in življenju
ter o misijonskih načrtih brez meča, brez grofov in brez vojska.
Takoj po zmagi nad Obri srečamo 1. 796 sv. Pavlina s salz¬
burškim škofom Arnom in.z misijonarji na poti v novo slovensko
ozemlje. Na tej misijonski poti so imeli v zavzetem ob r s kem
taboru onstran Donave posvet, pri katerem je zmagala oglejska,
to je Pavlinova zamisel proti nemški, da je treba pogane pred
krstom v veri poučiti in da mora biti prejem krsta prostovoljen
m nikakor ne prisiljen z mečem. Po tem sestanku se .ie delo
obojnih misijonarjev tako razmahnilo, da je nastalo tek¬
movanje med njimi in je zatojnoral Karel Veliki 1. 811 določiti
I )ravo kot mejo med obema cerkvenima področjema.

13

V času investiturnega boja so se patriarhi postavili proti
papežu na cesarjevo stran. To sta bila pred vsem nemška pa¬
triarha Popon (1019- 1048) in Sighard (1068- 1077). Dobila sta
zato velikanske fevde na slovenski zemlji. Patriarha Sigharda
je pridobil cesar Henrik IV. s tem, da mu je podelil kar tri
mejne grofije, namreč Furlanijo, Istro in Kranjsko ter je s tem
utemeljil patriarhat tudi kot samostojno svetno državo. Par
stoletij je bil podložen patriarhom ves svet od Piave do Hrvatske
in od Jadrana do Karavank. To je bila doba nemškega vpliva
na Oglej in tedaj so začeli segati Nemci že tudi čez Dravo.
Freisinški škof je dobil namreč loško, briksenški pa blejsko
oblast, razne druge škofije pa obširna ozemlja na Štajerskem.
S tem se je nemški pritisk od severa na slovensko zemljo le
še bolj povečal, kajti nemški škofje so svoja posestva močno
kolonizirali tudi z nemškimi nižjimi plemiči, obrtniki in kmeti,
dočim oglejski patriarhi s sličnimi laškimi kolonizacijami niso
nikoli poskušali.

V to razdobje spada tudi ustanovitev mnogih samostanov
na oglejskem ozemlju. Prvi redovniki, ki so se naselili na Slo¬
venskem in ustanovili že 1. 1028 svoj samostan na Osojah, so bili
benediktinci; tem so sledili cistercijanci z ustanovitvijo samo¬
stana v Stični (1136) in hitro za njimi še kartuzijanci, ki so si
zgradili svoj prvi samostan v Žičah (1170). Razen navedenih
so si ustanovili imenovani trije redovi v XI. - XIII. stol. še samo¬
stane v Možnici, Gornjem gradu, v Stični, v Kostanjevici, Št.
Pavlu, v Bistri, v Vetrinju, v St. Gothardu, v Jurkloštru, v Ple¬
terjah in v Podkloštru. Zanimivo je tudi, da imamo iz te dobe
edinega patriarha, ki je bil slovenskega pokolenja, namreč Fri¬
derika II. (1084- 1085),ki je vse svoje zapustil svojemu prijatelju
slovenskemu grofu Koclju.

5 . Prva cerkvena organizacija

Razumljivo je, da se v tej dobi niso vsi patriarhi v enaki
meri zavzemali za intenzivno versko življenje svojih podlož¬
nikov, vendar je ravno v tem pogledu za naše dežele jako po¬
membna oglejska cerkvena sinoda na gradu Skrljevo 1. 1163.

14

Sv. brata Ciril in Metod

15

Ustanova »korepiskopov«, podeželskih škofov, je na oglejskem
ozemlju neznana. Za posebne škofovske posle so se patriarhi
posluževali svojih podrejenih škofov v Pičnju in v Novem gradu
v Istri, a pri cerkveni v lad* so jim pomagali arhidiakoni.

Na Slovenskem je imel patriarh prvotno štiri arhidiakone:
enega v Ljubljani, drugega v Ogleju, tretjega v Savinjski dolini
in četrtega na Spodnjem Koroškem. Xe v desetem 1  stol. so pa
začeli tudi svetni velikaši ustanavljati tako zvan.e »latinske cer¬
kve«, izmed katerih so ;se potem v XI. in XII. stoletju mnoge
razvile v najstarejše pražupnije. Na oglejski zemlji so nastale
take župnije v Volčah, v Solkanu, na Šentviški gori, v Bovcu,
v Vipavi, na Slavini ter še drugod po Kranjskem, Štajerskem
in Koroškem. 'Vzporedno je šel razvoj teh pražupnij tudi na
salzburškem cerkvenem področju, kjer nadškof Hartvik (991 -
1023) in njegov naslednik Balduin nista le razširila in utrdila
salzbuške nadškofijske svetne oblasti, temveč sta z blagodejnimi
reformami in ustanovami poglobila tudi versko življenje. Med
prevažne ustanove te dobe spadajo tudi številna darila koroške
grofice sv. Eme, s katerimi je omogočila, da ie salzburški nad¬
škof Gothard končno ustanovil 1. 1072 v Krki tudi prvo stalno
škofijo v salzburškem področju slovenskega ozemlja.

Tudi nekatera naša božja pota imajo svoj izvor že v tej
dobi. V tem pogledu je treba omeniti poleg Ogleja, Krke in
Gospe Svete zlasti Staro goro pri Čedadu iz 8. stoletja in Lesce
iz 11. stoletja. Pozabiti pa tudi ne smemo, da so bile pražupnije,
božja pota in samostani važna tržišča, kjer sta jug in sever
izmenjavala svoje blago.

S cerkvenega vidika so imele slovenske dežele v 8. in 9.
stol. še izrazito misijonski značaj, a so se zlasti pod vplivom
misijonarskega dela Salzburga, Ogleja, sv. Cirila in Metoda ter
nemških kolonistov vedno globlje prekvašale s krščanstvom.
Madžarski navali so to delo zlasti v vzhodnih pokrajinah sicer
jako zavrli, zaradi česar so se dolgo (prav v 12. stol.) ohranile
močne poganske tradicije, vendar so bili Slovenci že v 10. in 11.
stol. kot prvi izmed slovanskih narodov, popolnoma in defini¬
tivno uvrščeni v zapadno versko, kulturno in politično območje.
Zato je tudi prvi slovanski rokopis, sploh slovenski. To so nam-

16

reč znameniti »brižinsk' spomeniki« iz konca X. stoletju, obse¬
gajoči splošno izpoved, pridigo o grehu in splošno izpoved (mlajši
obrazec), ki si jih je bil zabeležil neznan bavarski misijonar.

Prvotna župnijska organizacija, ki je bila za dobo madžar¬
skih navalov zlasti v vzhodnih slovenskih pokrajinah večidel
propadla, se je v X. in XI. stol. obnovila, v XII. in XIII. stol.,
ko je bilo misijonarstvo končano, pa utrdila in z verskim živ¬
ljenjem vred tudi poglobila, tako da že Helmoldova kronika iz
XII. stol. slika Slovence kot veri in Cerkvi iskreno vdan narod 1 .

Le žal, da so bile župnije za intenzivno dušno pastirstvo
navadno mnogo prevelike. Že sama ustanovitev rednih župnij
je pa nujno zahtevala tudi izgraditev nadaljnje cerkvene upravne
organizacije. Zato je salzburški nadškof ustanovil že 1. 1218
sekovsko in deset let nato lavantinsko škofijo s sedežem v Št.
Andražu na Koroškem. Obe sta bili s poprej omenjeno krško
vred: le nekaki salzburški podružnici in zato v najtesnejši od¬
visnosti od nadškofa. Za ozemlje severno od Drave, ki ni bilo
uvrščeno v navedene tri škofije, so pa osnovali salzburški nad-
škofje koroški arhidiakonat.

Slično cerkveno upravno organizacijo, pri kateri je ostalo
potem bistveno do konca XVIII. stol., so z nekaj desetletno za¬
kasnitvijo izvedli tudi patriarhi v oglejskem delu Slovenije, če¬
prav je ta še slej ko prej močno trpel spričo večnih političnih
homatij v patriarhatu. Za dvig verskega življenja tu se je uspešno
trudil patriarh Ulrik II. (1161 -1182) in še bolj Bertold (1218-
1251). Slednji se je sploh izmed vseh patriarhov najbolj zanima!
za  slovenske dežele in je že 1. J 237 predlagal papežu poleg že
delujočih škofij v Trstu in v Kopru še ustanovitev posebne ško¬
fije v Gornjem gradu, oziroma premestitev škofije iz majhne
istrske Pedene v Gornji grad. Do tega žal tedaj še ni prišlo,
pač pa je ostala v slovenskem delu patriarhata ustanova arhi-
diakonov.

Navedeno cerkveno upravno organizacijo so od XIII. stol.
halje dopolnjevali še novi samostani, ki so jih ustanavljali po
slovenskih deželah minoriti (v Gorici, v Ljubljani, v Celju, v
Ptuju, v Mariboru in v Beljaku), avguštinci (v Velikovcu, v
Radgoni, na Muti in v Ljubljani), dominikanci (v Ptuju, v Bre¬
zah in v Novem kloštru pri Celju), nemški viteški red (pri Veliki

17

Nedelji, v Ljubljani in v Metliki) ter frančiškani (v Ormožu).
Nastajali so tudi ženski samostani, n. pr. dominikanke (v Vele-
sovem, v Studenicah in v Marenberku), benediktinke (v Gornjem
gradu) ter klariisinje (v Gorici, v Mekinjah, v Celju in V Škofji
Loki). Samostani niso bili le hiše molitve, temveč tudi zavetišče
revežev in žarišče pionirskega dela na kulturnem in gospodar¬
skem polju. Mnogi samostani so učili svoje okoliše naprednega
kmetovanja in pri samostanih so se razvile prve hiralnice in
bolnice (Krško, Laško i. dr.). Samostani so bili prav do XV.
stol. tudi edina torišča znanstvenega in literarnega delovanja
na slovenskih tleh, seveda tedaj še skoro le v latinskem jeziku.
Tako je n. pr. v Jurkloštru že v XIII. stol. literarno pridno de¬
loval redovnik Sifrid in v naslednjih dveh stoletjih še več drugih.
Tudi v žičkem samostanu je delovalo nekaj srednjeveških pisa¬
teljev, a letopis vetrinjskega opata Ivana iz srede XIV. stol.
nam služi še danps kot odličen zgodovinski vir, prav tako kakor
»celjska kronika« tamošnjega minorita iz srede XV. stol., ki je
popisal zgodovino znamenitih celjskih grofov, ali kronike koro¬
škega župnika Jakoba Uresta, ki nam nudijo nazorno sliko
slovenskih dežel v XV. stol.

6. Versko in cerkveno življenje v srednjem veku

Najstarejši duhovniški naraščaj je bil po veliki večini tujega
rodu in se je vzgajal v šolah v Čedadu in v Salzburgu, ki sta
bili osnovani že v Vlil. stol. Že v XII. stol. so .bile potem osno¬
vane šole tudi v nekaterih samostanih (Gornji grad, Žice in
Jurklošter), a v smislu sklepov IV. lateranskega koncila 1. 1215
so bila potem ustanovljena posebna vzgojevališča za duhovniški
naraščaj skoro pri vseh »zbornih cerkvah« in v nekaterih drugih
samostanih (v Ptuju, Celju in Mariboru). Cerkev je bila na
Slovenskem tedaj in še dolgo potem sploh edini činitelj, ki je
skrbel za to prevažno kulturno panogo. V teh šolah vzgojeni
domači duhovniki so pa prihajali žal le deloma na važnejše cer¬
kvene položaje doma, kajti svetni in cerkveni patroni so oddajali
po tedanjih navadah vse boljše župnije kot nagrade nedoraslim
tujim plemičem, ki večkrat niso bili niti posvečeni. Ti so potem

18

pohajkovali po svetu ali pa služili na dvorih tujih cerkvenih in
svetnih mogočnjakov; za izvrševanje dušnega pastirstva so pa
najemali revne in neuke vikarje in kaplane, ki so dobili pouk
pri domačih župnikih in ki so jih ti potem pošiljali s priporočili
na posvečenje v -Oglej ali v Salzburg. Mnoge duhovnije so bile
sploh nezasedene. Zaradi prepičlih dohodkov so se morali ukvar¬
jati ti duhovniki navadno še z raznimi obrtmi (zlasti s krčmar-
stvom), kar seveda ni dvigalo njih ugleda. Zaradi premajhne
izobrazbe pa večkrat sploh niso bili zmožni voditi kako pravo
dušno pastirstvo, ne glede na to, da mnogi sploh niso znali na¬
rodnega jezika in da je bilo tudi njih moralno življenje večkrat
pomanjkljivo.

Ne moremo se tedaj čuditi, da je nastopila že v XIV. stol
močna kriza v verskem življenju ljudstva in globok prepad
med duhovščino in ljudstvom, ki sta se potem v XV. stol. še
povečala. Pokrajinski in. škofijski cerkveni zbori (važen je bil
zlasti 1. 1448 v Ljubljani) so skušali ponovno izvesti razna iz¬
boljšanja, toda vidnih uspehov je bilo le malo. Pač pa so našle
tudi na Slovenskem dokaj odmeva razne tedanje krivoverske
ločine, ki so bile 'zanesene iz tujine, kakor patareni in bogomili
iz Italije, valdenzi iz Avstrije, bičarji i. dr. in proti katerim so
uspešno nastopali skoro le samostani. Kriza je bila posebno
močna na oglejskem področju, zlasti ko se je patriarh Ludvik II.
na bazelskem cerkvenem zboru postavil proti papežu Evgenu IV.
in so Benečani dokončno uničili njegovo državo ter je moral
celo pobegniti (1420 - 1430) pred Benečani v Celje, kar je
popolnoma zrahljalo cerkveno disciplino v patriarhatu. Cerkvene
zadeve so patriarhi radi prepuščali svojim vikarjem (navadno
škofom iz Pedene). Ko so postali patriarhi potem beneški pod¬
ložniki, je posegel v razdrapane razmere cesar Friderik III. in
dosegel L 1461 ustanovitev prepotrebne ljubljanske škofije, ki je
potem že v naslednjem stoletju naravnost rešila kritične verske
razmere, povzročene po reformaciji. Žal se pa ni uresničila še
namera iz 1. 1576 in iz 1. 1580 glede ustanovitve celjske škofije
in 1. 1584 goriške škofije.

Seveda so na te razmere močno vplivale tudi vprav kata¬
strofalne zunanje okoliščine. Že po 1. 1396 so namreč začeli
napadati slovenske dežele v manjših oddelkih Turki, ki so potem

19

nad dve sto let leto za letom pustošili slovensko zemljo, ix>žigali
cerkve in vasi in odganjali tisoče in tisoče s seboj v sužnost.
Tedaj je slovensko ljudstvo skoro brez vsake vidnejše pomoči,
navezano edinole nase, krvavelo v obrambi krščanskega zapada.
Stiska je bila tako huda, da so pisali kranjski deželni stanovi
1. 1474 papežu pismo, v katerem so mu naznanili, da bo prebi¬
valstvo prisiljeno zapustiti deželo.

Nepopisna beda, ki so jo povzročali neprestani turški napadi
in jo je vedno bolj neusmiljeno izžemanje nemških graščakov
še povečalo, je gnala slovensko kmečko ljudstvo v pravi obup.
Začelo je segati po samopomoči in že v XV. stol. so se začeli
kmečki upori, ki so se navzlic krvavim porazom ponavljali po¬
tem v večjem ali manjšem obsegu do 18. stoletja. Ob tej priliki
so napadali uporniki večkrat tudi samostane (n. pr. Gornji grad
i. dr.) in druge cerkvene zemljiške gospode, čeprav so bili pod-
ložniški odnošaji med kmetom in cerkvenimi zemljiškimi go¬
spodi na splošno ugodnejši nego med kmeti in svetnimi graščaki.
Bil je celo razširjen rek, da je »pod krivo (t. j. škofovsko) palico
dobro živeti«/

Seveda nam pa na drugi strani tudi konec srednjega veka
nudi obilo dokazov vzornega verskega življenja in globokega
verskega čustvovanja tako med duhovščino kakor tudi med
ljudstvom, ki je našlo v zgoraj opisanih stiskah, zapuščeno od
vseh, svojo edino tolažbo, zatočišče in duhovno pomoč v svoji
globoki veri in v svojih cerkvah, a svojo zunanjo oporo v domači
nižji duhovščini, kolikor je bilo dobre. Najstarejše priče za to
so nam zlasti številne bratovščine, o katerih imamo poročila že
iz XIII. stol. Te so se razvile iz molitvenih zvez zgodnjega
srednjega veka obenem z obrtniškimi cehi, katerih prvotni na¬
men je bil krščanska dobrodelnost. Posebno razširjene so bile
bratovščine presv. Reš. Telesa, Marijine bratovščine in pa bra¬
tovščine raznih svetnikov, kakor sv. Lenarda (te segajo celo
že v XII. stol. nazaj), sv. Martina, sv. Nikolaja, sv. Florijana itd.
Te bratovščine so zgradile, poleg bogaboječih plemičev in dru¬
gih vernikov seveda, tudi nešteto cerkvic po vaseh in gričih,
s katerimi je slovenska zemlja še danes kar posejana in ki so
še danes, kakor morda nikjer drugje na svetu, ena najvidnejših
značilnosti slikovite slovenske pokrajine. Cerkvice so že izza

XIII. stol. opremljali z zvonovi in so bile po večini že tedaj tudi
poslikane. V času turških navalov so obdali mnogo teh cerkvic
z močnimi obzidji ter jih spremenili v prave trdnjavice (»tabori«),
kamor sc je ljudstvo v sili zatekalo in se pod vodstvom svojih
duhovnikov branilo. Nešteto ljubkih legend nas se danes spo¬
minja na te težke čase (n. pr. Turki na Muljavi, Turki na Slevici,
Turki na Ptujski gori itd.).

Mnoge teh cerkvic so se razvijale tudi v božjepotne cerkve,
kajti romanja so bila pri Slovencih že izza najstarejših časov
izredno priljubljena. Med domačimi božjepotnimi cerkvicami so
bile jroleg že omenjenih znane zlasti še Tinsko, Ruše. Ptujska
gora, Sv. gora ob Sotli itd. Že v srednjem veku so pa mnogi
Slovenci posečali tudi znamenite božjepotne kraje v tujini. Ro¬
mali so zlasti v Rim (od tod tudi ime »romanje«), kjer je že
sredi XV. stol. obstajala posebna bratovščina za podporo revnih
slovenskih in hrvaških, romarjev, dalje v Koln (»Kelmorajn«), v
Achen in v Santiago de Compostela; v silnih množicah so za¬
hajali v Oglej; v Marijino Celje so pa romali že v XIV. stol.
v pravih procesijah, pojoč po poti pobožne domače pesmi, ka¬
terih je še nešteto ohranjenih. Tako je slovensko ljudstvo že v
teku srednjega veka vprav zrastlo s katoliško Cerkvijo in z
notranjo silo njenih verskih in moralnih zakladov.

7. Protestantovska reformacija

dede na to nam bo tudi razumljivo, če reformacija XVI.
stoletja med pobožnim slovenskim kmečkim ljudstvom ni po¬
vzročila prevelike zmede, čeprav so ji šle na roko skoro prav
vse zunanje okoliščine. Vse plemstvo je bilo tuje (nemško). Tuje
ali vsaj narodno popolnoma odtujeno je bilo tudi vse meščanstvo
in višja duhovščina, tako da so tvorile slovenski narod v tej dobf
samo neuke kmečke množice, med katerimi je bilo le nekaj nižje
duhovščine, ki mu je govorila v* razumljivem domačem jeziku.
Cerkvena uprava je bila zelo pomanjkljiva, kajti škofje so bili
večidel zaposleni v visokih državnih in dvornih službah ter po
cela leta odsotni iz svojih škofij, kar jc seveda zelo kvarno

21

ff &PA7UNVS SV fl HA DRI A NO.I .CONTRA HALRESIM 1
§f FELiClS ET HELIPAN Di CONdUVM FOROIVLIENSE
WCELE8RAViT IN FRANCOPORDIEN; LiBELLVM O&TVUT
¥  SVAgj APVD CAROEVM MAG. AVTHOR1TATE DISCIPLINA
F  fRDVINCiAM AMPLiTVDiNEAOViF. ECCLE3IAM DKfORA/i

Sv. Pavlin, oglejski patriarh

vplivalo na cerkveno disciplino in še boli na versko življenje
vobče. Tako' sta potem ravno plemstvo in meščanstvo, ki sta
živela v najtesnejšem stiku z nemškimi deželami (večina mladine
je tedaj študirala na nemških univerzah), zanesla Lutrove nauke
že par let po njegovem nastopu tudi na Slovensko.

Čeprav so začeli Habsburžani nastopati proti njim že od
vsega početka, so se jih poleg znatnega dela plemstva oprijeli
kmalu tudi premnogi svetni in redovni duhovniki z ljubljanskim
kanonikom Primožem Trubarjem (1508- 1586) na čelu, ki je bil
vzgojen na dvoru napolprotestantovskega tržaškega škofa P.
Bonoma in kateremu je prav tako šel na roko napolprotestantski
ljubljanski škof Kacijanar. S pomočjo cele vrste odličnih so-
trudnikov (J. Dalmatina, A. Bohoriča in dr.) in s krepko moralno
ter denarno podporo plemstva in meščanstva je razvil silno
propagandno delovanje, organiziral slovensko protestantsko cer¬
kev in izdal 1. 1551 prvi dve slovenski knjigi (abecednik in ka¬
tekizem), katerima je sledila v naslednjih letih še dolga vrsta
drugih. Tako so postali ravno protestantje utemeljitelji slovenske
književnosti (višek je bil dosežen 1. 1584 s prevodom sv. pisma),
razen tega pa še utemeljitelji slovenskega šolstva in veliki po¬
speševalci slovenske pesmi.

V kulturnem pogledu pomenja torej reformacija za Slovence
na zunaj njih prvo. visoko aktivno manifestacijo in uveljavljenje,
čeprav je vzklila iz zgolj propagandnih razlogov in namenov.
Oblike protestantske propagande pa so bile večkrat zelo pro¬
staške in nasilne, a tudi sicer mrzli novi nauki niso mogli najti
poti v srca globoko vernih slovenskih ljudskih množic, čeprav
se je novega krivoverstva oprijel tudi znaten del višje in nižje
duhovščine. V premnogih primerih se je ljudstvo samo in celo
s silo uprlo naukom svojih odpadlih duhovnikov, ker so se do¬
tikali njegovih najnežnejših svetinj (češčenja Matere božje, raz¬
nih svetnikov itd.). Ako pa s tem niso uspeli, so posečali službo
božjo poslej v sosednjih župnijah, kjer je ostala duhovščina pra¬
voverna, čeprav so imeli do tja večkrat ure in ure daleč.

Močan razlog tega nagonskega slovenskega odpora proti
Protestantizmu je bil nedvomno tudi ta, da je imel navzlic moč¬
nemu uveljavljanju slovenščine po protestantskih pisateljih in
predikantih (pridigarjih) vendarle popolnoma tuj, nemški značaj,

23

zaradi česar bi se Slovenci s popolnim poprotestanteniem skoro
gotovo tudi — ponemčili. Njegovi glavni poborniki so bili nam¬
reč (poleg tujega meščanstva) v prvi vrsti osovraženi nemški
fevdalci, a naklonjeni so mu bili v prvi vrsti tildi tisti katoliški
cerkveni krogi, ki so bili popolni tujci in niso imeli nobenih no¬
tranjih stikov s slovenskim ljudstvom (n. pr. ljubljanski škof
Seebach, krški škof Salamanca, nekateri lavantinski in tržaški
škofje, župniki nemškega viteškega reda i. dr.). Glede na vse
to se je protestantizem globoko zajedel le v večja mesta (zlasti
v severni polovici Slovenije: Radgona, Celje, Celovec, Ljub¬
ljana i. dr.), ki so imela tedaj tuj (nemški) značaj, ali tam kjer
so še živele nemške kolonije (n. pr. na škofjeloškem gospostvu
freisiuških škofov in na blejskem gospostvu briksenških škofov,
v rudarskih okrajih na Koroškem, v Idriji i. dr.), a katolicizem
je našel svoje najtrdnejše oporišče ravno v slovenskem življu,
katerega so požrtvovalno podpirali zlasti mnogi frančiškani in
avguštinci.

Jasno jc pa, da bi se bilo tedaj brezpravno slovensko kmečko
ljudstvo težko trajno in uspešno upiralo silnemu protestantskemu
pritisku vsemogočnih fevdalcev in s tem tudi ponemčenju, da
mu ni priskočilo na pomoč še nekaj ugodnih zunanjih okoliščin.
Med temi je treba omeniti v prvi vrsti odločno protiprotestau-
tovsko stališče Habsburžanov, katoliško vnetno nekaterih teda¬
njih velikih domačih škofov in nekatere redove z jezuiti na čelu.
Že cesar Ferdinand I. je izdal 1. 1547 pod vplivom svojega sve¬
tovalca ljubljanskega škofa U. Tekstom (Tkavčiča) nekaj ostrih
odlokov proti kranjskim protestantom, ki so pa zadeli predvsem
le predikante. Trubar sam je moral tedaj zbežati na Nemško
m je skušal potern od tam s slovenskimi knjigami širiti novi nauk
v domovini. Toda cesar se še ni upal dotakniti se plemstva, ki
je bilo poslej glavni pobornik protestantizma (duša vsega je bil
zlasti štajerski deželni glavar Ivan Ungnad). Tudi Ferdinandov
naslednik nadvojvoda Karel je bil navzlic svoji katoliški usmer¬
jenosti skoro brez moči nasproti mogočnemu plemstvu, zato so
za njegove vlade slovenske dežele protestantovski preidikanti
vprav preplavili ter ob popolni brezbrižnosti tedanjih tujih cer¬
kvenih dostojanstvenikov s silno gmotno in moralno pomočjo

24

plemstva organizirali protestantsko cerkev in šolstvo ter razvili
cvetočo propagandno delavnost.

Na Primorskem protestantizem nikdar ni imel značaja ljud¬
skega gibanja. Javna agitacija za luteranstvo se je začela šele
z Vergerijevem nastopom leta 1558, poživila pa se je 1. 1563 s
Trubarjevim potovanjem na Goriško. Cerkveni krogi so posebno
pazili na Goriško, ker so se bali, da ne bi nova vera prodrla
od tam tudi v Italijo. Avstrijska vlada pa se je bala, da bi
sovražni Benečani radi tega ne zasedli Goriške, na kar so vedno
prežali. Zato se je začela katoliška obnova v vsem patriarhatu
vobčc in na Primorskem še posebe mnogo prej nego v ostalih
slovenskih deželah, ki so zavisele tesneje od graškega dvora.

Kot prvega srečamo na oglejskem ozemlju papeškega vizi-
tatorja grofa Porzio, ki je sploh kot prvi vizitator obhodil od
leta 1571 do leta 1574 oglejsko ozemlje in preganjal protestante.
Hitro po tej vizitaeiji je nastopil kot novi goriški župnik poznejši
veliki ljubljanski škof Tavčar. Ta je pastiroval v Gorici od 1.
1574- 1580 in bil že tu steber katoliške obnove.

Leta 1582 je sledila na Primorskem druga vizitacija. ki jo
je izvršil Tavčar sam, tedaj že kot ljubljanski škof. Ob tej priliki
je paula tudi prvič misel o potrebi nove škofije v Gorici. Graški
nuncij in nadvojvoda Karel sta to misel poleg škofa Tavčarja
močno podpirala; narejeni so bili vsi načrti; tudi papež je bi!
že pridobljen, toda le radi ugovora beneške vlade in nasproto¬
vanja patriarhovega ta načrt tedaj žal še ni uspel. Tavčar je
ostro nastopil proti goriškim luteranom in njegovo uspešno delo
je naslednje leto dopolnil potem še oglejski vizitator Pavel Bizan-
cij. Zadnjo in najtemeljitejšo vizitacijo naših krajev je pa izvrši!
I. 1593 poznejši patriarh Barbaro.

8 . Katoliški preporod

V ostalih slovenskih deželah je nastopil močan preobrat
šele proti koncu XVI. stoletja. Nasilstva protestantov in drznost
plemstva so nujno izzvala žc odpor nadvojvoda Karla, a ko je
nastopil I. 1595 vlado nadvojvoda Ferdinand 11., je začel takoj
z odločnimi ukrepi smotrno trebiti protestantizem. Nadvojvoda

je potem vzporedno s katoliško obnovo, izvirajočo iz sklepov
tridentinskega koncila, in s pravo apostolsko gorečnostjo neka¬
terih velikih domačih škofov ter zlasti s pomočjo jezuitov v
nekaj kratkih letih vprav pomedel s tujo protestantsko ljuljko
iz slovenskih dežel.

V osrednjih in vzhodnih slovenskih deželah se je začel
katoliški preporod z nastopom ljubljanskega škofa J. Tavčarja
(1580- 1597). Ta je navzlic svoji zaposlenosti na nadvojvodovem
dvoru pridno obiskoval svojo majhno škofijo in posvetil še prav
posebno pažnjo vzgoji dobrega duhovniškega naraščaja. V ta
namen je zlasti podpiral jezuite, ki so se bili že 1. 1573 naselili
v Gradcu. Slovenci so tvorili večkrat skoro polovico vseh go¬
jencev. Razen tega je pa še obnovil lastno semenišče v Gornjem
gradu. Kot nadvojvodov prvi svetovalec je imel dalekosežen vpliv
na razvoj vse politike v notranjeavstrijskih deželah in na Pri¬
morskem (ublažil je tudi razmerje med Habsburžani in oglej¬
skimi patriarhi) ter položil vse temelje poznejši popolni katoliški
zmagi. Za svoje slovenske rojake si je pridobil še prav posebnih
zaslug s tem, da je izposloval prihod jezuitov tudi v Ljubljano.
Zal je pa še tisto leto (1597) umrl.

Na nadvojvodovem dvoru je kot prvi Ferdinandov sveto¬
valec nasledil Tavčarja veliki lavantinski škof J. Stobej (1584 -
1618). Ta je izdelal 1. 1598 podroben moder načrt za vso kato¬
liško obnovo, opirajočo se na zunaj na tedaj splošno priznano
načelo »Cuius regio illius et religio« (»Čigar gospostvo, tistega
tudi vera«), na znotraj pa na intenzivno obnovo vsega katoli¬
škega cerkvenega in verskega življenja v smislu sklepov triden¬
tinskega cerkvenega zbora. V smislu tega načrta je izgnal nad¬
vojvoda iz svojih dežel najprej vse predikante, a j. 1599 so bile
postavljene posebne protireformacijske komisije, ki so obhodile
vse dežele, poučevale ljudstvo in odstavljale protestantske javne
funkcionarje. Na spodnjem Štajerskem in na Koroškem je vodil
te komisije odličen Stobejev sotrudnik sekovski škof Brenner,
ki je v par kratkih mesecih obhodil ves slovenski Štajer ter brez
vsakega nasilja vzorno in uspešno izvršil svojo nalogo.

Na Kranjskem je bil postavljen na čelo komisije veliki
Tavčarjev naslednik škof Tomaž Hren (1599 - 1630), tudi »kranj¬
ski apostol« imenovan. Ta je z nepopisno gorečnostjo in požrt-

26

vovalnostjo in ob nagajanju svojih najbližjih prelatov obhodil
vso deželo, neutrudno pridigal v domačem jeziku in prepeval z
navdušenim ljudstvom domače slovenske nabožne pesmi, obe¬
nem pa odločno lomil vsak odpor protestantskih pridigarjev,
oprtih na tuje plemstvo. Seveda bi pa delo teh komisij spričo
moči protestantskega plemstva le težko tako popolno in tako
hitro uspelo, da niso imele vse opore v Ferdinandu II., ki je bil
kot odličen jezuitski učenec dosleden in neuklonljiv. Toda na drugi
strani so ravno te komisije Ferdinandu omogočile, da ie končno
z odlokom iz 1. 1628 lahko izgnal vse plemstvo, ki je trdovratno
vztrajalo v protestantizmu. S tem se je za vedno podrl še zadnji,
najmočnejši steber protestantizma na Slovenskem.

Samo ob sebi je pa seveda umljivo, da bi ostali uspehi teh
komisij zgolj zunanji, da jih ni spremljalo istočasno tudi globoko
katoliško cerkveno in versko preporoditveno delo, izvedeno po
navedenih velikih škofih Tavčarju, Stobeju, Brennerju in Hrenu.
Tem se je do neke mere pridružil končno še tržaški škof Bogarin
za akvilejski del slovenskih pokrajin. Osnova tega preporoda
je tvorila naselitev jezuitov v glavna središča (1. 1573 v Gradec;
1. 1597 v Ljubljano; 1. 1604 v Celovec; 1. 1615 v Gorico in
1. 1619 v Trst), ki so bila odslej več kot sto let pravo žarišče
vse verske obnove in vsega kulturnega življenja v slovenskih
deželah sploh.

Čeprav se, kakor smo videli, protestantizem nikoli ni mogel
približati slovenski duši, mu je pa spričo razrvanih cerkvenih
razmer zadnjih sto let in ob neprestano se še ponavljajočih tur¬
ških napadih ter kmečkih uporih vendarle v veliki meri uspelo
porušiti nekoč cvetoče versko in cerkveno življenje v slovenskih
pokrajinah. Večina starodavnih samostanov je v teh okoliščinah
izgubila vse dotedanje dohodke in sploh propadla, drugi so ostali
brez naraščaja in marsikje so se tudi preostali redovniki oprijeli
verskih zmot. Prav tako so propadle skoro vse dotedanje šte¬
vilne in starodavne pobožne bratovščine; številne župnije so
ostale sploh brez vsakih dušnih pastirjev itd. Te okoliščine so
navzlic neomajni katoliški zavesti slovenskega ljudstva pola¬
goma vendarle morale neugodno..vplivati tudi na kmečko prebival¬
stvo, ki je stalo zapuščeno in brezpravno še pod vsem pritiskom

27

svojih protestantskih zemljiških .gospodov. Marsikje te tedaj
močno posurovelo, drugod se ie pojavilo nazadovanje, a marsi¬
kje je zapadlo tudi raznim verskim zablodam, med katerimi bi
bilo omeniti zlasti »mučenike«, »zamaknjence«, »skakače« itd.

Na srečo je v te pojavljajoče se propadanje pravočasno
posegla navedena prva katoliška renesansa (preporod) pod vod¬
stvom omenjenih velikih škofov in jezuitov. Prvi neposredni jn
veliki njih uspeh je bil ta, da so vzgojili in izoblikovali popolnoma
nov domač duhovniški rod, ki je bil po zaslugi jezuitov na višku
glede bogoslovne izobrazbe, po zaslugi navedenih škofov in njih
pogostih cerkvenih sinod pa vzorno cerkveno discipliniran. Ta
je bil potem res zmožen izvesti tisti globoki katoliški preixmod
tudi med širokimi plastmi ljudstva, katerega vplivi so ostali
pozneje Jživi prav do današnjih dni. Pri tem so svetni duhovščini
močno pomagali tudi zlasti redovi, ki so kolikor toliko junaško
preživeli protestantsko vihro in med katerimi je treba omeniti
zlasti frančiškane in avguštince. Ti so obranili velik del dote¬
danjih svojih naselbin in jim v XVII. stol. pridružili še nekaj
novih (Marija Nazaret. Brežice. Sv. Trojica v Slov. Goricah
i. dr.). Prav posebno resen stik so pa znali najti s slovensko ljud¬
sko dušo kapucini, ki so ;se posebno priljubili ljudstvu kot ne¬
utrudni pridigarji in ljudski misijonarji. Te je privabil Hren
najprej v Ljubljano (1. 1607), a že v naslednjih letih so (se naselili
potem še v Celju, v Radgoni, v Mariboru, v Ptuju pri Sv. Križu,
v Kranju, v Novem mestu, v Celovcu, v Trstu itd. Enako so
se hitro priljubili ljudstvu tudi diskalceati (bosonogi avguštinci),
ki so prišli v Ljubljano 1. 1642. Vsi ti so obnovtili nešteto cerkva
m bratovščin (zlasti Marijinih) ter uvedli razne pobožnosti, med
katerimi so se ljudstvu zlasti priljubile kapucinske pasijonske
igre (to so obenem prvi početkl slovenske dramatike). Skratka:
po vseli slovenskih deželah je vnovič vzplamtelo goreče katoliško
versko življenje.

28

Stolnica v Krki na Koroškem. V njej je grob sv. Heme

29

9. Kulturno delo v XVII. stoletju

Kakor je neutajljiva zasluga reformacije, da je položila
temelj slovenskemu šolstvu, je pa zasluga njej sledečega kato¬
liškega preporoda, da je izvedel globoko versko obnovo in kot
prvi zajel, izoblikoval in visoko dvignil vse slovensko duhovno
življenje. Že sredi najživahnejšega protestantskega književnega
dela je izdal 1. 1574 koroški eistercijanec L. Pachernecker prvo
katoliško slovensko knjigo (katekizem), a škof Hren, ki se je
mnogo prizadeval tudi za ustanovitev tiskarne, je deloma za¬
snoval potem katoliški slovenski knjižni program. Ta je obsegal
za tddanje razmere kot najpotrebnejše katekizem, evangelije in
liste, pesmarice in slovnico; izvajali so ga pa potem razni svetni
in redovih duhovniki, zopet z jezuiti na čelu. Tako je izdal
jezuit J. Čandek evangelije in liste za nedelje in praznike. Takoj
za tem so izdali, jezuiti' tudi slovenski prevod katekizma, kate¬
remu je sledila v naslednjih desetletjih še cela vrsta drugih (zlasti
prevodov Kaniziievega katekizma). Kapucina Janez Krstnik od
Sv.. Križa in Rogerij sta izdala debele knjige svojih baročnih
slovenskih pridig, a njun redovni tovariš p. Hipolit je pripravil
slovensko slovnico in slovar. Pridno se je tedaj udejstvoval na
slovenskem književnem polju tudi novomeški kanonik M. Kaste¬
lec, za njim župnik M. Paglavec, jezuit Basar, župnik Klapše
i. dr., a celovški jezuitje so izdali novo izdajo slovarja. Že škof
Hren sam, ki je bil vnet pospeševalec cerkvenega petja, je pri¬
pravljal izdajo posebne slovenske katoliške pesmarice; toda ta
se je še precej zakasnila, zato so jih izdali potem razni duhovniki
(n. pr. Steržinar, Lavrenčič, Redeskini i. dr.) kar celo vrsto.

Prav posebno je treba poudariti tudi šolstvo, ki ga je tedaj
organizirala in visoko razvila ravno cerkev z jezuiti na čelu in
ki je popolnoma osvobodilo Slovence strupenega vpliva nemških
protestantskih univerz in mnoge napotilo na katoliške univerze
v Italiji (zlasti v Padovo, v Sieno, v Bologno itd.). Jezuiti so
organizirali pri vseh svojih večjih naselbinah vse nižje in srednje
šolstvo in marsikje tudi višje šolstvo (n. pr. v Gradcu in pozneje
tudi v Ljubljani), ki je nudilo gojencem solidno lin obsežno izo¬
brazbo in je že kolikor toliko upoštevalo tudi slovenščino. Župnik

30

Kozina je že 1. 1698 ustanovil slovečo gimnazijo tudi v svojih
neznatnih Rušah pri Mariboru, enako frančiškani v Novem me¬
stu, a pri mnogih cerkvah so ustanovili požrtvovalni župniki in
samostani sloveče nižje šole, ki so imele tudi vsaj deloma slo¬
venski značaj (n. pr. v Kamniku, v Komendi, v Zg. Tuhinju, y
Stični i. dr.).

Nepričakovano visoko se je pod okriljem Cerkve dvignilo
tudi tedanje znanstveno in umetnostno delovanje na Slovenskem.
Nuša'tega je bil za našim škofom Hrenom, ki je dal novega za¬
gona zlasti likovni umetnosti, ljubljanski generalni vikar J. A..
Nolničar, na čigar pobudo so bili zgrajeni tedaj biseri- ljubljanske
baročne stavbne umetnosti (stolnica, uršulinska cerkev i. dr.) ter
okrašeni z odličnimi deli slikarske in kiparske umetnosti (Robba,
Ouaglio, Mislej i. dr.). On je privedel (1. 1703) v Ljubljano
uršulinke, ki so hitro organizirale ves pouk ženske mladine.
Na njegovo pobudo je bila že 1. 1693 osnovana tudi posebna
»Academia operosorum« (prvi predsednik je bil stolni prošt dr.
Prešeren), ki je bila potem dolgo let žarišče vsega znanstvenega
dela lin deloma tudi umetnostnih pobud (med drugimi je bila
že I. 1702 osnovana posebna »Academia Philoharmonicorum«),
razen tega se je pa ravno na Dolničarjevo pobudo osnovala še
Prva javna (sedaj semeniška) knjižnica v Ljubljani. Po Dolni-
čarjevih stopinjah je hodil potem tudi njegov naslednik Schilling.

10. Doba absolutizma in jožefinizma

Spričo tako pronicave prepojitve slovenskega duhovnega
življenja z vsestranskimi izrazi katoliškega kulturnega udejstvo¬
vanja je potem tudi razumljivo, da na Slovence ni? mogla več
kvarno vplivati razvada, da je začel nastopajoči vladarski abso¬
lutizem vnovič postavljati na slovenske škofijske sedeže razne
tuje plemiče, katere je s tem nagrajal za razne usluge in ki niso
z nali najti nobenega stika s slovensko ljudsko dušo. Ta abso¬
lutizem je začel vedno samolastneje posegati tudi v cerkveno
upravo, kar je ustvarilo sčasoma vprav nemogoče razmere zla¬
sti v tistih slovenskih pokrajinah, ki so ostale še vedno nepo¬
sredno pod oglejskimi patriarhi.

31

Ko je cesar Ferdinand II. uvidel, da je nemogoče spraviti
na oglejsko stolico avstrijskega državljana, se je uklonil misli
na novo škofijo za avstrijski del patriarhata. Najprej ie prepo ■
vedal svojini podložnikom obračati se na patriarhovo sodišče.
Po smrti patriarha Barbaro so se pa začela pogajanja za novo
škofijo. V posebni spomenici na papeža so popisali vse težave
v oglejskem patriarhatu. Poudarili so, da patriarh sam ne more
osebno na avstrijska tla in da morajo duhovniki prav od hr-
vatske meje prihajati osebno do njega v daljni furlanski Videm,
a tam dobe potem škofa, ki sploh ni zmožen jezika svojih ver¬
nikov. Toda cesar takrat v Rimu še ni uspel. Nov poskus ie bil
izvršen potem za cesarja Leopolda 1. ob priliki zapuščine Vida
jGutina v prid nove škofije v Gorici, toda zadeva je radi beneških
spletk v Rimu .tudi to pot kmalu zopet zaspala. Od patriarhove
oblasti pa medtem že ni ostalo mnogo več nego samo ime.
Zuprlije so oddajali drugi, škofovske posle je vršil dunajski nun¬
cij in občevanje z Vidmom je 'bila vlada prepovedala.

Toda v času cesarice Marije Terezije je to pereče vprašanje
končno dozorelo. Cesarica je predložila papežu Benediktu XFV.
obširno spomenico o nevzdržnem stanju in ta je takoj uvidel
dejansko potrebo po novi škofiji. Ni se ustrašil beneških prote¬
stov niti ga ni preplašil odhod beneškega poslanika iz Rima.
Ker pa ni kazalo takoj imenovati rednega škofa, sc je zadovoljil
papež s tern, da je dne 17. junija 1750 imenoval grofa Karla
Mihaela Attemsa za apostolskega vikarja avstrijskega dela oglej¬
skega patriarhata. Benečani so dobro vedeli, da to pomeni de¬
litev oglejske škofije, in so iskali proti papežu pomoči pri Fran¬
cozih, pri Angležih in celo pri Prusih. Ko pa tudi tako niso
uspeli, so slednjič sami predlagali ukinitev patriarhata. To je
papež takoj izvršil s posebno bulo in dne 16. aprila 1. 1752 je
izšlo ustanovno pismo goriške nadškofije. V njem papež določa,
da naj pride pod goriško nadškofijo vse oglejsko ozemlje v Av¬
striji, in določa za nadškofe sufragane vse tiste škofe, ki so
dotlej priznavali patriarha kot svojega metropolita. Za prvega
nadškofa je bil imenovan dotedanji vikar Karel Mihael Attems,
za beneški del patriarhata je bila pa ustanovljena nova nadško¬
fija v Vidmu. Res je, da je bila goriška nadškofija ustanovljena

32

šele potem, ko so zaceli vladarji samovoljno podrejati cerkvene
koristi državnim, vendar, je bila ta nova ustanova nedvomno
v veliko korist cerkveni disciplini in dušnemu pastirstvu.

Protireformacija je v Avstriji sicer zlomila moč plemstva,
a na njegovo mesto je začel stopati državni, oziroma vladarski
absolutizem, ki je skušal dobiti pod! svojo oblast in v svojo službo
prav vse javno .življenje, tudi cerkveno. Pod vplivom raciona¬
lizma se je začel vedno globlje vmešavati tudi v samo versko
življenje. Za vlade Marije Terezije to še ni dobivalo preveč
kvarnih oblik, pač pa potem za vlade Jožefa II. (1780--1790).
Pod njim se je ulila cela ploha dalekosežniiji reform prav na vsa
področja javnega življenja. Vse so imele bolj ali manj fiskalni
značaj, večkrat pa celo policijskega in so globoko posegle v vse
javno življenje. Na cerkvenem polju so tc reforme znane poti
imenom »jožefinizem« in se nikakor niso omejevale le na cer¬
kveno upravo, temveč so se pod vplivom framasonov vtikale
uclo v izvrševanje samega bogoslužja in v versko izživljanje
prebivalstva, kar je na Slovenskem večkrat zadelo na ogorčen
odpor iskreno pobožnega naroda.

Slovenske dežele je neposredno prizadel najprej odlok o
razpustu samostanov, ki se je začel izvajati že 1. 1782 (jezuitski
rod 1  sam je bil pa razpuščen že I. 1773) in kateremu so podlegli
vs j> razen minoritskega samostana v Ptuju, nekaterih kapucin
škili (Ljubljana, Novo mesto, Gorica in Kamnik) ter uršulinskih
samostanov (Ljubljana, Škofja Loka, Celovec in Gorica). Ob tej
Priliki je bilo divjaško uničenih veliko dragocenih knjižnic, ro¬
kopisov, umetnin in arhivalij.

Za samostani so bile . zatrte (1. 1784) vse pobožne bratov¬
ščine, katerih je bilo tedai samo na Kranjskem okoli 400, na
Štajerskem pa 476, dalje razne posebne pobožnosti, božja pota,
prazniki itd. Ob tej priliki je bilo zaprtih in deloma celo porušenih
mnogo bivših samostanskih in podružnih cerkva. Najhujša pre¬
izkušnja je pa prišla 1. 1783. Tedaj so bila ukinjena vsa škofijska
semenišča in osnovanih je bilo nekaj tako zvanih »generalnih
semenišč« (za slovenske dežele v Gradcu), kjer naj bi se vzgajal
duhovniški naraščaj pod pravim policijskim nadzorstvom v
strogo jožefinskem duhu.

33

Ker je postavljal absolutizem na škofijske sedeže same
vdane mu plemiče (v krški škofiji grof Auersperg, v sekovski
grof Arco, v lavantinski grof Schrattenbach, v Trstu grof
Inzaghi), a ljubljanski škof grof K. Herberstein (1772-1787)
je bil navzlic izrecni papeževi obsodbi celo duša vsega jožefS-
nizrna, od’ te strani seveda ni bilo nobenega odpora. Le goriški
nadškof Edling mu je 'skušal nasprotovati, a se je moral zato
kmalu odpovedati svoji stolici. Na tem hujši odpor so pa naletele
te novotarije pri pobožnem ljudstvu. Ponekod so se razvile v
prave upore proti župnikom, ki so jih hoteli izvajati. Škofa sa¬
mega je ljudstvo vprav rnrzelo, češ da je »luteran«. Ljudstvo
je posebno tesno viselo na svojih starodavnih bratovščinah in
pobožnostih in v veliki meri na samostanih, ki so pa imeli v
janzenističnem Herbersteinu še posebno neizprosnega nasprot¬
nika. Tako je zastavil prav vse sile, da čim boli izloči vpliv
redovnikov, zlasti še jezuitov iz vse cerkvene uprave in celo iz
verskega življenja sploh. Ker je bila ob Herbersteinovem nastopu
vsa duhovščina iz jezuitskih šol in je živelo med njo še živo
Hrenovo izročilo, se mu je to posrečilo le glede uprave v dušno-
pastirski službi, med širokimi ljudskimi množicami pa le pola¬
goma in le deloma. Kvarne vplive jožefinskih preosnov in jan¬
zenističnih teženj so namreč v veliki meri omilile dalekosežne
teritorialne Jožefove cerkveno - upravne preosnove. Te so na eni
strani združile in zaokrožile dotlej tako razbite škofije in na
drugi strani razdrobile prevelike župnije in ustanovile celo vrsto
novih. Tedaj so dobile vse slovenske škofije nove, mnogo pri¬
mernejše meje, ki so se deloma krile z deželnimi. Razen tega
je bilo ustanovljenih na Kranjskem 19 novih župnij ter 110 lokali j,
v lavantinski škofiji 7 župnij in 72 lokalij itd. Mesto nekdanjih
arhidiakonov so bile ob tej priliki uvedene tudi dekanije. Na teh
novih duhovnijah so dobili službe večidel sekulariziram redov¬
niki, ki so tako lahko le še poglobili dušnopastirsko delo, pre¬
zirajoči mrzel janzenistični veter, ki je bril od zgoraj, a v jože-
finska generalna semenišča, ki so bila na srečo ukinjena že hitro
po cesarjevi smrti, je odhajalo le malo -slovenskega duhovni¬
škega naraščaja. Ne da se pa seveda tajiti, da sta povzročila
jožefinizem in janzenizem tu in tam tudi nekaj verske, brezbriž¬
nosti, a med duhovščino tu in tam precej verske mlačnosti, če-

34

Tomaž Hren, ljubljanski škof

prav je Herberstein sicer strogo pazil na brezhibno nravno
življenje svojih duhovnikov. Bolj ali manj jožefinske in deloma
tudi janzenistične miselnosti so bili tudi Herbersteinovi nasled¬
niki na ljubljanski škofijski stolici Brigido, Kavčič, Gruber in
Woii.

35

11. Duhovščina polaga temelje slovenskemu preporodu

r  «

Navzlic temu da je skušal dobiti absolutizem ravno fiskalni
in policijski vpliv, sta pa na drugi strani .cerkev in duhovščina
tudi ravno v te; dobi nastopila med slovenskim narodom tisto
pionirsko poslanstvo, ki se je potem v naslednjem poldrugem
stoletju od rodu do rodu bolj razširjalo in poglobljalo, tako da
so potem ravno Slovenci v najnovejši dobi pravi primer uspehov
vsestranskega katoliškega kulturnega in organizatoričnega dela
na prav vseli področjih. Ker je bilo vse tedanje plemstvo,tujega
rodu, mesta so imela pa na zunaj še vsa nemški in deloma tudi
italijanski značaj, je obstajal slovenski narod prav za prav iz
samih kmetov, podložnih tujemu fevdalcu.-Glede na to se slo¬
venski kmet seveda tudi ni mogel soudeleževati kulturnega živ¬
ljenja tedanjih mest, temveč je živel čisto svoje duhovno živ¬
ljenje. Res je, da so odhajali tudi mnogi slovenski kmečki sinovi
v višje šole in so se mnogi tudi uveljavili in odlikovali na vseh
področjih, toda izven svojega narodnega okvira. Celo tisti, ki
so ostali na domačih tleli, so se po veliki večini odtujili svojemu
narodu in se priključili neslovenskemu značaju tedanjih mest.
V tesnem stiku s svojim slovenskim narodom je ostala samo
duhovščina, ki je zunaj mest preživljala vse dobro in vse zlo s
svojimi verniki ter živo občutila vse njegove dnevne tegobe in
potrebe. V mestih pa se je del goreče duhovščine čutil prav tako
povezan s'tem ljudstvom in skušal zadoščevati njegovim kul¬
turnim in deloma tudi gospodarskim potrebam.

V 17. in v prvi polovici 18. stol. so se omejevala ta priza¬
devanja v prvi vrsti na ustvaritev najnujnejšega nabožnega slov¬
stva (evangelijev, katekizmov, molitvenikov in cerkvenih pe¬
smaric).. Pri še nepismenem ljudstvu so bili potrebni tudi
abecedniki. Pisci sami pa so potrebovali slovnice in slovarje.
Toda že v drugi polovici XVIII. stol. so se ta prizadevanja pod
vplivom racionalizma razširila-tudi na praktične knjige, katerim
so se potem polagoma pridružile še razne druge znanosti z lepo¬
slovjem vred. Videli smo že, da so bili v dobi katoliškega
preporoda glavni delavci pri ustvaritvi najnujnejšega slovstva
jezuitje, toda višjo literaturo so gojili ti še vedno le v latinščini.

36

7 razpustom njih reda i. 1773 je seveda tudi njih delo ugasnilo,
toda na njih mesto so tedaj takoj stopili bosonogi avguštinci, ki
so 'bili pa obenem tudi v še tesnejših stikih s širokimi plastmi
ljudstva in so zato še hitreje in neposredneje čutili njih potrebe.
Najdejavnejši med njimi je hil pater Marko Pohlin, ki je izdal
v teku druge polovice 18. stol. slovensko slovnico, slovar, kate¬
kizem in abecednik, poleg tega pa še računsko knjižico, zbirko
ugank, poučno knjigo za kmete itd. ter je tako postal nekak
utemeljitelj slovenskega pismenstva, ki se ni več omejevalo zgolj
na cerkveno področje. Še dalje je šel njegov redovni tovariš
Namaščen Dev, ki jc izdal s svojimi »Pisanicami« prvo sloven¬
sko zbirko svetnih pesmi in je zapisal tudi besedilo za prvo
slovensko opero »Belin«, a tretji, p. D. Zakotnik je začel prvi
zbirati slovenske narodne pesmi.

Z razpustom samostanov je seveda ugasnila dolga vrsta
redovnih, prosvetnih, zlasti slovstvenih delavcev. Na njih mesto
je pa stopila vrsta svetnih duhovnikov (Ravnikar, Golmajer,
Bastjančič, Škrinjar idr.), ki so se začeli z vedno večjo vnemo
udejstvovati na vseh področjih smotrnega kulturnega dela in to
že po vsej Sloveniji, ne le zgolj v Ljubljani, n. pr. Hasl, Gorjup,
Rupnik i dr. na Štajerskem, Gutsrnan na Koroškem. Tu je cela
vrsta odličnih duhovnikov ustvarila novo, močno razširjeno in
jezikovno mnogo popolnejšo zbirko nabožnega slovstva, ki jo
jc kronal prevod vsega sv. pisma in ki se je potem še dopolnje¬
vala tako, da imamo Slovenci danes visoko razvite prav vse
panoge nabožne književnosti, ki jo je mogoče zahtevati od
majhnega naroda in ki je že davno prodrla prav do poslednje
slovenske hiše.

Kakor smo videli že zgoraj, so začeli konec 18. stol. ravno
duhovniki polagali tudi prve temelje svetni slovenski književ¬
nosti. V to pa so prišle napoleonske vojne, ki so močno vplivale
na ves ta organski razvoj. Slovenci smo dotlej obstajali kot
narod še vedno le v družboslovnem smislu, kajti sestajali smo
Y glavnem le iz kmečkega ljudstva, kateremu je vlada! tuji fev¬
dalec in za čigar duhovne potrebe, omejujoče se le na versko
področje, je skrbela izključno le duhovščina. Racionalizem dru¬
ge polovice 18. stol. in romantika prve polovice 19. stol. sta pa
prebudila tudi Slovence iz stoletnega spanja in jih začela obli-

37

kovati kot narod tudi v kulturnem in političnem smislu. In ker
se je svetno izobraženstvo v tujem meščanskem okolju se skoro
brezizjemno odtujevalo narodu, ie ostal edinole nižji katoliški
duhovnik, ki je živel v trajnem živem stiku s tem narodom,
čutil vsak utrip njegove duše in ki je poprijel sedaj v smislu
novih časovnih g€se! za delo prav na vseh področjih. Res je, da
so jožetinizem. višje cerkvene uprave ter napoleonske vojne od
zunaj kolikor toliko vplivale tudi na versko življenje ljudstva,
a ker je bil edini kulturni delavec tedaj in še precej časa poslej
duhovnik, sc vendarle sodobna protiverska gesla niso zanesla
tudi med Slovence, tako da ie preživel slovenski narod velike
politične in duhovne pretrese na prelomu stoletja brez vidnejše
duhovne škode. Ostal je verno vdan svojim katoliškim izročilom.
Ker je potem izoblikovala v prvih dveh tretjinah preteklega sto¬
letja vse temelje njegove duhovne, politične in gospodarske
kulture skoro sama moralno na višku stoječa duhovščina kot
skoro edini predstavitelj narodno čutečega izobraženstva, je pač
jasno, da je moral dobiti ves duhovni obraz tega naroda izrazito
katoliški značaj, ki ga je ohranil — še poglobljenega proti koncu
preteklega stoletja ob priliki druge slovenske katoliške rene¬
sanse — prav do današnjih dni.

To trditev nam nazorno potrjuje dejstvo, da ie dajal ravno
slovenski narod v vseh dobah celo vrsto odličnih misijonarjev.
Slovenski jezuit Hallersteiu je misijonaril že sredi XVIII. stol.
na Kitajskem in postal tam celo mandarin. Svetniški F. I. Baraga
je bil eden prvih pionirjev krščanske civilizacije med severno -
ameriškimi Indijanci, I. Knoblehar pa je kot prvi širil krščansko
prosveto ob Belem Nilu itd.

V srcu Slovenije, v Ljubljani je zgradil na zgoraj omenjene
kulturne osnove jezuitov in diskalceatov svoje izredno vsestran¬
sko kulturno delo sektilarizirani frančiškan, »prvi slovenski
pesnik«, Val. Vodnik (1758- 1819), ki kot osrednja osebnost
tedanjega slovenskega kulturnega prizadevanja ni pisal le prvih
slovenskih svetnih pesmi trajneiše vrednosti, temveč je sestavil
v časii francoske okupacije tudi velik del potrebnih slovenskih
šolskih knjig, izdal slovensko slovnico, pisal prve slovenske

jezikovne, zgodovinske in politične poizkuse, prvo slovensko
kuharsko knjigo itd. ter začel izdlajati celo prvi slovenski časo¬
pis (»Ljubljanske Novice« 1797-1800),

Neodvisno od Ljubljane in Vodnika so nastopili v isti dobi
ravno duhovniki tudi po obrobnih slovenskih deželah ter začeli
z zavestnim in smotrnim slovenskim kulturnim ustvarjanjem,
oprtim na njih okoliš. Tako so se pojavili na Štajerskem župniki
F. Cvetko, M. Jaklin, L. Volkmer, Modrinjak i. dr., na Koroškem
župnik U. Jarnik, na Goriškem V. Stanič in v Prekmurju
Kuzmič, ki niso le skrbeli za krajevne književne potrebe, temveč
so pisali tudi slovenske šolske in poučne knjige za ljudstvo,
zlagali nabožne in svetne pesmi, pisali prve narodopisne in
jezikovne razprave ter začeli tudi s prvim političnim delom, ki
se je izražalo v tisti dobi seveda še samo v narodnem prebujanju
ljudstva iz stoletnega spanja. Metternichov absolutizem, ki je
sledil napoleonskim vojnam, je z vsemi policijskimi sredstvi
dušil vsak svobodnejši izraz narodov in s tem zadrževal tudi
politični, kulturni in gospodarski napredek; ni pa mogel povsem
preprečiti organskega razvoja, kateremu je dala novih pobud
romantika. Ta se je izražala pri Slovencih izprva s smotrno
gojitvijo narodnega jezika in izročila ter je zato posebno visoko
dvignila jezikosloyje (J. Kopitar). In zopet so bili ravno duhov¬
niki, ki so po Kopitarjevih načelih zgradili današnji slovenski
knjižni jezik. Med 1  najvažnejšimi so bili poznejši tržaški škof
M. Ravnikar, prvi profesor slovenščine na ljubljanskem liceju
F. Metelko, dekan A. Murko in župniki B. Potočnik, .1. Zalokar,
J. Burgar, kanonik P. Dajnko i. dr.

Mlajši romantični rod je pa posvetil svojo pozornost v prvi
vrsti leposlovju (Prešeren). Trije duhovniki so že 1. 1824 posku¬
šali ustvariti Slovencem prvi slovstveni obzornik (»Slavinja«),
ki ga pa Metternichov sistem tedaj še ni dopustil. Svoje pesniške
in druge poizkuse so objavljali zato deloma v tedanjih nemških
krajevnih listih, v almanahu »Kranjska Čbelica« in v prvem
trajnem slovenskem časopisu »Novice« (od 1843 dalje). Tudi
v tem so bili (izvzemši Prešermi) v prvih vrstah ravno duhov¬
niki kakor odlični lirik Svetličič, B„ Potočnik, .1. z upan, J. Grab-
ner, J. Levičnik i. dr., a župnik .1. Cigler je poleg številnih dru-

39

jr j h spisov izdal 1. 1836 prvo slovensko povest »Sreča v nesreči •<.
Enako je bil pozneje župnik A. Carli prvi slovenski pripovednik
na Goriškem.

Istočasno je po Sloveniji močno odjeknil tudi »ilirizem«, ki
jra je započel na Hrvaškem Lj. Gaj in ki je šel za tem, da bi
sprejeli vsi južni Slovani skupni knjižni jezik. Zopet'so bili ravno
duhovniki, ki so zlasti v narodno ogroženi Štajerski jn Koroški
najbolj navdušeno sprejeli to misel ter jo skušali tudi uresničiti,
kakor starinoslovec D. Trstenjak, narodopisec, jezikoslovec in
narodni buditelj M. Majar, nabožni pesnik in pisatelj L. Jeran,
pisatelj in ustanovitelj prvega slovenskega leposlovno poučnega
lista »Slovenske Bčele« J. Drobnič i. dr.

Seveda se pa duhovščina ni 'omejevala le na svoje dpšno-
pastirsko in na slovstveno ter narodno buditeljsko delo, temveč
je bila že od nekdaj, zlasti je pa postala še v tej dobi tudi
gospodarski učitelj svojega naroda. Omenili smo že velikega
pionirja modernega gospodarstva župnika P. P. Glavarja iz sre ¬
dine 18. stol., kateremu so neposredno za tem sledili še mnogi
drugi. Župnik A. Breznik je izdal n. pr. že 1. 1789 prvo slovensko
gospodarsko pratiko, župnik Goličnik I. 1792 prvo slovensko
čebelarstvo itd. Še bolj mnogostransko in intenzivno je postalo
to gospodarsko vzgojno delo duhovščine v prvi polovici 19. stol.
Prošt. J. Arko je pisal razprave o poljedelstvu, o živinoreji in
o zavarovanju pfoti požaru, župnik .1. Jonke o čebelarstvu,
župnik Pirc je bil eden najslovitejših tedanjili evropskih sad¬
jarjev in je prenovil tudi slovensko sadjarstvo itd.

12 . Duhovnik kot prvi narodni buditelj

Revolucija J. 1848 je pomedla z Metternichovim absolutiz¬
mom in tedaj so avstrijski narodi prvič tudi politično svobodno
zadihali. Tudi Slovenci so se tedaj prvič pojavili na politični
pozornici v enotni politični stranki, ki jo je tedaj in še tri deset¬
letja za tem vodil živiinozdravnik dr. Janez Bleivveis. Čeprav
sta imela revolucija in vse tedanje evropsko politično življenje
izrazito liberalni značaj, so pa ostali ravno Slovenci iz zgoraj
navedenih razlogov zvesto na verskem stališču in neomajno ka-

40

•toliški značaj je ohranilo slovensko politično gibanje tudi v na¬
slednjih desetletjih. Saj je bil zopet v prvi vrsti duhovnik, ki
je budil ljudstvo iz stoletnega spanja, ga politično organiziral in
korakal v prvih vrstah v boju za narodno enakopravnost. Ka¬
tehet A. Einspieler, dolgoletni politični voditelj koroških Slo¬
vencev, je bil več let najgloblji, najnačelnejši in najdalekovidnejši
vseslovenski politični ideolog, a skoro edini narodnopolitični 1
buditelji in organizatorji med širokimi plastmi ljudstva so bik
povsod ravno duhovniki, kakor n. pr. župnik .Bilc na Krasu,
župnik J. Ciringer, dekan F. Cvetko, župnik Jaklin, škofijski
dvorni kaplan J. Kosar, župniki Modrinjak, Lipold, Hašnik,
Lendovšek in Krempl i. dr. na Štajerskem, župnika Dolžan in
Likar na Kranjskem itd.

L. 1851 je nastopila v Avstriji vnovič reakcija. Vnovič je
bilo zadušeno vse politično življenje. Zato so se osredotočile
vse narodne sile napol predramljenega slovenskega naroda vno¬
vič na intenzivno kulturno delo. In ravno v tej dobi je doseglo
svoj višek delo svetniškega lavantinskega škofa A.. M. Slomška
(1800 - 1862), največjega slovenskega ljudskega vzgojitelja sploh.
Ta sekularni mož je že kot semeniški spiritual vzgojil celo ge¬
neracijo narodnih in kulturnih delavcev. Kot župnik in kanonik
je pa položil temelje vsemu slovenskemu ljudskemu šolstvu ter
s svojimi pesmimi in poučnimi , ter nabožnimi knjigami vzbudil
ljubezen do čtiva pri najširših ljudskih množicah. Kot škof je
k 1852 ustanovil največje slovensko ljudsko založništvo »Mo
horjevo družbo«, ki je poslala do danes okoli 24 milijonov na¬
božnih, zabavnih in poučnih knjig med slovensko ljudstvo. Nato
je pa z neizmernimi žrtvami izvedel 1. 1859 tako prepotrebno
premestitev škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v
Maribor ter dosegel obenem narodno zaokroženje svoje škofije
(v seko-vski škofiji je ostalo le še 12 slovenskih župnij). S tem
je nedvomno rešil narodnega pogina stotisoee 'svojih rojakov, a
na verskem polju je odstranil še zadnje sledove mrzlega jože-
iinizma in mrkega janzenizrna, privabil v svojo škofijo vnovič
razne redove (važne so postale zlasti slovenske šolske sestre,
ki so se organizirale v Mariboru 1. 1864) ter z neumornim, vedrim
dušnepastirskim delom neizmerno,poglobil popolno spojitev slo¬
venske narodne duše s katoličanstvom. Njegov silni vpliv se pa

41

Grof Kare! Attems, prvi goriški nadškof

42

ni omejeval le na njegovo škofijo, temveč je glasno odmeval
prav po vseh slovenskih deželah. Vzpodbudil je zlasti slovensko
duhovščino k še intenzivnejšemu podrobnemu delu med ljud¬
stvom na vseh področjih, a v svoji lastni škofiji je vzgojil cel
rod odličnih duhovnikov, ki so po njegovi smrti desetletja na¬
daljevali delo v njegovem duhu (n. pr. župnik Cvetko, dekan J.
Meško, katehet .1. Muršec, kaplan Oliban, V. Orožen itd.). Samo
po zaslugi Slomška in njegovih učencev se potem med štajerske
Slovence tudi nikoli ni mogel ugnezditi protiverski liberalizem,
ki je v drugi polovici stoletja zajel štajerske Nemce. To se je
pozneje vnovič lepo pokazalo na prelomu stoletja, ko so začeli
protestantski pastorji in nemški liberalci zlasti na Štajerskem
s strastnim gibanjem podi geslom »Los vom Rom« (Proč od
Rima) in je v vsej lavantinski škofiji odpadlo od cerkve v dobi
od 1. 1897-1918 komaj 2013 oseb, v ostale slovenske škofije
pa to gibanje sploh ni moglo.

L. 1860 se je absolutizem v Avstriji za vedno zlomil in
obnovljeno je bilo za trajno vse politično življenje. Nekaj let
so trajali ostri boji med federalističnimi konservativci in cen¬
tralističnimi liberalci, dokler ni ustava iz 1. 1867 posadila na
krmilo nemški meščanski liberalizem, ki je potem dolgo let
vodil državo v ponemčevalnem in veri sovražnem duhu. Slo¬
venski poslanci so po večini stali, zvesti svojim katoliškim
izročilom in verskim čustvom svojega naroda, ves čas v
opoziciji, toda doma je zavalovilo tedaj silno delo za končno
narodno politično prebujenje širokih plasti ljudstva. Temu cilju
so služile v prvi vrsti »čitalnice«, ki so zanesle med narod smisel
za organizacijo in za tisk. Bile so prva vadnica za slovensko
besedo in za umetniške in politične nastope ter so privedle
tedanje narodno še odtujeno meščanstvo v slovenski tabor.
Vzporedno s čitalnicami so šli tudi »tabori«. To so bile velike
narodno politične manifestacije, ki so politično razgibale najširše
ljudske množice ter jih navduševale za slovenski narodno -
politični program, obsegajoč zahtevo po zedinjeni in samostojni
Sloveniji. Mnogo navedenih čitalnic so osnovali ravno duhovniki
in duhovniki so bili tudi sloviti taborski govorniki, zlasti
B. Raič in D. Trstenjak.

43

13. Prvi pojavi katoliškega gibanja na Slovenskem

Toda s tem je že začelo stopati na plan tudi slovensko
posvetno izobraženstvo, ki se je navzemalo na tujih univerzah
tudi sodobnega'liberalnega duha. Iz njegovega kroga je bil usta¬
novljen 1. 1868 slovenski politični list »Slovenski narod«, ki je
ob rojstvu sicer obetal, da bo spoštoval narodove verske sveti¬
nje, a je na to obljubo le prekmalu pozabil in zašel potem
v naslednjem desetletju popolnoma v veri sovražne vode.
Katoliškim krogom je služil tedaj kot glavno glasilo 1. 1848
osnovani cerkveni časopis »Zgodnja Danica«, ki ga je urejeval
neumorni, iniciativni in vsestranski kanonik L. Jeran in dajal
v njem pobude za smotrno organizacijo vsega tedanjega kato¬
liškega gibanja v ožjem pomenu besede. Na njegovo pobudo
ie bila potem že 1. 1869 ustanovljena posebna »Katoliška
družba za Kranjsko« in dve leti za tem še posebno »Katoliško
politično društvo«, ki sta imela namen zastopati in braniti
katoliške interese v javnem delu. Ker je pa ostalo vse slovensko
politično predstavništvo službeno še vedno na katoliško - konser¬
vativnem stališču, ni prišla nobena izmed navedenih ustanov
do kakega pomembnejšega dela in je zlasti zadnje tudi pola¬
goma zaspalo. Dač ie pa kulturnobojni liberalni »Slovenski
narod« silil kranjsko duhovščino, katero sta vodila kanonik Kra¬
mar in kaplan K. Klun, da je že 1. 1873 osnovala proti njemu
prvi slovenski katoliški politični časnik »Slovenec« (izhajal je
izprva trikrat tedensko, od 1. 1883 dalje pa dnevno). Ta je ostal
potem do aprila 1945 osrednje slovensko katoliško politično gla¬
silo. Solidno podlago katoliški publicistiki je ustvaril župnik
Jerič s požrtvovalno pomočjo ostale duhovščine. L. 1879 je
ustanovil najprej »Katoliško bukvarno« (do aprila 1945 naj večje
slovensko založništvo) in 1. 1882 še »Katoliško tiskarno«, ki se
je razvila potem v največje in najmodernejše tiskarniško pod¬
jetje v Jugoslaviji sploh. Obe ustanovi je prevzelo pozneje v last
1. 1887 ustanovljeno »Katoliško tiskovno društvo«. Slično »Ka¬
toliško tiskovno društvo« je delovalo že od 1. 1871 dalje tudi
za slovensko Štajersko v Mariboru.

Popolnoma vzporedno so se razvijali dogodki na Goriškem.
Tu je katehet A. Marušič osnoval že 1. 1867 krajevni katoliški

44

list »Domovina«, a rektor centralnega semenišča 1. Hrast je s
sodelovanjem spirituala J.. Gabrijevčiča osnoval takoj za tem
posebno politično »Katoliško društvo« z glasilom »Glas« in
»Hilarijansko tiskarno«. Na Štajerskem je najvplivneje zastopal
katoliška načela v politiki kanonik F. Kosar, publicistično jih je
branil mariborski »Slovenski gospodar«, a duhovnika dr. Ulaga
in Šue sta že I. 1869 predlagala celo ustanovitev posebne slo¬
venske katoliške politične stranke.

14. Dr. A. Mahnič in J. Missia

Do te tedaj seveda še ni prišlo, kajti spričo nasilnega pritiska
nemško - liberalnega režima so na eni strani politični delavci
vseh smeri še vztrajno poudarjali potrebo po politični slogi, na
urugi strani je pa tudi slovenske poslance tedaj vodil ljubljanski
kanonik K. Klun v strogo katoliško - konservativnem duhu. To
pa seveda ni moglo preprečevati, da bi se liberalna gesla, ki so
jih stalno prinašali posvetni izobraženci z nemških vseučilišč,
vedno globlje ne zajedala v slovensko javno življenje, /lasti v
slovstvo (Stritar, Tavčar, »Ljubljanski zvon«). To je dalo povod
mlademu goriškemu bogoslovnemu profesorju (poznejšemu škofu
na otoku Krku) dr. Antonu Mahniču, da je nastopil 1. 1884.
podkovan s široko in globoko filozofsko izobrazbo, z vso silo
proti breznačeinemu »slogaštvu«, v katerega se je vedno globlje
zajedal liberalizem. Podvrgel je vse tedanje slovensko življenje
neizprosni načelni kritiki ter v svojem listu »Rimski Katolik«
(1888-1896) odločno zahteval brezkompromisno uveljavljenje
strogo katoliških načel v politiki, v književnosti, v umetnosti, v
vzgoji in sploh v vsem javnem življenju.

15. Drugi katoliški preporod

Seveda je povzročila ta glasna in odločna beseda pravo
revolucijo. Liberalci v svojih vrstah niso imeli nikogar, ki bi se
mu mogel uspešno postaviti po robu. Starejša, miroljubnejša
duhovščina se je skoro zbala Mahničeve katoliške odločnosti.

45

a mlajša duhovščina se ga je navdušeno oprijela. Na njegovo
stian se je takoj postavil tudi novoimenovani ljubljanski škof
(poznejši goriški nadškof in kardinal) J. Missia, ki je izvedel
potem s svojim naslednikom, velikim ljubljanskim vladikom A.
B. Jegličem, pravo drugo katoliško renesanso Slovencev (prvo
sta izvedla — kakor smo videli — Hren in Stobej v začetku
XVII. stol.).

Missia je posvetil svojo prvo pozornost vzgoji brezhibnega
duhovniškega naraščaja, privabil v škofijo zopet razne redove
(L 1887 n. pr. tudi jezuite) ter pospešil nov razmah nabožnih
družb in bratovščin, ki so bile v času jožefinizma ukinjene in
so se začele potem šele sredi stoletja polagoma zopet obnavljati
(zlasti Marijine družbe po 1. 1858, tretji red sv. Frančiška po
I. 1837, bratovščina vednega češčenja sv. R. T. po 1. 1859 itd.).
Kot tajnik ožjega odbora škofijskih konferenc avstrijskega epi-
skopata je Missia vodilno sodeloval pri vseh njegovih velikih
pobudah glede poglobitve verskega življenja in vzgoje ter uve¬
ljavljanja katoliških načel v javnosti, kar je skušal potem seveda
izvesti v prvi vrsti v svoji škofiji. Z vso svojo avtoriteto se je
zavzel za Mahničevo pobudo o prireditvi slovenskega katoli¬
škega shoda, dokler se ni ta misel v dneh od 29.-31. VIII. 1892
tudi uresničila.

Prvi slovenski katoliški shod, ki so se ga udeležile poleg
vseh vidnejših katoliških dežel tudi že precejšnje ljudske mno¬
žice in ki je načelno razpravljal prav o vseh področjih javnega
življenja, pomenja pravi mejnik v novejši slovenski zgodovini.
Tedaj je Mahnič - Missievo delo obrodilo svoj žlahten sad, kajti'
za vedno je bilo likvidirano dotedanje malo plodno in brezna-
čelno kolikor toliko liberalno pobarvano slogaštvo na vseh
področjih in Slovenci smo bili odslej ostro ločeni v katoliški in
liberalni tabor. V prvega so se začele v vedno večjih množicah
zbirati široke plasti ljudstva z duhovščino na čelu, drugi je pa
zajel še razmeroma maloštevilno svetno izobraženstvo in me¬
ščanstvo.

46

16 . Duhovniki - oblikovalci slovenske kulture

Že pred shodom je prišla navedena ločitev do izraza na
kulturnem polju. Že v začetku druge polovice preteklega stoletja
so prevzeli vodstvo hitro se razvijajoče slovenske književnosti
svetni pisatelji, ki so podlegali potem polagoma vedno bolj
liberalizmu. Glede na to je začel izdajati podvodja ljubljanskega
semenišča Fr. Lampe že 1. 1888 poseben obzornik »Dom! in svet«,
ki se je potem polagoma razvijal 'iz prvotnega skromnega lepo-
slovno - znanstvenega družinskega lista v prav reprezentativno
kulturno revijo in ki je ostal do zadnjih časov osrednji pred-
stavitelj slovenskega katoliškega kulturnega ustvarjanja. Okrog
niega so se takoj izpočetka zbrali vsi izrazito katoliško usmer¬
jeni pisatelji (Detela, Jaklič, Bohinjec, Baloh, Perko idr.). Med
njimi so se vedno hitreje množili tudi odlični talenti, dokler niso
ti prevzeli v drugem desetletju tekočega stoletja vprav vodstva
vsega slovenskega slovstvenega ustvarjanja (kanonik A. Merhar,
Opeka, Debevec, župniki Finžgar, Medved in Meško, duhovniki
Jalen, Pogačnik, svetni katoliški književniki Pregelj, Velikonja,
Debeljak, Javornik, Krivec, Šali, Lovrenčič. Majcen i. dr.).

Posebno odlično mesto zavzemajo duhovniki tudi v zgodo¬
vini slovenske glasbe. Pesmarica župnika Aljaža je ustvarila
podlago za današnji silni razmah slovenskega zbornega petja.
P. H. Sattner je uglasbil prve velike slovenske kantate. V. Lov¬
šin se je posvetil mladinski glasbi itd. Seveda so pa dvignili
duhovniki še na prav posebno, višino slovensko cerkveno glasbo,
n. pr. Fr. Rihar, p. A. Hribar, p. H. Sattner, A. Mav in v naj¬
novejši dobi zlasti St. Premrl in dr. Kimovec, da navedemo iz
dolge vrste le najvažnejše.

Likovno umetnost gojita zlasti p. B. Farčnik in St. Kregar,
a šolska sestra Ema Mikec je dosegla na polju umetnega vezil-
stva vprav edinstveno mesto v svetovni vezilski umetnosti. Če
se med duhovniki ali med izrazito katoliško usmerjenimi laiki
dolgo niso pojavili talenti, ki bi odpirali literaturi nova obzorja,
pa nikoli ni manjkalo skromnejših, izrazito katoliških leposlov¬
cev. ki so zlasti s pesmijo in z ljudsko povestjo uspešno zado-

47

ščevali zadevnim potrebam širokih plasti ljudstva (n. pr. J.
Abram, J. ESilc, A. Hribar, Fr. Kralj, A. Medved, J. Mlakar, Fr.
Nedeljko itd.).

Zato je pa na drugi strani ravno duhovščina v tej dobi
polagala temelje slovenskemu znanstvenemu delu na večini
področij. Že spredaj smo omenili, da so bili skoro prav vsi prvi
slovenski jezikoslovci ravno duhovniki in ta tradicija se je ohra¬
nila potem tudi v vseh naslednjih dobah. Slovensko jezikoslovje
sta gojila zlasti frančiškana L. Hrovat in St. Skrabec ter v
najnovejši dobi A. Breznik. Indoevropskemu jekoslovju se je
posvetil bogoslovni profesor O. Caf, orientalistiki pa goriški
šemeniški profesor Št. Kocjančič, ki je govoril 30 jezikov.

Posebno delavna je bila duhovščina v vseh časih na zgo¬
dovinskem polju, kjer je treba omeniti prošta F Orožna, prof.
Št. Kocjančiča, kateheta .1. Pajka, župnika .1. Parapata, dekana
Koblarja, bogosl. profesorja Kovačiča in kanonika .1. Grudna,
ki je napisal tudi prvo obsežno zgodovino slovenskega naroda.
Prvo in najobsežnejše gradivo za slovensko slovstveno zgodo¬
vino je zbral katehet .1. Marn. Vsi prvi umetnostni zgodovinarji
so bili duhovniki (Flis, Stcska, Ljubša, Dostal), vsi sociologi
do najnovejše dobe (Belec, .Josip in Andrej Pavlica, J. F. Krek,
A. Ušeničnik), vsi prvi filozofi (Mahnič, F. Lampe. Fr. Žigon,
A. Ušeničnik) in vsi prvi narodopisni (F. Kobe, F. Mihelič,
Barle, Šašel, M. Majar). Slovenski duhovnik je bil priznani
zvezdoslovec in zemljepisen 1. Florjančič (konec XVIII. stol.),
kakor tudi B. Kocen, ki je izdal 1. 1861 atlaut, ki je pozneje
doživel že nad 50 izdaj v raznili jezikih. Etnologiji se je posvetil
L. Ehrlich, ena prvih kapacitet vzhodnega bogoslovja je Fr.
Grivec itd. Prof. dr. Debevec je prevedel kot prvi v Slovenščino
vsega Danteja, prof. Omerza je pa odličen prevajatelj starih
klasikov. Ne smemo pa prezreti tudi, da je še danes cela vrsta
odličnih svetnih slovenskih znanstvenih delavcev z vseh področij
odločno katoliško usmerjenih, n. pr. Grafenaeur, Kos, Mal,
Veber, Pitamic, Polec, Stele, Mantuani, Gosar itd.

48

17. Slovensko katoliško politično gibanje

če je nastopila ločitev duhov na kulturnem področju dejan¬
sko še pred prvimi katoliškim shodom, se je pa dokončno izvedla
na ostalih področjih javnega dela šele pozneje. Sicer so usta¬
novili mladi pristaši Mahničevih načel na Kranjskem že 1. 1890
vnovič tudi posebno »Katoliško politično društvo«. To je začelo
takoj pridno prirejati shode po deželi. Pri parlamentarnih
volitvah 1. 1891 je s težavo še prišlo do enotne, »složne« slo¬
venske kandidatne liste. Bila pa je tudi zadnja. Po katoliškem
shodu so tudi liberalci ustanovili politično stranko z imenom
»Narodna napredna stranka«. Katoličani so pa svojo stranko
začeli nazivati »Katoliška narodna stranka«.

Spričo tedanjih nedemokratičnih volivnih redov so imeli
večino političnih mandatov v rokah liberalci, medtem ko so bili
katoličani potisnjeni skoro povsod v opozicijo. Ves srednje¬
evropski liberalizem je idejno tedaj že naglo propadal in tudi
slovenski liberalci so živeli zgolj od radikalnih nacionalističnih
gesel, ki so jih pa praktično zatajevali na vsak korak, k jti
postali so navzlic svojemu naprednemu nazivu pravi stožer oo-
litičn.ga, gospodarskega in socialnega konservativizma. Na¬
sprotno je bila pa »Katoliški narodni stranki« njena opozicionalna
vloga le v prid. Pod vplivom mladega Ketteler - Vogelsangovega
srednjeevropskega krščansko - socialnega gibanja in po smer¬
nicah okrožnice papeža Leona XIII. so ji ustvarili mladi Mahni¬
čevi učenci s poznejšim velikim slovenskim ljudskim tribunom
in ideologom bogoslovnim profesorjem dr. J. E. Krekom na čelu
najmodernejši politični, kulturni, gospodarski in socialni pro¬
gram, temelječ na krščanskih, slovenskih, demokratičnih in so¬
cialnih načelih. V odvetn ku dr. J. Šušteršiču je našla stranka
sijajnega taktičnega vodit.lja. V smislu tega programa so šli
takoj z mladostnim ognjem in z nepopisno požrtvovalnostjo na
delo prav na vseh področjih. Ustanavljali so katoliška politična
in kulturna društva, gospodarske zadruge in strokovna zdru¬
ženja, širili med ljudstvo katoliški tisk ter prirejali stotine in
stotine shodov in zborovanj, na katerih so budili široke plasti
ljudstva in organizirali delavska, kmečka, dijaška in najrazlič-

49

nejša druga stanovska in strokovna društva. Župnik Mesar je
uvedel na Slovensko moderno planšarstvo, mlekarstvo in sirar¬
stvo, župnik J. Hornes je uvedel v Savinjsko dolino znamenito
hmeljarstvo, msgr. Kalan je organiziral treznostno gibanje. Tudi
večina gospodarskih zadrug in prosvetnih društev dolguje svojo
ustanovitev duhovnikom. Posebno odlični organizatorji so bili
dekan Arko, prošt Ješenak, župnik Mrkun, M. Matek, F. Je-
rovšek, J. Pavlica, J. Gabrijan, B. Grča itd. To silno delo je
našlo vso moralno podporo tudi v novem ljubljanskem škofu
di'. A. B. Jegliču (1898 - 1932), ki je potem v svojem nad: 30
letnem škofovanju dokončno izvedel pravi katoliški preporod
Slovencev, kateremu sta pripravila pot Mahnič in Missia.

Do konca stoletja je bila na ta način razgibana že prav vsa
Kranjska in od tod je začelo močno pljuskati valovje obnovlje¬
nega katoliškega gibanja tudi med koroške, štajerske in pri¬
morske Slovence. Zato se je pokazala potreba po drugem kato¬
liškem shodu, ki se je vršil od 10.-12. septembra 1900. Ta ni
pregledal le vsega dotlej izvršenega dela na vseh poljih, temveč
je tudi dokončno izoblikoval vsemu gibanju najmodernejši
program v smislu spredaj navedenih načel ter začrtal vse
smernice za nadaljnje podrobno delo. Že poprej (1. 1894) je bilo
ustanovljeno prvo slov. katoliško akademsko društvo (»Danica«),
1. 1900 učiteljska Slomškova zveza. Gospodarske zadruge, ki so
iztrgale slovenskega kmeta iz rok oderuhov, so povezali 1. 1898
v »Gospodarsko zvezo«, znanstveno delo so organizirali v I.
1895 ustanovljeni »Leonovi družbi«, množico novo ustanovljenih
ljudsko - prosvetnih in delavskih društev so združili 1. 1897 v
»Slov. krščansko - socialno zvezo«. L. 1906 je bil položen temelj
poznejši silni mladinski organizaciji »Orel«, 1. 1905 je bila
osnovana »Slovenska dijaška zveza« itd. itd. Povsod so se raz¬
vile živahno delujoče dobrodelne organizacije. Katehetje so
ustanavljali in vodili po vseh srednješolskih mestih dijaške ku¬
hinje, škofje so ustanavljali dijaška semenišča, a podeželska
duhovščina je s svojimi podporami omogočila šolanje veliki
večini starejšega slovenskega izobraženstva, izvirajočega iz
revnih kmetskih domov. Skratka: po vseh slovenskih deželah je
zavalovilo gibanje, ki ni imelo morda primere v nobenem kraju
in nobenem času. Deželo je preplavilo pravo morje političnih,

50

Jurij Japelj, slovenski pisatelj

prosvetnih, gospodarskih, stanovskih, strokovnih in drugih
organizacij. Prirejali so stotine in stotine shodov in taborov.
Katoliško časopisje (Slovenec, Po mol j uh, Slovenski gospodar,
Bogoljub itd.) in knjiga sta prodrla v slednjo kmečko bajto, a
moralne temelje je ustvarjalo poglobljeno dušno pastirsko delo.
podprto z neštevilnimi verskimi organizacijami. Pojem Slovenec
in zaveden, organiziran katoličan stq„ postala naravnost isto¬
vetna.

51

V takih okoliščinah je nastopil seveda kmalu čas, da so
prevzeli katoličani v roke tudi vso politično oblast. Že v prejšnjih
letih je dobila na Kranjskem skoro vse občine v svoje roke
Katoliška narodna stranka. V kranjskem deželnem in v dunaj¬
skem državnem zboru pa so imeli spričo nedemokratičnih vo-
livnih redov še vedno vodilno besedo naprednjaki. Glede na to
je začela stranka v obeh zastopih neizprosen boj' za demokrati¬
zacijo. Za državni zbor so izsilile vse napredne stranke že 1. 1906
splošno in enako volivno pravico, toda v kranjskem deželnem
zboru so mogli 1. 1908 izsilili le delno demokratizacijo. A že
uspeh tega je bil ta, da so dobili katoličani od 23 slovenskih
državnozborskih mandatov 17, v kranjskem deželnem zboru
trdno absolutno večino, na Štajerskem skoro vse deželnozborske
mandate, na Goriškem pa večino.

Vzporedno, čeprav prilagodeno krajevnim posebnostim, je
šlo opisano katoliško politično gibanje tudi po vseh sosednih
slovenskih deželah, razen v Trstu in v Istri, kjer so vzdrževali
še vedno tradicionalno politično slogo. Glede na to je tudi jasno,
da je že nastopil čas, ko je kazalo strniti vsa ta pokrajinska
katoliška politična gibanja v enotno vseslovensko politično
stranko, kar se je zgodilo že 1. 1905 s premenovanjcm dotedanje
kranjske Katoliško - narodne stranke v »Slovensko ljudsko stran¬
ko«, ki je kmalu raztegnila svoje delovanje na vse slovensko na¬
rodno ozemlje.

Silen razmah, ki ga je zavzelo slovensko katoliško gibanje
po drugam katoliškem shodu 1. 1900, je bilo treba zato vnovič
vestno pregledati. To se je zgodilo 1. 1906 s tretjim slovenskim
katoliškim shodom, ki ni začrtoval več kakih vidnejših novih
smernic, temveč je le nekako zaključil dobo zmagovitega pohoda
katoliške misli preko vse Slovenije in navduševal za še bolj žilavo
podrobno delo na vseh področjih. Zato so se vsa naslednja leta
razvijala brez kakih važnejših zunanjih dogodkov. Vse silno gi¬
banje je ohranilo vsebinsko in oblikovno dotedanje, smeri, toda
v podrobnostih se je kot živ organizem stalno prilagojevalo
časovnim potrebam in krajevnim okolnostim ter zavzemalo
vedno širši in globlji razmah. Katoliška organizacija je že poorej
zajela vse kmetske množice in večino delavstva, kajti 1. 1897
ustanovljena Jugoslovanska socialno demokratična stranka je le

52

životarila. Razen tega je začela v tej dobi osvajati SLS tudi
dotlej liberalna mesta. S svojim širokopoteznim in iniciativnim
udejstvovanjem po krščanskih, demokratičnih in socialnih na¬
čelih je vzgojila ves narod tako, da je politično popolnoma
dozorel in se izšolal, a zunaj je uspešno započel žilavo borbo
za svoje svoboščine in enakopravnost. S svojim neutrudnim
kulturnim delom, zlasti na šolskem polju in s tem da je
prepreglo vse slovensko ozemlje z neštevilnimi Ijudskoprosvet-
nimi organizacijami in zaneslo knjigo in časopis v roke sleher¬
nega slovenskega človeka, je dvignilo katoliško gibanje slovenski
narod med najkulturnejše narode v Evropi. Z intenzivnim in
smotrnim gospodarskim delom na vseh področjih, zlasti pa z
ustvaritvijo vprav vzorne zadružne organizacije je bistveno
pripomoglo h gospodarski osamosvojitvi naroda in ustvaritvi
priličnega občega blagostanja ter s tem preprečilo pojav kakih
močnejših socialnih nasprotij. S požrtvovalnim dušnim pastir¬
stvom vzorne duhovščine je pa ustvarilo intenzivno versko živ¬
ljenje, ki jc postalo ena najnacionalnejših obče slovenskih potez.
Katoliška misel je postala zvezda vodnica vsega slovenskega
življenja sploh, v politiki in gospodarstvu, v znanosti in umet¬
nosti, v socialnem in zasebnem življenju, a slovenski narod kot
tak je v svoji celoti postal naravnost primer za blagodejne
uspehe vsestranske prilagoditve modernih katoliških načel. Ne¬
kak pregled vseh silnih uspehov in cvetočega stanja ie podal
potem IV. slovenski katoliški shod (23.-27. avgusta 1913),
katerega so se udeležila poleg 11 jugoslovanskih škofov in za¬
stopstev slovenskih izseljencev iz vseh delov sveta tudi številna
zastopstva katoliških Hrvatov, Čehov in Poljakov. Ta je nudi!
nepopisno veličastno katoliško manifestacijo vsega slovenskega
naroda, tako da je predsednik pripravljalnega odbora upravi¬
čeno poudaril, da pomenja ta shod velikanski svetilnik, ki bo
pošiljal svoje žarke preko mej naše ožje domovine, tja v Dal¬
macijo, na Hrvatsko in v Rosno«. Socialistično glasilo »Zarja«
je pa tedaj resignirano vzkliknilo: »Klerikalizem je preplavil
vso Slovenijo ... «

53

18 . Slovenski katoličani v Jugoslaviji

V to cvetoče življenje je treščila poleti 1. 1914 nenadoma
svetovna vojska, ki je seveda čez noč ukinila vse politično
življenje, bistveno ohromila vse kulturno, gospodarsko in so¬
cialno delo ter se v svojem poteku nujno dotaknila tudi verskega
in moralnega. Prvi dve leti je vladalo zlasti na političnem polju
popolno mrtvilo. Do I. 1916" se je razvijal položaj tako, da so
Slovenci začeli resno misliti na popolno osvobojenje izpod sto¬
letnega nemško - avstrijskega jarma in na združitev s Hrvati
in Srbi v skupno, svobodno in demokratično Jugoslavijo. Zanjo
so zlasti Hrvatje in Slovenci že skoro sto let pripravljali pot
posebno na kulturnem polju. Pobudo zato je prevzel največji
ideolog modernega slovenskega katoliškega gibanja dr. Janez
Evangelist Krek, toda naletel je na odpor načelnika »Slovenske
ljudske stranke« dr. Šušteriča. Izbruhnil je spor, ki je zajel vsa
področja slovenskega katoliškega gibanja, razen strogo verskih
organizacij. Število pristašev dr. Šušteršiča pa je naglo kopnelo,
zlasti ko sta se po ponovnih brezuspešnih spravnih poskusih
izjavila 1. 1917 za Kreka tudi ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič,
največja tedanja slovenska avtoriteta, ter krški škof dr. Mahnič,
oče modernega slovenskega katoliškega gibanja. Tedaj je pre¬
vzel politično vodstvo štajerski duhovnik dr. Anton Korošec, ki
je pod Krekovim duhovnim vodstvom združil vso jugoslovan¬
sko politično predstavništvo v dunajskem parlamentu v enotni
»Jugoslovanski klub«, mobiliziral za boj za osvobojenje in ze¬
dinjenje vseh Jugoslovanov ne le prav vso Slovenijo, temveč
je zanesel to gibanje tudi v vse ostale jugoslovanske pokrajine
habsburške monarhije ter ga roko v roki s Cehi jeseni 1. 1818
tudi zmagovito dobojeval.

Tedaj so se znašli katoliški Slovenci seveda v popolnoma
novem, bistveno spremenjenem položaju, kajti iz Avstrije, kjer
je bilo stališče katoličanov pri vseh narodih bolj ali manj močno,
so prišli čez noč v Jugoslavijo, kjer so tvorili katoličani komaj
dobro tretjino (38% ) prebivalstva (ostali so bili po večini pra¬
voslavni in muslimani), a še od teh so imeli katoliško življenje
organizirano 'samo Slovenci, dočim je bilo pri Hrvatih razme-

54

roma šibko. A tudi slovensko katoliško gibanje je izšlo iz vojne
precej zrahljano. Prvič se še niso zacelile vse rane iz njegove
notranje krize 1. 1916-17, drugič je v teku dolgotrajne vojne
zaspal ali je bil pa vsaj jako, oslabljen precejšen del njegove
nekoč tako silne organizacije, tretjič so »Slov. ljudi, stranki« kot
politični predstaviteljici katoliških Slovencev mnogi naprtovali
soodgovornost za razne medvojne dogodke in celo za hude zu¬
nanjepolitične poraze, četrtič je velik del najsposobnejših in
izkušenih starih borcev pomrl (Krek sam je umrl že jeseni 1.
'1917) ali se je pa umaknil iz javnega življenja in petič seveda
tudi po vojski povzročena obča demoralizacija ter revolucio¬
narni duh časa nista bila združljiva s katoliškimi načeli. To se
je na zunaj pokazalo zlasti ob volitvah v ustavodajno skupščino,
ko je »Slov. Hud. stranka« sicer še ohranila relativno večino
(38% vseh oddanih slovenskih glasov), a je izgubila dolgoletno
absolutno večino.

Toda čim so se razmere zopet nekoliko pomirile in usta¬
novile, je bilo popolnoma naravno. d : a je prevzela stranka vnovič
svoj vodilni položaj med Slovenci, ki ga je ohranila potem ne¬
okrnjenega prav do konca, kajti dobivala je pri vseh nadaljnjih
volitvah bodisi v vladi ali v opoziciji okoli 70% vseh oddanih
slovenskih glasov in skoro vise mandate. Polagoma so bile vzpo¬
stavljene ter bolj ali manj uspešno prilagojene novim razmeram
tudi vse neštevilne kulturnei, stanovske, strokovne in verske
organizacije (mnogo je pripomogel k temu tudi V. slov. katoliški
shod poleti 1. 1923), tako da je katoliško gibanje zavzelo na
Slovenskem vnovič svoje nekdanje vodilno mesto, ni pa kazalo
na znotraj več svdje prejšnje dinamične sile na vseh področjih.

Katoliška Cerkev se je uveljavljala in razvijala v Jugoslaviji
v glavnem popolnoma svobodno vsaj v Sloveniji. Tem hujše so
pa vzplamtele politične in strankarske borbe. Šlo je predvsem
za notranjo ureditev države. Srbi so zastopali centralistično
misel, Slovenci in Hrvatje pa federalistično. Ker je bila pri Slo¬
vencih nositeljica proticentralističnih teženj ravno »Slov. ljud.
stranka«, je bila seveda izpostavljena vsem posledicam te več-
krat strastne borbe, ki se pogosto ni omejevala zgolj na politično
torišče, temveč je zadevala tudi ostala področja (n. pr. na kul¬
turne in gospodarske organizacije). Ker so se tudi razne kato-

55

liske kulturne, gospodarske in socialne organizacije in ustanove
večkrat pretesno povezale s politično stranko, je bila nujna po¬
sledica ta, da so morale prenašati tudi udarce, ki so bili name¬
njeni stranki. Razen tega je bilo v povojnem slovenskem kato¬
liškem gibanju opaziti tudi pomanjkanje velikih osebnosti, ki bi
zajemale vso sodobno problematiko. Ni mogoče zanikati, da je
porajalo tudi povojno slovensko katoliško gibanje na vseh pod¬
ročjih premnogo sposobnih in nesebičnih specialnih delavcev,
morda celo več nego pred vojno, toda ni bilo več velikih duhov,
ki bi povezovali vse to delo in njegove notranje silnice; zato
je delalo do neke mere vtis razbitosti in večkrat celo neplodnosti.
Ni še mogoče govoriti o propadanju, pač pa o nekem zastoju,
ki je bil pa v danih okoliščinah in v primeri z nepopisnim mla¬
dostnim predvojnim zagonom vendarle, vsaj začasno, nekako
nazadovanje. Posebno je bilo opaziti pomanjkanje jasnih načelnih
smernic, ki bi ustvarjale potrebno doslednost in razen tega še
pomanjkanje nekdanje strogo demokratične izgraditve vsega
gibanja.

To pa morda ne velja za povojno slovensko katoliško mla¬
dinsko in versko gibanje, ki je ravno v tej dobi doseglo svoj
višek. Cvet podeželske mladine je tedai zajelo »Orlovstvo«,
ki je bila na zunaj sicer telesno vzgojna organizacija in protiutež
proti naprednemu »Sokolstvu«, na znotraj pa dejansko izrazito
katoliška kulturno vzgojna organizacija, ki je smotrno iti vse¬
stransko oblikovala bodočega odločnega katoliškega slovenskega
moža. Vzporedno z njo so korakale prav po vseh slovenskih
višjih in nižjih šolah razpredene katoliške dijaške organizacije,
ki so bile tudi številčno skoro povsod zelo močne. Enako inten¬
zivno se je razvijalo pod vodstvom vprav vzorne duhovščine
tudi versko življenje. To je bilo posebno vidno v mestih in se
je posebno nazorno izražalo v neštetih verskih bratovščinah,
dobrodelnih organizacijah, v pogostem prejemanju sv. zakra¬
mentov itd.

Glede na ta dejstva tudi doba diktature (od 1. 1929 dalje),
kateri so dali njeni izvajalci na Slovenskem I. 19.11 - 1934 vprav
kulturnobojni značaj, ni skoro prav nič omajala trdno sklenjenih
slovenskih katoliških vrst. To je najlepše pokazal 11. iugoslov.
evharistični kongres, ki se je vršil poleti 1. 1935 v Ljubljani.

56

To je bila nepopisno veličastna, izrazito verska manifestacija
vsega katoliškega slovenskega naroda, združena z vprav gan¬
ljivimi pobožnostmi, kakršne jugoslovanske dežele dotlej še niso
videle. Kongres ni bil le tehnično vzorno organiziran, temveč
tudi duhovno izredno intenzivno pripravljen z župnijskimi in
dekanijskimi evharističnimi shodi in z drugimi pobožnostmi. Sv.
očeta je zastopal kot legat poljski primas kardinal Hlond, ude¬
ležili so se ga vsi jugoslovanski in nekaj inozemskih škofov
ter nad 120.000 duš slovenskega ljudstva, t. j. nad 10% vseh
Slovencev v Jugoslaviji sploh. Tako je ravno ta kongres bolj
nego karkoli, skoro na predvečer druge svetovne vojske vnovič
neovrgljivo pokazal in dokazal, da je pač malo narodov na svetu,
ki bi bili kot celota tako prežeti z verskim duhom, tako vdani
katoliški Cerkvi in bi imeli tako v podrobnostih in na vsa pod¬
ročja segajočo in izgrajeno katoliško organizacijo, kakor je
ravno mali in v zelo težkih zunanjih okoliščinah živeči slovenski
-narod.

19 iDruga svetovna vojska

Toda kmalu nato nas ie čakala najstrahotnejša preizkušnja
naše grenke zgodovine. Jeseni 1. 1939 započeta druga svetovna
vojska je zajela dne 6. aprila 1941 tudi Jugoslavijo. V kratkih
petih dneh so pregazile zemljepisno tako izpostavljeno Slovenijo
nemške, italijanske iti madžarske vojske, nakar so si zmagovalke
Slovenijo kratko in malo razdelile. V verskem pogledu je zadsla
največja katastrofa tisti del, ki je pripadel Nemcem. Poleg prav
vsega izobraženstva ter uglednejših kmetov in obrtnikov so
namreč Nemci takoj deloma zaprli, deloma pa izgnali ali od¬
peljali tudi prav vse redovnike in redovnice, a od 570 svetnih
duhovnikov mariborske škofije jili niso pustili na njih mestih
niti 5 %, a še tem so z odlokom z dne 18. maja 1941 prepovedali
v cerkvi slovensko pridigovati in z verniki slovensko moliti.
x ato so se tisoči rodili in umirali brez duhovnika, kajti ure in
are naokoli so bile vse cerkve zaprte, redke tuje duhovnike je
pa neuklonljivi narod odklanjal. Naplenili so vse cerkvene ne-

57

Škof Fr. Baraga

58

premičnine, a premičnine po večini izropali ter zagrešili ob tej
priliki nešteto prostaških bogoskrunstev. Cez noč so bile zatrte
vse cvetoče katoliške verske in kulturne organizacije, velika
večina cerkva izropanih in zaprtih, ljudstvo pa v desettisočih
deportirano v Srbijo, v Nemčijo, na Poljsko in drugam, možje
ločeni od žena, otroci od staršev. Obupano preostalo prebivalstvo
so pa nasilno mobilizirali in v množicah ubijali.

V tistem delu Slovenije, ki ga je anektirala Italija, v tako
zvani »Ljubljanski pokrajini«, je bil postopek okupantov izprva
še precej korekten. Toda že na jesen 1. 1941 so začeli vsiljevati
na vsa področja fašistični sistem in organizacijo, kar je vzbujalo
seveda odpor vsega narodno zavednega prebivalstva. To je
znalo spretno izrabiti maloštevilna in do tedaj podtalno delujoča
komunistična stranka zato, da je združila razne šibke levičarske
skupinice, zlasti iz vrst Sokola in krščanskih socialistov v tako
zvano Osvobodilno fronto. Ta je organizirala posebne partizan¬
ske čete, ki so izvrševale potem iz gorskih gozdov napade na
manjše italijanske oddelke in na prometna sredstva.

Izprva se je odevala Osvobodilna fronta v privlačna narodno
osvobodilna gesla. Zato je premotila tudi marsikaterega dobro
mislečega. Toda že na zimo 1. 1941 je pokazala, da imajo v njej
edino besedo komunisti, katerim je šlo predvsem za izvedbo
komunistične revolucije. Zato so začeli v vedno večji meri ubijati
duhovnike in vidnejše krajevne predstavitelje katoliških organi¬
zacij (zlasti mladinskih in pa Katoliške akcije). Zasedbena oblast
ni hotela zaščititi miroljubnega prebivalstva. V svojem strašnem
položaju so se Slovenci še tesneje oklenili Boga in cerkve. Po
slovenskih družinah in cerkvah so molili kot morda še nikoli
poprej in ljudstvo je prirejalo spokorne procesije (najveličast¬
nejša je bila v Ljubljani konec meseca maja 1. 1942). Kmalu nato
je začelo obupano ljudstvo segati tudi po samoobrambi ter je
osnovalo najprej tako zvane Vaške straže (pozneje Domobranci),
katerih jedro je tvorila ravno v katoliških organizacijah vzgojena
mladina.

Po italijanskem premirju dne 8. septembra 1943 se je
spremenil položaj le v toliko, da so zasedli Nemci tudi dotlej
italijansko Ljubljansko pokrajino in pa Julijsko krajino, kjer pa

59

niso uporabljali metod kakor v svojih severovzhodnih dveh tre¬
tjinah Slovenije, temveč so v glavnem pustili obstoječe stanje.
V Julijski krajini so pa celo delno vzpostavili pravice slovenščine
v šolah, v uradih in v cerkvi. Tudi na znotraj se položaj bistveno
ni spremenil. Nemci so držali trdno v oblasti vso Slovenijo, le
v gorske in gozdnate pokrajine na jugozapadu tudi oni niso
silili, temveč so jih prepuščali komunističnim partizanom, ki so
začeli uvajati tam svojo novo upravo.

20. Zaključek

S pričetkom krvave komunistične revolucije se je pričel tudi
križev pot slovenskih katoličanov. Trpljenje in preganjan .je se je
še poostrilo v maju 1945, ko so komunisti prevzeli vso oblast
Kar je zavednih vidnejših katoličanov ostalo še doma,’ so morali
in še morajo prenašati silen pritisk, kakršnega bi človek v sto¬
letju splošnega napredka, za kar hoče veljati 20. stoletje, ne
pričakoval. Iti vendar nič ne pomaga! Ne aretacije in uboji du¬
hovnikov in vernikov ne zaplemba premoženja ne prisilno delo
ne more odvrniti slovenskega človeka, da ne bi štel v cerkev.
Danes so slovenske cerkve pod rdečo zvezdo polne, natlačene.
Samo božji hram še nudi tolažbe in zavetišča razboljenim du¬
šam. Prepričani smo, da to globoko zaupanje slovenskih kato¬
ličanov v božjo previdnost in pomoč ne bo ostalo brez plačila.
Bog na Slovence ni pozabil. Pride dan, ko bo zlata prostost
zopet zasijala, ko bo iz razvalin vzkalilo novo življenje. Zato
kljub hudi preizkušnji ne godrnjajmo, temveč mimo prenašajmo
sedanje težke čase, kajti

kar Bog stori, vse prav’ stori,
četudi nam se prav ne zdi.

60

Kazalo

Uvod .stran

1. V staram in zgodnjem srednjem veku ...»

2. Pokristjanjenje karantanskih Slovencev ... »

3. Panonski Slovenci ter sv. Ciril in Metod ...»

4. Misijonsko delo oglejskih patriarhov ....  »

5. Prva cerkvena organizacija.»

6.  Versko in cerkveno življenje v srednjem veku

7. Protestantovska reformacija.»

8. Katoliški preporod  »

9. Kulturno delo v XVII. stoletju.»

10. Doba absolutizma in jožefinizma.»

11. Duhovščina polaga temelje slovenskemu preporodu »

12. Duhovnik kot prvi narodni buditelj ......

13. Prvi pojavi katoliškega gibanja na Slovenskem . . . »

14. Dr. Anton Mahnič in J. Missia.»

15. Drug: katoliški preporod. »

16. Duhovniki — oblikovalci slovenske kulture »

17. Slovensko katoliško politično g banjo.»

18. Slovenski katoličani v Jugoslaviji .......

19. Druga svetovna vojska . . . . . »

20. Zaključek

5

7

8

11

13

14

18

21

25

30

31

36

40

44

45

45

47

49

54

57

60

61

W+FT

E

MERRENGNIMSEE

^MATTSEE

I SALZBURG

u

1

* 0 ^

GyOR

SECHAU

» O

uzombath/Elv

\

3(S>Gfl/IZ

LIENZ

hilstadt

± /

N

H

□ JNN/CNEN  ^*< c
£ /?/*£'«

^ *

O 7/1 G/1 E6ERSZE6

Q) pfo^

4 /^Nc^

%

F K.

V ISA RJE

3 A ^ U ’^ ir0 \^

kdf  —' ^BREZJE

/

.CT Mi

O

OsG/roGfi/u

harenberg

) BELLU N O

\

.ČEDAD

m

UDINE

ŠT. IVAN

AOUUEiA

~\ + OV»

'l  * S

Pšmr.t$r  ' **

)NaRIBOR

)PTUJ

PTUJSK^ GORA

* A V A

9 >\

TREVlSO

c>  \  6

g| \ OSTRA

s V, H RIŽ  N 0

\rRieSTE(T»ST) \

&

L 1UBLJANA

kJmNJH ('OR.ORAD

s bJLrf

VARAŽDIN r

2

Utic ha

~^WKLOŠri
SV.GORE.

SLOVENI A

IN SVA HISTORIA ECCLESIASTICA

\

NCvO Ht^S T J
O

VICA

\

KOČEVJE *ew*A {

I VENEZ/A

TOMA

CAPODlSTRjA

\

5 OOo
<*•

)Ct7TANU0V/[

RE

(1

-K^R

ia '•

THSAT

SUŠAH

)parenzo

I KRK

I SENJ

2. j£-

Fola;

: - . 4

\** 4 >L/MESSTATAU 5  posta. MS.

[mmmilHES ETHN 06 RAPHICUS TERRfT. SLOVENfAE
ARC HIDlOCEStS, HE TROPOLIS, PA TRIA RCHA TUS

ZAGREB  D,0ECESIS ANTI MA, "ON RENOVATA

^V§) " // ADHUC EHISTENS

„ EX H F D/O A EVO f  POST E A SUPPRESSA
„ „  « „ „ TRANS L AT A

rg\ /. TRANS LATA  AB A HUN DE

„ CONDITA MEDIO ET MODERNO A EVO

I ^MONASTERIA, POST E A DERE LIC TA
« ADHUC EKSISTENTIA

* a  COLLEOiA SOC.  JESU^.S. XVII. ET XVIII,

+T SANCTUARHJH PERECRIN 4 TI 0 NIS
O LOCA MAIORIS MCMENTf

LOCA, Q,UA E ASSHsNANTUR FORaS
SLOVE NkE, INDICANTUR TA NT UM, IN OUANTUM
CONNEXLM c  UM HlSTCRiA SLOVENIAE HABENT.

100 hm

SISAK

06 OŠPIC



/


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000031361