Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Polletna naročnina . . . . . L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel 3177 Letna naročnina . . L 2.500 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . ... L 3.500 34100 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m §u mk Leto XIX. - Štev. 39 (969) Gorica - četrtek, 5. oktobra 1967 - Trst Posamezna številka L 50 Srečen bode boja konec BLIZIMJI VZHOD (Rožnovenska misel za rožnovenski mesec) ostaja pereč problem Marija v prikazovanjih zadnjih sto let, namestniki Jezusa Kristusa na zemlji, svetniki in svetnice ter vzorni verniki iz vseh stanov nam kar naprej priporočajo molitev rožnega venca. Pa takoj lahko dostavimo, da se je molitev sv. rožnega venca nekdaj tako zakoreninila med našim narodom, da je postala nekako naša glavna marijanska pobožnost. Pa bi še morali dodati, da so jo molili ne le verniki, marveč tudi njihovi pastirji: duhovniki in škofje. V najhujših časih smo se prav z rožnim vencem obračali k deviški Materi božji, Materi sv. Cerkve, pa tudi Materi slovenskih sirot za pomoč. Dr. Jože Rant je še kot bogoslovec pregledal po dr. Karlu Štreklju naše narodne pesmi pod marijanskim vidikom, pa v razpravici Roža Marija v Marijinem letu 1954 zapisal o rožnem vencu kot narodni molitvi: Pogoste omembe v narodni pesmi dokazujejo, da je bil »Marijin psalterij« nekdaj res slovenska družinska in zasebna molitev, že številna imena zanj pričajo o tem: roženkranc, patemošter, čiselce (Valjavec), molek. »Kresnica« ga moli zjutraj, ko jo zvonovi zbude. Dekle, ki gre v klošter, si vzame le molek in si poje: »Zdaj bom vzela paternošter.« »Nezadovoljni menih« ga hodi »v kor modlit.« »Komposteljska romarja« na potu prebirata jagode na rožnem vencu. Še »Berač potepuh« ga »nuca«, vedoč, da bo tako pri ljudeh dobro opravil. V zaljubljeni »Barčica zaplavala« kapitan »na bark’ stoji, svet rožni vene v rokah drži«. Mnogi ga molijo na smrtno uro. Lambergarjeva mati polna zaupanja govori, ko sin odhaja na Dunaj nad Pegama: »Pegam ima hudiča dva, / ti imaš Marijo in Boga, / jaz bom doma za pečjo, / pa pri tebi z vso močjo / bom molila roženkranc, / srečen bode boja konc.« (Pegam in Lambergar - Glej Duh. življenje, junij 1954, str. 320). Sedaj pričakujemo štiri zvezke življenja svetnikov pod naslovom Leto svetnikov. Silno lepo bi bilo, da bi v več knjigah skušali zbrati Leto slovenskih vzornikov in vzornic. Med njimi bi našli velike molivce in molivke rožnega venca med vsemi stanovi. Leta 1932 sem kot bogoslovec z novo-mašnikom Ludvikom Zajcem v župniji Št. Vid pri Stični slišal zelo staro mater, ki je dejala, da na bolniški postelji, kakšen dan zmoli tudi po petnajst rožnih vencev. Pa sem tudi v dijaških letih že bral, kako je mladi dijak Ernest Mlakar (Rožica s Krasa) med prvo svetovno vojno v strelskih jarkih premolil včasih vse tri dele rožnega venca. Naravnost svetniški Drago Simčič, tajnik narodnega odbora Katoliške akcije, mi je proti koncu druge svetovne vojne rekel, da mu ni čisto nič, če mu pri Mladcih naroče, naj za kako pomembno in težko zadevo zmoli dnevno kar vse tri dele rožnega venca. Pa me je tudi eden izmed bratov Rožancev, ki sta bila akademika v krogu dr. Ehrlicha, prosil za blagoslovljeni rožni venec, ko je v hudih skrbeh odhajal Iz Ljubljane, kamor se ni Več vrnil. Žalostni materi so v dragocen spomin izročili prav tisti rožni venec, ki so ga našli v grobu pri mrtvem sinu. Roka slovenskega komunista ga je ubila, ko se jim je predal na Turjaku. Četrt stoletja mineva, ko je rožni venec vzel v roke ves verni slovenski narod, ko Je teklo toliko nedolžno prelite krvi. In v mučenlških zapisnikih iz zadnje naše krvave revolucije bo stalo zapisano, koliko slovenskih mater in očetov, deklet in fantov, pa tudi duhovnikov je z rožnim vencem v rokah odhajalo v mučeniško smrt. Prav le dni smo npr. brali, kako je Kosinova mati iz Zapotoka pri Sodražici, Preden so jo odvedli v smrt, izročila hčerki rožni venec za spomin. Da, pred petindvajsetimi leti smo se z rožnim vencem 5e bolj zaupno začeli zatekati h Kraljici Presvetega rožnega venca ter se posvečevali njenemu brezmadežnemu Srcu. Znano nam je bilo, kako je dr. Anton Korošec, voditelj slovenskega naroda, rad prebiral jagode sv. rožnega venca. Ni mogoče popisati, s kakšno ljubeznijo ga je molil dr. Lambert Ehrlich sam in v družbi s svojimi akademiki. Pa bi nam bolnišnica Ramos Mejija in buenosaireške ulice lahko povedale, da je slovenski župnik Janez Klemenčič dolga leta vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Rožnovenska apostola sta bila naša božja služabnika škof Anton Martin Slomšek ter dušni pastir, misijonar in škof Irenej Friderik Baraga. Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič je pri vsej zaposlenosti dobil čas za molitev vseh treh delov sv. rožnega venca prav vsak dan. Tako v življenju kot ob smrtni uri ga je držal v rokah tudi tako ponižani in obrekovani škof dr. Gregorij Rožman, ga z živo besedo in zgledom priporočal vsem Slovencem in na zadnjo uro prosil, naj Slovenci molijo žalostni del sv. rožnega venca za spreobrnjenje komunistov, ki so ga tako sovražili. Naj bi se ves verni slovenski narod s svojimi duhovniki in škofi združil ter obnovil veliko pobožnost do rožnega venca, da bi vsak Slovenec mogel govoriti s pevcem v narodni pesmi: »Jaz 'mam pa tebe rad: Ave, Marija!« Marija, pred petdesetimi leti, si 13. oktobra v Fatimi povedala, da si Kraljica presvetega rožnega venca. Obljubimo ti, da ti ga bomo Slovenci in Slovenke, zasebno in po družinah pletli vsak dan. DR. FILIP ŽAKELJ Peto izredno zasedanje glavne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN), ki se je začelo 17. junija na zahtevo Sovjetske zveze, da se reši spor med Judi in Arabci, kateri se je bil končal s kričečim porazom Egipta, Jordanije in Sirije, se je končalo 18. septembra na ta način, da so člani skupščine vso zadevo prenesli na dnevni red 22. rednega zasedanja OZN, ki se je pričelo 19. septembra. Kot znano je izredna skupščina zaključila svoje delo, ne da bi našla kakšno primerno rešitev. Zaradi velike razlike med gledišči za-padnih držav in Sovjetske zveze ter njenimi sateliti ni bilo mogoče dobiti večine za nobeno od predloženih resolucij. Skupščina je sicer poslušala dolge razprave, bila priča medsebojnim obdolžit-vam, iskala in nemočna prisostvovala izbruhom arabskega besednega fanatizma. Delo izredne skupščine je bilo zato za dva meseca prekinjeno. Izrael in njegovi arabski sosedje so v tem času svoja stališča nekako utrdili, tako da je sedaj manj izgledov na kak sporazum kot prve tedne po koncu vojne. Arabci vztrajajo na tem, da se morajo Izraelci brezpogojno umakniti na svoje stare meje, pri tem pa se Nemški teroristi sejejo smrt Preteklo soboto je prišlo do novega nasilja nemških teroristov, M skušajo na ta način ustrahovati italijanske oblasti in jih prisiliti, da bi se odrekle od Nemcev naseljeni Južni Tirolski. Na obmejni postaji Brenner je neki mladenič prinesel na br-zec »Alpenexpress« majhen zelen kovček in ga položil na mrežo za prtljago. Ko je v Bocnu izstopil, se za kovčeik ni niti zmenil, kar je vzbudilo pozornost neke potnice. Obvestila je policijo, ki je nato kovček dvignila, ko je vlak pripeljal v Trident (Trento). Ko je eden policistov prinesel kovček do manjšega dvorišča, je dinamit (bilo ga je 10 kg) eksplodiral, pri čemer sta zgubila življenje dva policista, tretji pa je bil ranjen. Atentat pripisuje italijanski notranji minister Taviani skupini neonacistov iz kroga prof. Burgerja, ki je na ta način začela izvajati svoj program nasilja, kot ga je bila nedavno napovedala. Dan nato pa je prišlo do napada na karabinjersko gorsko postojanko Stilfserjooh (ital. Stetlvio) blizu švicarsko-italijanske meje. Kakih pet teroristov je skozi eno uro držalo v šahu skupino karabinjerjev, ki so odprli nanje ogenj iz strelnih lin, vendar ni bilo ranjenih. V rimski poslanski zbornici je prišlo do razprave o teh tragičnih dogodkih, kjor so predstavniki posameznih skupin ponovili svoja že znana stališča. Po mnenju monarhistov bi bilo treba ukiniti nemški manjšini na Južnem Tirolskem vse pravice, liberalci so bili mnenja, da je treba prekiniti vsa pogajanja, komunisti so trdili, da obstaja notranja zveza med Zahodno Nemčijo, neonacizmom in panger-manizmom, kar da italijanska vlada noče razumeti. Pogajanja je treba voditi z juž-notirolskim prebivalstvom samim, ne pa po posredovanju Avstrije. Najbolj modro je povedal še poslanec Luzzatti od stranke socialproletarcev. Dejal je, da se ne sme z izgovorom terorizma zavlačevati reševanje manjšinskih vprašanj. ludi notranji minister Taviani je bil mnenja, da bi bilo krivično vzporejati neonacistične skupine z večino južnotirolske-ga prebivalstva. Seveda pa teli pojavov ne gre podcenjevati, ker se je polastil ta duh zlasti mladih ljudi, ki so popolnoma zgubili moralni čut in se opajajo z duhom krvnikov iz Dachaua. branijo uradno priznati Izraelu pravico do obstoja, dati jamstvo za njegove meje in svobodno plovbo skozi sueški prekop ter Tiranska morska vrata. Še vedno jim roji po glavi misel na popolno uničenje Izraela. Iraški obrambni minister general Šukri je npr. izjavil, da se vsi Arabci pripravljajo na usodno bitko, za katero je treba uporabiti vsa sredstva. Izrael pa ne zakriva, da smatra meje svoje zasedbe za dejanske meje Izraela. Čim dalj bodo ostale v veljavi, tem večja je verjetnost, da jih bo mogel obdržati. General Moše Dajan je celo dejal, da bo treba v primeru nove vojne zasesti arabske prestolnice, da se jih prisili na sprejem dokončne mirovne rešitve. Na vidiku je zato nova seja Varnostnega sveta, ki naj bi se pričela 16. oktobra in na kateri naj bi se razpravljalo o Bližnjem vzhodu. Zahodne države bodo predložile resolucijo, v kateri bo izražena zahteva po umiku izraelskih čet z arabskega zasedenega ozemlja, konec vojnega stanja med arabskimi državami in Izraelom, rešitev vprašanja arabskih beguncev ter svobodna plovba po morjih, prekopih in zalivih za ladje vseh držav. Britanski zunanji minister je s tem v zvezi dejal: »Čas je, da dosežemo novo stanje na Bližnjem vzhodu! Izraelu je treba s strani arabskih sosedov priznati pravico do obstoja v miru in varnosti, on pa mora s svoje strani pristati, da si ne namerava za stalno priključiti arabskih ozemelj na podlagi vojaških pridobitev.« Zgrešen korak Iz tržaških listov smo izvedeli, da bo 10. okt. v Ljubljani proces proti pisatelju Marijanu Rožancu. Obtožen je kršitve členov 118/1 in 292 jugoslovanskega kazenskega zakonika, ker je objavil nekaj člankov v tržaških revijah »Most« in »Trieste«. Na temelju istih členov sta bila svoj čas v Jugoslaviji obsojena Milovan Djilas in Mi-hajlo Mihajlov. Ko smo se podrobneje zanimali za to zadevo in še enkrat prebrali članke, ki jih baje navaja obtožnica, smo opazili veliko razliko: Mihajlovi v tujini objavljeni članki imajo politične namene, Rožančevi pa ne, ampak vsebujejo ideološko polemiko, zelo zavito in malo razumljivo, vsekakor pa dosti milejšo od tistih, ki jih lahko redno beremo po slovenskih ali jugoslovanskih revijah, ki so tudi v Trstu vsakomur dostopne. »Katoliški glas« ne more prištevati Marijana Rožanca med svoje simpatizerje ali sodelavce. Z njim lahko vodi dialog kot Z drugimi socialisti in tahko njegovo stališče odobrava ali pa tudi ne. O njegovem primeru pa moramo poročati kot kronisti ter se izreči o njem s človečanskega in slovenskega stališča. S človečanskega stališča vidimo v Rožancu tragični primer človeka, ki se mora — kot toliko drugih v zgodovini, od katere smo se tako malo naučili — zagovarjati pred kazenskim sodiščem, ker je hotel dobro svoji domovini in človeštvu ter je kot nemirni, a ne prevratniški duh bičal tisto, kar se mu ni zdelo prav. Srce nas boli, ko gledamo na Rožančev primer kot tržaški Slo\’enci. Obtožnica namreč ne udarja samo po njem, ampak postavlja na zatožno klop tržaško revijo »Most« in preko nje znaten del slo\>enske narodne manjšine v Italiji. Težko najdemo in nočemo izreči izraza, s katerim bi označili ta sunek slovenske matične domovine v slovensko narodno manjšino v Italiji, zlasti ker smo trdno prepričani, da ni bil ne nujen ne potreben in ne oportun. In to je glavni vzrok, da o njem pišemo. Hudo nam je tudi s splošnega slovenskega stališča. Doslej smo Slovenci, tudi tisti v matični domovini, veljali kot svobodoumni ljudje s širokimi in odprtimi pogledi, zdaj pa bi nas Rožančev primer, če bi se razvil tako, kakor si kot ljudje, kot narodna manjšina in kot Slovenci ne želimo, utegnil omadeževati s pečatom stalinizma. Na podlagi vsega tega smo prepričani, da so naredili zgrešen korak tisti, ki so postavili Marijana Rožanca pred sodišče. Opoteči mir na Cipru Na otoku Cipru v vzhodnem delu Sredozemlja vzdržujejo že nekaj let mir čete Združenih narodov in sicer v 400 grških in v sto turiških naseljih. Cete so iz osmih držav in štejejo 4418 vojakov ter 176 policistov. Največ jih je iz Kanade, Finske, švedske, Danske in Irske, nekaj pa tudi iz Avstrije. Da niso brez dela, priča statistika. Leta 1965 so morale te čete zatreti 550 oboroženih spopadov med Grki in Turki; smrtnih žrtev je bilo 18. Letos je bilo v prvih osmih mesecih že 346 spopadov. Navadno število teh spopadov narašča tiste mesece, ko se pojavijo novice, da se bosta Grčija in Turčija sporazumeli o usodi Cipra. Po pogodbi bodo ostale čete Združenih narodov na otoku do novega leta. Če ne bo prišlo do podaljšanja sporazuma, bi morale oditi s tem datumom s Cipra, kar je pa malo verjetno, saj bi njih odhod pahnil prebivalstvo v zelo verjetno državljansko vojno z vsemi hudimi posledicami. Težave kardinala Šeper j a »Frankfurter Allgemeine Zeitung«, eden najuglednejših zahodnonemških in tudi evropskih dnevnikov, je priobčil esej »Kardinal v Zagrebu«, ki ga je po pogovoru z dr. Šeperjem napisal njegov urednik Thomas Ross. V njem pravi med drugim: »tNi križar, ni duhovnik, ki bi šel s povzdignjenim križem v boj proti komunizmu. Toda Franjo, kardinal Šeper, katoliški nadškof zagrebški, predsednik jugoslovanske škofovske konference, tudi ni mehak, popustljiv mož, in ne kompromisar. Ko je bil apostolski delegat za Jugoslavijo na nastopnem obisku pri slovenskem ministrskem predsedniku Smoletu v Ljubljani, je bil ondi navzoč beograjski nadškof Bukatko, ne pa kardinal... Kardinal Šeper ni nikoli privolil v sporazum med Vatikanom in jugoslovansko državo...« Ta načelnost se kardinalu strašno maščuje, zakaj, kakor piše Frankfurter Allgemeine, se »državna podpora omejuje na subvencijo bogoslovni fakulteti v Ljubljani in bogoslovni visoki šoli frančiškanov v Sarajevu, na prispevke za obnavljanje umetnostno-zgodovinskih stavb in nazadnje na vplačilo deleža v pokojninske in socialnozavarovalne sklade po državi favoriziranih "duhovniških organizacij”. Bogoslovna fakulteta v Zagrebu ne prejme nič in je prav tako navezana na prostovoljne zbirke za semenišča po vsej deželi.« Letošnje poletje so bile velike jubilejne slovesnosti v Marijinem Celju na Gornjem štajerskem; tamkajšnje svetišče velja kot zgodovinsko izhodišče za širjenje krščanstva v Vzhodni Evropi in so se slovesnosti udeležile velike skupine romarjev tudi od tam, zlasti slovanske. Kardinal Šeper je organiziral hrvaško romanje in se je prijavilo nad 25.000 hrvaških vernikov. Toda komunistične oblasti so zadnji hip romanje prepovedale in torej tokrat pri oviri ni bilo nobene krivde na avstrijski strani. To je bil udarec partije proti kardinalu. Na romanje je smel samo kardinal Šeper sam in celo brez spremstva in pomoči svojega tajnika. Letos je kardinal tudi pripravil veliko gradbeno akcijo za gradnjo novih svetišč, pa mu oblasti delajo silne ovire pri podeljevanju stavbnih dovoljenj, in ni gotovo, če bo kardinal mogel načrt izvesti. Jeruzalem naj bo mednaroden Nadškof v Alžiriji kardinal Duval je v posebni izjavi izrazil željo, naj bi bilo mesto Jeruzalem postavljeno nad vse narodne zahteve ter naj bi se ukinila nadoblast sile. Potem ko je poudaril človečanske vidike problema arabskih beguncev, tako muslimanov kot kristjanov, je kardinal nadaljeval: »Težke ureditve, ki se jih bo moralo izvesti, ne smejo za vselej potrditi nadoblast sile. Vsaka oblika rasnega sovraštva mora biti prepovedana s skupnim naporom za dosego pravične rešitve. Nujno je, da se temeljito reši palestinsko vprašanje. Palestina, sveta dežela za tri veroizpovedi, ki verujejo v enega Boga, mora postati zemlja pobotanja in sprave. Eden znakov te sprave bo, ko bodo postavili svete kraje judovstva, krščanstva in islama pod mednarodno nadzorstvo.« Poljski škof Rubin o rimski sinodi Poljski škof Rubin, ki živi v Rimu in je tajnik škofovske sinode, je v nekem intervjuju glede prvega zasedanja škofovske sinode v Rimu med drugim dejal: »Škofovska sinoda je najzanimivejša in najpomembnejša uresničitev drugega vatikanskega koncila... Sinoda hoče pospeše-vati prisrčno edinost in vzajemno sodelovanje med papežem in škofi. Nadalje hoče dajati neposredna in resnična poročila o notranjem življenju Cerkve ter o njenem delovanju v sodobnem svetu. Obenem hoče olajšati soglasje vsaj v načelnih točkah cerkvenega nauka ter o načinu vsega delovanja v Cerkvi.« Sli smo v Fatimo in Lurd Kronanje svetogorske Matere božje Patriarh Delfino je tedaj izdal škofu Juriju F. Ks. Marottiju pooblastilo za kronanje svetogorske Marijine podobe, ki se je takole glasilo: Presvetli in prečastiti gospod! Poslužujem se oblasti, ki mi jo je pismeno poveril prečastiti kapitelj sv. Petra v Rimu. Vaše presvetlo gospostvo prosim, da sprejme, in Vas obenem pooblaščam, da izvršite slovesni obred kronanja, ki ga je odredil vatikanski kapitelj, čudodelne podobe Marije Device, nazvane s Sv. gore nad Gorico. Hkrati s tem pooblastilom Vam dajem pravico, da smete vršiti pontifikalna opravila v tamkajšnjem delu moje škofije, in Vam dostavljam navodila, ki mi jih je poslal vatikanski kapitelj in ki podrobno določajo potek slovesnosti. Srčno rad izpolnjujem to dolžnost, saj vem, da bi pooblastila ne mogel dati sposobnejši osebi, pa tudi sam bi bil presrečen, ako bi Vam mogel v čem ustreči. Poljubljam Vam spoštljivo roke. Vaši prečastiti presvetlosti vdani Dionizij, patriarh oglejski. Dano v Vidmu, dne 28. februarja 1111. Obredna navodila, ki jih je poslal vatikanski kapitelj, so v bistvu vsebovala naslednje predpise : Slovesno kronanje milostnih Marijinih podob je pridržano vatikanskemu kapitlju. Vrši se na praznični dan, da je večji dotok ljudstva. Priprave na kronanje trajajo tri ali osem dni. Začnejo se s prazničnim zvonjenjem in objavo posebnega odpustka. Da bi duhovna priprava vzbudila večje zanimanje in zajela vse ljudstvo, naj se vršijo tekme, umetni ognji, sveti oratoriji z glasbo in petjem. Marijina podoba naj se nese v slovesni procesiji in postavi na glavni oltar. Sledi slovesna sv. maša in venčanje. Pod Marijino podobo naj se postavi napis, ki naj vsebuje ime, kraj in dan kronanja. Natisnejo naj se ustrezne podobice, da se razdelijo Marijinim častilcem. Posebno umetniško izdelan primerek kronane podobe s primernim napisom naj se pošlje v Rim, da se izpostavi skupno z drugimi venčanimi podobami v dvoranah vatikanskega kapitlja. Brž po kronanju naj se sestavi uradna listina o kronanju, o kakovosti zlatih kron in o obveznosti, da bo podoba vsekdar skrbno čuvana. Obred venčanja se takole razpleta : duhovnik prinese na dragocenem pladnju krono k oltarju; škof kronitelj poklekne, moli, postavi krono na Marijino glavo: v istem trenutku zabučijo orgle, zapojo zvonovi in se prične streljanje z možnarji in topovi. Kronitelj zapoje Marijin spev: »Zdrava, morska zvezda!«, ki ga nato poje vse ljudstvo, pokadi podobo in odmoli še druge molitve. Obrednim navodilom je kapitelj dostavil še nekaj obrazcev za sestavo uradnih listin. Nn skienln misijon v osrčji Afriko Kakor leta 1964 romanje sv. očeta Pavla VI. v Sveto deželo je tudi njegovo letošnje . potovanje v Fatimo na Portugalskem 13. maja sprožilo v katoliškem svetu vrsto posnemovalcev. Silno je narastlo število romarskih skupki, ki so si namenile za cilj svojega obiska Fatimo. Ni čuda, da je misel, ob 50-letniei fatim-skih dogodkov obiskati irijsko globel, kjer se je Mati božja spustila na zemljo in se razodela trem neukim pastirčkom, našla rodovitna tla tudi med zamejskimi Slovenci na Tržaškem, Goriškem in Koroškem. Neumorni organizator romanj zamejskih Slovencev salezijanski duhovnik g. France Štuhec z Opčin pa je bil tisti, ki je dal tej misli zagona in ji omogočil ostvaritev. Naši rojaki so se je z navdušenjem oprijeli ter se polnoštevilno prijavili. Zaradi tehničnih ovir se je bilo treba omejiti na število 70, to zlasti zaradi pomanjkanja sob po hotelih, pa tudi ker to število ravno napolni en železniški vagon. Ker je pet prijavljencev v zadnjem hipu svojo udeležbo odpovedalo, je romarska skupina končno štela 65 oseb, ob katerih je bilo 8 duhovnikov, 2 moška ter 55 žensk. V Milanu se je pridružil še en zastopnik pavlincev, ki so prevzeli tehnično vodstvo, vitez Sv. groba comm. Giovanni Dalla Fiore, zelo fin, obziren in požrtvovalen gospod, velik poznavalec Sv. dežele in pogosten vodnik romarskih skupin v kraje Jezusovega življenja na zemlji. Prav v Fatimi je nato z nami 19. septembra praznoval 71-letnico svojega rojstva. Vsa pot je bila dolga 5000 km, pa je Bogu bodi zahvala, potekla brez večjih nevšečnosti, če odmislimo zgubljene in najdene torbice, v katerih so bili denar, razni dokumenti in potni listi ter nekatere osebe, ki so v zadnjem trenutku dosegle vlak. Vreme je bilo razen zadnjega popoldne v Lurdu ves čas sončno, potovanje pa se je razvijalo točno po programu. Vsekakor se je pa izkazalo, da je Fatima tako daleč, da bi bilo pametno v prihodnje vsaj na eno stran potovati z letalom, prav tako pa opustiti Lurd, ker sta to dva različna tipa božje poti in je zato bolje posvetiti se le enenau od obeh krajev, če se hoče doseči čim več duhovnih sadov. Vsa romarska družina se je vso pot odlično razumela med seboj; zelo prijetni družabniki so bili rojaki s Koroškega (4 duhovniki, en moški, 2 ženi, eno dekle); Tržačanke so bile vedno razpoložene za petje in smeh; tudi go riška skupina se ni dolgočasila. Dobra volja je vladala vse povsod in odstranjala nevšečnosti, ki so na vsakem romanju neizogibne. V Španiji se je že v Barceloni pridružil salezijanski brat Fr. Kogovšek ter bil vodstvu v dneh bivanja v omenjeni deželi v veliko pomoč. Na Portugalskem ga je nadomeščal salezijanski brat Jože Bergant, ki si je s svojo dobrohotnostjo pridobil splošne simpatije in je bilo vsem težko, ko nas je moral po odhodu iz Fatime zapustiti. NA POT! Romanje se je pričelo 11. septembra zjutraj, končalo pa 23. septembra zvečer. Trajalo je torej polnih trinajst dni. Ko je vlak odpeljal iz Trsta, je bilo nebo svinčeno sivo. Od časa do časa se je ulila ploha, goriški kot je bil ovit v nizke oblake, morje pa rahlo razburkano in turobno. Na postaji v Tržiču so se Tržačanom (bolje: Tržačankam) pridruži- li še Korošci in Goričani. Potovalna agencija CIT je prevzela skrb za rezervirani vagon, ki nam je bil na razpolago ves čas potovanja, le da ga je bilo treba pogosto menjavati, kar seveda pri prenašanju kovčkov ni preveč dobro hodilo, pa se drugače ni dalo urediti. 2e pred Benetkami se je vreme popravilo; v Milan smo prišli ob eni popoldne, v Genovo pa ob štirih. Tu se je bilo treba premestiti v ležalnik. 2al so ga uslužbenci pripravili za spanje šele po Ventimigli, tako da je bilo precej nepotrebnega čakanja in prerivanja. Mnogi so ležalnike prvič okusih; enim so se zdeli preveč trdi, drugim preveč ozki, vsi pa so priznavali, da je bolje noč preživeti iztegnjen kot pa jo prečepeti na sedežu v vagonu. V Ventimigli smo dobili prvo toplo večerjo: juho in okusne makarone. Tudi steklenice z vinom ni manjkalo. Tako se je dobro razpoloženje razširilo na vse oddelke ležalnega vagona in kmalu prineslo sen v oči. Vlak je drvel skozi noč ob pravljično razsvetljeni Sinji obali; kdor je še stal ob oknu, je lahko užival morje luči in ugotavljal, da so za njim ostala mesta kot Nica, Monako, Cannes, St. Raphael in druga, ki jih proslavlja turistična ter filmska propaganda. Že po polnoči je vlak zavozil v Marseille, glavno francosko trgovsko pristanišče ob Sredozemskem morju, nato pa jo začel ubirati proti franco-sko-španski meji. Droben dež je zjutraj, ko je bila še noč, pozdravil krmežljave Slovence in Slovenke, ki so se motovilili s svojih visokih ležišč. Ob šestih zjutraj v torek 12. septembra je vlak zapeljal v postajo Port-Bou, ki je že na španski strani. Treba je bilo dati ležalniku slovo in se preseliti na vlak na drugi strani postaje. Španija in Portugalska imata tako kot Sovjetska zveza ali Argentina široki tir (1,6 m), tako da noben vagon iz ostalih evropskih držav ne more preiti v Španijo in je treba ves tovor prekladati, kar seveda stroške prevoza nujno poveča. Zahvala sv. očeta slovenskim duhovnikom Slovenskim zamejskim in izseljenskim duhovnikom, ki so s svojega 7. pastoralnega tečaja v Trstu poslali pozdrave sv. očetu v Rim, je Pavel VI. preko kardinala Cicognanija poslal brzojavko, v kateri izraža svoje zadovoljstvo in želi duhovnikom posebno razsvetljenje in božjo pomoč za vedno bolj goreč in uspešen apostolat, obenem odobrava njihove obnovljene sklepe ter jim podeljuje svoj blagoslov. Prizadevanja sv. očeta za mir Sv. oče je s posebnim pismom glavnemu tajniku Združenih narodov ponudil svojo pomoč za dosego miru v Vietnamu. Pismo je bilo odposlano 22. septembra; glavni tajnik ga je te dni objavil. Prizadevanja sv. očeta so stalno usmerjena v to, da pride do trajnega in pravičnega miru v svetu. Švedska ima novega primasa Novi škof v Upsali, primas luteranske Cerkve na švedskem, je 60-1 etni dr. Ru- NA ŠPANSKI ZEMLJI Brzec, ki pa je vozil zaradi obnavljanja spodnjega ustroja proge precej po polževo, je potreboval za razdaljo 187 km kar tri ure in pol, da nas je izložil v Barce-Ioni, v glavnem španskem pristanišču. Kar kmalu je prenehalo deževati in čez čas se je pokazalo jasno nebo. Naši ljudje, skoro vsi prvič v Španiji, so se čudili ožgani in presušeni zemlji, čisto drugačni, kot so jo vajeni videti po Italiji ali v Srednji Evropi. Barcelona je veliko mesto, ki je že davno preseglo milijon prebivalcev. V pristaniškem delu je vse prej kot privlačna za pogled, toda bolj ko greš v njeno središče, bolj odkrivaš, da je to moderno in napredno gospodarsko središče. Je sedež Katalonije, kjer ljudje govorijo jezik, različen od španskega, pa ga centralna oblast v Madridu noče priznati za enakopravnega; nasprotno, noben list v Barceloni ne sme izhajati v katalonščini. Vlada v Madridu celo na .to pazi, da je škof v Barceloni vedno Španec, ne pa Katalonec. Domačini, ki so gospodarsko v vsej Španiji najbolj razviti stožer španske trgovine in industrije, to zapostavljanje le stežka prenašajo. Borijo se za avtonomijo, kulturno in gospodarsko, a do sedaj brez uspeha. Toda ukloniti se nočejo, saj vedo, da je pravica na njih strani. Pri tem jim je v oporo zlasti domača duhovščina ter mogočni benediktinski samostan Montser-rat, ki je dejansko duhovno in kulturno središče te dežele. In ta Montserrat, čudovito postavljeno Marijino svetišče sredi fantastično Oblikovane gorske gmote smo sklenili obiskati tudi mi, fatimski romarji. Komaj smo si z zajtrkom želodce ogreli v hotelu pri glavni postaji in kovčke odložili, že sta nas dva avtobusa ponesla v objem 60 km oddaljene tajinstvene Nazobčane gore, kar prav pomeni v španščini beseda Montserrat. (Dalje prihodnjič) ben Josefson. Za škofa v Upsali ga je po starem privilegiju imenoval kralj ob posvetovanju z ministri izmed treh kandidatov, ki jih je predlagal cerkveni volilni kolegij. Novi nadškof v Upsali poučuje na univerzi tega mesta in je poznan po svojih odprtih idejah. Omeniti moramo, da velja Upsala za zibelko ekumenskega gibanja. Nemški študenti pri patriarhu v Beogradu Skupino nemških študentov, ki je bila na obisku v katoliški župniji sv. Petra v Beogradu, je sprejel tudi srbski pravoslavni patriarh German. V razgovoru z njimi je dejal, da so okna in vrata za zbližanje kristjanov odprta. Toplo je pozdravil srečanje Pavla VI. s patriarhom Atenagoro v Carigradu. Mladim obiskovalcem je podelil nadpastirski blagoslov. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Smrt kanclerja ljubljanske nadškofije V sredo, 27. septembra zjutraj je umrl v starosti 59 let kancler nadškofijske pisarne v Ljubljani, kanonik, ravnatelj stolnega kora msgr. Venceslav Snoj. Namesto nadškofa dr. Pogačnika, ki se udeležuje škofovske sinode v Rimu, ga je pokopal generalni vikar ljubljanske nadškofije stolni prošt dr. Stanislav Lenič. V nagrobnem govoru je orisal življenjsko pot in lik pokojnega kanclerja, ki je bil vnet duhovnik in vzor delavnosti tor urejenosti. Do leta 1940 je bi] profesor glasbe na škofijski gimnaziji v zavodu sv. Stanislava v št. Vidu. Leta 1940 je postal ravnatelj stolnega kora, stolni organist in profesor korala na teološki fakulteti. Od leta 1945 je bil tudi škofijski kancler, nato pa upravitelj stolne cerkve. Pred dvema letoma je imel hudo operacijo, ki pa ni ustavila napredovanja zavratne rakove bolezni. Vedel je, da je zapisan smrti, vendar je do zadnjega vztrajal na svojem delovnem mestu in bil še v četrtek, 21. septembra v pisarni. Čudovito in potrpežljivo je prenašal bolečine do zadnjega; sam je zaprosil za zakramente za umirajoče v svesti si, da se mu je približal konec zemeljske poti. Bog mu bodi obilen plačnik! Slovenski jezuiti v južnovzhodno afriški državi Zambija so s 1. septembrom dobili v upravo župnijo Matero v glavnem mesLu Lusaka. To je največja župnija v tem mestu ter ima po statističnih podatkih 60.000 prebivalcev, od katerih je okrog U % katoličanov. Tako je ta župnija postala zametek novega slovenskega misijona v Afriki; v številu, kakor bodo prihajali novi naši misijonarji, v isteim razmerju se bo širilo misijonsko področje proti zahodu Lusake, ki je že gosto obljudeno, a še brez misijonskih postojank. Ze sedaj pa je bila našim misijonarjem izročena podružnica župnije Matero, oddaljena kakih 45 km proti zapadu. To pomeni 10.000 prebivalcev več katere bo treba dušnopastirsko oskrbovati. Postojanka bo poverjena p. Lovru Tomažinu, ki mu je misijonski poklic dozorel kot slovenskemu izseljencu v Argentini, pa končuje sedaj študij teologije v Pooni (Indija). V mesecu oktobru ga pričakujejo njegovi redovni sobratje v Lu-saki, da takoj po študiju jezika začne z organiziranjem misijona zahodno od Lusake. Sama župnija Matero je bila ustanovljena pred 11 leti. Je izrazito delavsko predmestje, župna cerkev je lepa, župnišče primerno. Ob cerkvi je velika in dobro opremljena dvorana ter knjižnica. Cerkev je posvečena Mariji Pomočnici. Slika na glavnem oltarju je zelo podobna brezjanski Mariji Pomagaj. 2al pa je cerkev premajhna za sedanje število prebivalstva, čeprav so ob nedeljah v njej po tri maše. Blizu cerkve je hiša afriških redovnic, ki imajo tu svoj noviciat. Vsega skupaj je 12 redovnic: tri poljske in devet zambijskih. Redovnice skrbe za cerkev in poučujejo v šolah. Blizu cerkve je tudi hiša bratov marijanistov, ki vodijo gimnazijo za fante. Vsi marijanisti (4 bratje in en duhovnik) so Amerikanci. Poleg omenjene gimnazije so v župniji še tri cerkvene osnovne šole ter šest šol, ki so državne. V župniji Matero deluje 26 različnih krščanskih ločin, katerih vsaka ima svojo cerkev ali vsaj kapelo. Vsi njihovi voditelji so Zambijci, to je črnci, le ločino nazarenov oskrbuje neki ameriški pastor. Novi slovenski misijon bo zaenkrat razpolagal s štirimi močmi: poleg že omenjenega p. Tomažina bodo v njem delovali še pater Jože Kokalj in Radko Rudež ter misijonski brat Jože Rovtar. Ta se sedaj nahaja v mestu Broken Hill blizu Lusake in Obiskuje tečaj za administrativno delo. P. Radko Rudež je pred kratkim imel zelo mučno krvavitev, ki se je začela, ko so mu izdrli zob. Krvavel je vso noč in še vse naslednje dopoldne, dokler mu niso v bolnišnici krvavenja ustavili. V mesto Lusaka je prišel s prejšnjega misijona v notranjosti Zambije 7. septembra in se takoj vrgel na delo. Trenutno skrbi za nakupovanje in dovoz strešne pločevine za novo hišo katehistov. Kot izkušenemu misijonskemu veteranu mu bodo dah misijonsko področje, dolgo 75 km zahodno od Lusake. 140 km severno od istega mesta bo p. Andjelič (Hrvat) prevzel, potem ko se bo naučil čibembščine, naj večjo župnijo v mestu Broken Hill. Tako bo novo misijonsko področje tvorilo skoro pravilen trikotnik s stranicami 160x140x140 km. Ljudi je na tam prostoru okoli 200.000, seveda rajši več kot manj. »Res, to niso mačje solze,« vzklika p. Radko Rudež v pismu, ki ga je nedavno poslal dr. Humarju v Gorico. 2e prvi dan po svojem prihodu je P• Rudež krstil na novi postojanki 14 dojenčkov, nato pa pospremil p. Kokalja na bližnji grič, da vidi svojo župnijo vsaj od zgoraj, saj si je do sedaj še ni utegnil ogledati. P. Jože Kokalj, doma iz Maribora, je izreden organizator. Sestal se je že s svojim glavnim predstojnikom ter s sestro prednico, Poljakinjo po rodu, ki vodi šolo s 1300 deklicami, da mu bosta pomagala pri pastoralnem delu. V šestih mesecih se je izredno dobro naučil jezika Bamba, sedaj ga čaka pri vsem delu še čibemb-ščina. P. Rudež svoje pismo takole zaključuje: » Oh, ko bi imel toliko denarja kot idej! Samo priti med otroke, kakšen užitek za misijonarja! Sprejmejo te s pl» skanjem ter vpitjem in vsakemu je treba stisniti roko. Kar boriti se je treba, da jo dobiš nazaj. Res čudoviti otroci! Zdi se, da živijo samo od zraka, pa so tako zdravo okrogli, da bi jih človek kar pohrustal. Naše področje je lepo — tudi vam bi se sline cedile, če bi ga videii-ln kar je glavno: od sedaj imamo lastno postojanko. Zato pa: veselite se z nami vsi naši slovenski prijatelji, kajti v bodoče se bomo pogovarjali o našem, to je slovenskem misijonu v osrčju Afrike, v glavnem mestu mlade afriške države Zambije!« Duhovniki delavci V Franciji je trenutno 51 duhovnikov-delavcev, ali kakor jim pravi drugi vatikanski koncil: Pretres au travail. Poizkus je dal dobre rezultate. To je potrdil pa-riški nadškof kardinal Veuillot stalnemu svetu francoskega episkopata. Nadškof )e pripomnil, da bodo zaradi tdh rezultatov prosili za podaljšanje poizkusa, ki je za' enkrat omejen do lota 1968. Jezuiti na astronomski konferenci Na zadnjem zasedanju združenja astro-nomov, ki je bila v Pragi, je sodelovalo tudi pet jezuitov. Bili so to ravnatelj Pa' peške zvezdame s štirimi asistenti. To je prvič, da so se zastopniki papeške zv«' zdarno udeležili astronomskega znanstvi nega kongresa v kaki socialistični diž»v*' Na kongres v Moskvo pred devetimi 1®*' jih niso povabili. Samostan benediktincev In Marijino svetišče na Montserratu, kjer je češčena črna Mati božja in kamor pride vsako leto 600.000 romarjev Iz Katalonije, ostale Španije ter iz vsega sveta OKNO V DANAŠNJI SVET > Iz popotne torbe < DR. JAKOB KOLARIČ Za Slovence se napoveduje vroča jesen. Morda bo pihala ledena burja in bo de-ževalo, toda za Slovence bo jesen vroča. Dejansko je že vroča. Kdo ve, kaj vse se zgrinja na nas. Nič dobrega se nam ne obeta. Dovolj je, če pomislimo, kaj bo s Sovodnjami in Doberdobom pa vse do Nabrežine in še naprej, če postavijo proto-sinhrotron in kaj bo z Bol juncem ter Dolino, če tik pred te vasi postavijo Fiatove tovarne Grandi Motori. Tudi o Krasu dosti govorijo. O njem pišejo, prirejajo sicer hvalevredne razstave, okrogle mize in podobno, govorijo, da je Trstu potreben sveži zrak, nekaj pa se bojijo kot 'hudič žeg-nane vode: povedati in napisati, da živijo na Krasu Slovenci in da je s Krasom treba ohraniti tudi Slovence. Te misli so mi rojile po glavi, ko sem bral, da je padel v vodo načrt, po katerem so mislili postaviti tovarne Grandi Motori pri Orehu. Družba Fiat je namreč obrnila palec navzdol. Družba sploh ne bi rada nič več gradila iz zamere, ker bo pri Neaplju zasijala nova zvezda prvega reda — Alfa Sud. Ker pa ima CIPE veliko moč, se bodo morali v Turinu ukloniti. Nagajajo pa še lahko. Takšne glasove sem ujel v torbo, ko sem hodil po Trstu. BORITI SE BO TREBA ZA NAŠ OBSTOJ Hudo me je zaskelelo, ko sem videl, da so med pogovorom o novem načrtu za tovarno Grandi Motori kazali s prstom na veliko področje tik pod Boljuncem in Dolino. Vzel sem pot pod noge in jo mahnil k prijatelju v Boljunec. Naši ljudje v Dolini so že okusili »sladkosti« razla-ščevanja, v Boljuncu pa ne toliko. Ali pridejo kmalu tudi oni na vrsto? Prijatelj je žalostno pokimal. Gotovo, je rekel. Kaj Pa naj sicer pomeni skleip EPIT-a, da se bo takoj pobrigal za zakon o razlastitvi novih površin, kjer naj bi postavili tovarne Grandi Motori? In pravijo, da bodo zahtevali kar milijon kvadratnih metrov! Nekdo, ki je lahko videl nove načrte, je rekel, da so sprva hoteli razlastiti celo Pokopališče v Boljuncu. Zdaj ga bodo menda pustili, pač pa vzamejo športno igrišče. Pravijo, da ga bodo zgradili drugje blizu doline. Siicer pa bodo s prostorom za tovarno rinili tudii v Dolino baje prav do ceste pod županstvom. S prijateljem sem si ogledal ves ta prostor in videl, da so vrgli oči na najlepše površine, ki so še obdelane. In vendar imajo prostor drugje, kamor tudi ne bi bilo treba speljati železnice. Pa vas bo kdo branil, sam rekel. Kdo neki, je odgovoril prijatelj. Tisti, ki bi nas radi, so brez moči, drugi pa nočejo. Ali nisi bral izjave komunističnega sindikata, ki zahteva, da mora biti nova to-varna tu v tržaški pokrajini? Slovenska skupnost? Ta ima menda sporazum z levo sredino, da bodo lahko vzeli le tisto, kar bo dopustil medobčinski urbanistični načrt. In kje je ta načrt? So ga že izdelali in kaj določa? Kaj pravita k vsemu temu dolinski župan in občinski odbor? Jaz zelo cenim Slovensko skupnost, je rekel prijatelj, samo njej zaupam svoj glas, toda tu so od zadaj tako veliki interesi močnih Političnih in gospodarskih sil od vlade do komunistov, da bodo — tako se bojim — nas Boljunčane in Dolinčane ter Slovensko skupnost gladko pohodili. Ali naj torej vržemo puško v koruzo? Tisto ne, je končal prijatelj. Boriti se moramo in se bomo. Za naš obstoj se moramo vedno boriti. Zdaj pa spijva kozarček domačega, saj ga pijemo tudi pri pogreb- ščini in že mislimo na bodočnost. Takšen je zakon življenja. BRIDKOSTI NAŠEGA KMETA Zadnji teden v septembru je bil izredno lep in sončen. Morda se je hotela narava malo oddolžiti za vreme, ki je bilo letos res neugodno. Najprej suša, nato dež, ko bi ga ne bilo treba. Letošnjo letino na polju je vzela suša. Bil sem na trgatvi v Borštu in Sv. Križu. Znanci iz Nabrežine so že potrgali, ko sem prišel tja. Rekli so, da se boje ptičev. Lani so bili med zadnjimi, pa so ptiči pojedli več grozdja, kot so ga potem oni potrgali. Letos so nekateri zgodaj potrgali tisto malo, kar ni vzela suša. To vino bo kislo. Prijatelji v Sv. Križu so imeli vsaj toliko sreče, da so ujeli zadnji teden sonca. Ljudje se boje ptičev, da ne požrejo tistega, kar ni vzela suša. Pa tudi divjad dela škodo na povrtnini in rožah. Nazadnje bodo prišli še lovci in polomastili, kar je ostalo. Za nas, ki delamo na polju, je res trdo, je rekel Križan. Delaš in se mučiš, potem ti delajo škodo mestni izletniki, slabo vreme, divjad in lovci. Vendar ljubim to zemljo in je za vse na svetu ne dam iz rok. Zdi se mi, da naši ljudje vse prelahko prodajajo zemljo. Le poglejte malo okoli: tisti kos tam je ograjen. Kupil ga je neki Italijan. Tam gori si zida hišo neki tržaški advokat. Tam spodaj sta na prodaj dve lepi parceli. Vidite, tako je na tem majhnem koščku, ki ga imava pred očmi. Podobno je v drugih slovenskih vaseh. Vsa ta zemlja je bila še pred kratkim naša, slovenska. Cesar nam ne vzamejo, sami preveč radi prodamo. Napišite v časopis, da je zemlja zlasti blizu mesta danes najboljše naložen kapital. Tudi če je ne obdeluješ, njena vrednost stalno raste. Zato jo je dobro držati tudi z gospodarskega stališča. Jaz pravim vsakemu, naj je ne proda, če ni res velike sile in potrebe. In če je že tako, naj dobi slovenskega kupca. Južni Tirolci ne dajo zemlje iz rok pa če jim gre še tako za nohte Res pa je, da dobijo pomoč z druge strani, medtem ko se matična domovina za nas ne zmeni. Rajši zbira denar za Arabce... MAOCETUNGOVE MISLI Na Proseku seim srečal možaka, ki je stal pred nekim čudnim lepakom, seveda italijanskim, ki je poveličeval Maocetun-govo misel. Mož se je muzal pod klobukom. Takoj sem videl, da je prebrisan. »E, sem že videl tisto knjižico po televiziji. Pravijo, da morajo Kitajci moliti iz nje, kakor naši duhovniki iz brevirja. In čudežno moč ima baje. Neki brivec je povedal, da obrije desetkrat več brad kot prej, dokler je ni bral. Jaz bi svetoval našim vnetim komunistom, naj preizkusijo njeno čudežno moč. Podtaknejo naj jo kokoši, >ko leže jajca. Mogoče jih bo znesla deset na dan, debelih kot Maove glave* S tem sem za danes izpraznil popotno torbo. Pa še prihodnjič kaj. Ljudje znajo vedno kaj zanimivega povedati. -u-j. Skof Ražman Sredi letošnjega poletja je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala in založila prvi del življenjepisa o škofu Rožmanu, ki je izšel izpod peresa znanega pisatelja nabožnih knjig dr. Jakoba Kolariča GM in nudi duhovno podobo velike osebnosti na prelomnici časa. Knjiga je obširna, ima 380 strani in se zelo prijetno bere. Stavki so tekoči in potegnejo kakor magnet bralca za seboj. Piscu je v polni meri uspelo, da ni ostal suhoparen zgodovinar, ki bi nanizal le dolgo vrsto letnic in imen, temveč je težil za tem, da v knjigi predvsem govori škof Rožman sam in to z lastnimi besedami, ki jih je napisal ali spregovoril ter z lastnimi dejanji, ki so bile njegove stvaritve. Piscu dr. Kolariču gre vsa pohvala, da se je skrbno in zavzeto lotil težavnega dela zbiranja podatkov o škofu Rožmanu in tako izdelal življenjepis, ki naj bi bralcu čim bolj približal tega tako dobrega, a obenem od komunistične propagande umazanega in opljuvanega človeka z mehkim koroškim značajem. Noben še tako hud »antirožmanovec« ne bo mogel trditi, da je vsaj ta prvi del, ki je že izšel, enostransko ali pristransko pisan. Dr. Kolarič je velikega pokojnika dobro od blizu poznal, zato ni mogel videti na njem samo svetlih strani, temveč je poznal tudi njegove osebne napake in pogreške ali manj posrečene poteze, ki jih je kot škof naredil. V petih poglavjih se pred bralcem razvije kakor v pramenu žarkov iz filmske kamere veliki lik moža, ki se je rodil kot kmečki otrok 11. marca 1883 v Dolinčičah, fara Šmihel v Podjuni na Južnem Koroškem, 14. julija 1929 pa v ljubljanski stolnici doživel polnost duhovniškega posvečenja z dvigom v škofovski red. Knjiga se zaključi z datumom 6. julija 1930, ko naj bi novi škaf nastopil na dijaškem kon-gregacijskem zborovanju v Celju. Med le- S stil niškega attnskeea sveta Nemški kulturni institut v Trstu Ravnatelj nemškega kulturnega instituta je najavil kulturni spored za naslednje leto. Predvidenih je več predavanj znanih osebnosti, veliko kvalitetnih koncertov, gledališka prireditev, dokumentarne in umetnostne razstave in predvajanje filmov. Institut prireja tudi več tečajev nemškega jezika. V petek 29. septembra je goriški občinski svet potrdil diva važna odborova sklepa. S prvim proda občina deželi prostor v ulici Roma, na katerem je do zdaj stala nižja srednja šola »Favatti«. Na tem prostoru bo sezidala dežela novo veliko moderno stavbo, ki bo sedež deželne ustanove za raziskavo in razvoj kmetijstva. V stavbi pa bo tudi prostor za avditorij, do katerega bodo imeli pravico vsi občani ne glede na politično prepričanje in jezik. Avditorij bo seveda moral biti opremljen z odrom za gledališke predstave. Z drugim sklepom je občina razpisala natečaj za načrtovanje te stavbe, in tu je prišlo do razcepa med večinskimi strankami. Odbor je namreč (tako nam zatrjujejo!) z veliko večino izrazov in glasov, torej tudi iz socialističnega sektorja, sklenil, da se smejo natečaja udeležiti le inženirji iz goriške province in pa arhitekti, vpisani v Vidmu in Trstu (ker v Gorici nimajo svoje zbornice), toda bivajoči na Goriškem. Tem inženirjem in arhitektom pa se lahko pridružijo tudi oni iz drugih krajev dežele in države, toda vedno pod pogojem, da načrt predloži eden iz goriške province. Na seji občinskega sveta pa so socialisti predlagali, da se smejo natečaja udeležiti inženirji in arhitekti iz vse naše dežele in celo iz vse države. Zaman je bilo pou- DAROVI: Prispevki za Dom v Skednju v mesecu septembru: Skupni prispevki 20.500; N. N. 20.000; N. N. 10.000; N. N. 6.6000; N. N. 4.000; gospa Udovič 2.000. Vsaka po tisoč lir družine šuman, Ota, Bamafi, Umari. llllllllllllll II .................................................................................... milil.. JOSEFINE STEGBAUER 34 nadvse pomemben dan. Med krstom so vsi v postelji in premišljevala. Lica so ji huj- darjeno, da se Videmcani in Tržačani niso arz.an tega pravna, ko so tudi oni zidali tatce stavbe. Socialisti so vztrajali na svojem predlogu, češ da je treba dau možnost uueiezbe pri natečaju širšemu krogu strokovnjakov, ki lahko prinesejo kaj novega m lepega. Nekateri pa pravijo, da je socialistom šlo za to, da se natečaja lahko udeleži neposredno kdo od socialističnih strokovnjakov, ki pa ne prebiva na Goriškem... In tako so vsi svetovalci imenoma glasovali in potrdili oba odborova sklepa, prvega enoglasno, drugega pa z izjemo socialistov in komunistov! Povedati pa moramo, da sta dva socialistična odbornika s