376
Vladimir Levstik: Log temni.
Precej nato je vstopil oče. V kotih ob ustih so mu stale pene in videlo se mu je, kako je besen.
„Vidiš, vidiš, vidiš!" je hropel.  „Kakor sem vedno trdil!" Delal se je, kakor bi občutil neko zadoščenje materi nasproti. Saj jo je poslej   lahko  še huje   mučil!   Mogoče, da je njegovo satansko  srce  ob  tej zavesti   res polnilo nekako veselje.   Toda močnejša je bila tisti hip v njem zavest, da je ponižan, osramočen.   V svojem velikem srdu je zgrabil za palico ter  začel neusmiljeno biti po meni.   A jaz nisem čutil nič.   Sprejemal sem z neko slastjo vse udarce.   Bil  sem  prvič v življenju  po  zasluženju  tepen.   Naposled me je zadel udarec na glavo, da se mi je kri ulila.   Videl sem še, kako je planila mati z dvignjenimi rokami proti njemu in zakričala : „Ti... ti... ti... Ubil si ga — o!... Moje dete, moje dete ! ..." Potem sem se onesvestil in zgrudil — —  —
¦v
(Konec prihodnjič.)
L
Log
temni.
ošastne sence križem belih stez in lip dišečih to prorokovanje in prve zvezde svit vrhu nebes in široširom tople, sladke sanje — na skriti klopi sama jaz in ti . . . Privij se k meni, dekle: log temni!
Nad črnim hribom gasne zadnji pas
krvi nebeške, vodomet šepeče
in spodaj plava klic čez tiho vas,
plavaje gine in mrjoč trepeče
in plah v daljave temne koprni
in ti drhtiš ob meni . . . Log temni . . .
Po zemlji hodi večna blagovest, življenje dviga roke nad poljano, — zato si ti nocoj tak dobra z mano in vsa pokorna tvoja je prelest. Solzico le pod tvojimi očmi so našla ustna moja . . . Log temni . . .
Vladimir Levstik.
-»— M    <•