List 16.
Politiški oddelek.
Kakšen bo konec krizi?
(Mnenje   slovanskega   drž.   poslanca).
Imeli smo priložnost, govoriti z nekim slovanskim državnim poslancem o političnem položaju in o bližnji prihodnjosti v naši državni polovici. V naslednjih vrstah prijavljamo, kar nam je dotični poslanec povedal kot svoje osebno mnenje.
Sedanja notranjepolitična kriza je za državo jako nevarna, zlasti zategadelj, ker jej jemlje ugled na zunaj, ker ubija zaupanje prebivalstva do parlamentarizma in ker je notranjo moč države tako razrahljala, da Avstrija sedaj faktično ni v stanu, varovati v slučaju zunanjepolitičnih konfliktov svoj ugled in zastopati svoje stališče s tisto eneržijo, kakor takrat, kadar je doma konsolidovana. Da trpi tudi narodno gospodarstvo zlasti Cislitvanske in da kriza ni na korist državnemu kreditu, je ob sebi umevno.
V naši državi imamo še vedno navidezen parlamentarizem, dejanski pa odločujejo izven parlamenta stoječi krogi, dvorni, birokratični in vojaški, še vedno povse svojevoljno. Zategadelj je absolutno nemogoče uganiti, kako se konča sedanja kriza Mogoče je vse. Mogoče je, da se narodnostno, jezikovno in ustavno vprašanje reši v smiF^u adresnega načrta desnice, a ravno tako je mogoče, da se reši v smislu nemških nacijonalcev, kateri se zelo trudijo, da postanajo „regierungsfahiga, prav kakor da vohajo jutranji zrak. Zmaga levice je toliko verjetnejša, ker je vsa generaliteta slovanskim narodom jako nasprotna in ker popolnoma simpatizuje z Nemci. Nihče bi ne mislil, da ima Wo)f zlasti v višjih uradniških krogih jako mnogo simpatij.
Konec krize pa še ne pride tako kmalu, kakor utegne kdo misliti. Letos, v jubilejskem letu, že celo ne. Vlada ima sedaj samo jeden namen, doseči obnovitev na-
godbe z Ogersko vsaj   za dobo   jednega leta, vsaj provi-
zorno obnovitev, za daljšo prihodnost se še ne meni, z njo si še ne beli glave. Avstrija ni še nikdar tirala politike v velikem slogu, kakor Bismarck ali Gladstone Angleška misli za celo stoletje naprej, Rusija tudi, Avstrija pa ne vidi nikdar dlje, kakor do konca nosa. Avstrija je še vedno živela iz rok v usta, in zato se da lahko reči, da odločilni krogi danes še prav nič ne vedo, kaj ukrenejo prihodnje leto, danes vedo le jedno: Krona želi, da se obnovi nagodba.
Na to dela tudi ministerstvo. Slovani nimajo vzroka temu ministerstvo zaupati, pa tudi za nezaupnost ni še vzroka. Vlada lavira; proti Slovanom neče delati, ker potrebuje slovanske glasove za nagodbo, proti Nemcem pa tudi ne, ker jih hoče pomiriti in pridobiti za to, da omogočijo redno delovanje v parlamentu. Zadovoljna s tako politiko seveda ni nobena stranka, a vlada tudi na to reflektuje, ona reflektuje samo na nagodbo.
Ne da se reči, bo-li imelo njeno prizadevanje kaj vspeha, se-li posreči, doseči vsaj jednoletni nagodbeni provizorij parlamentarnim potom. Položaj se premeni vsako uro, ker prinese vsaka ura novih komplikacij. Sedaj se sme domnevati, da se vladi njen namen posreči, s tem pa še nikakor ni rečeno, da bodo prihodnji teden, ko se snide državni zbor, položaj še vedno tako ugoden. Ako se ne posreči, dognati nagodbenega provi-zorija parlamentarnim potom, pa vlada tudi še ne dobi sivih las. Dolžna je, nagodbene predloge do 1. maja predložiti poslanski zbornici in to se tudi zgodi. Če jih parlament ne odobri, se uveljavi nov provizorij izvenpar-lamentarnim potom, s pomočjo cesarske naredbe, čemur Madjari ne bodo ugovarjali, saj jim je cislitvanska kriza le na korist. Ta kriza je že itak veliki upliv Madjarov podesetorila in skoro se bo reklo, da so Madjari odločilni element v državi                                                      .**
Thunovo ministerstvo ni razvilo nikacega programa To je naravno. Thun sploh nima pravega programa. Lfe dina točka njegovega programa je obnovitev nagodbe, Ste drugo je odložil na poznejši, ugodnejši čas.   Zdaj je nje^
152
gova naloga, posredovati mej strankami, da mu nagodbo dovolijo.
Ako se Thunu ne posreči narediti red v parlamentu, vladal bode letošnje leto brez parlamentu. Tega namena ni prikrival in to je tudi povse naravno, saj vender ne gre, da bi srditi parlamentarni boji motili redko slavnost petdesetletnice cesarjevega vladanja.
Odločitev v krizi nam prinese šele prihodnje leto. Takrat pokaže grcf Tbun, da ni samo mehak kakor vosek in gladek kakor jegulja, ampak da zna biti tudi skrajno brezobziren in energičen. Proti komu pokaže to svojo e neržijo, tega danes morda še sam ne ve.
Nemci svojih zahtev najbrž ne bodo dosegli, vsaj vseh ne, ali mogoče je tudi, da se obrne vladna moč proti Slovanom. S parlamentom Thun ne bo prihodnje leto več tako ravnal, kakor letos, zlasti neprijetno pa bodo njegovo roko čutili nemški radikalci, s katerimi se on ne sprijazni nikdar, ker je strogodinastičen in je pripravljen rabiti tudi najbrutalnejšo silo, da zatre vsako protidinastično gibanje.
Če prihodnje leto ne doseže vlada miru in reda v parlamentu, potem pride katastrofa. Kaj se zgodi, to vedi Bog. Da se niso socijalni demokratje kompromitirali, bi vlada morda oktroirala Taaffejev volilni red; morda razpusti drž. zbor in poskusi svojo srečo z novimi volitvami; morda oktroira narodnosten in jezikoven zakon; morda oktroira nemški državni jezik; morda da zopet dež. zborom pravico voliti drž. poslance; morda sistira ustavo in uvede absolutizem; morda .... tacih kombinacij je nebroj in Slovanom si ni treba beliti glave ž njimi, Slovani naj store v sedanjih velekritičnih časih svojo dolžnost napram monarhiji ne glede na to, kdo je ministerski predsednik, naj svojim neštevilnim zaslugam za krono in monarhijo dodajo novo. Morda se jim to zopet poplača z nehva-ležnostjo, kakor doslej še vedno, a prebili bodo tudi nove izkušnje. Notranja moč Slovanov je tolika, da jih nobena sila ne stare. Ako bi se ponovil poskus, vladati Slovanom sovražno, se hitro izkaže, da je popolnoma nemogoče, da mora Avstrija razpasti, ako ne zadovolji pravični, terjatev svojih slovanskih narodov.