312
F. Ks. G.: Anton Cehov
To nikakor ni Cehovska filozofija; to je posiljena, prazna filozofija. V Cehovu v onih trenutkih, ko tako modruje, pač govori le umetniško srce, ki čuti, da življenje ni kar navadna mehanika, pa tudi ne fizika; življenje, „dostojno človeka", se ne vrši kar tako, kakor ga žive ljudje, ki malo ali nič ne mislijo — ali pa kakor bi ga hoteli uravnati naturalisti v svojih laboratorijih.
Ce govori o človeškem dostojanstvu, pač misli, da tako nizko, vsakdanje, skoraj živalsko življenje ni vredno človeka, ga ne more utešiti, ampak zapušča v njem neko praznoto — in plemenitejše sile in želje koprneče vstajajo v duši ... ne pa „usodne moči"!!
Tudi v verzu „Pustinja mrtva in nebesa so nad njo" je mogoče najti kaj več, kakor zopet samo one usodne višje moči. — Ne bom se dotikal vprašanja o opravičenosti take filozofije. Govoriti hočem le z umetniškega stališča. Zato omenim le toliko, da je to modrovanje tako prozaično — in vendar se mi zdi, da je baš v onih Cehovskih refleksijah, ki so dale povod tej filozofiji, toliko poezije.,.
G. Prijatelj navaja o Cehovu Maeter-linckov stavek: „11 faut que tout homme trouve pour lui-meme une possibilite parti-culiere devie superieure dans 1' humble et inevitable realite quotidienne." Iz tega sklepa nauk: „Stavi vsakdanjosti neko veselo, mirno in dejansko občutje nasproti!" — Ta nauk je tako suho prozaičen (ne vem, kako bi rekel: stoiško ali epikurejsko prozaičen); kaj takega bi smeli reči kvečjemu, ko smo prečitali „zvodenelega" („Momenti" str. IX.) Potapenka, nikakor pa ne, če smo se vglobili, začutili in zamislili v Cehova.
Maeterlinck je hotel s svojim „višjim življenjem" izraziti ono misel, ki o nji govore umetniki, ko pravijo, da je umetnost spomin boljše domovine. Vtem pomenu nahajamo to misel pri vseh velikih umetnikih. Oni spomin boljše domovine, ki zdajpa-zdaj vstaja v človeški duši, je tako tesno združen z vso višjo umetnostjo, da ga Hello naravnost  imenuje glavni znak moderne (v
najširšem  pomenu:   od konca starega veka dalje) umetnosti. To je ono, kar je navdih-
nilo Bfezina, da je zapel svoje najkrasnejše pesmi, ki nam pojejo o „drugih bregovih" in našo dušo polnijo s sladkim domotožjem in nad njo razpenjajo sinje obnebje harmo-
¦i
F. Ks. G.: Anton Čehov.
313
ničnega  miru,  kij pa  vendar  ne  izključuje koprnenja višje in višje ...
pa pahnila v to suho, prozaično modrovanje, ki ni posebno modro.
Gozdni tat.
Da, ona „črta navzgor" („Momenti'k stran XV. in XIX.), ki se posebno v zadnjih spisih Cehova kaže tako pogosto in tako razločno, bi pač lahko  kritika nekoliko  vznesla, ne
Kako je to pesniško in kako zanimivo je gledati, ko za naturalističnim obzorjem, ki zastira pogled v daljavo, vstajajo zamišljene sence iz globoke, koprneče umetnikove
4
7056