&!?,-	'•"-■'	-f,-	-iv	-ir	T	T.	T	T.	T)	T	-v--■ ---.-
HtH 	■
VVV Pf-.
•-1 v^«X*r,',<š) v /v) I 'v. A*) I (iVA,Xt)'”<?Xvv>;*j j*rPiX?rv>£) ^P:*)^*	•:-.•}
^lMSiC/
v»v*
KATOL K
ŠJS (^4
s? m
!' <.V».
PETI TEČAJ
m*i*> aw
III. ZVEZEK
VREJUJE IN IZDAJA
cli*. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja
v«'. ‘A'
CCt arjnS
V GORICI
HILARIJANSKA TISKARNA
1893
«k' ::
■P#:
Izhaja vsak trotji mesec. — Velja ccl točaj 2 Kltl. j!
us*
friVJLV ffili&S
Javna zalivala.
O priliki, ko nam je na priporočilo našega Prev zvile-nega metropolita od Sv. Očeta Leona XIII došlo častivno odlikovanje, dobili smo od vseli strani brezbrojnili čestitek\ niej njimi tudi od celih dekanij. Gospodje čestitelji so nam gotovo vže odpustili, da nismo se vsakemu posel)e zahvalUh ker vedo, kako smo z opravki preobloženi. Smatramo pa z<t prijetno dolžnost vsaj na tem mestu izreči jim svojo nujpri- . srčn/šo zahvalo. Ne da bi bili kdaj poželeli kateregakoli odlikovanja, nas je vender pričujoče nekako razveselilo, ker se nam je zatrdilo, da to odlikovanje velja pred vse m sveti stvari, za katero se b or im o. Naj tudi to kaj pripomore do toliko zaželene sprave in edinosti mej Slovenci, katera ni mogoča nego na podlagi krščanskih resnic, ki smo jih narodu slovesno razglasili na I. slov. kat. shodu. — Kar se nas tiče, mi ne popustimo od svojih na-č e l ene same črtice. Bratje, podpirajte nas ne le gmotno, ampak tudi duševno. Bog z nami !
V Gorici dne 24. julija 1893.
Dr, -A. JVLahnič,
tajni komornik jNTj. Svetosti.
JProsimo
vljudno p. n. gg. naročnike, kateri niso še odrajtali naročnine za letošnji letnik, da bi blagovolili v kratkem jo poslati vpravuištvu našega lista : Hilarijanska tiskalna v Gorici.
Listnica vredništva.
G. B. n. Kr. — Taki značaji so tedaj! Nam se hlinijo za pobožne, vnete katoličane, zatrjujejo nam svojo vdanost in češčenje, a z istim peresom zbadaj0' nas v «S1. Natodu», v «Edinosti» itd. Tudi iz dijaških krogov smo nekaj takega zvedeli. Pa mi se temu dosti ne čudimo. Breznačelna vzgoja nove šole dozarja nam take značaje. Tem previdnlši bomo odslej Vsakemu dobremu početju se pridruži kaj slabega. Na tem svetu ni bilo in ne bo drugače. Tolaži nas misel, da trud, s
sSi -sv./d
Pogumno pa odločno naprej!
Misli ob obletnici J. slovenskega katoliškega shoda.
„Slišala se je vže večkrat, zlasti pa zadnje dni pred našim shodom, izrečena želja, naj bi vendar prenehal razpor pri nas na Kranjskem in nastal zopet zaželeni mir. Kdo si ga bolj želi, tega miru, ko jaz ? Vendar pa ne pozna naših razmer, ako kdo misli — in to je nekako brati tudi iz nekaterih izjav došlih katoliškemu shodu — da so tega razpora krive le osobnosti; da ga je kriva duhovščina, na čelu njej se ve da jaz, ki sem že itak najbolj sovražen mož pri mnogih Slovencih.
A ni ga kriva duhovščina, ni ga kriva moja oseba — kriva ga je r e č, katero imamo zastopati, in ta je: Jezus Kristus." -
Knezoškof dr. J. Missia	'"‘V*	'
na I. slovenskem katoliškem shodu.
Kmalu bo leto dni, ko smo slišali navedene odločne in jasne besede. Ysi govori, vsa dejanja I. slov. kat. shoda vtisnila so se nam živo v spomin, globoko nam segla v srce, Lotili smo se delati z vso odločnostjo za idejo katoliškega shoda in nje vresničenje in do danes nismo se mogli odtrgati od tega nemirnega proprišča. Vedeli smo si marsikaj popravljati in spopolnovati; marsikaj očitali smo i sebi i drugim. Zraven pa smo pridno požirali tisočere psovke, ki so jih nagromadili nasprotniki na našo glavo in na druge gospode, ki so odgovorni o I. slov. kat. shodu. — Pa še bolj strupena so bila tiha očitanja prijateljev, ki so nasprotnikom pomagali z besedo, ako tudi ne z dejanjem. Tolažila nas je v tem britkem letu ena sama misel: da je bil katoliški shod v Ljubljani zares katoliško delo. Na shodu samem smo živo čustvovali: tu je tabor katoliški, tu so vsi naši škofje; v tem taboru je cerkev, v našem taboru je Jezus Kristus. Izven tega tabora so morebiti tudi katoličani, ali ti so zapeljani, so ločeni. Sveta dolžnost nam je tedaj ostati v tem taboru, kaker nam je dolžnost ostati v cerkvi.
Alije m o g o č e, d a se moti m o ? Ako so motimo, smo bili zapeljani, in sicer so nas škofje zapeljali. Na
shodu so Lili namreč vsi naši škofje. Nekaterim ni bilo mogoče osobno na shod, zato so pa pisali in še posebe druge pooblastili, naj nam na shodu prav gotovo povedo, da se popolnoma zlagajo s pokroviteljem, da blagoslavljajo naš-trud in naše delo.
A 1 i j e mogoče, da se motimo? Naši uadpa-stirji so	poučili sv. Očeta o	naših	naukih, o naših namerah,,
o I. slov. katoliškem shodu,	in	sv.	Oče je naše početje bla-
goslovil. Nikar ni tedaj mogoče, da naš program ni katoliški ali pa da je negacija tega programa tudi dobro katoliška. Katoliški misli moramo posvetiti moči in blago brez vse skrbi, da smo morebiti zašli. Ni mogoče, da so nas škofje zapeljali.
Ta misel, pravimo, nas je tolažila v obilih skušnjavah in dvojbah Kdor nima pri svojem delovanju nobene osobne koristi, mora imeti vsaj zavest, da dela za pravico in resnico proti krivici in zmoti. Kdo ne bi omagaval brez te zavesti ? —-
Za	tega del pa ni bilo	in	ne	bo za nas strupovitišega
očitanja	ko ono, katero smo	v	minolem letu tolikokrat sli-
šali in čitali, d a j e n a š e delo st r a n k a r s k o o t e-panje. Tako?! Ako je bil katoliški shod zborovanje ene s t r a n k e proti drugi, ni bil katoliški. Kar je katoliško, je o b č e i n z a vse. Kar je katoliško, je cerkveno ; kar je katoliško, je Kristusovo. Kristus pa ni razdeljen na stranke, ker je večna resnica. — Ni je pa tudi veče pregrehe ko str a n k a r s t v o mej katoličani. Kdo je neki tako hudoben in brezsrčen, da bo trgal na kose presveto tuniko Gospodovo ? —
To očitanje je za nas sicer britko, ali zadelo je v prvi vrsti naše nadpastirje, češ, da niso razpora zabranili,. ampak da so še hvalili in podpirali strankarje. Ali tudi oni. sami so zlorabili — po tem očitanju — svojo mogočno, čez-naturno oblast za strankarske namene. Dolžnost njih je bila, reči vernemu ljudstvu in posebe še čč. duhovščini: „Mir !' Ne cepite se na stranke, ne bodite slepi in strastni ! Bodite nad strankami in ne ponižavajte častite duhovske oblasti za strankarske namene!“ Tako nekako propoveduje letos celo leto ^Slovenski Narod“ pokrovitelju katoliškega shoda, a.
tudi mi pravimo : Ako je naše delo stranka, morali so naši ■škofje tako govoriti. Kaj pa se je v resnici zgodilo ? Ravno nasprotno, da lehko z mirnim srcem rečemo : od katoliškega shoda sčm so za naš razpor, ako ni načelen, odgovorni škofje. Ako je verno ljudstvo in ako je duhovstvo razdvojeno, krivi so škofje. To pa je tako grozno očitanje, da gotovo ni resnično. —
Kakor smo formalno gotovi svoje stvari, tako nam je tudi jasno, da se naš program popolnoma krije s pismi Pi-ja IX, Leona XII I in avstrijskih škofov. Bog nam je priča, da ne želimo druzega ko njih nauke širiti in vršiti. Sicer ni od te strani nobenega vgovora in tedaj se dalje ne mudimo. — Kaj nas torej le črnijo naši nasprotniki (,,Narod44, „Soča“, Edinost44) slovenskemu ljudstvu, da netimo prepir, -da smo stranka, ki si gospodstva želi. Naj le ohajajo okolo nekaterih duhovnikov, da izvlečejo kako dvomljivo besedo iz njih o katoliškem shodu, o knezoškofu Missii, o dr. Mahniču, o domačem razporu. Nam je tega nesoglasja žal do srca, ali vendar se v bodoče ne bomo prav nič ozirali na tiho izgovorjene sodbe o programu katoliškega shoda, niti moremo take sodbe ceniti, če prav hi prišle iz ust še tako vplivnih mož. Ako kdo ve, da je razpor brezpotreben in nenačelen, naj se iz ljubezni do slovenskega naroda oglasi in naj nas pouči. Y Avstriji je še mnogo jozefinskih elementov, katerim je katoliška cerkev samo spovednica in oltar, vse drugo se zove politika, ki poraja vedno stranke. Hvala Bogu, da se je katoliška zavest toliko vkrepila, da se oni gospodje ne upajo javno govoriti proti katoliškim programom.
Po katoliškem shodu ne p r i p o z n a v a m o tedaj nobene avktoritete o s o b n i m sodbam, pa naj pridejo od kogar koli. Molimo samo, da naj Bog pomnoži število katoliških mož in naj ojači njih moči, da jim ne vpade pogum ni pred nasprotniki ni pred prijatelji. Daj Bog vedno novih moči Prevzvišenemu pokrovitelju katoliškega shoda, da bo možko prenašal ona grozna očitanja o razporu in strankarstvu. Bodi mu v britkostih ta tolažba, da je Njegovo trpljenje naš pogum in naša zmaga.
*
* *
Nam se pa tudi zdi stvar vže tako naperjena, da l>i zdaj samo škodili dobri stvari, ako bi omagovali ali se celo vmikali nasprotnikom. Pomišljati se je bilo poprej čas. Zdaj pa: kar je, je. Zdaj velja: odločnost je zmaga, neodločnost je gotova poguba. Ako bi zdaj razreldi načrte, katere smo napisali in za katere smo ljudstvo pozvali, bi nas ljudstvo v drugič ne poslušalo več. Opraviti imamo s takimi nasprotniki, da moramo vse naše dejanje zakopati sč sramotnim spomenikom, ako količkaj odstopimo. Nasprotniki nam ne govorijo : „Premenite to ali ono malost, v vseli drugih točkah smo edini“. Njim je sploh vse naše početje zgolj sleparstvo in licemerstvo, mi pa smo jim lažnjivi licemerci in nevednega ljudstva podli zapeljivci. Tako pišejo o na,s v Ljubljani, v Gorici in v Trstu. Letos so se vsi zedinili. Veliki zvon je „Slovenski Narod“, kojemu pritrkavajo „Edi-nost“, „Soča“, „Domovina“. V njih sredo stopili so tudi: ^Slovanski Svet", „Vesna“, Diritto Croato“. Vidi se, da hočejo po prorokovanju prof. Suklje-ja organizovati posvetno razumništvo proti duhovščini. Od tod tolika delavnost, zlož-nost in brezobzirnost v liberalnem tabru. V enem letu so mnogo napredovali in odločili so se : rajše pokoriti se narodnim nasprotnikom ko resnico pripoznati. „Z nožičem se bomo branili in črez naša razparana trupla boste morali, predno zmagate". Tako nekako je pisala „Soča“. Ta zdivjanost proti svojim rojakom se je polotila tudi drugih listov. Kdor bi tedaj imel omaga vati, naj pomisli, da ga čaka grob se sramotnim spomenikom. Najmenj povoda pa imamo položiti roke križem, lcaker da je stvar vže gotova. Nič ni gotovo ; delo je še le začeto in delavcev nam manjka na vseli konceh domovine. —
To nam je treba povdarjati posebno zdaj, ko menda namerjava vlada Slovence nekoliko potiskati ob zid. Mi se je ne bojimo, ali Bog ne daj, da bi tako teptanje narodnih pravic zakrivilo tudi teptanje krščanskih načel. Ravno nasprotno. Gospodje okolo „Slovenskega Naroda“ naj odprejo oči in naj izprevidijo, da naš boj za narodni obstanek in napredek bo le tedaj vspešen, ako se vsi združimo pod en prapor: „Vse za vero, dom, cesarja". Bog daj, da bi nas vladno pritiskanje zedinilo, da bi ona peščica pravih liberalcev
nekoliko zatajili svoja mnenja iu vkrotili strasti. To bo prava politična modrost. Nespametno pa Iti bilo odložiti katoliški program iz opovtunitete. S tem bi vse zmedli, da bi noben človek več ne vedel, kaj in kako. Naj nas tedaj pritiskanje od zgoraj nič ne moti, naj marveč naše nasprotni-ke-rojake pripelje v tabor katoliškega shoda.
To povdarjamo zato, ker smo nedavno čitali v „Edinosti “ članek, kateri izraža željo po spravi radi narodne odločnosti. Pisatelja menda poznamo in cenimo. Za tega del mu hočemo nekaj odgovoriti. ,.Edinost'* je pisala :
„Zvezali so se proti nam (katoliški možje), a ne toliko iz zlobe — te vere nam ne izruje nikdo iz srca — ampak, ker so zbegani po krivih prorokih sedanje dobe in ker jim je mrzla sapa sedanja le nekako odrevenila narodni čut, a vdušila in zamorila ga gotovo ni ... . Saj si ne moremo misliti, da bi mogli zlobnost in slaba volja za večno ločiti, kar je združila Božja previdnost v jedno celoto “.
Ako si gospodje „ne morejo misliti*4, da smo zlobni in slabe volje, zakaj nam ravno to vedno očitajo na najostudniše načine ? Kje je bil g. pisatelj, ko je dr. Neve-sekdo pisal 4000 ? Zakaj ni branil nedolžnih ? Kje je bil, ko so škofe in od njih odlikovane in spoštovane duhovnike slovenske očrnili pred vsem slovenskim ljudstvom za izdajice, za licemerce, za lažnjivce ? Ali je imel g. pisatelj oči in ušesa zavezana, da ni čital in slišal, kaj so vse pisarili po „Narodu“ „Sočiu in „Edinosti45 njegovi prijatelji ? Psovali so toliko, da so jim psovke pošle. — Mi pa smo gospodom nasprotnikom ponujali prav prijateljski roko na kat. shodu in po katoliškem shodu osobno in v člankih : „Mir in sprava — sad I. katoliškega shoda**, katere je tudi „Slovenec“ ponatisnil in izjavil z nami, da „radi damo polno zadoščenje vsem razžaljenim gospodom, ki vsprejmo program 1. katoliškega shoda. Zagotovljarno tudi — pisali smo — da mi ne bomo nikomer napoti v javnem življenju, ker nam je naše vzvišeno sveto zvalijo preljubo, da bi kedaj silili na politični oder. Za tega d^l bodi tudi vsem dovoljeno naše osobe čisto prezreti. Mi bodemo z veseljem pozdravljali vsa društva, vse časopise, vse poslance in voditelje. Ako jim je prav in ljubo ponujamo jim vže naprej gmotno in duševno podporo . . .“
Tako smo mi pisali. A kak odgovor se je odmel ? — Psovke na novo skovane! Nalagali so slovensko ljudstvo, kateremu so nas očrnili za žive zlodeje, ko imamo čiste roke in čisto vest, da nam nikedo ne more dokazati ni enega slabega dejanja ali namena.
Ni je veče. neumnosti in veče zlobnosti, ko oni nesrečni boj proti Missii, proti Mahniču in drugim somislečim rodoljubom. Gospodje, ki so pisali in grdili ona imena, so vedeli, da so oni gospodje plemeniti možje, resnicoljubni, delavni, zaslužni za slovenstvo, poržtvovalni. G. pisatelj v „Ediuostiu pozna	n. pr. dr.	Mahniča v Gorici in	po vesti mora priznati, da je bilo	vse ono pisarjenje po liberalnih listih	o nje-
govi nestrpnosti, o slavohlepju, o koristolovstvu, o sovraštvu slovenskega naroda, o njegovi vladnosti, o njegovi zvezi z pangermani, o njegovi ošabnosti itd. itd.— podla laž ■od kraja do k r a j a. Kaker o dr. Mahniču in njegovem delu, je slovensko ljudstvo nalagano in osleparjeno tudi o drugih katoliških možeh. G. pisatelj naj se torej loti sv. dela za spravo in mir, ali najprej reci svojim ljudem: „Mir ! Ne več lagati, ne obrekavati, ne črniti pred svetom rojakov, ki imajo čiste namene in prav gotovo dobro katoliške nauke! Vse, kar ste do zdaj	pisarili o	katoliških	možeh	in o katoliškem dejanju, Vam	je narekavala vroča	strast.	Vrnite poštenje	in dobro ime poštenim rojakom.	Dokler se pa	to ne
zgodi,	ne more	biti govora o spravi,	ker do tedaj	mi ne
moremo imeti prepričanja o iskrenosti obljub in zagotovil slovenskih liberalcev. Ako bi pa g. pisatelj našel tudi v naših člankih kako osorno ali žaljivo besedo, naj pomisli, da so nas nasprotniki tako izzivali, da nismo mogli več mirni -ostati. Na Goriškem	11. pr. so	nas očrnili pred	ljudstvom
za žive hudiče,	da n a s	j e res	v ž e strah in
sram pred ljudi. Kako bi nam ne pošla potrpežljivost ne samo nasproti kolovodjam, ampak tudi nasproti njih prijateljem ? Nedolžnost je vsega zmožna, ako trpi krivico brez shrambe.
*
* *
Vstrajajmo torej hrabri in neomahljivi pri praporu katoliškem, zvesto držimo se obljub, ki smo si jih dali na I.
slov. katoliškem shodu v Ljubljani. Obletnica naj poživi v nas ono sveto navdušenje, ki nam je dvigalo prsi na shodu. Naj nas nič ne motijo očitanja o razponi, strankarstvu ali nemodrosti. Mi vemo, komu smo verovali in se ne pomišljamo več. Našim nasprotnikom ne zavidajmo vspehov, ni plesov ni veselic ni gledališč ni društev, naj si bodo vže sokolci ali kolesarji ali narodno napredni radikalci. Nimamo kaj zavidati. — Dokler bodo odločno narodni, nimajo se bati od nas nobenega nasprotstva, ampak še podpore. Kjer pa je narodnost samo plašč liberalizmu, tam jim odrecimo vsako podporo in prijateljstvo. Kadar koli pa jim bo drugo, naj se vrnejo v stari tabor. Naj bodo gotovi iskrenega bratoljubja in prisrčnega sprejema od naše strani. S to zavestjo ostanimo pri začetem delu brez omahavanja ali pomišljanja. Licet nos, aut angelus de coelo evangelizet vobis, praeterquam quod evan-gelizavimus vobis, anathema sit!')
Dr. Pavlica.
Slovenska Leonina.
Ildvra ds doKificc^sTS, trd Y.uXov xccts%£T£. — I. Thess. 5.
Kmalu bo leto dnij, odkar smo veseli zborovali v beli Ljubljani : kako oživiti katoliško zavest in prenoviti krščansko življenje na Slovenskem. Mnogo mislij, mnogo nasvetov, mnogo resolucij čaka še izvršitve. Nekatere smo skoraj čisto pozabili. Mej pozabljenimi menimo, da je tudi — »Slovenska Le o-nina“. Zato jo pa otmimo iz police stavljenih resolucij in postavimo jo na svetilnik, da nam zopet zasveti v oni luči, v kateri se nam je zasvetila v katoliškem shodu. Resolucija se glasi : „Vstanovi naj se slovensko v e d n o s t n o društvo po vzgledu dunajske „Leonine“, katero prevzame nalogo, skrbeti za višjo gojitev in razvoj krščanske vede“. Temu namerjavanemu društvu se je v drugem odseku naložilo veliko breme, katerega do zdaj še nikedo nosil ni. Rekli so : .Bodočemu vednost-
‘) Gal. 1.
u e m u društva p a b o d i s k r b, v dogovoru s pokrovitelji imenovanih društev, za podporo slovenskim visokošolcem, oziroma vstanovitev potrebnih »zavetišč-1, v katerih naj bi se skrbelo za versko-nravni napredek slovenske akademiške mladine ter vzbujalo v njej in množilo katoliško mišljenje in življenje". Imenovani društvi sti društvi za slovenske visokošolce na Dunaji in v Gradcu, posebni katoliški dijaški društvi po zgledu dunajske »Avstrije" pod pokroviteljstvom odličnih slovenskih katoličanov. »Leonini" se naroča, naj se dogovarja z vseuči-liščnimi društvi. Kako se bo dogovarjala, akoje ni! Vseučiliščino društvo pa je vže, ali saj zasnovano je in pripravljeno je dogovarjati se z »Leonino" toliko bolj, ker naši ..Danici" so odrekli dragi »pravi katoličani" vsako prijateljstvo. Katoliška »Danica" je našim »pravim katoličanom" istega poštenja in časti ko „kru-žok" ruskih zidov, ki so prebegli iz Rusije. Toliko več hvale gre vrlim slovenskim mladeničem na Dunaju, ki niso odstopili od dobre stvari če prav jim je bilo treba slišati grde besede za dobro stvar. In pa še prehiteli so slovenske rodoljube se svojim društvom, ker gotovo bi bila morala poroditi se »Leonina" pred »Danico". Vender pa ni še vse zamujeno. Bližajo se profesorjem počitnice, o katerih se dado take stvari bolje pogoditi nego li mej šolskim delom. Ali bi ne bilo morda prav, da te počitnice osnujemo »Leonino? " Želeč nekoliko pot vgladiti lepi. misli, hočemo od naše strani v smislu katoliškega shoda napisati najprej nekaj načelnih pr a vil, ob koncu pa hočemo dostaviti načrt pravil, katere smo sestavili po svoji pameti in samo na svojo odgovornost.
1.	N a m e n krščanskega učenega društva je gojiti znanost po nauku Kristusovega evangelija. Zraven pa pobujati na delo učene rojake in je zbirati na pogovore in posvetovanja Deloma je ta namen tudi »Matici Slovenski", kateri je veliki mecen Wolf slovenske knjige naročal: „0 priliki, ko Vam (čč. duhovščini) pošiljamo »povabilo" k pristopu, za svojo dolžnost poznamo, vas opomniti temelja, na katerem smo zidani, in moramo rasti kaker živi kameni — v svet tempelj Božji. Duhovni moramo biti svetu luč, ki mu razsvitljuje pot v življenje, ne pa, da bi mu ga temnila v pogubljenje. Ljudstvo, nam v skrb izročeno, trdno se drži katoliške vere, to tedaj krepčati, pojas-
novati in čedalje globokeje vtiskati mu, je naša dolžnost............
Oni, ki so na čelu vstanavljajoči se »Matici" s podpisi svojih imen, pričajo, da spoštujejo sv. katoliško vero, kateri so Slovenci iz srca vdani; oni spoznavajo, da bode „Matici“ sveto opravilo, v izdanih knjigah nikdar ne žaliti katoliške vere. Drugi rodo-Ijubje so napovedali, da naj bode »Matica" srce v narodnem životu, in krv, katera se ima v njem čistiti po pravilih pravega, zdravega izobraženja, je slovstvo. Tako bode »Matica" — pisali so 1. 18(53, ravno trideset let je — tudi prava mati svojim hčerkam
čitalnicam in mati vseli vernih in delavnih sinov ce'ega naroda". V soglasju s temi starimi željami je tudi letos še napisal vrl rodoljub v »Slovencu-1, da »Matica11 bodi naša »Leonina11. To željo, pravi, da je izrekel za enkrat, nekam boječ se, da se mu ne bo vresničila. Nam se tudi zdi, da »Matica11 ne bo „Leonina“. „Matica“ je zdaj bogat zavod, ki izdaja in zalaga raznovrstne knjige napisane slovenskim izobražencem. Zakaj je to tako, povedali smo vže enkrat v našem listu in menimo, da nas je vsaki dobrohoten rodoljub razumel Ako bi mi zahtevali, da naj bo »Matica11 istega duha ko nemški »Gbrresverein11 ali dunajska „Leonina“, začel bi se boj po časopisih in nazadnje bi se zanesel očiten razpor v »Matico", kjer bi ne bil na pravem mestu. Pri »Matici", ako je društvo podobno učeni »Leonini", ni dosti, da imajo člani dobro voljo in zdrava načela, treba je učenih pi sate!jev, veščih pisati raznim slojem izobraženega naroda. Samo za res učeni strelci vtegnejo vdobiti to trdnjavo v roke krščanskih mož, drugi junaki bi jo morda tudi vzeli, ali ne vedeli bi prav, kaj začeti v ujej. Zato pa je katoliški shod modro omenil in priporočil »Matico11, a zraven nasvetoval društvo, ki bi skrbelo za »Matico", ali recimo naravnost: društvo, ki bi vzgajalo, zbiralo in na delo pobujalo krščanski misleče učenjake. Tako društvo je zdaj Slovencem potrebno. Saj vender je žalostna resnica, da nam znanost zaostaja, ker se mnogo darovitih glav potopi v vrtincih političnih bojev. Z druge strani je pa tudi res, da od samo narodnih društev ne vdobimo krščanskih učenjakov, ker visoke šole nam izšolavajo po navadi učenjake brez Kristusa. Ako pojde še sto let tako dalje ko do zdaj, pa bomo imeli v Ljubljani »Matico-1 in na Dunaju ,,Slovenijo11 ali podobna društva, in naj tem še tako naglašajo zložuost in edinost — v resnici bo zložnosti malo, napredka krščanske znanosti pa prav nič, ampak še vedno pogubniše ohlajanje. Bil je skrajni čas, da smo se vzdramili, ker sicer bi nas bili nasprotniki vže puzabili. — Ne dajmo se vender slepiti! Pustimo narodnim društvom hvalo in čast, koliker jim je gre, ali ne pričakujmo od njih krščanskega preporoda niti enega samega človeka, a kam li celega naroda. Ni vse za vse. Tamburica je narodno godalo, ali gosli ne bode nadomestila nikjer ni v cerkvi ni v šoli ni na zabavišču. Mi ne bomo nikomur prepovedali, naj se tamburice ne uči, ampak draga nam bo, ali kaj bi rekla »Glasbena Matica11, ako bi njej hoteli vsilili »tamburaše1 mesto goslarjev ? Odbor bi razsodil po pameti, da ni vse za vse. Ako bi nasprotniki katoliških društev in katoliškega shoda to razumeli in bi vedeli z dobro voljo nekoliko krotiti strast, zavladal bi v kratkem mir po Slovenskem. Mi zahtevamo katoliških, društev, ker smo prepričani, da samo taka društva blažijo krščansko življenje in oživljajo krščansko vero, ali nikoli še nismo rekli, da k a t o 1 i š k a društva nimajo biti slovenska. Kdo bi pa tudi smel kaj takega le pomisliti ? —
Čisto narodna društva služijo eni sami misli in so tedaj e 11 0-stranska. Sicer pa, ako se kje najde zadosti ljudi, ki nimajo druge ideje mimo narodne, le naj se družijo v tem znamenju koliker jim drago, ali naj ne zahtevajo od uas, da tudi mi služimo eni sami ideji in da jim še pomagamo odtujiti naš narod od višili idej saino radi malikovanja ene — narodnostne ideje. Kjer pa ni „čisto“ narodnega občinstva, tam bi pač zahtevalo rodo-Ijubje, da oni poedin' „čisto“ narodni gospodje podpirajo katoliška društva, ki so slovenska. To žrtvo bi zahtevalo pravo rodo-Ijubje, ako bi strast ne kalila očij našim narodnjakom. V resnici pa se zahteva, da naj se ves naš katoliški narod in njega čč. duhovščina vpiše v ,,čisto" narodna društva, da ne bo razpora, ki nastane gotovo, ako se vstanovijo katoliška društva, kajti zgolj narodnjaki ne gredo v katoliška društva in ako slišijo, da ima biti društvo v prid krščanske nravnosti in vere, razglasijo je za klerikalno in narodnjaško. V tej liberalni logiki je vir vseh r^z-porov in prepirov. Prav tako zahtevajo liberalci tudi drugod po svetu, da naj bodo društva, šole, zavodi, države: čisto narodne ali državne barve, da se ne vžaii neznatna manjšina jndov in liberalcev. Dali bi preveč časti našim liberalcem, ako bi rekli, da so oni izmislili to načelo, ko so je v resnici saino pobrali iz nemških knjig. Po pravici bi tedaj mi zahtevali od našega znanstvenega društva, da bode slovensko in katoliško, ker goji znanost katoliškemu narodu. Ali v 30 letih nam je vzraslo toliko katoliško 11 e z a v e d 11 e g a razumništva, da bo pač najbolje, da pustimo „Mat.ico“, naj ostane kar je : zavod za izdava nje slovenskih knjig. Poleg zavoda za izdavanje knjig pa nam je treba društva, ki bo družilo in budilo pisatelje, ker sicer ne bo imela „Matica“ kaj tiskati. Tako društvo bodi po naših mislih — „Slovenska Leonina.“ Menimo tedaj, da smo vte-meljili in opravičili potrebo slovenske Leonine ne na škodo, ampak na korist „Slovenske Matice".
2.	Po namenih morala bi biti organizacija novega društva taka, da bodo [travi člani Leonine pisatelji, ki so dovršili visoke šole ali pa taki učeni Slovenci, ki so se sicer vsposobili za slovstveno delo. Znanstvena društva morajo biti demokratična. Koliker kedo zna, toliko velja. Zasluge na drugem se ne morejo poštevati pri znanstvenem društvu, ker sicer bode polno odbornikov, ali malo pisateljev. — V prijateljskih razgovorih si p r a-v i člani povedo svoje želje in vsaki p o s v o j e m z 11 a 11 j u in [to svoji volji si zbere znanstveno stroko, k o j o bode posebno o b d e 1 o v a 1. To je posebno važno za mlade učenjake, ki mnogokrat ne vedo, česa bi se lotili, čas pa hiti, moči se dele in opešajo, predno je vtegnil dobre volje polni pisatelj izbrati peresu dostojne in hvaležne naloge. Ne vem, kako se drugim godi, ali meni se je vže često pripetilo, da sem zeval po tvarini celi mesec, spisal sem jo pa v treh dneh !
Ali še nekaj moram dostaviti. Kdor želi biti pravi član novega društva, bodi zares p r a v i čl a n. to je dopis n joči član. Vsaki član mora dostavljati društvu svoje trude, ker sicer bi se drug na drugega zanašali, pisal pa ne bi nikedo. Zato se nam zdi potrebno, da s e v s a k i član zaveže p i s a t i i n v obrokih dopisovati društvene m u glasilu. Za varstvo in vspešno opominovanje nasvetovali smo nerednim in pozabljivim članom — globe. Kako menijo drugi o tem, ne vemo.
;i. Kaker povsod, treba je tudi na znanstvenem polju vzajemnosti in občevanja, da se ne zapade v starokopitno ali neplodno dlakocepljenje. Zato menimo, da bodo letna posvetovanja na o b č n i h s li o d i li poživljala in prenavljala znanstveno delo. Marsikoga bodo taki shodi pobudili, da se loti novega dela, ki bo njemu v čast in domovini v korist. Ako človek ostane vedno doma. v knjige zakopan, zgodi se mu kaj rado — vedno ne ! — da ostane učen sam sebi, drugim pa ne privošči ničeser. Ko sem včasih prebiral n. pr. zgodovinske sestavke v „Zvonu“, spominal sem tega ali onega., ki bi bil mogel napisati mnogo lepših člankov, a legel je v hladen grob, ne da bi pomočil peresa. Občni zbori bodo tedaj velike koristi.
4. Ob tej priliki ne smejo izostati predavanja o zani-miviših točkah poedinih strok Taka predavanja ne bodo za nas Slovence brez sadu, če prav bi se morebiti edino le po znanstveni obliki odlikovala. Ne vem, kako se drugim rojakom godi, ali meni teče slovenščina tako nerada, da jo včasih kar izpod-muljeno gledam, jeli res slovenske matere lica ali ne. Jezikoslovci se jezijo z nami. mi pa si ne vemo kaj. Včasih, ne rečem, da palice ne zaslužim, ali mnogokrat sem pa prav nedolžen, ko slovenščino davim. Želeti je torej, da naj predavanja na občnih shodih služijo tudi obliki znanstvene besede.
5. Ne smemo preskočiti vprašanja, katero je morda vže napis tega članka pobudil v čitatelju : ali naj res vstanovimo eno samo društvo za ves slovenski jug? Tega mnenja je bil K.“, in za njim je tudi dr. A Katalinič v „Katoličkoj Dalmaciji- pozdravljal to idejo. Sicer pa so nam gospodje v Zadru in Zagrebu namignili, da bo lože in denašnjim razmeram primerniše, ako osnujemo dve društvi: eno Slovencem, drugo Hrvatom. Duh krščanskega bratstva bode združil obe društvi brez izrecnih pravil in posebne organizacije. Načelo edinosti se tako ohrani, vspehi zložnega dela ne izostanejo, izognemo se pa neprilikam, kakeršnih je obilo pri razkosanem in sužnjem narodu. To mnenje je naposled prevladalo tudi na katoliškem shodu, zato smo pa tudi mi govorili o slovenski Leonini. Toliko v pojasnilo p. n. čitateljem „R. K." in „Kat. Dalmacije1*.
6. Zdaj pa preidemo v razgovor o podpori slovenskih, vseučiliščnikov. Katoliški shod je naročil vednostnemu društvu, naj skrbi za podporo in za v e r s k o - n r a v n i na p r e-
d e k s 1 o v e n s k e a k a d e m i š k e mladine in to 7 dogovoru s pokrovitelji dijaških društev na D u n a j u in v G rade u. Tu moramo najprej izpregovoriti resno besedo slovenskim vseučiliščinikom. Nimamo pravice zahtevati od mladih akademikov, naj bodo živi svetniki, tudi je krivično tako slikati slovenske visokošolce, ko da so ravno oni najslabši, kar ni res.
Toda oprostijo naj slovenskemu rodoljubu in pisatelju, ako ravno njim očita in priporoča stvari, katerih druge narodnosti vseučiliščnikom ne očita in ne priporoča, k e r m u ni do njih. Veliko zlo za izšolanega gimnazijca idočega na vseučilišče je neosnovano mnenje, da je vže o d g o j e n , da je vže zrel mož, ko je vender komaj 20—22 let star mladeneč. Neosnovano je tako mnenje, ker spričalo zrelosti priča samo o zadostnem z n a n j u za višo šolo, nikar pa ni spričalo zrelosti za življenje. Vrhu tega je še tudi res, da so naše gimnazije učni zavodi, ki vse premalo skrbe za odgojo, za krščansko odgojo pa celo nič. To jo gotovo res. Seveda svet se zrelemu gimnazijcu poklanja in mu koj ponuja besedo v družbi, ki gre le doraslemu možu. Mnogo akademikov so tako zapeljali frama-soni na kriva pota; ker nobena strast ni človeku pogubniša ko ošabnost. Zato pa pravimo : ako hoče slovensko veduostno društvo vršiti svojo nalogo, mora prepričati sebe in slovenske akademike, da ti niso še možje, da niso še o d g oj e-n i, da so še v šoli, potrebni nauka in dobrega sveta.
Brez tega prepričanja bilo bi društveno delovanje mahanje po zraku, akademiki pa bi bili po imenu vrli katoličani, ali brez podloge in odgoje. Naloga slovenske Leonine mora biti — poleg nabiranja denarja — najti na Dunaju in v Gradcu mladim in neizkušenim visokošolcem krščanskih o d g o j i t e 1 j e v, modrih starešin in sicer dokledar ne zgradimo zavetišč, surbeti bode posebnemu odboru za raztresene vseučiliščni-ke, katere bode o raznih prilikah zbiral na pogovore in posvetovanja. V se učilišči n o starešinstvo čuje o zunajnem redu visokošolcev, starešinstvo prijateljev mladiue pa naj po očetovski skrbi za nadepolne sinove slovenske domovine. Po očetovski ! Kdor te besede ne razume, naj se ne bavi z odgojo mladine.
Kako da bi imelo biti osnovano tako starešinstvo, zapisal sem v pravilih, katera pa jaz navedem samo exempli gratia.
Posebno važno in potrebno je vsakemu človeku, ki hoče lepo krščanski živeti, da si najde duhovnega voditelja. Nedorasli mladini pa odiščejo zreli možje duhovnika voditelja. Nekedaj so bili vseučiliščniki vpisani v Marijanske zadruge (kongregacije), katere so vodili oo. družbe Jezusove. Ako hočemo imeti zopet izobraženih, katoliški)! mož, moramo prav tako
skibeti zanje ko naši predniki. Brez Boga,, brez Kristusa in njegove milosti ne bodo vam vstali možje krščanski. Tako so pred nami mislili in delali modri možje, tako moramo tudi mi delati, ako hočemo do pravih vspehov. Brez duhovnega bili bi vsi trudi drugih starešin brezvspešni. Rad prepustim svoje nasvete v odobrenje drugim bolj izkušenim možem, ali ako odklonijo oni o duhovnem voditelju, ne bom imel prida upanja o krščanski vzgoji mladih akademikov. Naj pa nikedo ne misli, da duhovni voditelj mora biti Slovenec. Tega ni treba in ne bilo bi vselej mogoče.
Nasvetovana pravila »Slovenske Leonine“.
§. 1. — I m e i n n a m eni d r u š t v a.
Društvu je ime »Slovenska Leonina“. „Leonina“ je učeno društvo, kateremu je namen :
a. zbirati in pobujati na znanstveno delovanje krščanski misleče učenjake na Slovenskem,
b. podpirati gmotno znanstvena početja,
c. Navajati na znanstveno delo mlade pisatelje.
§. 2. Sredstva za društvene namene so :
o. shodi učenih članov in prijateljev,
b. znanstveno glasilo in strokovne knjige,
c. predavanja o znanstvenih tvarinah,
d. nagrade učenim članom in mladim pisateljem,
e. visokošolcem na Dunaju in v Gradcu vstanovi društvo o svojem času zavetišča po naročilu I. kat. shoda v Ljubljani.
§. Društveno imetje se nabira :
«. iz letnin,
b. iz prodanih knjig,
c. iz darov in volil ali vstanov.
§. 4. Zalog za visokošolce in mlade pisatelje.
Vstanovi se poseben zalog za visokošolce in mlade pisatelje, ki se nabira:
«. iz darov izrečno voljenih temu zalogu,
b.	iz društvene blagajnice po sklepu ravnateljstva.
§. 5. Člani so:
«. častni, katere imenuje občni zbor radi posebnih zaslug;
b.	vstanovitelji, ki plačujejo društvu po 100 for. ali 200 kron;
c. podporni č 1 a n i, ki plačujejo letnine 4 krone ;
d. pravi člani, ki so dovršili nauke na vseučiliščih ali pa ki so se sicer vsposobili in skazali v znanstvenih delih. Pravi plačajo 10 kron letnine.
§. 6. — V z p r e j e m in izstop iz d r u š t v a.
Kdor želi biti član „Leonine“, se oglasi osobno ali pisinemo-pri ravnateljstvu.
Kdor izstopi iz društva, naj to blagovoljno naznani ravnateljstvu. Ravnateljstvo mora izbrisati člane, ki na ponovljeni opomin ne vplačajo letnine.
Vplačani denar se nikomur ne vrača.
§ 7. — Pravice in dolžnosti članov.
Pravi člani imajo aktivno in	pasivno volilno	pravico'
bodisi v ravnateljstvo bodisi v odseke.	Imajo na	vseh	shodih,
besedo in o vseh predlogih besedo in sklepčen glas.
Dolžnosti pravih članov so :
o.	podpirati društvene namene v obče	;
h.	leten dopis x tiskanih pol ali pa	spisoyanje	večega dela
v daljšem obroku. Za vsako nedostavljeno polo plačajo x globe.
Častni člani in v s t a n o v n i k i imajo vse pravice pravih članov brez pasivne volivne pravice. Smejo pa biti člani akademičnega starešinstva.
Podporni m č 1 a n o m gre vabilo na javne shode in poročilo o društvenem delovanju.
Društvene knjige vdobijo po znižani ceni. Smejo biti člani akademičnega starešinstva.
§. 8. — Organizacija društva.
Na čelu stoji ravnateljstvo sedmero članov t. j. predsednik, podpredsednik, tajnik in blagajnik, in trije odborniki.
Predsednik, tajnik in blagajnik morajo stanovati v Ljubljani
Ravnateljstvo voli občni zbor.
Leonina se deli po sklepu občnega zbora v odseke, v koje stopi vsaki član prosto.
Vsaki odsek voli : načelnika in tajnika.
Odseki smejo imeti posebno blagajnico. Odsekovi sklepi so veljavni še le ko jih ravnateljstvo potrdi.
§. 9. — Akade mično starešinstvo.
Slovenskim visokošolcem na Dunaju in v Gradcu najdi ravnateljstvo : starešinstvo slovenskih rodoljubov, čegar član more biti vsaki član „Leonine“.
Akademičnemu starešinstvu je namen skrbeti za gmotne podpore in za znanstveno izobraženje in za lepo krščansko življenje slovenskih visokošolcev.
Število članov ni določeno.
Starešine izvoli občni zbor. Izbrani starešine pa si volijo sami načelnike, blagajnika, tajnika, duhovnega voditelja, in dva odbornika.
Načelnik ak.idemičnega starešinstva bodi redoma pokrovitelj akademičnega dijaškega društva.
Blagajnik vpravlja zalog pomenjen v §. 4. in poroča •občnemu zboru. Izplačuje pa le one svote, koje je odbor dovolil.
Duhovni voditelj vodi duhovno življenje in vsako leto duhovne vaje. Duhovni voditelj bodi duhovni oče visokošolcem in ne imej nobenega vpliva pri podeljevanju podpor in nagrad.
Tajnik piše zapisnike in dopisuje v imenu starešinstva in odbora.
Odbor zboruje vsaj vsaki mesec.
Starešinstvo zboruje vsaj vsaki tretji mesec.
Starešine pomagajo odboru pri delu za društvene namene.
Želeti je, da se o priliki starešinstvenih sej kaj čita.
Naroča se starešinstvu, naj vsaki semester obišče visoko-šolce na stanovanju in še posebno skrbi zanje o bolezni.
Visokošolcem pa se naroča, naj zaupajo starešinstvu in naj vsaki mesec enkrat obiščejo duhovnega voditelja. Starešinstvo poroča o svojem delovanju ravnateljstva.
§. 10. — Dolžnosti in pravice ravnateljstva.
a. Ravnateljstvo vodi društveno delovanje in vpravlja njegovo imetje.
b. Pripravlja predloge občnemu zboru. Sklepa vedno z ve-eiuo navzočih in s pismom glasujočih članov. Predloge je treba naznaniti 8 dnij pred sejo vsem članom ravnateljstva.
c. Vzprijema člane, spise, izbira naloge za nagrade, ocenja naloge in izplačuje nagrade, razdeljuje izdane knjije, podpira znanstvena dela.
d. Ravnateljstvo zboruje vsake tri mesece po en-ikrat ali pa tudi sicer, ako to zahteva večina članov.
e. Predsednik zastopa društvo pred svetom, nadzoruje delovanje, sklicuje seje ravnateljstva, in občne zbore, katerim
predseduje. Vsako pogodbo ali dogovor, ki ima vezati društvo,, morajo podpisati predsednik, tajnik in blagajnik.
/. P o d predse d 11 i k nadomešča odsotnega ali zadržanega predsednika.
g. Tajnik ima imenik članov, dopisuje in vodi izdavanje knjig, pomaga predsedniku in blagajniku. Poroča občnemu zboru o knjižnem delovanju društva.
h. Blagajnik pobira letnino in darove, izplačuje nagrade in podpore in polaga račun občnemu zboru.
i. Prepire mej člani poravnajo posredovatelji, katerih izbere vsaka stranka po enega, izbrana posredovatelja izbereta tretjega iz članov ravnateljstva za predsednika.
j. Predlog o razpustu društva more staviti občnemu zboru samo ravnateljstvo, ako je to poprej enoglasno sklenilo.
k. Občni zbor se skliče vsako leto enkrat. Dan in mesto določi za I. osnovalni zbor osnovalni odbor, v bodoče pa občni zbori. Izvamedne občne zbore je sklicati, ako to sklene ravnateljstvo 'ali pa ako zahteva polovica pravil članov pismeno.
Na občnih zborih se sklepa z absolutno večino pričujočih članov.
Prememba pravil ali razpust društva se sklepa z 2/s glasov in mora biti vsaj polovica pravih članov navzočih.
Občni zbor voli ravnateljstvo, odseke, starešine slovenskih visokošolcev, in odobri proračun za prihodnie leto.
O priliki občnega zbora naj pravi člani čitajo razprave o znanstvenih vprašanjih.
§. 11. — Razpust društva.
Ako se društvo radovoljuo razide, sklepa o društvenem' imetju zadnji občui zbor. Ako pa viša oblast društvo razpusti, ostane vse imetje v rokah Ljubljanskega knezoškofa, ki naj porabi imetje za namene razpuščenega društva.
Dr. J. Pavlica.
Učenost pa modrost - ali česa nam je najbolj treba ?
II.	Učenost pa modrost glede na človeško srce.
Sapientiam et disciplinam, quf abicit, i n f e 1 i x e s t: et vacna est spes illorum, et labores sine frnctu et inutilia opera eorum.
(Sap. c. 3. 11).
Nadaljevanje, j
Da, priznaj ali ne, človek more ravno zato, ker je človek, t. j. razumno bitje, najti popolne vtehe ter pristne sreče edino le v Bogu; to pa ker, kaker smo videli, more samo neskončna popolnost izpolniti in tako rekoč izčrpati moč človeškega uma in volje, ne pa omejena stvar, bodi še tako vzvišena, vzorna. Besnico to je sv. Avguštin, kateri je človeško naravo in srce tako-dobro poznal, izrazil se znanim klasiškim vsklikom: Za-se, o Bog. si nas stvaril, in naše srce je nemirno, dokler ne počiva v tebi.
Iz tega nujno sledi, kar lehko dan na dan opažamo, da prave srčne sreče, v koliker je sploh dostopna človeku tostran groba, more vživati le tisti človek, kateri se je postavil na pot-vodečo k Bogu, kateri izvršuje božjo voljo javljajočo se v nravnem redu, v glasu nepopačene vesti, javljajočo se v naravnem in pozitivnem zakonu, skratka: kateri vestno zadošča vsestranskim svojim dolžnostim.
Tak človek si je v istini izbral Boga v svoj delež: ne glede na srčni mir ter spričevanje čiste vesti, proti čemur so vse druge pozemske dobrote le — prazna pena, njegovo srce prešin-ja neizrečeno sladka nada, da bode nekdaj nezmerno srečen v vživanju nerojene pralepote in dobrote. Trdna nada ta, katera ne vara, ker sloni na zvestobi božji, navdušuje človeka za vse kreposti, za nevmorno požrtvovalno delovanje v slavo božjo ter v prid sobratov, vliva v človeško srce nepopisne tolažbe ter nev-kročenega poguma zoper vse navale sovražnih sil. To sijajno priča vzlasti življenje in delovanje kristijanskih svetniko v in junakov v teku 19 stoletij od Štefana mučenika pa do Garcije Moreno. slavnega predsednika ekvatorske samovlade, ki je nedavno prelil junaško kri za Boga in blagor domovine, od apostolov do zadnjega misijonarja.
‘) Glej IV tečaj, II, III in VI zvezek.
Toda kako more človek obračati toli nestalno, vsakovrstnih vtisov dovzetno srce k neskončnemu dobremu, ako mu nedo-staja modrosti Saj človek brez modrosti t. j. brez pravih vodilnih načel ter plemenite, odločne volje, mora biti igrača slu-čajnih vtisov, igrača strasti ter zunanjih silnih dogodkov liki ladija brez vesla sredi razburkanih valov. Človek brez modrosti zamenja nepopolno in le navidezno dobro z neskončnim dobrim, katero edino more vtešiti srce, ter se vda končnim stvarem : malikom, kateri kruto zavladajo v srcu odtujenem Bogu in modrosti.
Tak malik, s krinko visoke plemenitosti, je tudi učenost, nenasitljiva učenost brez vzorniše družice — modrosti, učenost, kaker se dandanes javi vzlasti v strastni in, kaker pravijo, prosti znanstveni preiskavi ‘) brez vsakega ozira na početnika narave in vede, ako ga celo izrecno ne zanikuje; učenost, katera, vsa vtopljena v stvarstvo, cepi in raztvarja do poslednje dlačice vse pojave, bodisi tvarne, bodisi duševne, katera se silnimi napori ter skrnpulozno natančnostjo izsleduje zgodovinska dejstva in letnice — a pri tem do cela v nemar pušča vsake više ozire in težnje človeškega duha, nravno popolnost, zadnji smoter človešva.
Evo malik-trinog, kateremu toliko denašnjih učenjakov robuje!
‘) „Pi'osta“ preiskava — zares sicut.lucus a non lucendo. Treba se le bliže seznaniti s to preiskavo : v njej vlada, kar se dostaje resnic o nadsvetnem Bogu <> duši, o nravnem redu, ali resnic tesno spojenih s prvimi, skoro vedno strast in nepoštenost, ali predsodek. Dokaj zanimiv podatek beremo v znanem italijanskem listu „Civilta Cattolica11. (19. marca 18921 Evo ga :
Nedavno sta dva laška profesorja stopila v železnični voz v postaji nekega mesta v Toskani : v kotu je sedel molčeč tretji popotnik; najbrž pisatelj dotičnega članka. Profesorja sta se spustila v znanstven razgovor ter za nekaj časa reče eden drugemu: „Prijatelj, čuvaj se priznavati v naravi enega samega smotra ali namena; kajti, da enega priznaš, bodeš moral dosledno in nujno priznati i papeževo nezmotljivost.“
Profesor ni nikaker napačno sklepal. Zakaj kdor priznava v naravi smo-trenost, n. p. da zrak ni kar tako le slučajen, nego da ima namen vzdrževati živeča bitja; da so zobje v to, da more životinja grizti, da je zemeljska os nekoliko nagnjena na ekliptiko ravno zato, da imamo raznih letnih časov itd. brez konca in kraja očitnih smotrov, o katerih pameten človek ne more dvomiti — kdor, pravim, to priznava, priznavati mora zajedno nadsveten um, kateri je vsaki stvari določil svoj smoter, kateri je neskončno moder in vsemogočen ter zatorej more vstanoviti vzvišeno napravo, recimo katoliško cerkev, kot najvišo učiteljico človeštva podeiivši ji v ta namen nezmotnost v verskem in nravnem nauku.
Ker pa dotični profesor ni hotel priznavati te posledice, zato je samovoljno tajil očitno resnico. Tako po največ ravnajo novodobni brezbožni naravoslovci in modroslovci; v njih spisih tiči skrit ali e do jasen ta-le argument: Boga, osobnega, nadsvetnega Boga nočemo, ergo ga ni. Zato se poprijemljejo vsake še tako ueosnovane, piškave podmene (n. pr. Darvinove), ako se jim ie zdi, da z njo lehko porinejo Boga iz stvarstva; zato strastno in samovoljno zaničavajo očitne resnice, samo ker bi sicer morali priznavati i Boga. In to se v našem veku krsti za „prosto znanstveno preiskavo11 !
Toda ta ali oni vtegne reči: ni li vsako spoznanje, vsaka, še tako neznatna resnica, en žarek večne resnice, po kateri nujno hrepeni naš um, katera je dika in ponos človeškega duha? Kako torej moreš tu govoriti o trinogih in malikih?
Da, vsako i najmanjše resnično spoznanje, na katerem koli polji človeškega mišljenja diči in spopolnjuje človeški um ter ga stori deležnega božjega spoznanja; kajti božji 11111 je izvor in merilo vse resnice. Dobro. A zgodi se prav leliko, da človek spoznanje ali vedo, ravno ker je tako vzvišena in plemenita, više ceni. nego li je v istini vredna, da jo kar obožava: kratko, da mu ni več stvar, nego bog, malik. Koliko jili dandanes žrtvuje temu maliku čas in vest in' celo zdravje in življenje ! In kako jim vrača malik ta trudapol-110 službo ? Notranja praznota in nezadovoljnost, da celo obup : evo njih plačilo Izkušnja in stvar sama jasno govorita. Zakaj veda človeška ostane poleg vsega napredka vedno nepopolna, ne-dostatna; zatorej le čedalje bolj vžiga željo popolnega spoznanja, a zadovoljiti je ne more. Da, veda v veke ne bode nudila človeškemu duhu vse tiste luči, po kateri silno hrepeni, pač pa ga leliko pahne, ako je razdražena od modrosti, kaker smo vže drugje videli, v splošni dvom, v obup
Zares nesrečni ter pomilovanja vredni so taki učenjaki: diceutes se esse sapientes stulti facti sunt. (Rom. 1. 22).
Toda kedo vtegne pripomniti k tej sliki :	„Slavno	ime in
priznanje sveta jih dovolj odškoduje ; ni, da bi morali biti ne-srečni“.
Bodi, slava spremljaj jih povsod ter trosi duhtečih cvetic na njih pota ter raznašaj njih ime do konca sveta — zato niso kaj nič na boljšem. Slava vtegne sicer vpijaniti človeka, da vsaj za trenotek ne čuti svojega žalostnega stanja ; osrečila ga ne bode nikdar. To pa. ker je slava le zunanje dobro, a prava sreča je notranja, v srci ; dalje je treba tudi pomisliti, da je po-zemska čast in slava nestalna in negotova, zatorej napolnjuje strastnega slavoljuba z veduim strahom in skibjo, ne bi li z vi-sočine slave padel v prepad pozabstva in morda celo sramote,, nikar da bi mu nudila pristne, trajne sreče.
III.	Učenost pa modrost glede na človeško delovanje. — Sokrat — podoba zgolj naravne
modrosti ter starosta zdravega modrovanja.
Sapientiam et disciplinam, qui abicit, infelix est: et vacua est spes illorum et lab o res sine fr n etn et inutilia opera eorum.
Sap. c. 3. II
Čemu naj hrepenimo po znanstveni izobrazbi, kaj bodi smoter znanosti, umetnosti in sploh človeškemu življenju ?
Velikemu delu današnjih učenjakov in omikaneev je to vprašanje do konca nepotrebno, da celo nespametno. In vender vprašanje to je važno, sila važno, tako da je od njega rešitve zavisna vsa smer in značaj, vsa vednost in dostojnost našega bivanja. Tudi vemo, da so napačni nazori o tej stvari največ zakrivili žalostne razmere, katere dandanes pritiskajo človeško družbo. Zatorej je rečeno vprašanje pač vredno, da je od bliže motrimo.
V samovladi novodobnih učenjakov in izobražencev vlada večinoma mnenje ali bolje aksijom, da sta veda in umetnost sami sebi namen ali, kaker pravijo, „absolutni“, neodvisni, tako da nikaker ne moreta in ne smeta služiti drugemu smotru, da se ne moreta in ne smeta ozirati na kako drugo pravilo, dokler se nočeta odreči svojemu dostojanstvu in sploh svoji naravi. 0-soden nazor in predsodek, kateri je vže rodil in še dau na dan poraja toliko zla v zasebnem in družabnem življenju! Od tod smo videli mišljenje ter razmotrivanje ločeno od dejanskega življenja, videli smo znanstveni in umetnostni napredek obožavan ter postavljen kot naj viši smoter človeški brez vsakega ozira na nravno življenje, na krepostno, plemenito delovanje sebi in človeštvu v prid.
Res, znanosti in umetnosti je predmet resnica, oziroma vzorna resnica, resnica pa je vredna, da jo človek vže radi nje same spoznava: v tem zmislu priznavamo ter moramo priznavati, da ste veda in umetnost sami sebi namen. Toda nekaj druzega je trditi, da nikaker se nimati ozirati na viši smoter človekov na zemlji, na više pravdo in zakone. Ni, da bi se tu spuščali v globoka razmotrovanja: zdrava obče-človeška pamet naj razsodi.
Naši nasprotniki morajo priznati, da ima vse človeško mišljenje in delovanje namerjati pristno popolnost in vrednost človekovo. Ako je to tako, vprašamo: po čem sodi zdrava človeška pamet, sodi celo človeštvo vrednost človekovo, kedaj pravimo
jednostavno, brez dodatka o človeku, da je dober, vrl? Morda kedar zapazimo v njem veliko znanosti in olike ? Ne, pravo vrednost in popolnost človeško merimo vsi, tudi oni — dasi morda nehote — katerim ste znanost in umetnost do cela neodvisni, merimo, pravim, vsi po nravni popolnosti, po plemenitem srcu in krepostnem delovanju. Tako veleva zdrava človeška pamet, to je nepopačeni glas človeške narave, glas krepak, katerega v veke ne bodo oglušili samovoljni nauki in sestavi novodobnih čudakov. Nravna popolnost je torej prvi, najviši smoter in pra-vec človeški na zemlji, smoter, kateremu potemtakem mora človek podrejati vse druge stvari, naj bodo še tako visoke in plemenite, pravec, po katerem mora človek vrejati vse proizvode svojega duha in svojih rok, nravna popolnost je vzvišeni smoter, kateri podaje vsemu človeškemu delovanju one vzorne smeri in enote, brez katerih ni človeka dostojno.
Kdo pa uči ter navaja človeka podrejati celo svoje življenje in delovanje temu vzornemu in nujnemu smotru ? Morda li gola učenost, katera se ziblje v svetovih teoretiškega spoznanja, ne da bi vplivala na voljo ter ji dajala nravne smeri ? Nikaker ne. Pač pa modrost, in sicer edina modrost, ker le ona vsovr-šuje zajedno, kaker smo vže razmotrili, um in voljo ; zatorej le ona uči nravno delovati, le ona omogočuje značajno in plemenito • življenje družeč glavo in srce v krasno enoto ter takisto otvar-jajoč vzor človeka.
Da, modrost uči svoje gojence plemenito živeti, požrtvovalno in dosledno delovati do smrti. Tako je učila Sokrata, o katerem pravi Cicero, da je zvabil modrost z neba ter jo vdo-mačil med zemljani.
Citajoč življenje Sokratovo vzlasti v Ksenofontovih „Spo-minih“ in Platonovi „Obrambi“ nismo si mogli kaj, da bi ne občudovali tega izvanrednega moža, kateri se nam je v marsičem zdel vzor človeka naravnega t. j. človeka, v koliker ni povišan v čeznaravni svet. Zdelo se nam je, da je v Sokratu narava človeška storila skrajen napor, da bi rodila dovršeno bitje, bitje skladno razvito po umu in srcu. Da, celo Sokratovo prikazen obdaja tak blesk, da se nam zdi lepa podoba — ena najlepših med paganskim svetom — onega človeku, v katerem se je na liedoumen način spojila božja in človeška modrost: Boga-čJoveka Kristusa.
V svesti si, da je poklican od božanstva, da vzgojuje in bodri Atenčane k nravnemu, modremu življenju, izvrševal je Sokrat vzvišeni ta poklic do smrti, prezirajoč svoje osebne koristi ter skrbeč samo za blagor propadajočih someščanov. Kdo bi se se ne divil njegovi jekleni značajnosti, s katero je vedno i v najtrpkejših položajih izvrševal spoznane dolžnosti, njegovi skromnosti, v kateri je rad javno pred Atenčani priznaval svojo nevednost, dasi je bil najmodrejši izmed njih? Kdo bi ne občudo-
val njegovega trdnega zaupanja v božjo previdnost, njegove neomajne odločnosti, s katero se je vstavljal zagrizenim osebnim in državnim nasprotnikom, sofistom ? Vzlasti pa nas mora kar očarati mirno, nevstrašeno in dostojno obnašanje sedemdesetletnega zatoženega starčka nasproti nevednim in krivičnim sodnikom : svest si svoje nedolžnosti in časti preziral je do cela vsa več ali menj nedostojna sredstva, katera so tedaj bila navadna v Atenali in katera bi ga prav lebko bila rešila obsodbe ; očarati nas mora poslednjič njegova nerazrušna zvestoba in pokorščina nasproti državnim zakonom, s katero je prostovoljno izpil čašo strupa — žrtev svojega prepričanja in svetega poklica, krasen vzgled vsem potomcem, zlasti novodobnim poganom.
Toda kaj je storilo Sokrata tako velikega, kaj je oslavilo njega življenje v najpozniše veke ? Neomajno prepričanje, da se človek v vsem svojem delovanji in nehanji mora vstrajno in dosledno ravnati po višili načelih in nagibih kljubovaje vsem nasprotnim silam ter ne glede na lastne vgodnosti ali nevgodnosti, neomajno prepričanje ter zajedno dejansko izvrševanje neomajnega prepričanja, da mora človek na zemlji zadoščevati nalogi od Boga mu naloženi, neomajno prepričanje, da jedro človeške ve'jave in dostojanstva so krepostni, plemeniti čini, nikaker pa * prazne in samovoljne preiskave, puhlo, od življenja ločeno umni-čanje po načinu sofistov: skratka modrost.
V prvem delu pričujoče razprave smo videli, da je modrost v bližnjem sorodstvu s pravim modroslovjem, v koliker namreč vvažuje najviše in najbolj dragocene rezu tate modroslovnega razmotrivanja ter jih dejanski ostvarja vporabljajoč jih na vse razmere zasebnega in družabnega življenja. Tudi v tem nam je Sokrat krasen vzgled.
Dobro vedoč, da je izvestno in temeljito spoznanje višili resnic nujen pogoj plemenitega, človeka dostojnega življenja, trudil se je nevmorno. da je te resnice Atenčanom prepričevalno vtemeljeval ter vtiskal v glavo in srce. V to se je posluževal navoda (indukcije) t. j. na podlagi obče priznanih resnic ter vsakdanjih pojavov razvijal je naprej jasne, določene pojme o sleharni stvari in takisto vtemeljeval prave nazore o različnih odnašajih človekovih, vtemeljeval in zabičaval nravstvena načela dolžnosti in poklic slednjega meščana.
Tako je Sokrat postal starosta pristnega, zdravega modrovanja, ter vtemeljil nerazrušen, vekovečeu modroslovski sestav, katerega je njegov učenec Platon spopolnil, Aristotel pa dovršil ter očistil zmot, v katere je Platona zavela njegova premalo trezna, poetiška narava.
Toda Sokratu mišljenje ni bilo zadnji smoter, nego sredstvo v dosego zadnjega smotra: od vsakega je neizprosno zahteval, da je spoznano resnico dejanski izvrševal, da je življenje vreje-val po umstvenih terjatvah, kaker je i njemu samemu umstveno
spoznanje bilo vodnik in ravnilo v celem življenji. Le to ga je storilo modrega v popolnem pomenu te besede.
Modrost Sokratova se v sijajnem blesku javi tudi v tem, da je priznaval slabost in omejeno-.t človeškega uma glede na naj viša vprašanja, ne samo v svetišči svojega srca, nega i pred celim svetom v očigled prevzetnih zofistov-tržarjev.1) Dokaz temu je, da je javno pravil, da ne zna ničesar, in da se le v toliko smatra inodrejšega od drugih, v koliker se tudi zaveda svoje nevednosti. Zato je tudi Sokrat pričakoval višega bitja, poslanca božjega, kateri bi človeku pojasnil najviših resnic o člo-■ veku in Bogu: v tem oziru bil je Sokrat kristijan, kaker je •sokratiško-peripatetiško modroslovje po sodbi cerkvenih očetov šola in vodnik h Kristusu, pričakovanemu poslancu, kateri je •človeštvu prinesel polnost modrosti.
*
* *
Sklep. Kristijanstvo in modrost. Lessing — vzgled novodobnih prevzetnih učenjakov odtujenih kri-stijanstvu. Kristus — najviši vzor ter početnik modrosti.
Razmotrili smo koliker toliko v prednjih vrstah blagodejno moč ter vzornost modrosti. Kdo bi mogel dostojno opevati slavo one nebeške hčere, od katere edine prihaja človeku žar vsestranke popolnosti, žar pristne vrednosti in slave ? Modrost razgrinja umu človeškemu najviših resnic določujočih celo delovanje in nehanje človeško, modrost varno spremlja človeka po opolzlih poteh umskega razmotrivanja čuvajoč ga osodnih skrajnosti, obo-žavanja človeškega uma, oziroma obupa na njegovem spoznanju, modrost jači človeško srce zoper vse nezgode in viharje, odganja od njega vsako poniževalno strast, vsako robstvo, v katero bi je hoteli vkleniti razni maliki, ter mu podeljuje trajne sreče in miru v zvezi z najvišim dobrim, modrost podaje celemu življenju človeškemu više posvečevanje ter edini človeka vredni smoter.
Toliko velja o modrosti sploh, tudi o zgolj naravni modrosti, katero si človek sam z lastnimi silami, z večini ali manjšim naporom more pridobiti: kako vzvišena, divna mora torej biti še le ona modrost, katera je čist in neposreden žarek božje modrosti t. j. čeznaravna kristijanska modrost! Kaker se sploh čez-naravni red opira na naravni, kaker milost spopolnjuje in povzar-ja naravo, tako se tudi kristijanska modrost od jedne strani opira
‘) Tako je Plato sodil o zofistih,
na naravno modrost, z druge strani pa jo neskončno vsovršuje in blaži ter ji podaje končne lepote in popolnosti. Oglejmo si to stvar natančniše. Pravimo torej prvič: naravna modrost je nujna podlaga, nujen neogiben pogoj kristijanske modrosti*poganjajoče iz vere kristijanske. Zakaj ? Zato, ker odraslega mislečega človeka more dovesti k veri ter ga ohraniti v njej edina modrost. Ker, da verujem po kristijansko t. j. z neomajno gotovostjo, moram prej ne samo spoznati više, uezmotno bitje nad seboj, ampak je moram i v srci priznavati t. j. podvreči se moram njemu, vkloniti moram svoj um božjemu umu nasproti resnicam, katere so mi do cela nedoumne. Toda v veke se ne bodem podvrgel Bogu, ako prej ne priznavam bistvenih odnošajev med stvarjo in Bogom, ako ne priznavam omejenosti in nedostatnosti čioveškega spoznanja. To pa me uči in k temu me navaja edina modrost, kaker smo vže prej razvideli. Kdor ni moder, recimo v tem slučaji ponižen, on ne bode nikdar veroval, ali če je tudi v mladih letih veroval, preje ali pozneje bode odpadel od vere. Zgodovina in vsakdanja izkušnja podaja nam dokazov brezštevilnih. Mi navajamo tu samo Lessing-a, vzgled novodobnih prevzetnih učenjakov odtujenih kristijanstvu.
Lessingu bil je lastni um vse, Bog pa in božje razodenje toliko, koliker nič : kajti po njegovem nazoru človeški um lehko iz sebe popolnoma spozna vse resnice, samo ne tako hitro, kaker Bog. Božje razodenje bi k večemu imelo povspeševati razvoj naravnega spoznanja; najvišo sodbo o razodetih resnicah je pa Lessing sam sebi prisvajal. Eyo njegoye samovoljne, oziroma sanjarske razsodbe: razodenje v stari zayezi imelo je le pripraviti čloyeštyo, da sprejme nauk y neymrljiyosti človeške duše, kristijanstyo je pa le predšola yišega umstvenega spoznanja, yiše nrayne popolnosti. Ko bode človeštvo brez ozira na staro in noyo zayezo, brez dogme in učiteljev izyršeyalo to, kar je dobro, radi njega samega, tedaj bode čisto in popolno kot Bog. To srečno dobo upa tudi Lessing doživeti, ker pritrjuje Pitagori, da duše romajo iz telesa y telo!')
Ponižnosti, prvorojene hčere modrosti, riedostajalo je Lessingu ; za to ni mogel verovati, dasi se mu je v njegovih teolo-giških študijah osobito o pryih cerkvenih očetih sijajno morala pojaviti resnica katoliške cerkve. Kaker se lehko razvidi iz dotič-nih spisov in prav posebno iz njegovih zasebnih pisem, v osebnem boju zoper protestantske bogoslovce bilo je njemu vse bolj le do tega, da bi slavno premagal nasprotnike, kar se \e na podlagi rečenih študij mu ni bilo težko ; proti pozitivnemu zavez-nenrn kristijanstvu vpiral se je na vso moč in naj bi tudi z
') tako uči Lessing v spisu „ilie Erziehune des Menschengeschleclites11. Poglej Bauingart,ner-jevo razpravo „ Lessinga religioser Entwicklungsgang“,. 15. poglavje.
očitno jalovim, ničevnim razlogom moral opravičiti svojo nevero. V spisu „Ueber deu Beweis des Geistes und der KrafV pravi namreč, da bi sicer mogel verovati, ako bi bil sam priča čudežey, katere je Kristus storil v potrdilo syojega nauka, toda sedaj ima o njih k večemu neko mrklo zgodovinsko izyestnost, katera ga nikaker ne more obvezati, da bi veroval. Kaker da bi zgodovinska izvest-nost, in prav posebe izvestnost Kristovih čudežev ne bila pristna izyestnost, izključujoča vsak pameten dvom. kaker da bi zgodovinska izyes nost ne zadostovala za nravno dolžnost! Potemtakem bi moral Lessing dosledno zanikati vsako dolžnost i do svojega očeta, saj je bil le zgodovinsko izvesten, da je nje-
gov oče
Sicer je Lessing poleg svoje velike bistroumnosti vendarle moral vvideti in čutiti goste temine, katere obdajajo človeškega duha v razmišljevanji yiših vprašanj : a yldoniti svojega duha božji besedi ter takisto dejanski priznavati slabost in nedostat-nost človeškega spoznanja Lessing ni hotel, tičal bi bil rajši v večnem dvomu ter celo obupal o resnici, nego li da bi moral sprejeti resnico od Boga. Evo, kako se je nekdaj izrazil: „Da bi Bog v desnici zakrival vso resnico, v levici pa hrepenenje po resnici s pridevkom, da hodom blodil v veke, ter bi mi rekel: voli — segel bi ponižno po njegovi levici rekoč: daj, Oče, saj čista resnica je samo za te“.
Kdor motri značaj in smoter današnjega gibanja na ved-nostnem polji, njemu se mora vrivati prepričanje, da temu skrajno prevzetnemu ter zajedno skeptiškemu duhu služi večina razumništva odpadlega ocl katoliške vere. Zares pomilovanja vredni so taki učenjaki! Prostovoljno zapirajo oči božji luči, um in srce ogrevajoči, tavajoč v gosti temoti glede na najvažniša in najnuj-niša vprašanja, dokler mnogi izmed njih poslednjič ne obupajo o človeškem umu ter vsaki resnici, vzdihujoč na razvalinah vsega spoznanja: ignorabimus, ignorabimus. —
Pravimo drugič: kristijanstvo spopolnjuje in blaži zgolj naravno modrost. Stvar je sicer skoro sama po sebi razvidna; ker je pa prevažna, ne bode odveč, ako jo natanje premislimo, in to tem bolj, ker brezverski naravoslovci, leposlovci, krasoslovci in kaker se še zoyejo: sploh novodobni brezverski knjižniki še vedno očitajo katoliški cerkvi, da zavira razvoj naravnih sii, da zadušuje naravne težnje človekove in kar je "se enakih lepih stvari. — Najprej moramo opomniti prijaznega čitatelja na to, kar je bilo rečeno v prvem delu tega spisa, da je namreč spoznanje viših resnic začetek ali kal modrosti, katero pa še le ostvarja ali dovrši plemenita, odločna yolja oklepajoča se teh resnic kot vodilnih načel za celo življenje. Ako je to tako, nujno sledi, da mora kristijanstvo čudovito spopolnjevati in blažiti naravno modrost. Zakaj ? Da to yvidimo, premišljujmo vero kristijansko glede na um in voljo človeško.
Človeški um more sicer sam po sebi spoznati koliker toliko tudi viših resnic, od katerih je zavisno pametno, človeka dostojno življenje, recimo naravna modrost; toda kdo ne ve. kako leliko tu zabrede, s koliko nejasnostjo se mora boriti ? To nam spričuje zgodovina človeštva, to nam spričujejo narodi, katerim ni še zasijala luč vere. Toda ni nam treba iti tako daleč : med nami imamo živ dokaz v novodobnih krščenih poganih. Koliko zmedenih in nezmiselnih ter zajedno pogubnih nazorov o Bogu, človeku, o bistvenih odnošajih in dolžnostih človeških rodilo se je ter se še vedno poraja v njih glavah, odkar so se odrekli- kri-stijanstvu! Dospeli so celo do tega, da se smatrajo za pristne potomce ali vsaj sorodnike grde opice! V istini: „Ko je človek bil v časti, ni je umel: primeril se je brezumni živini ter postal ji sličen.“ (Ps. 48, 13). V tem zmislu pravi vladika Strossmaj-er v okrožnici k 40 letnici svojega škofovanja: ,,Brez Kristusove vere človeški rod poleg vse svojo znanosti in olike ne more rešiti ni enega vprašanja, nego je po svoji strasti, oholosti, sebičnosti še bolj zmede in takisto vodi človeka v boje, osveto, propast11. In dalje: „Ošabna veda ločena od katoliškega življenja provzročila je večinoma grozno stanje, predvečer strašnih prevratov1*.
Zatorej leliko rečemo, da čloyek kar z moralno nujnostjo-potrebuje više podpore, više luči, katera naj bi ga čuyala osod-nih zmot ter mu zagotayljala., oziroma pojasnjevala naravno spoznanje : ta viša luč je božja beseda, božje razodenje, svetla in blaga luč, neposredno izhajajoča iz izyora vse resnice. I)a, božje razodenje nezmerno podpira človeški um. vtrja njegove naravne moči, razganja megle obdajajoče spoznanje viših resnic, tako da jih naš um lože in z večo izyestnostjo spoznava. V dokaz namignemo le na očitno dejstvo, da preprosta verna ženica jasno-ter izvestno pozna mnogo najviših naravnih resnic o Bogu, o nravstven osti, o duši. o smotru syeta itd., katere je največi rno-droslovec, Aristotel, po največ temno in negotovo mogel spoznati,, ako jih je sploh pray spoznal.
Toda glavna in vzorniša stran božjega razodenja sega više : verske resnice razlivajo nove čarobne luči na celo stvarstvo, odkrivajo nam tajnih odnosov, nedostopnih naravnim umskim silam, ter nas dosledno uče takih krepostnih činov, katerih naravni človek niti slutiti ne more ; verske resnice rešujejo umu človeškemu najteža vprašanja, katera se je človek, sam sebi prepuščen, zaman trudil rešiti, vlivajo človeškemu srcu najobilniše tolažbe sredi mnogoterega trpljenja in vsakovrstnih bridkih nasprotij, tolažbe, kakeršne mu nobeno modrosloyje ne more nuditi; verske resnice, kažoče vso vzornost kreposti ter neizrečeno, večno plačilo, vdihajo človeškim prsim neomajnega poguma in neomajne moči, da človek velikodušno vstraja v borbi za Boga in krepost. Da, vera ali kristijanstvo ni samo božja luč, nego i
čudovita božja moč, premagujoča vse sovražne sile, vse j največe zavire. To je naša zmaga, vera naša. (1. Joan. 5, 4).
Glej tam človeka-misleca še v cyetju let, polnega nadej ter plemenitih teženj. Toda kaj, nada za nado ga prevara, naj-liujši fiziški in moralni vdarci ga zadenejo, življenje človeško mu kaže svoje najtemuiše strani, najtrpkejša nasprotja. Prej se je čutil tako srečnega, a sedaj'? Neka neizrečna otožnost se ga polasti, globok gnjus nad življenjem, obup o vseli vzorih, o samem človeštvu mu sili v srce
.v...........zija nasproti
Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo,
Globoko brezno brez vse rešne poti.
Prešeren.
Kdo more nuditi leka takim duševnim ranam ? Morda li novodobna brezverska yeda z dogmo večnega razvoja in napredka človeškega, z opičjim pokolenjem in krutim fatalizmom ? Ali pa vsaj zdrava narayna pamet ‘? Videli smo yže drugje, da človeški um silnih vprašanj o trpljenju in osodi človeški iz sebe ne more rešiti tako, da bi se človeško srce ymirilo in zadovoljilo. Zatorej kdor globoko čuti v sebi ter hoče na vse sile razlagati trpka nasprotja v fiziškem in nravnem redu, ne da bi se zatekel k božjemu razodenju, mora dospeti do groznih nazorov o Bogu in svetu in poslednjič, ako je dosleden do konca, do obupnega naziranja, da je vse, kar biva zlo, da je zlo, bolečina edina resnica, vse drugo le videz, prevara:
Vse. nično ! — Bolečina je resnica,
Edine nje tajiti ni mogoče !
Stritar — Prijatelju.
Tako je vže davno pred Stritarjem vzdihoval v Italiji nesrečni Leopardi, klasiški pesnik svetobolja :
Or clie resta ? II certo e solo
Veder, che tutto č vano altro che il duolo.
In dalje :
Arcano e tutto Euorche il nostro dolor.
Le vera kristijanska, le blage resnice, katere nam je Kristus razodel, mogo razsyitljeyat.i i najteumiše strani v vprašanji človeškega življenja, mogo donašati izdatnega leka za vse človeško gorje. Saj vera nam kaže v Bogu dobrotnega očeta, ka-
teri z ljubeznivo roko vodi iu ylada osodo svojih otrok, kateri dopušča zlo in trpljenje le v našo večo korist, v pokoro za naše pregrehe in v večno zaslugo, kaker tudi v to, da nam je vpešno sredstvo zoper prevzetnost, katera je izvor odpada od Boga. In zares, človek čuteč v sebi toliko potreb in trpljenja, toliko slabosti, pogreškov in nedostatnosti, mora vvideti svojo vsestransko omejenost in odvisnost, mora jasno vvideti, da ne more sam sebi zadoščevati ; vsakdo pa razvidi, da je to spoznanje najkrepkejši jez zoper prevzetnost, zoper veče ali manjše obožavanje lastnega bitja. Vera kristijanska nam kaže v grehu naših prvih pradedov izvor vseh fizičnih in nravnih bolečin, katere tarejo človeški rod, zajedno pa razgrinja nam visoko dostojanstvo trpljenja, ker je je sam Bog posvetil ter izbral v svoj delež, uči nas, da je križeva pot kraljeva, božja pot. Koliko srčnost in tolažbo, koliko plemenitih sklepov in teženj morajo resnice te vlivati v srce človeško sredi vseh nasprotnosti in trpljenja ? Priča nam je zgodovina katoliške cerkve, priče nam so še med nami živeči pravi katoličani.
Ako novodobni neverni pesim sti vže hočejo trditi, da je kristijanstvo sorodno njihovim nazorom, bodi, priznamo radi, da nek pesimizem biva tudi v kristijanstvu Toda med kristijanskim in brezverskim pesimizmom je tolika razlika, kolika je med nebom in peklom. Na eni strani srd in obup, na drugi mir in sladka nada, tam črt življenja in hrepenenje po vničenji, po nirvani, tu možato, junaško trpljenje in plemenito delovanje v nasle-dovanji najplemenitišega človeka ter najvišega vzora modrosti, v nasledovanji Kristusa, Boga-človeka.
Da, Kristus je najviši vzor modrosti. Ako modrost obstoji v vzornem mišljenji ter plemenitih težnjah, v Kristusu najdemo najvzornišega mišljenja in teženja. Volja in slava nebeškega tičeta, blagor človeštva, to so bili njegovi vzori, njegove težnje, katere so ga nerazdružno spremljevale v njegovem pozemskem življenji. Ako se modrost dejstvnje v plemenitem, požrtvovalnem delovanji, v krepostnih činih, Kristus nam je najviši vzor modrosti : saj je celo njegovo življenje bilo posvečeno trudapolnemu delovanju v čast božjo ter blaginjo človeškega roda. bilo je nepretrgano izvrševanje najlepših čednosti; Kristus je poslednjič daroval sam sebe ter toliko trpel za človeštvo, koliker noben drug človek. Da, Kristus je v življenji in smrti tako vzvišen, da se celo njegovi največi nasprotniki in tajilci njegovega božanstva morajo nehote klanjati pred njim, premagani od bleska tolike prikazni. Omenimo le Renan-a iu prostozidarje.
Toda Kristus ni samo razodel človeškemu rodu vzvišenih resnic, v katerih spoznanji ter izvrševanji obstoji naj viša, človeku dosežna modrost, tudi nam ni samo. najlepši vzor modrosti, nego on tudi čudovito jači človeško voljo, podaje človeku novih, tajnih moči, vlivajoč v njegovo dušo počela novega, božjega živ-
Ijenja po vzgledu Kristusovem, kar je sam rekel: „ Jaz sem pot, resnica in življenje11.') Zato je Kristus v najyišem pomenu izvor in početnik modrosti.
Dasi človek spozna resnico, (lasi jo morda tudi hoče dejanski izvrševati, vendar se ji često izneveri v življenji; to pa, ker mu je težko premagati vse zavire, ker ga morda strast odvrača. ker je njegova volja zelo šibka. Ta razpor čuti v sebi več ali manj slednji Adamov sin, čutili so ga stari pogani, čutiti morajo ga i novodobni pogani, dasi nočejo priznati njegovega izvora t j. izvirnega greha. Ovid je rečeni razpor drastično označil se znanim verzom:
Video meliora proboque, deteriora seguor.
Schiller pa:
Freiheit ruft die Vernunft, Freiheit die \vilde Begierde, Von der heilgen Natur ringen sie liistern sich los.
Spaziergang.
Priznati moramo : človeštvo boleha trpeč bridke posledice prvotne pregrehe ; le v Kristusu najde posamezni človek in človeška družba izdatne pomoči in leka za vse bolezni in slabosti, za reve in teže pozemskega bivanja; zunaj Kristusa le tema, nesreča, obup !
Zatorej bodi tem vrstam ta-le sklep: blagor njemu, kdor zajema kreposti in moči iz .Kristusovih zakladov, kdor crplje iz Kristusa nebeške modrosti.
Konec.
J. J.
David Friderik Strauss.
II.	Straussova mitična hipoteza o evangelijih.
V preteklem stoletji so jeli književniki in kritiki nemški filozofično razlagati bajke, ki se nahajajo v najstarših knjigah različnih narodov in posebno v pesmih starodavnih pesnikov 11. pr. pri Homeru, Hesijodu itd. Pri tem delu se je posebno odlikoval gottinški proiessor H e y n e, znan po svojem reku: „z bajkami začenja vseh starodavnih ljudi zgodovina in filozofija".
(Kr. G. Heyne, Opuscula academica.) Za Heynejem so stopinje pobirali H er rman, Creuzer, Ottfried M ti 11 er in drugi. Wolf in Niebuhr pa sta to metodo prikladila zgodovinskim knjigam Grkov in Rimljanov. Prenesti to metodo na svetopisemsko polje je bilo pač lahko onim, ki so o inspiraciji svetega pisma dvomili ali jo tajili. Če je zgodovina vseh starih narodov mitična, zakaj bi morala biti zgodovina judo v-s k e g a naroda izvzeta ?
I v a n 8 a 1 o m o n S e m 1 e r (f 1791), oče svetopisemskega racijonalizma na Nemškem vzraslega, je bil blezo prvi, ki je nekatere dogodke st. zakona (o Samsonu, Esteri itd.) prištel bajkam. I. G. Eichhoru (f 1827) se je v tem obziru še bolj ojunačil in je prva poglavja 1. knjige Mojzesove, namreč o stvarjenju sveta in človeka, o paradižu, o padcu prvega človeka m i-tično razlagal.1) Dalje se ni upal iti. Ali njegovi posnemovalci : J. Se v. V a t e r (f 1826) Ivan Pil. G a b 1 e r (f 1826) in posebno L. de \V e 11 e (\ 1849), so tudi v drugih zgodovinskih knjigah st. zakona našli bajke in te knjige mitično razlagali. Po mnenju teh racijonalistov so vse čudežne in nadnaravne dogodbe, ki se pripovedujejo v knjigah starega zakona, ali izmišljene ali pa s predsodki ljudskimi nasičene. Zato je naloga razlagal čeva ločevati resnico od laži in izpod mitične lupine razluščiti jedro resnice, ki je kak zgodovinski fakt ali pa kaka verska ali filo-zoiična misel. Merilo pri tem početji pa je edino le človeški razum, se ve da razsvitljen s filozofijo in arheologijo; zatorej se mora iz sv. pisma iztrebiti vse ono, kar presega zdrav razum in natorne postave.
Kmalu so mitično razlaganje tudi na sveto pismo novega zakona raztegnili, kaker : G. L. B a u e r, v knjigi Hebrai-s c h e M y t h o 1 o g i e d. A. u n d N. T. Leipzig 1802-3, K r u g, Henke's Museum I. Bd. H o r s t itd.
Sklepali so to po analogiji iz mitičnih pripovedek starih narodov, ki govore o včlovečenji bogov, o njih čudežnem delovanju na zemlji in čudežnem povratku v nebesa, ki so svoje slavne može obdali z nekim nebeškim svitom in je povzdignili med polbogove itd. Po tem takem se morajo nahajati mitične pritikline ne samo v življenjepisji imenitnih mož izraelskih, ka-keršni so u. pr. Mojzes postavodajalec, izraelski vojskovodje, kralji in preroki, ampak tudi v življenju, delih in v osodi Jezusa in njegovih učencev. In i’es, našli so za silo nekaj sličnih črtic med bajkami starih narodov in evangeljskimi pripovedkami. Se ve da je ta sličnost jako borna in le navidezna, a nevernim razumnikom nemškim je zadostovala. Cujte in stimite ! Jezus je
') I. (I. Eichhorn Urgesehichte. Repevtorium fiir Bibl. u. Morgenl. Literatur, Leipzig 1779. IV. p! 129-257. Einleitung in (1. A. T. Leipzig 1829. JII, 82.
bil čeznalorno od device spočet in rojen — ravno tako imajo stare mitologije svoje 7taQd-evoyev£is n. pr. Herkula. Dioskure (Kastorja in Poluksa), Platona. Buddo itd. Ob rojstvu Kristusovem se je prikazala zvezda, oznanjujoča njegovo kraljestvo in kraljevanje — takisto se je baje pri rojstvu kralja Mitridata bila prikazala zvezda. Ko je bil Kristus od Janeza Krstnika krščen, se je odprlo nebo in začul nebeški glas — ravno tako poroča Livij, 22. 1 : Faleriis coelutn lindi velnt magno hiatu vi-sum ; takisto Ciceron de divin. 1, 42.: exponit Sisenna, initio belli Maršici discessisse coelum et ex lioc aiulitas esse voces. Kristus stoji na razpotji; voliti mu je med bogastvom in veličastvom sveta, ki mu je ponuja satan, in med svojim težkim poklicem : svet s svojim trpljenjem in smrtjo odrešiti. Ali ni to Herkul na razpotji ? — Kristus je bil v nebesa vzet obdan z nebeško slavo — o Romala pripoveduje to isto Florus I, 1 : re-pente cum concionem liaberet, e conspectu ablatus est, cui mox Julius Proculus fidem fecit, visum a se affirmans augustiore forma, quam fuisset. Nad glavami Apostolov žarijo o bin-koštili ognjeni jeziki — ravno to se je videlo nad glavo As-kanija (Virg. Aen. II. 680) in Servija Tullija. (Liv. 1, 30) —
Ali je mogoče dobiti veče sličnosti med mitologijo grško in rimljansko pa med svetim pismom ‘? Ce se bajke starih narodov morajo mitologično razlagati, ali bi se ne smelo takisto ravnati z evangeljskimi pripovedkami ? Saj so bili evangelisti in drugi pisatelji N. Z. rojeni j n d j e, katerim je bilo lastno zamenjavati natorno s čeznatornim, človeško z božjim in vse nerazumljive prikazni pripisovati naravnost Bogu ? — Tako so ponosno vpili neverniki in sovražniki svetega pisma. ‘)
Vse predhodnike pa je nadkrilil smeli in bsezbožni I). Fr. Strauss (f 1875). ki je v svoji zloglasni knjigi Leben J e s u, tudi e v a n g e I i j e mitično razlagal in na tej podlagi božanstvo Kristusovo tajil razglasivši našega Zveličarja za „sanjača“.
Da Straussove krive nauke lože ovržemo, je treba najprej vedeti, kaj je mit (mythus) ali bajka sploh in posebe v Straussovem zmislu.
Kaker uči J. M ii 1 1 e r 2), predstavljata s im b ol in mit (bajka) kako idejo pod podobo, in sicer prevstavlja simbol idejo v prostoru (n. pr. lilija je simbol čistosti), m i t pa idejo v času ; zato ima m i t zgodovinsko obliko In sicer si mit (bajka) izbira za svojo obliko vže obstoječe zgodovinske snovi, da je prešinja z idejo, ali pa si vstvari svojo obliko s prosto domišljijo. Mit mora tedaj zadržavati idejo v zgodovinski
') Hejdeureicli, Deber die Uuzuliissigkeit der lnjthischen Auffassutig,. Herborn 1831. I. p 19.
“) Glej A. T h o I u c k, Die Glaub\vurdigkeit der evang. Geschichte-II. And. Hamburg 1838. p. 53.
obliki in se s tem razločuje od pripovedk e, katera z m e-r o m sloni na zgodovinski podlagi ter se od ust do ust različno pripoveduje, in od bajke ali pravljice, ki je popolnem izmišljena, in ki nemogoče, čudne reči obsega. Kaker pa so ideje, v katere je zavit mit, različne 11. pr. verske, filozofične, poetične, tako se lahko tudi m i t nazivlje filozofični, poetični itd. Da celo zgodovinski postane mit, ako obsega kak resnični dogodek, ki pa je s čudežnimi pritiklinami in izmišljotinami 0-krašen.
Strauss je smatral vse čudežne dogodbe novega zakona t. j. vse one dele, v katerih se nahaja čudež, za filozofične mite. Po njegovem mnenji je v evangelijih malo resnično zgodovinskega, k večerna to, da je Jezus Kristus naravnim potom rojen in od Janeza Krstnika krščen, se svojimi učenci po sveti deželi potoval in pridigal ter nazadnje bil od sovražnih 11111 farizejev na križ pribit, vse drugo, kar čitamo v evangelijih, so prvi kristjani oziraje se na neka mesta starega zakona v svoji bujni domišljiji Jezusu kot judovskemu Mesiji pripeli.
Evangeljske dogodke so po mnenju Straussovem samo zgodovinske oblike mesijanskih idej ali, kaker sam pravi: Es ist niclits Anderes unter ilinen zu verstehen, als geschichtartige Einkleidung urchristlicher Itleen, gebildet in der absichtslos dich-'tenden Sage. j Ako Strauss v svoji definiciji mita govori o krščanskih idejah, katere so baje zavite v mitih, 11111 ne smemo verjeti, ker 011 razume pod krščanskimi idejami p raz 11 o v er-s k e j u d o v s k e ideje, katerih so se bili navzeli prvi kri-stijani.
Kateri deli evangeljskih pripovedk in sv. pisma sploh se imajo šteti za mitične, uče neka kriterija, katera podaje Strauss lahkovernim učencem v začetku svoje glasovite knjige. Po njegovem mnenju se spozna mit:
1. ako zadržuje kaka pripovedka čudežne reči. Čudež pa je po mislih panteista Straussa nemogoč, torej se tudi pripovedovana čudežna dogodba ni nikdar zgodila, torej je neverjetna in se mora drugače razlagati s) Tako je 11. pr. prikazanje angelja, ki ljudem kaj oznanja, bajka; Kristusov vnebohod, ki je po nalomili postavah nemogoč — takisto bajka !
2. Drugo znamenje, po katerem se mit spozna, je, če se v svetopisemski pripovedki nahajajo judovske ideje in
‘) Leben Jesu I. Tli. S. 56. I. Anflage.
'-) Zakaj je čudež nemogoč, dokazuje Štraus? poleg	Spinozze	iz svojega	panteističnega sistema: Gott uiul Natur	sind nicht ziveierlei,	sondern
Eins	;	die Gesetze der letzteren sind der Wille	des ersteren	in seiner	bestiin-
digen Venvirklichuug. Kiinnte also etvvas in der Natur geschehen, was ihren allgemeinen Gesetzeu \vidersprache, so \viderspraclie dies dem Wesen Gottes selbst. Glaubenslehre I, S. 229.
g) r e d s o d ki. Če se te ideje in predsodki nahajajo vže v knjigah starega zakona, so gotovo dali sovremenikom Kristusovim povod, da so je nanj kot Mesijo prenesli, ker Mesija ni smel v ničemer zaostati za velikimi možmi starega zakona. Pri tem delu so sovremeniki Jezusa Nazaretskega tako le sklepali:
Mesiji se mora poleg mesijanskih prerokovanj to-le in to-le zgoditi ; Jezus Nazaretski je pričakovani Mesija; torej se je ž njim to-le in to-le zgodilo. —
Tako 11. pr. je bajka o Kristusovem eeznatornem spočetju in rojstvu nastala iz Izaije VII. 14, češ. da mora Mesija rojen biti od device. Nekdo, ki je hotel Kristusa kot Mesijo označiti, je začel to	trditi, drugi	so mn pritrdili	in nastala je
govorica, razvil	se je	mit. — Pripovedki o zvezdi	ob Kristuso-
vem rojstvu je dalo povod Bileamovo prerokovanje o zvezdi vshajajoči iz rodu Jakopovega. (IV Mojz. XXIV, 17): njegovemu begu v Egipet pa mesto pri Hoseju XI, 1. Pripovedka o čudežnih znamenjih, ki so se vršila pri Kristusovem krstu v Jordanu, je najbrž nastala iz Izaije XI, 2. Kaker je bil prvi Adam skušan v paradižu od satana, takisto je moral skušan biti drugi Adam, Mesija.	Kaker so imenitni	možje starega	zakona n. pr.
Mojzes, Henoh,	Elija,	Elizej lačne	čudežno sit.ili.	mrtve obuje-
vali, v nebesa bili vzeti, tako se je moralo zgoditi s Kristusom. Da je Jezus izbral poleg 12 apostolov še 70 učencev, so prvi kristijani (judje) posneli iz 12 izraelskih rodov in Mojzesovih 70 starešin.
3. Ako pisatelj o kaki evangeljski dogodbi sploh n i m o-gel n i č e s ar v e d e t i, ali vsaj kaj gotovega od drugih se-zuati, je po Straussovem nauku gotovo znamenje, da je ona pripovedka le bajka. Tu sem spadajo vse one dogodbe iz življenja Kristusovega, pri katerih apostoli niso bili navzoči, n. pr. Kristusovo spočetje in rojstvo, njegova mladost, štiridesetdanski post v puščavi, njegov smrtni pot v Getsemanu, njegovo vstajenje •od smrti itd.
4. Če se evangelisti o kaki dogodbi ne zlagajo, če profani pisatelji o njej molčijo ali celo evangelistom nasprotujejo in ni mogoče teh nasprotij poravnati — je treba dotično dogodbo smatiati za mit. Tako n. pr. si nasprotujeta evangelist Luka II, pišoč o Kristusovem rojstvu v Betlehemu, in sv. Janez 1,46: „Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti ? ‘ Posebno si na-sprotujeti pripovedka sv. Matevža v prihodu sv. treh kraljev in pripovedka sv. Luke o Kristusovem darovanji v tempeljnu. Če so prišli trije kralji prej ko je bil Kristus v tempeljnu, je Kristus gotovo prišel v roke Herodu, ko so ga v tempeljnu darovali ; če pa so prišli trije kralji po Kristusovem darovanji, ga niso več 'v Betlehemu našli, ker se je bil tedaj podal, kaker sv. Luka pripoveduje, v Nazaret. (Luk. II, 39). Nadalje piše sv. Luka (II,
1 — 2). da je bil Kristus rojen ob oni priliki, ko je bil rimski, cesar Avgust izdal ukaz, da se mora popisati vesoljni t. j rimski svet, in da je to popisovanje izvel Kvirin, deželni predsednik sirski. Ali Tacit, Sveton, Flavij Jožef ne vedo ničesar o popisovanju vesoljnega rimskega sveta za časa Avgusta. Nadalje je omenjeni piedsednik Kvirin (P. Sulpicius Quirinus.) kaker priča Flavij Jožef (Joseplms Flavius) še le po Herodovi smrti postal predsednik Sirije (kakih 10 let pozneje) in res neko ljudsko šte-viljenje izvršil.
Nadalje omenja sv. Luka III, 1. nekega Lysanije, k> je za časa Kristusovega krsta vladal kot tetrarli v Ahili. Ali ta Lysa-nija je bil, kaker Flavij Jožef pripoveduje, vže 30 let pred Kr. od Kleopatre vmorjen Ravno tako se je isti evangelist pišoč o puntarju Teydi zmotil za 10 let!
5.	Slednjič je znak mita tudi to, če se iz kake pripovedke spozna n a m e n, p r a z n o t e v ž i v 1 j e n j i Jezusovem izpolniti. N. pr. ljudje niso vedeli, kaj je Jezus 40 dni v puščavi delal. zato so se izmislili, daje bil Lun od satana skušan itd.
Kar se tiče zgodovinske osebe J. Kristusa, meni Strauss to-le .-
Jezus je bil v mestu Nazaret in ne v Betlehemu rojen. Tudi ni bil iz rodu Davidovega. Njegov oče je bil sv. Jožef. I-mel je brate in sestre, ki se imenujejo v sv. pismu ,,bratje in sestre Gospodove,- Svojo omiko si je pridobil pridno čitaje sv. pismo in oočevaje z učenjaki judovskimi, posebno s tremi tačas-vladajočimi sektami. Imel je miroljubno, Ijubeznjivo naravo. Bil je torej samouk (autodidakt)! Akoravno je bil čist značaj, seje vendar, svest si človeške slabosti in zmotljivosti, dal od Janeza Krstnika v Jordanu krstiti. Jezusu ni biio po godu Janeza Krstnika mrtvičenje, in sploh zunanje spolnjevanje judovskih postav, zato je hotel na drug način svoje ljudstvo moralno-povzdigniti. Jezusova samozavest, da je sin Božji in Mesija, se nikaker ne da razlagati iz IV. evangelija (sv. Janeza). Govori Jezusovi, katere podaja sv. Janez, niso zgodovinski, ampak jih je le pisatelj sam poleg svojega »aleksandrijskega “ filozofičnega sistema izmislil.1) Jedro njegove verske svesti je ljubezen: njegova vesela narav pa je helenska, „Indem Jesus diese heitere, mit Gott einige, alie Menschen als Bruder umfassende Gemiiths-stimmung in sich ausbildete, hatte er das propetische Ideal ei-nes neuen Bundes mit dem ins Herz gesc-hriebenen Gesetz (Je~ rem. 31, 31) in sich venvirklicht, er hatte, um mit dem Dichter zu reden, „die Gottheit in seineii "VVillen aufgenommen1*:,... im ihm \var der Mensch aus der Knechtschaft zur Freiheit iiberge-
‘) Strauss je bil v začetku svojega pisateljevanja pripoznal avt.encijo-IV. evangelija, a pozneje (v II in IV izdaji Leben Jesu) je to koncesijo zopet preklical.
vgangen. Dieses Heitere, Ungebrochene, dieses Handeln aus der Lust und Freudigkeit eines schonen Gemtithes heraus, kbnnen \vir das Hellenische in Jesu nennen. Dass aber dieser eigene Her-zenstrieb und in Einklang damit seine Vorstellung von Gott rein geistig und sittlich war, dies, was der Grieclie nur mittelst der Philosophie erreichen konnte, war bei ih m die Mitgift, mit der ihn seine Erziehung nach dem mosaischen Gesetze, seine Bildung durch die Sehriften der Proplieten, ausgestattet hatte.“')
Kristus ni bil prijatelj judovske službe božje, posebno somu bile protivne daritve. Nameraval je svoje ljudstvo duševno prevs-trojiti, a pri teni ni izključeval paganov, ki so mu bili bolj naklonjeni ko trdovratni Judje. Njegov ideal je bil ljudi navajati k notranjosti, ločiti vero od obredov in politike1? V začetku ni mislil Kristus, da je 011 pričakovani Mesija, še le pozneje, ko so ga ljudje začeli smatrati za tacega, se je akomodiral tej ideji, -oim bolj so mu lastni rojaki nasprotovali, posebno viši duhovniki, čim bolj je sprivedeval, da se odpor in črt farizejev ne da poravnati, tem bolj je Kristus jel nase obračati Izaijine besede o trpečem Mesiji (Isaija 50, '52, 53.)
Vedel je tudi iz zgodine, da so judovski preroki in učeniki za svoj trud dobivali nehvaležnost, da celo — smrt.
Tako se je	v Kristusu	razvila	ideja o trpečem	Mesiji.	Če
pa pravi, da pride enkrat v	oblakih	neba sodit žive	in mrtve,
so to le besede sanjača, ali pa prazna tolažba, s katero so se učenci njegovi po smrti učenikovi tolažili.
Kar se tiče Jezusovih čudežev, meni Strauss, da so se nekateri po natornem potu zgodili, a vse drugo je le fiksija. Pri ozdravljanju bolnikov je nekaterikrat pomagala domišljija,2) pri drugih Jezusovo	medicinsko	znanje,	morda celo magnetizem,	kar
se je lahko bil	naučil pri	Esenih	in Terapevtih.	To so	vža
stare fraze. Največa zapreka v Straussovem mitičnem sistemu je Kristusovo vstajenje od smrti. Čez ta kamen mu ni tako lahko skočiti. Z vso silo svojega uma in temeljitimi dokazi zavrača onih lahkovernih mnenje, češ, da Kristus ni bil popolnoma mrtev v grob položen in da je bil iz te navidezne smrti lahko še od svojih oživljen; a pri tem brani nič bolj smešno hipotezo, po kateri bi bile prikazni vstalega Kristusa samo vizije, tedaj le domišljene prikazni. Pri Mariji Magdaleni, pravi Strauss, je bil od njene notranje razburjenosti do vizije le — korak. Da so celo pri aposto'ih, kaker 11. pr. pri sv. Pavlu in Petru bile take vizije mogoče, dokazujejo enaki slučaji, katere pripoveduje sv.
‘) D. Leben Jesu f. d. dentsche Volk. II. Aufl. p. 207 sq.
2)	Und wenn iu solcheu Fallen Jesas die Geheilten, wie jenes Weib, mit •den Worten entliess: „dein Glaube hat dir geholfen,- so hatte er sich nicht ivahrhaftiger, nicht bescheidener, nicht correcter und priiziser ausdruckent k(innen.“ Leben Jesu f. d. deutsche Volk II Aufl. p. 266.
Pavel sam I Kor. 15, 8, in Dejanje apost. 10. Poleg tega so licenci Kristusovi prebirajo sv. pismo lahko spomnili se Isaijinih besed, ki obljubujejo ,,hlapcu Jehovineinu“ še dolgo življenje po smrti, (Isa. 53, 10—12) ali pa Kristusovih tolažilih besed, s katerimi je končno zmago svoje svete stvari učencem zatrjeval. Odej, dragi čitatelj, kako se da vse, celo nemogoče, razlagati! Treba je le znati, kaker uči mojster Goethe.
Razvneta domišljija učencev Kristusovih je od zdaj naprej podobo svojega mojstra gledala v drugi luči. Vse njegove reke,, dejanja in osodo, celo njegovo življenje je obdala z neko solnč-nato meglo, ki je njegovo podobo zmerom više v čeznatorno v-zdigovala, pa tudi od natornih in zgodovinskih tal oddaljevala. S kratka: oseba Kristusova je postala._—bajka ! Res, veliko je božje vsmiljenje, da ni zadela bogokletneža strela pravičnosti, ko je izustil to peklensko besedo.
Celo karakteristiko o osebi Kristusovi prodaja Strauss s temi besedami : .Ohristus — die Aechtlieit des IV. Evangeliums vorausgesetzt — hat sich rvirklich als mit der Gottheit eins ge-Avusst und ausgesprochen. Seiner Macht, iiber die Gemiither, mit Avelcher vielleicht aucli eine physische Heilkraft verbunden war, <tie vir uns e tv v a durch die Analogie der magnetischen Kraft verdeutlichen mbgen, gelangen Curen, die als Wunder erscheinen mussten. Sein Standpunkt auf der hochsten Hohe des religiosen BeAvusstseins sprach sich in ebenso erhabenen, als sein rein n.enschlicher in belehren'en, seine Originalitat in sinnreichen Reden aus. Sein Schicksal var wie seine Person vom Anfang bis zuin Ende seines Lebens ein ausserordentliches.* Streitschriften Ji. 150.
Strauss hvali z lepimi besedami (kaker vsi brezverci) Kristusa kot izvanrednega človeka, potem ko ga je oropal božanstva. Tako je baje delal rimski cesar Komod, ki je s polenom pobijal ljudem noge in jim nazadnje za tolažbo vrgel par šestič!
Kaker se iz goii navedenega razvidi, trdi Strauss tele
teze :
1. Prvi kristijani (rodom j udje) so si poleg besed starega zakona osnovali svoje ideje o Mesiji, in ker so bili neizobraženi, so si je zbrali v konkretno obliko ter pripeli eni osebi, namreč Jezusu, cel krog pripovedek, katere so bile zapisane še le v II stoletju po Ki'., ko noben človek več ni vedel, kakošen je bil zgodovinski Kristus Mitične pripovedke, ki so zakrivale le ideje r so tedaj začeli kristijani verovati kot resnične dogodbe.
2. Evangeliji, ki te mitične pripovedke obsegajo, niso avtentični, ampak še le v II stoletji od neznanih mož poleg ljudskih pripovedek spisani. Ako bi se dalo dokazati, da so e-vangeliji avtentični, bi se moralo več govoriti o evangeljskih mitih, in mitična hipoteza bi morala pasti. Da evangeliji niso-pristni sklepa Strauss iz tega, ker
3. obsegajo čudeže, ki so po nauku panteistov n e m o-g o č i, in
4. ker se evangeliji ue samo med seboj ne vjemajo, ampak tudi profanim avtorjem nasprotnjej o.
Te krive trditve hočemo prihodnjič pobiti.
Dr. Fr. Sedej.
Apologetični razgovori.
Kako spričujejo učenjaki, da veda in vera si ne nasprotnjeti?
Da se dobro razumemo : apologetu je zagovarjati katoliško vero pa temeljna načela človeškega spoznanja, katera so ueob-liodna postava verskemu spoznanju.
Pa vem. kaj se mi bo vporekalo: kdor hoče znanstveno vedeti, se mora odpovedati veri, in kdor hoče verovati, se mora odpovedati znanstvu ; kajti znati in verovati,ste nespojljivi nasprotji. Dandanes je v modi. da tako zvani prosvitljenec pomilovalno zre na vernika — kaj še le na katoliškega duhovnika! — kateri se toliko osrči, da svojo vero javno izpozuava ali celo znanstveno brani! Vera je nasprotna vedi; kdor hoče gojiti poslednjo, mora zataj'ti prvo —- to je predsodek, v naš.h razsvitijencih tako globoko vk ireuiujen, da jim ga ni moči izbiti. Temu pa ni tako. Pred vsem opozarjamo na ono, kar smo vže zadnjič pisali : da vsak človek, dasi noče ničesar verovati, mora vendar nekaj verovati. Tudi najbolj razsvitljeu učenjak, ki se je hotoma odpovedal pozi-tivui veri, mora z razumom obstati pred resnicami, kojih ne priznati bi bilo brezumno, dasi jih zapopasti nikdar mogel ne bo. Tako sklenjeni ste v človeškem razumu vera in veda, da se nam ruši poslednja, kaker brž smo zavrgli prvo. — Mi seveda govorimo o tisti pozitivni, če/naravni veri, katera se nam razodeva v sv. pismu, katero nam razlaga katoliška cerkev.
Ne uamerjamo pa vže zdaj raziskavati, kako znanstveno dognane resnice najnovejših tako zvatiih eksaktnih ved, posebno naravoslovnih, v ničemer niso v navskrižji z nauki sv. pisma ali s katoliškimi dogmami — marveč hočemo stvar pojasniti le bolj se zgodovinske straui.
Ker se dandanes orožje proti sv. pismu in katoliški cerkvi največ zajemije iz naravoslovja, je pred vsem zanimivo slišati, kako sodijo o razmerji mej vedo in vero ravno prvaki raznih naravoslovskih strok. Ne tajimo sicer, da je tudi globoko izobraženih naravoslovcev, kateri očitno izpovedajo svoje brezverstvo,
h teli število je primeroma pičlo : večina naravoslovskih korifejev in mej njimi vsi oni, ki so modernemu naravoslovju postavili temelj, so znali vero spajati z vedo in so to svoje prepričanje večidel tudi javno izpovedali; najbolj razgrajajo in se v sv. pismo zaganjajo — površnjaki in diletautje !
Glavni zastopnik naravoslovskega raziskavanja v srednjem veku, Roger Bakon, ki je cvel v trinajstem stoletji, bil je veren kristijan, kar kažejo njegovi razni spisi. Po imenu soroden mu naravoslovec šestnajstega veka, Bakon V e r u 1 a m s k i, je napisal nekje naslednje zlate besede, katere bi si morali nasi uče-njaki-polovičarji globoko V spomin vtisniti: «Res je, da prepovršno pečauje z naravoslovsko filozofijo (parum philosophiae naturalis) ljudi nagiblje k brezboštvu, a temeljitejša znanost jih k veri napeljuje«.1) Bakon marveč išče drugod vzroka brezverstva : «Deum non esse non credit, nisi cui Deum non esse expedit» t. j. Boga taji le tisti, ki mu je mar, ki želi, da bi Boga ne bilo !
O K o p e r n i k u, N e w t o n u i u K e p p 1 e r j i, treh glavnih početnikih novejšega zvezdoslovja, je znano, kako verni, pobožni so bili. Keppler u. pr. sklepa eno svojih del tako le: «Osta-ne le še, da kouečno oči in roke od dokazne table povzdignem proti nebu ter Očeta luči pobožno in ponižno molim. Ti, ki si z lučjo narave v nas obudil željo po luči in milosti, da bi nas po tej preselil v luč svojega veličastva, zahvaljujem se Ti, Gospod in Stvarnik, da si me razveselil se svojim stvarstvom, ker sem bil vnet od del Tvojih rok Glej, tu sem izvršil delo svojega poklica s toliko duhovitostjo, koliker si mi je dal; razodel sem ljudem slavo Tvojih del .... Daj mi milost, da bode to delo v Tvojo slavo in v zveličanje duš iD nikdar v škodo«.
G a 1 i 1 e i, bil je tudi vselej veren katoličan, ter je tudi večkrat se izrazil, da veda in vera se ne izključujeti, kajti nemogoče je, da bi si dve resnici nasprotovali.
E u 1 e r, največi matematik osemnajstega stoletja, je celo napisal apologetično delo, kjer Božje razodenje brani proti napadom prosvitljenih prostomisliteljev.
Pa tudi o novejših naravoslovcih se da isto trditi. Reusch našteva izmej nemških naslednje: Steffens, Schubert, Raumer, Fuchs, oba VVagnerja, Pfaff, Miiller in več druzih. Isto tako imenuje tudi več francoskih, belgijskih, angleških in amerikanskih naravoslovcev. Na Angleškem se navadno v geologijskih knjigah nahaja posebno poglavje, kjer pisatelj zavrača sumnjo, kaker bi se geologija in njeni rezultati ne zlagali z razodenjem sv. pisma. In, kaker Gideon Mantell celo spričuje, je prepričanje, da ne more biti uasprotstva mej sv. pismom pa mej geologijo in astronomijo, tako splošno in tako vtrjeno, da pisatelji smatrajo vže za nepotrebno dodajati svojim knjigam enakih pojasnil ali zabran. — Leta 1856.
je Karl Daubeny kot predsednik v zboru angleških naravoslovcev V Cheltenkamu mej drugim izgovoril tudi te besede : «Upam, čas je vže pretekel, da so se študije, katere mi gojimo, sumničile, kaker bi povspeševale brezversko mišljenje . . . Opazovanje del v stvarstvu je pač veliko bolj sposobno v ponižnosti nas vtrditi, katera odpira pot k veri, nego v ošabnosti, katera smatra za nedostojno, opirati se na čeznaravno ...»
Potemtakem je tedaj na Angleškem, v Ameriki iz naravo-slovskih ved kovati orožje proti sv. pismu, proti cerkvi in njenim dogmam vže davno — premagano stališče ! In pri uas ? . . ,
Tem radovoljnim pričam dodali bi radi imenik tistih, ki so še le o smrtni uri, stoje na vratih večnosti, spoznali napačnost svojih protikrščanskih, protiverskih naukov in se spravili s cerkvijo. Taka izpoved ne velja malo, ker pomeni obsodbo, ničnost tiste vede, ki se stavi v navskrižje z vero in cerkvijo, a resničnost one vede, katera se z vedo prijateljski veže. Voltaire je dvakrat pred smrtjo preklical svoje pogubne nauke ; tudi o smrti je želel spraviti se s cerkvijo, kar so mu pa preprečili njehovi prijatelji. Helvetius je ravno tako javno obžaloval svoje zmote. Isto sta želela storiti D’Alambert in Diderot Spovedali in krščansko vmrli so La Metrie, Du Marsai, Buffon, Montesquieu in druzih veliko noter do pozitivista Littre-a kateri je pred smrtjo z Bogom se spravil obsodivši svoje materialistične nazore. O Renanu samem je spričano, da je do zadnjega dvomil o resničnosti svojih naukov; v tem ko je s profesorske stolice in v knjigah tajil božaustvo Kristusovo, je ob enem plačeval katoliškemu duhovnu sv. maše za dušo rajnke sestre !
Je H res, da v narodih tem bolj gine vera, čim bolj napredujejo v omiki?
Tako se splošno pri nas misli Pa nič ni bolj napačno od tega. Ne bomo tu govorili vže o starih klasičnih narodih, Grkih in Rimljanih — kajti vsak še tako površen poznavatelj njih zgodovine ve, da so se v obojih tiaravue sile najbnjuiše razcvele za dobe in pod vplivom njih, akoravno tako nepopolnega, verstva, in je njih moč razpadala, čim bolj je giuila mej njimi vera v bogove.
Mi hočemo marveč kazati na dva sedanja najnapredniša naroda: na Angleže in Amerikauce. Pri nas se splošno meni, kaker bi verski čut vže davno zamrl v teh narodih — in vender je ravno nasprotno : ravno v njih je vera ne le globoko vkoreni-njena, ampak se z napredovanjem čedalje globokejše vkoreniuja in vtrjuje. Mi sami bi se ne predrznih tega trditi, zatorej rajši navajamo tu besede duhovitega opazovalca našedobnih socijaluih
razmer'): V Angliji — piše — vidijo vsi prosvitljeni možje v krščanstvu princip moderne kulture, vir občega blagostanja in temelj svobode. Noben pisatelj, kateri si hoče pridobjti spoštovanje svojih sodržavljanov, ne izjavi nasprotne misli: to bi se smatralo naravnost kot napad na društvo .... Državniki, učenjaki, pisatelji, umetniki, vsi, ki v državni službi, v vojski, v kmetijstvu in v industriji vpravljajo najviše posle, z eno besedo vsi, kateri hočejo voditi javno mnenje, ne zanemarijo nobene priložnosti, da neprikrito izjavijo to prepričanje .... Kakerkoli misli niže ljudstvo, javni red je le tedaj zagotovljen, ako vodilni krogi v trdui veri iščejo nagibka svojim dejanjem in principa oblasti, katero izvršujejo . . . Dasi je pa po mislih Angležev vera podlaga njih narodnosti, znajo vender visoko ceniti dobrote, katere narodom daje poznanje vednostnih resnic in prosto raziskavanje principov . . . . Krepost narodovo cenijo po meri prostosti, katero zamore prenesti vera, ne da bi škode trpela. Izpoznavanje vere v zvezi z neprestanim umstvenim delovanjem privadi duhove, da ločujejo mej onim, o čemer se da koristno razpravljati, pa onim, o čemer razpravljati ni dovoljeno. To čudovito oploja duha, kateri, ne da bi spred oči pustil velikega vprašanja o prihodnjem življenji, se vender izogiblje brezkoristnega truda, da bi reševal vprašanja, katera je Božja modrost razodela«.
To je res krasna izpoved 1 Po tolikih skušnjah Anglija s celim srcem pripoznava resnico, kateri so pritrjevali vže Platon in Aristoteles, Cicerou in Plutarh, katero so izpoznavali Grki in Rimljani, poleg starih Judov: vera je, katera narode povzdiga ! Cim verneji je narod, tem svobodneji je, tem močueji — tem veči !
Poglejmo v Ameriko. Republika zedinjenih držav obsega mlade in krepke narode, polne čilosti in življenja. Akoravno se je začela ta država še le razvijati, vender kaže vže zdaj, kako velikanska. silovita bo njena bodočnost. Amerika vže zdaj nadkriljuje v mnogih ozirih Evropo. Od kod pa zajema Amerika svojo moralno moč? Neverjetno, a resnično: iz verske zavesti. Tocqueville je Ameriko prepotoval in pazljivo proučaval njene razmere. Kratek posnetek njegovega opazovanja se da izraziti: vera ni le bila podstava, na kateri se je amerikansko ljudstvo vzdignilo, ampak je tudi še zdaj pogoj njegovega bivanja, ker omogočuje svobodo. •«V tem ko postava Amerikancu vse storiti dovoljuje, ga brzda Vera, da vsega ne počne«. V viših in uižih, v sodnikih, odvetnikih, kupcih, vojakih, da celo v mladeničih je globoko vkoreninjeno prepričanje, in vsi brez izjeme, enoglasno se vjemajo v tem, da brez vere je društvo nemogoče.
Najočitniši dokaz, kako globoko je v Angležih in Amerikan-cih vtrjeno versko čustvo, je pač vestno, nataučno posvečevanje
IŽ(M Cii
nedelj in praznikov. Najbolj delavna naroda, katera s časom neverjetno varčita, katerima je čas denar, ponehata od dela v spoštljivi pokorščini, kaker brž zvon oznani Gospodov dan. Ni slišati več kladva, niti voza ; štacune, delavnice, biljardi, kavarne — vse se	zapre. Katera je tista moč, ki tako mogočno vpliva na narode,
da	po šestdnevnem pehanji	svoje	delo naenkrat vstavijo ?	Ideja
mora biti, ki jih prešinja do dna srca, vzvišena nad vse zemeljske čute in koristi. Da, ideja, da brez vere ne more biti mogočne družbe, globoko vtrjena misel, da le despotizem životari brez Vere, a prostost je pogrešati ne more. Kako bi tolažilo skeptike, ko bi stal tak narod na najniži stopinji mej vsemi drugimi 1 Pa te tolažbe nimajo, kajti zavezni Amerikanci so najsvobodniši, najde-lavuiši, najpriduiši, najmogočniši narod 1
Očiten dokaz tedaj, da	veliki	narodi tudi sedanje dobe	nikar
ne	mislijo veri se odreči, še	manj	pa si domišljajo, da bi	tem
slavniši, tem silovitejši postali, čimbolj se otresejo verskega jarma.')
Veda pa cerkev in papestvo.
Ako je res, da vera izključuje vedo, tedaj bi morali posebno v cerkvi, ki je nositeljica in razlagateljica Kristusove vere, iskati nasprotnice znanosti ; tedaj bi moralo tudi papeštvo, na katerem sloni cerkev in katoliška dogma, prost razvoj človeških ved zadr-žavati.
In vender ni tako ; in vender najdemo, da je ravno nasprotno 1 — Bilo bi odveč nadrobniše iz zgodovine dokazovati, kako je cerkev vse stroke človeških ved zmiraj gojila. Ona je starokla-siške umotvore rešila mej tihe samostanske zidove ter otela jih gotovega pogina, ko se je povodenj ljudskega preseljevanja vlila čez Evropo. Ona je v srednjem veku edina pečala se z vedami ; ona je vže v prvi dobi osnovala razne niže in više šole; od nje je dobila Evropa najviša gojišča ved in umetuostij — vseučilišča. Papežem srednjega veka gre prva zasluga za obuditev kla-siških študij ; oui so se vseh strani sveta nabrali prvo, najobsežnišo, nepreceuljivo zbirko starih klasikov ; oni so vodili, podpirali, odlikovali prve umetnike i italijanske i iuostrauske. Noter do ledenega morja so pošiljali iskat rokopisov in drugih starinskih reči; svojim odposlancem po knežjih dvorih so naročali, naj zraven političnih skrbi ne zabijo ob enem stikati po Ostankih starih klasikov. Chateaubriand piše, da Evropa se zahvaljuje sveti Stolici za svojo omiko, za en del svojih boljših postav, in skoro za vse znanosti in umetnosti. De Jou dal je, še kot protestant, papežkemu Rimu spričevalo, da od njega je človeški rod dobil omiko, vedo in
vero. Zanimivo je, kar je cerkev izrekla na toletanskem koucilju : da nevednost je mati vseh verskih zmot.
Tudi dandanes cerkev z isto materino ljubeznijo objema in goji vede vseh vrst, tudi naravoslovne, kaker jih je od nekdaj. Da, še vstanovlja akademij« in vseučilišča, katera zmagovuo tekmujejo z državnimi vseučilišči uajnapreduiših evropskih narodov. In ravno med jezuiti, uajodločnišimi branitelji katoliške dogme, najpokornišimi sinovi rimskih papežev, nahajamo prvake ne le filo-zofiških, ampak tudi naravosiovskih in realističnih vednostnih strok... Oni temeljito raziskujejo o astronomiji, o energij' in eutropiji, o elektriciteti, o hipnotizmu, o entomologiji, o atomih, o aluminiju, o darvvinizrnu itd. itd. Berite li n. pr. italijansko «La Civilta cat-tolica» ali pa nemško oLaacher Stimmen«.
In koliko je vže sedauji papež Leon XIII. opominal k učenju filozofije, navduševal za klasične študije in druge vede ! Koliko višeznanstvenih zavodov je ali sam vstanovil ali pa so se vstanovili po njegovem spodbujanji, pod njegovim vodstom in pokroviteljstvom ! Koliko je se svojo besedo pripomogel k pov-zdigi socijal-političnih, zgodovinskih, astronomičnih študijev !
Od kod tedaj v cerkvi toliko ljubezui, toliko navdušenja za proste vede? Mari-li iz prepričanja, da prosti razvoj človeškega razuma zatemnjuje versko zavest, vdušuje versko prepričanje ?!
Je li res, da najnovejši rezultati znanstvenega raziskavanja nasprotujejo verskim dogmam ?
Podlaga in neobhoden pogoj vsakemu verstvu (Religiou) je vera v Boga. Tudi krščanstvo sloni na veri v enega Boga. Bivanje Božje je najpoglavitnejša točka, ko nam gre branit krščanstvo. Vpraša se torej, katere so tiste konečno dognane resnice modernega znanstva, ki se ne dajo zložiti z vero v Boga.
Govoriti nam je pa, kaker smo vže zgore rekli, pred vsem z naravoslovci. V naslednjih poglavjih hočemo torej eden za drugim navesti vse one glavne nauke, kateri se, kot znanstveno dokazani, dandanes navadno navajajo kot vgovori proti verskim resnicam. — V prvi vrsti zadevajo ti vgovori početek vesolstva in stvarjenja.
Pred vsem menimo, da naravoslovju, dokler ostane to, kar je t. j. dokler ne prestopi lastnih mej, nikaker in nikoli ne pri-stoja določevati, ali biva Bog ali ne. Kajti Bog, ako biva resnično, je in mora biti tak, da se popolnoma odteguje naravoslovskemu raziskavauju. Naravoslovec se namreč peča s pozitivnimi, gotovimi faktorji t. j. s takhni, ki se dajo podvreči fizičnemu ali kemičnemu raziskavanju ; in prav radi tega se naravoslovec ponaša, da njegova veda je eksaktna, in so rezultati njeni neovrgljivi, kajti vsi dokazi slone na realni podlagi čutnostnega zaznavanja, ki se vrši
in določuje potom eksperimentovanja in geometričnega merjenja. Tedaj sega naravoslovsko raziskavanje le do mej čutnostne zaz-natnosti (Wahrnehmbarkeit). Kar je za čute nezaznatno (nicht wahrnehmbar), je naravoslovcu kot takemu večno nedostopno. Bog pa, ako biva v resnici, ni sestavljen iz atomov ali kemičnih snovi, da bi ga mogel naravoslovec z nožem rezati ali kemično rasikavati, ampak Bog je nesnoven (uematerijalen) in torej kot tak ne more biti predmet naravoslovskega eksperimentovanja. Kar je torej izrekel bogotajui naravoslovec Salande: preiskal sem vse nebo, pa Boga nisem našel — velja ravno toliko, koliker besede onega anatoma: raztelesil sem celega človeka, a duše v njem našel nisem. Pač lepa duša, ki bi se dala pod nožem na kosce razrezati ali pa v kemični retorti razsnoviti ! Neve-li gospod naravoslovec, da take duše ne pripisujemo človeku, da taka duša sploh n i duša ? Niti prvi tedaj ne more trditi : ni Boga, niti drugi: ni duše, ker i eno i drugo stoji onkraj mej, do katerih sega naravoslovsko raziskavanje.
Onkraj teh mej pa pričenja filozof svoje delovanje, in temu edino temu mora naravoslovec prepustiti, da določi, ali biva Bog ali ne, in kar je drugih metafizičnih resnic t. j. resnic, ki imajo svoje razloge ne v čutnem, fizičnem, ampak v nadčutnem svetu.
S tem bi bila pravzaprav naša pravda z naravoslovci, ki se ponašajo, da predmet njih vede je izključljivc fizični svet, dognana. Vse njih vgovOre, s katerimi se zaletavajo v metafizični svet, odbijemo kar edino z : ostanite pri svojem predmetu in ne zahajajte v svet, ki ni vaš, in do katerega se tudi povspeti ne morete ! Ta pot bi bil najkrajši in neredkokrat morebiti tudi — najizdatuiši.
Ako torej v naslednjem odgovarjamo na posamezne točke modernega protiverskega naravoslovja, storimo to le, da se jas-niše razvidi, na kako šibkih nogah stoji tista veda, katera je v 19. veku prevzela žalostno vlogo mitičnih gigantov : Boga pahniti z neba, in na mesto njega postaviti — večni atom !
Večni atom ?
»Materija je sama o sebi večna. Iz večnih atomov se je tekoma neizmernih vekov polagoma razvil in spopolnil sedanji svet, kateri nič v sebi ne hrani, kar bi se ne dalo izvajati iz pra-atomov in njim bistvenih lastnosti. Ni pa nikaker treba vzeti nad-materijaluo bitje, da bi poseglo v materijalui svet atomov ter sestavilo sedanji dejansko obstoječi red v vesmiru«. — Tako govore materijalisti. Ni res ! Ta nauk ni znanstven, ker obsoja ga znanstvo samo in sicer : fizika, mehanika, matematika.
Materija —7 pravijo — je večua. Temu vgovarja fizika. Nje temeljni zakon je namreč :	trajavost materije — Tragheit der
Materie. Ta zakon veli: mirno bivajoče telo se ne more samo ob sebi z a gibati — telo pa, ki se giblje, n-e more samo ob sebi priti do miru.
Ako je materija večna, tedaj je glede kakovosti njenega bivanja mogoče eno izmej dveh : ali je materija od vekomaj bila v stanu	miru,	nepremična, ali pa	je bila od	vekomaj	v	stanu
gibanja,	kaker	jo nahajamo sedaj 1
Vzemimo	prvi del alternative :	materija je	bila	pred	sedanjim
stanjem mirna. Vprašati moramo koj: od kod se je zagibala ? Ako — po materijalističui teoriji — ne priznavamo nego le bivanje snovnih (materijalnih) bitij, potem en sam hip miru ali negibanja v materiji pomeni isto, kar njeno večuo negibanje. To veli zakon o trajavosti materije : mirno bivajoče telo se ne more samo od sebi zagibati. Potem — recimo — bi ne bilo nikdar moglo priti do sedanjega faktičnega gibanja v materijalnem svetu. Moč tega sklepa priznava eden prvih najnovejših vtemeljiteljev materijalističnega monizma, Du Bois Reymond : Ker gibnost ni materiji bistvena, tedaj veleva zakon vzročnosti (Causalitatsprincip), da ali vzamemo večnost gibanja ali pa moramo priznati bivanje nadnaravnega, uematerijaluega bitja, ki je dalo gibanju materije početek.
Renau je hotel sicer svojim somišljenikom odpreti iz te stiske izhod, češ, gibanje v vesmiru se izvaja iz rušenja ali motenja (Storung) ravnotežja v atomskem svetu, to rušenje se da pa razlagati iz raznovrstnosti snovi; večno enovrstna snov bi se nikoli ne zagibala! lJa človek bi ne vedel, je li Renan resno mislil, ko je to zapisal, ali pa hotel zlobno z njimi se pošaliti ! Tudi če vzamemo raznovrstnost (Uugleichartigkeit) pramaterije, ostanemo na istem mestu ko prej : materija je materija, bodi si še tako raznovrstna, in fizik nam za materijo v obče nasproti stavi neizprosni zakon trajavosti, in tako početek gibanja v materiji in iz materije same — nemogoč, nerazložljiv !
Ne ostane torej drugega, nego da sprejmemo drugo plat gorenje alternative: večno gibnost materije.
Pred vsem moram pojasniti pojem o gibnosti materije. Da se v sedanjem vesmiru vrši ueprenehno gibanje, ne more nihče tajiti. Besedo «gihanje» pa jemljemo ne le v ožišem pomenu, vkoliker se nebesna telesa po prostoru gibljejo in vrtijo, ampak tudi v širšem pomenu, vkoliker se vse na zeml i premiuja, prenavlja, postaja in promineva. To gibanje je tako, da je vsak poznej' gibni stan pogoj sledečemu. Človek rodi se od človeka, rasti na od semena, kokoš iz jajca, in to spet iz kokoši.
Trditi večno gibnost mateiije je isto kar trditi, da je vrsta gibuih stanov (die Reihe der Bewegungszustande) brez začetka, večna, torej neskončna, To pa ne more biti, kajti
i.	neskončna vrsta ali število resnično bivajočih veličin je algebraična nezmisel. V vsakem številu se soštevajo enote. Neskončno število tedaj bil bi znesek, v katerem prvi sumaud bi
"bila enota, katere zadnji sumand bi bil tak, da bi mn dodavši i + 2 4- 3 + ...■ + n, ne mogli prišteti nobene enote ved. To pa pomeni: zadnji sumand moral bi biti oo. Pa to neskončnost bi morali iz seštevanja vseh sumandov še le dobiti. Potemtakem bi bilo I -p 2 —|— 3 4- . . . n (t. j. go — i) -f- oo — co. Tedaj bilo bi oo	a>:	neskončnost bi b:lo število veče in ob enem
manjše od samega sebe 1
Po tako zvani matematični neskončnosti izražamo le s številkami zmožnost človeške misli, dvigniti se čez katerokoli mejo : vzemimo število tudi toliko, da bi vrsta številk (Ziffern), ki bi je predstavljala, obsegala celo zemljo, k vsemu bo človek v svojih mislih veuder le še dodajal. Ob enem postaja razumu jasno, da z omenjenimi končnimi veličinami (Grossen) se z dodajanjem ali doštevaujem ne da doseči uesicončnost; kajti čimbolj doštevamo, tembolj se nam neskončnost vmika. Ravno tako je pa za razum izvestno (gevviss), da tudi v resnici (in der VVirklichkeit) ne more bivati neskončna vrsta veličin ; potemtakem ni tudi mogoče, da bi vrsta mej seboj zavisnih gibkov (Bevvegunszustande) bila brez začetka ali od vekomaj Ostati moramo pri tem, kar je izreke! Moigne : število ali vrsta, katera bi imela zadnjo številko, a ne začetne številke, ali uaiobe, bila bi palica z enim samim koncem, ali neskončno visoka gora brez doline ; ne le da se kaj takega misliti ne da, ampak nam je ob enem brezdvomuo, da to tudi mogoče ni ; kar ie pa v sebi nemogoče, tudi v resnici ne biva (existiert in der VVirklichkeit nicht).
2.	Pomislimo še nekaj. Ako vzanemo neskončno vrsto gibkov, potem si ne moremo razlagati sedanjega gibanja, ker do njega bi sploh ne moglo niti priti Kajti zadnji gibek je odvisen od predzadnjega, ta spet od predpredzadnjega in tako dalje nazaj. Vsak slednji gibek je včiuek prejšnjega, ta je spet včinek prejšnjega, nobeden pa nima gibavne moči iz sebe, ampak vedno le od. prejšnjega. Vzemimo tedaj v vrsti gibkov en gibek. Ta inia biti včiujeu od prešujega kot vzroka, ta spet od prejšnjega itd. Tako moramo iti prek vrste nazaj iskajoč vzroka našemu gibku ; a ker je ta vrsta neskoučua, ne bomo vekomaj dospeU do vzroka, torej bomo tudi na vse veke čakali na vresničenje našega gibka.
Pojasnimo to z vzgledom, ki smo ga rabili pred tremi leti V «pismih brezvercu». V vrsti stoji sto ljudi, ki se drže drug drugega za roko. Pr i potegne drugega in povleče za seboj ; drugi povleče tretjega, tretji četrtega itd. Zadnji se bo še le zganil, ko ga bo de'etindeietdeseteri povlekel. Vsekaker pa bo preteklo nekoliko ■časa, preden pride povlek do zadnjega, denimo eno minuto. Vzemimo vrsto dvesto ljudi, bomo morali čakati dve minuti; ako jih bo tisoč, deset minut itd. Ce si mislimo šte'ilo pomnoženo na bilijone, tirjati bi morali vže cela stoletja. Vzamemo pa vrsto brez začetka, tedaj ne bomo tudi nikdar dočakali, da bi se zadnji v vrsti zagibal. Ravno tako bi ne bilo moglo nikdar priti do seda-
njega gibanja v vesolstvu, ako vzamemo brezkončno vrsto vza jemuo odvisnih vzrokov.
Ker je tedaj sedanje gibanje v vesolstvu resnično, faktično, nam' drugega ne ostaja nego v vrsti gibkov postaviti začetek ali pbčeten vzrok. Ta vzrok pa ne more biti tak, da sprejme svoje gibanje od katerega drugega, ker potem spet zajdemo v neskončno vrsto mej seboj zavisuih gibnih vzrokov; ampak gibati se mora o sebi in iz sebe. Ravno radi tega pa ne more biti materijalen, ker po zakonu trajavosti materija se ne giblje o sebi, in torej tudi ne more iz sebe drugih teles gibati. Ta vzrok torej mora biti nematerijalen, mora biti duh, kateri, kaker se giblje in živi o sebi, je tudi materijo zagibal. Ta duh pa mora biti neskončen. Ker, ako ni večeu, potem se je ali sam sebe vstvaril ali je bil vstvarjen od drugega bitja. Prvo je nemogoče, ker bi bil moral biti preden je bil. Vzamemo pa drugo, potem moramo vprašati, odkod je onč bitje, po katerem je bilo vstvarjeno poslednje. Tako moramo pa spet ali zgubiti se v neskončno vrsto vzrokov, iz katere ni rešitve, ali pa obstati pred. bitjem, ki ni več včinek drugega vzroka, ampak je od vekomaj, samemu sebi vzrok in vzrok vsem drugim rečem, ki je večno.
Mora tedaj bivati uematerijalno, večno bitje, mora bivati — Bog. In prav matematika, aritmetika in mehanika so one vede, ki nas silijo priznavati bivanje Boga, kateri je ob enem tudi glavni predmet verstva.
Dr. Mahnil.
Odgovori na vgovore.
V naslednjem bomo kratko pa ločno odgovarjali na vgovore, ki se nam bodo na naše lastno vabilo pošiljali v rešitev. To poglavje spada tedaj v apologetični del našega lista. Nekaj takih vgovorov nam je vže dešlo ; upamo, da dobimo še družili. Opomnili bi pa, naj bi se nam predlagala le vprašanja, katera so v resnici težka in ob enem zanimiva. Kdor hoče pojasnila navadnim vgovorom, lehko vzame v roko kako navadno apologetično ali versko-znanstveno knjigo, kaker se navadno v rabijo-v naših višili razredih; kajti nas ni volja čas kratiti z vsako-malenkostjo. — Zdaj pa k posameznim vgovorom.
*
* *
1. Vgovor. Sv. katoliška cerkev deli odpustke. Kdor
11.	pr. moli to in to molitvico, dobi odpustka 100 (200, 300) itd.) dnij. Vprašam: ni li to nekako poseganje v božje pravi-
•ce ? Kako more sy. cerkev določiti: prav toliko (nič več, nič menj) dnij bodeš imel odpustka ; menim, da taka določitev pristoja le same m u Bogu!
Odgovor. Nauka o odpustkih ni mogoče razumeti, ako ne poznamo njih zgodovinskega početka. Sv. cerkev je v prvih stoletjih za nekatere, posebno javne, grehe nalagala tudi javno pokoro. Po velikosti greha je bila tudi pokora določena, veča ali manjša, daljša ali krajša. Javno pokorjenje grešnikov se je tudi nadzorovalo, da se je vršilo natančno po določbah cerkvenih. Določen je bil posebno čas pokore po velikosti greha: en mesec, štirideset, sedemdeset dni, eno ali več let, tudi celo življenje. Zgodilo se je pa večkrat, da je spokornik kazal posebno gorečnost v opravljanji spokornih del; večkrat so tudi mučeniki za spokornike prosili pri škofu, naj bij se jim del naložene pokore odpustil ali čas pokore okrajšal. Škof je večkrat v to dovolil; kajti z izvenredno gorečnostjo in odločno voljo more grešnik v kratkem	času	odvagati in popraviti, kar bi sicer	moral popravljati pri	manjši gorečnosti dolgo časa.	Pa tudi	na neskončne
zasluge Kristusove, bi. Device in svetih mučenkov se je cerkev pri tem ozirala in iz tega zaklada plačavala, kar je spokornik še dolžen ostajal.
Ako imamo pred očmi to ceikveno disciplino, nam ne bo težko razumeti, kaj pomeni, ako cerkev deli odpustka sto, dvesto itd. dni. Podeliti odpustek sto dni ni drugega kaker: grešniku odpustiti toliko časne kazni, koliker bi mu je bilo odpuščene, ako bi se po določbah nekdanje cerkvene discipline javno pokoril sto dni. S tem cerkev nikaker ne sega v Božjo sodbo ; niti pomeni to: grešnik, ako vmrje, se bo vical sto dni nanj, nego bi se	sicer	moral; marveč cerkev z	odpustki	noče nič več,
nič manj	nego	grešniku odpustiti on del	ali celo tisto kazen, ka-
tero bi imela pravico naložiti mu, ako bi hotela tudi dandanes grehe kaznovati javno in po tistih določbah, katerih se je nekdaj držala ; Bogu samemu pa prepušča, naj on, glede vic, pred ■cerkvijo zadobljeni odpustek grešniku zaračuni, kaker po svoji sveti volji spozna za pravično. Saj cerkev ima vender oblast prestopke kaznovati, a ravno tako kazni odpuščati.
Obširniše nočemo tu razpravljati o odpustkih, ker tudi v-govor ne sega dalje.
‘2. Vgovor. I m e 11 o v a n i e svetnikov! Ali se Vam ne zdi, da vtegne marsikdo, katerega čestimo svetnika, biti pogubljen ali vsaj v vicah? Res je, da sv. cerkev prej p r e v d a r j a, koga in zdaj omenuje svetnika ; znane so mi tudi ceremonije, katere se vršijo ob takih prilikih. Toda kdo more venderle gotovo vedeti: ta in t a je svetnik ! Pogled na „oni syet“ nam je zaprt, in le samemu Bogu je znano, kaj se tam vrši s to ali ono dušo ! En zgled ! Vi ste gotovo poznali g. N. To je bil mož po božji volji. Vse svoje
življenje je bil posvetil Bo g- u in šol i. Učil ni le z besedor nego tudi z zgledom. Na smrt se je bil pripravil tako, da so se jeznvitu, ki mu je bil dolgoleten spovednik, solze vtruile. Blagi svečenik je zatrjeval: „Blagor njemu! Tako pobožnega moža jaz še nisem videl. To bode svetnik"! Tudi meni samemu je g. N. na smrtnej postelji zatrjeval, da se je dobro pripravil na smrt. In vender, veleuč gosp. doktor, morem jaz določno trditi : g. N. je z v e 1 i č a n. je svetnik ? Ne ! L e Bog u. same m u je to znano! Zatorej smatram jaz imenovanje svetnikov tudi kot nekako poseganje v božje pravice! Meni se zdi, kaker bi se reklo Bogu : „Ta in ta je živel pošteno in pobožno, torej ga moraš povzdigniti med svetnike" ! Ni li tako ? —
Odgovor naš na ta precej dolg vgovor bodi kratek, tem bolj ker gospod oponent sam pravi, da mu je dobro znano, kako cerkev ravna in prevdarja, predno koga okliče za svetnika. Opozorili bi ga sosebno na en pogoj, kateri je odločilen pri okli-cavanji svetnikov. Ta pogoj je določeno število čudežev, ki so se godili ali od dotičnega svetnika samega ali pa na njegovo priprošnjo. Ti čudeži se morajo tako spričati, da so vzvišeni nad vsakim dvomom. Jaz si ne morem drugače misliti nego da gospod oponent veruje v možnost pravili čudežev. Prav. Čudež se pa določuje kot dogodek ali čin, ki presega naravne moči, in se torej ne more zgoditi nego po tistem, ki je vzvišen nad vso naravo, po Bogu. A ko je tedaj dokazano, da je dotični svetnik ali sam včinil čudež ali pa da se je čudež dogodil v njegovem imenu, na njegovo priprošnjo. je očitno, da je Bog sam ž njim, da je prijatelj Božji; Bog sam ga je, storivši čudež po njem ali radi njega, hotel kot svojega prijatelja pred svetom poveličati. In ravno to jemlje cerkev za nevarljivo spričevalo, dano od Boga samega, da se je dotičnili posvetil. Cerkev tedaj pri oklicavanji svetnikov ne posega v pravice Božje, temveč ona nekako pred svetom razglaša sodbo o tem ali onem človeku', katero je Bog sam vže prej slovesno izrekel ne z besedo, pač pa z dejanjem (čudežem), koje očitno na sebi nosi znake izključljivo Božjega dejanja.
d Vgovor. J e -1 i mogoče se zveličati po zapovedih b,ožjili in cerkvenih? — Moje menenje je: 8 k o r o n e m o g o č e, ker n i li č e, ne more tako popolnoma živeti! Ta n. pr. je bil sicer dober, pošten človek, a vinrl je nagle smrti; nesel je y večnost, kak greh — izgubljen je. Toda n e ! Moje menenje je to :	Neizmerno je v s m i-
1 j e n j e b o ž j e, in ker Bog sam ve, da ni mogoče č 1 o v e-k u popolnoma biti, poslal je Svojega Sina na svet, da nas je odrešil se Svojo krvjo. Potemtakem bi sodil, da se zveliča vsak blag in pošten človek, kateri trdno veruje v Boga!
Ako bi temu bilo kako drugače, potem bodo nebesa skoro prazna ! Kaj menite Vi o tem, veleuč. g. doktor ? —
Odgovor. Gosi od oponent gotovo veruje s sv. pismo; kajti kot veren kristijan govori o Sinu Božjem, ki nas je odrešil. Prav. Potem bo pa tudi moral pritrditi nam, da sv. pismo več reči človeku nalaga kot dolžnosti t. j. kot prave zapovedi. Cernu pa človeku nalagati družili dolžnosti, ako zadoščuje sama vera? Ali pa bi morali po vzgledu Lutrovem iz sv. pisma izbacniti vse tiste knjige in mesta, kjer Bog kaj zapoveduje izven vere. — Dalje. Ako je skoro nemogoče p o p o 1 n o m a živeti, je ven-der mogoče n e p o p o 1 n o m a; kdor pa nepopolnoma žiyi, ne sledi še iz tega, da bi se moral pogubiti. Sicer vže z besedo „skoro“ g. oponent sam pripoznava, da se vender vsaj nekateri povzdignejo do popolnosti.
Pa ravno ker smo nepopolni, je naša dolžnost spopolnjevati se od dne do dne; kdor ni dovršil v tem življenji svojega spo-polnjevanje, je nadaljuje, in dokonča v prilioduem življenji, v vicah — tako učimo po smislu katoliške cerkve. Potemtakem vender ne bodo nebesa skoro prazna. Res sicer, da so redki tisti, kateri „goi'ki-‘ zletijo v nebesa, toda upamo, da jih je veliko število onih, kateri pridejo gor skozi vice. — Nadalje. Ako bi imela zadostovati sama vera, čemu je potem dal Bog človeku voljo? Volja je zmožnost, katera je kot taka po svoji naravi stvarjena, da se dejstvuje. Volja pa se dejstvuje po hotenji t. j. po posameznih aktih ali činih hotenja; vsak čin hotenja je pa nekako dejanje, bodisi le notranje ali bodisi, da se ub enem tudi na zunaj javlja. Kdor tedaj trdi, da vera zadoščuje, smatra dejanja človeška za brezsmotrena, torej nenaravna; ob enem obsoja kot brezsmotreno tudi vsako krepostno teženje ; kajti krepost (virtus, Tugend) se spet dejstvuje in vjačuje le po opetovanih volji-nih činih. Vse te absurdne posledice izhajajo iz trditve, da za-doščuje sama vera; zatorej mora ta trditev biti kriva. — Da se jih pa dosti pogubi vsled nagle smrti, je sicer res; pa to nas le opomina: bodite pripravljeni, ker ne veste ni dneva ni ure! Radi negotovosti zadnje ure živimo in delujmo v strahu. Zakaj je pa Bog nad našim rodom izrekel ostro kazen smrti — to moramo prepustiti njegovi modrosti in svetosti. Vsemu ne bomo nikdar do dna prišli — in tudi to je prav in koristno za nas.
4.	Vgovor. Začnimo pri stvarstvu: Prvi dan je Bog stva-ril svitlobo; svitlobo imamo od solnca, in stvarjenje istega določeno je n a 4. d a n (ozir. dobo stvarjenja). Kake se to vjema? Govori se sicer o neki drugi svitlobi — a svitlo-ba je menda le od solnca?
Odgovor. Gospod oponent sam v zadnjem stavku indirektno pripoznava, da njegov vgovor ne sloni na neomaj-ljivi podlagi; kajti piše, da se vsaj „govori o neki d r u-g i“ svitlobi, ki ni od solnca. Mi bi o tej priložnosti le opo-
mnili, da ni prav niti znanstveno zajemati vgovore proti sv. pismu iz trditev naravoslovcec, katere niso še tako vtemeljene, da bi se ne dalo o njih resničnosti razumno dvomiti. Take trditve niso dognane resnice, ampak vedno še hipoteze. — Sicer pa — da si ogledamo vgovor sam od bliže — kaj nas sili vzeti, da je vse svitlobe vir solnce? Pred vsem: kaj je svitloba? Vprašanje še zdaj odprto; kajti učenjaki na nje še vedno odgovarjajo s hipotezami. Dokler torej ne vemo, kaj je svitloba, tudi izvestno trditi ne moremo, da brez solnca svitlobe ni ali je ni vstani biti. Mogoče pa je, daje svitloba, katera je zdaj t. j. od četrtega dneva naprej za nas in za našo zemljo navezana na solnce, pred četrtim dnem (oziroma četrto dobo vstvarjenja) bila od solnca neodvisna. To uči nekako Mojzes sam ki v 16. in 17. vrsti prvega poglavja
I.	knjige pripoveduje: Bog je s t v a r i 1 solnce in luno in zvezde pa jih postavil n a nebo, „da bi svetile nad zemljo*. In vender piše zgore t.j. v 3. vrsti istega poglavja, da je Bog svitlobo vže prvi dan vstvaril! Ne sl-di tedaj iz pripovedi Mojzesove, da Bog je četrti dan vže vstvarje-n o svitlobo na solnčno telo pripel postavivši solnce v tako r a z m e r j e do zemlje, da je poslednja s četrtim dnem začela redno dobivati svitlobo od solnca? — Sicer bodi stvar kaker hoče : naj se znanstveno vtrdi in dokaže, da brez solnca je vsaka svitloba sploh nemogoča, potem še le bo imel enak vgovor proti Mojzesovemu poročilu nekako smisel. —
Vgovor proti ednosti človeškega rodu, ki se nahaja „R. K.“ str. 251, je tak, da se nam ne zdi vredno nanj odgovarjati.
Prihodnjič bomo nadaljevali.
Dr. Mahnič.
Nadaljni vgovori.
8. Kako je sč zveličanjem in sploh z odnošaji	mej Bogom
in ljudmi, ki naj bi stanovali na	družili svetovih?	To	je	sicer
znanstveno nedokazana hipoteza, o kateri se pa govori tudi v •šolali skoraj z gotovostjo. Je-li ta trditev proti verska? Če pa ni, kako jo je mogoče razjasniti	z verskega stališča ?	—	Čemu
so sploh toliki svetovi?! —
9. Nekateri svetovi so se dočista ohladili, izgubili so vso lastno gorkoto; tako 11. pr. luna, in postali so premrzli za človeka. Tako bode morala ohladiti se, sklepajo, prej ali slej tudi naša zemlja, in tedaj bode proč s tukajšnjim človekovim bivanjem. Tudi to se predava v šoli, kako se pa zlaga sč sv. pismom? —
10. Zgodovina nam dokazuje, da so imeli v rokah visoke in celo najviše oblasti v sv. cerkvi nevredneži, ki niso bili le v marsičem sumljivi, ampak so celo zlorabili svoje moči n. pr. pravico izobčevanja. Kako, da se pa že vedno daje pozameznikom novih oblastij, kljub temu, da so se zlorabile še prejšnje? Kako se to sploh zlaga z avktoriteto in z lastnostmi, ki jih pripisujejo papežu? Ni li zgodovina nekak vgovor proti njim?
11. Kako se godi po smrti z ljudmi, ki so zunaj katoliške cerkve? je-li mogoče o tem kaj gotovega reči? Tu je treba vse-kako razločevati več vrst: 1. So, ki niti vejo ne za .cerkev katoliško. 2. Drugi sicer čujejo o njej, pa nemajo priložnosti seznaniti se ž njo temeliteje in ostanejo pri svoji veri, nekaj radi spoštovanja do svojih pradedov in sorodnikov, nekaj pa, ker se človek le ležko sprijazni z mislijo, da bi opustil svojo vero ; do' tega more ga privesti le temeljito prepričanje, katerega pa brez lastne krivde ne morejo dobiti. 3. Zopet so, ki so to zadevo premislili in premotrili, kaker se spodobi o stvari, ki ima odločevati celo večnost, pa so prišli do sklepa, da je drugo na-ziranje pravo, ne katoliško. Sem štejem ne le drugoverce, ampak tudi brezverce, ki so po korenitem razmišljavanji dospeli do tega konca. 4. Dobe se pa žalibog tudi, ki mečejo z vero okrog, kaker z ničvredno stvarjo, vero opuste brez veliko pomiselkov, da se le oproste njenih takozvanih okovov.
Žensko poglavje.
„Pod moževo oblastjo bodeš, in on ti bo gospodoval". — I. Mojz. 3. 16.
Zakaj smo se lotili pisati o ženskah ?
Zensko vprašanje nam je vže dolgo pri srci; tudi marsikateri naših prijateljev nam je svetoval, naj bi vender enkrat izpovedali svojo vero o ženskem spolu. — Častna naloga !
Pa ta svet je morebiti tudi izhajal iz posebne prijateljske dobrohotnosti, češ, znano je, kako smo po slovenskem svetu razvpiti za nespravljive sovražnike nežnega spola, češ, da ničesar bolj ne želimo nego naše ženstvo vkleniti v jarem nekdanjega rob-stva — naj torej rešimo svoje dobro ime pri lepem spolu !
Res nikomur ne more biti všeč, da pride v zamero brez. lastne krivde — tudi pri ženskah ne. Znano je pa, kako moj-stersko znajo naši pošteni liberalci tudi to orodje rabiti proti
nam; vže štiri leta je, odkar smo si privoščili nedolžno šalo, da hi namreč dobro bilo dolgojezičnim ženskam prirezati jezike — in vže štiri leta jim služi ime „dr. Malmič“ kot nekak bavbav, da ž njim plašijo slovenski nežni spol! Vže to pa, da jim nedolžne stvarice s polno dušo verjamejo in z vso resnostjo v govorili in v pismu izražajo svojo bojazen pred našimi škarjami, vže to pravim do polovice pojasnjuje, katero mesto tiče ženskam — za moškimi.
Jaz upam, ko bodo naše nežne gospodičine in Židane gospice brale pričujoči naš spis, bodo vsaj nekoliko se pomirile — vemo namreč, da tudi od njih marsikatera, vsaj za vratmi. pogleduje v naš list — in počasi začele dostojniše misliti o nas. Vzemite torej, nežne bralke, pa piemislite, kar Vam tu napišemo, in pridete morda celo do prepričanja, da znamo bolje zagovarjati Vašo pravo čast nego oni, ki po plesih in veselicah kleče plazijo okoli Vas, koperneč po Vašem milostnem pogledu ....
S šalo na stran 1 Zensko vpašanje samo na sebi zdi se nam mej socijalnimi vprašanji najvažniše. Ženska sega globoko v naše društvo; ona je društvu tako rekoč srce, iz katerega prehaja življenje in gorkota vsemu človeškemu organizmu. Ni ga narav-nišega, niti ožišega razmerja od onega, ki se nahaja mej možkim in žensko. Po tem razmerji se oblikuje družina in konečno celo društvo.
Potrebno je torej, da o tem razmerji pred vsem prav mislimo. Imeti o življenji in njegovih razmerah prave pojme, je prvi, neobhoden pogoj omike in napredka; kajti po mislih, po idejah se ravna življenje. Nihče bolj ne ovira pravega napredka in sreče narodove kot tisti, ki zagovarja in širi krive nazore.
I moža i ženo je vstvaril Bog; kaker prvega, tako je tudi drugo postavil na svoje mesto v društvu, vsakemu odločil svojo nalogo. Zakon narave, ki ga je Bog vstanovil, z naravo ostane; on se ne preminja po človeških mnenjih in strasteh. Razmerje mej možkim in žensko ima svoje objektivno ozadje, svoj realen razlog v nespremenljivi volji Stvarnikovi. Po tem objektivnost-nem razmerji se morajo ravnati tudi naši nazori o ženstvu.
S koliko treznostjo tedaj, s koliko temeljitostjo bi morali razreševati žensko vprašanje. Zato se ne moremo načuditi oni drznosti in lehkomiselnosti, s katero se dandanes govori in pisari o ženstvu in njegovem poklicu; res, tako se dela, kaker bi šlo — sit venia verbo — za krave in teleta ! Neizkušeni mladiči, katerih prva in edina skrb bi morala biti, da bi se učili — kajti, kaker spričuje njih glasilo, dozdaj so sfe bore malo učili — ti mladiči, akademiški Vesnjani, sprejeli so v svoj zračni program kot eno poglavitnih toček — čujte ! — žensko emancipacijo 1 Ce ni to narobe-svet . . . . ?!
Kolika pojmovna konfuznost, kolika blodnja po teh mladih glavah! Ene same jasne misli ne najdeš, niti dveh stavkov niso
vstani logično zvezati! Zdi se, kaker bi ti modroslovci slovenski od besede do besede prelagali iz Schellinga aii iz katerega drugega nemškega filozofa-konfuzijonista. Tako na primer pišejo o ženskem vprašanji: ,,Vpliv vsakega činitelja v življenji se ravna in zorazmerja z naravo njegove duševne in moralne vloge. Ta vloga pa je pri raznih narodih zelo različna : kaj je bilo žen-stvo Rimljanu, Grku, kaj Germanu in kako je. bilo njegovo stališče pri Slovanih!“ Ali pa: „Pomislimo le še koncem, da vse žensko mišljenje in hotenje obvlada v z o r, vse moško smoter; mož deluje celo za vzor kot smoter, žena celo za smoter kot vzor. Kar iz razuma možnega kot misel smotrenosti izide, to polaga ženska ljudstvu v dušo, v kateri vzraste kot dete narodnega čustva. Kaker se narodno čustvo bolj ali manj vzgaja, dobiva ženstvo niže ali više stališče v občem življi. Sodelovanje zadostno izobraženega ženstva je prosveti vgodno in narodu ne-obhodno potrebno ; ne daje mu nikdar vodstva, a določa vsikdar stališče v stranki, v skupini narodovi". Ta logika je za nas pa res previsoka; ona spominja na filozolične sestavke znanega kon-fuzijonista zagrebškega v „Zvonu“ in v „S1. Svetu". In po takih blodnjah dostavlja ,,Vesna" ponosno : „Sedaj pa k nazorom dr. Mahniča!“ . . . Gorje nam, pod vdarci neizprosne logike najmlajših slovenskih naprednjakov!
Kdo stoji dandanes za ženskim vprašanjem ?
Tega seveda ne znajo naši gospodje Vesnjani, še manj pa one milostne gospodičiue, s katerimi tako ljubeznjivo koketujejo.
Mi pa menimo, da bi veliko previdniše govorili in pisali o ženskem vprašanji in o emancipaciji naših Maričk ko bi premislili, da so v 19. stoletji žensko vprašanje staknili in na dnevni red spravili socijalisti in njih zavezni bratje masoni, kateri na-merjajo razrušiti vse socijalne vezi prevrgši red, ki ga je v človeški družbi vtemeljil Stvarnik sam. Bratje masoni so izvrstni psihologi, kaker njih oče, ki je oče laži, vbijavec od početka. Le-ta je dobro vedel, da bi bilo brezvspešno začeti pri Adamu, vedel, da bi se ob trdnosti možkega značaja razbile njegove nakane ; zato se je priliznil Evi, potipal jo pri najšibkejši strani — pri ženski radovednosti in lehkomiselnosti ... in ko je njo na led speljal, bil je v njegovi oblasti kmalu tudi Adam. Tako, ] posnemaje svojega očeta, delajo tudi bratje masoni. Začeti je treba pri ženski, nji se dobrikati: nečimerna je, lehkoverna — s prilizovanjem si jo pridobiš in po nji potegneš k sebi tudi možkega; kajti mogočen je ženski vpliv na inožko srce.
To svojo taktiko masoni tudi javno izpovedajo.') Enako ce-
') Primeri, kar se bere pri L. Taxilu: Les Magonnes 13: Les femmes exercent un trop grande influence sur les lionnnes pour que nous pnissons
nijo masoni ženski vpliv pri o d goji otrok. V »Freimaurer Zeitung" 1. 1873 se bere v nekem govoru, ki ga je brat Fischer na Silvestrovo gcvoril „ sestram". naslednje: »Ženske so poklicane, da zasejejo prvo seme v rodovitna tla nežnih otroških src ; njim pripada naloga, da obudijo prve kali duševnega življenja, da jih gojijo, one kali, iz katerih bode otrokovo mišljenje in čutenje poganjalo v krepko drevo. Z eno besedo : one imajo visoko nalogo-položiti temeljni kamen k bodočemu poslopju duševnega in nravnega človeka. To se razvidi iz tega, da odgoja. katero je kdo imel v mladosti, navadno daje smer za celo življenje".2)
Kandidatinje za svoje namere pa nabirajo ne toliko iz odraslih ali omoženih žensk, katere so vže matere, ker take se prerade pečajo z odgojo otrok; ne, obračajo se pred vsem do gospodičin, do Maric in Maričk, v katerih se ženska nečimernost gizdavost in lehkoinišljenost najbujniše razcvita.3)
Seveda bodo nemilostno nosove vihale, ko bodo brale, da jih stikamo z brati masoni: me smo masonke !? Ne, premilostne, mi Vas nočemo sumičiti, da ste se dale vže vpisati v masonske misterije, a povdarjati hočemo vsekako, da slovenske prosvitljen-ke a la tržaška Marica rajajo vedoma ali nevedoma v onem kolu, ki ga okol sebe zbira najviši tripični brat, kateri kraljuje v nevidnih tminali. Ženske dandanes preveč bero in so si skrhale vid — zato so vže tudi začele nos si obrožati s „cvikerjia — do nevidnih tmin ne sega njih bistrost; a za nas je dovršeno dejanje, da ženski kult, ki se od leta do leta širi po Evropi in in tudi mej Sloveuc;, je delo bratov masonov ; naše emacipanti-nje so le surov materijal, ki ga loža vporablja pri zidanju ma-sonskega tempeljana.
Kako častno mesto sicer zavzemajo v načrtih masoustva ženske, se najbolje razvidi iz njih »simbolike", ki jo razlaga Leo Tajdi v svojem : »Le Soeurs Magonnes" ; žal, da naše Malice ne razumejo latinščine ; ker svetovali bi jim, da bi prebrale-poglavje: „Clef des Symboles secrets" omenjene knjige, katero-je tako kosmato, da se niti pisatelj ni upal v francoščini ga podati svojim čitateljem, niti bi se mi predrznih slovenščino mazati z njega prelaganjem. Naj bi Je tudi slovenske od liberalcev in mladih naprednjakov obožavane Marice sprevidele, kako nedostojna „stafaža“ možke poltosti je ženska, katera išče prostosti in časti zunaj onih mej, katere je ženstvu postavila narava in krščanstvo.
rčforraer le moiule si nous ne rčfonnons les femnies. Mais comraent 1’ entre-prendre? La est toute la difficultč.
2) Pri Pachtler »Giitze der Humanititt".
3) Les dames adultes, les mures surtout, qui sont iinbnes de prčjuges, souflfront-elles que d’autres s’occupent de 1’edncation de leurs filles V II faut done cominencer par des demoiselles et par des dames d’ un certain a ge. — lbi.
Pretirano češčenje ženstva na Slovenskem. Prešeren.
Kult ženskega lica in ženskih lasi se posebno bujno raz-■cvita na Slovenskem. Da bi hoteli iz našega leposlovja pobrati „rudeča lica“, „bele roke*, „črne in plave oči“ domačih in tujih Mick, ne vem, ali bi nam ostal od vsega še en droben zvezek. Zdi se, kaker bi se vsi naši leposlovni ideali yže davno zamotali
— v žensko krilo. Sploh velja pri nas prepričanje, da pesnik ni in ne more piti pesnik, ako ni ali resnično ali vsaj navidezno zaljubljen. Zaljubljenost mora vsaj na papirji, v verzih pokazati
— potem je še le pesnik po milosti Božji. Da, reklo se je, da ženska ljubezen je edini nevsahljivi vir večno mlade poezije! Za kaj višega nego je spolna ljubezen, bodi še tako prešestna naši poetje nimajo razuma niti vkusa.
Na to pot je slovensko leposlovje speljal naš pesnik-prvak Prešeren. Njegova Muza od kraja do konca ne opeva nego le ljubezen; druge misli v njem ne nahajamo, in da bi tudi bila, je ljubezni podrejena. O Prešernu, vzoru-pesniku, so se vzgledovali pozneji pesniki in leposlovci. Ako bi kdo hotel narod slovenski soditi le iz njegova leposlovja, bi si moral nasnovati pač čudno sodbo o njem: to je narod samih Mink in Marinc! Pri vseh naših pesnikih v novelistih nosijo hlače le ženske. Stritar jo je v svoji izdaji Prešernovih pač izvrstno zadel, da je na čelo celi zbirki postavil	pozdrav „Strunam“ ; kajti ta	pesen je	označilna	ne	le
za Prešerna,	ampak skoro za vse naše	novejše	lepo	slovstvo	:
Kak bledi mi moje lice,
Kak vmira luč oči,
Kak teko iz njih solzice,
Ki ljubezen jih rodi.
Od želja kako zdihuje,
Po nji hrepeni srce,
Kak mu je veselje tuje,
Kak od sreče nič ne	ve ;
Kak s seboj me vedno	vleče,
Koder hodi, njen obraz,
Kak obličje nje cveteče
V srcu nosim vsaki čas . . .
Te in take ve nosite Tožbe, strune! tje do nje;
Ako mor’ te, omečite Nevsmiljeno srce.
Tako mijavkanje v raznih varijacijah vže štirdeset let odmeva iz .slovenskega leposlovja, da človeka res vže ušesa bolijo. V tem duhu se je pisal deloma vže nekdanji »Glasnik11, v tem duhu dunajski in ljubljanski „Zvon“, kaker „Kres“, to pesen ponavljajo v svojih romanih in novelah Jurčič, Stritar, dr. Tavčar itd. Odveč bilo bi govoriti o „ Vesni1 i njenih klasičnih proizvodih.
Prešeren nam je tedaj voz speljal v tir ženskega pretira-inega češčenja in obožavanja. Mladina, kateri se Prešeren slika 'kot nedosežen, plemenit vzor-pesnik, katera se njegove poezije večinoma na pamet uči, in domišljijo oploja z njegovim erotičnimi podobami, mora pač vkus izgubiti za vse, kar ni žensko. Ženska lepota je ideal mladeniških teženj. Kdor bi hotel na skriv-šem preiskati, kaj naši dijaki na poskušajo pesilikujejo, brati povestice, katere za kratek čas pišejo, opazke, ki si jih po svojih ,,dnevnikih11 zapisujo, kdor bi hotel slediti njih pogovorom, prepričal bi se lehko, kako globoko živi v našem dijašt-vu Prešeren in njegova žensko-erotiška muza.
Pa potem ko so jo pesniki in leposlovci vkrenili na pot ženskega malikovanja, se ta kult čedalje bolj širi na vse ostale stroke našega javnega življenja. Dandanes vidimo žensko v javnosti tako češčeuo, kaker se ni na Slovenskem nikdar godilo Treba le opazovati, s kakimi pokloni se dvoruje ženstvu pri i javnih veselicah in besedah, kako se jih obsipa z venci, kako možki okol njih klečeplazijo koprneč po milostnem pogledu. Dar prišlo je vže v navado, da pri javnih shodih govornik prej pozdravi »milostne* gospe in „zale“ gospodičine, potem še le \ gospode! Poleg rnožkih društev so se začela snovati društva irtrdriza ženske Posebno pa se ženski element čedalje bolj razvija v družbi sv. Cirila in Metoda. Spominjamo se dobro, kako se je pred par leti na nekem shodu, ki ga je sklicala ženska podružnica omenjene Cirilove družbe v Trstu, od strani znanih slovenskih radikalcev napivalo slovenskim bivam. Vemo tudi, kako Ciril-Metodove ženske podružnice snujejo ..besede* (besed ženskam ne zmanjkuje) in veselice, kako tu ženske na svojo roko gospode vabijo, jim	napivajo iu banketirajo	—	one, ženske,	matere, mej njimi tudi	kmetice — do enajste,	do	polnoči!
Snovati so se začeli tudi vže tamburaški zbori za ženske-Tamburašinje napravljajo veselice, da pred možkimi izkazujejo svojo umetnost iu si dajo ploskati — k sijajnemu vspehu. Kako je pač videti na odru sedeti družbo mladih tamburaških virtuo-zinj, ko tolčejo po	nežnem instrumentu,' a	ob	enem se na	vse
strani spogledujejo se svojimi mladimi »srčki11,	ki so »pred	sto-
lom ženskega boštva11 razvrščeni po veseličini dvorani!
Da se pa žensko češčenje tem bolj vdomači in vtrdi v omikanih krogih, njegovi aposteljni skrbijo za zbližanje mej dijaki in — dijakinjami.
To prevzvišeno nalogo so prevzeli posebno snovatelji feri-jalnih društev za dijake in prirejevatelji raznih dijaških veselic za časa počitnic. Potem ko so se mej šolskim letom pridno vde-leževali in vdeleževale plesnih vaj, se jim mora priložnost dati, da svojo izurjenost tudi dejanski skažejo. To se ima goditi posebno o počitnicah. Lani so slovenske goriške kandidatinje posebno pohvalo žele pri dijaški plesni veselici v Ljubljani. Organ tega žensko-dijaškega koketovanja je in ima biti po namerah nevidnih organizatorjev list „Vesna“. Beri li vredništveno ,,listnico41 : kako fino blago se tu plete mej dijaki in milostnimi slovenskimi gospodičinami! Na raznih krajih je dopisovanje vže tako vzvišeno in mistično, da bi bilo treba posebnega komentara. To morajo biti res krasni prizori, ko se taki in take o počitnicah snidejo in cele noči do ranega jutra objemajoč se plešejo!
Mi le še pričakujemo, da se v kratkem osnuje žensko telovadno pa biciklisko, slednjič še žensko planinsko društvo, kateri poslednji boste skrbeli, da bodo naše Maričke za dijaškimi in nedijaškimi izletniki križem Slovenije raznašale perilo pa dušni in telesni „komfort“ !
Kaj včinja tako žensko malikovanje v ženskah samih ?
Fugit a sexu, vires amat.
Te besede je zapisal rimski pesnik o ženskah svoje dobe ; a po tolikih stoletjih tudi mi za naše napredne cmancipantinje ne moremo najti bolj označivnih.
Da pojasnimo misel navedenih latinskih besed Maricam, ki se niso učile latinščine: ženska emancipantinja vedno bolj opušča, kar je ženskega, hoteč postati virtuozinja v strokah, katere so za možkega, da si tako možkega spravi pod pete in ona sama absolutno gospoduje.
Zenska, akoravno pregovor pravi, da ima kratko pamet, ivender toliko logike zna, da ve iz češčenja, katero ji naklanja jmožki spol, praktično sklepati tako : Ako me možki sami stavijo , na prvo mesto in pred mojo lepoto poklekajo — zakaj bi se jbranila te časti ? Mi hočeš sam služiti, tedaj ti bom gospodo-Ivala 1
Prvi in kar naraven posledek ženskega malikovanja je tedaj, da se ženske začno napiha vati in z mesta, katero jim je previdnost božja odkazala v društvu, povzdigovati. Kaj čuda, ako je tudi nežnim hčerkam slovenskim srce jelo nagleje biti, da vznesene od puhlic, s katerimi jih počeščuje možki spol, ponosno glavice vzdigajo! Da, v ženskah, katere tolikokrat berejo in slišijo, kako možki tekmujejo izražat lepemu spolu občudovanje in če-ščenje, obuditi se mora zavest ne le popolne enakosti z možkimi, ampak celo nekako prednosti pred njimi.
Naše napredne ženske so žalibog te zavesti vže polne, da bo stalo dosti časa in truda, preden se streznejo. Neverjetno je. kaj se drznejo vže pisati — prave socijal-politične herezije ! Vže 1. 1884 v nekdanjem „Kresu“ je zapisala 'roka slovenske ženske naslednje stavke : „Zenska zaostaja za možkim s a m o, kar zadeva telesne meči, čeravno tudi ta vgovor ni po izkustvu in znanosti popolnoma vtrjen. Vse druge duševne lastnosti pri možkih kaker pri ženskah so sad o d goje, izobrazbe in razmer, v katerih dotičui človek živi“. — Dalje segajo aspiracije najnovejših emancipantinj, katerih prototip občudujemo v znani tržaški Marici: tu se vže jasno izraža samozavestna gospodovalnost nad možkimi. Gorje mu, kdor sklene zvezo s takimi Junonami in Nijobami! V kratkem mu slečejo blače in mu jih zamenijo — s krilom !
Kaker brž pa si je žensko bitje v glavo zabilo, da ni mož-kemu v ničem podrejeno, začne vedno bolj zatajevati svoje-ženstvo — fugit a sexu, te,r z vsemi silami povspevati se na mesto, ki so je doslej zavzemali možki. Ker pa ve, da v moškem značaji se javlja naravina sila in krepost, jame se napenjati, kaker žaba, posnemaje vola, da bi tudi ona odlikovala se v vseh strokah možkega delovanja — vires anmt. V vedi, v umetnosti, celo v telesnih produkcijah skuša postati od vseh občudovana — virtuozinja. Ona bi hotela biti pesnica, ona jezikoslovka, ona zgodovinoslovka, pa naravoslovka, pa muzikantiuja, ona modio-slovka, ona izvrstna jalialka, ona telovadka : ona vse, kar vidi na možkem, in še več. A ker ji pri tem tekmovanji z možkim naravne moči pohajajo, skuša, kar ji manjka, navidezno dopolniti ; tukaj dospe ženska navideznost in gizdavost do vrhunca. In ne le, da v resnici ne doseže možkih lastnosti, ampak še ono, kar kot ženska dobrega ima, pokvari. Take ženske so prava ženska — nespodoba.
Apologet Weiss je nabral iz starih pesnikov in pisateljev nekoliko mest, s katerimi slika tedanje napredno ženstvo. Kar je ženskega, zatajiti ter odlikovati se s čini možke kreposti — bil je vzor ženskega življenja, ženske omike. Učenost in z go-vornost, seveda, ne prava, ampak navidezna, je bila glavni smoter ženskih teženj. Čim manj koristna je znanost, tem bolj sejo mora gojiti Materinščina se ni dosti obrajtala, kajti bila je občevalni jezik velike druluili. Privzeti se je moral še tuj jezik, takrat seveda grški. Čim bolj košato, čim bolj smešno, tem ljubše. Ni se dosti vprašalo, ali so pisatelji, ki so se v ta namen bralif tudi nravstveno dopustIjivi. Dovolj, da se je iz njih naučila lepe grščine pa elegantne oblike. Gospodičine in gospe so najrajše brale zastarele knjige, posebno pesnike, da so potem mogle v družbi svojo robo razpostavljali in može sramotiti, kateri morda še dotičnih imen niso poznali. Ali je bilo to modrovanje in kramljanje v salonu in pri obedu! Tudi izvrstno kritikovati so-
znale t.e duhovite dame. Pesnike, katere je brala velika druhal, so tako oberale, da ni ostal na njih niti eii zdrav las. Le Vergil je našel še milosti, ker je tako klasično naslikal strast in -obup starega AVertherja v ženski podobi, Didone. Niti Homerju niso prizanašale, nevsmiljeno so mrcvarile najslavniše govornike, najučenejše slovničarje. Vse so hotele te učenjakinje prekositi. V njih družbi je č'ovek moral biti le — uho. Izkazavale so se nadalje v naravoslovji, v zgodovini, v filozofiji. Da so tedanje rimske dame tudi v politiki govorile prvo besedo, razume se samo ob sebi. Slednjič so se vrgle še na pravoznanstvo, da so mogle izdelavati tožbe proti možem, od katerih so se hotele zakonsko ločiti!
Mutatis mutandis silijo naše zavedne in narodne emanci-pantinje na isto stran kot njih stare predhodnice. Treba le še nadalje jih pustiti pa pridno jih kaditi, v kratkem pridejo še dalje. Poslušajmo le njih prototip, vže tolikokrat omenjeno Marico. — „Kaker jemljete — tako ona daje svete slovenskim možem — učiteljev za tuje jezike, vtegnete jih vzeti tudi za slovenski ali drug slovanski jezik. Ho bode vaša hči poznala p rednost in lepoto slovanskih jezikov in s 1 o v a n s k e umetnosti, ne odtuji se vam tako z leh-ka. Ko zna popolnoma le jeden izmed slovanskih jezikov, leliko ji je potem seči po drugem, in ako pozna le dva ali tri, spozna, da smo Slovani po jeziku le jeden narod ter da se leliko umemo med seboj. — Zanimala se bode tudi za umetnost, ki se razvija tako lepo in cvete vedno bolj, so-sebno med našimi severnimi brati. Zuajoč rusko slovstvo ne bode vam iskala nemških ali francoskih davno premletih knjig, segala bode gotovo rajša po ruskih, ki bodo zanjo nove in zanimive. — Zanival jo bode oni svet s svojimi plemenitaši in svojimi mužiki. zanimive ji bodo ruske stepe, kaker Petrograd in stara Moskva. Saj je vender sramota za Slovence, da ne vedo njih hčere, kdo je bil slavni Puškin, Lermontov, Turgenjev in sedanji apostol ruski, nedosežni Tolstoj. —Sramota, pravim, mora biti za nas, ko bi ne poznali moža, ki ima na Francoskem toliko vspeha, da so bili mnogoštevilni izvodi dveh njegovih prevedeuih knjig razprodani še pred izdanjem, to je predno ste prišli iz — pod tiska. ■Če bero F rancozi Tolstega tako, da je izšlo do leta 1887. njegovo delo „Vojna in mir‘ v petem in njegova Ana Karenina v četrtem izdanju, naj bi vaše Slovenke nič ne vedele o tem možu in narodu, ki ima take pisatelje?! In drugi slovanski narodi: Čehi, Poljaki in Hrvatje, da ne govorim o našem malem narodu, ki ima tudi svoje bisere? Ko bode znala vaša hči o najznamenitiših možeh slovanskega naroda, ko bode znala, da je bil Chopin, čegar mazurke igra tako rada — Slovan, Kubinstein — Slovan, da je sedaj slu-
joči Dvorak — Slovan, Ondriček — Slovan, Brožik — Slovan, in fla je še toliko slavnih mož — Slovanov : zanimala se bode za ta. na toliko vej razcepljeni narod, njegovo omiko in umetnost. In kdor ne zmaga stroškov, da bi plačeval domačega učitelja, briga naj se za to sam, govori naj in naj r a z p r a v 1 j a večkrat o tem v svoji rodbini.“
To bi bil po Maričinih nazorih ob kratkem načrtan program za napredne slovenske hčere ad interim t. j. dokler ne zavlada pri nazadnjaških Slovencih prepričanje, da „žena ni duševno podrejena možu, temveč da ima ona le manj prilike in manj odprtih poti, da bi si razvijala svoj razunr1. (Eadem.) S tem namreč, kar smo dozdaj našteli, ni še nikaker dovršena ženska omika, ampak s tem je dana le podstava nadaljnemu izobraževanju ženske. Tako Marica. Ko bodo odstranjeni prvi predsodki o ženskah in se jim bode sezidalo nekaj gimnazijev in licejev, potem se program razširi t j. misliti bo treba na slov. žensko vseučilišče, do katerega vsekaker prej pridemo nego do možkega; potem se sprejme poleg linguistike, slovstvene kritike in estetike v Maričin program še medicina in ius! Nič ne de, ali bo-iz vsega tega ženski kaj koristi ali ne, kajti Marica svetuje slovenskim hčeram : Impara 1’ arte e mettila a parte. (Uči se, tudi ko bi ne potrebovala, za kar se vzposobiš.) Ona ima namreč pred očmi — pisateljevanje: za to se mora ženska vsposobiti, da bo z možkim tekmovala in — dodamo — ako mogoče, ga nadkriljevala ; ker po njenih nazorih bi morala izobrazba žensko povzdigniti do tolike samostojnosti, da „bi se niti ne zmenila zanj. ki je različen od ideala, kojega si je vstvarila v dekliških sanjah svojih, ampak ponosno zahtevala bi takega, ki1 bi vsaj podoben bil vstvarjenemu idealu".....
IJaz pa menim: od takih modem h Maričk — reši nas, o-(L spod 1
Žena vstvarjena.
Katero mesto ima ženska zavzemati v človeški družbi, določuje pred vsem tisti, ki jo je vstvaril in odrešil — Bog.
Vstvarjenje moža in žene nam s priprostimi, a vzvišenimi besedami opisuje Mojzes v svoji I. knjigi. Globoko označilno za razmerje mej možem in ženo je ne le kar je Bog pri tem govoril, ampak tudi kar je delal. Iz vsega, kar nam je Božje razodenje zapisalo, se da posneti naslednje. 1. Mož — glede časa — je bil vstvarjen pred ženo.‘2 Žena je bila vstvarjena rad i moža, da bi se m u pridružila in mu bila v pomoč: „Ni dobro da je človek (mož) sam : naredimo mu pomoč njemu podobno. Te besede razlaga sv. Pavel Korinčauom tako : „Ni namreč
vstvarjen mož zavolj žene, ampak žena z a volj moža".1) 3. Žena je bila vzeta i z moža; ima torej vže po svojem vstvarjenji v inoži svoj početek. ,,Ni namreč mož iz žene, ampak žena iz moža “— uči isti apostelj“. 4. Ker je žena vzeta iz moža in vpodobljena iz njegove strani, torej je žena prav za prav d o p o 1 n j n j o č del (integrirender Theil) možev. Prav globoko in duhoito izraža to sv. pismo z besedami Adamovini, kateri je, vgledavši Evo. vskliknil: „To tedaj kost iz moje kosti, meso od mojega mesa: ta se bo zvala možinja (v ir a g o), ker je iz moža vzeta .")
Potemtakem je le posledica, katero apostelj Pavel izvaja iz gorenjih točk, ko uči, da mož je glava žene;11) pa spet, da žena je glava moževa.')
Iz vsega tega sledi netajljivo, da žena je vže po volji Stvarnikovi, katero je razodel pri stvarjenji obojega spola, možu (•podrejena; to podrejenost je pa Bog izrecno izjavil po prvem grehu v sodbi, kateio je izgovoril nad Evo:	..Pod	moževo	obla-
, stjo bodeš, in on ti bo gospodoval-1.5)
Za žensko podrejenost bivata potemtakem dva razloga : i. Stvarnik sam je hotel ženo možu podrediti, kar je pokazal vže v načinu, kako jo je vstvaril; 2. se ta podrejenost ima smatrati tudi kot kazen za greh, kateri je po ženi prišel na svet
Nauk o popolni enakosti in ravnopravnosti žene z možem, o njeni neodvisnosti od moža, je očitno nasproten Stvarnikovi navedbi, torej volji Božji.
| Zakaj je prav in naravno, da je žena podrejena možu?
O božji naredbi i njenem pomenu pa o pravem smislu božjih besed se ne da dvomiti: ženska zavzema mesto z a možkim. Nam pa bodi dovoljeno , da nadalje preiskujemo, zakaj je Bogu dopadlo t a k o in ne drugače vrediti razmerje mej možkim in žensko.
Prvič je Bog človeka vstvaril kot socijalno ali družno bitje. Družina je deblo, je živenjski vir, iz katerega se človeštvo ohranja, množi in izomika. Družuost je človeški naravi bistveno prirojen nagon, ki človeka sili skleniti se s človekom v dosego obče korist-uin smotrov, katerih sam ne more doseči. Druženje, pred vsem moža in žene je zt ohranitev in množitev človeštva neobhodmv potrebno. Vsako društvo pa, torej tudi ono, ki je zovemo druži-
>) I. Kov. 11. 9.
2) I. Mojz. 2. 23.
3) Ef. V 23
L I. Kor. 11. 7.
•') I- Moiz 3. 16.
no, je bistveno eno, ker je sploh nekaj; enote pa ni brez enotnosti t. j. brez principa, v katerem je iskati razloga, da je dotična stvar ena in sicer ta, ne druga. Na podlagi svete zgido-vine, ki nam poroča o stvarjenji žena, imenuje sv. Pavel, kaker smo videli, moža glavo žene. S tem je izrečeno, da enotni princip družine je mož. Kaker tedaj enotni princip\ dele cele skupine sklepa, njih gibanje določuje in jih k skupnemu smotru nagiblje, torej kot tak vse enako nadvladuje, tako tudi mož kot glava zavzema mesto nad vsemi drugimi udi. Postavite mu ženo kot popolnoma enakopravno na stran, tedaj bo tudi princip enotnosti rušen, zmajena bo družina v svojem temelji.
To potrjuje tudi splošni čut ljudi, ki se izraža v navadi, da žena, kaker hitro se zakonski sklene z možen, izgubi svoje rodbinsko ime ali priimek in se odslej imenuje po možu. Ime moževo preide ne le na ženo, ampak tudi na ves njuni rod, možki in ženski, brez razlike. Pa žena sama se želi nekako pomožiti ter imenovati se po možu, kaker bi nekako čutila, da v svojo dopolnitev nečesar pogreša. Tako beremo pri preroku Jsaiji: „Tiste-ga dne bo sedem žensk prijelo enega moža rekoč: Svoj kruh bomo jedle, in oblačile se se svojo obleko: de se le tvoje -ime nad nas pokliče . . .“') Ako se pa žena in cela družina imenuje po moži, kaj to pomeni, nego da je mož glava ženi i družini ?
Drugič. Žena je vže telesno šibkejša od moža. Ženski spol se po stari govorici zove nežni spol. Seveda našim Maricam tudi to neče v glavo, češ, morali bi ženi dati priliko, da se prostejše odgoji in razvije, šibkost ženska je le relativna t. j. dala bi se odpraviti s primernimi zgojevaluimi sredstvi; počasi dobili bi ženske nič manj krepke od možkih. Mej takimi sredstvi prvo naj bi bila — gimnastika ali telovadba, katera se je resnično tudi vže začela vvajati na razna ženska učiteljišča.
Ker smov vže pri tem, spregovorimo tudi o ženski telovadbi dvoje besed. Žensko gimnastiko najdemo vže pri starih Špar-tancih, katerih vzgoje naši moderni državni vzgojeslovci ne morejo prehvaliti. Ne le dekleta, ampak celo zakonske žene so morale javno telovaditi, in sicer pod vojaškim poveljem. Pri starih Rimljanih, dasi so v poznejši dobi bili zelo sprijeni, ženska telovadba vender ni mogla priti v dobro ime. Njih pisatelji in posebno pesniki (satiriki) z žensko telovadbo mnogo šale brijejo. Da bi se telesno vtrdile, so vživale vsakdanjo vojaško hrano, mazale so se z neko smolnato mastjo in potrošale se s peskom in prahom. Tudi na ladije so vhajale, da bi opravljale mornarsko službo. Celo v ledeno Tibero po zimi so se potapljale, oblačile se v trdo vojaško opravo, in kaker gladijatorji so si glavo
odevale z železno kapo. Ko so se v borenji dovolj izurile, sijih videl v areni, kako so se z borilci merile. Take in enake burke so vganjale stare junakinje. Naše jih sicer niso še v vsem dosegle, vender krepko korakakajo po poti, ki jih mora pripeljati ravno tje. Da ne govorimo o plesu, o ženskem jahanji, o turi-stinjah itd. — začela se je po javnih ženskih učiteljiščih vva-jati — telovadba. Namerja se šibki spol krepiti, k a ker se s telovadbo vkreplja možki. Nam se zdi ženska telovadba, da rečemo naravnost — nenaravna ; kajti ona žali naravni in, kar je največ, tudi nravstveni čut, posebno ker žensko telovadbo vodijo •— možki. Poprašajte le navadnega človeka, ki ima nepokvarjen vkus in sodi po zdravi pameti, kaj meni o ženskem skakanji, pretegavanji. vihtenji železne palice, guganji — 011 se vam bo smejal, rekel bo : to je smešno, to je v— nespametno ! Da ne govorimo o zlih nravstvenih nasledkih. Žensko je narava obdala s čutom sramežljivosti; le dokler jo pustimo mirno in tiho cvesti pod nje zagrinjalom, ohrani ženska svojo čast, svojo mičnost in lepoto, le do tedaj ostane — ženska ; kaker brž pa ji damo priložnost, da jame stopati izza ograje naravne sramežljivosti. ko jo napeljujemo, da začne pred tovarišicami, posebno pa pred možkimi ude pretegovati in nategovati, kaker jih ni še nikdar, da začne dele telesa, katerim je narava odkazala bolj skrito mesto, pred drugimi stegovati in izstav'jati, čedalje bolj gine iz nje tista nežna boječnost in sramežljivost, ki je ženske najlepši lrinč, pa tudi najzanesljivejša varuhinja njene poštenosti. Zato so bile vže špartanske ženske pri Grkih v pregovoru, seveda ne v dobrem smislu. Akoravno stari niso glede nravnosti in sramežljivosti prerahlo čutili, vender o špartanskih sokolinjah na katerih niso zapazili malo ali nič sramežljivosti, krotkosti in družili družinskih čednosti, niso znali kaj dobro govoriti. Mislite li, da bo moderno sokolstvo pri ženskah obrodilo boljšega sadu?
Sicer je pri ženski še druga okoliščina, katera jo telesno podrejnje možu. Ženska je roditeljica otrok. Kot taka pa pride večkrat v stan v katerem si telesno ne more opomoči. Žena je vže v nosečnosti šibka, da ne sme prevzemati težiših del, po porodu pa je tako onemogla, prve mesece sploh tako navezana na odgojo otroka, da je skoro nezmožna sama si skrbeti za hrano. Doba materinstva je pa sploh tudi doba, ko je ženska telesno najbolj razvita in najkrepkejša; in ravno v tej dobi ona najbolj pogreša pomoči in — odvisnosti od moža. Zatorej je tudi Bog vže v sodbi, katero je izrekel nad prvo ženo, njeno odvisnost od moža nekako vtemeljil z razlogom, da bo porodnica: „. . . V bolečini boš rodila otroke, in pod moževo oblastjo bodeš11.
Tretjič. Žena je tudi duševno šibkejša od moža, in ta je glaven razlog, da mora biti možu podrejena. Človeška duša ima raznih zmožnosti, katere niso vse enake, ampak nekatere so višer
popolniše, druge nižiše. Na najvišem mestu stoji razum, potem pride volja; ti dve zmožnosti ste najbolj duhovni, ker najmanj navezani na čutnost; bolj odvisna od čutnosti sta domišljija pa spomin, najniže stoje čuti in strasti.
Žena ni nič manj človek kot mož in duša njena ima vse one zmožnosti kaker moževa. S tem pa ni še rečeno, da se v ženi iste zmožnosti ravno tako čisto in krepko javljajo kot v možu. Ne. V možu stoji na vrhu kot gospodar vsem drugim zmožnostim razum; z razumom se sklepa krepka volja. Mož zastopa v društvu krepki spol, krepki ne le telesno, ampak tudi duševno. To je bilo in je, da tako rečemo, naravna dogma, v katero so verovali vsi ljudje, vsi časi. Moža vodi mrzlo prevdarjajoči razum, žensko gorko čuteče srce. Brez vse zamere! Znan je pregovor : ženska ima kratko pamet — ima li ta pregovor kak pomen ? Ne govorite pač: treba le ženskam dati •potrebnih šol in učnih pripomočkov, kaker jih imajo možki, in videli boste, da ženska v ničemer ne zaostaja za možkim. Kdor tako govori, , vprašali bi ga ali jo: kako, da dozdaj človeštvo ni prišlo do j spoznanja tako imenitne resnice, in ženskim ni privoščilo nikdar \ vseh tistih izobraževališč kot možkim? Je res le gola zavist, da 'niso možki dali svojim ljubljenim družicam, kar jim gre po Božji postavi ? In — ali niso večkrat tudi ženske vladale ? Kako to, da niso svojemu krivično zatiranemu spolu pripomogle do istih pravic z možkimi? Da jim niso odprle visokih šol in družili izobraževališč, kaker so jih vstanovljale za možke? — Za-državal jih je glas narave.
I)a, recimo : ženska podrejenost ima svoj razlog v naravi sami, in ta razlog je: v možkem prevladuje razum, v ženski srce. Zatorej se nahajajo mej ženskami sicer pesnice, umetelj-nice, one štejejo v svoiih vrstah pravih junakinj milosrčnosti in krščanske ljubezni — a v velepočetjih človeškega razuma se ženske v obče nikdar niso odlikovale ; v tem dela ženska le izjemo. De Maistre piše : „Zenske niso nikdar izvršile izvenred-nega umotvora v nobeni stroki, one niso zložile Ilijade, niso sezidale Panteona, niso izklesale medicijske Venere, niti so nare-kale razprave o cerkveni zgodovini, niso iznašle algebre, niti teleskopa, hidravlične sesalke ali kaj enakega".
Pridržujemo si več o tem govoriti v poznejših poglavjih. Za zdaj* hočemo le posledico izvesti iz dejstva, da je mož po razumu bistreji od žene. Človek se po nauku filozofovem določuje kot razumna žival. Kar ga tedaj od živali specifično razločuje, je razumnost. Tem bolj se tedaj ysakdo bliža popolnosti čloyeške naraye, čim bolj se da voditi od razuma. Kar pa razum rado zatemnjuje in obvladuje, je srce ali čustvo. Čustvo pa, ker je vtopljeno y čutnost, je temno, nedoločeno, tedaj v toliko nerazumno. V možu nadvladuje r/.zum, kateri si več ali manj niže
■Žustyo pokori. V ženski pa se čustvo krepkejše javlja ter razum zataplja in za sabo vleče; v toliko tedaj se v ženski nahaja manj razumnosti nego v moži, v koliker bolj je njen razum obvladan od čustva; a ravno v toliko stoji tudi niže od moža, v toliko mu mora biti kot naravno popolnišemu podrejena.
Bolje.
Dr. Mahnič.
Slavizem in panslavizem
s posebnim ozirom na Slovence.
I.	Zgodovinski razvoj narodno zavesti v Slovanih.
Del človeštva, ki se je razvil iz jedne družine, imenujemo narod. Načelo, katero vstvarja narodnost in jo določuje, je je-dinost v krvi, jeziku pa v načinu mišljenja in kulturnega življenja. Obseg vseh posebnosti, ki iz tega načela izvirajo in en narod razlikujejo od drugega, zovemo glede Slovanov slavi-z e m, glede romanskih rodov romanizem, glede germanskih germanizem. Beseda „slavizem“ zaznamuje tudi večo ali manjšo zavednost in ponos v slovanskih rodovih, da so slovanskega po-kolenja.
Do konca XVIII stoletja so razni slovanski rodovi se komaj zavedali svojega skupnega pokolenja. Zastopniki nasprotne trditve se sklicujejo na stare zgodovinarje in letopisce slovanske : Husa Nestorja. Čeha Kozma, Dalimila, Puljkavo, na Poljaka Gala, Boguhvala, Hrvata Gunduliča, Križaniča, Slovenca Bohoriča itd. Res, ti pisatelji poznajo dokaj razne rodove slovanske in se zavedajo svoje sorodnosti z njimi, a v ogromni večini slovanske tedanje inteligencije in v masi rodov te zave d 11 osti bilo ni. V oni dobi je komaj moglo biti drugače:
Slovani so v zgodovino stopili brez skupnega jezika. Vže v prvem začetku jih nahajamo razdeljene na razna narečja, ki so se, dasi ne tako močno kaker dandanes, vender vže znatno ločila. Nastopili so brez skupnega duševnega principa, ki bi bil vzajemno poznavanje in zanimanje ohranjal in gojil.
Cerkvenega skupnega principa niso imeli, bili so pa-
gani politeisti. Sv. Ciril in Metod sta mnogim slovanskim rodovom prinesla skupen verski princip in po tem zopet oživila vzajemno zanimanje mej raznimi slovanskimi rodovi, a žalibog, da so ga zopet razrušili vshodni Slovani ločivši se od papeža. Drugi Slovani so se tekom zgodovine pomahomedanili, drugi po-luteranili. Moderni verski ihdiferentisti naj se le trudijo dokazovati, da vera ni vez in podpora narodnosti, a zgodovina priča drugače. Slov.in-razkolnik ne more občevati sč Slovanom katoličanom, Slovan luteran. je koketoyal z Nemci; Slovanu-kristijanu je Slovan-Turek — azijski barbar itd.
Celo husitska burja, ki je baje „najsijajniši pojav slovanske ideje v srednjem veku,“ je faktično slovanstvu škodila. Hus-heretik je razklal svoj do tedaj složen narod v dva tabora. In Husiti, ne da bi se s katoliškimi svojimi brati pogodili — iskat so šli zaveznikov k tujim narodom v Carigrad, k romanskim valdenzom in celo v Azijo! Nobena nezgoda ni bila slavizmu tako na kvar kaker zguba skupnega verskega principa.
V zgodovino so Slovani stopili tudi brez s k 11 p n ega državne ga principa, mej tem pa so germanski in razni vs~ liodni rodovi bili tedaj vže vrejeni v trdne države. Prišli so to-raj pod razne in sicer tuje vlade. Le rusko pleme je osnovalo za stalno svojo lastno državo, a še to je vstanovilo ne na slovanskem demokratičnem principu, ampak na tartarsko bizantinskem despotizmu. Slovani so se od tedaj državno različno vzgajali, kajti edni so prišli pod feudalistične vlade, drugi pod despo-tične, jedni pod krščanske, drugi pod paganske, jedni pod nemške, drugi pod azijske vladarje.
Dosledno, da se tudi duševno Slovani niso enotno razvijali. V Cehih in Poljakih je literatura vspevala pod vplivom nemštva in latinstva, v Hrvatih pod vplivom italjanskim, v Srbih,. Bolgarih in Rusih pod vplivom Carigrada.
V oni dobi so germanski in romanski rodovi kulturno presegali Slovane. Viša kultura pa vleče nase. Znana je tudi lastnost Slovanov, da se hitro lahko in čudovito popolno prienačijo tujemu jeziku in mišljenju In pod tujimi najrazličnišimi vplivi so se slovanski razni rodovi nahajali in se še nahajajo vže dolga stoletja. Stoletna zgodovina pa ne gre brez sledu čež človeške rodove. Ona pritisne svoj pečat.
Ti fakti so bili vzrok, da so mnogi slovanski rodovi prišli ob prvotni slovanski jezik, drugi, ako tudi so ohranili jezik, pa so se odtujili slovanskemu načinu mišljenja in kulturnega življenja. Vsi skupaj pa so drug drugega pozabili. Vsak slovanski rod je pod tujim vplivom hodil svojo pot, ne da bi mu bilo do tega, kaj delajo sorodni mu rodovi ali še sploh bivajo na površji zemlje.... Tako je bilo stanje slavizma do konca XVIII stoletja, kar se je začelo mej Slovani nekaj gibati.
Germani in Romani so se vsled večega prometa mej njimi
in znanstvenega raziskovanja spoznali mej seboj in zavedeli skupnega pokolenja, Ta vzgled na Slovane ni imel dosti vpliva do XVIII stoletja. Do tedaj so namreč narodi poštevali bolj skupnost kulturnih nalog kot istost krvi. Tudi niso Slovani imeli tolikih duševnih proizvodov znanstvenih ali pesniških, da bi se bili mogli pied drugimi narodi ponašati. Njih zaslug kot mejačev nasproti divjim Tartanom in Turkom se svet ni spominjal ali pa jih sebi pripisoval. Mnogi genijalni Slovani so se svojimi deli bogatili tuja slovstva mesto ocetnih. Ko so pa Slovanom sosedni narodi povzdignili koncem XVIII in začetek XIX narodnostno i-dejo ua prvo mesto in začeli narodnostna svojstva staviti v isto vrsto s kulturnimi pridobitvami, so tudi Slovani malo bolj pozorni postali na posebno svojo narodnost. Cela vrsta učenjakov slovanskega rodu: Dobrovskv, Šafarik, Kollar, Karadžič, Palacky, Bodjansky, Kopitar itd. itd. so jeli raziskovati starodavnost slovansko, literaturne ostaline, razširjenost slovanskega rodu, njega plemena, narečja, šege in navade. Iz učenjaških krogov so ta rasiskavanja prodrla posebno v dijaške slovanske kroge. Tako so se Slovani po dolgem popolnem odtujenji začeli zopet zavedati slovanskega pokolenja in ponašati se svojimi nacijonalnimi svojstvi.
Vsaka stvar je po notranjem bistvu dobra. Zunanja nje dobrota pa je odvisna od l.judij, ki jo rabijo. Z njo se človeštvu koristi, ako se jo tako rabi, kaker njena narava veleva pa vera in razum. Ako jo rabi nasprotno, človeštvu škodi. Humanizma in germanizma ne moremo kar naravnost hvaliti, pa tudi ne kar tako obsoditi. V službi katolištva je germanizem vstvaril poleg katoliške cerkve največo nravstveno zgradbo: sveto rims-ko-nemško cesarstvo, a romanizem je spremenil Italijo v čarovni vrt nebeških umetnosti. Pa isti germanizem v rokah luters-kega heretištva je sveto rimsko-nemško cesarstvo raztrgal, in isti romanizem v rokah modernih brezvecev in framasonov je prava zakonitih vladarjev poteptal in povlekel Italijo v blato materijalizma. Jasno, da tudi slavizma zunanja dobrota je koneč-110 odvisna od filozofičnega in verskega prepričanja onih, ki ga hočejo zastopati.
II.	Slavizem po katoliških načelih.
Slavizem, ako ga vzamemo v njegovem naravnem pojmu, nikaker ne nasprotuje načelom katoliške cerkve, niti krši njenih pravic ali pa pravic države. Razne naredbe božje se marveč mej seboj dopolnjujejo, dokler se razvijajo mej svojimi mejami.
Načelo narodnosti je jedinost v krvi, jeziku pa v načinu mišljenja in kulturnega življenja. Narodnost toraj zadeva poleg krvi in jezika tudi način mišljenja
SLAVIZEM IN PANSLAVIZEM
in kulturnega življenja t. j. ni mišlenja samega ni kulture same ampak nje n a č i n.
Ko hočejo ljudje doseči'k u lt u r o, ni dovolj, da ostanejo le v društvu, katero osnavlja materijalno načelo narodnosti, ampak vstanoviti morajo poleg narodnostnega društva novo društvo, ki sloni na višem duševnem principu, na principu prava: vstanoviti morajo grajansko društvo (biirgerliche Gre-sellscliaft) iu državo.
Načelo cerkve pa je jedinost v večnih resnicah in v svetih sakramentih.
Jasno, da načelo narodnosti je le nekaj bolj čustvenega, a načelo države in cerkve nekaj duševnega in nravstvenega. Toraj ta načela si niso na potu drugo drugemu, ampak se le dopolnjujejo kaker duša spopolnjuje telo. Toraj morejo e d n o poleg drugega bivati.
Omenjena katoliška opredelitev narodnosti ni na k v a r slavizmu. Po ujej je tudi slavizem opravičen, ker ima zadnje korenike v družinski ljubezni in nravstveni dolžnosti, da se človek svojega roda ne sramuje. Narodnost je nekaj naravnega; kar je pa naravno, katolištvo ne vničuje, ampak le popleme-njuje in mu daja, ravno ker je naravno, pravico in dolžnost do razvoja in samoobrambe. Kes je, da katolištvo podrejuje narodnost državi in cerkvi ; podrejevati narodnott pa se ne pravi vničevati, na milost in nemilost izdajati jo, ampak odmeriti ji le prostor, mesto, katero ji po naravi gre. Udje telesa se tudi sami najbolje tedaj počutijo, ko se nahajajo na mestu, katerega jim je stvarnik odkazal.
Opredeljeni slavizem tudi državi ni n a k v a r. Dokler ni nobena država imela pravic do slovanskih rodov, bilo jim je na voljo dano osnovati državo, ki bi ob jednem obsegala vse Slovare. Res, tedaj bi se narod slovanski tem bolj kot poseben narod kazal. Sedaj pa, ko imajo razne države zgodovinske pravice do Slovanov, Slovani nimajo pravice, vže samo radi tega, ker so politično razdeljeni, dotičnim državam se vpreti in se v jedno državo združiti. Razlog temu je, ker po krščanskih pojmih so prava zgodovinska .sveta in ker istost državne vezi ne spada k bistvu narodnosti. Ista narodnost je lahko razdeljena v več držav, a še vedno lahko obstoji. Nasprotno mora tudi država paziti, da ostane res nravstvena naredim, varuhinja in izvrševal k a prava: da tudi ona svojih poddanikov narodnosti ne zatira, ampak podpira, brani; saj je narodnost naravna naredba in je država sama tem trdnišia, čim bolj spoštuje naravne pravice svojih poddanikov.
Opredeljeni slavizem tudi cerkvi ne nasprotuje. Ker je narodnost le jedinost v krvi, jeziku in načinu mišljenja, katoličan ve, da mu katoliška cerkev ni na potu v narodnem o-ziru ; saj ona ne zatira njegovega jezika niti mu kvari način
mišljenja, ampak ona mu le daja vzvišeno snov za mišljenje in govorjenje, podaja mu večne resnice, brez katerih vsak narod propade v živalsko življenjej. Narodnjak-katoličan je tudi z narodnostnega stališča cerkvi hvaležen. Kar katoliška cerkev podaja, je občečloveško, je božje. V cerkvi imajo vsi narodi in jeziki prostora. Zato je narodnjaku katoličanu težnja po deželni, državni ali narodni cerkvi nonsens, kaker bi bil Bog le za jeden narod, ali pa za vsak narod po jeden bog !
Takemu slavizmu ni treba, da bi-niti cerkev vstavljala se niti država, pač pasme ga podpirati. To je cerkev vedno delala. Ko so Slovani v zgodovini nastopili, so imeli njih tuji sosedi višo kulturo. Viša tuja kultura pa gladi pot raznarodovanju manje izobraženega naroda. Katolištvo si je največe sasluge za ohranjenje slovanske narodnosti s tem pridobilo, da jim je prineslo najviše kulturne ideje. Znano je tudi, da so najstarejši literarni spominki slovasnki — katoliške vsebine. Kar se tiče slovenske literature, je do začetka tega stoletja obsegala skoro le katoliške molitvene knjige. To se sicer v nekih modernih krogih slovanskih ironično omenja in pomilovaje. Vender katera vrsta knjig se še dandanes od večega števila Slovencev prebira in večkrat kaker pobožne ? Ako so se pa brale, gotovo so i koristile, da se je slovenski jezik hranil. Zasluge protestantstva za slovensko narodnost se pretiravajo. Ti se tako proslavljajo, kaker bi katoliški duhovniki pred njimi in za njih časa bili spovedovali, pridigovali le nemški. Delovanje slov. protestantva ni konečno niti merilo v oživljenje narodne zavesti v Slovencih, ampak v pogubo slov. narodnosti. Katolištvo ni narodna cerkev le za eno ljudstvo, pač pa je protestantstvo narodna nemška cerkev, koja še vedno deluje za ponemčenje narodov, kateri so se ji podvrgli. Češki husiti, kasnejše protestanti so se večinoma ponemčili. Da je bilo na Slovenskem protestantstvo zmagalo, dandanes bi bila Slovenja ,,nemška drajna“. Da Slovenija je še vedno slovenska, je zasluga katoliške protireformacije in, če naši. nasprotniki hočejo, tudi zasluga zažiganja protestantskih slovenskih knjig--
Katoliška cerkev se ni sramovala po svojih selih govoriti slovenskemu ljudstvu slovensko in pisati mu slovenske knjige in je podpirati niti tedaj, ko so se vsi izobraženi stanovi slovenskega svojega pc-kolenja sramovali. In ko je tok zgodovine koncem XVIII in začetek XIX stoletja nanesel, da je bilo treba slovansko narodnost še bolj obuditi, pri vseh slovanskih rodovih so mej buditelji stali katoliški možje in v prvih vrstah katoliški duhovniki in redovniki. Tako je bilo pri Čehih, Hrvatih, Poljakih in Slovencih. Komur je do resnice, prelistaj literarno in kulturno zgodovino omenjenih rodov. Glede Slovencev pa bi radi imenovali nekoje kat. možje, brez katerih si Slovencev še misliti ne moremo : Meteljko, Ravnikar, Kocijančič, Stanič, Jarnik, Pirec,
Potočnik, Slomšek, Vrtovec, Terstenjak, Einspieler, Bleiweis, Janežič itd. itd.
Cerkev katoliška je slavizmu in slovenstvu nasproti storila in še vedno izvršuje po svojih ižpoznovalcih svojo dolžnost. Narodnjak, ki prisega na katoliško načelo, zato ker spoštuje zgodovinsko pravo države, ni — brezdomovinec. A tudi ker tirja od države, da spoštuje njegove narodnostne pravice, ker povdarja, da ima sveto pravo skrbeti za svoj jezik in način kulturnega življenja — ni nevaren r e v o 1 u c i j o n a r. Katoliškemu narodnjaku geslo jo : vsakemu svoje — cerkvi, domu in državi. Teh treh pravnih oseb pa ne smatra kot tri nasprotne si naredbe, ki jedna drugi pravice le krati, ampak kot naredbe, katere se druga drugo podpirajo, ako se vsaki svoje da. Toraj vse za vero, dom, cesarja!
III.	Slavizem po breznačelnosti liberalcev. — Politični panslavizem.
Liberalci se sami bahajo, da so svododomiselni t. j. oni se ne zmenijo za nobeden pravec pravilnega mišljenja, niti za razum niti za vero. Dosledno ne jemljejo stvari nikdar v pravem, naravnem pomenu, ampak ali njih vsebino preverjajo in obseg nad mero razširjajo ali pa jih podcenjajo in nad mero ožijo.
Tako ravnajo tudi sč slavizmom. Jednim liberalcem ne pomeni slavizem nič. Evangelij jim je puhli kozmopolitizem, ki je najglajša pot do internacijonalnih, brezdomovinskih frama-sonskih lož. Dokler je bilo sramota biti Slovan in so bili Slovani praznejšili rok od dandanes, liberalni Slovani navadno niso kazali svojega slovanstva ali pa so se mu odtujali. Zgodovina narodnostnega preporoda v Slovanih je v tem oziru najsijajniša priča. Naravno, kako se bode za narod žrtvoval, ako mu to ne donaša niti časti niti dobička na tem svetu, a posmrtnega plačila ne upa?
Ko pa so katoliški možje vgled Slovanov pred tujimi narodi povzdignili, ko so slovanski narodi bili večinoma probujeni
in ni bilo več treba ledine orati, pač pa čas žeti tedaj
so liberalci slovanski naenkrat taktiko spremenili — skočili so iz brezdomovinskega kozmopolitizma v drugi ekstrem, v b o g o m o 1 s t v o slavizma. Spodili so zaslužne katoliške delavce z narodne njive, začeli so jih zmerjati brezdomovince, teptati, kar jim ni bilo po volji, in žeti, kar so drugi sejali. Da bi se slepim masam bolj prikupili in se pokazali za nedosežne narodnjake ter ponižali zasluge katoliških rodoljubov, začeli so povdarjati, da je narodnostna ideja prva mej vsemi; ker pa je katoliška cerkev proti tej trditvi, jeli so se obnašati kot zaščitniki slavizma nasproti katoliški cerkvi. Isto so začeli tudi vgled raznih držav direktno ali indirektno rušiti.
To lažnjivo in krivično pretiravanje slavizma so njega liberalni očetje krstili za panslavizem. Navadno občinstvo s to besedo zaznamuje večinoma le politični panslavizem t. j. težnjo, da bi vsi rodovi slovanski osnovali skupno slovansko republiko ali pa da bi se združili politično z največo vže obstoječo slovansko državo — Rusijo. Vendar politični panslavizem, kaker tudi laški irredentizem in pangermanizem, ne stoji sam zase, ampak izvira iz posebnih fllozofljskih in verskih načel. Verski katekizem panslavistov je — razkolna vera in sicer le ad interim, ker je državna vera največega slov. naroda. Ker hoče liberalizem pravo sporazumenje mej cerkvijo, državo in narodnostjo vuičiti, slika to troje ne kot naredbe, ki se vzajemno dopolnjujejo, ampak ki si stoje nasproti kot najhujše sovražnice; vender, ko hoče svoje politične panslavistične težnje doseči ne more se zadosti nazijati, da narodnost slovanska se ne da ne ohraniti ne misliti brez cerkve — seveda razkolne, in brez države — seveda rnske. Politični panslavizem ima t;*i stadije, prvi:	preziranje narodnostne ideje glede vsebine
in obsega, drugi: rušenje katoliške cerkve in hvalisanje pravoslavja, tretji: krivično obrekovanje in opravljanje tujih držav, v katerih se slovanske manjšine nahajajo, in pa sanjarsko obetanje neke bajne sreče, ki bi jo Slovani vživali a ko bi osnovali, tudi protipostavuo, novo vseslovansko kraljestvo.
Je panslavizem mej Slovani, mej Slovenci razširjen ? V katerem stadiju se nahaja pri raznih slovanskih rodovih ? Ivo-kočljivo vprašanje, premisleka vreden odgovor!
Predno se lotimo odgovarjati, konstatujemo, da Slovani v političnem panslavizmu niso tako daleč prišli kaker Lahi in Nemci v svojem polit, irredentizmu in paugermanizmu. Sedanja Nemčija in še bolj zjedinjena Italija seje porodila i/. pretirane narodnostne ideje in iz preziranja pravic cerkve in bivših zakonitih držav. Da, ko je bila avstrijska država tekom stoletja v nevarnosti, da jo razrušijo revolucijonarji, so Hrvatje, Čehi, Poljaki, Slovenci, Malorusi vsigdar branili zgodovinske pravice Avstrije. Da celo moskovski Rusi so vže večkrat naši dinastiji na p »moč prišli, ko so hoteli revolucijonarji monarhični princip vuičiti. Konstatujemo tudi, da v masah slovanskih ljudstev panslavističnih teženj ni, dosledno one spoštujejo prava državna. Ako pa katera vrsta „i n t e 1 i-gentnih* Slovanov prisega na polit, panslavizem, so dostikrat Vzrok ravno oni, kateri se panslavizma najbolj boje: panslavizmu se tla pripravljajo z brezversko državno vzgojo. Komur se je spoštovanje do Boga vkralo, ni čuda, ako začne še državo zaničevati in si povzdigne narodnost v — boga. Drugi povod političnega panslavizma more biti, ako vlade slovanskim rodovom kratijo najnaravniše narodne pravice, ako jim hočejo jezik vkrasti, ako smešijo njih narodnost, a demonstrativno jedno narodnost branijo na kvar drugim. Dokler so narodi še verni,'
vpirajo se le s postavnimi sredstvi; ko so pa prišli ob vero, začno navadno krivico povračati — s krivico t. j. politični revolucionarji postanejo.
Mej Slovenci je propagando označenega panslavizma prevzel „Slovanski Svet“. Sicer bi lahko mnogo iz „Slov. Sveta“ navedli ravno nasprotnih citatov, kaker jih bomo mi navedli. Pa mi se ne damo varati. Glavna tendenca mu je — panslavizem. Mesta, na katerih se bere katera katoliška in avstrijska beseda, so le pesek v oči kratkovidnim Slovencem. Tudi bo »Slovanski Svet11 se branil očitanja, da on zastopa politični panslavizem. Prav jasno sicer res tega ne dela; saj ima in mora imeti sicer brezobzirni »Slov. Svet“ nekaj ozira na državnega pravnika. A mi tudi nismo tako nepmui, d a b i n e m o g 1 i izvajati sklepa, ko n a m k d o premise pov e. Mi hočemo reči: Kdor kaker »Slovanski Svet narodnost smatra za najvišo idejo, kdor katoliško cerkev smatra za pogubno narodnosti slovanski, kdor
ve o svoji državi le slabo povedati, a o neki drugi le vzorno..........
temu, ako tudi ne izreče, mora biti politični panslavizen končen namen. Zgodovina zedinjene Italije je prejasna, da bi pravih ten-dencij listov, kaker je »Slov Svet“, ne razumeli.
A. »Slovanski Svet“ pretirava obseg in vsebino narodnostne ideje:
»Južni Slovani torej i Slovenci smo pred vsem narodnjaki, Slovenci, Slovani, in potem še le vse drugo.“ (V. 197) Odobrujoč omenja besede nekega razkolnika: „Uvijek smo propovjedali, da treba dvajati narodnost od vjere . . . .“ (I. 102) »Jugoslovani torej nimajo potrebe zaščitati ne vere ne konservativnih načel, njim je v nevarnosti jedino — narodnost.“ (IV. 117) »Z bojem najprej na vero vede na Slovenskem do oslabljenja ali celo pogina narodnosti.“ (V. 253) Kavno tako imajo Slovani z latinskim obredom neomejeno pravico težiti po svojem .... obredu. Izjemnih zakonov ni in biti ne more ne iz notranjih ne iz zunanjih razlogov11. (I. 266) »Vstavni verski in narodnostni člen (avstr.) sta okvir brez podobe; to podobo imajo naslikati in izvršiti narodi po svoje. Nihče se ne sme vtikati v to, kako barvo podele narodi tej podobi11 (I. 467) »C e r k-v e n i obredi spadajo k nacijo n a ln i m svojstvomG (IV. 60.)
Narodnostno načelo, ki obsega vender samo kri, jezik in način mišljenja, je »Slov. Svetu11 toraj absolutno više od vere, od države in cerkve. Taki nauki so le teoretični. A teorija je za življenje.v Kdor privoli v vzroke, bode moral tudi v posledice.
O.	Črnjenje katoliške cerkve in hvalisanje vshodnega razkola:
»Iz zgodovine slovanske cerkve se da (?) kar možno natanko dokazati delovanje zapadne cerkve; ta je dosegla najprej dogmatsko unijo, potem polatinjenje, naposled raznarodenje.11 (V. 383) »Ni čudo, da sedanji rod zapadnih (t. j. katoliških) Slovanov se niti ne zaveda več, kaj vse spada k slovanskim svoj*
stvom, k slovanski kulturi.*' (IV. GG.) »Nemški katolicizem je slovenske katoličane osrečeval doslej v toli meri, da ne poznamo več niti imena za prekriževanje . . .“ (V. 2*20) »Dunaj postopa v naj lepšem soglasji z visoko hijerarhijo latinsko, slovanstvu neprijateljsko“. (III. 381.) Ona slovanska plemena, katera so si ohranila vshodno cerkev, so si obvarovala vse mogoče kulturne sile v sebi“. (I. *209.) „Vera pravoslavna dala je starini načelom nov pomen in novo silo, ker ni podavljala narodnosti1*. (I. 417.) Lajiki in duhovenstvo niže rusko „niso se oddaljili ni za las (!) od prvonačelnih pojmov cerkvene organizacije**. (III. 63.) Iz govora Živnega, ki je bil sprejet z jednodušnim in dolgotrajnim ploskanjem : „Z dob sv. Vladimira do današnjega dne stoji trdno sredi ruskega plemena pravoslavna cerkev, ona cerkev, katera je izročila našemu pokolenju krščanstvo v čisto apostolskem vidu ali obrazu". (I. 451.) „No mi smo dokazali že zgoraj, da ravno v ruski cerkvi je izključen cezaropapizem**. (II. 265 ) »Sedanje obravnave med Vatikanom in Rusijo so naravnost prijazne, kar bi takisto ne bilo možno, ako bi slonel vladni sistem Rusije na cezaropapističnih načelih (!)“ (II. 264.) „Ne bodi pravoslavne Rusije — Evropa imela bi zdaj popolnoma drug vid, in evropska civilizacija ne bila bi na tisti visoki stopinji, na kateri je zdaj .... Pravoslavje je vera narodna .... ruska cerkev, veja soborne cerkve, nikoli ni stremila podčiuiti si državo, nikoli se ni bojevala z njo in preklinjala vladarje in narode. Ona je vselej pomnila besede Kristove, da carstvo moje ne jest ot mira sego.“ (I. 218). Itd. itd. itd.
»Slov. Svetu** katoliška cerkev je protislovanska, ne apostolska, ki nima nikake zasluge za kulturo slovansko. Razkolna cerkev pa mu je pristna apostolska cerkev, za Slovane kar vstvar-jena. Toraj .... v razkol !
C.	Obrekovanje in opravljanje lastne države in hvalisanje Rusije :
Da bi hoteli vse, kar je graje vredno, iz „Slcv. Sveta** navesti, morali bi skoro celega ponatisniti. Zato jih ne bomo niti navajali. Mi tudi nismo z vsem zadovoljni, kar se v Avstriji godi, najmanj pa se sedanjimi gospodarskimi in šolskimi zakoni.
Tudi sami čutimo, koliko se greši na račun Slovanov, Slovencev. Vender radi teh krivic državno avtoriteto z večno ironijo, sarkazmom in podlostmi izpodkopovati — je po načelih krščanskih krivično. Avktor teta je od Boga, a grehi nje od lju-dij, ki jo nosijo. Vojujoč se proti krivicam ne dotikajmo se av-ktoritete same, ona je dobra, ona je vedno nepreklicana božja naredba: sicer je posurovelost naroda in anarhija neizogibna, kaker na Češkem za Husa in na Nemškem za Lutra. Anarhija pa in surovost, veleizdajstvo ne bode koristilo Slovanom, kaker ni Nemcem niti Francozom. Naša obramba bodi moralna. Tirjaj-mo svoje, a ne podirajmo načela avktoritete. Sicer pa nesmo od
Avstrije le krivice trpeli, ampak dobivali tudi dobro. Avstrija je država, a kot država, posebno dokler niso liberalci dobili vajet v roke, je tudi podelanim si Slovanom pripomogla do kulturnih smotrov, do katerih bi ne bili v dejanskih razmerah prišli, ako bi bili sami zase ali z Rusijo združeni. Fakt,um je, da smo avstrijski Slovani najolikanejši mej vsemi Slovani. Pri tem ima Avstrija tildi nekaj zasluge. A „Slov. Svet“ vidi na Avstriji le zlobno strino, tem bolj pa hvali severnega strička. Le par citatov izmej nebroja :
„Dejansko cesar Rusije nikaker ne vpliva (?) na cerkvene zadeve svojih katoliških poddanikov toliko, kaker zakonito vplivajo na zapadu Evrope, kaker tudi na jugu Amerike ne samo katoliški, ampak tudi protestantski vladarji “. (II 263). Ruska cerkev smatrajoč ruskega carja za vrhovnega gospodarja „zadoš-čuje zapovedi evangelija: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega", vrhu tega varuje nadaljni obstanek dejanskega stanja11. (II. 261.) „Svo-boden in nezavisen sme v Rusiji moliti kalmik . . . ravno kaker se radujejo nezaviranemu izrševanju svoje vere različne sekte (!) katolikov. Na tej toleranciji pa tudi sloni včinek, da Rusija vspešno razširja evropsko kulturo Narodi, katerim se tako varujejo svojstvo in vera, privadijo se polagoma, da se smatrajo ruskimi državljani11. (I. 7) „Iz vsega je razvidno, da imajo izpo-vedniki vseh ver v Rusiji najpopolnišo svobodo vesti, tako kaker nikjer drugod, celo tam, kjer je ona zajamčena javno in vstav-
ilo.	— Te svobode nimajo (pravoslavni! Rusi. Prehod iz pravoslavja v drugo vero je kriminalen zločin11. (I. 112.) ..Pobjedono-šev .... dokazuje, da svoboda vesti nikjer v Evropi ni tako dovršena, kaker v Rusiji, in pokazuje pri tem na preganjanja pobožnikov pravoslavja za mejo11. (I. 113.) „Veselo nepretržno množenje katolikov Rusije vrši se tako naglo, kaker se razvidno množi prebivalstvo poljskega kraljestva, kjer so glavni del katoliki11. (1889. 263). ,,Tn vender trobijo čitutski listi in za njimi strastni naši latinizatorji v jeden rog, kako tlačijo Moskvičani dan na dan poljski element — licemeri!“ (IV. 326.) O bivšem kat. duhovniku, kasneje razkolniku in veleizdajniku avstrijskem, ki je pobegnil v Rusijo: „0 č k a Naumovič — kako pa nazivlje „S1. Svet11 zagovornike kato'ištva! — izpil je polno čašo speci-lično poljske cerkvene (t. j. katoliške) in državne (t. j. avstrijske) modrosti ali najkrutejše t i r a n i j e, katera gaje bacnila iz okvira njegove domovine k svojim najožim bratom po krvi in jeziku. G. Naumovič ni bil prvi, ni bil poslednji iz teh, katere je sprejela in še sprejme p od sv o j e peruti mogočna mati z a t i-ranega slovanstva (t. j. razkolna Rusija) .... vender pa se je to izgnanje tega za slovansko delo jako zaslužene-g a starca . . . (IV. 142.)
Kdo bi si toraj ne želel pod blaženo Rusijo, kjer je vse tako vzorno . . .! ^Slovanski Syet“ je popolnoma adoptiral pro-
gram moskovskih panslavistov, program, ki se po Pypinu in Spa-soviču (I. Istorija slavjanskih literatu1') glasi tako-le: „Pristna vera Slovanov je vzhodno pravoslavje; nje nauki obsegajo prvotne resnice in sporočila ekumenične cerkve .... Pravoslavni Slovani so pravi nositelji slovanske ideje, katoliški Slovani so zadnjo zgubili; in se morajo k pravoslavju vrniti, ako jo hočejo zopet najti. Jedino močno slovansko carstvo je Rusija in je ob jednem tudi pravoslavno in ravno radi tega pravi zastopnik slovanstva. Idejam njenim pripada prednost in nadvlada. Rimski katolicizem je slovanske narave poguba, in grško vzhodno pravoslavje slovanstva pogoj. Pravoslavje je stare nacijonalne principe ohranilo in nravstvenost in društvene lastnosti vshodnih Slovanov obranilo. Zapadnoslovanski katolicizem, ki se pokori krivi avktoriteti, je gubil slovansko narodnost, provzročil vse anor-malne socijalne razmere, vničil občinsko vstavo .... Zapadni Slovani morejo moralne moči nazaj priboriti, le ako se oklenejo vshodnega pravoslavja11. „Slovanski Svet11 nima, kaker razvidno, nič izvirnega. On je le kopija programa moskovskih »slovanoli-lov“. Evangelij liberalnega „Slov. Sveta11 ni toliko panslavizem, kaker — panrusizam.
D.	Iv r i t i k a panslavizma, ki se nahaja v „S l o v. Svetu.
Da je trditev: ideja narodnostna je nad vero, nad državo, po njej se mora vse ravnati — lilozofično in versko nevtemelje-no, smo zgoraj videli. Vender bi krivost tega panslavizma radi dokazali še iz zgodovine in faktičnih razmer. Tudi ne bomo toliko sami govorili, ampak hočemo objektivno navesti par mest iz zgoraj omenjene knjige Rusa in razkolnika P y p i n a. Tej avktoriteti se menda „Slov. Svet1 vender le vkloni.
„Treba pripomniti, da je cela vrsta slov. rodov preživela v katolištvu. Sicer pa se more katolištvo ravno toliko imenovati protislovensko, kaker se more imenovati protigermansko . . . S e d a j imamo s katolištvom računati kot dejstvom, kot narodno pritiklino mnogih slovanskih rodov11. „Na Češkem posebno katoliški latinizem ni bil nikaker zapreka, da bi znamenita n a-r o d n a dela ne bila izhajala .... Latinski jezik (— kamo toraj cerkev rimska sama —ki je bil v srednjem veku in kasneje književni jezik Poljakov, Čehov, Dalmatincev, je bil jezik tedanjih omikancev. Latinski jezik je vpeljal S 1 o v a n e v ideje evropske in to ni bilo nikaker izdajstvo narodnih principov/ Poezija v zapadnih Slovanih se je vkljubu latinstva bujno razcvela — mej tem ko o nji v vshodnih Slovanih ni bilo n i t i d u h a, izjemši „0 polku Igorove11. Ako je bil politični položaj zapadnih Slovanov nevgoden, je bil vshodnih še nevgodniši : „Germanski fevdalizem se lahko postavi v isto vrsto z bizantinskim fevdalizmom. Položaj ljudstva v nemškem carstvu je bil isti kaker v moskovskem11.
Rusija vzor slovanstva! ? „Kje se je slovanski značaj čišči o-lirauil, je težko določiti.11 Ako so na Slovane vplivali Nemci, na Ruse so pa Tartari, Čudi, Fini. „Zapadna (katoliška) cerkev in vshodna (razkolna) ne rnoreti vtajiti v zgodovini svoji znatnega peša.ija narodnosti. Katoliški Rim je tirjal pokorščino, a kot p 1 a č i 1 o j e vsaj dal visoko stopinjo o ni i k e .
. . . Glede omike pa je vshodno slovanstvo tekom celega srednjega veka zastajalo za zapadnim slovanstvom .... Vsliodni Slovani niso imeli nobene koristi od znanstvene zapuščine Bizantincev, katera je o preporodu prešla na zapad. Narodnostne sekte, niso le pri zapadnih Slovanih, ampak tudi pri razkolnik : kogoniili, strigolniki, razkolniki v razkolu, itd. itd.“ Toraj z raz-kolno cerkvijo se združiti katoliškim Slovanom ne kaže niti s posvetnega stališča. Bil bi korak nazaj, korak iz luči v mrak. Tudi se zapadni Slovani bolj zavedajo svojega slovanstva kaker Rusi. Tudi mi Ruse bolj poznamo, kot on: nas. V ruskih knjigah je opažati velikanska nevednost zapadnoslovanskih razmer. Z Rusijo združiti se, ki s cenzuro vgonablja vsako misel, ki presega duševne moči nadutega činovnika! Sicer, kar se tiče Slovencev, Čehov in Hrvatov, trdimo: oni se morejo le v Avstriji ohraniti; z Avstrijo stojijo in padejo. Padi Avstrija, Čehi pripadejo Nemčiji, Slovenci Italiji: osoda polabskih, beneških Slovanov — jih čaka. Rusija je za nas tudi predaleč. Zakaj toraj mamiti Slovence z nemoralnimi utopijami? „V Rusiji — priča isti Pypin — je panslavizem imel malo vspeha! Večina tistih, kateri so se pečali s politiko, so mu bili tuji. Prisvojili so si ga le mali krogi, v katerih so razpravljali vprašanje narodnosti slovanske .... A ta propaganda (v rokah Pogodina) se ni odlikovala s taktom, tako da so jeli se ž njim šaliti kot fantastično mislijo. Misleči del ruskega občinstva se je bavil z bližnjimi vprašanji ruskega življenja : z omiko, z raziskavanjem narodnega življenja in zgodovine, z osvoboditvijo tlačanov.... Pojavi bratstva in jedinstva (mej Slovani) so dosti redkejši od pojavov skrajnega partikularizma in odtujenja .... Ti pojavi so naravni, le posledice prejšnje zgodovine . . . Ako bi p a n s 1 a v i-stični romantiki imeli prav, bi te prikazni bile nemogoče. Ako pa se vlečejo skoz celo zgodovino Slovanov, treba dejstvo vzeti kaker je, in je razložiti z razlogi, s katerimi jedinimi se more razložiti...........Ako je bilo slovanstvo zgo-
dovinsko razdeljeno in se tudi dandanes malo zaveda solidaritete, imamo pravico ne verovati v romantična razmišljevanja o slovanski jedinosti (politični) in sperijelno o »slovanskem poklicu1* Rusije. Slovanska politična jedinost ni niti starodavno sporočilo niti vsojena »naloga11 slovanstva.11 — Tudi po našem mnenji Rusije sreča in naloga ni »rešiti pod svoje peruti11 zapadne Slovane. Teh kultura je viša od ruske. Rusija more imponi-rati azijskim barbarom, a zapadnim omikanim narodom ne. Ru-
sije bodočnost in kulturna misija je v Aziji, a ne v zapadni Evropi. Za Rusijo bilo bi socijalno in politično bolje, da ni niti Poljske prisvojila si. Po tem dejanji je prišla v dotilco se za-padnimi velevlastmi. Vporna Poljska je Rusijo primorala, da je pomnožila stalno vojsko. O pomanjkanji krščanske zanesljivosti mej diplomati je bil sedanji grozni militarizem neobhodno potreben, ki požira svote, ko.;e bi se tako krvavo potrebovale v p o v z d i g o kult u r e ruskih narodov. Prisvojitev Poljske je pomnožila v Rusiji tudi policijo. — Vsi Poljaki so nezadovoljni z rusko vlado. A oni, kateri so zapustili stališče krščansko iz maščevalnosti, pomnožujejo število nihilistov. Komaj se odkrije, zarota nihilistov, da bi Poljakov ne bilo vmes. Poljaki, slovanski narod, pod ruskim žezlom, so najpogubniša rana na telesu ruskem.
Čemu toraj »Slovanski Svet" moti Slovence s puhlimi prevarami ? Ali nimajo Slovenci resnejšega, potrebnejšega, realni-šega dela ? »Slovanski Svet“ in njegov rodni brat »Slovenski Narod" in krutorogi sploh z liberalno-razkulniško svojo politiko slovenstva ne mamijo le s himerami, ampak škodijo mu tudi spravljajoč je ob kredit katoliške vernosti in lojalnosti. Sicer pa »Slovanski Svet" in »Slovenski Narod* sta vredni glasili naravnih sinov naše nekonfesi-j o 11 a 1 n e šole. D i e U n t r e u e s c h 1 ii g t i h r e e i g e n e n H e r r e n. Q n i c a p e r e p o t e s t — c a p i a t!
IV.	O kulturni vzajemnosti slovanski. Poslanstvo slovanstva.
Pod kulturno vzajemnostjo slovansko umevamo mejsebojno spoznavanje Slovanov in težnjo svoje mišljenje in kulturno življenje izražati na isti slovanski način, ne da bi se kakerkoli skušal rušiti pravno obstoječi politični položaj Slovanov.
Na s p 1 o h j e kultur n a v z a j e m o s t moral n o dovoljena. Spoznavanje je človeštva najdostojniše dejanje, posebno mej brati. Šega in navade narodne tudi niso prepovedane, <la le imavi ne nasprotujejo. Moremo Slovane poznati, govoriti razne slovanska narečja, tudi rusko , moremo se držati slovanskih navad in šeg, a poleg tega moremo vender še biti dobri Avstrijci in katoliki. Avstrijski Italijani in Nemci so gotovo v kulturni zvezi z inozemskimi Italijani in Nemci, govore z njimi isti jezik, se poslužujejo iste skupne literature, itd., a radi tega samega niso vže irredentisti in pangermani. Prepričanje ostane isto, tudi če se je izraža po drugem načinu, v drugem jeziku kaker nemškem itd.
Vender tudi kulturna vzajemnost ni sama od sebe taka, da bi seje ne moglo zlorabiti proti državi in cerkvi. O kulturni Vzajemnosti moramo ponavljati, kar smo trdili o slavizmu: njeu
končni smoter je odvisen od tilozofičnega in verskega prepričanja onih, ki jo širijo. K o m u r j e 11 a r o d n o s t n a ideja me j idejami 11 ajviš a, komur je katoliška cerkev s o -v r a ž 11 i c a narodnosti, ta naj še tako pobožno pred državo-oči preobrača, da ji noče škoditi, vender tak bode kulturno vzajemnost izkoriščal v to, da se preosruijejo države na podlagi krvnega sorodstva. To načelo pa pomeni pogin Avstrije. Imamo zato iz zadnjih vojsk na severu in jugu prebritkih skušenj.
Naj se toraj Avstrija obkoli s kitajskim zidom in prepove vsem svojem narodom vsako občevanje z rojaki v tujih državah? Nikakor. To bi bil nov pogrešek — drugi ekstrem. Tudi bi taka prepoved komaj kaj zdala. Narodnostna ideja je preveč probu-jena in promet mej državami preživ. Avstriji ne preostaja drugega nego dati svobodo katoliški cerkvi, katera uči, da je vsak poddanik v vesti, radi Boga dolžan pokoriti se-postavni državni oblasti, neglede ali so tisti, ki jo slučajno sedaj zastopajo, Nemci, Italijani ali Slovani itd. Ako je temu tako, vpraša se : v katerem obsegu, v katerih točkah je po sedanjih razmerah kulturna vzajemnost v Slovanih mogoča ?
Pod besedo kultura umevamo vse notranje in z u-n a n j e življenje človekovo, vkoliker se razvija na temelji resnice in nravnega zakon a.
Mej kulturne činitelje spada tudi cerkev in država. Slovani pa so versko in cerkveno razklani. Različnost verstva pa rodi različnost kulture. Isto tako so Slovani vže stoletja razdeljeni v razne države. Razne države pa imajo razne kulturne smotre. Dosledno tudi Slovani ne morejo imeti po vsem skupnega kulturnega smotra. Nevgodno v tem oziru vpliva velikanska gegrafična razprostranost slovanskega plemena. Ne majhna zapreka je tudi težkoča dokazati, kaj je specifično slovanski način, mišljenja in življenja, v katerem naj bi se vsi Slovani oklenili in vtrdili. Tuji vplivi na Slovane so trajali predolgo in so bili pre-različni, da bi se moglo pravo slovansko od tujega ločiti.
Važna kulturna vez mej rodovi je tudi jezi k, navade, šege. O tem piše Pypin : „Pričkati se ni treba, da so razni rodovi slovanski sorodni si po jeziku. Vpraša se le, ali so to v o n i m e r i, da bi sorodstvo imelo tudi praktičen pomen. Filolo-gično sorodstvo jezikov dokazuje le prvotno njih jedinost, a ni zadostno sred-tvo za zjedinjenje, ako se jezici v navad 11 e m življenji ne razumejo več vzajemno in ako so se ljudstva razšla, ne le v zgodovini, ampak tudi v sedanjem državnem življenji... Ko se dva Slovana srečata, skusita, žal. da se redko do dobra razumeta neglede jezika, ampak i v načinu življenja.... Ta fakt se je označil posebno na slovanskem kongresu v Pragi 1. 1848. Zastopniki različnih rodov, večinoma ljudje, ki so vender bili podučeni v slovanskih rečeh, so prišli skupaj posvetovat se o slovanski vzajemnosti, a nesli so žalostno skušnjo na dom, da se niso mogli
SLAVIZEM IN PANSLAVIZEM
3:15.
v materinem jeziku razumeti. Ljudski dovtip je tedaj rekel, da 'Občeslovanski jezik je — nemški."
Govori se, naj hi se ruski j e z i k, ker ga govori največe število, vzel za občevalni jezik mej slovanskimi rodovi. Samo na sebi to ni protidržavno. Vender ima v sedanjih razmerah ruški jezik lastnosti, da bi postal nekak svetoven jezik? Pypin piše: „Svetovni pomen (francoskega, nemškega, angleškega) jezika ne izvira nikaker iz tega, ker so jeziki velikih dežel in mnogoštevilnih ljudstev (saj Kina je veča kot vse skupaj), ampak ker tem narodom pripadajo najsijajniša dela človeškega spoznanja in največi umotvori poezije .... Pri p ros ta ljubezen do resnice priznava, da je ruski jezik daleč od tega cilja. Kes je, da je ruska literatura v zadnjih letih močno napredovala . .
. . a njena dela imajo do sedaj za druga ljudstva le etn o 1 o-gičen pomen . . . . Da doseže svetoven pomen, treba velikih del znanosti, poezije, polnih filozofičnega mišljenja. V to pa so potrebni tudi pogoji javnega življenja, kakeršnih pa v Kusiji ni bilo in še ni.“
Pa tudi ko bi ruski jezik imel vse te duševne lastnosti svetovnega jezika, je vprašanje, ali bi razni slovanski rodovi ga hoteli vsprejeti. Največ verjetnosti za to bi bilo pri B dgarih, manj pri Srbih in Hrvatih in Slovencih, ker so geografično, državno in oziroma tudi cerkveno deljeni, še manj pri Čehih, najmanj pri Poljakih. Poslednja dva rodova bi se pač z lepa ne dala slovstveno porušiti, ker nista njuna jezika nič manj razvita od ruskega. Sicer pa treba volens nolens s faktičnimi razmerami računiti, duševnimi in gmotnimi, in te tudi določujejo (občevalni) jezik Slovanom. Mej zapadnimi rodovi slovanskimi je močno razširjena n e m š č i 11 a. Po njej se ti morejo mej seboj najlaže razumeti in svoja znanstvena preiskovanja najlaže obelodaniti in širšemu učenemu, tudi slovanskemu občinstvu dostopna storiti. Ozirajoč se na faktične razmere so celo največi slavisti pisali svoja učena dela — nemški: Dobrovsky, Kopitar, Metelko, Safai-ik, Kollar, Polarky, Miklošič, Jagič itd. itd. Morda bode polagoma drugače, a sedaj je tak o.
Kadi bi rekli še dvoje besedi o poslanstvu slovanstva. Ta predmet je zadnjih let zelo priljubljen tudi slovenskim pesnikom : Simonu Jenku, Stritarju, Gregorčiču, Gorazdu itd.
Mi verujemo v božjo previdnost. Mi verujemo tudi v poklic posameznikov in v poklic celotnih narodov, dosledno tudi Slovanov. Narod, ki šteje do 130 milijonov, ne more biti vstvar-jen, da ne bi imel svojega smotra. Do tukaj se vjemamo z vsemi izpovedniki apostolata slovanstva. Glede določitve poslanstva s a 111 e g a pa gremo na razen. Kaker ruski skrajni slo-vanofili, tako posebno Stritar trdi: da so Slovani vže kot taki, vže po svojem slovanskem značaji nosci na viših princi-
pili sloneče kulture, ki je poklicana stopiti na mesto sedanje-evropske civilizacije, k a k e r j e n e k d a j krščanstvo stopilo na mesto grško-nemške omike. Evropska omika se je baje preživela in nasprotuje slovanski naravi . . . Germanska in romanska doba je minula. Sedaj je prišel čas na čvrste, čile Slovane. Mej Poljaki je bil apostol tega naziranja posebno Mickiewicz.
S tem nazorom se mi bistveno ne moremo zlagati.
Evropska omika — ne da se tajiti — ima svoje izrastke ; a te je treba oprtiti človeški zlobi ali slabosti; omika evropska je po bistvu svojem sad krščanstva t. j. katoliške c e r k v e. Kdor trdi, da seje evropska civilizacija preživela in da jo slovanstvo ima nadomestiti, trdi, da krščanstvo ni najdovršnejšc verstvo, da slovanstvo presega po svoji notranji moči krščanstvo-samo. To pa je jasna herezija oziroma apostazija od nadnaravnega krščanstva.
Ako tudi slovansko kulturno delovanje prične, ni ravno treba, da bi romansko in germansko prestalo; kulturnega delovanja polje je preširoko, da bi je mogel le jeden narod celo obdelavati. Vsak ne mere vsega. P,ypin piše še pikrejše: „Da ta teorija — češ, da Slovani vže kot taki so nositelji popolniše kulture od obstoječe evropske — nima razloga, ni treba niti dokazovati, tem manje, ker niti ni treba, da bi se evropska omika vničila. Ne, ta civilizacija bo še dalje trajala in sicer o p r a v i-č e n o. Ploda njene misli ni še nobena druga teorija omajala —
najmanje pa slovanska..............Govoriti, da prineso Slovani
svetu neko še nevidno omiko, je p es n i š k a domišljavost, ki le škodi in samo prevaro provzročuje. Do sedaj o taki omiki ni še niti prvega pogoja zapaziti. Tudi ne nasprotuje slovanski naravi sprejeti zapadno kulturo11. — Jasno, ker ta je bistveno krščanska. Krščanstvo pa ne nasprotuje nobeni naravi, tudi slovanski ne.
Še manj pa verjamemo onim, kateri oznanjajo, da Slovani kot Slovani svetu prineso evangelij ljubezni in mir u. Tega ne moremo verjeti, ker dejanska ljubezen in zdrav mir je sad — jedinega Krščanstva. Slovani kot taki se večinoma ne ljubijo niti mej seboj: oddaljeni se komaj poznajo, a bližnji se p r a v k o-r e n i t o sovražijo. Evo vam Hrvata-Srba, evo Srba-Bulgara evo Rusa-Poljaka, evo Rusa in Malorusa! . . . . I)a Slovani, tudi narodno-napredni, znajo sovražiti, nam priča tudi Gorica. Ljubljana ... . Radi bi verovali v poslanstvo ljubezni slovanskih rodov, a vpoštevajoč faktične razmere, se niti ne upamo — upati. S 1 o v a n i s m o o d duha krščanskega še premalo, premalo p r e š i n j e n i, da b i k o t n a r o d b i 1 i — sami Vincenciji P a v lj a n s k i, Frančiški S a 1 e z i j i...
Naj se toraj Slovani kot brezpravni robovi vržemo na kolena pred vsem, kar je tujega, naj se kot nesposobni barbari
odrečemo vsem svojstvenim kulturnim idealom? Tega nismo trdili. Vprašanje, v čem bodi in obstojaj kulturna vzajemnost Slovanov, kaj naj bi bilo poslanstvo Slovanov, koja pot bi Slovane pripeljala do slave in zgodovinske veljave, razsodni či-tatelj povzame vsaj nekoliko iz vže rečenega. Vender je ta predmet prevažen, da bi ne poskusili še pozitivniše načrtati ga.
Simeon (S93—927) je bil človek visokih misli, krepkega in podvzetnega duha ter junaškega srca. Vzgojen na carigrajskem dvoru, pridobil si je precejšnjo omiko in zato so ga imenovali „Polgrka“, a spoznal je v Carigradu tudi slabost hirajoče grške države. Cim je zasedel kneževski prestol, takoj se je poprijel svoje velike naloge, da bi vničil senco nekdanjega mogočnega izhodno-rimskega cesarstva ter na razvalinah države Konstantina
V.	osnoval novo slovansko-grško cesarstvo, da bi sebi na glavo postavil cesarsko krono ter svojo državo tudi v kulturnem oziru povzdignil. Tej nalogi je posvetil celo svoje življenje. Sprevidel je takoj, kako pogubna je za Bolgarijo zveza, katero je s Carigradom sklenil njegov oče Boris. Grška duhovščina je podpirala in izvajala politične težnje bizantinskega cesarja. Ako se je hotel otresti politične moči Bizantincev, moral je pretrgati, ali vsaj oslabiti tudi cerkvene vezi s Carigradom. Tako se je začel krvav, vsodepoln boj mej mlado Bolgarijo in postaranim Bizancem, ki je trajal z malimi izjemami celih trideset let. — Prijateljstvo mej Bolgarijo in Carigradom ni bilo niti poprej trdno ; mej bolgarskim in grškim življem je bilo isto narodno nasprotje kaker na zahodu mej Germani in Slovani. Tudi Borisa je le politika nagnila k Bizancu, ker se ni upal meriti z močnim cesarjem Bazilijem, a zaveznikov proti njemu ni mogel dobiti. Državne vajeti so mej tem v Carigradu prišle v druge roke. L. 886. je vmrl Cesar Bazilij, a nasledil ga je njegov sin Leon VI Modri (886—912), ki se je pečal rajši s knjigo kaker z državnimi posli, poleg tega je bil razuzdan in nesposoben vojskovodja. To je osrčilo bolgarskega kneza. Bližji povod boju so dali grški trgovci, ki so v svoje roke spravili bolgarsko trgovino, navrnili jo iz Carigrada v Solun in jo obremenili z vsakovrstnimi nakladami. Simeon je skušal najprej mirnim potom poravnati pre-
lgnacij Kralj.
Bolgarija in Rim.
lil.	Zlati vele bolgarske zgodovine.
pir, a ker to ni šlo, je napovedal Bizantincem boj. Prvo grško vojsko je do tal pobil, a vjetuike je z odrezanimi nosovi poslal nazaj v Carigrad. Leon je na to poklical na pomoč divje Madžare, h katerim se je bil malo poprej zatekel tndi nemški cesar Arnulf. Takej sili se je moral Simeon vmakniti in Madžari so grozno opustošili njegovo državo, ali na povratku jih je dohitel in hudo pobil. Kmalu po njihovem odhodu je zopet premagal Grke blizu Drinopolja. Da bi v bodoče Bizantincem odtrgal madžarsko pomoč, je vdaril z vojsko na Madžare v njihovi lastni zemlji. Madžari so ravno odšli na plen v zahodne dežele ; le žene, starce in otroke so pustili doma. Bolgari so pokhPi vse brez milosti, kar jim je prišlo pori meč. Ko so se Madžari vrnili domov in našli vso zemljo prazno in oplenjeno, šli so iskat novega domovja — v Panonijo, kjer so si mej Slovani nalovili novih družic in tako rešili svoje pleme pogina.
Boj mej Bolgari in Grki je potem za nekaj časa ponehal in Simeon je svojo pozornost obrnil notranjemu razvoju in vre-jenju države. Da bi povzdignil moč in slavo svoje države, odvrnil se je tudi v cerkvenem oziru od Carigrada in prosil papeža za kraljevsko krono, kaker so tudi drugi zahodni vladarji dobivali krono in žezlo iz liima.
Rimsko cerkev je takrat vladal papež Formoz (891—896), ki je bil Simeonu osebno znan, ker je nekdaj bival na dvoru njegovega očeta kot misijonar in papežev legat. Formoz je bil v obče zelo priljubljen pri Bolgarih, zatorej so se tem rajši združili z rimsko cerkvijo. Bolgari niti poprej niso popolnoma pretrgali vezi z Rimom, a Simeon je zopet združil svojo državo z rimsko patrijarhijo.1) Verjetno je, da so k temu mnogo pripomogli tudi Metodovi učenci, ki so v Bolgariji našli zavetja. Simeon je papeža prosil, da bi mu poslal kraljevsko krono in da bi bolgarskega nadškofa imenoval za patrijarha. Simeon je hotel postati cesar, a po takratnih nazorih na izhodu cesar ni mogel biti brez patrijarha. — Papež je z veseljem vslišal prošnjo Simeonovo, poslal 11111 je krono, a nadškofa bolgarskega je pooblastil, da ga mazili in krona. Tako se je Simeonu izpolnila jedna želja in on se je prvi izmej slovanskih vladarjev imenoval „car4 ali .cesar11 — „car Bolgarov in samodržec Grkov.“ — Ne vemo pa, kaj je papež odgovoril na drugo prošnjo, da bi namreč bolgarskemu nadškofu podelil čast in naslov patrijarha. Jireček sklepa iz nekega spomenika iz 15. veka, da se je bolgarska nadškofija takrat spremenila v patrijarhijo.2) Imenujejo se namreč v onem spomeniku štirje patrijarhi iz časa Simeona V in njegovega sina Petra, toda iz tega še ne sledi, da je ta naslov bil tudi
') Cesarizam i bizantinstvo II. 116.
2) Gesehichte der Bulgaren 168.
potrjen od apostolskega sedeža. „Patrijarh“ je ob času Simeonovem stoloval v Velikem Preslavu, kjer je bil tudi cesarski sedež.1)
V mirnem času se je Bolgarija v kulturnem oziru lepo razvijala in staroslovenska knjiga je slavila svoj zlati vek. Kaker drugod, tako so tudi tukaj duhovniki — zlasti menihi — gojili in pospeševali znanost, naobrazbo, književnost. Car jih je marljivo podpiral, na njegovem dvoru so učeni možje prepisovali knjige in prevajali grške spise v staroslovenščino, celo Simeona omenja zgodovina mej pisatelji onega časa. Staroslovenska knjiga se je pod zaščito Simeonovo povzdignila tako visoko, da ni zaostajala za sočasno grško in latinsko cerkveno knjigo.8) — Najmarljiviši delavci so bili učenci sv. Metoda, zlasti sv. Klement, katerega je Simeon imenoval za škofa v Velici. Vmrl je
1.	916. in je bil pokopan v Ohridi, kjer se še dandanes vidi njegov grob. Drug znamenit pisatelj iz Simeonovega časa je Konstantin, učenec sv. Metoda, rojen Panonec, ki je bil pozneje škof v nekem bolgarskem mestu. Simeonov oseben prijatelj je bil ek-sarh Ivan, ki je v prekrasnem jeziku zložil svoj Šestodnev, v katerem opisuje stvarjenje sveta, oziraje se na slična dela v grškem jeziku, kaker na Bazilija, Ivana Zlatoustega in Aristotela.
Simeona so vrstniki primerjali z egiptovskim kraljem Pto-lemejem, ki je bil goreč prijatelj znanosti in umetaluosti.
Zal, da je vse to bil le vnanji sijaj in lišp, ki je bolgarskemu narodu malo koristil. Vsa naobrazba je bila omejena le na višje stanove, na plemstvo in višjo duhovščino, prostemu ljudstvu je bil zaprt pristop do hrama omike in prosvete, prosto-ljudstvo je ostalo v neznanju in praznovanju. Samostani so si sicer pridobili velikih zaslug za bolgarsko slovstvo, ali na prosto ljudstvo niso znali vplivati, da bi vzbujali v njem pravega verskega duha in naobrazbo.
In kakšen duh je vladal v slovstvu ? Književni spomeniki iz one dobe so dragocen zaklad za jezikoslovca, ali kulturni zgodovinar nahaja v njih le malodobrega zrnja. Ti proizvodi so večinoma robsko posnemanje bizantinskih pisateljev. — Jireček pravi : „Aber die Geistesrichtung seiner (Symeou’s) Wissenscliaft uud die Art seiner Bildung war den Bulgaren fremd und ver-mochte weder Herz noch Phantasie des Volkes zu erwarmen. Die Zeit Symeon’s, das goldene Zeitalter der bulgarischen Literatur, bat gar keine Knnstpoesie. Seither begann sicli der By-zantinismus bei den Slaven eihzuburgen; die Bulgaren ver-pflanzten ihn zu den Serben und Bussen.“ Kazven sv. pisma in nekaterih spisov sv. očetov, vsi ostali proizvodi so prevodi apokrifnih grških knjig in raznih indijskih in arabskih bajk, katere
‘) Dandanašnji vas Preslav ali turški Eski-Stainbul v izhodni Bolgariji. Jireček, Das Pttrstenthum Bulgarien. Prag, Wien, Leipzig 1891 str. 542. Gescliichte d. Bnlg. 164.
so grški pisatelji premlevali, od njih so se pa zatrosile v bolgarsko slovstvo.
To so prvi sadovi bizantinskega duha, kateremu so se Bolgari po cerkvi podvrgli. Mlada bolgarska književnost, ki je še le stopila iz zibeli, ni se mogla oteti vplivu razvite bizantinske omike. Naravno je, da manje naobraženi narodi sprejemajo omiko od svojih sosedov, ki stoje na višji stopinji naobruzbe, ali grška književnost je vsa takrat bila brez duha, brez vsakega vzleta in zmožnosti za velika dela. Velika nesreča je bila za bolgarski narod in za drugo izhodno slovanstvo, da je kot mlad in krepak mladenič moral zajemati svojo duševno hrano od nezdravega in znemoglega starca, kateremu je vže vsa kri v žilah bila okužena; da si je vzel za vzor književnost, ki je vže, izmirala. To je bizantinizem grški, ki se kaže v bolgarski književnosti po vsebini in obliki, a ni se omejil samo na Bolgarijo, marveč se je zatrosil tudi mej Srbe in Kuse, ki so se pridružili izhodni cerkvi. Bolgarija je takrat bila kulturno ognjišče, kjer se je prekuhavala grška omika tudi za Ruse in Srbe, ter je tako potegnila za seboj vse izhodne Slovane v krog izhodno krščanske, bizantinske omike.
Res so se sedaj Bolgari zopet odvrnili od Bizanca in združili z Rimom, ali to je malo pomagalo, ker se je bizantinski duh vže vgnezdil v Bolgariji. Bizanc je sicer večkrat trepetal pred bolgarsko silo, ali v kulturnem oziru je bil on gospodar in to gospodstvo mu je sčasoma pridobilo tudi politično oblast rad Bolgari. — Kar se pa tiče unije z Rimom, ni bila tako trdna, da bi otela Bolgarijo vplivu bizantinskemu. — Simeon se je iz političnih vzrokov obrnil k Rimu, ker je hotel pridobiti večjo čast mej krščanskimi vladarji. Nečemo reči, da verski nagibi niso pri tem sodelovali, ali iz čisto verskih razlogov se to nika-ker ni zgodilo, glavno vlogo je imela politika.
Simeon se je bil navzel bizantinskih nazorov o cerkveni oblasti in po teh nazorih je tudi delal. Hotel je biti nekako neodvisen od Carigrada in Rima. ‘)
Za Formozom je do smrti Simeonove zasedlo Petrovo stolico dvanajst papežev. V kakšni zvezi je bil Simeon z nasledniki Formozoviini, o tem zgodovinski viri popolnoma molče, smerne pa sklepati, da je ostal v prijateljski zvezi s sv. stolico ; ker je 1. G12 začel nov boj z Bizancem, moral je biti v dobrih oduošajih z zahodom, zlasti z apostolsko stolico. Njegov sin in naslednik Peter je prosil takoj v začetku svoje vlade papeža za krono, kar je tudi dobil; to dokazuje, da so morali biti dobri oduošaji mej sv. stolico in Bolgarijo.
— V Italiji so bile v tem času žalostne razmere; razne
-stranke so se krvavile in trgale za gospostvo, sam papežev prestol je padel v nedostojno odvisnost raznih plemenitaških rodovin. Ni treba dokazovati, kako pogubno je to bilo za cerkev, in zdi se, da je to bilo nekaj krivo, da se Bolgarija ni tesniše naslonila na rimsko cerkev. Papeži so vladali le kratko, nekateri so bili nesposobni, druge so pa žalostne razmere ovirale, da se niso mogli krepkejše potegovati za pravice apostolskega sedeža in odločniše delovati za blagor vesoljne ce”kve.
Car Simeon je dobro vedel, da Bolgarija in Carigrad ne moreta dolgo skupaj živeti : grški cesarji so zmatrali bolgarskega vladarja za svojega vazala, tega je pa mikala krona Konstantina Veiikega. Tukaj je moralo priti do krvavega boja.
Ko je 1. 912 vmrl cesar Leon VI, je Simeon poslal svoje poslance k njegovemu nasledniku Aleksandru, da bi podaljšali mir. Ta razuzdanec je pa ponudbo odbil in poslance hudo razžalil. To je povzročilo nov, grozen boj. Aleksander je sicer kmalu vmrl, ali Simeou ni odstopil od svojega sklepa. Carigrajski prestol je zasedel Konstantin VII Porfirogeuit (912-959). Mesto njega je vladalo nekoliko državnih velikašev, državno kormilo je pa bilo za pravo v rokah patrijarha Nikolaja Mistika. Ta je vporabil ves svoj vpliv, da bi odvrnil Simeona od boja, ali je bilo zastonj. Obrnil se je celo na papeža Ivana X (914-929) ter ga prosil, da bi poslal legate v Carigrad in posredoval mej Grki in Bolgari. To je tudi dokaz, da je Simeon bil takrat v zvezi z Kirnom in da je papež imel nanj znamenit vpliv. Papež je poslal dva legata v Carigrad, škofa Teofilakta in Kara, s posebnim pismom za Simeona, v katerem ga svari, da je nepravično in nelepo bojevati se proti kristijanom brez pravega vzroka. Tudi je papež neki pri tej priliki zahteval stare pravice rimske patrijar-hije čez Bolgarijo. ‘)
To je najbrž vzrok, da patrijarh Nikolaj ni pustil papeževih legatov v Bolgarijo, ker se je bal, da se Bolgari res ne bi popolnoma podvrgli rimski cerkvi; papeževo pismo je poslal po drugih ljudeh Simeonu. Poslal mu je tudi svoje pismo, v katerem mu naznanja, da mu piše nekoliko od svoje volje, nekoliko pa, ker mu je naložil papež. Glas o krvavem boji mej Grki in Bolgari da je hudo ranil papeževo srce, zatorej je poslal bogo-ljubne in častitljive ljudi na izhod da bi poravnali prepir. Papež — pravi dalje — mu je naložil, da bi odpravil njegove legate s pismom v Bolgarijo, ker upa, da bode slušal njegove opomine. a legati imajo pravico tudi izobčiti ga, ako bi bil nepokoren. Toda zbal se je za legate, da jih ne bi dal pomoriti, kaker se je poprej zgodilo carigrajskim poslancem. Zatorej mu pošilja le papeževo pismo in ga prosi, naj sluša vsaj papeževe opomine,
naj pomisli, da bo razžalil same prvake apostolov, ako razžali papeža. Naj se spomni, kako je Peter kaznil Ananijo in Satiro. Ako ljubi in spoštuje sv. apostola Petra in Pavla, ne bo mogel prezreti tistega, ki sedi na njunem prestolu, 'j
To pismo nam kaže, da so Bolgari še vedno imeli veliko spoštovanje do rimskega papeža, sicer se patrijarli ne bi mogel sklicevati nanj. Vendar niti to ni moglo vtolažiti jeze Simeonove.
V kratkem je osvojil skoro vsa mesta na eviopejski strani Bospora in štirikrat se je pokazal celo pred zidovi carigrajskimi. L ‘JI 7. so Grki vzdignili ogromno vojsko proti Simeonu, katero jim je zopet, popolnoma vničil v krvavi bitki pri Mezembriji. Sedaj mu je bil odprt celi balkanski polotok. Lahko bi sedaj vda-ril na sam Carigrad, vendar se je čutil še preslabega in se je zadovoljil z drugimi mesti na Črnem morji in Bosporu. Njegova država se je sedaj razprostirala od Črnega in Egejskega do Jadranskega morja, na jugu do Olimpa, na severu čez Donavo globoko v današnjo Ogrsko, Sedmograško in Moldavijo, na zahodu do Save, tako da je današnji Belgrad bil v bolgarskih rokah V tej prostrani slovanski državi je bilo do 40 škofij.
L. 923. je Simeon z ogromno vojsko pridrl pred Carigrad, vendar svojega namena ni dosegel. Neve se, kaj je pravi vzrok, da takrat se ni osvojil Carigrada, dasi bi mu to bilo lahko. Stopil je kači na glavo, a ni je hotel streti in ta kača bode pozneje vničila s svojim strupom bolgarsko državo. Verjetno je, da se je zbal bizantinskih zaveznikov Pečenegov in Madžarov. “)
Konstantinov sovladar Roman je osebno prišel iz mesta prosit miru in dobil ga je. Toda sklenjeni mir ni mogel zadušiti starega sovraštva mej Grki in Bolgari. Simeonovi podložniki so tudi brez njegovega znanja napadali Grke v Macedoniji, a i sam car se je spravljal na novo vojsko proti Carigradu, ali do boja ni prišlo, ker je Simeon moral obrniti svoje moči na zahod proti Hrvatom.
Simeon je bil sicer velik vladar, vendar je storil tudi velike politične pomote. Prva napaka je bila, da ni znal oteti svoje države prevelikemu vplivu bizantinizma, v kulturnem oziru; druga pomota, ali bolje nesreča, je pa bila v tem, da si ni izbral sposobnega naslednika. Svojega najstaršega sina Mihaela je nepravično izključil od prestola in odločil za naslednika slabega in nesposobnega Petra, ki je v kratkem pokvaril vse očetovo delo. Tretja velika napaka je pa bila, da se je sprl s svojimi zahodnimi sosedi Hrvati in Srbi. — Hotel je Srbijo spraviti pod svojo oblast, a s tem se je zapletel v boj s Hrvati, v katerem so njegove moči opešale, Bizantincem je pa dal najlepšo priliko, da so se vmešali v zadeve balkanskih Slovanov ter se okoristili ž nji—
‘) Cesar, i bi/, II. 2. ; Pliotius III. 6S11. 2) Gescli. d. Bulg. 169.
hovimi prepiri. — V Srbiji so v tem času vladali mnogi, večinoma mej seboj neodvisni knezi in župani. V izhodnem delu Srbije je vladal veliki knez ali župan Peter, na zahodu pa, v današnji Hercegovini, Mihael Viševič. Peter je bil pristaš Bizantincev, Mihael pa Bolgarov.
Ta je nagovoril Simeona, da je napadel Petra, zasužnjil ga in v ječi vmoril. Na prestol je postavil njegovega sorodnika Pavla, ko se mu je pa ta izneveril in stopil v zvezo z Grki, poznal ga je in imenoval za kneza Zaharijo. Ali ko mn je tudi ta obrnil hrbet, je poslal veliko vojsko proti njemu pod poveljnikoma Mar-maizom in Sigrizom. Toda Zaharija ju je premagal in njuni glavi poslal v Carigrad. Simeon je poslal drugo vojsko, pred katero je Zaharija moral bežati in pri hrvaškem kralju Tomislavu iskati zavetja. Bolgarska vojska je grozno oplenila Srbijo, plemstvo in množino ljudstva pa odvlekla v sužnost. — Simeona je hudo razžalilo, da je hrvaški kralj sprejel Zaharijo iu druge srbske begunce. zatorej je poslal velikansko vojsko proti Hrvatom, ki je pa bila do tal pobita. Simeon je zbral novo vojsko, katero je sam vodil, ali tudi to so mu Hrvati pobili. ‘) — Slava Simeonova .je zatemnela, ta poraz mu je hudo ogrenil zadnje dneve življenja. Kmalu se je veliki vladar vlegal v grob (927) in ž njim tudi zlata doba bolgarskega naroda.
TV. Propadanje, bolgarske države pod Simenoviini nasledniki. (927 — 1018)
Kaker se je Bolgarija hitro povzdignila, ravno tako hitro je tudi opešala in izgubila naposled svojo samostalnost. Žalostna je zgodovina Simeonovih naslednikov do prve propasti bolgarske države (1018): na prestolu sede slabi vladarji, notranji nemiri, poboji, zarote in nova krivoverstva razjedajo naglo telo mladi državi, a bizantinsko gospodstvo se vedno bolj vtrjuje v Bolgariji. — Vze pod prvim naslednikom Simeonovim, Petrom, je Bolgarija globoko propadla. Pod Simeonom so Bolgari zapretili samemu Carigradu, pod Petrovo vlado se pa začenja bizantinsko gospodstvo nad Bolgarijo. — Peter je bil sicer tih, dober in pohleven človek, ali slab državnik in še slabši vojak. Tak človek ni bil sposoben, da bi dovršil, ali vsaj ohranil delo Simeonovo; v takratnih okoliščinah bi Bolgarija potrebovala krepkejše roke. Od vseh strani so pretili mlademu carju sovražniki, katerim je bil njegov oče toliko straha napravil. Grki, Hrvati in Madžari preže na Bolgarijo, katero še domači nezado-
voljneži slabijo. — K sreči je papež Jvan X pomiril Hrvate in Bolgare.
Sv. stolica je rada podpirala manjše države in jih branila proti nasilstvu močnišib, hoteč tako vzdržati neko ravnotežje mej krščanskimi vladarji. Zato je sv. stolica pošiljala kraljevske krone raznim manjšim vladarjem, na Poljsko, Ogrsko, Hrvaško, v Srbijo in Bolgarijo. Te državice bi naj nekoliko brzdale in vpogibale preveliko moč nemškega in grškega cesarja. Zlasti je pa vsoda balkanskih držav bila zelo pri srcu rimskim papežem. Papeži so se svojega vzvišenega prestola dalje gledali kaker največji državniki, oni so najbolje spoznavali nalogo, katero je Previdnost določila posameznim narodom, in so jih za to nalogo skušal tudi vzgojiti. Papeži so jasno videli, da bode postaranemu Bizancu prej ali pozneje vdarila zadnja ura. — Kdo bo njegov dedič? — To vprašanje je vže takrat bilo velikanskega pomena za Evropo m celi krščanski svet. — Od arabske puščave se je kaker blisek v kratkem času razširila strahovita moč, ki je zapretila krščanski Evropi. Na zahodu Bizanca, na evropejski strani Bospora, so se naselili mladi slovanski narodi Bolgari, Srbi in Hrvati. Ti ali mohamedanci so imeli rešiti orijentalno vprašanje in prevzeti dedščino izhodno-rimskega cesarstva. Papeži so zato posebno pozornost obračali na južne Slovane, hoteč jih pripraviti na veliko delo, hoteli so jim vliti pravega krščanskega duha, napeljati jih na pot do prave civilizacije in jih združiti v močno državo. Poskusili	so	to	najprej	z Bolgari, a	ko
so se ti izneverili, obrnili	so	se na	Srbe	in Hrvate. Ko bi	se
osnove rimskih papežev	na	Balkanu	vresničile,	dandanašnji	bi
Evropa imela drugo lice.
Papež je dobro sprevidel, kako poguben je boj mej Hrvati in Bolgari: lahko se obe državi izkrvavite in oslabite ter se na njunih razvalinah zopet povzdigne ošabno bizantinsko cesarstvo. — Ivan X je torej poslal na Hrvaško dva legata, škofa Madal-berta in vojvodo Ivana od Klime, da bi pomirila Hrvate in Bolgare. ‘)
To se jima je posrečilo ; Peter je rad sprejel ponujeni mir. Srbija je po tem miru postala samostalna, a mej Hrvaško in Bolgarijo se je ponovilo staro prijateljstvo. — Papeževa legata sta Petru izročila tudi cesarsko krono, kar kaže, da je Bolgarija takrat bila v dobrih razmerah s sv. stolico.
Žal, da je to trpelo le kratek čas na veliko nesrečo Bolgarije. Peter ni vladal samostalno, ampak le po imenu, državno kormilo je bilo v rokah njegovega ujca Sursubula. Peter je bil le slepo orodje političnih strank, ne pa vladar.Boj z Grki se je nekaj časa nadaljeval v Macedoniji, ali vže 8. septembra 927.
') Smičiklns, P. H. I. 225. Gesch. d. Bulg. 171.
je Sursubul sklenil mir z Grki. V Bolgariji je prevladala Carigradu prijazna stranka. Da bi se zagotovil in vtrdil sklenjeni mir, je Peter vzel za ženo Marijo, vnukinjo cesarja Romana Le-kapena (919 — 944), so vladarja Konstantina VII Porfirogenita (912 — 959). Tako je bila Bolgarija trdno zvezana s Carigradom in Bizantinci so si zagotovili svoj vpliv na bolgarsko državo. Jireček pravi:	„Mit dieser er;ten byzantinischen Carica
begann jener unselige Eintliiss Byzanz’ s auf den bulgarischen Hot, der in spateren Jahrlmnderten so verliangnissvoll wurde. Die neue bulgarische Politik wurde auf eiuer engen Freund-schaft mit Byzanz begriindet und die Bande mit Rom wurden aufgelbst." ')
Kaker poprej, tako so tudi zdaj bili Grki popustljivi proti Bolgarom. Poprej so jim dali nadškofa in mu odločili prvo mesto za patrijarliom, pozneje so jim pustili slovansko liturgijo in sedaj so bolgarskemu vladarju priznali celo carski naslov, nadškofu pa čast patrijarha. S tem je bila od bizantinske strani priznana samostalnosi (uvvoxecpaMa) bolgarske narodne cerkve in patrijarh bolgarski je sedaj stoloval v Drstem (Silistriji). — Lahko so popuščali, ker so si na drugi strani stoterno naplačali.
Tako se Bolgarija vže drugikrat odvrača od Rima in stopa v zvezo s Carigradom. — Na patrijarški stolici v Cariguadu je takrat sedel patrijarh Štefan II (925 - 928), ki je poročil Petra z grško princesinjo Marijo.
Carigrajski patrijarhi tega časa so večinoma v zvezi z Rimom. dasiravno je ta zveza slaba in popolnoma odvisna od cesarja. V kakem razmerju je bil Štefan II in njegov naslednik Trifun s sv. stolico, ne verno, ali toliko je gotovo, da zveza ni bila pretrgana, ker je 1. 931. cesar Roman Lekapen prosil papeža Ivana XI. (931 - 936), da bi mu poslal legate, kateri bi njegovega šestnajstletnega sina Teofilakta intronizovali za patrijarha. Papež je privolil v to, ker bi bil Teofilakt postal patrijarh tudi brez dovoljenja papeževega. Dal je potrebno dispen-zaeijo, ker še Teofilakt ni imel kanonične starosti, ali se je zelo prevalil v mladem patrijarhu: carigrajska cerkev menda ni imela slabšega patrijarha, kaker je bil Teofilakt (931 - 930).
Cesar Roman Lekapen je vmrl še 1. 931, pomrli so tudi vsi njegovi sinovi, katere je bil imenoval za cesarje, tako da je nekaj časa bilo v Carigradu pet cesarjev. Konstantin Porfiro-genit, pravi in postavni vladar, je sedaj ostal sam, ali se ni brigal za vladarske posle, marveč se je pečal rajši s knjigo in vlado prepustil svoji ženi in njenim ljubimcem. Njegova jedina zasluga je, da je podpiral znanosti in umetalnosti in da je po smrti razuzdanega patrijarha Teofilakta imenoval vrednega me-
niha Polijeukta. — Na cesarskem dvoru v Carigradu je v teni času zavladala strahovita razuzdanost: dvorske hoinatije in zarote so postale vsakdanje, najvišja državna oblast je bila v rokah dvorskih prilizunov in razuzdanih žen.
Žalostno je, da j*' takemu nasprotniku podlegla Bolgarija. Ko bi Peter imel le nekoliko očetovega duha, lahko bi prevrni!' iznemoglo cesarstvo in svoiej državi zagotovil lepšo bodočnost, ali v Petru je tekla čisto druga kri. — Malo je pomagalo Bolgarom, da so jim Bizantinci priznali carski naslov in samostalno cerkev, ker je vsa moč bila v rokah stranke Grkom prijazne in tudi „samostalna“ cerkev je samo podpirala bizantinske težuje. Cerkev je postala služabnica države ter izgubila svojo moralno moč, ker so pa Grki imeli odločen vpliv na državne posle, je bila tudi cerkev sredstvo, katero je širilo in vtrjevalo bizantinski vpliv v Bolgariji.
Vsi boljši možje in vojskovodje so sprevideli, kam bo grško prijateljstvo spravilo Bolgarijo, in kmalu so se vzdigovali nemirni duhovi proti slabemu Petru. Na čelo nezadovoljnežev se je postavil Petrov mlajši brat Janez, toda vjeli so ga in izročili grškemu cesarju. Cesar ga je lepo obdaril, oženil z neko Armenko in ga vzel na dvor, da bi ž njim strašil slabega Petra. Ako bi se Peter le malo ganil, poslal bi mu takoj nasprotnika v deželo.
V kratkem se je vzdignila nova vstaja v zahodnih bolgarskih pokrajinah proti slabemu Petru. Vodja teh nezadovoljnežev je bil njegov starši brat Mihael, katerega je bil Simeon nepravično izključil od prestola in zaprl v samostan. Toda Mihaela je v kratkem pokosila smrt, a njegovi pristaši so je potegnili v epirske gore. — Kmalu je prišlo do tretje vstaje. Okoli 1. 9(»d. se je vzdignil neki velikaš Šišman (Sigismund) iz Trnova na vznožji Balkana. Petrova vojska ga je sicer premagala, vendar je s svojimi pristaši odtrgal zahodne pokrajine od Petrove države in vstanovil novo bolgarsko cesarstvo. Odslej so Bolgari imeli dve državi, jedno na izhodu, drugo na zahodu v Mace-doniji in Albaniji. To je bil prvi sad bizantinske politike na Bolgarskem. Tudi divji Pečenegi so večkrat prišli na plen v Bolgarijo in Madžari so jo petkrat strahovito oplenili.
To so bili hudi vdarci za bolgarsko državo, a prišli so še hujši. Vže smo prej omenili '), da so se v Bolgarijo priklatili vsakovrstni krivoverci, zlasti so pavlikijanci bili močni vže pod Borisom. Simeon jih ni mogel zatreti in sedaj pod Petrom so-zanetili grozen verski prevrat, ki je zasegel ves Balkan ter se razširil celo po Italiji in južnem Francoskem (albigenzi). Bolgarija je bila najpripravniše tlo za njihov nauk. Bogomili — tako
l) Gl R H št. 2. str. 190.
so se zvali novi krivoverci ‘) — so spravili nekako v sklad stare gnostično-manihejske bajke v slovansko mitologijo ter z navidezno pobožnostjo zapeljali nevedno in praznoverno ljudstvo. Versko stanje v Bolgariji je bilo žalostno, ljudstvo je v nekate-rili krajih vsled neprestanih bojev čisto podivjalo, bilo je polno vsekovrstnega praznoverja, in grški duhovniki so sami širili mej narodom različne vraže. Bolgarski kmet še ni pozabil nekdanjih staroslovanskih dobrih in hudih bogov in slušal je še po gorah vile peti. Dogmatični nauki bogomilski so našli pripravno tlo v p ripr o s te 111 1,j u d s tv n.
Po njihovem nauku sta dva boga, dobri in hudobni. Dobri bog je vstvaril nebeške, nevidne svetove, hudi pa vidljive, telesne. Dva sveta si torej stojita nasproti, božji in hudičev, povsod je nasprotje mej duhom in telesom, večnostjo in časom. V človeku ste ti dvi nasprotstvi združeni: telo je delo hudičevo, duša pa izvira iz dobrega boga. Človek nima proste volje ; padec človekov je zakrivil hudič. — V stari zavezi je vladal hudič nad človeštvom — Kristus je imel le navidezno (v privideni) telo in je navidezno vmrl na križu. Marija ni bila mati Kristusova, ampak angelj. — Kristus je oslobodil človeške duše jarma satanovega, ali ne po svojem trpljenji, marveč po nauku, ker je naučil ljudi, kako se morejo oaloboditi greha. — Zakramenti in cerkveni obredi nimajo nikakšnega pomena, še celo grešni so, ker se poslužujejo tvarine, ki je delo hudičevo.
Cerkveno hijerarhijo so popolnoma zavrgli, vsak „popoln“, mož ali žena, je smel pridigovati. Imeli so vendar tudi nekake predstojnike, ki so pa bili le zastopniki občine in so jih verniki sami izbirali. Na čelu cele dežele je bil škof v Bosni „djedu, na zahodu „episcopus“ ali „senior“. Pod njim so bili „apostoli“ ali „strojniki“, kateri so se delili v dve vrsti: „gosti“ in „starci“ (v Italiji „filiiu in „diaconi“). — Cerkve niso imeli; kaker stari Slovani so molili boga prod prostim nebom, po gorah, gajih in v svojih kočah. Po južnem Francoskem in v Bosni so vendar po-neje imeli nekake bogomolje, a te so bile brez vsakega okrasja, brez podob, brez altarja in brez zvonov. — Imeli so tudi neko vrsto spovedi, katero so vsak mesec opravljali, ali grehov ni bilo treba posebej imenovati.
Delili so se v „popolne“ in „nepopolne“. „Popolni“ so živeli zelo strogo, niso se smeli ženiti, niso smeli vživati mesa ali druge hrane, ki se dobiva od živali. Največi greh je bil vbiti človeka ali žival, razven kače, ki je hudičeva žival. Zatorej jim je bil tudi boj strogo prepovedan. „Popolni“ niso smeli občevati z neverniki, razven če bi jih hoteli spreobrniti. — Tudi prisego so zametali. — Morali so se popolnoma odpovedati svetu in vsem
') Bogomilske zgodovino je izmej Slovanov doslej najboljše obdelal hrvaški učenjak dr. Pr. Rački s „Radu jugoslav. akademije1* VII. VIII. X.
sladnostim, živeti v popolnem vboštvu in vživati le toliko, koli-ker je potrebno za življenje Brali so samo sv. pismo in fantastične apokrifne knjige. — Nosili so dolgo, črno obleko. — Praznikov niso imeli, pač pa stroge poste in dolge molitve.
Tako so živeli samo „popolni“ in le redki so prišli do te stopinje popolnosti. Večina jih je živela kaker drugi ljudje. Le na smrtni postelji so morali biti sprejeti med „popo!ne“. —
Vic niso poznali, marveč samo nebesa in pekel, zatorej tudi za pokojnike niso molili. V vstajenje mesa niso verovali, ker kar je telesnega, je grešno in mora poginiti.
Začetnik te sekte je bil neki, pop Bogomil ali Jeremija. Ta cerkvi, državi in družabnemu življenju nevarna sekta se je kaker ogenj hitro razširila po vsem Balkanu in pod drugim imenom tudi po južni in zahodni Evropi. — To je bil nasledek verskih in cerkvenih homatij v Bolgariji.
Od vseh nadlog, katere so zadele nesrečno Bolgarijo, je ta bila naj hujša.
Celih pet stoletij je krvavel Balkan iz te rane in ravno bogomilstvo je najlepše pripravljalo pot Turkom. Tudi Srbijo so bogomili močno oslabili, vendar jih je Štefan Nemanja (1150-1195) v svoji zemlji zatrl. Tem bolj so se zdaj širili po Bosni, kjer se je zlasti razuzdano plemstvo poprijelo novega nauka. Zastonj so papeži in ogrski kralji pošiljali vojske proti njim ; vzdržali so se do prihoda Turkov, a potem so se poturčili ter s Turki vred tlačili vbogo rajo, svoje lastne rojake.
Pod vlado Petrovo je v Bolgariji nastal pravi prevrat v državnem in duševnem življenji. Bogomilstvo je narod razdelilo na dva nasprotna tabora, ki sta se krvavo preganjala. Na jedni strani so bili državni velikaši, plemstvo in duhovščina, napojeni bizantinskega krščanstva, na drugi pa bogomili, ki so imeli v prostem ljudtsvu široko in močno podlago. — Književnost, kije pred kratkim lepo cvetla in slavila svoj zlati vek. je sedaj globoko propadla.
Pozgubili so se učenci Metodovi, nekdanji navdušeni pisatelji in goreči učitelji ljudstva. Menihi, najboljši pospeševatelji staroslovenske knjige, zapuščajo pod Petrom človeško družbo ter odhajajo v šume in gore, kjer žive kot puščavniki. ') Nekateri se se odlikovali v pravi pobožnosti, a večinoma je to bila le vnanja napeta asceza, po duhu bogomilskem.
Omeniti moramo tukaj znamenitega bolgarskega puščavnika,
l)	Gesch. d. Bulg 173: „Unter Boris und Synieon selien vir erleucb-tete und begeisterte Lehrer frischen, jugendlicheu Geistes, mit Wort und Peder im Volke Aufklitrung verbreiten, einen Klemen^, einen Konstantin, einen Joannes den Exarchen u. a. Unter Peter herrschen Mitnner dttstereu Geistes vor, die sicli aus der mensclilicben Gesellscbaft in unzugiingliche Walder und Gebirge zurtickzieben, um dort die strengste Askese zu iiben, oline je zur Peder zu greii‘en.“
poznejšega patrona Bolgarije, sv. Ivana Rilskega (Joann Rylskyj). Rodil se je okoli 1. 876. v neki vasici blizu Sofije in je preživel svojo mladost kot pastir. Pozneje je stopil v neki samostan, katerega je pa kmalu zapustil iu se potegnil v samot > na Rilo-planino. Tamkaj je preživel dvadeset let v neki votlini, potem v duplu nekega hrasta in naposled na neki nepristopni pečini. Vmrl je okoli 1 916, star 70 let. — Pod pečino, na kateri je samotar!], je nastal pozneje samostan s cerkvijo, najimenitniše svetišče in božja pot na Bolgarskem. Cerkev je posvečena Materi Božji in je zidana v našem stoletji (1860. dozidana) v bizantinskem stilu, 'j Ivan Rilski je sestavil svojim redovnim bratom, kateri so se okoli njega zbirali, poseben tipik ali redovno pravilo, katerega so še dandanes drže menihi rilskega samostana. — Njega priznava tudi katoliška cerkev za svetnika.2)
Razven rilskega samostana je bila vže ob času Petrovem velika množina drugih samostanov, v katerih se je gojila književnost in umetalnost. Ne smemo sicer grajati starih bolgarskih menihov zaradi neznanja, vendar mej prostim ljudstvom niso znali širiti prave, zdrave omike; vse svoje znanje so zajemali in nekaterih bizantinskih pisateljev. »Freilich kannten die Klb-sterbriider lceine andere Gelehrsamkeit, als die byzantinische“ — pravi Jireček. j
Pod Petrovo vlado je domača književnost popolnoma propadla, le bogomili so s svojimi apokrifnimi spisi preplavili vso zemljo.
Bolgarija, ki je še pred kratkim bila strah in trepet Bizancu, je vže tako iznemogla proti koncu vlade Petrove, da bi si jo Grki brez velikega truda lahko podvrgli. — V Carigradu je 1. 959. vmrl slabi cesar Konstantin Vil. Nasledil ga je njegov sin Roman II.. ki je pa vže 1. 963 vsled razuzdanega življenja padel v grob. Zapustil je dva inaloletna sina, Bazilija in Konstantina, zatorej je v njunem imenu vladala cesarica-vdova Teofana. Ta se je omožila z vojskovodjo Nieeforom, katerega je vzela za sovladarja. Nicefor (II.) je bil pravi tiran, ki je z groznimi davki tlačil svoje podložnike, pa bil srečen v vojski. Pobil je Turke v Ciliciji in Siniji, a kmalu je morala tudi Bolgarija čutiti njegove vdarce. Ravno ko se je vračal iz Sirije, so mu nasproti prišli bolgarski poslanci, zahtevajoč navadni letni davek. Nicefor jih je dal pretepsti iu je kmalu potem napovedal Bolgarom boj.
’) Lepo opisuje to svetišče, njega zgodovivo in znamenitost dr. Konst. Jireček v svojem najnovejšem delu : „Dns Ftirstenthuin Bulgarien.11 Prag, Wien, Leipzig ls91 (s slikami) str. 493 ....
“) Gl. Štimmen aus Maria Laacli 1873 str 541. — Na isti strani beremo v opombi, da jo svetniku postavil časten spomenik bolandist V. de Buck v Act. Ss. Oct. T. IX. p. 683 s (ju.,. Tega dela pa nimam pri rokah.
3) Gescb. d. Bulg. 398.
Hotel se je maščevati za liude vdarce, katere je nekdaj mogočni Simeon zadal grškemu cesarstva. — Toda premislil si je, ker še je Bolgarija vendar imela precejšnjo moč in bal se je zlasti balkanskih klancev, v katerih je vže mnoga grška vojska našla svoj grob. — Pomagal si je torej drugače. Nagovoril je ruskega kneza Svjatoslava, da bi čez Donavo vdaril na Bolgarijo.
Svjatoslav je res prekoračil Donavo in kmalu osvojil celo izhodno Bolgarijo. Nicefor se je pa sedaj prestrašil svojega močnega zaveznika, katerega ni bila volja prepustiti Bolgarijo Grkom, marveč je hotel ondi vstanoviti novo državo. Rodovitna Bolgarija mu je bolj vgajala kaker mrzla Rusija —
Nicefor se hitro pomiri s Petrom ter mu obljubi, da bo izgnal Ruse iz Bolgarije. Peter je poslal svoja dva sina na carigrajski dvor in dve bolgarski princesinji ste se imeli zaročiti z dyema grškima princema, da bi se tako vtrdilo novo sklenjeno prijateljstvo. — Kmalu potem (90. januvarija 969) je vmrl car Peter in bolgarska cerkev ga je sprejela mej svoje svetnike.
Rusi so mej tem sami zapustili Bolgarijo, ker so Pečenegi napadli Kijev. Zahodno-holgarski car Šišman I. je sedaj skušal združiti izhodno Bolgarijo s svojo državo, a ni mu se posrečilo ; iz Carigrada je prišel Petrov sin Boris II ter je z grško pomočjo zasedel očetov prestol.
Še istega leta (969) prihrumi zopet ruski knez čez Donavo v Bolgarijo, ne kot zaveznik Bizanca, ampak z namenom, da bi osvojil sam Carigrad.
V Carigradu je mej tem cesaričin ljubovnik Ivan Cimisk vmoril cesarja Nicefora ter sam zasedel cesarski prestol. Ivan Cimisk je bil jeden boljših vladarjev carigrajskih. Rusom je s prva ponudil mir, ker so ga pa odbili, je oborožil svojo vojsko, srečno prekoračil balkanske klance ter pognal Ruse iz Bolgarije. — Dasiravno je prej Bolgarom obljubil, da jih hoče le oslobo-diti ruskega jarma, vendar je sedaj pozabil na svojo obljubo. — C e 1 a i z h o d n a Bolgarija je postala grška p r o-vincija. — Jabolko je dozorelo in padlo Bizantincem v krilo. Ravno pred sto leti se je Boris odtrgal od Rima, odpravil poslance v Carigrad in sklenil z Grki prijateljstvo — in sedaj se kažejo sadovi te zveze. — Takrat so Grki velike časti izkazovali bolgarskim velikašem in njihovemu nadškofu — a sedaj ? — Car Boris in patrijarh Damjan sta bila odstavljena. Cesar Ivan Cimisk se je vračal v sijajnem triumfu v Carigrad ter položil na oltar v cerkvi sv. Sofije dragoceno krono Simeonovo, katero mu je bil poslal rimski papež. —
*
* *
Videli smo poprej, da se je na zahodu osnovalo samostalno bolgarsko carstvo. Oglejmo si sedaj na kratko njegove zgodbe.
Jedro te države je bila Macedonija. — Notranje razmere niso bile mnogo boljše kaker v izhodnem delu: bizantinski duh se je po cerkvi vže tudi tukaj vgnezdii in bogomilstvo se je jako razširilo, zlasti mej prostim ljudstvom. Jedina razlika je bila, da je zahodno carstvo imelo krepkega vladarja Šišmana I. Pravi se, da ga je dal oslepiti njegov lastni sin Samuel. Nasledil ga je starši siu David, a ko so tega vmorili, je zasedel prestol Samuel (976-1014). Ta je stopil v stopinje Simeonove; sprevidel je, da ga čaka huda borba z Grki, zatorej je iskal zaslombe na zahodu.
Obrnil se je na rimskega papeža in dobil cesarsko krono. Ji-reček sicer pravi, da se iz tega ne da sklepati cerkveno zjedinje-nje, ') toda kako bi mu papež mogel dati krono, ako ga ne bi priznal za svojega duhovnega poglavarja? '3) — Je li ostal v zvezi z Rimom, ne moremo odločno reči, ker ni nobenega zgodovinskega spomenika za to. — Kaker nam spričujega spisi nekega prezbi-tera Kozmasa, je bil Samuel zelo naklonjen bogomilom. Njegova cerkvena politika ni imela stalne smeri, kar si moramo razlagati iz njegovega težavnega položaja. Grki so mu bili zakleti sovražniki, zatorej se ni mogel osloniti na izhodno cerkev, ker se je ravno po njej širilo bizantinstvo, a preganjati ni smel pravoslavne cerkve, ker bi si s tem nakopal še več sovražnikov. Rimska cerkev mu je dala krono, zatorej jej ni smel biti nasprotnik, a zopet je imel premalo odločne volje, da bi .-e je trdno oklenil. — Bogomili so bili vže premočni, (la bi jih mogel zatreti, zlasti sedaj, ko mu je pretil boj z Grki. Politika mu je velevala, da jih pusti pri miru. Ravno ta nevtralnost je pa vzrok, da grški pravoslavni pisatelji nevgodno o njem sodijo.
lvar je Samuel slutil, to se je kmalu izpolnilo: vnel se je krvav in vsodepoln boj z grškim cesarstvom. — Dne 10. janu-varija 1. 97(3. je v Carigradu vmrl zmagovalec Bolgarov, cesar Ivan Cimisk. Nasledila sta ga postavna naslednika prestola, sinova cesarja Romana II, Bazilij II in Konstantin VIII. Čim so Bolgari zvedeli, da je mrtev njih krvni nep.ijatelj Ivan Cimisk, vzdignili so se kaker jeden mož in v kratkem času je izhodna Bolgarija strla grški jarem in se pridružila carju Samuelu. To je bilo tem lažje, ker je mladi cesar Bazilij 11 imel hude boje z domačimi vporuiki.
Ko je te srečno premagal, obrnil se proti Bolgarom in odslej je bila vsa	njegova	skrb obrnjena na to, da	bi v ničil Bolgarijo. Bazilij je	imel še	le	25 let. bil je po naravi	bistre pameti
in hrabrega srca, ali tu li surov in nevsmiljen, (ločim je njegov brat in sovladar	Kostantin	jedino gledal, kako bi	nasitil svoje
živalske strasti.	Vladal	je	torej Bazilij sam. Čuditi se moramo
‘) L. e. 191.
3) Cesarizam i bizautinstro II. 118.
njegovi vstrajnosti v boi bi proti Bolgarom. Celili štirideset let je vodil krvavi boj in še le kot sivolasi starček je dosegel svoj namen ter vničil Bolgarijo.
L. 981. se je vzdignil z vojsko proti Bolgarom, ali Samuel ga je pričakal v balkanskih klancih in mu popolnoma vničil vojsko. Sam Bazilij je komaj odnesel živo glavo. Po tej strahoviti bitki je bil mir mej Grki in Bolgari 15 let. Bazilij je imel vtem času mnogo bojev z Arabci in Rusi, a Samuel je mej tem obnovil staro Simeonovo državo ; njegova oblast je segala na zahodu celo do Dubrovnika v Dalmaciji.
L. 996. se je zopet začel boj z Grki. Samuel je tudi ta pot premagal Grke pri Solunu in oplenil grške pokrajine celo do peloponeškega polotoka. Ali to je bila zadnja zmaga Samuelova, sreča se mu je sedaj izneverila. Mesto za mestom je padalo Grkom v roke, a boj je trpel brez prenehanja do 1. 1003. Samuelu je ostala le še zahodna Macedonija, Albanija, gorski kraji okoli Sofije, Vitoša in Rile. Bazilij bi bil vže zdaj dal smrtni vdarec Bolgariji, ko ga ne bi Arabci zadržali. —
L. 1004. se je po 11 letnih pripravah začel nov in zadnji boj. Dne 29. julija je prišlo do odločilne in grozne bitke pri Be-lasici, kakeršnih svet malo pozna. Borba je bila obupna in se je izvrgla v pravo mesarjenje. Navzlic svojej hrabrosti so bili Bolgari pobiti in 15.000 jih je padlo v grško sužnost. Sam car Sa. muel je komaj vtekel v Prilep. — Zgodovina ne pozna jedna-kega divjaštva, kakeršno so Bizantinci tukaj pokazali. Krvoločni cesar Bazilij je dal oslepiti vseh 15.000, le od vsake stotine je jednemu pustil jedno oko, in ti so nesrečneže peljali pred carja Samuela. Ko jih je ta zagledal, počilo mu je od groze in žalosti srce ter je vmrl dva dni pozneje 15. septembra 1014.
Tragična vsoda Samuelova mora vzbujati v vsakem globoko sočutje. Njegovo življenje poznamo le iz grških pisateljev, kateri so ga seveda očrnili, koliker so le mogli, ali je nedvom-Ijivo, da je daleč presegal svoje sovražnike, ker njegovo srce ni moglo prenesti tolike krutosti. Tudi poprej se je večkrat pokazal blagega in prizanesljivega proti sovražnikom, kar kaže, da je bil dobrega in plemenitega srca.')
Raztrgano in oslabljeno državo je podedoval Samuelov sin Gabrijel Roman ali Radoslav, ki je bil očetu dvakrat rešil življenje. Bolgari so se kaker ranjeni levi obupno borili še štiri leta, ali vse je bilo zahman, ker Bolgariji so bile vže žile prerezane. —
Česar niso Grki dosegli z orožjem, to so dosegli z izdajstvom. Radoslava je vmoril njegov bratranec Ivan Vladislav, goreč pristaš Bizanca, kaker vse kaže, po povelji samega cesarja Ba-
‘) Gescli. (1. Bnlg. 196; Rački: „Rad“ 29. 130.
zilija.') Vmoril je tudi njegovo ženo, a sina njunega je dal o-slepiti; istotako je spravil s pota svojega svaka Vladimira, srbskega kneza. Na to je sam zasedel bolgarski prestol in se je takoj kotel pomiriti z Grki, toda v Bolgarih še ni izmrla iskra življenja, hoteli so se boriti do zadnje kaplje krvi za svojo slo-bodo. Velikaši so ga prisilili, da je nadaljeval boj in Grki so še morali večkrat hudo čutiti trde bolgarske pesti, dokler ni v bitki pri Draču (Durazzo) 1. 101 S. poginil Ivan Vladislav, zadnji bolgarski vladar.
Bolgari so se sedaj razcepili v dve stranki: jedna je bila prijazna Grkom, druga je pa hotela rajši poginiti, kaker izdati domovino zakletemu sovražniku. Na čelu prve stranke je bil p atrij arh David, carica Marija (Grkinja) iu poveljnik Bogdan. Tudi plemstvo je bilo večinoma na strani bizantinski, ker se je nadejalo, da mu bo cesar pustil stare pravice. Na •čelu rodoljubne bolgarske stranke je pa bil sin Vladislavov Fružin, Samuelov spremljevalec Nikoliča in hrabri vojvoda Ivac. — Grkom prijazna stranka je zmagala. Ko je Bazilij zvedel, da je Ivan Vladislav mrtev, je z novo vojsko vdaril v Bolgarijo. Nasproti so mu prihajala poslanstva raznih mest in pokrajin, da bi mu izrazila svojo vdanost. Tudi patrijarh David se mu je poklonil ter mu izročil caričino pismo. — Borilci za narodno slobodo so se morali vmakniti v gore albanske, kjer so po malem izginili, ali so se pa morali podvreči.
Tako je po 401etnem krvavem boji Bolgarija propadla. Grki so zaplenili vse dragocenosti carskega dvora, mej drugim •dragoceno krono, katero je bil Samuel dobil iz Rima.
Zmagonosni Bazilij se je napotil iz Bolgarije v Atene. Koder je hodil, povsod je nahajal cele kope nepokopanih kosti, tužne spomenike bolgarske propasti. V cerkvi Matere Božje, v nekdanjem Panteonu, je zahvalil Boga za dobljeno zmago, a drugo leto (1019) se je v sijajnem triumfu vračal v Carigrad. Z neizmernim veseljem je bizantinsko ljudstvo pozdravljalo 64-letnega cesarja, zmagovalca Bolgarov. Pred njim so korakale ličere Samuelove, carica Marija in vjeti Bolgari. — Bazilij je dovršil svojo nalogo iu zato je dobil, kaker si je Zaslužil, krvav priimek „Vbijalec Bulgarov" (o BovXyaQoxTovoj;)
Tako je izginila bolgarska država. Bizantinsko cesarstvo je sedaj segalo od Istre do Evfrata, od Drave do Cipra. Tudi srbski knez in hrvaški kralj Kriesimir II. (1009—1065) sta morala prikloniti glavo pred groznim Bazilijem.2)
Pusta in prazna je bila sedaj Bolgarija. Na tisoče ljudstva je poginilo, drugi so se razbežali, a nekateri so ječali v grški sužnosti. Udje carske hiše so živeli na carigrajskem dvoru,
‘) Gesch. (1. Bulg. 197.
“) Gesch. d. Bulg. 200; Poviest Hrv. I. 238.
nekateri so dobili visoke vojaške službe, a princese so se pomočile s carigrajskimi velikaši. Plemstvu bolgarskemu je cesar potrdil stare pravice, da so mogli nadalje tlačiti vbogo ljudstvo. — Dežela je bila razdeljena na posebne okraje, temate ; vpravitelji teli okrajev so bili strategi, ki so imeli vojno in civilno oblast v rokah ter so s svojimi vraduiki kaker turški paše izsesavali bolgarski narod.1)
V cerkvenem oziru je Bazilij priznal in potrdil samostal-nost bolgarske cerkve, ali njen nadpastir se ni več smel imenovati pa tri j arh, ampak nadškof, a stoloval je v Ohridi. Potrdil jej je tudi vse stare pravice in celo razširil meje, kaker je bilo ob času Petrovem. Kaker kažejo Bazilijeve listine, je nadškof ohridski imel pod svojo oblastjo 30 škofij, v katerih je bilo 685 duhovnikov. — Toda žalostna je bila samostal-nost bolgarske cerkve ! Patrijarh David je prejel slabo plačilo za svoje izdajstvo : Bazilij ga je odstavil in imenoval za nadškofa Bolgara Ivana, igumana (samostanki predstojnik) iz Di-bre. Po njegovi smrti pa ni smel več noben Bolgar postati ohridski nadškof. Carigrad je pošiljal nove nadškofe v Bolgarijo,, katere je cesar samooblastno imenoval. Ohrida je vže v 12. veku bila najmočniša trdnjava grščine mej Bolgari. “) Grki so odslej z vsemi sredstvi grčili cerkev in narod bolgarski.
Tako je Bolgarija vsled svoje zveze s Carigradom izgubila svojo samostalnost in narodno cerkev, odcepila se je od prave Kristusove cerkve in se z Grki vred pogreznila v razkol.
Cerkvene vezi mej Carigiadom in Rimom so v tem času vže zelo slabe. Le iz političnih vzrokov se še obračajo nekateri cesarji v Rim, a o prvi priliki zopet trgajo zjedinjenje s sv. stolico.
Pod dolgoletno vlado Bazilijevo (976 — 1025) je skoro-neprenehoma razstavljal razkol izhodno cerkev od zahodne. Vzroka temu moramo iskati v takratnih političnih razmerah na izhodu in zahodu. Cerkvena oblast je na izhodu bila popolnoma v rokah cesarjevih in je torej vladar menjaval cerkveno politiko, kaker mu je ravno vgajalo. — Na zahodu je pa v tem času na veliko škodo sv. cerkve Petrov prestol postal odvisen od raznih strank in nemških cesarjev. Zlasti so se Tuskulčani in Krescen-cijčani trgali za gospodstvo v Rimu. Tuskulčani so se opiral ina nemškega cesarja, Krescencijčani pa na grškega. Ker pa carigrajski dvor navadno ni bil prijazen zahodnemu vladarju, zatorej je tudi pretrgal vezi z Rimom, čim je zasedel papežev prestol pristaš Tuskulčanov in Nemcev. — Tako je 1. 996. nemški cesar Oton III postavil na rimski prestol svojega sorodnika, sicer vrednega Brunona, ki je kot Gregor V vladal 996 — 999
') Gescli. d. Bulg. 203.
2)	Ibid. 211: „Ohrida iv ar seit dem XII. Jahrhundert daš Bollvverk des Hellenismus in den makedoaischen Sla\venl8,ndern“.
Grke je hudo razžalilo, da je rimsko stolico zasedel Nemec in še po volji rimskega cesarja. Bizantiski dvor je zaradi tega postavil protipapeža, škofa Filagata iz Piacenze. Toda Nemci so ga vlovili, izkopali mu oči in odrezali nos ter ga vrgli v ječo. Bizantince je to še bolj razkačilo ter so popolnoma pretrgali vezi z Kirnom.
L. 999. sta se izpraznila oba sedeža, v Carigradu in Kirnu. Patrijarha Sisinija je nasledil Sergij II. (999—1019), ki je obnovil zvezo z Kirnom. Na Petrovi stolici je sedel od I. 999 — 1003. vreden papež Silvester III, rojen Francoz. Po njegovi smrti je v Rimu zmagala stranka Krescencijčanov, zaveznica Bizantincev. Od todi si razlagamo, zakaj se cesar Bazilij ni vpiral patrijarliu Sergiju, ki se je združil s papežem, marveč je celo podpiral zjedinjenje, ker je papež Ivan XVIII bil Krescen-cijčan. Toda vže 1. 1012. so zopet Tuskulčani svojega pristaša spravili na papežev prestol. Vsled tega je zopet nastal razkol mej Carigradom in Rimom. — L. 1024. je zasedel rimsko stolico papež Ivan XIX. ki se je sprl z nemškim cesarjem. To priliko je porabil Bazilij II ter ponovil zjedinjenje z Rimom. Cesar in patrijarh Evstatij sta hotela papeža premotiti, da bi priznal carigrajskega škofa za vesoljnega patrijarha izhodnega cesarstva. Temu so se odločno vprli najodličniši možje ua zahodu, ker potemtakem bi carigrajski patrijarh postal drugi papež na izhodu. Ker torej papež tega ni dovolil, raztrgala se je zopet zveza mej izhodom in zahodom.1)
Takšne so bile razmere mej Carigradom in Rimom proti koncu 10. in v prvi polovici 11. veka. Na izhodu so vže zdavna izginili pravi pojmi o cerkenf hijerarhiji; Focijev duh ni zamrl, ampak še vedno vlada v izhodni cerkvi. Le iz političnih vzrokov se Bizantinci za nekaj časa družijo z Rimom, a najmanjša politična sprememba zopet raztrga vse vezi.
Ker so Bolgari v tem času prišli pod carigrajsko cerkev, zatorej so se posredno tudi oni odtrgali od Petrove stolice — bili so razkolniki. — ln tudi Samuelovo zjedinjenje je izviralo bolj iz političnih kaker iz versko-cerkveuih nagibov. Ne moremo mu tega zameriti, ker je bil vzgojen v bizantinskem duhu. Bolgari so delali po bizantinskih načelih o patrijarški oblasti in ta načela so skušali vresničiti ter si osnovati samo-stalno, neodvisno patrijarhijo, kar bi bilo tudi prav po bizantinski teoriji. Toda Grki so priznavali to pravico le za sebe, Bolgare je pa ravno to vničilo.
F.	K-i.
‘) Gfrfirer, Byzantiniscke Geschichten III. 110.
Dijaško gibanje na Slovenskem.
Poglavitna pregreha današnjih katoličanov je, da lehkomi-selno in brezskrbno roke križem drže. ne da bi se zmenili, kaj okol njih včinjajo nasprotniki cerkve in Boga. Mi se navadno ne zganemo, dokler ne vidimo — dovršenih dejanj. Potem še le začnemo se čuditi, kako, da je svet tako hudoben, da se nahaja tako malo vere, potem se rotimo, potem molimo — ko je pre-kasno ! In vender nič zgodovinsko važnega se ne pripeti po slepem slučaji, vsako dovršeno dejanje ima svoje vzroke, kateri je dolgo prej pripravljajo in dozarjajo. In taki vzroki se dajo brez težave zaslediti, ako hočemo oči odpreti in videti. Le žal, da je dandanes dosti takih, o katerih se da reči, kar pravi psalmist: „oči imajo, in ne bodo videli11.
Naslov pričujočega sestavka kaže, o čem mislimo govoriti. Star predmet v našem listu, ki je pa tako mnogostransk in važen, da se ne bojimo slovenskega občinstva z njim dolgočasiti. Menimo namreč, da bi morali dijaštvo in kar se v njegovih krogih godi, z večim zanimanjem opazovati, nego smo to delali do zdaj. Dijaštvo se dandanes premalo pozna, posebno od tistih, kateri je v šoli vzgajajo. Ločila se je šola od življenja; profesorji ne iščejo pri dijakih več nego naloženih lekcij ; kar se godi zunaj šole, kar včinjajo za časa počitnic — po tem malokdo povprašuje. In vender so začele dandanes ravno zunaj šole neke skrivne sile sumljivo vplivati na dijaštvo, sile, katere toliko najlepših moči absorbujejo, katere, kaker kažejo znamenja, dijake zvajajo na vse druga pota, nego je volja njih starišev in države.
Ko govorimo o dijaškem gibanji, ne mislimo nikaker na navadno dijaško življenje, na dijaške igre, burke, ali, ako hočete, na dijaške budalosti, kakeršne so se in se bodo vedno mej dijaštvom nahajale — ampak neko drugo gibanje nam dela skrbi za bodočnost, gibanje, katero je posebno pri slovenskih dijakih nova prikazen.
Dvojen znak dela to gibanje nenavadno in zanimivo. Prvič, ono izhaja ne od dijaštva samega, niti celo od Slovencev, ampak od drugod — od zunaj Slovenije. Drugič, to gibanje vrši se po enotnem načrtu na isti konečni smoter; ono žuga vkratkem zaseči vse slovensko dijaštvo, više in srednje, dijaštvo obojega spola.
Rekli smo, da to dijaško gibanje in organizovanje izhaja od zunaj. Mi se pečamo z odgojo dijakov vže dolgo dolgo let. Lehko rečemo, da živimo trideset let — bodisi kot dijaki, bodisi kot odgojitelji dijakov — v krogih srednješolcev, več ali manj tudi v dotiki z višešolci. Mislimo tedaj, <la nam je težko kaj všlo, kar bi bilo veče važnosti v dijaškem življenji zadnjih treh desetletij. Koliker se spominjamo, dalo se je neko vplivanje na slovensko dijaštvo od zunaj prvikrat zapaziti pred desetimi
leti. Prihajati so začeli v dijaške kroge zaboji ruskih knjig in1 listov. Znano moskovsko društvo, katero pod krinko znanstvenih] in kulturno-zgodovinskih namer mej neruskimi Slovani širi panslavistične ideje, pošiljalo je tistih dob cele — Žaklje ruskih tiskovin slovenskim dijakom. Kjer se je pokazalo veče zaupanje do severnih prijateljev, razplelo se je počasi tudi prijateljsko dopisovanje . . .
Pa čez mejo je šlo nekoliko težko. Treba je bilo taktiko premeniti. V mladočeskem husitstvu našla je pravoslavna propaganda naravnega zaveznika. Tedaj se je začelo s Češkega prežiti na slovensko mladino in mlajše učiteljstvo. To vlogo je s posebno gorečnostjo, a ne dovolj previdno nekaj časa izvrševal znani „prijatelj“ Slovencev Jan Lego. Po njegovem prizadevanji se je v husitskem duhu pisanih čeških knjig kar vsipalo na slovenske gimnazije. Tudi dopisovanje ni izostalo ; nadepolni, posebno nadarjeni mladeniči so se vabili na šole v Prago, obetala se jim je podpora. Uelo je vrlo napredovalo — Jan Lego sam se je ponašal, da ima mej mladimi razumniki na Slovenskem enako število „jogrovfc kaker jih je imel Kristus. Mi smo Janu Legu račun prečrtali objavivši njegovo pismo do nadepolnega slov. abiturijenta, kjer je Lego precej očitno razkril svoje namere. Objavljenje tega pisma je vdarilo kaker strela z jasnega neba. Očitalo se nam je sicer, kaker bi nepostavno ravnali, da smo objavili — privatno pismo. Pa po krivici. Kes, da se mora privatne tajnosti hraniti; a vsaka krščanska morala dovoljuje in nalaga, tudi privatne tajnosti izdajati, ako te zahteva javni blagor. In to je bilo v našem slučaji: smatrali smo za sveto dolžnost izdati občinstvu moža, kateri je tako pogubno vplival na slovensko mladino ter odvračal jo od cerkve.
Posebno pozornost je na slovensko više-in srednje-šolsko mladino obračal nekdanji „Slovan“ in jo obrača dedič njegovih tradicij — ^Slovanski Svet“. Ne le da dijaki ta list bero za znižano ceno, ampak vsiljuje se jim celo brezplačno. „S1. Svet“ pa si vsvaja nekak protektorat in više vodstvo slovenskega di-jaštva. Akoravno radi barbaričue slovenščine in abstruznega zloga le malokdo bere ta list, vender propaganda njegova ne ostaja brez vspeha: kaker se nahaja mej nemškim in italijanskim dijaštvom veliko protiavstrijskega življa, tako je „Slov. Svet“ tudi mej slovenske dijake zasejal dosti panslavistične ljuljke; mej dunajskimi vseučiliščniki nekateri vže obiskujejo — rusko službo Božjo ! Pa treba le brati „81. Svet“, da se vidi, kako zvito in premišljeno se slovenska mladež speljuje — na ruski led. Seveda naših „katoliških“ iistov ') to ne zadržuje, da „S1. Svet“ vedno še — priporočajo!
*
* *
’) Soča, Edinost, Slov. Narod.
Vender v tem gibanji mej slovenskim dijaštvom, pod vplivom skrivnostnih zunanjih sil, se je do poslednjega časa pogre šalo še nekaj — ono ni bilo še enotno organizovano. Temu ne-dostatku se je moralo opomoči. Kar na enkrat — poldrugo leto je od tega — izleze na svitlo, sub auspiciis „Slaviuega“ agenta, „Vesna1', list, ki se je slovenskemu občinstvu predstavil kot ,.mesečnik slovenskega dijaštva“, in še več — kot „skupno glasilo vsega slovenskega dijaštva**.1) Tudi se je k oj v prvi številki napovedal smoter, kateremu ima „Vesna“ služiti: na podlagi tega lista se ima slovensko dijaštvo vzgojiti j e d n o t n o.2) „Vesna“ ima torej biti nekako sredstvo, po katerem se bodo slovenski dijaki enotno organizovali. Pa pri tem nima ostati: organizacijsko delo se ima od slovenskih dijakov razširiti na hrvatske in dalje na druge jugoslovanske dijake; kajti „Vesna“ ima „s časom postati hrvatsko-slovenski, pozneje morda celo jugoslovanski dijaški list .3) Ko bodo pa jugoslovanski dijaki zedinjeni, potem seveda se izvrši njih združenje se severnimi, kar se je vže tudi v bistvu izjavilo na lanskem kongresu moravsko -čeških dijakov, kateri se je izrekel „za skupno organizacijo vsega slovanskega dijaštva**.4)
Z „Vesno“ ob istem času se je mej slovenskimi dijaki osnovalo ferijalno društvo „Sava**. V pravilih se določuje kot namen tega društva: ,Namen društvu je, o počitnicah gojiti družno življenje in dijaški živelj mej svojimi člani in jim biti duševna in zabavna vez". — „V ta smoter prireja društvo v raznih krajih slovenske domovine shode, veselice, izlete, poljudno-poučna predavanja ter izdaja spise1*.6)
Namen društva je očiten. Sicer se nahaja i na Dunaji i v Gradci posebno društvo za slovenske akademike : pa tod bivajo dijaki le mej šolskim letom; poleg tega so še ločeni; tudi jih učenje več ali manj ovira, da se ne morejo toliko shajati in so-družno delati. Pravi čas dijaškega shajanja in prostega gibanja so še le počitnice; zatorej je bila neobhodno potrebna osnovitev dijaškega ferijalnega društva. Pripomniti moramo, da je namen „Save“ v krog akademikov o počitnicah vabiti tudi srednješolce, kateri po postavi ne smejo snovati društev na svojo roko. Tako se ima duh, ki oživlja akademike, vcepljati vže v srednješolsko, deloma še otroško mladino. Sicer se ima „Sava“ kaker mreža razprostreti po vseh slovenskih pokrajinah. V ta namen se Slovenija razdeli v več društvenih okrožij, katera vpravljajo posamezne zadruge. Člani okrožja se shajajo k društvenemu shodu,
‘) I. 32. l) I. 14.
3)	I. 84. <) I. 151. <•) I. 54.
prirejajo veselice itd. Sploh meri cela organizacija na to, da se bližnji dijaki večkrat snidejo ter razpravljajo skupne zadeve, katere jih dovajajo do skupnega, enotnega delovanja. „Vesna“ sama pojasnjuje namen „Savin“ tako: „Sava“ ima namen družiti slovenske dijake o počitnicah . . . Slovenski visokošolci imeli bodo v ,.Savi“ o počitnicah j e dno skupno vez; v nji bodo spojeni velikošolci in abiturijenti cele slovenske domovine . . . „Sava“ bode prirejala velike, občne shode in veselice, pa tudi posamezni manjši lokalni oddelki tega društva shajali se bodo v ožih krogih, na veselicah, zabavnih večerih1* itd . . .')
*
* *
Kako nam je soditi o tem dijaškem gibanji ? Mi izrečemo tu svojo sodbo odkrito — kdor hočeš, poslušaj nas ; prihodnost bo kazala, da se nismo motili.
Nam se to dijaško gibanje vidi nad vse sumljivo ; to pa :
1. Radi vira, iz katerega izhaja ; ta vir je mladočesko, po •svojem bistvu radikalno, revolucijonarno husitstvo. Da je tod iskati vira dijaškemu gibanju, katero vodi „Vesna“, smo dokazali vže zadnji pot.
2. Radi konečnega namena, ki ga imajo pred očmi počet-niki in osnovatelji tega gibanja. O tem se izjavila „Vesna“ tako le: „Vesna“ bode klicala zaspano slovensko dijaštvo k isti zavednosti, k a k e r š n o imajo Č e h i.“ Ta zavednost odsvita iz listov, katere izdajejo češki napredni dijaki ali njih voditelji: „Časopis českeho studenstva**, „Casopis pokrokoveho studentstva**, „Neodvislost“, „Nove proudy“ — listi, da jih na vsem božjem svetu ni radikalniših, kateri so radi vmazanosti, veleizdajskih izjav in socijal demokratiških nazorov večkrat kon-liskovam kaker izidejo !
3. Radi mož, kateri to gibanje na Slovenskem vodijo in zvezo mej Slovenci in Čehi vzdržujejo. Ti možje so naši znani liberalci in radikalci; dr. Tavčar, vrednik „S1. Sveta", Hribar Ivan in Hribar Dragotin. Dr. Tavčar, znani vodja slovenskih radikalcev in poseben prijatelj ljubljanskega škofa, je starosta starešinskega sveta „Save“.
4. Radi listov, kateri to gibanje zagovarjajo in mu služijo kot glasilo ; ti so : stari, nepoboljšljivi radikalec, krutorogovec, psovatelj papežev „Slovenski Narod**, rusko razkolniški Slovanski Svet" in dijaška „Vesna“. Kar se poslednje tiče, izpoveda evangelij slovenske „napredne“ stranke, istoveti katolištvo s farizejstvom, nori za civilo-metodijsko t. j. razkolno cerkev po receptu „S1. Sveta** itd.
5. Ne dopada nam, da se neizkušena mladina speljuje nas. politično polje. Ni li neumno, ni smešno, da se dijaki posvetujejo, da sklepajo o najviših državnopravnih zadevah, kakor n. pr. o reorganizaciji naše monarhije, o vojnih zadevah1) itd ! Politika ni in ni za mladino. V politiko vabijo dijake tisti prekucnili, ki bi s pomočjo mladine radi prevrgli obstoječi državni in socijalni red — socijalisti in anarhisti. Znano je, kako zvito se je mladine po vseučiliščih posluževala revolucija 1. 1848 pa revolucija italijanska. Nedavno smo tudi brali, da so spet v Parizu študentje barikade gradili. Učeča se mladina ni za politiko, ampak za — učenje!
6. Ne dopada nam, da se pri tem gibanji dela na zbližanje mej dijaki in dijakinjami. „Tudi gospe in gospice morejo pristopiti v smislu društvenih pravil v vsako vrsto članov ' — tako „Vesna“.“) No, kako bi pa sicer gospodje dijaki plesali pri svojih veselicah! Zatorej se vse mogoče stori, da se privabijo v dijaške kroge vitke Kvine hčere: vstanovljajo se ženski tamburaški zbori, počeščuje se jih s poezijami, povzarja se jih v novelah, kores-ponduje se ž njimi v vredništvenih listnicah . . . In one ? One tudi pridno pohajajo dijaške veselice, kaj bi ne ?! Saj s tem si zaslužijo časten naslov „narodnih“, „naprednih“ žensk! To je res komedija! Nekje poroča „ Vesna" : „ Koncertu sledil je v obeh krajih jako živahem ples. Posebno omilile so se tamburice narodnemu ženstvu, in gospodičine sklenile so, vstanoviti tamburaške zbore" ! Zatorej bo tudi v bodoče skrbeti, da si med m 1 a j š i-in i sovrstniki in sovrstnic a m i pridobi dijaštvo »podpornih" članov in „s talnih" gostov. He, kdo tega ne razume! Posebno priljubljene so v dijaških krogih baje — goriške slovenske abiturijentinje, katere so si lani na shodu slovenskih in hrvatskih pripravnikov stekle posebno pohvalo. Vredne so vsega občudovanja in — strmenja. „Sosebno nam je občudovati na Goriškem učiteljstvo pripadajoče nežnemu spolu, kateremu veljaj vsa čast in ponos, da delujo z vsem domoljubjem na probudo narodovo". Tako jih kadi „Vesna“. Da, to so res prave ptice, pravi ženski »mirakelni" — saj jih imamo vsak dan pred očmi! — K temu dodamo ni še to: Zbližavati in soznanjati oba spola je eno temeljnih pravil framasonskih lož, kajti v mladini treba zdramiti strasti. treba jo nravstveno pokvariti — potem še le se bo dala brezvoljno vporabljati v katerekoli revolucijonarne in socijalistične svrhe!
7. Sumljivo je in ne dopada nam, da se v krogih naprednega dijaštva vvaja in čedalje bolj širi borenje. Dunajska Slovenija" ima svoj „borilni klub" ; v Gradci pa se je začetkom leta konstituiral „samostalen borilni klub". Iz tega je izšla.
I. 82.
*) I. 103.
graška „Ilirija“, katera je v svojih pravilih mej sredstva za povspeševanje dijaškega življa sprejela tudi »borenje44. Dijaško borenje posebno zagovarja »Vesna44, v tem ko se večina slovenskih akademikov (konstatujemo jim v čast) vstavlja tej barbarski šegi. »Vesni44 je borenje sredstvo, da z njim „bra-nijo dijaki svojo društveno in dijaško čast na način, ki je v dijaških krogih edin veljaven in običajen . . Le »vrlemu postopanju takih borilcev se je zahvaliti, da si morejo Slovenci (dijaki v Gradcu) varovati svojo čast in svoje pravice41. — V Gradcu je treba »postopali z orožjem v roki“.‘) Lani meseca avgusta seje pri zborovanji »Savinega44 društvenega shoda V Ljubljani sklenilo, da se ima celo obvezni pouk v borenji takoj vvesti.2) Manija borenja okužuje tudi vže srednješolce slovenske. In ne da bi se Vesnjani tega »napredka1 sramovali; marveč v svoji letošnji 4. številki »Vesna14 vsa iz sebe od veselja poroča, da se je na ljubljanski realki zasnoval »telovadski in borilni klub44. Kaj vse to pomeni, ni težko vganiti. Vaje v borenji imajo dijake sposabljati za barbarično, od cerkve in države ostro prepovedano dueliranje. Na Dunaji in y Gradcu imamo Slovenci izvrstnih duelantov, kmalu bomo slišali o duelih tudi na srednjih šolah. Vboga Slovenija, tako ti bodo čast branili tvoji sinovi proti Nemcem in Italijanom 1 Namesto »corpus iuris44, namesto grške in latinske slovnice vihtijo v rokah sabljo in revolver! Res, zlata doba se nam obeta ! Ali čudno potem, da zdivjanost in surovost tako naglo raste v našem dijaštvu !
Mi pa menimo, da za tem borenjem tiči še nekaj drugega. To vedo le tisti, kateri iz nevidnih tmin vodijo dijaško gibanje. H gimnastiki, k borenju ih k drugim enakim vojaškim vajam se mladina napeljuje tudi po drugih krajih Evrope. Zlasti pa so vojaške in gimnastične vaje po željah socijalistov. Ti namreč namerjavajo, ko bo čas za to, s pomočjo delavcev in mestne dru-liali vprizoriti splošno revolucijo proti obstoječemu državnemu in socijalnemu redu. V to pa si morajo izuriti spretnih borivcev. Od tod njih posebna skrb za gimnastiko po šolah, za osnovitev telovadnih društev po mestih in po deželi. Znano, da je oče modernega telovadstva — framason. Po masonstvu dišijo tudi češki Sokoli, katerim stoje na čelu obče znani tripični bratje. V tabor teh telovadcev in borilcev bi hoteli počasi speljati tudi slovensko mladino. Kako se more sicer razlagati simpatizovanje češkega in sloveuskega sokolstva z Vesnjani in Savani ? Sokolska beseda velja na dijaških shodih največ, in starosta »Sokolov41 g. Ivan Hribar naše dijake kaj rad pozdravlja.9) Izmej di-jaštva si hočejo prekucnili izvežbati voditeljev-korporalov za pri-
~I. 57.
J) I. 149.
s) Tudi pri vsesokolski slavnosti v Ljubljani 2. jul. je dijak V. Ravnikar dokazoval »soglasje sokolskih in dijaških i(lej“ ! — »Sl. Svet“.
liodnje vstaje. V to so dijake rabili 1. 1848, v to jih bodo tudi v prihodnje. Pa kaj bomo o tem še dvomili ? Ne pove li vže ,, Vesna" kar naravnost, da v hranitev pravic proti nemškim sovragom treba „postopati z orožjem v roki"?!
Mi ne vsiljujemo nikomur svojega mnenja, imej nas, ako komu ljubo, za črnoglede, kaker se nas je imelo vže večkrat; naj vpije nad nas ves svet: mi sklepamo svojo sodbo o sedanjem dijaškem gibanji: denašnje gibanje mej avstrijskimi slovenskimi in slovanskimi dijaki se označuje po svojem počet,ku in konečnem smotru kot delo revulucijonarne panslavistične stranke, katera bi rada avstrijsko slovansko mladino, odtujivši jo cerkvi in krščanstvu, dovzetno naredila za svoje ideje, da jo porabi za svoje svrlie ob prvi vseobčni politični in socijaini revoluciji, kateri gre naproti Avstrija in Evropa. Dijaki, kateri se vzgajajo v duhu dijaških čeških in slovenskih naprednih listov, bodo v prvi revoluciji strejali z barikad klicaji: Živela vseslovanska republika ! Pereat Avstrija! Vi pa, ki ste postavljeni mladini v varuhe in odgojitelje, odprite oči in zabranite preteče zlo, da ne pride ura, ko se bo reklo : P r e k a s n o je!
*
* *
Resnično je: nekaj časa sem si naši nasprotniki s podvojenim trudom in žrtvami prizadevajo slovensko dijaštvo v svoj tabor zvabiti. Čemu, je prejasno. Slovenskim liberalcem se, posebno po I. katoliškem shodu, tla pod nogami majejo : vmikati se morajo na celi liniji, zatorej so jo na stran zasuknili: izmej dijakov, prikodnih slovenskih razumnikov, si hočejo rekrutirati novo vojsko. Dobro so jo prevdarili: je dijaštvo njih — potem je njih tudi prihodnost. — Vsekaker liberalci so v tem pogledu naredili ■en korak pred nami.
Kaj je tedaj nasproti temu nam storiti ?
„Ker gre tu za sekto, katera se je v vse vrinila, ni dovolj se omejiti na samo obrambo nasproti njej, ampak treba pogumno stopiti na bojišče, da se z njo merimo. To boste vi, ljubi sinovi, storili, ako boste nasproti postavili tisek — tisku, šolo — šoli, društvo — društvu, shod — shodu, dejanje — dejanju'1. S temi besedami spodbuja sv. Oče Leon XIII svoje Italijane za boj proti framasonski sekti. Te besede morajo tudi nam biti vodilne v boji proti — liberalni sekti slovenski.
Pred vsem seveda moramo proti njih nakanam in zalezovanju braniti, karkoli imamo dobrega, posebno pa nedolžno, neizkušeno mladino, naš najdraži zaklad. Kaker šolskih oblastev, tako tudi starišev in vseh, ki kakerkoli imajo kaj vpliva ali veljave pri mladini, dolžnost, n a j s v e t e j š a dolžnost je dijake odvračati od društev in zadrug, v katerih veje duh češkega radikalstva in husitstva, v katerih se mladina uri v bo-renji tej napeljuje k dueliranju, odvračati — posebno o počitni-
«311 — oil veselic, kjer se shaja mladina obojega spola na ples, kjer abiturijenti s preparandinjami se zabavajo cele noči, odvračati od liberalnih in radikalnih listov, kaker so „Slovanski 8vet“, „Vesna“, ,,Slov. Narod“ itd, odvračati sploh o 1 vsega, kjer sodelujejo ali se vrivajo ali celo prvo besedo govorijo radikalci. Dobrohoten opomin, podprt z umovnimi razlogi, bi marsikateremu srednješolcu oči odprl in ga odvrnil od društev, od krogov, ki so zanj pogubni. Mladina ni dovolj podučena o pogubnosti liberalnih društev in listov; ona, večkrat ne sluti nič slabega, posebno ako vidi celo duhovne, kako si naročajo in bero take liste ali pa sklepajo prijateljstvo z ljudmi, ki v cerkev ne hodijo, ki ne prejemajo sv. sakramentov. Ni vsa mladina, tudi na visokih šolah, tako pokvarjena, da bi se ne zdogovedela ter ne krenila se slabe poti, ako bi o	pravem	času došla	ji	do-
bra beseda iz ust skušenega moža.
Toda braniti se, ne zadoščuje — treba tudi dejanje dejanju nasproti postaviti. In prav to je, o čemer hočemo dvoje besed spregovoriti.
Ne rečem sicer, kaker bi se od naše strani nič ne storilo, da si pridobimo ljubezen in srca učeče se mladine. Nikakei — tnarveč stori se veliko, prav veliko. Koliko dijakov se šola od krščanske ljubezni! Odtegnite jim danes vso podporo, ki	jo	dobivajo od duhovnov, od redovnikov in	družili,	ki dajejo v	imenu
Kristusovem, zasezite vse vstanove in štipendije duhovske — jutre se vam na polovico izpraznijo srednje in visoke šole.
Pa to ni vse, to ni zadosti. Da dijake iztržemo vplivu Paših nasprotnikov, ki so nasprotniki resnice in nravi krščanske, moramo poleg materijalne podpore, ki jim jo naklanjamo,
1.	podpirati, vzgajati jih tudi duševno. Ta odgoja obstoji najprej v tem, da mladino napeljujemo k učenju resnih, Vzvišeniših predmetov, pred vsem filozofije. V šoli se dandanes filozofija ali sploh ne uči, ali pa se predava kriva. Sploh je de-Pišnja šolska znanstvena odgoja taka, da učenci ne pridejo in skoro niso vstani priti do določnega, do jasnega načelnega Uaziranja. Temu kriv je najbolj skepticizem, kateremu se pokori današnja nekrščanska veda, pa nebrzdana prostost javnega poduka, katera omogočuje, da vsak profesor predava, kaker se Ujemu poljubi, ne glede, kaj in kako drugi uče; vsled tega isti Učenci od svojih raznih učiteljev slišijo nauke, ki se skrajnostno izključujejo. Tako se v duhovih zatira vera v objektivno veljavnost umstvenega spoznanja in resnice. Kjer pa ni določenega, trdnega umstvenega prepričanje, je spodnesena podlaga značaj-Uosti pa krepostnemu življenju. Tako vzgojena mladina postane kaker igrača lastnih strasti, tako orodje brezvestnih zapeljivcev. 'l'udi se dandanes mladina po javnih šolah premehanično vzgaja; daje se ji premalo navodila in priložnosti, da bi si duševne zmožnosti izurila in vjačila ter tako prišla do samostojnega
mišljenja. Sprevidevši ta nedostatek smo ni začeli v svojih pis-mdi do slovenskih dijakov prigovarjati našim srednješolcem, naj bi se pridno vadili v izdelovanji raznih vprašanj, katera jim razpisujemo. Vspeli kaže, da ta misel je bila srečna. V teni o-ziru bi se pri mladini lehko dosti doseglo. Naj bi po mestih, kjer se šola naša mladina, temeljito izobraženi, v filozofiji zvedeni možje sposobniše dijake navajali k učenju filozofije, spodbujali za pisateljevanje, preskrbovali jih s primernimi knjigami modroslovskega značaja in, ako le mogoče, tudi sami o prostih urah predavali filozofijo ter jih vpeljavah v njen študij.
2. Tudi d u h o v 11 o moramo mladino vzgjati. Državna šola stori v tem oziru malo ali nič. Vera, najkrepkejše o d gojilo, se dandanes opušča. Česar ne stori javna šola, moramo mi sč svojim trudom dopolniti zunaj šole. Nevarno je, zelo nevarno mladino gmotno podpirati, a zanemarjati njeno duhovno odgojo. Vboštvo dijaško in trpljenje je večkrat veliko, zatorej je dijak, da dobi podpore, pripravljen vse storiti. Tako se prerado zgodi, da marsikateri dijak, ko se hoče priporočiti duhovnom, se hlini pobožnega, poštenega. Da si tedaj mej dijaki z lastnimi žrtvami ne vzgojimo hinavcev in prikritih sovražnikov cerkve in našega stanu, skušajmo tiste, katere gmotno podpiramo, tudi duhovno poplemeniti in krščansko, nravstveno odgojiti. Najprimerniše sredstvo za to so marijanske kongregacije, nadalje razširjanje dobrih listov in knjig, vabljenje dijakov k cerkvenim slavnostim itd.
3. Dejanje proti — dejanju ! Ne le to — tudi taktiko naših naprotnikov moramo posnemati t. j. kar je mogoče in kar je prav, moramo tudi mi naše dijaštvo — organizovati in sicer enotno organizovati. Sicer je ta točka težiša kot bi se zdelo in, ako sploh kje, moramo tukaj biti previdni. Zatorej smo pa rekli-organizovati, kar je mogoče in prav. Tri organizovanji dijakov si moramo postaviti kot glavno vodilo : mladina potrebuje v vsem in povsod vodstva poštenih, izkušenih mož. Mladina, karkoli počenja, kakorkoli se združuje, ne delaj tega po lastni pameti, neodvisno od zrelejše starosti. In ako ne bomo mladine pa njenih društev in društvenega delovanja postavili pod nadzorstvo in vrhovno vodstvo trezno mislečih mož, bo ona v kratkem žrtev brezvestnih agicatorjev in političnih fantastov, kateri se tako radi vtihotapijo v dijaške kroge, da mlade duhove razgrevajo in si jih izkoriščajo za svoje skrite namere. Mladina neizkušena, nevedna, ne more stati na lastnih nogah, to pa najmanj v sedanjih časih, ko je življenje tako viharno, polno slabih vzgledov in nevarnosti. Mladina — vedoma ali nevedoma — je vselej vodjena ; in mej tem ko si domišlja v popolni neodvisnosti razpravljati in določevati o ženskem vprašanji, o reorganizaciji monarhije, o vojnih zadevah, govori in ponavlja vedno le to.
kar so ji v pamet vcepili in na jezili položili starejši — vidni -ali nevidni — voditelji.
Akademikom postava dovoljuje, da smejo društva snovati. Prav. Nespametno bi bilo, da bi se mi ne posluževali tega prava, tem bolj, ker faktično biva vže brez števila akademičnih društev, v katerih veje vse drugačen nego krščanski duh. Tudi mi želimo in smo pripravljeni vse storiti, da se po vseučiliščih zasnujejo društva s krščanskim programom. Vže so se tudi mej slovenskimi akademiki vsrčili nekateri, da so krepko stopili pred slovensko občinstvo razvivši katoliško zastavo. V tem junaškem činu pozdravljamo začetek novega gibanja, novega življenja v slovenskem dijaštvu. Kaker duh vesnjanski iz vseučiliščinih krogov čedalje boli prodira tudi mej srednješolsko dijaštvo, tako upamo bode tudi duh katoliške „Danice“ v krščanskem smislu tudi druge dijake probujal in premlajal. Reakcija se je začela. Pa ne le po duhu, ampak tudi po vodilnih faktorjih se ima katoliško gibanje v slovenskem dijaštvu od dosedanjega protikatoliškega razločevati. Tu vodijo dijaštvo skrivni, sumljivi faktorji, kateri svoje žrtve zajete držijo v slepilnih frazah in v fantastičnih obetanjih, tam se gibanje postavlja na podlago jasno, točno določenih resolucij katoliškega shoda, tam akademikom in dijakom roke v pomoč podajejo izkušeni možje, kateri ne poznajo skrivnih nakan, tam se z akademiško inteligenco prijateljski zavezuje učenjaška „Leonina“, da ji gmotno in duševno pripomore dosegati vzvišene, plemenite namene.
Da, pod vodstvom učenih, poštenih, krščanskih mož bujno raz-cvitaj se, mnogolično, vsestransko razvijaj se akademiško življenje in blagonosno vplivaj tudi na ostalo slovensko dijaštvo. Krščanski akademiki razumejo, kako potrebna, kako koristna je mlade-nm človeku nekolika odvisnost od avktoritete, od dobrega sveta starejših, bolj izkušenih mož; krščanska ponižnost pa jih uči taki avktoriteti radovoljno podvreči se. V smislu katol. shoda bi se imelo ne le na Dunaji, ampak tudi v Gradci osnovati kat. a-kademiško društvo, tako da bi vso katoliško mislečo akademiško mladino vezal in oživljal isti duh. Ta zveza seveda bi morala počasi dobiti tudi v javnosti glasilo. Mi nismo nikaker proti temu. da bi katoliški akademiki imeli glasilo, v katerem bi razglašali skupne zadeve, vadili se v razpravljanji raznih vprašanj, spodbujali se k vstrajnosti itd. Ne delajo prav tisti, kateii kar a priori vsak dijaški list obsojajo kot početje otročje, smešno. Mi vemo, kolikim skušnjavam je izpostavljen dijak, kako lehko se jim da premagati, ako ne obrne svoje pozornosti na kaj višega in ne posveti svojih moči obdelovanju resniših predmetov. Pisateljevanje ali vsaj vaja v pisateljevanji bi muogoterega dijaka in akademika napeljala h gojenju vede, privadila ga delu in rešila ga duševnega pogina.
Da, ravno skupen dijaški list, katerega vrejevanje pa bi moralo ostati edino pii akademikih, kajti srednješolci so sploh nezreli in nesposobmi za javno delovanje, tak skupen dijaški list bi pot pripravil k enotni organizaciji ne le akademikov, ampak tudi ostalega srednješolskega dijaštva. Ta organizacija bi imela pred vsem obstati v tem, da bi se v dijaštvo vvedli in v njem vtrdili zdravi krščanski nazori, da bi tako počasi preši-njeno bilo od duha krščanske resnice. Kar se pa tiče osnovanja veselic in celo plesov, ali shajanja k skupnemu zborovanju o po-čituicah, skupnih izletov — kaj takega in enakega bi mi za srednješolske dijake ne mogli priporočati, ker znano je, kako lehkomiselna je mladina in koliko pohujšanja se godi o takih prilikah; in, ako ne drugega, imajo ravno o takih priložnostih nepošteni agentje najlepšo priliko vkrasti se mej dijake in leh-koverne mladiče speljavati na svojo stran. Organizovanje mej dijaštvom na sploh torej omejiti bi se moralo na razširjanje in vtrjevanje pravih nazorov v dijaških krogih s pomočjo občega dijaškega glasila, katero bi pa izdajali in pisali vseučiliščniki. 0-žiše družbeno delovanje, prirejevanje veselic, sklicavanje shodov — to naj bi ostala zadeva edino akademikov.
Toda, ali bi se ne dalo tudi za časa počitnic koristno po-vspešavati nekako zbližanje mej dijaki sploh, in posebe tudi mej srednješolci? To je težko vprašanje, katero nam daje misliti v že dolgo časa. Ne mislimo ga vže zdaj vsestransko rešiti ; najbrže se drug pot k njemu povrnemo. Pa bodisi kaker hoče : mladine sredješolske nikaker in nikdar sami sebi prepuščati; vsako zbli-žavanje, vsako shajanje v katerekoli namene ostati bi moralo (pod nadzorstvom in vodstvom ali profesorjev ali drugih vestnih mož.
4.	Da otmemo naše dijake mrežam liberalstva, moramo jih slednjič k sebi vabiti z vsemi dovoljenimi sredstvi. Premislimo,, da šolska mladina je izšla iz domače družine, kjer jo je ogrevala in gojila ljubezen starišev- Mladina je zvrastla pod blagodejnim vplivom materine in očetove ljubezni, mladina je vajena ljubezni ter hoče ljubljena biti. Žalibog, da ravno v javni šoli ne najde večkrat mladina pri učiteljih ljubezni, ampak le strogost, čmer-nost, nepotrpežljivost; zatorej ostane njeno srce zaprto, mrzlo,, nezaupno. Pa ravno radi tega se mladi dijak tem raji odpre in razodene tistemu, ki se mu zna približati s prijaznim očesom, ki ga ogovori blagovoljno. Da bi li mogli malo ostresti se o-soimosti, ki mlade dijake tolikokrat odvrača, da se zaupno duhovniku ne bližajo in si celo nasnujejo čudne pojme o naši neotesanosti in nevljudnosti 1 Ena sama prijazna beseda, eno vabilo na dom je vstani kar naenkrat razgnati predsodke, katerih so dijaki neredkokrat polni proti nam. Zatajiti se moramo, žrtvovati, vblažiti besede in omiliti vedenje, ko nam jf*
občevati z dijaki, dasi bi jih morda našli v krivih nazorih in v-dane raznim napakam, kajti mladina ne greši navadno iz hudobije, ampak bolj iz nevednosti ali lehkomišljenosti. Kako lehko je duhovnemu pastirju, ki ljubi mladino, dijake iz bližnje okolice kdaj zbrati pri sebi, napraviti z njimi kak izlet ali znenadiii jih s kako prijetno zabavo! Ljubezen je iznajdljiva. Poznam nekatere župnike, katerih hiša je dijakom vedno odprta, kateri so vže pri marsikatem dijaku s prijaznim obličjem, s prigovarjanjem, z o-pominanjem, pa tudi, ako je bilo potreba, s katero gmotno žrtvijo, obudili spoštovanje, do služabnikov Božjih, napolnili jih se zaupanjem, z ljubeznijo ne le do sebe, ampak tudi do sv. cerkve in v odločilnem trenotku od slabe poti odvrnili jih na pravo.
Se enkrat: imejmo gorko s i c e, ljubeče srce do dijakov, in bodimo prepričani, ako jih mi sveto, odkrito ljubimo, bomo t u d i s a 111 i našli ljubezni pri njih, in prido bivši jih zase p 1* i d o-b i 1 i j i h bomo tudi za sveto stvar.
Ako bomo tako vsak po svoji moči, vsak na svojem mestu za dijaštvo delali, se mora našemu zedinjenemu prizadevanju posrečiti, da za prečimo nakane naših liberalskih nasprotnikov ter v kratkem večino našega dijaštva vidimo zbrano pod zastavo sv. križa in Kristusove vere.
Krepko in nevstrašno naprej ! Sovražnik naš, on se mora, Vmakniti!
Kot nekak argumentom ad hominem tistim nevernim Tomažem, ki, izgubivsi vero v vresničenje idealov, vedno roke križem drže in dvomeč z g avo majejo, češ, neumno je vstavljati se časovnemu toku, pa tudi v spodbudo našim vrlim mladim prijateljem in somišljenikom, gospodom akademikom na Dunaji in drugim dijakom na S ovenskem, nadi boljše bodočnosti, priobčujemo k sklepu nekaj priznalnih izjav, ki so nam došle iz akademiškili in dijaških krogov.
Dr. Mahnič.
*
* *
Zaupnice.
Velenčeni gospod doktor !
Dandanašnji, ko se bije po vesoljnem naobrazenem svetu boj resnico in lažjo, ko liberalizem gmotno in duševno vniČuje narode ter mogotci brez Boga skušajo rešiti socijalno vprašanje, bili *te Vi prvi, ki ste brez strahu dvignili mej Slovenci prapor katoliški. —
Vam, zastopniku onih idej, katere ste prvi zaceli določno širiti mej Slovenci, čestitajo na odlikovanji najiskrenejše katoliški slovenski velikošolci na JJnnaji.
Josip Jaklič,	Jurij	Langer,
stnd. jur.	stud.	med.
Fran Pirnat,	Franc	Jankovič,
stud. med. vet.	sluš.	med.
Viljem Schweitzer,	Zvonimir	Dokler,
cand. jur.	stud.	phil.
Viktor Zupanc,	Franc	Prosenc,
cand. jur.	sluš. modrosl.
Janko Brejc,	A. Mihalič,
sluš. prava.	drd.	med.
Velenčenemu gospodu gospodu msgr.
dr. ANTONU MAHNIČ -U,
profesorju bogoslovja v Gorici.
Divjal je boj v deželi bratomoren, liazdjati htel je vrag kraljestvo pravo,
A ljudstvo, kralju zvesto, v boj z zastavo Itiad vraga vodil je vodnik uzoren.
Takoj premagan je sovrag uporen,
Ovenča z vencem kralj zmagalcu glavo,
"Navdušen kliče ljud vodniku slavo,
Možu, ki kralju vedno je pokoren.
A Vas, ki branite resnico sveto,
Hrabro zavračate temino kleto,
N akitil Lev je sam s častjo in slavo.
In mi, pod prapor Vaš hoteč dospeti,
Castitamo Vam, za resnico vneti,
Vzor saj Vaš na pot nas vodi pravo!
Ljubljana, dne 28. vel. travna 1893.
Sledi dvajset podpisov ljubljanskih višegimnazijcev.
Zgodovina celjske dijaške nezaupnice.
Iz C elja se nam piše od prijateljske strani:
Dijaško nezaupnico, katera je v „11. K.“ natisnjena (glej na platnice let. II. zvezka), napisali so trije ali štirje sedmošolci prav na tihem. Da ne bi nikdo zvedel, podpisali so tuja imena.
Vsi drugi dijaki niso prav nič vedeli o oni dijaški nezaupnici. Dijake je žalilo to neznačajno ravnanje, ker so pisali v imenu cele gimnazije, akoravno niso bili nikakeršni zastopniki. Nekaj osmošolcev je takoj sklenilo, nezaupnico kot laž razglasiti. Napisali so torej pripombo k dijaški nezaupnici. Podpisanih je dvanajst dijakov 8. in 7. razreda; lahko bi jih še bilo več, a da bi stvar tajna ostala, dokler se ne priobči pripomba v kakšnem listu, niso hoteli iskati več podpisov.
Pripomba Jc „ Dijaški nezaupnici“.
Slučajno smo zvedeli, da je poslala neka četvorica celjskih višegimnazijcev g. dr. Mahniču dijaško nezaupnico. Ker nismo naročniki „Rimskega Katolika1*, izposodili smo si dotični zvezek. Ker bi tudi mi grešili, ako bi molčali, izjavimo, da je vsa ona zmes iz enega in istega razreda. Eden ud tega literarnega zbirališča bi že tudi rad bil osmošolec, česar mu gotovo ne bo ni-kdo zameril, saj je pisal v postnem času in se ravnal po reku : Bolje danes nego jutri. „Toliko, da se ne bo mislilo, da je“ kdo zastopal celjske višegimuazijec ali morebiti „yse štajersko <lijaštvo“.
Celje, 20. maja 1893.
Sledi dvanajst podpisov.
Pazite, kako berilo podajete mladini! J
Slišali smo, da namerjajo nekateri gospodje v Gorici prijeti z nekako novo narodno biblijoteko, katera bi imela prinašati posebno slovenske prevode iz raznih slovanskih slovstev. Mislijo s tem slovenski mladini, v prvi vrsti dijakom, dovažati ■duševne hrane in razvedrila. Mi nismo načeloma nikaker proti takim in enakim početjem, da so le resnično potrebna in pa da se vestno pazi, kako berilo se podaja mladini. Ker mi tudi nekoliko poznamo šolsko mladino pa njene prave potrebe, naj se nam dovoli tu spregovoriti dvoje besed.
Kar se tiče potrebe, dvomimo zelo, ali bi resnično kazalo naši mladini dovažati še druge leposlovne hrane mimo tiste, katero vže dobiva. Leposlovna hrana, kakeršno podajejo take bibli-joteke mladini, obstoji večidel iz povestij, novel in romanov. Te vrste proizvodi so plod domišljije in isto tako vplivajo tudi na domišljijo bralčevo. Domišljija v mladini je pa vže po naravi živa, preživa; odgojitelj mora tedaj biti prav previden, da se
gojenčeva domišljija ne razvije prebojno na škodo ostalim dušnim vzmožnostim. Vsled tega bi nastala v mladem duhu disharmonija ; podobe, s katerimi se preobloži domišljija, zatlačijo in vdušijo druge vzmožnosti. Iz dijakov, katerih glavno delo je brati povesti in romane, bomo dobili ne značajnih mož, ampak pomehkužene sanjače, brez jasnih načel, brez vsake voljine jakosti. Nekaj leposlovnega beri mladina, da si vblaži estetično čustvo, vsakemu človeku več ali manj prirojeno; a nikjer bolj ne velja stari „ne nimis“ nego tukaj. Mi smo po vsakdanji skušnji prepričani, d a mladina dandanes preveč leposlovnega bere. Krivi temu seveda so največ tisti, kateri dijakom v glavo yte-pajo, da nihče ne more biti omikanec, kdor ni vsega prebral, kar so nam naši pesniki in novelisti spisali. V edinem čitanji je baje prava, je vsa omika! Mi bi znali iz lastne skušnje navesti brez števila vzgledov, kako je ravno strastno branje leposlovnih del, novel in romanov, najnadepolniše mladeniče duševno vlenobilo in nravstveno vgonobilo. Ko pride dijak v šestnajsto, sedemnajsto leto, ne spobujajmo ga k branju romanov in povesti, saj je vže tako poln poezije, ampak skušajmo ga navesti, da se poprime kakega resnišega predmeta ponudimo mu knjigo, ako-ravno ne strogo filozofično, vender pa tako, ki bo ga napeljavala k mišljenju. Tedaj je čas, da se miselna moč obudi in razklene, ako hočemo iz mladeniča vzgojiti si moža.
Toda pustimo vprašanje o potrebi ali nepotrebi novega leposlovnega berila — kar pa moramo zahtevati od takega početja, je drugič, da se vestno pazi, kaj se mladini podaje. Mi si na sploh od enakih biblijotek malo prida obetamo. Znana „narodna biblijo-teka“, katera se je pred leti osnovala v Novemmestu, je narodu in šolski mladini (katera skoro edina kaj takega bere) prelagala celo — Turgenjeva. Nas je vže večkrat zgrabila sveta jeza, in povedati smo mislili dotičnim „biblijotekarjem“, kar jim je šlo. Še slabši bila je Jurčičeva ,.Slovenska knjižnica11. Opomnino le na „kalifornske povesti11. Koliko čistih duš slovenskih ste / omazali !
Pazite torej, gospoda, ki mislite mladini podajati novega berila ! Mi nad vse druge zaklade slovenske cenimo tisto sveto nedolžnost in čistost, s katero odičeni slovenski otroci [in mladeniči dohajajo z dežele v mesto. Ta bodi vam nedotakljiva t Mi jo bomo čuvali. Ako bi imela priti v nevarnost, bomo povzdignili glas, da bo slišal celi svet!
Govorijo pač jasno !
Petrograjsko „Slavjansko blagotvoriteljno Občestvo11, kate-' rega panslavistične tendence so obče znane, je nedavno obhajalo svojo petindvajsetletnico. O tej priliki je govoril tudi g. Anton
Jakič, vrednik v Pulji izhajajočega „11 Diritto Croato“. Pozdravljal je petrograjske panslaviste tudi — v našem imenu: „Name je prišla vrsta, da izrazim srčno pozdravljenje v imenu daljnega naseljenja primorskih Hrvatov in Slovencev . . . Bratje, z bregov Adrije .... pozdrav Vam od mnogoštevilnih mojih sorojakov, Hrvatov in Slovencev Istre, Trsta in Gorice, naročivših meni biti izrazitelju njih ueizmenljivih bratskih čuvstev k veleštovaneinu Slavjanskemu občestvu, katero po-števa kulturne in verske interese slovanske. Zagotavljam Vam, da moje besede prihajajo iz globine naših src..."
Tako tedaj! M i smo naročili g. Jakiču, naj gre v našem imenu pozdravljat razkolne Ruse ?! Mi slovesno prote-stujemo proti izjavam g. Jakiča. Z nami protestujejo gotovo tudi vsi naši katoliško in avstrijsko misleči listi, pred vsem „Edinost“ in „Soča“, od katerih tudi pričakujemo, da se pridružijo našemu protestu, da opominajo g. Jakiča na veliko predrznost, s katero se je osmelil govoriti v imenu zvesto katoliških in avstrijskih Slovencev, tem bolj ker je katolicizem in avstrijski patrijotizem Jakičevega lista na zelo sumljevem glasu.
Pa poslušajmo dalje govor g. Jakiča:
„Žal, da nas razdeljuje dandanes verska razlika: Hrvati in Slovenci, ki so imeli cirilometodijsko cerkev, so v tečenju vekov pod pritiskom latinistov bolj in bolj izgubljali narodno vero, naposled so podlegli vplivu in g o s p o d s t v u z a p a d-ne cerkve. No zopet se kaže privezanost k staroslovenskim tradicijam. Teh tradicij niso mogli odstraniti ne tuji vplivi, ne pritisk sočasnih latinizatorjev. Pritisk pa rodi odtisk, in tako se krepi stremljenje za povratom c i r i 1 o m e t o d i j s k e c e r k v e.“
G.	Jakič tedaj obžaljuje, da so Slovenci in Hrvati podlegli vplivu in g o s p o d s t v u z a p a d n e c e r K v e. Ta cerkev je edino zveličavna, sveta rimsko-katoliška cerkev. Jakičeva želja je, da se Slovenci in Hrvati spet odtegnejo gospodstvu rimske cerkve t. j. da od nje odpadejo in prestopijo — kam ? No, kam, ako ne v tisto rusko grško cerkev, za katero mej Slovani toliko deluje petrograjsko slovansko občestvo, na katerega slavnosti, v katerega smislu je govoril gotovo tudi g. Jakič — kako bi bil sicer njegov govor „navdušeno sprejet11 ? Označivno za zvijačnost naših razkolnik panslavistov je tukaj, da g. Jakič pravoslavno rusko cerkev identiiikuje s cirilometodijsko. Sv. Ciril in Metod nas imata prignati tedaj v razkol!!
In take ljudi, kaker je g. Jakič, in liste, kaker je njegov „Diritto“, javno hvalijo, proslavljajo, priporočajo nekateri Slovenci! Tako se vceplja narodu v srce razkolništvo. In vendar še zdaj moramo slišati, da mahamo po pošastih, katerih n i, katere smo si v svoji razgreti domišljiji sami nasnovali ?! Kaj pravite k temu, ve vrli katolikinji — Soča in Edinost ? — Mi pa ne bomo
jenjali spet in spet opominati : Ako pojde v Primorji z rusko-pravoslavno propagando tako naprej, mora prej ali slej — toda enkrat gotovo — priti v narodu do razkola.
Cerkveni Glasbenik.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in vpravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov", Poljske ulice, št. 10.
Radi bi priporočili ta list, kaker zasluži in sicer ne samo sotrudnikom, ampak tudi — naročnikom. List sicer zalaga Ceci-iijino društvo, ali plačavati bi ga imeli naročniki. Teh pa ni toliko, koliker bi jih moralo biti. Vsaka farna cerkev na Slovenskem bi morala naročiti Cerkveni Glasbenik za pevce in organiste. Članki in dopisi so prav lepi. V XVI letnikih je nabranega mnogo berila, ki naj bi bilo vedno pri rokah pevovodjam in organistom. Cerkveni Glasbenik brani z besedo in z vzgledom cerkvene zhpovedi o glasbi. Posebno moramo pohvaliti blag. g. I. Mantuanija, mladega učenjaka (na Dunaju), ki priobčuje v Glasbeniku svoja temeljita raz-iskavanja o slavnem skadatelju rojaku Gallus-u. —
List ima tudi glasbene priloge, katere vrejuje in večinoma tudi prireja Ant. Foerster, čegar ime je porok pravilne skladbe.
V časih novih načrtov ne pozabljajmo starih, katere vže imamo vresničene. Vsakemu prijatelju vzvišene cerkvene glasbe bodi skrb, da se Cerkveni Glasbenik ohrani in razširi.
Za mlade pisatelje
so darovali:
P. n. g. I. I..............-............................
„	„	„	Voh Jernej, nadžupnik v Konjicah	.	.	.
„	„	Virant J., župnik v Mokronogu	....
I,	„	„	Ceket Franz, vikarij v Štjaku..................
„	s	„	Smrekar Franc, vikarij v^Medani	....
„	„	„	Hvalica Anton, dekan v Šempetru	pri Gorici
*
* *
Priporočamo spet blagim dobrotnikom mlade pisatelje, katerih število narašča od meseca do meseca. Ljubezen do sv. cerkve in domovine zahteva dandanes veliko žrtev, katere pa ne obetajo nikjer toliko sadu kaker pri mladini. Podpirajmo dijake na viših in srednjih šolah, da si vzgojimo vojsko za sveto stvar gorečih, nevstrašnih mož. To je naša bodočnost!
for.
0
1 I
10
5
5
katerim se žrtvujemo za dobro stvar, vender obraja dober sad. Res, da se je in se bo še morda v naše vrste priklatil marsikdo, ki vse kaj drugega išče pri nas nego resnice. Pa to bodo le izjeme; taki se bodo počasi izločili, kaker pleve izmej zrnja Mi odločno obsojamo, kar se po liberalnih listih tolikokrat ponavlja, češ, Vs* akademiki, više-gimnazijci ali sploh posvetni razumniki, kateri izpovedalo naše nazore, so — farizeji, hinavci, kruhoborci ! Kaker bi nezmisel naših nazorov jako očitna bila, da bi nam ne mogel pritrditi noben misleči človek! I’a hvala Bogu, da ni tako 1 Iz, akademiških krogov ne pričakujemo sicer velikega šte-v'la, a tudi v njih bivajo nekateri možje, katerim ni do našega kruha niti do hoveev naših, katere sklepa z nami ista 111 i s e 1, isto pr epričanje. Daje res luko, o tem prepričati Vas ima bodočnost — Da ste mi zdravi !
G. dijak n. Š. — Vi se opravičujete? Ne bojte se. da bi Vam bil jaz zame-r'l, ker niste -- podpisali zaupnice! Ne, stvar ima drugačno lice. Zvedel sem, da v resnici igrate vse drugačno vlogo, nego meni kažete. Jaz ljubim in spoštujem odkrite značaje. Nič mi ni bolj zoperno nego hlimba, ker s takim človekom se ®e da sploh občevati. Potolažite se torej. Kar se me tiče — odpuščam Vam vse, e hočem, da bi mene še nadalje za nos vodili.
„Vesne“-
kaker .se nam poroča od več strani, sramujejo ne le slovenski akademiki — 'jvzemši malo peščico hrabrih «boriteljev» in -sablarjev* — ampak celo višegimna-Z|lci. Naravno ! Nazori Vesnjanov so tako otročji, a domišljavost in ponos pri vsej duševni revščini sta tolika, da beročemu res prihajajo v spomin besede : Difficile ,®atyram non dicere «Odgovarjati toliki nesramnosti ne zdi se dostojno naši e*sti», «Ako bi imel akademik tako malo ponosa v sebi, potem ga pa vže privoščimo dr. Mahniču, kajti gotovo bi bil tak človek le duševna ničla, ki bi vdala iz kruhoborstva — f ar i z e j s tv 11.» — «Ali radi tega -- dr Mahnič — e ne sme misliti, da so tudi drugi nezmožni (kot 011) idealnega mišje.nja', S lakirni in enakimi krepkimi reki se nas otresajo. — Posebno sta pa jezik in zlog *Vcsne» na. več mestih — pod vso kritiko. Mi bi res njenim vrednikom 111 pisanjem svetovali, da hi delo odlož il za eno leto pa mej tem pridno prebirali Janežičevo ali katero drugo slovnico. Jaz sem koj pripravljen izbrati tri četrtošolce, kateri so vstani trikrat pravilnejšo slovenščino pisati kot jo znajo gospodje vesnjnni.
In vender vedno povdarjajo, da «Yesna» je glasilo vseh slovenskih akade-niikov in dijakov — izvzemši malo peščico farizejskih kruhoborcev, ki se zovejo ‘laničarji ; kdor njih, Vesnjane, žali — žalil je slovensko dijaštvo: oni hočejo biti duša. oni srce vsega dijaštva ! Človek bi res mislil, da se ime «Vesne» 'h Vesnjanov v slovenskem dijaštvu izgovarja sč svetim strahom in češčenjem I A naje tako bahanje pesek oči, in kako malo veljave imajo dunsjsko-celjski naprednjaki v slov. dijaških krogih, naj pojasni naslednji odlomek iz pisma, ki smo J® pred tremi meseci dobili od osmošolča z ljubljanske gimnazije : «Veleučeni g. doktor ! — V zadnji štev.lki « Vesne* nahaja se člnnek, da smo vsi dijaki onih nazorov kot «Vesna». Ker je to očitna laž in ker med nami, med 34 osmošolci, komaj trije ali četirje dobivajo Vesno, tedaj se pač lahko prepričamo, kakšno trobi oni dopisnik. Ako je med nbiturijenti tako malo navdušenja, koliko mani Ha mora biti med ostalimi dijaki ! Kakšno agitacijo delajo že sedaj «Savani» med osmošolci za svoje društvo, to bi Vas tudi vtegnilo zanimati. «Poslano, prošnja, P°ziv» itd, se vrsti dan za dnevom mej dijaki, in tu nam učeni akademiki razlagajo, kako prijetno je na Dunaju, kako možato je «sab]anje», kako nas «n e poklica ni preroki vabijo v s.emenišče, pa visokošolci upajo, da se ne bomo dali Voditi od «framasonskih duhovnikov* itd.
Tako se nam poroča tudi od drugod, isto se nam zatrjuje od dijakov,
* katerimi osebno občujemo. — No, upamo, da Vesnjani propadajočemu liberuliz-11111 na Slovenskem vsekako ne pomorejo na noge!
OBSEG
II.	zvezka »RIMSKEGA KATOLIKA"
Pogumno in odločno naprej !.......................str.	258
Slovenska Leonina....................................„	263
Učenost pa modrost — ali česa nam je najbolj treba? — II. Učenost pa modrost glede na človeško srce. — III. Učenost pa modrost glede na človeško delovanje. Sokrat — podoba zgolj naravne modrosti ter starosta zdravega modrovanja. — IV.
Sklep. Kristijanstvo in modrost; Lessing — vzgled novodobnih prevzetnih učenjakov, odtujenih kristijan-stvu. Kristus — naj viši vzor	ter	početnik	modrosti	„	273	■
David Friderik Strauss. — II. Straussova mitična hipoteza o evangelijih..........................................„	285
Apologetični razgovori. Kako spričujejo učenjaki, da veda in vera si ne nasprotujeti. —. Je li res, da v narodih tem bolj gine vera, čim bolj napredujejo v omiki? — Veda pa cerkev in papeštvo. — Jeli res, da najnovejši rezultati znanstvenega raziskovanja nasprotujejo verskim dogmam	?	Večni	atom ?	„	293
Odgovori na vgorore	'....„	30S
Nadaljni vgovori.........................................  306
Žensko poglavje. Zakaj smo se lotili pisati o ženskah?
— Kdo stoji dandanes za ženskim vprašanjem ? —
Pretirano češčenje ženstva na Slovenskem. Prešeren.
— Kaj včinja tako žensko malikovanje na ženskah samih ? — Žena vstvarjena. — Zakaj je prav in naravno, da je žena podrejena možu ?	„	307
Slavizem in panslavizem s posebnim ozirom na Slovence. —• I. Zgodovinski razvoj narodne zavesti v Slovanih. — II. Slavizem po katoliških načelih. — III. Slavizem po breznačelnosti liberalcev.
— IV. O .kulturni vzajemnosti slovanski. Poslanstvo slovanstva...............................................................................  321
Bolgarija in Rim. III. Zlati vek bolgarske zgodovine.
— IV. Propadanje bolgarske države pod Simeonovimi nasledniki	 ............................  337
Dijaško gibanje na	Slovenskem. Zaupnice .	„	356
Raznoterosti. Pazite, kako berilo podajate mladini! —
Pač jasno govorijo ! — Cerkveni Glasbenik. — Darovi za mlade	pisatelje.........................*	369
Dijaška priloga......................................37—56
finalu	■	.39