Poštnina plačana v gotovini S ped. in abbcm. postale - II Gruppo 70 H Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo detle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 u Leto XXVIII. - Štev. 40 (1422) Gorica - četrtek, 7. oktobra 1976 - Trst Posamezna številka Lir 150 CigavajeCerkev? || gj^j |(pjyjjjn0 ppegaiUaMBa SOČMl Dne 26. septembra je sv. oče Pavel VI. dopolnil 79 let. Ob tej priložnosti so se ga spomnili mnogi, tako verni kot neverni. Vsi so se strinjali v ugotovitvi, da je njegovo vodenje Cerkve v sedanjem času izredno težka naloga. Res je, da so vsi papeži morali skozi stiske. Toda sedanji mora skozi stiske, ki mu jih povzročajo predvsem tisti, ki so znotraj Cerkve same. To še bolj boli, kot pravi že kralj David: »Ce bi me sovražnik sramotil, bi pač prenašal; če bi se moj nasprotnik dvignil zoper mene, bi se pred njim skril. Toda bil si ti, tovariš moj, moj prijatelj in zaupnik, ki sva skupaj prisrčno občevala« (Ps 55). To je tragika pokoncilske Cerkve, da največje težave in stiske prihajajo od nepokornih kristjanov. To tragiko občuti papež, občutijo jo pa tudi številni škofje. Odkod to? LASTIJO SI DELEŽ, KI JIM NE GRE Odgovor je dokaj preprost: Preveč kristjanov je, ki menijo, da je Kristusova Cerkev njihova; lastijo si delež, ki jim ne gre. To pravzaprav ni nič novega: že Kristusovi učenci so imeli takšne skušnjave. Piše sv. Matej: »Tedaj je pristopila k njemu (k Jezusu) mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma, padla predenj in ga nekaj prosila. Rekel ji je: "Kaj hočeš?” Odgovorila je: "Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici”.« Drugje pravi evangelij, da so se apostoli prepirali, kdo bo večji v božjem kraljestvu, to je v Cerkvi. Mnogi danes obožujejo prvo Cerkev iz apostolskih časov. Najbrž zato, ker je ne poznajo dovolj. Tudi takrat je Cerkev doživljala podobne krize kot danes; prepirali so se, kdo ima večji delež v Cerkvi. Pisma apostola Pavla so v tem oziru zelo poučna. V pismu Korinčanom piše: »Sporočili so mi o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. Mislim s tem, da vsak med vami pravi: "Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov.” Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni?... Dokler je med vami zavist, prepir, ali niste meseni in ali ne živite po človeško? Kadar namreč kdo pravi: "Jaz sem Pavlov,” a drug: "Jaz sem Apolov”, ali niste preveč ljudje?« (1 Kor, 2). PREVEČ ČLOVEŠKEGA V SEDANJI CERKVI Tako je bilo takrat, tako ali vsaj podobno je danes, za časa Pavla VI. »Mi smo kristjani za socializem,« trdijo eni. »Mi smo Cerkev odrinjenih, revežev, prizadetih (emarginati, handicappati), izkoreninjenih,« hitijo dostavljati drugi. »Mi smo Cerkev mladih gorečnikov,« se oglašajo tretji. »Mi smo Cerkev za Tretji svet,« se znova sliši drugje. »Mi pa smo Cerkev Svetega Duha,« zatrjujejo v ZDA. Iz Francije slišiš: »Mi smo Cerkev tridentinskega koncila, Cerkev Pija V.« Vsem tem in podobnim bi rekli s sv. Pavlom: »Ali je Kristus razdeljen? Dokler je med vami zavist, prepir, ali niste preveč ljudje?« Da, preveč človeškega elementa se je po koncilu sprožilo v Cerkvi med kristjani. Zakaj preveč jih je, ki hočejo biti preroki, apostoli, škofje, papeži, premalo pa takih, ki hočejo biti samo kristjani. Teologi menijo, da je sedaj nanje prešel dar nezmotljivosti. Zato pišejo nekateri kot bi bili apostoli, ki jim je poverjeno, da dajo svetu novo razodetje, takšno namreč, ki bo urezano po željah sodobnega potrošništvu in materializmu predanega človeka. Potem so tu razni bivši opati, župniki, kaplani, nune, ki menijo o sebi, da je nanje prešel dar preroštva, da gradijo Cerkev oporečnikov, zapostavljenih, prizadetih, lačnih in žejnih pravice, češ: Ubogim se evangelij oznanja. Njim se pridružujejo krščanski laiki po celem svetu. Saj je pokoncilska Cerkev odprla vrata laikom. Ti menijo, da je nasto- pila sedaj njih doba, ko bodo mimo cerkvene hierarhije (škofov in papeža) gradili novo Cerkev, ki bo Cerkev delovnih ljudi, ne več Cerkev izkoriščevalcev. KAJ PRAVI APOSTOL PAVEL? Res pisan mozaik znotraj Cerkve, kot ga že dolgo ali morda še nikoli ni bilo. Zato se samo od sebe poraja vprašanje: »čigava je Cerkev?« Kot nalašč je zopet tu apostol Pavel, da nam odgovori in sicer v prvem pismu Korinčanom. Apostol je namreč hotel razložiti tistim, ki so si lastili Cerkev, kako je pravzaprav s to zadevo. Pojasnil je s prispodobo o telesu. Kristusova Cerkev je kakor človeško telo: ima mnogo udov, vendar je eno telo; vsi udje so potrebni, vsak ima svoje opravilo, vendar noben ud ne more reči: Jaz sem telo. Ostanejo pa udje telesa, dokler so z drugimi udi povezani z glavo, ki je Kristus. »Vi pa ste Kristusovo telo in posamezni udje. In nekatere je Bog postavil v Cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči, potlej darove ozdravljanja, pomaganje, vladanje, različne jezike.« Kljub tej razlagi se je sv. Pavel bal, da bi verniki ne zašli v anarhijo, saj je opazil, da se je že začela v nekaterih cerkvenih skupnostih. Zaradi tega je na nekem drugem mestu poudaril vidno edinost Cerkve. Efežanom piše: »Vzidani ste bili na temelju apostolov in prerokov, a glavni vogelni kamen je sam Jezus Kristus« (Ef 2). Zato ni Cerkve, ki ni sezidana na temelju apostolov, med katerimi gre prvo mesto apostolu Petru, ki mu je Kristus rekel: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce« (Jan 21). NA TEMELJU APOSTOLOV čigava je torej Cerkev? Cerkev je vseh tistih, ki so vzidani na temelju apostolov in ki je njih glava Kristus. Med temi so ubogi in bogati, mladi in stari, odrinjeni in prizadeti, pa tudi zdravi; gospodarji in delavci, moški in ženske, vsi narodi, vsi jeziki, vse rase; trpeči in tisti, ki se veselijo; pravični in grešniki. Nihče ne more reči; Cerkev, to smo md! Cerkev je vseh, kakor je Kristus vseh. V njej je mesto za »napredne« in za »tradicionalne« kristjane, da le hočejo ostati vzidani na temelju apostolov. Kdor tega noče, se pač sam odtrže od Cerkve, ker hoče graditi na temelju, ki ga Kristus ni postavil. NAŠE ŽUPNE CERKVE Naj zaključimo: Kakor je Kristus vseh in njegova Cerkev vseh, tako naj bi bile tudi naše župne cerkve skupen dom vsega župnijskega občestva. Zato gotovo ni prav, če ima kdo v naših cerkvah privilegije. Včasih so jih imeli bogatini, danes jih hočejo imeti mladi, odrinjeni, ubogi, barakarji, handikapirani, hippiji. še večkrat si lastijo privilegije člani večinskega naroda na škodo manjšinskemu in tako dalje. Vse to in podobno izhaja od tod, da smo še zmeraj »preveč« ljudje, kot se izraža sv. Pavel. Zato mislim, da je resnično in pravo tisto oporečnlštvo v Cerkvi, ki se bori zoper vse privilegije zato, da bi tudi zemska, vidna Cerkev postala zares Cerkev vseh in z njo tudi naše župne cerkve skupen dom vseh vernikov brez razlike. To je pravilno razumevan ekumenizem, pravilno razumevana krščanska naprednost, ne pa tista, ki vnaša zdrahe, prepire, nemir. K. H. ■ Rodezijske oblasti so obsodile na deset let prisilnega dela škofa v Umtali 65-letne-ga msgr. Donalda Lamonta, irskega porekla. Obtožile so ga, da je posredno sodeloval s črnskimi gverilci, ker jih ni naznanil oblastem, ko so se mudili na območju misijonske postaje. Msgr. Lamont je bil belim oblastnikom že dolgo trn v peti, saj je ponovno dvignil glas v obrambo črnske večine in poskrbel za objavo poročila o krutostih belih vojakov in policistov zoper domače prebivalstvo. »Amnesty International«, na kratko Al, je mednarodno gibanje, ki se bori za svobodo mišljenja, političnega in verskega prepričanja ter na splošno za uveljavitev človečanskih pravic po vsem svetu. Gibanje je bilo ustanovljeno v Londonu leta 1961 po zamisli angleškega odvetnika Petra Benensona, ki je že prej vse svoje delo posvetil za reševanje pozabljenih jetnikov. V Londonu je tudi sedanji sedež organizacije. Pri njej je stalno zaposlenih kakih 70 oseb, ima pa okoli 40.000 članov in 400.000 občasnih prostovoljnih sodelavcev v šestdesetih državah, razkropljenih po vseh kontinentih. Povezana je z Organizacijo združenih narodov in drugimi važnimi ustanovami, deluje pa pod vodstvom znamenitih mož, ki so se v življenju odlikovali z bojem za človečanske pravice in za odpravo nasilja. Poglavitna značilnost gibanja je njegova neodvisnost: ne naslanja se na nobeno vlado ne politično stranko ne veroizpoved. Člani organizacije, ki dajo vsako leto prostovoljni prispevek za njene finančne potrebe, so porazdeljeni v celice, katere imajo navadno svoj sedež v važnejših mestih. Samo v Zahodni Nemčiji je npr. takih celic 500. Italijanski odsek Al je bil ustanovljen pred dobrim letom in šteje dve celici: eno v Rimu in eno v Milanu. Člani Al imajo lahko raznolika prepričanja, nujno je samo, da jih pri svojem delovanju v okviru organizacije pustijo ob strani. Morda je to eden od vzrokov, da v Italiji Al nima dosti pripadnikov in se le s težavo širi. Pri nas je namreč skoraj vsako družbeno sodelovanje zajeto na ta ali drugi način v politično mrežo, tega pa Al ne dopušča. KAKO REŠEVATI JETNIKE Gibanje Al rešuje jetnike, ki so po vsem svetu zaprti ali mučeni zaradi svojih nazorov, v glavnem na dva načina: Pošilja v razne države svoja odposlanstva, da na svoje oči preverijo položaj jetnikov ali potek sumljivih procesov, o tem objavijo obračun in tako seznanijo javno mnenje o kršenju človečanskih pravic in navadno tudi samih zakonov iste države, v kateri so jetniki zaprti. Drugi način delovanja je ponudba svojega pokroviteljstva določenemu jetniku, za katerega skuša na vse načine doseči osvoboditev. Delovanje organizacije je vedno zakonito in se naslanja samo na pisane zakone. Omenjena poročila, ki jih sestavljajo delegacije Al, veljajo danes kot naj zanesljivejša pričevanja s kočljivega področja jetništva in mučenja. Na razpolago imamo že več takih objavljenih poročil, npr. o Čilu, Irski, Braziliji, Sovjetski zvezi. Al se nikoli ne zanaša na pripovedke, ampak samo na preverjena in strogo dokumentirana dejstva. Zato skoraj ni zaslediti na seznamu imen jetnikov, ki so pod njenim pokroviteljstvom, iz Kitajske ali Severne Koreje, ker so pač meje teh držav neprepustne za kočljive novice o notranjem položaju, čeprav je splošno znano, da je tam političnih jetnikov dosti. Med publikacijami, ki jih izdaja gibanje Al, je zbudilo zadnja leta veliko zanimanja po vsem svetu »Poročilo o mučenju«, ki je izšlo pred kratkim tudi v italijanščini. Iz te knjižice lahko vsak izve, kako se je mučenje razpaslo v mnogih državah, kako imajo za mučitelje ponekod prave šole in kako nobena država ne prizna uporabe teh nečloveških postopkov, ker jih seveda tudi noben zakon ne predvideva. Najvažnejše delo organizacije pa je reševanje posameznih jetnikov. Al jemlje v glavnem pod pokroviteljstvo jetnike, ki sami niso zagrešili nobenega nasilja in nasilja tudi ne odobravajo. Vsako leto izbere približno 3.000 novih kaznjencev. Vodstvo Al vsak nov primer preveri ter presodi pričevanja in okoliščine; šele potem se odloči za pomoč. Navadno gre za obsojene zaradi nazorov, političnih idej, vere, rase, jezika in narodne pripadnosti. Vsak primer je dodeljen neki celici, ki začne za jetnikovo osvoboditev pritiskati pri odgovorni vladi s pošiljanjem pismenih pozivov, poskrbi revnim odvetniško pomoč in skrbi po potrebi tudi za finančno pomoč vsem članom jetnikove družine. Delovanje celice pa ne sme biti nikoli pristransko ali politično usmerjeno, zato vodstvo dodeli obvezno vsaki celici v varstvo istočasno tri jetnike: enega iz vzhodnega oziroma socia- Ob vstopu v novo šolsko leto V petek 1. oktobra je kakih 12 milijonov mladih v Italiji znova prestopilo prag šolskih prostorov za novo šolsko leto. Med temi milijoni je tudi nekaj tisoč slovenskih otrok na Tržaškem in Goriškem, pa tudi v preizkušani Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Vsej šolski miadeži, njenim profesorjem, učiteljem in staršem naj gre predvsem naš pozdrav. Potem naša voščila, šola je po človečanskih pravicah in po določilih ustave najvažnejša ustanova v vsaki urejeni družbi. Saj je njen namen nuditi mladini potrebno vzgojo za njeno rast v poštene ljudi in znanje za vstop med delovne člane družbe. Danes ne sme več biti med nami za-jedalcev, ki živijo od dela drugih, temveč vsakdo si mora služiti kruh s svojim znanjem in s svojim delom. Naj bi zato naša šola te namene dosegala v največji meri. Da se to doseže, so pa poklicani najprej mladi sami. Nihče jih ne more prisiliti k njihovi moralni rasti in zorenju v poštene ljudi, k njihovemu bogatenju v znanju za delovne ljudi, če sami ne pokažejo potrebne odprtosti in spre- jemljivosti. Potem so poklicani šolniki od otroških vrtcev do višjih srednjih šol in univerz. Njihovo mesto v šoli ni samo delovno mesto, temveč je tudi poklic. Saj v šoli nimajo opraviti z mrtvimi stroji, niti ne samo z živimi bitji, ki jih je moč dresirati, ampak z mladimi ljudmi z razgibanim umskim in čustvenim življenjem. Kot taki pa potrebujejo ne samo strokovnega znanja, marveč še bolj ljubezni. Končno so tu še starši, ki svoje otroke danes ali preveč razvajajo ali pa jih preveč zanemarjajo. Težko je danes dobiti starše, ki bi znali do svojih učečih se otrok ohraniti zlato sredino, tako da bi otrokom ne dajali potuhe v svoji preveliki »skrbi« ali pa da bi zanje premalo skrbeli. Nekaterih staršev večkrat leta in leta ni na spregled za kak pogovor z učitelji in profesorji. Kako naj se v takih primerih ustvari skupna skrb za študirajočo mladino? Vsem torej, mladini, šolnikom, staršem naš pozdrav in naša voščila ob novem šolskem letu. lističnega bloka, enega iz zahodnega oziroma žrtev fašističnih diktatur in enega iz tako imenovanega Tretjega sveta. OPOZARJANJE SVETOVNE JAVNOSTI Poleg dela posameznih celic organizacija tudi vsak mesec opozori na tri obupne primere jetništva in na dva ali tri primere mučenja. Za ta imena se vsak mesec zavzamejo hkrati vse celice in posamezni sodelavci po vsem svetu, člani pišejo predvsem pisma na odgovorno vlado, predsedniku ali drugim oblastem s prošnjo za osvoboditev. O vsakem jetniku sporoči Al, kdo je, kaj je storil, v kakšnih pogojih se nahaja, komu pošiljati pozive za osvoboditev. Za primer navedemo imena objavljena za september 1976: Roberto Motta (Brazilija), advokat iz Florianopo-lisa, aretiran zaradi levičarske usmerjenosti, mučen med zasliševanji, zagrozili so mu, da bodo mučili tudi člane njegove družine, zato je skušal že dvakrat narediti v zaporu samomor. Za njegovo osvoboditev pisati prošnje na naslov: Ill.mo Senhor Presidente General Ernesto Geisel, Casa do Bra-silia (DF) Brasil; Porfirij Antono-vič Romankov (Sovjetska zveza), 78-letni član krščanske sekte baptistov, aretiran aprila 1973 v beloruskem mestu Gomel, češ da je širil cerkvene obrede, obsojen na pet let prisilnega dela, bolehen. Prošnje na naslov: R. A. Rudenko, Generalni Prokurator SSSR, ul. Puškinskala 15a, Moskva, SSSR; Khan Abdul Ghaffar Khan (Pakistan), 86-letni borec za avtonomijo pokrajine Paktoonistan, aretiran aprila 1975, leži hudo bolan v zaporu brez obtožbe in brez procesa. Prošnje pošiljati na naslov: His Excellency Zulfigar A. Bhut-to, Prime Minister and Minister of Defense and Foreign Affairs, Office of the Prime Minister, Islambaad, Pakistan. VELIKO DELO USMILJENJA Organizacija Al posreduje tudi več primerov, kako je treba omenjene prošnje sestaviti. Na prvi pogled se zdi to delo neučinkovito in človek bi mislil, da gredo vsa tista pisma naravnost v koš. V resnici pa sta resnost in ugled Al tako velika, da prošnje dosežejo učinek pri mnogih še tako zakrknjenih oblasteh. Rezultat je presenetljiv: približno polovica jetnikov, ki jih je do zdaj vzela v oskrbo Al, je bilo osvobojenih ali so jim znižali kazen. Leta 1974 so npr. od 2.458 jetnikov v varstvu Al izpustili na svobodo 1.403. Gre torej za veliko delo usmiljenja, opravljeno z največjo miroljubnostjo. Al brez obotavljanja pokaže na krivice in na razliko med lepo pisanimi zakoni in vsakdanjim izvajanjem predvsem pod diktatorskim vladanjem in še posebej opozarja na nezakonito uporabo mučenja. Vzporedno z obtožbo krivic Al tudi rešuje: sodelovati s tem gibanjem pomeni skupno s člani raztresenimi po vsem svetu preprečevati v nebo vpijoče krivice in to izven političnih prepričanj, vere in drugih nazorov. Al se bori za svobodo misli brez nasilja, v prepričanju, da nobena diktatura ne more prinesti sreče in nobeno nasilje pravice; bori se za človeka in ne za neki sistem ali ideologijo. D. COTAR Zasedal je svet tržaške Slovenske skupnosti ZAKON MED VERNIM IN NEVERNIM ZAROČENCEM Kako gleda Cerkev na zakon med nevernima zaročencema, ki sta oba bila krščena, smo pojasnili v zadnji številki. Posebno dušnopastirsko vprašanje pa je tudi, če je eden izmed njiju veren, drugi pa izjavlja, da je neveren ali pa da se je celo veri odpovedal. Cerkev dovoljuje v tem primeru cerkveno poroko pod določenimi pogoji. S tem kaže upanje, da bo skupno življenje v zakonu, ob zakramentalni milosti in krščanskem življenju vernega zaročenca, pripeljalo k veri tudi nevernega. Seveda Cerkev v takem primeru ne more dati takojšnjega dovoljenja za poroko pa tudi je ne sme kar kratkomaio odreči, saj Cerkev ni kaka uradniška ustanova in tudi ne skupnost samih popolnih ljudi. Skrajnosti ne prinašajo dobrih sadov. Pomagati je treba zaročencema z bratskim razumevanjem, razgovorom in poukom, ker prav to lahko postane dragocena priložnost za poživitev vere. Ne sme pa duhovnikovo ravnanje zasenčiti ali žrtvovati resnice in ljubezni. Krščen, a neveren človek je tako postavljen pred izbiro v tej tako razkristjanjeni družbi, kjer ni več okolja, ki bi pomagalo spodbujati k verovanju. In če je treba odreči cerkveno poroko, naredi to Cerkev kot dobra mati, ki pogostoma poskuša, čeprav brez uspeha, zaznati znamenja akoravno le začetne vere. Odpoved cerkvene poroke je znak spoštovanja do tistega, ki ne veruje, a tudi znak upanja in pričakovanja. Verni skupnosti pa je to klic, da je zaročencema blizu, da se bolj potrudi biti živa priča vere v zakrament zakona in dobrino krščanske družine. ................... mn......................................... Zmaga brez okusa zmage V sredo 29. septembra se je po poletnem premoru sestal svet Slovenske skupnosti v Trstu. Na dnevnem redu zasedanja, ki se bo nadaljevalo v oktobru, je več problemov notranjega organizacijskega značaja, aktualni pereči politični in šolski problemi ter širša problematika slovenske manjšine v luči napovedane ratifikacije Osimskega sporazuma. Po uvodnih poročilih predsednika Hare-ja in tajnika Dolharja je sledila razprava o krajevnem političnem položaju s posebnim ozirom na stanje na tržaški provinci in občini, v Devinu-Nahrežini ter v kraški gorski skupnosti. Kar se kriznega stanja na provinci in tržaški občini tiče, je svet ugotovil, da mi nikakih novih momentov, zaradi katerih bi Slovenska skupnost morala spremeniti svoje kritično stališče do omenjenih uprav. V zvezi z razpravo o kraški gorski skupnosti svet SSk ugotavlja, da je uprava iste zašla v popolno mrtvilo in to potem, ko so se politične sile, ki imajo v njej večino — socialisti in komunisti — toliko prizadevale pred upravnimi volitvami junija 1975 za njeno umestitev, sedaj pa ni o njenem poslovanju in delovanju ne duha ne sluha. Tako ležijo neizkoriščeni finančni skladi, ki so ji bili dodeljeni, medtem ko ustanovljena kraška mlekarna, zadružni hlev in druge podobne pobude čakajo na njeno pomoč. To vsekakor ni v korist kra-škega prebivalstva, ki od gorske skupnosti tudi nekaj konkretnega pričakuje, predvsem pa, da se vključi v prizadevanje slovanskega življa za svoj narodni in gospodarski razvoj im obstoj. V nadaljevanju seje so prišli na dan tudi razini pereči šolski problemi kot potek Marsejski nadškoh Etchegaray, ki je tu-, di predsednik francoske škofovske konference, je obiskal pravoslavno Cerkev v Rusiji. Svoje vtise je popisal v marsejskem škofijskem listu. Med drugim pravi: »Nihče ne more slutiti, kako razširjeno in globoko je versko življenje v Rusiji. Ni dvoma, da je v Rusiji največji vulkan krščanstva.« Pravi čudež je, da se je krščanstvo v Rusiji ohranilo. Leta 1938 je bilo v zaporu 156 škofov, le štirje so bili svobodni; od 50.000 duhovnikov jih je bilo na svobodi le 160; zaprti so bili vsi samostani in sicer 1.052 in prav tako vsa semenišča. Cerkev je doživela nekoliko olajšanja med zadnjo svetovno vojno in nekaj let po vojni. Potem se je spet povečal pritisk. Hruščov je dal zapreti okoli 10.000 cerkva. Pravoslavna Cerkev se omejuje le na bogoslužje, ker ji je vse drugo prepovedano. V Kijevu je odprtih le 9 cerkva, v velikih novih predmestjih pa ni nobene. Moč ruske pravoslavne Cerkve je v vedrosti božjega ljudstva, ki se prenavlja in ki zna dati pečat krščanstva vsakdanji realnosti, ki jo zastruplja aktivno brezboštvo. Nadškof zaključuje takole: »Bodi blagoslovljena Cerkev, v kateri se evangelij prepisuje na roko, kjer turistom trgajo iz rok evangelij ali ga kupujejo na črni borzi. Koliko upanje moremo pričakovati od te Cerkve, kadar bo na to obširno ozemlje padla goreča im plodna vera v troedinega Boga.« Iz življenja skavtske organizacije V nedeljo 3. oktbra je SZSO organizirala izlet na Koroško; z Goriške in Tržaške se je zbralo skavtov im skavtinj za dva avtobusa. To ni bil samo izlet, ampak tudi priložnost za obisk pri koroških skavtih, s katerimi smo se spoznali na letošnjem Jamboreeju. Prav predstavniki koroških skavtov so nam pokazali nekaj značilnih krajev: Št. Jakob, Sveče in Goršetovo galerijo, zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, Gosposvetsko polje. Pod večer smo se zbrali v njihovem Ma-rijanišču in skupaj gledali film in diapozitive o Jamboreeju, ki jih je pripravil duhovni asistent Tone Bedenčič. Srečanje se je zaključilo z mašo. Po dolgem poslavljanju in načrtih za nova srečanja smo se odpeljali domov. Predno smo se razšli, so soglasno odobrili naslednjo resolucijo: Slovenski goriški in Ir laški skavti in skavtinje, člani in članice Slovenske zamejske skavtske organizacije, smo se mogli na obisku pri koroških skavtih v Celovcu 3. oktobra 1976 neposredno seznaniti s sedanjim položajem slovenske manjšine na Koroškem. Ob tem čutimo dolžnost, da tudi javno vpisovanja, problemi nezadostnih prostorov ter negotova usoda šolskih oddaj po radiu Trst A. O vseh teh in podobnih problemih bo podrobno razpravljala šolska komisija. Čeprav miso še znani dokončni podatki o številu vpisanih v slovenske osnovne šole, obstajajo dokumentirani primeri, ko so slovenski starši vpisali svoje otroke v italijanski vrtec oziroma v osnovno šolo. Do najbolj očitnih takih primerov, ki so že prerasli v javen problem, je prišlo na žalost v Sv. Križu, ki velja za slovensko vas. Vsa prizadevanja krajevnih političnih in prosvetnih krogov, da bi omenjeni starši spremenili svoje ravnanje, so na žalost propadla. Zaradi tega svet SSk opozarja širšo javnost na te značilne primere oziroma pojave izneverjanja svoji narodnostni skupnosti, ki jih prizadeti starši opravičujejo s svojo intemacionalistično ideologijo. Zato poziva vse merodajne dejavnike od tiska do političnih sil, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da se prepreči tako zavestna asimilacija naših vasi. Obenem naj vse politične sile podprejo prizadevanja svetokriških staršev, da slovenski otroški vrtec in šola dobita lastne primerne prostore. Končno je svet SSk osvojil predlog izvršnega odbora, da se napovedani občni zbor stranke skliče za 23. in 24. oktober. Na njem bodo dana v obravnavo tako organizacijska vprašanja kot izoblikovanje splošne politične linije za prihodnje obdobje, ki utegne biti ključnega pomena za reševanje problemov slovenske narodne manjšine v celotni naši deželi. izrazimo svojo solidarnost z bojem koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov proti krivičnemu zakonu o preštevanju in za izpolnitev 7. člena državne pogodbe. V duhu naših načel hočemo še naprej vzgajati naše člane v bratstvu med narodi, ki naj temelji na pravičnih odnosih. * * * Pred pričetkom šolskega in delovnega leta smo goriški skavti in skavtinje organizirali več srečanj za naše člane. 22., 23. in 28. septembra so bila duhovna srečanja za tri različne skavtske dobe: za najmlajše, za srednje in za večje. Vsa tri duhovna srečanja so dobro uspela, tudi po zaslugi skrbnih predavateljev. V nedeljo 26. septembra pa je bilo športno srečanje med 1. in 2. četo; sodelovale so tudi skavtinje iz Trsta in Gorice. Po teh uradnih srečanjih se je v oktobru začelo redno delovanje slovenskih goriških skavtov in skavtinj. UTRIP CERKVE • Na Holandskem se veča zavzetost vernikov za lastne župnije. V zadnjem letu je poraslo število ljudi, ki so se prostovoljno obvezali za stalno denarno pomoč svojim župnijam za 12 odstotkov. Tako zbrani denar se porabi za potrebe župnij in za razne župnijske pobude in akcije. • Pariški kardinal Marty je pri podelitvi ntašniškega posvečenja v Parizu nagovoril novomašnike: »Postali ste duhovniki v težkih, a čudovitih časih. Vaše in naše upanje sloni na veri v človeka in na veri v Boga. Vemo, da sta se Bog in človek srečala.« Priporočil je novomašnikom, naj vedno iščejo Boga, da bodo znali dati pravi odgovor o smislu življenja vsem, ki vprašujejo. »Ne skrivajte Boga, ne zapirajte ga v cerkve. Bog hoče živeti v ljudeh v javnosti.« • Nemška postna nabirka, ki je poznana pod imenom Misereor, znaša letos 77 milijonov nemških mark, kar je približno 24 milijard lir. Zbirka je letos za 10 % večja kot lansko leto. Iz nabranega bodo nudili znatno pomoč za obnovo po potresu prizadetih predelov v Guatemali in za pomoč Libanonu. Letošnja nabirka se je vršila pod geslom: »Odpoved, ki je vir upanja za mnoge«. .Nemški katoličani so bili namreč povabljeni, naj z odpovedmi prihranjeni denar darujejo za potrebne po svetu. • V Braziliji živi približno 700.000 japonskih emigrantov. Vključili so se v brazilsko življenje in nudijo velik prispevek k razvoju gospodarstva. Zanimivo je, da je med torni Japonci v Braziliji skoraj polovica katoličanov, namreč 330.000. To je skoraj toliko kot na Japonskem. Brez dvoma okolje vpliva na versko odločitev. H Videmski nadškof Alfredo Battisti se je zahvalil dunajskemu kardinalu Konigu za izdatno pomoč, ki so jo avstrijski katoličani po dobrodelni organizaciji Karitas že posredovali žrtvam potresa v Furlaniji. Doslej so prispevali 28 milijonov avstrijskih šilingov, do konca leta pa jih bodo nabrali še kakih 15 milijonov. Do nekih težav je prišlo pri pošiljanju materiala zaradi carinskih predpisov, a so bile sedaj že odstranjene. 9 Avstrijski kancler Kreisky je sprejel na Dunaju predsednika osrednjih dveh organizacij koroških Slovencev dr. Zwitter-ja in dr. Grilca, vendar srečanje ni dalo nobenega rezultata. Obe strani sta ostali na svojih stališčih, to se pravi avstrijska vlada hoče 14. novembra izvesti preštevanje slovenske in hrvaške manjšine, koroški Slovenci ga pa bodo bojkotirali. ■ Italijanski zunanji minister Forlani se je v Washingtonu sestal s predsednikom Fordom in imel z njim daljši razgovor. Ford je pokazal veliko zanimanje za italijanski 'notranjepolitični položaj, še zlasti na gospodarskem področju. a V San Sebastianu, glavnem mestu baskovske province Guipuzcoa v Španiji so pripadniki skrajnega krila odporniške baskovske organizacije ETA ubili člana kraljevskega sveta in znanega politika iz fran-kističnih vrst Juana de Araluce. Z njim so izgubili ob atentatu življenje tudi štirje policisti, 'ki. so Araluceja spremljali. Atentat je v španski javnosti globoko odjeknil ter izzval splošno obsodbo. Vsi so prepričani, da bo zavrl napore za notranje, pomirjenje, za kar si prizadevata tako kralj Juan Carlos kot vlada. ■ V Libanonu se je pričela »bitka za gore«. Sirske čete in čete marotnitskih kristjanov skušajo zasesti še zadnje močnejše postojanke libanonske levice in z njo povezanih Palestincev. ■ Kubanski diktator Castro je v dolgem govoru pred stotisočglavo množico v Havani dejal, da je osnovni problem Kube sladkor, katerega vrednost je na mednarodnem trgu padla, zaradi česar je Kuba zašla v gospodarske težave. Govoril je tudi o suši, ki začuda vsako leto pesti predvsem socialistične države in je tisti grešni kozel, na katerega je treba zvračati krivdo za zavoženo gospodarstvo. ■ Avstrijski kancler Kreisky je v svoji vladi zamenjal tri ministre, med njimi zunanjega, ki bo v bodoče dr. Wilibald Pahr, podkancler pa je postal dosedanji zvezni finančni minister Hannes Androsch, ki je od 1974 tudi namestnik predsednika avstrijske socialistične stranke. 9 Do nove rudniške nesreče je prišlo v premogovniku Merlebach v Loraini (severovzhodna Francija). Ob eksploziji plina je izgubilo življenje 16 rudarjev. ■ Argentinski predsednik Jorge Rafael Videla je za las ušel atentatu, ki je bil izveden nanj v vojaškem oporišču Čampo de Mayo blizu Buenos Airesa. Atentatorji so razstrelivo položili v ogrodje slavnostnega odra, s katerega je Videla govoril zbranim častnikom. Komaj je general odšel, je prišlo do eksplozije. ■ Po tridnevnem iskanju so našli mrtvega škofa Adriana Hypolita iz škofije Nova Iguazu (Brazilija). Škof je izginil v noči med 20. in 21. septembrom. Morilci, verjetno člani »eskadre smrti«, ki je protikomunistično usmerjena, so škofa po umoru rdeče prebarvali, truplo odložili v nekem predmestju, škofov avtomobil pa pripeljali pred sedež brazilske škofovske konference in ga tam razstrelili. ■ Na Švedskem je umrl v 61. letu starosti John Taylor, edini tamkajšnji katoliški škof. Doma je bil iz ZDA. Pripadal je redovni družbi oblatov Brezmadežne. Zelo si je prizadeval, da 'bi povezal razkropljene katoličane, ki živijo po vsej švedski in predstavljajo le neznatno manjšino. ■ Predsednik Kampučije (Kambodže) Khieu Sampan, nekdanji vodja rdečih Kmerov, je dal ob času svojega bivanja v Colombu ob 5. konferenci neuvrščenih držav dopisniku revije »Famiglia Gristiana« več zanimivih izjav. Dejal je, da je v petih letih državljanske vojne izgubilo življenje nad en milijon Kambodžanov, to je ena petina prebivalstva. (Znano je, da so vladne čete bile kaj malo učinkovite zoper rdeče Kmere, kar pomeni, da je treba večino padlih iskati med tistimi, ki so jih »osvoboditelji« pobili na ozemlju, ki je bilo pod njihovo kontrolo.) Sampan je sicer zanikal pokole po koncu vojne, dejal pa je, da »so bili izdajalci likvidirani, da je veliko ljudi umrlo ali je pogrešanih. Med njimi tudi katoliški škof v Plinom Penhu msgr. Ra-mousse. Sampan je še dodal: »Izdajalci so ostali v prestolnici z orožjem v rokah do zadnjega trenutka. Ni pravično, da se samo nam pripisuje odgovornost za to, kar se je zgodilo/« Kdor zna brati med vrsticami, mu ne bo težko odkriti resnice. Volitve v Zahodni Nemčiji, ki so bile zadnjo nedeljo 3. oktobra, verjetno niso nikogar zadovoljile. Socialdemokrati in liberalci, povezani v enotnem bloku, so sicer zmagali, a so oboji izgubili na poslanskih sedežih. Krščanski demokrati, združeni s krščanskimi socialci iz Bavarske, so sedaj daleč najmočnejša poslanska skupina, a absolutne večine le niso prejeli. Zahod-nonemška ustava pa določa, da predsednik republike poveri sestavo vlade tistemu politiku, ki 'ima za seboj večino glasov v zveznem parlamentu. Sedaj je tako, da socialdemokrati skupaj z liberalci premorejo osem poslancev več kot krščanski demokrati. Majhna večina, a vedno večina. Toda če bo med liberalci vsaj pet poslancev prešlo h krščanskim demokratom, se večina nujno prevesi na drugo stran. In to se bo do 14. decembra, ko nastopi nova vlada, kaj lahko zgodilo. Zato v nadaljnjih tednih ne bo manjkalo zakulisnih spletk, pregovarjanj in izigravanj. Na zadnjih volitvah so prejeli krščanski demokrati 48,6 % glasov in 244 poslanskih mest (leta 1972 pa samo 44,9 % in 225 sedežev); socialdemokrati so padli od 230 na 213 sedežev, v odstotkih od 45,8 na 42,6, liberalci od 8,4 na 7,9 ali v sedežih od 41 na 39. Komunisti so se tudi to pot morali zadovoljiti z 0,3 % in so seveda ostali kot prej brez poslanca. Voditelj krščanskih demokratov Helmut Kohl upravičeno trdi, da je njegova stranka postala stranka relativne večine in da njej pritiče sestava bodoče vlade. To drži, a prej si mora zagotoviti večino v parlamentu. Vsekakor pa se obetajo Zahodni Nemčiji manj stabilni časi kot doslej. Peto mednarodno srečanje Alpe-Jadran Od 25. do 28. septembra je bilo v Vili Manin v Passarianu peto mednarodno srečanje Alpe-Jadran. Udeležili so se ga predstavniki treh obmejnih dežel, Slovenije, Koroške in Furlanije-Julijske Benečije. Slovensko narodnostno skupnost v Italiji so predstavljali Marija Brecelj, Ace Mermo-Ija in Verona Koršič. Napovedana tema seminarja je bila »Obnova in preureditev manjših zgodovinskih središč«, ki jih je prizadel potres. Po uvodnih mislih deželnega odbornika za prosveto in kulturo Alfea Mizzaua ob odprtju seminarja so se pri mikrofonu zvrstili še razni predstavniki treh delegacij. Dva dneva sta bila izkoriščena ze ekskurzije, četrti dan pa je bila zaključna debata. Seminar je bil v nekaterih stvareh skrbno organiziran (npr. sprejem in pogostitve udeležencev še preveč razkošne, če pomislimo, kakšen je bil namen seminarja), v drugih pa je bilo čutiti pomanjkljivost (npr. debata, napovedana za 27. september popoldne je enostavno odpadla, ne da bi bil točno pojasnjen vzrok). Težko je izrekati sodbo o uspehu takega seminarja; v bistvu je bilo le mladinsko srečanje brez ambicij, ki jih sicer lahko zasledimo v naslovu (o tem bi lahko razpravljal le ožji krog strokovnjakov na tem področju). Lahko pa bi pripomnili vsaj dve stvari, ki sta na srečanju negativno izzveneli. Naslov je naznanjal temo, kako obnoviti porušene spomenike v Furlaniji-Julijski Benečiji. V resnici pa se je razpravljanje prevesilo v drugo smer in sicer v obravnavanje reševanja urbanističnih jeder v južni Furlaniji. V tem smislu so bile organizirane tudi ekskurzije (Valvasone, S. Vito al Tagliamento, Šesto al Reghema, Cordova-do, Moimacco, Botenicco, Videm, Čedad, Oglej in Gradež). Tako je vztrajnost, s katero so predstavniki slovenske narodnostne skupnosti v Italiji omenjali potrebo po rehabilitaciji Benečije, ostala brez odmeva. Druga neprijetnost je bila ta, da je po dvorani nestrpno završalo, ko je predstavnik koroških Slovencev mimogrede omenil položaj slovenske skupnosti na Koroškem. Ob tem se nehote postavi vprašanje, kakšen smisel ima organiziranje raznih srečanj, ki imajo sicer vse dobre namene prijateljskih odnosov in taka na zunaj tudi izgledajo, v bistvu pa ničesar ne spremenijo. Ne bi hoteli, da bi ta pripomba izzvenela pretirano nacionalistično, želeli bi samo poudariti, da si je treba z vseh strani enako prizadevati za resnične prijateljske vezi, ki ne bodo slonele samo na besedah, ampak na medsebojnem spoštovanju iin priznavanju najosnovnejših človečanskih pravic! - v-č Kamenčki Primer Sv. Ane v Gorici V roke smo dobili na ciklostil razmnoženo poročilo o srečanju, ki je bilo v župni cerkvi sv. Ane v Gorici v nedeljo 20. junija letos na dan državnih političnih volitev. Ciklostilirano poročilo ima 18 strani in prinaša izjave številnih udeležencev takratnega srečanja. Naslov mu je »La Co-munita si interroga« (Občestvo se vprašuje). Na prvem mestu so župnikove izjave, sledijo izjave udeležencev; vseh skupaj je 38. Vse izzvenijo v soglasno zahtevo: »Don Alberto deve rimanere qui a Sant’Anna!« (Gospod Albert mora' ostati tu pri Sveti Ani). Tu vstaja prvo vprašanje: Če je bilo zborovanje svobodno in demokratično, ali res ni bilo nikogar med navzočimi, ki bi z vsaj skromno besedo izrekel kak pomislek zoper metode župnika? Osemintrideset soglasnih posegov preveč spominja na dobro znana »ljudska zborovanja« ali mitinge kot so jih med vojno imenovali pri nas. Drugo vprašanje: Med 38 nastopajočimi se jih je 13 izjavilo, da niso iz župnije sv. Ane. To je 34 odstotkov. Če je bilo zborovanje določeno za župnijsko občestvo sv. Ane, kaj so imeli tam opraviti verniki iz drugih župnij? Ena je prišla iz Ziiricha v Švici, druga iz Trsta, spet tretja iz Fare, največ tujih je bilo iz raznih župnij go-riškega mesta. Tretje vprašanje: Vsi nastopajoči so poudarili samo socialno zavzetost župnikovo. Neka župljanka je rekla: »Nekateri trdijo, da ima delo don Alberta v župniji politično negativne posledice. Mi pa trdimo, da se prav zaradi pričevanja duhovnikov, kot so don Alberto, don Lutte, dom Franzoni, delavci in mladina bližajo Kristusovi Cerkvi.« Toda kakšni Cerkvi? Zaključek: Socialna zavzetost je glavna dušnopastirska odlika župnika pri Sveti Ani. To njegovo zavzetost za bližnjega izrabljajo razni elementi v župniji in izven nje, da ustvarijo goriški Isolotto. Župnik Alberto De Nadai je hote ali nehote postal orodje v rokah raznih levičarskih elementov. Njegova zadeva je zato zanje postala izrazito politična zadeva. Goriški nadškof je pri tem zaskrbljen, ker je župnija razdeljena, saj se številni Župljani ne strinjajo z metodami g. De Nadaia in si tega ne upajo na glas povedati. Rajši potožijo svoje težave v spovednici izven župnije, kajti tam se ne spoveduje več; ali v razgovorih z drugimi mestnimi župniki, ker ima g. De Nadai posluh samo za svoje somišljenike. Vse to ve g. nadškof in še marsikaj drugega. Zato je v želji, da bi se duhovi pomirili in da bi se obnovila župnijska skupnost predlagal župniku, naj bi prevzel kako drugo župnijo v škofiji. Toda župnik De Nadai je sklenil, da ostane tam še naprej kot navaden župljan. Dvomimo, da bo s tem prispeval k enotnosti fare. (r+r) francoski škol ieobiski kom Štirinajsto ekumensko potovanje n. Naslednje jutro smo si na poti v Prije-polje ogledali manastir Miloševo, ki hrani eno izmed velikih umetnin, fresko belega angela ob božjem grobu. Posnetek te freske je bil tudi na svetovni razstavi v Parizu. Manastir Mileševo je dal zgraditi srbski kralj Vladislav za grobnico svetega Save, ki pa mu ni bilo dano, da bi v njej počival. Umrl je v Bolgariji na povratku iz Svete dežele. Turki so pozneje njegovo truplo prenesli v Beograd in ga tam sežgali. Vendar v Miloševem še hranijo sarkofag, v katerem naj bi našel zadnji počitek veliki prosvetitelj Sava. Mileševo je bil nekdaj mogočen manastir s 400 redovnicami, sedaj pa sta samo še dve, ki skrbita za cerkev in za turiste, da jim razložita freske po zidovih in nekoč tako slavno zgodovino srbskega ljudstva. Povzpeli smo se na 1.200 metrov višine do hotela »Panorama«, kjer smo po kosilu prisostvovali narodnemu običaju svatov ob poroki. Bila je sobota, zato smo na poti do Višegrada srečali še druge šivate, ki so nam ponudili rakijo (žganje) in s tem hoteli, da smo tudi mi deležni njihove sreče. A ne za dolgo. Cesta, ki je vodila navkreber, je bila spolzka in blatna, da je šofer izgubil oblast nad vozilom. Nenadoma se je desna stran avtobusa nagnila v jarek in kolesa so obtičala v blatu. Kaj sedaj? Mimoidoči tovornjaki, naloženi z gramozom, se za nas niso zmenili: skoro se nam je zdelo, da so nezgodo privoščili. Končno se je dr. Kosmaču le posrečilo, da je pregovoril šoferja enega izmed tovornjakov, da je zapeljal tik našega avtobusa. Prof. Devetak se je pognal na tovornjak in začel z lopato metati gramoz pod prednja kolesa. Tudi drugi potniki so pomagali in prinašali kamenja. Nekdo izmed potnikov se je spomnil na blaženega p. Leopolda in zaprosil: »Pater Leopold, porini!« Prav tedaj se je avtobus z neverjetno lahkoto vzravnal in bil spet na trdni cesti. Seveda smo morali zaradi nepredvidene Samostan Mileševo: angel na Kristusovem grobu, freska iz 13. stoletja zamude opustiti ogled samostana Banja. Mimogrede smo si še v Višegradu ogledali most na Drini, znanem po romanu Iva Andric. Most je dolg 170 metrov. Dal ga je postaviti leta 1571 paša Mehmed Soko-lovič po načrtu turškega arhitekta Minarja Sinana. Prej smo računali, da bomo okrog 8. ure zvečer že v Sarajevu, pa smo se temeljito ušteli. Odločili smo se za makadamsko, belo cesto, češ da je krajša in ugodnejša. Pa se je izkazala za zelo naporno, saj je bila strma, polna ovinkov in je vodila nad prepadi. Noč je že zajela pokrajino, o ljudeh pa nobenega sledu. Le obrisi visokih smrek ob poti so značili, da smo še visoko v gorah. Globoko smo se vsi oddahnili, naš šofer še najbolj,