*
I
opotekla. Sama ni vedela, kdaj je zdrknila na kolena in s povzdignjenimi rokami zaprosila:   »Sestra  Huberta!  Ne  v zadnjo  celico.  Tam  straši.«
»Vas v zadnjo celico!« Sestra Huberta je bila kar užaljena: »Do smrti bi si ne odpustila. V to vstopite. Ne bo tako grozno.«
Pavla se je ozrla po lesenih tleh. V kotu je stal vrč vode, poleg njega pa hlebček kruha. Nezakurjena peč je bila čudno okrogla. Nalagalo se je vanjo s hodnika. Pošastno se je režala za njo vdolbina za nočno posodo, od zunaj zaklenjena s težko ključavnico. Okno, visoko pod stropom, je bilo zatemnjeno z močnimi lesenimi naoknicami.
Pavla je vstopila. Nuna ji je pomagala razgrniti odeji. Pavla je obstala na njih robu. Slišala je še opomniti sestro: »Andrejčič! Če se vam bo zdelo, da vam je neznosno hudo, vam svetujem, da molite.« Pavla je samo prikimala.
Skoraj neslišno je odšla sestra Huberta. Vrata je zapirala počasi. Zarožljali so ključi in zastrla se je še linica v vratih, skozi katero je prihajal zadnji žarek svetlobe. Zunaj je bil še dan. Pavlo pa je zagrnila trda tema. Pokleknila je, padla na obraz in zaihtela: »O Bog, o Bog, o Bog.« Vlile so se ji solze in glas ji je zadrgetal: »Fiiilip!«
Na Veliko noč ob šestih zvečer je prišla Pavlo, ki je bila bolj mrtva kakor živa, rešit iz temnice bivša njena sošolka sestra Ksaverija. Obe sta glasno jokali.                                                                           (Dalje.)
Tone Cokan I Postaja na romanju
Romarsko palico sem ob duri prislonil in v tvojo tiho stopil
domačijo. V sobi bilo je, kot da bi daljni zvonovi v majski mrak peli
mirno Ave Marijo. Na mizi je vabil kruh bel, ogenj žarel je v kaminu. Po sobi je plaval vonj po roženkravtu in tebi in opojnotrpkem
rožmarinu. Kot žlahtno kadilo pred božjim oltarjem so se dvigale
najine misli v mojitvi vdani. Nama bilo je, kot da nič, nič okoli naju s tega sveta ni.
Pa če romarsko palico vzel bom kdaj zopet v roke, če se mi cilj bo zopet odmaknil za daljne, večerne gore, me vabil bo kruh, me opajal bo vonj, videl kamina bom svit, najine misli spredaljne, vse, vse ostalo bo v meni živo
kot spravljičen privid.
268