PORTRETI
Igor C/rdina BREDA POQORELEC
Zgodovina slovenskega knjižnega jezika in razumevanje našega 16. stoletja
Breda Pogorelec (1928 2006) je s svojimi pobudami in razlagami pomembno zaznamovala tematizacijo mnogih vprašanj, ki so si v teku let pridobila status jezikoslovnih in kulturnozgodovinskih stalnic. Med epohami, ki so jo vznemirile do te mere, da jim je posvetila svojo raziskovalno pozornost, je bila tudi reformacija. Čeprav slednje ni mogoče šteti med njena »najintimnejša« študijska področja - besedna umetnost Ivana Cankarja ter problematika sodobnega slovenskega knjižnega jezika staji bili brez dvoma veliko bližji in ju je dojemala mnogo bolj osebno , pa lahko rečemo, da sodijo študije, ki jih je namenila našemu 16. stoletju, med najinten-zivnejše, in to ne le v opusu, ki ga je zamejila s svojim imenom, ampak v slovenistiki polpretekle dobe nasploh.
Breda Pogorelec reformacije ni razumevala izolirano in insularno, ampak jo je kljub edinstvenim dosežkom štela za dogajanje, ki je vpeto v daljši kontinuum. Slednjega je pogosto označevala s pojmom razvoj, pri čemer pa pred očmi ni imela hegeljanske sheme neizogibnega napredovanja, temveč zgodovino kot celoto. Njeno preučevanje, razumevanje in interpretiranje je utemeljevala na monu-mentalnemu llankejevemu vodilu: povedati tako, kot je dejansko bilo tako v plimah kot pri osekah. Seveda si Breda Pogorelec tega načela ni predstavljala naivno in dogmotvorno, kot postavitev stvari na svoje nepremakljivo mesto, ampak kot nenehno poglabljajoče se razvidevanje ob vse kompleksnejših spoznanjih ter ob nenehno naraščajoči vednosti. Njene raziskovalne nazore, ki jih lahko »po-krijem« s pojmom preliminarizem, najbolje izraža misel: »Vsak vidi zgodovino knjižnega jezika drugače, kakor jo je videl rod pred njim,
346
IÇOR QRDINA
v drugih okoliščinah. In zaradi teh drugih okoliščin je potrebno, da vsak rod raziskuje naprej. Kajti zgodovina ni nikdar raziskana za vse večne čase.«1 Na srednjeveško vodilo - ki gaje v 16. stoletju revita-liziral predvsem Flacius Illyricus - IlisLoria est fundamentum doctrinae2 - ni mogla pristajati. Današnjosti ni štela za sužnjo nekdanjosti, marveč za eno njenih možnosti.
Po drugi strani pa je treba poudariti, da si Breda Pogorelec sedanjosti brez zgodovinskih koordinat nikakor ni mogla predstavljati vsaj kot smiselnih ne. Z nami se nič ni začelo, lahko pa se, če nismo dovolj pozorni, marsikaj vrednega in celovitemu življenju potrebnega konča. V dobi prevlade sinhronega načina gledanja na znanstvene probleme pri čemer je zgodovina dojemana le kot zaporedje enočasnih struktur in ne kot kontinuum z mnogimi medsebojnimi povezavami so bila takšna razumevanja nestandardna. Breda Pogorelec je vsekakor pripadala humanističnim raziskovalcem klasičnega tipa: svoje spoznavne instrumente si je na podlagi lastnih izkušenj z gradivom in kritičnega sprejemanja iz opusov velikanov jezikoslovne (slovničarji iz Port-Royala, Wilhelm von Humboldt, Jan Gebauer, Stanislav Skrabec, Jan Ignacy Niecislavv Baudouin de Courtenay, Ferdinand de Saussure, Rajko Nahtigal, Anton Breznik, Vilém Mathesius, knez Nikolaj Sergejevič Trubeckoj, Fran Ramovš, Bohuslav Havrânek, Lucien Tesničre,Jerzy Kurylowicz, Roman Osipovič Jakobson, Aleksander Vasiljevič Isačenko, Avram Noam Chomsky, Umberto Eco, Tullio De Mauro, Jerry Alan Fodor, Jerrold Jacob Katz), historične (Anton Tomaž Linhart, Franz Leopold von Ranke, Milko Kos, Fran Zwitter, Alan John Percivale Taylor), literarnozgodovinske (Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, France Kidrič), filozofske (René Descartes, David Hume, Ernst Cassirer, Ludwig Wittgenstein, Jan Mukafovsky) misli izoblikovala sama.3 Takšno
1	B. Po go relec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I, ur. K. Ahačič, Ljubljana 2011. 166.
2	Prim. R. L. Benson in G. Constable s C. D. Lanham (ur.). Renaissance and Renewal in the Twelfth Century, Cambridge (Mass.) 1982 (ponatis iz 1999), 406.
3	O opusu skoraj vseh naštetih jezikoslovcev, literarnih in siceršnjih zgodovinarjev ter filozofov sva. se z Bredo Pogorelec po njeni upokojitvi dovolj obširno pogovarjala. Iz posameznih pripomb vem, daje bila seznanjena tudi z nekaterimi mislimi Willarda Van Ormana Qiunea, čeprav se globina njene recepcije del
347
PORTRETI
početje je bilo v dobi njenega raziskovalnega vrhunca »proti toku«, saj avtoritete praviloma niso bile razumljene kot opora oziroma vzpodbuda za lastno delo, marveč so bile njihove interpretacije stvarnosti praviloma dojemane kot dokaz ali vsaj kot navodilo, v katero smer seje treba napotiti. Pri Bredi Pogorelec seje do takšnega statusa do določene mere povzpel samo izvirni Sperans, tj. Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939 (s Predgovorom k drugi izdaji 1957). Predelav prvotno objavljenega teksta - to vem iz številnih pogovorov z njo ni štela izboljšave (čeprav je bilo na podlagi privatne recenzije Boga Grafenauerja iz tega marksističnega političnozgodovinskega traktata odpravljenih lepo število pomot4), ampak jih je razumela kot davek vlogi in položaju avtorja v novo-jugoslovanski stvarnosti.
Številni sodobniki Brede Pogorelec tudi na ljubljanskem poldnevniku niso čutili niti najmanjše potrebe po spoznavnem samo-utemeljevanju na klasični humanistični paradigmi. Poznavalska kril ika ni bila osnovna poteza njihove delovne metode; raje so hlastali za avtoritetami, na katere bi se mogli naslanjati, da bi s tem demonstrirali avantgardnost ali vsaj aktualnost svojega početja. Pri tem marsikdaj niso bili posebej tenkovestni in so (se) raje razkazovali kot pa dokazovali. Najdlje je v tem šel eden naših slovničarjev nomina sunt odiosa! , ki celo klasifikacijskih vprašanj ni bil sposoben reševati samostojno in je razvrstitev slovenskih členkov povzel kar po češki gramatiki Jana Petra, pri čemer pa se nikoli ni potrudil, da bi se zares seznanil z idiomom, iz katerega je prevzemal svojo učenost. Tudi potrebe po tem, da bi navedel svoj vir, ni čutil. Generacijo pozneje je takšna paradigma dela v humanistiki - pa celo širše - postala povsem
slednjega 111 mogla primerjati s poznavanjem temeljnih idej Chomskega, Fodorja (o čigar priimku je dolgo ugibala, kako se ga prav izgovori) 111 Katza ali semiologije Umberta Eca. Zanjo sta bila zelo pobudua 111 navdihujoča predvsem pri obravnavah stila - še umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in Nace Sumi. Toliko in toliko let pozneje je velika škoda, da je Breda Pogorelec prenekarero poglavje iz sintakse, semantike in semiologije tematizirala zgolj ustno (še posebej tista vprašanja, ki niso bila neposredno povezna s preučevanjem sloga, ampak s filozofijo jezika).
4 15. Grafenauer, »Ob štirih izdajah 'Speransa'«, Zgodovinski časopis XXXIII, 1979, 559.
348
IQOR QRDINA
običajna. Daje bil njen uvajalec v slovenistiko za Bredo Pogorelec, ki je izvrstno obvladala vrsto slovanskih in drugih jezikov vključno z latinščino - in je zaradi tega lahko hitro ugotovila, kaj je izvirno, avtorsko mišljenje, kaj pa »palimpsest«, znanstveno mrtev in nevreden intenzivnejše izmenjave mnenj, je na dlani. Njej spoznavna vprašanja niso veljala le za znanstvena, temveč jih je dojemala celovito človeško in življenjsko, torej tudi kot etična. Kdor jih ni razumel tako, je bil po mnenju Brede Pogorelec zaznamovan s »kulturnim primanjkljajem«. To je bila pravzaprav najtežja kritika iz njenih ust. Izrečena je bila kar pogosto, vendar nikoli ne v zlohotnem tonu.
Toda drugi slovenisti nič boljši pa niso v institucijah dominantni zgodovinarji, ki so se pri pretresu problematike starejših dob nekritično zagledali predvsem v avstrijsko uvozno robo (kar je ob Bredi Pogorelec že pri prvih korakih vnovične uveljavitve aprio-ristične kvazikritičnosti oziroma nereflektiranosti v našem humanističnem prostoru ugotavljal tudi Nace Sumi5) - se zaradi čedalje očitnejših in vse bolj izzivalnih zablod niso vznemirjali. Prav nasprotno: umanjkanja nenehnih ugovorov proti svojemu zavrženemu početju (ki bi lahko bili vedno isti), niso razumeli kot najhujše kritike, temveč kot pritrjevanje. Potem so z aktivistično vztrajnostjo iz leta v leto brezsramneje izkoriščali zvestobo Brede Pogorelec klasičnemu pojmovanju raziskovalnega dela ter se brez predsodkov instalirali za svojevrstne personalne institucije. V slovenistiki se je tako odkrito začelo govoriti in celo pisati o »jezikoslovcih vodnikih«. Na tak način seje v njej krepila monološka struktura, ki v ospredje ni postavljala znanstvenega problema, temveč njegovega temati-zatorja. Kdor sije drznil kaliti idilo tako skonstruirane »stroke«, ki se je vse odločneje odlepljala od znanosti, je bil pričakan z nergaškim srednjeevropskim vprašanjem (njegovo formuliranje je svojim sodobnikom pripisal Kari Kraus): Quousque tandem., Calo, abulere palienlia nostra? Problem, skratka, ni bil več vijugaste stranpoti uporabljajoči verižnik Katilina, ampak nepodkupljivi Katon.
5 Nace Sumi je o tem spregovoril že spomladi 1996 v okviru diskusije na simpozij u, katerega rezultat je bil naslednje leto izšli zbornik Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas (uredil ga je D. Nečak; žal v njem razprava, na posvetu ni mogla bili povzeta).
349
PORTRETI
Breda Pogorelec je takšno sprevrženo stanje stvari premnogokrat izkusila na lastni koži. Čeprav zaradi njega ni čutila obupa - tega bridkega razkošja si ni dovolila nikoli , pa ni mogoče reči, daje ni prizade(va)lo. Pri tem je bilo še najmanj pomembno, da je zato doba, v kateri je raziskovalno delala, izgledala manj njena, kot je dejansko bila. Uveljavitev lastnega imena je ni zanimala toliko bolj pa intelektualni domet stališč, ki jili je zagovarjala.6 Sedaj, ko imamo pred seboj že prva dva zvezka njenih jezikoslovnih spisov,7 lahko vsakdo vidi, kaj jo je pravzaprav mučilo: slovenistična lingvistika se v obdobju po Ramovšu v dobršnem delu ni razvijala kot humanistična veda, marveč kot veščina in kot instrument (samo)promocije. In ko se je oder zaradi teka let začel izpraznjevati, so pod reflektorji javne pozornosti čedalje očitneje začele zijati mučne praznine. Se bolj pereče so postale razmere v zgodovinopisju, kjer seje o našem jeziku začelo razpravljati v slogu »divje misli«. Slovenščina tako naj ne bi bila več iz praslovanščine kontinuirano razvijajoče se sredstvo sporazumevanja ter instrument osebne in skupnostne ekspresije. Omalo-važevalno odpravljanje jezika ki v imenskem gradivu izpričuje najdaljšo, najtrdnejšo in najbolj neovrgljivo kontinuiteto kulture oziroma civilizacije v našem prostoru kot kriterija za občeveljavno opredeljevanje procesov je neznanstveno početje par excellence. Z zapisovanjem se zgodovina začenja. Zgolj z materialnimi preostanki življenja se lahko ukvarja le arheologija. Tudi v tisočletjih pisave. Humanistika brez jezika ne more. Antropologija v nekaterih poglavjih lah ko. To pa so bistvene razlike, ki so v slovenskem prostoru vsem recepcijam Bronislawa Malinowskega, Claudea Levi-Straussa
6	Prim. B. Pogorelec, n. d., 166: »To, kar spoznavajo strokovnjaki, bi moralo na poseben način postati splošno spoznanje. Torej bi moralo skozi šole z zanimanjem učencev na neki način postati last vseh, kajti vsakdo bi moral vedeti vsaj osnovne stvari, moral bi poznati našo preteklost in moral bi razumeti in spoštovati to, kar seje zgodilo do tega trenutka. Samo na ta način se bo lahko dejavno in ustvarjalno pridružil tej dolgi, dolgi verigi ustvarjalcev.«
7	Prvi zvezek o zgodovini in drugi o stilistiki slovenskega knjižnega jezika sta uredila K. Ahačič 111 M. Smolej; izdana sta bila leta 2011. Za objavo primernega gradiva iz zapuščine Brede Pogorelec pa je vsaj še v obsegu treh podobnih knjig (obsežna disertacija o slovenskem vezniku, sociolingvistični, skladenjski, avtobiografski, aktualistični in esejsko naravnani spisi).
350
IQOR QRDINA
in Michela Foucaulta ter njihovih podeželskih izdaj navkljub še veliko premalo uzavestene. »Kulturni primanjkljaj« je še vedno aktualen pojem.
Vse doslejšnje načelno in povzemalno razpravljanje o razumevanju znanstvenega dela, jezika in zgodovine je (bilo) potrebno za dojemanje zahtevnosti misli Brede Pogorelec o slovenski reformaciji (pa seveda tudi o drugih temah). 16. stoletje ji je pomenilo nekakšen povzetek poprejšnjega dogajanja na naših tleh. Takšen pogled upra-vičuje Trubarjevo opisovanje in kritiziranje zatečenega stanja. Refor-matorjeva pripomba o napačnem prevajanju v Očenašu v Katehismusu z dvejma izlagama 1575 (daje za poslovenitev poskrbel »[ejden, kir nei zastopil latinski ne nemški,« pa je zato »bessedo kralestvu na bogastvu preobernil«8) brez dvoma opozarja na prevlado jezikovne tradicije nad inovacijo v določenem segmentu izrazne stvarnosti in to v času, ki je bil v vsej zgodovini naše materinščine najmočneje zaznamovan z dinamiko. Breda Pogorelec je v eni svojih preglednih študij poudarila: »V razdobju od Brižinskih spomenikov do nastanka Celovškega in Stiškega rokopisa je doživel slovenski jezik tako nagel razvoj kot nikoli več kasneje.«9
Religiozna, še posebej v liturgičnem okviru pojavljajoča se besedila (npr. Očenas), ki ohranjajo konservativna stanja njihovo morebitno spreminjanje pač ne zadeva samo na vprašanje jezikovne natančnosti, ampak tudi pravovernosti , v srednjem veku evidentno niso celovito (oziroma sistemsko dosledno) sledila splošnim inovacijskim tendencam. Se najmočnejšo sled so te zapustile v glasovju, medtem ko so oblike in skladnja kljubovale spremembam tudi v kar najširše nepismenem prostoru, ki se ni mogel pohvaliti s posebej velikim številom specialističnih poučevalnih institucij. Slovenski etnični prostor, ki je vse do 2. polovice 15. stoletja poznal škofijske sedeže samo na svojem obrobju, je bil na izjemno močnem prepihu in izpostavljen spremembam in vendar so se v religioznih besedilih ohranjala jezikovno presenetljivo konservativna stanja (v Celovškem rokopisu naletimo celo na sledove aorista)! Vse do reformacijske dobe
8	F. Krajnc - Vrečko (ur.). Zbrana dela Primoža Trubarja II. Ljubljana 2003, 116.
9	B. Pogorelec, n. d., 19.
351
PORTRETI
v religiozni praksi ohranjena prvotna formulacija Gospodove molitve, ki jo je zaradi odsotnosti pojma kraljestvo (izpeljanega iz osebnega imena Karla Velikega) ali cesarstvo (omenjeni vladar je bil prvi tovrstni monarh po propadu rimskega imperija na evropskem Zahodu)10 treba postavljati v predkarolinški čas, je morebiti najnazor-nejše potrdilo povedanega.
Nič manj pomenljivo ni imensko gradivo. Kot prostorskoopre-deljevalni prilastek se v njem na našem ozemlju velikokrat pojavlja etnična oznaka; tradicionalne kronovine, ki so se večinoma razvile iz Karantanijo obdajajočih mark, so nastale prepozno in so bile za idearij in imaginarij večine ljudi premalo pomembne, da bi lahko zmerom označevale njihova domovanja in posredno tudi pripadnost ali izvor. Tako je od visokega srednjega veka dalje obstajal slovenski (nemški ustreznik: windisch) in ne koroški Gradec (v Mislinjski dolini) nasproti bavarskemu na Štajerskem (ob Muri), čeprav sta bila do 15. stoletja v različnih deželah (načeloma bi tudi to lahko veljalo za njuno ključno specifiko oziroma diferenco vendar ni!). Imenske oznake se v dolgih časovnih obdobjih niso spreminjale oziroma prilagajale politični stvarnosti. Pogosto so vztrajale pri etničnem redu označevanja. Z nasprotno prakso je širše postregel šele novi vek. V 14. stoletju osnovani Rudolfswerth (počastil naj bi (nadvojvodo Rudolfa IV. Ustanovitelja) je v slovenščini značilno ohranil ljudsko poimenovanje, tj. Novo mesto.11
Breda Pogorelec je na podlagi temeljitega poznavanja jezikovne razslojenosti, razvojnih tendenc ter kompleksnega razmerja med tradicijo in inovacijo razvila tezo o obstoju več tipov slovenskega pisnega jezika v srednjem veku.12 Velik problem njene interpretacije je, da je dejansko vsak danes znani tedanji tekst ustvarjen v drugi obliki, na kar pa bi mogla vplivati tudi različna namembnost izpričanega gradiva (neposredneje primerljivi so edino Celovški in Stara-
lo V cirilmetodijanski kulturni tradiciji zavezanemu prostoru formulacija Očetiaša vsebuje besedo cesarstvo.
11	Ime Rudolfovo v pomenu Novo mesto seje pojavljalo le sporadično.
12	Njene oznake so drugačne (deloma navezane tudi na Breznikovo tradicijo); termin slovenski pisni jezik v srednjem veku uporabljam zaradi jasnosti. Prim. B. Pogorelec n. d., 55.
352
IQOR QRDINA
gorski rokopis ter spovedni obrazci v Brižinskib spomenikih in Stiškem rokopisu). Če bi bilo ohranjenih besedilnih pričevanj več, bi utegnilo biti število (pod)tipov slovenskega pisnega jezika v srednjem veku višje. Njegove nove oblike bi se lahko pojavile že v drobcih, ki jih Breda Pogorelec v svojih osrednjih študijah ni upoštevala. Različna narava posameznih spomenikov naše materinščine bi vsekakor kazala na še večjo diferenciranost, kot jo je zaznala pokojna profesorica. Avtorska slovenščina v srednjeveškem ljubezenskem pesništvu (drobci pri Ulrichu Liechtensteinskem in Osvvaldu Wolkensteinskem ter v Turjaškem rokopisu13) se že načeloma močno razlikuje od institucionalne, tj. tiste, ki je prisotna v cerkvenih in posvetnih (denimo ustoličevanje koroških vojvod) obredih.
Jezikovni položaj ob zori reformacije je vsekakor bil kompleksnejši, kakor so si ga predstavljali starejši filologi oziroma lingvisti. Za veliko poglobitev resne jezikoslovne razprave o izhodiščnem stanju, na katerega je naletel Trubar, ima Breda Pogorelec daleč največje zasluge. Primerjati jih je mogoče s tistimi, ki si jih je v literarni vedi pridobil Ivan Grafenauer. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali je vizija različnih pisnih realizacij kultiviranega jezika, kakršno je zagovarjala profesorica Pogorelčeva, povsem ustrezna, saj ni mogoče dokazali kakšne skriptor(ij)ske tradicije, ki bi bila pravzaprav nujna za njeno interpret acijo. Na to je opozoril že Boris Paternu,14 vendar s premočno naslonitvijo na preživele mišljenjske obrazce, da bi lahko bil prepričljiv. Breda Pogorelec je tako intelektualno superiorno ubranila svoje videnje - s poudarjanjem, da vsebinska identičnost Celovškega in Slarogorskega rokopisa (ki jo dopolnjujejo nekatere jezikovne sorodnosti) upravičuje misel na obstoj standard(izira)nih cerkvenih (tekstnih) pomagal.15 To je bilo izrečeno formulacijsko dovolj previdno in retorično nesugestivno, vendar vseeno povsem jasno. Danes je dejansko odprto samo še
13	Zaradi nahajališča Turjaškega rokopisa tj. na notranji platnici knjige posvetnega prava je mogoče domnevati, da ta danes le v posameznih besedah razberljivi rokopis predstavlja primer viteškega pesništva. Tekst iz območja kleriške kulture bi se veliko težje mogel znajti na takšnem mestu.
14	B. Paternu, »Nekaj pripomb ob Starogorskem rokopisu«, Jezik in slovstvo XIX, 1973-1974, 309.
15	B. Pogorelec, n. d., 212.
353
PORTRETI
vprašanje o prepisovalnih tradicijah in njihovi kontinuiteti, medtem ko o obstoju kultiviranega izročila v slovenščini ki se je skozi kaskade časa in razpoke prostora kdaj pa kdaj moglo prenašati tudi samo ustno - ni več utemeljenega dvoma. Trubarjevo opozarjanje na napačnost prevajanja Očenaša govori o ohranitvi in prenašanju prvotnega obrazca Gospodove molitve skozi ves srednji vek, tj. skozi epoho, v kateri se je, kakor smo že poudarili, slovenščina v govorjeni obliki najbolj spreminjala. Odsotnost literarne tradicije - slednje na podlagi ohranjenega zelo skromnega fonda srednjeveških rokopisov pač ni mogoče dokazovati , nikakor ne pomeni neobstoja kultiviranega jezika v institucionalizirani rabi. Poročila o obredu ustoli-čevanja koroških vojvod pričujejo o njegovi eksistenci tudi brez eksaktnega zabeleženja besedilnih formul(acij).
Breda Pogorelec je v Trubarjevem opusu primarno videla veliko razširitev tistih variant kultivirane slovenščine, ki sta izpričani v Celovškem in Stiškem rokopisu.16 Na vsak način je šlo za jezikovno tradicijo, ki je presegala dialektalni govor ne samo po širini besednjaka in v kompleksnosti sintaktične strukturiranosti, ampak tudi v glasovju in pri oblikah. Na to po njenem kaže predvsem ohranjanje nekaterih starejših razvojnih stanj pri Trubarju (npr. hočo za hočem). Zato je toliko bolj presenetljivo, da seje pokojna profesorica pustila ujeti v intelektualno insuficientno razpravo o ljubljanščini kot osnovi knjižne slovenščine, kakršna je izpričana v naših najzgodnejših knjigah. Hipoteza, kije to diskusijo sprožila, sploh ni upoštevala sintaktične pla(s)ti jezika, v kateri se je zagotovo najočitneje kazal vpliv tradicionalne retorike evropskega Zahoda. Leta 1983 je Breda Pogorelec izrecno govorila o »knjižnojezikovnem konstruktu«, se pravi o idiomu, ki na dialektalni ravni sploh ne obstaja. Značilno pa ga je navezovala le na dobo pred Trubarjem.17 Ta izraz naj bi bil, in to v dveh variantah, eden od virov v reformaciji oblikovanega in s slovničnimi kategorijami na ravni svoje dobe - kakor je pokazala Bohoričeva slovnica Zimske urice (1584) opisljivega jezika, ki se najde v spisih naših protest antskih avtorjev. Kot njegov drugi temelj
16	B. Pogorelec, n. d., 57 -60. Poudariti gre, da Breda Pogorelec Stiskega rokopisa ni videla kot dokumenta enega lipa srednjeveškega pisnega jezika.
17	B. Pogorelec, n. d,, 90.
354
IQOR QRDINA
je tedaj navajala ljubljanski urbani govor.18 Misel Brede Pogorelec je bila sicer neskladna s hipotezo o jezikovni stvarnosti kranjskega glavnega mesta kot temelju Trubarjevega knjižnega idioma, ki so jo od 1965/1968 dalje nekritično širili nekateri drugi lingvisti, vendar pa je več kot očitno iskala kompromis z njo. To je pokojno profesorico vodilo do nenavadno močnega poudarjanja pisnega značaja srednjeveškega izročila kultiviranega jezika in govorne narave drugega domnevnega temelja izrazne podobe prvih slovenskih protestantskih tekstov. Kot reformatorjev© načelo zedinjenja obeh virov je navajala humanistične nazore, ki pa jih, žal, ni podrobneje definirala. Toda pri tem je treba že v izhodišču upoštevati, da so pro-motorji obnove klasične latinščine zagovarjali kar širok spekter stališč, pri čemer pa živi jeziki nikakor niso bili v ospredju njihovega zanimanja (kljub občasnemu poudarjanju pomena ljudskih idio-mov, npr. v opusu Eneja Silvija Piccolominija19 ali v praksi Petra Bonoma). Se prej se gre zavedati, da so bila pri Trubarju humanistična načela sicer pomembna, toda osrednja so bila reformacijska. Ce so prva in druga kje prihajala v medsebojno navzkrižje, so nedvomno prevladala slednja.
Osrednja težava pri interpretacijah osnov Trubarjeve knjižne slovenščine, ki jih je podala Breda Pogorelec, je v ne dovolj temeljito opravljeni znanstveni kritiki hipoteze o ljubljanščini kot njenem viru. Zagovorniki omenjene razlage, ki so v glavnem debatirali na ravni glasovja, se pravi lingvistično necelovito (sploh pa nesistemsko, čeprav so se prištevali k strukturalizmu), so našteli zelo veliko t. i. izjemnih stanj pri refleksih za praslovanski jat (seznam registracij le-teh je neznatno krajši kot spisek domnevno regularnih odrazov). Pri tako izenačeni distribuciji je razglašanje običajnosti in posebnosti nemogoče. Če v debato pritegnemo še izjemno kompleksno skladenjsko problematiko in širino besednjaka, postane izrazito knjižna narava jezika Trubarjevih knjig več kot očit na.
Upoštevanje samo ljubljanske govorice pri ustvaritvi pisne podobe slovenskega reformacijskega idioma pa je tudi že na prvi pogled
18	B. Pogorelec, n. d., 113.
19	Prim. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI.
stoletja, Ljubljana 1979, 153, 154.
355
PORTRETI
preozko, saj v tak okvir ni mogoče vstaviti Petra Bonoma. Za Trubarja je bilo srečanje z njim in njegovo prakso Vergila, Erazma in Calvinaje razlagal kar v treh jezikih, v našem, nemškem in »laškem« (s čimer je verjetno mišljena italijanščina, lahko pa bi bila tudi romanska govorica Trsta in Furlanije v 16. stoletju) - izredno pomembno. Zato ni čudno, dajo je močno poudaril v posvetilu k izdaji Ta prvega dejla tiga Novega testamenta 1557. Tu nastopi tudi velika težava za tezo Brede Pogorelec, ki ob ljubljanščini kot vir Trubarjevega jezika navaja še naddialektalno kultivirano izročilo v osrednjem slovenskem prostoru (v dveh variantah).
Vendar to ni edini problem interpretacij reformacijske lingvistične stvarnosti, ki jih je zagovarjala pokojna profesorica. Tudi nedvomno izrazito dolenjske glasovne značilnosti Trubarjevih del, ki so bile v 16. stoletju po vseh relevantnih domnevali v opoziciji do stanj v ljubljanskem idiomu, v razlagah Brede Pogorelec nimajo pravega mesta. Glede na to, da njihovo število skozi čas narašča in da potemtakem ne gre za dediščino tradicije Stisk.ega rokopisa,20 je zadrega seveda še večja. Tu postane očitno, da predrugačitve samo na tej ravni ne pomenijo spremembe knjižnega jezika kot celote, saj je ta vedno določen prostor in ne linija ali točka. Zato je poudarjanje zgolj vloge ljubljanščine kot ekskluzivnega - ali kot edinega ljudsko-govornega temelja Trubarjeve pisne prakse preozko. Zgolj (ali predvsem) glasovje ne more določati narave celovitega knjižnega jezika. Razlaganje, ki ne upošteva tega spoznanja, prej ali slej zaide v nerešljiva protislovja, iz katerih ga ne izvleče nobeno dialektično žonglerstvo. Stvarnost je v več stoletjih mnogokrat pokazala, da kultivirani in celo izrecno knjižnojezikovni izraz prenese navdiho-vanje pri zelo različnih govorih ter tudi dopušča več variant ustnih realizacij. Janez Ludvik Schonleben je to v 17. stoletju reflektiral s formulo (ki jo je Breda Pogorelec v svojem opusu večkrat evocirala): »[Pjišemo po šegi rodu, govorimo pa po šegi pokrajine.«21
20	Ker Trubar govori o tem, da se pred njim slovenski jezik ni pisal, tradicije kulti virane slovenščine, kakršna je izpričana v Stiškem rokopisu, ni mogel poznati v drugačni obliki kot usini.
21	B. Pogorelec, 24, 38, smiselno tudi 67. Schonlebnova formulacija iz dobe razcvetajočega se baroka odločno govori prori tistim neukim glasnežem, ki povezovanje med jezikom m etnično zavestjo potiskajo v epoho meščanov.
356
IQOR QRDINA
Razpravo o slovenščini, kakršna je izpričana v spisih naših protestantov 16. stoletja, je potemtakem najbolje začeti na naslednjem izhodišču: Bolj ali manj kompleksna in »izrazita [slovenska] knjižna dikcija«,22 ki ima mnogo virov (od obrednih in visokokultiviranih do (po)govornih oziroma ustnih), je v svojem jedru Trubarjeva stvaritev.23 Delež Brede Pogorelec na poti k takšnemu interpreta-tivnemu temelju je bil nespregledljiv. Treba pa je poudariti, da je kompleksen knjižnojezikovni izraz, ki daje dovolj prostora različnim retoričnim praksam oziroma njihovim realizacijam ter osebnost nim značilnostim, navzoč v vseh slovenskih reformacijskih spisih. Od tod je potem tudi dokazljiv neprekinjen razvoj vse do danes. Ljubljanski škofiji, ki je imela do druge polovice 18. stoletja svoje župnije tako na Kranjskem kot na Koroškem in Štajerskem, že zaradi lastne »razparceliranosti« ni bilo mogoče rabiti drugega skupnega »bukov-skega« izraza kot tistega, ki so ga oblikovali protestanti še posebej odločilno Primož Trubar. Na meje kronovin oprte paradigme knjižnega jezika niso prihajale v poštev, saj so bile preozke. Tako niso bile po naključju pokopane tudi prvotne zamisli o. Marka Polilina, ki je prerodno dobo začel kot kranjski prosvetljevalec, življenje pa je sklenil kot avtor, ki se zaveda, da piše v slovenščini (ne v zgolj enodeželnem idiomu).
Pri vznemirljivem in kompleksnem vprašanju širine prostora našega knjižnega jezika v 16. stoletju je bila Breda Pogorelec izrazito zadržana do poudarjanja posebnega pomena Sebastijana Krelja. Njegovo nevplivnost je skušala pojasniti z zakoreninjenostjo v ne-osrednjem govoru, se pravi povsem (socio)lingvistično. Za raziskovalko, ki seje utemeljevala (tudi) na mišljenju strukturalno koncep-tualiziranega sistema, je takšno ravnanje dovolj logično. Prav na tem primeru pa se pokaže nezadostnost omenjene interpretativne paradigme. Gotovo je osrednji razlog za Kreljevo omejeno pomembnost njegova pripadnost flacijanist ični tradiciji, saj bi drugi kot ideološki
22	Prim. B. Pogorelec, n. d. 66.
23	Trubar se je stvariteljskosti in epohalnega pomena izida prve slovenske knjige
povsem zavedal; zapisal je, da se kaj takega ni zgodilo, odkar svet stoji. Prim.
M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga, spolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 113.
357
PORTRETI
razlogi ne terjali »prestavitve« njegovega prevoda zimskega dela Postile Johann(es)a Spangenberga v Trubarjev »pravopis« (neposredno pred drugim natisom 1578).24 To delo je bilo v slovenski protestantski srenji po uveljavitvi zbornika Concordia (1580) celo zamolčano.25 V kritiki, ki jo je Krelj namenil »gospod Truberjovi kranščini«, gre videti samo prikrivanje intelektualnega nestrinjanja s sporočili očeta slovenske književnosti. Prva »črkarska pravda« na naših tleh (1566 1567) je bila le dimna zavesa za prikrivanje hudih mnenjskih razhajanj med samimi protestanti v Ljubljani, ki pa so zaradi določil Augsburškega verskega miru, zadevajočega zgolj katolike in (tedaj prevladujoče filipistične) luterance, morala ostajati prikrita mrkogledim očem in tenkoslušnim ušesom deželnega kneza. Slednji bi pač lahko ukrepal s kar napočeznim izganjanjem zagovornikov reformacijskih stališč, če bi izvedel, da se prerekajo o pojmovanju svojih idejnih temeljev. Dejansko (socio)lingvistično stanje, ki ga je Breda Pogorelec v polni meri izrazila, je torej tako: Kljub vsem razlikam med Trubarjevim in Kreljevim načinom pisanja je njun knjižni jezik slej ko prej eden. V Vipavi rojeni flacijanec je oblikoval le osebnejšo varianto izraza, ki so ga uporabljali tudi drugi evangeličani našega 16. stoletja.26
24	Spangenbergovo delo bi utegnilo sprožati nelagodje med večino slovenskih -sprva proti filipizmu in nato proti doktrini zbornika Concordia nagibajočih se
protestantov zato, ker je btl avtorjev sin Cyriacus bojevit flacijanec. Kot tak je poskrbel, da je njegov (in očetov) priimek postal nekak simbol. Kreljeve zveze z njim so izpričane že leta 1562, ko je v Eislebnu izdal Christlich bedencken, ob mid wie fern ein iglicher christ. die rotten und secten, auch allerley öffentliche irthumen und religionsstreitte, beide von rechts wegen, mid auch mit der that, zu richten, etid zu anathematiziren> schuldig sey [.] Sampt einer vorrede m. Cyriaci Spangenberg.
25	Andrej Savinec tako 1595 poudarja, da »mi ubozi Krajnci inu Slovenci obene obilne inu popolnome postile ali izlage čez te nedelske inu druge prazniške evangelije nejsmo imejli, samuč to samo [!] edino [!] kratko, ah vsaj dobro izlago tiga časti vrejdniga inu v Bugi vučeniga [...] gospuda Primoža Truberja rajnciga[.]« Značilno se zdi, da zamolčevanje Spangenberg-Kreljevega dela, ki je bilo vdrugič natisnjeno pri Janžu Mandelcu v Ljubljani, 111 nastopilo z začasno prevlado filipizma v cerkvi slovenskega jezika, ampak z uveljavitvijo zbornika Concordia.
26	Prim. B. Pogorelec, n. d., 230, 231.
358
IQOR QRDINA
Potemtakem je mogoče reči, daje Breda Pogorelec v obravnavo že pred njenim nastopom odprtih problemov v razumevanju slovenske reformacijske stvarnosti vnesla pomembne impulze. Zaradi njih je bil ob milenijskem prelomu mogoč velik razmah preučevanja vprašanj našega 16. stoletja v delih novih generacij raziskovalcev - tako v smislu razširitev kot poglobitev. Ob tem pa je treba poudariti tudi področja, na katerih je Breda Pogorelec odigrala vlogo pobudnika. Njene študije o sintaktičnih strukturah ter njihovem razmerju do humanistične in renesančne retorike so pionirske.27 Knjižni jezik slovenskih reformatorjev se v teh delih kaže kot smiselno ureje(va)n kompleks, ki na poseben način udejanja splošne tendence in težnje svoje epohe. Raziskave Trubarjevega stavka, skladnje pri Dalmatinu in Bohoriču ter dinamičnega odnosa med retorično figuraliko, gramatično normo in konkretno besedilno realizacijo izpod peresa in pisalnega stroja - nazadnje pa tudi računalnika - Brede Pogorelec so bile navdihujoča demonstracija aplikacije sodobnih teoretskih spoznanj v preučevanju tekstov davnih dedov. Te študije so dale nepričakovane rezultate glede na splošno razširjene predstave o slovenskih reformatorjih:28 vloge slednjih zagotovo ni videti samo v utemeljitvi življenja zmožnega vsenarodnega knjižnega jezika in kulture v slovenščini, ampak tudi v intelektualni ambicioznosti, ki se je realizirala na evropsko primerljivi ravni. To velja tako za teološki kot za jezikovni okvir. Za prihodnost je pomembna tudi pritegnitev sociologvistične raziskovalne paradigme v reformacijske študije, ki bo prav tako za zmerom ostala povezana z imenom Brede Pogorelec.29 Kdor se namerava resno posvetiti jezikovnim še zdaleč ne samo lingvistično pomenljivim - vprašanjem našega 16. stoletja, mimo del, ki so z njim podpisana, preprosto ne more. To pa je tudi največ, kar
27	B. Pogorelec, n. d., 243 308.
28	Breda Pogorelec je o Dalmatinovem besedilu, ki ga je izbrala za pretres v svoji študiji o razmerju med skladnjo in retorično figuro ter gramatično normo, kot je izpričana v Bohoričevih Zimskih unčah, značilno zapisala, da »preseneča«. To pomeni, da je bilo njeno prvotno obzorje pričakovanja preseženo, saj v svoji analizi govori o veliki umetelnosti m dramatičnem stilističnem stopnjevanju tekstnih členov. Prim. B. Pogorelec, n. d., 306, 307.
29	B. Pogorelec, n. d., 235-241."
359
PORTRETI
lahko raziskovalec s svojim delom doseže. Častni nazivi so v huraa-nistiki dim; navzočnost v opombah je plamen.
Breda Pogorelec je vedno nastopala tako proti podcenjevanju kot proti neutemeljenemu poveličevanju slovenskih dosežkov v širšem civilizacijskem okviru. Spominjam se njene antologijske razlage zapisa besede »detd« v drugem Brižinskem spomeniku: avtor je v isti sapi mislil na dvoje na izgovor besede v imenovalniku (t) in na sklanjatveno paradigmo (v kateri se pojavi d). V tej neenostavni, a lucidni rešitvi konkretnega problema je Breda Pogorelec videla začetek mišljenja slovenskega knjižnega jezika. Po vsej pravici je postavila vprašanje: Je bil zapisovalec drugegaBrižinskega spomenika res tujec, kakor kar naprej prebiramo? Kje je kak tehten dokaz za to? Nismo tu soočeni samo z vero, ki podcenjuje možnost intelektualnega vzpona govorcev našega jezika? Zapis »detd« pričuje o zelo dobrem znanju prvotne slovenščine ki se je že začela opazno oddaljevati od praslovanščine - pri zapisovalcu drugega Brižinskega spomenika.
Enaka raziskovalna temeljitost in poglobljenost je Bredo Pogorelec spremljala tudi pri reformacijskih študijah. Doba, ki je slovenščino poimenovala z materinščino,30 prostor njenih govorcev pa kot »slovensko deželo« (to oznako najdemo v drugem Trubarjevem katekizmu, tj. v tistem iz leta 155531), jo je pritegovala s svojimi razvidnimi dosežki. Srednji vek jo je vznemirjal zaradi zastrtosti in implicitnega pomena slehernega izpričanega podatka oziroma znamenja. Poznejše epohe so jo vabile s širino in razpiranjem vse kompleksnejših vprašanj razmerja med tradicijo in inovacijo.
30	Andrej Savinec v predgovoru k Trubarjevemu prevodu Luthrove Hišne postile že govori o »materinim jeziku«, kar enako kor zgoraj citirana Schonlebnova formulacija poudarja pomen zvez med rodom in idiomom. To je prvi primerno poudaril Janez Rotar, čigar opus je danes tako v literarni vedi kot v zgodovinopisju, žal, precej spregledan. Pri m. J. Rotar, Trubar in Južni Slovani, Ljubljana 1988, 256 258.
31	J. Rotar je vsekakor prehitro zapisal trditev, da je Trubar »toponim po etmku Slovenec« izrazil le v nemščini (tj. Wmdischland). Reformatorjev drugi katekizem pričuje o nasprotnem. »Slovenska dežela« se tam pojavlja v edninski obliki. Prim. J. Rotar, n. d., 207, 208; F. Krajnc-Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 331.
360
IQOR QRDINA
Kot klasična humanistka si Breda Pogorelec ni privoščila lagodnega nezanimanja za kar koli. Preteklost ji ni bila nekaj minulega, temveč neizogiben del prostora osebnega in skupnostnega življenja. Zato je nekoč za zmerom veljavno poudarila: »Smisel raziskovanja zgodovine jezika - to je vprašanje, ki bi se ga dalo zvesti tudi na to, kakšen je smisel raziskovanja jezika nasploh. Jezik je namreč najbolj zahteven kod, ki ga ima človek na voljo za sporazumevanje, za shranjevanje svojih misli, za ustvarjanje. In vsako ljudstvo, vsak narod se na določen način po svojem jeziku razlikuje od drugega. Jezik je del njegove identitete, po njem ga drugi prepoznajo. In prav zaradi tega je del raziskovanja jezika tudi del prepoznavanja samega sebe. Tistega spoznavanja, ki je na svoj način potrebno in osmišlja tudi delovanje v sedanjosti.«32
32 B. Pogorelec, n. d., 166.
361